3., 4. št.	Marec, april 1920.	Letnik XLIII.
r	Cerkveni Glasbenik Qlasilo Cecilijinega društva v Ljubljani.
lL=i H	---^_ Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z glasbeno prilogo vred 20 K, ® za dijake 12 K. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12, I. nadstr.
Cerkvenoglasbena liturgika.
Fr. Ferjančič
(Dalje.)
3. Tiha sveta ma§a.
Tiha se imenuje ona maša, pri kateri mašnik nič ne poje, temveč vse dele sv. maše samo moli ali bere. Pač pa pojo pogostoma pri taki titii sv. maši verniki, oziroma pevski zbor na koru. In takih tihih sv. maš, pri katerih se orglja in 'poje na koru, je pri nas mnogo več nego petih. Zato mora pevovodja obračati nanje posebno pozornost.
Pevskim zborom je pri teh sv. mašah naloga zelo olajšana s tem, da jim je dovoljeno peti v domačem jeziku. Zbor za sv. obrede je na neko tozadevno vprašanje odgovoril: „Spevi v domačem jeziku se pri slovesni, liturgični službi božji ne smejo trpeti, temveč se jih je treba brezpogojno ogibati; pri izvenliturgičnih opravilih pa se je treba ravnati po obstoječem običaju." (S. R. C. 21. junija 1879.) Pri nas, kakor tudi pri drugih narodih, obstoji pa že od nekdaj običaj, da se pri tihi sv. maši poje v domačem jeziku. Zato beremo tudi v naši škofijski okrožnici: „Pri neslovesnih opravilih (teh je večina), ki nimajo strogega liturgičnega značaja, torej pri tihih sv. mašah, litanijah, šmarnicah se sme in naj se poje v domačem jeziku."
Kaj naj se poje pri tihi sv. maši, o tem nimamo tako natančnih določil, kakor pri peti sv. maši. Za prve dele sv. maše so vobče najprikladnejše „mašne" pesmi; le izjemoma o kakih posebnih slovesnostih, n. pr. na božični ali velikonočni praznik bi kazalo takoj pričeti s prazničnimi napevi. Za darovanje so umestne pesmi, ki se nanašajo na dotični praznik ali do-tično dobo cerkvenega leta, po povzdigovanju pa pesmi na čast sv. Rešnjemu Telesu ali obhajilne. Pameten razlog bo včasih pevovodji veleval, da v posameznem slučaju odstopi od tega splošnega pravila; vendar nikakor ni prav, ako se na nekaterih korih poleg masnih pojo skoro izključno le Marijine pesmi.
Pri izbiranju pesmi se je treba ozirati tudi na zmožnosti pevskega zbora. Ni vsaka pesem za vsak pevski zbor. V tem oziru piše naša škofijska okrožnica:
„Kaj naj se poje? V tej zadevi nismo v zadregi. Pesmi: mašnih, evha-rističnih, Marijinih i. t. d. imamo dovolj in liturgičnih spevov je tudi na izbiro. Treba pa skrbno razbrati, kaj se prilega poedinim zborom. Nihče naj ne voli skladb, ki so za zbor pretežke; tudi lahke skladbe, ako so dobro pripravljene, se dajo vzpodbudno izvajati. Zbor svetih obredov pravi: Tudi najboljša večglasna skladba morevsled slabega izvajanja postati nepristojna. — Ramam se naloži le toliko, kolikor morejo nositi. Resnica je pa, da se ramena utrdijo in so polagoma zmožna nositi še večja bremena. Isto velja tudi o zborih."
Za sv. mašo niso nikakor prikladne take skladbe, ki so preveč posvetnega, necerkvenega značaja. Škofijska okrožnica pravi: „Noben organist naj ne nosi na kor pesmi, ki imajo skakljajoč, igrajoč ali gugajoč ritem, ker je zoper častitljivost svetega mesta. Istotako naj bodo izključene vse pesmi, ki slone na trivijalnih, pouličnih, fantovskih motivih. Prepovedane so tudi arije, ki so iz gledališča prenesene v cerkev, četudi z drugim besedilom."
Marsikatera pesmica nabožnega značaja je morda dobro porabna pri jaslicah ali pri zasebni šmarnični pobožnosti, nikakor pa ni primerna, da bi jo peli tudi pri sv. maši. Škofijska okrožnica zopet piše: „Ločiti je tudi cerkveno pesem od nabožne; prva je namenjena cerkvi, božji službi, druga domači uporabi. Kdor bi imel dvome o cerkvenosti kake pesmi, naj se obrne na (cerkvenoglasbenoj komisijo za svet in pojasnilo." Sploh hodi pevski zbor najvarnejšo pot, ako proizvaja pri službi božji v prvi vrsti le take skladbe, katerih besedilo in napev je odobril škofijski ordinariat.
Moder pevovodja bo pri izbiranju cerkvenih pesmi gledal tudi na značaj dotične cerkvene dobe. Izmed „mašnih" in drugih cerkvenih pesmi bo drugačne odbral za resni postni čas, drugačne, za prisrčno božično, in drugačne za veselo velikonočno dobo. — Glede pesmi, ki se uporabljajo ob nedeljah in praznikih pri sv. maši in drugih pobožnostih, določuje druga ljubljanska sinoda to-le: „Organist imej dnevnik, v katerega zapisuj določene pesmi za vsako nedeljo in vsak praznik, za procesije in druge pobožnosti; pred vsako nedeljo naj da zapisnik potrditi župniku."
Kakor pa na cerkveno petje, je treba veliko pozornost obračati tudi na cerkveno orgljanje. Vesten organist se skrbno pripravlja na vsako sv. mašo. Pri odbiranju preludijev se ozira na značaj dotičnih cerkvenih pesmi, ki se bodo pele pri sv. maši, kakor tudi na značaj dotične dobe cerkvenega leta. Napačna je šablona, da se vselej prične in konča s ,.pleno". Registriranje se mora vršiti po značaju praznika in cerkvene dobe.1
1 Ko sem bil na koralnem tečaju pri benediktincih v Sekovi, sera imel priliko opazovati, kako vzgledno je registriral tedanji sekovski organist p. Horn O navadnih dneh je pričel s čisto skiomnimi registri. Čudno se mi je pa zdelo, da so se 1. septembra ob spominu sv. Egidija oglasili vse bolj bliščeči in krepkejši registri kakor sicer. Takoj sem si mislil: „Kaj neki obhajajo danes tukaj?" Po končani službi božji sem stopil v zakristijo in pogledal v direktorij; videl sem, da je sv. Egidij sekovski škofijski patron. Odtod torej tako bliščeči registri!
Tudi glede modulacije si dober organist že doma določi, kako bo pravilno napravil prehod od ene pesmi do druge, ker tudi v tem oziru se veliko greši.
Sploh je cerkvena glasba že pri vsaki navadni sv. maši zelo velikega pomena. Lepo petje in lepo orgljanje vabi ljudi v cerkev in jih silno vzpodbuja k pobožnosti; slabo petje in slabo orgljanje pa navdaja ljudi z ne-voljo in jih odbija od službe božje. Zato si organist nakopava veliko odgovornost, ako se vsled njegove zanikarnosti božja služba vernikom nekako pristudi; nasprotno pa si nabira veliko zasluženja za večnost, ako z vzglednim petjem in orgljanjem pripomore k temu, da verniki radi in z veseljem prihajajo k službi božji.	(Dalje prih.)
Cerkveno ljudsko petje.
Dr. Fr. Kimovec.
t
Naše cerkveno ljudsko petje je bilo, dokler smo ga splošno imeli, povsod
en o g 1 a s 11 o.
Dokaz zato so nam najprej starejše cerkvene pesmi same na sebi. Če bi nobenih pisanih dokazov za to ne imeli, bi morali po strukturi pesmi, kakor nam jih kažejo n. pr. protestantovske pesmarice, dalje pesmi Kastelčeve in one, ki so se ohranile do novejših časov in jih je Foerster sprejel v Cecilijo, po strukturi teh pesmih bi morali nujno sklepati, da jih je moglo ljudstvo le enoglasno peti. Zakaj nemogoče bi bilo po načinu ljudskega preprostega več-glasja te pesmi barmonizirati. Če so jih torej peli, so jih morali peti enoglasno.
