KATOLIŠK CERKVEN LIST. «Danica» izhaja vsak petek na celi poli in velji po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta 1 gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr., za «/«leta 1 gl. 80 kr., za »/«leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj L V Ljubljani, 27. avgusta 1897. List 34. A n g e I j i. Bog je vstvaril svet iz nič. To je prva in najimenitnejša resnica sv. vere. Med Bogom in med nič je to raj neskončna, popolna razlika, a med Bogom in med nič je več vmesnih stvarij, katere je Bog vstvaril. Najprej je Bog vstvaril zemljo, sestoječo iz raznih rudnin, kamenja in prsti, potem je vstvaril rastline, dalje živali in na to človeka. Predno je pa vstvaril svet, vstvaril je angelje. Angelji so zgolj duhovi, ki imajo um in voljo, telesa pa ne; dobri angelji ne morejo grešiti in zato vekomaj ostanejo v tistem stanju, v katerem so. Človek obstoji iz duše in telesa, zamore grešiti, dokler živi in ni gotov svojega zveličanja. Živali imajo tudi razne dušne zmožnosti, a nimajo pameti in volje, ko razpade njih telo, neha sploh njih življenje. Rastline še samo čutijo, a rudnine tudi ne čutijo ne, ampak so popolnoma mrtva stvar. Kako lepo stopnjevanje je pač to: N ič, mrtva snov, rastline, živali, človek, angelji, Bog, Nič, najmanj popolna stvar, ki je sploh še ni ne, in potem se to dviguje v raznih stopnjah do vsegamogočnega, najpopolnejšega Boga! Ce le jedno v tej vrsti spustim, ta red ni več popolen, ampak pomanjkljiv. Olovek ne more biti brez živali, rastlin in rudnin, ker zanj je Bog vse to vstvaril, a ne more tudi biti brez Boga. Toda, težko se še dviga k Bogu, najčistejšemu duhu, zato pa posredujejo angelji med Bogom in človekom. Tekom tisočletij, kar živi človeški rod na zemlji, vstali so mnogoteri ljudje, ki so to ali ono tajili v tej naravni vrsti, katero smo ravno kar našteli. No, in zdaj se jih tudi ne manjka. Jedni pravijo: vse, kar je, je snov in druzega ni nič, ne Boga, ne angeljev, ne človeka. Drugi zopet trdijo: vse, kar je, je Bog, človek je Bog, kamen je Bog, vsa narava je Bog. Jasno je, da je zmotno jedno kot drugo. Velika večina pa je dandanašnji onih, ki trdijo, da ni na svetu nič tacega, kar bi bilo duh ali z duhom v zvezi. Ti taje Boga, angelje in pa človeško dušo. Prihodnjo nedeljo obhajamo god in praznik angeljev varuhov ali angeljsko nedeljo. Toraj mi katoličani stavimo se vsem onim nasproti, ki za-nikujejo bivanje duha in dosledno tudi bivanje angeljev. Ako tedaj na ta praznik z prav živo vnemo povdarjamo svojo vero v angelje, s tem obsojamo vse temu nauku nasprotne zmote. Praznik angeljev varuhov je dan zmage duhovnega sveta nad brezbožnim naukom, ki trdi, da ni nič druzega ko sama snov in vse, kar je, je snov. Tako moramo pojmovati ta praznik. Kako pa vemo, da so res angelji, ko so duhovi in jih še nikdo ni videl, utegnil bi vprašati kak materijalist?*) No, hvala Bogu, vemo se kaj več, kakor kar vidimo ali potipljemo ali kuhamo al: slišimo. Človek zna sklepati, in p<> golem umovanju pride lahko večkrat do prave, čiste resnice. Pravi namreč: Ce je to tako, potem mora biti ono tako. Na tak način tudi lahko razumemo, da so res angelji in da morajo biti. Glejte! V vrsti, katero smo preje našteli, so trije najimenitnejši členi: snov, človek, Bog. Tega nikdo ne taji, in se tudi vsa vprašanja, s katerimi se človek bavi, sučejo ali o snovi ali o človeku ali o Bogu. Med snovjo in Bogom je zvezni člen človek: snov vsa brez duha, Bog brez vse *) Materijalisti so tisti ljudje, ki uče. da je vse. kar je. le