KOROŠKI Glasilo ravenskih železarjev Leto XVI. Ravne na Koroškem, 25. avgusta 1966 Št. 3 Prijateljstvo s Čehi, raziskave domačih strokovnjakov, bilanca znanja, spomini na lepo in hudo, zapisi o kulturi — to je vsebina nase poletne številke mM: Poletje pod Jankovcem Vasilij Terseglav O potrebi razširjene reprodukcije v črni metalurgiji Naš gospodarski razvoj je bil v zadnjih dveh desetletjih nedvomno zelo (intenziven. Pri tem pa je, razen nekaterih drugih vzrokov, že zaradi neenakega začetnega stanja posameznih gospodarskih dejavnosti prišlo do določenih neskladnosti, bodisi v okviru industrije same, kakor tudi drugih gospodarskih panog. Tako je npr. posebno v zadnjih letih rastla proizvodnja predelovalne industrije mnogo hitreje od proizvodnje njej potrebnih surovin, kar povzroča našemu gospodarskemu razvoju kot celoti določene težave. Zaradi velikih potreb uvoza surovin in (reprodukcijskega materiala se le-te odražajo posebno pri naši plačilni bilanci. Ako hočemo, da bomo dosegli večjo medsebojno 'skladnost, tega danes, ko ponovno mnogo govorimo in razpravljamo o našem bodočem gospodarskem razvoju, ne bi smeli prezreti. Ta namen imajo tudi ta (razmišljanja. Smatramo namreč, da je pri bodočem načrtovanju našega gospodarskega razvoja prvo treba definitivno določiti mesto in vlogo jeklarske industrije, ki ji po njeni pomembnosti pri tem pripada. (Prvo kar bi morali vedeti, je, da je jeklo eden od najvažnejših reprodukcijskih materialov in da se z njim po svojem pomenu za razvoj industrije tlahko primerja samo še energija. Jekla ne potrebuje samo predelovalna, temveč v veliki meri tudi vsa ostala industrija, promet in gradbeništvo ter ne na zadnjem mestu tudi obrt in široka potrošnja. Zato se tudi v vseh državah v okviru gospodarskega planiranja proučuje poraba jekla in pogoji za njegovo proizvodnjo kot eden od osnovnih teipeljev za razvoj gospodarstva. Iz vseh, bodisi domačih ali inozemskih ekonomskih študij jasno izvira, da obstaja med gibanjem nacionalnega dohodka, porasta industrijske proizvodnje in potrošnje jekla določena medsebojna sorodnost. Vsem, ki se s tem ukvarjajo, je tudi znano, da v industrijsko (razvitih državah ustreza 10-odstotnem povečanju industrijske proizvodnje 11-odstotno povečanje potrošnje jekla tar da ije ta odnos v industrijsko manj razvitih državah še večji in se giblje med 13 —18 odst. Tako se tudi potrošnja jekla na prebivalca smatra danes za eno od važnih meril stopnje industrijskega razvoja določene države. To nam ilustrirajo tudi statistični podatki o gibanju potrošnje jekla na prebivalca. Tako znaša potrošnja jekla na prebivalca na leto v ZDA 616 ikg, v Zahodni Nemčiji 579 kg, v ZSSR 360 kg, Italiji 221 kg itd., medtem ko je znašala v Jugoslaviji leta 1965 vsega le 125 kg. S to letno potrošnjo jekla stojimo še vedno na repu evropskih 'držav. Jugoslavija bo iv najkrajšem času dosegla stopnjo gospodarskega razvoja, ko bo potrošnja jekla z ozirom na stvarne potrebe predelovalne industrije, ladjedelništva, gradbeništva in drugih industrijskih panog dosegla potrošnjo 250 kg jekla na prebivalca, kar ustreza letni količini 5 milijonov ton surovega jekla. Temu nasproti pa se giblje danes naša lastna proizvodnja jekla na nivoju okrog 2 milijona ton in se bo pri danes danih po-gojih za razvoj jeklarske industrije predvidoma do 1. 1970 povzpela šele na 3,2 milijona ton. Razkorak med proizvodnjo in potrošnjo se iz leta v leto povečuje. V lanskem letu smo uvozili preko 650.000 ton jeklarskih izdelkov v vrednosti okrog 120 milijonov dinarjev. S precejšnjo točnostjo pa se da ugotoviti, da bo v 1. 1970 kljub povečanemu obsegu proizvodnje še vedno treba uvoziti najmanj 1,4 do 1,5 miilij. ton jekla, v vrednosti Okoli 270 milijonov dinarjev. Ugotovili smo torej, ali še bolje — le ponovili splošno znano dejstvo — da je za določeno stopnjo gospodarskega razvoja neizbežna sorazmerna količina potrošnje jekla. Pri njegovi tako nizki (lastni proizvodnji pa se lahko razpravlja samo iv dveh alternativah. Ali naj ise potrošnja krije z lastno proizvodnjo ali naj se razlika med potrošnjo in proizvodnjo uvaža. V prvem primeru je v kratkem času treba naše jeklarske kapacitete povečati na kakih 5 milij. ton jekla letno, kar je možno doseči le, ako dobi jeklarska industrija v naši bodoči investicijski politiki določeno prioriteto. V drugem primeru pa bi naraščajoči uvoz predstavljal vsako leto večjo in težjo devizno obremenitev naše zunanjetrgovinske bilance. Katera odločitev med tema dvema skraj -nostima je boljša, oziroma kje leži zlata sredina, z enim stavkom ni mogoče ugotoviti. To je gotovo širok in zamotan ekonomski problem lin, 'kakor vemo, dima 'tudi vsaka medalja vedno dve plati. Jasno pa je, da govore iv prid čim višje lastne proizvodnje zelo močni argumenti. Prvo bi si morali ogledati, kakšni so naši pogoji za nadaljnji razvoj domače jeklarske industrije. Smatramo, da v glavnem obstajajo za to Vsi surovinski in energetski pogoji. Na tem mestu se ne bomo spuščali v podrobno analizo naših rudnih rezerv kot osnovne surovine za proizvodnjo surovega železa in preko tega surovega jekla. Zadostuje naj, da navedemo le, da znašajo danes 'Ugotovljene jugoslovanske rudne rezerve preko milijardo ton železne rude in da se po mnenju strokovnjakov lahko računa iše z nadaljnjo milijardo zunaj bilančnih rezerv rude. Povprečna količina Fe v naših irudah se giblje med 36 — 37 odst., medtem ko znaša evropsko povprečje 34 odstotkov Fe v rudi. Jeklarji tudi vedo, da v mnogih državah bazira njihova nacionalna industrija železa in jekla na mnogo revnejši rudi. Močna francoska jeklarska 'industrija v veliki meri (izkorišča domačo rudo z vsega 31 odst. Fe, medtem ko uporabljajo ZDA letno preko 50 milij. ton železne rude z vsega 25 do 30 odst. Fe. Premoga za proizvodnjo koksa, brez katerega ni surovega železa, resda doma praktično nimamo. Res pa je tudi, da pomen koksa za proizvodnjo surovega železa danes močno pada. S predhodnim opleme-njevanjem rud in uporabo dodatnih goriv in 'kisika v plavžu, specifična poraba koksa konstantno pada. Ta znaša danes v svetu okroglo 500 kg/tono surovega železa, medtem ko je ta v jugoslovanskem povprečju danes še vedno med 900 — 950 kg/tono. 2 oplemenjevanjem rude, kar je v teku, z možnostjo izkoriščanja kisika in mazuta ^ vseh naših plavžih, v Sisku in v bodoče v Smederevu pa še zeminega plina, se tudi pri nas lahko v znatni meri eliminira vpliv pomanjkanja premoga za kdksanje. Pred novo valjarno Tudi del starega železa, čeprav procen-tualno majhen, vendar danes še uvažamo. S proizvodnjo zlasti -masovnih vrst jekla po postopku surovo železo-(kisik, ki se z dograditvijo Skopja uvaja 'tudi pri nas, v svetu pa danes že resno izpodriva klasični SM postopek, postajamo tudi mi neodvis-nejši od starega -železa. Iz domačih izvorov smo tudi za 5 milijonski obseg proizvodnje jekla preskrbljeni z osnovnimi faro-zlitinami. To -so man-ganske in silicijeve zlitine, fero-krom, aluminij in še -nekatere druge. Za uvoz preostane le relativno manjša količina posebnih zlitin in Ikovin, potrebnih za izdelavo posebnih vrst tegiranega jekla (vvolfram, vanadij, nikelj, kobalt in podobno). Dalje vemo, da razpolagamo tudi z domačo industrijo ogn j ©vzdržnega materiala in s surovinami za njegovo proizvodnjo. Tudi na področju elektro-energije lahko trdimo, da razpolagamo z bogatejšimi izvori kot večina ostalih evropskih držav z razvito železarsko industrijo. S povečano potrošnjo električne energije v metalurgiji proizvodnje surovega železa se lahko tudi v nadaljnji meri eliminira poraba koksa in s tem naša dosedanja odvisnost od uvoza premoga za koksanje. Mimo ikratko opisane, gledano kot celota, ugodne surovinske osnove za močnejši in hitrejši razvoj domače železarske industrije pa imoramo ves problem -osvetliti še z nekaterih drugih vidikov. Jeklo je v primerjavi z drugimi izredno drag reprodukcijski material. Povprečna cena vseh, od osvoboditve do danes uvoženih jeklarskih proizvodov je znašala okroglo 180 dolarjev za tono. Kakšno obremenitev predstavlja za nas pri -tej ceni uvoz jekla, je bilo povedano že v enem od prejšnjih odstavkov. Enako kakor v vseh drugih državah, v nekaterih več v drugih imanj, je in bo tudi naša domača proizvodnja jekla obremenjena z določenimi deviznimi izdatki. To za-iradi potrebnega uvoza dela surovin in za proizvodnjo jekla potrebnega potrošnega materiala. Ko smo obravnavali našo surovinsko osnovo, smo rekli, da moramo danes uvažati pretežni del premoga za koksanje, določene količine starega in surovega železa, nekatere fero-zlitine in drugo. Devizna obremenitev naše sedanje proizvodnje jekla za nabavo teh materialov znaša kakih ‘26 do 28 dolarjev ina tono surovega jekla in jo imoramo oceniti kot relativno visoko. Ta obremenitev pa ibi se s smotrno in pravilno usmerjeno investioijiSko politiko -lahko znatno ublažila. Tudi to področje bi ise lahko obdelalo-v samostojni in dolgi povesti. Kratko rečeno pa je pri tem mišljena npr. potreba forsiranja domače proizvodnje suro vega železa — grodla na bazi domačih rud. S tem ne samo da odpade uvoz surovega železa, temveč bi -ga s sodobnimi -agregati in uporabo sodobne tehnologije, uporabo dodatnih goriv itd. v veliki meri lahko znižali; tudi specifično porabo koksa in s tem njegov znaten vpliv na sedanjo devizno obremenitev proizvodnje železa oz. jekla. V zvezi z večjo kapaciteto plavžev je možna tudi širša uporaba sodobne tehnologije proizvodnje, zlasti masovnih vrst jekla, direktno iz tekočega grodla (npr. LD postopek), kar bi bistveno popravilo tudi našo oškrbo s starim železom. Cisto grob apro- ksimativni račun kaže, da bi z večjim izkoriščanjem domačih surovin in z izpopolnjeno tehnologijo pod normalnimi pogoji lahko izdelovali jeklo, ki bi bilo obremenjeno namesto iz dosedanjimi 26 do 28, le še s kakimi 20 dolarji -po toni. Računano na gotove jeklarske -proizvode (valjano — -kovano iblago) bi ta devizna obremenitev znašala okroglo 25 dolarjev iza tono gotovih -izdelkov. Kakor v večji ali manjši -meri za vse drugo, obstajajo tudi za izračun investicijskih vlaganj določane empirične formule, -ki so za informativne -iaračune zadosti točne. Tako se računa, d-a znašajo danes investicijski stroški za kompleksno železarno z letno zmogljivostjo 1 milijon ton jeklarskih izdelkov okrog 400 milijonov dolarjev. Pri naših prilikah in razmerah odpade od tega okroglo 150 -milijonov dolarjev na uvozno opremo. Ker vemo, da nas stane tona uvoženega jekla med 170 — 180 dolarji in po odbitku vrednosti uvoznih surovin (ca. 28 dol./tono) 145 — 155 dolarjev, vidimo, da pokrije domača proizvodnja milijon ton blagovne proizvodnje že v enem letu devizni izdatek za Izgradnjo ustrezne domače železarne. Pri tem obstaja še vrsta drugih momentov, ki govore v prid nadaljnjega razvoja domače železarske industrije. Glavni od teh so večje angažiranje domače strojne in gradbene industrije, gospodarsko strateški momenti, neodvisnost 'od -inozemstva, pri čemer ne smemo pozabiti na rezultate nekaterih v inozemstvu izvršenih raziskav, ki kažejo, da se nacionalna industrija ne more normalno razvijati, alko je več kot 30-odstotno odvisna od uvoza j-ekla. To so bile v osnovnih obrisih le glavne misli, ki govore v prid nadaljnjega razvoja domače železarske industrije, in to do -meje, -ki bi krila minimalne potrebe predelovalne industrije in ne bi šla na škodo materialne rn-oči Jugoslavije. Današnja nizka proizvodnja se v vedno večji -meri javlja kot strukturna neusklajenost v naših planskih proporcih, medtem ko obstajajo za njen ir-azvoj vsi objektivni pogoji. Crna metalurgija je panoga, katere gibanje in razvoj je treba planirati na dalj- še perspektivno obdobje. Potreba za izdelavo tako imenovanih tudi med železarnami med seboj usklajenih dolgoročnih planov stopa že danes isama od sebe na površje. Pred njihovim oblikovanjem pa je nujno, d-a imamo v državnem m e, ril u razčiščena vsa zgoraj nanizana gledišča; dokončno izoblikovano in utemeljeno stališče, kakšno mesto pripada črni metalurgiji v bodočem perspektivnem razvoju naše države; Ikako prilagoditi dinamiko in prioriteto, bodisi v celoti ali po posameznih proizvajalcih naši ekonomški moči, kar bi -moralo biti edino vodilo pri reševanju vseh teh problemov. Pri tam se bo -treba zoperstaviti vsem vplivom ipartikularizma, ki potekajo navadno iz izvorov, proti katerim odpor navadno ni bil učinkovit. Izdelava takih med -seboj navzven in znotraj same panoge všklajenih in -realnih programov, pri čemer m-oraj-o odločati edino le ekonomski momenti (tar skupni jugoslovanski -interesi in koristi, pa zahteva čas. To je iisto-časno tudi lodgovor na vprašanje, ki ga bo verjetno marsikdo postavil, namreč zakaj govorimo o tem že danes, (ko vemo, da -sedanjih investicij v teku ne bomo realizirali pred letom 1970. Priprave marajo biti skrbne in temeljite, če hočemo tudi z dejanji slediti ciljem gospodarske reforme. Res bi bilo nekoliko prezgodaj danes na široko razpravljati -o deležu naše železarne v tem idoIg o/ročnem planu razvoja črne metalurgije, vendar pa j-e naše podjetje že pripravilo prvi informativni predlog osnutka našega dolgoročnega razvoja. Ta predstavlja le osnovo za medsebojno vskladi-tev bodočega razvoja posameznih železarn in jugoslovanske železarske industrije kot celote. O tem našem programu -bomo lahko govorili šele v nekaj (letih, ko bo dobil konkretnejše Oblike, odvisno od izoblikovanja načelnih stališč. Osnovni princip, ki nas bo vodil pri oblikovanju razvoja jeklarstva na Ravnah, je eden. Vsa nova vlaganja morajo služiti ekonomizaciji in intenzifikaoiji naše proizvodnje, povečanju istopnje finali-zacije naših izdelkov, -izboljšanju tehnologije, odstranjevanju -ozkih grl in izboljšanju kvalitetnega nivoja naših proizvodov. Naša kladivarna Predstavljamo prijateljski Ždar V 7. št. Informativnega fužinarja srno poročali o tem, kako in zakaj se je naše mesto pobratilo z Zdarom. Da pa bomo ta 'kraj in ljudi spoznali, objavljamo reportažo Zdenka Stejskala, urednika glasila tovarne ZDAS. Uredništvo Dragi prijatelji, bralci Fužinarja! Z velikim veseljem pošiljamo vsem prebivalcem lepega in gostoljubnega mesta Ravne prisrčne in prijateljske pozdrave nekaj desetin delavcev iz Zdara nad Sazavo, ki so že bili pri vas in osebno spoznali tradicijo, lepoto in modeme tendence Raven, kakor tudi vseh, ki poznajo vaše mesto samo iz pripovedovanja, iz naših časopisov, ter onih, ki so vam poslali kos svojega dela, in teh je mnogo. Naša velika želja je, da bi čimprej začela obratovati proga v valjarni — izdelek ZDAS — in da bi bili z njo zadovoljni, ker je prav ona predstavljala tisti začetek, iz katerega je zrasla pobuda za prijateljske stike, ki pa je istočasno tudi izraz davnega bratstva obeh naših narodov. Kdor pozna Ravne in Zdar, pride do zaključka, da imata mnogo skupnih potez, čeprav se med seboj razlikujeta. Ze pred tisoč leti so prišli v naš kraj iskalci rude. Našli so železo in srebro ter v okoliških gozdovih žgali oglje za taljenje. Odtod tudi ime našega mesta Zdar (žar), ki je bilo ustanovljeno leta 1252 kot rudarsko mesto in se je nekaj stoletij tako tudi razvijalo. V primerjavi z Ravnami, kjer se železarska tradicija nikdar ni prekinila (to potrjuje vaš muzej), je v Zdaru in okolici začela postopoma usihati v 18. in 19. sto- letju, ker so drugod našli bogatejša in donosnejša rudišča. Tako je Zdar postal poljedelsko mestece z okoli 4000 prebivalci, katerega slavno preteklost izpričuje :le samostan, v katerem je bila nekoč tudi visoka šola. tudi kardanske gredi Tako je Zdar pričakal 1. 'in z majhnimi spremembami tudi 2. svetovno vojno, ko močnejših partizanskih gibanj našega ljudstva, ki je prizadejalo nemškim fašistom veliko izgub. Češkomoravsko višavje, v sredini katerega leži Zdar, je bilo tudi eno od zadnjih bojišč te vojne, na katerem so hitlerjevske armade razpadle 9. ima-ja 1945. Nekaj malih tovarn za obutev in majhna izdelovailnica ribiškega pribora ni moglo oživiti tega kraja, bogatega z lepimi gozdovi in ribniki. Tako je nastala Zdarska tovarna strojev in livarna (ZDAS), podjetje, ki daje celemu Zdaru nov pomen, v okolici pa so obnovili iskanje rude. Kjer so leta 1948 rasle visoke smreke, je avgusta 1951 steklo prvo jeklo iz električnih oblačnih peči; kjer so še pred tremi leti nabirali gozdne sadeže, so začeli domači tkalci in poiljedelci s pomočjo delavcev in inženirjev iz vse Češkoslovaške Izdelovati prve dele valjarskih ogrodij in druge težke stroje. Spremenilo se je celo mesto. Zrasle so nove hiše, šole, nove ulice, drug za drugim so se dvignili k hladnemu nebu Vysočine dimniki našega ZDAS. Zrasla so nova naselja, prišli so novi ljudje, nastale so nove skupnosti. Nastale so nove težave lin novi problemi. Mesto je prehitro raslo, da bi moglo obenem zadovoljiti vse potrebe prebivalstva glede trgovine, kulturnih ustanov in športnih objektov. Te gradimo zdaj. Ustvarjamo velilk športni center, pripravljamo gradnjo doma kulture. Potrebe so velike, kajti Zdar šteje 14.000 prebivalcev. Veliki načrt zazidave mesta obsega zgodovinsko središče Zdara z nadaljnjimi stanovanjskimi četrtmi. Tovarna ZDAS sestoji iz dveh strojnih obratov in iz metalurškega podjetja. Strojni obrat II. ima halo, ki spada med naj večje v srednji Evropi, z montažnimi ladjami, je v okoliških gozdovih zaživelo eno naj Sončni zahod v Zdaru V ZDAS obdelujejo visokimi 30 m. V mnogo držav izvaža ŽDAS težlke stroje, tovarna .kovanih izdelkov — TOKOZU, ki se je tudi razširila, pa znan ribiški pribor in drobne športne potrebščine. Če vzhaja sonce pri vas nad strmimi koroškimi hribi, vzhaja pri nas nad gozdovi Valovite Vyso6ine, ki .dosega 500—600 m nadmorske višine. Nedaleč od Zdara je najvišji vrh Devet skal, Ikii ima 900 m. Zdair leži na .obeh bregovih Sazave, ki priteka iz bližnjega, dvesto ha obsegajočega ribnika Velike Darko. Vysočina je pretkana s celo mrežo rekreacijskih središč. Naš kraj ne ponuja romantičnih atrakcij, zato pa odkriva svoje lepote .obiskovalčevim očem v daljnih obzorjih, v stoletnih gozdnih velikanih in v stotinah ribnikov. Pozimi zajame Vyso-čino mrzla lepota metrskih snežnih zametov; ta planina daje inspiracijo slikarjem iz cele Češkoslovaške. In ljudje? Ljudje so pri nas enaki kot povsod. Dobri so, tu in tam pa tudi manj dobri. Morda so nekoliko trdi in zadržani, takšni, kakršne sta ustvarila prav Vysočina in stoletno delo v gozdovih. Tisti pa, komur ponudijo svoje prijateljstvo, se .nanje lahko zanese. Naše iroke pa so se srečale z vašimi v prijateljskem stisku. Zato ste v našem mestu vselej dobrodošli in veselimo se vsakega srečanja z vami. Naj bo pot, ki sta jo ubrali naši podjetji in naši mesti, ena od mnogih poti k prijateljstvu med Jugoslovani in Čehi. Zdenek Stejskal BLEJSKA PESEM Otok bleški, kinč nebeški naše zemlje znan, vcn’c iz raja te obdaja, biser naš krasan. Vsak dosledno ima vedno delo in skrbi, sem izleti so nešteti, duh se tu zvedri. Dar prirode sredi vode zelen vabi tja, k zelenici in cerkvici ladjica vesla. Tu z višine, s te pečine gleda stari grad, z druge plati pa skalnati gore sivi sklad. Kdor sem pride, ga obide čarobni razgled. Ta krasota, naša dota. slavni naš je Bled. Sem prihajaj, sc opajaj s to lepoto vso, to krajino našo divno hvali s pesmijo. Blaž Mavrcl VABILO SODELAVCEM Ker bo naš list najbrž že v svoji zadnji letošnji številki imel več prostora za članke o domačem kraju in ljudeh kot doslej^ vabimo sodelavec, da nam pošljejo čimveč dobrega in zanimivega gradiva. Za 4. številko sprejemamo članke do 20. oktobra 1966. Uredništvo Ždarska panorama Ribolov v Novem Veselem pri Zdaru Žetev na Vysočini Direktor Gregor Klančnik Umetniško oblikovanje in naša ustvarjalnost Potem kio sta primorski apnenec 'in dolenjski hrast že tri leta bila snov, v katero iso umetniški ustvarjalci vseh celin in raznih narodov ulivali svoja čustvena doživetja, potem ko ista Portorož in Kostanjevica že postala pojem kiparjev sveta, se je leta 1964 pridružilo še jelklo in Ravne na Koroškem so kot tretje pridobile čast kraja Forme vive. Ni slučajna odločitev, da se med materiale upodabljajočih ustvaritev mednarodnega simpozija vključi tudi za človeški napredek najpomembnejša kovina. Jeklo je že od svojega odkritja poleg izdelave življenjskih dobrin priljubljena snov umetniških ustvarjalcev. Ni slučajna odločitev, da se je med umetniške centre vključil tud-i tipičen industrijski kraj. Združevanje proizvodnje in umetniške ustvarjalnosti, približevanje proizvajalca in oblikovalca čustev ter lepote vse bolj postaja vir prave civilizacije. Živimo v času nezadržnega tempa indc, strijskega razvoja, v času, ko se gospodarstveniki neprestano bavijo z mislijo, kako bi dosegli večjo in cenejšo proizvodnjo, kako bi dali izdelkom višje kvalitetne dosežke. Neredki v tej ihti pozabijo, da izdelkom ni zadosti dati le srce in moč, temveč da je vsaki človeški ustvarjalnosti — tudi industrijski — potrebno dati tudi dušo. Industrijsko oblikovanje, ki koristno združuje z lepim, je pojem, katerega osvaja svet, je gibanje, ki serijskim izdelkom pridružuje umetniške sestavine in jim daje ekonomično estetsko obliko, spojeno z duhovno dovršenostjo. Inženirji in umetniški ustvarjalci si v moderni proizvodnji torej sežejo v roke, da bi izdelki vsebovali naravi dane in človeku zaželene vrline. Tudi proizvajalci osnovnih surovin ne morejo mimo tega, tudi orni morajo biti zainteresirani za to, da končni izdelki iz njihovih snovi dobijo elegantno, koristno in okusno obliko. Oblikovanje materialov v umetniške dosežke — skulpture — razvija čut potrebe proizvajalca po dajanju duha njegovim izdelkom. V tem je smoter prisotnosti kiparjev med industrijskimi proizvajalci. To smo vsaj delno dojeli na Ravnah. Ravne na Koroškem so kraj od včeraj) danes in jutri. Tu je več ko*t 300-1etna tradicija in sedanjost ulivanja žlahtnih jekel Izdelava plemenitih proizvodov zahteva čut za preciznost, žlahtna in razvita čustva, prav to pa umetniška oblikovitost neguje. Ni torej slučajna, temveč smiselno pogojena vključitev Raven med kraje Forme vive. V jeklarni na Ravnah so se delavci-fuži-narji srečali z upodabljajočimi umetniki, ki so z varjenjem, kovanjem, litjem dajali jeklu lepoto oblike. Gb proizvodni ustvarjalnosti so se kiparjem rodile zamisli za nove oblikovne storitve, fužinarji pa so v njihovem delu spoznali sorodnost naporov ter enakost proizvodnje in naj višje stopnje delovne ustvarjalnosti. Kiparji iz daljne Kanade, Japonske, Italije, Poljske ter iz naše domovine so prispeli k nam, da bi iz nerjavečih in drugih vrst jekel iv razsežnostih, ki jim vsak dan niso dosegljive, brez napotkov, popolnoma svobodno in ofo pomoči naprav ter fužinarjev dali jeklu nove duhovno vrhunsko oblikovane dosežke. Ravne so kraj, iz katerega beremo srednjeveško življenje in v katerem vidimo vsa obdobja razvoja družbenih odnosov, zatiranosti, irasti in napredka. V novem naselju so v arhitektonskem oblikovanju jasne sledi od dir aktivnega upravnega vodenja do uvedbe in samouprave delovnih skupnosti Prenos samostojnega razpolaganja z dohodkom na podjetja je razvil tudi svobodo izražanja, kar vidimo pri sproščenem arhitektonskem kreiranju novejših objektov. Tem so se sedaj pridružile še svobodno izpričane likovne stvaritve. V širokem prostoru, ikjer se človeški dosežki zlivajo z naravo, so dobile najlepši dom. Naselje in kraj sta se obogatila is čari skulptur, ki kot nakit dopolnjujejo dosežke novega življenja. Ubrano z naravo, arhitektonsko dognano, hortikulturno dopolnjeno je naselje olepšano še s Skulpturami, oblikovanimi iz snovi, ki je vir dohodka in napredka kraja. Iskreno se zahvaljujemo vam: Yves Tru-deau, Giancarlo Marchese, Jerzy Jarnu-szkiewicz, Jo Oda, Zoran Petrovič, Stevo Luketič in Slavko Tihec, ki iste obogatili naš kraj in nam nudili možnost, da oplemenitimo tudi naše spoznanje. Predvsem mlajšim rodovom bodo vaše, s kladivom ia ognjem izražene duhovnosti gojile slo p° lepoti, ki jim bo dala nove poglede in potrebo neposredne vezi duhovne in materialne ustvarjalnosti jutrišnjega dne. Po šofersko — Tone, si letos izvozil v šoli? — Ne, zaradi napake v diferencialu. Dvojna piramida pred domom MlS Novi pogledi Foto: J. Sater Inž. Mitja Sipek Magnetni kontrolorji (Nadaljevanje) V prejšnji številki Koroškega fužinarja smo si bežno ogledali nekatere postopke magnetne kontrole jekel in razpoke. Opisani postopki so imeli eno skupno lastnost, to namreč, da smo z njihovo močjo odkrivali Slika 1 (zgoraj), slika 2 (spodaj) magnetna polja, ki so bila navzoča nad. napakami in so tako izdala napako. V bistvu je torej bil govor samo o različnih sledil-cih-*deiektivih, ki so iskali taka stresana magnetna polja in jih v različnih oblikah prikazovali tako pač, da so bila očesu in ušesu zaznavna. Spoznali smo tudi skupno slabo stran teh postopkov, namreč to, da so uporabni le na magnetnih jeklih in pa, da moramo vzorce prej na kakršenkoli način primerno namagnetiti. Te slabe strani močno ovirajo široko uporabo prej opisanih postopkov, vendar pa jih zaradi velike občutljivosti in enostavnosti ne morejo potisniti iiz uporabe. 