
slovenske mladine.

Vedrilno in podučilo berilo za slovenski narod.

Spisal

JdeMMMK.

kocasti tljivega škofijstva Ljubljanskega

na svitlo dala in založila

Katoliška družba za Kranjsko.

Natisnila Egerjeva tiskarna v Ljubljani.

1873 .

w

28990

Sprejmite dragi rojaki, malo knjižico, ktero sem vam
na povabilo kranjske katoliške družbe in iz tega namena
spisal, da bi po svojem tudi nekaj k blagru svojega na¬
roda pripomogel. Pravila, ktera vam tu podajam, vzeta so
iz sv. pisma in se opirajo na izreke slavnih modrih mož
in na vsakedanjo skušnjo. Rabil sem pri obdelovanji po¬
sebno izverstno nemško knjigo: „Zelin Gebote katho-

lischer Kindererziehung von Fried. Klerikus. Mainz 1870.
Verlag von Kirchheim in : Weckstimmen. 3. Jahrgang, 3.
Heft: Gebt mir auf die Kinder Acht!“ — Tudi sem iz
Slomšekovih Drobtinic tu in tam ktero pobral, al’ če ni
bilo drugač, tudi iz lastne skušnje ktero povedal.

In tako tebe mala knjižica! ki sem te z malo bese¬
dicami vpeljal in priporočil, kakor se spodobi, pošljem po
slovenskem svetu in ti naročim: Pojdi od hiše do hiše, budi
zanikarne starše, svari nerodne očete, uči slepe matere,
opominjaj učitelje in druge odgojitelje! Rad bi ti tudi
naročil, da mnogo sadu obrodi; ali to ni v moji oblasti,
to le Bog zamore. Toraj rečem: Idi, knjižica, z Bogom
in srečno ti potovanje! Jest pa imam namesti daljnega
vvoda pristaviti le še nektere besede o tem:

Kako živa je potreba dobre izreje ali odgoje pri otrocih.

Dobra je ta. Slovenci imamo že podučne knjige in
knjižice o „umnem gospodarstvu in gospo¬
dinj stvu,“ o „poljedelstvu in čebeljarstvu,“

o „živino- in sadje rej i“ — le o „ljudski od go-

1 *

IV

ji ali  otroški  i z r e j i“ še nimamo nobene. In zakaj ne ?
Al nam mar takega poduka ni treba ? Skoraj se tako zdi,
kakor da bi ga treba ne bilo : vsaj vidimo, da se je za
vsak stan, za vsako umetnijo, za vsako rokodelstvo treba
učiti in pripravljati; le „o t r o k e dobro  o d g o j e v a t i“
si že vsak upa brez poduka. In vender je največa umet¬
nija otroška izreja ; naj teži stan: odgojiteljski stan. Čev¬
ljar se mora dolgo učiti, da primeren čevelj skupaj spravi,
iz otroka pa kaj prida odrediti, mislite, da je tako lahko!
Ali je mar otrok manj kot čevelj ? Dajte kmetu, ki se ni
nikdar podobarstva učil, kos lesa ali kamenja in recite, naj
vam svetnika iz njega naredi. Naj še toliko rezlja in rez¬
lja, naredil bo k večemu kako spako. — Kes, da je z
otroci drugač, kakor z usnjem, lesom, ali kamnjem. Modri
stvarnik je otrokom že take dušne moči, um, voljo in spo¬
min dal, da bi ž njimi svoj namen dosegli. Ali te moči
so same na sebi slabe in podpore potrebujejo. In ravno
zato je Bog otrokom dal starše in odgojitelje, da bi te
moči vzbujali, vodili in vterjevali. Kako pa bodo to dolž¬
nost opravljali, ako niso nikdar slišali, ako ne vedč, kako
je treba dušne moči pri otrocih voditi in vterjevati? Res
da imajo starši v dosego tega namena že nektere naravne
zmožnosti in da jim tudi Jezus v zakramentu sv. zakona
nadnaravno pomoč k temu podeluje; ali da bi se otroška
izreja brez vsacega poduka in stalnih pravil prav dobro
sponesti mogla, kaj tacega terditi zamore le kak lahkoži-
vec.

Pa čemu tak poduk, zna kdo ugovarjati? saj vsak ve,
kako so ga starši izredeli, enako naj izreja tudi on svoje
otroke. Res je, ako so ga dobro in prav odgojevali, kaj
pa če je bila izreja pomanjkljiva in slaba ? Potem bodo
tudi sami slabo odgojevali, kar nam vsakdanja skušnja za-

v

dostno priča. Koliko zlega in žalostnih nasledkov pa se iz
slabe izreje izhaja za posamezne osebe, cele družine in so¬
seske, za cerkev in deržavo, vsakdo lahko vidi, če nalašč
ni slep. Slaba izreja je večidel kriva, da otroci, veči in
manjši, zmiraj manj ubogajo ; da starši pred lastnimi otro¬
ci trepetajo. Slaba izreja je večidel kriva, da mladina tako
pijančeva in zapravlja, da je toliko pobojev in pretepov.
Slaba izreja je večidel kriva, da se Gospodovi dnevi zmi¬
raj bolj skrunijo in da je število nezakonskih otrok od leta
do leta primeroma veče. Slaba izreja je večidel kriva, da
je toliko slišati o tatvinah in goljfijah, o tožbah in krivih
prisegah, slaba izreja je večidel kriva, da se ječe in bol¬
nišnice tako polnijo in da so tudi norišnice že premajhine.
Slaba izreja je večidel kriva tiste surovosti in neotesa¬
nosti, ktero našemu ljudstvu nasprotniki — velikokrat po

pravici — očitajo, in lastni nam prijazni listi obžalu¬
jejo! Slaba izreja je večidel kriva — pa kaj bi dalje

govoril pri tako očitnih dokazih o reči, o kteri gre le
en glas — da je namreč današnja mladina silo razujzdaua
in spridena. Ako tedaj hočemo boljšo mladino imeti, mora
pred vsim odgoja boljša postati. In prav ima tisti ker-
šanski modrijan, ki je rekel: Dajte mi dobrih mater (do¬

brih staršev), in ves svet vam bom predrugačil.

Zdaj pa recite, ljubi bralci, ali vam je poduka o
ljudski odgoji treba, ali ne? Pa še zlo. Ali ga pa mar
do zdaj nič niste prejeli? — Krivico bi delal častiti du¬
hovščini, podučniin knjigam in katoliškim časopisom, ako bi
hotel kaj tacega terditi. Dobro vem, da so duhovni pa¬
stirji o raznih priložnostih, v pridigah, pri keršanskem na¬
uku in velikonočnem izpraševanji o tem podučevali, saj vse
njih učenje in trud prav za prav ni druzega kakor odreja
mladih in starih; dobro vem, da ste marsikaj o tem v

VI

Danici, v Drobtinicah in drugod slišali in brali — in tudi
bolje kakor tukaj. Vender je pa tudi res, da se posamez¬
ni nauki hitreje pogube in pozabijo; cela knjižica pa, polna
naukov in pravil za otroško izrejo, bo morebiti več izdala
in marsikteremu, ki si je take že davno želel, prav prišla.

Berite tedaj zvesto in z dobrim namenom, kar nasleduje,
Bog pa vam branje blagoslovi, da obrodi doželenega sadu
v duhovni in telesni prid.

Pisatelj.

Ktera je podlaga?

^ eumen bi bil tak človek, ki bi hotel hišo zidati, pa še
zemljiša nima, kamor bi jo postavil. Zatoraj je tudi
najpred treba, da se zgovorimo, na kaj se ima dobra
pametna odgoja staviti in opirati. — Edino prava podlaga do¬
bri izreji je: „Keršanska vera;“  in pervo pravilo, ktero
vam, slovenski starši! tu podajam, je :

Izrejajte si otroke po keršansko!

Na tem je vse ležeče pri odgoji; zato sem to besedo knji.
žici na čelo postavil, in da si jo bodete vsaj gotovo zapomnili,
je tukaj debelo tiskana.

Kaj se pa pravi: Keršansko odgojevati?  Ker¬

šansko odgojevati se pravi: otroke po naukih in s pomočjo ker-
šanske vere k njih večnemu namenu napeljevati. — Da bote
to ložej umeli, vam hočem nekoliko razložiti. Povsod na kme¬
tih imate po več glav ali repov živine v hlevu ali na dvorišu.
Nektere redite za delo, druge za pleme. Kakoršen namen pa
z živino imate, po tem jo tudi redite. Živino, ktero mislite za¬
klati, bolj pitate (zapirate in je k delu ne silite), kakor uno,
ktero imate za delo in za pleme. — V kakšen namen imate pa
otroke rediti? Kako jih učite, kadar k pameti pridejo, za kaj
jih je Bog vstvaril? Zato, da bi njega spoznali, ljubili, častili^
njegove zapovedi spolnovali in enkrat v nebesa pri¬
šli!  Kdo vas pa uči, kdo vam zamore pomagati otroke za
nebesa odgojevati? Edino le keršanska vera.

8

Neskončno modri Bog, ki je človeka za nebesa vstvaril,
mu je tudi potrebno milost ter moči v dosega tega namena dodelil.
Ali človek je te moči z grehom oslabil, je pot v nebesa zgre¬
šil in zašel, kakor zgubljena ovca; sam od sebe bi prave po¬
ti nikdar več ne bil najdel in svojega poklica nikdar ne do¬
segel. Veste pa iz keršanskega nauka, da je prišel iz nebes

dobri pastir iskat zgubljene ovčice, da je prišel naj boljši
zdravnik in prinesel naj gotovših zdravil za vse človeške bo¬
lezni in slabosti, da je prišel Božji vodnik in zopet pokazal
pravo pot proti nebesom. Ali poznate tega pastirja, tega zdrav¬
nika, tega vodnika? Oh, kako bi ga ne poznali, vsaj ste
kristjani! Ta ni nobeden drugi, kakor naš Gospod Jezus
Kristus. In veste, kaj je ta rekel? Poglejte v evange¬
lij sv. Janeza (14. pog. 6. v.). Tam je zapisano: „Jest sem
pot, resnice in življenje,“ ali z drugimi besedami: „Kdor hodi
za mano, ne hodi po temi.“ (Jan. 8, 12.) In kaj on pravi za¬
voljo otrok? „Pustite male k meni priti in nikar jim ne

branite; ker takih je nebeško kraljevstvo.“ (Mat. 19, 14.)

Roke jim na glavo poklada in jih blagoslovlja. On je tedaj
tisti, kteri nas edino prav podučiti zamore, kako je treba od-
gojevati otroke za nebeško kraljestvo. — Ker pa on ni zmiraj
vidno ostal na zemlji, da bi sam otroke učil in blagoslovljal,
komu je to opravilo zročil? Sv. katoliški cerkvi, kteio tudi
zato prav lepo in primerno mater  imenujemo. Njenim po¬
glavarjem je naročil: „Pojdite po vsem svetu in učite vse na¬

rode. (Mat. 28, 19.) Njim je rekel: „Kdor vas posluša, mene
posluša“ (Luk. 10, 16.) Z drugimi besedami se to pravi:
Mati katoliška cerkev je edino prava od Kristusa postavljena
odgojiteljica narodov, odrašenih in otrok. Ona edina uči in
kaže v imenu in na povelje Kristusovo pravo pot v nebesa.

Pa to bi še ne bilo zadosti, da bi cerkveni predniki le
učili — učili so tudi ajdovski modrijani. Jezus, naš Božji uče¬
nik, je dobro vedil, da je Človek po grehu spriden, in da svo¬
jega čeznaravnega namena brez čeznaravnih pomočkov tudi
dosegel ne bo. Zato ni samo otroke sam blagoslovljal, ampak
jetudi svoji cerkvi zdatne pomočke, sv. zakramente, izročil. Brez
Božje pomoči, brez gnade Božje, bi bil otrok le divjak, in ko
bi tudi kaj sadu obrodil, bi bil ta sad le videzen, le lesnikovje.

9

Iz korenine spačeno drevo mora biti cepljeno, da je zmožno
žlahtni sad roditi; to se pa zgodi le edino v katoliški cerkvi,
kjer je človek pri sv. kerstu vcepljen v Jezusovo duhovno telo
in pozneje posebno v zakramentu sv. Rešnjega telesa nadna¬
ravni živež in moč dobiva, da zamore sadu obroditi za večno
življenje, po Jezusovih lastnih besedah: „Brez mene nič ne
morete storiti." (Jan. 15, 5.)

Starši, vi vsi bi radi imeli dobre, vbogljive, priljudne,
pridne otroke; nobeden si ne želi nepokornih, togotnih, lenih,
jezičnih, lažljivih, tatinskih otrok. Hočete pa dobre otroke
imeti, ljubi starši, ni ga druzega pripomočka, kakor ker san¬
ska katoliška vera.  Kdor hoče ta namen po drugi poti
doseči, se moti in ga nikdar dosegel ne bo.

Preden je Jezus na svet prišel, in preden se je njegov
nauk po svetu razširil, so otroke, se ve, večidel brez Boga
le za svet odgojevali. — Gerki in Rimljani so otroke učili
mnogih vednost, in marsikaj dobrega vadili, so jih hvalili, ob¬
darovali in kaznovali — in vender, kakšni so bili ? Sv. Pavel
jih je dobro poznal, in kaj pravi o njih?  Delali so, kar se ne
spodobi, polni so bili vsake krivice, hudobije; vdani so bili
nečistosti, lakomnosti, prepiru, nevošljivosti; morivci, oprav¬
ljivci, napuhneži, vsih nerodnosti polni. —

In tudi potem, ko se je Jezusova vera že po svetu raz¬
širila, so nekteri poskušali mladino odgojevati brez njega in
njegovih naukov. Pa zgodovina pravi, da se zopet ni spona-
šalo. Ko je bila pred kakimi 80 leti na Francoskem pre-
kucija, so vero v edinega živega Boga odpravili, praznike in
nedelje popustili, cerkve zapirali in podirali, duhovne in mnihe
morili i. t. d. In kaj je prišlo iz tega? Mladina je tako zdiv¬
jala, da ni bilo shajati pred njo, vse vezi so se potergale, ves
red je nehal tako, da so postavodajavci na zadnje sami spo¬
znali, da tudi brez ozira na večnost, tudi že samo za čas-
nost brez vere ne gre naprej, da je treba zopet v Boga ve¬
rovati.

In če dandanašnje kje upajo brez vere mladino odgoje¬
vati, če mislijo, da je molitev, da so sv. zakramenti odveč, jim
lahko naprej povemo, da tako ne gre, in nikdar šlo ne bo-
Delajte postave in paragrafe, kakoršne koli vam drago, zidajte

10

šol, kolikor vam ljubo, rabite denarja in zunanje moči, kolikor
morete; ako pa mladini po veri živeti ni treba, ako 10 Božjih
paragrafov (zapoved) več ne velja, — potem bo mladina zopet
zdivjala, in postavodajevcem čez glavo zrastla, tako da bo
treba zopet ponižno spoznati: Brez vere ne gre naprej, in
zopet dekretirati: Odreja se mora staviti na podlago sv
vere. —

In če so kje taki starši, ki mislijo, da se brez vere in
verskih vaj pri otrocih kaj prida doseči da, jim povem sledečo^
dogodbo. Bil je pred kakimi 50 leti na Belgiškem bogat oče
ki je imel edinega sina. Sam ni molil, pa tudi sina ni k temu
priganjal. In čemu to; da je le denarja dovolj imel! Sinček
je pa tudi po tem zrastel. Vseh muh je bil poln in ni ga bi¬
lo vgnati. Oče ga da tu in tam v kak mladenški vstav, v
kako odrejise, da bi ga ukrotili, pa vse zastonj. Povsod so
razposajenega dečka spodili ter očetu nazaj domu poslali. Oče
sam ne ve, kaj bi ž njim storil. Nazadnje mu nekdo svetuje-
naj ga da očetom Jezuitom v izrejo; če kdo, ti ga bodo goto¬
vo vravnali. Oče res tako stori, pelje sina v jezuitarski vstav,
ga spredniku skaže, pripoveduje njegove silne napake in prosi,
naj bi ga sprejeli. No, ker še ni prestar, pravi častitljivi pa
ter prednik, bomo poskusili ž njim. Z Božjo pomočjo upam,
da se bo dalo kaj doseči; vi pa tudi morate moliti zanj, da bo
naša odgoja kaj izdala. Komaj pa jezuit molitev omeni, mu oče
besedo prestriže in pravi: Tega pa že ne. Moja volja je, da

dečka z molitvijo in drugimi enakimi vajami ne terpinčite. Ko
bo velik, naj stori v tej reči, kakor mu drago! — Ce je pa
tako, odgovori pater, potem pa sina le saboj vzemite, potem si
nič ne upamo pri njem doseči, zakaj ako z otroci pri odreji v
našem vstavu kaj dosežemo, pripisujemo edino le temu, ker
jih po pravilih keršanske vere odgojujemo. — Oče, ki s sin-
čekom nikamor ni vedil, ga nazadnje rad ali nerad jezuitom
prepusti in privoli, da naj ž njim po svojem delajo. In glejte,
čez kake dve leti je sinček ves drugačen postal. Priden je
bil, vbogljiv in priljuden, tako, da je bil oče jezuitom neznano
hvaležen. Keršanska odgoja ga je vsega prcnaredila.

Hvala Bogu! na Slovenskem je pač takih staršev malo ;
ali pa nič no. Vender pa jim moramo večidel to očitati, da o-

11

trokom premalo skerbe za keršansko izrejo, da jim je njih
časna sreča večkrat bolj pri sercu, kakor večno zveličanje.
Mnogim staršem le to po glavi brede, kako bi otrokom k časni
sreči pripomogli, kako bi jih v kak dober kraj pripravili;
skerb za dušo pa zanemarjajo. Če je otrok bolan, berž za
mašo prineso; če je pa razujzdan in hudoben, jim ni mar, da
bi za njegovo spreobernjenje dali mašo brati. Ako se otroku
kaka nesreča zgodi, kako ga milujejo; ako kako časno škodo
naredi, kako ga pretepajo; ako pa greh, smrtni greh stori, ga
komaj pokregajo, ali pa mu še besedice ne reko. Kako pač
drugač je odgojeval stari Tobija svojega sina za nebesa; ker
pisano je da ga je od mladosti učil Boga se bati in vsega gre¬
ha se zderžati. (Tob. 1, 10.) Ali pa pobožna mati Blanka,
kraljica francozlta, ki je svojega sinčka Ludvika v naročji
božkala, zraven pa tudi keršanske matere vredne besede go¬
vorila : „Rada te imam, sinček moj; ali raji bi te vidila na
mertvaškem odru, kakor da bi kak smertni greh storil. „Zato-
toraj vam tukaj Zveličarjeve besede v spomin kličem: „Le
eno je potrebno/ 4  (Luk. 10, 42.) „Išite naj popred (tudi pri
otrocih) Božjega kraljestva in njegove pravice! 14  (Mat. 6, 33.)
Ako bote otroke 'za nebesa izrejale, ni se bati, da bi bili na
tem svetu nesrečni. Revni vtegnejo biti, nesrečni ne. Poslu¬
šajte kaj pravi stari Tobija svojemu sinu. „Revno sicer živi¬
mo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali, in
se vsega greha ogibali in dobro delali. 44  (Tob. 4, 23.) — Taki
starši pa, ki otrokom le za časne reči skerbč, — jih navadno
v časno in večno nesrečo pripravijo.

Raki.

Od kod naenkrat raki in čemu? Kaj imajo ti z otroško
odgojo opraviti, bote prašali? Ljubi bralci! nobena reč ni za¬
stonj na svetu. Raki niso samo dobra in okusna postna jed,
od rakov se človek tudi lahko kaj nauči, če že druzega ne,
vsaj to, kako se z otroci ne sme ravnati in česa je pri otroški
odgoji najbolj treba.

12

Raki tedaj so imeli nekega dne svoj zbor. Nikar se ne
čudite, da tudi raki zborujejo. Vsak čas ima svoj prav, in se¬
danje dni je vse polno zborov. Imamo deržavne, deželne,
kmetijske, učiteljske, matične zbore, razna družtva imajo zo-
pet svoje letne ali mesečne, redne ali izredne zbore. Ženo  besedo
društev in zborov je toliko, da bi človek kmalo vsih imen ne
vedil. Pa pustimo druge zbore v miru, in poslušajmo, kaj se
je na račjem zboru godilo in govorilo.

Bil je lep pomladanski večer. Ob določni uri prihajajo
raki skupaj v županovo stanovanje, ki je bilo precej prostorno
pod neko skalo. Na zadnje pridejo še le oče župan iz neke
stranske stanice. Ko stopijo med zbrano društvo, se vsi raki ne¬
koliko nazaj umaknejo, ali iz poštovanja ali iz navade ne vem
Zdaj se oče župan, ki so, memogrede rečeno, pol veči škarje
imeli, kot drugi, ponosno na sredo pomaknejo, dvakrat resno po
zbirališču pogledajo in blizo takole začnd: Slavno društvo )
ljubi možje in bratje, hrabri vitezi in veljaki! Veseli me, da
vas v polnem številu zbrane vidim. To je očitno znamnje, da
se vstavnih pravic popolnoma zavedate. Je pa tudi važna reč,
ktero imam danas vaši razsodbi predlagati. Vi veste, da je
sedanja doba napredovalna doba. Vse, vse napreduje, le mi —■
sram me je povedati, ali resnico zakrivati nič ne pomaga —
le mi še zmiraj nazaj hodimo.  To mora drugače biti. To-
raj predlagam: Naj slavni zbor sklene, da mora zanaprej vse,

kar je račjega rodu, naprej hoditi; kdor bi pa še nazaj hodil,
naj se strahuje! Splošno škripanje s škarjami se vzdigne na
te besede, čujejo se veseli klici: Dobro, oče župan! ta jo pa¬
metna in času primerna! Živili oče župan! Ko se krik in
veselje nekoliko poleže, se oglasi tam iz kota bolj postaren rak,
prosi za besedo in pravi: Je že res, da bi dobro bilo, ko bi
tudi mi napredovali, al’, slavna gospoda! to ne gre tako hitro^
kakor bi kdo mislil. Kaj tacega je ložej reči, kakor izpeljati.
(Oho! oho! kličejo mladi raki.) Kar mene zadeva, kar na¬
ravnost povem, da se na stare dni s tem ne bom vkvarjal.
(Prav ima, priterjujejo stari.) Zatoraj naj se županov predlog
tako prenaredi: Slavni zbor sklene, da imajo raki v prihod¬
nje naprej hoditi in ne nazaj; vender naj se ta prenaredba pri
otrocih začne. Ko so potem o predlogu glasovali, je bila ve-

13

čina zanj. Nato vstanejo zopet oče župan in pravijo: Zdaj je
pa vprašanje, kdo bo naše otroke učil: naprej hoditi?
Hitro se oglasi nek lahkoživec, zvita glava, in pravi: Kdo neki?
Čemu pa imamo šole, in čemu učitelje plačujemo? Vsaj se
otroci po novih postavah morajo turnati (zverati) učiti; naj jim
pa učitelj pri tej priložnosti pokaže, kako se naprej hodi.
(Splošen smeh in klici: Pravo, pravo!) Ali stari, ki je že

enkrat govoril, se zopet vzdigne in prosi besede. (Nekteri za-
bavljivo kličejo: Poslušajmo!) Stari pa se ne da zmotiti in

pravi: Tudi s tim ne bo nič. Učitelj ne bo pri otrocih nič
opravil, če že razvajeni v šolo pridejo. Ako jih hočete dru¬
gačne imeti, morate jih od mladih nog tega učiti, k oj ko sho¬
dijo! — (Ima pa zopet prav, se sliši po zbornici, in tudi ta
predlog obvelja.) Zdaj oče župan prašajo, če ima kdo še kaj
pristaviti. Nekdo, ki je do zdaj molčal, vzdigne svoje leve
škarje (desne je bil nedavno po nesreči na lovu zgubil) v znam-
nje, da bi rad govoril in takole govori: Tudi jest sem z

zadnjim predlogom zadovoljin, samo toliko rečem, da ta opra¬
vek ženskam prepustimo, ker mi moški nimamo časa, da bi se
s tem vkvarjali. Mi gremo po svojih opravkih, na lov, po
kupčiji; in ko bi tudi čas imel, se mi ne ljubi vpitja in joka do¬
ma poslušati, raji grem na verček pive! — Ta je prava! (se
oglasč možaki in škripanja in ploskanja ni hotlo biti konec.)
— In tako je bilo enoglasno sklenjeno, da naj se to imenitno
opravilo materam naloži; in raki se razidejo vsak na svoj
dom.

