Letnik IV.
Št. 1.
Dne
v. A/ r
mbra 1923 4.
ZBORNIK
SVEČENIKOV Sv. P. In ZAJEONIC S. J.
Uredništvo :
Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Izhaja :
1. dan vsakega meseca.
Po manjkai?i: p našega na: àsoujc &
(Nekaj misli k pismom o evh. shodih.)
Pri nas je pomanjkanje duhovnikov že prav občutno, pa bo čimdalje občutnejše. Naša dežela je tako ustvarjena, da so raztreseni kraji, zato imamo na splošno bolj majhne duhovnije. Nekatere so same na sebi zelo lahke, rekel bi prelahke. Če pa dobiš k svoji lahki duhovniji oskrbovanje druge tudi lahke, imaš več truda in dela, nego z eno samo, ki bi imela dokaj več duš, kot jih imata obe mali duhovniji skupaj. In tako se sedaj pogosto dogaja. Kaj pa, če dobiš k svoji težki duhovniji oskrbovanje druge, morda lahke, morda tudi težke! Tudi tako se godi. Na ta način obloženi duhovniki se prehitro zdelajo, in pomanjkanje raste. Nekoliko bi bilo pomagano, ako bi nekatere duhovnije zaokrožili. Da bi kako duhovnijo opustili, ne kaže radi trme ljudstva. Pač pa bi trebalo oskrbovanje praznih duhovnij tako olajšati, da bi duhovniki mogli izdelavah. Mislim zlasti na binacijo in na šole. Naj pomanjkanje čuti tudi ljudstvo, ne samo duhovniki.
Treba skrbeti za naraščaj. Da bo ta skrb še težja, pomagajo razni novi dekreti. Ponovim iz zadnjega pisma, da bi novi položaj ljudstvu najlaže razložil nabožni list. Priznam, da meni vse to ni dovolj jasno. Zato molčim, da se ne zaletim.
Pač pa opozorim na nekaj zelo važnega. Recimo, da bi imeli vse potrebne šole in zavode in dovolj sredstev za vzdrževanje predstojnikov, profesorjev, gojencev, da bi pa kandidatov ne bilo. Ali ima naša dežela zadostno število mladeničev, ki bi se mogli in hoteli posvetiti duhovskemu stanu? Ali jih bo imela zanaprej? Če pogledam po naših družinah, se mi zdi, da je ozračje vedno bolj neprijazno duhovskim poklicem. Če pomislim na to, kako se sklepajo se-
danji zakoni, se pa kar zgrozim. Kaj, te neveste naj bodo matere duhovnikov?! In če bodo, kakšni pa bodo ti duhovniki!
Zato pravim: Ako hočemo duhovskega naraščaja, moramo poskrbeti za primerno ozračje v družinah. Treba spokornega duha. Brez tega bo vše drugo delo brez sadu.
Spokornega duha pa naj med nas zanese spokorni tretji red sv. Frančiška. Širimo ga torej!
Da ga bomo z vspehom širili med ljudstvom, pristopimo najprej sami. A ne samo pristopiti, ampak vživeti se treba vanj.
Da se pa mi duhovniki vživimo v duha spokornega tretjega reda, potrebujemo posebnih shodov za duhovnike.
Ker jih potrebujemo, jih je treba zasnovati. Očetje 1. reda nam bodo gotovo z veseljem šli na roko.
Tako se bomo navzeli mi duhovniki spokornega duha in ga zanesli v ljudstvo, s tem pa ustvarili gredice, kjer bodo vspe-vali duhovniški (in redovniški) poklici, Spokorni duh bo pa pomagal najti gmotnih sredstev. In dobili bomo apostolskih duhovnikov. O kako bo takrat lepo v naši deželi! Kako bo takrat vesel Jetnik v naših tabernakljih !
Te zadnje misli o naših evharističnih shodih je zapisal na vigililo očaka sv. Frančiška Serafinskega
Tvoj sobrat.
Katehetski vestnik
Kaj bo z veronaukom v šoli?
Besedilo nove Gentile-jeve šolske reforme še ni točno znano. Po dosedanjih verodostojnih naznanilih bo veronauk obvezen le za tiste otroke, katerih starisi bodo to zahtevali. Veroučitelj ostane tisti, ki je dosedaj poučeval uravstvenost, to je torej laik. 4ko pa učitelj krščanskega nauka noče sprejeti se imenuje poseben verouči-
2
telj. Ta nova postava ima tudi natančen načrt poduka. Listi, ki o tem razglabljajo imajo večkrat čisto nasprotna poročila. Zato je najbolje, da počakamo odlok.
