SVECANI JUBILEJ DRUŠTVA SLOVENCEV V BEOGRADU ­DRUŠTVA SAVA 


DVAJSET LET DRUŠTVA SLOVENCEV V BEOGRADU – DRUŠTVA SAVA 
Društvo Sava je ustanovila skupina enaindvajsetih Slovencev, na pobudo beograjskega nadškofa Stanislava Hocevarja, 23.junija 2001, v prostorih majhne cerkve Sv. Josipa Delavca na Karaburmi. 
Po ustanovitvi se je Društvo Sava veckrat selilo, in je koncno pristalo na naslovu Terazije 3, kjer uspešno deluje dan danes. V preteklem casu se je veliko tega spremenilo in je skozi Društvo šlo veliko ljudi, vsak pa je, na svoj nacin, ustvarjal njegovo zgodovino. Sreca je, da je vecina ustanoviteljev še vedno aktivnih in so price njegovega razvoja. Oni zagotovo niso mogli pricakovati, da bo Društvo zraslo do števila 2.500 clanov, kolikor jih štejemo danes. 
Poleg tistih, ki so bili rojeni v Sloveniji, najvecji del clanstva so danes njihovi potomci – tretja ali celo cetrta generacija. 
Osnovna ideja ustanoviteljev Društva je bila ohraniti jezik, kulturo in obicaje dežele, iz katere so prišli oni sami ali iz katere so prišli njihovi starši. 
S ciljem ohranjanja maternjega jezika se v prostorih Društva organizira pouk slovenskega jezika – na zacetku z lastnimi mocmi, ko je pouk vodila prof. dr. Maja Đukanovic, potem pa z uciteljicama Rut Zlobec in Tatjano Bukvic, napotenima s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije. Poleg pouka slovenskega jezika, ucenci spoznavajo tudi osnove slovenske kulture in obicaje. 
V Društvu skrbimo, da bi se, kot del kulture,ohranila tudi slovenska pesem. Zlatan Vauda, skladatelj in dirigent, je ustanovil vokalni moški kvartet z imenom „Sava“, ki vsa ta leta zelo uspešno nastopa.
Ženski pevski zbor „Pojoca družba“ deluje v Društvu od leta 2007 in sodeluje na vseh naših prireditvah ter gostuje pri drugih slovenskih društvih tako v Srbiji kot tudi v Sloveniji. 
Od samega zacetka smo zbirali slovenske knjige,vecinoma od prispevkov samih clanov, potem pa tudi od donacij iz Slovenije, da bi danes naša knjižnica presegla 2000 naslovov. 
Društvo Sava ima tudi svojo založniško dejavnost, in sicer tiska svoj Bilten, ki je polletna publikacija in je do sedaj bilo objavljenih 36 številk. Bilten izhaja v slovenskem jeziku, tiskajo se prispevki o dogajanjih v Društvu, pišejo pa jih clani sami. 
Obstajajo tudi delavnice, in sicer likovna, plesna in gledališka, ki že vec let uspešno delujejo. Poleg teh stalnih dejavnosti je bilo organizirano veliko drugih prireditev, literarnih vecerov in predavanj, na katerih so bile predstavljene nove slovenske knjige kot tudi pisatelji ali prevajalci. 
Društvo vzdržuje stike s Slovenijo na vec nacinov. V Slovenijo vsako leto odhajajo otroci na poletne šole slovenskega jezika, kjer se spoznavajo z deželo svojih prednikov in se družijo z rojaki. 
Iz Slovenije pa nas obiskujejo pevski zbori, pisatelji in drugi umetniki, organizirajo se razlicne delavnice, ki jih vodijo gosti iz Slovenije. 
Društvo se je v domovini predstavilo s projektom s podrocja kulturne dedišcine„Znameniti Slovenci v Beogradu“ in z znanstvenim casopisom „Slovenika“, v Univerzitetni knjižnici v Mariboru in v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Vsako leto v Šentvidu pri Sticni naš pevski zbor „Pojoca družba“nastopa na vseslovenskem srecanju pevskih zborov. 
V Društvu se ukvarjamotudi s filmsko umetnostjo. Ustanovili smo lastno produkcijo in ustvarjamo dokumentarne filme, ki se nanašajo na življenje in zgodovino clanov slovenske skupnosti v Srbiji. Ukvarjamo se tudi s promocijo sodobnega slovenskega filma in od leta 2014, na pobudo Dragomira Zupanca, Društvo že šest let zapored organizira revijo „Dnevi slovenskega filma“. 
Vsa dogajanja v naši skupnosti lahko spremljate na spletni strani Društva kot tudi na portalu „Slokult.info“. Na portalu smo v casu pandemije korona virusa ustanovili virtualno galerijo in radio podcast, ki sta zelo obiskana. 
Vse naše dejavnosti podpira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu,in brez njegove podpore delovanje Društva ne bi bilo možno. Naše delo podpirajo tudi Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji, Ministarstvo za kulturo in informiranje Republike Srbije ter Ministarstvo za clovekove in manjšinske pravice in družbeni dialog Republike Srbije. 
Društvo Sava zelo uspešno sodeluje z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Srbiji. Saša Verbic 

O IZIDU SLOVESNE 37. ŠTEVILKE BILTENA DRUŠTVA SAVA 
Bilten Društva Sava je publikacija, ki jubileju, 20. obletnici ustanovitve dogodkov ter ljudi ni mogoce umestiti je zacela izhajati decembra leta 2002 oz. Društva Slovencev v Beogradu - Društva v en sam Bilten, zato pa je tu vsaka januarja leta 2003. Predstavlja pricevanje Sava. številka  posebej, od prve do zadnje, kot 
o vseh najpomembnejših dogodkih za Ob okrogli obletnici smo s svecano pricevanje in arhiv, ki prikazuje in z vsako Društvo in Slovence v Beogradu in Srbiji. številko poskusili sestaviti retrospektivo,ki svojo rubriko, z vsakim svojim besedilom, Besedila pišejo clani in prijatelji Društva podaja zgolj delni pregled vsega tistega, pesmijo in fotografijo spominja navloženi Sava, delovanje pa poteka prostovoljno. kar je Društvo Sava bilo in je, ter trud posameznikov, ki so Društvo Sava. Vsaka številka ima svojo tiskano in predvidevanja glede smeri, v katerih bi se Med pripravo te posebne številke Biltena spletno izdajo, ki se nahaja na spletni lahko razvijalo v daljni prihodnosti. in ob branju vseh prejšnjih številk so strani društva. Od številke 9 (2007) naprej V teh dveh desetletjih se je zvrstilo mi med vrtenjem strani le te na lepem ima Bilten svojo mednarodno standardno veliko dogodkov, mnogi ljudje so s svojim prišepnile, da eden izmed poglavitnih številko za serijske publikacije (ISSN) trudom omogocili ustanovitev društva, dejavnikov uspeha Društva Sava leži v in je katalogiziran v Narodni knjižnici njegovo ohranjanje skozi vsa ta leta in dejstvu, da so se na istem mestu pred Srbije. Izhaja dvakrat na leto. Do sedaj je možnost, da je postalo to, kar danes tocno 20 leti sestale osebe s skupnim izšlo 36 številk, ta pa je 37. in posvecena je. Vseh teh pomembnih in cenjenih ciljem, osebe, imenitne vsaka na svojem podrocju delovanja, da bi ustanovile in Društvu Sava kot v jezikovnih šolah in Okoli njih pa so zbrani prav tako na pravi nacin vodile ter usmerjale to na seminarjih v Sloveniji, medtem ko je dejavni in posveceni ljudje, ki vsak na društvo. Kot njegova prva predsednica – starejšim pomagala ohranjati in vzdrževati svojem podrocju nesebicno, eni tiho, profesorica s Fakultete glasbene umetnosti znanje jezika, da ne bi zbledelo izven drugi glasneje, opazno ali iz sence, že leta v Beogradu, zaslužna za vesele koncerte meja maticne države. Zatem pravnik, prispevajo k ohranjanju obstoja našega in glasbene svecanosti ter dogodke, ki so ki je vse to urejeno vodil in izoblikoval. društva, bodisi posamezno ali skupinsko širili veselje in znova vabili k srecevanju. Po 10. obletnici Save se jim je pridružil (režisersko, fotografsko, slikovno, V kratkem se je ustanoviteljem prikljucila inženir s posluhom za umetniške in uredniško, marketinško, glasbeno, profesorica s Filološke fakultete Univerze trajne vrednote, ki s trenutno najdaljšim recitatorsko, izobraževalno, zvocno, v Beogradu in ustanoviteljica najvecjega stažem vodenja in s številnimi novimi tehnicno) bodisi družinsko – z vsem lektorata za slovenšcino na svetu, ki projekti velikega pomena ohranja srcem in resnicno »Jakoško«. je k zbiranju vabila mlade ljudi in jim tradicijo in hkrati stopa v korak s casom, Ivana Mandic omogocala izredne priložnostiin možnosti ob nenehnem posodabljanju delovanja prevod Monika Bogdanovic za ucenje slovenšcine tako v Beogradu v društva. 

Ob jubileju 20 let od ustanovitve Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava smo clane Društva Sava prosili, da z nami podelijo svoje kratke vtise in razmišljanja o društvu. 
Nekateri so tu že od same ustanovitve društva in so bili prica njegovemu razvoju od zacetka pa skozi vseh teh 20 let. Nekaterim je uspelo odgovoriti v krajši obliki, ceprav zagotovo ni bilo prav lahko, pri drugih pa vtisov nismo krajšali. V nadaljevanju boste torej imeli priložnost prebrati intervju na temo: Kaj društvo Sava predstavlja svojim clanom? Cesa se najbolj spominjajo in kako vidijo njegovo prihodnost po 20. rojstnem dnevu ter kaj bi mu zaželeli ob tej priložnosti? 
AnicA SAbo: 
Pred dvajsetimi leti je društvo nastalo kot posledica želje, da se v novonastali državi zberejo in organizirajo posamezniki, ki medsebojno delijo isti jezik, kulturo, obicaje, tradicijo in prihajajo iz Slovenije. To je bil trenutek, poln custev, prebudilo se je upanje na boljše jutri, trenutek ekstaze in velikih pricakovanj. Kljub številnim težavam, ki so spremljale zacetek delovanja društva (brez lastnih sredstev, prostorov, v katerih bise lahko zbirali, organizirali redne dejavnosti in razlicne oblike druženja), so se ustanovitelji profesionalno borili za njegovo ohranitev. Morda je treba posebej omeniti ime Jožeta Hauptmana, ki je na razlicne nacine neizmerno prispeval k ustanavljanju in spodbujanju dela društva. Danes se društvo sooca z novimi izzivi, na katere ni vedno lahko odgovoriti. Globoko verjamem, da bodo odgovorni za njegovo delo vedno našli prave poti, ki vodijo k ohranjanju društva Sava in njegovemu napredku. 

MAjA ĐukAnovic: 
Vsi, ki smo sodelovali pri ustanovitvi in oblikovanju našega Društva Sava, se zelo radi spominjamo, koliko custvenih, toplih trenutkov smo preživeli v njem, v družbi prekrasnih ljudi, koliko znanja, doživetij in predvsem prijateljstev smo ustvarili. Društvo Sava je zame zavetišce, kjer najdem cudovite ljudi, s katerimi imam neštete skupne spomine. Ponosna sem na izjemne dosežke, ki smo jih skupaj ustvarili, predvsem pa se veselim srecanj z nekdanjimi ucenci in vsemi, ki so na razlicne nacine, a vsi iskreno in srcno v prejšnjih dveh desetletjih sodelovali pri delovanju Društva. Premalo je prostora, da bi naštevala vsa doživetja s pouka, prireditev in izletov. Zagotovo pa vem, da se jih vsi radi spomnimo in pogrešamo druženje. Vse pogosteje na spletu listam naš Bilten, ki je izjemen zaklad spominov. Novi casi nedvomno zahtevajo nove smeri delovanja, zagotovo pa vem, da so temelji zelo trdno postavljeni in da se bo Društvo na najboljši nacin razvijalo naprej. 