Ko oče župan domu pridejo, jih ona precej pri vratih
sprejme in kakor so že ženske sploh radovedne, praša, kaj so
danas toliko časa imeli, da je med tem že večerja omerznila.
Oče župan ji zdaj razkladajo vse, kar se je godilo, od pervega
do zadnjega in poslednjič pristavijo: Vidiš ti, stara! tako je

zdaj sklenjeno. Od zdaj bote vč ženske že precej majhine
otroke v tem podučevale, kako se naprej  hodi. Z velikimi
paglovci tako ne bo nič, so že preveč razvajeni; ali z malimi
se še vse dd storiti. — Mati županka bi bila rada ugovarjala,
ali ker ji je mož tako ljubeznjivo na serce govoril, se ni hotla
ustavljati in je obljubila, da hoče to novost poskusiti berž, ko

14

bodo mali za hojo vgodni. Po njenem zgledu so tudi druge
matere tako obljubile. —

Kmalo pride zaželeni čas. Nekega večera nese županka
svoje male na lep prostor pred hišo, jih varno na tla postavi
•n jim tako govori: Dobro poslušajte, kaj vam bom zdaj po¬

vedala. Kadar bom s kleščami škripnila, spustite se v vodo,
pa ne nazaj, ampak naprej. Vidite tam tisto skalo. Proti
skali jo mahnite namreč tako, da bote najpred s škarjami sj
pomagali, potem pa pervi, drugi, tretji noge za njimi pomikali,
pa bo dobro. Al’ ste me razumeli? Smo, smo, kličejo rački.
Nek raček pa pravi v imenu svojih bratcev: Radi vas bomo
vbogali, ljuba mamica, samo to vas prosimo, pokažite nam tu¬
di, kako se to dela, da bomo vas popred vidili! — Materi pri
teh besedah v lice prigreva, pa se vendar oserči in pravi: Vi¬
dite, tako-le: se požene — in res — nazaj udari: Mali pa za
njo in tudi nazaj, in od tod izvira, da raki še dandanes nazaj
hodijo.

Keršanski stariši! ali veste, kaj sem vam hotel v tej pri¬
liki povedati? Mislim, da ste me razumeli. V nji je popisan
precej velik kos družinskega življenja; zato sem jo tudi bolj
obširno popisal. Hotel sem vam tu pokazati poglavitno napako
pri otroški izreji in poglavitno dolžnost za keršansko odgojo
priporočiti.

Toraj rečem:

Starši, ako hočete otroke prav in dobro izre-
diti, jim morate z lepim zgledom svetiti!  — ali z
drugimi besedami:

Poglavitni pogoj dobre keršanske odgoje je
lep izgled staršev!  in iz tega izhaja skušensko pravilo:

Dobri starši imajo navadno dobre otroke.

Slabi starši imajo navadno slabe otroke.

To je resnica, ktero nam spričuje sv. pismo, poterjuje
zgodovina in vsakdanja skušnja. Sv. pismo pravi v Sirahovih
bukvah (10, 30.): Pred smertjo ne hvali nobenega človeka, za¬
kaj v svojih otrocih se mož spozna.“ To se pravi: Ce je kdo

tudi dober in pošten viditi, ne hvali ga pred smertjo, ampak
počakaj, da bodeš vidil, kako se njegovi otroci obnašajo. Le

15

če so otroci pridni, potem je mož v resnici hvale vreden. —
In kaj Jezus sam govori o drevesih in njih sddu? On pravi:
„Se li bere grozdje s ternja in smokve z osata? Tako rodi
vsako dobro drevo dober sad; malopridno drevo pa rodi malo¬
priden sad.“ (Mat. 7, 16. in 17.) „Tedaj iz njih sadu jih bote
spoznali/' (Mat. 7, 20.) To je: Starše bote po otrocih, iz
otrčk spoznali.

Da se otroci po starših ravnajo in zveržejo, to je kaj na¬
ravnega in je tako stara resnica, kakor svet.

Le poglejmo otroke pri igrah. Dečki igrajo, kar očete
vidijo delati; deklice pa se navadno s tem pečajo, kar vidijo
pri materah, in se zraven ravno tako vedejo, kakor so pri ma¬
terah zapazile. — Se celo v hoji, v govorjenji, v V3em obna¬
šanji otroci starše posnemajo. Zatoraj pa tudi po pravici skle¬
pamo, da so blezo starši slabi in nerodni, ako pri njih otrocih kaj
slabega zapazimo. To resnico so spoznali že neverski modri¬
jani in postavodajavci, ki so napake in nerodnosti otroške na
btarših kaznovali. V Šparti so dvema očetoma kazen v denar'
jih naložili, ker sta se nju sinova pričkala. Modri Dijogen pa
je nekega očeta po ustih udari, ker je njegovega sina slišal
gerdo govoriti. — Znana je tud;, povest od hudodelnika, ki je
svoji materi pod vislicami uho odgriznil. Preden so ga nam¬
reč obesili, je prosil, naj bi smel materi nekaj na uho poveda¬
ti. Ko se mati k njemu nagne, ji uho odgrizne in gledajoči
množici reče: To sem zato storil, ker so moja mati krivi, da
sem tako daleč zašel. Ko bi me bili boljše izredili, bi nikoli
tako nesrečen ne bil.

Zgodovina nam ravno to priča. Ce prebiramo življenje
svetnikov, najdemo, da so pobožni starši tudi svete otroke iz¬
redili. Le pomislimo, kakošne starše je imela Marija, kalcošne
sv. Janez Kerstnik. Sv. mati Emelija je imela 4 otroke svet¬
nike: sv. Bazilija Včlikega, sv. Gregorja Nisenskega, sv. Petra
iz Sebaste in sv. Makrino. Pobožna makabejska mati v sta¬
rem in sv. Simforoza v novem zakonu ste imeli vsaka po 7
sinov mučenikov. In kdo ne ve, da je sv. Avguštin zato svet
postal, ker je imel sveto mater? In že zgoraj smo slišali, da
je pobožni Tobija tudi verlega sina izredil in sv. Blanka po¬
božnega kralja Ludovika Svetega.

16

Tako bi lahko povedal Se veliko takih zgledov, pa jih ni
treba; sej to resnico sami vsak dan v svojih pogovorih prizna¬
vate. Če se nad svojim bližnjim hudujete, če se od kakega
pijanca, tatu, goljufa, od kake nesramnice zgovarjate, navadno
pravite: To ne more drugače biti. Njegov oče ni bil nič

boljši; mati je bila ravno taka. „Jabelko ne pade daleč od
debla.“ Le kadar se o narodnostih vaših otrok govori, takrat
ste gluhi in slepi; si ne pustite nič reči in jih izgovarjate, ker
se bojite lastno zanikernost spoznati.

Toraj je iz tega razvidno, da prav velikrat ste starši in
odgojitelji sami krivi spridenosti svojih otrok. Vem, da se vam
s tem ne prikupim, pa ne morem drugače. Če pa niste vi
otroške spačenosti krivi, pa povejte, kdo drug je kriv?

Ali morebiti otroci sami?  Je že res, otrok je Ada¬
movega rodu in vsled te nezadolžene dedišine bolj k hudemu
nagnjen, vender pa ni tako slab, da bi pri dobri odgoji ne mo¬
gel dober postati. Otroško serce je kakor osek, v katerega
lahko vtisneš podobo Božjo, ali pa podobo hudobnega duha,
pravi sv. Hieronim ; ležeče je le na tem, kako z njim ravnaš.

Ali so pa morebiti duhovni in učitelji  krivi, ki svojo
dolžnost zanemarjajo? — Res, da bo tudi te odgovornost zade¬
la, ako svoje dolžnosti ne spolnujejo, ker so poklicani, staršem
pri odgoji pomagati. Vender pa njih odgovornost ni tako ve¬
lika, ker so zavezani še le v drugi versti. Duhovni in uči¬
telji včasih že spridene otroke v roke dobe, in toraj tudi dosti
opraviti ne morejo. Zv  rimljanski učitelj Kvintilijan, ki ni bil
kristjan, staršem tako odgovori: „Otroci se ne navadijo sla¬

bega obnašanja, še le v šoli, — temuč ga že sabo v šolo pri-
neso. In tega so starši sami krivi, ker jim že v nežni mladosti
slabe izglede dajejo.

Da bi se sitni odgovornosti odtegnili, slišim vas starše
ugovarjati: Slabe družbe otroke spačijo.  No, zdaj ste

jo pa povedali. Namesto, da bi se izrezali, ste se še bolj po¬
kopali. Tedaj slabi tovarši, tovaršice vaše otroke speljejo in
spačijo: ali še tega ne veste, 'da mora staršem vedna skerb
biti, da otroke pred slabo tovaršijo varujejo, in da tako eno
naj poglavitniših svojih dolžnost zanemarjate. Pač slab pastir

17

tak, kteremu živina vedno v škodo uhaja; pač slabi starši taki
ki otroke v slabe družbe puščajo!

Pa vender nismo vsega mi krivi, mi zopet ugovarjate, sej
jih prav učimo, jim pridigujemo in jih svarimo
drevi in davi.  — Rad pritrdim, da niste vsega krivi, zato
sem že precej v začetku rekel: prav velikrat; tudi rad verja¬
mem, da jim lepe nauke dajete, ko bi bilo le s tem vse stor¬
jeno! Ali kaj pomagajo vaši nauki, če potem s slabim zgledom
zopet poderate, kar ste [poprej z lepimi besedami zidali. Spo.
minjajte se pregovora: „Besede mičejo, zgledi vlečejo/'

Izjeme  so pa vender le, tako se mi oglaša kaka mati •
velikokrat se zgodi, da imajo dobri starši slabe otroke, in sla¬
bi starši dobre otroke. — No, vam ženskam mora tako zadnja
veljati! sej tudi ne tajim, da bi ne bila tu in kam kakšna iz¬
jema; ali te so le bolj redke. Včasih se tudi le tako zdi, ker
vsak po svojem sodi, v resnici je pa vse drugače. Ne ve se
vselej po zvunanjem, kako v resnico ta ali ta živi. Včasih tu¬
di dobri starši imajo kakega prav porednega otroka, da niso
brez križa, če se pa pri vsem prizadevanji dobre odgoje kak
otrok vender zgubi, potem imajo starši vsaj dobro zavest, da
so svojo dolžnost spolnovali.

Ako tedaj, ljubi starši, rečeno mirno in vestno preudarite,
mi bete priterdili kakor duhoven in službanik pri maši pravita,
ko očitno spoved molita in se na persi terkata: Mi smo za¬

dolženi, mi smo zadolženi, mi starši smo naj več zadolženi, da
je mladina dandanašnje tako spridena, ker je prav ne odgo-
jujemo!

Če je pa lep izgled perva pogoja dobre izreje, in ker-
šanska vera njena edino prava podlaga; potem je razvidno, da
morate starši sami naj popred s keršansko vero prešinjeni, da
morate sami tako rekoč podoba živega keršanstva biti, ako ho¬
čete otroke keršansko izrejati.

Starši! vi otroka učite, ko začne govoriti, da je za nebesa
vstvarjen. Za kaj pa ste vi? Ali ne tudi za nebesa? Če pa
otroka le keršanska vera zamore v nebesa pripeljati, po kte-
rem poti mislite vi tje priti, ako sami vere ne spolnujete? Ce
pravite ali pa se tako obnašate, kakor, da bi bil keršanski

2

18

nauk, spoved, obhajilo i. t. d. le za otroke, se to ravno toliko
pravi, kakor bi rekli: Otroci naj gred6 v nebesa, mi bomo
pa raji v pekel šli! Ali pa hočete z otroci vred v pekel, ker
jih s svojim slabim zgledom pohujšujete? Le naravnost po¬
vejte, kam hočete ? Na zadnje tako ne ostaja druzega, kakor
Bog ali satan; nebesa ali pa pekel!

In zdaj vam moram zopet eno grenko podrobiti. Vidite,
zato, ker sami ne živite po keršanski veri, zato tudi otroci
vaši po nji ne živč; ker vi sami Božjih zapoved ne spolnujete,
jih tudi vaši otroci ne; zato so tako spačeni, neubogljivi. —
In kako pač morejo otroci dobri biti, če toliko slabega pri vas
vidijo in slišijo? Le gonite jih k spovedi, če sami ne greste;
le svarite jih, da naj ne kolnejo, ne pijančevajo, ne kradejo, ne
opravljajo: vse ne bo nič izdalo, ako otroci te napake pri vas
vidijo. Otroci bodo naravnost rekli ali pa si vsaj mislili: Pa
vi sami pred poskusite in storite, kar učite, potem bomo tudi
mi. Sej sami niste nič boljši! Zato se tudi takim staršem več¬
krat pripeti, kar se je pripetilo nekemu očetu. Svaril je sina
in ošteval, da tako strašno kolne. Sin pravi: Zakaj bi pa ne
klel? Oče odgovori: Zato, ker Bog sliši. Sin pa praša:
Oče, ali Bog tudi vse vidi? Oče: Kaj pa da. No, odgovori
sin, potem je pa tudi vas vidil, ko ste včeraj pijani domu prišli!

V resnici, med drugimi zlegi sedanjega časa k razuzda¬
nosti in spačenosti mladine naj več pripomore velika vnčmar-
nost mnogih staršev v verskih reččh. Ali moremo kaj prida
od takega otroka pričakovati, čigar mati je čisto nevedna ne¬
vedna v verskem čigar oče redkokrat v cerkev gre? Kaj bo
pač iz takih otrčk, ki staršev ne vidijo skoraj nikdar moliti, ue
zjutraj, ne zvečer; ne pred jedjo, ne po jedi? kterih starši ne
hodijo k spovedi, posta ne spolnujejo, ki kolnejo, pričo otrok
kosmato govorč in se premalo podobno neprevidno obnašajo?
Ali je potem čudo, da so otroci od dne do dne bolj zdivjani?
Čudo bi le bilo, ako bi pri taki odgoji dobri bili!

Če starši nazaj gredo — tudi otroci naprej hodili ne bo¬
do. Strašiven zgled: Rakulja in mladi. Zatoraj svetujemi
dobro si zapomnite uno povest, v naslednjem bo priložnost,
dovolj, da vaB večkrat nanjo spomnim.

19

Prepozno.

Vidili smo do zdaj, da je podlaga dobri izreji živa ker-
šanska vera, in da naj več zlega za otroke odtod izvira, ker
starši mnogokrat sami po izveličanski veri ne žive. — Ali s tem,
da rečem: „Izrejajte otroke po kei-šansko," bi bilo še malo
pomagano, ali nič ne, če ne pokažem posameznih zanikernost
in napak, in kako se imajo taiste v keršanskem duhu ozdrav-
ljevati. Že smo spoznali pervo in poglavitno napako otroške
odgoje, namreč: „pomanjkanje dobrega zgleda;"  dru¬
ga velika napaka je pa ta, da starši dostikrat z odgojo pre¬
pozno  začenjajo.

Stsrši morajo za izrejo svojih otrok že prav
zgodaj, že preden otroci na svet pridejo, v nekem
oziru sk erbeti.

Morebiti se vam to čudno in neverjetno zdi, pa je vender
le res. — Povejte sami, ali bota tak oče in taka mati pozneje
svoje odrašene otroke nevarnosti in zapeljivosti vbraniti mogla,
ki sta sama pred poroko v pregrešnem znanji živela, če jima
odrašen sin, odrašena hči, drzovito v obraz reče: Sej ste bili
vi tudi taki; sej niste bili nič boljši? — Zakaj neki hodita že¬
nin in nevesta pred poroko k izpraševanju, če ne zato, da bi
pokazala, koliko znata keršanskega nauka in ali bota zmožna
otroke v njem podučevati? Od kod pač toliko zanemarjenih
otrok, če ne od tod, ker mladi ljudje zakona ne išejo iz pra¬
vega namena, ampak le zavoljo mesene poželjivosti! Koliko
je dandanas takih ženinov, ki bi z mladim Tobijem mogli reči:
„Gospod, ti veš, da nisem Sare zavoljo sladnosti za ženo vzel,
ampak samo iz ljubezni do zaroda, po kterem naj se tvoje ime
hvali na vekomaj?" (Tob. 8, 9.) Ali koliko je nevest, ki bi
s Saro molile: „Ti veš, Gospod, da nisem nikoli moža poželela,
in da sem svojo dušo čisto ohranila vse poželjivosti. Moža
vzeti pa sem privolila v tvojem strahu, ne iz poželjivosti!*'
(Tob. 3, 16 in 18.) Zato pa tudi vidimo, da so takim staršem
otroci odveč, in bi se jih radi pred ko pred iznebili.

In če nas skušnja uči, da otroci mnogokrat telesne bolezni

2 *

20

po starših podedovajo, da imajo jetični starši navadno tudi je¬
tične otroke; od kod potem pri nekterih otrocih tako zgodnjo
nagnjenje k jezi, pijači, poželjivosti, če ne od tod, ker so starši
sami tem napakam vdani, ali celo ob času spočetja otrok v njih
zapopadeni? — Koliko je tudi na tem ležeče, kako se obnaša
mati pred rojstvom ali po rojstvu svojega drazega deteta, nam
skušnja vsaki dan kaže, in vi sami priznavate, ko pravite: „Ta
ali uni otrok se je tega in tega že z maternim mlekom navzel."
Žalostno je, kar rajni škof Slomšek v apostoljski hrani pripo¬
vedujejo o ženi nekega mizarja na Nemškem. V jezi in togoti
je čisto zdravega otroka na persi djala, mertvega pa proč po¬
ložila, ker je otrok namesto zdrave hrane od jeze strupeno
mleko pil.

Če je pa vaša dolžnost, kerš. starši! za izrejo svojih otrok
že pred rojstvom skerbeti, je ta skerb toliko potrebniši potem,
ko se otroci zavedati in posebno, ko govoriti začno. In ravno
v tem se starši pogosto pregreše, kar je toliko bolj obžalovanja
vredno, ker se ta zanikernost pozneje skor nič več popraviti
ne da. Starši! nikar se ne izgovarjajte, nikar ne rekajte: „Je
še majhen, je še otrok, je še ves neumen, še ne zastopi itd."
Ravno zato, ker je še otrok, ker še pameti nima, ravno zato
ga je neskončno modri Stvarnik v izrejo vam izročil, ki niste
več otroci, ki že pamet imate, ali bi jo vsaj imeti morali. —
Človek je od mladega k hudemu nagnjen (1. Moz. 8, 21.) in
le prehitro se ljulika in plevel pri otrocih pokaže. Kaj pa je
s plevelom in osatom storiti? Ali ga ne populite, berž ko mo¬
rete? ali mar pravite: naj raste, je še majhen? ali bote čakali,
da bo velik postal in dober sad zadušil? In kar njivi svoji
storite, ali ne bote tudi svojemu otroku storili? Ali bote čakali,
da še majhna napaka, ki se še le kaže, korenine požene, z
otrokom vred zraste in se pozneje več izrovati ne da? Ali ga
ne bote učili, ko je še majhen in si še kaj dopovedati da?
Kako smete upati, da bo Anže znal, kar se Anžek ni učil?

Če meni ne verjamete, pa poslušajte, kaj sv. pismo pravi:
„Neukroten konj se ne da voditi in samopašen sin bo prederzen,
pripoguj njegov vrat v mladosti  in daj mu po herbtu, do-
klerje še otrok,  da kje ne bo terdovraten in ti ne verjame,

21

kar bi bilo dušna bolečina." (Sir. 30, 8 in 12.) V bukvah pre
govorov pa beremo: „Mladenč, vajen svoje poti, tudi v starosti
od nje ne odstopi." (Preg. 22, 6.)

To resnico nam poterjujejo modri možje vseh časov, od
neverskih modrijanov do keršanskih učenjakov današnjih dni.
Sploh so vsi teh misli, da je izreja do desetega, (nekteri
clo hočejo do šestega leta) končana,  in da se pozneje
ne d& mnogo prenarediti. Mlado drevesce se da še pripogniti,
staro se raji ulomi.

Posebno to velja o zgodnjem podučevanji  v ker-
šanskem nauku. — Ne rekajte: „Kaj bomo otroka z molitvicami
mučili, sej še ne ve, kaj moli! Ta izgovor ne veljd nič. Saj
tudi ne ume, zakaj in kako mu je nož škodljiv, in vendar mu
ga ne puščate v rokah tako dolgo, da bi otrok njegovo rabo
sam spoznal. In če otrok zamore očeta, mater klicati, zakaj bi
ga ne vadili tudi sv. imen: Bog, Jezus, Marija, izrekovati?
In če mu je že mlad jezik sposoben, za drugimi kletve izgo¬
varjati, zakaj bi ne mogel ravno tako kake molitve se naučiti?
In če se svoje okoljšine in vsakdanjih reči zmiraj bolj zaveda,
zakaj, da bi mu počasi svetih reči in njih pomena, kolikor
zamorejo, ne kazali in ga tako počasi na Božjo službo ne pri¬
vadili in mu že od mladega veselje do cerkve vcepili? Sej
ima katoliška cerkev toliko mičnega in veselega za otroke v
svojih praznikih in obredih; postavim, jaslice o Božiču, Božji
grob o Veliki noči, procesijo na sv. R. Telesa dan itd.—Nekteri
starši pa so v tem rakom podobni. Le na spraševanje in na šolo
se zanašajo in pravijo: Sej imamo kaplana, in čemu učitelja
plačujemu? Zato pa tudi taki otroci v šolo pridejo, da se Bogu
smili! Otroci takih staršev še križa ne znajo narediti; povsod
drugod Stokajo z roko, le tam ne, kjer bi treba bilo. Res,
kaplana imate, pa ta ima le nalogo, da jim to bolj natanko
razloži, kar ste jih vi že doma naučili; vsacega pa vse molitve
v šoli naučiti ni moč. Če vi enega ali dveh ne morete, kako
jih bo kaplan 100 ali 200?

