List št. 27.
Iskrice hvaležnosti
milodarnemu Terstu in blagosercnemu odboru,  ki je nabiral milodare v pripomoc nesrečnikom Krajnskim.
Spod neba pošle noč morivno slano, Povene nježno pomladansko cvetje, Ko palno na-nj posije solnce rano;
Viharje v nedru sv6m rodi poletje, Z oblaka sivega se toča vsuje, Katarju up upleni in imetje;
S podnebja strela šviga, plamen bluje. Buči naliv, povodnji divja reka Zelene trate strašno pokončuje,
Pusti v puščavi nazega človeka; Nad njim perute lakota razgerne, Nadloga ga v obupno serce speka.
V nebo zasolzene oči oberne, In glas zažene milo tugajoči: »Pomagaj Bog mi iz osode čeme!«
In mili Bog ne odreče mu pomoči;
V  bogatem Terstu, mestu nove slave, Rešitelja zbudi, ki tud' priskoči. —
Ko zvedel si, o Terst, da sive glave Oko umira lakote grozivne, Ko vidil si, da steblo grenke trave
Zdravilo možu muke je morivne , In da na persih maternih vsahuje Nedolžno dete žeje prestrašivne:
Po belem licu se Ti solza vsuje, Visoko bije serce ljudomilo, Ki duša blagotvorna ga vnemuje.
Podal si resno roko, ter obilo
Daril s periščem polnim reve sine, Postlal jim postijo v svoje varno krilo.
Postavil v sercu mile domovine Spominek vrednosti si necenljive, Vsejal si v plodno zemljo žlahtne čine,
Si spletel venec slave nevmerljive, Potrebil pot v nebeške veličave, Nakopal tak zaklade ncstrohljive!
In Ti, skoval si krono dvojne slave,
Ki v pomoč skup si sklical bratu brate In speljal ga iz žalostne puščave,
Pokazal spet mu zeleneče trate,
Ki nehal nisi bratov za-nj prositi:
V  plačilo Ti ne bodo gore zlate, Plačilo Tvoje mora veče biti!
Domovina.