Ako pa vzamemo to, kar sedaj približno vemo, moramo reči da je nova naredba nepopolna. Eno je gotovo, stare pokrajine naše države so prišle en korak naprej proti verski šoli; mi pa najbrž s to postavo ne pridobimo ničesar. Prvič se je bati, da nova postava predvideva samo doktrinarno in zgodovinsko razlaganje verskega nauka — brez ozira na praktično versko udejstvovanje in versko vzgojo. Drugič pa ni izključeno, da duhovniki izgubimo verski pouk, kateri bi potem prišel v roke laičnim učiteljskim močem. Pravijo sicer, da pri nas ostane duhovnik veroučitelj, kar bi bilo seveda z veseljem pozdraviti. Toda če pomislimo, da časopisje posebno zadnje čase, narinja duhovnikom pečat iredentizma, se je bati, da si vlada premisli. Čakajmo in molimo goreče, da do tega ne pride ter, da se vlada prepriča, da smo duhovniki sicer ljubitelji narodnega jezika in kulture, vendar pa tudi lojalni državljani.
Drugega v naših razmerah ne zmoremo!
Naše šole
Z letošnjim letom je vpeljana kot učni jezik v naše šole — italijanščina. Komentarjev k temu dejstvu, ste, sobratje, citali zadosti. »Zbornik« vas opozarja le na sledeče: Slovenščina je danes v veljavi le v cerkvi, družini in društvih. Če hočemo biti Slomšekovega duha moramo gojiti znanje materinega jezika med ljudstvom. Prihodnji rod pisane slovenske besede ne bo popolnoma razumel. Zato bomo morali liki naši stari dedje otvoriti v bližnji bodočnosti farne učilnice za slovenski jezik in krščanski nauk. Vsaka slovenska dobra knjiga je danes biser. Zato skrbimo za društvene knjižnice, če pa do teh nimamo dostopa skrbimo za ustanovitev lastne farne knjižnice.
če hočeš, da bo otrok znal katekizem čitati in pisal pismo v slov. ortografia, ter vsaj deloma ostcd dedič naše kulture moraš to storiti!
Mali katekizem. Katehete opozarjamo, da je te dni zšel »Mali katekizem«. Založilo ga je K. T. D., tiskala pa »Zadružna tiskarna«. Broširan stane L 1.20.
Iz Zbora
Našim uradom
Stanovsko uradovanje raztegnjeno na nove pokrajine. Državni uradni list »Gazzetta ufficiale« z dne 4. okt. priobčuje kr. odlok z dne 24. septembra 1923., št. 2013, kateri odreja, da se imajo 1. januarja 1924. raztegniti na nove pokrajine zakonite določbe o stanovskem civilnem uradovanju (stato civile). — Prip. ur.; To uradovanje obsega po italijanskem civilnem zakoniku uradovanje tičoče se rojstva, poroke, smrti in državljanstva ter se mora vršiti v področju občine. Izjave o stanu se morajo podajati v prisotnosti dveh prič. Kot uradnik nastopa župan ali pa kak zastopnik občine predlagan od župana in potrjen od kraljevega prokuratorja. Civilni stanovski urad mora voditi štiri posebne registre: za rojstva, poroke, smrti in državljanstvo. Za naše kraje bo popolnoma novo postopanje pri civilni poroki. Oklice izvrši občinski stanovski uradnik ob dveh nedeljah zaporedoma na vratih občinske hiše; v času med oklici in tri dni pozneje je dotični spis javno nabit. Poroka se izvrši v občinski hiši javno pred občinskim stanovskim uradnikom in v prisotnosti dveh prič. Listine, katere morata predložiti ženin in nevesta, so iste, kakor pri cerkveni poroki po avstrijskem zakonu. Le potrdilo glede vojaške službe ženina ni zahtevano. Kakor nekateri razlagajo bo župnik še nadalje ostal v polnem pravu izdajati na podlagi farnih matrik dokumente rojstva, smrti in poroke za dobo pred 1. januarjem 1924. Za dobo, ki sledi temu dnevu pa bo kompetenten za tozadevne državnoveljavne akte civilni stan. urad. Vsekakor bomo o tem vprašanju še pisali.
P re čast. gg. cerkv. predstojnikom. Kompetentni instrument za preizkušanje cerkv. zvonov — naročen pred letom dni — mi je d osel. Ako kateri gospod želi, da mu tehnično preizkusim zvonove, prosim, naj mi to naznani. Plačila — kot vedno doslej — ne sprejmem nobenega, edino le povrnitev potnih stroškov.
V Gorici, 1. nov. 1923.
Ivan Mercina via del Boschetto 29 II.
Ljudski koledar izšel!
Vse duhovne sobrate prosimo, da širijo in priporočajo Ljudski koledar, ki sa je izdalo naše Katoliško tiskovno društvo v Gorici.
Kaj bo z našim nabožnim glasilom?
Zadnjič smo priobčili pismo sobrata, kateri se je zavzemal za lastno ljudsko nabožno glasilo. Urednik je v obilici poslov prezrl dejstvo, da je bilo na vseh dotedanjih evh. shodih sklenjeno, kot naš nabožen list priporočati in razširjati »Bogoljub«. S tem je tudi za nedogleden čas prekinjena vsaka debata o potrebi ali koristi lastnega glasila. Koristi, ki govore za »Bogoljub« so tako tehtne, da se zdi vsako drugo mnenje — četudi še tako lepo — nesprejemljivo. Sobratje, en sam dokaz za »Bogoljub«! Ali ni list, ki doseže 30.000 naklade — v tolikih iztisih se tiska »Bogoljub« — blago, ki se samo hvali?