Prav zato so tudi vse te starejše pesmi v vseh izdajah natisnjene enoglasno brez vsake harm. nizacije. Česar pa tudi treba ni bilo: ljudstvo jih je pelo enoglasno, orgelj ni bilo pa tudi organistov ne, da bi pesmi spremljali.
To euoglasje se je obranilo prav v 19. stolet je. Za to trditev imamo kljubu redkosejanim poročilom o petju preprostega ljudstva vendar toliko dokazov, da o nje resničnosti nihče ne more dvomiti.
Najstarejše poročilo, ki sem ga mogel doslej zaslediti, stoji v Matija-Majerjevi »Pesmarici cerkveni", ki jo je izdal 1. 1846., kjer v uvodu piše takole: „Večidel pojo pri nas vsi na jeden glas.'-
Kot nekako posebnost navaja navado Slovencev „med Gorico in Terstam", kjer ^poslednjo slovko vsake redke dolso, dolgo povlečejo, v tem drugi že sledečo red vzdignejo, tako da se ob jed ni m dvojni glas po cerkvi razlega. To je tam nekaj posebnega, kar nisem sicer nikjer slišal."
Ko daje pevcem navodila, kako naj pojo, jim posebej zabičuje: „Le samo je dan glas mora se čuti po cerkvi, kakor bi iz je dne ga gerla cela so-sedščina pela."
Iz tega bi sledilo, da je ob tem času ljudstvo po cerkvi enoglasno pelo, da se je en oglas je smatralo kot pravilo za ljudsko cerkveno petje. Tri leta kasneje je pisal škof Slomšek, ki je imel sam za tiste čase precej pomembno glasbeno izobrazbo, v »Zgodnji Danici" o tej zadevi takole: Lepo v cerkvi pojo po Kranjskem in Štajerskem, pa kar jaz vem, lena eno gerlo.
Leto kasneje stoji isti v „Zgodnji Danici" zapisano takole : Kranjci po časne enoglasne popevke ljubijo ... Štajerci radi naglo in enoglasno pojo.
L. 1857. Slomšek zopet piše v imenovanem listu o cerkvenem petju ter pripovedujoč o veselju svojih mladostnih let (kakor smo zgoraj na strani 7. sporočili) navaja, da „kedar so pridigar iz lecc eno teh svetih starih pesem zapeli in vsa cerkev za njimi ednoglasno potegnila, vsa verna občina je plavala v enem duhovskem veselji ..."
Oe bi imeli samo ta stavek zapisan, bi se pač dal še v drugem, etičnem zmislu razlagati: vso cerkev, vse vernike je prevzel enak duh, enaka čuvstva so se budila v njih srcih, ko so s pridigarjem vred peli te stare, mične, mogočne pesmi. (str. 293.) Toda vsakršen dvom o pomenu teh besed izgine, če pazimo na to, kaj piše nekaj strani kesneje o Štajercih, ki »ljubijo nagle in večidel okrogle napeve" in „le ednoglasno popevajo in njih petje mično teče." (str. 296.). •
In zopet nekaj strani niže priporoča „mično in hvalevredno... ednoglasno petje pred pridigo ali keršanskim naukom, naj se poje Oče naš, — Pridi sveti Duh, ali kaka priložna pesem o svetem godu."
Sploh mu je ljudsko ali kakor on pravi „občno petje po cerkvi" pravo nasprotje čveteroglasnega petja, ki bi ga nekateri radi v cerkev uveli.
On sam bi z Majorjem rad, da bi se enoglasno ljudsko petje vsaj po Štajerskem zopet ukoreninilo in izpodrinilo petje posameznih pevcev, ki so se razkazovali s kora. Vendar pa ni dosleden, zakaj pestro harmonično odelo ga vendar-le zelo mika; zato piše o Korošcih 1. 1849.: „Lepši zlagajo po Koroškim, na štiri gerla." — In 1. 1850. piše „Danica" (bržkone Slomšek): »Korošci pojejo počasno na štiri gerla... Štajerci radi naglo in enoglasno pojo; o Kranjcih pa piše Slomšek 1. 1857., da radi na dva gerla pojo, jih pesme so lepoglasne, da bi jih le poslušal: naj pa tudi razumel besede pesemske."
Iz vsega tega moremo razbrati: 1. da so se v prvi polovici 19. stoletja začele poizgubljati stare enoglasne cerkvene pesmi, predvsem tiste, ki so bile zložene v takozvanih starih cerkvenih tonovskih načinih ali v molu; 2. da se je proti sredi istega stoletja začelo pri nas tudi po cerkvah širiti večglasno petje.
Odkod ta pojav ? Kako je prišlo do tega dejstva ?
Vzroki bodo pač sledeči:
1. Glasba sama se je po svoji notranji vsebini in seveda tudi po zunanjem ustroju popolnoma izpremenila; pot od glasbe zadnjih stoletij srednjega veka preko klasične polifonije, baročne fuge, italijanske opere do plehkejše cerkvene glasbe v dobi „prosvetljenosti" je jako dolga in pestra. Globoka vsebina, stroga umerjenost, kakor jo kažejo ostanki naših starejših pesmi, se je umeknila deloma veliki plitvosti. Res, da je tok časa le počasi podiral stara, častitljiva debla ljudskega cerkvenega petja, bilo je vsled sto in stoletne rabe pač pregloboko vkorcninjeno, toda popolnoma izpremenjenemu glasbenemu
1 Da je bila tudi naša svetna pesem enoglasna, o tem razpravlja Dom in svet 1. 1917. v številki 21., kjer pisatelj med drugim navaja pričo, ki je še sama slišala kranjske fante le enoglasno peti.
naziranju, ki je segalo prav do korenin tonalnosti in jih izpodkopavalo, se celo tako globoko vkoreninjena stebla niso mogla trajno upirati. Resnobni, tehtni starejši napevi so se morali stopnjema umikati površnim novejšim.
2.	Drugi vzrok propadanja so bile orgije, ali pravzaprav nevešči organisti. Pred 18. stoletjem smo imeli komaj kake orgije (izvzemši posamezne redke slučaje, n. pr. v Crngrobu pri Škofji loki iz 1.1649; na jezeru na Bledu iz iste dobe ; in pri sv. Primožu nad Kamnikom iz 1.1680. To so bile pač najslavnejše božje poti).
V 18. stoletju se je zlasti v drugi polovici začelo močnejše gibanje za nabavo orgelj. Dasi je to navdušenje samo na sebi hvale vredno, je tudi precej pripomoglo, da so stare pesmi in ž njimi ljudsko petje hitreje izmirale. Organisti, ki so jim bile te orgije izročene, so bili po večini malo ali nič izobraženi. Igrali so pač po načinu tedanjih popularnejših klavirskih skladeb: dvoglasen diskant, izvečine pisan v tercah ali sekstah, enoglasen bas, ki se je držal dveh, oziroma treh poglavitnih stopenj: I. V. in IV. Marsikateri organist (morda celo njih večina) niti za silo ni poznal not, tako da so le na posluh igrali.1 V,sled tega pomanjkljivega strokovnega znanja jim je bilo popolnoma nemogoče spremljati starejše pesmi, ki zahtevajo vse kaj drugega kot terce oziroma sekste in l. V. in morebiti še IV. durovo stopnjo kot harmonično oporo. Nič ni torej čudnega, če so se teh pesmi ogibali, ker niso vedeli ž njimi nič napraviti : ni jih moč spremljati, torej niso zanič, torej proč z njimi, oziroma nove na njih mesto, ki se dajo stisniti v ta harmonično melodični prisilni jopič.
