.! »II ' I ■v''- 1 /V , \ / i -Oa/-' Izdajajo Slovenski frančiškani. — Published by Franciscan Fathers. Po odloku kardinala JOHNFARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. Rafaela cerkveno pripoznana in priporočena. Naši "ta rdeči." l® "Vrjol sem v svoji neumnosti, pa da je ne samo vse pohujšanje popravljeno, temveč, da bo ta tvoj slučaj stoterim enakim nesrečnim zapeljancem odprl oči in jih pripeljal nazaj na pravo pot. poštenega življenja. Krasno zadoščenje!--- Za danes pa naj opozorimo naše čitatelje na stavek, iz tega pisma, katerega smo napisali na čelo tega članka. Naši ubogi "ta-rdeči" zapel-janci se bojujejo v svojih listih za odpad od vere zlasti s tem, da blatijo duhovski stan. Ako jih kak katoliški list po zasluženju zavrne, pa takoj začno odkrivati kake osebne pogreške tega ali onega duhovnika in kličejo: "Narod, ne vrjemi katoliški cerkvi, ne vrjemi krščanstvu! Poglej kako živi ta ali oni duhovnik! Poglej, kaj je storil ta ali oni redovnik, storila ta ali ona redovnica !'' Kes je, da bi morala duhovščina, redovništvo poleg poučevanja v sv. veri, svetiti svetu tudi s svetlo lučjo lepega zgleda. Res je, priznavamo prav radi, in se nič ne sramujemo, da so se, da se zdaj in da se bojo še zgodili tudi mej duhovščino škandali, da zajde na napačna pota ta ali oni redovnik, ta ali oni duhovnik, ta ali ona redovnica. Res je, da je sem pa tja kaj resnice na tem ali. onem škandalu, o katerem nam vedo naši "ta-rdeči" poročati. To vse brez strahu in sramu potrdimo in priznavamo. In to je popolnoma naravno, umljivo in vsak pameten in moder človek ve to razložiti. Ali je duhovnik s tem, da je postal duhovnik, prenehal biti človek? Ali je mladenič, ki je stopil v red, s svetno obleko tudi res popolnoma slekel "starega človeka", slekel svojo popačeno naravo, svoje poželjenje, svoje strasti, svojo mlado vročo kri? O, ko bi to bilo, kako lahek bi bil duhovski in redovni stan! Toda obleci mladeniča, obleci mlado dekle v deset redovih halj, zapri ga za deset samostanskih zidov, "Kdo uklene pa želje?" (Gregorčič.) Zastonj! Duhovnik, redovnik, redovnica ostane slabi, omahljivi, nestalni, ubogi človek, s težkimi boji s samim seboj, s svojim pože-ljenjem, s svojo popačeno naravo celo svoje življenje, do smrti, vkljub redovni halji. In glejte, vkljub tem hudim bojem, koliko tisoč in tisoč vzgled-nih, gorečih, sveto živečih duhovnikov ima katoliška cerkev! Koliko sveto in spokorno živečih redovnikov krijejo samostanski zidovi, ki junaško stoje in klubujejo viharjem skušnjav in strasti in po-željenja celo njih življenje, zato da se žrtvujejo popolnoma Bogu in človeštvu! In če izmej teh, rekli bi, stotiso-čev duhovnikov in redovnikov in redovnic res kdaj "tam na Francoskem", ali "tam na Portugalj-skem", kakor se navadno te Stori-je začenjajo, pade "nek" duhovnik, pade "neka" redovnica, omaga v bojih strasti, pade v hudobije, kateri, vprašamo, kateri pameten človek se bo temu čudil? Ali je to res pohujšanje, škandal? Saj je vendar bil, bila človek? Ali ne? Ali še nikdar nobeden dober v svetu ni postal hudoben, se ni pregrešil? Ali ni to vsakdanja zgodba, ki se žalibog ponavlja dan na dan pri posvetnih ljudeh? Štiri ali pet otrok ima družina, in koliko je družin, kjer bi bili vsi otroci dobri? Največkrat vidimo, da so vsi dobri, eden je pa slab, pa zajde in dela sramoto celi družini. To je človeško! Ako bi ne bilo kaj takega mogoče pri toliki družini, kakor je k a- toliško duhovništvo in redovni-štvo ? Zato tak siromak, ki se kot re-dovik ali duhovnik zgubi, je samo pomilovanja vreden, kakor vojak, ki je padel v boju. Omagal je! Varoval se ni dovolj, previden ni bil dovolj, posluževal se ni redovnih sredstev ,ki mu zagotavljajo pomoč božjo. In kaj ima sedaj zato? Hudo pokoro, morda težko pokoro celo življenje, da uničeno življenje, uničeno priliodnjost — vse, vse uničeno! Res, ubogi siromak, zašli duhovnik, zašli redovnik, kako si pomilovanja vreden! Zato pa, ali smo res proti temu, da bi so škandali iz duhovskega stanu ne objavljali v javnosti? Res je, bolje je, da se molči, kakor se molči o škandalih po posameznih družinah, pri posameznih svetnih osebah. Toda, ako je kdo grešil, naj pa dela pokoro, naj pa ima sramoto, samo, da se namenoma, tedencijoz-110, zlobno zavijajo ne poroča. Le poročajte jih, ta-rdeči, toda poročajte le, resnične dogodke, le celo in samo resnico, pa boste videli, kako malo boste imeli poročati. Toda, kar mislimo povdarjati pri tem je pa to le; Ali je modro, ali je dosledno sklepati: "Ne verujte krščanstvu, ker je ta ali oni duhovnik to ali ono hudobijo storil"? Kateri pameten človek bo rekel: "Tam na Francoskem je ušla iz samostna sestra Julija in se omožila...! Taki-le so farji! Nič