DušAnkA ToMic: 
Vse, kar mi pomeni društvo Sava, zgostiti v 4–5 stavkov? Težko! No, dobro. 
1.
 Možnost poslušanja in govorjenja slovenskega jezika, mojega maternega jezika. Odlicni tecaji in druženje s Tatjano Bukvic (prej z Rut Zlobec, še prej pa z Majo Đukanovic); 

2.
 Spomin na 10 let petja v pevskem zboru Pojoca družba in srecanja z zbori drugih slovenskih društev v Novem Sadu, Subotici, Zrenjaninu. Odlicna dirigentka 


Božica Toskic, prava navdušenka, ki jo leta niso »obvladala« ali »utrudila« in ki nas je naucila vec kot 60 slovenskih ljudskih pesmi; 
3.
 Gostovanja slovenskih umetnikov v društvu in v Beogradu (pesniški veceri, gledališke predstave, promocije knjig); 

4.
 Ustvarjalne delavnice (knjigoveštvo, barvanje keramicnih plošcic, barvanje, izdelava idrijske cipke itd.); 

5.
 Osebno mi veliko pomeni možnost recitiranja slovenske poezije, ki sem se ji posvetila od upokojitve (10 let); 

6.
 Pohodniški izleti in ogled slovenskih Alp v sodelovanju s PSD Železnicar (zahvala pohodniškima vodicema pok. Joci Kelicu in Mirku Deticku, hvala Branku Zorku za porocila z gora in odlicne fotografije!); 

7.
 Dnevi slovenskega filma (hvala Dragu Zupancu in drugim, ki vztrajajo v svoji kontinuiteti!); 

8.
 Možnost bivanja v Pišecah, v rojstni hiši Maksa Pleteršnika (po zaslugi neutrudnih, prisrcnih, izredno gostoljubnih gostiteljev in naše Rut, ki je to nadaljevala v okviru projekta Moja hiša je tvoj dom!); 

9.
 Glasilo, ki ga natancno in z veseljem prebiram od prve do zadnje strani. 

Petje je morda najdragocenejše, ker »pesem nas je ohranila, hvala ji«. 

10. 
Knjižnica in zgošcenke z najboljšimi slovenskimi filmi. 




TATjAnA bukvic: 
DS Sava mi predstavlja prijetno delovno okolje in drugi dom. Ljudje, ki jih tu srecujem, so postali moji novi srcni prijatelji. Na Društvo me vežejo lepi trenutki druženja in nadgradnja poklicne kariere. Vesela in hvaležna sem, da sem lahko med vami. Skupnosti želim še naprej uspešno delovanje in vsem clanom cestitam za 20. rojstni dan! 


AlekSAnDAr vojinovic: 
Pogosto se spomnim  kako je bilo, ko smo prvic prišli v Društvo Sava. To ni bilo takoj ob  ustanovitvi Društva, ampak kakšno leto pozneje, nekako pred dvajsetimi leti. Društvo je takrat imelo svoje prostore v Višegradski ulici. Takoj, ko sem prvic vstopil vanje, sem zacutil dobro vzdušje. Majhna skupina ucencev in profesorica Maja Đukanovic. Tako smo zaceli ... kdo bi rekel, da se bo majhna skupina Slovencev v Beogradu  tako razumela in »štekala«. Ure slovenšcine so postale predvsem druženje. Koncno sem se lahko v Beogradu pogovarjal po slovensko z nekom, ki ni moja mama. Sploh pa nisem vedel, da je toliko mladih potomcev Slovencev, ki želijo obdržati identiteto in kulturo svojih prednikov. Vsak od nas je imel spomin in podobno zgodbo, povezano s Slovenijo, in skoraj vsaka se je zacela: »joj, se spomnim kako je bilo lepo, ko smo bili majhni in smo preživljali pocitnice pri babici in dedku …«. Spominjam se prvih zacetkov in predstav, oziroma nastopov, ki smo jih imeli. Paziti smo morali, da otroci ne pogruntajo, da je bil eden izmed nas ravnokar Miklavž, za to priložnost sem si izposojal ocetove cevlje, saj bi me sicer prepoznali po supergah. Ravno tako smo morali paziti, da parkelj ni spravil majhnih otrok v jok, kar se je enkrat kljub vsemu zgodilo. Še posebej je bil velik užitek vsakokrat, ko smo se zbrali v prostorih cerkve Marijinega vnebovzetja na Neimarju, kjer smo imeli na voljo prakticno celo dvorano, zahvaljujoc prijaznemu gospodu župniku Jožetu Hauptmanu. 

Zahvaljujoc Društvu Slovencev smo pogosto šli v Slovenijo na razne seminarje, kjer sem spoznal veliko ljudi, ki so vse do današnjih dni ostali moji prijatelji in od katerih sem se veliko naucil. Z Društvom Sava smo zaceli hoditi na izlete po Srbiji, ki so name vplivali tako, da sem se zacel ukvarjati s pohodništvom. Društvu Sava gre zahvala, da sem prvic videl, kako izgleda klet Narodnega gledališca v Beogradu, kjer smo si izposojali kostume za naše predstave. Lahko recem, da je moje druženje v Društvu Slovencev vplivalo name. Zmeraj pravim, da sem imel res veliko sreco, da smo odkrili društvo in se vclanili vanj. Ce zdaj pomislim, kako se je vse zacelo, oziroma od koga sem slišal za obstoj Društva, moram reci, da je bil to naš sosed z drugega nadstropja. Zahvaljujoc njemu sem spoznal veliko zanimivih in cudovitih ljudi ter preživel lep del mladosti s Slovenci v Beogradu. Hvala, sosed Janko! 

DrAgoMir ZupAnc: 
Takoj po vclanitvi v društvo Sava leta 2005 sem zaznal potrebo, da se pocutim in doživljam kot Slovenec. Del moje biografije je na razlicne nacine povezan s Slovenijo, rojstvo, študij, bivanje med poletnimi pocitnicami in kasneje snemanje oddaj in filmov o slovenskih osebnostih in znamenitostih. Za društvo sem takoj zacel navduševati nove clane med prijatelji, znanci in poslovnimi sodelavci slovenskega porekla. Med njimi so bili tudi filmski in televizijski profesionalci. Tako je Društvo Sava lahko razširilo svojo dejavnost na podrocje snemanja filmov in zastopanje slovenske kinematografije. Veselim se vsakega novega in mladega clana. Sposobnost in navdušenje novih clanov bo zagotovilo preživetje in prihodnost Društva Sava. 
Prevod dela besedil Marija Grujicic 


OB PRVI ŠTEVILKI BILTENA 
Spoštovani! 
Ob izidu prve številke Biltena Društva Sava, se veselim priložnosti, da vas v imenu predsedstva društva ter vsekakor v svojem lastnem imenu ogovorim z nekaj uvodnih besed. 
V srcih skupine Slovencev, ki živijo v Beogradu, je že dolgo tlela misel o ustvarjanju skupnosti s ciljem ohranjanja jezika, kulture ter navad dežele iz katere potekamo. Do konkretne realizacije je prišlo leta 2001, na Karaburmi, kjer je ustanovljen inicijalni odbor ter organizirano prvo srecanje. Sledila je ustanovitvena skupšcina, zadnjega dne meseca julija, pa je Društvo Sava tudi uradno registrirano. Šlo je za zacetek, izpolnjen z veseljem in pozitivnimi custvi. 
V prvem letu dela, Društvo ni imelo svojih prostorov. 
V veliki meri so ravno ta srecanja podprla narašcanje števila Dobivali smo se v brezplacno odstopljenih prostorih v ulici clanov. Od dvajset ljudi, ki so v okviru inicijativnega odbora Internacionalnih brigada 70. Gre za izredno prijeten in ter ustanoviteljne skupšcine zaceli z delom Društva, je clanstvo topel koticek, kamor se še zdaj radi vrnemo in kjer še vedno naraslo do okoli 500 in se veca iz dneva v dan. 
organiziramo vecja srecanja. Junija letos smo najeli prostor, Izid prve številke Biltena je predvsem trenutek, katerega se je v katerem je sedaj sedež Društva. Višegradska 23 je kraj, kjer treba veseliti. Istocasno gre za priliko, ob kateri je treba opozoriti se Slovenci, clani Društva Sava zbiramo, se pogovarjamo in na vse težave, ki spremljajo delo Društva in ki se lahko enostavno nacrtujemo nadaljnje delo. Petkova srecanja med 18 in 20 uro poimenujejo kot pomanjkanje materialnih sredstev. Društvo še so že tradicionalna. Le-ta so pomembna gonilna moc Društva. 


Beogradu, ter s predstavniki slovenskih podjetjih. Pozitivni ucinki tega sodelovanja so omogocili preživetje Društva, upamo pa, da bo v prihodnje sodelovanje bolj ucinkovito. Lahko recemo, da delo Društva predvsem temelji na entuziazmu in prostovoljnem angažiranju njegovih clanov. 
Kljub pomanjkanju pogojev za delo, je društvo priravilo proslavo številnih praznikov (Prešernov dan, Martinovo, Miklavž itn.), organiziralo pa je tudi vec srecanj, vedno z ustreznim kulturnim programom. V pripravi in realizaciji teh srecanj so sodelovali mnogi clani. Od najmlajših, ki so vecinoma cetrta generacija izseljencev, do najstarejših, vsi kažejo veliko zanimanja za vse dejavnosti v Društvu. 
Beograjska zima mineva v znaku snega in košave., je pa vedno nima rednih financnih virov, kar obenem pomeni, da lepo vedeti, da v njem obstaja koticek, kjer se lahko zberemo in je naš velik problem pridobivanje sredstev za najem prostorov. kakšno recemo. Želja vseh nas je, da bi društvo postalo zavetišce, Poleg tega, društvo nima opreme za delo (nimamo telefona, v katerem bi se ljudje, s skupnim poreklom, jezikom in kulturo, telefonske linije, faksa, racunalnika, pohištva),prakticno nicesar, lahko srecavali. kar bi potrebovali za redne dejavnosti. V okviru Društva deluje Vsem clanom Društva Sava želim prijetne božicne in tudi šola dopolnilnega pouka slovenšcine, ki nima nikakršnih novoletne praznike ter dobrodošlico v Društvu Slovencev v sredstev za delo (od najema ucilnice do šolskega pribora). Beogradu. 
Društvo je ustvarilo stike s pristojnimi ministrstvi v Prisrcno, vaša predsednica, Republiki Sloveniji, Veleposlaništvom Republike Slovenije v Anica Sabo, Iz Biltena 1 (december-januar 2002/2003) 

Anica Sabo in Vladimir Uršic, predsedniki Društva Sava z D. Zupancem Irena Kužnik, predsednica Društva Sava z Majo Đukanovic 