Odmevi našega dela
Konference idrijske dekanije
Dne 27. septembra 1923 se je vršila konferenca v Idriji. Zapustil nas je sobrat Karel Supin, župnik v Spodnji Idriji, ker mu je bila odbita opcija. Ta gospod je kot predsednik naših konferenc neumorno deloval, da so se konference redno vršile, sam je mnogokrat predaval, obenem pa tudi druge sobrate navduševal in jim dajal navodila, o čem naj predavajo. Bodi mu tudi na tem mestu izrečena prisrčna zahvala za ves njegov trud! Namesto njega so si sobratje izvolili za predsednika konferenc sobrata Petra Likar, župnika na Gorah.
Nato je sobrat monsg. Arko imel jako poučno predavanje o cerkvenem petju. Iz bogate skušnje kot izvežban glasbenik in izboren pevec nam je podal mnogo lepih misli, kako naj se goji lepo cerkveno petje, kako naj se vsak cerkveni pevski zbor po svojih zmožnostih trudi in vežba, da bo svojim lokalnim razmeram kos; nikakor pa ne smemo od kakega cerkvenega pevskega zbora na deželi zahtevati istih proizvajanj in z isto preciznostjo, kakor pa v mestu, kjer je več moči in dobro izvežba-nih pevcev na razpolago.
Dne 18. 10. 1923 je bila konferenca v Godoviču. Tu nam je najprej sobrat I. Miklavčič, naš Spiritual, podal v splošnem nekaj navodil, kako naj vsak duhovnik skrbi za svoj napredek v dušnopastirski službi. Govoril je o meditaciji, spovedovanju, pri-digovanju in katehezi.
Nato pa je sobrat Oswald predaval o jako važni stvari, namreč o oporokah, kako morajo biti napravljene in kaj vse morajo vsebovati, da so veljavne po italijanskem zakonu.
Določil se je tudi za prihodnjo konferenco tema predavanja — civilna poroka —, da bodo sobratje na to pripravljeni in da se stvar vsestransko temeljito obrazloži, ker se govori, da bo s prihodnjim letom civilna poroka tudi za naše kraje obvezna.
Tudi skozi Brda je šel Gospod
Božja previdnost je hotela, da so predhodna naznanila o briškem evharističnem shodu v naših časopisih čisto izostala. Gospod je pač hotel sam govoriti vsem srcem v Brdih po tihem, le nam slišno, zato pa toliko bolj prisrčno in ganljivo.
Pa je govoril Gospod v pripravljalnih tridnevnicah po ustih vnetih pridigarjev najprej v Kojskem (p. Kerubin, Kostanjevica), potem v Cerovem (Budin, Pevma), nato v Števerjanu (p. Romuald. Kostanjevica in v Šmartnem (Budin), Pevma in seveda prav posebno v Biljani (lazarista Zdravlič in Fidler, Miren).
S trona svojih oltarjev, kamor je hotel v teh svetih dnevih biti izpostavljen, je govoril menda v vseh cerkvah v Brdih, od Soče do Idrije. In v vseh spovednicah je trkal Gospod na srca svojih vernih ter jim delil dušni mir in spravo. Spovedanci so dobivali spominske podobice, dokler niso pošle. Obhajilne mize so imele v teh blagoslovljenih dneh obilo gostov. N. pr. 960 v Števerjanu, kjer imajo še le barako.
Med tem so vstajali po cesti od biljanske cerkve do gradu na Dobrovem, koder je imela iti slavnostna procesija, veličastni slavoloki. Nele posamezne vasi biljanske duhovnije, ampak tudi sosedne duhovnije: Šlovrenc s Fojano, Gradno, Kozana, Medana, Vedrijan, Vipolže, so napravile poseben slavolok, da se je nabralo vseh 14. Na tri izmed njih so pripluli za procesijo
celo »angelčki«-, da so s petjem in cvetjem veličali slovesnost. Na trgu pred dobrovskim gradom je Marija, katero Medanci 15. avgusta nosijo v procesiji, v napisu prosila: Glej, tvoje ljudstvo, blagoslovi ga! Seveda so se tudi hiše v vasi in ob cesti okrasile, kar se je le dalo. Brici imajo za kaj takega spretnost in veselje.
Petek, soboto, nedeljo pritrkovanje po celih Brdih. Komu ni znano, kako Brici radi »škantirajo« ! V svoje zvonove so vsi zaljubljeni, so pa tudi po pravici na-uje ponosni. Žal, da se je mali zvon v Biljani v noči od sobote nà nedeljo ubil. -- Soboto zvečer je gorelo po Brdih nekaj Kresov, tuintarn so zažigali umetne ognje.
