12 tev.
V Ljubljani, ▼ trek . novembra 1879.
Letnik V
Političen list za slovanski naroU.
Inaeratl te (prejemajo in »eJj* triitopna vrata:
8 kr., če se tiska lkrat,
ti tt i» n ® n " n ii n ii 3 ,, Pri večkratnem tiskanji »e teua primerno imanjia.
R ok o pi «I
•e ne vračajo, nefrankovana
pisma ae ne sprejemajo. N .ročnino prejema opravniitvo
(»<!•■ nistraeija) in ekapedicija na Dunajaki cesti St. 15 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Ruski carevič oa Dunaji.
Ruskega ceBarja prvi sin, tedaj njegov naslednik, biva na Dunaji; nad cesar ga je jako prijazno sprejel, ter ga trikrat poljubil, danskemu kralju pa, ki je b carevičem na Dunaj prišel, podal je Bamo roko. Ruski carevič Aleksander, ki postane enkrat ruski cesar, je zdaj 35 let star, in ima za ženo dau sko princesinjo Dagmar, ki tudi z njim potuje. O careviču se pripoveduje, da je velik prijatelj Slovanov, Nemcev pa ne more trpeti. Večkrat je bil zato že od svojega očeta kaznovan; kajti ruski cesar je ravno narobe — mož, in čisla Nemce pred vsemi drugimi narodi. Ob času nemško - francoske vojske je stari cesar pri mizi vstal in napil zmagi nemški zoper Francoze; carevič pa je šampanjski kozarec z vinom vred v steno treščil, da se je na tisuč koscev razletel. Tudi za to je bil od očeta kaznovan. V svoji hiši je naredil postavo, da vsak, kdor nemški spregovori, mora plačati 25 rubljev kazni za francoske ranjence; tej kazni se je podvrgel tudi njegov oče, cesar, ter izplačal smejoč se 25 rubljev kazni, ker je v sinovi hiši spregovoril nemški. Tak h pravljic se o careviču še več vč; v obče pa je znano, da je odločen Slavjan, in da je zato tudi prijatelj Aksakovu in drugim elavjantfi-lom v Rusiji.
Dunajski liberalni listi so vedeli mnogo praviti o tisti nemško-avstrijski zvezi, ki jo je bojda Bizmark na Dunaji skoval. Čudno pa se nam je že tačas zdelo, zakaj „slučajno" tačas nobenega nadvojvode ni bilo ;na Dunaji, da bi bil Bizmarka pozdravil, in zakaj je cesar že drugi dan na Štajarsko odpotoval, ča-
Eako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čat.
XXXII.
Šolsko leto je bilo pri kraji, dobili smo spričevala. Kako je bilo moje? Nič boljše od polletnega in mora je bila zopet nemščina. Nemški profeser ni mogel nikakor verjeti, da bi jaz „kmet" znal Demški, pa je bilo ven. Oče so bili prišli zopet po-me, šla sva Be zahvalit povsod, kjer sem med letom kaj dobival, in vsi so bili zadovoljni ter rekli, naj se pred začetkom šole vnovič oglasim, bodo že videli, kako bo. Tu in tam je padlo zopet nekaj šestič v mojo roko, pa sem jih moral dati očetu za Btanovanje; vendar se je ktera tudi moje roke prijela, ker bi bilo preveč žalostno, če bi vse počitnice ne imel nobenega krajcarja v žepu.
Oče niso bili nič kaj zadovoljni z mano, po poti so zmiraj renčali: „Cvajte nimaš, veliko več pa tudi ne. Se bo videlo, kaj bota domii rekla gospoda." Vendar slabe volje pa tudi niso bili, ko prideva v Št. Vidu memo Kraljiča, vkrenejo oče v hišo, jaz pa za njimi.
ravno se je Bizmark še tri dni potem na Dunaji mudil? Nismo mogli prav verjeti v resničnost tiste nemško avstrijske zveze. Še bolj dvomljiva postaja ta zveza zdaj, ko cesar odkrite sovražnike Nemčije tako prijazno sprejema in poljubuje! Tisti ustavoverci, ki so že sanjali o vojski zoper Rusijo, se bodo zdaj za glave prijeli; kajti, kar se zdaj na Dunaji godi, ni preveč podobno vojski zoper Ruse. Danski kralj in princesinja Dagmar, in vojvoda Kumberlandski so zakleti sovražniki Prusov (Prajsov) zavoljo Šlezvik - Holštajna , zavoljo Ilanovra in Braunschweiga, o cesareviču smo pa že prej povedali, kakih nazorov da je. če liberalni listi pravijo de je vsa prijaznost, ki se tem gostom skazuje, le formalna, ceremo-nijalna, odgovarja jim celó stara „Presse", da se možje, kakoršen je carevič, na znajo di-plomatično hliniti, in prijazen obraz kazati, če srce drugače govori; za to je carevič pre-odkritosrčen.
Nasprotno bomo sklepali, da carevič zoper Avstrijo in njenega vladarja ne goji tistega sovraštva, kakor zoper Nemčijo. Dobro se bo o tej priliki spominjati, da je nadvojvoda Albreht, ker je Slovanom prijazen, na ruskem dvoru „persona grata," da ima on ruski Jurjev red in da je zdaj v notranji politiki prav Al-brehtova misel v veljavo stopila, kakor kaže odlikovanje Hohenwarta in Klam Martinica. S to politiko se vjema tudi zveza z Rusijo, ktero je nadvojvoda Albreht vedno zagovarjal, če so tedaj nemško-liberalci vedno vpili, da se mora notrajna politika vjemati z zunanjo, jim zdaj lahko postrežemo, ter jim ponudimo slovansko politiko na zunaj in na znotraj.
Saj Rusija ni bila Avstriji nikoli sovražna,
Tam sedi ranjki gospod župnik Blaž Potočnik; odkrijeva se mu, a on naju ogovori:
„Študent - je li ?"