snov. Snov imenuje se namreč z latinskim izrazom »materia« odtod materijalisti. snovi, človek sestavljen iz duha in snovi iz duše in telesa. Med golo, mrtvo snovjo pa je zopet ve« članov, ki polagoma prehajajo: rastlina, žival. Saj vemo, da se nahajajo popolnoma iste snovi v kaki rudnini, rastlini, živali in človeku. Ce bi se toraj ozirali samo na snov, potem moramo pogosto reči, da je kamen isto kar je rastlina isto kar žival in isto kar človek. Zato pa je nekaj, kar loči te posamezne člene in to je ono, kar je v njih duhovnega. Kamen je mrtev, se ne more gibati, se manj čuti, misli, hoče: rastlina čuti, raste, a se prostovoljno ne giblje, ne hoče, ne misli: žival giblje se prostovoljno, čuti, ima tudi spomin in nagon, ki jo vodi; človek pa, krona vsega vidnega stvarstva, čuti, misli, hoče in tudi govori. Ce je pa tako lepo stopnjevanje od mrtve snovi do človeka, mari bo od človeka k Bogu kar skok, kar praznina ne izpolnjena s kakim členom? Ne, marveč Bog je vse prav dobro uredil in nič nepopolnega ni izšlo iz njegovih rok. Dejali smo. človek je krona vsega vidnega stvarstva, stvarstvo pa je vidno ali nevidno. In ravno nevidno stvarstvo so angelji, to so najpopolnejša stvar, bitja, ki nimajo telesa in zato mnogo bistre,si razum. Izven človeka obstaja stvarjena nema, mrtva natora sama zase. ravno tako mora izven človeka tudi biti vstvarjena duhovna natora sama zase. drugače ta red ni popolen. Ako tako pametno in premišljeno prevdarjamo vso uravnavo stvarstva in Boga samega, moramo reči: zdravi razum zahteva, da bivajo angelji. Tako pravi razum. A ta samo pokaže, da ni lu-umno in nespametno reči: angelji so. Imamo pa se drugi studenec, iz katerega zajemamo svoje spoznanje in to je razodetje Božje, zapisano v sv. pismu. To nam prav jasno in določno govori, da so angelji, saj govori o njih na različnih mestih. Angelji so se veselili in radostili, ko je Bog prtd človekovim stvarjenjem polagal temelj zemlji (Job, 38, 4. 7.). Angelji se vesele nad spokorjenim grešnikom (Luk. 15, 10). Angelji se žaloste nad človekovimi hudobnimi dejanji in prinašajo kazen, kakor beremo v skrivnostnem razo-denju 112, 7). Oni nosijo molitve pred obličje božje (1. Moj z. 48, Hi), prinašajo pomoč, svete, tolažbo in moč (Hebr. 1, I4j. „Svojim angeljem je Bog naročil, da re varujejo po vsih tvojih potili44, govori I >avid v nekem psalmu. „Glej! Jaz pošiljam svojega angelja, ki naj hodi pred teboj, varuje na poti in pripelje v kraj. ki sem ti ga pripravil: spoštuj ga'4 (2. Mojz. 23, 20). Angelji so stregli Gospodu po 4ndanskem postu i. t. d., preobilo je mest sv. pisma, ki nam spričujejo, da so angelji. a ob jednem opisuje njih delo in nalogo. Angelji so angelji varuhi. Koga pa varujejo ? Nas, uboge zemljane, da ne zapademo sovražnim, temnim močem pekla, da pa tudi ne pod-ležemo v raznih telesnih nevarnostih. Bog človeka ni prepustil silovitim in groznim natornim močem, ampak dal mu je angelje za varuhe, vsakemu svojega. Ali ste že videli morebiti kedaj podobo, na kateri je naslikano dete, ki se steguje po cvetlici, a grozen prepad zija pod njim, za detetom pa stoji angelj varuh in z razprostrtimi rokami čaka, da ga reši nevarnosti. Take podobe niso izmišljene, ampak za podlago imajo premnogo čudnih dogodkov, v katerih se jasno vidi pomoč angeljev. Tako vidimo, da stoji tudi ta prelepa verska resnica o angeljih na dvojnem trdnem temelju: na Božjem razodetju in zdravem razumu. Ne po-slušajmo tedaj onih, ki se tudi iz tega norčujejo, marveč skrbimo za to, da ne bodemo svojih