Leto 50      ^^^^^^^        VRTEC                                   Stran 23
Dobri pastir.                                         j. e. Bogomil.
|tari gospod župnik se je spravljal k počitku. Zunaj pa je divjal vihar, in s snegom je metlo.                           . .
Komaj dobro zatisne svoje trudne oči, kar zapoje hišni zvonec, in župnikov Sultan v veži zalaja na ves glas. Gospod župnik se prebudi.
»Kaj pa bo?« vpraša skozi okno.
»Obhajilo, gospod!« se oglasi spodaj moški glas.
»Kar malo počakajte, bom takoj pripravljen.«
V  tem  zaškriplje ključ v vežnih vratih,  in v župnišče vstopi go-spodar Rebernik.
»Moj Bog!   Vi! Tako od daleč!« vzklikne župnikova postrežnica.
»Saj ne vem, če bodo gospod niogli,« začne Rebernik. »Hribovec me je poslal. Hči mu umira, pa je še otrok. Za gospoda je pa le pro-sila.   Domači ji odgovarjajo, otrok pa ne odjenja, Bog ve, zakaj.«
V  tem pridcpospod župnik.
»Gospod, nikar ne zamerite!« se prične opravičevati Rebernik. »Hribovec me je poslal. Angela je bolna, tista, ki je šla lani k prvemu svetemu obhajilu. Pravi, da bo umrla. Saj vem, pa vi tudi veste, da je bila zmiraj dobra in pridna. Kakor bodo gospod župnik izprevideli, je dejal Hribovec, pa naj narede: ali bodo šli k takemu otroku v takettv vremenu, ali pa ne.«
»Tudi k takemu otroku moram, če me želi,« odgovori poudarno gospod župnik.
»Ce boste prišli, so dejali pri Hribovčevih, naj pridem naprej po-vedat. Pa sneg bom malo prehodil, da bodete lažje prišli čez plazove««
»Le pojdi in povej, da bom kmalu za teboj!«
Cez kakih deset minut pozneje odideta iz cerkve na isto pot gospod župnik in z njim cerkovnikov Stanko. To je bila pOt čez ro-bove in plazove v hribe gor! In sneg se jima je usipal sedaj v obraz, sedaj za vrat. Pot jima je zalival čelo. Le s težavo sta se upirala sil-nemu viharju. In tako sta hodila skoro poldrugo uro navkreber, ponoči, v snegu, v temi, v viharju ...                                                            ij
Malo pred hišo jima pride spet naproti Rebernik. Ponižno po-klekne v sneg. Ko gre gospojd župnik mimo njega, izpregovori komaj slišno: »Gospod, umrla bo!   Samo vas še čaka.«
Kmalu sta bila v hiši. In dobra Angelica je opravila svojo po-slednjo spoved in prejela sveto popotnico. —------
Ugasnila je, ko je bil gospod župnik še v hiši. Ljudje so ga po-milovali, da je moral zaradi takega otroka na tako hudo pot. Toda gospod jih ni rad poslušal. Temrajši pa je poslušal tihe glasove, ki so vstajali v njegovi duši prej, ko je nesel svoji Ijubljeni učenki poslednjo
Stran 24________________VRTEC________________         Leto 50
Leto 50          ^^^^B       VRTEC        ^^^^K \       Stmn 25           W
sveto tolažbo. Bili so to glasovi hvaleče vesti, ki so mu sladili težko pot, da ni videl ne zametov pred seboj, ne čul divjanja burje, atnpak samo Gospodov klic: »Pustite malim k meni!«
In ko je drugo jutro zazvonilo umrli Angelici, je gospod župnik ganjen poslušal njih smrtno pesem; a zdelo se mu je, da pojo pesem o življenju. »An-gel-ček, an-gel-ček, an-gel-ček,« je odmevalo iz lin. Gospod župnik pa je pritrjeval: »Bila je res že tu in je tembolj gotovo sedaj kakor angelček.«