2e v prejšnjem članku smo napovedali nadaljevanje, v katerem bi si ogledali druge postopke prav tako na magnetni bazi, vendar take, ki so uporabni tudi za nemagnetne materiale in materialov ni treba prej magnetiti. To jo velika prednost, saj gre delo mnogo hitreje od rok. Takoj vidimo, da tu nimamo več opraviti z odkrivanjem izdajavskih magnetnih polj nad napakami v takem smislu kot prej, temveč zasledujemo spremembe v materialu, kadar ga izpostavimo vplivu zunanjega magnetnega polja. Ce ne odkrivamo direktno magnetnih polj, potem tudi odpade nevarnost motenj zaradi različnih tujih magnetnih polj, katera pa ne izvirajo iz napak, temveč so se kakorkoli prikradla v neposredno bližino detektorja, iki juh je odkril in zamešali med signale defektov. Te moteče pojave težko odpravimo, so pa prav različnega izvora. Na primer palica je prišla v dotik z nekim magnetnim predmetom, ki je pustil magnetno iSled na njeni površini. Taki sledi pravimo »točkasti magnetni pol«. Ta pol je sicer slab, vendar zadosti močan, da ga zelo občutljiva sonda najde in ga predstavi kot napako, čeprav je v resnici ni. Druga možnost je npr. 'ta, da je palica na nekaterih mestih bolj trda, trda struktura ima običajno tudi magnetne lastnosti drugačne kot pa mehka, zato bodo na meji dveh takih struktur magnetne silnice izstopile, kakor hitro pa se to zgodi, sonda te silnice odkrije in zopet prikazuje napako, ki ni napaka. Tretja taka težava je magnetostrikcija. Skoraj vsi magnetni materiali imajo bolj ali manj izrazito lastnost, da se krčijo ali razširijo, če pridejo v magnetno polje pa tudi obratno, da povzročijo spremembo magnetnega polja, če jih stiskamo ali nategujemo. To pomeni, da bodo oddali neki magnetni signal, če po njih udarjamo, saj udarec pomeni zvok ali mehansko stiskanje. Do takih udarcev pa seveda pri transportu palic po valjčnicah neizogibno pride, tako da npr. magnetna sonda občuti take udarce ma palici rim prikazuje moteče signale, ki so čestokrat mnogo večji, kot pa je koristni signal, ki izvira iz napake. Tako lastnost smo našli pri (jeklu VCV ali Per-1, mnogo manj pa pri jeklih EC-80 ipd. Vsem tem motečim vplivom se moramo nekoliko izogniti, tako da gradimo diferencialne sonde, to so sonde, ki široke magnetne pojave sicer registrirajo, vendar jih dalje ne nakazujejo, ker so vezane v protistiku in se signali uničijo. Ozke magnetne vozle kot so npr. nad ostrimi razpokami, pa registrirajo, ker magnetni vozel najprej prepotuje eno, nato drugo sondo, 'ki je v neposredni bližini prve. Takoj pa moramo pripomniti, da je Slika 1 (zgoraj), slika 3 (spodaj) gradnja takih sond komplicirana in je občutljivost za prave napake močno odvisna od širine magnetnega vozla, torej tudi od širine razpoke ali pa globine, v kateri razpoka leži pod površino. Kako govori jeklo? Jeklen glas je mogoče poslušati, tudi razumeti ga je mogoče, treba je le pravilno vprašati. Jeklo na preiskavi se obnaša kot majhen otrok, ki še ne zna z lastnimi besedami povedati, kaj mu je, če ga vprašamo, kaj ga boli. Na njegovo bolezen moramo sklepati bolj iz njegovega obnašanja kot pa iz njegovih odgovorov. Če ga vprašaš, ali ga boli glava, bo pokazal na trebušček ali pa obratno, izveš le, da ga .nekaj boli. Če pa potipaš na pravo mesto, pa zajoče in že veš nekaj več o njegovih težavah. Če jeklo na pravem mestu potipaš, tudi zajavka, če je tam defekt. Potipati pa ga moraš s tako roko, ki seže do bolečega mesta. Ko smo govorili o magnetnih kontrolorjih v prvem sestavku in povedali, da iščemo magnetna polja nad razpokami, jih sedaj (lahko primerjamo z ranami, ki so zatečene, nabrekle .in boleče. Če pa je bolezen pod kožo, jo je seveda teže najti in je tre- ba potipati na pravem mestu, da jo odkrijemo. Sondo, Iki deluje po principu vrtinčastih tokov, bi lahko imenovali tako roko, ki sipa nevidne elektromagnetne silnice skozi kožo, skozi vrhnjo plast jeklene palice v njeno notranjost in povzroči, da palica na neki način reagira na tak dražljaj, Iki ga sonda občuti, kot občuti roka obolelo mesto, če le ni pregloboko. Kako globoko seže ta občutek, moremo na sondi v določenih mejah izbirati. Visokofrekvenčna sonda, kot jo imenujemo, pošilja iskozi palico spreminjajoče ise magnetno polje, ki premetava elementarne magnete iz ene smeri v drugo. Pri tem pa seveda opravlja delo. Čim večkrat je treba obrniti tak magnetni pol iz ene smeri v drugo, tem več dela je treba, to delo pa se pokaže v obliki toplote, palica se prične greti. Zamislimo si, da je cela palica sestavljena iz samih malih magnetnih paličic in vsalko od teh moramo obrniti, potem nam bo razumljivo, da bomo z isto močjo opravili v istem času enako delo. Če je takšno obračanje počasno, jih bomo obrnili več po globini, če pa je hitro, jih bomo pač utegnili Obračati le na površini. Tiste, iki pa ,so bolj globoko, pa bodo stale pri miru. Večje število takih akcij v določenem času tehniki imenujejo »višja frekvenca«, efektu pa, ki pri tem nastopi le v površinskem .sloju, pravijo »površinski efekt« ali »skin efekt«. Če torej zvišamo frekvenco, otipavamo bolno palico le na površini. Če naletimo na razpoko, bo iseveda na tem mestu enakomerno obračanje dipolov preprečeno, sonda to čuti in nas alarmira. V tem je ravno visokofrekvenčna sonda bistveno različna od navadne magnetne sonde, kajti ona povzroča bolečino in na bolnem mestu tudi pove, da je (bolečina nastopila. Strokovno bi rekli, da je namesto defekta visokofrekvenčna sonda .spremenila svojo impedaneo, ki se pokaže v obliki induciranega električnega impulza. Pri tem postopku .torej odpade magnetenje vnaprej, tudi tuja magnetna polja ne imatijo, ker ne izvirajo iz materiala, sonda pa sprašuje material, magmetostriktivne lastnosti so prav tako brez pomena. Vsi vplivi pa le ne odpadejo, npr. bolj trda površina drugače sprejema elektromagnetne dražljaje kot nežna, mehka. Tudi tisti, ki ima trdo kožo, je manj občutljiv za dražljaje, pa 'tudi manj pove, Ikaj se v njem godi. Razlika v strukturi torej tudi na visokofrekvenčno sondo vpliva. Tako magnetno izpraševanje materiala ipa je lahko dvoje vrst. V prvem primeru pustimo, da visokofrekvenčna sonda enostavno otipava površino jeklenega pacienta. Tako lahko najde vsako obolelo mesto, posebej in ga zaznamuje po stopnji ogroženosti: tam, kjer bolj boli, je signal večji. Dru- Slika 1 (zgoraj), slika 4 (spodaj) gi način pa je ta, palico pustimo potovati skozi magnetni predor — visokofrekvenčno tuljavo. V tem predoru pa ga elektromagnetne silnice obkrožajo okoli in okoli in tako ne sprašujejo pacienta, na koliko mestih ga boli okoli telesa, temveč ga vprašajo samo, ali ga boli pri glavi, trebuhu ali ipri nogah. Vsi bolezenski efekti se seštevajo, ne glede na to, na katerem mestu po Obsegu nastopijo in tuljava pove: »Pacient pri nogi ni zdrav, v trebuhu ima motnje, pri glavi pa je popolnoma abnormalen, ni uporaben, mora na zdravljenje.« Šele detajlna preiskava bo pokazala, ali ga boli uho, zob ali pa je bolezen v glavi. Lahko bi rekli, da je visokofrekvenčna tuljava naborna komisija, ki pove: »Sposoben, nesposoben«, ne pa, kaj mu je in je namenjena Slika 1 (zgoraj), slika 5 (spodaj) za masovno kontrolo, deluje hitro in je enostavna, medtem ko je visokofrekvenčna sonda specialist, ki točno pove, kje bolezen tiči in kako resna je. Uporaba visokofrekvenčnih metod je zalo zapeljiva, ker so postopki irazmerarma hitri, njihovo prikazovanje napak ni odvtisno od hitrosti pomikanja sonde po površini ali skozi tuljavo, žal pa na njihovo točnost delno vpliva sestava jekla, predvsem pa z njimi ne moremo prodirati globoko v material, ker običajno uporabljamo višje frekvence 10 do 100 kHz. Rezultati visokofrekvenčne magnetne kontrole pa niso odvisni samo od pravih napak, ki nastopijo v preiskovanem vzorcu, temveč, kakor smo že prej omenili, od sestave jekla, če uporabljamo tunelsko tuljavo, potem še od premera vzorca, njegove perme-abilnosti ali enostavno povedano, njegove sposobnosti, koliko magnetnih silnic lahko prebavi. Ce pa uporabljamo visokofrekvenčno sondo, moramo Skrbeti, da povratni vpliv na sondo zaradi razdalje od površine ni ibolj izrazit, kot pa vpliv pravih napak. Praktično lahko ugotovimo, da je povratni vpliv vzorca na sondo mnogo večji kot pa vpliv malih napak. Potrebno je torej napraviti sondo neobčutljivo na dotik. To dosežemo tako, da jo poganjamo blizu resonančne točke. Zopet nov pojem. Bil sem na steljeiraji, ko je nekdo tako zavriskal, da se je razletel stekleni cilinder na petrolejki. Cilinder 'se je razletel zaradi resonance. Možakar je namreč dobro vedel, katero višino glasu mora izbrati, da spravi cilinder take .in take velikosti in oblike v lastno nihanje, ki je tako močno v točki resonance, da steklo popusti. Podoben je primer, če zavpijete v prazen sod, pri določeni višini tona sod zelo močno zadoni, za vse ostale glasove pa je gluh; in končno, kdorkoli je .bil vojak, ve, da četa vojakov ne sme korakati čez .most v parad- nem koraku, ker se ilahko zgodi, da doseže frekvenca korakov lastno frekvenco mostu, tki je elastičen lin se upogiba, pa bi dosegel prevelika nihanja in bi se porušil. Tudi električni nihajni krog, v .našem primeru visokofrekvenčna 'tuljava z dodatnim vezjem, ima zelo dober posluh za določeno frekvenco, za vse drugo pa je v veliki meri .gluha, zato je v bližini resonančne točke tudi neobčutljiva na bližino kovinske površine, občuti pa vpliv napake, čeprav je mnogo slabši od vpliva površine. Kako izrazit je ta vpliv, moremo vedeti iz serije posnetkov na našem prototipu visokofrekvenčne sonde, katerega smo zgradili v de-fektoskopskem oddelku in dokaj dobro odkriva razpoke. Na sliki 1 vidimo osnovno frekvenco nihanja .oscilatorja pri 20 kHz. To namerno popačimo na ojačalu za moč in jo vidimo ina sliki 2. Na sliki 3 vidimo nihanje na visokofrekvenčni sondi v bližini resonance. V 'tej točki je sonda neobčutljiva na bližino kovine, občuti pa razpoke na površini, kar je vidno na sliki 4, ki je podobna sliki 3, leda je amplituda nihanj nekoliko močnejša. Na sliki 3 nazorno vidimo, da ije sonda pobrala iz pojačanega nihanja na sliki 2 le čisto frekvenco, na katero je uglašena, za vse ostale frekvence pa je gluha. Razlika med sliko 3 in sliko 4 je razmerama majhna v višini signala pri razmeroma globokih razpokah na vzorcu. Sedaj moramo ta signal elektronsko predelati, talko da nam ostanejo samo razlike v višini. To žal ni mogoče talko enostavno storiti, kot bi s škarjami odrezal zgornji del Slike. S posebnimi prekrmiljenimi ojačevalci dosežemo, da se pojačajo le vrhovi nihanj iz slike 4, kot je razvidno na sliki 5. Ti vrhovi pa so približno 3-krat ožji kot en nihaj na sliki 1, 2, 3 in 4, 'to pomeni, da imamo .sestavljena nihanja, v katerih moč- Slika 6 no nastopi tretja, harmonična, ki izvira iz .odkritih napak t.j. 60 kHz. Ker nas osnovna frekvenca 20 kHz samo moti, jo Skušamo odpraviti z novim .resonančnim krogom, ki pa je v nasprotju s prejšnjim, prepusten za vse frekvence, za .lastno frekvenco pa je gluh. Torej islabo prepušča nihanje 20 kHz, dobro .pa prepušča nihanje 60 kHz, ki je merilo za velikost napake, na drugi strani oj.ačevalke pa zopet vključimo resonančni krog, ki prepušča samo 60 kHz, za vse ostale pa je .gluh, kot kaže slika 5. Tako smo se znebili nihanj, ki .nam nič ne koristijo, izmerimo pa velikost nihanj, ki ponazarjajo napako na materialu. Ako uporabljamo tunelsko 'tuljavo, ki je posebno privlačna za .manjše dimenzije palic, se nam zgodi, da v rezultatu sodeluje cela vrsta krivcev, iki naj predstavlja kvaliteto palice in ga tako ali drugače popači. Na sliki 6 je prikazan posnetek na katod- nem osciloskopu, ko je potovala ena palica skozi tuljavo. Palioa je imela več defektov. Iz te zmešnjave oscilogramov je -dokaj težko razpoznati, kateri povzročitelj je krivuljo popačil in na katerem .mestu, kajti cela širina slike pomeni 1/100 sek., ker smo uporabili nizko frekvenco 50 kHz. Na vsak način pa vidimo na začetku in koncu slike močna popačenja, ki pa ne izvirajo iz napak, temveč iz spremembe strukture palice. Prave napake povzročijo popačenje v osrednjem delu oscilograma. Treba bi bilo torej opazovati ali elektronsko nadzirati samo osrednji del oscilograma, kar se je v .starejših modelih aparatov tudi izvajalo-Vendar so rezultati kljub vsemu bili tako nezanesljivi, da je bilo treba preiti na odpravljanje nezaželenih povzročiteljev. Ta postopek imenujemo frekvenčna analiza oscilograma. Važen pripomoček je močno predmagnetenje palic v enosmernem polju, ki je tolikšno, da je material popolnoma zasičen z magnetnimi silnicami .in morebitne spremembe magnetnih lastnosti materiala sploh ne pridejo več do izraza. Fsro-magnetni material se obnaša kot nemagnet-ni. Tako smo izključili vpliv spremembe struktur, ne pa vpliva sestave ali dimenzije. VpMva prevodnosti, ki je delno odvisen od sestave jekla, sploh ne .moremo ločiti od vpliva razpok, .medtem ko lahko vpliv dimenzije s frekvenčno analizo ločimo. Taka naprava je .sedaj v poizkusni izgradnji, .in če uspe, je namenjena za hitro avtomatizirano magnetno kontrolo palic od najtanjših pa do 30 mm premera. Za palice večjih premerov pa že želimo vedeti na katerem mestu na obodu je napaka In kako globoka je. Eden od pripomočkov je vsekakor visokofrekvenčna sonda, ki kroži okrog palice, najnovejše naprave pa se poslužujejo magnatografskega kolesa, ki daje zanesljive rezultate, je pa seveda uporabno sarno na feromagnetnih jeklenih materialih. dobro voljo KORISTNO POTOVANJE Domišljav londonski zdravnik dr. Henu-rill je pravil o svojem potovanju po tujini. Nekdo od prisotnih je čez nekaj časa pripomnil: »V časopisih sem bral, da ste bili izven Londona." — »Tako?« se je čudil zdravnik. »In kaj so še pisali časopisi?" — »Da jev zadnjem času umrlo v Londonu in v predmestju skoro 150 lljudi manj, kakor prejšnje mesece." SIN IN SPOL Aleksander Dumas je bil, kakor znano, afrikanskega rodu. Njegovemu sinu so nekoč očitali, da malo piše. »Ah,« je odvrnil Aleksander Dumas mlajši, »za delo je dober moj oče! Cernu pa imamo zamorce?" KOLEDAR Zena angleškega pesnika Drydena je sovražila knjige, ki jih je njen mož strastno prebiral. Dejala mu je: »Rada bi bila knjiga, potem bi vsaj malo skrbel zame!« »O,« jo je potolažil pesnik, »všeč bi mi bila tudi kot koledar.« »Zakaj pa ravno kot koledar?« »Ker je vsako leto nov!« Inž. Ivan Zupan SILE PRI VRTANJU (Nadaljevanje) Jeklo ECMo 80 je comentacijskio jeklo z masovno uporabo v avtomobilski industriji, industriji reduktorjev in gonil. Pri izdelavi zobnikov — pri ozobljenju in provlačenju pa je dobra obdeljivoist pogoj za rentabilno delo, pa nas rezalna sila in obnašanje pri obdelavi iprav posebno zanimata. Jeklo VCMo 230 uporabljamo za najzahtevnejše strojne dele, ki so normalno zelo visoiko poboljšani. Taki deli morajo biti večinama zelo gladko obdelani, obdelava pa je zahtevna predvsem glede izdržljivosti orodja. Izbor materiala — obdelovanca Poizkusna vrtanja z namenom merjenja rezalnih sil bomo izvajali v sledečih treh kvalitetah materiala: Slika 30 — mikrostruktura jekla C 60 Ch 1868 (povečano 400-krat) 1 jeklo za poboljšanje CK 60 šarža 1868 C 0,62, Si 0,30, Mn 0,69, P 0,020, S 0,023, 2 jeklo za cementaoijo ECMo 80, šarža 2158 C 0,15, Si 0,35, Mn 0,90, P 0,023, S 0,019, Cr 1,19, Mo 0,27, 3. jeklo za poboljšanje VCMoj 30 šarža 2296 C 0,28, Si 0,35, Mn 0,62, P 0,014, S 0,018, Cr 2,62, Mo 0,12, V 0,15. Jeklo C 60 ima najbolj razširjeno uporabo v strojegradnji, večino rezalnih preizkusov pa izvajajo prav na tem jeklu. St. Kvalih Sarža Normah 1 CK-60 1868 860" 2 EMCo 80 2158 880° VCMo 230 2296 830" Na osnovi teh rezultatov smo izbrali pogoje termične obdelave kosov za probno vrtanje. Lastnosti obdelovancev so naslednje: CK-60 — poboljšan na 86-89 kg'mm-, pri čemer niso ugotovljene razlike trdot po preseku, VCMo-230 — poboljšan na 96 kg mm- brez razlike po preseku, ECMo-80 — termično obdelan na 70-73 Slika 31 — mikrostruktura jekla ECMo 8» Ch 2158 (povečano 400-krat) Za vsako od treh kvalitet smo izdelali po 10 kosov j amini pnab, s katerimi smo po sledeči shemi preizkusili celotno območje termične obdelave. Žarjen Kaljen Popuščanje 720" 1-4-820"C 5-8-840"C 9-720" in 920" 10-750"C 1.5-500" C 2.6-600" C 3.7-650" C 4.8-700" C 720" 1,2-820" 1,3,5,7-150" 3,4-840" 5,6-860" 7,8-880" 9-730 in 900" 10-780 in 950" 2,4,6,8-250" 720" 1-4-840" 1,5-500" 5-8-870" 9-720", 800" 2,6-600" 1000" 3,7-650" 10-750", 900" 4,8-700" naknadno štev. :i//,-kalj. 800" kg/imim2, pri čemer tudi ni razlik po preseku. Vse tri kvalitete CK 60, ECMo 80 in VCMo 230 so bile izdelane v elektro pečeh, nato pa toplo valjane na 70 mm 0. Obliko obdelovanca predstavlja slika 33. Tako pripravljeni obdelovanei tako po obliki, dimenziji, stanju termične obdelave in mikrostrukturi omogočajo povsem enake pogoje dela, kar je prvi pogoj za dosego irealnih in primerljivih podatkov. Preizkus obdelave z odvzemanjem s pomočjo merjenja sile Splošno Preiskave obdelave z odvzemanjem izvajamo zaradi ugotavljanja obdeljivosti materiala kakor tudi zaradi ugotavljanja rez-nih lastnosti materiala, -iz katerega je orod- Slika 32 — mikrostruktura jekla VCMo 230 Ch 2296 (povečano 400-krat) je izdelano. S pridom 'jih lahko izkoristimo za določanje neoporečnih prevzemnih pogojev. $55 l \p $60 Slika 33 — oblika obdelovanca z načinom vpenjanja Slika 34 — vrtalni stroj z vrtalno merilno napravo Izrazi in pojmi, s katerimi tolmačimo ugotovitve, dobljene pri preizkusu obdelave z odvzemanjem Obdeljivost materiala je pojem, ki označuje lastnosti nekega materiala, katere zaznamo pri obdelavi le-tega z določenim orodjem. Obdeljivost je tem boljša, čim daljša je rezna obstojnost orodja, čim krajši je čas odrezavanja določene količine odrezkov, čim boljša je kvaliteta obdelane površine, manjša poraba energije in ugodnejše oblikovanje odrezkov. 30 3. » ^ n, Sl3 Slika 36 — diagram momentov pri vrtanju v jeklo C 60 oznake I Rezna obstojnost označuje lastnosti nekega materiala, ki pri obdelavi z odvzemanjem določenega materiala pri določeni obliki rezila in pod danimi pogoji določen čas vzdrži pri rezanju nastale obremenitve. Na preizkušanje obdeijivosti materiala — obdelovanca — ima določen vpliv ma- Slika 37 — diagram momentov pri vrtanju v jeklo ECMo 80 oznake II terial orodja in obratno. Ni mogoče dobiti splošno veljavnih vrednosti za obdeljivost in rezno obstojnost, ki bi bile neodvisne od obeh materialov iz ugotovljenih merjenih lastnosti enega samega materiala ali z enim samim preizkusom. Pri ugotavljanju obdeijivosti in rezne obstojnosti je potrebno upoštevati sledeče pojave, Iki nastopajo ločeno ali povezano, vrednotiti pa moramo vsakega posebej. Izdržljivost je čas dela nekega orodja od ostrega brušenja do zatopitve, merimo jo v minutah. Rezalno orodje je pri različnih načinih obdelave različno obremenjeno. V glavnem Premer jvectra. Slika 38 — diagram momentov pri vrtanju v jeklo VCMo 230 oznake III razlikujemo: obremenitev zaradi visokega segrevanja rezila, ki nastopa zaradi odtrga-vanja in gnetenja odrezka ali zaradi nagri-zavanja ploskve prostega koita in zajede od odrezka oziroma predmeta. Navedene obremenitve nastopajo skupno, lahko pa jih ločimo na: Slika 40 — diagram sil pomika v jeklo C 60 oznake I toplotno izdržljivost T, če je izdržljivost prevladujoče odvisna od temperature, ki nastopa pri delu, npr. pri struženju in rezkanju jekla z visoko trdnostjo in pri velikih rezilnih hitrostih; obrabno izdržljivost T’, če je izdržljivost prevladujoče odvisna od obrabe rezila, vpliv temperature pa je drugoten. Sila rezanja je sila, ki je potrebna za od-trgovanje in gnetenje odrezka. Pri obdelovalnih preizkusih imenujemo glavno silo Pt silo, ki deluje v smeri rezanja. Ta saila deluje na celoten presek odrezka, njun kvocient pa imenujemo pritisk rezanja, označujemo pa ga s Ks (izraz ne ustreza definiciji spicifione sile, vendar jev strokovni literaturi uveljavljen). Silo rezanja označujemo s fcp, pritisk rezanja pa s kp/mm-. Hrapavost površine lahko zadovoljivo točno ugotavljamo vzdolžno in prečno na smer irezanja. Hrapavost sama ni odvisna samo od kvalitete .in stanja materiala obde-lovanca in orodja, temveč tudi od vrednosti medsebojnega trenja in nagnjenja k lepljivosti. Hrapavost .merimo v //. Oblikovanje odrezka kairaktenizira nastajanje odrezka, npr. nagnjenje k navariva-.nju odrezka, nagnjenje k nastajanju dolgih odrezkov oziroma kratko lomljenje. Le- 7 — — - — -------------------------------1 o 16 io mm Premer jrectra. Slika 41 — diagram sil pomika pri vrtanju v jeklo ECMo 80 oznake II Slika 42 — diagram sil pomika pri vrtanju v jeklo VCMo 230 oznake III Slika 44 — specifični rezalni pritisk v odvisnosti od velikosti pomika (C 60, oznake I) Mp 2000 1500 I 1000 900 700 600 200 100 /6 0,5 Pomik J mm/c/r 0,6 Premer svedra D a 30 i Slika 45 — sila pomika pri vrtanju jekla ECMo 80 v odvisnosti od premera svedra in pomika te lahko označimo tudi s krčenjem odrezka oziroma s krčilnim faktorjem L Za zanesljivo vrednotenje obdeljivosti moramo večinoma navesti več pravkar opisanih lastnosti, časovna izdržljivost pa je v splošnem najbolj merodajna. Slika 16 — spreminjanje specifičnega rezalnega pritiska vzdolž rezila svedra (KURREIN) Vpliv pri obdelavi z odvzemanjem Da bi rezultate preizkusov obdelave lahko med seboj primerjali, moramo poznati naslednje vplive, ki pa morajo 'biti čimbolj enakomerni: - pri obdelovancu: struktura in trdnostne lastnosti, ki so odvisne od kemične sestave, načina izdelave jekla, stanja termične 'Obdelave ter toplotne in hladne predela- Slika 48 — vrtalni moment in ročica prijemališča sil Pe —pri stroju: vrsta stroja, sile rezanja in njih obvladanje, togost stroja, vrsta pogona in miren tek .stroja; — pri pogojih obdelave: rezilne hitrosti, globina rezanja, pomik, oblika reza (enakomeren, prekinjen), hlajenje oz. mazanje, čas dela, oblikovanje odrezka, tj. prosto, dušeno. Slika 49 — diagram porasta momenta od dotika svedra do vrtanja s polnim premerom ve. Enakomernost struikture in trdnostnih lastnosti so po vsem .obdelovalnem preseku odločilne važnosti; — pri materialu, iz katerega je izdelano orodje, prav tako struktura in trdota, ki sta zopet odvisni lod kemične sestave, načina izdelave jekla, tople in hladne predelave kakor tudi toplotne .obdelave, tj. kaljenja in napuščanja; — pri orodju: vrsta orodja, rezilni koti, stanje rezila, vpenjanje orodja in togost stroja; kp/m 600 500 300 C § 200 100 5° 6’ 7” 8“ 9' 10’ 15' iU- £7 Spanwir\M y enllong der Hauptschneide Slika 47 — odvisnost specifičnega točkovnega rezalnega pritiska od kota y vzdolž rezila svedra (KURREIN) Način preizkušanja Pri ugotavljanju obdeljivosti in rezno-obstojnosti uporabljamo te .metode: 1. preizkušnja pod obratnimi pogoji, vendar z namenom prihraniti material in čas pod zaostrenimi pogoji, 2. preizkušanje z obdelavo, ki je samo preizkusnega značaja, 3. preizkušanje brez obdelave, toda z namenom, da bi iz dobljenih rezultatov dobili zaključke, ki bi jih lahko uporabili za ugotavljanje obdeljivosti in rezne obstojnosti. Namen in bistvo preizkusa Z merjenjem sil ugotovimo vsoto sil, ki nastopa pri odrezavanju, tj. pri odtrganju in ognetenju odrezka kakor .tudi pri trenju med orodjem, obdelavancem in odvijajočim se odrezkom. S tem karakteriziramo in izmerimo vse lastnosti .materiala, ki pri ob- AuBendurdmsser O des Bohr er s | Derspezt ftsche Schniti -druck erre/ctit em Minimumom Durch-messerd'0,70 i * 6 G®] 0,19 mm/U VorscM. ® 500,0,46 * u ♦ 5000,06 - 'i U 50(8,1,44 . ■> * 500,1,92 • " • 40&,0,1S ■ - •400 ',0,98 - « • «00,1,92................. * 300)0,13 •• " « Einftufider Fosdnsdmide 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,0 OJ 1,0 Vtrho/fms d/D des bet rodite ten Ourchmessers zum Bohrdurchmessvr L \ - Slika 50 — sile pomika in prijemališee dela vi z odvzemanjem nastopajo. Preizkus z merjenjem sil pri rezanju je torej zelo ugoden za določanje obdeljivosti materiala vseh vrst in bi ga lahko imenovali kratka preizkusna metoda. To metodo lahko omejeno uporabljamo za določanje rezne ob- stojnosti orodja. Kolikor obraba orodja izzove povečane sile rezanja in te lahko registriramo, iz njih pa zaključimo stopnjo obrabe, bi pri tem morali izločiti vse spremembe na geometriji rezila, tj. sprememba kotov zaradi obrabe ploskve prostega kota in zajede. Merjenje sil nam v tem primeru registrira -stopnjo obrabe, metoda pa je uporabna v glavnem za materiale s kratkimi odrezki. Pri sedanji stopnji razvoja je preizkus obdelave z merjenjem sil predvsem uporaben za preizkušanje obdeljivosti materiala. Preizkus obdelave z merjenjem sil izvajamo z ustreznimi merilnimi napravami, v glavnem pri struženju v smeri delovanja glavne sile v odvisnosti od rezilne hitrosti, lahko pa tudi od pomika. Tako namerjena glavna sila rezanja ne odraža .samo lastnosti preizkušanega materiala, vsebuje tudi vrednosti trenja, ki nastopa med -orodjem in obdelovancem, torej od uporabljenega orodja. Glavna -sila rezanja je pri struženju odločujoča komponenta sile rezanja, ostale komponente pa imajo podrejen vpliv. Preizkus vrtanja in meritve Vrtanja so bila izvedena na vrtalnem stroju mass, češke proizvodnje (-slika 34). Da bi povečali stabilnost .stroja -oziroma zmanjšali odklon na zahtevano mero (maks 200 p), je bila s stremenom 80x20 mm izvršena povezava med vpenj-aln-o mizo in glavo stroja. Z merjenjem je bilo ugotovljeno, da znaša odklon pri 3000 bp sile pomika samo 180 do 190 /i. Pri vrtanju v -izbrane obdelovance pod opisanimi pogoji smo z mehaničnim odčita- vanjem -in električnim 'registriranjem ugotovili podatke, ki iso razvidni iz naslednjih tabel in diagramov. Podatk-i so navedeni ločeno za vrtailne momente in sile pomika. Primerjava -dobljenih podatkov z rezultati tujih avtorjev je razvidna iz tabele na str. 16. Pri svedru 40 mm 0 rezultati le zmerno odstopajo. Občutnejša razlika -pa nastopa pri svedru 16 0. Vsi avtorji pa -navajajo, da stvarni podatki od tabelaričnih vrednosti razmeroma močno odstopajo -zaradi najrazličnejših vplivov, ki so -bili uvodoma poudarjeni in obdelani. Vrtalni moment Podatki iz slike 35 in diagramov 36, 37 in 38 omogočajo ugotavljanje vrtalnih momentov v -odvisnosti -od različnih pomikov. Z -naraščajočim pomikom specifični vrtalni pritisk upada. Priporočljivo je torej izbrati večje pomike, -saj nam le-ti pri isti jakosti stroja omogočajo večjo produktivnost. Specifični pritisk pri naraščajočih pomikih v začetku močno upada, kasneje pa postane konstanten, pač odvisno od ostalih okolnosti. Sile pomika Pri -obravnavi sil pomika do sedaj ni uspelo l-očiti vpliva širine prečnega -rezila od sil pomika, zato je nujn-o, da pri obravnavi le-teh vedno navajamo njihovo obliko -in širin-o. Vpliv -oblike in širine -prečnega rezila je obdelan in grafično prikazan s sliko 17. Vrtanj-a, katerih rezultate razberemo iz diagramov slike 39, šo -bila vsa izvedena -s križno brušenim svedrom 0,15 D T =- 3 Iz navedenih podatkov povzamemo, da -piri -dvojnem pomiku siila pomika naraste za 68 odst., kar je vidno iz slike 45. Falkto-r stopnjevanja pomika je povsem -odvisen -od kvalitete in stanja termične obdelave obdelovanca in znaša: po -Stoevverju za jeklo 0,73, po -ScMeisingerj-u za jeklo 50 kp/mm2 0>68) po -Shaw an Oxford za SAE 3245 0,69, po Schleisingerju za Cr Ni jeklo 0,846, po Schleisingerju za siv-o -litino 0,635. Vrtanju z -velikimi pomiki -bomo dali prednost, saj s -povečanim pomikom čas vrtanja proporcionalno zmanjšamo, sila pomika in s tem -uklon vrtalnega stroja pa naraščata občutno počasneje. Načinu brušenja -sved-ra, -predvsem po obliki in širini prečnega rezila, pa je potrebn-o posvečati vso pozornost. Rezalne sile, rezalni pritisk, vrtalni moment Pri ugotavljanju specifičnega rezalnega pritiska (ks), rezalne -sile (Pe) in vrtalnega m-omenta (Md) naletimo na vprašanje, kje prijemlje dvojica -rezalnih sil Pe. Prijemališče rezalnih sil Pe bo-mo ugotovili s sledečim -opazovanjem. P-ri vrtanju s svedrom opazujemo in registriramo porast momenta od prvega začetka vrtanj-a pa vse do trenutka, ko sveder zareže s polnim premerom. Diagram b, slika 48, -prikazuje porast momenta od dotika svedra do globine 10,7 -mm, ko sveder zareže s polnim premerom. Krivulja I. prikazuje stanje oziroma -porast -momenta od točke do točke na rezilu svedra. Vrednost bi praviloma Slika 51 — diagram momenta pri normalnem vrtanju Slika 52a — porast sile pomika pri zavrtavanju svedra 40 0, s 0,2 mm, mat. C 60 Stdkf* z' v Slika 52b — porast sile pomika pri zavrtavanju svedra 40 0, s = 0,2 mm, mat. C 60 dra pa le-te zaradi sledi obrabe (Fasen-schneide) zopet nekoliko narastejo. KUR-REIN je proučeval točkovni rezalni pritisk vzdolž rezila svedra in, kakor je razvidno iz slike 46, ugotovil, da na premeru 0,7 D rezailne sile dosežejo najnižje vrednosti, na-kair zopet naraščajo. Faktor 0,7 D v celoti sovpada s porastom sil na diagramu 1 b. Kakor je iz islike dalje razvidno, KURREIN območja do 0,18 D ni proučeval, dig.ram 1 b pa osvetljuje tudi ta primer. Točkovne rezalne sile pa bi lahko spravili v sklad s točkovnimi .odrezilnimi koti. To zvezo prikazuje po KURREINU slika 47. Isti avtor je zaključil, da je točkovni specifični rezalni pritislk obratno sorazmeren z velikostjo odrešilnega kota (5. Slika 53 — diagram sil pomika pri vrtanju s svedrom 40 0, s = 0,5 mm, v 6,3 m min, mat. C 60 (I) Slika 54 — ponovitev vrtanja kakor na sliki 53, toda v že zavrtano vrtino Slika 56 — amplituda momenta pri vrtanju s svedrom 40 0, s = 0,5 mm, v = 10 min, mat. C 60 (I) imenovali točkovni vrtalni moment oziroma po preračunu točkovne rezalne sile (kst). Pri podrobni obravnavi krivulje I. bi našli logično zvezo med točkovnimi re- zalnimi silami in rezalnimi pogoji. Širina prečnega rezila pri negativnih odrezilnih kotih (do — 60°) zahteva zaradi znanih vplivov večje rezalne sile. N-•- J » v ur aI; . siava * wwiči3s ................. . ^ h ■ r , • v , yvv, , ^-X"-i*' Slika 65 — vrtanje s stopničastim svedrom (d == 40 0, s = 0,313 mm/obrat, v — 10,7 m/min) Slika 68a sile pomika pri vrtanju s stopničastim svedrom (22 0, s = 0,313 mm/obrat, v = 6 m/min, 'lična nihanja rezalnih sil pri vrtanju. Fre-kvenoa im amplituda inihanj, ki otežkočata predvsem mehanične meritve, pa imata bistven vpliv na mirno delo, vzdržljivost orodja, kvaliteto površine ter rentabilnost sploh. mat. VCMo 230) Vpliv na rezalne sile Registrirni zapisovalec pri meritvah z upornostnim-i merilnimi trakovi (DMS) uspe slediti samo nižjim frekvencam, pa je zato amplituda pomanjšana in znaša ca. 10 odst. Iz diagrama slike 57 razberemo, da je vrtanje do oa. 27 mm globine potekalo dokaj mirno. Proučimo primer vrtanja, ki ga razberemo iz diagrama in podatkov slike 57. Zasledujemo sile momenta po globini vrtanja, to pa od začetka vrtanja do globine 38 mm, za oba primera registracije sil, tj. mehaničnega iregistratorja (slika 57) in rnemo-tron zapiska (slika 58). Krivulje 1, 2, 3 in 4 slike 58 prikazujejo minimalno spreminjanje amplitude oziroma njene karakteristike. Pri nadaljnjem vrtanju z relativno zelo velikim pomikom (s = 0,4 mm/obrat) pni -izbranem svedru (D — 16 mm 0) -in visoko poboljšanem materialu (VCM-o 230, 90 do 95 k-p/mm2) pa -se je zaradi vpliva globine, zaradi torzijške odpornosti svedra začelo pojavljati močnejše tresenje. Krivulji 5 in 6 slike 58 prikazujeta to dogajanje. Nihanje po krivuljah 1 do 4 slike 58 so posledica tvorjenja in rušenja navarjenega rezila. Nihanje po krivuljah 5 in 6 iste slike pa je posledica resonančnega sovpadanja prej omenjenih -nihanj z osnovno frekvenco svedra in verjetno tudi vrtalnega vretena -stroja. Spremenjeni vplivi in dušenja občasno nihanja umirjajo, nakar se le-ta ponavljajo v različnih jakostih in frekvencah, kar vse nazorno kaže zadnji del -diagrama slike 57. Obraba orodja pri delu izzove v vsakem primeru porast rezalnih sil. Ce pa so pogoji -dela taki, da -obraba lahko narašča zelo hitro, sile narastejo do take mere, da lahko polomij-o orodje in -ogrožajo stroj. Analizirajmo tak primer, katerega pogoje razberemo iz teksta slike 59, rezalne sile pa iz diagrama -slike 59 -in memotron zapisa slike 60. Pogoji vrtanja po sliki 59 so presegli toplotno zdržljivost svedra pri nehlajenem vrtanju. Obrabna širina je na -obodu skokoma nar-astla, kakor je razvidno iz slike 61, in porušila zunanji rob sved-ra v dolžini oa. 5 mm. Kakšen je -Obdelovanec, kaže slika 62. Temu primerno je na-rastel vrtalni moment (na 45 kpm). Zaradi -opisanega dogajanja i-n vpliva rezanja pa je nihanje prešlo v resonanco z osnovnim nihanjem svedra in stroja, -nastalo je tako močno tresenje, da je -bilo nujno nadaljnje delo talkoj prekiniti. Krivulja 1, 2 in 3, ki so -bile posnete v zaporedju nekako z naraščanjem nihanja in tresenja stroja, prikazujejo dejanske amplitude -nihanja, -katerim registrator na sliki 59 ni mogel slediti. S tem je nazorno podan porazen vpliv prevelikega porasta obrabne širine na -sile rezanja in na okvaro orodja, ki pri -tem nastane. Posledice tresljajev so na sliki 62 vidne v -obliki zarez oziroma na poškodovani površini. Iz števila tresljajev in -obratov lahko ugotovimo, da je frekvenca tresljajev znašala ca. 250 Hz. O. SVAHN navaja, da nihalna frekvenca znaša pri delu z brzo-rezni-m -orodjem -od 80—700 Hz, torej v našem primeru nekje v sredini. Nihanje rezalnih sil lahko opazujemo pri vrtanju s stopničastim svedrom. Oblike in dimenzije takih svedrov so razvidne iz slike 63. Diagrama slike 64 in 65 prikazujeta porast momenta -oziroma reza-lnih sil pri vrtanju. Vse štiri stopnje svedra so na diagra- v y :.w Podatki momentov pri vrtanju v jeklo Pomik s = 0,125 mm/ obrat Pomik s = 0,2 mm/ obrat Pomik = 0,313 mm/ obrat Pomik s = 0,5 mm/ obrat Slika 66 — nihanja pri vrtanju po sliki 64 (krivulja I je posneta na prvi stopnici, krivulja 2 na drugi 3 na tretji itd.) mu vidne ipo tem, kako naraščajo rezalne sile. Manj razločna ipa so vidna nihanja teh sil oziroma velikost amplitude. Slika 66 ponazarja porast amplitude nihanj po posameznih stopnicah svedra. Pri isti togosti svedra in nespremenjenih elastičnih odnosih med strojem, orodjem in obdelovan-cem amplituda narašča proporcionalno s premerom svedra oziroma 66 Izpitni odbor je bil takole sestavljen: predsednik: Golčer Anton, profesor, ravnatelj podpredsednik: Mrdavšič Janez, profesor tajnik: Filipančič Jožica Člani: Banko Metka (an), Cerar Jerica (fr), Garb Franc (fi), Hiasat Marija (an), Kodrin Mihael (bio), Kožar Erna (ne, an), Krivograd Alojz (zg), Krivograd Irena (zg), Lodrant Stanko (ke), Medved Drago (ze), Mrdavšič Vera (sl), Sušnik Anton (sl), Uran Terezija (ma), Vevar Danijel (ma), Zorko Zinka (ru), Stopajnik Franc (abs. soc.), Komprej Vinko (teh. vzg.), Kotnik Janko (te), Ivartnik Anton (PV) in zunanji sodelavec prof. dr. Franc Sušnik (ne). Kandidati: redni učenci, ki so uspešno dovršili IV. razr. v tem letu: iz IV. a: 7 + 13 = 20 iz IV. b: 10 + 8 = 18, iz IV. c: 10 + 13 = 23’ iz IV. č: 2 -F 11 — 13. Pismena iapita iz slovenskega jezika in matematike ali tujega jezika sta bila dne 13. in 14. junija 1965. Ustni izpiti so bili od 16. do 18. junija. Končni uspeh zaključnih izpitov je bil tale: 12 odličnih, 18 prav dobrih, 21 dobrih, 14 zadostnih, 9 nezadostnih; odstopil ni nihče! Uspeh kandidatov: Iz IV. a ERJAVEC Zvonko —- dober, GLOBOČNIK Ivan — odličen, KOREN Ivan — odličen, KRISTAN Minko — odličen, TUŠAK Maksimiljan — dober, ULCEJ Jožef — dober, URANŠEK Maksimiljan — odličen, BUKOVEC Antonija — prav dober, DELALUT Darinka — prav dober, DREZGIČ Jelena — dober, GRILC Milena — odličen, HOVNIK Marija — prav dober, JEZERNIK Julijana — prav dober, KOTNIK Helena — dober, PISTOTNIK Alenka — sl, RAMŠAK Helena — prav dober, RESNIK Ljudmila — sl, SKOČAJ Marija — zadosten TOMAŽ Nada — zadosten, VEČKO Elizabeta — prav dober. Dopoldne plug, popoldne žerjav v topilnici, vse dni pa garanje iz IV. b FABRICI Marijan — dober, KAC Ferdo — prav dober, LEBIČ Janez — zadosten, OCEPEK Milan — odličen, PRAPER Jožef — zadosten, PROST Edvard — prav dober, ROVSNIK Anton — dober, SEME Franc — zadosten, SE-SEL Anton — dober, VRLIC Franc — prav dober, FLAJMIS Marjeta — zadosten, GUTEN-BERGER Kristina — dober, JESENIČNIK Silva — zadosten, JEZ Irena — dober, MIKLAVC Marija — dober, MODREJ Marija — an, PIKALO Rafaela — zadosten, STOSIR Marija — bio. iz IV. c DRETNIK Drago — prav dober, HOVNIK Franc — prav dober, KAC Ivan — prav- dober, KEBER Stefan — zadosten, KONECNIK Karel — zadosten, KOŽELJ Tomaž — odličen, LAN-DEKER Jože — dober, PRAZNIK Nikolaj — dober, VAUPOT Jurij — dober, TANŠEK Darko — ma, BEZLAJ Marija — prav dober, HORVAT Jožica — prav dober, JUG Marija — dober, KLADNIK Danila —, KVASNIK Marija — odličen, LORENCI Marija — odličen, MARZEL Marija — prav dober, OUCEK Pavla — dober, SKUDNIK Regina — prav dober, RADOVIČ Tanja — dober, VECKO Terezija — odličen, VERDNIK Miroslava — odličen, ŽOLNIR Jožica — zadosten. iz IV. č GROŠELJ Andrej — dober, ZVIKART Anton — bio, CEPEC Dragica — dober, CVETKO Frančiška — zadosten, HRIBERNIK Marta — prav dober, JUG Marjama — dober, KUMER Karolina — dober, LOGAR Marija — prav dober, OBRONEK Marija — zadosten, PECOLER Marija — sl, PERKUS Ana Marija — odličen, STALEKER Jožica — zadosten, TEVC Barbara —. ZAKLJUČNI IZPITI V JESENSKEM ROKU 1965 Klančnik Tomaž — zadosten; Matvoz Stefan — zadosten; Filip Nada — dober; Petelinšek Marta — zadosten; Pogorevčnik Barbara — zadosten; Pirtovšek Julija — zadosten; Sečnjak Janko Dušan — zadosten; Blaznik Ferdinand — dober; Potočnik Jožica — zadosten; Pušnik Marija — prav dober; Šteharnik Marjan — dober; Teuš Vida — zadosten; Jaš Ljudmila — zadosten; Ramšak Vida — zadosten; Jamer Stanislav — zadosten. Frivatist: Petkovič Jovan — zadosten. Popravni izpiti iz šolskega leta 1964/65 a) Uspešno so jih opravili in s tem dosegli uspeh (naveden v oklepaju): I. a: Kompan Drago (zadosten), Luršak Bojan (zadosten); I. b: Mihev Danilo (zadosten), Berce Milena (zadosten), Cesnik Miroslava (zadosten); I. c: Cadej Cvetka (dober), Krebs Tatjana (zadosten); II. a: Merkač Marija (zadosten), Stahel Regina (zadosten); II. b: Civnik Marija (dober); II. c: Pevec Vlado (dober), Pikalo Alojz (zadosten), Verbič Matija (zadosten), Bač Mirjana (zadosten), Karner Irena (dober), Tušnik Marija (zadosten); III. a: Tušak Maksimilijan (dober), Šušteršič Rozina (zadosten); III. b: Veržun Peter (zadosten), Flajmiš Marjeta (zadosten), Modrej Marija (zadosten), Pikalo Rafaela (dober); III. c: Pečko Drago (dober), Grosar Berta (zadosten); III. č: Cmrekar Franc (zadosten), Nabernik Ivan (dober), Grzetič Nevenka (zadosten), Tevč Barbara (zadosten); IV. a: Klančnik Tomaž (zadosten), Filip Nada (zadosten), Petelinšek Marta (zadosten). b) Popravnih izpitov niso opravili: I. b: Gprešnik Božena I. c: Erjavc Ljubica, Kemperle Erika, Stra-ser Alenka II. c: Krebl Marija III. b: Klančnik Avgust III. č: Peneč Ivan IV. a: Lebič Janez, Vrhovec Stanimir Gašper c) K popravnemu oziroma razrednemu izpitu niso prišli: Gologranc Gabrijela, Brečko Rajn-hard, Pečko Otmar, Ferjančič Ana, Grabner Cvetka. RAZREDNI IZPITI Privatni: Oprešnik Božena (1. razred). SPREMEMBE NA ZAVODU Prišli so: Kožar Erna 15. avgusta 1965 (na novo) Stopajnik Franc 1. oktobra 1965 (na novo) Večko Maks 1. decembra 1965 (na novo) Šolski komite ZMS v šolskem letu 1965/66 (mentorica Jerica Cerar) Jug Slavica (predsednica), Gavez Štefka (blagajničarka), Horjak Alenka (sekretarka). Člani: Kaker Majda, Sterže Metka. Guten-berger Ludvik, Račnik Stanko, Batič Franc, Zupan Jelka, Mikic Janko, Cajmko Dušan, Karner Irena, Pungartnik Marjan, Globočnik Ivan. Bukovec Nina, Delalut Darinka, Mrdavšič Aleš, Marzel Mira, Logar Majda. Šolska skupnost v šolskem letu 1965 66 (mentorica: Erna Kožar) Predsednik: Fajmut Anica. Člani (predsedniki razrednih skupnosti po- V strmini Foto: A. Broman Štoparjev most sameznik letnikov): l.a Hribernik Jožica, l.b Gruden Jože, l.c Grobelnik Anton, 2.a Blaznik Majda, 2.b Pristovnik Franjo, 2.c Fabijan Breda, 3.a Kugovnik Breda, 3.b Fajmut Anica, 3.c Popič Jožica, 4.a Delalut Darinka, 4.b Mrdavšič Aleš, 4.c Večko Terezija, 4.č Logar Majda. IZPISKI IZ GIMNAZIJSKE KRONIKE LETOŠNJEGA ŠOLSKEGA LETA Marsikaj gre mimo javnosti, tudi domače, kar le ne bi smelo. So stvari, ki jih ne smemo prezreti, še posebno ne, če so se naši mladi občani uveljavili v javnosti. Prav je, da pogledamo nekaj uspehov naših dijakov izven redne šolske dejavnosti, saj za hvale smo včasih tako skromni in počasni. Ze pred leti so se dijaki naše gimnazije odlično odrezali ipri oddajah »Spoznavajmo svet in domovino«, nato je hil dolga leta molk, letos pa je tekmovalo kar pet skupin in — zmagali so. Od 11. decemhra lani do 15. januarja letos (11. decembra 1965, 25. decembra 1965 im 15. januarja 1966) sta tekmovali dve skupini. Dijakinji Mira Slemnik in Silva Roncelti sta si pri temi NOB v jugoslovanskem filmu priborili prvo mesto; Franjo Pristovnik in Danica Sa-v.inek pa sta si pri temi Slovenska literatura in film priborila drugo mesto. Vsi štirje so dijaki II. b letnika 12. februarja in 26. februarja 1966 je tekmovala Skupina: Jelka Zupan, Anica Fajmut in Mojca Civnik. Tema: Kongres PEN kluba na Bledu. Priborile so si prvo mesto. 12. marca in 26. marca je tekmovala skupina: Janez Mikic, Janko Pečovnik in Mirko Rus. Tema: Delež OZN pri odpravi kolonializma — in spet prvo mesto za ravenske dijake. Peta skupina je tekmovala 14. in 28. maja-Sestavljala sta jo: Mirko Osojnik in Danijel Pumpernik. Tema: Kulturne znamenitosti slovenskih mest. Ponovno so si priborili prvo mesto. Dijaki vseh treh skupin so hodili v 3.b razred. Še nekaj izsekov iz letošnje kronike: Od 6. oktobra do 12. oktobra 1965 je bil dijak Milan Osrajnik (2.a) skupno s profesorjem Janezom Mrdavšičem na nagradnem potovanju 2 letalom (Beograd—Dubrovnik). Zmagal je na razpisu za »Ikarovo pero«. 10. aprila 1966 sta bila naša dijaka Tomaž Koželj (4.c) in Drago Merva (2.b) na tekmovanju matematikov V Ljubljani. IZOBRAŽEVALNI CENTER daje poročilo za šolsko leto 1965-66 Izobraževalni center Ravne na Koroškem je imel v pretekli izobraževalni sezoni oziroma v šolskem letu 1965-66 lepe uspehe. Naloge na izobraževalnem centru so specifične in so v celoti odvisne od proizvodnih nalog železarne in njenih kadrovskih potreb. V okviru izobraževalnega centra je več vrst dejavnosti, najvažnejše so: 1. metalurška industrijska šola, 2. kovinarska šola za učence v gospodarstvu, 3. administrativna šola — dveletna, 4. izobraževanje odraslih — tečaji in seminarji, 5. tehnična srednja šola za odrasle — strojna smer. Organizacija rednega pouka V šolskem letu 1965/66 je bilo na zavodu 5 oddelkov metalurško industrijske šole s 155 učenci, 5 oddelkov kovinarske šole za učence v gospodarstvu is 146 učenci, 1 oddelek TSŠ za odrasle s 23 slušatelji, 1 oddelek administrativne šole z 28 učenkami in 3 oddelki dveletne kovinarske in metalurške šole (neverificirane) s 83 učenci, ki so po poklicih razdeljeni takole: l.a MIS l.b MIŠ 30 24 učenčev učencev 2.a MIŠ 3.a MIŠ 3.b MIŠ 1 ,a kov. šola 1 .b kov. šola 2.a kov. šola 2.b kov. šola 3. kov. šola 31 33 kovinarji kalilci in kovači kovinarji kovinarji kovinarji kovinarji kovinarji •kovinarji kovinarji kovinarji 1. razred šole za priučevanje 2.a razred šole za priučevanje 30 učencev 34 učencev 34 učencev 25 učencev 25 učencev 32 učencev učencev učencev 3. letnik TSŠ 23 slušateljev 2. razred 28 učenk administrativna šola 34 učencev kovinarji 34 učencev kovinarji 2.b razred šole za priučevanje 15 učencev metalurgi — talilci Teoretični pouk je bil organiziran v dopoldanskem času od 6. do 12. ure za vse, razen za TSŠ — oddelek za odrasle. Praktični pouk so imeli vsi učenci v izmenah, razen učencev l.a in l.b MIŠ in II.a MIŠ ključavničarjev, ki so delali samo dopoldne. Center je skrbel tudi za vzgojo vseh poklicev učencev elektro stroke iz železarne Ravne. Ti so obiskovali teoretični pouk v Elektro gospodarskem šolskem centru, osnovni kovinarski program pa v našem centru ter A, B in C program na delovnih mestih podjetja. Nazornost pouka se odraža prek rednega procesa dela v železarni, spoznavanje strojev in naprav v tovarni z demonstracijami z učili, nazorili in filmi, ki jih ima center na razpolago. Svobodne dejavnosti Izobraževalni center pomaga razvijati naslednje aktivnosti: ■— šolsko skupnost, — mladinsko organizacijo, — telesno vzgojno sekcijo, 8. maja 1966 ista bila na tekmovanju fizikov 'omaž Koželj in Mirko Kristan. Mirko Kristan 3 bil pohvaljen. 4. in 5. junija so dijaki naše gimnazije so-elovali na gimnaziadi v Novi Gorici. Dosegli d lepe uspehe: šahisti prvo mesto, odbojkarice i igralci namiznega tenisa pa drugo mesto. Vsem dijakom za uspehe čestitamo, hvala pa re tudi vsem mentorjem: profesorici Veri Mr-avšič, ki je požrtvovalno pripravljala tekmo-alce za večino tem, profesorju Dragu Medve-u, ki je pripravljal za temo OZN, obema ma-smatikoma, fiziku, obema telovadcema; koliko hih ur je v vsem tem delu! T. S. — mladinsko glasilo, — tekmovanje za Prežihovo značko. Šolsko leto se je pričelo 1. septembra 1965 in je trajalo do 31. avgusta 1966. Teoretični pouk se je pričel 5. septembra 1965. Slušatelji tehnične srednje šole — oddelka za odrasle — so imeli pouk od 6. septembra 1965 do 21. januarja 1966 ter od 7. februarja do 10. junija 1966. Za učence v gospodarstvu elektro stroke je bil teoretični pouk prilagojen šolskemu koledarju Elektro gospodarskega šolskega centra v Mariboru, v ostalem času, ko so bili učenci pri praktičnem pouku v podjetju ali v izobraževalnem centru, je za njih veljal delovni koledar izobraževalnega centra. Učni uspeli v šolskem letu 1965/66 a) metalurška industrijska šola Izdelali: razred 'C •§ TJ % V rO O C g, t Ui a ■S N V _ O o" I. a kovinarji 5 14 4 23 79,3 I. b metalurgi — 3 7 5 15 75 I. skupno — 8 21 9 38 77,5 II. a razred — 3 20 — 23 74,7 III. a kovinarji — 9 15 3 27 81,8 III. b kovinarji 1 5 22 5 33 97,1 III. razr. skupaj 1 14 37 8 60 89,5 Šola skupaj 1 25 78 17 121 82,9 Niiiso izdelali: O gi C \ O razred o-Š c m N oj > ca rrt N 'o 0) S ¥ & 3 . O N C N C C/5 -rH O ' I. a kov. 5 1 6 20,7 I. b metal. 3 2 5 25 I. raz. skupno 8 3 11 22,5 II. razr. kov. 3 4 7 23,3 III. a kov. 6 — 6 18,2 III. b kov. 1 — 1 2,9 III. razr. skupno 18 7 25 17,1 šola skupno 18 7 25 17,1 b) kovinarska šola za učetnce v gospodarstvu Izdelali: razred odlični prav dobri dobri zadostni o c 0, 3 t/i . O O ' I. a kov. 3 12 3 18 72 I. b kov. 4 12 5 21 84 I. skupno 7 24 8 39 78 II. a kov. 1 19 7 27 84,4 II. b kov. 1 7 12 5 25 80,7 II. skupno 1 8 31 12 52 82,5 III. a kov. 6 27 1 34 100 Šola skupno 1 21 82 21 125 85 Niso izdelali: razred z eno nezadost. z dvema nezadost. s tremi in več c. c p. 3 ■M ra © ' I. a kov. 5 1 i 7 28 I. b kov. 2 2 — 4 16 I. razr. skupno 7 3 i 11 22 II. a kov. 3 2 — 5 15,6 II. b kov. 4 2 — 6 19.3 II. razr. skupno 7 4 — 11 17,5 III. a kov. Šola skupno 14 7 i 22 15 c) administrativna šola Maribor — oddelek na Ravnah na Koroškem Izdelale: razred o c >o T3 O rO o TJ > ca t-. a o T3 O C S TJ ca N II. razred 2 4 16 0 c 01 3 M 25 89,4 Niso izdelale: razred II. razred C ca N ^ o m d 2 c 53 E S V ^ ^ ca T3 ^ ° 0) N C s tremi ali več skupno O' 41 18 1 60 15,1 ŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE Organizacija pouka vseh oddelkov vseh šo je bila v redu. Metalurška industrijska šola kovinarska šola za učence v gospodarstvu, teh niška šola — oddelek za odrasle in dveletni neverificirana šola so imele pouk v poslopjt izobraževalnega centra, medtem ko smo za 2 razred administrativne šole inajeli učilnico \ gasilskem domu. Vse učilnice so prostorne ir zračne ter ustrezajo,higiensko tehničnim predpisom. V železarni Ravne smo imeli praktični poul-za III. razred metalurške industrijske šok (ključavničarji, strugarji in rezkalci) I. razrec Poklicni sestav učencev po razredih v šolskem letu 1965/66 poklic i. Met. II. ind. šola lil. Sk. I. Kov. II. šola III. Sk. Skup. obe šoli Dvelet. never. I. II. - priuč. Sk. Sola skupno ključavn. 