pre-zvestih varuhov odpodili od sebe z grešnim življenjem in z nevero. Škodili bi s tem le sebi. Sv. Janez Evangelist. (Spisal Salezij.) IX. Za cesarjem Domicijanom prišel je na rimski prestol Nerva, ki je bil zelo mil in tudi ni pustil kristijanov preganjati. Dovolil je Janezu, kakor tudi drugim preganjancem, da se je povrnil v Efez nazaj k svoji čredi. Pa komaj so imeli nekaj časa mir pred preganjanjem, so zopet nastopili med njimi razni krivoverci, ki so begali ljudstvo s krivimi nauki. Taki krivoverci so bili Ebijoniti. ki so dejali, da Jezus ni Bog, in pa Gnostiki, ki so učili prav za prav le to, kar Cerint, poleg tega pa so tajili, da bi bil Jezus Bog in da bi imel pravo človeško telo. Kdo drugi je zamogel v tej stiski pomagati, ko Janez! Zato ga dobri prijatelji naprosijo, naj spiše evangelij, kakor so to že pred njim storili Matej, Marka in Luka, in in naj se ozira posebno na te krivoverske zmote. Janez, takrat Čez 90 let star, prime za pero in napiše v letu 96. četrti evangelij. Vsega se je še dobro spominjal, kar je doživel pri Gospodu in kar je slišal iz njegovih ust. Vse to je pa tako uredil in razvrstil v svojem evangeliju, da je jasno dokazal iz njegovega delovanja in govorjenja, da je Jezus Kristus, pravi Sin Božji. Na tak način je pokazal kristjanom, da krivoverci nimajo prav in jih je obvaroval njih zmot. V tem času spisal je tudi dvoje svojih prisrčnih pisem, o katerih smo že zgorej govorili. Sosednjih dežela kristjani prosili so apostola Janeza, naj pride v njih kraje, koder je še dosti pa-ganov in naj te spreobrne. Janez je res šel na pot, dasi že v visoki starosti in je povsod po potrebi nastavil škofe in mašnike ter ustanovil cerkvene občine. Na jednem takem potovanju pokazal je Janez svoje ljubezni-polno srce, o čemer nam Klemen iz Aleksandrije tole pripoveduje: „Prišel je tudi v Smimo, malo azijsko mesto. Ko je brate (škofe in duhovnike) v dobrem potrdil z nauki in sveti, pogledal je slednjič škofa in predenj postavil mladeniča, lepe rasti in krepkega, katerega je bil zapazil med ljudstvom, rekoč: »Tega ti izročam v varstvo, čuvaj ga skrbno; verniki in Kristus so priče". Škof je mladeniča vsprejel in vse obljubil in Janez odpotuje v Efez. Škof vzel je tega mladeniča v svojo hišo, ga vzgojeval, čuval, podučeval in slednjič krstil. Potem pa je zmanjšal svojo skrb in čuječnost, kakor da bi ga bila sv. birma obvarovala lahko pred vsemi nevarnostmi. Ko je tako mladenič postal bolj prost, pridružilo se mu je več malopridnih, razuzdanih, vsega slabega navajenih tovarišev. Najprej so ga zapeljevali s sijajnimi veselicami, potem so ga vlekli s seboj, ko so šli krast in tudi drugih grehov so ga navadili, Kmalu je mladeniču to do-padlo, in ker je bil ognjene natore, preskočil je kakor krepak konj pravo mejo in vedno hujše drvil je v propad. Popolnoma je obupal nad božjo milostjo in ker je grozovite stvari počenjal, hotel je s svojimi tovariši jednako kazen pretrpeti. Združil jih je v ro parsko četo, sam pa je bil njih vodja, jako divji in nasilen, veseleč se morije in pobojev. »Opravila v škofiji zahtevala so zopet, da Janez pride iz Efeza in stvar uredi. Ko je bilo to dovršeno, reče Janez: „Daj mi tedaj, dragi škof, to nazaj, kar sem ti jaz in Kristus dal vpričo cerkve, katere načelnik si". Ta je bil začetkoma ves osupnjen, misleč, da Janez zahteva od njega denarja, katerega pa ni niti dobil. Ko pa Janez pravi: „Mladeniča zahtevam in dušo mojega brata", tedaj vzdihne škof in jame jokati rekoč: „Umrl je". „Kaj, umrl? Kako in kedaj?" „Umrl