Niko Grafenauer IZROČENOST PESMI Zalotba Obzorja, Maribor 1982 (Znamenja, 69) Grafenauerjevo pričujoče delo v uvodu, delno pa že z naslovom, na­ poveduje razreševanje tiste proble­ matike s področja literarne vede, ki zadeva razlago komunikacije med lirskim tekstom in bralcem. Gre za interpretiranje te njune povezave ta­ ko na literarno-znanstveni osnovi kakor tudi na temeljih duhovnih ali duhovnozgodovinskih dimenzij in silnic, ki so udeležene pri strukturi­ ranosti lirske pesmi ali pa pri bralče­ vih eksistencialnih skušnjah in pobu­ dah, ki ga vodijo „v tem zbližanju“. In res, že v prvi od sedmih inter­ pretacij, ki ima naslov Pesnik preho­ da, Grafenauer razgrne problemati­ ko konca lirike na Slovenskem, tako da jo navezuje na pojav evropske modernistične literature. Njeno „smiselno zatemnitev" pri Josipu Murnu osvetljuje v okviru ugotovi­ tev Ivana Prijatelja, ki se mu Murnov lirski subjekt še ni zdel do kraja konstituiran, in Dušana Pirje­ vca, ki je videl v strukturi Murnove­ ga lirskega subjekta takšno notranje protislovje, kakršno vodi v njegov razkroj, torej v konec lirike, vsaj tra­ dicionalne. Omenjeno izhodišče, v katerem postavi del Murnove poezije za mejnik slovenske tradicionalne, na metafizično subjektovo dojemanje sveta in človeka vezane lirike, pa je Grafenauerju že kar samo po sebi nakazalo logično smer za vse nasle­ dnje interpretacije, namreč smer nastanka in razvoja modernistične lirike v slovenski literaturi, tudi mladinski - kakor se kaže v jeziko­ vni strukturi ali v zgradbi subjekti­ vnosti lirskega subjekta. Seveda tudi izbor pesnikov, kate­ rih lirika je predmet Grafenauerjeve interpretacijske analize, ni presene­ tljiv, temveč že dodobra uveljavljen v slovenski literarni zgodovini novejšega datuma: Murnovi „mejni“ poeziji v modernistični smeri (pesem Nebo, nebo) sledi Župančičeva — s poudarkom na dvojnosti odnosa med subjektovim lovom in begom, kakor se razkrije v njegovi pesmi Večerna impresija; Balantičeva lirika s subjektovim izrazito ekspresioni­ stično strukturiranim „doživetjem“ smrti (prim. analizo ekspresionisti­ čnega pojma doživetje v: U. Weis- stein, Ekspresionizem: stil ali Weltanschauung, Dialogi 1980, 302) doseže svoj paradoksni ontološki položaj tako, da v skrajnem pribli­ žanju smrti le - te ne doseže, pač pa subjekt doživi le najvišjo možno stopnjo videnja (doživetja?) eksi­ stence; to Grafenauerja napeljuje k domnevi, da je v takšni eksistenci­ alni poziciji morda utemeljen celo razlog za Balantičevo življenjsko usodo; pravi prestop v modernizem doseže slovenska lirika s pesnikom Venom Tauferjem, pri katerem Gra­ fenauer tematizira premik tako v jezikovni kakor v ontološki sferi, zasidrani v ironični distanci do same poezije (predvsem tradicionalne) ter v pesniški igri (po Tarasu Kermau­ nerju v ludizmu). Vrh takšne pesni­ ške strukture dokaže avtor Izročeno- sti pesmi v semantičnih plasteh in fe­ nomenoloških značilnostih Šalamu­ nove poezije, katere subjekt v niče­ mer ne želi preseči resničnosti, sredi katere biva, je noče obvladovati, ampak „se ji prepušča", s tem pa proizvaja učinke ekscentričnosti, ki neredko spominjajo na samovoljo kakega romantičnega absolutnega in avtonomnega lirskega subjekta. To je v Šalamunovi modernistični, z voljo do moči neobremenjeni struk­ turi lirskega subjekta po svoje zelo presenetljivo (paradoksno). Jasno je, da skrajnost modernističnih lirskih naporov pomeni opus Franci­ ja Zagoričnika. Grafenauer kaže to skrajnost z interpretacijo tistih njegovih jezikovnih in ontoloških dimenzij, po katerih je mogoče sklepati, da je pri njem subjektova možnost kolikor toliko ..racionalne