19 17 51 87 41 57 32 130 217 5 17 20 237 strugar 10 9 9 28 4 4 2 10 38 10 10 20 58 rezkalec — 4 7 11 1 — — 1 12 7 4 11 23 brusilec — — — — — — — — — 6 2 8 8 kovač 4 — — 4 4 2 — 6 10 1 3 4 10 kalil ec 16 — — 16 — — — — 16 — — — 16 talilec — — — — — — — — — — 14 14 14 Vsi učenci 49 30 67 146 50 63 34 147 293 29 48 77 370 metalurške industrijske šole (kaldlci), II. razred dveletne šole — neverificirane (ključavničarji, strugarji, brusilci, rezkalci in talilci). Center sproti nabavlja učila in izpopolnjuje zbirke učil za posamezne predmete. Nabavili smo med drugim tudi dve stružnici »prvomajska« in »kikinda«, eno pa smo generalno popravili. Nalepili smo nad 100 slik na platno. Nabavljeni so modeli za pouk mehanike in strojesloivja, razni jermenski, zobniški prenosi, akumulator, črpalke, modeli elektromotorjev vodnik koles, parnih iturbin itd. Učenci so risali celotni osnovni kovinarski program na formate A-l, jih nalepili na platno ter jih obili z letvicami. Izobraževanje odraslih Izobraževanje odraslih je bilo v preteklem šolskem letu posebno razgibano in je doseglo nasproti letu 1964/65 tudi precejšnji napredek in razmah. Namen izobraževanja odraslih je bil predvsem naslednji: a) seznaniti vse novo sprejete delavce z delom, poslovanjem in organizacijo podjetja, z najvažnejšimi predpisi iz delovnega razmerja, z organi delavskega samoupravljanja, s tehnično zaščito in zdravstvenim varstvom, b) priučevati za delovno mesto, c) dopolnilno strokovno izobraževati — teoretično in praktično, d) specializirati za posamezna delovna podel družbeno ekonomsko izobraževati člane samoupravnih organov. . , . Da bi dosegli osnovni namen izobraževanja novo sprejetih delavcev, je bilo organiziranih 11 dvodnevnih uvajalnih seminarjev, kateiin se je udeležilo skupno 154 slušateljev. V uvajalne seminarje niso bili vključeni tisti, ki so se vrnili v železarno iz JLA. Priučevanje za delovno mesto je v preteklem letu potekalo v sledečih tečajih: 1. trimesečni tečaj za priučevanje strugarjev — 10 slušateljev, 2. tečaj za žerjavovodje — 18 slušateljev, 3. tečaj za voznike viličarjev nosilnosti do 600 kg v mehanični delavnici — 4 slušatelji. Najbolj razširjena je bila dejavnost na področju dopolnilnega strokovnega izobraževanja, kjer si zaposleni na posameznih delovnih mestih pridobivajo potrebno teoretično in praktično znanje, ki je pogoj za uspešno in kvalitetno opravljanje dela. S tem namenom je bilo izvedenih več tečajev in seminarjev. 1. za potrebe kemičnega laboratorija so bili izvedeni enomesečni tečaji za spektroskopijo: — fotometrija — 14 slušateljev — vzorčevanje (priprava vzorcev) — 21 slušateljev, — direktna spektroskopija — 14 slušateljev, 2. 1-mesečni tečaj za določevanje ogljika in žvepla — 24 slušateljev, 3. 1-mesečni tečaj za upravljavce dvigal z »demagi« — 77 slušateljev, 4. 3-mesečni tečaj za kurjače plimskih generatorjev — 19 slušateljev, 5. 3-mesečni tečaj za strojnike kisikarme — 11 slušateljev, 6. 4-mesečni tečaj za termično obdelavo — 25 slušateljev, 7. 3-mesečni tečaj za strojevodje dieselskih lokomotiv — 13 slušateljev, 8. 1-mesečni tečaj za gasilce reševalce — 15 slušateljev, 9. 1-mesečni osnovni tečaj za kontrolorje mehanične delavnice — 15 slušateljev, 10. 3-mesečni tečaj za valjarje, pultiste in ogirevalce — 30 slušateljev, 11. 2-mesečni tečaj za čistilce polfabrikatov valjarne — 17 slušateljev, 12. 2-mesečni tečaj za adjusterje valjarne — 18 slušateljev, 13. 1-mesečni nadaljevalni tečaj za kontrolorje SMO — 20 slušateljev, 14. 14-dnevnii seminar za upravljavce komandnih pultov v novi valjarni — 21 slušateljev, 15. 14-dnevni seminar za kurjače ogrevnih in žarilmih peči valjarne, kovačnice in termične obdelave — 15 slušateljev, 16. 14-dnevni seminar za šoferje manipulatorjev kovačnice — 9 slušateljev, 17. 14-dnevni seminar za pultiste kovaških hidravličnih stiskalnic — 9 slušateljev, Odbor Pl) Prevalje na svoji postojanki 18. enotedenski tečaj za opravljanje periodičnih izpitov za osebje, zaposleno na tirnem prometu železarne — 28 slušateljev. Vsi tečajniki razen nadaljevalnega tečaja za kontrolorje so opravljali na koncu tečaja zaključni izpit in prejeli, če so izpit uspešno opravili, tudi ustrezna potrdila o strokovni usposobljenosti za opravljanje določenega dela. Razen zgoraj omenjenih tečajev, v katere so bili vključeni samo zaposleni v železarni Ravne, sta bila organizirana tudi dva seminarja za zunanje slušatelje. 1. seminar za popravilo vzmeti — 23 slušateljev. Namenjen je bil servisnim delavnicam TAM, ki uporabljajo vzmeti, ki jih izdeluje železarna. 2. seminar za brusilce furnirskih nožev — 14 slušateljev, namenjen potrošnikom furnirskih nožev, ki jiih izdeluje železarna Ravne. Oba seminarja sta bila teoretično praktičnega značaja z namenom, da se seznanijo uporabniki tovrstnih proizvodov s pravilnim delom z njimi in s tem zmanjšajo reklamacije, ki nastajajo zaradi nepravilnih postopkov uporabnikov. Za vodstveni kader so bili izvedeni sledeči seminarji: 1. enotedenski seminar za inštruktorje poučevanja na delovnih mestih v jeklovleku — 4 slušatelji, 2. štirinajstdnevni seminar matematike za delovodje mehanične delavnice, 3. enotedenski seminar za vodstveno osebje SMO, 4. enotedenski seminar za uporabo statistike v kontroli, tehnologiji in raziskavah. Razen navedenih tečajev in seminarjev je bil v sklopu delavske univerze organiziran seminar za delavce — člane samoupravnih organov, katerega so se udeležili 104 slušatelji-Služba za delovno varstvo železarne je v sodelovanju z republiškim zavodom za varstvo pri delu organizirala dva enotedenska tečaja, katera so bili dolžni obiskovati vsi vodstveni delavci, ki delajo neposredno v proizvodnji. Udeležilo se ju je 230 zaposlenih. Skupno je bilo v preteklem šolskem letu vključenih v razne izobraževalne akcije 1122 slušateljev. Na izobraževalnem centru je bilo vključenih v izobraževanje 788 slušateljev ali 70,2 odstotka. Delavska univerza: 104 slušatelji ali 9,3 odstotka. Železarna neposredno: 230 slušateljev ali 20,5 odstotka. (Tisti, ki so bili na strokovni izpopolnitvi na zavodu za varjenje SRS, niso zajeti). V navedenih številkah so upoštevani samo tisti slušatelji, ki so več ali manj obiskovali predavanja in v večini primerov opravljal) tudi zaključne izpite. Ce bi upoštevali tudi tiste, ki so se prijavili sami ali prek obratovod-stva, pa kasneje tečajev niso obiskovati, bi seveda bile te številke še znatno višje. Sodeč po rezultatih, ki smo jih dosegli na področju strokovnega izobraževanja, lahko trdimo, da smo krenili po poti, ki jo je začrtala gospodarska reforma in da se bodo sadovi našega dela odražali tam, kjer vsi želimo — v povečani proizvodnji, boljši kvaliteti dela, višjem življenjskem standardu in osebnem zadovoljstvu vsakega člana delovne skupnosti. Ce hočemo dosledno izvesti smernice in sklepe, katere je sprejel centralni delavski svet dne 26. 8. 1965 o dodatni inštrukciji vseh, ki delajo na napravah večje vrednosti, kjer je žal še vedno preveč zastojev in okvar, bo potrebno aktivno sodelovanje obratovodstev, samoupravnih organov delovnih enot in tudi vseh prizadetih delavcev. Do sedaj so bili omenjeni seminarji in tečaji izvedeni v valjarni, delno v kovačnici in termični obdelavi ter v energetskem obratu. V jeseni in pozimi predvidevamo enako akcijo v jeklarni, delno v kovačnici in v jeklovleku. Do konca leta morajo biti opravljeni tudi strokovni izpiti za proizvajalce in periodični izpiti za žerjavovodje, ki jih ni bilo možno izvesti v prvi polovici letošnjega leta. V bodoče bo potrebno dajati več poudarka tudi splošnemu izobraževanju zaposlenih, vzporedno 's strokovnim izpopolnjevanjem ali v splošno izobraževalnih ustanovah. V današnjem tempu razvoja in proizvodnje, kjer je proizvajalec istočasno tudi upravljavec, je ne- obhodno potrebno, da pozna tudi ekonomiko, organizacijo proizvodnje in poslovanje podjetja; prav tako je potrebno pri marsikaterem delu tudi poznavanje strokovnega računstva. Zavedati se moramo, da so tudi to hibe, ki nam povzročajo dostikrat občutno škodo v proizvodnji, zmanjšujejo delovno storilnost in gospodarski uspeh. Zato moramo doseči napredek tudi na tem področju, da bo napak čim manj. manj. V meseou septembru so bile opravljene volitve v organe upravljanja zavoda za člane, ki jim je potekla enoletna mandatna doba. Svet centra je imel v tem šolskem letu 10 sej, a upravni odbor 8 sej. Posebno važen je sklep sveta centra, da preide v šolskem letu 1966/67 kovinarska šola za učence v gospodarstvu s periodičnega sistema pouka na celoletni poulk. Na ta način bodo deležni učenci kovinarske šole — vajenci enake količine in kakovosti znanja in vzgoje kot učenci poklicnih šol s praktičnim poukom. Svet je potrdil spremembe statuta in pravilnika o medsebojnih delovnih razmerjih. SEZNAM UČENČEV I. a MIS razrednik: Ceru Mirko 1. Banko Franc dober 2. Brumnik Ivan nezadosten 3. Bukovec Andrej prav dober 4. Dvornik Roman dober 5. Faletov Vojko nezadosten 6. Germadnik Friderik dober 7. Hrastelj Vinko nezadosten 8. Kogelnik Ivan dober 9. Krajnc Srečko dober 10. Kresnik Štefan dober 11. Križaj Ciril prav dober 12. Lačen Anton dober 13. Minkac Stanislav dober 14. Natlačen Milan dober 15. Pongrac Jože nezadosten 16. Pšeničnik Ivan dober 17. Potočnik Jože zadosten 18. Ramšak Vinko dober 19. Razgoršek Avgust prav dober 20. Robnik Robert prav dober 21. Rožen Marjan nezadosten 22. Slivnik Danilo prav dober 23. Stanta Branko zadosten 24. Sušeč Anton dober 25. Sirnik Avgust zadosten 26. Steki Drago zadosten 27. Valente Franc dober 28. Vaserfal Ivan • dober 29. Voler Bernard nezadosten I. b razred razrednik: Ivič Franc 1. Bur jak Edvard nezadosten 2. Cegovnik Miran dober 3. Emeršič Jože nezadosten 4. Golob Viljem dober 5. Hancman Leon dober 6. Hercog Ervin zadosten 7. Hribernik Mihael dober 8. Janota Albin dober 9. Kirvač Zlatko prav dober 10. Krajnc Mirko prav dober 11. Krof Karel nezadosten 12. Lesjak Bojan nezadosten 13. Lojen Jože zadosten 14. Nagernik Filip dober 15. Podojsteršek Avgust zadosten 16. Slapnik Janez zadosten 17. Švajger Milan prav dober 18. Venek Zvonko zadosten 19. Ivančič Slavko nezadosten 20. Kajta Milan dober II. a razred razrednik: Jostl Jože 1. Breg Franc dober. 2. Čebulj Franc dober 3. Dirntiš Marjan dober 4. Došen Milan dober 5. Friškovec Stanko dober 6. Gošar Franc dober 7. Grabner Drago dober 8. Hovnik Franc nezadosten 9. Hovnik Mihael dober 10. Jelen Marjan dober 11. Junger Branko dober 12. Knez Anton prav dober 13. Levar Darko dober 14. Levar Zvonko dober 15. Lesjak Rudolf dober 16. Mihelič Milan nezadosten 17. Mlakar Blaž dober 18. Mlinar Stanislav dober 19. Mori Otmar dober 20. Mravljak Jože dober 21. Orter Jože dober 22. Pepevnik Kristijan prav dober 23. Razdevšek Anton nezadosten 24. Sagernik Edvard nezadosten 25. Šteharnik Peter nezadosten 26. Šteharnik Štefan dober 27. Štrekelj Ivan dober 28. Štruc Karel dober 29. Večko Štefan nezadosten 30. Vovk Drago nezadosten III. a razred razrednik: Horvat Mitja 1. Božič Ivan prav dober 2. Gostenčnik Vincenc nezadosten 3. Harnold Peter dober 4. Hovnik Alojz dober 5. Hudopisk Janez prav dober 6. Kos Franc dober 7. Kotnik Frančišek prav dober 8. Kotnik Jožef prav dober 9. Krenker Valentin zadosten 10. Kukovec Srečko dober 11. Lepej Anton zadosten 12. Lorberg Miroslav prav dober 13. Mlakar Stanislav prav dober 14. Novinšek Ivan dober 15. Oblak Sebastijan dober 16. Obreza Aleksander nezadosten 17. Ovnič Milan dober 18. Petrič Leon dober 19. Rezar Drago prav dober 20. Sterkuš Marijan prav dober 21. Strojnik Matevž prav dober 22. Urankar Milan dober 23. ZakeršmiK Janko nezadosten 24. Veselko Jože dober 25. Zviikart Jože dober 26. Bitenc Silvo nezadosten 27. Geršak Karel zadosten 28. Grabner Jože prav dober 29. Jerina Ivan nezadosten 30. Lesjak Bojan dober 31. Mandl Valentin nezadosten 32. Petre Bogomir dober 33. Veračnik Jože dober III. b razred razrednik: Božo Radivojcvič 1. Burjak Zdravko prav dober 2. Cigrovski Drago dober 3. Cas Valentin dober 4. Dobrodel Fedor odličen 5. Gerdej Miroslav zadosten 6. Gostenčnik Jože prav dober 7. Gorenšek Stanislav dober 8. Hartman Pavel dober 9. Homan Mitja dober 10. Hovnik Maks nezadosten 11. Jamnik StanKo zadosten 12. Janko Filip dober 13. Klemenc Milan dober 14. Kovačec Milan dober 15. Kralj Edvard zadosten 16. Krautberger Stanko dober 17. Kričej Ivan dober 18. Kurnik Marjan dober 19. Mlinšek Alojz dober 20. Novinšek Vladimir dober 21. Pavše Ivan dober 22. Perše Vinko zadosten 23. Pocajt Vincenc dober 24. Potočnik Franc dober 25. Rožen Ivan dober 26. Rožič Feliks prav dober 27. Rus Ivan prav dober 28. Satler Henrik dober 29. Skitek Hubert dober 30. Šteharnik Branko zadosten 31. Šuler Jože dober 32. Uršič Marjan prav dober 33. Zagernik Ivan dober 34. Žerak Oton dober I. a razred kov. šola razrednik: Čeplak Franc 1. Aroivš Ferdo dober 2. Batič Leopold dober 3. Bivšek Avgust nezadosten 4. Bricman Virtko dober 5. Gašiper Ivan dober 6. Gerdej Stojan dober 7. Golob Alojz dober 8. Keber Jožef zadosten 9. Klavž Franc dober 10. Kočan Jure nezadosten 11. Kovač Stanislav dober 12. Kraševec Zdenko nezadosten 13. Krevh Alojz dober 14. Ledinek Jože dober 15. Marzel Franc dober 16. Melanšek Branko nezadosten 17. Pangerc Slavko zadosten 18. Pavlič Ivan prav dober 19. Rebernik Bernard nezadosten 20. Rebernik Milan nezadosten 21. Rek Branko prav dober 22. Strmčnik Janez zadosten 23. Štern Stojan dober 24. Štirn Peter prav dober 25. Vomer Franc nezadosten I. b razred kov. šola razrednik: Erat Božidar 1. Božinovski Milan dober 2. Dobnik Franc dober 3. Edler Janez dober 4. Ferk Konrad dober 5. Gracej Marjeta dober 6. Hartman Dušan nezadosten 7. Jamnik Ciril prav dober 8. Jeznik Peter nezadosten 9. Kašnik Drago zadosten 10. Kuzman Anton zadosten 11. Lauko Marjan dober 12. Lesjak Roman prav dober 13. Miško Franc dober 14. Niderl Konrad dober 15. Pikalo Milan zadosten 16. Plirnen Jože zadosten 17. Rakovec Franc dober 18. Ravnjak Branko prav dober 19. Sahornik Vili zadosten 20. Skutnik Ervin nezadosten 21. Špolir Alojz zadosten 22. špenger Peter nezadosten 23. špes Srečko dober 24. Vrhovnik Oto zadosten 25. Zavratnik Maks prav dober II. a razred kov. šola razrednik: Filipančič Stefan 1. Balant Marjan dober 2. Bratuša Alojz prav dober 3. Cas Roman dober 4. Cernjak Polde dober 5. Črešnik Alojz dober 6. Drvodel Marjan dober 7. Garbus Ivan dober 8. Grizold Jože nezadosten 9. Hace Marjan dober 10. Hudnik Andrej dober 11. Jesen k Franc dober 12. Kac Anton nezadosten 13. Kaker Marjan dober 14. Klančnik Drago nezadosten 15. Kobolt Anton zadosten 16. Končnik Ivan dober 17. Kranc Milan dober 18. Krivonog Janez dober 19. Kumipoš Jože zadosten 20. Laznik Janko nezadosten 21. Lenart Vili dober 22. Majcen Marjan zadosten 23. Modrej Franc zadosten 24. Nenadič Jovo zadosten 25. Pasarič Jure dober 26. Pečnik Anton dober 27. Perše Franc nezadosten 28. Pudgar Drago zadosten 29. Rebernik Rudolf dober 30. Rotovnik Janez dober 31. Vajde Zvonko dober 32. Zdovc Milan zadosten II. 1) razred kov. šola razrednik: Filipančič Štefan 1. Doma Vilko odličen 2. Jerlah Anton zadosten 3. Lauko Maks 4. Lužnic Hubert 5. Mavrič Edvard 6. Moličnik Aleks 7. Merzdovnik Franc 8. Moser Engelbert 9. Mrakič Avgust 10. Oprešnik Jožef 11. Rajzer Rudolf 12. Ramšak Franc 13. Rose Roman 14. Rutnik Ivan 15. Sajevec Zdenko 16. Senica Maksimiljan 17. Skutnik Ladislav 18. Smodiš Silvester 19. Starc Marjan 20. Stotpernik Vekoslav 21. Sudar Ivan 22. Sveček Avgust 23. Sisernik Anton 24. Stimniikar Anton 25. Trup Marjan 26. Uran Dušan 27. Verdnik Srečko 28. Vodušek Milan 29. Zagernik Rok 30. Zaleznik Milan 31. Znajden Vlado zadosten dober nezadosten prav dober dober nezadosten nezadosten prav dober dober dober dober nezadosten dober prav dober nezadosten dober nezadosten prav dober dober dober prav dober dober dober prav dober prav dober zadosten zadosten zadosten dober 27. Zavolovšek Majda 28. Žerak Anica dober dober I. razred — elektrikarji III. a razred kov. šola razrednik: Čeplak Franc 1. Abraham Vladimir 2. Areh Miroslav 3. Borovnik Jože 4. Breznik Franc 5. Cvetko Alojz 6. Fajmut Ožbalt 7. Ferk Rajko 8. Gostenčnik Franc 9. Gorjup Ivan 10. Gradišnik Albert 11. Haberman Peter 12. Hrovat Avguštin 13. Hubman Franc 14. Hud o list Franc 15. Jenišek Mirko 16. Konečnik Anton 17. Kovač Oton 18. Krajine Anton 19. Kudrnovsky Dušan 20. Lešnik Avgust 21. Potočnik Franc 22. Pritržnik Ivan 23. Proje Franc 24. Pšeničnik Ivan 25. Razdevšek Ludvik 26. Saj tel Rajko 27. Stojan Ivan 28. Staher Tomaž 29. Uranc Jožef 30. Uršej Janko 31. Verdnik Srečko 32. Vinšek Nikolaj 33. Ternik Blaž 34. Zupanc Vlado dober dober dober dober dober prav dober dober dober dober dober dober prav dober prav dober dober dober dober dober dober dober dober dober dober prav dober dober dober dober prav dober zadosten prav dober dober prav dober dober dober dober II. razred administr. šola razrednik: Letonja Anica 1. Arnold Majda zadosten 2. Bobek Rozalija dober 3. Božič Zdenka dober 4. Burjak Jožica nezadosten 5. Dretnik Štefka dober 6. Gregor Jelica prav dober 7. Havle Marija dober 8. Kave Marija nezadosten 9. Kerbev Marija odličen 10. Knez Marija dober 11. Kokal Majda dober 12. Kolar Vera zadosten 13. Lečnik Anica prav dober 14. Lešnik Silva dober 15. Pavlič Silva dober 16. Pečnik Avrelija zadosten 17. Potočnik Marija dober 18. Prinčič Marija dober 19. Rebernak Alojzija dober 20. Samec Cecilija odličen 21. Sešel Jožica prav dober 22. Strniša Marija dober 23. Strekelj Karla dober 24. Ulcej Marija nezadosten 25. Vetter Majda dober 26. Zaponšek Marija prav dober razrednik: 1. Anželak Franc 2. Ceh Alojz 3. Gostenčnik Matjaž 4. Kavtičnik Jani 5. Koren Andrej 6. Lasnik Ivan 7. Pučl Marjan 8. Sekavčnik Ivan 9. Veber Dušan Vauh Jože dober dober dober nezadosten dober dober dober dober nezadosten IVO^lilA. i. 1 CllIL. 22. Rezar Ivan 23. Rožen Ferdo 24. Strmčnik Marjan 25. Sterkuš Drago 26. Stradovnik Andrej 27. Sušeč Jože 28. Sušeč Branko 29. Stalekar Branko 30. Topler Zvonko 31. Urbanci Ivan 32. Vesničar Rajko 33. Vivod Jože 34. Vodovnik Rajko dober dober prav dober dober prav dober prav dober dober dober nezadosten nezadosten prav dober prav dober dober nezadosten II. razred — elektrikarji II. b priučevanje razrednik: Vauh Jože razrednik: Potočnik Alojz 1. Cifer Alojz dober 1. Božič Ivan dober 2. Civnik Ivan nezadosten 2. Dobrodel Adolf zadosten 3. Debelak Bojan nezadosten 3. Fajmut Peter dober 4. Golob Franc dober 4. Grobelnik Alojz nezadosten 5. Hercog Cvetka dober 5. Kresnik Silvo dober 6. Hovnik Bojan dober 6. Kac Jože prav dober 7. Keršbaumer Boris prav dober 7. Kamenik Milan dober 8. Kokalj Stanislav dober 8. Koren Vojko dober 9. Klemenc Martin dober 9. Močnik Ivan dober 10. Kret Jože zadosten 10. Obretan Matevž zadosten 11. Kupljen Slavko dober 11. Ramšak Ivan dober 12. Lužnic Oto dober 12. Rebernik Albin zadosten 13. Merkač Marjan dober 13. Rus Janez dober 14. Ošlak Miroslav dober 14. Rane Miroslav prav dober 15. Ošlovnik Anton nezadosten 16. Polajner Henrik nezadosten 17. Popič Marjan dober TSŠ — V. semester 18. Rojc Anton dober 1. Auberšek Adolf 19. Rudel Franc dober 2 Dnhovičnik Karel 20. Tomaž Marjana zadosten 3. Dornik Jože 21. Tomažič Franja dober 4. Goltnik Pavel I. a razred — priučevanje razrednik: Kogelnik Ivan 1. Ambrož Rudolf 2. Cerpnjak Alojz 3. Filip Roman 4. Frankovič Boris 5. Garb Anton 6. Jeriček Jože 7. Jezernik Jože 8. Konečnik Mirko 9. Koletnik Vlado 10. Kričej Roman 11. Mlinar Rudolf 12. Modrej Ivan 13. Navodnik Rok 14. Obreza Jože 15. Ozimic Leopold 16. Pobernik Anton 17. Pongrac Milan 18. Plešivčnik Edvard 19. Poredoš Ivan 20. Skrivalnik Alojz 21. Smolčnik Alojz 22. Sušeč Viitold 23. Sternad Jože 24. Stavdeker Anton 25. Šuler Rudolf 26. Uršej Viktor 27. Vetrih Justin 28. Vogrin Anton 29. Zakeršnik Bernard dober dober dober prav dober dober prav dober zadosten dober nezadosten dober dober nezadosten dober dober dober dober dober dober dober zadosten zadosten dober dober dober zadosten zadosten zadosten dober nezadosten 5. Gradišnik Jože 6. Hirtl Franc 7. Juraja Mirko 8. Kotnik Alojz 9. Krivograd Alojz 10. Kropivnik Herman 11. Lekše Jože 12. Lotrič Miha 13. Mori Leopold 14. Pavše Franc 15. Pepevnik Ivan 16. Plešniik Viktor 17. Pšeničnik Jože 18. Robnik Jože 19. Sedelšak Jože 20. Šater Jože 21. Škrubej Boris 22. Tušek Milan 23. Valenti Marjan UCENCI, KI SO OPRAVILI ZAKLJUČNI IZPIT III. letnik kovinarske šole za učence v gospodarstvu II. a priučevanje razrednik: Kogelnik Ivan 1. Brumnik Anton 2. Bnicman Jože 3. Dirntiš Miha 4. Gostenčnik Franc 5. Gros Miha 6. Gros Viktor 7. Javornik Marjan 8. Janežič Silvo 9. Jurak Mihael 10. Kret Edvard 11. Kušej Janko 12. Nabernik Alojz 13. Naglič Jože 14. Obrul Franc 15. Oder Anton 16. Osrajnik Vlado 17. Planšek Marjan 18. Pungrac Rado 19. Pušnik Vladimir 20. Repas Stefan dober nezadosten dober zadosten dober zadosten nezadosten prav dober dober dober dober prav dober dober dober dober dober nezadosten dober dober •prav dober 1. Abraham Vladimir dober 2. Borovnik Jože zadosten 3. Breznik Franc zadosten 4. Cvetko Alojz dober 5. Fajmut Ožbolt dober 6. Ferk Rajko zadosten 7. Gostenčnik Franc dober 8. Gorjup Ivan nezadosten 9. Gradišnik Albert dober 10. Haberman Peter nezadosten 11. Hrovat Avgust zadosten 12. Hubman Franc dober 13. Hudalist Franc zadosten 14. Jenišek Mirko dober 15. Konečnik Anton dober 16. Kovač Oto zadosten 17. Krajnc Anton dober 111. Kudernovsky Dušan zadosten 19. Lešnik Avgust nezadosten 20. Potočnik Franc zadosten 21. Pritržnik Ivan zadosten 22. Proje Franc dober 23. Pšeničnik Ivan dober 24. Razdevšek Ludvik dober 25. Stojan Ivan dober 26. Uranc Jožef dober 27. Uršej Janko dober 28. Verdnik Srečko prav dober 29. Vinšek Nikolaj zadosten 30. Ternik Blaž zadosten 31. Zupan Vlado zadosten PRAKTIČNO DELO MIŠ 1. Ključavničarji — priložnii kotnik 2. Strugarji — okretalno železo ter stezne puše in stezni vijak primeža 3. Rezkaloi — namizni primež Kovinarska šola za učence v gospodarstvu 1. Ključavničarji — ročna kovinska žaga 2. Strugarji — okretalno železo ter stezne in stezni vijak za primež III. letnik MIŠ 1. Božič Ivan prav dober 2. Burjak Zdravko prav dober 3. Cigrovski Dragotin dober 4. Cas Valentin zadosten 5. Dobrodel Ferdo prav dober 6. Gerdej Miroslav dober 7. Gorenšek Stanislav dober 8. Gostenčnik Jože prav dober 9. Grabner Jože dober 10. Harnold Pavel dober 11. Hartman Pavel dober 12. Homan Mitja dober 13. Hovnik Alojz nezadosten 14. Hudopisk Janez dober 15. Jamnik Stanko dober 16. Janko Filip dober 17. Klemenc Milan dober 18. Kos Franc zadosten 19. Kotnik Frančišek prav dober 20. Kotnik Jožef dober 21. Kovačič Milan dober 22. Kralj Edvard dober 23. Krautberger Stanko dober 24. Krenker Viljem odstopil 25. Kričej Ivan dober 26. Kukovec Srečko dober 27. Kurnik Marjan nezadosten 28. Lepej Anton nezadosten 29. Lorbeg Miroslav dober 30. Mlakar Stanislav prav dober Ni slučaj, da sem zadnjič imenoval tol-stovrško šolo nazadnje. To sem storil zategadelj, ker bi rad o njej več ikaj povedal. Nikjer nisem stikal za podatki, iz pripovedovanja moje mame sem prišel do tega, da je bila tolistovrška šola ustanovljena 1905. leta. Zanimiva je zaradi tega, ker je že pod rajniko Avstrijo bila slovenska. Trška šola je bila popolnoma nemška, zato se je okoliškim otrokom, ki sploh niso znali nemško, v tej šoli hudo godilo. Da bi olajšali svojim otrokom šolski pouk vsaj v prvih letih, so se zbrali nekateri razgledani in zavedni kmetje, ki so tako dolgo sitnarili pri oblasteh, da so jim dovolili ustanoviti slovensko šolo z dvema razredoma. Največ zaslug pri tem je imel rajni Zupančev oče. Trda je bila ta borba in pravili so, da ,je bila šola ustanovljena samo zaradi slovenske trdobučnosti tolstovršanov. Glas io tej slovenski trdobučnosti je menda prišel na sam cesarski Dunaj. Ta šola ima torej zaslugo, da so se naši predniki naučili tudi Slovensko ihrati in pisati. Pa boš morda rekel, kaj pa tam, kjer te šole niso imeli, pa so se nekateri ravno 31. Mlinšek Alojz dober 32. Novinšek Ivan zadosten 33. Novinšek Vladimir dober 34. Oblak Sebastijan zadosten 35. Gvnič Milan dober 36. Pavše Ivan nezadosten 37. Petrič Leon dober 38. Perše Vinko dober 39. Pocajt Vincenc dober 40. Potočnik Franc