22

Križ.

Kerčanska vera je vera sv. križa. Križ je njeno poglavitno
njeno razločivno znamnje — po besedah sv. Pavla, ki pile
Korinčanom: „Mi pa oznanujemo Kristusa križanega, ki je Ju¬
dom pohujšanje, nevernikom pa nespamet/' (1. Kor. 1, 23.)
Zato pa tudi keršanska odgoja brez križa  ne smč in ne more
biti. Zakaj pač imate po hibah podobo križanega Jezusa na
najbolj očitnem kraju obešeno, kakor zato, da bi se vedno
spominjali, da imate povsod, tedaj tudi pri odgoji iskati in ozna-
novati Jezusa, in sicer njega križanega? In gotovo ni gola
naključba, da tam, kjer nimajo te podobe ali so je odpravili,
naj si je po hišah ali po šolah, — je tudi o keršanski odgoji
malo sledu, ali celo nič ne.

Keršanski križ pa, kakor vsak drug križ, ima dve roki.
Na eni je zapisano: abstine!  na drugi: sustine!  — ali po
našem: Zderžuj se! Poterpi!  — Zato vam zdaj za daljno
pravilo dobre izreje postavim to-le:

Abstine! Zderžuj se, keršanski oče! keršan¬
ska mati! in uči otroke zderževati se!

Sustine! Poterpi, keršanski oče! keršanska
mati! in uči otroke poterpeti!

To ni moj nauk, tega si nisem jest izmislil; učil je tako
tisti, ki je pot, resnica in življenje, Kristus Jezus. On pravi:
„Kdor hoče za mano priti, naj zatajuje sam sebe, naj vzame
svoj križ in naj hodi za manoj." (Mat. 16, 24.) — Pot tedaj,
ki za Jezusom v nebesa pelja, je križev pot, to je: pot zata¬
jevanja in terpljenja. Po tem potu morajo starši sami hoditi,
in tudi otroke po njem voditi, če hočejo, da vsi skup ne zaidejo;
zakaj zložna in prostorna pot pelja v pogubljenje. (Mat. 7, 13.)
Res, da je bolj prijetno po zložni kakor po stermi poti hoditi;
res, da se nam kaj sladkega bolj prilega, kot kaj grenkega;
ali, ni drugače; človek si mora silo delati, ker le silni bodo
dosegli nebeško kraljestvo. (Mat. 11, 12.) Vedeti pa tudi mo¬
ramo, da je tisto dostikrat greh, kar je našim počutkom všeč.
Kolikorkrat namreč kakšen greh storimo, se zgodi le zato, da

23

vstrežemo poželenju oči, poželenju mesa in napuhu življenja.
Nasproti pa ni je skoraj čednosti in nič dobrega za nebesa
skazovati ne moremo, ako si kakega veselja ne odrečemo, kake
težave ne naložimo. — Brez zatajevanja namreč §e nikdo ni
kaj posebnega storil za ta, §e manj pa za uni svet. Ta resnica
se nam kaže v življenji posameznih ljudi in celih ljudstev.
Kolikor poznamo slavnih mož iz starega sveta, vsi so hodili v
šolo zatajevanja, so se od mladosti vterjevali, vadili in prema¬
govali. Kralj Sandor je bil zato tak zmagovalec, ker je z vo¬
jaki vred žejo, vročino in mraz terpel; berž pa ko seje polenil
in pomehkužil, je bilo tudi njegove slave, njegovega kraljestva
in življenja konec. Da izmed narodov samo enega omenimo,
vemo, da so bili stari JRimci tako dolgo slavni rod, dokler so
sami polje obdelovali, sami na vojsko hodili; kakor so pa iz
vsih krajev sveta nabrano bogastvo začeli nezmerno vživati in
zapravljati, in najemnike mesto sebe v boj pošiljali, so propadli;
divje ljudstva so jih premagale. Pa čemu zgledov iz posvetne
zgodovine; sej nam jih sv. pismo daje na izbiranje. Samson je
bil najmočnejši, dokler se je zatajeval; ko se je pa pomehkužil
od Dalile, je bil premagan in vjčt. In zakaj so nekteri Janeza
Kerstnika za Mesija imeli? Zavoljo njegovega zatajevanja, za¬
voljo njegovega ojstrega življenja.

Da zatajevanje in poterpljenje človeka bolj zadovoljnega
dela, kot sladnosti in veselice, to je že vsak sam lahko skusil.
Vsako veselje, potem ko mine, neko grenkoto za sabo pusti;
in več ko kdo veselic vživa, bolj je nezadovoljin, ker jih zmi-
raj vživati ne more. Več ko človek potreb ima, težej živi. Zato
je rekel pameten mož našega časa: „Odkar je sedanji svet tako
vesel postal, je zmiraj manj zadovoljnosti med ljudmi!"

In zdaj, starši, poslušajte! Da je sedanja mladina tako
mehka, lena in razvajena, tega ste veliko vi sami krivi, ker se
sami ne znate zatajevati, pa tudi otrok tega ne učite, temučjih
še mehkužite in od mladega razvajate. Zato pa tudi bolje ne
bo, dokler se mladina zatajevanja ne bo učila; ker dobro je
človeku, če je nosil jarem od svoje mladosti. (Žal. pes. Jerem.
3, 27.) Da bi se v tem na boljše obernilo, naj vam zgoraj
dano splošno pravilo tukaj nekoliko razdrobnim in rečem:

24

1.  Starši! imejte telo svojih otrok terdo in oj-
stro! Ne rečem, da bi jih morali precej po rojstvu v snegu
povaljati in jih tako vterjevati, kakor se o ciganih pripoveduje;
ali prevelika mehkota in preokuševanje jim več škoduje kot
koristi. Ne vadite jih pregorkih oblačil; o vsaki priliki se vam
bodo prehladili. Če ni otrok bolan, ima majhen 8—9 ur, velik
pa 7—8 ur spanja dovolj. Po dnevi jih ne pusajte poleževati.

2. Vadite jih zgodaj dela in reda!  Lenoba veliko
hudega uči. (Sir. 33, 29.) Otroku primerno delo ohranuje zdravje
in ga pohajkovanja obvaruje. Pa samo z delom ni vse storjeno,
ako pri delu red ne gospoduje. Toraj vadite otroke, da bodo
ob določeni uri vstajali, in spat hodili. Za vsako reč naj bo
čas odločen, vsaka stvar naj ima svoj prostor. Otroci, ki svoje
reči po kotih mečljejo, ne bodo nikoli prida, dekleta še posebno
ne. Revšina ni sramota, pač pa nerednost v hiši. Tudi revna
bajtica je prijazna, ako v nji gospoduje red;  žalostno pa je,
če je po hiši vse sem ter tje razmetano, če so postelje razkrite,
umazano in po celi teden nepostlare, kakor se po kmetih tudi
v premožnih hišah večkrat vidi, tako da bi človek kmalu mis¬
lil, da je prišel v hlev, pa ne v hišo.

Če se pa otroci morajo od mladega vaditi dela, s tem ni
rečeno, da bi ne smeli nikdar kaj poigrati. Sej tudi živinčeta
precej ne vpregate, ampak pušate, da zraven matere po trati
skače. Zato je ravno tako napčno, če otrokom nikdar pošteno
igrati ne pustite, kakor to, če bi jih nobenega dela ne vadili-
Ko smo majhni bili, smo radi po svoje igrali, pustimo tudi zdaj
otrokom njih veselje. Venderjepri otroških igrah  pomniti:

a) Igre naj bodo starosti in spolu primerne; ne
samo vedrilne,  ampak tudi koristne.  Najboljši so
take, pri kterih se otrokom ob enem dušne in telesne moči
zbujajo in razvijajo.

Igre za denar  niso za otroke, če že za kaj igrajo^
naj bo za orehe ali lešnike. Kvarte in kocke, kolikor dalje
so od otrok, toliko boljše.

b) Igra naj vsak spol posebej za-se; sej tudi so večidel igre
za dečke in deklice različne. Pri igrah, kar koli je mogoče,

25

naj otroci nikoli ne bodo brez koga, ki jih opazuje, posebno
še takrat, če se je kake nevarnosti ali nesreče bati. Sicer
je dobro tudi skrivaj otroke pri igrah opazovati, včasih ne¬
nadoma med-nje stopiti, da se predaleč ne spozabijo.

c) Otrok, ki se pri igrah navadno jezi, togoti, drugim nagaja,
ali jih tepe, lasa, suje — ni za igro. Treba ga je od dru¬
gih odločiti, in dokler se ne poboljša, tudi ne več ga med
druge igrajoče puščati.

d) Počitek se še le po doveršenem delu prilega. Dokler tedaj
otroci ukazanega dela niso zgotovili, ali naložene naloge ne
naredili, njim igre ni dovoliti. Pri igrah jim je pa treba
vsakikrat čas natanko odmeriti. In ko ura preteče, morajo
nehati, ko bi se jim še tako prijetno zdelo, in ko bi bilo
tudi treba s silo igro ustaviti.

3. Starši! Vadite otroke zmernosti v jedi in
pijači!  — Otrok navadno od nature ni požrešen, če poznej
postane, razvadili so ga pred ko ne starši sami. Otroci radi
jedo; skušnja pa uči, da vsako reč, tudi najboljšo, puste, ko so
siti, če niso že razvajeni. Toraj otroka nikdar ne sili k jedi ali
pijači; ako si jedi zbira, nikar ga ne poslušaj; ako se kuja in
zato kake jedi brani, mu tudi druge ne daj. — Tudi tukaj je
red poglavitna reč. če je odrašenim zadosti, da trikrat na
dan jedč, je za zdravega otroka tudi dovolj, če mu razen tega
še dvakrat kaj v usta daš, dopoldan in popoldna enkrat. Otroci
pa, ki zmiraj kaj v ustih imajo, so že razvajeni. Starši, ki
otroke radi s sladkarijami pitajo, jim kvarijo zobe in želodec.
Take sladkosnede postanejo navadno tatovi in lažniki. — Otro¬
kom bolj služi sočivje, kot mesene jedi, — voda in mleko bolj,
kot vino ali še celo žganje. — Starši, ki otroke na žganje va¬
dijo, jih mlade končajo in ostrupijo, so morivci lastnih otrok,
če se otrokom včasih kaj vina da, naj bo z vodo zmešano.

Pri taki hrani se pa ni bati, da bi zboleli; le misli na
Daniela in njegove tovarše v Babilonu. — In domač pregovor
pravi: Za otroke je voda in mleko.

Pa Bogu bodi potoženo, da je v naših krajih toliko pi¬
jancev! Tega je zopet slaba izreja kriva. Nekteri starši otrokom
le obetajo, kaj bodo dobili jesti in piti, če bodo pridni. Drugi

3

26

jih jemljd saboj na pojedine in ženitovanja, kjer se po živinsko
bašejo in nalivajo. Pa to še ni vse. Prašam, ali bo tak otrok
zmeren, če vidi očeta vsako nedeljo pijanega; ali pa mater, ka¬
ko skrivaj iz piskercev pije ali pa ji še sam skrivaj nositi
mora? — Pri taki izreji se otroci navadijo misliti, da je jed
in pijača najpoglavitniši reč na svetu, da človek le zavoljo tega
živi. — Ali je potem čudo, da otroci takih staršev skrivaj ko¬
zarce poplakujejo, bolji in slajši reči izmikujejo in ližejo, do¬
kler so majhni, da se po kerčmah plazijo in kradejo, kadar
so veliki?

4) Vadite jih varčnosti!  — Te, te je dandanes silno
potreba, pa je je zrniraj manj. Starši! nikar si glave ne ubijajte
s tem, kaj vse bote otrokom kupili; ampak premišljujte, kaj bi
• jim brez škode lahko odrekli. Tudi če ste premožni, jih ni
treba obilnosti vaditi. Ako bodo v terdem in pri pičlejšem
vzrastli, se bodo obilnosti tako se preveč lahko privadili, ako
so pa obilnega vajeni, kako težko jim bo, če pomanjkanje pride?
— Tudi ni treba, da bi otroci vsako reč morali imeti, ktero
kje drugej vidijo. Posebno to v obleki veljd. Za obleko se
dandanes silo denarja izdaja. Naši spredniki so nosili obleko
večidel iz domačega blaga; tudi so imeli manj cunj, pa zato
malo več petič v skrinji; — zdaj pa nekteri vse bogastvo na
ae obesijo. Ne rečem, da bi morali današnjo obleko zavreči,
ker nektera je prav primerna in sramožljiva (postavim ženske
zimske rute) — le toliko hočem reči, da naj se bolj gleda na
terdnost, kot na lepoto. — Pri tej priložnosti si ne morem kaj,
da bi o tobakariji ene ne omenil. Ne samo, da tobak mla¬
dim na zdravju škoduje in marsikteremu k zgodnji smerti pri¬
pomore, je tudi varčnosti nasprot. Velikokrat bi se tisti soldi,
ki se za tobak izdajo, kje drugej boljši obernili; naravnost ža¬
lostno pa je, če se tobaka tako navadijo, da so raji brez soli,
kakor brez njega! — Kako se ta navada tudi v naših krajih
razširja in množi, se iz tega razvidi, da se od leta do leta več
izd& za tobak na Kranjskem. Pa sej ni čudo, ker se že vsakemu
smerkovcu spod nosa kadi! — Starši! vi tožite, da so slabi
časi, da so davki veliki, — ali jest vam rečem: prav velike
davke si k temu velikrat vi še sami nakladate brez potrebe,

27

ker se predrago oblačite, če ne vi, pa saj vaši otroci; za tobak
toliko dajete in še tudi otroke k temu razvadite. Zato nahajamo
dandanes toliko gosposke revšine, zato toliko zadolženih pohišji,
toliko prodanih zemljiš.

5) Vadite jih poter  pij  enj  a. — Ni je hiše, ni je dru¬
žine, kjer bi bolezen, pomanjkanje ali kaka druga nadloga kdaj
ne poterkala na vrata. V takih časih nikar ne godrnjajte, ne
tožite, ne rekajte: Da smo vendar tako revni, tako nesrečni!
da se nam tako hudo godi! Kaj smo se mi pregrešili, kaj smo
se Bogu tako zamerili itd. Starši, tako bote sami nesrečni, pa
tudi otroke bote nezadovoljnosti učili. Raji jih učite in tolažite,
da tudi revščina, nadloga ni brez volje nebeškega Očeta, da ima
on zmiraj najboljši namene z nami; da tiste ljubi, ktere tepe,
in da tukaj popolnoma sreče ni pričakovati.!

Lernejska kača.

Stari Gerki so bili neverniki, pa so vendar marsiktero
pametno vganili. Imeli so mnoge pripovedke, v kterih so bili
skriti lepi nauki. Tako so med drugimi pripovedovali o nekem
Herkulu, ki je čudne reči doprinašal in tako močan bil, da mu
naš Štempihar še senca ni. Ko je še v zibeli ležal, je imel že
v rokah tako moč, da je kačo zadavil, ki ga je pičiti hotla.
Poznej, ko je odrastel, se je pa na lernejsko kačo spravil. Ta
kača je prebivala v lernejskem gojzdu, je imela sedem, nekteri
celo pravijo, da sto glav, in je bila strah in groza popotnikom.
Marsikter junak se je je lotil, pa vse zastonj. Bolj ko je mahal
in glave sekal, hitreje so zopet nove rastle. Herkul pa jo je
užugal. Ker je neko boginjo za pomočnico imel, je po njenem
nasvetu le po srednji glavi meril. Res, da so se mu druge
glave nastavljale, ali on se ne d& motiti, mahne po srednji in
jo odseka. Potem so pa druge glave samo omahnile in po¬
padale.

V tej sicer izmišljeni pripovedki je lep nauk za nas. Vsak človek

ima v sebi tako kačo: kako hudo strast, pregrešno nagnjenje, in iz

. 3*

28

strupenega života poganja veliko glav, to je, hudobnih izrastkov.
Takih lernejskih kač katekizem sedem našteva, namreč: na¬
puh, lakomnost, nečistost, nevošljivost, požreš¬
nost, serd ali jeza in lenoba.  Vsaka teh kač ima po sedem
in še po več manjših glav. Pri otrocih se ena ali druga teh
kač že zgodaj prikaže, gorje! ako se kmalo ne končd; njega
samega in druge bo pičila in pogubila. Starši, ako tako kačo
pri otrocih zapazite, bodi vsak izmed vas Herkul, mahajte po
poglavitnem hudem nagnjenji in ne nehajte popred, dokler ne
pade — in rešili bote dušo svojega otroka. To se pa samo po
sebi umeva, da nič opravili ne bote, če ste sami s ktero teh
kač oklenjeni; zatoraj zopet tukaj veljd: Začnite najpred pri
sebi, mislite na rake! — Ali kaj, ko je toliko keršanskih star¬
šev, ki ne le sami v svojem naročji take kače redč, ampak jih
tudi pri otrocih z napčno odgojo pitajo. Ni čuda potem, da te
kače svoje glave zmiraj bolj po koncu vzdigujejo in zmiraj bolj
okoli sebe pikajo. Tudi po naših krajih se mnogo nahaja teh
kač, nektere so še posebno pogosto. Poglejmo jih nekoliko!

1. Kača napuha.  — Naše nekdaj priprosto in zadovoljno
ljudstvo je začelo zmiraj bolj bahati in šopiriti se. Veliko jih
je, ki se imenitniše nosijo kot jim stan pripuša, in marsikteri
kmet hoče že za gospoda veljati. Iz napuha izvirajo tudi pre¬
vzetne govorice mladih ljudi, postavim: Koliko pa te je? Ali
zabavljaš? Deset tacih se ne bojim! itd. Ali pa, da se celč
bahajo s tem, kdo more več piti, bolj kvantati, ostudniše kleti itd.
Studenec te prikazni je v slabih izgledih in v napčni izreji,
zdravilo pa v keršanski ponižnosti. Toraj, starši, učite otroke,
da bodo proti vsacemu prijazni, priljudni proti bogatim in rev¬
nim, da ne bodo nikogar v nič devali ali zaničevali zato, ker
je revež ali berač. — Ne učite otrok, da bi se sramovali revnih
tovaršev, če' so sicer pridni in dobri! Ne hvalite otrok preveč,
že celo pa ne v njih pričujočnosti, da se ne prevzamejo. Posebno
napčno in naravnost zoperno je, če starši otroke zavoljo vnanjih
reči, postavim zavoljo obleke, lepote ali pa celo zavoljo kake
spačenosti hvalijo; kar se žali Bog tolikrat sliši. Nečimerno je,
če starši otroku v novi obleki pravijo: Zdaj si pa „cis,“ zdaj
si pa „pipi.“ Dosti je, da mu rečeš, da je čeden, in ko je veči,

29

ne pozabi povedati, da Bog ne gleda na obleko in da zavoljo
same obleko še ni nič boljši. Neumno je, če oče porednega
sinčeka hvali: „Kdo bi bil verjel, da je naš Janezek tako mo¬
čan? Sosedovega Mihca, ki je za ped veči, je tako vergel na
tla v lužo, da je bilo kaj." Ali pa če mati pričo hčerke go¬
vori: „Poglejte no našo Miciko, kako se znd gosposko nositi,
gotovo bo še enkrat gospa.“ — To se pravi otroke naravnost
poterdovati v napuhu, ki se že sam od sebe tako rad vgnjezdi.
— Tudi takrat ni treba otroka preveč hvaliti, ako je naloženo
delo dobro doveršil; storil je le svojo dolžnost. Zmčrna hvala
otroka podpre, nezmerna ga spridi. Dosti je toraj, ako mu
rečeš: „Tako je prav." „Kar se mlad navadiš, boš v starosti
znal.“ „Če boš vselej svoje dolžnosti spolnoval in pa zavoljo
Boga, te bo Bog rad imel in dobri ljudje, zares boš zadovoljin“ idt.

2. Kača lakomnosti  je bila kdaj po naših krajih bolj
pogostoma; zdaj se pa večkrat ravno nasprotna zapravljivost
nahaja, kakor smo že zgoraj vidili. Vendar pa se še tu in tam
dobi tudi lakomnost. Lakomnost je tam doma, ker vsako reč
cenijo le po krajcarjih in ranjših; kjer se jim tudi za potrebne
reči denarja škoda zdi; kjer tako živinsko delajo, da zavoljo
denarja zdravje končujejo; kjer z delom tudi nedelje skrunijo
in božjo službo zanemarjajo; kjer pri zadostnem in obilnem
premoženji ne sebi ne drugim in ne cerkvi nič ne privošijo;
kjer se vedno čmerno in žalostno deržč in se jim oko le takrat
zvedri in usta le takrat nasmejajo, kadar denarje prejemajo,
roka pa se jim trese, kadar ga morajo izdajati itd. — Kam
zastarana lakomnost človeka pripelje, se razvidi lahko iz sle¬
deče zgodbe. Ni še prav dolgo tega, kar je neki kmečki sin,
ki se je po noči domu peljal, cesto zgrešil, raz pečine padel
in s kobilo vred se ubil. Ko silo lakomna mati to zvč, zavpije:
,,Kaj Jože, kobila, kobila!!" — Pa kaj bi to kačo dalje popi¬
soval, sej je tako pustili ne bodo, ki so jo redili od mladih dni!
Tukaj naj slede le nekteri opomini, da se mladine ta kača ne
prime. — Res, da je prav težko med lakomnostjo in zapravlji¬
vostjo ravno pravo sredo zadeti. Prav je, ako starši otroke
napeljujejo, da dobljene darove in denarje shranjujejo; napčno
pa bi bilo, ko bi otrokom puščali, da bi shranjene denarje le

30

zmiraj preštevali, pa nikoli nič ne izdajali. — Otrok naj spo¬
znava, da nam je denar le po moč e k, nikdar pa ne namen!
— da ga imamo obračati za potrebne reči in za pomoč ubogim.
Toraj naj otroci denar iz svoje hranilnice jemljo, kadar bi radi
kaj koristnega in potrebnega imeli, postavim kake bukve itd.,
ali pa, da kakemu revežu kaj pomagajo, k lepoti Božje hiše
kaj pripomorejo.  — Najboljše zdravilo zoper lakomnostjo
dobrodelnost. Zato je dobro, da včasih otrokom daste, da re¬
vežem mile darove podele; napčno pa bi bilo, ko bi jih kre¬
gali, če sami od sebe iz usmiljenja ubogim kaj podele. — Ce
so v svoji neprevidnosti morebiti preveč dali, jih lepo podučite,
da je še veliko potrebnih in da bi kmalo zmanjkalo, ko bi hotli
vsacega tako obdarovati itd.

