1101 Avtentično življenje UTRGAL SEM CVET Dolgo sem tekal po neizmernem travniku pod umirajočim soncem. V vodnem izviru sem si umil obraz in dušo. V senci vrbe sem utrgal cvet. Maurizio Tremul (1962) 1102 Pesniki italijanske narodnosti v Jugoslaviji Govoril sem mu; zdaj prvič sem se slekel svojih skrivnosti. Ostal sem gol pred cvetom. Nasmehnil se mi je. ZBOGOM, V tvojih očeh LJUBICA jezero, v njem se zrcali, kdor te je ljubil in kdor te še ni poljubil. Tvoje ustnice so sladke, kot je sladek nektar, kot je sladek med, kot je sladko ljubiti, kot je sladko poljubljati, kot tebe je sladko ljubiti in se pri tem motiti, vede motiti in se še kar naprej motiti. Zakaj preveč te jih je imelo in nobeden te ni ljubil. Zakaj preveč si jih imela in vse si jih ljubila; vsi so odšli, kakor lastovka, ki hoče preleteli ocean, pa jo pogoltne. In prav zaradi tega je bilo sladko motiti se, pa še posledic ni bilo. Lepo se je bilo motiti, vede motiti in se še kar naprej motiti, 1103 Avtentično življenje hote motiti, in zmota je postajala hudičeva. Vendar se je bilo sladko motiti. Vsi so te zapustili, nobeden ni ostal in zdaj še jaz rečem ti za zmerom: »Zbogom, ljubica.« IN JE TEMA Sedim pri oknu, zrem v nebo, prepreženo z oblaki. Pozna jesen spet je podelila ponižnost trti, tako razkošni ob koncu poletja. Odstavljen po ukazu svoje svobode, z voljo, vklenjeno v verige, diham vlažni zrak. Sto in sto vprašanj me bega in mi ne da miru. V blato potopljen do prsi se pogrezam vedno globlje in še kar naprej. Ta, ki ljubim ga v tišini, v tišini me zapušča. Truden sem življenja. In je tema. Prevedel Jasa L. Zlobec