DOPOLNILNI POUK SLOVENŠCINE V LETU 2006 

prostorih predstavništva podjetja Gorenje (ob cetrtkih). Najem ucilnice v Višegradski 23 placuje Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, zdaj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Pouk obiskuje vec kot 40 cicibanov, najstnikov in študentov. Pouk vodi dr. Maja Đukanovic, profesorica slovenšcine. 
Cilj pouka je poucevanje in izpopolnjevanje znanja knjižnega slovenskega jezika na vseh ravneh. Spoznavanje in sprejemanje slovenskih posebnosti – praznikov, obicajev ipd. Seznanjanje s slovensko terminologijo in podrocji pouka, s katerimi v domacih šolah ucenci nimajo stika. 
Izpopolnjevanje v Sloveniji: Ekskurzija v Ljubljano; Poletna šola za otroke v Tolminu; Tabor na Debelem Rticu; Poletna šola v Ljubljani; Seminar slovenskega jezika, literature in kulture; Seminar za prostovoljno delo; dodatne aktivnosti: nastopanje na vseh prireditvah Društva, obisk slovenskih gledaliških in filmskih predstav v Beogradu, obisk sošolcev iz Zrenjanina, obisk dopolnilnega pouka v Zrenjaninu. 
Maja Đukanovic, iz Biltena 7 (junij 2006) 


JUNIJ 2010 V DRUŠTVU SAVA 
podelitev spriceval in poslovilni vecer z uciteljico rut Zlobec 
Rut Zlobec je v Srbijo prišla pred tremi leti. Pogumno se je spoprijela s tukajšnjimi navadami in pogoji v društvih Slovencev. Skoraj vsak dan je potovala v drug kraj, ampak ob vstopu v prostore, kjer je imela pouk in ob pogledu na ucence, je vsa utrujenost izginila in že je našla moc in energijo za vsakega ucenca posebej. Zelo zahteven nivojski pouk, kakor ga priporocata Zavod za šolstvo in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, je pri Rut potekal izjemno uspešno. Ucenci so zelo, zelo radi obiskovali ure slovenšcine, saj jim je uciteljica vsako srecanje popestrila s kakšnim presenecenjem. Veckrat na leto jih je tudi popeljala v Slovenijo, najpogosteje v svoje Pišece zraven Brežic, potem pa še na izlete v okolico. Na teh potovanjih so ustvarjeni številni stiki in prijateljstva. Ko je junija prišla na vrsto poslovilna podelitev spriceval smo mnogi imeli solzne oci. Ne moremo si predstavljati, da se Rut vraca svojim ucencem v Sloveniji. Rut nas je spet presenetila z domiselnim programom, tako da so sodelovali vsi in izkazali veliko znanja. Prekrasna scenografija, narejena takorekoc „iz nic“, tako kot vedno. Veliko domišljije, malo kartona, malo listja in smo v hosti, na popotovanju gospoda Zajcka in gospodicne Medvedke. Naši Rut se nikoli ne bomo mogli dovolj zahvaliti za vse dobro, kar nam je prinesla. Razumevanje, toleranco, skrb. Ob slovesu smo se ji za ta tri delovna leta zahvalile Jadranka Šturm Kocjan v imenu Veleposlaništva Republike Slovenije, Anica Sabo v imenu društva Sava, Maja Đukanovic v imenu Filološke fakultete ter Snežana Goršek v imenu študentov slovenšcine in mladih iz društva Sava. Mocno upamo, da bomo z našo Rut še naprej v trdnem stiku! 

Maja Đukanovic, Iz Biltena 15 (junij 2010) 


ZAKLJUCEK POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA IN KULTURE ZA UCENCE V KOSTOLCU IN V BEOGRADU 
Ob zakljucku letošnjega šolskega leta se je uciteljica Tatjana Poudarila je, da je dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v imenu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS in v Srbiji pomemben in potreben. Ce ne drugega vsaj tistim, ki so v svojem imenu lepo zahvalila naši skupnosti za podporo pri se za ucenje zavestno odlocili, saj ponuja možnost, da se naucijo organizaciji kulturnih prireditev in razlicnih projektov. Zahvalo slovenšcine, ozavestijo slovensko tradicijo ter spoznajo moderno je naslovila tudi nekaterim zaslužnim clanom in ucencem, ki so Slovenijo, clanico evropske družine. V primeru mlajših ucencev ji pri delu pomagali, da bi bil pouk bogatejši in cim bolj zanimiv. je to navsezadnje tudi jezik njihovih prednikov.Kar pa niti ni edino bistvo. Gre za jezike bratskih kultur, kultur z bogato skupno zgodovino, zaradi katere je še toliko bolj pomembno, da spoštujemo naše medsebojne podobnosti in sorodnosti, prav tako pa tudi razlike. Poleg ustne zahvale je uciteljica vsem rednim ucencem razdelila uradne Pohvale. Formalnemu delu druženja je sledilo še neformalno. S šansonom S. Makarovic nam je srce ogrela Dušanka. Mize so bile polne dobrot; v Kostolcu je dišala 
Draganina potica, v Beogradu pa jo je pripravil Dušan. Nazdravili smo s kozarcem domacega vina in zapeli Avsenikovo pesem 'Stari cebelar'. V prijetnem vzdušju smo se poslovili z obljubo, da se bomo v septembru zopet srecali. 
Tatjana Bukvic, iz Biltena 32 (december 2018) 




KONCERTI V DRUŠTVU SAVA 

Gostovanje slovenskega okteta v Beogradu v organizaciji Društva "Sava" 

So umetniki, ki jih poznate s plošc, kaset in zgošcenk in si niti ne upate predstavljati, da jih boste osebno spoznali in si privosciti vecer ob njihovem petju. Takšen je Slovenski oktet. 
Svetovno, ampak res svetovno znan ansambel, cigar ime vzbuja spoštovanje ne Ie navadnih poslušalcev, ampak tudi glasbenih poznavalcev in strokovnjakov je v Beogradu gostoval pred tremi desetletji, ponovno pa konec novembra lani. Nekdanji praznik, 29. november smo preživeli v prijetnem vzdušju atrija Narodnega muzeja, ki je kot nalašc za tovrstne koncerte. 
V dvorani smo bili clani Društva Slovencev Sava in Ie redki povabljeni. Glede tega smo imeli dvojne obcutke. Po eni strani smo se pocutili pocašcene, ker smo si lahko privošcili vrhunski umetniški vecer, po drugi strani pa nam je bilo zelo žal, da te lepote in harmonije nismo mogli predstaviti širšemu obcinstvu. 
V marmorni dvorani se je pred nas v polkrog postavilo osem postavnih fantov in v hipu so nas prevzeli njihovl enkratni glasovi. Noben CD, pa naj bo predvajanje še tako kakovostno, ne more zamenjati zvena njihovih glasov vživo. Aplavzi so se vrstili, nestrpno smo cakali naslednjo pesem. Za vsako smo pomislili – no, ta je najlepša! Potem je sledila še lepša. Fantje pa so kar peli in peli. Obdajali so nas zvoki z razlicnih podnebij in razlicnih obdobij. Mocan, iskren aplavz je izvabil bis, potem še enega in še enega. Težko smo se locili od osmerih nastopajocih! 

Za to enkratno doživetje se morarno zahvaliti predsedstvu našega Društva, predvsem Vladimirju Uršicu, ki je Slovenski oktet sploh pripeljal na gostovanje, potem pa tudi Anici Sabo in Slobodanu Jakošu, ki sta poskrbela za dobro organizacijo. Vemo, da je prihod tako znanega ansambla težko ponoviti, toda vsi upamo, da nam bodo kmalu srca spet hitreje utripala, oci pa se veselo zasvetile ob nekem drugem podobnem doživetju. 
Maja Đukanovic, iz Biltena 3 (julij 2004) 

Prvi samostojni koncert Pojoce družbe pri Društvu Slovencev Sava v Beogradu 
V petek, 9. decembra je bil v Etnografskem muzeju v Beogradu prvi samostojen koncert naše Pojoce družbe, ki deluje v okvirju slovenskega društva Sava. Simbolicen naslov Slovenke pojejo Beogradu je pomenil, da smo v pevskem zboru zbrane Slovenke, ki že vec let, nekatere pa že vec desetletij živimo v Beogradu, ga ljubimo kljub njegovim nepopolnostim, toda ne pozabljamo svojih korenin, svoje prvotne domovine. Rade se spominjamo slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih pele naše mame ter smo se pred štirimi leti z veseljem in z vnemo zbrale v pevski zbor, ki ga ves cas vodi profesorica glasbe in zborovodkinja gospa Božica Toskic. 
Dvorana je bila polna in je bilo veselje gledati zadovoljne in nasmejane obraze. Koncert sta s svojo navzocnostjo pocastila tudi veleposlanik Republike Slovenije v Srbiji, njegova ekscelenca gospod Franc But, s soprogom in poglavar katoliške cerkve v Beogradu, nadškof msgr. Stanislav Hocevar. 
Tokrat je bila na sporedu polovica repertoarja, ki smo ga vadile do zdaj, saj casovna omejitev ni dovolila, da pojemo vse pesmi, ki smo se jih naucile. Glede na to, da je med nami nekaj novih pevk, je ena od njih, ki je poklicna gledališka igralka, dobila vlogo voditeljice programa. 

Najprej smo zapeli naslednje pesmi: Ljubezen do domovine, Kje so tiste stezice, Glejte, že sonce zahaja, Pa se sliš, Pri farni cerkvici. Prvi krog smo koncale s srbsko pesmijo Oj Moravo, saj se spodobi, da se zahvalimo Bogu in ljudem za dve domovini, Slovenijo in Srbijo. Ta dvojna pripadnost prispeva k bolj bogatem in pestrem življenju ter znacaju vsake izmed nas. 
Posebno ganljiva je bila pesem Ivana Minatija Nekoga moraš imeti rad, ki jo je deklamirala Dobrila Ilic, igralka in nova clanica našega pevskega zbora. 
V drugem krogu smo zapele: Njega ni, Zvedel sem nekaj novega, Tece mi, tece voudica, Škrjancek poje in Jutri bo v Celovcu s’m’nj. Nato je obcinstvo nasmejala naša igralka s pesmijo Duška Radovica Marija. 
V tretjem, zakljucnem krogu smo zapele še pesmi: Drežniška, So ticice zbrane, Zabucale gore in Angelcek. 
Za še bolj veselo vzdušje je poskrbel clan našega društva, Ivan Debeljak, ki je, na diatonicni harmoniki zaigral in ob naši spremljavi zapel dve pesmi Majolka in En hribcek bom kupil ter solo še nekaj dobro poznanih slovenskih vinskih pesmi, ki jih je napovedal v ribniškem narecju. Hvaležni smo, da so nam se na koncu pridružili tudi clani odlicne instrumentalne skupine Kredarica iz Novega Sada ter smo za zakljucek skupaj zapeli družabno pesem Mi se imamo radi. 
Naša zborovodkinja, gospa Božica je s svojo vztrajnostjo in ljubeznijo do poucevanja in do glasbe zaslužila vse cestitke. Prejela je nekaj šopkov rož, tudi od deklice iz združenja otrok s posebnimi potrebami Putokaz. Z njimi bomo, kot lansko leto, dan po božicu prav tako v Etnografskem muzeju zapele božicne pesmi. Hvala in nasvidenje. 
Dušanka Tomic in Pavla Milovanovic 