Od tam pa, kjer se lakomnost pase, tudi krivičnost in
tatvina  daleč ni. — Ne bo odveč, če tukaj o tatvini  kake
besede spregovorimo. — V naših krajih kdaj ni bilo mnogo o
tatvinah slišati; človek je lahko za celi dan šel od doma, pa
mu še hiše ni bilo treba zapirati — (vsaj v Bohinju in po dru¬
gih krajih na Gcorenskem je bila še nedavno ta navada; če je
še kod tako, ne vemo); zdaj pa po več krajih kmalo nobena
ključavnica in noben pah več ne bo deržal! Posebno mladih
tatov je zmiraj več. Od kod to? Pogosto zavoljo slabe izreje,
ker starši premalo na otroke pazijo in iz mladega ne vadijo,
da bi natančni razloček delali med lastnim in ptujim blagom.

Posebno škodljiv je predsodek in izgovor nekterih staršev,
ki se za malenkosti v tej reči nič ne zmenijo. Taki starši pač
ne pomislijo, da iz malega raste veliko; da majhen tat lahko
enkrat velik ropar postane, in da je nekdo na vislice prišel,
ki je bil vpervič le šivanko ukradel! Ne kradi!  je Bog re¬
kel na Sijonu in kerš. starši naj tako uče tudi otroke, in več¬
krat jim povedo kratke pa imenitne besede: Vsakemu svoje!
Ne jabelka, ne hruške, ne zerna, ne bilke ne smejo otroci dru¬
god brez dovoljenja vzeti; ako zapazite kaj ptujega pri njih,
nazaj morajo dati in postaviti tje kjer so vzeli. Ako so kako
škodo storili, naj z besedo in z lepo poravnajo — ali pa vi
mesto njih škodo popravite. — Ako se tatvina ponavlja,
ali pa če je veči, je šiba neogibljivo potrebna. Komur se ta

31

hudobni nagon v mladosti ne izžene, tacega potem tudi ječa ne
poboljša. — Kaj pa bomo k taki izreji rekli, če starši sami
otrokom ukazujejo, da naj gredo na druge njive plet, tergat,
rovat, na druge travnike past, po trave, v druge gojzde dcrv
iskat in sekat? — Ni se čuditi, da že nobena reč več ni varna
in da se število mladih tatov tako množi. — V Pragi so pri¬
nesli osemletnega dečka v bolnišnico, kterega je bila lastna mati
zavoljo tatvine tako natepla, da mu je roko na dveh krajih
zlomila. Djali so mu bolno roko v dilice; pa to mu ni ubranilo,
da je po noči še z drugo zdravo roko svoje tovarše okradel. Privezali
so mu tudi še to roko terdno na život; ali zopet je vstal drugo
noč, in ker nobene roke več rabiti ni mogel, je kar z ustrai
vse zdravila drugih bolnikov v tisti sobi dosegel in popil!

3. Kača nevošljivosti.  Kako gerda, nevarna in škod¬
ljiva je ta kača, ne bom popisoval; sej ste že tako mnogokrat
s prižnice slišali, samo toliko opomnim, da ta kača se že zgodaj
tudi pri otrocih pokaže. Neumni starši rede jo sami in pitajo,
ker pričo otrok čez svoj stan tožijo in sosedom zavidajo, češ:
tam pa tam so tako hudobni, pa se jim boljše godi kot nam;
tam imajo vsega dosti, mi pa moramo stradati. Ali pa s tem,
če otroka memo otroka raji imajo in to tudi očitno kažejo.
Tdko napčno ravnanje se navadno maščuje nad starši in otroci.
„Serček,“ „ljubček“ se hitro prevzame, hudoben in nezadovoljen
postane, je sebi in drugim otrokom odveč!

Ne tako, kerš. starši! Če nevošljivost zapazite pri otrocih,
iztrebljajte jo. Spoznati je ni težko, če otrok preveč hiti jesti,
ker tudi drugi jedo, iz strahu, da bi mu ne zmanjkalo; če ima,
kakor pravimo, veči oči kot trebuh; če neče kosca, kije  po
nevedoma manjši od bratovega; če dar zato popusti, ker je
drugi tudi enakega dobil: je gotovo znamnje nevošljivosti. Ali
pa, če se smeja nad nesrečo drugih, postavim, če je kdo padel
ali kaznovan bil; če rad za vsako stvar toži: tu je zopet kača
škodoželjnosti, ki je sestra nevošljivosti. Kdor je le kdaj z
otroci imel opraviti, lahko ve, koliko je nevošljivosti med njimi.
Naj le en zgled povčm. Mati so dali Franceku debelo jabelko,
rekoč: Pa ga pošteno razdeli na dva kosca! — Mati! kaj se
pa pravi pošteno  deliti? praša Franček. To se pravi, da

32

Barbiki večji kosec odrežeš! — Oh mati! prosi zvit deček, pa
jabelko raje Barbiki dajte, naj ona pošteno razdeli! Človek bi
se takemu bistroumnemu odgovoru smejal, ko bi v njem ne-
vošljivost ne tičala.

Zoper nevošljivost je najboljše zdravilo, da jih kmalo so-
znanite z Jezusovem naukom: Vse, kar koli hočete, da vam
ljudje storč, tudi vi njim storite. (Mat. 7, 12.) Ako pa lepa
beseda ne pomaga, je pa treba hujših strun napeti. Posebno
primerno za nevošljive otroke je, da jim še tisto vzamete, kar
se jim zavoljo nevošljivosti premajhno ali preslabo zdi; da jim
tisto kazen daste, ktero bližnjemu privošijo ali zavoljo ktere
se vesele. Tožbš, od nevošljivcev ne poslušajte radi. Ako vi¬
dite, da iz nevošljivosti tožijo, bo največ pomagalo, da oba
kaznujete: zatoženega zavoljo prestopka (če je dokazan); tož¬
nika pa zavoljo nevošljivosti. Ako bi bila pa tožba čisto ne¬
opravičena, potem naj tožnik sam in sicer dvojno kazen dobi.

*

* *

Ena najhujših napak našega ljudstva, posebno kmečkega,
je pa ta, da toliko kolnejo in se rotč in se pridušajo za vsak
nič in tako gerdo, pada se tako sovražijo in maščujejo, da se
tako radi pretepajo in celo pobijajo. Kako je to gerdo in ostud¬
no, tega ni popisati. — In ktera je kača, ki toliko strupenih
glav ima? To je:

4. Kača jeze in togote.  In iz kterega gnjezda prileze
ta kača? Iz natore, ki je k jezi nagnjena in iz slabe izreje.
Že neverski modrijan Seneka pravi: Jeze je najbolj kriva slaba
in mehkužna izreja. Človek, kteremu so v mladosti vse dovo¬
lili in nič ne odrekali, kteremu je mehkužna mati vse solze
obrisala in učenik vselej mu termo pustil, taki nikomur ne bo
odpustil, kdor ga razžali. — Starši! zakaj se pritožujete, da si
odrašeni otroci nič ne dajo reči, da jim vi morate v strahu
biti? Sami nad sabo se pritožujte, sej ste jih sami hotli take
imeti, ker ste jim v mladosti vselej voljo spolnovali! Povejte,
kdo je gospodar v hiši? Starši ali otroci? Ce pa otroku vse
dovolite, karkoli hoče, če je tudi napčno in slabo, se otrok
navadi misliti, da je on gospodar — in gospodoval bo tudi res,
še preden bo odrastel! — Kaj je tedaj storiti? Če se otrok

33

joka, ker se mu ni kaj po volji zgodilo, ker mu niste dali ali
tudi ker niste dati smeli, kar je želel: pustite ga pri miru, naj
mu odtekč mačkine solze; recite pa tudi, da z jokom gotovo
ne bo nič dosegel, in da bo zavoljo tega še manj uslišan. Ce
pa le preveč udeluje, pokažite mu šibico in priložite mu nektere,
da bo imel vsaj vzrok, zakaj jokati, in da gnjili potok toliko
hitreje odteče. Naravnost narobe pa delajo v tem slepe, kaj
pravim slepe — neumne matere, kterim se otrok berž smili,
da le solzico zagledajo v očesu in ne vedo, kako bi jokajočega
togotneža vtolažile: „Nič se ne jokcaj, božec moj, koj boš
dobil! Kaj ti pa čem dati? Ali cukerčka?" Jedil in igrač
mu skupaj nosijo, in pobirajo, če jih mlad porednež na tla zmeče,
vse mogoče in nemogoče reči obetajo, solze brišejo in jih po-
ljubujejo. — Veš ti, mati, kaj ti povem! Tebi se zdaj smilijo
neumne togotne solze tvojega ljubčeka — njemu se pa poznej
tvoje pravične solze smilile ne bodo! Ako tedaj vidiš, oče ali
mati, svojega otroka jeznega in togotnega, da je bled ko zid,
ali rudeč kot kuhan rak: oštej ga, posvari ga, — pokaži mu
ogledalo, da vidi kako je spačen, gerdo skremžen; skoraj, da
bo to pomagalo. Ako pa otrok jeze z zobmi škriplje, miznico
zaloputa, vrata zaderleška, posodo luča, obleko terga, stole pre-
metuje, po nožu sega, z nogami cepetd, ali se po tleh valja:
ukaži mu mirno pa ojstrO, da naj neha, da naj še enkrat lepo
naredi, kar je v togoti napčno storil; ako precej ne vboga, naj
šiba poje, pa zares in do živega. V takem primerljeju otroka
dobro namuzati, ga morebiti enkrat za vselej ozdravi.

Tudi želja do maščevanja  se pri otrocih kmalo kmalo
prikaže. Zali Bog, da tudi to starši raje podpirajo, kot odbijajo!
Ako se otrok ob mizo, stol ali peč udari, nikar ne lepi nedolžne
stvari; s tem le otroka vadiš, da se poznej hoče nad vsakim
znositi, kterikoli mu je kaj žalega storil, ali nalaš ali poneve¬
doma. Tak otrok bo še tebi nameril, ali pa te bo še celo udaril.
To je tudi vzrok, da poznej noče nobene krivice potcrpeti; da
se maščuje, kjer more; da hudobne naklepe kuje, kadar se
maščevati ne more. Starši, tu imate vi veliko na vesti! Ako
se bratje in sestre med sabo tepo, naj bodo tepeni. Ako je brat
brata udaril, mu ta ne sme verniti, ampak mora vam povedati;

4

34

ako mu je pa vernil, naj bota oba kaznovana. Ker pa starši
to navadno opuščajo, zato otroci tako divji zrastejo; v šoli je
potem težko še kaj popraviti. Največkrat se v šoli sliši tožba:
Ta me je udaril, ta me je pahnil, ta mi je kamen v glavo
zagnal itd. In gotovo se v 10 primerljejih 9krat zgodi, da je
napaden vernil, namesti da bi bil poterpel in na pravem mestu
pravice iskal. Zdaj pa prašam, kaj bo iz takih otrčk, ko bodo
odrastli? Maščevali se bodo, pretepali se bodo, pobijali se
bodo za vsako majhno stvar, če jih bo kdo le količkaj raz¬
žalil, zasramoval, udaril — posebno če bodo imeli kaj vina v
glavi.

Proti maščevanju je najimenitniši pomoček Jezusov nauk
in zgled. Ako se vam tedaj otrok zavoljo storjene mu krivice
pritožuje, nikar ne pozabite prašati, če je na nasprotnika kaj
jezen in če mu je pripravljen odpustiti? Prašajte ga tudi, ali
želi, da bi bil krivičnik kaznovan? če priterdi, ga posvarite,
da tako ni lepo, da moramo hudo z dobrim povračevati, in če
le mogoče, zatoženemu kazen prizanesite, da se v tožniku maš¬
čevanje ne zaredi. Vselej, pa, kolikorkrat imate s tožbami in
kaznovanjem opraviti, tožnika in zatoženca ne pustite proč,
dokler si nista storjene krivice odpustila, r6k si podala, ali
kakor bodi se lepo spravila. — Poslušajte zgled. Videl sem v
neki gosposki hiši, da je štirletna sestra dveletni po nevedoma
perst v usta vtaknila. Mlajši jo ugrizne; stareji zajoka. Ko
mati to vidi, stareji ukaže, naj sestrico poljubi v znamnje, da
ni na-njo nič huda. In glejte, deklica vboga in poljubi sestrico,
ki jo milo gleda, kakor bi jo hotla za odpuščanje prositi. V
tem hipu ste se mi zdeli kot dva angeljčka. Upam, da se bote
vedno ljubile. Poslovivši se pa sem mislil sam pri sebi: To je
dobra mati! Bog nam daj več tacih.

Z maščevanjem je sklenjeno rado sovraštvo.  Tudi v
oziru tega se starši mnogo pregreše, ker otrokom slab zgled
dajejo ali pa jih naravnost sovraštva učč. — Otroci po svojem
značaju niso sovražljivi, naredč jih sovražljive še le slabi iz-
gledi, dostikrat staršev in drugih. Vsaj iz vsakdanje skušnje
vemo, da se otroci v tem trenotku stepč in Opraskajo, v drugem
trenotku pa že zopet skupaj igrajo. Ali odrašeni so v tem vse

35

drugačni. Odrašeni pa kar ne morejo pozabiti razžaljenja,
včasih prav majhnega, in cele dni, tedne ali pa se celo mesce
in leta derže jezo in šobo. In najbolj žalostno je pri tem, da
tudi otroke v sovraštvo zapletajo in jih tako rekoč sovraštva
učč. Človek bi ne verjel, da je tako, ko bi tolikokrat ne slišal
in ne skusil. Kolikrat starši otrokom prepovedujejo, da ne smejo
govoriti in nič imeti opraviti s sosedovimi, ker so ž njimi v
sovraštvu, še celč tepsti jih žugajo, ko bi šli v njih družbo. Ali
se je potem čuditi, da včasih med sosedi terpi sovraštvo do
druzega in tretjega rodu?

Tega poglavja pa ne smemo končati, da bi ne sterli še
ene glave, ki iz jeze moli. Mislim namreč: ostudno kletvino
in rotenje.  Koliko pač duhovni zoper to govore in delajo,
pa vender ne pomaga dosti, in tudi pomagalo ne bo, dokler
starši sami kletvine ne puste. Z drugimi napakami se tudi po¬
sebno ta strašno množi in razprostira, človek bi se že kmalo
ganiti ne mogel, da bi ne slišal kake kletve. Kolne se domd
in na polji, v delavnici in v hlevu, v gojzdu in po poti, pri
jedi in pri delu, še celo v šoli, in — kdo bi verjel, da se na¬
meri še clo na najsvetejšem kraju! Kolnejo stari in mladi,
bogati in revni, gospodje in kmetje, rokodelci in rokovnači,
prav gerdo radi vozniki in mornarji, moški in — tudi ženske!
pa tudi otroci, ki so še v srajci. Ne verjel bi tega, ko bi sam
slišal ne bil! — In od kod ta splošna spridenost, ta sramotna
navada? Ko sem nekega šolarja prašal, kje se je tako gerdo
kleti naučil, mi je na vse usta povedal: I, kje drugej, kakor
domd! Starši, tu imate sodbo! Vi sami ste velikrat krivi, da
vaši otroci že kleti znajo, preden v šolo pridejo, ker vsak dan
take besede slišijo iz vaših ust. Kje se je pa tisti fantalin na¬
vadil, od kterega Hunolt pripoveduje, da druzega ni znal, ko
kleti? Doma od očeta in matere. Bilo je to v Litihu na Bel-
giškem. Ta fantalin se zgubi v mestu in ker domu ne znd,
začne vekati. Prašajo ga memogredoči, kje je doma? Otrok
pravi: Pri hudiču! Kdo pa so tvoj oče? Hudoba! Kako pa je
mater ime ? Satan! I, kako se pa pri hiši pravi ? Pri zlodji! —
Ljudje so stermeli nad takimi odgovori in so res mislili, da je
ta otrok naravnost iz pekla domd. Kar pride nekdo memo, ki

4 *

36

je dečka poznal in ljudem zastavico razjasnil, rekoč: Nikar se
ne čudite, da ta deček tako kolne. Sej ne more drugač, ker
doma nič druzega ne sliši, ker oče in mati ves ljubi dan le
kolneta in preklinjata!

Če tudi ne tako hudo, vender pa komaj malo drugač se
godi in sliši po mnogih hišah in družinah. Ce tudi taki niso
iz pekla doma, se pa gotovo za pekel pripravljajo; zakaj kletev
je kjuč za pekel, kakor molitev za nebesa, kar nam tudi sv.
Pavel zaterjuje, govoreč: Preklinjevalci ne bodo posedli Božjega
kraljestva (1. Kor. 6, 10). Zato pa tudi Božjega blagoslova ni
in ga biti ne more pri takih hišah, kjer starši in otroci kolnejo.
Zq  modri Sirah govori v starem zakonu: Očetov blagoslov
vterjuje otrokom hiše; materna kletev pa jih do
tal podira.  (Sir. 3, 11.) In te besede se res spolnujejo vse
čase. — Zatoraj vam, kerš. starši, še eno povem: Razun drugih
napak pri otroški izreji je vaša kletev največ kriva, da druge
vaše besede in opominjevanja tako malo zdajo. Nikakor vam
ne morem dopovedati, kako gerda, kako pregrešna, kako strašno
škodljiva je kletvinja za dušo in telo. Sprejmite toraj nauk:

Pustite sami kletev,  in odvračajte jo pri otrocih, da
ostane blagoslov božji nad vami in vašimi otroci!

Še ena kača.

Od kod neki to, da se človek tako k&č boji? da se tako
prestraši, ako ktera nenadoma v listju zašumi? To ni samo
od tod, ker so nektere strupene; poglavitnega vzroka temu nam
je iskati v padcu naših pervih staršev, ktere je bil hudobni duh
v kačji podobi  zapeljal in tako tudi nam vsim toliko gorje
navalil. Bog je kačo zavoljo tega preklel in to prekletstvo se
je derži še zmiraj; sovraštvo, ktero je Bog med kačji in člo¬
veški zarod postavil, še vedno terpi.

Kako je hudobni duh svoj namen zvijačno izpeljal, ne bom
obširno razkladal; sej je vsacemu otroku znano, in kdor hoče
bolj natanko vediti, naj bere 3. poglavje v 1. Mojz. bukvah.

37

Samo toliko naj bo rečeno, da je bila hudobnemu duhu pri
zapeljevanji laž največi pomoček. Lagal se je v djanji in be¬
sedi, v noši in govorici. On se Evi ni pokazal v svoji pravi
podobi, ker bi se ga bila sicer ustrašila in bi se ž njim ne
bila v pogovor spustila; ampak zlezel je v kačjo kožo; kakor
se dandanašuji zapeljivci pa v ovčje kože oblačijo, da prikrivajo
volčjo naturo. Ker so bile dotlej vse živali človeku prijazne,
se Eva kače ni bala, toliko manj, ker se je kača znala posebno
prilizovati in je bila bolj prekanjena od drugih živali. — Pa
tudi sad, kterega je kača Evi ponujala, je bil goljufljiv; zunaj
lep in vabljiv, znotraj pa škodljiv ter ves poln napuha in nepokoršine.
Nje govorjenje pa je bilo naravnost lažnjivo, ker je Božjo be¬
sedo prevernila in ravno nasprotno terdila. Zato pa tudi Jezus
hudobnega duha imenuje lažnika  od začetka. Kakor je Bog
zgolj resnica, vir vse resnice, tako je hudoben duh zgolj sama
laž, in Jezus od njega pravi, da iz svojega govori, kadar laže.
(Jan. 8, 44.) — Resničnost  jo tedaj znamnje pravega ker-
sanskega duha; laž pa znak satanove prijaznosti.

Poglejmo pa zdaj sedanji svet. Nobenkrat sicer se ni
manjkalo takih, ki so resnico sovražili, ali nobenkrat svet tudi
ni bil tako poln laži, kakor ravno v naših časih. V vsih sta¬
novih, v vsih okoljšinah naletimo na laž: laž v besedah, hi¬
navščino  v obnašanji, sleparijo  v dejanji. Da le nektere
omenimo: Velikanska laž našega časa je ta, da je vsaka vera
dobra, in da je človek lahko zveličan, naj bo Luteran ali Turk,
Jud ali nevernik. — S to lažjo je poderto vse kersanstvo. Čemu
je tedaj Jezus na svet prišel pravo vero učit, čemu je zavračal
zmote, čemu je za resnico, za svoj nauk umeri, ako je vsaka
vera dobra?

Koliko je laži in zvijač v časnikih, v politiki, v tako ime¬
novanih „romanih“ in v drugih knjižurah! In kdo ne vč, kakoš-
ne sleparije se gode pri denarnih rečeh, goljufije pri kupčiji,
premnoge sleparije in zvijače pri mnogoterih službah in opra¬
vilih? Povsod skoraj več ali manj laž gospoduje. Kaj je druzega
kakor laž, če marsikteri z drago obleko bahajo, pojedine na¬
pravljajo, na plese in veselice, v kazališe hodijo, zraven pa
dolgove delajo, na boben pridejo in bližnjega na vse strani

88

poškodujejo? Laž je, če dekleta v Židi in žametu hodijo, pa
v resnici nič svojega nimajo, morebiti še staršem zmikajo, ali
pa vse na cape obesijo, svoje revne starše pa pustijo lakoto in
vso revšino terpeti? Ali ni laž, če fantje bahaje za vino dajejo
in popivajo po kerčmah, pa na tujo brado, ali z dolgovi'na vse
kraje, pa morebiti še za cerkev in za med poštene ljudi spo¬
dobne obleke nimajo? Ali ni laž, če se kmečki ljudje po go¬
sposko pačijo, ne vem, kako drago sobe malajo, imenitne zagri¬
njala obešajo, otroke po gosposko mehkužijo itd., so pa morebiti
že blizo tega, da pojde vse na „kant?“ Zakaj bi vender človek
sebe in druge motil, zakaj se imenitnišega kazal, kakor je v
resnici? Pervič si s tem škoduje, drugič pa si pred ali pozneje
sramoto nakoplje.

Pa pustimo to. Naš namen ni, lažnjivost sedanjega časa
sploh šibati, temuč pokazati, od kod tolika lažnjivost pri mla¬
dini in kako pomagati.

Človek je sicer po izvirnem grehu popačen in tudi po sv.
kerstu mu huda poželjivost ostane. Vender je modri Stvarnik
človeku nektere pomočke dal, kteri ga že naravno greha va¬
rujejo. Taki pomočki so: resnicoljubnost, sramožljivost,
bogaboječnost.  Starši imajo pa sv. dolžnost, te naturne po¬
močke varovati in voditi. Pa kaj, da jih starši tolikokrat še
sami zatirajo in podkupujejo.