je Bogu", glasi se odgovor, „kajti ušel je, zdaj je izvržek Ijudij in sprijen, glavar roparjev je." Janez pretrga žalosten svoje vrhno oblačilo in se udari po čelu: „Pač lepega čuvaja sem dal duši svojega brata ! Pripravi mi konja in vodnika!" Naravnost iz cerkve se poda v gorovje, koder ga roparska straža vjame: „Saj sem zato prišel, peljite me k glavarju", kliče Janez. Ko glavar spozna bližajočega se Janeza, osramočen zbeži. Janez pa pozabi na svojo starost in na vso moč teče za njim: „Zakaj bežiš, sin moj; pred očetom, pred starčkom, ki je brez orožja! Usmili se me. moj sin. ne boj se. Še imaš upanje, da boš živel. Jaz bom moral zate Kristusu odgovor dajati. Ako je treba, rad zate smrt pretrpim, kakor jo je Gospod za nas. Zate hočem dati svoje življenje. Stoj, misli, da me je Kristus poslal!" Mladenič, ko to sliši, obstoji s povešenimi očmi, vrže orožje od sebe, in se britko zjoka. Ko starček pristopi, ga objame in ihtč prosi odpuščanja. Skesanega pelje potem v cer kev nazaj, ga spravi z Bogom in mladenič se je prav temeljito poboljšal. Kako lepo je Janez posnemal božjega Pastirja, Jezusa Kristusa, ki je tudi pustil devetindevetdeset ovac ter je šel iskat izgubljeno. Okoli Janeza zbirali so se učenci, katerim je natančneje pripovedoval dogodbe iz življenja Jezusovega, kakor jih je mogel popisati v svojem evangeliju. Ti učenci so potem ohranili ta njegov nauk in ga zapisali in tako nam se je marsikaj ohranilo kar bi se bilo sicer zgubilo. Tem učencem vlil je Janez v srca gorečo ljubezen do Jezusa in dva izmed njih sta pozneje res prelila kri za Gospoda, namreč sv. Polikarp in sv. Ignacij. V vseh vprašanjih v katerih niso bili učenci in verniki na jasnem, hodili so vpraševat Janeza in to tudi iz daljnih krajev. Ker vedeli so vsi, kako ga je Jezus ljubil, in zato so bili prepričani, da jih bo on najbolje podučil. Silno star je bil že Janez in moči so ga zapuščale. In ko so ga učenci morali nositi v cerkev in ni mogel več govoriti, ponavljal je v jedno mer: „Otro-čiči, ljubite se med seboj". Učenci in drugi verniki so bili že naveličani, vedno jedno poslušati in zato so dejali: „Učenik, zakaj nam vedno le to praviš?" In odgovoril jim je: „To je Gospodova zapoved, in če ste to storili, je dosti." Odgovor, Janeza vreden. Sedeval je večkrat pred hišo in se grel v solncu. V naročju pa je imel goloba ter ga gladil in božal. Pride pa lovec mimo in skoraj smešno se mu zdi. ko vidi. da se sveti mož igra s ptičem. Janez to opazi in pravi: „Kaj pa nosiš v roci" ? „Lok", odgovori lovec. „Zakaj ga pa nimaš napetega? vpraša Janez dalje. „Zakaj ? Če bi bila struna vedno napeta, bi ohlapnela", odreže se lovec. „ Vidiš, tako tudi jaz zdaj počivam, da se za delo okrepčam", poduči apostol lovca. Vsi apostoli so bili že šli po nebeško plačilo k svojemu Gospodu, le Janez je še živel na zemlji. Ali je imelo res biti tisto, kar so učenci in drugi apostoli o njem govorili, da ne bode umrl ? Bilo je jedenkrat po Gospodovem vstajenju ob Genezareškem jezeru. Jezus je bil Petra ravno postavil za vrhovnega poglavarja svoje cerkve, za papeža in mu tudi napovedal, kake smrti da bo umrl, potem pa mu je rekel: „Pojdi za menoj!" Peter je šel za Gospodom, pa hitro se obrne in vidi Janeza ter vpraša Gospoda: „Kaj pa ta? Kaj njega čaka?" Jezus mu pa reče: „Hočem, da tako ostane, dokler ne pridem. Sicer pa, kaj to tebi mar? Ti pojdi za menoj". In od tedaj so učenci dejali, da Janez ne bo umrl mučeniške smrti. Prišla je tudi za Janeza zadnja ura. Tiho in mimo je zaspal; zanj ločitev od