(Iz Biltena 18, december 2011) Kvartet Sava in Komorni ansambel Škancin 


LITERARNE VECERI IN PREDAVANJA V DRUŠTVU SAVA 


Gostovanje Gorana Vojnovica v okviru Tedna slovenske kulture za mlade 
Uspešni slovenski pisatelj Goran Vojnovic je že veckrat gostoval v Beogradu, 29. novembra pa nas je razveselil z nastopom na literarnem veceru, ki sta ga v okviru Tedna slovenske kulture za mlade v Društvu Sava organizirali Andreja Ponikvar in Snežana Goršek, v sodelovanju s Centrom za slovenšcino kot drugi/tuji jezik, Veleposlaništvom Republike Slovenije in založnikom Rende. V Kulturnem centru Grad se je zbralo veliko število poznavalcev Vojnovicevih del, ki so pozorno prisluhnili njegovim besedam. Goran Vojnovic je rojen l. 1980 v Ljubljani, kjer se, po koncanem študiju na AGRFT, ukvarja z literarnim ustvarjanjem ter režiserskim delom. Njegova uspešnica Cefurji raus! je izšla l. 2008, v naslednjih letih pa je roman predelan tudi v monokomedijo in film. V romanu je predstavljeno življenje v ljubljanskem naselju Fužine, kjer vecinoma živijo priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Protagonisti romana so najstnik Marko in njegovi sošolci ter njihovi starši, komšije in sosedje. Neslovenski prebivalci so v Vojnovicevem romanu predstavljeni s svojim idiomom oziroma sociolektom,z govorico, za katero sta se uveljavila izraza fužinšcina in cefuršcina – izraza oznacujeta govorico, ki je svojevrstna zmes razlicnih jezikovnih ravnin južnoslovanskih jezikov. Leta 2013 je Goran Vojnovic objavil roman Jugoslavija, moja dežela, v katerem predstavi težave, ki pestijo družino nekdanjega jugoslovanskega oficirja po razpadu skupne države. Poleg teh dveh romanov je Vojnovic objavil tudi knjigo Ko Jimmy Choo sreca Fidela Castra, kjer so zbrane njegove kolumne. Za svoje literarno delo je prejel dve prestižni nagradi, nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik. V obeh Vojnovicevih romanih je zelo uspešno uporabljena govorica priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Za njihov sociolekt je znacilno predvsem pomanjkljivo znanje slovenskega diasistema nasploh ali pa njegova raba na nacin, ki hitro izda tuj izvor, ter da so govorci takšnih sociolektov zaznamovani kot le pogojni pripadniki jezikovne skupnosti. Po literarnem veceru 29. novembra v Beogradu so številni clani Društva Sava in drugi gostje ostali v prijetnem pogovoru z mladim pisateljem in mu zaželeli še veliko uspešnic. 


Maja Đukanovic, Iz Biltena 22 (december 2013) 

Promocija knjige dr. Tanje Tomazin 
V sredo, 20. marca 2019 smo v Beogradu, v prostorih Nacionalnega sveta slovenske manjšine in Društva Slovencev Sava, z velikim zanimanjem prisluhnili besedam dr. Tanje Tomazin, avtorice knjige Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu. Po navdihnjenih uvodnih besedah doc. dr. Gorana Korunovica z Oddelka za srbsko književnost in južnoslovanske književnosti Filološke fakultete Univerze v Beogradu, nas je dr. Tanja Tomazin, skozi pogovor s prof. dr. Majo Đukanovic - obe z Lektorata za slovenistiko Filološke fakultete v Beogradu - popeljala skozi zadnji dve desetletji 20. stoletja v slovenskem in srbskem romanu. V svoji poglobljeni študiji dr. Tomazin obravnava postmodernizem v slovenskih in srbskih romanih v kontekstu politicno zgodovinskega okvira, s poudarkom - kot v pohvalni recenziji piše prof. dr. Vanesa Matajc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - na »usodni« povezanosti romana in zgodovinskega trenutka, v katerem je roman nastajal v obeh književnostih. Dr. Tanja Tomazin je s svojo zajetno monografijo Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu, v založbi Kulturnega centra Maribor, predstavila visoke znanstvene dosežke s podrocja literarne teorije ter postavila nove izzive za prihodnje raziskave. S svojim celotnim, izjemno posvecenim delovanjem v slovenski skupnosti v Srbiji, je dr. Tomazin v kratkem casu ustvarila številne nove povezave, tako med srbsko in slovensko slovenistiko, kot med Srbijo in Slovenijo nasploh. Ob iskreni zahvali dr. Tanji Tomazin za vse, kar je do sedaj dosegla in ustvarila, v srbski slovenisticni in slovenski skupnosti nestrpno cakamo njene nove dosežke, knjigo Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu pa toplo priporocamo v branje. 

Maja Đukanovic, Iz Biltena 33 (junij 2019) 


Cankarjevo leto v Beogradu Dve predavanji prof. dr. Mateje Pezdirc Bartol 
»Stvar je najvecja hudobija, kar sem jih doslej napisal.« 

Na Lektoratu za slovenski jezik na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu smo v sodelovanju s Centrom za slovenšcino kot drugi in tuji jezik s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, priceli z obeležitvijo Svetovnih dni Ivana Cankarja. Izr. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol je 27. novembra v prostorih Lektorata študentom višjih letnikov in zainteresiranim clanom Društva Savaz nadvse zanimivim predavanjem predstavila Cankarjevo dramatiko. Profesorica Pezdirc Bartol z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je na predavanju, ki ga je naslovila s Cankarjevim stavkom »Stvar je najvecja hudobija, kar sem jih doslej napisal.« govorila o Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in inovativnosti dramske forme. 
Plakat za to zanimivo predavanje je oblikovala dr. Tanja Tomazin, lektorica za slovenski jezik za Filološki fakulteti v Beogradu. 

»Kadar pišem dramo, je oder pred mojimi ocmi« 

V sredo, 28. novembra, je v prostorih Društva Slovencev Sava številnim zbranim prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol navdihnjeno govorila o univerzalnosti in aktualnosti Cankarjeve dramatike, v okviru predavanja, ki ga je naslovila »Kadar pišem dramo, je oder pred mojimi ocmi«. Prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol je številne poslušalce zares navdušila s svojim predavanjem, v okviru katerega je predstavila Cankarjevo ustvarjanje na zelo zanimiv nacin. 
Cankarjevo leto se je v Beogradu sicer zacelo že aprila, s premiero Kralja na Betajnovi ob 70. obletnici Jugoslovanskega dramskega pozorišta, ki je l. 1948 slavnostno zacelo z delom ravno s to Cankarjevo uspešnico. 
Maja Đukanovic, iz Biltena 32 (december 2018) 

RAZSTAVE V DRUŠTVU SAVA 
 Razstava Slika in znanje in Foto-razstava Planinci "Save" po hribih Balkana 





PREŠERNOV DAN

Prešernov dan 
Ceprav je minilo kar precej casa se še zmeraj vsi prijetno pocutimo ob spominu na Prešernov dan. Kaj lepšega si lahko clovek predstavlja kot to, da je na enem mestu, kjer so prijazni ljudje, njegovi prijatelji, kjer vino tece po grlu, kjer dobroti iz pekarne Toma (brezplacen oglas) izpolnijo celo sobo s prijetnim vonjem, potem pa napolnijo še naše želodcke.  Ni treba govoriti 
o tem, koliko vsako takšno druženje prijetno vpliva na vsakega cloveka, naj se nahaja na tej ali oni strani odra. Prešeren nam ni dal samo poezije temvec možnost, da se vsakic lahko zberemo in spomnimo kaj je vse za nas naredil ta velikan Slovencev. Prešeren si verjetno nikoli ne bi predstavljal kolikšne so meje njegovega dela, on nikoli ni bil v Beogradu in drugod, kjer se njegova poezija bere in izvaja. In to je povsod po svetu, kjer so Slovenci. Zraven verskih praznikov vsak narod potrebuje, in hvala Bogu, ima svoje velikane, to je še posebej pomembno, za zamejce kot smo tudi mi. Ko je clovek v tujini ni veliko priložnosti, kjer bi se lahko pogovarjali v našem jeziku in z našimi ljudmi, ali pa prebrali kakšen naš casopis. Zaradi tega so takšni in drugi dnevi imenitni. Vsakic poskrbimo, da bi vsaka taka priložnost bila prijetna, imamo izjemne organizatorje in pevce, no mi seveda nismo profesionalni igralci (ravno zanic tudi nismo, saj smo zelo simpaticni, kaj ne?), ampak se trudimo, sama ta rec da smo vsi skupaj je uresnicitev cilja. Lepo pozdravljeni do naslednjic! 
Aleksandar Vojinovic, Iz Biltena 7 (junij 2006) 


Proslava Prešernovega dne 7. februarja 2013 
Letos je za organizacijo osrednje proslave Prešernovega dne v društvih Slovencev v Srbiji spet izbran Beograd. Tudi tokrat je, kot na prvi proslavi Prešernovega dne v Društvu Sava leta 2002, in tako kot na prvi proslavi organizirani v sodelovanju z veleposlaništvom leta 2008 in nenazadnje tako kot na številnih drugih kulturnih dogodkih, na proslavi 7. februarja v Beogradu, v slavnostni dvorani Doma vojske, nastopil vokalni kvartet Društva Sava, sedaj s celovecernim programom. Kulturni program so izvedli clani Društva Sava, v okviru projekta, ki ga je financiral Nacionalni svet slovenske narodne manjšine, z namenom promoviranja umetnikov slovenskega rodu, ki živijo in ustvarjajo v Srbiji. Vec kot 300 obiskovalcev so pozdravili veleposlanik Slovenije mag. Franc But, predsednik Zacasnega organa upravljanja Nacionalnega sveta Željko Kljun in predsednik Društva Sava, Saša Verbic. Vokalni kvartet Sava, ki je bil ustanovljen l. 2001, takoj po ustanovitvi beograjskega Društva Sava, je ob Prešernovem dnevu 2013 prvic nastopal v novi, mlajši sestavi: Ivan Stankovic – prvi tenor, Boris Postovnik 


– drugi tenor, Ivan Debeljak, ml. – bariton in starosta kvarteta, Ivan Debeljak – bas. Njihove glasove usaglaša nov umetniški vodja, Bratislav Prokic, ki s svojim vodenjem ansambla nadaljuje delo znanega beograjskega skladatelja in dirigenta slovenskega rodu, Zlatana Vaude. Kvartet je po himnah zapel tri pesmi uglasbljene na verze Franceta Prešerna, v drugem delu programa pa je predstavil štiri stvaritve znanih slovenskih skladateljev. Program je vodila Darja Kovrlija, o Prešernu pa je spregovorila Snežana Goršek – obe diplomirani slovenistki in aktivni clanici Društva Sava. Janko Brezovar, clan Društva Sava, je, tako kot na mnogih praznovanjih Prešernovega dne, prebral verze najvecjega slovenskega pesnika in predstavil vokalni kvartet Poleg številnih Slovencev iz Srbije, so bili navzoci tudi visoki gostje, ugledni beograjski umetniki, znanstveniki in funkcionarji. Ob pogostitvi, za katero je poskrbelo Društvo Sava, so se o svojem delovanju in novih možnostih razvoja pogovorili predstavniki društev Slovencev iz cele Srbije. Najem ugledne dvorane Doma vojske je financiral Nacionalni svet slovenske manjšine v Srbiji, tako kot pripravo samega programa. Nacionalni svet je navzocim kot darilo ob prazniku kulture daroval svojo prvo publikacijo, Antologijo sodobne slovenske literature, nastalo v sodelovanju s slovenistiko na Filološki fakulteti v Beogradu. Med Slovenijo in Srbijo obstajajo številne in mocne kulturne ter znanstvene vezi, ki segajo dalec v preteklost. Iz prepletanja delovanja in ustvarjanja slovenskih in srbskih umetnikov ter znanstvenikov, se je rojevalo skupno kulturno izrocilo. Slovenska skupnost v Srbiji je ponosna na dejstvo, da so iz naših vrst uveljavljeni umetniki in znanstveniki slovenskega rodu, ki so živeli ali pa sedaj živijo v Srbiji. Mineva sto let od rojstva znanega skladatelja, Slovenca, ki je ustvarjal v Srbiji – Mihovila Logarja. Davorina Jenka, tudi Slovenca, poznamo kot skladatelja številnih, predvsem zborovskih skladb. Skladbe Zlatana Vaude, Slovenca iz Beograda, so zaznamovale del tukajšnjega glasbenega življenja. Ob Prazniku kulture velja še enkrat poudariti dejstvo – biti izseljenec, pripadnik manjšine ne pomeni biti zajet v stereotipe. Zato si tudi v prihodnje moramo prizadevati, da Slovenci živeci v Srbiji postanemo prepoznavni po svojih umetniških, znanstvenih in poklicnih dosežkih. 
Maja Đukanovic, Iz Biltena 21 (junij 2013) 