Le poglejmo, kako so majhni otroci resnicoljubni, dokler
niso sprideni! Otroško govorjenje je tako odkritoserčno, brez
vsake zvijače in prekanljivosti, da se jim mora človek včasih
kar smejati. Kaj zamolčati ali tajiti še ne znajo. Vsakemu
verjamejo na besedo, posebno kar oče ali mati rek6, jim je
neoveržljiva resnica. In če se zgodi, da se pervikrat kaj zla¬
žejo, kako hitro jim šine kri v obraz! — Od kod tedaj toliko
mladih lažnivcev in lažnivk, ko je vender resnicoljubnost otro¬
kom tako rekoč prirojena? — Prav velik del od slabe izreje.
Res je, da je človek k hudemu nagnjen in da se strasti pozneje
zbude; vender pa bi tajenje, hinavšina in laži ne prišle tako
hitro, ako bi zgledov ne imeli nad drugimi. Ali ne rodi tacega
sadu tisto lažnjivo vedenje in domače življenje, kakor smo
ravno poprej premišljevali?

39

Privzemimo k temu, kako nepremišljeno in napčno kaznu¬
jejo mnogi starši in redniki neskušene otroke, kako nad njimi
vpijejo, renče, se derejo, v jezi vsako najbližji stvar zgrabijo
in se nad otrokom znosijo. Ce otroci kako škodo storč, se kaj
primeri, oče ali mati kar s šibo med-nje plane in vpije: ,Kdo
je to naredil? Ali ti zanikernež? Tako ga bom nabila, da bo
ves čern,“ pa sto in sto tacih nespamet! Ali je potem čuda,
da otrok taji, se laže, na druge z vrača in začne po krivem
pričati zoper lastne brate, sestre, ki jih je dolžan priserčno in
keršansko ljubiti! Večkrat pa se jim laž tako rekoč na jezik
poklada: „Kaj-ne Janezek, ti nisi tega storil? Micika, ali je
mogoče, da bi ti to bila storila?" itd. Kaj bo pač otrok na
take prašanja druzega odgovoril, kot: „Nisem ne, nisem ne.
Ta, pa ta je!" — Tudi jih starši velikrat naravnost lagati učč,
če pravijo: „Ako ta pa ta po meni praša, reci, da me ni doma.
— Pojdi prosit, pa reci, da nimaš matere, ne očeta." — Ce
otrok zavoljo dela šolo zamudi, pa mu mati pravi: „Le reci,
da nisi imel škorenj, ali pa, da te je glava bolela. — Če te
kdo praša, reci, da nič ne veš," itd. — Posebno velikrat jim
reči obetajo, ki se že vč, da jih spolniti nikoli ne mislijo in
ne morejo.

Nikar ne recite: Otroci včasih kaj tacega prašajo, da jim
ne smemo po pravici povedati. Recite jim tedaj, da jim nič
mar ni, da bodo že zvedeli, kadar bo treba, ali naravnost, da
naj molče, da ni treba se jim v vsako reč vtikati.

Da bi pa otroke lažnjivosti obvarovali, ali jih lagati od¬
vadili, zapomnite si to:

1. Verjemite otrokom tako dolgo, dokler jih na kaki laži
ne zasačite. Verjemite jim na besedo, ne da bi jih k zagotov-
ljanju silili. Z zaupanjem si bote zaupanje pridobili.

2. Ako se vam zdi, da se je otrok zlagal, skusite se na
tihem prepričati. Ako najdete, da se je res zlagal, vzemite ga
k sebi, poglejte mu ojstro v oči in posvarite ga v pervič z
mirno pa odločno besedo: Zakaj si se zlagal? Ali ne veš, da
je to greh; da so lažnjive usta Bogu gnjusoba, da lažniki ne
bodo prišli v nebesa?

3. Ako je kdo kaj napčnega, pregrešnega, kako škodo

40

storil, je treba mirno prašati: Kdo je to storil? Le po pravici
povejte. Bogu se ne more nihče zlagati. Bog je tudi tukaj
in posluša. Če bote po pravici povedali, kazen ne bo tako
huda. — Ako otrok po pravici pove, naj se mu kazen popolnoma
odpusti, če gre za malo reč; ali pa vsaj pomanjša, če je kaj
večega. Zavoljo odkritoserčnosti pa vselej kazen opustiti vender
ni prav, ker bi potem taki otrok postal prederzen in bi se ne
bal več napčno delati, ker bi vedil pomoček šibe se ogniti.

4. Ako pa stanovitno taji in laže in se mu laž skaže,
potem naj bo huje kaznovan. Pri kaznovanji pa je treba do¬
ločiti in reči: To dobiš za to, kar si naredil ali opustil; to pa
še posebej za laž.

5. Ako se otrok iz strahu ali iz napčne sramožljivosti
zlaže, se mora previdno delati. Dobra beseda tacega otroka
navadno poboljša. Kaj tacega bi ne bil mislil od tebe! Bog te
je vidil! Angelj varh je bil pri tebi! Obljubi, da ne boš več
lagal! Pojdi v cerkev Boga za odpušanje prosit!

6. Ako otrok brate ali sestre iz nevošljivosti krivo toži,
mora pričo obrekovanih preklicati in še posebna kazen mu je
naložiti. To navadno pomaga. — Sicer pa je dobro lažnjivcu
večkrat povedati, da ima laž kratke noge, to je, da je precej
šiba za njč, da ne more ubežati, in da iz lažnika še nikoli ni
bilo kaj prida!

Slepec.

Zgovarjali smo se o kačah, ozrimo se še na slepca. Ta
živalica ni celo nič nevarna, vender seje človek ustraši; menda
zato, ker je kači podobna. Od kod ime ima, koliko vidi, ko¬
liko ne vidi, to razsoditi pustimo naravoslovcem. Tukaj nam
je govoriti o drugih slepcih, ki so pa silno škodljivi in nevarni.
Jest mislim na nektere starše. Slepec je tisti oče, tista mati,
ki otrokom preveč spregleduje ali kakor pravimo, skoz perste
gleda, ki otroke posebno v tem zanemarja, kar zadeva sra-
možljivost, nedolžnost in čistost.

41

Da si je tudi Bog mesene ljudi o Noetovem času s poto¬
pom, Sodomske nečistnike z ognjem in žveplom pokončal; se
je vendar ta strašna nesnaga vselej zopet iz novega vzdignila
in nevernikom gospodovala. Pa tudi pri keršanskem ljudstvu, ki
je k svetosti poklicano, in kjer bi se kaj tacega ie govoriti ne
smelo, se te ostudnosti ne manjka. Ker vera zmiraj bolj peša,
kev kristjani Boga in njegove zapovedi zmiraj bolj popušajo
in zaničujejo, zato jih Bog v kazen, kakor kdaj nevernike,
prepuša željam njih serca, nečistosti in vsakoršni nespodobnosti.
(Rim. 1, 24.) In posebno sedanji čas se nečistost kakor narašena
reka razliva čez keršanske ljudstva. Njene nasledke imamo
vsak dan pred očmi. Nečistost izdaja mladenče in dekleta mnogo¬
terim boleznim in zgodnji smerti, napolnuje bolnišnice in ječe,
dela berače in postavlja sirote na svet, razdira zakone, pod-
kopuje red, dervi v samomor, nareja prekucije in razdira deržave!

In kje je vzrok?

Več vzrokov je. Pervega smo že slišali: odpad od Boga
in vere; silovito zadolžene so gosposke, ki zlasti po mestih in
drugod razuzdanosti ne berzdajo; velik vzrok je tudi novošegni
zakon, ki misli, da bo brez Boga svoj namen dosegel. Največkrat
pa je slaba izreja tega kriva, največi odgovornost zadeva viši,
starše, učenike. ■— Smo pa že zopet mi krivi; tako slišim starše
ugovarjati, sej mi otrok kaj tacega ne učimo, kaj smo neki
zakrivili ?

Težavno je o tej reči govoriti. Tudi vam nočem tu očitati,
koliko ste krivi ali ne; hočem vam v naslednjem le najimenitniši
pravila o tem razložiti in upam, da bote potem že sami previdili,
kje kaj manjka in kje mora drugač biti.

Sv. Krizostom starše tako opominja: Starši! skerbite naj¬
bolj za to, da otroke čiste in sramežljive ohranite. On pravi:
„ohranite,“  ker je sramožljivost otrokom vsakako prirojena
in je toraj ie treba, da jo starši branijo in vterjujejo. Pa Bogu
bodi potoženo, da je toliko staršev, ki to sv. dolžnost v nemar
pušajo, ki ne varujejo čistosti svojih otrok, ampak jo še sami
z lastnim govorjenjem in djanjem spodkopujejo. Take starše in
rednike bo zadelo gorje, ktero Jezus žuga tistim, ki kterega
teh malih pohujšajo. (Mat. 18, 6 in 7.)

6

42

Starši! mislim, da bi se tega gorjč, te odgovornosti ne
nakopali radi na glavo, toraj poslušajte:

Skerbite, da ohranite čistost svojim otrokom, 1. ko so še
majhni, 2. ko so odrašeni,  3. ko so na ptujem.

1. Ko so še majhni.  — Majhen otrok je kakor angeljček
Božji, zato vidimo tudi po cerkvah angelje v otroški podobi.
Zakaj pač se nam otrok tako hitro prikupi? Skrivna moč,
ktera nas k njemu vleče, je nedolžnost in čistost, ki mu sije iz
očesa. Kjer se ta nebeška cvetica s skerbno odgojo hrani in
brani, je še odrašenim terdnjava zoper zapeljivi svet; zato vi¬
dimo, da skerbno izrejeni otroci zarude in se prestrašijo, kadar
koli se kaj nespodobnega govori. Da se pa ta cvetica pri otrocih
tako hitro zgublja, da je že včasih zvenjena in poteptana še
preden jo otrok pozni, kriva je zraven drugega napčna izreja.

Razun tega, da so nekteri otroci že bolj k mesenemu po-
željenju nagnjeni, ker so od staršev to podedovali, jih pokvari
tudi premehka in pretopla obleka in postelja, poleževanje zjutraj
ko se zbudč in po dnevu, spačena tovarsija, največ pa neprevidno
ali celč nesramno govorjenje ali obnašanje odrašenih med sabo
in proti drugim. Zatoraj ni prav, če se napravljate ali izpravljate
pričo otrok. Otrok v posteljo k sebi jemati, ni samo nevarno
zavoljo poležanja, ampak poznej v 5. in 6. letu tudi iz drugih
ozirov. Ne pušajte otrokom, da bi nagi ležali, tudi ne skupaj,
posebno bratje in sestre nikoli ne. Sv. Karol Boromej in papež
Benedikt XIV pravita: Tudi revščina in pomanjkanje prostora
v tej reči ne izgovarja. Ce ne more drugač biti, je boljši, da
na tleh leže! —- Kadar se pogovarjate, glejte kaj govorite, pa
tudi drugim ne pustite nespodobno govoriti pričo otrok! ne¬
spodobno vesti se in burke vganjati še toliko manj. Ne zgačkajte
otrok, pa tudi drugim tega ne pustite, ker to poželjivost silno
vzbuja. Glejte posebno skerbno, kakšna je pestema in dekla,
ker dosti jih je obsedenih z nečistim duhom. Nesramni posli
hitro podero, kar starši dolgo in s trudom zidajo. Pri hlapcih
in deklah ne smejo otroci spati. Kopati se ne smejo brez pri¬
merne obleke, nikoli raznega spola skupaj, nikoli ne brez varha
Kakor hitro kaj nesramnega ali nespodobnega pri otrocih za¬
pazite, je treba precej jih zaverniti in reči: Sram te bodi! Bog

43

te vidi! To je velik greh! Angelj varh te bo pri Bogu tožil!
Ako se kaj nespodobnega ponavlja, je treba občutljivo stra¬
hovati !

To in še veliko druzega je treba pri otrocih opazovati.
Pa bote morebiti rekli: Kdo bi se otroku tako izogibal, vsaj
še nič ne ume in ne ve. Ravno za to, ker še nič ne vč, se
morajo starši varovati, da zvedel ne bo, kar je njegova dušna
smert. V svojo sramoto moramo spoznati, da so včasi še ne¬
verniki bili v tem bolj previdni z otroci, kakor pa mnogi krist¬
jani; dandanas pa tudi v zanikarnih reččh že skoraj jajce več
kot puta vč. Smerkolini so znani s pregrehami, kterih dostikrat
še odrašeni ne vedč. — Ako otroci kaj tacega prašajo ali pa
kje drugej kaj slišijo, jim je treba take vprašanja naravnost
zaverniti, jih okregati, kako da jih ni sram itd. Vest jih bo
hitro spekla in ne bodo se več kaj tacega upali prašati. Že
večji je dobro opomniti, da se je dolžnost spovedati, če se kaj
napčnega pri njih vidi ali od njih sliši.

2. Kadar so odrašeni.  — Takrat je ta dolžnost še
bolj imenitna, pa tudi bolj težavna. V tej dobi starši otrčk kar
nič ne smejo sprod oči pušati. To je hudo rečeno, pa ni nič
preveč. Starši! Bog vas je čuvaje postavil otrokom in če se
kteri po vašem zadolženju zgubi, bo njegovo dušo iz vaših r6k
tirjal! (Eceh. 33.) Kolikor bolj se dušne moči razvijajo, kolikor
čversteje truplo postaja, toliko huje se tudi poželenje razodeva,
toliko skerbneje je treba paziti. In tu velja poglavitno pravilo:

Ne pušajte otrčk v slabo tovaršijo!  Poslušajte,
kaj sv. Krizostom pravi: „Starši, ki ne pazijo na to, kdaj otroci
gredo ali pridejo, kje hodijo in s kom se pajdašijo, nimajo od
Boga odpušanja pričakovati!“ O koliko sijih pogubljenje nakoplje
na paši in v druzih drušinah.

Največi priložnost slabe tovaršije so: ker cm e in ples.
— Vem, da tu niso sami starši krivi, ampak velikokrat tudi
kerčmarji, kterih ni sram še fantalinom vina točiti, namesto,
da bi jih spodili, in ki godce in ženske najemajo, da s tem
mlade ljudi vabijo. — Naravnost se sme reči, da od tod največ
zlega izhaja za mladino; k er črne in plesiša:  to so prave
šole nečistosti. Že sv. Pavel pravi: „V vinu je nečistost.'*

5*

44

(Efež. 5, 18.) In ranji Slomšek so večkrat djali: „Kjer se z
vinom kuri, tam se nečistost za pečjo greje!" — Na plesu pa
dekleta znanje delajo in nedolžnost zapravljajo, kakor že sv.
Bazilij govori: „Na plesišu nedolžnost umira, na potu proti domu
pa umerje!" — V novem času tudi tako imenovani sokolski
izleti kmetiško mladino po deželi na plese vabijo in tako še
prederzniši postaja. To k povzdigi naroda ne bo pripomoglo.
— Kaj je tedaj početi? Edini pomoček: otrok ne pušati v
kerčme in na ples, vsaj brez nadzorovanja ne!

Pa bote rekli: „Nekaj veselja morajo vender mladenči in
dekleta imeti!" Prav, naj ga le imajo; jest pa mislim, da se
pravo veselje kje drugej dobi, kakor ravno v kerčmi in pri
plesu! Ako se pošteni mladenči v kaki hiši snidejo in vpričo
odraščenih kaj poigrajo, kupico vina pijo; ako se dekleta o
prostem času med sabo kaj pošalijo, kako pošteno zapojo ali
kaj podučnega berč; kdo jim bo branil ? Če pa že le na vsaki
način hočejo v kerčmo iti, dovoli jim kdaj pa kdaj tudi to; ali
ne pušaj jih samih. Spremljaj jih tje, spremljuj jih nazaj, nad¬
zoruj jih tam! Če dekleta mislijo, da brez plesa obstati ne
morejo, dovoli jim kterikrat, pa le pričo tebe, povej jim pa
tudi, kar sv. Frančišek Salezijan o plesu pravi, da je ples gobam
podoben. Veliko jih je strupenih; pa še nestrupenih je treba
le malo in previdno vživati!

Velika nevarnost za mlade ljudi so pohujšljive bukve
pt aobe.  Usmili se Bogu, da že tudi pri nas ni več brez
tacega sodomskega sadu! Nekteri, ki se imenujejo olikane, so
pa v resnici morivci našega naroda, se pečajo s tim, da tu pa
tam kako umazano in zaljubljeno knjižuro na dan spravijo in
tako narod ostrupujejo. Nesramne podobe včasi po štacunah
izpostavljajo, pa tudi tujci marsikaj za denar krog vlačijo, kar
sramožljivo oko ne more brez velike škode gledati. Ako tedaj
te vabijo v tako na tergu postavljeno kočo, ne hodi vanjo, ako
nisi prepričan, da se ne kaže kaj spotikljivega. In ko bi zlasti
gosposki po hišah imeli tu pa tam kake nespodobne podobe,
naj vedo da s tem sramožljivosti pri otrocih nikakor ne podpi¬
rajo, da velikoveč morijo moralično čutilo otrok. Kar gledišne
igre  zadeva, je tudi previdnosti treba. Ni vsaka igra za vsako

46

starost, veliko pa je tacih iger, ki so smert za vsako starost
in vsaki spol.

Zdaj pa še nekaj. Če je že na male otroke paziti, kje
da leže, je toliko veči previdnosti pri odrašenih treba. V tem
pa se, posebno na kmetih, velika zanikernost godi. Odrašeni
sinovi in hčere, hlapci in dekle ležč, kjer jim je drago: pod
streho in na hlevu, na izbi in na podu! — Med tem, ko starši
brez skerbi spe, pa sovražnik ljuliko seje. Oče! med tem ko
ti spiš in nikdar po noči po hiši ne pogledaš, pa tvoj sin po¬
nočuje in pohujšanje dela! Mati! med tem ko ti brez skerbi
spiš, pa tvoja hči ponočuje in se z zapeljivci pomenkva itd.
Kar si pero ne upa zapisati, to bo razodel sodnji dan! — Starši!
le spite; vsaj se bote k svoji nesreči in žalosti prebudili! Dušo
zgubljenega otroka pa bo Bog od vas zahteval! Denar in srebro
skerbno zaklepate, nedolžnost svojih otrok pa, ki se ne dd z
nobenim bogastvom tega sveta primerjati, pušate vsakemu na
pulo! Ali ni to slepota čez slepoto? — V keršanskih hišah
morajo pri roženkrancu vsi zbrani biti in potem se vrata no¬
benemu več ne odpro; gospodar ali gospodinja pa mora za
vsacega vediti, da na varnem kraji leži!

Se posebno pa morajo starši takrat skerbeti in čuti za
poštenje svojih otrok, kadar se le-ti ženijo in može. Le iz
poštenega znanja je srečnih zakonov pričakovati; pregrešno
znanje pa navadno že na tem svetu nesrečo za sabo privleče.
Tudi v tem je sedanje dni žalostno. Ozrite se nekoliko na se¬
danje okolišine in vidili bote, kako pogosto stojita ženin in
nevesta pred altarjem, kterih življenje je mnogoterno že oma¬
deževano! In tega veliko se izhaja na zadolženje staršev. Toraj
poslušajte:

Vsako znanje svojih otrok morate podreti in raztergati, če
tudi s silo, ako ni treh reči: a) poštenega namena, b) po¬
trebnih pomočkov  (da ni takih zaprek, ki bi sklenitev
naravnost zavirale), in c) kratkega obroka,  da se res vza¬
meta, ter se ne vleče predolgo, morebiti še cele leta. Vsaj pravi
neka pesem: Dolga ljubezen, gotova bolezen. — Pa tudi takrat
kadar so vse tirjatve skupaj in poroka že blizo, je pozornosti
treba. Cerkev iz najtehtnejših vzrokov prepoveduje, da žaro-

46

čenči ne smejo skupaj stanovati; pametni in vestni starši pa
tudi skerbč, da zaročenca se nikoli sama ne tovaršujeta in sho¬
dov nimata — ne doma sama in ne drugod. Kako neusmiljeni
do čednosti otrok so starši, ki zaročence same v drušine, na
sprehode, v pivnice, po dnevi ali celo po noči pušajo, kako
silno se taki pregreše, tega ne bom popisoval. Cel6 še nalašč
proč gredo in same pustč, posebno če se boje, da bi se bogat
ženin ne skesal? Kako se to vjema z besedami sv. Hieronima,
ki pravi: „Mati! glej 'da tvoja hči ne bo sama okoli hodila, in
tudi če s tabo gre, naj se od tebe ne odmakne. Tudi na božjo
pot je ne pusti same." — Opomniti moramo tukaj, kako brez¬
vestno, brezbožno in nesramno marsikteri pisatelji mladino po¬
hujšujejo z mnogoterimi povesticami o ponočevanji, ljubljevanji
ter prederzno igrajo s čednostjo uboge in nevedne mladine,
ktero s peklensko potuho uče vsih mesenost, ki se med vernimi
po nauku sv. pisma še imenovati ne smejo!

3. Morajo starši tudi skerbeti za čisto in spodobno življenje
svojih otrok, kadar so na ptujem.  Kako pa je to mogoče?
Res, da ne morejo tako nanje paziti, kakor doma; nekaj so pa
vender-le zmožni storiti. Ce so otroci v službi, po šolah, pri
vojakih ali pa pri kakem rokodelstvu; so res silo velikrat v
nevarnosti za svojo nedolžnost. Ali toliko je gotovo, če so bili
doma prav izrejeni, se tudi po svetu tako lahko zgubili ne bodo.
Za otroke na ptujem starši ne morejo druzega storiti, kakor
da jim lepih naukov dajo na pot, da jim jih še sicer večkrat
sporočajo v pismih ali po prijatlih; da jih kakemu dobremu
prijatlu na ptujem priporoče, ki je največkrat skerben spovednik;
da jim svetujejo v kat. družbe in bratovščine se vpisati; in pred
vsim, da jih le v take kraje in hiše dajo, kjer je še vera in
pobožnost doma. Ce dajete otroke v službo, v stanovanje, k
rokodelstvu, ne prašajte toliko, kako malo bote plačevali, ali
kako veliko bodo služili; ampak prašajte veliko več, kakšen
red je v hiši, ali še molijo, v cerkev in k spovedi hodijo, do
postov in praznikov derže. Zraven pa ne pozabite vsak dan
zanje moliti in jih Mariji in angelju varim priporočevati! Materna
zvesta molitev veliko premore za otroka, ki je na tujem. Pri¬
poročajte te, ki so na domu in one, ki so na tujem, sveti der-

47

žini, Jezusu, Mariji in sv. Jožefu! izročujte jih angelju varhu,
kteri bode dušne in telesne nevarnosti od njih odvračal.