sveta ni bila grenka, ker hotel je biti prej ko prej združen s svojim nebeškim Prijateljem. Tako se je spolnila njegova želja, katero je zapisal koncem skrivnega razodenja: „ Pridi, Gospod Jezus". Umrl je leta 101, skoro sto let star. Pokopali so ga v Efezu. Janez se imenuje tudi bogoslovec. ker je svojega Gospoda Jezusa najbolje in najlepše umeval in ker je tako lepo in vzvišeno o njem pisal. Zato ima pa na podobi tudi orla poleg sebe. Kakor se orel med vsemi pticami najvišje dvigne proti solncu, tako se je Janez najvišje dvignil v spoznavanju in razumevanju božjih skrivnostij. — Po njegovi smrti razširila se je med ljudmi pripovedka, da Janez ni umrl. ampak da spi in da bo še enkrat prišel pred sodnjim dnevom. Ljudje si kar misliti niso mogli, da je ta ljubeznjivi, krotki starček res umrl in zato ona pravljica. * * Ljubi Slovenci! Glejte ogledalo pred sabo, v katerega se le večkrat in pazljivo pogledujte posebno vi, ki nosite ime tega velicega svetnika, posnemajte ga, kolikor mogoče natanko. Vsak dobi za svoje potrebe primeren nauk. Najbolj pa posnemajmo njega sveto čistost in pa lepo ponižnost: te dve čednosti nas gotovo prav peljete po tem svetu v sveta nebesa. -- * Pogrebni govor po rajnkem Alojzija Matiji Zorn-u, knezonadškofu goriškem, v prvostolni cerkvi v Gorici 14 julija 1897 gcvoril o. Anton Pavissich. T. J. (Poslovenil č. kanonik Andrej MaruSiči. ,.Z>(ir Hogu je prežaljen duh." ;.©. is*.) (Dalje.) III. Tudi Ti, Alojzij si bil žrtva, nedolžna žrtva, čista žrtva. žrtva po večem skrita, ker se je Tvoja daritev opravljala v svetišči Tvoje vesti, in so se le včasih, zlasti v poslednji mučni borbi, pokazavala tista znamenja, ki so žalila in sočutje vzbujala v vsih, kteri so jim bili priče. Bil si nedolžna žrtva pretanke Tvoje vesti. Klorkoli Te je poznal kot priprostega otroka v rojstnem kraji ali s Tabo živel in se razgovarjal v šolah in semenišču za nevarnega časa nepremišljene mladosti; kdorkoli je imel priložnost. spoznavati Te kot mladega duhovnika, zmožnega in nadepolnega, v prvem bogoslovskem Ate-neju v prestolnem mestu naše države, ko si s pohvalo prejel doktorski lavor: čutil se je ganjenega ljubezni in spoštovanja ne le zavoljo lepote brezmadežnega Tvojega življenja, priprostosti in sramožlji-vosti. zmeraj odkritosrčnega, ponižnega, prijaznega, skoraj deviško-bojazljivega vedenja, zavoljo sladko-priljubnih šeg in običajev spoštljivih in neprisiljenih brez kakoršne koli afektacije; zavoljo globoke, res nične, samosebne pobožnosti, ki je prešinjala vse Tvoje življenje: temuč posebno radi čudovitega soglasja. v katero si znal spraviti omenjene lastnosti, ki so Te delale milega in ljubeznjivega, z natančnostjo vesti in strogostjo proti samemu sebi, iz česar se je razvidelo. kako si imel v vseh okoliščinah zasebnega in javnega življenja vest v svoji oblasti. To gospcdstvo vesti imenuje Origen „popravljavni duh in gojitelj duše". Dovolj je bilo, da je ktera stvar zadevala vest. pa si se Ti. krotko jagnje spreobrnil v leva. ki se ničesa ne boji in se vsemu vstavlja, da vesti ne izda Večkrat se Ti je jasni obraz, ki je stanovitno izražal tisto milobo, iz ktere se je odsivala vsa velika dobrota Tvojega srca, po mračil ter bil zrcalo tajne groze, ki Te je spreletela in mučila Ti dušo. boječo se nevarnosti, da ne bi poslušal in se pokoril tistemu notranjemu sodniku, ki priča in veže. toži, očita in graja s tem. da znanje vseskozi na dotično dejstvo obrača; in ni ga dolžnika pred njim. da bi bil oproščen: „Se judice nemo nooens absolvitur" (BSodnik