dober 41. Rezar Drago prav dober 42. Rožen Ivan prav dober 43. Rožič Feliks dober 44. Rus Ivan prav dober 45. Satler Henrik zadosten 46. Sterkuš Marjan prav dober 47. Strojnik Matevž dober 48. Šteharnik Branko dober 49. Šuler Jože prav dober 50. Urankar Milan prav dober 51. Uršič Marjan dober 52. Veselko Jožef prav dober 53. Zagernik Ivan dober 54. Žerak Oton nezadosten 55. Zv.ikart Jožef dober Administrativna šola 1. Arnold Majda dober 2. Bobek Rozalija zadosten 3. Božič Zdenka prav dober 4. Dretnik Štefka prav dober 5. Gregor Jelica prav dober 6. Havle Marija nezadosten 7. Kerbev Marija odličen 8. Knez Marija zadosten 9. Kokalj Majda dober 10. Kolar Vera zadosten 11. Lečnik Anica odličen 12. Lešnik Silva zadosten 13. Pavlič Silva nezadosten 14. Pečnik Avrelija nezadosten 15. Potočnik Marija dober 16. Prinčič Marija dober 17. Rebernak Alojzija dober 18. Samec Cecilija prav dober 19. Sešel Jožica dober 20. Strniša Marija dober 21. Štrekelj Karla dober 22. Vetter Majda dober 23. Zaponšek Marija odličen 24. Zavolovšek Majda dober■ 25. Žerak Anica dober tako naučili slovensko. Imaš prav! Da so se mnogi naši predniki brez te šole navadili slovensko, pa ima zaslugo Mohorjeva družba, ko že čez sto let izdaja slovenske knjige. Kolikokrat je moj oče pripovedoval, da se je samo z branjem mohorSkih bukev navadil slovensko brati in pisati. Mohorjeva družba je torej v času Avstro Ogrske odigrala med preprostim slovenskim ljudstvom veliko poslanstvo. Budila je med Slovenci narodno zavest, so veljali kakor štirje razredi osnovne šole. Šolar, ki je vsako leto prišel naprej, je v drugem oddelku razreda obtičal. Ker ni imel več kam, je zadnji oddelek ponavljal do svojega štirinajstega leta, ko je bit šole prost. Tisti, 'ki so imeli do učenja več veselja, so raje šli v trško šolo, ki je že takrat imela osem razredov. V trško šolo je odhajalo vedno več šolarjev, zadnje leta pred vojsko pa domala vsi. Prvi razred je učila učiteljica Elizabeta Kert. Od kod je bila doma, me vem. Bila pa je zelo dobra z nami. Nekoč je nekaj dni ni bilo v šolo, iko pa je spet prišla, nam je rekla, da se sedaj piše Zega. Zakaj, tega še takrat nisem razumel. Škoda, da je takrat, ko se je šel razred fotografirat, bila na porodniškem dopustu. Takrat jo je nadomestil neki učitelj s Prevalj. je vedno ležal neki grenak, trpek nasmeh. Toda z nami je bil vedno zelo dober. Še danes ne vem, zakaj je hodil v tolslovrško šolo župnik iz Kotelj, ko pa smo imeli domačega kar pred nosom. Prihajal je dvakrat tedensko. Ce je bilo vreme lepo, se je pripeljal s kolesom, ob slabem vremenu pa je prišel peš. Vsi trije so že sedaj pod rušo in naj v miru počivajo! Septembra preteklega leta sem našel v časopisu osmrtnico, ki je na- vse porušilo. Ni me bolela kazen, ki sem jo dobil za povzročen ropot, bolelo me je le to, ker se je tudi učitelj ponorčeval iz moje torbe, s katero sem bil vsa leta zadovoljen. Saj doma nismo bili ravno revni, toda takrat je bila svetovna gospodarska kriza, ki je prav tista lata bila na višku. Vsak dinar si moral trikrat obrniti, preden si ga izdal. Sosedov Falent, siromak brez stalnega zaslužka in brez podpore, je kljub svojim sedmim križem šel veebart iz Guštanja v Dravograd in nazaj peš samo zaradi tega, ker je dobil v Dravogradu cikorijo za en dinar ceneje. Dinar spoštovati se bomo morali tudi mi sedaj navaditi! Čisto razumljivo, če sem jaz bil s to torbo zadovoljen, mi pač niso kupili druge. Glede obleke in drugih potrebščin nikoli nisem bil zahteven. Iz mojega razmišljanja me je predramil učitelj, ki mi je rekel, da lahko sedem. Toda nisem ga hotel ubogati. Moja bol se je sedaj sprevrgla v trmo. Ne vem več, koliko je še manjkalo do konca pouka, vem dobro le to, da sem vztrajal do konca stoje. Učitelj mi je še neikajkrat rekel, naj se vse-! dem, ko pa je videl, da tega nočem storiti, ! mi je rekel, da moram ravno stati, potem j pa me je pustili pri miru. Tisto polletje sem dobil vedenje 4. Kot sem že rekel, sem v to tolstovrško šolo rad hodil. Toda to veselje mi je 'kazil sošolec Dojzi, ki je v moje življenje na vsem lepem prinesel čudno spremembo. Bil je eno leto mlajši in za spoznanje večji od mene. Štiri leta sva skupaj sedela in se zelo lepo razumela. Samo enkrat je prišlo nama nekaj navzkriž, kaj, tega ne vem več, prav dobro se še spominjam, da me je takrat žalostno pogledal in rekel: »O ti šema ti!« Potem pa je bilo spet vse dobro. Kaj mi je storil torej Lojzi, da mi je vzel veselje do šole? Nič drugega kakor to, da mi je proti koncu četrtega razreda zaupal: »V jeseni grem v mariborsko gimnazijo.« Lojzi me je večkrat nagovarjal, naj grem z njim, nikoli pa tega ni niti slutil, kako rad bi jaz šel v gimnazijo. To sem doma tudi skušal doseči, toda kaj kmalu sem vedel, da ne bom dosegel. Delal bi pa krivico svojim staršem, če bi trdil, da me nista pustila v šole zaradi zaostale miselnosti. Glavna krivda je bila gospodarska kriza, to je stiska za denair in pomanjkanje delovnih ljudi na gruntu. Sicer je tudi Lojzi bil kmečki sin, toda iz hiše, iz katere jih je že več odšlo na šole. Njegov oče je vsekakor bolj mislil na bodočnost svojih otrok, kakor pa na grunt. Eno leto sem še ponavljal četrti razred tolstovrške šole. Ker pa sem moral v šolo hoditi še tri leta, sem se prestavil v trško šolo, kjer sem prišel kar v šesti razred. Tu sem prišel v roke tudi brznemu učitelju, ki je bil prav tako iz Libelič doma. Ker sem izpustil peti razred, sem se izognil učitelju Tomažiču, o katerem je vedela cela šola povedati, da je hud kot Turelk. Ko sem odrasel šoli, sem imel priliko se z njim pobliže spoznati in se prepričati, da je tudi on bil dober človek. Kot oficirja ga je nagli razpad jugoslovanske kraljeve vojske tako prizadel, da si je vzel življenje. Čeprav je na trški šoli bilo prav malo okoliških otrok, sem se kar hitro privadil. Medsebojno nezaupanje je bilo kmalu mimo in hitro smo postali pravi šolski tovariši. Ker je tisto leto izstopila iz šole moja starejša sestra, sem prišel do druge, bolj dostojne torbe. Tisto veselje do ljudske šole, katerega mi je vzel Lojz, pa se mi ni hotelo vrniti. Medtem ko je v majih letih odšel iz tolstovrške šale v gimnazijo samo Loijzi, jih je iz trške šole odšlo vsako leto več. Razume se, da so bili ti največ iz uradniških in trgovskih družin, bili so pa tudi obrtniški in delavski. Kako sem jim jaz zavidal to srečo! Bili pa so med njimi tudi taki, ki so zelo neradi šli. Še danes ne vem, zakaj nisem treščil po buči sošolca Maksa takrat, ko mi je rekel, da sem jaz srečen, ker mi ni treba iti v šolo. Njegov oče je bil eden izmed vodilnih uslužbencev v železarni in jasno je, da si je želel oziroma je po vsej sili hotel, da tudi njegov sin nekaj postane. Saj Maks ni bil neumen, le uk mu je smrdel, učil se je le toliko, da je shajal. Trški učitelj me je nekoč vprašal, zakaj me ne da oče v šole. Odgovoril sem mu, da nimamo za to denarja in da me ne morejo pogrešati doma. To sta bila tudi v resnici prava vzroka, k temu pa bi lahko priištel še očetovo neodločnost. Tudi pozneje, ko bi bil jaz rad šel v kmetijsko šolo, se je popolnoma strinjal s tem, samo odlašal je iz leta v leto. Ko je zbolel, kmalu nato pa se je začela tudi vojska, se je moja usoda zapečatila. Ob vsakih počitnicah, ko so prišli domov moji bivši sošolci, mi je bilo zelo tesno pri srcu. Vsakokrat se je na novo odprla rana, ki se popolnoma nikoli ni zacelila. Vse to je tako prišlo v mene, da sem o tem stalno sanjal. Sedim nekje v šoli, v veliki zadregi sem, ker nimam domače naloge, ker nimam šolskih potrebščin, ker ne znam itd. Od začetka sem imel take sanje zelo pogosto, potem dvakrat, trikrat letno. Še zdaj imam včasih take sanje, ni še dolgo od tega, in vendar je od tistih dob preteklo že trideset let. Da, tri desetletja so že minila, in jaz imam vse to še tako živo v spominu. Kolikokrat se spominjam tistih svojih sošolcev, ki so bili tako srečni, da so lahko šli v šole. Toda vsi niso bili srečni. Tudi njih je zajel vojni vihar in se poigral z njihovo usodo. Največkrat se spominjam Lojzija. Vsakokrat, kadar je prišel na počitnice, sva se imela toliko pogovoriti. Bil je še vedno tako ponižen in skromen. Kakšno veliko veselje so pač lahko imeli z njim njegovi starši vse dotlej, ko se jim je to veselje spremenilo v veliko žalost. Pravkar je končal z odličnim uspehom gimnazijo, ko se je tudi pri nas začel krvavi ples. Lojzi,- up in veselje svojih staršev, je moral pasti kot talec v gramozni jami. Spominjam se tudi Maksa, tega študenta po sili. Nekalko je pretolkel gimnazijo, potem pa je bil nameščen v železarni. Slišal sem, da je končal v službi Okupatorja tam nekje na Egejskem polotoku. In Štefija. Tudi on je bil uradnik v železarni. Usoda pa tudi njemu ni bila mila. Kot mlad oficir NOV je padel na pragu svobode. Spominjam se tudi drugih, za katere ne vem, kje so razkropljeni. Nekateri na drugih kontinentih, nekaj jih živi med nami — inženirji, zdravniki, živinozdravniki. Vise to, kar ti tako na dolgo in široko pripovedujem, ni samo moja zgodba. To je zgodba vseh onih mnogih, ki bi prav tako kakor jaz radi šli v šole, vendar jim to ni bilo dano. Glavni krivec pa je bila vsekakor takratna razredna družba, ki je nudila tako malo možnosti, saj je bil njen interes, čim manj .izobražencev med preprostim ljudstvom. Cepita: Kristan Pepi, izgubljen med vojno, in Dretnik Ivan, Tolsti vrh. Sedijo: 1. vrsta: Močnik Lizika, v Avstriji, Legner žofka, por. v Slov. Gradcu, Navršnik Zofka, por. Krajger, Ravne, nadučitelj Gačnik Janko, v Mariboru, župnik Barbič Miha, umrl, učitelj Tomažič Maks, preminil med vojno, Obretan Frančiška, por. Rcbol, Ravne, Cič Alojzija, por. Herman, Ravne, Filip Terezija, delavka v železarni. 2. vrsta: Kumer Pepca v Mariboru, Bisternik Marija, neznano kje, Hribernik Angela, por. Močnik, Ravne, Hanuš Lizika, v železarni, Sikora Gretka, v Avstriji, Leš Gretka, por. Turk, Ravne, Ivartnik Antonija, por. v Avstriji, Strikar Julka, por. Kresnik v Mariboru, Petrač Lojzika, por. v Argentini, Lečnik Franica, por. v Palestini, Cvitanič Antonija, por. Radivojevič, Ravne, Krevh Ela, por. v Slov. Gradcu, Obretan Marija, por. Mezner, Ravne. 3. vrsta: Glavar I-ranc, umrl, Jamšek Gusti, izgubljen, Reveland Anton, v Italiji, Gostenčnik Peter, kovač, Ravne, Rebernik Jurči, padel na ruski fronti, Korper Ivan, padel na ruski fronti, Sterčko Anton, v Avstriji, Vidrih Jože, v železarni, Globočnik Ivan, kraj. skupnost Ravne, Oro-zcl Herbert, neznano kje, Vastl Bogomir, kovač v železarni To sliko objavljamo zaradi župnika Vireja in učitelja Rudolfa Simona. Na sredini učiteljica Olga Pečnik Moja izpoved pa ine bi bila popolna, če ne bi še omenili nekaj zelo važnega. Poglej tja na bivši grofovski park! Vidiš tisto veliko, podolgovato, opečnato rdečo liso med košatim drevjem? Ravenska gimnazija! O, da bi bila tam že pred tridesetimi leti! Moja življenjska pot, kakor tudi pot drugih bi bila čisto drugačna. Ustanova ali šola druge stopnje, v kateri si lahko naša mladina pridobi srednješolsko izobrazbo, ne da bi se ji bilo treba vlačiti po Mariboru ali drugih mestih. Doma, tako rekoč pred nosom jo imamo in za vse je odprta, za vse stanove in pod enakimi pogoji za vsakogar. Kako hitro čas beži! Od takrat, ko sem jaz končal osnovno šolo, pa do ustanovitve te gimnazije, je preteklo deset let. Sedaj pa je gimnazija že slavila svojo dvajsetletnico. Kbliko naših mladih ljudi je že šlo skozi njo, premnogim je pripomogla do večjega in boljšega kosa vsakdanjega kruha. Gimnazija pa ni edina šola druge stopnje pri nas. Imamo še izobraževalni center, večerno šolo, razne tečaje in vrsto drugih možnosti — kdo bi vse našteval — da se lahko naša mladina izobražuje. Prav nič ne zamerim mladini, če ne ceni dovolj teh pridobitev. Saj jih niti ne more prav ceniti, ker ne pozna predvojnih razmer. Lepo je biti v naši domovini mlad! Dragi bralec! Gotovo si se že naveličal tega mojega pripovedovanja. Toda samo malo še potrpi! Povedati ti moram še tisto, kar se z dosedaj povedanim tako lepo ujema. Čisto po naključju. Uvodoma sem ti pripovedoval, kako velik je bil »moj svet« in kje je bilo njegovo središče. Zaupal sem ti tudi, kako zelo rad bi bil šel v šolo in v širni svet. Ker se mi pa ta želja ni izpolnila, sem kar lepo obtičal tam, kjer sem bil — in kjer sem še danes. Sedaj me ne vleče nikamor več. Tisti moj otroško namišljeni svet se je že davno umaknil stvarnemu, ni se pa umaknilo njegovo središče. To moje nekdanje središče sveta — vsaj za mene — še vedno obstaja. Razlika je samo to, da je sedaj mnogo večje in da se ne imenuje več trg Guštanj, ampak mesto Ravne. Ali ni to čudno? Poglej! Mesto Ravne ne more več čepeti v tisti kotlini kot trg Guštanj. Ta kotlina je bila veliko pretesna, zato se je mesto razširilo na vse strani. Pognalo je korenine na Javorniku, Prežihovem vrhu, ob Suhi in največ seveda na Čečovju, ki je postalo že cela mestna četrt. Ko so na Čečovju zgradili prve štiri bloke, so bili od tukaj videti kot kasarne. Še bolj pa je prišlo to do iz- Veseli me, da lahko predstavim slovenskega likovnega umetnika FRANCETA SLANO. To poudarjam še posebej zato, ker je umetnik po številnih uspešnih razstavah doma in v tujini prišel tudi k nam na Ravne v skromni prostor našega likovnega salona. Prepričan pa sem, da bo našel pri nas nove prijatelje svoje umetnosti in da je prav to tisto, kar si umetnik želi, kadar razstavlja — pa naj bo to v katerem koli kotičku na svetu. Podobe, ki jih danes gledamo, nam pričajo o samoniklem slovenskem umetniku, ki si je s svojimi deli ustvaril svojevrsten umetniški svet, isvet, Iki je samo njegov in neponovljiv. Globoko v vsaki podobi — kot raza, ko so tam spredaj na robu postavili Dom železarjev. Ta nizka, široka stavba s sivo streho in sivo fasado je bila poleg teh kasarn videti 'kot konjušnica. Šele naslednji bloki 'in stolpnice so dali Čečovju pravo mestno podobo. Na Ravnah močno raste industrija, zato se ljudje iz vseh okoliških in oddaljenih krajev priseljujejo. 2e sedaj je na Ravnah čez pet tisoč ljudi, po planu jih bo pa čez trideset let še enlkrat toliko. Zato imajo urbanisti v načrtu zazidati še celo Javorni-ško polje, urediti mestno središče v starem delu mesta in postaviti hiše še povsod tam, kjer je še količkaj prostora. Na Ravnah je sedež občine, ki pomeni veliko več, kot nekdaj Okrajno glavarstvo. Pravijo, da so Ravne gospodarsko, kulturno, prosvetno in upravno središče Mežiške doline. Imajo vse pogoje, da živijo samostojno materialno in kulturno življenje. Sicer je res, da ima Slovenj Gradec za nas bolnico, sodnijo in arest, to so pa ustanove, s katerimi je najbolje imeti čim manj opravka. Na Ravnah lahko dobi in opravi navaden državljan vse, kar potrebuje v vsakdanjem življenju. V svoji zgodnji otroški domišljiji sem se o velikosti sveta veliko zmotil. Svet je neprimerno večji — tudi sam sem ga v razmeroma kratkem času veliko videl — nisem se pa čisto zmotil o središču. Saj so za nas vse, ki živimo v svetu, katerega sem opisal v začetku, Ravne nekakšno — središče sveta. srce v človeku — utripa v enkratnem svetu barv umetnikovo iskanje, razmišljanje, utripa njegov pogled na svet, na človeka in njegovo življenje, utripa umetnikov lepotni ideal, utripa poezija šopkov, starih mlinov in žag, kozolcev, plitvin in zalivov. Umetnik je z vsem svojim človeškim in umetniškim bistvom povezan s pokrajino in z vsem, kar živi s pokrajino — propadajoči mlini, žage, kozolci itn. — a te pokrajine ne poveličuje z romantičnim zanosom, temveč je intimno za zmerom povezan z njo v svojevrstni nostalgiji po vsem, katf je v človeku in naravi lepega, velikega, a se temu dandanes vse bolj odtujujemo, hodimo bežno mimo, poveličujemo lažni teh- France Slana, Zapuščena kolesa, olje France Slana Nagovor Leopolda Suhodolčana ob otvoritvi razstave D omače (lz narečnega gradiva j alit(i) — (čas zabijati): cele noči po -bircav-zeh ali biči — (ibikec, ovnič, trmast otrok): biči ipuf! (tako izzivajo ovco na trkanje) — (trmastemu otroiku): ti biči -ti, 'brezovega 61-ija si ipoitriebn! bujžika — (krotko bitjece, malo šlevasto); pa tuj ni trieba, da si ana taka bujžika; mavo se le na n'o’je .postaj! bujžet(i) — (božati) ubikjen — (zabito trmast): t’k je uibikjen, da si ne da ;kaj dopovedet cvejko — (preveč): cvejk-o mi kne zarajti! cmavo — (premalo) čentrat(i) — (čenčati): cevo uro že diodle pred hišo čentrata, bota ciev perzenal obrali črnice — (borovnice); rdeče črnice — grant-ne — -natetk: (brusnice); v Pieci je natek, na Strojni pa irdeče črnice; obrajtane so ■bolj ta strojandke dov čriedit(i) se — (vrstiti se): vso nuoč so se dov čriedli, da je vsako uro adn b’du ne dogratam — (ne dospem z delom): t’k mam deva, da kne dogratam nicizem in komercializem, pozabljamo, da človek ne živi samo od kruha i*n sikoro -ne znamo več doživljati tihih intimnih trenutkov. Je torej svojevrstna umetnikova nostalgija po večno lepem, enkratnem pa tudi umetniško doživeti protest in opozorilo človeštvu. France Slana je kot umetnik prehodil začrtano umetniško pot tako v vsebinskem in oblikovnem pogledu. Tako na njegovi poti ne bomo našli stranskih poti, ki bi ga za nekaj časa popeljale na varljiva področja sodobnih modnih muh v slikarstvu. V Sla-ni-umetniku in Slani-človeku je čutiti, da se ni nikoli odtrgal od pokrajine, življenja in človeka. besiede ravenske študijske knjižnice) dojsti — (dosti) fleka — (ženska, ki se vdaja raznim moškim) garati se — (sede nespodobno razgaljati noge) garičiti se — (vozariti se): kolesi sii je kupu, zaj pa vsako nedelo kojna vpreže pa se gariči od Bran-čurnika do Polane pa zad — no, veda, dendenešni se z avtijem ga-rieijo gvadovija — (lakota): je mavo kieri, dia si v vojskneh lieteh nii gvadovije iskusu; — če si biv v Dachaue, po-a že vieš, ka je gvadovn bit no zvakan (zlafean — sestradan) ha j — (način hoje): tik šikano gre; s’n jo po haju spoznu komika — (korenika, (korenina) maj — (medmet, ko se obregnem ali ko se začudim): maj, k’ pa kaj počneš, da 'te že ni nobart cvegn (— »kaj neki počneš, da že ne prideš!« tako npr. zakliče -mož noter v sobo, ko čaka zunaj na ženo, da gresta v kino, pa ta še ne pride) mehe — (harmonike): a znaš na mehe špi-let? — sta dva brata, dva mehača, vsak po svoj-eh ovseteh hod(i)ta modlt — (moliti): dov -modlt — (z molitvijo zdraviti): ta rajna Bo.žankne je znava dov -modlt; a še kaj zna duo? —; odimodlavat — (pri molitvi odgovarjati) moj gr uši! — (bolj Ikrotko rotenje; nedolžna kletev) mvadikast — (mladikast): se ji kne vidi, da je že v lieteh, ma t’k -mvadikasto kožo nareto — (narejeno): -zaj je t’k naireto, da mrš osn :liat šuo-le vin -start, če očeš v uk gniva — (njiva), na gnili — (na njivi) obrležn — neporedn — (poreden): to je že r.iesn, da so zajšni otroci čudno obrležni; pa zad mavo spomini, če nismio bli mi gllih -taki otrek — (otrok), otrakovje — (otroci) pohvalen — (kdor se sam rad hvali): t’k je pa že pohvalen, da ga je osvasno posvušet polieškvat — (poležavati): (o bolniku): k’r tik polieškje posieškvat — (posedati): naj ra,ji p Ir bečev--neku posieškje pavudje — (sodrga): to je ano tako pa-vudje, umazano, dbreklivo, kamar pridejo, špetir nardijio pezvat(i) — pezjem: zmuškavo mi je pave, zaj ga že dva kedna štlk pezjem (zmečkalo mi je palec, zdaj ga že dva tedna tako bodeče prenašam) poberiga — (zbir maslo vrednih reči); spraj -to poberigo okovo hiše v kraj, v pieč jo zmeči ad pa v Mežo -znosi; -če je pa za ra-fudo, jo pa lota predi ponudiga — (ženska, ki se moškim ponuja): ociese ma že tik gvadovne k’-k’r ana prava ponudiga Dolga ljubezen je končno le pripeljala v zakonski pristan Glinikovo Pepko in Buhvaldovega IV-tra Zgornjega Tičlerja — žerjavovodjo v naši železarni •s v V: W W -5" v v V Šentanelu menda že dolgo ni bilo toliko petja in rajanja kot takrat, ko sta se vzela Plodrov Karl in Marinova Mojca. Da bi bilo vedno tako pobris — (ferepek deček): pet 'liet je, pa je za os’n; skledo mlieka tota gr leda pobriše rastajčet si — (razložiti si): rad berem cajtnge, časi pa že t’ik kunštno poviejo, da si ne znam rastajčet ront pridi — (brž pridi!) roka: na r’ci (na noki) streha — (dežniik): (nekim je ljubša marela, italijanski ombrello) strd — (med): (strd je lepa domača slovenska beseda iiin ni treba medu vsiljevati, ikjer je stnd doma) st’zda — (steza): Čej so tiste sfzidice... suš — (sušenje): nartabuole gruške za suš so rjavke svamca — (slamnica, iz slame spleten jer-baščeik, vanj pride pri kruhapeki testo za en hleb): maiti so otnoikom povnio svamco orehov prneslii šerbazoben — (tisti, ki ima le nekaj škrbi-nastih zob): naši očdvi niso vedeli za na-rete zobe, so svoje do smirti meli; foabič-ike so pa rade brez zohov ostale, poa pa čiso mole ikaj drujga jast k’k’ir kako žu-ipo bolj drugo mačko pa škuorjo guzat šinik — (vrat): ma šinilk ko an bik škrpičit(i) — (skopariti) šovsko — (poševno) naškrapuje: dež naškrapuje — (deževati začne) šterc — (tat, potepuh); — štercati — (potepati se) šreflni — (nasekana cepljena drva) taj, v taj se je podav — (v tajenje se je zatekel, tajiti je začel) tek, nima teka — (nič ne izda): Oba zasvuž-ma, saj k’r pride anga gnarja kup; pa ka, ko gnar teka nima tevovn, tavovn — (otožen, duševno .pobit): v’s tevbvn je hodu okovo, za k’.r kaj mu ni bvo: z ženo sta se Skr i ega v a pa mu je na svoj duom ušva tuj — (tudi): A sta bva Bvatnilk no Juh bol Zupanc, naj bo, iz Dohrij pavra sta bva, sta šva v nedelo h meši. Te provi je zinu Zupanc: Ti, pšenica je čisto feleva. Črez p.ov ure, ko .sta bva že p’r oierlkli, je zinu te druj i: Rž tuj! ujčka — (gugalnica); ujčkat se — (gugati se) zrajtati si — (doumeti, domisliti se); zrajt-ljiv — (domiseln): zraijtlive so pa žene že vejfco bol ko m’ži. Samorastnik iz Jamnice Objavljamo življenjepis, ki ga je napisal PAVEL VIRBNIK, samorastnik na Jamnici, sedaj gospodarski pomočnik pri Dularju na Selah, obdelal pa ga je naš stalni sodelavec Beno Kotnik. Virbnik ga je pisal tako, kot ljudje ipo domače govorijo, saj sam omenja, da je hodil v šolo le tedaj, kadar na 'kmetih poleti ni bilo tako notno, pozimi pa tedaj, ko je bila nareta že gaz, da je v coklah lahko prišel do šole. Tako začenja: »Ko sem bil star dve leti, sta mi umrla oče in mati. Mene so tedaj dali za rejenka h kmetu Gradišniku na Jamnico. Tam sem zmerom gor plačal, ker nisem imel več svojih ljudi. Komaj sem zlezel iz janke, katero sem nosil do šestih let, so me že vpregli v delo. Največkrat sem maral goniti vole pri setvi ali pa tudi kaki drugi vožnji. Pasti sem moral ovce v no vini, kjer je bilo polno tmovja, živino pa po gornjih in strmih robih. V šolo sem imel dobro uro hoda, vendar sem zelo malo hodil, kajti za gospodarja je bilo poglavitno le delo, v šoli pa bi se po njegovem mnenju naj naučil le toliko, da bi znal malo brati in se podpisati. Jaz sem imel veselje do šole in učenja, pa ni bilo koga, ki bi mi pri šolanju pomagal. V šolo sem hodil poleti zmerom bos, pozimi pa v cofcljah, ko je bila poprej napravljena gaz. Čevljev nisem imel, kot jih imajo danes otroci. Pouk v šoli se je začel ob devetih dopoldan, bilo je eno uro odmora, nato pa je bil pouk zopet do treh ali pol štirih popoldne. V tistih časih še ni bilo tako praktičnih strojev kot danes pa tudi elektrike še ni bilo pri nas. Tedaj so pri nas poznali le ročni pogon. Imeli so že starosvetne mlatilnice, slamoreznice in tudi sadne mline, vendar gonilo se je vse z rokami. Dolgo žito, kot rž in pšenico ni bilo mogoče mlatiti z mlatilnico, zato pa so peli cepci že ob treh v jutru. Kakor hitro sem bil cepcem »gvavtik«, sem moral na gumno, da sem dajal »štrah« (takt). Do božiča je moralo biti žito omlačeno, da so potem lahko bili »nedieli«. Jaz nedielov nisem imel, kajti poleg krmljenja ovc z drno in venihom, sem moral nanositi za kuhinjo in veliko hišo, kjer se je cel dan kurilo, tudi drva. ■ < ■■■ Pavel Virbnik Pri mlačvi z mlatilnico iso pomagali tudi sosedje, mi pa smo jim delo vračali. To delo je zahtevalo osem ljudi samo iza pogon mlatilnice. Štirje so gonili en tuš. Ta čas so se drugi štirje oddahnili. To delo je bilo zelo naporno. Prah, ki se je nabiral v nosnicah, ustih in prsih, je bil zelo žgoč in je povzročal žejo. Gb koncu tuša so se gonjači napili .mrzlega mošta, navadno so stali še na kakšnem prepihu, zato si je marsikateri nalezel pri tem pljučnico. Še pri drugem delu je bila v soseski