MARTINOVO 
Martinovanje 
Pršu je, pršu sveti Martin, on ga je krstil, jest ga bom pil. Kume moj dragi, zdaj se napi, dugo ga ne boš, zda se navži... 
Novembra praznujemo Svetega Martina, ki skrbi za dobro letino, predvsem pa za dobro vino. V soboto po Martinovem, nam je vrata svoje dvorane spet odprl gospod Jože Hauptman in 

Pripravili smo prireditev, v kateri so z veseljem sodelovali najstniki in študentje iz Šole slovenšcine. Nastop je zacel Kvartet Sava, ki je s svojim mogocnimi glasovi zapel Zdravljico, nakar je gospod Janko Brezovar navdihnjeno, z zgoraj navedenimi verzi, zacel s programom. Dekleta so nam pojasnila od kdaj, zakaj in kako se praznuje ta veseli praznik. 
Nekaj vinskih pesmi so zapeli clani šole, nekaj pa jih je zapel Kvartet. Šolarji so tokrat nastopali obleceni v kostume iz 19.stoletja in nam tudi s tem pricarali vzdušje iz davnih casov. 
Aleksandar Vojinovic in Marko Kužnik sta nam tudi tokrat privabila nasmeh in dobro voljo z odlicnim igralskim nastopom. Kdo bi rekel, da se za mladim bodocim zdravnikom in bodocim pravnikom skriva tak talent? Pridružil se jima je Karlo Rak, s katerim so nam ponazorili fantovske obicaje ob Martinovem. Slavica Boštjancic in Jelena Rašic sta se kot pravi gospodinji skoraj sprli okoli recepta za špehovko in nas s tem od srca nasmejali. Na to so najstnice iz društva zapele Še kiklico prodala bom, mahajoc s “kiklicami”, ceveljcki in jancicami. 
Nenadoma se je na odru prikazal osebno Sveti Martin. Vanj se je oblekel Ivan Debeljak in nas spravil v dobro voljo z navdihnjenim nastopom, ki je kazal, kako se vino krsti. 
Za konec je Janko Brezovar poudaril Slomškove besede: „Ako se bo vino pilo za potrebo, bo zdravilo, kar pa se cez mero žre, živi strup seveda je“. 
Mislim, da sploh ni treba podrobno govoriti o tem, da je po prireditvi ob dobri kapljici in dišecem pecivu beseda hitro stekla. Obrazi so nam žareli, v dvorani se je cutil vonj po že suhih grozdnih jagodah in dobrem, domacem vinu. 
Maja Đukanovic, Iz Biltena 3 (junij 2004) 


Martinovanje v Društvu Sava 

Kot že toliko let poprej, smo tudi letos praznovali sv. Martina, in to tako, »kot se zagre«. Zbralo se nas je zares veliko. Naše dobre žene, mame in babice so pripravile pregrehe vredno kislo zelje s klobasami, seveda v kozarcih ni manjkalo žlahtne kapljice, da so bili obrazi še bolj nasmejani in lica zardela, pa so poskrbeli veseljaški harmonikaš Ivan Debeljak in Pojoca družba. S svojim obiskom sta nas posebej pocastila tudi ambasador R. Slovenije v Srbiji, g. Vladimir Gasparic, in njegov namestnik, g. Roman Weixler. Pelo se je, klepetalo, jedlo, pilo in prešerno veselilo. Ce nas je sv. Martin le slišal, bo letošnja vinska letina zagotovo bogata in sladka. 
Tanja Tomazin, Iz Biltena 30 (december 2017) 

DAN žENA V DRUŠTVU SAVA 


Dan žena v Društvu Sava 2012 

Dan žena v Društvu Slovencev v Beogradu – Društvu Sava smo obeležili v cetrtek, 8. 3. 2012 ob 18.00. Vsako leto se 8. marca po celem svetu praznuje mednarodni dan žena, ki ga v številnih državah praznujejo kot državni praznik. Dan žena je mednarodni praznik ekonomske, politicne in socialne enakopravnosti žensk. Prvic so ga zaceli praznovati leta 1911. To je dan, ko se ženske vseh kontinentov, ki so sicer v pogosto nasprotujocih si mnenjih, nacionalnih meja ter etnicnih, jezikovnih, kulturnih, gospodarskih in politicnih razlikah, zbližajo ob misli na praznovanje svojega dne. Takrat še posebno proslavimo ženske dosežke in se osredotocimo na prihodnja prizadevanja za enakopravnost žensk po vsem svetu. Bistvo mednarodnega dneva žena je zahteva in pravica po enakovredni obravnavi ter primerljivih priložnostih za delo in življenje vseh družbenih skupin. Danes je mednarodni dan žena cas za razmislek o napredku. Ce le-tega ni, imajo ženske pravico, da zahtevajo spremembo – vsak dan. Na ta dan tudi praznujemo dejanja poguma, ki so ga pokazale ženske v preteklosti in s tem igrale izredno vlogo za vse pravice žensk, ki jih imajo danes. V Društvu Slovencev Sava smo ta praznik pocastili s kratkim kulturnim programom. Za uvod nam je nekaj lepih misli namenila gospa Nuša. Clanice ženskega pevskega zbora in najmlajši otroci dopolnilnega pouka slovenšcine pa so nas razveselili s petjem in recitalom. V prvem delu so skupaj zapeli pesem Za mamin dan, otroci so dodali tri svoje pesmi Marko skace, Šmentana muha in Jager pa jaga in se predstavili s kratkim recitalom za vse mame in žene. V drugem delu je nastopil pevski zbor clanic Pojoce družbe, ki je prav za to priložnost pripravil tudi nekaj novih pesmi, in sicer Šopek narodnih pesmi, Roža na vrtu. In že na prejšnjih prireditvah veckrat zapetih: Zvedel sem nekaj novega, Pozimi pa rožice ne cveto in Jutri bo v Celovcu s'm'nj. Po želji publike je Pojoca družba na koncu zapela še pesem So pticice zbrane. Program je popestrila igralka Dobrila Ilic z besedilom avtorja Duška Radovica: Ja imam jedan problem in O ženi. Pojoca družba je poskrbela tudi za postrežbo po koncanem kulturnem programu. Vsem nastopajocim ženam so clani Društva poklonili rdec cvet. Preživeli smo prijeten glasbeni vecer. Poudariti je potrebno, da je pri organizaciji proslave prišlo do izraza sodelovanje med vodstvom in clani Društva. Vsi smo vsak po svojih moceh prispevali k pripravam in izvedbi programa. Da ne bi vsakega posebej imenovala, mislim, da se bodo prepoznali vsi, ki zares zaslužijo pohvalo. 



PROSLAVE DANA DRUŠTVA 


MIKLAVžEVANJE 

Obiskal nas je Miklavž 
Vsi praznujemo, vsi se veselimo praznikov, pa o njih (navadno) malo vemo. Prazniki že tisocletja napolnjujejo cloveško življenje in ga hrati razbremenjujejo. Še danes imamo ljudje do praznika in praznovanja poseben odnos. Posebnost ljudstev iz hladnejših krajev je, da je cas najvecjih praznovanj zima. Poletje je bilo posveceno delu, zima pocitku, kar je v zmernem klimatskem casu psihološko nadvse utemeljeno. Prazniki so simbolicni, utelešajo verske in psihološke komponente ter obcutja ljudi. Precej svojega globljega pomena so izgubili, vendar nikako ne vsi. 
Sv. Nikolaj, ki mu pri nas pravimo Miklavž, je gotovo eden najpriljubljenih svetnikov. Zlepa se ni okrog kakšnega svetnika spletlo toliko legend, kot prav okrog sv. Miklavža, osebe, ki bolj kot katera druga simbolizira prijazno darežljivost, ki je v Evropi dosegla svoj vrh z obdarovanjem otrok. 
„Miklavža imamo radi, ker prinaša darila. Uciteljica je rekla, da smo bili pridni ucenci. Za to nam je letos prinesel knjige, revije, zgošcenke, loncek za mleko, cokolado, in še veliko drugih dobrot. Pozobali smo še okusne pticke iz testa, ki nam jih vsako leto podari teta Nuša. Svetega moža smo pricakali s pesmijo in recitalom“. 
“Mislim, da je bil Miklavž zelo radodaren.” (Peter) 
“Bilo mi je lepo.” (Nataša) 
“Bila sem srecna.” (Nina) 
“Bilo je zabavno.” (Sandra) 
“Veselil sem se, da bom videl Miklavža.” (Bojan) 
“Všec mi je bilo in rada sem pela.” (Andreja). 





JESENSKE AKTIVNOSTI 

V okviru beograjskega Društva Sava že vec let aktivno deluje ženski zbor Pojoca družba. Zbor je bil ustanovljen z željo, da bi se negovale stare slovenske ljudske pesmi. Zacetek ni bil lahek, saj vecina clanic prej nikoli ni pela v zboru, zato smo se morale najprej nauciti osnovnih tehnik zborovskega petja, nabaviti note, redno prihajati na vaje – v hudi zimi in vrocini. Zahvaljujoc strokovnosti, veliki požrtvovalnosti in posebno strpnosti naše zborovodkinje Božice Toskic smo uspele. Uspeh ni majhen, ce upoštevamo, da smo vse že starejše in da sta se nam šele letos pridružili dve novi mladi clanici. Jesen je cas naših vecjih dejavnosti. Sodelovale smo na dveh tradicionalnih srecanjih slovenskih zborov, in sicer v Subotici in Novem Sadu. Ti dve srecanji sta nam zelo pri srcu in nanju se zelo resno pripravljamo. Tam imamo priložnost, da se srecamo s Slovenci iz skoraj cele Srbije, da se družimo in si izmenjamo izkušnje. Z leti so se stkala že številna prijateljstva. Prav tako smo letos sodelovale na že tradicionalnem koncertu Slovenskih pesmi in poezije v Novem Sadu, ki ga je organiziralo Društvo Slovencev Kredarica 7. novembra v novosadski sinagogi. S pesmijo, recitacijami in plesom so poleg gostiteljev sodelovali še clani društev iz Subotice, Zrenjanina, Niša in Beograda. Pojoca družba je zapela štiri pesmi, najprej tri slovenske (Šopek ljudskih pesmi, Roža na vrtu in Tam v dolu), na koncu pa smo zapele Mokranjcevo predelavo ljudske pesmi Na ranilu, ki je na poslušalce naredila še posebej velik vtis. Program je z dvema recitacijama popestrila tudi clanica našega zbora Dušica Tomic. Koncert smo kot obicajno zakljucili s skupnim nastopom vseh zborov – zapeli smo Avsenikovo pesem Slovenija. Po koncertu smo se zbrali na zakuski, kjer so stari prijatelji spet imeli priložnost za klepet, petje in veselje ob ponovnem srecanju. Slišati je bilo razlicna slovenska narecja, iz vseh koncev Slovenije. Pozno v noc smo se poslavljali – v upanju, da se naslednjo jesen spet srecamo. Nekaj dni kasneje smo imele nastop ob praznovanju rojstnih dnevov našega nadškofa gospoda Stanislava Hocevarja in veleposlanika Republike Slovenije gospoda Franca Buta. V cerkvi Krista kralja smo imeli najprej sveto mašo v slovenšcini. Po maši so naše clanice pripravile praznovanje. Najprej je gospa Nuša imela kratek govor in cestitala slavljencema. Rekla je, da na to prelepo nedeljo, na dan svetega Martina, želi vse najboljše tako gospod nadškofu kot gospodu veleposlaniku v imenu cele Pojoce družbe in vsake clanice posebej ter da smo vesele in ponosne, da lahko njima, ki ju imamo za svoja zašcitnika, zapojemo par pesmi. Zacele smo z molitvijo Ave Marija v gregorijanskem koralu, nadaljevale pa z dvema slovenskima ljudskima pesmima. Potem so se cestitkam pridružili še ostali prisotni: nune iz nadškofije in predstavniki drugih župnij. Vsi so izrazili veliko spoštovanje in ljubezen do obeh slavljencev. Hitro je prišlo tudi praznovanje svetega Martina v našem društvu Sava. Kulturni program smo pripravile clanice Pojoce družbe pod vodstvom Božice Toskic in v sodelovanju z Ivanom Debeljakom. Brez njegove harmonike si ne moremo niti zamisliti slavja in veselja. Na programu je bilo 
nekaj pesmi, vecinoma takšnih, ki so zelo znane med ljudmi in ki se pojejo ob takšnih priložnostih, npr. Majolka, Vandrovcek moj in podobno. Dušica Tomic nas je ponovno obdarila z recitacijami cudovitih verzov. Prostori so bili polni, saj so se številni clani odzvali povabilu. Društvo Sava je poskrbelo za organizacijo praznovanja in zakusko: kuhane klobase in žemljice, kar je praznovanju dalo poseben car. Ob prigrizku in dobri kapljici pogovor lažje stece. Najlepše v naših druženjih in srecanjih je obcutek, da smo skupnost in da je vsak od nas del te skupnosti, ceprav nekatere srecujemo samo nekajkrat na leto. Pevke Pojoce družbe smo skozi leta trdega dela dobile obcutek, da smo družina, lahko celo recemo, da nas je sam Bog zbral, saj smo zelo razlicne, a delujemo kot skupnost. Druga drugi smo potrebne. Naš zbor je mesto, kjer slišimo slovensko besedo in pesem, ki smo jo prvic slišale iz ust naših mater. Vse to nas spominja na davno otroštvo in nas povezuje z našimi dragimi, od katerih so že mnogi na drugi strani. Mir v duši in zadovoljstvo, ki ga obcutimo skozi pesem, sta neprecenljivo darilo in zato cuvajmo to blago in si ga zaslužimo. Silvestra Raicevic, Iz Biltena 20 (december 2012) 