Jaz prikimam, oče mu gredo roko poljubit, pa on jo odtegne in poprašuje dalje :
„S kterega klasa?"
„O, je že v šolah ' — se postavijo oče.
„Tako? Pa ne v visokih, je še premajhen."
„V prvi šoli sem bil, zdaj grem v drugo" — se oglasim jaz.
„Že? I" — se nasmeje gospod in pozve-duje dalje: „Toraj si prvo izdelal?"
„Izdelal je" — rek6 oče zd-me — „pa ne prav dobro."
„Pokaži spričevalo!1
Jaz potegnem spričevalo z žepa, ter mu ga pomolim. Komaj pa ga razvije in pogleda, se prime za glavo in zareži!
„Ti osel ti!1'
Jaz 9e prestrašim in odskočim, oče pa reko: „Saj sem mu tudi jaz rekel, da naj se nemški bolje uči."
„Ej, kaj vi I" — renči gospod naprej — „fant ni osel, ampak Be je pridno učil, to kaže Spričevalo. Ali to — to!"
Po poiti	prejemar val|a :
Za eelo leto	. . 10 ui. — lu.
«a uoiieta	. . & „ — „
«a četrt leta	. . •> „ 60 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr ta poi leta	4 ,, 20 „
la četrt ieta	2 „ 10 „
V Ljnbljaui na oom pošiljaš veljA 60 kr. več ua leto.
Vredniitvo je v Rožnih ulicah štev. '26.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in aoooto.
pomagali so nam Rusi že večkrat, bojevali pa se z nami še nikoli niso. Le protislovenska politika nemško-liberalcev in Madjarov, ki bo zadnje čase vladali v Avstriji, je rusko-avBtri-jansko prijateljstvo nekoliko ohladila; zdaj ko se pripravlja preobrat v naši notranji politiki, vidimo tudi nenadnega gosta na Dunaji, ruskega careviča.
Nemškoliberalci iščejo zaveznika za svojo ljubljeno Nemčijo, zato Bi izmišljujejo basni o sovraštvu Rusov do Avstrije, ktero sovraštvo so le sami provoc rati skušali. Mi pa ne razumemo, zakaj bi ravno Avstrija morala Nemce brauiti, tiste Nemce, ki so nas leta 1866 deloma tako grdo zapustili, kakor Bavarci in Virtemberžani, deloma pa za Šlezvig-IIolštajn odkradli ter nam krivično vojsko usilili, kakor Prusi, tiste Nemco-Pruse, ki so nam Šle-zijo vzeli!
Pruso - Nemci niso bili nikdar prijatelji Avstriji, in še zdaj preže, kdaj bi jej vzeli nemške provincije do Trsta, in odškodovali jo za te s tujim blagom, s turškimi deželami. Avstrija pa si lahko turške pokrajine vzame, ob enem pa stare dežele obdrži, ker nikjer ne stoji zapisano, kdor si je novo hišo kupil, mora za to odstopiti staro hišo svojemu sosedu.
Drugače je z Rusijo; ona nam ne bo vzela ne pedi zemlje , ako sklenemo z njo pošteno prijateljstvo; saj Rusija je velika zadosti, in se lahko širi v Aziji, če se hoče, za kar pa še nema prevelike potrebe. Iz ravno tiBtega uzroka bodo tudi Rusi brez nevošljivosti gledali , če se Avstrija pomnoži s turškimi deželami, ker tako velika ne more postati, da bi se je Rusi bati morali. Se ve da, ako bi Avstrija na Bvojo zastavo zapisala sovraštvo in
S tem nama moli spričevalo pod nos in kaže mesto, kjer je zapisano moje imč. Oba gledava njega in list, pa se nama nobeno nič čudno ne zdi.
„Kako se pišeš?1 — praša po em resno. Jaz povem svoje ime, oče pritrdijo, da je res, ker Be oni tudi tako pišejo, samo da je njim ime Juri, meni pa Jaka.
„Kako pa je tu zapisano? Beril" — veli gospod in mi pokaže s prstom vrsto mojega imena na spričevalu. Jaz izgovorim svoje ime, a on odmaje ter veli vnovič :
„Beri črko za črko, kakor se izgovarjajo.'
Tako me je pripravil do spoznanja, da je v mojem tam pisanem imenu čvetero črk preveč, dve pa napačni.
„No vidiš" — sklene gospod — „saj tvoje ime ni nemško."
„Se ve, da ni" — se oglasijo oče — „saj jaz ne znam nič nemški.
„Če bi tudi dobro znali" — prime gospod — „bi bilo vaše ime vendar-le slovensko. Tako se mora tudi pisati. Kdo je piBal tvoje ime v spričevalo?" — se obrne k meni.
boj Rusom in vsem Slovanom, kakor zahtevajo nemško - liberalci in Midjarij, potem si Rusija ne more želeti, da bi se Avstrija raztegnila do egejskega morja. N»j se reče, kar hoče, turško moč so vendar le Rusi zdrobili, in res naivno bi bilo, od Rusije zahtevati, da naj ona svoj plen prepusti svojim sovražnikom , da si skujejo iz njega orožje zoper njol če smo pa v prijateljstvu z Rusijo, če prevladuje v no-trajni Avstriji Slovanstvu prijazna politika, potem nam Rusi ne bodo zavidali ne Bo-ne, ne Albanije, saj nam je ruski car predlanskim te dežele že sam ponujal, če se mu hočemo pridružiti v delu osvobodjenja Jugoslovanov.
Zveza z Rusijo nam utegne tedaj mnogo koristiti, zveza z Nemčijo pa prav nič, ua sprotno zna nam mnogo škodovati. Upamo, da je naša svetla cesarska h ša to že sprevidela, in da bo raje z Rusijo zvezana utrdila svojo moč in veljavo, namesto da bi se podala pod prusko-nemško komando in vazalstvo, ter se borila za čisto tuje, za prusko-nemške koristi.
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 17. novembra.
