OCENJEVANJE SPOSOBNOSTI ZA VOŽNJO 
S SODOBNO TEHNOLOGIJO
ASSESSING DRIVING ABILITY USING 
MODERN TECHNOLOGY
Marko Sremec, dr. med.,  Tina Rozman, dr. med.
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, Ljubljana
Prispelo: 17. 2. 2022
Sprejeto: 7. 3. 2022
Avtor za dopisovanje/Corresponding author (MS): marko.sremec@ir-rs.si
UVOD
Za varno vožnjo motornega vozila v javnem prometu so potrebne 
ustrezne kognitivne, zaznavne in fizične sposobnosti (1-3), ki mo-
rajo biti usklajene s pričakovanimi oziroma predpisanimi merili, 
ki imajo v Sloveniji ustrezne zakonske podlage. Pri ugotavljanju 
zmožnosti za vožnjo motornih vozil moramo slediti zahtevam 
za varno vožnjo, saj vožnja motornega vozila v javnem prometu 
pomeni upravljanje premikajočega se vozila v dinamičnem 
prometnem okolju. Ob tem se moramo zavedati, da zmožnost 
za vožnjo motornega vozila pomeni večjo kakovost življenja, 
neodvisnost od tuje pomoči, boljšo vključenost v družbo, večje 
možnosti izobraževanja in zaposlitve ter obiskovanje kulturnih, 
zabavnih in športnih prireditev (4).
Ocenjevanje zmožnosti za vožnjo navadno poteka v dveh kora-
kih: ocenjevanje zunaj avtomobila (off-road) in ocenjevanja v 
avtomobilu (on-road). Pogosto je del ocenjevanja tudi trening 
oziroma preizkus vožnje na simulatorju. Vloga simulatorja v 
ocenjevalnem procesu še ni povsem pojasnjena (5). Ocenjevanje 
zunaj avtomobila se nanaša na klinični pregled in testiranje na 
simulatorju. S kliničnim pregledom pacienta s patologijo spodnjih 
udov ocenjujemo mišično moč, obseg aktivne gibljivosti v sklepih, 
nehotne gibe in pridružene reakcije, krče, koordinacijo gibov, 
ravnotežje, občutljivost, stojo, hojo, položaj telesa pri sedenju in 
sposobnost samostojnega presedanja (6). Ocenjevanje v avtomo-
bilu zagotavlja najbolj realen način preučevanja tehnike vožnje in 
zmogljivosti, vendar obstajajo tveganja za pacienta, inštruktorja 
in druge udeležence v prometu. Čeprav se na prvi pogled ocena 
vožnje v prometu zdi najbolj realna, obstaja veliko situacij, ki jih 
tak preizkus mogoče ne bo zajel. Ocena vožnje je subjektivna in 
je lahko med inštruktorji različna. Vožnja v te namene traja le 
Povzetek  
Ocenjevanje sposobnosti za vožnjo s pomočjo sodobne teh-
nologije (simulatorji vožnje) je velik korak k objektivizaciji 
ocene. Rezultati, ki jih pridobimo s testiranjem na simula-
torju, nam omogočajo uvid v posamezne in kombinirane 
spoznavne, gibalne in vidne sposobnosti, ki so osnova za 
varno upravljanje motornega vozila v dinamičnem prometnem 
okolju. S tehnološkim razvojem simulatorji ponujajo tudi 
možnost rehabilitacije pacientov po različnih boleznih ali 
poškodbah in povrnitev njihovih vozniških zmožnosti. Čeprav 
imajo različne države lastno zakonodajo, strokovna merila in 
infrastrukturo, imajo simulatorji vožnje gotovo pomembno 
vlogo in prispevajo k ocenjevanju sposobnosti za vožnjo.
Ključne besede: 
vožnja; simulator; promet; rehabilitacija
Abstract
Assessing driving ability with modern technology (driving 
simulators) is a big step towards objectifying the assessment. 
The results obtained by testing on a simulator allow us to gain 
insight into individual and combined cognitive, motor and visual 
abilities, which are the basis for safe driving in a dynamic traffic 
environment. The technological development has enabled the 
simulators to also offer the possibility of rehabilitation of driving 
capabilities in patients after various diseases or injuries that 
impaired their driving functions. Regardless of the different 
traffic legislation, infrastructure and professional criteria across 
countries, driving simulators certainly play an important role 
and contribute to assessment of driving ability.
