MEDDOBJE L X, št. 1-2
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XIV, 16
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
10. X. 1967
SLOVENCI IN SRBO-HRVAŠKI JEZIKOVNI SPOR
VSEBINA:
Poezija: Milena Š o u k a I , BESEDA; Karel M c u s e r : PESMI
Drame:	T. S. Eliot - Fr. Papež,
UMOR V KATEDRALI
Proza:	Vinko B e I i č i č, SONČNICE; Ruda
Jurčelc, POSTSKRIPTUM II - BOG OHRANI. . . BOG OBVARI
Eseji: Tine Debeljak, IVANA FRANKO-JA PESNITEV “IVAN VIŠENSKIJ” IN NAŠA POKONCILSKA SODOBNOST; France Dolinar, Dr. JANKO KRALJ V RIMU 1943 -1944; Jošt Žabkar, O RAZVOJU METAFIZIKE
Srečko Baraga
Dne 17. marca t.l. ie zagrebški tednik Telegram objavil izjavo hrvaških kulturnih ustanov pod naslovom ,,Daklaracija o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika“. To izjavo so podpisali predstavniki devetnajstih hrvaških kulturnih ustanov. Ne glede na to, ali je bila ta izjava skrbno pripravljena, ali je izbruh prizadetega naroda, ali je bila celo podtaknjena, vsekakor je povzročila veliko razburjenje med vsemi sloji ljudstva doma in izzvala močan od.mev tud' v svetovnem časopisju. Zdi se, da je vladajoče kroge iznenadila, širšo javnost pa presenetila.
Naša naloga je, da ugotovimo, ali gre zopet za osnovni problem tistih rerešenih vprašanj, ki so podkopavala temelja ,,stare“ Jugoslavije, ali pa gre za novo vprašanje, ki zastruplja že itak dušilno ozračje, v katerem žive narodi ,,nove‘; Jugoslavije. Drugače rečeno, ali gre samo za narodno dokumentarni problem, ali pa spada tudi ta izjava v sklop zelo zamotanih ustavnih političnih problemov.
Naj bo temu tako ali drugače, dolžnost slovenske politične emigracije je, da se v to vprašanje temeljito poglobi, ker je bila in je še danes jezikovna posebnost Slovencev kamen spotike vladajočih krogov v obeh Jugoslavijah. Ker pa gre tu za jezikovni spor med Hrvati in Srbi, zveni skoraj paradoksalno ugotovitev, da smo prav Slovenci v tem, kakor tudi v mnogih drugih vprašanjih, odigrali zelo važno vlogo. Kdaj, kje in kako, to bomo skušali ugotoviti na osnovi zgodovinskih podatkov in sodobnih dejstev. Če hočerjio izluščiti jedro jezikovnega spora med Hrvati in Srbi, moramo najprej definirati pojme narod, domovina, jezik, upoštevati vsa dosedaj znana dognanja literarne znanosti, pri tem pa ne prezreti utripov, ki jih povzroča sedanje dejansko stanje obeh narodov.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
Enajsti kulturni večer bo v petek 20. oktobra, ob osmih zvečer v mali dvorani Slovenske hiše s predavanjem
SLOVENCI IN SRBSKO-HRVAŠKI JEZIKOVNI SPOR Predaval bo dr. Srečko Baraga
Knjige:	Marijan Marolt, SLOVENSKO
SLIKARSTVO; France Papež, GLOSA O RUDE JURČECA KNJIGI “SKOZI LUČI IN SENCE”, II. del
Kronika: Martin J e v n i k a r, SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1965.
SLOVENSKI MOTIVI V FRANCOSKI LIRIKI
Pred nekaj leti je založba Edition du Verbe v švicarskem Marinu (Neuchatel) izdala pesniško zbirko Jeana Golaya “Le Chant de Ljubljanica”. Zbirka je povečini svojih verzov posvečena slovenski prestolnici. Pesnik je arhivar mestnega muzeja in je. sedaj pri isti založbi izdal novo zbirko z naslovom “Les Chants d’ Oslavja”. Knjižica obsega manj ko. dve poli in je v pesmih mnogo slovenskih motivov. Tako opeva naš Kras v pesmi “La Bas”, druga daljša pesem pa je posvečena ljubljanskim Žalam. Zanimivo, da doslej še noben slovenski pesnik ni porabil motiva Žal, Francoz v Švici pa je o njih napisal 70 verzov. Ob koncu je dodal kratek esej o Plečnikovi arhitekturi. Tretja pesem nosi naslov. “Sava Bohinjka” z motom: „Slovenski dami, ki mi je dala svoj portret, posnet na bregu Blejskega jezera", švicarska kritika je zapisala, da izraža pesnik svoja doživetja z barvitimi metaforami in pesem o Žalah .^apušča. zares vtis neposrednega in globokega doživetja".
TUJI TISK V LJUBLJANI
Dnevnik Delo je 9. avgusta zapisal, da so ljubljanski kioski dobro založeni z inozemskim tiskom. Pravi, da je kupcem na voljo 120 dnevnikov in revij iz raznih držav. Največ tiska prihaja iz zahodne Nemčije, Anglije, Italije, SZ, Avstrije, Francije, vzhodne Nemčije, ZD, Poljske, češkoslovaške in Švice. Še najhitreje, z enodnevno zamudo prihajajo listi iz Avstrije in Italije, z dvodnevno dnevni tisk iz SZ, z desetdev-no zamudo (najbrž zaradi predhodne cenzure) prihajajo angleški in ameriški časopisi. Največ povpraševanja pa je po modnih revijah.
0	TARIFA REDUCIDA
CORREO IGENTIN SUC. 6	R. P. 1. 910730
	
<	CONCESION 6221
L
FANTAZIJA OB PICASSU
Chicago je čisto po ameriško sprejel eno izmed največjih skulptur Pabla Picassa. Nad 10.000 se jih je zbralo, ko so odkrili največji Picassov spomenik, to je 15 m visoko kovinsko konstrukcijo, sestavljeno iz jeklenih plošč in palic. Mestna občina je zanjo Picassu plačala 100.000 dolarjev (35 milijonov pesov). Zaradi mnogih nasprotnih mnenj, doslej spomeniku še niso mogli dati imena. List “Chicago Tribune” je predlagal takšno ime: “Picassova grabežljiva kobilica” pesnica Gwenden Brooks, ki je lani prejela Pulitzerjevo, to je največjo ameriško literarno nagrado, je predlagala, da naj se spomenik imenuje “visoko hladen cvet, ravno toliko poln smisla in nesmisla kot vsak drug cvet v zahodnem delu sveta”. Nekateri z bolj skromno fantazijo so predlagali, da naj se imenuje navadna ženska glava. Med slavnostnimi govorniki je bil eden, ki je v svoja razmišljanja vpletel naslednjo interpretacijo: „V teh dneh družbenih protislovij je čudovito biti priča zdravega protislovja, ki ga lahko v nas izzove umetniško delo. Lahko se misli križajo s simboliko in pomenom, toda med nami je pristno soglasno prepričanje, da je spomenik delo genija.” Sledil je koncert krajevne, filharmonije s skladbami klasičnih glasbenikov ter so med izvajanjem vdrli beat-niki in s svojim razgrajanjem dali še svoj smisel protislovjem Severne Amerike.
DVE PICASSOVI RASTAVI V N. VORKU
New York je te. tedne prizorišče jubilejnih razstav. Pablo Picasso je priredil razstavo svojih novejših del, newyor-ški umetnostni muzej pa je priredil Picasso razstavo kiparskih del.