več ne verujem!" Ali veruješ v nune ali veruješ v Boga, v Jezusa in njegove nauke? Ali je ta ali oni slab redovnik, krščanstvo? vera? sveta katoliška cerkev? Imeli smo v zgodovini slabe papeže. Ali je bil n. pr: Aleksander VI. sveta cerkev? sveta vera? Ali je predsednik Wilson Združene države ? Ali so Združene države zanič, ker je policijski komisar Backer naredil škandal? Bodimo dosledni! Backer je Backer, on je bil samo uradnik Združenih držav. Združene države so pa Združene države! Wilson je Wilson, država je pa država. Toda Wilson ni država, in država ni Wilson! Ako država ni za nič, še ne sledi, da je Wilson zanič! Ako je Wilson zanič, iz tega še nihče ne more sklepati, da so Združene države za nič. Zatoraj, dragi nam "ta-rdeči", pišete in pridigate; "Ne poslušaj-mo duhovnikov"! Dobro, tudi mi z Vami enako kličemo: "Neposlu-šajte samo duhovnikov, poslušajte saj svojo zdravo pamet, sati j zdrav razum!" Ako je kateri duhovnik kaj zagrešil, ako mislite, da ste vi v to poklicani in se ne bojite prekletstva četrte zapovodi, le križajte ga! To bo zanj pokora, za vas pa prekletstvo! Toda ne pustimo vam pa mešati pojmov in narod begati in slepiti s temi poročili. Zatoraj slovesno pribijemo: Vera je vera, — duhovnik je pa duhovnik. Če je pa kak duhovnik slab, zato ni vera prav nič slabša, prav nič ne zgubi na svoji veljavi, niti najmanjša besedica iz katekizma ni neresnica, ne zgubi svoje veljave. In naj hi celo duhovništvo, od papeža do zadnje redovniške novinke propadlo, ostane krščanstvo, vera, cerkev, to kar je danes, prav to, in tako, kakor hi bilo, ako hi bili vsi duhovniki in vsi redovniki sveti. Iz tega pa vidimo, kako podlo,' kako perfidno mešajo naši "ta- rdeči" pojme mej našim narodom in kako v resnici nazadnjaški, nezaveden mora biti vsaki, ki jim vrjame, ki jim sledi! Kličejo Vam: "ne vrjemite slepo farjem, ki vas slepe." Toda ali ne vidite, ubogi zapeljanci, kako vas v resnici sami slepe ? Mi vas ne silimo, da nam slepo vrjemate, mi vam kličemo vedno: Ne vrjemite samo nam, vrjemite svojemu razumu! Ne poslušajte samo nas, sodite sami, z lastno pametjo. Oni pa kličejo: Ne vrjemite farjem, ampak vrjemite nam! Ko vzameš 'ta-rdeči" list v roke in bereš vso to brozgo, katero ti ponujajo, delavec, sodi sam, premisli sam, odpri oči! Poslužuj se svojega zdravega razuma in kmalu boš spoznal. Kako podlo si varano in slepeno, ubogo delavstvo! Dragi Mali, kako prav praviš toraj; " Vrjel sem v svoji neumnosti, da ko enkrat cerkve podre-mo in duhovnike pobijemo.. se bo nam "ta-rdečim" cedilo med in mleko po grlu." In revež si spoznal, kako britko so te varali! Dragi, slovenski proletarec, ali hočeš, da tudi tebe tako britko varajo? Ne privoščimo ti tega! 4? 4» 4» 4? 4» 4» 4» 4« 4?4» 4» 4» 4? 4» X ^fF "f" + "f> ♦ ♦ "t- -f" "T" T" ♦ Tf ■J T a h k o. % Povest. 1. TAHKO SE ŽALOSTNO VRNE. Hilo je 15. velikega srpana 1. 1868. na praznik Marijinega Vnebovzetja. Visoko na severovzhodu v Severni Ameriki je priplula v nortonski pristan velika ladja sv. Mihaela, last ruskega ribiča Oronceva.Bila je zelo velika, ker je bila namenjena v prvi vrsti za lov na kite. Vse jarbole so bile okrašene z manjšimi in večjimi zastavami, in na obrazu mornarjev si bral neko izredno praznično veselje. Zagledali so zopet varno zavetje, srečno obrežje: tu se je dvigala mala trdnjavica, okrog katere so se vrstile njihove rojstne koče. Vsi so že obupali, da bi jih še kdaj videli. Pred dvema letoma so namreč odpluli na kite na široko odprto morje. Usoda pa jim ni bila posebno mila. Zaneslo jih je visoko gori proti severu v ledeno morje med cele gore plavajočega ledu. Prezimiti so morali tu in čakati, da je prišlo gorko poletje in jih rešilo. Zopet so bili prosti, prosti sredi širokega morja, odkoder so se vrnili veseli domov, rešeni gotove smrti. Itili so tembolj veseli, ker so nalovili veliko in nabrali veliko dobre masti, t ran imenovane, — kar je bil njihov namen, — a vrhutega so našli v ledu še veliko slonove kosti. Zado- voljni so se vračali sedaj domov v* nortonski zaliv. A med tem se je mnogo izpremenilo! Na mali trdnjavici ni vihrala več ruska zastava, ampak amerikanska. Začudenp se spogledajo in povprašujejo drug druzega, kaj se je neki med tem časom zgodilo. Med njimi pa je bil tudi čvrst indijanski deček šestnajstih let. Tudi ta je bil izredno vesel in ukajoč je skakal po krovu ladje, ko je zagledal domača tla. Ko pa zapazi, da postajajo mornarji resni, tihi in nekam polni skrbi, vpraša poleg sebe stoječe: "Ivan, Teodor, Pavel! zakaj niste več veseli, zakaj ne ukate in se ne smejete?" Molče mu vsi odkimajo in zro venomer proti obrežju, na licu pa se jim bere, kako jim raste v srcu skrb za lastno domovino in jim budi vedno več