komunikacije" ukinjena, identifika­ KNJIŽNI ZAPISKI IN OCENE cija med pesmijo in bralcem pa poteka samo še prek lirskega rituala. Ali gre pri tem za pesnikov dokaz, kako nemočna je zahodna metafizi­ ka, ali pa za dokaz zahodne metafi­ zike, kako šibka je poezija, nas še najbolj prepričljivo poučita sklepna eseja, ki poudarjata, kako je v vsej zgodovini ostajal pesnik odgovornim neodgovoren, odgovoren pa pred­ vsem poeziji - ne glede na posledi­ ce v poeziji ali zunaj nje. Tudi razvoj modernejše mladin­ ske poezije je utemeljen na podo­ bnih izhodiščih v zvezi z jezikom in subjektom ter seže od Levstikovih prek Zajčevih do pesmi samega Nika Grafenauerja. Tako predmet Grafenauerjevega raziskovanja kakor metoda, s katero skuša bolj ali manj v okviru histori­ čne, sistematične in spoznavno - te­ oretične naravnanosti (na temelju strukturalnih analiz in nekaterih fenomenoloških interpretacijskih iz­ hodišč) doseči svoj cilj - oprede­ litev razmerja med pesnikom in bralcem - ostajata vseskozi v zna­ menju paradoksa, celo protislovja, podobno kakor poezija, o kateri je bil govor. Že v uvodu postane jasno, da je predmet Grafenauerjevega ra­ ziskovalnega napora poleg pesmi, ki je v svoji izročenosti bralcu vedno prisotna s svojim ..specifičnim, simbolno vzpostavljenim bivanjem" - tudi bralec ali pravzaprav vpraša­ nje o ustrezni ..izročenosti" bralca pesmi sami, kar v prvi vrsti zadeva problem bralčevih eksistencialnih skušenj in pobud, ki ga vodijo v „zbližanju“ s pesmijo. Tako zastavljena raziskovalna problematika pa brez dvoma zahteva že kar do podrobnosti jasno oprede­ litev raziskovalca do številnih temelj­ nih načel sodobne (pa tudi prete­ kle) literarne teorije in zgodovine, torej izkristaliziran odnos tako do literarne ontologije (problematike eksistence literarnega dela) kakor tudi do fenomenologije, morfologi­ je in aksiologije literature. To pa po­ meni, da sodi Grafenauerjevo inter­ pretiranje v dokaj skromno število tovrstnih poskusov, ki se ne zadovo­ ljujejo le s pojmovanjem interpreta­ cije v njenem najširšem smislu, kot poljubne analize določenih elemen­ tov v tekstu, temveč kot ugotavlja­ nje enkratnega smisla in zgodovinsko spremenljivega pomena literarne­ ga dela. Takšno početje pa je že po tradiciji razpeto med Skilo in Karibdo, tj. med razlagalčevimi te­ žnjami po objektivni znanstveni tr­ dnosti interpretacijskih ugotovitev (Grafenauer se npr. opira na možno­ sti, ki mu jih v tem smislu nudijo semantične analize) in nekakšnim neulovljivim ostankom, ki ga ni mo­ goče podrediti znanstveni metodi, čeprav zadeva samo bistvo literarne­ ga dela, to pa je dostopno predvsem filozofskemu načinu raziskovanja (v knjigi Izročenost pesmi avtor v tej smeri najbolj upošteva fenome­ nologijo, kakor jo je na področju literarne vede uveljavil predvsem Emil Staiger). Nasprotje med tako imenovanimi subjektivnimi in obje­ ktivnimi izsledki interpretacij pa dokazuje, da Grafenauerjevo razla­ ganje pesmi v prvi vrsti ustreza nači­ nu eksistence literarnega dela, ki je kot tekst v veliki meri najlaže dose­ gljivo znanstveni metodi razlage, kot bralčeva kreacija na osnovi teksta pa je v večji meri dostopno različnim filozofskim pogledom na posamezne probleme. V zvezi z Grafenauerjevo metodo interpretiranja je treba omeniti še dejstvo, da zaradi neusklajene terminologije, izvirajoče iz posame­ znih znanstveno — filozofskih me­ tod, ki dopolnjujejo splošno veljav­ ne in priznane metodološke temelje literarne vede, prihaja do precejšnjih nejasnosti in dvoumnosti, še posebej pri morfoloških izrazih ali pa v zvezi s pojmoma umetniško in estetsko. Ti pojmi se pomensko marsikdaj pokri­ vajo, po izrazu pa