samega sebe-krivičnega ne odveže"). — To je bil glavni in znabiti edini vzrok Tvoje žalosti, grenki studenec trpljenja, tem hujšega, čim bolj si je skrival in tajil; bilo je pa tudi posebna milost premodrega Boga. ki podeluje trpljenju čast zasluge, ker, če kdo po nedolžnem in krivičnem kazni prenaša, vštevajo se mu za večno življenje: „To je milost, če kdo zavoljo Boga žalost prestaja trpeč po krivici" (I. Petr. 2, 19i. Bil je v tukajšnjem osrednjem semenišči profesor dogmatike, kraljice bogoslovskih ved. ravnatelj semenišča z ve letežavno nalogo, v pravem duhovnem zmislu odga-jati mladino štirih škofij, potem kanonik prvostolne cerkve, in kot takega ga je njegov prednik počastil z raznoternimi važnimi in težavnimi službami. V vseh teh častnih službah je bil Alojzij Zorn vesten mož. kteremu ni bilo mar za čast, združeno s temi laskavimi in dobiček donašajočimi mesti, ker je dobro preudaijal nje veljavo; torej je že v začetku zatiral in zaduševal častnih služb prijetnosti, ker se je bal njih zapeljivosti; dohodke je obilno trosil med uboge, ker jih je le toliko cenil, kolikor so vredni z ozirom na nje, ki so jih bili potrebni; zase ni obdržal druzega, ko butaro odgovornosti in pa dolžnost žrtvovati se, da je storil vse popolnoma. Komur je bil učitelj, predstojnik, tovariš, in kdor je samo priliko imel. ž njim v tistem času imeti opraviti, ve, kako moje besede nič ne pretirajo, in da bi moral jaz, če bi danes čas ne bil tako kratek, še mnogo dodati, ko bi hotel sijajno z dejstvi opisati vzvišenost duha prečastitega rajnika, po kteri je bil žrtva svoje vesti. IV. Nek škof, moj prijatelj, je imel navado reči, da dva najlepša dneva škofovskega življenja sta prvi in zadnji, namreč dan izvolitve in dan smrti. Na našega ljubega Pastirja se da obrniti pač drugi del navedenega reka, ko bi pa hoteli tudi prvi del nanj obrniti, storili bi veliko krivico njegovemu spominu in bi lagali. Ali ga ne vidite zdaj žalostnega, molčečega in zamišljenega, odkar mu je došlo usodno po ročilo, da je škof; zdaj trepetajočega, prestrašenega in milo jokajočega, kakor da bi ga bila zadela nepo-pravna nesreča; zdaj spet odkritosrčnega, ko je zaupnim prijateljem razodeval notranjo žalost in srčno bolečino, ki ga je trla. Kako podvreči se težavnim dolžnostim škofovske službe s tako tenko, s samim-sabo pa ostro vestjo!? Če sv. Krizostom že duhov-stvo celo za angeljska pleča strašno breme imenuje — „onus angelicis humeris formidabile" — kaj po-rečemo še le o tistem dostojanstvu, ktero ne le da je dopolnitev mašništva, podeljuje tudi Čast in veljavo očeta očetov, pastirja pastirjev, duhovnika duhovnikov? Huda je bila notranja borba uboge naše žrtve, in to truplo tukaj pred nami. ko bi bilo živo in moglo govoriti, pripovedovalo bi lahko o tej borbi, borbi enega samega borilca, ki se je razdelil na dva, da si je muke ^odvojil in pomnožil; tista vest namreč, ki se je bala mitre, kakor sovražnika, dejala si jo je potem na glavo iz dolžnosti pokorščine. Bil je torej škof poreško-puljski, pa samo sedem mesecev; bil je knezonadškof in prvostolnik v Gorici štirnajst let, t. j. od 1. 