Iz tega tedaj sami vidite, kje ste do zdaj napak ravnali
in kako je treba v prihodnje ravnati. Starši! spoznajte, da ste
velikokrat nesreče svojih otrok in pa lastne žalosti sami krivi.
Spomnite se nazaj, kako vam zdaj dobro dč, da so vam vaši
starši branili mnoge neumnosti in norosti, za kterimi zdaj vaši
otroci hrepene in letajo; ali pa če sovam preveč prostosti dali,
kako ste bili zavoljo tega nesrečni in morebiti še zdaj nasledke
čutite, Starši! nikar se ne motite, nikar otrokom vsega ne do¬
voljujte, nikar ne bodite n daš slepi! Proč roko od oči, da
hote brezdno vidili, kterega vaš otrok viditi neče! Proč roko od
oči in položite jo raji na serce in prašajte se, kaj bo Bog k
tej vaši zanikernosti rekel!

II koncu tega poglavja pa še eno zgodbo. Morebiti je kteri
nevoljin, da sem mu „slepec“ rekel? Sodite sami, ali ni bila
slepa mati, o kteri naj vam povem žalost in nesrečo. Neka
vdova je imela berhko hčer. Vsa je bila vanjo zaljubljena. Kar
koli hči želi, nespametna mati ji ne odreče. Tudi v vas, po
kerčmah in na ples jo je pušala; češ, naj se malo razveseluje!
— - Svarile so jo sosede, ali mati je bila še huda zavoljo tega.
Nasledki take izreje so se kmalo pokazali. „Pridna Micika" ni
mogla več skrivati sramote, ktero si je s pregrešnim znanjem
nakopala. Vse se je nad njo zgledovalo; samo mati je bila še
slepa in hudovala seje nad ljudmi, češ, da njeno „dobro hčer 1 “
tako gerdo obrekujejo.

Redniki, oskerbniki, starši, bodite toraj modri in skerbite za
čednost in poštenost neskušene mladine, — varujte jo hudega,
ker se sama velikrat ne zna ali pa noče varovati.

Četerta zapoved Božja.

Najpoglavitniši tožba, ktero utegnemo vsak dan slišati iz
ust keršanskih staršev, je ta: da otroci kar nič ne vbogajo, da
ne morejo prestajati z njimi. Kadar kaj zapovedo, se majhni

48

kujajo, veči jezikajo, odraseni pa se naravnost ustavljajo. —
Od kod neki to? Ali mar ne veljd več četerta zapoved
Božja?  Ali je pa morebiti otroci ne poznajo? — O še velji
ta zapoved, in otroci jo tudi poznajo; slišijo jo v cerkvi, doma,
v šoli. In vender je ne spolnujejo? In zakaj ne? I no; pa že
zopet stara zgodba od rakov? Ne more se tajiti, res ne, da so
starši v tem veliko zadolženi.

Kaj Bog v četerti zapovedi otrokom ukazuje? On pravi:
„Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na
zemlji.“ Zakaj ne pravi: „Vbogaj“? Zato, ker vas bo otrok
gotovo vbogal, če vas spoštuje; spoštovanje pa si morate tudi
sami pridobiti. In ravno zato, keršanski starši! ker si ne znate
spoštovanja, ker velikokrat spoštovanja tudi vredni niste, zato
vas otroci ne ubogajo. Kaj tedaj storiti?

Ako si hočete spoštovanje  pri otrocih pridobiti, za¬
pomnite si tole:

1. Vedite in nikoli ne pozabite, daste namestniki Božji.
Bog vam je otroke le za nekaj časa izročil, tirjal jih bo ob
svojem času nazaj. Kakor je Faraonova hči Mojzesovi materi
rekla: Vzemi to dete in izredi mi ga, in jaz ti bom dala pla¬
čilo (lMoz.2,9.), tako Bog tudi staršem otroke za nekaj časa izročil;
hoče jim pa tudi plačilo dati za dobro izrejo.—Starši! če ste pa na¬
mestniki Božji, kakor otroci večkrat v cerkvi in v šoli slišijo, morate
se temu visokemu poklicu primerno in dostojno obnašati. Bog je si¬
cer otrokom neko spoštovanje do staršev že v serce vsadil in otroška
narava je ta, da imajo starše za vse kaj večega, da mislijo, medvsemi
ljudmi so starši najboljši. Ako pa starši tako žive in se obnašajo,
da otroci nič Božjega, nič svetega, nič blaživnega pri njih ne
vidijo; ali je potem čuda, da se jim počasi spoštovanje do
staršev zgubi? Ali se mar za namestnike božje spodobi, če se
malokdaj ali nikoli o Božjih rečeh, toliko več pa o samih časnih
pogovarjajo; ako se vedno med sabo pričkajo ali clo pretepavajo?
Starši vedite, da so tri zapovedi še predčeterto; in če vi Bogu
dolžne časti ne dajete, zastonj si je bote sebi iskali pri otrocih.
Spolnujte najpred vi Božje zapovedi, potem bodo tudi otroci
do vas četerto spolnovali! Kako pa bo otrok take starše spo¬
štoval in vbogal, ki vse slabosti pri njih vidi in sliši? Kaj

49

moremo odgovoriti otroku, ki toži čez očeta in pravi: Kar viditi
jih ne morem, ker so vsako nedeljo pijani? Ali pa: Sramujem
se matere, ker sem jih take vidila in tako slišala?

2 .  Spoštovanje se dalje ne pridobi s tem, da se starši z
otroci norčujejo, se v njih igre mešajo, ali pa pripušajo, da jih
otroci cukajo, vlačijo, tep6, če tudi v šali! Otroci se tako na¬
vadijo misliti, da so jim starši enaki in čudno se jim zdi, da
bi potem tisti smeli zapovedovati, ki so se ravno kar še z njimi
norčevali in igrali. K spoštovanju pa tudi ne pripornega ne¬
slana šega, ktera se je vtepla v gosposkih hišah, ali pa pri takih,
ki hočejo gosposki biti, šega namreč, da otroci starše tikajo.
Pri našem in pri drugih ljudstvih je bila od nekdaj navada, da
so spoštovanja in časti vredne osebe, tedaj posebno starše
vikali.

Kjer pa otroci starše spoštujejo, jih navadno tudi radi
vbogajo. — Vender so še nekteri drugi pomočki, ki otroke k
pokoršini nagibajo. Zatoraj pomnite:

3. Ako hočete, da vas bodo otroci vbogali, mo¬
rate sami s svojimi starimi lepo ravnati.  Ako pa vi
lastne starše zaničujete, vedno nad njimi godernjate, ali jih celo
odbercujete, vas tudi vaši otroci častili in vbogali ne bodo, in
spolnil se bo nad vami resnični pregovor: „Ti očeta do praga,
sin tebe čez prag." Ce ne verjamete, pa poslušajte znano povest
o leseni skledi.

Sin se je oženil. Kdo ve, kaj je očetu vse obetal, da bi
mu le enkrat gospodarstvo prepustili. Oče se res dajo preprositi
in izročč sinu vse premoženje, izgovorivši si nekaj priboljška.
Nekaj časa je že še bilo; ali kmalo se mlada starega naveličata.
Povsod je bil stari mož preveč, kar je naredil, ni bilo prav.
Ker se mu je roka tresla in je po mizi zlival, ga spodita od
mize k peči, da je sam jedel. Ko mu pa enkrat perstena skleda
po nesreši s klopi pade in se ubije, dajeta mu zanaprej slab
živež v leseni skledi, češ, „da starec ne bo vsega pobil!" Vsak
ve, da se je možu milo storilo, ki se je toliko trudil v moških
letih, da je lepo kmetijo sinu izročil, zdaj pa na stare dni je
tako nehvaležnost doživel. Velikokrat se je starček jokal za¬
voljo tega, kadar mladih ni bilo doma. Sinovi otroci, njegovi

50

vnuki, so ga pa prašali, kaj mu je, da se joka. In stari oče
razloži vnukom svojo žalost. Vsim se je smilil, najbolj pa ie
najmanjšemu dečku. Kaj stori priprosti otrok? Gre in začne
iz deščic malo koritce zbijati. Njegov oče, mladi gospodar,
domu pride, in kadar to vidi, ga praša, čemu mu bo ta igrača?
Naredil bom, pravi deček, leseno skledo za vas, da vam bom
iz nje jesti dajal, kadar bote stari, kakor so stari oče! — Te
besede so nehvaležnega sina živo spekle — in odsihmal so stari
oče zopet za mizo sedeli.

4. Ako hočete pokoršino pri otrocih doseči,
morajo tudi vaši ukazi in povelja po tem biti.  Toraj
naj bo vaše povelje:

a) pametno in starosti primčrno,  ne ukazujte p re¬
te ža v ni h reči. Kako vas bo otrok z veseljem vbogal,
če mu reči nakladate, ki njegove moči presegajo, ali. pa če
ga po opravkih pošiljate, kterih se že naprej boji, postavim,
da naj grč po opravkih, kamor še poti ne vč, ali tirjat, na
posodo iskat itd. V takih okoljšinah otrok marsiktero grenko
skusi in sliši, zato se pa tudi v drugo takemu poslu ustavlja.
Toraj morate popred dobro pomisliti, preden ukažete, če
bo otrok tudi zmožen to storiti? Ce še le poznej spoznate,
da povelje ni pametno, da ni primerno, nikar naj vas ne bo
sram povelje preklicati; samo glejte, da se prevečkrat ne
zgodi.

b) Povelje naj bodrugič k ratko, določno,  n e o v e r ž lj  i vo.
Ako ste poprej dobro premislili, in ako ste prepričani, da
otrok tudi lahko stori, kar ste mu ukazali, potem mora
biti storjeno po vsaki ceni. — Otrok se mora navaditi, da
se to, kar so oče ali mati enkrat rekli, ne dd ovreči, da
tu nobeno oporekanje, godernjanje in kujanje nič ne pomaga,
ampak še le kazen nakopuje. — Volja človekova je namreč
že od mladega k hudemu nagnjena; zato je modri nebeški
Oče nestanovitnim otrokom starše dal, da bi jih ti podpirali;
kakor pristavljen kol mlado drevesce. Ako pa je volja
staršev slaba in omahljiva, na koga, prašam, se bo potem
otroška volja naslanjati m6g!a? Kakor hitro začnete z
otroci barantati, od pametnih in pravičnih ukazov odjenje-

51

vati, je že obdelano — lepa pokorama je šla po vodi, dosti¬
krat za vselej! Silno škodljivo je tudi, če starši nad otroci
vedno klepetajo, zapovedujejo in prepovedujejo v eni sapi,
na spolnovanje pa ne gledajo. Taki otroci potem tudi v
važnih rečeh ne vbogajo, ker mislijo, da ni nič na tem
ležeče, da starši le zapovedujejo, ker druzega dela nimajo.

c) Pri zapovedovanji je tretjič edinosti  treba; to je, da si
oče in mati v tem nista nasproti. Otrok mora vediti, da to
kar mati rekb, ravno tako veljd, kakor, da bi bili oče rekli;
in da se pri nepokoršini do enega ne smč na drugega za¬
našati. Pokoršina pa je ob tla berž, ko sta si oče in mati
navskriž, berž ko eden otroka proti drugemu zagovarja,
brani ali kakor pravimo, da otroku potuho  daje. In ko¬
likokrat se starši ravno zoper to pregrešč! Ali ni žalostno,
če oče otroka proti materi v brambo jemlje in pravi: Nič
ne hodi — ni treba, kaj boš mater poslušal? Ali pa če se
mati očitno za otroka poteguje, da bi ne bil strahovan, in
ako ga šibi ubraniti ni mogla, če ga potem b6ža in gladi,
rekoč: Sirotč, ali so te oče žo zopet tepli; nič ne maraj;
pojdi le k meni, ti bože — bože! Tako ravnanje se samo
sodi in se poznej staršem britko utčpa. Starši, bodite toraj
edini proti otrokom; ako sta pa needina, pogovorita se
skrivaj, ne pričo otrok!

Slednjič pa je treba na to gledati, da bodo otroci iz lju¬
bezni,  pa ne le iz strahb vbogali. Ljubezen pa se le z na¬
sprotno ljubeznijo pridobi. Hočete tedaj, da vas bodo otroci tudi
ljubili, delajte tako-le:

a) Spolnujte jim radi vsako pravično željo, če le morete. Ako
jih nalaš dražite, potrebne reči odrekate, postavim potrebne
obleke ali šolskih pripr&v, vas ne bodo ljubili.

b) Naredite jim kdaj pa kdaj kako nedolžno veselje, postavim
ob godu, po pervem obhajilu, o sv. Miklavžu, o Božiču ali
o novem letu. Pa jim tudi svoje veselje in zadovoljnost
pokažite, kadar vam za novo leto, za god vošijo ali kaj v
dar prinesb. Ako jih pa zavoljo daru še oštejete, da je to
neumno, predrago, ste veliko poderli pri otrocih.

c) Skazujte se vedno skerbne za-nje, posebno v kaki nesreči

6 *

52

in bolezni. Takrat bodo otroci najbolj spoznavali vašo
ljubezen. — Sin je šel zoper prepoved svojih staršev od
doma. Pa skusil je po poti resnico starega pregovora, da
„kdor ne vboga, ga tepe nadloga." Nesrečen je bil, padel
z voza, in si nogo tako poškodoval, da so ga morali domu
nesti. Mati so mu stregli, kar so mogli in mu niso precej
v nesreči nepokoršine očitali, ampak še le pozneje, oče pa
ga niso hotli ves čas pogledati! Kdo je tega otroka prav
ljubil?

d) Nikar ne očitajte otrokom vsacega koščeka kruha, kterega
jim daste. Je že prav, da jim včasih poveste, kako se
težko kruh služi; vender pa k ljubezni ne pripomaga, ako
svoje ki’iže in težave otrokom na široko razkladate. Nikar
vender ne ogrenujte že tako kratkih veselih ur otrokom;
sej jih bodo tako prehitro minule. In svoj mali križec mora
tako tudi otrok nositi, čemu mu tedaj še pred časom tež¬
jega nakladati?

Ljubezen, prava ljubezen pa se ne pridobiva
s samim sladkanjem, polj ubo vanj em in božanjem,
če se že v meri in po pameti godi, naj si bo; ali le prevečkrat
so starši v otroke, posebno v nektere, kakor pravimo — za¬
ljubljeni.  Kam če to, ako mati otroku v obraz pravi: ,,Tako
te imam rada, da bi te kar snedla!" Pač da, le liži ga v ne¬
umni ljubezni; ko bo odraste], te bo pa on jedel in grizel, da
marsiktero noč spala ne boš! Tisto nespametno poljubnvanje pri
otrocih, zlasti gosposkih, in potem ko so malo odrastli, ni pri-
poročevanja vredno in dahne preveč po mesenem. Na Gorenjskem
ni navada, da bi se tako poljubovali, kakor postavim v Ljubljani
in pri gospodi; pa lahko rečem, da je na Gorenjskem več otroške
ljubezni.

Sv. Nikolaj.

Kdo nas se ne spominja še z veseljem otroških let in
tistega večera, ko „Miklavž" pridnim otrokom darove nosi, kakor
se navadno govori? Kako smo težko jutra čakali, da bi vidilb

53

kaj nam je prinesel ? In kdo popise veselje, ko smo prebudivši
se zagledali polne posode vsakoverstnega otroškega blaga, jedil,
igrač, sadja, zlasti orehov, šolskih reči in navadno tudi kaj
tacega, kar smo že dalj časa želeli? Se ve, da je bila tudi
nesrečna šiba zraven, in če je bila tudi pozlačena, nas je njen
pogled vender nekoliko ostrašil. — Davno že smo tisti srečni
dobi odrastli in „Miklavž" nam več ne nosi; hitro seje pogrešil,
kakor hitro smo očitno izrekli, da ne nosi on, ampak starši.
Res je, starši sami so Miklavž, ki tisti večer otrokom darila in
šibo poklada; naj bi pa tudi pomislili, da je njih sveta dolžnost,
ne le tisti večer, ampak tudi sicer pri otroški izreji te pomočke,
namreč darila in šibo  rabiti.

Novošegni odgojitelji pa so v tem drugih misli. Terdijo
namreč, da ni prav teh pomočkov posluževati se, temuč da je
treba otroke napeljevati, da bodo brez ozira na plačilo dobro
delali in brez ozira na kazen hudega se varovali. — Res, lepo
in dobro bi bilo to, ko bi se le doseči dalo! Ali temu načelu
je nasproti lastno ravnanje tistih, ki tako govorč, ker sami
tolikrat po hvali, časti in križcih hrepenč; nasproti je človeška
natora, ktere ne poznajo; nasproti tisučletna skušnja; nasproti
razodenje Božje. — Le poglejmo, kako najmodrejši odgojitelji,
najboljši Oče, sam Bog svoje otroke izreja! Ali mar ni daril
in kazen rabil pri izraelskem ljudstvu, ktero je kakor otroka
vodil? Ali ne beremo toliko- in tolikokrat, da pokornim spol-
novalcem Božjih zapoved srečo obeta, prelondjevalcem pa z
nadlogami žuga, in da oboje spolnuje? Da je pri otroški izreji
velikokrat kaznovanja in krotenja treba, nam sv. pismo stare
zaveze tolikokrat in tako krepko priporoča, da nam bolj ne
more. Le poglejmo v bukve pregovorov modrega Salomona!
Tam je pisano: „Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega
sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje." (Preg. 13, 23.) In
zopet:  „Nespamet se otroškega serca terdno derži; pa krotivna
šiba jo prežene." (22, 25.) In zopet:  „Ne odteguj otroku
krotitve, zakaj, če ga s šibo udariš, ne bo umeri. Ti ga boš s
šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil." (23, 13 in 14.)
In še dalje: „Šiba in svaritev podelujete modrost; deček pa,
ki je svoji volji pripušen, dela sramoto svoji materi." (29, 15.)

54

In le Se: Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod Šibo, da
se veseli na poslednje (in mu ni treba terkati na sosedove
vrata). (Sir. 30, 1.)

Pa mi bo kdo ugovarjal, da je bilo to le v stari zavezi,
ko je Bog Se surovo ljudstvo s strahovanjem vladal; v novi
zavezi, zavezi ljubezni, taki pomočki niso priporočani. Pa
vender-le. Poslušaj, kaj piše sv. Pavel do Hebrejcev: „Kakor
otrokom se Bog vam skazuje; zakaj kje je otrok, kterega oče
ne pokori." Dalje: „Ako smo svoje telesne očete strahovalce
imeli in jih (vender) spoštovali: ali ne bomo veliko bolj Očetu
duhov pokorni, da živimo." (Heb. 12, 7 in 9.) In ali ne obeta
tudi Bog v novem zakonu pravičnim in stanovitnim večnega
plačila; grešnikom pa ali ne grozi z večnim ognjem?

Pa naj bo zadosti. Iz tega lahko vsak previdi, da sv. pismo
starega in novega zakona, ki je vender navdihnjeno po sv.
Duhu, darila in krotenje priporoča, in da ti pomočki v kerSanski
odgoji niso samo pripušeni, ampak po okolišinah cel6 zapove¬
dani. Poterdila pa je te pomočke tudi skušnja vsih stoletij,
poterditi jih mora vsak, kdor koli je z otroci kaj opraviti imel.
To so tudi slovenski učitelji dobro spoznali, ki so onega leta
ministerstvo za bogočastje prosili, naj se šolske darila zopet
vpeljejo, ki so bile odpravljene po ministerkem ukazu. Škoda,
se vč, da niso bili uslišani! — Novošegna odgoja je tu pa tam
že molitev in podobo Križanega odpravila iz šole, kaj čuda, da
je tudi „Nikolaja" odgnala, to je, darila in šibo! Pa če so tudi
„Miklavža" iz šole spodili, iz keršanskih hiš ga vender ne smejo
in ne morejo; v keršanskih hišah morajo darila in šiba še naprej
veljati, če hočemo, da bo izreja kaj vredna!

O tem tedaj, ali naj se pri odgoji rabijo darila in kazni,
o tem ni vprašanja. Pač pa je treba prašati, kako, kdaj in zakaj
naj se kazni in strahovanja rabijo; ker skušnja uči, da se tudi
najboljši reč lahko napak obrača, in da je najboljše zdravilo,
če ne o pravi meri in o pravem času, zlo nevarno ali celo
pogubljivo.

Starši, ako hočete otroke k dobremu nagibovati in hudega
obvarovati, deržite se sledečega pravila: „P o s k u š a j t e n a j p r e d
z lepo, in še le potem, ako to ne pomaga, z gerdo.

55

I. Tedaj govorimo naj poprej o pohvali in da¬
rilih.

Kaj je hvale in obdarovanja vredno?

Na to prašanje odgovarja nek umen odgojitelj:  Le take
dobre dela, ktere izvirajo iz dobre volje in do¬
brega namena, ki pa še podpore in spodbudovanja
potrebujejo, so hvale in obdarovanja vredne.

a) Tedaj  le  dobre dela; ne pa kaj pregrešnega. — Zato
je dobri odgoji ravno nasproti, ako nespametni starši otroke
zavoljo kake zvijače, prekanjenosti, maševanja hvalijo. Po¬
stavim: „Dobro si ga zlasal, Janezek! Ne bila bi verjela,
da se boš tako v šoli izrezal, Jurček!“ — Ali ni žalostno
tako govorjenje? In kolikokrat se sliši!

b) Dobro delo mora izhajati iz čistih ker Sanskih nagi¬
bov,  sicer ni hvale vredno. Napčno je tedaj, ako otroka
hvališ in obdaruješ zato, ker je pridno delal iz sebič¬
nosti,  molil iz hinavšine,  molčal iz svojeglavnosti
itd. — Kar pred Bogom ni hvale vredno, naj tudi ker-
šanski odgojitelji ne hvalijo.

c) Hvala in obdarovanje se najbolje takrat rabi, kadar je še
omahljivi otroški volji spodbudovanja in podpore
treba.

d) Tudi ni prav, za vsako malo stvarico hvaliti in
obdarovati.  Posamezno dobro delo izvira včasih iz memo-
gredoče dobre volje, stanovitno lepo obnašanje, postavim,
celi teden, celi mesec daje prav za prav pravico za po¬
hvalo. Prav pa je, ako n. pr. rečeš: Tako je prav, kakor
si zdaj storil; glej, da boš zmiraj tako.

Pri pohvali in obdarovanji naj se ta red opa¬
zuje:

1. Za kako malo delce, ki pa vender nekoliko truda in
premagovanja zahteva, zadostuje že kakšna spod\>udivna beseda,
majhna pohvala, postavim: Tako je prav! Le tako naprej!

Dauas sem zadovoljin s tabo! Če boš tako priden (pridna), bo
prav pri Bogu in pri ljudeh! Za naprej pa glej, da boš še boljši!
— To zadnje je dobro vselej zraven pristaviti, da otrok ne
misli, kakor da bi bilo že zadosti.