Key words: 
driving; simulator; traffic; rehabilitation.
Sremec, Rozman / letnik XXI, supl. 1 (2022)
85
določen čas in v določenih razmerah, kot sta letni čas in ura dneva. 
Posledično je zelo malo verjetno, da se v tem času zgodijo vse 
situacije, ki bi nam dale realno oceno zmožnosti za vožnjo (7).
V literaturi, ki obravnava ocenjevanje zmožnosti za vožnjo, 
je navedeno, da imajo v tem procesu poleg preostalih metod 
svoje mesto tudi diagnostični simulatorji vožnje (8, 10). Starejši 
diagnostični simulatorji testirajo predvsem določene motorične 
in senzorične odzive preiskovanca. Simulatorji novejših gene-
racij pa omogočajo tudi testiranje odzivnosti preiskovancev v 
simulaciji realnih prometnih situacij. Tako lahko preizkusimo 
odzivnost voznikov v nevarnih situacijah, ki jim oseba ni vedno 
izpostavljena v ocenjevalni vožnji z inštruktorjem. Tehnologija in 
razvoj simulatorjev nenehno napredujeta. Umetna inteligenca in 
biometrični senzorji omogočajo razvoj diagnostičnega simulatorja, 
ki omogoča testiranje v prometnih situacijah, pomembnih za oceno 
vozniških zmožnosti preiskovanca. 
Diagnostične simulatorje delimo glede na to, katere funkcije osebe 
lahko z njimi preizkusimo. Najsodobnejši simulatorji omogočajo 
testiranje kognitivnih, motoričnih in senzoričnih funkcij (11). 
Prednost uporabe simulatorja je tudi v možnosti sledenja voz-
nikom na kontrolnih pregledih, saj lahko primerjamo dosežene 
rezultate med seboj in ocenimo stanje v primerjavi s predhodnim 
pregledom (9).
Pri oceni voznikove zmožnosti za vožnjo je zelo pomembna ocena 
sposobnosti pravočasnega odzivanja pri nujnem zaviranju. To 
pomeni, da bo voznik pravočasno zaznal nevarnost in se odzval 
v ustreznem času ter preprečil trk. Pri testiranju na simulatorju 
lahko tako situacijo ponovimo neštetokrat in kot odgovor dobimo 
vrednost v sekundah (12, 13). Tako lahko sledimo zahtevam 
Zakona o varnosti cestnega prometa, kjer je v 29. členu navedeno, 
da mora voznik, ki vozi za drugim vozilom po istem prometnem 
pasu, voziti za njim na razdalji, ki ni manjša od razdalje, ki jo 
pri hitrosti, s kakršno vozi, prevozi v dveh sekundah (varnostna 
razdalja) (14). Zanimivo pa je, da je v Združenih državah Amerike 
varnostna razdalja opredeljena kot čas, ki ga voznik prevozi v 
treh sekundah (15).
Sodobni simulatorji vožnje
V akademskem okolju je uporaba sodobnih simulatorjev pri 
preizkušanju vozniških zmožnosti še vedno predmet razprave, 
predvsem zaradi preizkusa v nerealnem okolju. (16). Čeprav 
najsodobnejši simulatorji omogočajo zelo dober približek vozilu 
in okolju, je večina simulatorjev, ki jih uporabljamo za oceno 
vozniških sposobnosti voznikov in kandidatov za voznike, manj 
kompleksna. Starejši modeli so pogosto uporabljali obstoječe dele 
avtomobilov, ki so bili povezani z računalnikom, in so beležili odzi-
ve uporabnikov na različne vrste signalov. Z razvojem tehnologije 
so začeli uporabljati zaslone in programsko opremo, ki simulira 
situacije iz vsakdanjega prometnega okolja (17). Tudi preprostejši 
simulatorji so lahko dober približek prometnega okolja (16). Treba 
je razumeti, da so voznikove spoznavne sposobnosti omejene in da 
ne uporabljajo vseh razpoložljivih informacij (18). S preizkusom 
na taki napravi želimo pridobiti osnovne informacije, ki so bistvene 
za ustrezen odziv in iskanje rešitev v realnem okolju. Grafična 
podoba in morebitno približevanje resničnosti torej nista bistvena. 