1883. do smrti. Žrtva svoje vesti je bil kot škof in kot nadškof; sprejel je to in uno dostojanstvo le tedaj, ko ga je božja volja, razodeta mu po namestniku Kristusovem in večkrat zatrjena proti vsem razlogom, ki jih je on v svoji ponižnosti navajal, da bi se ga iznebil, — postavila na razpotje: ali zasesti škofijski sedež, ali vpreti se naredbam previdnosti Božje. Bil je žrtva svoje vesti in pristopil k altarju kakor daritev za daritev; mitra na glavi mu je bila trnjeva krona; obesil si je dragoceni križ, kteri je pa njemu bil le — križ. (Dalje sledi.) Ozir po slovenski domovini. Sv. Višanje. „ V višavah kraljuješ Kraljica sveta!" J. Marešič. (Dalje ne konec.) Zli. Dohodi (pota) na Sv. Višarije. Neki stari šaljivi pregovor pravi: „Mnogo potov pelje v Rim"! Tudi na sv. Višarije vodi romarje več potov. A ker je gora visoka in strma, je na vseh znoja in truda dovolj predno se dospe na zaželjeni kraj. Od izhodne strani, t. j. iz Kranjskega, Koroškega in sosednjih dežel pripelje sedanje čase romarje z prav redkimi izjemami do Trbiža hlapon. Od kolodvora do Zgor. Trbiža pelje gladka in ravna državna cesta, ki se je med tem krajem in Podkloštrom zgradila šele pred kakimi 40 leti. Poprej je šla ta cesta čez zelo visoki in strmi klanec preko Kokove. Za prijatelje divje-romantične lepote in zgodovine je pot od kolodvora do Trbiža posebne znamenitosti. Sicer ne spada to v okvir mojega spisa, vendar naj nekaj malega o tem omenim. (Saj so med cenj. bralci „Zg Danice" gotovo tudi taki, ki radi kam gredo po svetu, in toraj od posameznih krajev radi kaj posebnega zvedo.) Gorovje proti levi strani nam kaže med drugim strmo kviško se popenjajoči skalnati Kraljevi vrh (Konigsberg). Visok je nad 6000 čevljev, nad morsko planoto. Zgodovina nam o tej gori pripoveduje da si je raz njenega vrha ogledoval kralj Albo bližne furlanske ravnine, ter ondi sklenil, peljati svoje bojne trume, zvane „dolgobradciu (Longobarden) iz Panonskih pokrajin v divne Italijanske planjave. Kraljevemu vrhu nasproti k levi, štrlijo zobati vrhovi cele rajde skalnatih velikanov, med katerimi se zlasti odlikuje „Petvrh" („Funfspitzu) Skozi to skalnato sotesko vije se državna cesta skozi Rajbelsko dolino in čez sloveči Predel v Soško dolino in na Gorico. Vštric glavne ceste, ki nas vodi proti Zgor. TrbiČu, se vije le malo pod njo železnična proga proti Pontablju na Laško Tudi Sp. Trbiž se razprostira v dolini k levi pod nami. (Pred leti sem enkrat potoval tam skozi, in kazala se mi je ondi hiša, v kateri je imel 1. 1797. — tedaj ravno pred 100 leti — francoski cesar Na poleon I. svoj glavni stan. Takrat je menda prvikrat prihrul s svojimi bojnimi trumami v osrčje Avstrije. Omenjeno hišo je spoznati ob h. št 97.) Lepa in gladka cesta nas kmalu pripelje v Zgor. Trbiž Prva hiša tega kraja je na levo ob cesti stoječa impo-zantna stavba, in to je trbiška ljudska šola. Kakor je znano, se naše čase za tako lepe stavbe štejejo znamenite svote. Zidanje trbiške šole je stalo 17000 goldinarjev, in če so vspehi v njej pri poduku tako veliki, kakor je lepa zunanjost te zgradbe, morajo sijajni biti. — Nekoliko od šole stoji farna cerkev, posvečena ss. apostoloma Petru in Pavlu. Obdana je enako trdnjavi z visokim zidom, v katerim so vravnane puš karice, skozi katere se kakor pri trdnjavah s puš kami streljati zamore Tudi dva starodavna tabora (okrogla stolpa), kakor so bili postavljeni pri mnogih cerkvah ob času turških navalov v naše dežele, stojita še ob cerkvi. Slišal sem, da bi bili prijatelji tako-zvanih „novotarij" ta stolpa že radi razrušili in odpravili, a „starinarji" se baje temu upirajo. Cerkev sama se kaže obiskovalcem kot lepa gotiška stavba. Zidati so jo pričeli 1. 