56

2. Za stanovitno lepo obnašanje je primerno darilo kako
nedolžno veselje, kak sprehod, obiskovanje sorodnikov itd. Tudi
nova obleka, kake lepe bukvice, šolske priprave itd. so pripo-
ročevanja vredne darila. Napčno pa je otrokom vedno le slad¬
karij, igrač omišljevati.

II. Ako pa z lepo ne gre, je treba moenejih strun na¬
peti, treba je svariti, zavračevati, kaznovali!

Kaj je treba kaznovati?

Kaznovati je le to, kar je greh,  kar je pred Bogom
kaznovanja vredno, ne pa naravnih pomanjkljivosti, ali škode,
ki se je po nesreči ali nevedoma zgodila, ali pa celč dobrih
dčl. In tukaj se toliko, toliko greši! Kdo bi verjel, da so taki
starši, ki otroka zmerjajo ali pa še tepo zavoljo kake prirojene
napake, ki pa moleč, kadar kolne ali umazano govori; starši,
ki otroka oštevajo, če je kakemu revežu kaj dal ali pa sose¬
dovim kaj dobrega storil, ki pa persta ne ganejo, če je kaj
ukradel, ali kterega druzega otroka natepel; starši, ki lastno
razžaljenje sicer kaznujejo, ki se pa nič ali malo zmenijo, kadar
je Bog razžaljen! — Poslušajte, kaj sv. Krizostom pravi: „Starši,
poglejte, kako Bog za vašo čast skerbi! V starem zakonu je
hudobije otrok s smertjo kaznoval, in hoče take otroke, ki va3
hudo žalijo, v peklu kaznovati; vi pa še besede ne rečete, ka¬
dar njega žalijo 1 “

Kako in kdaj je svariti in kaznovati?

1. Kaznuj še le, ako lepa beseda in tudi svari-
tev ne pomaga,  ako otrok dva- trikratnega povelja ne spolni.

2. V malih reččh in pri nepokvarjenih otrocih
je včasih že zadosti kakšna beseda, resno oporninje-
vanje, primerna svaritev.  Tudi je nekterikrat dobro
sklicevati se na otroško poštenje.  Postavim: Kaj tacega bi ne
bil od tebe verjel! Lojzika! kaj si storila? Angelj varh te je
vidil! Ali si pozabila na svojega patrona sv. Alojzija? — Veš,
kam bodo taki prišli, ki tako govore, tako delajo, kakor si ti
zdaj? Beri, kaj je o tem v katekizmu zapisano! Kaj so vam
gospod duhoven v šoli povedali? Ali si že zopet pozabil? —
Take in enake svarila mnogokrat pomagajo.

3. Svari naj se tako, kakor Jezus pri bratovski svaritvi

'57

veleva. (Mat. 18, 15 in dalje.) V pervič je dobro skrivaj po¬
svariti in pristaviti, da bodo še ljudje zvedili, ako se to še
kterikrat zgodi. To velikokrat pomaga, posebno pri sramožljivih
otrocih.

4. Za dobre otroke je včasih velika kazen, ako jim

starši reko:  Le pojdi mi spred oči, ki nisi priden. Nimam

te več rad (te nimam več rada)! Ako neubogljivim ukažejo
molčati tako dolgo, da svojo zmoto spoznajo in odpušanja pro-
sijo.

5. H uj ši kaz n i so: da ne smejo na sprehod, na kako
veselico, k sorodnikom; včasih ima tudi post  dobre nasledke.
Zapirati  ni varno, posebno ne plasljivih otrok in v temnih
krajih.

6. Zavedi pregreške in večkratne maloprid¬
nosti  je pa leskovo mazilo najboljše.

Šiba naj poje:  kadar se vam otrok spak uj e, jezika
in ne v boga,  ko ste mu dvakrat, trikrat rekli; kadar se
kuja, togoti,  ponudeno reč od sebe verze ali konča,
kadar z roko n a m e r i ali z n o g a m i cepeta;  kadar se p r e-
mišljeno laže, kolne, krade;  kadar zoper večkratno opo-
minjevanje nespodobno govori, poje, počenja; kadar
brate in sestre ali druge pretepa:  v teh in enakih pri-
merljejih je šiba potrebno zdravilo; in če se prav rabi, je včasih
enkrat za vselej zadosti.

Tu pa se starši zopet zlo motijo; nekteri jo premalo, ne-
kteri preveč rabijo. Nekterim očetom in materam se otrok tako
smili, da si ne upajo persta na-nj položiti. Povedali smo že
zgoraj, kako taki sami sebi in otrokom škodujejo. Le mislite
na starega Helija. Ker je hudobna sinova Ofnija in Fineza le
svaril, pa ju ni tudi kaznoval in krotil, kakor bi bilo treba,
sta oba en dan padla v vojski, oče pa se je zvernil znak s
stola in si zatilnik ulomil. — Drugi so pa zopet prehudi in
prepogosto to zdravilo rabijo; tako, da se otrokom že koža
privadi, kakor so pravili o noktcrih vojakih, ko sojih  še tepli.
Zdi se, kakor bi bili nekteri starši obsedeni, ali kakor bi tako
bolezen imeli, da živeti ne morejo, če otrok vedno ne tepo, ali
pa, da vsako lastno nezgodo nad otroci splačati hočejo. Vsak

7

58

lahko vidi, da tako početje ne more dobrega sadu obroditi.
Poznal sem mater, ki je edinega in bolehnega sina ves ljubi
dan pretepala. Od koder je prišla, je revše dobilo bunko. Zdaj
ni prav stal, zdaj ni prav sedel; če se je v kakem kotu tiho
zaderžal, ji ni bilo prav, če je pa količkaj poskočil, že zopet
ni bilo prav. In kaj je bilo iz tega otroka? Pravi potuhnjenec
je postal. Ce matere ni bilo zraven, ga ni bilo vgnati; berž
pa, ko se je prikazala, je ostermel in se po vsem životu tresti
začel.

Večidel pa se pregreše starši, posebno na kmetih in pri
rokodelcih, ki v jezi kaznujejo in pri kaznovanji kolnejo; ali
pa, ki mislijo, da bo kletev zadostila in kazen nadomestila.
Kakšna nespamet! — To se pravi hudobo z Belcebubom iz¬
ganjati, z grehom greli iztiravati! To se pa do zdaj še noben-
krat ni prav sponeslo in se tudi nikoli ne bo! Na taki način
hudobni duh otroke in starše na svojo stran dobi. — Naši pred¬
niki so šibo devali za britko martro ali za kako sveto podobo
in jo v nekterih hišah še devljejo. Pa zakaj? Zato, da bi se
starši na Boga spomnili, kadar segajo po šibo in da bi straho¬
vali, ker je bil Bog razžaljen, ne pa, da bi pri tem še sami
Boga žalili.

Zdaj pa še nekaj. Starši, nikar se pri strahovanji otrok
ne prenaglite, nikar precej v najhujši jezi ne kaznujte! Počakajte,
da se jeza skadi in pomislite poprej, zakaj hočete otroka kazno¬
vati; morebiti je včasih otrok nedolžen! Pomislite tudi, ktera
kazen bi bila najprimerniši, zakaj, ni dobro zmiraj ravno tiste
kazni rabiti! Varujte se tudi, da ne bo preveč in ne na takih
krajih, kjer bi lahko otroka pohabili ali za celo življenje na
zdravji poškodovali. — Zasluženo kazen, ktero ste po premiš-
ljenju zažugali, tudi spolnite. Le groziti, pa ne spolniti, je
neumno; še bolj nespametno pa je, kaj tacega žugati, kar otrok
vč, da spolnili ne bote, in kar tudi spolniti ne smete! Postavim :
Tako te bom udaril, da se boš kar stegnil! ali pa: Kar stergala
te bom! ali celo: Ubil te bom! Pametni starši ne govore tako.
— Igrača pa je tudi, če otroka s šibo le božate in gladite, tako,
da se odskočivši smeja in baha, da ga nič ne boli. Zaničljivo
in škodljivo enako je, ako pri strahovanji veselje kažete, se

59

otrokom pačite in smejate. Kadar strahujete, kažite z besedo
in z obličjem, da vas to težko stane, da ne kaznujete radi,
temuč, da ste primorani. Dobro je tudi, da otroku vselej po¬
veste, zakaj je kaznovan.

Že zgoraj je bilo povedano, da morata tudi pri kaznovanji
oče in mati edina biti.

Keršanski starši! ako se bote po teh pravilih ravnali in
zraven Boga za vspeh prosili, bo vase kaznovanje gotovo tudi
teknilo in lep sad obrodilo; potem bo vaša šiba podobna „Mi-
klavževi," ki je pozlačena in s sadjem obložena. Nikar se ne
bojte, da bi vas otroci zavoljo tega čertili, ako jih pametno
strahujete; še bolj vas bodo ljubili! Ako bote šibo o pravem
času, v pravi meri in na pravem kraju rabili, se bo še mnogo¬
krat spolnil stari pregovor: „Šiba novo maso poje!“ — Zato
vam pridenern v zgled to-le zgodbo, ktero ranji Slomšek v eni
svojih pridig pripoveduje: Martin in Meta sta imela dvoje otrok.
Dečka nista bila ravno zlo poredna in malopridna; ali nektera
nepokoršina in svojeglavnost se je včasih vender pokazala. V
takih primerljejih so oče Martin šibo v roke vzeli in dečkoma
nektere gorke priložili, ženi pa so rekli: Meta, poklekni in moli,
da bi šiba kaj teknila! In res, dobro je zdala. Oba sta duhovna
postala.

Šola.

Šola ima blagi namen, pri otrocih tisto izverševati in do-
polnovati, kar starši zavoljo pomanjkanja potrebnih zmožnosti
in časa ali ne znajo ali ne morejo. Tedaj šola še ni svoje dolž¬
nosti spolnila, če se otroci učijo v nji le brati, pisati, števati
in druzih za življenje koristnih vednosti; šola mora še posebno
otroke k lepemu kersanskemu življenji napeljevati in v njem
vterjevati. V tem pomenu in na ti podlagi je šola tudi res
velika dobrotnica in pomočnica otroški odgoji. Korist dobrih
šol tudi naš kmet dobro poznd, in ko bi mu okoljšine in po-
močki pustili, in v naši dobi še zlasti, ko bi se ne bal, da mu
bojo izšolanega sina pod pušo dali; dajal bi prav rad otrol e ne

60

le v domačo šolo, ampak še na viši šole. — Ravno tako pa je
tudi res, in skušnja vsaki dan poterjuje, da je boljše nobene
šole, kakor pa slaba in neverska; da je boljši neveden, kakor
pa na pol učen in hudoben človek. — Sedanji čas nam je v
šolskih rečeh marsikaj novega prinesel; ali je pa tudi na vse
strani boljši, kot je bilo staro, je drugo prašanje. Že marsikoga
sem slišal govoriti, da sedanje šole v nekterih reččh gredo
rakovo pot; in kam nekteri učitelji merijo, se spoznti iz njih
govorov po učiteljskih shodih, po liberalnih šolskih in druzih
časnikih. No, pri vsem tem pa rad priznavam, da so pri nas
šole še dosti poštene in da niso tako nevarne, kakor kje dru¬
god, postavim gori po Nemškem. Kjer je učitelj pameten in
značajen mož, stoji cerkvi zvesto vdan in tudi za večni blagor
svojih učencev vnet; kjer ne podira, kar duhovni zidajo, ampak
z duhovnom v edinosti dela — ondi se ni bati. Take šole so
priporočevanja vredne, in ker upam, da so v naših krajih še
veči del take, naj razložim še neke dolžnosti. Da bo šola ko¬
ristila, morajo starši podpirati dobrega učitelja v njegovem tru-
divnem opravilu.

Preden otrok hodi v šolo, starši podpirajo učitelja, če otroka,
kolikor se da, v potrebnih rečeh že sami podučujejo, da mu to
in uno reč pokažejo, imena in rabo različnih reči povedo itd.
Res, da nima vsak otrok dobre glave; ali vender se otroku
precej pozna, ko ga v šolo pripeljejo, ali mu samo razumnosti,
ali pa tudi pametne izreje manjka. Nekteri starši so še zdaj
tako nespametni, da otroka s šolo strašijo, namesto da bi mu
veselje do nje delali. In že zgoraj smo slišali, da se v šoli ne
da lahko ali celo ne popraviti, če so otroci že popred od doma
razvajeni.

Se veliko več pa-je treba na otroke paziti, ko že v šolo
hodijo,  ako hočemo, da bo šolski poduk kaj koristil. Namesto
pa, da bi starši učiteljem na roko šli, še velikokrat njihovo
prizadevanje zavirajo. Nekteri starši mislijo, da je s tem že
vse opravljeno, ako le otroke v šolo dajejo; kaj pa tam delajo,
ali se kaj uče ali nič ne, to jim ni mar. Drugi jih zato v šolo
spravljajo, češ, da imam vsaj mir doma, da se vsaj malo od¬
dahnem. Se drugi jih pa neredno, le kdajpakdaj v šolo puste,

61

in za vsako malenkost domd priderže. Taki otrok se pri naj¬
boljši volji ne more dosti naučiti, in ker je včasih zavoljo za-
nikarnib staršev opominjevan ali kaznovan, ker za pridnimi
zastaja, — se mu šola pristudi. Najbolj žalostno pa je, če starši
pričo otrok čez učenike zabavljajo, če jih čertijo, če jim dolžne
časti in postavnega plačila ne odrajtujejo, ali pa če celo v šolo
pridejo učitelja oštevat, da je otroka preveč kaznoval, da ga je
zaperl ali iz šole izpodil. Taki starši, ki se nad učitelji pričo
otrok hudujejo, sami sebi največ škodvajo. Ker učitelju čast
jemljejo, je sami tudi imeli ne bodo. Se vč, da učitelj mora
gledati, da sam k takim neprijetnostim ne da prilike. Ako
keršanski starši vidijo, da učitelj ni versk in moder mož, da
po novi šegi zoper cerkev vleče, jc njegova veljava pokopana.
Dobri učitelji pa so dar Božji in neprecenljiva dobrota za člo¬
veštvo.

Pa tudi potem, ko so otroci navadni šoli že odrastli,
je treba, da jih starši še k učenju priganjajo, da V3ega ne po¬
zabijo in da jih tudi v nedeljsko šolo dajejo, kjer jo imajo.
Ker pa nekteri starši malokdaj ali pa nikoli učitelja ne prašajo,
kako je z otroci, se po deželi mnogokrat zgodi, da poredni
dečki, ne da bi šli v nedeljsko šolo, igrat hodijo. Neskerbni
starši mislijo, kdo ve, koliko in kaj se njih sin v šoli uči; sin
se pa za kakšnim zidom ali v gojzdu uči igrati, goljufovati,
kleti in vsega, kar je hudo in greh!

Na pokopališu.

Še marsikaj bi bilo o otroški odgoji govoriti, marsiktera
napaka bi bi bila grajati, marsiktera reč priporočevati; pa naj
bo zadosti. Staršem, ki imajo dobro voljo, bodo zadostili dani
opomini; takim pa, ki otroke le za ta svet izrejajo, ne bo po¬
magalo, ko bi jim še toliko knjig napisal.

Hitim tedaj h koncu. Kteri ste me do tod blagovoljno
spremljevali, hvala vam za družbo! Zdaj pa imam le še eno
prošnjo do vas; le še eno pot bi rad z vami storil, preden se
poslovim, rad bi vas peljal še na pokopalise. Res, da ta beseda

62

ni prijetna in da se človek že več ali manj strese, ako se le
na pokopališe zinisli — pa ni pomagati! Ko bi se pokopaliia
še toliko ogibali, na zadnje vender vsacega ta pot čaka. Upam
pa tudi, da ta pot, ako jo zdaj v življenji večkrat storimo, ne
bode zastonj; vsaj keršanski modrijani pravijo, da se človek
tam prave modrosti uči. Kaj velja, da se tudi vi, keršanski
starši, na pokopališu marsikaj utegnete naučiti, kar bi vam pri
otroški odgoji dobro teknilo? Svetujem vam pa, da tudi otroke
saboj vzemite, če že za druzega ne, vsaj zavoljo dobrega zgleda.

Tako, zdaj smo na pokopališu. Veliko je križev in zna¬
menj, velic.ih in malih: železnih, kamnitih in lesenih; bogatih
in revnih — tedaj še tukaj gori razloček med bogastvom in
revšino; le nekoliko nižej je popolnoma enakost: trohnoba, perst,
prah! — Med vsimi znamnji precej spoznate tistega, pod kterim
vaši ranji oče, vaša ranjca mati počivajo. Zdaj pokleknete na
grob in molite za duše v vicah. Prav imate, morebiti morajo
vaši ranjci starši tam še kaj terpeti — morebiti ravno zavoljo
vas terpeti! Ce se ne motim, vam tudi solze oči zalivajo in
padajo na zeleni grob. — In otroci vaši so tudi pokleknili, ker
so vas vidili poklekniti in k molitvi sklepajo nedolžne ročice.
Pa otroci so otroci, hitro se naveličajo klečati in radostno ska¬
čejo po visoki travi, ogledujejo nove križe in tudi kako cvetlico
bi utergali, ko bi jim stareji sestra ne branila. Kaj pač otroci
vedo, kaj imate toliko časa moliti in premišljevati na očetovem,
na materinem grobu? Jest pa vem, zakaj se ne mor: te ločiti
od tam in kakšne misli vas sprehajajo! Kaj-ne, kal.o je zdaj
dobro, kako vam je prav prišlo, da so vas vaši ranjci starši
ojstro imeli, da so vas vadili pobožnosti, reda, dela in druzega
dobrega. Ce se vam je tudi takrat težko zdelo in včasih milo
storilo, ste jim vender zdaj serčno hvaležni za vsako opominje-
vanje, za vsak nauk, za vsako kazen. Ce so vam pa preveč
spregledovali, če so vas mehkužili in vam termo pušali, povejte,
ali ste jim zato tudi hvaležni? Toraj keršanski starši, učite se
od svojih ranjcih staršev otroke prav odgojevati! Kar so pri
vas dobrega vsejali, zročite tudi vi svojim otrokom; kar so pa
pri vas zamudili in zagrešili, skušajte vi popraviti pri svojih
mlajših.

Ker smo že na pokopališu, pa pomislite Se nekaj. Morebiti
pride kmalo čas, da bodo tukaj skopali nov grob in bodo tebe,
keršanski oče, keršanska mati, va-nj položili; in vaši otroci
bodo na grobu klečali, kakor vi zdaj klečite na grobu svojih
staršev. Kje bo pa takrat vaša duša? — Morebiti bode ravno
takrat terpela zavoljo marsiktere zanikarnosti pri otroški izreji,
zavoljo slabih zgledov, zavoljo pohujšanja, ki ste ga otrokom
dajali! Takrat bi se radi iz groba otrokom oglasili in jih mar¬
sikaj posvarili, da naj nikar tako ne žive, nikar tje v to hišo,
k tej osebi ne hodijo; ali prepozno bo. Takrat bo jezik že zgnil,
zobje razpadali, čeljusti trohnele! Toraj zdaj, zdaj, ljubi starši!
zdaj otroke učite, svarite, opominjajte in tudi strahujte, ko še
ni prepozno, ko se še lahko marsikaj popravi, da bo vaša od¬
govornost pri Bogu ložja! Jest sem bil že pri marsikterem umi¬
rajočem očetu, pri marsikteri umirajoči materi, in veste, kaj
jih je najbolj skerbelo in ločitev odtod najbolj težilo? To, kaj
bo Bog zavoljo otrok rekel, če jih niso prav izredili!

Utegne se pa še kako drugač oberniti, ali se je že ober-
nilo. Morebiti vam Bog čez kaj časa še pred vami kterega
teh otrok vzame, ki zdaj brezskerbno okoli vas skačejo, če
morebiti celo že kterega vam vzel ni. Keršanski starši, kako
vam je pri sercu, ko vašega odrašenega sina, vašo odrašeno
hčer v grob polagajo in ko duhoven trikrat persti na trugo verže?
O, nočem vaše žalosti popisovati; vem, da bi sami radi šli za
njimi v grob, in zdi se vam, da perst pada na vaše serce. Pa
premagajte nekoliko pravično žalost in poslušajte, kaj vam
ravno pokopani sin, pokopana hči iz groba govori! O blagor
vam, če slišite iz groba tolaživni glas: Bog vam plačaj, ljubi
starši, za vaše lepe nauke, za vašo keršansko izreje! Vi ste
mi za Bogom največ pomagali, da sem zdaj v nebesih in tam
za vas molim! — Kako strašno pa bi bilo, ko bi vaš otrok iz
groba vpil in vam očital: Vi ste krivi, hudobni starši, da me
je Bog zavergel; vi! ki ste me namesto moliti pa kleti učili;
vi! ki ste mi vselej voljo spolnovali; vi! ki ste mi pohujšanje
dajali; vi! ki ste me po kerčmah in na ples pušali; vi! ki ste
s šibo prizanašali, ki me niste v cerkev in k zakramentom go¬
nili; vi, vi! ki ste bili od Boga postavljeni za moje varhe, pa

_ 64 :

ste bili moji ubijavci; vi! ki bi me bili imeli izrediti za nebesa,
pa ste me izredili za pekel —- za pekel, kjer vas bom vekomaj

prekl.Stoj, stoj! vas slišim govoriti, to je prestrašno,

nehaj za Božjo voljo! tako ne smč priti. Se so otroci majhni,
še ni zamujeno, še jih lahko za Boga, za nebesa izredimo in
jih tudi hočemo z Božjo pomočjo. Storili bomo, kar je v naši
moči, pa Boga bomo pomoči prosili. In ko bi se bil tudi že
kteri naših otrdk zgubil, ne bomo pred nehali, da ga pripeljemo
nazaj na pravo pot, ko bi se tudi, kakor Monika, jokati imeli
šestnajst ldt!

Hvala Bogu! Kaj tacega sem od vas pričakoval, keršanski
starši! in nisem se zmotil nad vami. Storite tako, kakor ste
zdaj obljubili in kakor sem vam priporočal v teh bukvicah!
Storite tako in blagoslov Božji se bo razlival na vas in na vaše
otroke! Storite tako in svet bo kmalo drugačen! Dobro seme,
ki ga sejete v serca svojih otrok, bo rodil lep sad še o poznih
rodovih, in tudi o vaši rodbini se bo lahko reklo, kakor o To-
bijevi: „Vsa njegova rodovina in ves njegov zai - od je ostal v
dobrem življenji in v svetem obnašanji, tako, da so bili prijetni
Bogu in ljudem in vsim prebivalcem v deželi (Tob. 14, 17).
Delajte tako, in šola bo imela boljših učencev; srenja bolj pra¬
vičnih in miroljubnih sosedov, bolj varčnih gospodarjev, bolj
marljivih gospodinj; cerkev več služabnikov; nebesa več pre¬
bivalcev, — vi sami veselje in tolažbo tukaj, veliko plačilo pa
tam ! — Delajte tako, in vest vam ne bo očitala kedaj na smertni
postelji, lahko bote umerli, mirno počivali, in ko tudi ne bi bilo
križa na vašem grobu, živeli bote vi in vaši nauki v sercu
svojih otrok in vnukov v pozne rodove.