3.	Po naših krajih se je začelo med ljudmi širiti preprosto ljudsko vee-glasno petje. Najprej pri petju svetnih narodnih pesmi, kmalu pa tudi po cerkvah. Najprej po Koroškem. Tu je imelo najbliže do ognjišča preprostih večglasnih moških zborov, ki jih je utemeljil med Švicarji Janez Jurij Nageli začetkom 19. stoletja. Za Korošci so prišli Kranjci in nazadnje — kakor se zdi — Štajerci. Na Kranjskem je ta novi način harmonično ubranega petja ljudsko petje popolnoma izpodrinil; ušesu preprostega ljudstva je bila harmonija brez dvoma všeč, toda grlo ni bilo navajeno in zato so po cerkvah začeli peti na koru izbrani pevci, izvečine v jako omejenem številu: 1 sopran, 1 ali 2 alta, ki sta pa vsak svoj glas pela, 1 tenor, ki je bil dobesedno »tenor11; držal je, če jc bilo količkaj mogoče, en sam ton: dominanto; le ob sklepih se je preko subodominante premeknil v medianto; kot podlago so imeli ti zbori enega ali dva basa, ki sta si zopet vloge delila: eden je pel višje tone, drugi nižje. V harmoničnem oziru je bilo vse tako kot nam je znano iz svetnega narodnega petja: prevladovali sta tonika in dominanta; včasih se je oglasila tudi še subdominanta.-
1	Nekaj takih se nam je prav v cecilijansko dobro ohranilo.
2	Kdor takega cerkvenega petja še ni slišal, si ga o priliki lahko privošči. Treba mu je samo stopiti v cerkev na deželi, kjer imajo službo božjo brez orgelj. če imajo pevci čist posluh ; če ne kriče; če jih napuh ne žene, da bi peli »umetne" pesmi, ampak se drže preprostejših, ki njih preprosti melodiji kot harmonično ozadje zadostujeta redno tonika in dominanta; če pesmi nikamor ne modulirajo, ali le na preprost način v dominanto: potem se tako naivno petje dostikrat kaj lahko posluša. Če pa poje vsa cerkev, kakor se na Štajerskem še pogosto sliši, pa postane petje vsled svoje masivnosti in elementarno primitivne harmonične polnosti in nasičenosti takoj šestero oziroma osmeroglasno. V Ljubljani se tako mogočno in res lepo petje sliši na velikonočno nedeljo popoldne pri potresni procesiji, ko vsi udeleženci pred uršulinsko cerkvijo pojo litanije.
Na Štajerskem se je ljudsko petje morebiti ravno zato obranilo, ker so bili bolj konservativni, dalje časa se jc v cerkvah pelo enoglasno; medtem se je pa pri svetnem petju uho navadilo na novi način večglasnega petja, ki je prešlo v cerkev, ko je bilo ljudstvo v celoti nanj je navajeno, dočim se je na Kranjskem do zadnjega časa in se še danes zdi skoro nedopustno, da bi pel v cerkvi pri službi božji kdo, ki ni uvrščen med pevce na koru. Celo tako daleč je posegel ta novi način večglasaega petja, da v nekaterih krajih možakov sploh ni bilo dobiti za petje na koru. Ljudje so mislili, da je petje pri službi božji izključno opravilo žensk. Marsikje je bilo treba premagati marsikak predsodek, preden je moška noga prestopila ograjo okrog igralnika. Sele novejša doba intenzivnega izobraževalnega dela je odstranila te čudne nazore.
(Konce prili.)
Orgije kot liturgičen instrument.
Leopold Govekar.
Način.
Ni tako težko ugoditi zapovedim, ki se nanašajo na čas oziroma prilike, v katerih je dovoljeno oziroma prepovedano orgljati. Tu so večinoma jasni odloki, in če jih natanko izpolnjujemo, smo svojo dolžnost v tem oziru izvršili. Težje je ugoditi drugi zahtevi o lastnostih pravilnega igranja.
Predvsem je važno, da organist res živi s Cerkvijo, s cerkvenim letom in sicer še bolj kot drugi verniki. On mora buditi čuvstva v vernikih, oziroma jim dati določen izraz. Drugačno razpoloženje pa vlada v nas v adventu, drugačno o Božiču, postu, Vel. noči, oziroma v kakem drugem času. Nato se mora ozirati predvsem tudi organist. Ni vseeno, če vzame, naj bo petek ali svetek, predlogo, ki mu ravno pade v roko, če se mu jo sploh ljubi, pa hitro pobere tiste pike z nje, temuč mora biti v tej reči zelo izbirčen, in če ne more kaj primernega dobiti, naj pa sam naredi. Sicer je pa dandanes vsega na razpolago in najbolje je tudi, kakor pravi škof. okrožnica, da igrajo organisti po tiskanih predlogah, zlasti kadar je več časa za sviranje.
Pa ne samo prežeti liturgičnega duha, biti morajo v svoji stroki tudi primerno podkovani. Predvsem naj organist, kakor pravi druga ljubljanska sinoda, hrepeni po vedno večji popolnosti v svoji stroki, zato naj ne zanemarja teoretične in praktične izobrazbe, ampak jo nadaljuje; naj prebira cerkvenoglasbene liste, in zahaja naj rad k poučnim cerkvenoglasbenim tečajem.
Dalje naj se na vsak javen nastop v cerkvi dobro pripravi. Pa se zgodi, da pride prepozno na kor, služba božja se je že pričela, on pa išče in brska za preludiji, med tem pa tišči na pedal, da je žo uho naveličano ; drugemu se pa zopet ta način začetka morebiti slovesen ali nevem kakšen zdi. Predigre in medigre naj tudi po možnosti izbere primerne dotični pesmi, ki jo pojejo. Vse skupaj naj bi tvorilo enoto; biti mora isti tonov način, isti takt. Posebno primerno je, če vzame organist teme za te igre iz melodije pesmi. Ravno tako naj pazi na modulacije, da ne bo oblezel vsa
mogoča pota, predno se bo ustavil v drugem načinu. Pot naj bo kratka in pravilna. (Gl. o tej stvari C. GI. 1917, marec—april).
Orgije naj petja ne zadržujejo, za to bodo že pevci poskrbeli. Sploh naj bi orgljanje, kakor tudi petje ne bilo prepočasno; pobožnost ne obstoja v počasnosti. Tudi o tem velja, kar je škof Slomšek dejal o cerkvenem govorniku, da se počasnega potegovavca ljudje kmalu naveličajo. Ne smemo pa zopet skočiti v drug ekstrem, ker o tem pravi Slomšek, da prenaglo govorjenje rado zmoti govornika in omoti poslušavce. Je pa ob gotovih prilikah tudi hitrejše igranje na mestu. To ni nikakor zoper častitljivost prostora. Je pa nekaj, kar zelo nasprotuje svetos'i kraja, namreč igrajoči ali gugajoči ritem. Ne v melodiji, v ritmu nam je predvsem iskati necerkvenosti kake skladbe, oziroma če se ozremo na novejšo glasbo, moramo tudi priznati, da ni v kromatiki necerkvenosti, kakor hočejo nekateri. Škof. okr. govori o tej stvari tako le: „Noben organist naj ne nosi na kor pesmi" (isto velja za igranje), „ki imajo skakljajoč, igrajoč ali gugajoč ritem, ker je zoper častitljivost svetega mesta. Istotako naj bodo izključene vse pesmi, ki slone na trivialnih, pouličnih, fantovskih motivih".
Sicer je tisti čas minul, ko so se proizvajali različni marši na orgijah, posebno o slovesnih prilikah, toda kaka .blagodejna' ritmika se pa še dobi sem pa tje, dasi v partituri ni označena.
Jasno je, da organist, ki bi tako ravnal, nikakor ni prevzet liturgičnega duha in pozablja na prvo nalogo, ki jo ima sploh cerkvena glasba, namreč povzdigovati čast božjo; tudi ne bo nikdar dosegel drugega namena, ki je vzpodbujanje vernikov; kdor povzdiguje pete, ne more srca in svetih čustev; naloga, ki jo ima cerkvena glasba kot neprecenljivo vzgojevalno sredstvo, bo istotako ostala neizpolnjena; z eno besedo, to ne bo več cerkvena glasba.