ALOJZIJA GERŽINIČA PREGLED SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
Ko bi šlo za golo naštevanje avtorjev in del, bi pregled svetovne književnosti na enainsedemdesetih straneh formata 11x15 cm resnično ne imel smisla. Sestavljavec bi bil le toliko izviren, kolikor bi njegov izbor bil oseben (a zato neobjektiven in praktično neuporaben) ; skromni obseg knjižice bi ga preveč omejil.
Geržinič se je lotil naloge s širšega vidika: važnejši kot enciklopedična informacija mu je bil uvod v študij književnosti, njen razvoj, periodizacija, oznaka dob in stilov. Oznake stilov so pri Geržiniču jasnejše kot v skoraj desetkrat obsežnejšem Sušnikoevm Pregledu svetovne literature. „Potrebno je, da znaš pisca postaviti v pravo dobo in veš, v čem je njegova pomembnost ali značilnost," pravi Geržinič. Zato pri avtorjih ne navaja letnic. Daši bi abecedno kazalo imen utegnilo priti prav temu ali onemu, ki bo pri drobnem Geržiničevem Pregledu obstal, je za delce značilno, da takega kazala nima. Besedilo je strnjeno, po sami zunanji razporedbi je razvidno, da Geržiniču ne gre za „zgo-dovino literatov" (primer Sušnik), temveč „zgodovino literature". Sušnikova moč je v oznaki posameznih avtorjev, Geržiničeva moč je v organični opredelitvi dob.
/ Zaradi preglednosti Geržinič deli vsako dobo glede na literarne zvrsti, v vsaki od teh pa potem skuša dati vzporeden razgled preko vseh narodov po njihovih najvidnejših predstavnikih. Tudi v tem se bistveno razlikuje od Sušnika. Pri Sušniku je vsak narod obdelan posebej in v strogem kronološkem zaporedju, Geržinič si je izbral primerjalno metodo, avtorji se mu luščijo iz dobe, posamez ali v skupinah, z njimi stilna struja narašča in upada.
Daši se Geržinič zavestno odreče prepodrobnemu navajanju avtorjev, je pregled v tem pogledu le preveč asketski. Žal je število imen skrčeno na najvidnejše in najznačilnejše zastopnike ter vsak odpravljen s čim krajšo in je-drnatejšo oznako. Za Sušnika je bila uvrstitev kakega imena mnogokrat odločilna okolnost, da smo imeli avtorja v slovenskem prevodu, vendar v tolikšni kopici imen celotne podobe to ni spremenilo. V Geržiničevem Pregledu bi malce opaznejša samovoljnost v izboru imen utegnila porušiti ravnovesje. Umljivo pa je, da je poseben poudarek na Slovencih in Slovanih sploh, saj jih slovenski študent v zamejstvu — knjižica je v prvi vrsti njemu namenjena — ne bo zlahka našel v tujejezičnih priročnikih.
Znanstveni vidik je Geržiniču vodilen in ga poudari v bibliografiji. Ker pa je Pregled namenjen mladostniku, je pisec hotel vnesti še odločen svetovnonazorski in moralni vidik. V uvodnih napotkih opozarja na nevarnosti, ki preže na bravca tudi v nekaterih najpomembnejših literarnih umetninah. Geržinič mrzi „laično“ šolo, odtrgano od moralnih in idejnih problemov.
Dobro jed včasih pohvalimo z besedami: Ima samo eno napako, da je je premalo. Isto velja za Geržiničev Pregled.
Delo je izšlo kot izredno izdanje Slovenske kulturne akcije.
K. R.
CHAGALL — OSEMDESETLETNIK
Francoski slikar Marc Chagall (po rodu je Rus) je proslavil svojo osemdesetletnico v mestu Saint-Paul de Vence, ki ima „muzej na prostem". Osebno se je udeležil zelo bučne otvoritve, kjer so razstavili 150 njegovih del. Med gosti so bili slikar Maks Ernst, pesnik Jac-ques Prevert, filmski režiser in pisec filmske zgodovine Georges Clouzot.
ČRNO GLEDALIŠČE
V Pragi so lani ustanovili takoimeno-vano „črno gledališče", ki je letos prišlo že gostovat v Jugoslavijo. Gledališče predstavlja kombinacijo igre, pantomime in kitajskega gledališča.
KONGRES SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
Peti kongres svetovne književnosti je bil v Belgradu od 30. avgusta do 5. septembra. Iz raznih krajev sveta je prišlo nad 300 delegatov. Spored je obsegal obdelavo 155 referatov, recenzij in drugih razprav. Po kongresu so za tuje delegate priredili več turističnih izletov po Jugoslaviji.
GLEDALIŠKI FESTIVAL V SPLITU
Letos je bil splitski gledališki festival v prvi polovici avgusta. Da bi bil bolje pripravljen, ga zadnji dve leti sploh ni bilo. Višek prireditev je bila upriozri-tev drame Petra Weissa „Marat - Sade" v režiji Bojana Stupice.
GORIŠKO LITERARNO SREČANJE „MITTELEUROPA“
Že nekaj let se za konec poletja srečujejo v Gorici pisatelji iz držav Srednje Evrope. Na letošnjem srečanju so razpravljali o razvoju sodobnega romana po letu 1945. Probleme romanopisja v domovini je obravnavala pisateljica Mira Mihelič, predsednica Društva slovenskih književnikov. Šele konec septembra je izšlo njeno poročilo o tem srečanju v ljubljanskem Delu; vendar ne govori o svojem referatu (najbrž bo objavljen v Sodobnosti). Pač pa podaja nekaj ostrih opazovanj. Pravi, da je med italijanskimi pisatelji in publiko, zlasti mlajšo, vzbudilo negodovanje, ko je kritik profesor Bo postavil na prvo mesto pisatelja Lampeduso in Moravio. Mlajši so Moravii odrekali tolikšen poudarek. Zagovorniki modernejših tokov so po mnenju Miheličeve preveč podčrtavali pesimizem, vendar se je tudi v poročilih o položaju nemške književnosti v Nemčiji in Avstriji uveljavljalo enako malodušje o usodi sodobnega romana. Glavna značilnost sodobnega romanopisja bi naj bila v borbah z raznimi podobami resničnosti, kakor se prikazuje predvsem v nemiru in stiski sodobnega človeka. Vendar po mnenju slovenske pisateljice Mire Miheličeve" sodobni roman ni v krizi, ker je prav na tem srečanju v Gorici zamogla priti do prepričanja, da je prav roman tista literarna zvrst, ki s svojo široko in kompleksno obliko lahko zajema mnoga protislovja, neštete nadrobnosti ter probleme sodobne družbe, da je torej umetnost, ki je v današnjem času človeštvu najbolj potrebna in sodobnemu razvoju najbolj ustreza".
Miheličeva je bila v Gorici kot uradna predstavnica slovenskega slovstva, posebej proze. Priznava, da je poslušala predavanje prof. dr. Martina Jevni-karja, ki je na tem kongresu govoril o slovenskem slovstvenem delu in ustvarjanju v zamejstvu v času po letu 1945; torej o slovstvu, ki je bilo v nedavni izdaji SM v Ljubljani v debeli knjigi Slovenska književnost 1945-65 popolnoma prezrto, razen imen Pahorja in Rebule. Miheličeva omenja, da je profesor Jevnikar o „slovenski literaturi v zamejstvu izpolnil, se pravi na tržaškem ozemlju in na Koroškem, nalogo omembe slovenskega slovstva na tem ozemlju, ter predstavil dve vodilni osebnosti te literature, Borisa Pahorja in Alojzija Rebulo v primerjavi s sodobnimi tokovi". Oba sta že poprej prejemala ljubljanski režimski placet, vendar so zamejski listi na Tržaškem poročali, da je prof. Jevnikar govoril o vsej slovenski zamejski literarni tvornosti ■— to je tudi emigrantski po drugih kontinentih. Toda tega Miheličeva ni slišala. . .