-®SS£S<<

>®SSSŽ-

65

Pristavek.

katoliški* d r n ž Im*  za K ra n j s k o.

IB™ g e leta je katoliška družba za Kranjsko občni zbor
obhajala o sejmu sv. Pavla, letos pa so mnoge okolišine o tem
času zborovanje zaderževale in v seji 25. prosenca je odbor
sklenil četerti občni zbor sklicati 3. sušca. Bila je tudi druge
leta z občnim zborom sklenjena kaka veselica, letos paje odbor
ločil zabavo ter poprejšni večer odločil za njo; občni zbor pa
se je deržal strogo le sledečega opravilnega reda:

1. Predsednikov nagovor.

2. Poročilo tajnikovo o odborovem delovanji.

3. Poročilo tajnikovo za dobrodelni odsek.

4. Volitev treh udov, da pregledajo in presodijo odborov
račun.

5. Posamezni nasveti.

6. Volitev novega odbora.

7. Sklepni govor.

Poročilo tajnikovo.

Ne bom veliko in obširno poročeval o delovanji katoliške
družbe; omenim le, da to, kar je letos družba storila, je silno
važno in tehtno, morebiti bolj kakor vse do sedaj storjeno, in
upajmo, da je sveti reči mnogo koristilo, če tudi se sad do
sedaj dozdevno še ne pokaže.

V pervi odborovi seji 23. prosenca 1872 so bili voljeni

8

66

opravilniki in sicer: GrofWurmbrand, predsednik; Dr. E. II.
Costa, podpredsednik; J. Flis, tajnik; Gerber, denarničar;
Močnik in Klein, zapisnikarja. Bilo je tudi v pervi seji sklenjeno
izdati letno sporočilo in imenik družabnikov. Odborov sklep
se je spolnil, bilo je izdano letno sporočilo in sicer od dveh
let, za leto 1870 in 1871, ter se je razposlalo vsim družabnikom.

Dne 10. sušca je katoliška družba napravila tombolo v
svojih prostorih, čisti znesek te veselice je presegal 300 gl.,
vse stroške je prevzelo društvo; nekaj dobitkov so darovali
dobrotniki, nekaj pa jih je društvo na svoje stroške nakupilo.
Po odborovem sklepu 12. sušca je bil ta znesek razposlan
naravnost na nar potrebnejši kraje dotičnim gg. fajmoltrom,
naj bi oni denar po previdnosti med uboge razdelili.

Dan 2. meseca junija 1872 je bil za Ljubljano, posebno
pa za št. Petersko predmestje imeniten dan; preteklo je namreč
400 let, od kar so bili kervoločni nasprotniki keršanstva, nejeverni
Turki požgali in razdjaii staro imenitno cerkev sv. Petra. —
Odbornik katoliškega političnega društva g. Regali je sprožit
misel, naj bi se ta dan slovesno obhajal v tej cerkvi Bogu v
zahvalo, da cerkev ohranuje in varuje zoper nar siloviteji
sovražnike, in v slaven spomin naših nekdanjih očetov, kteri
so tudi kri bili dati pripravljeni za sveto vero in ljubo slovensko
domovino. V četerti odborovi seji, pri kteri je bil nazoč tudi
preč. gosp. št. peterski fajmoštor IVI. Hočevar in g. J. Regali,
odbornik kat. političnega društva, je bilo sklenjeno spomin na
razdjanje cerkve slove.no obhajati, in bilje nasvet besednega
odseka odobren, naj bi se napravila 9. junija v št. Peterski
cerkvi slovesna sv. maša in času in slovesnosti primerna pridiga.
Vis. čast. gosp. korar Urh je pri tej slovesnosti blagovoljno
prevzel pridigo in navdušeno razlagal zgodovinski pomen tega
dneva. Ves ta govor je bil po sklepu odborovem natisnjen in
vsim družnikom razposlan. — Da take slovesnosti narod
podučujejo, navdušujejo in tudi k odločnosti napeljujejo, je
gotovo.

Svetemu Očetu je k njegovemu osemdesetemu rojstnemu
letu odbor po svojem predsedniku vosil srečo; sv. Oče so
v potrebnem odgovoru se katoliškemu društvu zahvalili.

67

Katoliško društvo sije omislilo, kakor je že znano, prekrasno
zastavo, kaj lepo in okusno delo, vezeno z zlatom in srebrom.
Ta zastava je bila 26. maja o 5. uri zjutraj v Uršulinski cerkvi
blagoslovljena in po sv. maši je bilo darovanje za zastavo. Da
to prelepo delo tudi veliko stane, to je očitno; vsi stroški so
495 gld. 82 kr. Veliko več pa bi stala, če bi ne bil gosp.
profesor Globočnik in njegova sopruga brezplačno napravila
prekrasne podobe, ki je na eni strani brezmadežno spočetje,
na drugi sv. Peter, ko mu Kristus ključe izročuje. Za ta
prelepi dar naj bo tukaj blagima dobrotnikoma očitna hvala
izrečena. Nabranega za zastavo je bilo vsega skupaj 336 gld.
66 kr., ostaja toraj še 159 gld. 16 kr. dolga, kteri znesek je
začasno kat. društvo posodilo. Ker se pa od društva tirjati ne
more, da, bi ono terpelo stroške, bo treba še za naprej kake
dobrotnike poprositi, ali pa v ta namen napraviti kako veselico,
da se društvu denar popolnoma poverne. Vdeleževalo se je
društvo pod to zastavo očitno pervikrat procesije pri sv.
Jakobu sv. Rešnjega Telesa dan. Sklenil pa je tudi odbor,
naj se pri pogrebu umerlih udov zastava nese pred trugo in
povabljeni so tudi udje naj se pogreba udeležujejo, kar se tudi
zgodi, če se le o pravem času smert družnika naznani.

Poročevalec dalje omenja imenitnost odreje otrok, posebno
sedanji čas, ko so šole brezverske. Keršanska, v resnici po¬
božna mati je nar izverstneji odgojiteljca, če tudi ni obiskovala
učiteljskih izobrazevališč in prebirala bukev o izreji otrok, ker
prava ljubezen do otrok jo navdihuje, jo uči vse ravnila ka¬
toliške izreje, ni je treba priganjati, ne siliti, da naj skerbi za
otroke; ljubezen jo sili in jo stori iznajdljivo, — le kakega
dobrega sveta včasih potrebuje. Ker bo sedanji čas dolžnost
otroke keršansko izrediti silo težji in večji del pripala staršem,
je odbor kat. družbe se posvetoval, ali bi ne bilo moč izdati
kake kratke primerne knjižice za prosto ljudstvo, nekterim
staršem v podbudo, drugim kot pripomoček pri izreji otrok. —
Literarnemu odseku je bilo naloženo to bolj na tanko prevda-
riti. Ta je v seji 21. junija sklenil sledeče: Naj se razpise
darilo za nar boljši spis o keršanski izreji mladine, kteri naj
bi obsegal vsaj dve tiskani poli; osnovo naj si pisatelj napravi

8  *

68

po volji; vender bi bilo želeti, da bi potrebno povdarjal napake
pri odgoji mladine pri nas, pomočke zoper napake otrok doma,
v šoli in po šoli, kaj se da pri odrašenih opraviti itd.; skrajni
obrok za dopošiljanje dopisov naj bi bilo 6 tednov; če se
pa ta čas nihče ne oglasi, bo društvo skerbelo, da se napravi
prestava in priravnava iz kakih primernih knjižic. Poslal je č.
g. J. Ažman, kaplan v Polji (sedaj fajmošter na Doljem), pri¬
meren spis, kterega je literarni odsek pregledal in pripravil za
natis — in ravno te bukvice, kterim je pridjano pričujoče po¬
ročilo, se zdaj razpošiljajo vsimi družbenikom. Take knjižice
je ljudstvo pri nas močno potrebovalo, ker do sedaj nismo v
novejših časih imeli nobene, ktera bi bila to tvarino obdelovala;
tako bo ta knjižica družbenikom prav dobro došla, in kakor
je upati, vsaj pri nekterih veliko koristila.

Naj imenitnejše delo kat. družbe preteklem letu pa je
bilo, da je osnovala in na. dan spravila tako obilne molitve in
procesije za sv. Očeta. Odbor bratovšine sv. Mihela na Du-
naji je namreč sprožil misel, naj bi se od julija do 15. avgusta
po Avstrijanskem napravile procesije do svetiš Marije Device
s tem namenom, da bi Gospod Bog na prošnjo Matere Božje
storil konec stiskam sv. Očeta in sv. Cerkve, pa Avstrijanskim
narodom dal zopet mir in edinost. Pri nas so mil. knez in škof
vravnavo tega pobožnega opravila kat. družbi izročili, kakor
lansko leto adreso do sv. Očeta in prošnjo do sl. ministerstva.
Vsled tega je odbor kat. družbe izvolil odsek, ki naj to reč
vravnava. Odsek za to izvoljeni se je bil sošel 24. in 28. maja,
in po prevdarku in posvetovanji je storil predloge odboru kakor
nasleduje:

1. Pobožnosti, procesije itd., ako je moč in okolišinc
dopušajo, naj bi se zavoljo edinosti z drugimi škofijami in po
želji bratovšine sv. Mihela opravile od 2. junija do 15. avgusta.

2. Kar se tiče osnove teh opravil, odbor kat. družbe
nasvetuje:

a) Za Ljubljano in okolico: Božjo pot k Mariji Devici na
Dobrovo, 15. avgusta.

b) Za vravnavo teh pobožnost po deželi naj se pošljejo pri¬
ljudne prošnje do prečast. gg. dekanov, naj bi se med

69

seboj in s svojimi č.č. gg. fajmoštri posvetovali in dogo¬
vorili, kdaj in kako hočejo te pobožnosti opraviti. Da bi
molitev toliko več sadu obrodila, naj bi verniki, tudi taki,
kteri se procesijo vdeležiti ne morejo, 15. avgusta obil¬
nejše k sv. obhajilu pristopili in ga v omenjeni namen
Bogu darovali.

Tudi je odsek naredil natančen načert za Ljubljansko
procesijo na Dobrovo

Kako krasno, kako veličastno seje vse to spolnilo! Kako
lepo sc je pri tej priložnosti pokaza la verlih Kranjcev ljubezen
do svoje matere sv. katoliške Cerkve! Kakor se ljubezen otrok
do staršev pokaže posebno takrat, kadar starši terpijo, kakor
se otroci oklenejo ljubljene matere, ako vidijo, da brezbožni
roparji jim jo iztergati ali celo umoriti hočejo, — tako se terdno
oklenejo verniki svoje matere sv. katoliške cerkve, kadar jo
od nasprotnikov vidijo preganjano, zatirano in oropano. — Ka¬
toliški družbi pa, smem reči, gre tudi nekoliko zasluge, da so
se na Kranjskem katoličani v tako obilnem številu in lepem
redu teh pobožnost vdeležavali. Tudi letos bi se gotovo ne
bilo toliko, ali nič storilo, če bi se kat. družba ne bila za to
prizadjala. Kako je ta odločnost in gorečnost sovražnikom se¬
gala prav do živega, so pokazali, ko so v svojih zborih strastno
divjali zoper očitno združeno spoznavanje sv. vere in napadali
one, ki so dosti serčni in odločni procesij se vdeleževati.

Zadnje važnejši delo kat. družbe je bila pobožnost, ktero
je bila napravila na svečnico v nunski cerkvi za sv. Očeta.
Sv. Oče so na prošnjo pobožnih osčb dovolili sv. odpustke vsim
vernim, kteri bodo na svečnico zakrament sv. pokore in sv.
Reš. Telesa vredno prejeli in devetdnevnico opravljali in vse
to Bogu darovali, da naj bi kmalo rešil sv. Cerkev in njenega
vidnega poglavarja iz rok sovražnikov. V odborovi seji kat.
družbe 23. januarja je bilo sklenjeno vse verne sploh po »Da¬
nici" povabiti, naj bi se te pobožnosti vdeleževali, posebno pa
ude kat. družbe v Ljubljani, naj ta praznik obilnejše k sv.
obhajilu pristopijo. V ta namen je bila v nunski cerkvi ob 6.
uri sv. maša, ktero so brali v. č. g. kanonik Kramar in pri
kteri se je veliko število vernikov sv. obhajila vdeležilo.

70

Tako je tudi letos kat. družba vsaj nekoliko posrednje
pripomogla, da se je na Kranjskem katoliška zavest očitno
razodevala. Obračali smo se letos z mnogimi molitvami do
vladarja vsih vladarjev, kteri zasmehuje vse sovražne naklepe
zoper sv. Cerkev, in kteri zamore v trenutku vse verige, s
kterimi jo vklepajo, raztergati ko pajčevino; kdaj se bo to
zgodilo, nam je neznano, zgodilo se bo
času. — Število družbenikov je 1121; ume
je odboru znano.

Dohodki društva

Vpisnina.

Letni doneski.

Več plačanega.

Darila.

„Nezmotljivost“.

„Savio“ ..

Drugi dohodki.

Stanovanje
Kurjava
Služabnik .
Inventar . .

Pisarna
Pisatelj
Pošta . .

Shodi . .

Tiskovine .
Nezmotljivost
Savio . . .

Naznanila . .

Milošnja . .

Knjižnica . .
Drugi stroški

Skupa j
Stroški:

8

65

84

291

84

28

96

61

Skupaj

1237 gld. 74 kr.

Toraj ostane družbi premoženja 148 gld. 37 kr.

71

Poročilo dobrodelnega odseka

katoliške družbe za leto 1872.

Kakor druge leta, je kat. družba tudi v pretečenem letu
skazovala posebno skerb revežem, zlasti siromaškim družinam.
V ta namen izvoljeni dobrodelni odsek je od 1. januarja do
konca decembra 1. 1872 v ta namen nabral 597 gld. 22 kr.
Poglavitni donesek so darovali dobrotniki, ki so obljubili vsaki
mesec ali celoletno v ta namen nekaj plačevati. Ko nam je
jelo denarja primanjkovati, prodali smo eno izmed petih obli
gacij, ktere je bila lansko leto neka blaga dobrotnica društvu
podarila. Pri 26 sejah je odsek po miloserenih gospeh, ktero
k revežam na dom hodijo ter se o siromaštvu vsac.ega pre
pričajo, razdelil 551 gld. 34 kr. in kakih 40 obnošenih oblek.
Za nadaljno razdelitev nam je tedaj se ostalo 45 gld. 88 kr., in
upamo, da nas bodo sedanji dobrotniki tudi zanaprej še pod
pirali. da se bode njih število še tudi pomnožilo. Vsem, kteri
morejo kaj darovati, to napravo katoliške družbe živo pripo
ročamo.

Razun tega je dobrodelni odsek po zimi 1. 1871 in 1872
s pomočjo miloserenih gospa in radodarnih ljudi 40 dečkom in
40 deklicam preskerbel čisto novo obleko, da jim je bilo moč v
šolo hoditi. Dobrodelni odsek se vsim dobrotnikom v imenu
obdarovancev priserčno zahvaljuje, ter jim ob enem podaje tudi
postčv pretečenega leta:

Dohodki:

Od več dobrotnikov po g. grofu Wurmbrandu
Od neznanega dobrotnika pod naslovom : „Stori

dobro“ ....  .

Od milostljivega knezoškofa.

Od hranilnice.

Od g. barona Antona Zois-a.

Od druzih dobrotnikov.

95 gld. — kr.

Skupaj . 492 gld. 40 kr.

Gospodje Češko, Terpinee, Sovan, Mali, Petričič, Heidrich,
gospa Homanova in gospodična Smrekarjeva so darovali mnogo
blaga in druzih potrebšin, da nam je bilo denarja še nekaj ostalo.

Za primanjkljej
Za obutaia . .

Za blago k obleki
Krojaču za vrezovanje
Za raznotere stroške

Stroški s o namreč bili
. 1870 .

5 gld. 41 kr.
133 „ 63 „
260 „ 21

15

6

o

!>

»

V

Skupaj . 420 gld. 25 kr.

Po odbitih stroških je tedaj ostalo gotovine 72 gld. 15 kr.,
ktera se je bila naložila in porabila letos, ko je kat. družba 50
dečkom in 50 deklicam napravila obleko. Stroški so bili ve¬
liko veri od lanskih in še niso poplačani. Pa nadjamo se,
preden leto preteče, da bodo popolnoma pobotani. Zato se
obračamo do vsih dobrotnikov, ki so imeli v navadi v ta na¬
men kaj dati, pa letos tega še niso storili, naj nas blagovoljno
tudi letos podpirajo in nam pomorejo, da ostali dolg popla¬
čamo. In on, ki je rekel: „Kar ste. kteremu teli malih storili,
ki v mene verujejo, ste meni samemu storili", jim bo vse
obilno poplačal.

V Ljubljani 3. januarja 1873.

Za dobrodelni odsek:

Marni M la n,

denarničar.

Odbor.

Po sporočilu je bil voljen novi odbor in trije družbeniki,
da pregledajo, presodijo in poterdijo poštev za preteklo leto.
Z večino glasov so bili v novi odbor izvoljeni p. n. gg.:
Costa E. H., dr. juriš; Čuber Ernst, duhovni pomočnik;
Dolhar Janez, ključavničarski mojster; Drašler Franc, čevljarski

73

mojster in posestnik; Flis Janez, katehet; Gerber Matija,
bukvovez in posestnik; Goršič Franc, orglarski mojster;
Heidrih Karol, semeniški spiritual; Jeran Luka, vrednik
Zg. Danice; Klein Anten, družnik Egerjeve tiskarnice; Klun
Karol, duhovni pcmoc'nik; Kramer Franc, korar; Laeheiner
Karol, škof. rač. vradnik in posestnik; Močnik Matej, šolski
oglednik; Mihalič Jurij, vradnik pri deželnem odboru ; Ničman
Henrik , bukvovez in posestnik; Novak Janez, mizar in posestnik;
Pirnat Tomaž, hišnik; Plehan Valentin, hišnik; Schreiner Matevž,
pasarski mojster in posestnik; Schvventner Jožef, čevljarski
mojster in posestnik; Urh Peter, korar; Vončina Leon, dr.
teologije; grof Wurmbrand Viljem.

Za pregledovalce pošteva so bili izvoljeni gg. Karun, Je¬
rina, Sovan. Poslednjič je sklenil g. podpredsednik dr. E. H.
Costa zborovanje blizo tako-le:

Povedal je g. tajnik, kaj se je dogodilo v kat. društvu
pretečeno leto; dobro pa je katoličanu se ozreti tudi malo po
svetu in pogledati,- kaj se v verskem oziru godi današnji čas.

Povsod in od nekdaj vidimo v hudi borbi dve načeli, dva
principa: hudo in dobro.  To je zaznamnjano pri vsih ljudstvih
in narodih, ohranilo se je iz izvirnega razodenja tudi pri ne¬
vernikih. Tako n. pr. imajo Perzi svojega Ormuzd-a (dobro)
in Ahrimana (hudo bitje). Tako je bilo že v začetku: Abel-
Kajn, potem Jezus in Iškarjot.

Nikoli pa se hudo zoper dobro ni bojevalo s toliko terdo-
v ratnostjo, kakor dandanes, ter hudo hoče po vsaki ceni dobro
zatreti in pokončati. Se ve, da to se ne bo zgodilo. Dobro
bode na zadnje zmagalo in hudo bo zaterto.

Čudno je, da hudo načelo se z lučjo hvali in baha, če
tudi je le dobro v resnici luč. Hudo pa je tista luč, ktera v
strahovitem požaru sveti, kakor pred dvema letoma pod pariško
„komuno.“ To narbolj pojasnuje razloček med hudim in dobrim.

Zakaj Bog dopusti, da se mora dobro tolikanj boriti, za¬
kaj ima hudo toliko moč? To je v božjih skrivnostnih sklepih;
zamoremo pa tudi to po nekoliko zapopasti. Kako je bilo pred
kacimi 15 leti vse mlačno in mertvo, in kako je zdaj! K ko¬
liki zavednosti je prišlo ljudstvo; kako krepko branijo katoli-

9

74

čani svoje pravice — od papeža do zadnjega vernega katoli¬
čana! Skazuje se prepričanje, serčnost, junaštvo pervih časov.
Kako hude reči je doživel sv. Oče Pij IX., pa skazoval se je
vselej skalo, zoper ktero nič ne opravijo viharji. Kako stano¬
vitno se vojskujejo škofje, zlasti na Nemškem, v Švici, kjer se
je sicer reklo, da je naj veči svoboda, pa razodeva se sedaj
trinoštvo in preganjane. Enako več avstrijanskih škofov. In
s škofi vred je določno in serčno katoliško ljudsvo. Kolik na¬
predek jev tem memo nekdaj!

V to pomagajo pa posebno tudi katoliške društva. Res
je, da vsa kat. Cerkev je družba, vender sedanji časi posebno
potrebne so tudi še zraven tega vstanovljeae katoliške
družbe. Potrebne so kat. družbe, kakor so potrebni katoliški
časniki zoper brezbožne družbe in časnike, da bi poslednji ne
zmagovali. Če je tedaj- na eni strani hudo, je vender dobro
na drugi, ki se zedinjuje še posebej v družbah in časnikih in
se tako čversto ustavljamo hudemu, poganjamo pa se za pravo,
za resnico, ktere smo se učili od mladih dni.

Omenil je še govornik, ker so se mil. škof svoji službi
odpovedali, in molitev priporočili za dobrega naslednika, da bo¬
de gotovo tudi družba, kakor si bodi svojo gorečnost v tem
skazala, da se priporočilo višega pastirja vresniči.

Vsak misleči katoličan mora poslednjič terditi troje po¬
trebno, kakor pravi naše geslo: za vero, dom in cesarja, čez
vse potrebno je, da smo res katoličani, tedaj: 1. vse za vero ;

kakor taki resnično ljubimo svojo domovino: 2. za dom; in
smo zvesti podložni: 3. za cesarja.

Stran.

Vvod  ......... 3

Kako potrebna je dobra izreja ......  3

Ktera je podlaga ........  7

Raki .........  11

Prepozno .........  19

Križ ..... ....  22

Lernejska kača . ... . ... 27

Še ena kača ........ 36

Slepec  ......... 40

Ceterta zapoved Božja  ....... 47

Sv. Nikolaj ........  52

Šola .........  59

Na pokopališu .... ....  61

Pristavek. Poročilo kat. družbe 1872

«5


' 4

■

I

n

NflRODNR IN UNIUER2ITETNR
KNJI2NICR

00000077145