vzajemna pomoč, in to pri gnojvoži. Njive na Jamnici iso velike, ponekod zelo strme in precej od doma oddaljene. Zemlja je precej gladovna in potrebuje veliko gnoja. Na najbolj strme njive smo gnoj vozili z žle-fami, dokler jih ni preveč podilo. Tedaj so gnoj razlagali na smrekove vlake im ga na ta način razvozili tako, da je bil precej enakomerno raztrosen. To delo je bilo precej težavno in povrhu še nevarno. Leta so tekla kljub temu, da je bila moja najboljša zabava delo. Včasih sem se prikazal ob nedeljah v Šentanelu, vendar sem farno vas Ikmalu zapustil, (kajti za veseličen j e in popivanje ni bilo denarja. Na dekleta sploh misliti nisem smel. Rajati, ali bolje rečeno skakati, sem se malo naučil na steljerajah, toliko da danes takt še poznam. Leta 1937 sem bil poklican ik vojakom. Dodelili so me k 16. pešpolku v Niš, odkoder sem bil po »obuki« dodeljen k vojno-sanitetnemu skladišču, kjer smo skladišče še povečali, nato pa nabavljali še razni sanitetni material. Bil sem nekaj časa tudi »posilni«. Jeseni 1938 sem odslužil vojaški rok. Naš letnik so obdržali še en mesec v vojski, to pa zaradi tega, ker so v tem času Nemci zasedli Češkoslovaško. Po enomesečnih orožnih vajah so nas spustili domov. Nisem bil dolgo doma. V maju leta 1939 so me zopet poklicali na orožne vaje, in sicer to pot v Celje, kjer sem bil do oktobra. V Jamnici, katero sem vedno znova vzljubil, ker sem videl že precej bolj puste kraje, mi zopet ni bilo usojeno daljše bivanje, iker so me zopet poklicali na orožne vaje, in sicer v Ivanjo gorico. Na precej visoki planini smo imeli postavljene šotore. Dan za dnem smo »vežbali«. Tako so minili štirje meseci .in je začel pritiskati mraz. Pozno v jeseni smo zapustili planino. Mene so pustili domov. Domačega kraja se nisem dolgo veselil, kajti sredi marca 1941 sem bil zopet poklican na orožne vaje, to pot v Ljubljano. Tu smo cele noči »vežbali«. Neko noč smo prišli v Dravlje. V jutru je bil Hitler napadel Jugoslavijo. Priletela so že nemška letala, na katera smo močno streljali. Letala so odletela, mi pa smo marširali proti Dolenjski. Na neki postaji smo šli na vlak, ki nas je odpeljal v Zagreb. Zagreb je bil že v ustaških in nemških zastavah, vladali so že Nemci in ustaši. Njihova premoč nas je po našem napadu kmalu razpršila. Ker je bilo pri nas vse skrižem in velika polomija, sem šel tudi jaz svojo pot —mahnil sem jo prek hribov v smeri doma. Imel sem srečo, da me niso zajeli Nemci, Iki so bili največ v centrih. Dobil sem civilno obleko, večjih krajev pa sem se izogibal. Doma sem opravljal vsa gospodarska dela in tudi mleti sem se naučil. Težava pa je bila s spravilom žita v mlin in moke iz mlina. To je bilo treba zaradi velike strmine nositi večji del na ramenih ljudi in sedaj na mojih. V mlin, kjer sem mlel, so prišli leta 1943 poleti partizani, ki so mi pravili, kdo so in zakaj se borijo. Sprva sem se jih malo ustrašil, ko pa sem spoznal, da so večina ljudje iz domačih krajev, sem dobil zaupa- . H- nje v nje. Rekli so, da tudi oni kuhajo in da 'bi (potrebovali moke. Dal sem jim precejšnjo količino. Partizani so začeli prihajati v mlin zelo pogosto. Vsakokrat sem jih z moko obdaril. Prišli so tudi na dom, ki je bil dobre pol ure oddaljen v hrib. Večkrat so me poslali na razpotje, da sem ugotovil, če je dohod k domu varen; 'ko so se partizani doma v hiši zabavali, sem pogosto s puško stražil okrog hiše. V hiši nam je tovariš Korošec vzibujal spomine na tiste nedolžne žrtve, ki iso darovale domovini svoje najdražje — življenje. Bodo še žrtve, vendar končna zmaga bo naša, tako je trdil Korošec. Navdušeni od političnikov se nikdar nismo ustrašili gestapovcev, kljub temu da je bil njihov nastop nečloveški. Konec avgusta 1944. leta so me partizani mobilizirali. Odgnali so nas čez planine in po dolgi hoji smo prišli Iblizu Gornjega gradu k Tomšičevi brigadi. Tu smo fašiste, te mrcine, vsak dan napadali, pa j ih je bilo zelo veliko. Z eno četo smo šli na Kamniško planino, kjer smo dotbili orožje, katerega smo odnesli v Lovrenc na Pahorje. Ko smo se vrnili v Gornji grad, nas je nekaj mož bilo dodeljenih za Rečico, kjer se je delal aerodrom. Ko je bil aerodrom zgo-tovljen, se je začela znana savinjska ofenziva. Umakniti smo se morali. Fašistična premoč je bila velika. Precej partizanov so zajeli, z njimi sem bil tudi jaz.' Odgnali so nas v Celje v Stari pisker, kjer so nas pretepali in zasliševali. Vsak dan nas je bilo manj. Nekega jutra so na tovornjake naložili 100 zapornikov, med njimi tudi težko ranjene, in jih v Frankolovem obesili. To so bili talci za celjskega vodjo Dorfmeistra, ki so ga bili partizani ubili. Koliko jih je šlo v Maribor in na okoliške celjske hribe ina streljanje, ni znano. Srečen je bil tisti, ki je iz celjskega Piskra odnesel glavo. Med temi srečnimi sem bil tudi jaz. Proti koncu vojne sem moral kopati v Rogaški Slatini protitankovske jarke. Zasijala je tako zaželena svoboda. Odšel sem v domače kraje. Kaj nam življenjepis tega samorastnika prikazuje? Naši mladini, katero morajo starši večkrat s silo priganjati k učenju, pove, v kakšnih hudih razmerah je zapuščeni samorastnik hodil v šolo in kalko hrepenenje je imel, da bi se čimveč naučil. Že v mladih letih mu je bila naložena skrb; njegovo razvedrilo nista bila žaga in ples, ampak živina, polje, travniki, pašniki in livade. Spremljalo ga je trdo delo od zore do mraka, od rane mladosti pa do današnjega dne. Tudi nam starejšim, ki živimo v socialistični skupnosti, .daje njegov življenjepis lepe nauke. Iz njega je razvidno, kako je kapitalistični družbeni red izrabljal človeka. Rejence in hlapce je izkoriščala tudi občina. Bogatejši so bili na račun rejenkov in hlapcev oproščeni orožnih vaj, medtem ko so te stalno klicali na nje. Poglejmo še nekoliko na zavest teh siromakov v nacionalnem pogledu. Dejstvo je, da je bila ta veliko boljša kot pri tistih, ki so ise združevali v centrih. Marsikateri v centru bivajoči se je v stari Jugoslaviji trkal na svoje nacionalne prsi. Ta je med okupacijo mirno služil Okupatorju, nekateri pa se mu je tudi udinjal. Ta hribovec, ki pa je komaj znal brati in se 'težko podpisati, je bil že na strani Osvobodilne fronte, podpiral je to gibanje, dokler se ni tudi sam aktivno vključil k partizanom. To je nauk, ki ga daje življenjepis Pavla VIRBNIKA, nekdanjega Gradišnikovega rejenka iz Jamnice. POPRAVEK K sicer jako zanimivemu spisu tov. Ajn-žika je potreben majhen popravek. O dogodku pri procesiji na Strojni ni bil prav poučen. Zapisal je, da je imonštranca zle- tela po bregu, ko je župnik padel. Tako ni bilo. Monštranco je nosil žvalbešiki župnik, ta se ni ganil z meata, kjer je atafl. Domači župnik, v koretelj oblečen, ,ga je spremljal. Nosil je kadilnico. Ko je videl diva fanta, ki se nista odkrila, je zaklical: »Klobuke dol!« Ko se še na drugi enak poziv nista odkrila, je šel ogorčen tja proti njima, na ojesu se je spotaknil in padel. Iz kadilnice se je žerjavica izsula in župniku je kri iz nosa tekla, ,ko se je na nos udaril. Tista dva nagajiva fanta pa nista bila Strojanca, ampak — Črnjana. Kako sta strojanska ključarja prosila v Celovcu pri škofu za novega župnika, ko nista znala poklekniti, je vse res. Treba je pa dostaviti, da je za njima šel v Celovec k škofu Žirovnikov Tiče sam prosit za novega župnika. V ‘škofiji je že zunaj v veži pokleknil in taim stanovitno klečal. Na vsako vprašanje raznih gospodov je odgovoril: »Gospod škof naj pridejo, njim bom povedal svojo prošnjo.« Slednjič je res prišel škof in takemu klečečemu prošnjiku takoj obljubil in nato tudi poslal župnika Pap-lerja, ki je tudi mojega očeta in mater poročil. Blaž Mavre 1 NEVARNOST Nekdo je vprašal zdravnika, starega praktika, kakšna je razlika med življenjsko in smrtno nevarnostjo. Zdravnik je odgovoril: »Ce kdo težko zboli, je v življenjski nevarnosti; če pa pokličejo zdravnika, je bolnik v smrtni nevarnosti.« ČUDNA STVAR Sobarica v hotelu snaži hodnik dn si krajša čas z oprezovanjem skozi ključavnice. Pri neki sobi se nenavadno začudi. »Sakra-bolt! Čudna stvar!« modruje sama pri sebi. »Vpišeta se kot zakonca, pa se poljubljata, da je človeka kar sram . ..« Hiša s prešo, kot se spodobi Nič novega pod soncem! Že pred 33 leti so pri nas volili najlepše dekle wkš Jože Šater S KOROŠKIM OKTETOM PO ČEŠKOSLOVAŠKI Počasi smo se vozili proti češkoslovaški meji, si poiskali v prijaznem obmejnem kraju prenočišče, zapeli zvečer še par domačih pesmi, ki so bile zelo všeč tudi novo-poročencema, ki si pač nista mislila, da jima bo slovenska pesem prva zadonela v ušesih, ko bosta mož in žena. Zbudilo nas je prijetno nedeljsko jutro. Pojedli smo še zadnje prihranke, se poslovili in proti poldnevu smo bili že na češki meji. Nič kaj prijetno se nismo počutili, ko smo zagledali bodečo žico, ki se vije vzdolž meje. A prvii videz rad vara. Kakor hitro smo prestopili mejo, smo na žioo pozabili-Cariniki so nas prijazno sprejeli, Iko so zvedeli, da smo iz Jugoslavije in celo, da smo pevci. Seveda so morali naši zapeti. Videli smo, da je Čehom pesem pri srcu, naenkrat jih je bilo veliko Okrog nas, zahtevali so še več pesmi in tako so naši pevci imeli svoj prvi nastop pravzaprav že na meji sami-Pa tudi za njih je bilo to doživetje, kakršnega se ne spominjajo. Pogostili so nas celo s pivom, mi pa smo jim v zaimeno podarili naše značke, ki iso jih zelo radi sprejeli-Značke imajo zares radi, nič manj pa našo pesem. Se žig obmejnega prehoda: Češke Velenice, stisk rok in že nas je sprejela češka pokrajina. Peljali smo se proti Češkim Budejovicam, po lepi, ravni asfaltirani cesti, opazovali pokrajino, pretežno vzorno urejena polja. Vtis dobiš, da je pri njih vse bolj Skrbno urejeno, bolj cisto, bolj negovano kot pri nas. S češkimi tovariši smo bili domenjeni, da se dobimo v Čeških Budejovicah. Res so nas pričakali na trgu, ki šteje med naj večje na Češkem. Češke Bude j o vice so staro mesto. Njihovo rojstno leto je 1265. Tu srečate cerkve in pročelja hiš gotskega, renesančnega in baročnega sloga. Čehi imajo to mesto za gospodarsko in kulturno središče južne Češke. Posebno lep je velik trg z lepim vodometom v sredini. In še po nečem je znano to mesto. Po pivovarni in pivu Budvar. Pravijo, da točijo tu drugo najboljše pivo na Češkem. Ze lansko leto pričeti razgovori so dobili letos aprila dokončno obliko. Sindikalna podružnica — Zavodni vybor roh, Obhodni usek — velike češke tovarne Škoda iz Plzna je povabila Koroški oktet na 8-dnevno gostovanje po Češkoslovaški. Obenem so dali od zunaj, kolikor se pač ,od zunaj videti da, potem pa smo se peljali mimo slovite Štefanove cerkve v Schonbrunn. Takrat smo videli in občutili, kaj je velemestni promet. Kljub temu smo srečno prispeli. Lap dan je bil, pa so fotoaparati škrcali, Schonbrunn Foto: J. Sater bili navezani tudi stiki s sindikalno podružnico železarne Ravne in tako so tovariši iz ČSSR povabili tudi našega sindikalnega zastopnika. Koroški oktet je pridno vadil — zadnja dva meseca kar trikrat tedensko — naštudiral povsem nov program, družbeno politične organizacije in železarna pa so to gostovanje finančno podprle. Tako je bilo vse nared im v soboto, 21. maja, smo že zgodaj zjutraj prekoračili našo mejo na Viču. Počasi se je začelo daniti, mi pa smo bili že daleč na cesti proti Dunaju. Kratek postanek na Semmeringu, kjer smo si ogledali tudi spomenik prvemu pilotu, ki je preletel Semmering, in že smo hiteli naprej. Srečevali smo reklamne napise in samo po njih že lahko opaziš, da nisi več v Jugoslaviji. Essoi Tudi mi isrno postali lačni, naše želodce smo potolažili v neki manjši ikromi ob cesti, kjer smo na veliko naročevali kavo in čaj, zraven pa se pridno zalagali z domačimi specialitetami, ki jih je bilo takrat še v izobilju. In že smo bili zopet na cesti. Proti Dunaju smo preizkusili, koliko škoda potegne in ugotovili, da gre tam okrog 135 kilometrov na uro. Šalili smo se, češ to je pa zato, ker ve, da gre domov — na Češko. Vsak konj pa domov veliko rajši... no, saj to pa itak že veste. Dunaj. Parkirali smo najprej pri Pratru. Takoj nam je padla v oči prisiljena vljudnost »dozdevnih čuvajev parkirnega prostora«, ki jo 'kaj hitro pobrišejo, če zagledajo policaja. Na srečo mi nismo bili radodarni s šilingi; zato od nas niso -ničesar dobili. So pa zelo v-siljivi. Pratar smo si ogle- da je bilo veselje. Vsak je hotel košček te lepote iz časov Marije Terezije Uloviti na filmski trak. Prepir, katera blenda je najbolj prava, še takrat ni utihnil, ko smo že zopet sedeli v avtomobilih, vsak s trdno obljubo, da si mora to lepoto še enkrat in bolj skrbno ogledati. Sprejem v Čeških Budcjovicah Še najbolj (presenečeni smo bili, ko smo se rokovali z našiima prijaznima češkima spremljevalcema Jaroslavom in Vladislavom. »A to Ivan, Alojz, Tone itd.« Poznala sta nas po imenih. No, kaj hitro smo se j Spomnili, da smo jim morali poslati slike našega okteta v njihove propagandne namene. A kljub temu, kako presenetljiva pozornost! Saimo slikali smo se na trgu in že smo se peljali naprej. Naša naslednja postaja j je bila 111 oboka nad Vltavo. Čeprav že iz-j mučeni smo bili prav veseli, da so nam po-I kazali ta lepi grad, katerega stolp se je svetlikal v zahajajočem soncu. Pravijo, da se obisk tega gradu, tudi če prideš nalašč zaradi tega od zdlo daleč, izplača. In res je tako. V zelo lepem, raztegnjenem angle-| škem panku te pričaka sam grad v novo-! gotskem slogu iz 13. stoletja, ki je bil grajen po vzorcu Windsorskega gradu, vendar je doživel renesančne in tudi baročne prenovitve. Velike, prostrane, vzorno čiste, a le nekam mračne dvorane so nas sprejele med svoje stene. In tista tišina, ki vlada • tam, te nekako prisila, da še bolj poslušaš, pa čeprav ne razumeš vsega, da še bolj gledaš in se poskušaš zamisliti nazaj v preteklost. Tu lahko občudujete stropne in stenske rezbarije, gobeline nizozemskega izvora, zbirko orožja in lovskih trofej. Tu je tudi znana Alešova galerija, kjer so zbrana najboljša umetniška dela južne Češke. Tisti dan je bilo pred nami že 3000 obiskovalcev. Zanimivo je, kako hitro ise spoprijateljiš. Ko smo po ogledu notranjosti gradu sedeli na vrtu in v našem jeziku živahno komen-| tirali, kaj vse smo videli, se je večja družba Cehov takoj začela zanimati, od kod smo, in začeli smo se z njimi pogovarjati, kakor smo pač znali. O nečem pa smo se čisto točno dogovorili. Mi smo vsi vzdigovali pet prstov, oni pa nič in vsi smo se smejali. Partizan : Sparta 5:0. Nekateri Cehi smatrajo ta poraz za nacionalno sramoto. Ogledali smo si še bližnji lovski d”orec Obora, žal samo od zunaj, ker smo bili prepozni, da bi si ga lahko ogledali še od znotraj. Ta gradič je zgrajen v baročnem slo- Gratl Illuboka nad Vltavo gu, pred vhodom pa ga čuvata dva velika psa. Utrujenost nam je že lezla v kosti, ko smo se vozili nazaj proti Češkim Budejo-vicam. Samo za kratek hip smo se še ustavili na poti, da bi videli čudovit sončni zahod, ko se je sonce spuistilo za enega največjih ribnikov na Češkem in se poigralo z belim jadrom čolna. Ribnikov je na južnem Češkem izredno veliko, preko 5000, in sku,pno zavzamejo kar 22.000 ha površine. 'Zato ni čudno, da imajo na Češkem tudi prave ribiške šole, kjer si pridobiš poklic ribiča! Češke Buidejovice so nas že drugič pričakale, toda tokrat se niso kopale več v soncu. Mrak je že legel na dolino, ko smo se pripeljali pred hotel Malše. Kakor hitro smo začeli nositi našo prtljago iz avtomobilov, je nekam čisto po domače zadišalo. Najprej nismo vedeli, kaj to pomeni, potem pa smo na našo žalost le ugotovili, da se je razbila ena steklenica stare slivovke. Nekateri so žalostno gledali, kako naša slivovka namaka češki tlak, a kaj hočeš, sicer pa itak pravijo, da prinašajo črepinje srečo! Ko smo se v ponedeljek zjutraj zbrali, da nadaljujemo pot, smo bili vsi zelo dobre volje. »Ano, ano,« je bilo slišati skoraj z vseh strani. Vsi smo že znali to češko besedo, ki po naše nekako pomeni: tako je. Odpeljali smo se, vendar ne daleč. Po načrtu je bil namreč planiran ogled svetovno znane tovarne za izdelavo svinčnikov KOH-I-NOOR L. & C. HARDTMUTH v predmestju Čeških Budejovic. Ljudje iz te tovarne so prav ponosni na to, da so leta 1956 prejeli od predsednika češkoslovaške republike visoko odlikovanje: red dela! Začetki tovarne, ki sedaj združujejo 8 obratov, vsi skupaj pa poleg osnovne dejavnosti — izdelave svinčnikov — izdelujejo še ostali pisarniški material, segajo nazaj v leta 1846—48, v čas, ko je kot prva v Evropi začela obratovati tudi že leznica na konjsko vprego. Videli smo spo- minsko ploščo inž. Gerstnerju in njegovi železnici, Id je povezovala Češke Budejo-vice z avstrijskim Linzem na Donavi. Prav ta železnica je podjetju odprla široko inozemsko tržišče in pripomogla k širjenju podjetja. Težko je reči, koliko ljudi dela v tam zavodu, saj smo videli samo tovarno za izdelavo svinčnikov. Ta obrat pa se je stalno širil in moderniziral, tako da danes sodi med najbolj znana tovrstna podjetja na svatu. Obseg proizvodnje so samo od leta 1945 do 1959 povečali za petkrat! Pretežni del svojih proizvodov izvažajo po celem svetu in iso tudi za te uspehe prejeli pohvalo kot »vzorni izvoznik«. Prav zanimivo je bilo videti tehnološki postopek izdelave svinčnikov na visoko produktivnih avtomatiziranih strojih, ki tvorijo vrsto tekočih trakov od priprave in sušenja lesa, razreza, lepljenja, frezanja, obrezovanja na mero do mešanja barv, stiskanja v kalupe, sušenja min, barvanja kompletnih svinčnikov, graviranja ornamentov in imena firme. Delo je visoko mehanizirano, strojem pa strežejo pretežno ženske in tako smo si pač kakšno delovno operacijo ogledovali dalj časa od druge, •manj zanimive. Na splošno, ugotovili smo, da proizvajajo svinčnike kot makarone, saj smo približno izračunali, da gre število dnevno izdelanih svinčnikov že kar v milijone! Še nekaj je bilo za nas zanimivo, vendar nekam tuje. Pravzaprav pozabili smo že, kako je bilo včasih pri nas. Na Češkem je še vedno videti izredno veliko parol. Posebno veliko je tega v podjetjih. Poleg tega imajo še navado, da svoje »inajilapše pračo vnike« — najboljše delavce — slikajo in te slike z vsemi generalijami nabijejo na nekakšen stenčas. Še isti dan smo se pripeljali v Sušice, kjer smo si ogledali tovarno za izdelavo šibic SOLO. To podjetje je leta 1959 slavilo 120-let-nico obstoja. Tudi tu so nam prijazni gostitelji pokazali celotni tehnološki postopek od lupljeno a lesa, razreza, sušenja, impre-gniranja, obdelave, namakanja v žveplo do končne izdelave šibic, kakor tudi postopek izdelave škatlic in pakiranja. Čez 80 odstotkov šibic iavažajo, največ v Anglijo. Nalepke delajo točno po navodilih kupcev, zato ise ti zdi, da v rnki obračaš angleške šibice, v /resnici pa so češke iz tovarne Solo. Kvaliteta šibic je boljša od naših. Sploh ne škrcajo in ni se ti potrebno bati, da boš dobil v srajoo luknjo, kot pri naših. Lejpo enakomerno zagorijo in ne ugasnejo zlepa. Izdelavo šibic, škatlic, polnjenje šibic v škatlice, natisk nalepkov imajo seveda visoko mehanizirano. Končno pakiranje po 12 ali več škatlic skupaj pa ženske ročno zavijejo v papir in jih potem zlagajo v kartonsko embalažo. In prav tu, pri tem delu smo dollgo 'Opazovali prijazno ženico. Samo 15 sekund je rabila za ovitje dvanajstih šibičnih škatlic. Prsti so ji delali kot kakšnemu klavirskemu virtuozu. In zamislite si, tako je delala celih 8 ur dnevno! Ni čudno, da dobiš tudi do šibice spoštovanje. In nič čudno, da je pevovodja Jože Leskovar, ko smo zapuščali podjetje, kjer izdelajo na eno izmeno okrog 2 milijona kompletnih šibic, rekel: »Pri tej skromni šibici se naučiš delo ceniti!« Dež je že rahlo močil avtomobilska stekla, ko smo se vozili navzgor ob reki Vidri. Obdajali so nas vedno večji gozdovi, vozili smo se po Sumavi. Stemnilo se je že, ko nas je sprejel počitniški dom Škodovih zavodov na Modravi. Trenutno ni bilo gostov, vendar je prijazni upravnik kljub temu zakuril centralno kurjavo, da smo ise lahko okopali v topli vodi. V lepi in veliki jedilnici imajo poleg radijskega sprejemnika in televizorja še klavir in ozkometražno filmsko aparaturo. Naši pevci so se postavili okrog klavirja tin .zopet je zadonela koroška pesem. Raznežili smo se, in ko sta nam Jaroslav in Vladislav prinesla še skromna, a zelo okusna darila tovarne svinčnikov in šibic, smo začeli kupovati razglednice in pi- saiti domov. Seveda so bili tudi taki med nami, ki so razglednice rajši vtaknili v žep in jih potem doma položili na mizo. In prav so imeli. Tisti, ki smo pisali, smo na te razglednice že davno pozabili, ko so prispele. Upravnik nam je pokazal še vzhodnonemški kriminalni film, mi pa smo že na pol dremali. Za nami je le bil naporen dan. Široko smo odprli okna v prikupnih sobah, da je mogel čudoviti zrak bogatih gozdov v naša pljuča, in že nas je premagal spanec. V torek zjutraj je bilo nebo čisto. Šele sedaj ismo si lahko prav ogledali dom in okolico. V domu, ki je pretežno iz lesa, imajo odlično urejeno protipožarno varnost. Predsednik SZDL Jože Kert je bil mnenja, da bi morali tja poslati naše gasilce na ekskurzijo. (Bila je le šala, da ga ne bo kdo lovil za besedo.) Vendar kar je rets, je res. Poleg običajnih gasilskih aparatov v obeh nadstropjih smo videli na vseh hodnikih tik ob oknih močno pričvrščene dolge in debele konopljene vrvi. V primeru požara ti tako ni potrebno po stopnicah, ampak se lahko spustiš kar po vrvi Skozi okno. Praktičen pa je tak način najbrž tudi za ilegalno vasovanje. Okolica sama pa so gozdovi, reika Vidra, pašniki, skratka: sam pravcat mir! Če bo prišlo do izmenjave med Čehi in nami, priporočam vsakemu, ki želi mir, naj je ribič ali lovec, pojdite v Modravo. Zopet smo bili v avtomobilih, vozili smo se ob kristalno čisti Vidri nazaj proti Su-šicam. Tu smo zavili mimo ostankov gradu Velhartice, ki je dobil svoje obrise že koncem 13. stoletja, si ga bežno ogledali in nadaljevali pot proti Železni Rudi, ki leži na češko-zahodnonemški meji. Nad tem mestecem leži drugi počitniški dom Škodovih zavodov — Belveder, kamor smo prispeli okrog poldneva. Ta dom je še večji od onega na Modravi in seveda ima tudi centralno kurjavo. Tu so nas pričakali otroci 3. in 4. trazreda osnovne šole iz Plzna, ki so za nekaj časa zamenjali pouk v šolskih klopeh Počitniški dom Škodovih zavodov na Modravi s poukom v naravi, kar je na Češkem baje praksa vseh osnovnih šoli. Pravijo, da je ta dom sicer čez poletje obiskan, vendar pa pozimi veliko bolj, ;in je tako pravzaprav bolj namenjen zimski rekreaciji. Res so v okolici lepi smučarski tereni in tik pod domom je montirana tudi vlečnica. Popoldne smo imeli na Češkem prvo priložnost, da se pošteno sprehodimo. In bil je res čudovit sprehod. Odšli smo na Črno jezero, pešačili do njega kake tri četrt ure in prav tako dolgo nazaj. Hodili smo po asfaltirani cesti, ki je za avtomobilski promet zaprta, obdani s čudovitimi gozdova, kjer so žvrgolale ptice, drugače pa je bilo vse tiho. In čudovit zrak, .ki smio ga vsrkavali, ta zrak znanih gozdov je še kako prijal našim pljučem in nam delal lahek korak. Černe jezero, kakor ga Čehi imenujejo, je res pravo črno jezero. V kotlini ileži, obdano z vseh strani z gozdovi, ki mečejo svojo temno senco na vodno gladino. Nastalo je iz ledenikov pred mnogimi leti, meri okrog 19 ha, največja globina pa je tam okrog 40 m. Ni znano samo po tem, da je naj večje jezero na Češkem, ampak predvsem po tem, da so Nemci ob svojem umiku v to jezero spustili 22 zabojev. Kaj je bilo v teh zabojlih, vedo le redki. Te zaboje so namreč pred kratkim potegnili iz jezera in jih odpeljali v Prago. Baje so polni dokumentov iz časov Dolfusa in priključitve Avstrije k Nemčiji, pa tudi denarja ne manjka. Na item jezeru smo videli tudi prve češke beatle. Prav tako nesimpatični so kot naši. Nazaj grede smo si od zunaj ogledali še vilo, ki jo je dal Hitler zgraditi za Evo Braun, šli na bližnji počitniški dom, katerih mrgoli v tem prelepem okolišu, na tradicionalno pivo, piroti večeru pa .smo bili zopet v Belvederu. Ta izlet je bil za nas pravo doživetje, saj mam je naš tretji spremljevalec Viktor, ki se nam je pridružil šele ta dan, spirati vse pojasnjeval, mi pa smo to krepko izrabljali in bili z vprašanji kar nenasitni. Zvečer .so imeli naši pevci svoj drugi nastop. Sprejela jih je hvaležna publika —' otroci. In ko je zopet