vprašanj. Tedaj pristopi k dečku kapitan ladje, Oron-cev, ga prime za ramo in reče: "Tahko, bojim se, da so kupili Ame-rikanci tvpjo domovino od Rusov in da se bova morala ločiti." " Ločiti !" vpraša Tahko — tako je bilo namreč dečku ime, — "kam hočeš pa iti?" "Če so kupili Amerikanci Alasko, potem se vrnem nazaj na Rusko,'' odvrne kapitan z resnim glasom. Medtem dospe ladja v pristanišče. V morje spuste mal čolnič, na katerem se odpelje na suho Oroncev. več mornarjev in Tahko. Velika množica ljudstva je zbrana na obrežju in začudena gleda prišlece; nihče jih ne pozna. Kar se oglasi nekdo: "To bo menda Oroncev! To bo ladja St. Mihael, o kateri smo mislili, da je že utonila na severu. Hvala Bogu, rešeni so!" Tedaj odvrne Oroncev mirno: "Res je, rešeni smo! A kaj se je pa zgodilo med tem časom tukaj?" In preden j stopi novi amerikanski poveljnik trdnjave, ga prijazno pozdravi in mu pove, da so kupili Amerikanci to okolico in da je večina Rusov zapustilo deželo in se vrnilo domov na Rusko. Medtem pa ni nihče pazil na malega Tahka. Brž ko je bil na suhem, je pregledal vso množico, kakor bi koga iskal. In res je iskal, a ker ga ni našel, jo ubere, kar najhitreje more, po obrežju vun na konec vaši, kjer je stala borna koča, zložena iz samih neotesanih debel in drevesnih skorij. To kočo je Tahko dobro poznal in jo zelo spoštoval. Bila je koča njegovih staršev, kjer je preživel dve leti. Kaka žalost se ga pa poloti, ko že od daleč spozna, da je bržkone popolnoma zapuščena. Nič se ne kadi iž nje. tudi domačega psa ni nikjer, da bi ga po navali pozdravil, vsi; je tako zapuščeno. "Takolag! Talahna! Dragi oče! Ljuba mati!" vsklikne bolestno in zaihti. In prišlo je nekaj sosedov, ki so ga začeli začudeno gledati. Tahko pa jih vpraša s solznimi očmi in tresočim glasom : "Kje je Takolag, moj oče? Kje je Talahna, moja mati?" "Takolag? Ali je Takolag tvoj oče?" vprašujejo Indijanci. "Torej si ti Tahko? Da, to je sam Tahko! Z morja se je vrnil. Ubog deček! Tvoj oče in tvoja mati sta se odpeljala že pred davnim časom na saneh proti solncu, očesu dneva." "Koliko časa pa je že od tega, kar sta se odpeljala? vpraša Tahko. "Dvanajstkrat se je že luna, — oko noči — odprla in zaprla," (t. j. dvanajstkrat se je že zamenjal ščip z mlajem.) "Kam, v kateri smeri sta izginila"? vpraša Tahko dalje. "Tega nista povedala, a izginila sta na saneh tamle za onim hribom. In od tedaj ju nismo več videli." Tahko povesi glavo in premišlja nekaj časa. Kar vpraša nekam strastno: "Zakaj je pa zapustil moj oče to kočo, ki jo je vendar tako ljubil in šele pred dobrimi tremi leti postavil?" Tn oglasi se častitljiv sivolas starček ter začne pripovedovati: „Ko so prišli belokožci pred letom tušem s svojimi ladjami, so tvojega bčeta grdo gledali in mu pretili, da ga zapode iz lastne hiše. Mi sami nismo razumeli njihove govorice, vsled tega so se jezili in nas podili odtod. To je pa zelo ujezilo tvojega očeta, ki je rad ponosen kot sivi kralj gora (t. j. severni medved), in ker je mislil, da si utonil in se več ne vrneš, je izginil z materjo v tujino." Tahko se spomni zopet očeta in matere; solze mu zalijejo oči in znova glasno zaihti. Čuti se popolnoma zapuščenega, popolnoma osamelega. In vsede se v temni kotiček koče, pobesi glavo na prsa in pla-ka... To je bila prva prevara v mladem Tahkovem življenju, prvič se je čutil nesrečnega. Pred štirimi leti je prišel njegov oče z materjo semkaj iz daljnega vzhoda ob reki Inna. V njihovi vasi je razsajala takrat huda kuga in lakota, lil zanesla se je tjakaj vest, da dajejo belokožci daleč tam na zapadu Indijancem radi dobre hrane za bobrove kože. Celih deset družin je verjelo tej novici, zapustilo rojstni kraj in šlo na pot preko visokih gora. Po večmesečnem potovanju so dospeli srečno ob reki Jukon do ruske naselbine Sv. Mihael ob nortonskem zalivu. In res so prodali svoje blago št; dokaj dobro ter dobili zanj dobre moke in mesa. Udomačili so se potem v tem kraju, postavili, si v bližini koče in delali Rusom za vsakdanji kruh. Tudi Tahko, dvanajstleten dečejc, si je znal že pomagati do kruha. Služil je pri kapitanu Oroneevu, sekal zanj drva v gozdu in jih vozil domov na malih saneh. Oroncev je bil zelo vesel malega dečka, ki je veliko obetal, in ko se je odpravil pred dvema letoma zopet na kite, ga je vzel sabo. Njegovim staršem pa je moral še prej obljubiti, da bo skrbel zanj kot za lastnega sina, ker le pod tem pogojem ga je pustil oče Takolag od doma. Oroncev ga je hotel izvežbati za spretnega ribiča in kito-lovca. Ker pa ni bilo Tahkota celi dve leti nazaj, sta mislila oče in mati, da je utonil v morski globini, in žalostna, da sta izgubila edinega ljubljenca, sta se vrnila v domovino. Sam je bil, čisto