Nedeljo zjutraj (namreč kvaterno nedeljo, 23. septembra se je pripeljal s številnim spremstvom Prevzvišeni knezonadiškof. Prevzvišenl je dopoldne pontifikalno asistiral slovesni maši, katero je pel vikar iz Vipolž na 40-letni dan svoje nove maše, popoldne pa je vodil procesijo. Ko pride oče med svoje otroke, takrat šele so otroci zares veseli in srečni. Zato so Brici Prev-zvišenemu iz srca hvaležni.
Procesija je bila urejena po duhovnijah; nekaj jih je korakalo pred Najsvetejšim, nekaj zad. Večina je poslala po nekaj belo oblečenih deklic v bližino Prijatelja otrok, da so ga spremljale s cvetjem in palmovimi vejami. Poseben prostor je bil prihranjen oblastvom in zastopom. Nastopilo je tudi »prostovoljno vojništvo za državno varnost«. Svirai je godbeni krožek iz Gorice. Pri vseh duhovnijah se je vrstilo navdušeno petje z glasno molitvijo. Jaz, ki štejem bolj skopo, bi rekel, da nas je stopalc v procesiji kakih 60.00. Gledalcev je bilo — čast Bogu — bolj malo. Vsa pot, po kateri se je vila procesija, meri blizu 4 km. Škoda, da smo morali več kot pol poti dvakrat prehoditi. Nekoliko smo se srečavali.
Bali smo se, da bo veliko množico težko urediti in premakniti. A šlo je prav lepo. Nekaj pomanjkljivosti bi o drugi priliki znali popraviti. Ljudstvo se je ob 2.30 zbiralo na določenih prostorih, katere so kazale tablice z imenom duhovnij. Prišli so dušni pastirji (za nekatere drugje zaposlene pa namestniki) ter se postavili sredi svoje črede, ki se je zvrstila, kakor je vajena pri procesiji doma. Točno ob 3. je
Prevzvišeni dvigni! Najsvetejše, katero je bilo od slovesne maše naprej izpostavljeno v češčenje, in jedro procesije se je jelo pomikati. Duhovnija, katera je bila zvrščena najbližje pred jedrom, sc je premaknila, ko se jej je jedro približalo. Itd. druge du-hovnije spred, katere so čakale v primernih presledkih na cesti, koder je imela iti procesija. Uuhovnije, ki so imele zadej korakati, so se kar priklopile, ko so prišle na vrsto. Čakale so zunaj procesijske poti, vendar takoj zraven. V oznanilih smo ljudem zabičali, naj gleda vsak pred se, da ne bo zastajal. Križ na čelu pa naj gre v primernem tempu naprej. Tako se procesija ni trgala ,pa tudi neprijetnega čakanja ni bilo. Korakali smo po 4 in 4. Na vsporedih, katere smo razdelili po družinah — plakatov nismo imeli — je bilo dostavljeno priporočilo ženskam, naj se udeleže spodobno oblečene in s pokritimi glavami.
Vsaka duhovnija je imela dva reditelja. Ob serdi procesije je bil en duhovnik (saj poznate našega Jožefa) za glavnega cere-monijerja, en drug duhovnik je bil pri sprednjem delu. Tudi za zadnji del bi bili radi določili enega, pa ni bilo mogoče, če nismo hoteli asistence pri Najsvetejšem preveč skrčiti. Pomagalo je še nekaj fantov in mož. ki so bili postavljeni za splošne reditelje. — Morda te opazke pri kaki večji procesiji komu prav pridejo. Zato sem jih napisal.
Brda so vesela dežela, Brici veseli ljudje. Zato je bila tudi naša procesija vesela, nekako tako, kakor takrat na oljčno nedeljo tam v Jeruzalemu. Jokali smo v cerkvi pri pridigah in pri spovednicah, v procesiji smo pa korakali polni svetega veselja, vsaj tam, kjer sem jaz videl. Dopisnik »Goriške Straže« je opazil tudi pri procesiji rosne oči.
Sklepna pobožnost se je izvršila sredi vasi pri nalašč postavljenem oltarju, kjer je bila tudi dopoludnc med slovesno mašo tiha maša. Škoda, da ni tu dovolj prostora, da bi bili lahko vsi udeleženci videli na oltar in slišali sklepni govor (Budin, Pevma). Po govoru je bila posvetitev Presvetemu Srcu Jezusovemu, nato Te Deum (ljudstvo je pelo zahvalno pesem) in blagoslov.
Tako je torej tudi skozi Brda šel Gospod. Brici so se vrlo dostojno poklonili evharističnemu Kralju. Pa ko bi jutri bilo
treba ponoviti to slovesnost, bi bilo navdušenje še večje. Morda bi se takrat na prsi trkali tudi tisti, katerim se je sedaj še zdelo, da je za nje še prezgodaj, odzvati se klicu Zveličarjevemu. Čakajo posebne av-dijence, katero jim je usmiljeno Srce Jezusovo pripravljeno tudi podeliti. Da bi je le ne zamudili!