To dokazujejo tudi rezultati raziskav, v katerih bistvenih razlik 
med merjenimi vrednostmi v realnem in simuliranem okolju niso 
ugotovili (19).
Raziskovalci in kliniki, ki uporabljajo simulatorje v vsakdanji 
praksi, vidijo poleg ocenjevalnih tudi rehabilitacijske potenciale 
sodobnih simulatorjev vožnje. Za čim boljšo vrednost rezultata je 
pomembna predvsem veljavnost rezultata, ki je odvisna od namena 
preizkusa. Veljavnost lahko razdelimo v naslednje skupine (20):
1. Diskriminativna veljavnost se nanaša na prepoznavanje razlik 
med skupinami voznikov, kot so na primer demografski 
podatki ali diagnoze (17).
2. Konvergentna veljavnost pomeni ujemanje rezultatov ocene z 
inštruktorjem in na simulatorju, ki je lahko avtomatizirana ali 
pa jo, tako kot pri cestnem preizkusu, poda ocenjevalec (17).
3. Vedenjska veljavnost se nanaša na usklajenost opažanj med 
simulirano in resnično vožnjo v daljšem časovnem obdobju 
in jo lahko razdelimo na absolutno in relativno. Absolutna 
veljavnost se nanaša na ujemanje absolutnih številčnih vred-
nosti posameznih spremenljivk (npr. hitrosti), izmerjenih v 
simuliranem in realnem okolju. O relativni veljavnosti pa 
govorimo, ko je v obeh okoljih mogoče opaziti enake trende, 
bodisi pri posamezniku bodisi v populaciji (21, 22).
4. Napovedna veljavnost predstavlja mogoče najstrožjo kate-
gorijo vedenjske veljavnosti in se nanaša na dejstvo, ali je 
iz rezultatov, dobljenih na simulatorju, mogoče napovedati 
vozniški slog in morebitne težave pri obvladovanju dinamič-
nega prometnega okolja (23).
ZAKLJUČEK
Razvoj in uporaba simulatorjev za ocenjevanje vozniških zmož-
nosti dokazuje, da so dragoceno orodje za izboljšanje varnosti 
v prometu, rehabilitacijo vozniških zmožnosti in raziskovalno 
dejavnost. Največja težava, s katero se spoprijemamo, je po-
manjkanje meril, ki se nanašajo na različne konfiguracije glede 
demografskih značilnosti, diagnoz, zakonodaj in infrastrukture. 
Orodja, ki nam omogočajo ocenjevanje vozniških zmožnosti in 
rehabilitacijo voznikov po različnih poškodbah ali boleznih, brez 
tveganja za preostalo populacijo v vseh vremenskih razmerah, 
nam odpirajo popolnoma nova poglavja osebne mobilnosti in 
samostojnosti pacientov. 
Literatura:      
1. Horberry T, Inwood C. Defining criteria for the functional 
assessment of driving. Appl Ergon. 2010;41(6):796–805. 
2. Green M. “How long does it take to stop?” Methodological 
analysis of driver perception-brake times. Trans Hum Factors. 
2000;2(3):195–216.
3. Bilban M. Vozniška zmožnost. V: Zupan A, Bilban M, ur. 
Ocenjevanje sposobnosti za vožnjo avtomobila : zbornik 
Sremec, Rozman / letnik XXI, supl. 1 (2022)
86
predavanj, 14. in 15. februar 2014. Ljubljana: Univerzitetni 
rehabilitacijski inštitut RS – Soča,  Zavod za varstvo pri delu; 
2014:59–73. 
4. Meikle B, Devlin M, Pauley T. Driving pedal reaction times 
after right transtibial amputations. Arch Phys Med Rehabil. 
2006;87(3):390–4.
5. Larsson H,  Falkner T. Off-road and on-road driving as-
sessments methods. What do they say? A clinical sample. In: 
Proceedings of the 4th International Driving Symposium on 
Human Factors in Driver Assessment, Training, and Vehicle 
Design, Stevenson, Washington, July 9-12, 2007. Iowa City: 
University of Iowa, Public Policy Center; 2007: 335–42.