zadonela slovenska pesem pa srbska in tudi češka, zapeta iz srca, so dobili obrazi teh otrok talk /radosten Grad Hluboka — jedilnica izraz, da jiih je bilo veselje gledati. Pa če smo odkriti, tudi nam je bilo toplo pri du-j ši. Po nastopu se nam je češka učiteljica zahvalila za zapete pesmi in nam pripravila presenečenje. Otroai so vedeli, da pridemo in pripravili so se na to srečanje. Tudi oni so zapeli. Otroško, nežno, tudi iz srca. Kot eden smo tiho zapustili veliko jedilnico, šli v naše sobe in pobrali vse bonbone in čokolado in jo darovali otrokom. Srečni smo 'bili, da smo to ilahiko storili. In tu smo videli, kaj je vzgoja, kaj je discipliniranost pri otrocih. Otroci, katere smo obdarili, niso niti .trenili, kaj šele, da bi kateri stegnil svojo ročico proti čokoladi. Le oči so izdajale, da so srečni. In zahvalili so se nam na svojstven način. Svoje rdeče pionirske rute so si odvezali in jih zave-J zalli naim okrog vratu. Vzdušje je bilo res izredno in marsikateri izmed nas, pa čeprav na zunaj robat, je imel solzne oči. Četudi smo na Češkem doživeli in videli veliko lepega, nam je ta večer ostal v spominu kot naj lepši. Sreda je bila najbolj naporen dan za naše pevce. Najprej — dopoldne — so peli v Škodovem obratu za izdelavo industrijskih peči v Kllatavu. Tam smo se s predstavniki sindikata pogovarjali tudi o rekreaciji, družbenem standardu in varstvu otrok. Tudi tu, kakor tudi v podjetjih, ki smo jih obiskali v ponedeljek, posvečajo veliko skrb rekreaciji in kulturno umetniškemu delu po tovarnah. Seveda skrbijo tudi za gradnjo vrtcev za malčke svojih sodelavcev. Bežno smo isi ogledali tudi to podjetje, kjer delajo industrijske peči po individualnih naročilih. Ko smo zapuščali podjetje, smo videli na cesti kaj čudno kolono starih avtomobilov, traktorjev in dvokoles. Pa celi Ikup policajev, gasilcev in lepo oblečenih gentlema-nov s cilindri. Bili so študentje — maturanti, ki iso kakor povsod po svetu proslavljali isvoj dan. In že .smo hiteli .proti Plznu, v mesto naših gostiteljev. Talkoj po prihodu v Plzen je Koroški oktet snemal na tamkajšnji radijski postaji. Po zelo uspešnem snemanju nekaterih koroških pesmi je profesor Brejhy, ki je Crno jezero snemanje vodil, dejal, da še ni .Slišal tako dobro vpetega amaterskega zbora. Zelo laskavo priznanje za naš oktet in za pevovodjo Leskovarja! Sicer .pa, kdo bi si kdajkoli sploh mislil, da bo radio Plzen emitiral koroške pesimi, zapete od koroških pevcev! Pesmi so bile na sporedu v ponedeljek, ko .smo bili že doma, in tisti, ki imajo dober sprejem, so jih lahko tudi na Ravnah slišali. Ostanek popoldneva je minil v pripravah iza najbolj zahteven nastop Koroškega okteta na Češkem. Likanje srajc in čiščenje oblek, še zadnja navodila pevovodje in zvečer smo se vsi Skupaj, kar nas je bilo tam, znašli na .odru velike dvorane Svazačku v Plznu. Tolmač, Iki je zelo dobro obvladal srbohrvatSki jezik (mimogrede: prevajal je tudi ob obisku našega predsednika Tita v Planu), je najprej pred zaprto zaveso povedal občinstvu, od kod smo in povedal nekaj podrobnosti o naši domovini. Ko se je .dvignila zavesa, nas je pozdravil predsednik sindikalne podružnice Škodovih zavodov gospod V. Skala. Zaželel nam je dobrodošlico z željo, da bi se pri njih kar najbolje počutili. Zahvalili smo se in iz srca smo lahko povedali, da smo zelo veseli, ker smo se srečali z ljudmi, s katerimi nas vežejo prijateljski odnosi. Še .izmenjava spominskih daril in pred polno dvorano se je pričel koncert Koroškega okteta. Samostojni nastop naših pevcev je bil razdeljen v tri dole. Ze prvi del, ki je bil sestavljen iz koroških pesmi, je pokazal, da je izbrano občinstvo zelo zadovoljno. Drugi del, ki je obsegal umetniške pesmi, je dosegel višek z Očenašem Hlapca Jerneja. Še dolgo po tem, ko .se je zavesa že zaprla, je še vedno bilo .slišati aplavz navdušenega občinstva. Ko je napovedovalec, ki je vsako pesem sproti komentiral, napovedal tretji del s pesmimi tujih narodov, je publika s ploskanjem sprejela naše pevce. Zvrstile so se italijanska, ruska, črnska duhovna in druge pesmi, vzdušje v dvorani pa se je stopnjevalo in doseglo višek, ko so naši zapeli dve češkoslovaški »Tancuj, tancuj!« in »Nefukej« in nič čudnega ni, da so morali zadnjo pesem ponavljati. Aplavz se še takrat ni polegel, ko so bili pevci že v dvorani med občinstvom. Naši .organizatorji so jim čestitali za uspešen nastop, ki je verjetno presegel njihova prvotna priča-vanja. Tudi ta večer smo doživeli nekaj, kar smo si dobro zapomnili. Na naše splošno presenečenje se občinstvo ni .razšlo, ampak so vsi ostali v dvorani in začel ise je družabni večer ob češki polki in valčku, ob izmenjavi mnenj, ob pesmi in pivu. Vse je bilo tako spontano, vsi brez razlike smo sodelovali pri čeških družabnih plesih, ki so bili za nas nekaj novega, Skupno zapeli. Bili smo med ljudmi, ki nam niso bili tujci, ampak prijatelji in tako je .bilo tudi vzdušje prijateljsko — iskreno. V četrtek nas je pričakalo turobno jutro. Veter je pihal okoli povsem novega devet-nadstropnega samskega doma, kjer smo bili razen hišnika, simpatičnega Slavka (pravili smo mu Slavičko) čisto isami. Napravljalo se je k dežju. Z osmega nadstropja smo gledali v mračno nebo in na mesto, ki se je razprostiralo pred nami. Plzen ni znan samo po najboljšem pivu na svetu, ampak tudi po mogočni industriji. Škodovi zavodi, ki so bili osnovani leta Počitniški dom Škodovih zavodov Belveder nad Železno Rudo 1859, so bili že za časa Avstro-Ogrske največje industrijsko podjetje te monarhije. Danes zaposlujejo nad 45.000 ljudi. Mesto pa ima tudi bogato kulturno preteklost. Njeni začetki segajo nazaj v 13. stoletje in osnova urbanistične dejavnosti je bila gotika, vendar pa so v okolici našli tudi dela iz predromanskega obdobja, iz 10. stoletja. Požari v začetku 16. stoletja so povzročili močno obnavljanje mesta, takrat v renesančnem Slogu. Živa priča tega obdobja je mestna hiša, ki jo je zgradil v letih 1554— 1558 Giovanni de Statio. Tridesetletna vojna je Plzen gospodarsko skoraj uničila. Takrat je za kiratek čas tam živel tudi cesarski general Albrecht von Wallenstein. Barok se je v tem mestu prav uveljavil šele po letu 1700, vodilni .mojster tega obdobja pa je bil Jakob Auguston. Zadnja faza tega sloga, baročni klasicizem Ludvika XVI., je viden na stavbah, ki so bile zgrajene po letu 1800, predvsem na današnji študijski biblioteki v Smetanovem parku. Mogoče je zanimivo še to, da so prav v Plznu leta 1458 natisnili prvo češko knjigo »Trojanska kronika«, da je tu tri leta študiral Bedrich Smetana ter da je tu kot profesor deloval prijatelj Goetheja — Josef Stanislav Zau-per. Seveda to še daleč ni vse, kar smo zvedeli v Plznu. Prve kapljice dežja so nas spremljale v veliko Škodovo tovarno. Tu smo si ogledali dve hali, njihovi delavnici za ozabljenje. Imajo strojni pank, kjer vam lahko ravno, poševno ali križno ozobljejo obdelovance od 2 mm do 6 m premera! Poleg domačih smo videli največ strojev z ah od n o n emšk c in švicarske proizvodnje, le tu in tam še kak vzhodnonemški istooj. Pošteno nas je močilo, ko smo hiteli nazaj v mesto. Prijazni gostitelji so nas peljali v njihov ikino-klub, kjer smo si ogledali film o obišk.u predsednika Tita v Plznu. Polkazali so nam še film, ki je bil nagrajen tudi v Beogradu, »Dirka« (luknja). To je film, ki biča birokracijo. Pa še film o mladini »Amor« smo videli. To je bila ne- kakšna parodija na ljubezen, twist in električne kitare. In že smo marali nazaj v Š-kodove zavode. Koroški oktet je imel ta dan na programu še nastop v veliki hali za izdelavo strojev (od tam sta tudi obe stružnici SR 1600, M deilata v naši mehanski obdelovalnim). Navdušen sprejem velikega števila delavcev, spontan aplavz in veliko cvetja za naše pevce je bil dokaz več, da naši pevci nekaj zmorejo in da Čehi ljubijo petje. Popoldne so bili pevci prosti, mi pa smo se udeležili razgovorov med sindikalnima podružnicama Škodovih zavodov in železarno Ravne, ki jih je za nas vodil Janez Strah. O tem, ali bo prišlo do izmenjave med češkimi in našimi sodelavci, je že poročal naš sindikalni forum. Zvečer so nas češki gostitelji povabili v Prazdroj, v restavracijo pivovarne enakega imena, ki izdeluje slovito pivo Pilsne-r U,rquell. Mnogi iso že poizkušali napraviti tako pivo, pa jim do danes še ni uspelo. Ali je temu vzrolk češki hmelj — zeleno zlato — ali sama izdelava piva, nihče ne ve. Dejstvo je, da sloviti »dvanatcki« še niso našli konkurence. Začudeni smo gledali, ko je pred vrati v Prazdroj stal močan dedec v belem predpasniku in odganjal ljudi. Šele pozneje smo zvedeli, da moraš svoj prihod v ta lokah rezervirati pair dni prej, ker je vedno do zadnjega kotička zaseden. Tudi ta večer je minil prijetno, s pesmijo, z izmenjavo mnenj in naslovov med našimi novimi prijatelji in nami. Gotovo se sprašujete, kako smo se sporazumeli. Če govorite lepo počasi srbobrvatski jezik, vas Čehi še kar razumejo. Obratno je prav tako, veliko češkega smo razumeli, če se je (sogovornik potrudil, da je govoril počasi. Veliko si lahko pomagate tudi s slovanskim esperantom — z nemščino, malo tudi z ruskim jezikom. V skrajni sili smo poklicali Erviina Wlo-dygo, ki ni bil samo naš dobri šofer, ampak tudi tolmač, če pa je še to odpovedalo, so bile tu še rolke. Ni čudno, če je nekdo od okteta dejal: »Ta češčina je pa zares čuden jezik, samo pol ure sem govoril, pa me tako roke bolijo.« Tudi šale in smeha je bilo na Češkem vedno dovolj. Petek je bil planiran za ogled Karlovih Varov in Marianskih Lažni. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot, le dež nam je motil razpoloženje. Pred prihodom v Karlove Vary smo si ogledali tovarno porcelana, pravzaprav prototipno delavnico karlovarskega porcelana. Tu namreč po načrtih umetnikov-oblikovalcev izdelujejo prve kose raznih porcelanskih izdelkov, ki jih potem pregleda njihov institut in šele po odobritvi pridejo v serijsko izdelavo. Pokazali so nam proces izdelave -od izdelave kalupov do končnega izdelka. To je pravo umetniško delo. Vpisali smo se v knjigo obiskovalcev, naši pevci so zapeli in poslovili smo se od prijaznih ljudi, ki smo jih tudi tam srečali. Drugo postajo smo naredili pri slovitem Maserju. Tu lahko viditi najlepše vzorce steklarske industrije. Pokazali so nam 24 različnih brušenih kozarcev z diamantnim robom, ko jih j-e v seriji 240 kompletov naročil neki perzijski šah. Videli smo tudi kozarčke za vodko, ki jih je v velikem številu naročil Stalin, pa vzorce, ki jih je naročil eden od papežev, pod imenom rojal, vzorce pod imenom -splendid z zlatim robom in še več take paše za oči. Pri Moserju so izdelali tudi šest velikih kozarcev na polmetrskih steblih, ki imajo vsak svoj zven in vsak ima tudi svoje ime. Videli -smo samo »debelo Berto«, kozarec z zelo širokim dnom. Karlovi Vary! Prvo zdravilišče srednje Evrope nas je pričakalo v dežju. Temelje temu mestu je položil Karel IV. Legenda pravi, da so se na lovu njegovi psi spoprijeli z močnim jelenom, ki jih je ranil in zbežal. Psi so se zavlekli ik nekemu vrelcu in prav ta voda jim je pomagala, da so hitro ozdraveli. Druga zopet pravi, da je sam Karel IV. preizkušal učinkovitost vrelcev, ko ga je močno mučil revmatizem in da je i i Razvaline gradu Velhartice iz hvaležnosti postavil mesto. V Karlovih Vanih in okolici je prek sto zdravilnih vrelcev, od katerih je dvajset zelo izdatnih. Največji je »Vridlo«, ki združuje štiri vrelce in meče 72° C vročo vodo do 10 metrov visoko. Samo ta vrelec izbrizgava do 2000 1 vode v minuti! Preko 600 let zdravijo vsi ti vrelci različne ibOlezni prebavnih organov in v tem luksuznem zdravilišču so se zdravili car Peter Veliki, Beethoven, Chopin, Gogolj, Karel Marx in druge znane osebnosti. Karlovi Vary so pravzaprav me- - 1 sto hotelov, sanatorijev, vrelcev in trgovin-Zlasti ilepa je njihova 'kolonada, ki jo tvorijo z ene strani stebrički, na drugi (strani pa zaprt prostor. Tam prirejajo večkrat koncerte, drugače pa je to najbolj priljubljeno sprehajališče. In še nekaj je karakteristično v Karlovih Varih. Poleg vsemogočih spominčkov -lahko kupiš tu še velike hostije kot posebno specialiteto tega mesta- Tudi v Marianskih Lažnih je še vedno deževalo. Ta letoviški kraj je tudi eno samo . luksuzno zdravilišče, le vse je manjše kot 1 v Karlovih Varih in mogoče zato bolj pri- | kupno. Dež nam je prekrižal račune, da bi ^ si mesto bolj podrobno ogledali, pa tudi čaS je že bil, da se vrnemo v Plzen. Ko smo se vozili nazaj, ismo bili v-si nekam tiho. Vsak -za sebe je skušal obnoviti spomine, saj smo tudi ta dan kljub dežju izredno veliko videli. Vreme se ni in ni hotelo spremeniti in tudi v soboto zjutraj nas je na poti v Prago spremljal dež. Zlata Praga nas je sprejela vsa siva, deževna. Tisti skromno odmerjeni čas za ogled Prage smo izkoristili za sprehod po Vaclavsikih namestiih, si ogledali kip sv. Vaclava, ki mogočno (kraljuje na konju, videli razstavljen prvi ruski tank, ki je pripeljal v zadnji -svetovni vojni v PragOi si ogledali del ista-rega mesta s spomenikom reformatorja Jana Husa ter obiskali veliko športno trgovino, kjer smo zapravili se naše zadnje krone. Kosili smo v reprezentančnem domu in res je ta restavracija vredna svojega (imena. Popoldne smo obiskali -praški grad Hradča-ne, kjer je tudi (rezidenca predsednika češkoslovaške -republike-Res velika škoda, da je še vedno deževale in itako nismo imeli lepega razgleda na Pra- EawWw!iilll8lBW go, ki ima nešteto stolpičev im stolpov, ki se v soncu baje zlato svetlikajo. Na hitro pa smo si ogledali zlato ulico z majhnimi hišicami in še manjšimi vrati in okni, kjer so včasih stanovali alkimisti, (katedralo sv. Vita, ki je zgrajena v gotskem slogu in je največja cerkev v Pragi, griob Jana Nepo-muokaga, vežo z naj večj im zvonom Zik-munidom. Ogledali smo si tudi bogato galerijo slik italijanskih, nizozemskih, nemških im čeških mojstrov. Tu so zastopani Tizian, Veronese, Tintoretto, Rubens, von Aachen, von Harlen, Kupeoky. Videli smo tudi velike monštrance s preko 1000 malih diamantov, kraljevsko palačo, kjer se dopolnjujejo romanski, goitski in renesančni slog. O vsem tem, kar smo videli samo na Hradčaniih, bi človek lahko še in še pisal. In vsega sploh nismo videli. Tu bi imel kaj gledati cela dva dni, mi pa smo bili tam nekaj čez dve uri. Dež je nekoliko prenehal, ko smo se pripeljali na grad Karlštajn. Gradu si žal nismo mogli ogledati, ker so že tekle priprave na večerno predstavo »karlštajnska noč«, ki jo dajejo dramski umetniki iz Prage vsako lleto na prostem. Tudi mi smo si jo ogledali. In kljub temu, da je bila na prostem, in da je dež zopet začel piršiti, to ni motilo polnega avditorija. Zgodovinska igra, ki govori o tam, kako se je prva ženska iz časa Karla IV. pritihotapila na grad in tam živela kot paž, kar pa je bilo navzkriž s predpisi, čudne navade so imeli včasih. Pozno smo prispeli v Plzen, prespali tam zadnjo noč, v nedeljo zjutraj pa smo se res prisrčno poslovili od naših gostiteljev, jim še zapeli in odpeljali smo se proti češki meji. Neumorni Jaroslav nas je še spremljal košček poti. Še enkrat slovo in ostali smo sami. Na češki maji je zopet pesem pomagala k hitrejši ureditvi vseh formalnosti, avstrijskemu cariniku smo komaj dopovedali, da pevski oktet ne rabi instrumentov in nadaljevali smo pot proti Linzu. Naša turneja po Češkoslovaški je bila končana. Splošen vtis? Veliko ilepaga smo Redakcija te številke je bila zaključena 13. avgusta 1966. Koroški oktet v klubu Škodovih zavodov videli, za tako kratek čas pravzaprav izredno veliko. Seveda bi imeli še več od tega, če bi bilo več časa za ogled kulturnih znamenitosti, Iki jih je na Češkoslovaškem veliko. In 'Splača se jih ogledati. Mogoče sploh ne znamo pravilno ovrednotiti vsega, kar so nam prijazni gostitelji pokazali. Najbolj veseli pa smo seveda bili, da smo srečali prijazne ljiudi, prijatelje, ki mislijo prav tako kot mi na bodočnost brez vojne, ki se prav tako trudijo, koit mi, da bi bil jutrišnji dan še lepši od današnjega. Razumeli smo se, hočemo mir dn prijateljstvo med narodi in 'k temu smo vsi, talko naši gostitelji kot mi v sicer zelo skromni obliki z našim srečanjem tudi prispevali. In še nekaj je neizpodbitno: lepo zapeta pesem odpira srca in blaži dušo vsepovsod, ruši pregrade ter ustvarja prijateljstva, in naši fantje znajo -lepo zapeti. To so na Češkem večkrat dokazali. Iz teh razmišljanj o vsem lepem in plemenitem nas je zdramila beseda Mauthausen. Kak kontrast! Nikoli več! 127.767 ljudi, od tega ena desetina Jugoslovanov, je dallo tu v mukah in v pomanjkanju največ, kar je imelo: svoja življenja za visoke ideale človeške ljubezni, za zvestobo in prijateljstvo v borbi za domovino piroti nacističnim barbarom in proti vojni. Nikoli več! Ogledali smio si ostanke tega 'koncentracijskega taborišča, krematorij, plinsko celico, celico za strel v tilnik, kuhinjo, pralnico, zapor, preostali dve stanovanjski baraki in znane mrtvaške stopnice (Todes-stiege) s 186 stopnicami, po katerih so zaporniki iz kamnoloma nosili navzgor težko kamenje in kdor tega ni zmogel, je bil ustreljen. Najbolj so tu trpeli Židje, za katere je do poletja 1944 veljalo, da so marali tako ali drugače biti v treh dneh likvidirani. Največ jih je bilo pobitih na grozen način. Potiskali so jih z vrha visoke navpične stene v kamnolom. Ogledali smo si itudi zelo lepe spomenike, ki jih je vsaka država postavila tu za svoje žrtve. Lepi so. Naši pevci so se postavili pod (spominsko ploščo jugoslovanskih žrtev in tiho, otožno je zadonela slovenska pesem N’mau čez izaro. Težko se otreseš misli, ki ti polnijo glavo po ogledu takega taborišča, o katerem bi lahko še veliko napisal. Vsi v avtomobilu smo bili dolgo časa tiho in šele ko smo se vozili po avstrijski Koroški, smo postali spet bolj zgovorni. Pozno ponoči, pravzaprav že proti jutru, smo prekoračili našo mejo in bili smo zopet doma. Povsod je lepo, a doma je le najlepše, pravijo. Ne morem si kaj, da se ijim ne bi pridružil. Prežihova značka - kulturni kažipot Letošnja — šesta — žetev je bila zares lepa, do zdaj rekordna. Podeljenih je bilo več ko 750 Prežihovih značk, ikar je devetkrat toliko kot v začetnem letu 1961. Učeno bi rekli, da je indeks porasta kar 900 (pozna ikdo kakega drugega tako pozitivnega?), vsota vseh podeljenih značk pa se približuje številu 2600. A ker že povsod udeležili radeljska in vuzeniška šola, kar prav tako priča o lepi prizadevnosti. Zadnja leta vidno napreduje tudi Dravograd. Podelitvene slovesnosti je obiskalo osem pisateljev: osrednjo na Ravnah France Bevk, Anton Ingolič, Josip Ribičič, Boris Pahor iz Trsta, Smiljan Rozman in Kajetan Kovič; Oskar Hudales in Beno Zupan- Bevk, Save, Feldin, Ingolič govorimo o skritih ali notranjih rezervah, povejmo, da so tudi na našem področju še precejšnje. Dosedanjim štirim stopnjam smo letos dodali še eno in tako omogočili tudi učencem osnovnih šol, da -tekmujejo samo z enoletnim presledkom namesto dveletnega. To ima več prednosti: izbor primernih knjig je zaradi bolj izenačene starosti lažji in ohlajenje tekmovalne zagretosti pod učencih manjše. Nova značka zlate barve ima Prežihov portret v profilu, podeljuje pa se na zadnji stopnji (3. in 4. letnik srednjih ali poklicnih šol). Osnutek je rade volje in brezplačno napravil arhitekt domačin Andrej Lodrant, značke pa je izdelal mojster Soklič v Mariboru. Tekmovalo je 17 osnovnih šol (sodelovale so tudi že tri podružnice, Lokovica, Muta in Pameče, kar je hvale vredno; pogrešamo pa tisto, v katero je hodil Voranc!) in ena srednja, medtem ko se poklicne nekam počasi ogrevajo. Upajmo, da bo ob letu naša družina le že popolna — v veselje in korist prav vseh. Učitelji organizatorji so opravili res veliko delo. Najbolj so se izkazale prevalj ška (121 tekmovalcev), ravenski (I. Ditingerja 104, Prežihovega Voranca 76), radeljska (70), ribniška (69), vuzeniška (68), podružnična lokoviška (16) in pa gimnazija (44). Vseh šest let so bili zvesti: Prevalje (s podružnico 400 prežihovcev), Ravne (I. Ditingerja 359, Prežihovega Voranca 332, gimnazija 129), Mežica, Slovenj Gradec I in Ribnica na Pohorju in velja njihovim učiteljem slovenščine in ravnateljem še posebno priznanje. Petkrat sta se tekmovanja vsi štirje prosvetarji Foto krožek osnovne šole Prevalje čič sta se zaradi zadržanosti opravičila; radeljsko France Filipič in Leopold Suhodolčan. Imeli so po več nastopov in so povsod z zadoščenjem spoznali, da mladina ceni in hvaležno sprejema njihovo ustvarjalno delo, (kar pomeni dosti več, kot se zdi -na prvi pogled. Znova se je povečalo število dobrih knjig v ljudskih, šolskih in domačih (knjižnicah, ki bodo zdaj tam kakor dober kvas. Po- membno pa se je razširilo tudi znanje naše mladine. Tak je na kratko letošnji koroški obračun. Znano pa je, da je naš zgled potegnil za seboj še druge, in izato bo prav, če vsaj bežno pogledamo -dosežek v celoti. Takoj moramo z 'velikim zadovoljstvom pribiti, da je gibanje postalo v kratkem času zares množično, prav ljudsko. Prežihovi, Bevkovi, Cankarjevi, Jurčičevi, Levstikovi (reorganizirani) in Prešernovi znački so se letos pridružile kar štiri nove — Finžgar-jeva, Seliškarjeva, Ingoličeva in Gregorčičeva — ter zaokrožile število na deset. Pogled na zemljevid nam pove, da tekmuje že pol Slovenije in da se je pogumneje vključila tudi prestolnica — Ljubljana. Zahodno slovensko ozemlje je zajeto skoraj v celoti (taki prizadevnosti iskreno čestitamo!), medtem ko sta na severu in vzhodu le dve žarišči, ki jiu čaka lepa naloga, da razširita svojo vplivno moč še na soseščino: Prežihova proti Mariboru, Ingoličeva pa na severni del Slovenskih goric ter proti Slovenski Bistrici. Ker se vsaj še na štirih področjih resno pripravljajo na takšno tekmovanje, za Kosovelovo značko na Primorskem, Kajuhovo v Velenju in Kranjčevo v Prekmurju — ter v občinah Sevnica, Videm-Krško in Brežice, lahko -realno računamo, da bosta prihodnje leto zajeti najmanj dve tretjini Slovenije. Od večjih središč ostajajo za zdaj zunaj Maribor .(Prežihova bi bila prav primerna, saj se je pisatelju tu izteklo življenje), Celje (Kajuhova se ponuja kar sama od sebe) in Novo mesto, ki pa se je za zamisel resno navduševalo že pred dobrimi tremi leti! Videti je, da se zdi nekaterim prvi korak težavnejši, kot je v resnici, 3 kdor je -bil le enkrat priča takšnemu veličastnemu slavju, kot so podelitve značk, ta zanesljivo ne bo mogel odnehati. Kako veliko je navdušenje mladine za sodelovanje v taki nevsiljivi, vendar organizirani bralni in splob kulturni alkciji, kažejo podatki o številu tekmovalcev: samo v letošnjem letu jih je značko osvojilo več ko 6000, kar pomeni hkrati kakih 40.000 pre- Zemljcvid kaže področja, kjer so značke že podeljevali, ne pa, kje se pripravljajo branih dobrih knjig! Če >pa bi prišteli še udeležence, (ki niso vztrajali prav do konca, a so nekaj koristnega namena le dosegli, bi dobili še dosti višje številke. In pred to spoštovanje vzbujajočo množico mladih je nad sedemdesetkrat stopilo kar triindvajset pesnikov in pisateljev ter se ji še osebno predstavilo z živo pisateljsko besedo, ki je tudi našla pravi odmev v željnih srcih! (Literarni nastopi za odrasle ob teh priložnostih tu niso šteti.) Se resnično in zadosti zavedamo, kako Ogromen vzgojni in posebej .kulturni kapital predstavlja vse to?! Ali ni nekaj čudovitega, če čujemo, da so se sami od sebe tekmovanju želeli 'pridružiti celo najmlajši, tisti iz prvega in drugega razreda, ter s svojo vztrajnostjo ikar prisilili organizatorje, da so tudi zanje uvedli posebno značko — cicibanovo —, Iker niso hoteli biti prikrajšani za to lepo, plemenito doživetje! (Ta Značka, ki so jo ponekod letos z velikim Uspehom že podeljevali, bo po dogovoru enotna za vso Slovenijo in jo bomo z novim šolskim letom prevzeli tudi pri nas!) Po vsem navedenem je očitno, da zavzema naša spodbudna vzgojna akcija med mladino vse pomembnejše mesto v našem družbenem življenju sploh, in ugotovimo lahko, da ji širša javnost to tudi čedalje bolj priznava. Najlepše je njen veliki pomen in uspeh označil glavni .urednik založbe Mladinska knjiga pisatelj Ivan Potrč V svojem nagovoru na tretjem letnem republiškem posvetovanju organizatorjev tekmovanj junija letos: »Srečamo se, da bi se pogovorili o prehojeni in o jutrišnji poti ene izmed najbolj samorastniških akcij —• da, samorastniških, tudi v Prežihovi domovini ji je stekla zibelka! — poleg tega tudi najibolj plemenitih prosvetnih in 'kulturnih akcij, kar jih je bilo kdaj zamišljenih v naši novi socialistični domovini... Ta akcija, ki je predvsem plemenita zamisel in plemenito delo Uaših 'šolnikov, tako prosvetnih ljudi po šolah kakor po prosvetnih in pedagoških Ustanovah in zavodih, je postala dejansko najbolj lljudški kulturni pojav, četudi ostaja v šolah, ter bi ,ga mogli in smeli primerjati — kolikor jo je »sploh moči primerjati samo še z ustanovitvijo naših knjižnih družb, z akcijo ibrainih večerov pred dobrim stoletjem. In ko naša založba daje prostore tej akciji, jih daje s posebnim zadovoljstvom: akcija okrog bralnih značk nam Na zdravje pomaga pri tistem našem založniškem delu, ki je bilo vedno smoter našega založništva: tiskati knjige v velikih in cenenih nakladah ... in lani ali letos nas je to pripeljalo do MOJE KNJIŽNICE, ki ismo jo izdali za 6 osnovnošolskih razredov, za vsak razred po 8 knjig, vse v skupni nakladi 670.000 izvodov, in kakor so naši uredniki izračunali, je to naša največja knjižna akcija, ki je bila kdajkoli v zgodovini slovenskega založništva. Zakaj omenjam prav to? Zakaj bi hotel končati prav s tem našim zadnjim založniškim uspehom? Zato, ker je predvsem tudi MOJA KNJIŽNICA, množična in najibolj cenena zbirka dobre, kvalitetne in lepe knjige, bila mogoča samo ob sodelovanju nas vseh, ki nam je socialistična družba poverila Skrlb, da bi dobil naš otrok lepo in dobro knjigo in da bi prišla ta dobra knjiga do slehernega šolarja. A brez zavzetosti in požrtvovalnosti, zares nesebičnega in tudi neplačanega dela, ibi vse to ne bilo »ustvarjeno — in bi tudi naša založba ne mogla imeti takšnih uspehov, se pravi, bi njena založniška prizadevanja ne -mogla žeti med šolsko mladino tistih sadov, ‘kakor jih žanje ... Dovolite .mi, da se v imenu založbe za vaše nesebično in plemenito delo vsem iskreno zahvalim.