si nasprotujejo. To je npr. značilno za Grafenauerje­ vo rabo pojma estetsko; povsod tam, kjer zamenjuje pojem umetni­ škega, mora bralec iz konteksta ugotoviti, ali gre za eno od treh komponent v lirski strukturi (za estetsko ob spoznavni in etični) ali pa za oznako umetniškosti kot takšne strukture, ki jo odločilno opredeljuje (konstituira) samo estet­ ski element, kar pravzaprav pome­ ni, da ne gre več za tipično umetni­ ško strukturo, saj literarna umetnina spričo tovrstne redukcije v svoji strukturi (po kateri sploh je literarna umetnina) preprosto razpade. Vendar krivde za omenjene ne­ sporazume ne moremo iskati le pri Grafenauerjevi premajhni eksplici­ tnosti v zvezi s pojmom estetsko in umetniško, saj v uvodu pojasni, da pride v pesmi do veljave predvsem njena estetska realiteta, v kateri je resnica prisotna na imanenten način. Vir teh nesporazumov je treba iskati predvsem v poskusih, bolj ali manj stalno prisotnih v vsej zgodovini, da bi se literatura omejevala zgolj na svojo ideološko komponento, ali pa da bi le — ta veljala za prevladujočo v njeni strukturi. V tem okviru je potrebno upoštevati Grafenauerjeva prizadevanja, da bi v Izročenosti pesmi osvetil svoja metodološka izhodišča, utemeljena v razumeva­ nju poezije kot specifične realnosti, ki glede na svojo spoznavno, etično in estetsko strukturo zahteva pred­ vsem svoji kompleksni pojavnosti ustrezne interpretacije, ne pa redu­ ciranje na ta ali oni konstitutivni element. Franca Buttolo Drago Bajt LJUDJE, ZVEZDE, SVETOVI, VESOLJA Eseji o znanstveni fantastiki Mladinska knjiga Ljubljana 1982 Nikakor ni naključje, da se je knjiga Draga Bajta pojavila ravno sedaj. V zadnjem času se je očitno povečalo zanimanje za t.i. množično ali celo trivialno literaturo, ne le med samimi bralci, pač pa predvsem med teoretiki, tudi v literarni vedi. Zdi se, da tako zanimanje vodi k spremembi zaničevalnega stališča do te literatu­ re in problematizira „samo po sebi razumljivo11 razlikovanje med „viso- ko“ in „nizko“ književnostjo. Med to množično literaturo pa se kot po­ sebej zanimivi zvrsti pojavljata zlasti - kriminalna in znanstvenofantastič­ na. Bajtovi eseji so torej poskus, teo­ retsko očrtati področje znanstvene fantastike. Pri tem seveda pomeni posebno težavo „razblinjenost“, ne­ enotnost tega žanra, njegovo sreče­ vanje z drugimi zvrstmi množične li­ terature - s pustolovsko, vohunsko, kriminalno, grozljivo, ljubezensko itd., kar (v nasprotju npr. z detektiv­ sko literaturo) v veliki meri onemo­ goča ožjo, enoznačnejšo definicijo zvrsti. V prvem delu knjige avtor očrta glavne elemente oz. sklope, ki konstituiraj o znanstvenofantastično literaturo, hkrati pa na kratko ozna­ či tudi njeno zgodovinsko razvojno pot. Ti temeljni sklopi, kot jih pred­ stavlja Bajt, so predvsem mit, zna­ nost, fantastika in še posebej utopija. Mit, pojmovan kot „tisti najelementarnejši človekov pogled na svet, ki vidi stvarnost v njeni glo­ balni splošnosti in povezanosti vseh zasnavljajočih elementov, ki se še niso osamosvojili" (str. 31), se izkazuje kot eden od izvorov znanstvene fantastike, l e - t a pa se pogosto pojavlja kot moderna mito­ logija. Drugi, posebej pomemben vir te književnosti je seveda znanost. Bajt opredeljuje specifično razliko, ki jo znanost doživi, ko je zajeta v „science fiction"; v tem, samem po sebi protislovnem terminu je pouda­ rek na fiction, torej na literaturi, umetnosti: „Spoznavnost je torej v znanstveni fantastiki razumljena kot estetski dejavnik; informativnost znanstvene fantastike kot umetniške zvrsti je odvisna predvsem od estetič­ ne zoblikovanosti njenih spoznavnih razsežnosti." (Str. 13). Zanimivo je