Zborovanj v odsekih ni bilo. Deloma ni primernih prostorov, deloma je sedanji čas tako narekoval. Pač pa smo se duhovniki pogostoma posvetovali, kako pri sebi in pri ljundstvu vzbuditi in gojiti, razširiti in poglobiti navdušenje za Presveto Evharistijo. Iz teh posvetovanj kaj malega o drugi priliki!
Resolucije evh. shoda v Vipavi
Odsek: »Evahristija in petje.« Vodi: Albert Leban.
L Ljudsko petje pri službi božji: referent: Ign. Leban.
Resolucija:
Duhovnik in organist naj pospešujeta ljudsko petje; to naj se poučuje že šolske otroke in ude Marijinih 'družb. Da se razširi enotno ljudsko petje, naj Cecilijansko društvo v sporazumu z ordinariatom določi pesmi, katere se morajo peti povsod v vseh cerkvah. Kjer ste ob nedeljah dve sv. maši, naj pri prvi prevladuje ljudsko petje. Po povzdigovanju naj se pevajo le evharistične pesmi od katerih naj bode vsaj ena ljudska. Pri navadnih blagoslovih z Najsvetejšim naj bode ljudsko petje; ravno tako naj isto prevladuje vedno pri popoldanski službi božji, tudi o praznikih. Ko nese duhovnik sv. popotnico, naj se, kjer ni to neprilično, ljudje zberejo v cerkvi in spremljajo Najsvetejše pevajoč do hiše bolnikove ali pa do konca vasi. Stare ljudske evharistične pesmi naj se zbirajo in pošiljajo v pregled strokovnjakom, ki morajo pri slučajni popravi paziti, da ostane na pesmi njen ljudski značaj.
2. Določbe o cerkvenem petju: referent: AL Kralj.
Resolucija:
Cerkvena glasba mora biti sveta, t. j., varovati se mora vsega posvetnega ne-le v načinu kompozicije, ampak tudi v izvajanju, mora biti prava umetnost, splošna, to so lastnosti, ki jih ima koral, ki naj se ga goji, kakor določa cerkv. oblast. Pri
peti sv. maši naj se peva vse latinski od Introita do Comunio. Latinski tekst naj se večkrat obrazloži v cerkvi. Po blagoslovu naj se peva slovenski. Ordinariat naj izda določila o cerkv. petju, ki jih morajo naročiti vsa cerkv. predstojništva s »Cerkvenim glasbenikom« vred in jih dati brezplačno na razpolago organistom. Uvede naj se na ukaz tudi novi koral.
Po pridigi naj se peva pesem o prazniku in sicer pri tihih mašah do darovanja; ta novost naj se naznani ljudstvu. Duhovnik naj govori enkrat na leto o cerkv. petju in liturgiji.
3. Skrb za šolanje organistov: brez referenta:
Resolucija:
Vsi ordinariati naše dežele naj bi skušali otvoriti eno skupno orglarsko šolo. Duhovnik. učitelj, organist naj dado učencu prvi pouk; za nadalnji pouk v Ljubljani ali v Celju bi bilo potreba podpore raznih organizacij. Ordinariati naj bi poskušali vprašati pri vodstvih učiteljišč, ali bi ne bilo morda mogoče poučevat kandidatov tudi orgljanja. Za organiste naj se enkrat ali dvakrat na leto otvorijo dva ali trodnevni skupni praktični tečaji; stroške naj pokrijejo cerkve. — Za zboljšanje gmotnega stanja organistov naj bi skrbel cerkveni odsek v občini. Povišajo naj se takse pri pogrebih in mašah, oznani naj se hira in darovanje za organista. Poleg duhovnika in organista naj skrbe ze lepo cerkveno petje tudi naša kat. društva.
Vipava, dne 11. septembra 1923.
Albert Leban, voditelj.
Koristni migljaji
„Katoliški misijoni"
Pravkar smo dobili Slovenci pod gornjim naslovom orvo številko lista, ki ga priporočamo slehernemu duhovniku.
Izdajanje »Katoliških misijonov« nam je priskrbelo mlado misijonišče pri Domžalah. (Otvorjeno 1. 1920.) Uredništvo in uprava je v Ljubljani, Tabor 12 (pri lazaristih). Celoletna naročnina 10 dinarjev (4 lire). List bo izhajal v začetku vsakega meseca.
Zanimiva vsebina je kratko sledeča: — Uvod. Misijonišče potrebuje glasilo, da lah-
ko vrši svoj namen, skrbeti za gojitev misijonskega zanimanja doma in vzgajati misijonarje za zunanje misijone. »K. m.« bodo glasilo vseh katoliških misijonov in ogledalci misijonskega gibanja doma. Ocenjevali bodo svetovno misijonsko slovstvo.