Slišali smo, da je sv. Cerkev sprejela orgije v svojo službo kot izvrstno podpiralno sredstvo za petje. Iz tega sledi, da kjer je zbor zmožen naučiti se pesmi brez spremljevanja orgelj, bi mu ne mogli dovolj priporočati, da tudi res poje brez njih. Poglejmo pa tudi sicer prednosti takega petja, oziroma slabe strani v nasprotnem slučaju. Dr. Fr. Kimovec nam jih lepo označi v C. Gl. 1913, št. 11: 1.) „Petje bo bolj čisto; orgije in take vrste instrumenti so namreč temperirani. 2.) Orgije lepoto petja pogosto tope: je bolj težko, ne tako izrazito. 3.) Pevci polene, če jih vedno z bergljami orgelj opiraš, posluh se jim raje poslabša nego izboljša. 4.) Zbor se navadi kričati, če so vedno orgije zraven, posebno še stare, kjer je skoro treba principal rabiti." Vaje je seveda več treba, toda uspeh bo pa tisti trud obilno poplačal.
Na drugi strani pa zopet moramo rabiti orgije: 1.) „Če so predpisane. 2.) Tudi če niso pisane, pri kakih viških, pa ne da bi petje opirali, ampak da podkrepimo akcent, in da tako mesto sijajno barvo dobi. 3.) Da opirajo nevarna mesta, težke modulacije."
To bi bile v kratkem naloge orgelj kot liturgičnega instrumenta. O tej ali oni stvari se seveda da obširneje razpravljati, n. pr. o prosti igri ex improviso, kar pa že ne spada toliko pod to poglavje. Če igravcu manjka
posebnih zmožnosti, se kmalu opazi; vedno se vrti v par oguljenih akordih, ob slovesnih prilikah prida morebiti še trivialno melodijo: kdo bi se pač trudil, saj ne razumejo ljudje, oziroma si bo še bolj pridobil njihovo naklonjenost. Toda gotovi bi razumeli kaj boljšega, seveda ignoti nulla cupido. Da se na ta način umetniški čut kvari in zanemarja vzgojna naloga cerkvene glasbe, ne bo nihče tajil.
Bolj proti koncu pravi škof. okr.: „Prvo mesto zavzema liturgija, drugo glasba, potem pridejo šele ostale umetnosti." Gesetz u. Praxis pravi o cerkveni glasbi: „Ne oglaša se pri liturgiji, tudi ne pristopa k liturgiji kot v sebi zaključeni, marveč cerkvena glasba sama je liturgija." „Ne pojemo pri maši", je dejal baje nekoč Pij X. „ampak mašo pojemo."
Zato je prav jasno, kar govori dalje škof. okr.: „Zatorej naj cerkveni predstojniki imajo posebno skrb za glasbo, naj podpirajo organiste s svetom in gmotnimi sredstvi, naj bodrijo pevce in naj tej stroki posvete vso svojo pozornost. Mnogo se je že storilo v naši škofiji za glasbeno umetnost, obilo delo nas pa še čaka."
Zelo primerno bi tudi bilo, ko bi včasih na prižnici spregovorili kako besedo o cerkveni glasbi in poučili vernike, da so tudi v tej stvari predpisi, kakor sploh v liturgiji; že v škofijski okrožnici dobe lepe misli, razen tega je pa, oziroma bi morala biti vsaka župna cerkev naročena na Cerkveni Glasbenik, v katerem je veliko lepega; tako n. pr. tudi Motu proprio Pija X. z dne 22. nov. 1903 (Fr. Ferjančič). Spregovori se lahko kaj, če že ni druge prilike, na nedeljo okoli 22. nov., godu sv. Cecilje, zavetnice cerkvene glasbe.
Za vse, pa naj si bo za cerkvene predstojnike, organiste, cerkvene pevce in druge, ki delujejo v prospeh cerkvene glasbe, veljajo besede: „Quantum potes, tantum aude: quia maior omni laude, nec laudare sufficis!"1
Nekoliko pojasnila k Riharjevim pesmim.
Franc Kramar.
Med pesmi, ki jih je Gregor Rihar sprejel v 1. zvezek svojih skladb „Vishe za svete pesmi", izišle okoli 1. 1844., je med drugimi vmes tudi neka i Travnovih.
Janez Traven se je porodil 25. dec. 1781 v Dobu. V masnika posvečen 1813, je služil najprej kot duhovni pomočnik pri sv. Petru, potem v stolnici v Ljubljani, bil pozneje župnik v Poljanah nad Škotjo Loko in umrl kot dekan ribniški 19. sept. 1847. Fran Eakuša piše o Travnu v znani zanimivi knjigi »Slovensko petje v preteklih dobah" (Drobtinice za zgodovino slov. petja), da je „Traven zložil precej napevov, ki se morajo pred Riharjem med najboljše šteti; peli so jih v stolnici in nekaj tudi po deželi." Traven je zložil dotične napeve enoglasno, torej samo melodijo oz. vodilni glas, Kibar
i Kar le moreš, daj v zahvalo, — zanj bo hvale še premalo, tvoje hvale dosti ni.
pa jih je potem štiriglasno postavil. Rihar je nekoč svojemu učencu Josipu Levičniku, poznejšemu učitelju v Železnikih, te napeve sam imenoval, toda vseh si pa Levičnik ni mogel zapomniti. To pa dobro ve, da so bile vmes: 1. „Vi oblaki ga rosite" (adventna), 2. „Glej, o grešnik, grehi tvoji" (postna),
0.	„0 vi vsi, ki greste po poti" (postna), 4. „Praznik svet se dan's obhaja" (Vnebohod), 5. „Prerok je srčno zdih'val", (Sv. Trojica), 6. „0h odprite se nebesa!" (Vsi svetniki) itd. — Vse te razun zadnje so priobčene in popravljene v novejših zbirkah. Prva „Vi oblaki ga rosite" je v Foersterjevi „Ceciliji"
1.	del in v Premrlovi nCerkvenfpesmarici za mladino". Druge štiri: dre postni, za Vnebohod in za sv. Trojico se pa nahajajo v dr. Kimovčevi zbirki „Rihar renatus", kjer so — kar nam že naslov pove — prerojene oz. popravljene.
To pojasnilo podajani naši javnosti z namenom, da se otme pozabnosti ime pravega skladatelja gori naštetih napevov — Janeza Travna — in dane bo kdo mislil, da so ti napevi izvirni Riharjevi.
Dos ta vek uredništva. G. Kramarju smo za poslano pojasnilo zelo hvaležni. Z g. Levičnikom, od katerega je te podatke izvedel, je prišel v stik kot nabiralec slovenskih naroduih pesmi, ki jih je pred vojsko celih pet let nabiral zlasti po Kranjskem in Štajerskem po naročilu bivšega avstrijskega ministrstva za uk in bogoČastje. Od g. Kramarja nabrane narodne pesmi (vseh skupaj več tisoč melodij) hrani Glasbena Matica v Ljubljani.
O tej priliki omenjamo še par dr[ugih pesmi, ki jih pomotoma pripisujejo nepravim avtorjem. Nagrobnico »Jamica ti h a" ni zložil Rihar, ampak Blaž Lenček, roj. 3. febr. 1830 na Brezovici pri Ljubljani, umrl kot župnik v Starem trgu pri Ložu 4. jan. 1890.1 — Pesem posvetitev Srcu Jezusovemu" („Do nebes naj se razlega" oz. „Čujte hribje in doline") ni uglasbil P. Perica, temveč bivši jezuitski magister Smol k a, sedaj uradnik nekje pri železnici; Perica je samo spesnil dotiČno prvotno hrvatsko besedilo. 2
Cerkveni koncert v ljubljanski stolnici.
Dne 10. marca je ob pol osmih zvečer odlično občinstvo napolnilo lepo ljubljansko stolnico, ki je bila po električai luči bajno razsvetljena. Zanimanje, ki ga je pokazalo ta dan občinstvo za cerkveni koncert, je vesel dokaz, da je Ljubljana eminentno muzikalično mesto, ki ima zmisel ne samo za glediško, marveč tudi za cerkveno glasbo. Koncert se je izvršil na jako dostojen način, in zadovoljnost je bila brati na vseh licih. Koncert se je točno pričel in trajal poldrugo uro. Pri medjimurskem koncertu smo čakali 40 minut in še so cepali obiskovalci. Poldruga ura je ravno prava za vsak koncert. Visoka stolnica . . . krasen milje za pravo razpoloženje poslušalcev; nobenih toalet, nobenega aplavza !