« Za konec samo še trije skopi, vendar tehtni podatki: — pripravlja se republiška zveza znač-karjev, —• naša akcija bo .dobila jeseni mesto v eni od kulturnih panoram ljubljanske televizije, — novi učni načrt za osnovne šole jo je »uradno ustoličil« kot posebno, pri- »Prekomanda (Spomini iz Spomladi leta 1944, v času, ko so Hitlerjeve armade že krepko korakale v njim nezaželeno smer, »sem bil v koncentracijskem taborišču Buchenwald, kamor me je 17 let starega zanesla vojna vihra. Kakšno je bilo življenje oziroma trpljenje v koncentracijskih taboriščih, je danes že skoraj vsakomur znano. Ker pa je vsak posameznik, ki mu je usoda namenila to trpljenje, doživljal to trnovo pot po svoje, sem se namenil napisati teh par vrstic, da bi osvetlil življenje ljudi in dogodke iz tistih časov, ki nekako že tonejo v pozabo. Ko sem prišel malo pred božičem 1943. leta v koncentracijsko taborišče Dachau, je poleg drugih padlo med zasliševanjem tudi vprašanje, kaj sem po poklicu. Odgovoril sem, da ,sem strugarski vajenec. Skoraj neverjetno, pa vendar res —ti dve besedi sta zapečatili mojo nadaljnjo usodo. Na novega leta dan 1944 je bilo mrzlo zimsko vreme. Skozi okno barake se mi je odprl pogled na taborišče Dachau. Na eni izmed streh dachauskih stavb je bil velik napis »Es gibt einen Weg zur Freiheit« — še je ena pot v svobodo. Tisto jutiro je bil ta napis obsijan s krvavo rdečimi žarki, mene pa je prav ta dan še prav posebej mučilo domotožje, misli so mi venomer Pod jeklenimi nogami vlačno obliko svobodne dejavnosti pri pouku materinščine. Pred šestimi, sedmimi leti smo začeli tiho in sila skromno, brez izkušenj in kakih predal j nosežnih misli. A kljub vsej spontanosti je bilo delo zavestno, načrtno, predvsem pa vztrajno. Rezultat, ki je pred nami, pa je že zdaj talk, kakršnega si skraja niti-v sanjah .ne bi bili upali želeti. Dokaz je, da je klica imela v sebi pravo življenjsko silo. In ker je dobro seme prišlo v dobro zemljo, raste in se razvija, da si lahko samo vesel. Stanko Kotnik Buchenwald« vojnih dni) uhajale v moj domači kraj in vedno znova sem se znašel v kruti resničnosti, ki je bila kakor moreče sanje. Iz teh razmišljanj me je predramil klic mojega imena in pa ukaz, da naj vzamem svoje stvari ,in se »takoj javim pri izhodu iz taborišča. S težkim srcem sem se na hitro poslovil od svojih tovarišev, ki so me v teh hudih dneh tolažili ali mi kakorkoli pomagali prenašati to bedno življenje. Ker sem bil v taboriščnih arhivih vpisan kot strugar, sem bil ta dan premeščen v delovno taborišče Alach, v taboriščnem jeziku povedano, sem šel v prekomando. To taborišče je bilo v bližini »znane tovarne BMW (»med vojnp so tu izdelovali motorje za avione). Od tod »sem potem vsak dan z drugimi vred hodil pod močno stražo na dnevno dvanajsturno delo v to tovarno. Iz meni neznanih vzrokov pa :so del strojev iz te tovarne na hitro preselili v šeststo kilometrov oddaljeno mestece Eisenach, s stroji vred pa tudi nas, ki smo .pri njih delali. V oddaljenosti kakih 90 km od »mesta Weimar pa je bilo sredi temnih bukovih gozdov koncentracijsko taborišče Buohenwald, pod katerega smo sedaj spadali tudi mi, ki smo poslej delali v preseljeni tovarni. Ker je bilo omenjeno taborišče preveč oddaljeno Najmanjši pa najvišji vrt pri nas od kraja, na katerem smo delali, so nam šeststotim jetnikom, kolikor nas je tu delalo, uredili stanovanjske prostore kar v tovarni, in to tako, da je bila polovica hale za stanovanje, v drugi polovici pa so bili stroji, pri 'katerih smo delali. Minila je zima, v deželo je prihajala pomlad, ki pa mi je ni bilo dano videti, ampak sem jo čutil, kakor so jo čutili tudi drugi, ki jih je doletela ista usoda. Življenje je postajalo vedno bolj neznosno in grozeče, le zmeraj pogostejša bombardiranja zavezniških letal so trgala to morečo enoličnost. Nekega dne, ko so nas »kaponi« kakor vsak dan zjutraj prebudili ter nas, kot običajno, postrojili v vrste, da nas preštejejo, je na veliko presenečenje in začudenje nas vseh pet ujetnikov manjkalo. Prešteli so nas, da se ne zlažem, vsaj stokrat, a vse zaman. Pobegnili so trije Rusi in dva Poljaka. To pa je bilo za Nemce nekaj nezaslišanega, da se kljub tako močnim stražam in njihovi natančnosti more kaj takega zgoditi. V svojem besu so nam esesovci preobrnili vse, kar se je premakniti dalo, nazadnje pa so pod eno izmed postelj našli precejšnjo luknjo v zidu, ki je za pobegle pomenila pot v svobodo. A žal, pobeglim pomladi in svobode ni bilo dolgo uživati. Dogodek je tonil že v pozabo, ko so nas, dopoldansko izmeno, nekega dne v neobičajnem času (ob 9. uri dopoldne) poklicali z dela. Stanovanjski prostor smo morali temeljito počistiti, potem pa so nas vse skupaj postrojili na sredi prostora. Nihče izmed nas ni vedel, kaj se bo zgodilo. Zla slutnja me je obdajala, ko je skozi vrata vkorakala cela četa esesovcev. Razporedili so se okrog nas, brzostrelke, s katerimi so bili oboroženi, pa so uperili v nas, ki smo stali tam, kot vkopani v pričakovanju, da bodo vsak hip zadrdrali streli ter nam izbrisali še zadnje upanje, da ostanemo živi in enkrat še svobodni. Živo se še spominjam tistih trenutkov, ko sem bil trdno prepričan, da so šteti zadnji trenutki mojega življenja, ker sem mislil, kot vsi ostali, da nas bodo vse postrelili. To se sicer ni zgodilo, a dogodki, ki so sledili, so v meni zapustili grenke spomine, ki jih ni mogoče pozabiti. Ko smo bili tako postrojem in od ravnokar opisanih dogodkov popolnoma pretreseni, so skozi vrata prinesli nekakšen kateder, približno en meter v kvadrat in malo manj kot meter visok, k temu pa so prinesli stopnice iste višine. V glavo mi je šinilo, da nam bodo, preden nas postrelijo, s tega odra še povedali, zakaj moramo umreti. A naslednja pošiljka, ki je prišla skozi vrata, mi je to misel takoj ovrgla, kajti tretji kos so bila lepo izdelana črna montažna vešala, ki so jih pritrdili k omenjenemu katedru. Ko je bilo to vse nared, je eden od esesovcev prinesel še vrv z zanko ter jo obesil na kavelj vešal. Sodeč po četrtem predmetu, ki so ga prinesli, je k vešalom spadala tudi prosto stoječa koza s šestimi kavlji, podobna onim, ki jih pri nas uporabljajo domači mesarji ob kolinah. Na radovednost, čemu jim bo služila ta koza, sem dobil še prehiter odgovor. Sedaj nam je bilo že vsem jasno, da bodo nekoga izmed nas obesili. Koga, koliko jih bodo in zakaj? To je tisti trenutek vsakemu izmed nas jetnikov begalo po glavi, kolikor smo bili še sploh zmožni kaj misliti. Kot ranjen in ujet partizan sem bil pri Nemcih kaj slabo zapisan in sem zato po lastni presoji imel lepe možnosti, da bom tudi jaz obešen, sicer pa sem bil pripravljen na najhujše že od prej. Živo sem se spomnil svojih bratov, sestra in staršev. Iz teh čustvenih misli me je :z rezkim glasom predramil komandir eksekucijske skupine, oficir SS, velike, mršave postave in skrajno spačenega obraza. V rokah je držal šop papirjev, na katerih so bili po našem mišljenju seznami jetnikov, ki bodo tu pred nami obešeni. Glasno je zahteval, da se mu javijo jetniki, ki znajo svoj in nemški jezik, da bodo zaitolmača vsak svoji narodnosti. -Bilo jih je devet. Še par trenutkov, pa bomo vedeli, kdo izmed nas bo tisti nesrečnik, ki bo daleč ad svojih naj dražjih tako žalostno končal svoje življenje. Prvi tolmač, ki je ^pregovoril, je bil Holandec in njegovi sonarodnjaki so že vedeli, koga je zadela ta kruta usoda, vsi ostali pa smo samo pogledovali po njih, da bi na njihovih obrazih prebrali, česar ibi iraje nikoli ne zvedeli. Drugi tolmač je bil Poljak, katerega jezik pa smo vsi pripadniki slovanskih narodov že kar dobro razumeli, razumeli pa tudi, kdo so tisti nesrečniki, ki bodo končali na vešalih. Besedilo z listov, ki so jih nam prevajali tolmači, se je glasilo nekako takole: »Ker se pred nekaj tedni pobegli ujetniki niso prostovoljno vrnili in sta se dva izmed njih, ko so Ibili izajeti, celo postavila v bran, zaradi česar sta bila na mestu ustreljena, so preostali trije v opomin in svarilo ostalim ujetnikom obsojeni na smrt z obešenjem. Izvršitev obsodbe bo takoj.« Koj nato pa so v bližino vešal prignali na smrt obsojene tri, pred nekaj tedni pobegle ujetnike, ki jim je bilo na obrazih videti, Pri Mladinski knjigi je izšlo izredno lepo in dragoceno delo, ki pa je za nas še posebej zanimivo. V mislih imam natančen posnetek (faksimile) rokopisa Prešernovih Poezij, s katerim je založba dostojno počastila 120-letnico tega vrhunskega dosežka naše književnosti. Gre za izdajo tistega rokopisa od obeh (imenujejo ga cen-zurno-revizijski, iker ga je obdržala uradna cenzura, medtem ko je »tiskarskega« dobila tiskarna), v katerega je neka tuja roka vnesla nad šestdeset manjših, pretežno jezikovnih popravkov, ki jih je pesnik pri natisu večidel upošteval. O dej »tuji roki« pa je naš list obširneje pisal pred štirimi le- da si samo še želijo čimprejšnje smrti, ki k bi pomenila zanje konec vsega trpljenj3- n Da so morali prestati veliko muk, se je f videlo z njihovih obrazov, ki so ibili stol- S( čeni in pretepeni, da se nobeden od njih, če z bi se pogledal v ogledalo, ne bi mogel spoznati. j* Bilo je videti, da se rabljem mudi, ker so z obešanjem takoj začeli. Na vešala so gnali S prvega, ki je bil najbližji. Po treh stopnicah je prišel na vrh katedra pod zanlko, ki je visela na vešalih, zadrgnili so mu j° okrog vratu, eden izmed rabljev pa je od ^ zadaj izmaknil zgornjo ploskev katedra, ^ tako da je obešenec izgubil tla pod nogami < in zabingljal v praznino. Ko je po njihovi ^ presoji bil prvi obešenec mrtev, sta ga dva snela ter ga obesila na v bližini za to pri' j.1 pravljeno stoječo kozo. To se je ponovil0 11 še dvakrat. ® Vsi trije 'jetniki so mirno prenašali zadnje trenutke smrtne groze, le zadnji, ko je že visel na vrvi, se je na vso moč trudil, da ^ bi si sprostil -roke, ki jih je imel, kakor prejšnja dva, zvezane na hrbtu. Preden p3 se mu je to posrečilo, mu je bila že pretrgana nit življenja. Kat okameneli smo stali v neposredni bližini tega gnusnega dejanja tako imenovanih nemških nadljudi. Da pa bi nam ibilo to v opomin in svarilo, so pravkar Obešene jetnike pustili viseti na že omenjeni kozi še vas popoldan. Naposled pa so jih sneli, jih zmetali v za to pripravljene zaboje in jih odpeljali v buchenvvald-ske krematorije. Zločinsko dejanje, ki so ga nam uprizo-rili, je imelo nekako dva namena. Prvega sem že omenil, vendar esesovci z njim nis° j uspeli, kajti kasneje je bilo še pobegov, le r usoda beguncev nam je ostala neznana-Drugi cilj pa je bil, da bi nam čimbolj ver- f no predstavili režim, ki je vladal v (končen- r tracijskem taborišču Buchenwald in pa da . smo jetniki, ki (jim tu brezplačno delam0« j. le del taborišča, v'taboriščnem jeziku pove- ^ dano, »prčkomanda Buchenwald«. Kakšn0 je bilo življenje v taborišču samem, sm° kmalu nato skoraj leto dni bridko okušal* na svoji, zaradi skrajne nedohranjenost* veliko preveliki koži, kajti nedolgo po tem dogodku je hila tovarna, v kateri smo delali, zbombardirana, imi pa prepeljani v omenjeno taborišče. Kaj sem doživljal tam, pa je že drugo poglavje. Vlado Pori ti, ko je bilo s podrobno poglobljeno a n ah' zo prepričljivo potrjeno, da je bil Preše* nov korektor 22-lletni ljubljanski 'dijak A*1' ton O 1 i b a n iz Moravč — tisti Oliban, k* so mu bile zadnje življenjske postaje naš* kraji in je večni pokoj našetl 1. 1860 kot k3' f plan na Prevaljah. Komaj 36-letnega J1 . vzela jetika. Bil je idealen mladenič revnega irodu 'l \ občutljivo pesniško dušo, ves goreč za vsta- j jenje svojega naroda in za napredovanje j slovenskega jezika, a ob trdi resničnost* | prevečkrat bridko razočaran, prizadet *n l zagrenjen. Ob taki duševni sorodnosti s Prešernom tudi -lažje razumemo, da je le-ta Zapisek ob imenitni izdaji - kljub velilki razliki v letih postal pozoren nanj in mu očitno zelo zaupal, saj bi mu drugače ne bil izročil v presojo najžlahtnejšega sadu svojega genialnega duha — prav Zadnji prepis za tisk urejenih Poezij. Dokazi, da je avtor popravkov Oliban, so bili do zdaj tile: 1. Kratka navedba starejšega literarnega zgodovinarja Josipa Marna leta 1879 v Jezioniku, ki pa ji pozneje niso priznavali preveč veljave. 2. Temeljita primerjalna analiza jezikov-|tiih Oblik v omenjenih popravkih .in v Oli-(banovih pesmih, Iki je pokazala skladnost, ter oblikovna, slogovna in izrazna razčlenitev Olibanovih pesmi, ki je odkrila velik Prešernov vpliv prav v letu 1846, torej v /Čaisu popravljanja Prešernovega rokopisa in še pred izidom Poezij. Oboje je izvedel s tankih posluhom Joka Žigon in objavil v -Vaših razgledih 10. februarja 1962. Manjkal je torej samo še zadnji dokaz, tekli (bi lahko pika na i — skladnost pisave. Čeprav so se mi zdeli Zigonovi izsledki pre- ■ >1 Irt?!,* > Im *-£»>«- U t e ' 4/ 7* Ji ^ i < A ^ * / J /i A i 4 4.v ,7 ib l / A'j 1 ■ t> m ; ,//«r. S/, -CO. —- ' j,-, •-* s« r,4.... . A . .i, /l*. dtiti' si-- * r*1 A*' ./rsrnsLi, -i/ir «** */t' t* *■ iy r-- /* /u^a, k*.-* . • 'f s •• f/ 1 S— < 17f—r* S/ ‘i■ 7 1 ■ 1 • • * . Odlomek iz Olibanovega rokopisa (1856), ko je bil kaplan v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu fcs •' J I . /^11 C A Z'/ fifrt rt ^ ji /0+ začetnikom ter ga čimbolj vsestransko losvetlimo. S tem bi portretu obeh mož in tedanjega časa dodali novo potezo. Stanko Kotnik V Prešernovi pesmi Zapuščena je Oliban šestkrat popravil gorenjsko narečno obliko »obar« v »obvar« (obvaruj) žejo na enega pisca (mali d, veliki N). Zlasti značilen je pri tem mali ir, ki ga Prešeren piše čisto drugače. — Kar sem pričakoval, se je tako depo potrdilo. Za konec še beseda o .značaju teh Oliba-novih jezikovnih popravkov v Prešernovih pesmih. V tedanjem času se je naš knjižni jezik šele oblikoval in le postopno postajal bolj enoten, zato je razumljivo, da se je Prešeren še precej opiral na svoje gorenjsko narečje ali na starejše dolenjske /knjižne oblike. Mladi Oliban pa je Imel za seboj novejšo jezikovno šolo in je težil pretežno v smer, kakor se je knjižni jezik pozneje zares ustalil. Tako je v Prešernovih Poezijah nadomeščal oblike živlenje, tr-plenje z življenje, trpljenje, bolši z boljši, sturil s istoril, morem z moram (v današnjem pomenu), obari z obvari, naj.dti z najti, po potah s po potih itn. Pri teh popravkih le ir e d k o ni limel srečne roke — a Prešeren je sprejel celo take (krajinske namesto kranjske). Olibanovo poznanstvo in sodelovanje s Prešernom je torej dokončno potrjeno. Čaka pa nas hvaležna, a zaradi časovne odmaknjenosti tudi precej težavna naloga, da prodremo globlje v odnos med našim vodilnim kulturnim delavcem in nadobudnim Olibanov podpis ZBORNIK OB 300-LETNICI MEŽIŠKEGA RUDNIKA Z nekajmesečno zamudo je letos spomladi izšel jubilejni zbornik »300 let mežiški rudniki«. Posebej omenjam zamudo zato, ker j .e najbrž prav zaradi nje ostala .knjiga precej neopažena in ker si tega nikakor ne zasluži, saj po svoji vsebini predstavlja pomemben prispevek h gospodarski zgodovini naših krajev. Toda pojdimo po vrsti ter si poglejmo posamezne članke in razprave. Peter Ficko je opisal geografske značilnosti zgornje Mežišče doline s posebnim poudarkom na razvoju prebivalstva in naselij ter s primerjalnimi .skicami, ki nazorno kažejo razvoj Mežice, Žerjava lin Črne od leta 1830 do leta 1964. Stanko Uran in Franc Mežnar sta prispevala študijo in obdelavo dokumentov od nastanka mežiščih rudnikov do osvoboditve. Listina, na podlagi /katere je mežiški rudnik lani praznoval svoj jubilej, se v prevodu dr. Fr. Sušnika glasi: »V letu Gospodovem 1665, na dan 12. januarja, prejme žlahtni ,in častitljivi gospod Hans Sigmundi Ottenfelški, rimskega cesarskega veličanstva svetovavec in deželni tajnik tu na Koroškem novo golioo svinčevega sijajnika .ali kar bi v bodoče še utegnil na vrhu najti, v Črni, na kraju, nedaleč /od starega železovega ležišča, za topljenje /svinca ali srebra, od tega pa naj on, podjetnik, v prihodnje, /kar je bogata ruda, semkaj pošlje in zaračuna vse stroške, tako mu je bilo to podeljeno po cesarskem rudniškem redu od upravitelja cesarske rudarske sodnije v Brežah.« Aleš Mndavšič je v občutenem članku in v lepem jeziku opisal narodnostno prebujenje lin napredno gibanje mežiških rudarjev od začetka našega stoletja do nemške okupacije, Bogdan Žolnir ipa je obdelal zgornjo Mežiško dolino med narodnoosvobodilno vojno. Filip Potočnik je zelo skrbno in podrobno analiziral gospodarski razvoj mežiških rudnikov v dvajsetih letih po osvoboditvi ter ga obilno dokumentiral .s statističnimi podatki dn tabelami. Geološke značilnosti mežiških rudišč in njihove okolice je znanstveno temeljito in nazorno /obdelal Ivo štruci, medtem ko sta razvoj posameznih jam in način rudarjenja popisala Franc Mežnar in Stanko U/ran. Proces bogatenja mežiške rude je prikazal Franc Gregorač, razvoj topilniške dejavnosti ipa od koroške plamenske do biob-naste peči Gregor Pungartnik in Peter Kosec. V posebnem sestavku je na koncu Franc Mauhler obdelal razvoj elektrifikacije v mežiških rudnikih, /zbornik pa zaključujejo Skrbno /sestavljeni letopis Karla Bevca, bibliografija o mežiških rudnikih in najvažnejši podatki o proizvodnji Stanka Šancla. Posebno dopolnjujejo vrednost člankov dn razprav vsakilkrat /dodani seznami virov in (literature, ki dokazujejo, da je uredni- Zapeli so, da je bilo veselje ški odbor odločno odklanjal vsako površno delo. Dodatno dvigajo pomen knjiige še številne zgodovinske fotografije ter karte rudnikov, omeniti pa velja tudi nekatere umetniške fotografije Rada Vončine im opremo Andreja Lodranta, 'ki je okusna in smiselna obenem. Ce torej uredniški odbor zbornika v sestavu: Ivo Štrucl, Stanko Uran, Aleš M-r-davšič, Flranc Mežnar in Prane M-auhler zasluži vse priznanje za opravljeno delo, potem velja pohvaliti tudi Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov mežiškega rudnika, ki je knjigo izdalo, in seveda rudnik sam, 'ki je to pomembno delo •financiral. o. r. Cicibani so zapeli Na začetku šolskega leta 1965/66 je Zavod za prosvetno pedagoško -službo Dravograd organiziral glasbeni seminar za vzgojitelje. Vodil ga je mladinski skladatelj in radijski urednik prof. Janez Kuhar. Vzgojiteljice je seznanil s pesmimi, ki so bile predvidene za oddajo »5 -minut za novo pesmico«. Vzpodbudil je vrtce, da so si napovedovali med sabo tekmovanje pri delu na področju glasbene vzgoje. Vsak petek ob istem času so se cicibani zbrali pri radijskih -sprejemnikih in poslušali glasbene oddaje pod naslovom »5 minut za novo pesmico«. Pri pozdravih so z radijskim zborčkom prepevali že znane pesmi. Po oddaji so sedli k -mizam in risali po -vsebini pesmi, iki jih je tetka napovedovalka napovedala v obliki zgodbice. Tako smo poleg glasbene razvijali tudi likovno sposobnost pri otrocih. Najboljše risbe so cicibani pošiljali RTV Ljubljana, kjer so jih likovni strokovnjaki ocenili in po svoji uvidevnosti razstavili v prostorih RTV. Po- leg ri-sb so vzgojiteljice seznanjale radijske sodelavce tudi z življenjem in delom otrok v vrtcih. Na prošnje vzgojiteljic je skladatelj Janez Kuhar uglasbil tudi več pesmi na poslane tekste. P-lod skupnega -dela je bil posebno viden ob zaključku šolskega leta na pevskem koncertu pod naslovom »Cicibani -pojo in rajajo«. Otroci štirih vrtcev: Ravne na Koroškem, Prevalje, Mežica in Črna so se s svoj-imi naštudiranimi pesmimi in plesi zvrstili na štirih odrih po Koroški. Ob zaključku so zapeli v sk-upne-m zboru tri pesmi, katerih zadnja je ponesla -pozdrave dragemu tovarišu Titu. Kornelija Miiller Lepo in koristno Ob -koncu šolskega leta je ravenska posebna -osnovna šola v dveh svojih učilnicah priredila razstavo izdelkov, ki so jih učenai naredili pri pouku. Ker vodstvo šole ni pretirano glasno vabilo na ogled -in zato marsikdo razstave -ni videl, je pa pomenila prijetno presenečenje tako po raznovrstnosti kot po lepoti 'izdelkov, zasluži, da napišemo o njej malo več kot sicer ob podobnih priložnostih. 'Začudila je -predvsem raznolikost -izdelkov, saj so bile razstavljene obleke, -blazine, prtički, mreže, svetilke, umetno izdelane slike, knjižni ovitki in najrazličnejše igrače, prav tako pa je prijetno iiznen-a-dila -iznajdljiva in skladna razporeditev -predmetov, ki so zato predstavljali pravo -pašo za oči. Razveseljivo pa ni -le to, da znajo otroai -na posebni šoli tako lepo in s toliko estetskega čuta -oblikovati blago in les, umetne snovi in železo, preseneča tudi -stopnja obrtniške veščine dn solidnosti. Marsikaterega razstavljenega izdelka človek namreč v trgovini ne bi razlikoval od podobnih predmetov, ki so jiih izdelali p°" klicni -obrtniki. To pa pomeni, -da tako delo učencev P°' sebne -osnovne šole ni -samo sestavni tdel pouka, ampak prav iresna priprava za -življenje, in dalje pomeni še, da ni nobene bojazni, da se defektni otroci ne bi -mogli P° končanem šolanju -s svojim delom enakopravno uvrstiti -v družbeno skupnost. Ko torej človek gleda te skladne lin nežne barvne kombinaoije, rojene iz otroške , fantazije, iz katerih veje toliko topline. | mora obenem izreči priznanje tudi majh- -nemu učiteljskemu zboru, ki si iz leta v le- I to potrpežljivo prizadeva popraviti to, -kar je -pri teh otrocih zgrešila narava. To je tiho in marsikdaj boleče živčno delo -skromnih -razmerah, ki doži-vi zadoščenje in priznanje zadosti redko, morda najbolj °J talki razstavi, ki je rezultat -skupnih naporov celega leta. In še si čl-ovek, -ko -ob ogledu ureja mis1' in vtise, nehote zaželi, da bi tudi na osta- -lih, rodnih osnovnih šolah videl več podobnega kot zdaj na tej razstavi. m. k. s/pills f m Obleke, blazine in prtički, tla bi človek ka* gledal (Z razstave posebne osn. šole' NIČVREDNI MOŽJE »Da, da, draga moja, možje so vsi ničvredneži. Ko sva se z mojim vzela in sed* zbolela, mi je z avtomobilom pripeli3 zdravnika. Danes ga komaj z vozom.« ^ »No, to ste še srečni! Če pa jaz zbolim, hi1-1 moj stari takoj vprašat, koliko stane P°' grob tretjega -razreda .. .« Matura na obroke — Gospa, ali je vaš Tinček napravil m'*' turo? — Ja, veste, naš jo dela na obroke; he' kaj je je že napravil, nekaj je bo pa jeseb1' Izdaja upravni odbor Železarne Ravne. Ureja niški odbor: Alojz Breznikar, Jože Delalut, Fr®* Golob, Ivo Kohlenbrand, Marjan Kolar, Dušan Mi‘ j Peter Orožen, Jože Sater, inž. Mitja Sipek. Odgovor urednik: Marjan Kolar. Tel. Int. 304. Tisk: CP M»> borski tisk, Maribor.