Kako krivičen je volilni re«l na ¿etikein pri velikih posestnikih, kažejo sledeče številke, ki jih navaja ..Reform": Veliko posestvo na Češkem ima 3,058088 oralov zemlje in plača 3,046.907 gld. direktnega davka (21 '/30/o C|8tegtt dohodka). Na cesarsko družino pripada 93200 oralov z 103,461 gld. direktnega davka; na ustanove in samostane 221.765 oralov z 238.165 direktnega davka Kneževske in grofovske družine, ktera niso volile, mladoletni in velikoposestniki, ki n'majo vollne pravice, ker plačajo manj nego 250 gl. davka, plačajo 558.972 gl. direktoega davka od 579.640 oralov zemlje. Veliki posestniki, kteri bo se volitve vdeležili imajo 2,037.283 oralov s 2 034 259 gl. dir. davka. Od teh imajo konservativci 1,493.256 oralov zemlje in plačajo 1,480 741 gl. dir. davka; u-tavoverci pa imajo le 544 027 oralov z 544.003 gl. davka. Tako imajo konservativci s/4 in ustavoverci le '/« zemlje v velikem posestvu in plačajo ravno * tej razmeri davke. Konservativno je volilo 13 knezov, ki imajo 76l 141 oralov zemlje, nad
Z00 000 oralov več nego vsi ustavoverni velikoposestniki in plačajo 672 911 gld. davka, potem 27 grofov, ki imajo 577 002 oralov zemlje in 591.512 gl. davka plačajo tudi več nego vsi liberalni velikoposestniki. Ker udje cesarske h še in mnogo knezov in grofov ni velilo, je mogoče, da če krona porabi svoj vpliv za konservativce, da kedaj kljubu krivičnemu volilnemu redu zmagajo konservativci. Nemški liberalni listi se jeze ua kneza Karla Auers-perga, da je naredil s konservativci kompromis, ali kakor se zdaj zvč, je stvar drugačna. Grof Tatffe je ponudil Anerspergu kompromis, in mu dal znati, če ga ne sprejme, bo vlada z vplivom stopila za konservativce. Ker bi pa potem gotovo bili ustavoverci propali, je bil Auersperg v interesu svoje stranke primoran narediti kompromis, in tega ni storil prostovoljno.
Ustavoverci se zelo jezč nad odllko-vanjcin grofa Iloliemvarta in
Klam-Martinica. Nekteri listi so prinesli vvodne članke o tem; nekoliko se liberalcem že sanja, da so prišli drugi časi, in zato so vidno slabe volje dan na dan.
Kaki možje so ustavoverci, se kaže zdaj, ko je treba brambovsko postavo sklepati. Prej so se vedno pridušali, in na vse vetrove vpili, da ne bodo glasovali za vojaško postavoi da hočejo znižanje vojašč ne. To je pa sitna stvar, ker so Madjari postavo že sklenili, in ker bi vtegnilo ustavovercem to škodovati, ako bi pokazal) premalo patriotizma. Zato so se že začeli umikati, in drug za druzega skrivati, in na zadnje bodo brž ko ne glasovali vsi al večinoma za omenjeno postavo.
,,N. fr. Presse" s cer ščuje poslance zoper postavo, češ, da temu ministerstvu Be ne sme nič dovi liti, pa vlada ima več moči, ko „N. fr. Presse."
Vnanje države..
Pri poslednjih volitvah v mestne svete na Angleškem so večidel zmagali liberalci. V nekterih mestih so celo Irci, ki so na-seljnni po britanskih mestih, voljeni, v drugih je zopet ravno irski element odloč 1 /.mago v korist liberalcev. Tak vpliv Angležem sovražnih Lcev še celo v angleških mestih, ¿a Anglijo nič dobrega na pomeni. V Anglijo in Ameriko izseljeni Irci so še hujši nasprotniki Angležev nego uni, ki so ostali v svoji
domovini. V Ameriki ao ustinovili posebni po-močni komitet za pospeševanje irske pro~ pagande. Če se Anglija zaplete v kako vojsko z vnanjim sovražnikom, ne bo imela samo ustaj» na sosednjem irskem otoku , temuč tudi boje z irskimi naseljeniki v angleških mestih samih. To je pa stvar, ki utegne biti osodepolna za angležko državo.
Nedavno smo poročali, da je v Črnogoro bil bolgarski knee poslal po svojem adjutantu lastnoročno pismo; podobno pismo je poslal tudi grškemu kralju. Iz tega nekteri sklepajo o bodoči zvezi balkanskih državic.
■luski carcvič je došel v Berolin ter se vmestil v ruskem poslaništvu (ne v cesarski palači, kakor na Dunaji). Car Viljem in kronprinc in drugi velikaši hiteli so na rusko poslaništvo, da careviča pozdravijo.
Turška vlada hoče kneza Vogoridesa odstaviti, ker je Bolgarom po volji, in ga je že poklicala v Carigrad. Kakor znano , imajo vsled berlinske pogodbe tudi velevlasti besedo vmes govoriti.
Angleška namerava v mali Aziji ne-ktera mesta zasesti, ter po takem načiou počasi v pest dobiti celo turško Azijo. Temu se bodo pa gotovo Rusi ustavili, ker Anglija nima pravice, čisto sama se potegovati za refortne; to pravico imajo vse velevlasti skupno.
Izvirni dopisi.