1 C. Gl. 1900. št. 12: stran 97. Lenček je zložil gori omenjeno nagrobnico kot bogo-sloveo v Ljubljani 1. 1854.
- Povedal P. Avguštin Dajmušič, kapucin iu hrvatski pesnik, ko je najetiki bolan iskal i. 1916 zdravja na Homca pri Kamniku. Umrl je žal še isto leto. P, Daimušič je bil tudi glasbeno nadarjen. Zložil je hrvatsko abstinentsko himno.
Kako se to prilega duhu, ki po končani skladbi dalje vživa umotvor! Toda k stvari!
Koncert je vpeljal g. Premrl, vodja stolnega kora, z Gadejevo predigro v A-molu. Gladka, jasna igra z lepo registracijo. Zlasti je ugajal tema, ki ga jc g. Premrl izvajal z oboo, in pa gradacija proti koncu.
Staroslovenska maša g. dr. Kimovca je prezgodaj rojeno dete, ker jc „Motu proprio" še v polni moči. Ali in kdaj dobimo staroslovensko bogoslužje, še ni prav nič določeno; gotovo pa je danes, da dobimo „rituale" v slovenskem jeziku. Skladba sama je preprosta, moderna glasba na staroslovensko besedilo, brez prave notranje zveze, razkosana na kratke stavke, večkratni skoki v spodnjo terco: n. pr. iz G-dura v Es-dur; bogata instrumentacija ji je dala šele praznično lice. A instrumentacija zelo spominja na Dunaj, zlasti na onih mestih, kjer močen vdarec pavke konča spev. Kyrie ima tri zelo kratke stavke; srednjega so izvajali s tako naglico, ki ni na mestu pri prošnji za božje usmiljenje. Neprijetno se je slišal trikiatni, pretrgani „Svet" v stakatiratiih akordib. Lep je motiv v „Benedict,us". Skladba ni naredila onega vtisa, ki smo ga pričakovali.
Za njo je prišla na vrsto Bossijeva orgeljska skladba s krasno registracijo, ki je bajuo imitirala „dudo" in zvončke.
Sledili sta dve slovenski pesmi: »Blažena noč" in „Zdrava, o nebes Kraljica", ki ju je pel zbor z orgijami. Prva bi bila zahtevala eno sopvansko solistinjo, druga je bolje uspevala.
Najlepša točka koncerta je bil Rlieinbcrgerjev koncert za orgije s sprem-ljcvanjem orkestra, ki ga je dirigiral kapelnik dr. Čerin, in ima tri dele, ki se krasno stopnjujejo. Zdelo se mi je, da poslušam simfonijo kakega klasika. So včasih prav znani motivi, toda Kheinberger jih zna tako zasukati, da dobijo popolnoma originalno lice. Tu nežna, vspavajoča miloba, tam gorostasua energija, vsak stavek nova invencija, tako v melodični, kakor v harmonični črti, le tu in tam se ponavljajo motivi, ki jih pa željno pričakujemo in po njih hrepenimo.
Simfonična glasba je višek glasbe. Tu ne moti scenerija. ne kretnje vpodabljajočih umetnikov, tu govori umetnik neposredno k moji duši. In duša moja, hrepeneča po lepoti, diha, srka, pije, vživa iz prvega, neskaljenega vira lepega čustvovanja radosti, tuge, upanja, ljubezni; in z umetnikom vred se raduje, joče, strmi, občuduje, upa in ljubi. In duši je dobro. Za trenotek pozabi vse človeško gorje, dvigne se na perotih krilate glasbe kvišku do Boga, ki jo vir in vzor vse lepote; in ta polet jo omili, jo oblaži, da z veseljem zopet prevzame na rame dolžnostna svoja dela, dokler nas Bog ne pokliče k nebeškemu koncertu, kjer bomo neposredno vživali božjo lepoto in dobroto.
Premrlova „Razglašenje Gospodovo" je zanimiva daljša skladba, polna trdih disonanc, ki jih g. Premrl posebno ljubi, pa jih tudi lepo razveže. Zdi se, da imata zbor in orkester samo nalogo orgije spremljati, kajti orgije imajo vodilno vlogo. V potrdilo tega vedno ponavljajoči unisono zbor in Četveroglasni refren, ki pa v svoji preprostosti ne sodi v to eminentno moderno skladbo.
V tem koncertu so delovali: dva dirigenta, g. Premrl, orkester in zbor. Dirigenta sta strokovno vršila svoj posel, kajti vse se je izvršilo gladko in
povoljno: vstopi točni, uijansiranje natančno; celi aparat se je dviguil tu in tam do gorostasne moči.
G. Premrl, strokovno izobražen na dunajskem konscrvatoriju, je orjak-mojster na orgljab, pozna popolnoma zmožnosti svojega instrumenta in ga zna tudi pošteno izkoristiti. Je virtuozen igralec, izboren registrator in duhovit interpret glasbenih umotvorov. Vse te vrline je pokazal v Kheinbergerjcvem koncertu, ki bi ga še radi čuli pri prvi priliki. V tem koncertu se je tudi pokazalo, kakega pomena so orgije, ne le pri službi božji, ampak tudi v koncertni dvorani. Koliko lepega in veličastnega nam odide, ker nimamo v nobeni dvorani orgelj. Vsepovsod jih imajo: na Dunaju, v Gradcu, v Inomostu itd. Tudi v Unijonski dvorani je pripravljen prostor zanje ] a dasi stoji dvorana že 16 let, še danes ni duha ne sluha o njih. Naj bi vendar sedaj, ko imamo konservatorij, mislili na nabavo koncertnih orgelj.
Orkester je bil sestavljen iz civilnih in vojaških godbenikov; obojim gre priznanje, zlasti godalom. Ako je kdo opazil kak nedostatek, pripisati je okolnosti, da radi bolezni nikdar niso mogli biti vsi godbeniki pri skušnji.
Slednjič omenim še pomnoženi stolni zbor. Dobro je naštudiral vse točke in se dal voljno voditi od pp do ff. Manj so se razumele besede, ker jc artikulacija pomanjkljiva. Mi delamo z materijalom, kakršnega imamo. Le žal, da se pri tako obilni množini peveev in pevk, kakor jih ima sedaj Ljubljana na razpolago, najde tako malo zanimanja za cerkveno glasbo. Bili so časi, ko so pevci iz najboljših krogov rade volje sodelovali pri glavni službi božji. Vabili smo tudi mi, pa brezuspešno. Toliko večje hvale vreden je zbor, ki vztraja in skrbno goji sveto glasbo.
P. Hugolin Sattner.
Koncertna poročila.