Tudi to je potrdilo nemira in stiske — za optimistično presojo njenega ravnanja pa ni nobenega razloga, saj je znano, kako daleč sega roka komunistične cezure in policije.
OHRIDSKO POLETJE
ZAKAJ JE JANEZ EV. KREK PISAL?
Vinko Brumen
'ittčni odstavki poglavja o Krekovem pisateljevanju iz rokopisa knjige SRCE V SREDINI, za petdesetletnico njegove smrti.)
Če skušamo obrniti pogled na vse Krekovo obširno pisateljsko delo, bomo pač mogli ugotoviti, da je imelo troje virov ali služilo trem potrebam njegovega celotnega dela.
Najprej je Krek bil pesnik v tem smislu, da ni samo rad bral pesniške stvaritve, ob njih užival in jih tudi z navdušenjem posredoval drugim, ampak da je čutil potrebo in moč dajati izraza tudi lastnemu umetniškemu doživljanju z oblikovanjem slovenske besede. Za šalo in oddih ali v igri je rad s svojimi prijatelji tekmoval v pesnjenju. Da je predlagal te vrste tekmo, je pač moral čutiti potrebo po takem izživetju. A moglo se je tudi zgoditi, kar nam tako lepo opisuje v svojih spominih na Kreka njegov prijatelj J. Abram, da se splača navesti v celoti: ,,Nekoč se vrne domov čez Jelovico — tam nekje od Krope. Preplezati je	moral	zelo strmo pobočje, da	se	je vzpel na Črni vrh
(1307 m) nad Kropo	ali na	Gregorjevec (1137 m)	nad	Kamno gorico; morda
je bila tudi kaka druga točka, imena ne vem več. Spominjam se pa iz Janezovega pripovedovanja, da pada od tam gori sveit zelo strmo v savsko dolino in da se nudi od tam silno lep in razsežen razgled po Gorenjski.
Pravil mi je že velikokrat o onem robu in da ga je tam vsakokrat čudovito prevzelo, da se kar ni mogel ločiti od njega. Ta dan se mu je pa prelilo navdušenje v pesem in vidno je bil sam s sabo silo zadovoljen. Komaj me ugleda, me napade z vso razposajenostjo:, Danes me pa že ne posekaš, čeprav se na glavo postaviš — pa	še vse	tiste pesmarje privleci,	z županovim Otonom vred
— vse poženem čez	Jelovico, da poskačejo drug	za	drugim v Kropo med
kovače!‘
In z vso toploto mi je jel na novo opisovati oni znameniti rob ter deklamirati pesem, ki jo je bil zložil oni dan na njem. Kar na pamet, napisal je šej ni bil. Tekla je ko gorski vrelec, srebrno zvonko, zdaj pa zdaj so ritem in rime padali ko mogočen slap — toliko se še spominjam in pa še tega, da je bilo v pesmi vse personificirano, da je vse živelo in pravcato bruhalo divji zanos orjaške ljubezni do prekrasne domovine...
Jaz pa sem zadivljen zijal vanj, končno pa ga pozval, naj pesem napiše. Zdi se mi, da jo je tudi res napisal. Jaz pa, trikrat tepec, še danes ne vem, kako da se nisem pobrigal za prepis! Morda jo pa le še ima kateri izmed pokojnikovih prijatlejev — v Kropi ali kje drugod.
Dostikrat mislim na to pesem, a nikakor ne morem reči, ali je bila kdaj objavljena ali ne. Bržčas ne..."1
Kadar je Krek prišel v tako stanje, kakor ga tukaj kakih 20 let po dogodku opisuje Abram, je pač bil pravi pesnik. Seveda, pri svojem delu se ni mogel posvetiti izdelovanju svojih pesniških izrazov in so tudi njegove pesmi in drugi njegovi spisi, kakor ugotavlja I. Dolenec, prečesto kazali jasne znake improvizacije.2
Drugi vir Krekovega pisanja je bila potreba, da se sam dokoplje do pravilnega spoznanja, da odkrije resnico o stvari, ki ga je zanimala. V vsakem svojem delu je bil v tolikih stvareh pravi novotar, da si tega ne moremo drugače razlagati, kakor da je moral zelo mnogo študirati in razmišljati. Tudi če ne bi drugače vedeli, bi morali to domnevati. In na več mestih te knjige smo omenjali, kako se je Krek s študijem pripravljal na svoje delo. Tako je nastal marsikak njegov spis in zlasti moremo v tej zvezi omeniti njegove „črne bukve“, njegov „Socializem“, njegovo brošurico o „Splošnem zavarovanju" in gotovo še kak drug njegov manjši spis.
Četudi kakor pesnik Krek tudi ni bil čisti znanstvenik, četudi je, kakor so ugotavljali njegovi kritiki in prijatelji, prevečkrat v svojih spisih dal spregovoriti tudi svojemu srcu,3 moremo pri tem vendar govoriti o Krekovem znanstvenem delu. Znanstvenem vsaj v viru in po namenu: Kreku samemu je šlo za to, da odkrije resnico, da se najprej dokoplje do jasnosti. Resnično pa se dokopljemo do jasnosti šele, ko izsledkom študija najdemo tudi zadovoljivega izraza, kar se najbolje izvrši, ko se zapišejo. Tudi zaradi tega je Krek pisal.	,
Tretji vir Krekovega pisateljevanja pa je bil v potrebi, da svoja spoznanja posreduje tudi drugim. Bil je, kakor pravi H. Tuma, velik učitelj slovenskega naroda.4 Vedel je, da se približujejo veliki dogodki, ko bo narod moral vze^ ti svojo usodo v lastne roke, a da mora biti za to tudi pripravljen. Zato ga je učil in pripravljal.
Njegovo učenje je izkazovalo razne stopnje. Najprej je pripravljal na javno delo svoje gojence v bogoslovju in druge dijake, kakor npr. visokošolce v znanih tečajih pri Sv. Joštu. To je bila Krekova visoka socialna šola. V izobraževalnih in drugih društvih, posebej še v strokovnih in zadrugah, je razširil svoje učenje na širše plasti ljudstva in bi v tem mogli videti nekako srednjo socialno šolo. Na svojih shodih in pa v neštetih časopisnih člankih
(Dalie na 6. str.)
Vsako poletje prirejajo v Ohridu poseben glasbeni in umetnostni festival. Letošnji je dosegel vrhunsko raven z izvedbo Hrističevega baleta ,,Ohridska legenda". Pri glasbenem delu so sodelovali še Svjatislav Rihter, Andre Navara, He-riškalina Čerut - Štefanska, Leonid Ko-gan, ameriška sopranistka Felicia Weat-hon, prvakinja skopske opere Ana To-fovski - Lipša in mnogi drugi. Hkrati je bila za goste pripravljena posebna slikarska razstava.
UMETNOSTNI PAVIUON ADRIA V NEW VORKU
Na pobudo slovenskega umetnostnega zgodovinarja in kritika Zorana Križiš-nika je bila na aveniji Madison v centru New Yorka odprta stalna galerija Adria, kjer bodo odslej razstave umetnikov narodov Jugoslavije in sicer jih bo v nekaj mesecih tja do pomladi nad deset. Namen galerije ni samo nuditi ameriški publiki dela reprezentativnih jugoslovanskih umetnikov, ampak tudi vplivati na obiskcvavce, da bodo umetnine kupovali in sicer po najbolj dosegljivih maksimalnih cenah. Ker je ameriško občinstvo izredno dobro razpoloženo za dela avantgardnih smeri, bodo v "Adrii” za uvod razpostavljena dela modernih struj in bo izmed Slovencev razstavljal Jože Bernik. Nekaj časa bodo kazali tudi dela takozvanih naivnih umetnikov. New-yorška kritika je novo galerijo prijazno pozdravila in je ugledni kritik Jay Ja-cob z začudenjem zapisal besede: ,,Le kako je bilo mogoče, da nam je bila ta dinamična in izvirna umetnost toliko časa nepoznana." Opozorjen na to hibo je newyorški Muzej moderne umetnosti sklenil pripraviti v svojih prostorih posebno razstavo jugoslovanske umetnosti, kjer bi bilo nad 170 del in po dveh mesecih razstave v New Yorku bi šla na potovanje po vseh središčih v ZD in nato še po nekaterih državah Južpe Amerike.