Z Dunaju, 16. novembra. (Ruski car-jevič na Dunaju. — Nadvojvodinja Kristina. — Grof Barbo zbolel. — Iz državnega zbora.) Prihod ruskega carjeviča na Dunaj je nemške liberalce hudo vznemiril. Njihovi listi so zadnje dni v enomer trobili, da ste Avstrija in Nemčija sklenili tesno zvezo, ktera je v prvi vrsti obrnjena proti mogočni Rusiji, in so hotli s temi novicami tudi vplivati na razvitek notranje politike avstrijanske, ktera m ira po njihovem mnenji ostati po dosedanjem kopitu nemška liberalna, ker Nemčija ne bi marala za Avstrijo, ko bi hotla ona vkreniti na federalistično pot. Ti možiceljni so prezirali, da se je na Nemškem mnogo spremenilo , da je tudi tam konservativna večina v drž. zboru na krmilu, in da Avstrija nima prav nobenega vzroka kneza Bismarka podpirati in si sovraštvo mogočne Rusije na glavo nakopati samo
„Jaz ne vem! Menda kdo, kteremu je moj profesor gospod Melcar dal imena vseh nas."
„Tako? Melcar? No, Bporoči mu od mene,
da je--ne, mu bom rajši sam povedal. To
je res grozno, kako naša poštena slovenska imena hočejo s pisavo pokvariti!"
Potem naju izprašuje še marsikaj in zvč vse moje okoliščine. Ko slednjič oče potegnejo mošnjo, da bi plačali, pomigne z roko iu reče;
„Ne, to je moje. Drugo leto pa fant ne sme biti v spričevalu več tako pasjeglavsko pisan. Bom že sam profesorja prijel za to barbarstvo. Srečno! Tu ima fant še nekaj za počitnice, da si bo lahko belega kruha kupil!'
S tem pomoli meni roko in jaz čutim v Bvoji papir, kterega pa še le zunaj razvijem, in pokaže se goldinar.
„Naj bo tvoj" — reko oče — „saj doma tako ne bo vsak dan kruha."
Po poti do doma sva se menila o tem „čuduem1- gospodu, ki je nad moj m imenom v spričevalu tako razjaril se. Meni se je to strašno čudno zdelo, po mojih pojmih je bilo ime tem imen tnejše, čem dalje je bilo, čem toraj več črk v njem. Oče so to še manj razumeli, ker pisanega niso lahko brali.
Doma so naju zopet mati čakali z ričetom, prav gostim, da se je kar krehal. Ko ae pri-kaževa, naju ogovori:
„Sta dolgo hodila. Že fant ni izdelal in ti si ga vso pot tepel', kaj ne ? Saj sem vedela, da bo tako. Ti nič ne veš, kaj je otrok."
„Tiho bodi no, stara' — jih vstavijo oče z dobrovoljnim smehljanjem — „zdaj bo šel fant v dirugo šolo."
„No vidiš, ali ne pravim zmiraj, da bo novo mašo pel? Prvi je, kaj ne? Škoda, da uisem tiste klobase dala v ričet."
„Do nove maše je še daleč in prvi tudi ni" — reko oče — „zdaj prinesi na mizo, kar imaš v peči, potlej bomo razgovorih se."
Večer je bil še dosti prijeten, mati so bili veseli, očetu pa je bilo tudi dosti, da sem tam, kjer sem, v programu, kterega so pregledovali po imenih in sklenili:
„No, je že! Saj jih je komaj devet pred tabo, za tabo pa celo dolgo rajdo. Za kmeti-škega gostaškega sina je to že dosti. Saj so vsi slabši, kar jih je v tiri."
Drugi dan sem šel s spričevalom in letnim šolskim poročilom k fari. Gospod župnik je bil še dosti zadovoljen, opominjal me je le,
naj se nemščine bolj poprimem, gospod kaplan je bil skoro istih misli, a nazadnje je prašal, če sem že vložil prošnjo za sprejem v Aloj-zijevišče.
„Bom li sprejet, ker nisem izdelal e odliko ?" — prašam jaz bojazljivo.
„Mislim da, vsaj poskusi, če ne znaš narediti prošnje sam, ti jo bom sestavil jaz, da jo prepišeš."
Res mi gospod sestavi prošnjo, jaz jo prepišem, čeravno so oče rekli, da ne bo nič, ker imam samo prvi red, ter jo nesem v Ljubljano. In glej, čez mesec dni mi da gospod kaplan odlok: sprejet sem!
To je bilo veselje v naši hiši, ko s to novico pritečem domu! Mati so brž napravili južno kolikor se je dalo dobro, in rekli: „Škoda, da še Lavrenca ni doma, da bi tudi on jedel." (Brat je namreč že služil v drugi vasi za pastirja.).
„Zdaj je vseh skrbi konec" — so rekli oče — „se boš lahko učil, samo za obleko bova skrbela kolikor bova mogla, nekaj bodo pa tudi še gospodje pomagali, ki so tako dobri."
Se vč, da te novice nisem mogel za-se obdržati, najraje bi jo bil s Šmarne gore ozna-
zavoj o tega, da bi mogel knez Bismark še nekoliko čtsa šariti po Nemškem.