50 LET NASTOPA PEVSKIH ZBOROV V ŠENTVIDU PRI STICNI 

Deveto leto se je Pojoca družba Društva Sava odpeljala v Šentvid. Za jubilej smo se prav takoj pripravile z pesmijo in darilom za gostitelje. Mlajše smo obcudovale starejše clanice pojoce družbe, zaradi njihove energijo in voljo. Prišle smo v Novo Mesto, kjer je bil sejem domacih izdelkov iz bivših jugoslovanskih republik, katerega smo obiskale. Potem nam je naša clanica Eva razkazala svojo rojstno hišo in vodnjak v centru mesta kateri je pripadal njeni hiši. Spomini... in veliko povedanega o nacinu življenja, o mestih, o sorodnikih... Potem v domacijo in jutri v Ljubljano vedno lepo, cisto, umito. Vedno smo navdušene nad Ljubljanico, Tromostovjem, Prešernovim trgom, Plecnikovo arhitekturo... Veselo je bilo na našem avtobusu tega 15. junija, ko smo zvecer imele samostojni nastop med 14 slovenskiimi pevskimi zbori iz drugih držav. Imeli smo dve zvezdnici tega nastopa, in sicer našo Nušo, 90 let mlado gospo in zborovodkinjo Višnjo Dimitrijevic. Na zacetku nas je Nuša predstavila, nasmejala nas in vse v obcinstvu, ki jo je nagradilo z velikim aplavzom. Potem Višnja, mlada, profesionalna, odlicna zborovodkinja, ki zna izbrati odlicno pesem za nas in publiko. In še, kot Nuša pravi "ji je uspelo starejše v Pojoci družbi dobro zrihtati". Lepo smo se imele, bile deležne mocnega aplavza, in smo rade prisluhnile in aplavdirale drugim zborom. Potem pa družba in spet pesma z rojaki. Osrednja prireditev pa je sledila 16. junija, ko je potekal 
50. tabor pod geslom Pa se sliš' – naj se sliš'. Okroglemu jubileju se je poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je bil slavnostni govorec osrednjega nastopa. Nekaj vec kot 120 združenih moških, ženskih in mešanih pevskih zborov je pod vodstvom Igorja Švare zapelo 22 pesmi. Sodelovali so tudi pihalni orkestri, folkloristi, igralci, nastop pa je neposredno prenašala tudi Televizija Slovenija. Prireditelji so pripravili tudi bogat spremljevalni program. Na šentviškem trgu so pripravili VidArt 2019 s stojnicami z razlicno ponudbo rocnih del. Organizatorji tabora so ob jubilejnem letu pripravili jubilejni zbornik Pojo naj ljudje, ki predstavlja zacetke in razvoj te "edinstvene pevske prireditve", kronologijo taborskega petja v Šentvidu za ohranjanje slovenske ljudske glasbe in zborovske pesmi. Šentviški tabor so pripravili kulturno društvo Tabor slovenskih pevskih zborov, Obcina Ivancna Gorica in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Prireditve ne bi bilo brez Osnovne šole Ferda Vesela in šentviških krajanov. Naše drage rojakinje iz Ilirske Bistrice so se udeležile tudi te obletnice. Prisrcno smo se pogovarjale in družile. Naslednji dan smo šle v Nušino rojstno hišo, kjer nas je pricakala njena družina, z domacimi dobrotami in dobro voljo, na koncu pa smo vsi skupaj zapeli. V Brežicah nas je pricakala gospa Antonija Zaniuk, gospa velikega srca v Brežiškem Rdecem križu in prav tako pevka v Catežkem zboru. Organizirala nam je koncert v ugodnem prostoru, kjer sicer vadi cateški mešani zbor. Gospa Antonija in domacini so bili zelo gostoljubni, prisrcni, povabljeni pa so bili tudi naši dragi prijatelji iz Pišec, Martin Dušic, predsednik Društva Maks Pleteršnik, njegova soproga, gospa Milena Dušic in gospa Ancka Iljaž. Zelo utrujene nas je v Cateškem dvorcu pogostila gospa Marjani Deržic, ki je storila, da se pocutimo kot princeske. Ljubezniva do nas, nasmejana in zelo prisrcna. Zdaj imamo dve novi rojakinji, Antonijo in Marjano. Naslednji dan smo se sprehodile po Brežicah in uživale. O lepotah Slovenije tokrat ne bom pisala, poznate jih tudi sami, to besedilo pa si v mislih pobarvajte z zelenjem, junijsko svetlobo in toploto. 
Sonja Dinic Meduric, Iz Biltena 34 (december 2019) 


Fotografska delavnica Klekljanje 



Gledališka delavnica 
26. 11. in 10. 12. 2017 sta bili v prostorih društva izvedeni delavnici igre. Mlajši ucenci so se pod vodstvom gledališkega igralca Nebojše Raka naucili odigrati štiri basni, srednješolci in študenti pa so vadili retoricne figure ob branju in spoznavanju ene sodobne in ene klasicne slovenske pesmi. Vsi so bili navdušeni nad delavnicama. Mlajši so svojo igro predstavili tudi na prireditvi ob sv. Miklavžu. 
Tatjana Bukvic, Iz Biltena 30 (december 2017) 


V nedeljo, 3. 12. 2017, je v Društvu Slovencev Sava ponovno dišalo. Ucenci dopolnilnega pouka so pekli sedaj že tradicionalno slovensko praznicno pecivo. Parkelj je mitološko bitje, podoben hudicu ali demonu, ki spremlja svetega Miklavža. Ljudska navada je, da okoli Miklavževega (5. december) Miklavž deli otrokom dobrote, parkelj pa jih straši in zganja hrup z verigami.Ceprav se izgled parklja od države do države nekoliko razlikuje, ima povsod podobne glavne znacilnosti. Ima kosmato telo, pokrito s crnimi ali rjavimi dlakami, ki ga dopolnjuje dolg, prav tako dlakav rep. Na nogah ima preklana kopita ali parklje, v nekaterih kulturah tudi kremplje. Glavo mu krasijo rogovi. Iz ust se mu vije dolg, rdec, vcasih tudi preklan jezik. V nekaterih kulturah ima tudi dolge ostre zobe, podobne vampirskim. V praznicnem casu okoli Miklavževega je priljubljen posladek tudi pecivo v obliki parklja (https://sl.wikipedia.org/ wiki/Parkelj). Otroci so ga oblikovali po svoji domišljiji. Katere sestavine za pripravo testa potrebujemo, kako se umesi ter pripravi za modeliranje, je otrokom povedala in pokazala gospa Marija Prodanovic. Nastalo je nekaj lepih, predvsem pa okusnih in sladkih pekarskih izdelkov. 
Tatjana Bukvic, 
Iz Biltena 30 (december 2017) 


ZNAMENITI SLOVENCI V BEOGRADU 4 

Razstava Znameniti Slovenci v Beogradu 4 je nadaljevanje do sedaj zelo uspešno realiziranih razstav, v katerih sta prikazana življenje in delo beograjskih Slovencev. Slovenci, ki v Srbiji in v Beogradu živijo neprenehoma že skoraj dve stoletji so pomembno prispevali k razvoju Srbije in k njeni modernizaciji, v širokem spektrumu poklicev, od zdravnikov, igralcev, skladateljev, kiparjev, prek državnih uslužbencev, politikov, podjetnikov, do rudarjev ali obrtnikov. 
Z uresnicitvijo tega projekta Društva Sava, ki so ga podprli Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Nacionalni svet slovenske narodnostne manjšine in Društvo Sava, se še enkrat spominjamo ne le v javnosti dobro znanih osebnosti, temvec tudi tistih, ki so morda danes iz razlicnih razlogov zanemarjene in pozabljene. Z zbiranjem življenjepisnih podatkov in z njihovo ustvarjalno razlago prispevamo h kulturi spomina kakor znotraj slovenske manjšine, tako tudi v širši družbi. 
Na razstavi, ki jo je v Društvu Slovencev v Beogradu, 13. junija 2018 odprl g. Igor Stepancic, so na dvanjstih posterjih (kolažih) prikazani: doktor kirurgije, sanitetni major Štefan Nedok, prvi šef Internega oddelka Beograjske vojne bolnišnice, nacelnik saniteta divizije in korpusa srbske vojske. Sodi med enega izmed ustanoviteljev sanitetne službe srbske vojske. Boštjan Roš – v Srbiji znan kot Sebastijan – gradbeni inženir, državni svetovalec za gradnjo, lastnik gradbenega podjetja za gradnjo železniških prog, poti in mostov ter kamnolomov. Prvi je v Srbiji uporabil cement kot gradbeni material, za gradnjo mosta prek Kolubare pri Valjevu. Bil je eden izmed ustanoviteljev Društva za polepševanje beograjske obcine Vracar. Sebastijan Roš in njegova soproga sta pokopana v porti samostana Rakovica; Gvidon Gulic, strojni inženir, najvecji jugoslovanski strokovnjak za parne kotle, avtor 17 knjig in prirocnikov, izumitelj in nacelnik v Ministrstvu za gradbeništvo Kraljevine Jugoslavije; Albin Vilhar, doktor klasicne filologije, profesor latinšcine, pisatelj in prevajalec, eden izmed najvecjih poliglotov in eruditov v srbski kulturi po drugi svetovni vojni. 
Slovenski glasbenici in skladatelji so zapustili veliko sled v srbski glasbeni kulturi. V Znamenitih Slovencih 4 smo se spomnili: Ivana Rupnika, skladatelja, dirigenta, zborovodje in profesorja v vec glasbenih šol, ustanovitelja in vecletnega dirigenta pevskega zbora Doma JLA; kakor tudi znanega profesorja in njegovega študenta, Štajerca, rojaka iz Hrastnika, profesorja na Fakulteti glasbene umetnosti, klarinetista svetovnega ugleda – Bruno Bruna in Ernesta Ackuna. 
Med znamenitimi Slovenci 4 so predstavljeni tudi: Štefka Cobelj, doktor zgodovine umetnosti, magister etnologije in muzeolog, pogosto imenovana kot ambasadorka srbske in slovenske kulture; Olga Tiran, magister slikarstva, konservator, kostumograf in scenograf; zakonca, Slovenca, pravnika, pisatelja, kolekcionarja in darovalca – Aleš Bebler, politik in diplomat, eden izmed ustanoviteljev Gibanja neuvršcenih ter dosmrtni clan WFUNA in Vera Hrešcak Bebler, gledališka igralka, clanica Narodnega gledališca, Jugoslovanskega dramskega in Beograjskega dramskega gledališca ter Sava Sever, prvakinja Jugoslovanskega dramskega gledališca, Slovenskega narodnega gledališca ter filmska igralka. 