—	Na misijonsko delo! (F. F.) Po katoliškem shodu naj se poživi naše versko življenje! Junaki krščanske požrtvovalnosti, pionirji katoliške misli delujejo na misijonskem polju, mi drugi se pa od njih navze-mamo njihovega ognja. Podpirajoč misijonsko delo koristimo sebi, obogatimo slovensko kulturo, pomagamo vsemu človeštvu. Misijonstvo nam razširi duševno obzorje, obogati um z znanjem, srce povišuje in blaži. — Kitajska, (.los. Kerec, salez. misijonar na Kitajskem.) Naš slovenski misijonar nam podaja v tem spisu silo zanimive podatke o veliki kitajski državi. 1. Zemljepisni in narodoslovni pregled. 2. Verstvo. (S slikami.) Spis se bo nadaljeval.
—	Misijonstvo na V. katoliškem shodu. Kratko poročilo o misijonski pobožnosti v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani v nedeljo, 26. avgusta in o misijonskem zborovanju v pondeljek 27. avgusta v Deželnem muzeju. Dodane so resolucije, sprejete na tem zborovanju. — Misijonska razstava. Opis misijonske razstave ob priliki V. kat. shoda v Deželnem muzeju v Lj. (S sliko.) Misijonska zveza v Lj. (Tabor 12) bo zbirala predmete za slovenski misijonski muzej. Misijonar Kerec je že obljubil 13 malikov. (Stran 9 in 13.) — Med raznim iz misijonskih dežel so trije mični zgledi in za-jemljiva pravljica iz Jutrovega »Lilija sreče«. — Svetovno znana povest »Noni in Mani« izpod peresa pisatelja Jón Sveris-sona S. J.., ki se bo očividmo nadaljevala skozi ves letnik, bo bravce gotovo vezala tako na list, da bodo tudi radi nje nbstrpno pričakovali nove številke. — Pogled po svetu. A. Po misijonih. To so najnovejša poročila iz Indije, Kitajske, Japonske, Amerike, Afrike. — B. Doma. Avstrija, Češkoslovaška. Poročila so zajeta iz najboljših nemških, francoskih in italijanskih misijonskih listov. — Zadnji oddelek tvori To in ono. Jezuitsko vseučilišče v Tokio. Potres na Japonskem. Na platnicah : Slovenski misi jonski list. Članek utemeljuje potrebo lista.
Brez dvoma je pričetek izdajanja misijonskega lista poleg ustanovitve misijo-
nišča eden najvažnejših dogodkov v zgodovini misijonskega dela med Slovenci. V teku enega leta se bo lahko storilo za misijone toliko, kot brez njega v 20 letih. List bo dajal tvarino za najzanimivejša predavanja ne samo pri Marijinih družbah, ampak tudi pri vseh drugih prosvetnih društvih.
DUHOVNIŠKA ZADRUGA. Italijanski duhovniki so organizirani v organizaciji »il Člero d'Italia«, ki je duhovniška strokovna organizacija. Iz te organizacije je izšla misel ustanovitve posebne zadruge, ki bi skrbela za gotove predmete, ki jih samo duhovniki rabijo. Zadruga danes že obstoji in je tudi že udeležena na enem industrijskem podjetju in sicer na širom Italije najbolj znani svečarni bratov Parisi v Rimu. Akcije tega podjetja so deloma v rokah duhovniške zadruge, deloma v rokah bratov Parisi in deloma v rokah delavcev in uslužbencev, ki so postati tako soudeleženi na tvornici in tudi soodgovorni za nje prospeh.
Kronika
Premestitve
Natančen seznam duhovskih premestitev v naših škofijah prinesemo prihodnjič!
Občni zbor «Prosvetne Zveze"
Občni zbor Prosvetne Zveze se je vršil koiicem meseca oktobra v Gorici. Na zboru je bilo navzočih 94 društvenih delegatov. Občudujemo krepki razmah m vzorno disciplino naše prosvetne Matice, želeč ji obilo poguma in božjega blagoslova. Naša pomoč ji je zagotovljena.
f Nadšk. Stojan. Prve dni oktobra je umrl olomuški nadškof dr. Stojan. Pogreb na Velehradu (Morava) je bil veličasten. Duhovnikov je bilo tam 268, ljudstva 35.000. Zbralo se je veliko število najvišjih duhovnikov in svetnih dostojanstvenikov. Pokopaval ga je praški škof dr. Sedlak. govorila sta med drugimi Hlinka in dr. Hruban. Med sožalnimi brzojavkami je do-šla tudi brzojavka sarajevskega nadškofa Šariča, ki pravi: »V Bosni nadškofa Stojana, vélikega božjega človeka in dobrotnika katoliške Čerkve, nikoli ne pozabimo.«
Listek
Polemika o političkom atentatu
(Ponatis iz „Istre“ dne 31. oktobra t. 1.)
Več se Cetin mjeseca vuce kroz naše no-vinstvo prepirka o moralnosti politiokog atentata. Jezgra te polemike se sastoji u tomu, što s.u »Istarska Riječ« i prema iijoj »Edinost« hvalile Principa zato, što je dne 28. junija 1914. ubio nadvojvodu Franja Ferdinanda ( i njegov-u Ženu), a »Goriška Straža« i sveceničko glasilo »Zbornik« dignuli su svoj glas proti taikvom pisanju zato, što se Principov čin mora sa krščanskog stanovišta osuditi.