Mnogi previdni politiki bo dvomili nad tem, da bi «e bila Avstrija tako tesno skle (lila z Nemčijo, kakor so nemški liberalni listi trdili, in prihod ruskega carjeviča na Duoaj priča, da so prav imeli. Carjevič gotovo ne bi bil prišel na Dunaj, ko bi se bila Avstrija nekaj tednov prej z Nemčijo zarotila zoper Rusijo. Nemški liberalci to sami dobro spre-vidijo, ter se tolažijo s tem, da je cesarjevič le prisiljen od očeta obiskal Duoaj. Pa tud to ni istina. Pač je car Aleksander neki pi sal našemu cesarju pred prihodom carjeviča na Dunaj ter svojega sina priporočil gostoljub nosti dunajskega dvora, a carjevič ¡e prišel na Dunaj vsled pismenega prisrčnega povabila ktero mu je došlo od našega cesarja, in ktero se nikakor ne more strinjati z mislijo, da b se Avstrija od Rusije obračala. Prisrčnost med dvorom avstrijskim in ruskim se je marveč očitno pokazala pri prihodu visokih gostov. M>-d tem ko je naš cesar danskemu kralju in voj vodu Cumberlandskemu podal k pozdravu le roko, je carjeviča prisrčuo objel in dvakrat poljubil v znamenje, da mu je ta gost posebno ljub in prijeten. Tudi to priča o tej prisrčnosti, da je carjevič ruski svo) odhod z Dunaja odložil za dva dni in da namesto včeraj od rine še le jutri od tod proti Berlinu. V petek zvečer bo bili visoki gostje v operi, včeraj je bil velik obed v cesarski palači, b kteremu je bilo povabljenih okoli 90 gostov; jutri odrine včliki knez, kterega bode v Prag na kolodvoru pozdravil tudi naš cesarjevič Rudo f. To vse nam v zvezi z odlikovanjem grofa Hohenwarta in Henrika Clam - Martiuitza, o kterem sem Vam telegrafiral, in grofa Falkenhayna v gosposki zbornici, ki je postal tajni svetnik, priča, da se je v Avstriji začelo na boljše obračati; ta prijaznost s slovansko Ru sijo bode gotovo jako dobro vplivala na slo vanske narode in jim dula nekako poroštvo, da hočejo našo državo po njenih razmerah tako vravnati, da bodo tudi slovauski narodi ž njo zadovoljni. Mi želimo z vsemi državami v miru in edinosti živeti in tudi s sosedno Nemčijo ne maramo nobene zamrze , a tega pa nikdar ne moremo želeti, da bi Bismarku na ljubo naše cesarstvo ne prišlo do notranjega miru in si tudi sovraštvo drugih mogočnih držav nakopalo na glavo.
Včeraj se je slovesno odpovedala pravici do avstrijskega prestola za se in svoje naslednike
nadvojvodinja Kristina, ki kmalo odrine ca Španjsko, da se poroči s kraljem Alfonsom. Te dni je bilo v Albrehtovi palači razstavljena njena bala in marsiktera Dunajčanka si je želela le majhen del razstavljenih reči, pa bi bila preskrbljena za zmiraj.
Zdaj pa še neko za nas Slovence žalostno novico. Grof Barbo, ki je po nepričakovani smrti svojega starejega sina vedno nekoliko bolehal, bil je sinoči nevarno od mrtuda zadet. Leva stran je otrpnjena, in zaveda se le sem ter tje. V soboto popoldne sta ga obiskala poslanca Klun in Poklukar in je bil še dokaj vesel, daBiravno nekoliko otožen. Zvečer ob '/.¿9 ure, ko je z gospo svojo, ki je prišla pred enim tednom sem, odmolil rožni venec, mu je med molitvijo za verne duše prišlo blabo in je kmalo padel v nezavednost. Dvorni kaplan dr. Kulavic se je, to zvedivši, z omenjenima poslancema precej podal k njemu ter ga je v sv. olje dejal. Nevarnost je po izreku zdravnika velika , vendar pa upajmo, da mu bode zopet odleglo. Njegovi pobožni gospej in gotovo tudi njemu samemu pa je v veliko to lažbo, da je sv. obhajilo prejel na vernih duš dan v domači kapeli katoliške resurze med mašo g. KI u na, in bi toraj ne bil nepripravljen, ko bi bil moral iti pred višega sodnika, ne da bi bil mogel sedaj prejeti sv. zakramente.
V zadnji seji državnega zbora se je soglasno pritrdilo predseduiku grofu Coroniniju, da čestita cesarski rodbini k poroki nadvoj-vodinje Kristine. Predlog poslanca Neuvvirtha, da smejo k sejam davkarskega odseka prihajati vsi poslanci, je bil sprejet, ravno tako predlog o povračilu posojil dovoljenih krko-noškim prebivalcem na Češkem, ki jih bodo nazaj plačevali v 15 letnih obrok h. Za zapisnikarja je bil izvoljen namesto dr. Pokiukarja g. Schneid, v imutetni odsek izmed siovensk h poslancev g. Godel, v kontrolni in računski udsek pa Vitezič in Herman. Kupčij>ki minister je odgovoril na interpelacijo o shodu čoln h konferencij in podpori vnanjega brodarstva po vladi ogerski, Taaffe pa je odgovoril na inter pelacijo o slabi letini v južnih deželah rekši. da je vlada osnovala postaven načrt, naj se v Istri, Gradiški in na Goriškem od slabe letine zadetim prebivalcem dovolijo brezobrestna posojila v skupnem znesku 60 000 gld., za kttra naj bi dot čne dežele prevzele poroštvo. Postava se je po nasvetu grofa Hohenvvarta izročila budgetnemu odseku. Pri obravnavi v
odseku se bode tudi oziralo na naše Vipavee in Kraševce. Dr. Monti je izročil predlog, naj se dalmatinska železnica potegne do Knina, Sturm pa je vlado interpeliral o dolgeh , ki j h nekdanje državne posojilnice še niso dobil« povrnjenih. Prihodnja Beja bo v torek 18. t. m.
Domače novice.
V Ljubljani, 18. novembr».
(Ljubljanski kazinoti) so imeli v petek svoj shod, pri kterem so sklepali o 080di Avstrije. Sešlo Be jih je bilo pičlo malo in to iz dveh vzrokov: prvič se uradnikom zdaj nič več tako varno ne zdi demonstrirati zoper vlado, drugič pa tudi gostilnice nimajo več, zato je b lo vse mrzlo iu tiho. Do zdaj sta v takih zborih zvonec nosila vit. Kaltenegger in Pirkar, ta pot ju ni bilo in ker tudi Dežman zdaj jezen za pečjo sedi, dr. Schreyu pa menda ni nič posebnega na misel prišlo, je moral na oder dr. Supppan, ki je od Bvojega posedanja iu molčanja v prejšnjem državnem zboru že zopet dobro izpočit. Za njim Be je oglasila nova metla „Tagblattov' Hans, in kar sta ta dva skuhala, je zabelil dr. Schaffer s Bvojim ,,speechom". Da je bila jed brez vse soli, Be ob tak>h kuharjih samo po sebi razume. Gorje pa grofu Taaffe-ju, če se ne bo ravnal po Bkle-pih te modre skupine in ne poklical v ministerstvo dr. Schaff Tja in dr. Supppana! Njegov min eterski stol ni potem več piškavega oreha vreden.