UMETNIŠKO SREDIŠČE V NEW VORKU
Kompleks poslopij na robu newyorške umetniške četrti Greenwich Village bodo preuredili v državno središče za likovno umetnost. Del poslopij na robu bodo prezidali v stavbe od 3 do 13 nadstropij. Dela bodo končana v dveh letih. V novih prostorih bodo uredeli nad 500 ateljejev in stanovanj za likovnike in njihove družine. 8 milijonov dolarjev za obnovo bodo darovala razna javna in zasebna podjetja in ustanove.
NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SCENARIJ
Letošnji kongres filmskih scenaristov je bil v Moskvi. Redne letne nagrade za najboljši filmski ecsnarij so podelili Gerardu Curyju za scenarij filma “La grande vaoudrouille” (Veliki potepuh) ter adoptatorjem tega scenerija Danielu Thompsonu ter Marcelu Julianu.
MEDNARODNI SIMPOZIJ O DRŽIČU
Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu je sredi avgusta sklicala v Dubrovnik jugoslovanski in mednarodni simpozij o Marinu Držiču. Iz Zagreba so predavali Krleža, Fran-geš in Matokvič; iz Ljubljane je prišel dr. Bratko Kreft, od drugod iz Evrope je prišlo enajst predavateljev, iz ZD pa šest. Obsežno literarno gradivo bo objavljeno v posebnem zborniku.
kreraih©
Deseti kulturni večer
POKLICANOST VSEH K SVETOSTI V CERKVI
0 poklicanosti vseh k svetosti v Cerkvi je v soboto 7. oktobra na desetem večeru Kulturne akcije predaval g. dr. Alojzij Starc.
Predavatelj je najprej nakazal zgodovinski razvoj nauka. Poudaril je, da je jasen Kristusov nauk skozi stoletja zatemnjevalo več napačnih gledanj: pretirani racionalizem, pozaba svetega Pisma, oddeljenost od liturgije, individualizem, janzenizem, napačno pojmovanje me-stanove.
V drugem delu je opisal potek koncilskega razpravljanja.
ništva in pomanjkanje ascetičnih del za razne
Jedro predavanja pa je bila obdelava 5. poglavja dogmatične konstitucije o Cerkvi. Vir in vzor in cilj svetosti, h kateri smo vsi poklicani, je Kristus in v Kristusu naše združenje z Bogom. Krst je v moči poveličanega Kristusa naš „transitus“, naša „pasha“ naša individualna vključitev v tisto novo in večno zavezo, ki je bila na očestveni način sklenjena s Kristusovo „pasho“.
Svetost, ki prihaja v nas po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, ni torej nekaj statičnega, ampak silno dinamičnega. Teži po vedno večji notranji podobnosti s Kristusom. Za uresničenje tega pa sta potrebna dva činitelja: Sv. Duh in naša z božjo pomočjo okrepljena volja.
Peta, po katerih do cilja hodimo, so pa nujno različna in mnogovrstna. Mnoga so tudi sredstva na poti k svetosti, a prva in najpotrebnejša je ljubezen. Najvišja oblika ljubezni, ki je vez popolnosti, pa je tista, ki se izraža v trpljenju in žrtvi življenja.
Po predavanju je bila debata, Večer je vodil v imenu teološkega odseka p. Alojzij Kukoviča, ki se je ob koncu še posebej zahvalil predavatelju in številnim navzočim.
UKRAJINSKA SKUPNOST v Buenos Airesu je v nedeljo 8. oktobra proslavila petdesetletnico oklica samostojne ukrajinske republike, ki je trajala od februarja do konca oktobra 1917. Za Slovensko kulturno akcijo se je prireditve udeležil predsednik Ruda Jurčec.
■— Založba Svobodna Slovenija je izdala te dni povest Marijana Marolta „Rojstvo, življenje in smrt Leopolda Kavška".
TONE FAJFAR O EDVARDU KOCBEKU
Tone Fajfar je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izdal knjigo spominov „Odločitev“ na dobo svojega delovanja v OF, in se postavlja za voditelja krila tistih krščanskih socialistov, ki so bili levo, proletarsko krilo tega gibanja (po letu 1945 je Fajfar skupno z Marijanom Brecljem oficielno zaprosil za članstvo v komunistični partiji). Napetost med intelektualci in delavci v krščanskem socialističnem gibanju je bila vedno prisotna že pred drugo svetovno vojno, kakor je bilo sicer dejansko že v vsem socialističnem gibanju in je še danes (gonja partije v Sovjetski zvezi proti književnikom) ter ji daje Fajfar jasno razlo-žitev že takoj po prvih stavkih, ko na str. 19. piše: „Krščanski socialisti v OF so v prvem času imeli svoje interno glasilo Slovenska revolucija. Medtem ko ima prva številka splošen frontovski značaj, dobivajo naslednje številke ... zelo ideološki prizvok Kocbekovih nazorov o nalogah katoličanov v revoluciji, raznih dilemah, ki jih je predvsem čutil sam Kocbek. Ti sestavki so pisani tako nabreklo moralno-filozofsko, da so bili preprostim ljudem in zlasti delavcem — krščanskim socialistom, jedru krščanskih socialistov tuji in težko ra-
ebmsi im ebserja
NEKAJ OBROBNIH MISLI OB REŽIJI SIMČIČEVE IGRE „KRST PRI SAVICI

Nikolaj .J eločnik
Na Krst me vežejo spomini mladih nog.
V tretji nam je bil za profesorja slovenščine dodeljen Ivan Pregelj, le n el mescev, preden so ga znanivci in glasniki jugoslovenstva, belgrajstva, čaršije, pl Sanjave! slovenske zastave, ki sb nas obmetavali z ,,zadnjimi ostanki pasjega plen1™ nia“ in nam trgali Cankarja iz šolskih čitank, predčasno upokojili, ker jim je ' s svojim slovenstvom nadležen... Poleg vse bogatije znanja, spoznanj in novih s'1 tov, ki nam jih je butcem odpiral s svojim vesoljskim razgledom, nam je Pregelj » kril tudi Prešerna. Mnogim, meni prav gotovo. Za kraj šolskega leta nam je i šolsko nalogo velel v prozi napisati sloviti Črtomirov nagovor na vojščake iz Uvo‘i v Krst. Kako majhni smo bili, kako zares šolske, šolske, šolske so bile naše nalog' Pri vseh tridesetih ali kaj je m bilo, ki bi bila vredna, da bi jo pisec pred razrede' naglas bral, kot se je to prej vedno prigodilo najboljšemu spisu. Še ga vidim Iva" Tolminskega, kako je zrasel pred nami, četudi je bil po postavi droben in majhen, jL
je stopil na kateder, z nekakšnim prezirom vrgel zvezke na mizo: tako je brez besš)” zadosti zgovorno povedal, da so naloge zanič. Potem je velel pisati popravo. L
~ ~	~ ~ ~	v\ n r\	v T	/d ~i 1	J- •	1 - f, -1.	7	T-» t	J. -i . . J	__I_ II
poprava pri njem je bila vselej njegov diktat: kar naj bi študentje napisali, 'i.' sam stvarjal in prednašal, s povdignjenim glasom, z dvignjeno desnico, z nekakih v drug, nam tako odmaknjen svet zazrtimi očmi. Še mi zveni prvi stavek, ki ga L, izgovoril, težko ga pozabiš: ..Bratje! Junaki!..." Samo to dvoje, dva vzklika, dvCJ
tako preprostih, tako zares človeških besed. In vendar je z njimi v trenutku pričan pred nas Črtomira in Ajdovski gradeč in junake in Valjhunovo moč in vihar in stra^,
ITI	T rv> O 4- n r* v-v /-\ VVI ^ X rr«-* ttt-« I -i/-v	<< I 1	1I	^	^ .J y-v .■ „
ki „krog vrat na pomoč zavpije...", in kataklizmo usode in. . .