Mi nijesmo zalazili u tu polemiku, dok nije »Edinost« don està proti nama jedmi žuč-Ijivu vijest. Odgovorili smo joj opširnije u br. 39. i to samo stvarnim razlozima, a na njezime niške osobne napadaj e se uopče nijesmo obazreli, jer nam je to bilo ispod časti. Nu tada je »Edinost« oprezno prešla preko, naših stvarnih razloga (bili su joj valida, pre-tvrda kost) te se je mjesto stvarnog odgovora po drugi put (u broju od 18. pr. mj.) spustila na niško polje osebnosti (možda radi narodne sloge?) Pomiješala je stare, več pred godinu dana zakopane prepirke, da zbog jedne vijesti u »Pučkom Prijatelju« izlije sav svoj biješ na nekog »gospoda pri Istri«, koji inače nije omu vijest niti dozirno u trščanskim betulama niti sastavio, Japače niti vidio prije nego li je izašla u »P. Pr.«. Pri tom je »Edinost«, dotično »tisti gospod« pri »Edinosti«,, namigivao, kao da je netko promijenio svoje nekadainje nazore obzirom na moralnost nekojih političkih atentata. Prije svega je i u torne »Edinost« strijeljala u zrak, jer gospodin, na koga je ciljala, uopče nije napisao u našem listu onog odgovora, premda bi ga bio pripravun i potpisati. Nama je ispod čaisti provadati se za »Edinosti« u osobnim i deiui ncijantskim napadajima (premda bismo imalli mnogo materijala). Zato neka kao naš odgovor posluži ovaj maleni, ali ipak stvarni sastavak o dopuštenosti ubi-stva uopče i onog Principovog napose.
. »Atentat« znači u običnom smislu riječi privatni pokušaj nasilnog ubistva ili takvo ubistvo samo. Kažemo »privatni« pokušaj za razliku od ubistva u ratu, revoluciji, kad krvnik vrši svoju službu itd. Rekli smo »nasilnog« ubistva za razliku od ubistva, koje se počini ili bez nasilja ili u obrani.
Kako je nad čovječjim životom po krščanskem nazoru izravni gospodar Bog, to je dozvoljeno uzeti čovjeku život samo tada, kada se može pravom pretpostaviti, da to nije proti volji Bož joj; Takav pak slučaj može biti po katoličkoj moralci za privatnog čovjeka jedino tada, kada jedino ubistvom može obraniti pred nepravednim naipadačem svoj ili tudi život ili koje dobro, potrebno za dolično življenje.1) —- Oblasti smiju osuditi zločince na smrt i dati ih usmrtiti (radi za-štite ljudskog društva.)
Ubistvo je dozvoljeno takoder u praved-nom ratu. Pravednim. se smatra rat, ako je naviješten a) od zakonite i to najviše državne oblasti, b) iz pravednog i to teškog razloga, i c) ako se vodi sa dobrom riaka-nom.'-) Državi, koja vodi pravedni rat, smi-je i druga država priteči u pomoč oružanom šilom.
Osim rata može biti katkada dopuštena i pobuna (proti državnoj vladi), s cime je takoder često nužno skopčano prolijevanje krvi. Protudržavna revolucija je onda dopuštena, kada a) državna vlada teško tlači svoje državljane i b) kad je vjerojatno, da če od revolucije imati državljani više dobrih posijedica nego zlih. Sv. Toma Akvinski, ko-jega slijede svi kat. moralisti, kaže: »Treba reči, da tiranska vlada nije pravedna, jer se ne ravna prema zajedničkom dobru, nego prema privatnom dobru onoga, koji vlada ... i zato uskomešamje (perturbatio) te vladavine nije u bistvu pobuna, osim možda kad se tiranska vlada smeta tako neuredno, da podloženo mnoštvo trpi veču štetu od nastalih nemira nego od vlade, tirana: više je naime buntovnik tiran, koji u podvrgnutoim narodu goji neslogu i bunu, da uzmogne sigurnije vladati: to naime spada u tiranstvo, što dje-luje za vlastito dobro onoga, koji vlada, a uz štetu moštva (pučanstva.)":i) Ulogu staro-
1) Vidi E. Miiller: Theol. moralis, ed. IV. lib. II. § 125.
-) Summa theol. p. 1. 2. qu. 42. a. 4. ad 3. oriaj »gospod pri Edinosti« zaletio ne proti »gospodu pri Istri« nego proti sebi, jer je pokazan, da ne zna. kako je moralnost čina odvisna od okolnosti i od svrhe.
3) V. S. Thomaa Aqu.: „Summa theol." p. 2. 2. qu. 4(1. a. 1. i S. Alfoinsus: Theol. moralis, L. III. n. 402.
8
drevnih tirana vrše sada nepravedne vlade, pa Sipomenute riječi vrijede i o njima.