i. Koncerti v Ljubljani. — 4. marca 19J0 je v Unionskl dvorani koncertlral me-djimurski pevski zbor iz Macinca pod vodstvom župnika Ignacija L i p -njaka. Dosegel je lep uspeh, in to zlasti v tem oziru, da smo iz proizvajanih pesmi in načina pevanja spoznali dušo in značaj Medjimurcev. Medjlmurska pesem je izvečine otožna, melanholična, po obliki kratka in se močno giblje v starih tonovih načinih. Zanimivo je medjimursko „Kolo\ Zbor je pel vse pesmi brez not, je jako dobro niansiral, zlasti kar se tiče dinamike in agoglke, v glasovno tehničnem oziru stoji pa še na nlzk stopinji. Pozdravno besedo in nekoliko pojasnil o medjimurski narodni pesmi je v začetku koncerta izpregovorll župnik Vinko Žganec iz Dekanovcev, ki je pesmi tudi har-moniziral za mešani zbor — 9. marca je „Češka obec" v Ljubljani priredila glasbeni večer v proslavo 70. letnice predsednika češko-slovaške republike Masaf y k a. Sodelovali so nekateri operni pevci in pevke ter gledališki orkester. Izvajali so ponajveč skladbe čeških skladateljev Smetane, Dvofaka, Novaka, Prochazke in drugih. — 10. marca se je vršil v stolnici cerkveni koncert, o katerem poročamo obširneje na drugem mestu. — U. marca je pevska Zveza Ljubljana priredila takoj mudečemu se francoskemu kardinalu Duboisu prav srečno uspelo glasbeno produkcijo, vrstečo se z nastopi Orlov in Orlic. — 17. marca so priredili koncert trije
ruski umetniki: dva operna pevca Šelkov in Merjasec in operna pevka Rozova. Izvajali so skladbe ruskih skladateljev Mussorgskega, Rachmaninova, Čajkovskega, Rimski-Korsakova in diugih. — 22. in 29. marca sta se vršila koncerta Glasbene Matice. Koncerta sta nudila po daljšem presledku zopet enkrat skladbe za zbor in orkester. Nove so bile v tem oziru Premrlova Jugoslovanska himna in Solnčna pesem sv. Frančiška, ter Novakova Nesrečna vojna, že znana pa Jenkov zbor ciganov iz spevoigre »Vračal in Fibichova Pomladna romanca. Razun teh so se izvajali a capella zbori: E. Adamičev „BeIa breza se zdramila", in Jezdec (iz samospeva s klavirjem za mešani zbor priredil Jos. Pavčič), ter Lajovčev „Pomiadni spev" in „Črna lutnja". Pevski zbor je bil topot zopet jako številen, popolni operni orkester je bil pomnožen še z nekaterimi člani orkestralnega društva Glasbene Matice. Koncert je vodil g. ravnatelj Matej Hubad. Izmed skladb, spremljanih z orkestrom,' sta največ zanimanja vzbujali Novakova »Nesrečna vojna" in Premrlova „Solnčna pesem sv. Frančiška." Novakova skladba je jedernata v svojih motivih in zelo značilna bodisi v pevskem, še bolj pa v instiumentalnem partu. Izvajali so jo zelo dostojno in umerjeno, tako, da je prišla vseskoz do veljave. Motili so ponekod samo češki poudarki, ki bi se bili smeli umakniti slovenskemu, nam prijetneje donečemu. Premrlova „Solnčna pesem sv. Frančiška" je dosegla v celoti lep uspeh. Žal le, da zlasti orkester ni imel več vaj, in so se vsled tega nekatera intimnejša mesta podala nekoliko premalo izrazito. Kot solista sta v Novakovi »Nesrečni vojni" in Premrlovi „Solnčni pesmi" sodelovala operni pevec Levar in gdč. operna pevka Zikova. G. Levar je bil pri drugem koncertu glasovno bolje razpoložen kot pri prvem; z gdč. Zikovo smo bili pa obakrat zadovoljni. Izmed a capella zborov je občinstvo najbolj toplo sprejelo preprostega Adamičevega „Jezdeca", dočim za Lajovičeva globoko zamišljena, v umetniškem oziru neprimerno več vredna zbora ni kazalo posebno dosti zmisla. Oba matična koncerta sta bila obakrat popolnoma razprodana in še marsikdo bi bil rad šel na koncert, pa ni bilo več mogoče dobiti niti sedeža niti navadne vstopnice. — 25. marca je imela srednješolska organizacija slavnostno prireditev v Unionu. Pevski zbor je nastopil pod vodstvom g. Marija Kogoja. Sodeloval je dijaški orkester. — 6. aprila smo doživeli v Ljubljani prvi komorni večer tukajšnjega godalnega kvarteta Zika. (Rihard Zika I. gosli, Karel Sancin II. gosli, Ladislav Černy vijola, Ladislav Zika, čelo). Izvajal se je Čajkovskega kvartet v D-duru, op 11. in Dvorakov v F-duru (ameriški.) Veseli smo lahko dejstva, da smo sploh prišli do lastnega kvarteta. Veseli pa tudi, da je kvartet že sedaj po večini sodelujočih moči kar dober in smemo od njega pričakovati najboljšega razvoja. Čajkovski je posebno ugajal, nenavadno fina so bila p in pp mesta. Pri Sindingovi Serenadi za dvoje gosli in klavir je sodeloval g. kons. prof. Janko Ravnik. -- 12. aprila sta naši umetnici: koncertna pevka ga. Pavla Lovšetova in koncertna pianistka ga. Golia — Koblerjeva dali v Unionu koncert. Na sporedu so bile predvsem tri moderne pesmi domačih skladateljev: Kogoja, Lajovica in Skerjanca. Kcgojeva „Jaz se te bom spomnila" se je zdela izmed vseh treh najbolj mrzla. Pa ni slaba; ampak zdi se, da čas zanjo še ni prišel. Lajovic se nam kaže v »Begunka pri zibeli", da je stopil v modernem slogu izdaten korak naprej. In to posebno v spremljanju, dočim se melodija ponekod nekoliko bliža ljudskemu tonu Škerjančeva pesem »Pomladne noči" pa je dasl moderna vendar vseskoz bistra, vedra, prijazna, teče tako lahno in naravno, da niti ne opazimo ne kakih trd h discnanc, tehničnih težkoč in podobnih reči. Od Skerjanca si za enkrat največ obetamo in upamo, da bo našel slog, ki bo zadovoljeval čim najširneje sloje. Lovšetova je pela poleg naštetih pesmi še Dvorakovo »Ljubavno", Griegovo .,Kozlički plešejo" Chaminadejevo »Poletje". Puccinijevo arijo iz Tosce in Donizettijevo arijo iz Don Pasquala. Go. Lov-šetovo prištevamo našim najboljšim domačim solistinjam, njeno petje je nadvse prijazno, ' fino, voljno, naravno, prisrčno. Glasovno je na polnosti tona zadnji čas še pridobila. Ga. Golia — Koblerjeva je istotako izvrstno kot vselej izvedla Izbran spored dveh Debussyjevih za nas povsem novih liričnih sličic, Chopinovove balade v B-molu in Bach-Lisztovih variacij na Bachov tema „Weinen, klagen". — 15. aprila se je vršil simfonični koncert pomnoženega orkestra kraljevega Narodnega gledališča pod
vodstvom ravnatelja Rukavine. Izvajali so Beethovnovo uverturo štv. 3 K operi „Leonora", Massenetovo suito „Scenes Alsaciennes", dva Griegova norveška plesa, Dvorakov slovanski ples štv. l in Čajkovskega peto sinfonijo. Po eg teh orkestralnih del smo imeli priliko slišati tudi tri pesmi našega mladega skladatelja Škerjanca, ki jih je prav dobro in uspešno pela operna pevka gdč Thierryjeva. Tudi instrumen-tadja pesmi za mal orkester nam je zelo ugajala. Prej omenjena večja dela so prišla vseskoz do veljave in nudila bogat glasbenoumetniški užitek. Naj bi temu simfoničnemu koncertu sledilo še mnogo tako v sporedu izbranih in v izvajanju uspelih. — 19. aprila sta koncertirala v Unionovi veliki — topot žal obilo preveliki dvorani ga. Claire Tros t-Fiedler in g. Anton Trost iz Dunaja. Gospa Trost je zaigrala Lisztove variacije na Bachovo kantato „Weinen, klagen", istega skladatelja glasbeno sliko „Sv. Frančišek P. gre čez morje", Chopinovo nokturno op. 27. št. 1. P. in balado op. 23, g. Trost dve Novakovi pesmi zimskih noči in Sukovo Legendo, oba skup pa Lisztov klavirski koncert za dva klavirja v A-duru. Pri ge. Trostovi treba pohvaliti predvsem iz-borno tehniko, g. Trosta v vsakem oziru neoporečna igra je pa itak znana in priznana. Izvajane skladbe nas pa same kot take topot niso kaj dosti ogrele.