Razstavo sta izvedla Marija Vauda in Nikola Pilipovic, avtorja portretov v obliki kolaža in oblikovalca kataloga, besedila v katalogu so pa napisali Biljana Milenkovic Vukovic, Bojana Vukovic ter potomci znamenitih Slovencev v Beogradu, prikazanih na razstavi – Neda Bebler, Tanja Fero, Miloš Brun in Goranka Kreacic. Obcinstvo je z dolgim ploskanjem pozdravila prisotne clane Znamenitih, posebno pa Andreja Gulica, vnuka Gvidona Gulica, ki je za to priložnost dopotoval iz Ljubljane. 
Bojana Vukovic, Prevod Dušanka Tomic, 
Iz Biltena 32 (december 2018) 

MANIFESTACIJA »JOžE PLECNIK, ARHITEKT. LJUBLJANA–PRAGA–BEOGRAD« 
Manifestacija »Jože Plecnik, arhitekt« je bila organizirana ob 145-letnici rojstva in 60-letnici smrti velikega arhitekta, in sicer v skupni organizaciji Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji in Nacionalnega sveta ceške narodne manjšine v Srbiji, v okviru protokola o medsebojnem sodelovanju. Dogodek je financno in operativno velikodušno podprlo Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo Sava. Jože Plecnik, po rodu Slovenec, je ustvarjal širom Evrope in njegova arhitektura krasi mnoga mesta, med drugim Ljubljano, Prago in Beograd. Slovenija in Ceška sta skupno nominirali Plecnikovo delo za UNESCO-v seznam svetovne kulturne zapušcine, Nacionalna sveta slovenske in ceške manjšine v Srbiji pa sta z manifestacijo želela njegovo delo približati beograjski publiki. Manifestacija traja dva dni – v Ustanovi kulture Parobrod (7. december) in v Cerkvi Sv. Antona Padovanskega (8. december). Cetrtkov program je obsegal predavanje Ane Kocjan, umetnostne zgodovinarke, o življenju in delu J. Plecnika; crtice iz življenja J. Plecnika v Pragi, o katerih je govoril prof. dr. Jože Sivacek, predsednik NS ceške narodne manjšine; in ogled filma »Golijati sa Crvenog Krsta« režiserke Olivere Pancic. Po filmu je sledila otvoritev razstave plakatov, posvecena delu J. Plecnika v Beogradu, k ista jo izdelala umetnika Marija Vauda in Nikola Pilipovic. Dogodek so s svojo prisotnostjo pocastili nj. ekscelenca Vladimir Gasparic, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Srbiji, nj. ekscelenca Ivana Hlavsova, ambasadorka Republike Ceške v Republiki Srbiji; in nj. ekscelenca Stanislav Hocevar, beograjski nadškof. Živahnega in profesionalno izvedenega programa se je udeležilo veliko število obiskovalcev in predstavnikov medijev (RTV Slovenija, Politika itd.). V petek, 8. decembra ob 19.00, je potekal drugi del manifestacije v Cerkvi Sv. Antona Padovanskega, edinem objektu v Beogradu, ki je realiziran po projektu arhitekta Jožeta Plecnika. Izveden je bil naslednji program: Ekumenski kor je odpel tri pesmi (slovensko narodno, katoliško in pravoslavno), Fra Ilija Alandžak je predaval o gradnji cerkve, zatem pa je prof. Višnja Dimitrijevic izvedla tri kompozicije na orglah. Med krasnim koncertom smo se obiskovalci sprehajali po cerkvi in si ogledovali Plecnikova cudovita dela. 


Tanja Tomazin, Iz Biltena 30 (december 2017) 


»REŠETARJI S CRVENEGA KRSTA – STOLETJE OBSTOJA V BEOGRADU« 

V ponedeljek, 14.10.2019, je v Manakovi kuci v Beogradu potekala otvoritev razstave pod imenom “Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu”. To tako pomembno razstavo sta Etnografski muzej v Beogradu in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo Sava organizirala ob stoletnici osnovanja sitarske delavnice družine Cvar-Debeljak v Beogradu. Razstavo je svecano otvoril g. Dejan Židan, predsednik Državnega Zbora 
R. Slovenije, prisostvovali pa so tudi drugi visoki in cenjeni gosti iz Slovenije, ga. Olga Belec, državna sekretarka pri Uradu 
R. Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, g. dr. Zvone Žigon, vodja sektorja pri Uradu R. Slovenije, g. Samo Pogorelc, župan Obcine Ribnica, ga. Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, nj. eks. Iztok Jarc, veleposlanik 
R. Slovenije v Beogradu, g. Roman Weixler, namestnik veleposlanika, ter drugi predstavniki slovenskega veleposlaništva v R. Srbiji. Poleg posebnih gostov so na otvoritvi razstave govorili tudi g. Saša Verbic, predsednik Društva Slovencev v Beogradu, ga. Tijana Colak Antic Popovic, direktorica Etnografskega muzeja v Beogradu, in tudi sam Ivan Debeljak, ki je prav tako nagovoril publiko. V okviru vecernega programa smo imeli priložnost poslušati nastop Ekumenskega moškega zbora. Po svecanem delu otvoritve je sledil ogled razstave ob pogostitvi in druženju. Avtorica razstave je Maja Marjanovic. 
Ivana Mandic 

Septembra leta 2019 je minilo polnih sto let, odkar se je Slovenec iz Ribnice Edvard Cvar naselil v Beogradu in tu nadaljeval svojo obrt – izdelavo sit in lesnih izdelkov iz materiala, prinesenega iz Slovenije. Celo stoletje se sita in drugo »suho robo« izdeluje na enak nacin, v isti delavnici in z istim orodjem. Obrt se ohranja zahvaljujoc sorodniku Edvarda Cvara in obrtniškemu nasledniku Ivanu Debeljaku, ki je družini Cvar-Debeljak leta 2015 prinesel priznanje – certifikat Ministrstva Republike Srbije, s katerim so rocno izdelana sita in rešeta mojstra Debeljaka priznana za izdelke stare obrti ter nosijo oznako »Otvorene šake« (»Odprte dlani«). Sitarska obrt je bila v casu ustanavljanja te delavnice iskana in cenjena, mojstri pa spoštovani in obcudovani clani družbe. Casi so se spremenili, nove tehnologije proizvodnje so nadomestile stare, pa tudi potrebe in nacin življenja so drugacni. Obrti preti nevarnost popolnega izginotja. Z razstavo »Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu« Etnografski muzej v Beogradu in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo »Sava« želita opozoriti na potrebo, da se sitarsko obrt ohrani in prenese na naslednje generacije, kot del nematerialne kulturne dedišcine Srbije. Obiskovalci razstave so imeli priložnost, da si ogledajo rocno izdelana sita in orodje, s katerim se jih izdeluje. V sodelovanju z gosti iz Rokodelskega centra Ribnica iz Slovenije smo pripovedovali zgodbo o nastanku in obstoju delavnice Sita in rešeta mojstra Ivana Debeljaka ter posebnem nacinu prodaje, imenovanem krošnjarstvo, ki je zašcitni znak Ribnice, kraja, kjer se še danes nabavlja najboljšo surovino za izdelavo sit. 

Avtorji besedila: Vesna Bižic-Omcikus in Maja Marjanovic, 
iz Biltena 34 (december 2019) 

PROMOCIJA CASOPISA SLOVENIKA V BEOGRADU, MARIBORU IN LJUBLJANI 

Slovenika: casopis za kulturo, znanost in izobraževanje, ki jo izdajata Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji in Filološka fakulteta Univerze v Beogradu, se je predstavila tudi v Sloveniji in sicer v torek, 28. maja, v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) ter v sredo, 29. maja, v Dvorani zemljepisnega muzeja SAZU. O novi številki Slovenike so spregovorili Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji, ter red. prof. dr. Maja Đukanovic in dr. Tanja Tomazin s Filološke fakultete Univerze v Beogradu.V imenu gostiteljev v Mariboru sta v predstavitvi sodelovala dr. Zdenka Petermanec (direktorica UKM) in red. prof. dr. Marko Jesenšek, clan SAZU, v Ljubljani pa dr. Nataša Rogelja in dr. Aleksej Kalc iz Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. 
V Beogradu smo v prostorih Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji in Društva Slovencev Sava, v sredo, 27. marca 2019, v sodelovanju s Filološko fakulteto Univerze v Beogradu, predstavili cetrto številko znanstvenega casopisa Slovenika. O Sloveniki so govorile prof. dr. Vesna Polovina s Filološke fakultete v Beogradu, prof. dr. Anica Sabo s Fakultete glasbene umetnosti v Beogradu ter dr. Lada Stevanovic in Biljana Milenkovic Vukovic iz Etnografskega inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti. Številni zainteresirani so z zanimanjem spremljali zanimive poglede na Sloveniko in njen uspešen razvoj. Na promociji je napovedana tema naslednje, pete številke, urednica temata, dr. Tanja Tomazin, pa je v imenu uredništva povabila prisotne k pošiljanju prispevkov. 
Vsem trem predstavitvam je sledila zanimiva in spodbudna 

diskusija, kjer se je nabralo veliko novih ustvarjalnih idej. Casopis Slovenika je dostopen na: http://slovenci.rs/ slovenika/ 
Maja Đukanovic, Iz Biltena 33 (junij 2019) 