1445 Včasih je ni bilo lahko ogledati, ker je bila čez dan navadno zaprta; zadnja leta se je to zboljšalo, in marsikateri romar gre mimogrede v njo počastit presv. Rešnje Telo. Od cerkve pelje krasna glavna cesta, opasana od lepih poslopij, naravnost proti zapadu, in to je novi Zgor. Trbiž. Ako si kdo želi ogledati stari del trga, naj se pospne po cesti, ki se onkraj cerkve obrne na desno nekoliko vkreber. In hiša. ki je tam gori ravno na voglu ulice na levo, — po domače ji pravijo „pri svečarju", ali pa „pri lectarju" (h. št. 35). — je ona, v kateri je imel nekdaj nadvojvoda Karol svoj glavni stan, in bil skoraj vjet od sovražnih Francozov. *) Predno zapustimo Trbiž, omenjamo naj še. da se njegov pričetek po nekem starem izročilu pripisuje cesarju Frideriku Rudečebradcu iz rodbine Ho-henstaufenov. Prvi naselniki tu so bili Italijani, in da bi se razločeval od velikega Trbiža (Trevizo na Benečanskem). imenovali so ga nekdaj Nemci mali Trbiž Lega trga je slikovita ob enem pa tudi v bojnem (strategičnem) oziru zelo znamenita, ker je takorekoč osredek ali ključ štirih dolin: Kanalske, ki se stega na zapadno stran proti Pontablju. — Rajbelske, ki drži proti jugu mimo imenovanega kraja in čez Predel, — Kokovske, ki vodi na severo-izhodno stran proti Podkloštru. — in Savske, ki posega preko Belepeči proti vzhodu, na Kranjsko. O zgodovini Trbiža se zamore reči. da se je je mnogo pisalo s krvavimi črkami Za njegovo posest sta se bojevala koroški vojvoda Bernhart in bamberški škof Eckbert (časa ne navaja moj vir); krvoločni Turki so požigali in morili po Trbižu večkrat; — koliko pa je trpel pred Francozi v letih 1797 . 1»09. in tudi 1813. Le tek časa je zamogel tako boleče rane polagoma zaceliti! Onkraj Trbiža se pospenja cesta precej dolgo v zmeren klanec, potem se pa na levo odsahnuje svet v plitvo dolino. O vsej tej okolici do Zabnic se sme reči. da je s krvjo napojena. Že v letih 1368 in 1435 so se tu vršili krvavi boji med Nemci in Italijani; toda obakrat so bili Italijani tuKaj močno tepeni. toraj okolico še zdaj imenujejo „campo rosso" i menda krvavo polje.) Tukaj je bil tudi 25. marcija 1797. krvavi boj med Francozi in Avstrijci; enako je ta okolica tudi v letih 1809. in 1813. hudo občutila šibo krvave vojske. Pa tudi kdor pozna razmere poznejših let med Avstrijo in upornimi Lahi, lahko si misli, stopaje po cesti, po kateri korakamo zdaj mirni Mariji vdani romarji: koliko krepkih in zalih naših fantov-junakov je korakalo nekdaj ravno po tem potu, katerih koščice in prah počivajo zdaj po pokopališčih in bojnih poljih italijanskih. (Dalj*- sleii j Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz relja. (Cerkveno petje.i Pri novi sv maši dne 8. avgusta se je v farni cerkvi popevala z godali, neka prav lepo v cerkvenem duhu zložena latinska maša, katero je izvajalo kakih 8 mešanih glasov, ne strogo v taktu, temveč pevci so pazili bolj na pov-darjene besede, kakor na časo-mer. katerega potrebuje plesalec v plesni dvorani, ne pa pevec, ki hoče *> Da zgodovini ne bom delal krivice, naj tu popravljam letnico onega žalostnega dogodka. To namreč ni bilo 1. 1804.! (kakor sem zapisal v HI listu na str. 245.). ampak se 1. 1797., m sicer dne 25 marcija. Tisti dan so se namreč naši cesarski in Francozi hudo bojevali med £abni-o in Trbižem, in so bili naši, žal! od presik- premagani Mnogo o tem je napisal, (kakor mi je 1. 1879. sporočil moj blagi prijatelj t preč. gosp. dekan L. Ferčnik. pa sem bil pismo založili, t č. g. Ignacij Hartvig. ki je bil od 1. 1806.—1810. kaplan v Čabnicah, in kjer se ti spisi brž ko ne še shranjujejo. Zelo bi bilo želeti, da bi se ti spisi še enkrat natančno pregledali, in bi se po njih lahko Se kaj več našemu narodu zapisalo o tistih žalostnih časih in dogodkih.