(V£erajinji somenj,) navadno eden najži-vahnejših celega leta, je bil jako slab , ljudi skoro nič več ko o tržnih devih. Kupčija je bila toraj vseskozi slaba. Nekoliko je tema krivo pomanjkanje denarja, največ pa živinska kuga, zavoljo ktere bo vsi živinski somnji prepovedani.
(Nekaj prijetnega) je zdaj v Ljubljani to, da smo za nekol ko časa rešeni nadloge psov, ker ne smejo sami po mestu letati. Zdaj gre lahko vsak otrok brez strahu po ulicah, tudi po drevoredih, kjer *o prej psi pojali se v pohujšanje mladini, in po gostilnicah je zdaj lepo mirno; človek lahko stegne nogo pod mizo, a m Be mu bati, da bi pasji zobje šavsnili po nji. Tako nai bi bilo zmiraj.
(Na tisuie Nemcev v Ljubljani — Jca-li ?) tukajšnji list uemškuturjev britko toži o tem, da za pretekli „Schillerjev" teden v Ljubljani nihče vedel ni, celo poznati ni bilo, „da T Liubljani živi na twuče Nemcev." Kje li ? Mi
nil vsemu svetu Drugi dan hitim ž njo v Kam nik iu jo pokažem svojim bivšim učiteljem belo na črnem. Vsi so bili še tam , najbolj je je bil vesel pater Gotthard, ki me je tudi na kosilo povabil, pa ne v lopo ali med hlapce, am pak v refektorij k sebi. Te časti sem bil silno vesel, posebno mi je pa vzdigalo greben to, da so mi morali streči fratri kakor drugim, tisti fratri, ki so me prej tolikokrat lasali in uhali. Po kosilu sem si še ogledal ves samo-stau, oglasil se tudi v kuhinji in pri hlapcih, ki pa niso bili nič kaj zgovorni, stari Matevž je celo mrmral nekaj med zobmi, kakor da bo že zdaj vsak poba v refektorij kosil, ko mu je še „pekar ja ' predobra.
Ko sem vse kote samostana ogledal, se poslovim od patrov, ki me opominjajo, naj se le pridno učim, o počitnicah pa se kaj pri njih oglasim, grem s samostana, kterega potem celih 22 let nisem videl. Vzroktemu je bil ta, da so „moji" patri pomrli ali pa bili premeščeni v druge samostane. Prvi je menda šel na oui svet pater Gotthard; ko sem jaz v Ljubljani to žalostno novico zvedel, sem poslal
za njim prav bntke solze prisrčne hvaležnosti. Videl sem le še patra Generoza, ki je bil premeščen v Ljubljano, potem pa v Novo mesto, kjer je umrl. Bila sva dobra prijatelja in se drug druzega večkrat spominjala.
Za samostanom sem ogledal si tudi še mesto in meni priljubljene kraje, ter obiskal sošolce, ki so bili večidel doma ostali in učili se rokodelstva ali kaj druzega. Poznali so me pač še, a prijateljstva ni bilo pravega več, nekteri so še celo posmehljivo prašali, če sem jih prišel vabit na novo mašo. To mi je zelo hudo delo in ko 8em bil zunaj mestica, se obrnem nazaj, ga še enkrat pogledam in rečem glasno:
„Zdravo mi bodi! Tako brž se že ne bova zopet videla!"
Počitnice mi doma niso bile nič kaj pri jetne in to zavoljo nevoščljivosti in surovosti mladega in starega ljudstva. Še v cerkvi sem bil kakor pes, vedno so me poredni fantje suvali in brcali, kamorkoli sem stopil, še celo v zakristiji, čeravno jih je gospod župnik en krat dobro oštel in jih spodil v cerkev ali pa
ven. Nič bolje ni bilo doma, kmet ne trpi človeka, ki.„nič ne dela", kjer sem se pokazal, so se mi rugali: ,,Kutmorgen, Jurjev gospod! Ali J m čem roko kušuiti?" Večkrat je tudi za mana kaj priletelo, poleno ali kamen, zato sem bil več del doma in prebiral knjige za drugo šolo, kterih sem nekaj že imel, ali pa pletel copate. Zadnjo polovico septembra pa smo zopet gobe brali vsi trije, da zaslužimo kaj za mojo obleko in knjige.
Predno sem šel v Ljubljano nazaj, Bem se oglasil z očetom še pri gospodih. Oba sta me opominjala, naj Be pridno učim, kar sem tudi obljubil, pa stisnila mi še vsak nekaj v roko za šolske knjige. Drugi dan sva jo odrinila z očetom v Ljubljano, moje robe vsak nekaj, jaz v robcu, oče v besagi. V mesto pri-šedši jo vkreneva naravnost proti Alojzijevi-šču, čegar vrata se nama odpro, in jaz dobim svoj proBtor v veliki sobi, ktera je bila pol šola, pol pa stanovalnica. Ko sem sprijet, greva z očetom še ven na polič vina, potem jih spremim še do šrange, pa se vrnem nazaj ca svoj novi dom — v Alojzjevišče.
amo že davno dokazali, da — izvzemfii Ko ievarje in Wei88enfelaarje — po vsi deželi ni 300 nemških rodovin. Če vsako rodovino štejemo za 10 oseb, jih je še le 3000, in od teh pride na Ljubljuno morda 1000 od otroka v povojih do starega sivčka; ker pa poprek ro-do\ine ne moremo računiti na več ko 5 oseb, bo toraj — dobre mere — Nemcev v Ljubljani le 500 in res jih tudi več ui, to stavimo. Se ve, če bomo reuegate in nemčurje zmetali v nemški koš, jih bo že več, toda ti niso časti telji „Schillerja", ker večina njih o Schillerju toliko ve, kakor priprost hribovec o logaritmHh.