Meni vsaj je dal Pregelj s popravo tiste šolske naloge o Črtomiru ključ za P4: šerna. Poslej sem se začel z nekakšnim svetim strahom bližati pesniškemu sv40 genija iz Vrbe. Poslej sem se tudi znova in znova vračal k Uvodu in v Krst in spf k Uvodu, dokler mi ni petošolcu Ferdo Kozak, ki je nasledil Preglja pri slovenšč<5L velel, naj naštudiram ves Krst — na pamet... Sem ga, v dobrih dveh tednih. sem mu ga moral posebej prednašati, samo zanj: takrat sem prvič zares igral pIJL pozornim poslušavcem, pred izurjenim in kritičnim gledavcem, igral Krst, ves, tL začetka do kraja. To je bilo po šoli. Ko sem šel sam po tihih hodnikih, je bil v začetek. Morda se je takrat nezavedno spočelo, kar v teh dneh vnašam v predst^j*
Simčičeve igre, ki jo pripravljamo. Ob pripravah na bližnjo uprizoritev se mi S?
in spet spovračajo te mladostne, študentovske zgode. Obakratno srečanje s Krsto1
lol.
naj pri Preglju, naj pri Kozaku, daje zdaj svoj sad. Hvaležen sem obema, četA ne bosta teh vrstic brala, ker sta oba že „unstran Karonov’ga broda. . Pa bo za lepo misel, obema v opombo.
Z Zorkcvim „Krstom pri Savici" sem se v prvo srečal med vojno, ko mu je k breto za opero, ki jo je komponiral Matija Tomc, tiskal Tine Debeljak v SlovenčevC koledarju. Drugič sem ga bral deset let pozneje, že v zdomstvu, ko so mu Katol^j*'
ga oral deset let pozneje, ze v zaomstvu, ko so mu Katoo-Jj ne več operni libreto, marveč prvo gledališko besedilo za odr6 ki so ga tako uspešno uprizorili na Repentabru nad Trstom, V
ko skušamo slovenskemu gledavcu v
igranje, tisto, prostem.
Tretjič se srečujem z njim zdaj, ko skušamo slovenskemu gledavcu v Bue%.') Airesu predstaviti dokončno obliko Simčičeve stvaritve, potem ko je šla čez torordjo,, in mendoški oder, mimo ponovne letošnje predstave na Repentabru. Dokončno oblici' pravim, ker odrski tekst, ki je predlanskim izšel v Knjižni obliki, je kot, kot bi |Se' letnicah sodil, plod dvajsetletnega snovanja, dela, stvarjanja in prenarejanja. 19] Simčičeva igra — sam jo imenuje igra — je v sčeničen okvir povezan niz
kov in dogodb, življenjskih usod in sporov človeških značajev, ki jim je vir in zali(, tek, spočetek in vodilo prej in poslej genialna Prešernova pesnitev. Morda je phy ■
■f	TJ VO C O Vri	11	i n i /—»t t i	^ IT-*-. I	1   O; X : ..J   vi 1. . ‘
ta zvestoba Prešernovemu ne dovoli pravšnega dramatičnega zagona in pogona, četudi ne na škodo predstC^ Nasprotno: s tem, da Simčič ni ustvaril drame, tragedije, samostojnega Krsta (f
epu in njegovi osnovni črti tisto, kar Simčičevi stvaPJj^
Savici, marveč je ostal zvest Prešernovi zasnovi in namesto klasičnih dramskih
ht
predstavlja gledavcu le scenično upodobljene spore, zaplete in razplete Prešern0^ pesnitve, nam je posredoval izvirno gledališko delo, ki ima za gledavca in igr»V in še posebej za režiserja svojski čar. Vnašanje novih oseb v znano zgodbo ljubeL° med črtomirom in Bogomilo, njune tragedije, zle sreče in slednjič odrešenja Lu veličini in čudežu Bogu zavezane deve, popestri, požlahtni in zaglobi pog,1 -d 'tj ^ oba_ glavna junaka. Pa naj je to že vojaško izklesani lik vojvode Valjhuna, ali
liničnee-a mladca Gnimira. tra.p-ična žrtev Crtnmirnve dušne- razklanosti, kot -L 0
liničnega mladca Gojmira, tragična žrtev Črtomirove dušne razklanosti, kot “L11 Plunkarja, ki se v baladni noči Ajdovskega gradca razraste v pravšno podobo vi^ ® starodavne grške tragedije. Ta Simčičev dramatični napon s povezanostjo in pr®?^'1
tanjeni različnih značajev, ki so včasih nakazani le z bežno potezo, pa vendar 1’ pričljivo, pridvigne tudi osnovno misel igre, ki je sprava med brati SloVT^..-!
v žrtvovanju in ljubezni ob jutru nove, krščanske ere slovenskega rodu. Šest je slik, prizorov, ki povedejo gledavca v svet Bogomile in
Črtomira. q
so to scenični črteži, kot zaključeni prizori: globoke impresije, ki blisnejo iFjSt, gledavčevih oči, ga ne utrujajo z dolgoveznim psihologiranjem in modrovanji s0®|
nega gledališkega iskanja, a ga vendar vznemirijo dovolj in dramatsko VzbU1': da se lahko po moči 'lastnega doživljanja in doživetja vzpne v višji, pravljični l
poezije in teatra, kjer naj ga zajame in prevzame resnična gledališka katarza.