Nadodajemo, da razvojem narodne svijesti stupaju narodi kao pravni subjekti sve više na mjesto država.
Iz svili tih načela proizlazi, da pobuna, do-tično ratovanje i uopče prolijeVanje krvi može biti dopušteno (ako se ne predvida više zlih posljedica nego dobrih) i tada, kad n. pr. narod nije još pripojen nekojoj državi, a uza sve to ga vlada te države tlači i muči. Još više je i narodu i pojedincima slobodna samoobrana, ako vlada u kojoi državi pod-upire zločince, dapače i ubojice, mjesto da bi ih kažnjavala. Gdje je krvava borba proti zločincima jedino sredstvo, kojim se može us-pješno braniti život ili duševna i tjelesna dobra, bez kojih ne može biti za narod ili za poje-dince dostojnog života, ondje je takva borba dopuštena.
Odatle je razvidno, da »Edinost« nije imala pravo, kad je u polemici predbacila »Gorič-koj Straži«, što je pohvalila atentatore u Ruliru, a pokadila Principa.
Kod Principovog atentata moramo razlikovati njegovo subjektivno osvjedočenje i objektivna činjenicu, kako izgleda prema poz-natim okolnostima. Nije vjerojatno, da je bio Princip posvema i do dna duše osvjedočen, da radi dobro. Ali ipak, ako je zbilja imao takvo osvjedočenje, nije subjektivno radio zlo. Nu o njegovom nutarnjem mišljenju mi ne možemo suditi (»de internis non indicat praetor«) (samo »Edinost se usuduje suditi o »verskem prepričanju« i tko siže ili ne siže kome »do koljena« itd.).
Principovo djelo možemo i moramo suditi samo po vanjskim okolnostima, koje su mogle na njega djelovati. A tu nalazimo doduše momenata, koji zloču njegovog čina ublažuju, ali ne nalazimo dovotjnih okoinosti, koje bi iz njegovog čina napravile dobro djelo. Onaj atentat nije bio u svojem temelju obrambeno djelo i još manie jedino moguče obrambeno djelo života ili velikih do baru i to takvo, iz kojeg bi se bilo moglo iz okoinosti predvidati više dobrih nego li zlih posljedica (obzirom na tadanje prilike). Principov je atentat bio — sudeči po okolnostima — plod narodne ogtorjčemosti, mržinije i osvete. 1 ako su ta čuvstva imala u okolnostima svoj uzrok, ipak nijesu mogla atentata opravdati. Zato se
Principov atentat mora prosudivati kao zločin.
S tim nazorom se posve slaže i srpska in-teligencija, a to dokazuje brošura srpskog povjesničara i sveučilišnog profesora Stano-je Stanojeviča. On dokazuje, da je srpska vlada bila protivna takvom zločinu, dapače je srpski poslanik u Beču upozorio pok. Franja Ferdinanda na pogibao. Kad profesor Stanojevič ne bi onaj atentat smatrao za zločin, ne. bi bio dokaživa» i dokazao u torne nevinost srpskih najodiičnijih ličnosti, a isto tako ne bi sadašnja srpska inteligencija bila izdanje te brošure sa radošču pozdravila.
Vidimo dakle, da je »Istarska Riječ«, u tom pitanju zašla u veliku opreku sa srpskim povjesničarom Stanojevičem i sa srpskom inteligencijom. Dok je »Edinost« »Istarsku Riječ« — oponašaj uči je po običaju — nekoliko popravila, napisav, da Princip nije bio »obični zločinac« —• »Istarska Riječ« je pisala (u br. 25. u članku »Vidovdan«), da »mladi Princip nije nikakav zločinac«, dapače da »on je bio or udje Božje pravde« (dakle je prema pisanju »Ist. R.« sam Bog pro-uzročio onaj atentat!!).
Iz sudbene rasprave i iz brošure profesora Stanojeviča je dokazano, da je na onaj zločin Principa samo naveo narodni motiv, a u istinu je on bio samo orudje u ruk ama fra-mazuna (»črne ruke«) (a ne »Božje pravde«). Več god. 1913. je odlučila glavna slobodno-zidarska loža u Parizu (Veliki Orient), da pod svaku cijenu dadie umoriti pok. Franja Ferdinanda. I ugarski ministar Tisza je bio u to upleten pa nije litio dati Ferdinandu dovoljni broj policijskili agenata, jer da bi to državu »previse stajalo«.
Dakle je davao (andeo slobodnih zidara), imao tu svoje pomagače, »a ne »Duh«, ko-jega spominje »Ist. Riječ«, kao da »tura sam u ruke« mladome Principu samokres«. Onaj člahak. u »Ist. R.«, kako se vidi več iz navedenih riječi, oda je (kršeči prvu tačku sklopljenog sporazuma) posve liheralno-fra-mazunski mentalitet.
Ufamo se, da ne če trebati nastavljati tu polemiku.
Urednik: St. Stanič, kurat; Odg. ur.: A. Sfiligoj. Tisk »Zadružne tiskarne" v Gorici.