(/z seje odb. družbe kmetijske.) — Konec ) Dr. Bleiweis poroča, da je gosp. Vičel dodelal po ranjcem gosp. P. Kozlerju osnovane načrte vodnjakov, ki se zdaj že v Blaznikovi kam-notiskarni risajo in pridejo z dotičnim podukom kmalu v tisek. Odbor go8p. Vičelnu hvalo izreka za lepo vredbo za kmetijstvo jako važnega Kozlerjevega spisa in sklene, in sklene naj se natisne s podobami vred v „Naznanilih drzžbe kmetijske", zraven tega pa se napravi še posebej 700 iztiskov, da se jih nekoliko brezplačno razdeli med občine, nekoliko pa po prav nizki ceni proda njim, ki pri napravljanji vodnjakov poduka potrebujejo. — Predsednik baron Wurzbach naznanja, da mu je grofGu stav Auersperg poslal dva spisa o veliki ko risti žvepla zoper gnjilobo grozdja, pa tudi krompirja in sadja, kterih eden je bil v letošnjih „Novicah'1 že natisuen, drugi pa o žvep Ijenji trt se natisne ob pravem času. Odbor sklene, naj se gosp. grofu po pismu izreče zahvala za domoljubno 'pospeševanje domač h kmetijskih interesov. — Gospod Ogulinov dopis, da, kot zastopnik družbe kmetijske kranj ske pri dunajskem vinorejskem zboru , kmalu pošlje poročilo o njem, se je vzel na znanje, kakor tudi poročilo gosp. "Vi!j- Pfeiferja o davkarskih eksekutarjih. Jedro tega poročila, za ktero je bil gosp. Pfeifer od družbe kmetijske naprošen , je po poizvedbah gosp. Pfeiferja to, da ta nova naredba je 1) huda nad loga kmetovalcem, ker vsake kvatre, tedaj tudi takrat, ko nimajo še nobenega pridelka spravljenega, eksekutor terja davek, 2) pa so stroški sedanje izterjatve davkov večji od prejšnjih. — V. Brenner , trgovec s semeni na Dunaji, je družbi ponudil na prodaj semena one nove trave, kteri je „reana lusurians" (reana bohotna, v „Novicah" že popisana). Odbor je sklenil, tega Bemena nekoliko za poskušnjo naročiti, kedar izve ceno njegovo. — Ker je prečastiti gosp. Škarbina, župnik v Ukvah na Koroškem, ki je zadnja leta naši družbi kmetijski prijazno oskrboval nakup lepih ukviških ovac za tifusom umrl, je odbor naprosil gospodarja Ersta v Ukvah, da on prevzame zdaj to nalogo, ako zarad goveje kuge bode mogoče, še to jesen ovac iz Koroškega pripeljati na Kranjsko, da jih dobijo ovcerejci. — Dobrodejni družbi Vin-cencijavi v podporo se je, kakor druga leta, tako tudi letos podarilo 10 mernikov krompirja od pridelku na družbinem vrtu. „Nov,"
Telegram „Slovenca."
Z Dunaja 17. novembra.
Češka deputacija: dr. Rieger, knez Lob kovic in dr. Srom je izročila danes cesarju spomenico o ravnopravnosti češkega jezika v v šoli in uradu, ktero je cesar premilostljivo sprejel in obljubil reč natančno pretresti in vladi dati potrebne ukaze.
Razne reči.
— Duhovske spremembe. V Li-vantinski škofiji: Župniki so postali čč. gg.: Janez Sredenšek na Ponikvi; Anton Fišer 8t. ;
v Svičini, in Janez Lenart pri bt. Jungerti na
Pobori. Č. o. Benedikt Herriš je postal vikar slovenske fare na Piuji; č. o. Klemen Šalamun vikar pri sv. Vidu poleg Ptuja, in č. g Martin Meško, provizor v Leskovcu. č. o. Jožef Plešek je prišel za kaplana v bIov. faro na Ptuji. — Umrl je župnik in zlatomašnik v Leskovcu č. g. Jožtt Mlinarič. R. I. P.
— V Indiji Be je naredil po izgledu evropejskih planinskih klubov himalajski klub z namenom, se povzdigniti na najvišji himalajski vrhunec Dawalaghiri. Zdaj naj pa Se kdo reče, da evropejska kultura v Indiji ne napreduje, ko že ustanovljajo take društva po evropejskem kopitu.
Prsne in pljučne bolezni
naj bodo kakorSnc koli, ozdravi najgotovejše
po zdravniškem ukazu pripravljeni v Avstro - Ogerski, v Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji, Rumuuiji, Ilolandiji in Portugaliji varovani
Wilhelmov
snežniški alop iz zelišč
Ta sok je posebno dober pri bolečinah na
vratu in prsih, hripi, hrlpavosti, kašlju
in nahodu. 'Mnogi se imajo le temu soku za mirno spanje zahvaliti.
Ta Bok je tudi za zdrave dober pri meglenem in slabem vremenu , da se ne prehladi.
Zavoljo svojega prijetnega okusa je dober za otroke, potreben pa vsem, ki so na pljučih bolni. Potreben je tudi jievcem in govornikom zoper hripavost.
Oni p. n. kupci, ki želd pravi snežniški alop iz zelišč, kterega izdelujem že od leta 1855, naj zahtevajo izrekoma
Wilhelmov snežniški alop iz zelišč.
1'ri vsaki flnšici je tiskan navod, kako naj sc rabi.
Ena zapečatena izvirna flaša velja 1 gl. 25 kr., ter jih ima na prodaj zmirom frišne
Franc Vb illit-lmi,
lekar v Neunkirchen pri Dunaju.
Za zavitek se računi 20 kr.	(2)
Pravi Wilhelmov snežniški alop iz zelišč imajo na prodaj na Kranjskem samo: V Ljubljani: Peter Lassnik. V Postojni: Anton Leban, lekar; v Kranji: Karel Savnik, lekar; v Metliki: Fr. Wacha, lekar ; v Novem mestu : Dom. Rizzoli lekar.