sam Tahko med tujimi obrazi. Plaho je zrl okrog sebe in ihtel Zdelo se je kot, da išče nečesa, da išče izgubljenih nad. O, kolikrat se je veselil na morju trenutka, ko bo zopet pri materi! Kako pazno je gledal vedno po daljnem morju! In spomin na starše ga je tako podžigal k delu, da je večkrat zapazil kakega kita daleč v nedogledni daljavi, ki bi ga bili gotovo vsi prezrli. In Oroncev ga je vselej pohvalil in mu podaril še kaj posebej. Nabral je že cele tri zaboje masti, ki mu jo je bil podaril pomalem Oroncev kot posebno plačilo za njegovo paznost. Veselo jih je motril in srce mu je igralo radosti, ko se je spomnil, da bo mogel razveseliti očeta in mater s tako lepim zaslužkom. In sedaj je vse to uničeno. Izginila sta mu oba, in sam ni vedel kam za njima. Tega malega, kar si je bil prislužil, jima ni mogel pokloniti, da bi vživala sad njegovega truda, znak njegove ljubezni. Nič več ga ni veselilo. In kaj naj počne zdaj tako sam med tujim svetom? Nekaj časa sedi mirno, popolnoma zatopljen v se in v svojo usodo. Drugi ga pomilujejo in govore med seboj to in ono. Slednjič ga vpraša zopet sivolasi starček: "In kaj misliš sedaj početi; Tahko?" "Ne vem še", odvrne hladno deček. To moram še premisliti in vprašati velikega Boga," "Prav tako!" de starec in se obrne k Indijancem. "Pustite ga samega! Tahko je prebrisan, uganil bo gotovo pravo." (Dalje prih.) Odkod nevera? P. M. V. Nič ni gotovega dandanašnji. Na svetu je vse nestalno, spremenljivo. " I)a, svet se spreminja, kakor listje na drevju". Sredi te ved-ne menjave, sredi tega vednega vrvenja je le eno mesto in le en mož, ki sta si vedno dosledna in se ne menjata: Kini in papež. " Ljudje božji, ki iščete miru, ki ste v nevarnosti, da izginete v valovih morja, semkaj v to luko obrnite svojo ladi-jo, na to skalo jo pripnite, tukaj najdete mir, tukaj neha vsaka nevarnost!" Tako je nedavno pisal po svoji vernitvi v katoliško cerkev, znani pisatej Kugen Robin. In res je to. Le skala sv. Petra, le ladija sv. Cerkve, to dvojno ima svoj od Zveličarja obljubljeni ob- stanek. Le tukaj je vsa resnica, pa tudi vsa sreča človeška doma. Ali vkljub temu jih še toliko tava v zmotah in prevarah. Nimajo miru, nimajo sreče, manjka jim pač vere. V polni luči tavajo v temi, sredi resnice ne vedo za njo. In zakaj to"?Uzrokov nevere je sicer več, vendar glavna dva vzroka tolike nevere sta: nevednost in strast. 1. Nevednost je prvi vzrok nevere. Veliko je kristijanov, ki so bili v tako žalostnih razmerah vzgojeni, da niso nikoli dobili zadostnega ali popolnega poduka o sv. veri. V publičnih šolah n. pr. otrok nikoli ne sliši o Bogu, overi, ničesar. Mnogim je katekizem najzopernej- ša knjiga. In tako rastejo tisočeri brez trdne verske podlage, brez temeljitega poduka v katekizmu. Otrokova glava je sicer poln.'. \ .seli mogočih ved in jezikov, krščanskega nauka je pa le premalo. In ta nezadosten pouk v šolski d d hi, je prvi početek marsikatere nevere. Pozneje človek odraste, stopi v življenje. Zdaj je še huda za verski poduk. Mnogi opuščajo malomarno pridige in krščanski nauk. Dobrih knjig in časopisov ne dobe v roke. Pač pa se jim ponuja veliko slabega pisanega in tiskanega. Človek sliši večkrat zabavljanje čez vero, cerkev, duhovnike. Zdaj pa naj mlad neizkušen človek vstraja v svojem že tako slabem verskem prepričanju! Saj ni mogoče! Zatoraj je pa odpad od svete vere tako pogosten. Mlademu srcu se nastavljajo dvomi o veri, govorjenje proti veri, vsaj pomisleki o veri. Sam si ne zna teh težav razvozljati. Dobre knjige, ki hi ga poučila o veri, nima pri roki. Duhovnika, učenika in vodnika resnice, se ogiblje. Po vrh tega ga pa še slaba družba v napačnem mnenju podpira in ugasniti mora luč sv. vere. Ubogo srce, zgubljeno si! Kes, nevednost ali prostovoljna ali tudi le neprostovoljna je prvi uzrok malovere, nevere, odpada od sv. katoliške cerkve. Naj bi bila ta žalostna resnica opomin vsakemu kristjanu. Prvo in najpotrebnejše je, da ljudje spoznajo Boga iir Njega, katerega je poslal, Jezusa Kristusa. Krščanski stariši naj svoje otroke priganjajo k učenju katekizma. Sami se naj prepričajo, kaj otrok zna, zatoraj naj tudi sami otroka vedno pred šolo iz katekizma izpra- šajo. Potem je pa sveta dolžnost krščanskih starišev, da se tudi sami poučijo v resnicah sv. vere. Zato je pa treba pridno poslušati pridige, krščanske nauke. Treba je dobre knjige brati, le katoliške časnike naročevati. Tako ne bo treba nikjer tožiti, še manj izkušati, da bi bila malomarna nevednost v verskih resnicah pravi ali sploh kaki uzrok nevere. 