6. Sremec M, Velikanje F, Moharić M. Pregled in ocena paci-
enta po možganski kapi v ambulanti za voznike s posebnimi 
potrebami. V: Teržan M, Pelhan B, Sremec M, ur. Obravnava 
bolnika po možganski kapi v procesu vračanja na delo: zbornik 
predavanj, Ljubljana, februar 2018.  Ljubljana: Univerzitetni 
rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije - Soča, Center za 
poklicno rehabilitacijo; 2018:125–31.
7. Stein AC, Dubinsky RM. Driving simulator performance in 
patients with possible and probable Alzheimer's disease. Ann 
Adv Automot Med. 2011;55:325–34.
8. Boulias C, Meikle B, Pauley T, Devlin M. Return to driving 
after lower-extremity amputation. Arch Phys Med Rehabil. 
2006;87(9):1183–8.
9. De Winter JC, de Groot S, Mulder M, Wieringa PA, 
Dankelman J, Mulder JA. Relationships between driving 
simulator performance and driving test results. Ergonomics. 
2009;52(2):137–53.
10. Mayhew DR, Simpson HM, Wood KM, Lonero L, Clinton 
KM, Johnson AG. On-road and simulated driving: concurrent 
and discriminant validation. J Safety Res. 2011;42(4):267–75.
11. Szalay Z, Gáspár P, Kánya Z, Nagy D. Development of 
a vehicle simulator based on a real car for research and 
education purposes. In: Proceedings of the Fisita 2012 World 
Automotive Congress. Lecture Notes in Electrical Enginee-
ring. Berlin, Heidelberg: Springer; 2013:1301–12. 
12. Hunter JAA, Vries J de, Brown Y, Brenner-Hartmann J, 
Hekstra A, Vidmar G, eds. Handbook of disabled driver 
assessment. Belfast: Form of Mobility Centres, Ljubljana: 
Institute for Rehabilitation; 2009.
13. Greve JM, Santos L, Alonso AC, Tate DG. Driving evaluation 
methods for able-bodied persons and individuals with lower 
extremity disabilities: a review of assessment modalities. 
Clinics (Sao Paulo). 2015;70(9):638–47.
14. Zakon o varnosti cestnega prometa. Uradni list RS, št. 56/2008. 
Dostopno na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/
vsebina/86881 (citirano 21. 2. 2022).
15. Safe driving. In: Virginia driver’s manual. Richmond: Virginia 
Depertment of motor vehicles; 2019. Dostopno na: https://
dmv-permit-test.com/virginia/drivers-handbook (citirano 
21. 11. 2021).
16. Caird J, Horrey WJ. Twelve practical and useful questions 
about driving simulation. In: Fisher DL, Rizzo M, Caird J, eds. 
Handbook of driving simulation for engineering, medicine, 
and psychology. New York: CRC Press: 2011: 51–18.
17. Motnikar L. Uporaba simulatorja vožnje za ocenjevanje 
vozniških sposobnosti nevroloških pacientov [magistrsko 
delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta; 
2021. 
18. Gibson JJ. The ecological approach to visual perception. 
Hillsdale: Lawrence Erlbaum Associates; 1986.
19. Milleville-Pennel I, Charron C. Driving for real or on a 
fixed-base simulator: is it so different? An explorative study. 
Presence (Camb). 2015;24(1):74–91.
20. Lew HL, Poole JH, Lee EH, Jaffe DL, Huang HC, Brodd 
E. Predictive validity of driving-simulator assessments 
following traumatic brain injury: a preliminary study. Brain 
Inj. 2005;9(3):177–88. 
21. Mayhew DR, Simpson HM, Wood KM, Lonero L, Clinton 
KM, Johnson AG. On-road and simulated driving: concurrent 
and discriminant validation. J Safety Res. 2011;42(4):267–75. 
22. Risto M, Martens MH. Driver headway choice: a comparison 
between driving simulator and real-road driving. Transp Res 
Part F Traffic Psychol Behav. 2014;25A:1–9. 
23. Lee HC, Lee AH, Cameron D, Li-Tsang C. Using a driving 
simulator to identify older drivers at inflated risk of motor 
vehicle crashes. J Safety Res. 2003;34(4):453–9. 
Sremec, Rozman / letnik XXI, supl. 1 (2022)
87