TRIKRATNI PROSTOVOLJEC
Prišel je čas, da odidem služit vojaški rok. Leta 1936 sem se znašel v hidroaviciji v Kum-boru (Bpka Kotorska), kjer sem končal hidro-mehanični tečaj. Potem sem bil premeščen v Divulje, v hidrobazo, kjer sem bil dodoljen 26. hidroeskadrilji. V glavnem sem delal pri letalih Dorneval, ki so bili tedaj moderni bombarderji oziroma transportni avioni. V Divuljah sem se seznanil s poročnikom vojne ladje Arkadijem Popovom, ki je bil do nas vojakov in mornarjev očetovsko dober. O njem so govorili, da je menda simpatizer Partije in je zato imel pogosto neprijetnosti. V tem času se je v Spaniji že za-čela vojna. In kot se somišljeniki povsod in ob vsak: priložnosti kaj hitro znajdejo skupaj, je bilo nekaj podobnega tudi v naši bazi.
Teklo je že 1937. letoin nekateri smo začeli razmišljati o ugrabitvi letala, s katerim smo na-meravali prebežati v Španijo. Naš poskus pa so preprečili, ker so približno istočasno odkrili sku-pino Jugoslovanov, španskih prostovoljcev, ki naj bi jo KP Jugoslavije z ladjo pretihotapila v Spanijo. Zato smo se ugrabitvi letala odrekli. Ker pa se je moj vojaški rok že iztekel, sem se spet znašel v Čapljini z namenom, da se samoi-niciativno prebijem v Spanijo. Imel sem srečo, da sem se v Splitu vkrcal na čezoceansko ladjo »Vojvoda Putnik«, ki je bila tam na popravilu. V začetku januarja 1938 sem se znašel na tej ladji in odpotoval v Solun, kjer smo naložili rudo in takoj nato odpluii proti Antvverpnu. Tam sem zahteval celotni zaslužek in se poslovil od tova-rišev. Moji dokumenti so ostali seveda na ladji, tako da sem praktično dezertiral.
V ŠPANIJO
V Antwerpnu sem spoznal nekoga, ki je delal na našem doku. Prišel sem k njemu s prošnjo, naj mi pomaga, da se povežem s kom, ki bi mi omogočil odhod v Španijo.
Takoj sva odšla v mesto, kjer sem se seznanil z nekim človekom, in še isti večer sem v vlaku odpotoval z njim v Bruselj. V Bruslju so me spre-jeli tovariši, me namestili v hotelu, drugi dan pa sem se napotil z neko tovarišico proti Franciji. Kolikor se spominjam, sva prišla čez mejo pri Lillu z nekakšnim tramvajem. Iz Lilla sem nada-Ijeval pot sam, namenjen na nasiov, ki sem ga dobil med potjo, in se drugi dan ustavil v Parizu. Brez problemov sem našel dani naslov in se zglasil pri tovarišu, ki je preveril mojo identiteto. Čez nekaj dni sem odpotoval \z Pariza proti Spaniji s skupino, v kateri so bili Francozi, Ho-
landci, Finci in prostovoljci drugih narodncsti. Sedli smo v vlak in nadaljevali pot proti Pirene-jem. To je bil organiziran prehod cele skupine. Imeli smo vodnike, člane Partije, ki so nas vso noč vodili ob francosko-španski meji, da smo še pred zoro prispeli, zdaj že s španskimi vodniki v kraj, ki se imenuje Figueras. Tu so nas spravili v kasarne in čez nekaj dni organizirali konvoj. Čez Barcelono in Valencijo smo se napotili proti Al-baceti, glavnemu zbirališču mednarodnih bri-gad v Španiji. Globoko se mi je vtisnil v spomin sprejem španskega Ijudstva na vseh postajah, skozi katere smo se vozili. Ženske, otroci, vsi tisti, ki se niso bili sposobni upreti fašističnim silam in so ostali na svojih domovih, so prišli na postaje, da nas sprejmejo. Ponujali so nam kruh, vodo in nas zasipali s cvetjem, prepevaje pesmi.