2. Drugi uzrok nevere, imenovali smo ga že in je tudi: grešna strast. Pred devetnajststo leti sta se srečala dva moža. Oba sta bila moža svojega časa. Poznamo jih! Kristus in Pilat sta. Pilat roti Gospoda "Povej, kdo si !" Gospod odgovarja; "Jaz sem v to prišel, da resnico spričujem," na kar se Pilat zaničljivo zareži, in pravi; "kaj je resnica" in gre ven. To je podoba našega časa. Koliko je ljudi, kine marajo resnice. Pa zakaj ne? Zato, da ne bi morali resnice spoznati, po njej živeti. Še več! Krščanska resnica, sveta naša vera, stoji pred nami z vso svojo lepoto, z vsemi svojimi nebeškimi milostmi, katere je že stoletja razlivala na človeški rod. Sveta vera, sv. kat. cerkev hoče biti plodo-nosno drevo, ki vabi v svojo blagodejno senco, k svojemu sladkemu sadu vse ljudi. Želi biti najljubša mati vseh ljudstev in narodov. V svojem naročju, na svojem ljubečem srcu, na svojih lastnih prsih želi vse narode osrečiti, v ljubezni utrditi, v nadnaravno življenje povzdigniti. Ta namen, tako ljubezen za vse, ima sv. vera! In vendar ima toliko nasprotnikov! In vendar se oglaša toliko nevere in brezbožnosti! Odkod to? Ko je sveti Pavel prišel k rimskemu oblastniku Feliksu, znanemu krivičnežu in prešestniku, pa mu je začel govoriti o pravici in čistosti, tedaj je odgovoril: "Pojdi za sedaj, Pavel! O pripravnem času te bom že poklical!'' "Resnica oči kolje" pravijo. In tako je še dandanes. Sv. vera ima zadostno dokazov za se. Mnogi jo spoznajo za edino pravo in potrebno. Ali grešna strast slepi razum, slabi voljo, da ne more naprej. Srce, v grehu popačeno, začne želeti: da bi ne bilo Boga, da bi ne bilo smrti, večnosti, duše, sodbe i. t.d. Srcu začne pomagati razum, ki išče navideznih dokazov, izmišljenih izgovorov o veri, Zoper vero. Od tod pa izvira — nevera. Dalje! Po prostosti želi, hrepeni srce. Uživati hoče nemoteno, neovirano vse, kar se mu ponuja. Te prostosti seveda ne najde v sv. katoliški veri. Ona vedno povdarja: ne ubijaj, ne prešestvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem. Oh, ta vedni "ne"! Da, človek nima nobene prostosti, nobenega veselja ?! To je preneznosno! In zato vrže od sebe ves verski moment, začne dvomiti, prestopi še korak dalje: Ne veruje! Zdaj je pa prost. Sam si narekuje: saj ni Boga! Ni večnosti! Ni pekla! "Zakaj" vsega tega ni, ne pove. Sicer bi moral reči: Ni Boga, ni pekla, ker moja strast, ker moje grešno življenje noče, ne Boga, ne pekla, ne večnosti! Neveren sem postal, je rekel po pravici znani brezverec Boucher, ker sem bil nravno spriden. In res je to! Sprideno srce, strasti udana duša, živaljski človek, je in mora biti neveren. Čistost in nevera sta nemogoči mej seboj. Pač pa sta nečistost in nevera: uzrok in posledica. Sv. Avguštin pravi: "nihče ni neveren, razun če je nesramen". Sklepajmo toraj: brezverec in nečistost sta gotovo brat in sestra. Enako je z drugimi strastmi. Strast je sploh drugi uzrok nevere. Kaj pa človek brez vere? Jeli srečen? srečen časno? srečen večno? Leta 1793, 21. januarja je bilo. Na francoskem je izdal nacijonalni konvent oklic, v katerem vero popolnoma odpravlja, da Francoska ne pozna druge vere, nego prostost in enakost. V tem smislu so postavili razgaljeno razuzdanko na oltar ter jo oklicali kot edino božanstvo. In prva spoledica tega je bila, da se je v samem Parizu ločilo 5900 zakoncev. Ljudstvo je podivjalo, svojega kralja umorilo. Razuzdanost je bila sploh tolika, da je ravno isti nacijonalni konvent prihodnje leto zopet slovesno oklical: "Francoska spozna zopet najvišje Bitje Boga in neumrjočnost duše!" Ljudstva, narodi, toraj ne morejo, ne smejo brez Boga biti, brez vere ostati. Sicer si jamo pogube kopljejo, ali se prisiljeni zopet vere poprimejo. In kakor ne more biti človeštvo brez vere, tako posamezni človek potrebuje vere. Gorje srcu, kdor to zavrže! lies je, v drzni mladosti, v letih lahkomišljenosti, lahko človek s par dobrovol jninii besedami ali neumestnimi frazami pozabi na vero, Boga, dušo, večnost. Ali pride pa poznešja doba, čas zrelejše pameti, doba britkili prevar, poskušenj, zgub, bolezni, se bliža smrt — kaj preostaja sedaj človeku, ki nima vere, kakor nemir, kakor obup. Očitno! Saj je brez vere, kar ladija brez vesla, kar vo- jak brez orožja, kar ubogi ptič s polomljenimi peruti. Kaj lepo popisuje svoj dušni tihih večerih, ali ob svojih navadnih sprehodih, polastila se me je navadno neka notranja razburjenost. Spominjal sem se lepih svo- stan brezverstva francoski mislec, Teodor Jouffroy: "Kadar sem imel kaj prostega časa, ob jih mladostnih dni. Gledal sem sedanjo praznoto moje uboge duše. V takih mislili sem se enkrat bližal svojemu domu, postaran i moji mate ri. Zopet sem bil v hiši in pod streho svoje mladosti. Bil sem v sredi mej onimi, s katerimi sem zrastel. Vse je bilo še v naši hiši, v naši vasi, kakor takrat, ko sem bil doma. Le jaz sam se spremenil. Moja