Na vencu teh šestih podob smo gradili tudi scenični okvir bližnji predS^L^ Sceno je po režiserjevi zasnovi zamislil in izdelal eden priznanih mladih argentinfj ‘ scenografov, absolvent Višje šole za scenično umetnost v Teatro Colon. A11 Diaz de Mendoza je iz zasnove, ki smo mu jo nakazali — in v naši režijski za^j je zasnova Ajdovski gradeč, vir in sprožilo Črtomirove in Bogomiline, vseslove1’'
za sceno Ajdovskega gradca v Simčičevi igri „Krst pri Savici"
'i, Andres Diai de Mendoia, Črtež
M
i
sSgedij® bratskega spora in krvi! — izpeljal sceno iz začetne rožnate luči, mimo plačno sivih dni tegobe, vojne in nezgod, do poslednje apoteoze s prizorom Črtomi-*vega krsta, ki mu botrujeta Bogomilina ljubezen in odpoved. Ajdovski gradeč jr' Nakopičena gmota, nagnite ruševine, mrtvo kamenje in skaljia, ki stiska in duši [ r v sceni je ta podoba očitna —, je poganska tema in vihar v dušah. Bled v Iju-•opni in Bled v veri je otok miru, otok vere, upanja, živosti, življenja. Da Črtomir jrpeže resnični otok miru, kjer božji križ steza svoje roke v nebo, mora v povezavi až| Nevidnim Bogom, ki ga sluti sprva nezavedno, a slednjič zavedno, streti začarani t?°g in obroč Ajdovskega gradca; skozi gozdove pete slike mora za svitom jutra, m1 ga v šesti čaka ob Savici, da dopolni Bogomilino obljubo in izpolni poslanstvo, jeft1 Nlu je Savlu-Pavlu dodeljeno od zgoraj, poslanstvo, ki ga tik pred krstom — ved-v naši zamisli — čudežno doume in sprejme z veselim srcem. sjiiL Režiser in scenograf sledita tej osnovni zamisli in ji skušata najti odgovarjajoči Ijpanji izraz, živo podobo z naglim menjavanjem prizorišča, ki se kaže bolj v abstrakt-jA'’} kot konkretnih črtah, realno sicer, a vendar poetično pridvignjeno, stilizirano, Ijji nakazovano kot nakazano — vse pri odprtem odru; z dinamiko igranja, z in-3fi|Jhuni podajanjem drame, ki se odigrava v dušah, z realističnim, pa vendar pri-jAjgnjemm igralskim prednašanjem: nevarna kleč za igravca je tod verz, naj bo sjjjjNičičev, naj Prešernov, ta še posebej! Posebna vloga je odkazana svetlobnim učin-[otfjN, ki tokrat nimajo, kot celotna scena ne, zgolj dekorativne naloge, marveč so tiiijNČena vsebinska plat cele predstave; isto velja za glasbeno spremljavo. Obleke 4af0 zgodovinsko dognane noše, marveč stiliziran kroj, ki naj poudari značaj osebe, : NNo igravec predstavlja, v barvnih tonih pa njegovo notranjo dramo in vzdušje, e L Tako naj bi šla ta predstava mimo gledavčevih oči kot barvita, plastična, v slo-4“ gledališke gradnje in podobe impresionistična freska, z baladno grozotnostjo in lir[j‘cNo dvignenostjo, kot fragment, drobec z mozaika slovenskega pokristjanjenja, rsf Naj v mnogočem pobudi nove misli in osvetli mnoge značaje, t Naša predstava nima namena prikazovati slovensko zgodovino na odru. To nalogo vdano in spoštljivo prepuščamo kronistom in zgodovinarjem. Priložnostni poroče-.eCec, ki po predstavi očital in oponašal predstaviteljem zgodovinske netočnosti, ana-
,i0Nizme in podobne naglavne grehe, kot se je pri naših predstavah to že ponovno l]il*j0(lilo, naj se zaveda gornjega; zraven pa še; da teater in zgodovinopisje nista so-(Nhi ustvarjalni veji, marveč delata in delujeta po docela različnih zakonih. Čez l? Pa velja, kar je bilo po velikih dramaturgih ih gledališčnikih že zadosti pribito: )gC0ga gledališča ni upodabljati zgodovino, marveč predstavljati konflikte človeških j8^aNajev, ki tko in pno dramatično dejanje; biti svoji dobi in času zrcalo in odtisk, pi:v Pravi samo videz resničnosti, ne pa resničnost samo. Gibalo in cilj gledališke ri;ij0t,Nosti je človek, prav zato je teater od vseh človeku najbližja in najbolj ;t4agcva umetnost, človek pa je človek, po duši in po srcu vedno človek in nič več i {j 1 človek, pa naj danes, naj pred tisočletji, naj čez tisoč let. .. oDL In prav za človeka, za slovenskega človeka v stiski časa in stiski lastne razkla-
■»Sr
prav
gre v Krstu pri Savici. Za črtomira, ki je oče novega, krščanskega slovenstva.
r&V Bogomilo, ki je s svojo žrtvijo in odpovedjo, z bolečino svoje osebne žaloigre, z zmago svoje žive vere bakla in blisk v temo sodobnega Ajdovskega gradca. a R-Vse Slovence, Valjhunove potomce in dediče, ki so meč zamenjali za plug in bojno i ; za godčevo plunko poezije in vere v zmago lepote v radovoljnem objemu križa, nam ga prinesli Modest in njegovi. Res so osebe Prešernovi junaki, res so
d so
sh alske podobe Simčičeva stvaritev, a ti junaki, ki bodo v Prešernovi in Simčičevi vjo^edi spregovorili na odru, so junaki našega časa, zdaj in tukaj, sta Črtomir in -efj, ?ojniia (]aneS) z dušno zornostjo in problematiko sodobnega slovenskega človeka do-P ln v svetu. Svojo žaloigro doživljata, kot bi jo danes, tu, med nami doživljala.
odločitve in sklepe delata, kot jih sodobni človek stori. Njuna stiska je stiska j 'n dni in njuna zmaga je vera v vstajenje slovenskega pokoncilskega človeka.
Po hotenje, prikazati v Bogomilini in Črtomirovi in Valjhunovi in Duhovnovi piV^ojniirovi podobi nas same z vso nam lastno in nas morečo problematiko, je bil ;0o| °Vni jn prv; I)amen režije. Vse scenično prikazovanje temu služi, iz tega živi. uPj g \e smo svoj namen' dosegli, bodo povedali kritični poročevavci, ki prav gotovo s'ii , ajo ne bodo štedili, kot gotovo v pohvalah ne bodo preskromni. A ne da * prednjačiti z zagovori in uroki pred žlahtno kritiko, ki si
ste
i
z zagovori in uroki pred žlahtno kritiko, ki si jo maro vsak ustvarjavec iz srca želeti, sklepamo gornje misli in opombe z Drabosnjakovo
Mi ne igramo, da bi čast imeli ali da bi hvalo od ljudi želeli; vsa čast bomo mi Bogu dali ino ljudem za ekzempel igrali!
znmljivi. Kocbekove ideje, da razširi področje skupine od krščanskih socialistov... na vse krščansko ljudstvo in da si naloži ambiciozno nalogo voditi in prepeljati slovenske katoličane na napredne pozicije in navsezadnje obdržati to idejno vodstvo tudi v porevolucionarnem razdobju, vse to je povzročalo ves čas osvobodilnega boja mnogo trenja s komunisti, ki so se bali objektivne nevarnosti, da bo postala krščanska skupina nova klerikalna stranka, ki bi v njej lahko prevladala stremljenja politično zaostale množične baze, na katero se je obračal Kocbek in njegov najožji krog... Videti je, da je KPS takrat precenjevala pomen Edvarda Kocbeka in podcenjevala vlogo krščanskih socialistov glede vpliva na ljudske množice. . . Kocbekova zamisel pa je bila zlasti katoliška nazorska skupnost, ki naj v nekem smislu nadomesti staro klerikalno stranko, seveda s pridobitvami in spoznanji narodne in socialne revolucije. Kocbek je hotel reševati slovensko krščanstvo v prihajajočem razdobju, krščanski socialisti pa so hoteli socialno revolucijo in enotnost delovskega razreda. V tem hotenju je tudi dvojnost tako imenovane krščanske skupine v OF. Delavsko krilo je šlo brez pridržka v ustvarjanje enotnosti... delavstva kot razreda., medtem ko je Kocbek stalno vzdrževal napetost na nazorskih in moralnih vprašanjih ter hotel ustvariti protiutež partiji in dialektičnemu materializmu. Ta nasprotja so se razvozlala šele nekaj let po vojni...‘‘
Fajfarju je pri tem ušla druga resnica, ki je npr. v ruski politiki vidna že od oktobra 1917, pri nas pa dejansko že od Blevreisovih časov, in sicer borba med strankinimi funkcionarji -aparatčiki ter kulturnimi delavci - utemeljitelji ideoloških osnov kulturnega in političnega narodnega oblikovanja. Takozvana zgolj „delav-ska enotnost" je v vseh kom. partijah samo kritika za totalitarnost idejno revnih strankarskih funkcionarjev - aparatčikov v borbi proti razvoju idejnih tokov. Fajfar se moti, če pravi, da „so se nasprotja razvozlala po letu 1945 —to je po vojni" (str. 109) in danes je temu dokaz razvoj v vseh strankah, tako na vzhodu, kakor na zahodu; ravno ta napetost je verjetno edini pogoj za osvojitev pravih svoboščin za človeka in vse človeštvo. Ko je vstopil v partijo, se je Fajfar že podredil diktaturi in disciplini aparatčikov, ki so povsod nujno prava cokla za resnični napredek v rasti duhovnih vrednot. Kocbekova krivda pa je — in je še (glej Listina), da je usodo slovenstva podredil ciljem marksistične revolucije.