NA TEČAJU ZA TELEFONISTE
Tako sem se znašel v Albaceti. Želel sem, da me takoj pošljejo na fronto, v prve vrste. Spomi-njam se. da sem imel s seboj tudi vojaško knjiži-co, ker sem šele pred kratkim odslužil vojaški rok in sem se zato počutil kot star borec. Dodelili pa so me med telefoniste, vezJste. Za moje pojme je bilo to nekakšno ponižanje. Pozneje sem na tečaju zvedel, da je poklic telefonista med najnevarnejšimi. Med artilerijsko pripravo in letalsko podporo so morali telefonisti sredi boja skrbeti za telefonske zveze, kajti takrat pride ponavadi do okvar in prekinitev. Že med tečajem sem čutil, da se dogajajo čudne stvari. Slo je za preboj fašistov proti Aragoni. Bili smo evakuirani in preseljeni v rajon mesta Tortosa ob reki Ebru, ker se je fašistom posrečilo razce-piti Žpanijo na dva dela in priti do morja. Tako je en del vojske ostal v sami Španiji, drugi del pa v Kataloniji. Na Ebruje bil organiziran bataljon Di-vizionario. Komandant bataljona je bil Hans Keil, rned prvo svetovno vojno kapetan nemške vojske, po vojni pa Ijudski poslanec komuni-slične partije v Reichstagu.
Naš batajon se je kmalu nastanil v mestu Tor-tosi, na bregu reke Ebra. Tortosa je bila v celoti evakuirana in porušena, letalski napadi so jo tako rekoč zravnali z zemljo.
Nekega dne sem poslušal pripoved o »udarni skupini«, o vznemirijivih in nevarnih akcijah, ki sojih izvajali člani te skupine, o nočnih prebojih čez reko in o lovu na »žive jezike«. Podrobnosti o junaštvih te skupine sem zvedel od Zvonka
Ceriča. Vprašal sem ga, ali bi selahkotudi sam vključil v te akcije. Odgovor je bil pritrdilen.
PREPLAVALI SMO EBRO
Kmalu sem bil v udarni skupini. katere člani so bili poleg Zvonka Ceriča še Zikica Jovanovič — Spanec. Ernest Grgič (iz Sarajeva), neki Špa-nec, ki smo ga klicali Malaga, in še neki Španec z vzdevkom Duruli. Njunih pravih imen se ne spominjam.
Nekega večera smo se pripravili za nalogo. Vsak od nas je imel tri ročne bombe, specialno brzostrelko s kratko cevjo, nož in vse tisto, kar je potrebno za izved bo takšne naloge. Vse razen noža smo spravili v avtomobilsko gumo, ki smo jo imeli za pasom, iz zabredli v reko. Neslišno, pazeč na vsak gib v vodi, smo jo preplavali in se ustavili na drugem bregu, pred sovražnikovimi cevmi. Bila je mesečina. Tu in tam je kak oblak zastrl svetlobo, ki nas je odkrivala sovražniko-vim očem. Čutil nisem skoraj nobenega strahu. To zveni morda neverjetno, toda človek čuti strah samo pred akcijo, ko pa se ta začne. strahu ni več. Mislim, da je bilo nekaj podob-nega tudi z mojimi tovariši. Naj je bilo tako ali drugače. toda spominjam se, da me je minil vsak strah še isti trenutekt ko sem stopil v reko. Drug za drugim smo se splazili v sovražnikove rove. Zvonko je šel pred.nami, dokler nismo prišli do kraja, kjer je bil sovražnikov rov spre-menjen v nekakšno prenočišče za vojake. Tu sta bila dva fašista. Zvonko in Duruti sta opravila z njima. Brž nato smo se napotili proti svbjemu glavnemu cilju, strojničnemu gnezdu, ki smo ga morali uničiti. Tudi to nalogo smo izvršili bre-zhibno. Z rafalom \z brzostrelke smo likvidirali dežurnega strojničarja in začeli vsi skoraj isto-časno streljati, nato pa smo vz^dolž sovražniko-vih rovov zmetali bombe. Obenem se je na drugi strani reke začela sinhronizirana aftcija naših enot, uraganaski ogsnj. katerega naloga je bila, da nam omogoči umik. Po najkrajši možni poti smo se pognali k reki, in odplavali proti našim položajem. Najtežje mi je bilo med vračanjem. Edinemu se mi je posrečilo, da sem se vrnil z br-zostrelko, ves čas pa sem plaval na hrbtu, da sem lahko obdržal orožje. Sovražnik je seveda reagiral na našo akcijo. Okrog nas so letele kro-gle \z bočnih strojničnih gnezd in skoraj never-jetno je, da smo se iz akcije vrnili nepoškodova-
"i                                    HIVZO MALOHODŽIC