mati je še tako mislila, kakor sem jaz nekdaj v otroških letih mislil. Domača cerkev, kjer sem okušal srečo prvega sv. obhajila, je še vedno tam stala. V njej še vedno z isto pobožnostjo opravljajo daritev nove zaveze. Na bližnjem pokopališču molijo z ravno takim zaupanjem še za ranjce. Sploh vse, kar me je doma obdajalo, kar me je doma ljubilo, kar sem jaz ljubil, vse je imelo še tisto srce—ter tisto vero. Le jaz sam sem vero zgubil, jaz sam sem se napotil brez nje v življenje, jaz sam tako učen, nisem znal nič. Jaz sam, tako napreden, sem tako zaostal. Jaz sam, tako na zunaj miren in srečen, bil sem v srcu razdvojen, obupan. Človek ne more tedaj biti brez vere. Siromak je, če jo zgubi. Še večji, ako je ne najde zopet." Kaj naj tedaj rečemo o onih brezbožnih peklenskih zapeljivcih, ki namenoma trgajo ljudem najdražje iz src, iz duše — sv. vero? Taki ljudje s svojim govorjenjem, - i s svojim zabavljanjem, s svojimi spisi, časopisi, knjigami, večinoma so socijalisti ali prostozidarji, odvračajo ljudi od vere in jih zapeljujejo v brezbožnost. To so naravnost grobokopi časne in večne sreče posameznika, kakor celih narodov. Kedaj bodo naše države in postave spoznale, da rede tako krvosese na svojih prsih! Kar ne store oblasti, stori, kristjan, ti! Čuj, pazi, glej, kakor hitro prideš skupaj s človekom, ki ti smeši sv. vero, ki ti ponuja slab časopis ali knjigo, proč od njega! Izdajavec je, zapeljivec tvoj je! Beži pred njim! 1 )rugo je; pridno poslušaj pridige in krščanske nauke! V njih se razlaga beseda božja. Dolžnost tvoja je ob jednem naročevati le dobre knjige, dobre časopise. Grlcj, dalje, da. boš imel zini raj mirno srce. čisto vest. Kjer ni greha, ne strasti, tam obseva dušo solnce žive sv. vere, ogenj božje ljubezni, tam živi človek nadnaravno versko, nebeško življenje že .na tem svetu. Ker je pa sv. vera slednjič velika milost božja, treba je za ta dar in njega oliranjenje večkrat prav pobožno moliti. Le tam, kjer je pobožna molitev doma, tam je tudi živa vera doma.. m m HOE 5101^ m Pridi Mati, pridi! K. Pavlic. j^j >1» HOE Pridi, Mati, pridi k meni, pridi v moje mi srce! Pridi in pripravi srce revno, Jezus zdajle k meni gre! Pridi ljubi Jezus, pridi, revno več srce zdaj ni! Mati, glej, zdaj v njem prebiva, da sprejem lep izvrši. Čujem že stopinje tvoje, čujem že tvoj sladki glas! Toda, Jezus, res ti sam prihajaš? Jezus, veš li kdo sem jaz? Toda, Jezus mili moj, kar pridi! Glej, saj Mati je že tu! Njej sem vsa se posvetila, k tebi grem zdaj brez strahu! Da! o, Jezus in Marija, o, ne pozabita me! Z Vama zmiraj naj ostanem združeno slovensko jaz dekle. ^J? rj? rf? ri? rf? •§* Hf? rfp Hf? rf? r>f? * * + Iz Slovenskih naselbin. * VELIKANSKA KATOLIŠKA MANIFE STACIJA Največja konvencija, kakolikor jih je še bilo v Ameriki, vršila se je pretekli mesec od 10. avgusta celi teden v Milwaukee, Wise, kjer je federacija katoliških društev (Federation of Catholic Societies), imela svojo letno konvencijo. Konvencije se je udeležil kardinal Gib-oons, apostolski delegat, Msgr. Bonzano, deset nadškofov in okrog trideset skofqv ir. opatov iz vse Amerike. Duhovnikov je bilo nad petsto. Posebno impozantna je bila procesija po mestu, katere se je udeležilo nad 15,000 oseb Ko dobimo natanj-čn0 sporočilo o tem shodu poročamo kaj vc-č. Le eno naj takoj tu omenimo: Kolikor nam je znano je naša K. S. K. Jednota pred nekaj leti sklenila, da se pridruži tej federaciji in bo skupno z drugimi društvi raznih narodnosti delovala za koristi katolikov v Združenih državah. Ali bi ne bila toraj nje dolžnost, da bi se vsako leto uradno po posebni delegaciji z Jednotino zastavo udeležila teh konvencij? Letos smo izpraševali, ako je bila Jed- ftfcjnota pri konvenciji, pa nihče ni vedel ali je bila ali ne. Tudi nismo nikjer brali, da bi bila. To ni prav! Ako se je pri jedno-tini konvenciji sklenilo, da se jednota pridruži, naj bi glavni odbor skrbel za to, da se ta sklep tudi spolnuje. -o- V naši samostanski cerkvi v Brook-lynu bomo imeli krasne dni od 7. do 14. septembra. Imeli bomo celi teden sv. mi-sijon, katerega bo vodil lit. Rev. J. M. Koudelka, novoimenovani škof iz Superior, Wise. (J. septembra zvečer se bo pripeljal na Pennsylvania kolodvor, kjer ga bo čakal avtomobil in ga odpeljal v prijazni Brooklyn. Nekje na North 4th ali North 5th in Berry Str., blizu Williamsburg mosta ga bojo čakala vsa društva s zastavami in bando in ga pozdravila. Od tu bo šel sprevod v da so zgubile dekleta svojo društveno sobo v stari dekliški šoli cerkve sv. Nikolaja, kjer je sedaj "Day Nursery" za otroke. Vendar upamo, da družba ne bo mirovala, dokler si ne dobi primerne sobe, kjer bo imela svoje stanovanje, svoje zbirališče, kjer bojo družbenice "doma" in se zbirale ob nedeljah. V resnici! Slovenska dekliška družba v New Yorku ima svojo posebno misijo, poseben velikanski pomen za New York! V nobeni slovenski naselbini po Ameriki ni toliko deklet, kakor ravno v New Yorku. Slaranikarska obrt, kjer slovenska dekleta zaslužijo lepe denarje, jih je zvabila silno veliko sem v to svetovno mesto. Zlasti veliko jih je Domžal k, kjer so dekleta že od doma vajene temu delu. Zato je dekliška družba malo kje tako potrebna, kakor ravno v New Yorku. Zlasti "ako gre družba po ob ustanovitvi si začrtani poti in razširi svoje delovanje ven iz cerkve in deluje socijalno mej slovenskimi dekleti, da ima svojo društveno sobo, kjer se morejo dekleta nedeljo za nedeljo zbirati, se mej seboj pogovoriti in pozabavati. Od kar nimajo svoje društvene sobe več, se ne vedo kje zbirati, razun po kakih saloonih, kjer je pa nje velika nevarnost in se jih veliko tudi zgubi. Kako zelo je potrebna vsaj društvena soba, ako ne društveni dom, sledi iz tega: Mislimo si slovenske dekle. Samo je prišlo sem. Tu je dobilo službo v kaki angleški ali nemški ali celo židovski družini. V celem mestu nima nikogar svojega, nima mesta, kjer bi se čutila doma. Na službi je na službi. Tam treba delati in sicer trdo delati, ker nihče ne plača zastonj Nima prijateljice, s katero bi se razgovorila o prostih urah, se malo posmejala, .ji malo potožila, jo prašala za svet. Ko ima prosto popoludne, ne ve, kam bi šla? Nekam mora iti. Toda kam naj gre. Tako si po- tem išče mesta, kjer se pač misli, da si bo poiskala kako prijateljico Slovenko, da bo imela vsaj enega, kateremu se bo lahko zaupala. Pri družini, kjer služi, se more le malo razumeti, ker ne zna jezika. Pa ko bi tudi jezik razumela. Oni pač nimajo za njo sočutnega srca. Ona jim je samo služkinja, katero plačajo. Kako si taka sirota želi nedelje, ko bo prosta, da bo prišla zopet med svoje prijateljice in se z njimi poveselila. Koliko dobrega bi s tem družba storila mej slovenskimi dekleti, je neprecenljivo! Letos je petletnica obstoja te krasne družbe! Kaj pa, ako bi se letos dekleta družbenice zavzele za to miselj in se z nova lotile te svoje naloge in si skušale pre- skrbeti društveno sobo, društven dom? Ali bi ne bila to najlepša proslava petletnice? Družbenice, pogum! Res bo stalo to truda, skrbi, treba bo žrtvovati. Toda, kaj se je še na svetu doseglo brez truda in brez žrtev? In kako velikansko dobro delo bi se storilo s tem za naš narod! Zato naš list tej krasni Marijini družbi v New Yorku želi za petletnico prav obilnega blagoslova iz nebes in obilne Marijine pomoči, da bi družba s tistim ognjem in gorečnostjo, s katero je bila ustanovljena, tudi nadaljevala začeto delo mej slovenskimi dekleti v New Yorku. Živela slovenska Marijina družba v New Yorku! Začetku julija meseca sem se podal na daljše potovanje v Illinois in Wisconsin, z namenom obiskati naše rojake po naselbinah, pozdraviti naše stare naročnike in pridobiti novih, katerim naš list še ni bil znan. Dospevši po dolgo vožnji iz New Yor-ka v drugo največje mesto v Ameriki, v Chicago, sem poiskal tamkajšnega zastopnika g. Josip Zupančiča. Prisrčno sva se pozdravila, dasi se še nisva nikdar videla, poznala sva se le po pismih. Prijetno je človeku, ko zazre v popolnoma tujem kraju prijazen in odkritosrčen obraz prijatelja. Tako se je tudi meni godilo. Ko sva se pogovarjala to in ono, mi je v moje začudenje pripovedoval, da Chicago ni tako socijalistično gnjezdo, kakor so jo nekateri razvpili in o tem sem se pozneje tudi sam prepričal. Tukaj bivajo pošteni Slovenci in le malo število je tistih, kateri v svojih brezverskih listih bobnajo med svet, da je večina slovenskega delavstva v socialističnem taboru. Moj načrt je 1 > i I. najprvo obiskati največjo slovensko naselbino v državi Illinois, slavni Joliet., zato sem se napotil tja takoj drugi dan. Radoveden sem se oziral skozi okno železniškega voza, ko so se jele prikazovati prve hiše Jolietskega mesta. Od daleč se že vidita dva zvonika veličastne cerkve, nisem pa takrat mislil, da bi mogla to biti slovenska cerkev. Tako krasne božje hiše stavijo navadno številni Irci. Da bi pa Slovenci imeli tako cerkev, sem mislil, jih je pač premalo. Kako sem se pozneje začudil, ko sem videl, da je ta najlepša cerkev v Jolietu, slovenska last. Tukaj biva veren narod slovenski, moraš sodili, in ne boš se motil. Drugi dan me je prijatelj predstavil raznim slovenskim veljakom n. pr. g. Ne-maniču, gg. v uredništvu Am. Slovenca i. t. d. Zelo sem bil tudi vesel, da sem imel priliko videti) kako se znajo poveseliti joliet ski Slovenci. Dično pevsko društvo "Slovenija" je priredilo ravno takrat svojo poletno zabavo ali piknik. Na prijazno povablo vlč. g