— Zbori, solisti in tolkavci Slovenske filharmonije so imeli v okviru turneje po Italiji koncert tudi v Turinu, kjer so v veliki dvorani konserzatorija Giuseppe Verdi pod vodstvom Sama Hubada nastopili s Tretjim Bachovim Motetom in „Svatbo“ Igorja Stravinskega, verjetno zaradi teh, v Italiji zelo redko izvajanih skladb. Italijanski kritiki so z velikim poudarkom hvalili stilno izvajanje orkestra in temperamentno dirigentovo interpretacijo Stravinskega z odličnimi gosti.
— Univerza v Kentuckyju, ZD, je letos organizirala dvajseto srečanje za študij tujih jezikov. Prof. Elizabeta Pribič je bila povabljena, da predava o problemih slovanske ak-centologije. Zborovanje znanstvenikov je bilo 21. aprila v Lexingtonu, v Kentuckyju.
KMALU BO MEDDOBJE DOTISKANO. — STROŠKI NARAŠČAJO, PROSIMO,'PORAVNAJTE ZAOSTANKE IN PRISPEVAJTE ZA TISKOVNI SKLAD GLASA!
ZAGREBŠKA OPERA V SALZBURGU
Na letošnjem festivalu v Salzburgu je dirigiral Musorgskyjevo opero „Boris Godunov" Herbert von Karajan. Povabil je k sodelovanju osemdeset članov Zagrebške opere; solisti pa so bili člani dunajske Opere.
-— Akademski pevski zbor iz Ljubljane je bil sredi avgusta na daljšem poletnem taborjenju v Premanturi v Istri. Člani so tam naštudirali nov spored za jesenske nastope. Zbor je imel dva koncerta v Medulini, kjer je mednarodni letoviški autocamp. Povabili so jih tudi v Pulj, kjer sd bili navdušeno sprejeti pri koncertu na terasi hotela „Zlata stena".
— Med vsemi pisatelji iz Jugoslavije je na Poljskem najbolj znan Nobelov nagrajenec Ivo Andric. Njegova dela so vsa prevedena in je med občinstvom za njegov opus največ Zanimanja. Prvi prevod datira iz leta 1921, prva knjiga pa je izšla v letu 1937. Pripravljajo celo zbrana dela Iva Andrica v devet knjigah. Največ je prevedel v poljščino Alija Dukanovič. Dukanovič je pred dobrimi dvajset leti odpotoval iz rodne Bosne na Poljsko in se tam naturaliziral. Knjige izhajajo povprečno v nakladi 10.000 izvodov.
— Na festivalu v Saint Tropezu ob Ažurni obali bi letos v juliju morali uprizoriti tudi dramo „Želja, ujeta za rep", ki jo je pred 23 leti napisal Pablo Picasso. Delo pa dejansko nikdar ni moglo na pravi oder, ker je policija imela pomisleke in je povrh še cenzura terjala nekaj črtanj. Doslej so jo izvajali samo v zaključenem krogu. Letos pa so mislili, da je čas delo že toliko obrusil in bi torej moglo brez kakih pretresov pred široko publiko. Zaradi poletne vročine so bile vse prireditve na prostem pod velikim šotorom, ko pa je nameravala biti premiera Picassovega dela, si je policija pomagala s tem, da je izvedbo prepovedala in sicer iz strahu, da bi v šotoru mogel nastati požar in domača gasilska četa gašenju ne bi bila kos.
— Na festivalu v Bayreuthu je doslej že nekaj let dirigiral Wagnerjeva dela Karel Bolim. Letos mu je bolezen preprečila sodelovanje in zato so naglo najeli dirigenta Otmarja Suitnerja za izvajanje „Renskega zlata" in Siegfrieda".
— Pred kratkim je umrl pesnik Lan-gsten Hugges, najbolj znan črnski književnik v ZDA. Dolgo vrsto let je bil dopisnik ameriških listov iz Moskve v časih pred drugo svetovno vojno, zadnja leta pa je preživel kot ravnatelj črnskega gledališča v newyorškem črnskem predmestju Harlemu.
— Italijansko literarno nagrado je za leto 1967 posebna žirija prisodila pisateljici Ani Mariji Ortese. Tokrat je bilo nagrajeno njeno delo “Miseri e poveri” in je znašala milijon Lit (1.500 dolarjev).
— Med pobratenimi mesti Ciotat v Franciji in Kranj v Sloveniji se navezujejo plodni kulturni stiki. Mladinski godalni orkester iz Kranja je 6. avgusta odpotoval v La Ciotat ob ažurni obali, kjer je imel več uspešnih koncertov v glavnih letoviških središčih.
ALI SMO SLOVENCI ENAKOPRAVEN NAROD V JUGOSLAVIJI
Težko bi našli v zbirki Žebotovih sestavkov, izdanih v knjižni obliki, jasno izraženo ugotovitev, da Slovenci v sedanji Jugoslaviji niso enakopravni; avtor celo meni, da bi bilo vse v redu, če bi iz sedanje federacije kot ena izmed šestih republik Slovenija postala del konfederacije, seveda izhajajoč iz sedanjega ustavnega in družbenega reda. Ljubljanski Naši razgledi pa so 29. julija 1967 objavili članek „Jezik in naša predstavništva", kjer neki Daniel J. Božič iz Montreala v Kanadi piše:
„... Prištevam se k tistim Slovencem, ki so odšli v svet nezagrenjeni, brez pečata zadnje vojne. Na Jugoslavijo gledam kot na državo, kjer živijo slovenski narod in drugi bratski narodi, čutim pa se bolj Slovenca in bore malo Jugoslovana. Rodil sem se namreč v Srednji Italiji, študiral sem v Italiji, Jugoslaviji in Kanadi in sem kanadski državljan. — Prebiram slovenske časopise kar od kraja. . in zadnja čase naletim na marsikateri članek, ki obravnava status slovenskega jezika v širši domovini, upoštevanje slovenščine v trgovini, na tujih predstavništvih ter v zveznem merilu sploh. V članku Aktualnost brez naslova (NR, XV, št. 19) se pisec... osredotoča na vprašanje proporcionalnega sestava jugoslovanskih predstavništev v tujini. V tej zvezi npr. navaja, da v Pragi že deset let ni nobenega Slovenca. Govori tudi o ča-sipisih, ki so na voljo tamkajšnjemu predstavništvu (le eden je v latinici — iz Zagreba), drugi so v cirilici, da o slovenskih sploh ne govorimo. Pisec tudi omenja dejstvo, kako na Češkoslovaškem strogo upoštevajo proporcionalnost narodnostnega sestava republike.
