1101
Avtentično življenje
UTRGAL SEM CVET
Dolgo sem tekal
po neizmernem travniku
pod umirajočim soncem.
V vodnem izviru sem si umil obraz in dušo.
V senci vrbe sem utrgal cvet.
Maurizio
Tremul
(1962)
1102
Pesniki italijanske narodnosti v Jugoslaviji
Govoril sem mu; zdaj prvič sem se slekel svojih skrivnosti. Ostal sem gol pred cvetom.
Nasmehnil se mi je.
ZBOGOM,    V tvojih očeh LJUBICA    jezero,
v njem se zrcali, kdor te je ljubil in kdor te še ni poljubil.
Tvoje ustnice
so sladke,
kot je sladek nektar,
kot je sladek med,
kot je sladko ljubiti,
kot je sladko poljubljati,
kot tebe je sladko ljubiti
in se pri tem motiti,
vede motiti
in se še kar naprej motiti.
Zakaj preveč te jih je imelo
in nobeden te ni ljubil.
Zakaj preveč si jih imela
in vse si jih ljubila;
vsi so odšli,
kakor lastovka, ki hoče preleteli ocean,
pa jo pogoltne.
In prav zaradi tega
je bilo sladko motiti se,
pa še posledic ni bilo.
Lepo se je bilo motiti,
vede motiti
in se še kar naprej motiti,
1103
Avtentično življenje
hote motiti,
in zmota je postajala hudičeva.
Vendar se je bilo sladko motiti.
Vsi so te zapustili, nobeden ni ostal in zdaj še jaz rečem ti za zmerom: »Zbogom, ljubica.«
IN JE TEMA    Sedim pri oknu, zrem v nebo, prepreženo z oblaki.
Pozna jesen
spet je podelila
ponižnost trti,
tako razkošni ob koncu
poletja.
Odstavljen po ukazu svoje svobode, z voljo,
vklenjeno v verige, diham vlažni zrak.
Sto in sto vprašanj
me bega
in mi ne da miru.
V blato potopljen
do prsi
se pogrezam vedno globlje
in še kar naprej.
Ta, ki ljubim ga v tišini, v tišini me zapušča.
Truden sem življenja.
In je tema.
Prevedel Jasa L. Zlobec