Krajnca in g. Dr. I veča, vrlega slovenskega zdravnika, sem pri sedel k njima v avtomobil, kateri je bliskovito drčal po lepi ravni cesti mej bujnim poljem ,do prijaznega gozdiča, jedno uro odaljenega od mesta. Bližali smo se temu taborišču, katerega so tvorili naši rojaki v prijetni zabavi. Krepki "živio" je zndonel v pozdrav Rev. Kranjcu, Joliet-skeinu g. župniku. Zelo me je razveselilo, ko sem videl, kako prisrčna vzajemnost vlada nej duhovnim pastirjem in ljudstvom. Ne lioni popisoval, kako smo se krep- čali pod milim nebom s pečenim koštrunom in ga zamakali. Dovolj naj bode povedano, da je bila res lepa zabava. In kaj bi tudi ne?! Vsakemu poštenemu Slovencu mora začeti hitreje biti srce, ko sliši lepo narodno petje. Peti pa zna, dično društvo "Slovenija", to, pa to! Dokaz, kako so tamkajšnji rojaki v obče priljubljeni tudi pri drugih narodnostih, je, da je počastil ta piknik tudi jolietski župan z svojo soprogo. Tako hitro je čas potekal, da sam nisem vedel kedaj. Celi teden sem se mudil v tej prijazni naselbini, mej dragimi slovenskimi rojaki. Tz Jolieta sem se napotil v Milwaukee, Wis. kjer biva največ štajerskih rojakov iz Savinske doline in ptujskega okraja. Z zastopnikom Mr. John Vodovnikom sva obiskala najprej rojake 11a West Allis, potem v Milwaukee. Na West Allis-u imajo lepo cerkev, katera je za Mihvaučane res nekoliko oddaljena, vendar se ti ne vstra-šijo dolgega pota in prihajajo pridno v cerkev. Ravno pred odhodom iz Milwaukee, sem našel nepričakovano prijatelja iz starega kraja, g. Perko-ta. Pred par dnevi je še le prišel semkaj za boljšim zaslužkom in je takoj dobil delo. Pripovedoval mi je, da se je oglasil pri naši Rafaelovi družbi in je bil zelo zadovoljen. Priporočil sem mu, naj tako vrlo deluje tudi v Ameriki za katoliška načela, kakor je to delal z vspehom> posebno ob volitvah v starem kraju pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Waukegan, 111. je zelo velika naselbina mej Chicago in Milwaukee, Wis. Takoj v prvo hišo, katero sem stopil, sem bil zelo prijazno sprejet in že prvi utis je bil tak, da zamorem o Waukegančanih samo dobro misliti. Tukaj bivajo večinoma sami vrli Vrhničanje, krepke korenine, od katerih jih je mnogo, ki imajo svoje lastne domove. V slovenskem delu mesta so po večini sami slovenski trgovci in obrtniki. Rojaki imajo tako dobro preskrbljeno, da se lahko držijo gesla: "Svoji k svojim". Prav pošteno sva se potila z zastopnikom Mr. Math. Ogrinom, kateri me je z veseljem spremljal ,ko sva obiskovala rojake. Milo je takrat precej vroče. S prijetnimi spomini sem se poslovil od prijaznih Vrh-ničanov. V South Chicagi, kamor sem se potem podal, je tudi lepo cvetoča naselbina. Imajo krasno cerkev in gosp. župnik se je zelo pohvalno izrazil o svojih faranih. Tukaj je bil naš list doslej malo znan, zato so se pa sedaj tem bolj naročali nanj. V obče spoštovana gospa Ziherle se je zavzela za naš list in obljubila, da bode ona delovala mej svojimi prijateljicami zanj, za kar se ji tem potom zahvaljujemo in jo priporočamo. Med bisere slovenskih naselbin spada brezdvonino tudi prijazno z senčnimi drevoredi preskrbljeno niestice La Salle, 111. Med gostoljubnimi rojaki sem doživel nekaj prav prijetnih uric. Dobil sem tudi vrlega zastopnika v osebi Mr. Jakob Ju-vančiča, 221 Crosat Str., na katerega naj se tamkajšnji rojaki zaupno obračajo v vseh zadevah našega lista. Ko sem se iz La Salle vrnil v Chicago, sem bil iznenaden pri g. zast. Zupančiču, ker od takrat, ko sva se prvikrat videla, se je njegova družina pomnožila za jednega člana, prvorojenčka. Že sedaj je pokazal mali "baby", da ima zdrava pljuča. V Chicagi župnija kaj krepko napreduje pod spretnim vodstvom Rev. Sojar-ja. Lepa cerkev dobi sedaj krasne nove orgije, katere veljajo čez 1100 dol. Prispevale so zanje radodarne roke krajn-skih in ogerskih Slovencev. Naj bi poslušali zvoke teh orgelj, darovalci mnogo let! Poslovivši se od Chicage, popeljal sem se proti Indianopolis, Ind. Tudi v tem mestu biva precej rojakov z cele naše slovenske domovinei največ je Primorcev. Slovenski del mesta diči lepa cerkev in novo šolsko in župnijsko poslopje. Tam mi je šel na roko prijazni rojak Mr. Frank Zupančič, katerim sva dobila lepo število naročnikov. Prevzel je tudi zastopstvo za naš list in ga rojakom toplo priporočam. Od tukaj sem se podal v Cincinnati, O., kjer pa ne bivajo naši rojaki, pač pa sem obiskal urednika nemškega kat. lista "St. Kranciscus Bote", Rev. P. Filip Rott-mana O. K. M. Tam sem se mudil samo pol dneva, toliko, da sem si površno ogledal zelo snažno mesto. Odpeljal sem se skozi Pitsburg, Pa. kjer sem se malo vstavil, da oluščeni nekatere stare prijatelje iz prejšnjih časov, v Steelton, Pa. (Dalje.)