DNEVI SLOVENSKEGA FILMA V BEOGRADU 2015 

skupnega filmskega fonda ter na ta nacin obujata spomine na filmske ustvarjalce, ki so združili obe, pa tudi nekdanjo jugoslovansko kinematografijo. Manifestacija Dnevi slovenskega filma je zastavljena tudi kot prva predstavitev (naj) mlajše in srednje generacije slovenskih filmskih ustvarjalcev. Jan Cvitkovic, Maja Weiss, Metod Pevec, Martin Turk so predstavniki mlajše in srednje generacije slovenskih filmskih ustvarjalcev, Urša Menart, Matej Nahtigal, Barbara Zemljic, Matjaž Ivanišin pa predstavniki najmlajše generacije. Maja Weiss se je beograjski publiki predstavila s projektom, ki zajema dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci ter spremljajoco razstavo Celjskega muzeja avtorja dr. Toneta Kregarja, ki pripoveduje zgodbo o trpki in boleci usodi ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno in po njej. Metod Pevec nas je popeljal v prostore bivšega doma za zacasne delavce v Sloveniji in pripovedoval zgodbo o ljudeh, ki so pozabljeni in brezupno cakajo na uresnicitev njihovih pridobljenih pravic. Martin Turk s filmom Nahrani me z besedami posega v bistvo odnosa med ocetom in dvema sinovoma ter opisuje raziskovanje v labirintu osnovnih cloveških odnosov. Barbara Zemljic in Urša Menart, prva z igranim, druga pa z dokumentarnim filmom, pripovedujeta o položaju in obravnavi ženske v sodobni družbi. Glavna junakinja Zemljicinega filma Panika je 40-letna porocena ženska, ki išce nove življenjske izkušnje in na novo vzpostavlja sebe v odnosih z drugimi ljudmi. Celovecerec Panika je bil leta 2013 najbolj gledan film v Sloveniji. Urša Menart v svojem dokumentarcu Kaj pa Mojca obravnava upodobitve žensk skozi zgodovino slovenskega filma in se obenem sprašuje, ali so to tipicne predstavnice žensk na tem podrocju. Matej Nahtigal, pripadnik glasbene rock generacije, je posnel film Psi brezcasja, kjer meša ideologijo novejše triler produkcije z domacimi temami. Akcijskega junaka uvaja v svet podzemnega kriminala, kjer so ubili njegovega brata. Beograjski publiki dobro znan režiser Jan Cvitkovic se je predstavil s kratkim filmom Ljubezen na strehi, veckratno nagrajeno balado o starejšem zakonskem paru. V zakljucnem delu Dnevov slovenskega filma je bil prikazan film Šampanjski twist režiserja Harryja Raga, kratki film o polnjenju in praznjenju šampanjskih steklenic – simbolu luksuza in uživanja. V istem terminu je bil prikazan tudi kratki filmski potopisni esej Karpo popotnik Matjaža Ivanišina o hommáge profesorju, ki ga je uvedel v svet filma. Zakljucni vecer manifestacije je bil posvecen Karpu Godini, kultnemu avtorju, ki je s svojim delom pustil neizbrisljive sledi v srbski in nekdanji jugoslovanski kinematografiji. Na Dnevih slovenskega filma je bil prikazan njegov film Umetni raj, vrhunec njegovega sodelovanja z Brankom Vucicevicem, vizualnim filmskim oblikovalcem in kinematografskim eruditom. Film je svojevrsten esej in epilog zgodovine nastanka slovenskega filma. Dnevi slovenskega filma so projekt Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava, podprli pa so ga Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu, Filmski center Slovenije, Filmski center Srbije ter Slovenska in Jugoslovanska kinoteka. 


Dragomir Zupanc, Iz Biltena 25-26 (januar-december 2015) 


SLOKULT PODKAST – CENTRALNA INFORMATIVNA ODDAJA SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE V SRBIJI 
Slovenije v Beogradu, in posebej Primožu Križaju, konzulu na veleposlaništvu RS in Ireni Herak, svetovalki za kulturo in medije. 
Vsaka oddaja je posneta v srbskem in v slovenskem jeziku, predvaja pa se dvakrat na mesec. Lahko z gotovostjo recemo, da gre za uspešen projekt, ki je ustvaril velik korpus stalnih poslušalcev, tako v Srbiji kot v svetu, in da imamo kot rezultat veliko vecjo opaznost in prepoznavnost naše skupnosti, tako v našem lokalnem okrožju, na ozemlju cele Srbije, kot povsod po svetu. Oddajo lahko poslušate na vseh relevantnih platformah, kakor tudi na spletni strani Slokult.info, in tudi na spletnih straneh Društva Sava in Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine. 
Uredništvo Slokult podkasta sestavljajo Tanja Tomazin, 

Ivana Mandic, Saša Verbic in Dino Dolnicar, ki je zadolžen tudi 
za tehnicno realizacijo. 
Dino Dolnicar, Prevod: Marija Miljkovic, 
Iz Biltena 36 (december 2020) 

V casu epidemije je zacet projekt pod imenom Slokult podkast. Snemanje prve oddaje se je zacelo junija in do konca leta je uspešno posneto 15 oddaj. 
Slokult podkast je centralna informativna oddaja, namenjena clanom slovenske skupnosti v Srbiji, Slovencem po svetu in v matici, kot tudi vsem zainteresiranim za slovensko kulturo in sodobno ustvarjalnost slovenske skupnosti v Srbiji. 
V oddajah se ukvarjamo  z aktualnimi temami v Srbiji in Sloveniji, povezanimi s kulturo, ter z napovedjo dogodkov in se pogovarjamo s pomembnimi osebnostmi glede aktualnih tem za Slovence v Srbiji, matici in po svetu. Zahvaljujoc dobremu sodelovanju in podpori veleposlaništva Republike Slovenije, v vsaki oddaji lahko slišate aktualne, tocne in natancne informacije 
o pogojih za prehod meja, epidemioloških ukrepih v Srbiji in Sloveniji, tranzitu skozi sosednje države ter stanja na letališcih. Za to se ob tej priložnosti zahvaljujemo veleposlaništvu Republike 
Za vso pomoc se prisrcno zahvaljujemo: 
uradu republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstvu za izobraževanje, znanost in 

šport republike Slovenije nacionalnemu svetu slovenske narodne manjšine 



CLANI DRUŠTVA SAVA NA TRIGLAVU 

Pohod na Triglav je bil tretji v vrsti letošnjih odprav. Tudi ta vspon je organiziral Mirko Deticek, izkušeni planinec. Skupina enajstih clanov Društva Sava in Planinskega društva Železnicar iz Beograda je po dolgi nocni vožnji, 25.avgusta ob 12 uri prispela do Aljaževega doma v dolini Vrat. Vrata so znacilno ozka, alpska dolina med vrhovi, ki sežejo nad 2000 m in se koncajo s sedlom Luknja 1758 m, cez katerega se lahko pride v dolino Soce. Prav nad Alažjevim domom, ki je na višini 1015 m se skoraj navpicno dviguje severna Triglavska stena z vrhom Triglav visokim 2864 metrov. Pogled nanjo zbuja prav cudne obcutke-hkrati obcudovanje in strah, clovek pa se pocuti zelo malega. 
Za vspon smo zbrali Tolmiškovo pot. Na zacetku stezica pelje zelo strmo skozi gozd listavcev, ki jih hitro zamenjajo iglavci med katerimi je veliko macesnov, toda kmalu dosežemo višino, ko izgine gozd ter srecujemo le še nizke borovce in grmovje. Cez tri ure smo na višini 2000 m, in že polnoma v alpskem svetu. Samo še skale, melišca in redke posamezne, toda prelepe planinske rožice, ki izgledajo kot umetne med skalam. Med potjo smo premagali, kar nekaj popolnoma navpicnih skalnatih sten, ki so dobro opremljene s klini in železnim vrvmi. Na takšnih mestih smo poleg nog, enakovredno uporabljali tudi roke. To so zelo resni deli poti, ki utegnejo biti tudi nevarni za tiste, ki ne spoštujejo pravil za vedenje v gorah. 
Ob strogi koncentraciji je treba paziti na vsak korak in prijem z rokami, istocasno pa je najbolje premagati željo, da bi pogledali v globino pod seboj. 
Potem spet pridemo na lažji del, ker se lahko sprostimo in obcudujemo cudovit razgled na vrhove, ki so še vedno visoko nad nami, na gozdove v dolini Vrat ter Aljažev dom, ki je že cisto majhen v dolini. 
Na višini 2100 m smo na Begunjskem studencu, ki komaj curlja in potrebuješ kar nekaj minut, da si natociš plastenko dobre mrzle vode. Zaradi tega se ob studencu gnete planincev, ki bi se po napornem vzponu radi odžejali in nadomestili izgubljeno tekocino. Od tod, kot na velikem odru pred nami, opazujemo pogumne planince, ki skupaj s plazom kamenja tecejo po melišcu navzdol ter se na tak nacin najhitreje spušcajo, hitro toda tvegano. 
Hitro po izviru pot postane bolj položna toda same skale in ce dalje vec snežnih zaplat. Naokrog goli vrhovi, pobarvani rdece od zahajajocega sonca. Kratko pred temo smo dosegli dom na Kredarici 2540 m. 
Tam nas je pricakalo neprijetno presenecenje. Naše rezervirane sobe so oddali, ker nas ni bilo do 19h. Dom pa je nabasan, v jedilnici še za sedeti prostorov ni bilo. Gneca, toda veselo, nekdo je sem privlekel celo harmoniko in veliko jih poje. Cakati je bilo treba da se umiješ, da se usedeš, in da narociš kaj za pojesti ali za popiti, toda vsi so zadovoljni. In na koncu smo vsi našli nekakšnen koticek za spanje: redki na posteljah, ostali pa na mizah in klopeh v jedilnici, ali kar na tleh, nekateri celo pred domom v šotorih. 
Zunaj pa jasna noc, polna luna, ki obsija Triglav nad nami in doline pod nami. Vidi se kot po dnevi, le barve so izginile. V dolinah se vidijo skupine luci, mesta, ki se vrstijo prav tam do Ljubljane. Nepozaben prizor in doživetje. Ob sedmih zjutraj smo že na vzponu na Triglav, pa nismo sami, še veliko jih je tudi pred nami. Nekateri se že vracajo in ker je pot zelo ozka, je treba pocakati, da pridejo mimo. Spet klini in vrvi in po osmi uri smo že na vrhu, srecni in zadovoljni skupaj z veliko ostalih planincev. 
Tiste, ki so prvic na vrhu „krstijo“ z udarcem po ta zadnji, in vsi se slikajo. Soncno je. Razgled je lep. Zdaj pa je vse pod nami: doline, vrhovi in celo oblaki. Zaradi oblakov na jugu in zahodu ne vidimo morja. Vidimo le najviše vrhove, ki štrlijo nad oblake. 
Spušcanje je na navpicnih odsekih veliko bolj neprijetno kot vzpenjanje, zdaj moraš pogledati navzdol, v globino, da vidiš kam boš dal nogo. Še bolj je treba paziti, da ne zgubiš koncentracije, kljub temu, da že cutimo utrujenost. Pri Kredarici si ogledamo vecni Triglavski sneg, ledenik, ki postaja ce dalje manjši in se spušcamo po drugi poti, tokrat cez prag, v dolino. 
V Aljažev dom smo prispeli, ko so zadnji soncni žarki obsijali Aljažev stolp na vrhu Triglava in se je ta svetil, kot majhna zvezda na skali. Tam gori smo bili še nekaj ur pred tem. Vsi smo zadovoljni zaradi uspeha, pa tudi da smo vsi brez kakršnihkoli problemov prišli nazaj. 
Branko Zorko, 
iz Biltena 4 (december 2004) 


Založnik: DrušTvo Slovencev v beogrADu – DrušTvo SAvA 
Beograd, Terazije 3/IX, tel/fah +381 11 33 40 875, e-mail: drustvosava@gmail.com  www.drustvosava.org 
DRUŠTVO  SLOVENCEV  V  BEOGRADU - DRUŠTVO  SAVA 

uredništvo: Saša Verbic, glavni in odgovorni urednik, Ivana Mandic in Zorko Branko lektura: Maja Đukanovic likovno-graficna priprava: Dušan Todorovic, Aleksandra Andelkovic in Jasmina Pucarevic. 
Bilten je brezplacen. Izdajanje Biltena financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rokopi­sov, fotografij in risb ne vracamo. Podpisani clanki predstavljajo osebno mnenje avtorjev, ki ni nujno enako mnenju uredništva. Delo v Biltenu je volontersko. 
CIP - .............. . ........... ....... .......... ......, ....... 
061 BILTEN / Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu ISSN 1452-9092 = Bilten (Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu) COBISS.SR-ID 140641548