I*, n. občinstvo naj zahtevo izrekoma W i I lic I in <» v snežniški alop iz zelišč, ker li'K<> le jaz Izdelujem; neki Julius liitlner izdeluje tudi nekiik snežniški »lop iz zelišč. pa (istega ni treba vzeti, ker je le po mojem ponarejen, pu ni tako bober.
Einladung zur Pränumeration
auf die
Jahrgang XXXIII —1880.
Von dieser Zeitschrift, welche durch ihre praktische li,chiung ein instruktives Or gan für die hochwüi d gen Herren Seelsorger ist, erscheint jedes Vierteljahr ein Heft von 11 Druckbogen in Oktav mit schöner Ausstattung. In vielen D ocesen Oesterreich-Ungarns in Deutschland und der Schweiz erfreut sie Bich einer sehr namhaften Verbreitung und die meisten hochwürdigsten Ordinariate haben sich bestimmt gifu>den, sie in der anerkennendsten Weise zu empfahlen. Hervorragende Kräfte, unter denen nicht wenige einen bedeutenden Ruf in der literarischen Welt gemessen, unterstützen sie durch ihre Mitwirkuug.
Ständige Rubriken der Zeitschrift sind: l. Theologische praktische Aufsätze, wohin
auch die Besprechung kirchlicher und socialer Zeitfragen zählt. 2. Pastoralfragen und Fälle,
deren jedes Heft eine reichliche Fü ie mit stündlicher Ausführung enthält. 3. Neueste Entscheidung des hl Stuhles. 4. Recensionen
neuerer literarischer Produkte. 5. Zeitläufte, welche eine volle ändige Rund eben über h kirchliche Bewegung g^ben. ü Miscellanea,
welche wichtige Nachrichten und äm ch Er-ässe, die das kirchliche Gebiet beirt flVn. mittheilen.
Man pränumerirt am einfachsten mit Postanweisung uuter dir Adresse:
„Aii die Redaktion der Quartal-schrift in Linz," II a r r a r Ii h t r n h h c Nr 9.
Auch alle Postämter des Ausland»*» und alle Buchhandlung^) nehmen Bereitungen an.
Der Preis fü den Jahrgang ist m t d -rekter Zusendung durch die Post von S "e der Redaktion au deu Herrn Atiuehin- r 3 fl. 50 kr. ü. VV.
Auch im W' ge des Buchhandels kostet die Zeitschrift 3 fl 50 kr.
Ergebenst
(3)	die ll<Ml»ktion.
Q^ Spričevala "¿C*
o pravem 'fc^fl
kričistilnem čaju
zoper protin in putiko.
Gospodu Francu Willi el mu, lekarju v Neunkirchen.	Nase&ly 18. grudna 1876.
Zahvalim se Vam za Vašo izvrstno zdravilo, ki so imenuje Willie mov ki i< ¡stilni čaj. Jnz sem z njim neko ženo v Sutto popolnem ozdravil, ki so skoz 9 meserv najboljši zdravniki k nj "j hodili, pa jej uiso rtolzega življenj« obetali. Od zdaj kar je ta žima tako hitro okrevala , imajo ljud je tako zaupanje do vašega zdravila , da ga Sutto-vanci gotovo mnogo pokupijo pii Jos. pl. Tiiroku, lekarju v Pešti, Konigi^asa« 7.
Tudi v moji hiši se je prigodilo, dajenekog« mladega človeka, ki je pri m ni v službi, po nogah trgati začelo , da ni mogel geniti ne rok ne nog. Ko jo pa porabil 3 zavitko vašega izvrstnega čaja in dve flašioi va5> ga ce«. kr. priv. tekoiVga , basorina" iz zelišč, bil je popolnoma dober Tudi jaz se zdravim z vnšim fajem dvakrat na leto, in sbm prepričan, d» mi d. bro dč. Izrekši še oukrat svojo zahvalo ostajam s spoštovanjem
Michael lloidainpf, najemnik posestva v Nanzily p. Totis na Ogerskem,
Gospod Francu Wilhelmu, lekarju v Neunkirchen.	London 5. prosinca 1876.
Več let sem rabil Vaš kriftstilni čaj zoper protin in putiko, iu le ta mi je pomagal, da sem zdaj zdrav. S spoštovanjem
C. F. I) o rn,
London, 46 Mnseum StreH, poleg Britscb Museum.
Gospod Francu Wilhelmu, lekarju v Neunkirchen.	Oroszmezii 9. prosinca 1876.
Ne morem, da bi se ne zahvalil za Vaš Wil-lielmov kričistiini Čaj zoper protin in putiko. ker me je dve leti trgalo po nogah, in me je le Vaš čaj ozdravil, kar vsakemu rad povem.
Vaš udani
Ileinrich ItiiheslOrer, davkar.
Pravega izdeluje le Franc II illiclm 5 lekar v Neunkirchen. (Dol. Avstrija).
Za zmltek, nn 8 kosov razdeljen, po
zdravniškem ukazu pripravljen, z uavodom v raznih jezikih, volja 1 gl., in 10 kr za zavoj.
8*nrilo. Varovati se je ponarejenih reči, in zmirom se mora zahtevati „ Wilhelmov krif¡stilni čaj zoper protin", ker se izdeluje več. takih ponarejenih čajev zoper protin iu putko , pred kterimi vsacega svarim.	(i)
Pravi Wilhelmov kričistiini ¿nj zoper prolin in putiku imajo na prodaj:
¡'eter l.nsnik, trgovec v Ljubljani, Ant. heban, lekar v Postojni, hari Savnik, lekar v Kranji, Fr. Wacha, lekar v Metliki, Dom. Hizvoli, lekar v Novem mestu.
J. laznikoi nasledniki v Ljubjani.
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip Ilelap.