11. Koncerti drugod. — Mariborska divizijska godba je priredila 6. marca il. sinfonični koncert. Vodil gaje kapelnik Ferdo Herzog. Sodelovali so virtuozinja na gosli gdč. Fanny Brandl, koncertna pevka gdč. Jelica Sadar.eva iz Ljubljane, skladatelj prof. Emerih Beran. Izvajale so se skladbe skladateljev: Beethovna, Mendelssohna,Elgarja in Berlioza. — Sredi februarja je prof. dr. Pavel Kozina iz Ljubljane priredil s svojim pevskim kvartetom tri koncerte v Belgradu. Pel je 66 slovenskih skladb. — 17. aprila sta koncertirala v Kranju pianista ga. Claire Trost - Fiedler ia g. Anton Trost. Sodeloval je čitalniški pevski zbor. — Na koncertu v Ljutomeru 5. aprila so med drugimi skladbami izvajali P. Sattnerjevc ..Jeftejevo prisego " — 14. aprila sta v Zagrebu koncertirala naš pianist Ličar in gdč. Sadarjeva. — Na Svečnico se je vršil v Loškem potoku koncert v proslavo sv. Cecilije in v korist orgijam župne cerkve na Tabru. Na sporedu so bili mešani cerkveni ii svetni zbori, en ženski zbor (koralni introit za Svečnico), samo- in dvospevi in klavirske skladbe. G. kaplan in pevovodja Rado Miglič je poleg tega predaval: ,.Glasba v službi človekovega življenja". Prireditev je pokazala po svojem sporedu obilo zmisla in pravega umevanja, kako širiti splošno glasbeno izobrazbo tudi med nafcim ljudstvom na dežel'.	S. P.
Dopisi.
Idrija. G. urednik! Odkar so nas Italijani zagradili s kitajskim zidom, ne dobimo od Vas niti ene številke »Cerkvenega Glasbenika", Vi pa od nas ne ene vrstice, kako se nam tukaj godi. Poskusiti hočem, morda se posreči, da dobite vsaj teh par vrstic. Četudi smo ločeni, se vendar ? cerkveni glasbi držimo začrtane poti, tako da nam vest nič ne očita. V mesecu majniku imamo že od nekdaj zjutraj in zvečer Marijino pobožnost; vlani pa so vpeljali pobožnost še v juniju v čast Srcu Jezusovemu tudi zjutraj in zvečer vsak dan. Ob nedeljah in praznikih imamo po pet orglanih maš: ob pol 6. uri je prva, druga za realce v cerkvi Sv. Trojice je ob pol 8., ob pol 9. za ljudske šole, ob četrt na 10. vojaška z italijanskim govorom, ob 10. velika. Poglejte, koliko dušne hrane! — Ampak organist zasluži pri vsem tem rekord. Škoda, da nima jeklenih živcev. Izde-lavamo jo pa le še dobro, v nekaterih rečeh posekamo celo Vas v stolnici. Kdaj ste še pri Vas imeli instrumentalne litanije, vespere ali še celo pridigo? Mislili si boste: Si ii znorel, da tako pišeš?! Zato pojasnim: Italijanski vojaki imajo tu izvrstno godbo in lani poleti smo imeli malo ne vsak večer „Platzmusik"; pozimi pa začnejo že, ko je v cerkvi še popoldanska služba božja. Sliši se vse noter v cerkev, saj ie od našega kora do velikega oltarja kakor tudi nazaj do kroga godcev na trgu približno enaka daljava. Tako smo imeii na sv. Dan in na sv. Trije Kralje dvojno muziko pri vesperah, druge-krati pri litanijah in krščanskem nauku . . . Vidite torej, da v tem oz(ru prvačimo. Se pa
tudi zavedamo, da smo kaj več; saj živimo v deželi srebra, čipk in nžlikrofov." — Sklepam z obljubo, da se bomo tudi v prihodnje zvesto držali cecllijanskega bandera-
Janez Pogačnik.
Loški potok. Letos meseca februarja je obhajala petindvajsetletnico svojega pevskega delovanja na našem koru sopranistinja gospodična Tončka Kordiševa. Že v šolskih letih je hodila na kor pri učitelju Cvaru. Pri izredni nadarjenosti je tako napredovala, da je mnogokrat ob pomanjkanju organistov po ce'a leta sama vodila petje. Vodila je skušnje in cel zbor učila nove skladbe, ne le lahke, ampak tudi težje novejše. Kadar pa je za kaj časa kak učitelj ali duhovnik organst, mu z dobrim svetom v odbeii skladb stoji trdno ob strani, ker ima zelo razvit čut za pravo, neponarejeno glasbeno lepoto. Ena tistih redkih je, ki kar po instinkta (notranjem nagibu) čuti vsebinsko glasbeno lepoto in je čisto nič ne moti morebitna bogatejša hromatika. To velja pripomniti, ker se celo med organisti dobe, ki ne stoje na tem stališču. Njen požrtvovalni trud ji poplačaj dobri Bog!	Rado Miglič.
Batuje. (Zasedena goriška vipavska dolina.1) Kako pusto je pri nas, ki smo ločeni od naših bratov. Dajte, storite kaj, da bomo rešeni. V naši goriški nadškofiji je žalostno. Od Batuj proti zahodu so vse cerkve uničene in seveda tudi orgije. Ponekod si pomagajo s harmonijem v cerkvi—baraki. Najhujše je to, ker manjka cerkvenih pesmaric, ki so biie večina uničene. Po novem letu bomo poskusili zopet oživiti „Ce-cilijansko društvo", seveda če nas ne spravi.o čez mejo. Kakor se sliši, nekaj se pripravlja nam duhovnikom kot novoletni dar. Bog nam daj moči, da vstrajamo ali pa da potrpežljivo naložimo svoj križ. Vam je tam gotovo boljše. Sicer ne vemo, ker ne dobimo od tam niti časopisov, niti poročil. Srečen bom, če priroma Vaš cenjeni list na moj harmonij Batuje, 10. dec. 3 919.	Ign. Leban, župnik.
Klecza dolna (Poljsko1. G. urednik! Na Poljskem sem že od 17. sept. Daleč je od domovine, a vse to še ne bo i človeka tako. kot potovanje. Nikomur bi ne svetoval danes potovati, ako mu ni res potreba. Toliko sitnosti je in pregledovanj, da si nikdar več ne želim takega pota. Upam, da bo do tedaj, ko se vrnem čez eno leto, že drugače. Nič manj kot osemkrat sem moral odpreti veliki kovček. Sicer mi niso premetavali prav nič, a storiti sem moral vedno vse kot drugi. Najbo'j strogo je na Češkem, potem pa pri nas, s to razliko, da so naši revizorji malo bolj surovi in komodn!. Sicer pa kaj Vam bom tožil o svoji poti Povem Vam raje, da sem prišel v dosti lep poljski kraj Kleče. Podoben je našim dolenjskim krajem. Je namreč izredno slikovit v primeri z drugimi poljskimi kraji, Uko da ni p.eveč dolgčas, četudi je daleč od domovine. Poljaki so tudi zelo prijazni, posebno g. ravnatelj. Slovencev nas je 12 in sicer 2 Kranjca, 4 Štajerci in 6 ogrskih Slovencev. Dolgčas je zato, ker nimamo nič slovenskih listov ali knjig. Le kar se med seboj pogovarjamo slovensko, to je vse, sicer je samo poljsko. Po poljski je za tujca precej nerazumljivo, ko sliši samo mehke slč-nike, polagoma pa se uho privadi in razume to in ono. Ako pa se bere, ni tako zelo nerazumljivo. Poljaki ljubijo mnogo petja Pred vsako pobožnostjo pojo, pred študijem ravno tako. Posebno mnogo pojo pri blagoslovu, ki je pa res samo blagoslov. Pri nas pojemo samo eno kitico kake pesmi, tu pa prepojejo celo pesem in ako ni posebno dolga, še ponavljajo. Pojo pa vedno enoglasno s spremljevanjem (pri nas harmonija). Vsako nedeljo je slovesna sv. maša, kjer poje zopet vsa cerkev koral (latinski), primeren nedelji ali prazniku s spremljevanjem. Popoludne pa so slovesne poljske vespere tudi vsako nedeljo, o katerih drugič kaj več. Manjka nam tu instrumentov. Imamo namreč samo dva mala (a dobra) harmonija in dve violini in drugega ničesar. Goji se tu torej posebio ljudsko petje in pa tradicionalni koral. O priliki Vam še kaj sporočim, zlasti ako bo kaj posebnega. Iskrene pozdrave Vam in vsem bralcem C. Gl, katerega komaj čakam.	Vinko Lovšin.
1 Pismo, v katerem nas prosi g. dopisnik za več letnikov našega lista, srno dobili v roke po privatni osebi.	Ur.
Razne vesti.
