Prinesli smo žarek sonca
Pionirji našega odreda smo se odločili, da bomo pomagali ostarelim Ijudem v krajevni skupnosti Stara Ljubljana. S Tatjano sva obi-skala invalidko Francko Purič.
Stanuje blizu naše šole na Starem trgu. Do njenega stanovanja vodijo stare lesene stopni-ce. Zvonec je priklical prijazno, starejšo gospo.
Takoj sva opazila, da težko hodi. Potožila je, da ji delajo težave tudi srce in živcl. Kljub temu pa je bila na najino prošnjo pripravljena pripo-vedovati o svojem življenju.
Njena mladost
Rodila se je na Igu pri Ljubljani v številni družini kot tretji otrok po vrsti. Živeli so kar dobro, vsi pa so morali trdo delati.
Poročila se je že pri šestnajstih letih. Staršem seveda ni bilo prav, ker se je poročila tako mlada, pozneje pa so bili zadovoljni, saj je bil njen mož skrben človek. Rodili so sejima trije otroci: dva fanta in deklica. Zaradi moževe službe so se veliko selili, tikpred vojno pa so se nastanili v stari Ljubljani.
Vojnaleta
Vojne se gospa Francka ne spominja rada. Vsem je pustila hude posledice, čeprav so osta-li živi. Starejši sin je že kmalu šel vpartizane na Krim. Pozneje so ga sovražniki ujeli in ga po-slali v koncentracijsko taborišče Dachau. Ksre-či se je vrnil živ, toda hudo bolan. Tudi mlajši sin seje vključil v NOB. Šestnajstleten je postal
kurir in bil veliko na poti. Vojno je preživel, zdrav pa ni bil nikoli več.
Prav zaradi sinov sta bila gospa Francka in njen možzaprta v Ijubljanskih zaporih. Gjedala sta že smrtivoči, spomočjo iznajdljivih Ijudipa se jima je le posrečilo priti domov.
V bližini njihovega stanovanja so imeli po-membne sestanke slovenski voditelji NOB. Ita-, lijani so to slutili, zato so večkrat vdirali v sta-novanje in iskali partizane. Bilojehudo, konč-no pa so dočakali svobodo. Na vojno sdostali le grenki spomini.
Življenje po vojni
Z dobro voljo in s pridnim delom so žlveli skromno, a lepo. Gospa Francka je gospodinji-la, mož in otroci pa so hodili v službe. Takoso leta tekla v zadovoljstvu.
Danes živi v svojem stanovanju sama. Mlajši sin in mož sta umrla, starejši sin in hčerka sta poročena. V veliko veselje staji vnuka, kadarjo obiščeta.
Še vedno je polna življenja. Le različne bo-lezni in dolgi, samotni večeri ji grenijo življenje. Probleme ima tudi kadarje treba kaj postoriti v mestu, ker težko hodi, posebno pozimi.
Ponudila sva ji svojo pomoč. Odločila sva se, da jo bova enkrat na teden obiskala in ji poma-gali pri delu in nakupih. Predlogje veselo spre-jela. Ob četrtkih po pouku zavijeva k njej. Po-trudila se bova, da polepšava njeno starost.
Vinko Osovec <creator> Tatjana Košir</creator>
OS Janeu Lavea