A Cecilijino društvo za ljubljansko škofijo je imelo 11. aprila redno sejo. Uredile so nekatere zadeve, tikajoče se orgljarske šole. Glede ureditve organistovskega gmotnega vprašanja je ravnatelj škofijske pisarne Dostal obljubil, da se bo pri konzi-storialni seji potegnil za primerno zvišanje šlolnine.
A Osebne vesti. Dr. Franc Kimovec je bil od ministrstva prosvete potrjen za nastavnika za pouk krščanske arheologije in cerkvene umetnosti na bogoslovni fakulteti, Stanko Premrl za pouk cerkvene glasbe. — G. Janko Leban, upokojeni šolski voditelj na Bukovici nad Škofjo Loko, znan kot mladinski pisatelj in skladatelj, jc obhajal 21. aprila 65. rojstni dan in hkrati 50 letnico slovstvenega delovanja. G. jubilarja Bog živi še mnoga leta!
A „Pesmi samote" Antona Lajovica, solospevi s spremljanjem klavirja izidejo v kratkem v založbi pevskega društva »Ljubljanski Zvon1 v Ljubljani.
A Umrla sta znana češka glasbena založnika: Mojmir Urbanek 29. sept. njegov oče Fr. Avg. Urbanek pa 4, dec. 19 9. Založila sta tudi mnogo cerkvenih skladb čeških skladateljev, prvi zlasti večino skladb Rihovskega.
A Znani nemški sk!adale'j Peter Griesbacher je zložil obsežno, nekako koncertno latinsko mašo »Friedensm esse" za mešani zbor, soli, orkester in orgije.
Oglasnik za cerkveno in svetno glasbo.
A^rutolf-Vi veli: Breviarium de musica et Tonarius. — P. Celestin Vi veli, / tf
benediktinec v Sekovi, je priobčil glasbeno razpravo, ki jo je spisal benediktinec ^/rutolf v samostanu Michelsberg (Bamberg). Pisatelj je umri I. 1103. Naslov razpravi /jT je: Breviarium de musica et Tonarius. Ohranjena je v dveh rokopisih: v v Monakovem (št. 149.65I) in v Bruslju (št. 5266). Poleg razprav Gridona Areškega je ta spis najvažnejši. Opira se na dolgo vrsto starejših študij ; zastopani so: Ptolomaus, Nikomachos, Bacchius, Censorinus, sv. Avguštin, Boetius, Cassiodorus, Isidorus Sevilski, Alcuin, Aurelianus, Bernelinus, Hucbaldus, Odo, Notker/ Labeo, Berno, Gvido Areški, j Herman in Aribo. — Namen razpravi je, uvesti poslusalce v umetnost, skladati lepe (gregorijanske) napeve („suaves cantus formare") in jim dati navodila, da ne zaidejo pri, tem na napačna pota. Pred seboj imamo torej ^rutolfova predavanja o teoriji glasbe/^""
Učeni o. VivelI je vzgledno rešil svojo nalogo. Besedilo /Trutolfovo priobčuje//* kajpada natančno po izvirnikih; pripominja pa povsodi, na kateregajstarejših pisateljev da se izvirnik opira. Tako ugotovi tudi, kaj da je /rutolfovo lastno naziranje in poj-movanje. Važnejša mesta pojasnuje s fotografičnimi snimki iz starejšega (monakov-skega) rokopisa iz XII. veka. Koliko znanja ter vestnega in resnega dela tiči v tej prireditvi/	j ]
In ker je delo res učeno, ga je sprejela dunajska akademija znanosti v svoja izfestja (Sitzungsberichte) modroslovno-zgodovinskega oddelka (I9i9, zvezek 188).
Glasbenike, ki imajo globočje zanimanje za zgodovino in teorijo gregorijanskega ~ korala, opozarjamo na o. Vivellovo izdajo ^Trutolfove razprave; bodo izvedeli zanimive /■J-stvari o načelih, kako je ustrojiti gregorijanski napev. Dobi se pri Alfredu H o 1 d e r j u na Dunaju (1. Rotenturmstrasse 25.)	Mantuani.
A Denkmaler der Tonkust in Osterreich. XXVI. letnik. Zvezek 51-52. ' Jakob Handl (Gallus) Opus musicum (VI. del). Dunaj 1919. Artaria & Co. Leipzig, Breitkopf & Hartel. — Pričujoča zbirka tvori zadnji del slavnega in največjega Gallusovega glasbenega dela »Opus musicum". Cel tozadevni materijal sta obdelala in za izdajo priredila Emil Bezecny in Josip Mantuani. V zbirki se nahaja 105 a
capella skladb v čast svetnikom, ponajveč apostolom, mučencem, cerkvenim učenikom, spoznavalcem, devicam in vdovam, nekaj jih je tudi v čast Materi božji. Zliorl so ponajveč štiri, pet in šesteroglasni. 24 glasna pa sta zbirko zaključujoča psalma 149. in 150. '— Kakor v prejšnjih izdajah, tako se nam kaže Gallus tudi tukaj in tu še prav posebno odličnega polifonika, markantnega v invencijl, zanimivega v raznih podrobnostih. Kdor bi hote! študirati glasbo prošlh vekov, (emu Gallusove skladbe nudijo obilo primernega, dragocenega gradiva. Pa tudi boljši cerkveni zbori bodo našli v tej zakladnici marsikako zlasti za s'ovesnejše liturgične prilike prav učinkujočo skladbo.
Stanko Premrl: Cerkvena pesmarica za mladino. Glasovi: V Ljubljani 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. — K pesmarici, ko je izšla v partituri že pred nekaj leti med vojno, so dotiskani in se dobivajo v razprodaji tudi glasovi. Pridejane so nekatere molitve. Oblika je prav lična, žepna. Cena izvodu 7 K 20.
AOrlovska pesmarica. I. V Ljubljani 1920. Založila Orlovska Zveza. Cena 3 K, 20 komadov skupaj a 2 K 50. — V trati žepni obliki izdana pesmarica podaja našim Orlom devet primernih pesmi za en, kvečjemu za dva glasa. V pesmarico so sprejete deloma že znane pesmi, nahajamo pa tudi par novih, ki se bodo brezdvomno kmalu povsod priljubile in udomačile.	Premrl.
Naše priloge.
V današnji osem strani obsegajoči glasbeni prilogi prinašamo več skladb za majnik, med katerimi opozarjamo zlasti na prve tri: Premrlo vo „Ave Kraljica maja", Klemenčičevo „Majniška pesem Jezusu" (obe na besedilo M. Elizabete) in Premrlovo Obbajilno. Tenorski samospev v prvi omenjeni pesmi poje eventuelno lahko tudi sopran. Refren „Ave, Kraljica maja", ki ga poje koncem skladbe štiriglasni mešani zbor, naj se vzame v mirnem, bolj počasnem tempo kot prejšnjih osem taktov. V orgelj-skem stavku manjka pri tej pesmi na drugi strani v 1. taktu na zadnji dobi četrtinka h; na isti strani v zadnjem taktu drugega sistema je treba v basu premeniti drugi fis v fi s i s. — V Klemenčičevi pesmi mora hiti g e s v tretjem taktu 1. orgeljskega sistema cela nota, v petem taktu istega sistema mesto b — Ii (g, b), na drugi strani pesmi v prvem sistemu v 4. taktu zadnji osminki v basu heses in enako v tretjem sistemu. V Premrlovi Obbajilni naj pojo v 4. taktu mešanega zbora (1. takt predzadnje strani v prilogi) na prvi udarec vsi glasovi četrtinko: glede nadaljnega motiva, ki ga prinese najprej sopran, in posnemajo potem ostali trije glasovi, omenjamo, da ima altpostop: fis, gis, ais, bas pa: tis, g, a.
Organistovska služba
je razpisana v Št. Jerneju na Dolenjskem. Nastopi se lahko takoj.
Cerkveno prcdstojništTO.
Izpraznjeno je mesto organista pri stolni cerkvi vSibeniku (Dalm.)
Odgovorni urednik lista in glasbene priloge Stanko Premrl. Zalaga Cecilijino društvo. — Tiska „Zvezna tiskarna" v Ljubljani.