. . . Ali smo Slovenci v Jugoslaviji de faeto v praksi priznani kot samostojen, neakopraven narod? Gre za aplikacijo ustavnih določil v vsakdanjem življenju. Vsakomur, ki je količkaj potoval, je lahko jasno, da po jugoslovanskih predstavništvih po svetu nismo upoštevani proporcionalno... V Kanadi npr. na ambasadi v Ottawi ali na konzulatu v Torontu se lahko človek pogovori v srbohrvaščini, francoščini in angleščini, slovenski jezik pa jim je tako tuj kot finski... Spoštovanje ustave v okviru same Jugoslavije mi je znano po pripovedovanju znancev,. . . še bolj po pisanju časopisov v Sloveniji sami. V uradih in ustanovah zveznega značaja Slovenec ne pride daleč v svojim jezikom... Kolikor mi je znano, poslanci v zvezni skupščini uporabljajo samo en jezik — srbohrvaški. Ali ni že čas, da inštalirajo naprave za istočasno prevajanje.
Govorim iz izkušnje, če povem, da srbohrvaški jezik v svetu nima večje veljave kot slovenski. Kjerkoli obstaja v Kanadi na univerzah oddelek za slovanske jezike, so zastopani ruski, poljski, ukrajinski in morebiti češki jezik. Slovenski in drugi so po navadi le dodatni. Težko mi je pri srcu, kadarkoli naslovim pismo v slovenščini na jugoslovanski konzulat. Odgovor je vedno v srbohrvaščini. Slednja je lep jezik, kakor so lepi mnogi drugi; zakaj to delajo? Zadnje čase pišem raje v angleščini, toda odgovor je še vedno v jeziku naših bratov."
Tako gleda ne položaj slovenskega jezika rojak v Kanadi, ki ni bil rojen v Sloveniji in je kanadski državljan. Prav nič ne berači s kakim prosjačenjem o nekem imaginarnem ekonomskem samoupravljanju ali o slabokrvni posredni »demokraciji" v neki Zvezi delovnega ljudstva, podrejeni komunistični partiji. In to delovno ljudstvo ne bi bilo priznavano niti kot slovensko, ampak kot delovno, del narodno brezbarvne proletarske mase, vse z vidno ostjo proti intelektualcem, ki pa ne gredo na živce oblastem samo v domovini, ampak tudi raznim strankarskim funkcionarjem drugod po svetu. * ★
(KREK LITERAT... dalje s 3. str.)
pa je širil svoje nauke in navduševal zanje prav vse ljudstvo; tako je vso našo domovino spremenil v veliko osnovno šolo socialnega izobraževanja. Vse to njegovo delo bi mogli imenovati tudi agitatorsko, saj beseda nima nujno slabega romana; bilo je delo, s katerim je hotel prebuditi in razgibati vse ljudstvo, da bi se zbralo v društvih in stranki ter si priborilo pravice, ki so mu šle.
Mnogo je Krek napisal, v nekem pogledu preveč. A bilo je nujno, silno nujno, kakor je sam prevedel besede Leona XIII.5 In kakor ni mogel ali ni utegnil dognati svojega pesniškeg;a izraza, tudi drugih spisov ni utegnil dodelati. Sprožil pa je z njimi toliko vprašanj in stresel toliko pobud, da bi imela cela armada kulturnih delavcev dovolj opravka, če bi hotela vse rešiti in izvesti. Prav ima nemški pregovor, ki pravi: Ko kralji zidajo, imajo tudi težaki dovolj dela. Kraljev je malo, a Krek je bil in je ustvaril zadosti prilike za delo — celo za nas.
★
J Mentor 14, št. 7-8 (april 1927), str. 166.
2 J. Ev. Krek, Izbrani spisi I (Ljubljana 1923) str. 38.
y Prim. A. Ušeničnik: Čas XX, (1925-26), zv. 3-4, str. 99 in sl.
4	H. Tuma, Iz mojega življenja (Ljubljana 1937), str. 412.
5	J. Ev. Krek, Socializem. Izbrani spisi III (Ljubljana 1923), kjer govori o okrožnici Rerum novarum.
PANORAMA IZ N E W Y O R K A
New York, septembra
SAMUEL PEVSNER JE UMRL
V Washingbonu je 84-leten umrl rusko-judovski pisatelj in časnikar Samuel Pevsner. Bil je prvi višji uslužbenec sovjetskeg-a zunanjega ministrstva, ki je leta 1928 kot tiskovni ataše sovjetskega veleposlaništva v Rimu izbral svobodo. Živel je v Italiji do začetka druge svetovne vojne ter pozneje emigriral v Združene države, kjer je bil dopisnik za razne emigrantske liste. Najbolj znana njegova knjiga je ,,Dvojno življenje Evna Azeva“, biografija naj-slovitejšega agenta ruske carske politične policije Obrane, ki pa je hkrati za denar služil in organiziral atentate na boljševike. Pevsner je v tem življenjepisu prvi razodel, da je bil med bivanjem v Švici eden vodilnih plačanih špijonov Obrane tudi Lenin, ki je carski policiji ovajal ter z njeno pomočjo spravljal spoti doma in v tujini soko-muniste, katere je imel za svoje tekmeec. S tem je začel tradicijo, katero je pod Stalinom v Moskvi in Jugoslaviji tako zvesto nadaljeval Tito, v Sloveniji pa sta se po njej ravnala Kidrič in Kardelj. Najznačilnejši primer te njune zvestobe Stalinu in njegovim načelom je smrt Toneta Tomšiča, prvega organizacijskega sekretarja KPS, ter dr. Aleša Stanovnika, voditelja krščanskih socialistov v OF, ki ju je Kidrič-Kardeljeva VOS spomladi 1942 izdala Italijanom, da so ju namesto nje ubili oni.
KULTURNO POLITIČNI ŠKANDAL
Spomini Svetlane Stalin Alilujeve obetajo v Združenih državah postati še večji kulturho-pilitični škandal, kakor pa je bila Manchesterova apoteoza J. F. Kennedyja ,,Predsednikova smrt“. Odlomki iz Svetlanine avtobiografije, ki jih je za nekaj sto tisoč dolarjev honorarja objavil tednik Life, so v pričakujočih bravcih zbudili hudo razočaranje. Pisani so v slogu nekakšne naivne otroške bajke, kot do Stalinova hči ne bi bila že v zreli pameti preživljala obdobja strahotnih predvojnih likvidacij, ko so v Sibirijo ali v smrt izginili domala vsi njeni ožji sorodniki in celo njen prvi zaročenec Morozov. Vojnih in povojnih časov do očetove smrti iz njenega primitivnega pripovedovanja skoraj ni moč zaslutiti. Le sem pa tja da kak odlomek sumiti, da je Svetlana globoka, občutljiva in tragična ženska, ki ogromno ve in za kakršno jo je javnost imela po njenih redkih izjavah in tiskovnih konferencah. Krivdo za to spačenje in politično dezinfekcijo njene knjige pripisujejo Georgeu F. Kennanu, bivšemu ameriškemu veleposlaniku v Moskvi in Belgradu, poglavitnemu zagovorniku popolnega popuščanja Sovjetom, ki hoče iti v zgodovino kot tvorec končnega sporazuma med USA in SZ, tudi za ceno osnovnih ameriških — in svobodnega sveta —-koristi. Kennan je takoj po Svetlaninem prihodu v Švico letel tja, da bi jo pregovoril, naj ne hodi v Ameriko in da bi si pridobil politično botrstvo nad njenim pisanjem. Namen obojega je bil preprečiti, tudi s črtanjem resnice, vse, kar bi po njegovem lahko škodilo uvajanju in krepitvi domnevnih dobrih odnosov med obema deželama. Kaže, da se mu je le posrečilo zvodeniti vso udarnost najbolj dramatične priče za polom komunizma ob petdesetletnici njegove krvave ostvaritve v Rusiji. Kennan zdaj pripravlja za potrditev svojih utvar o možnosti in koristnosti sožitja s sovjetskim in svetovnim komunizmom spomine na svoje dolgo službovanje v Moskvi. Tam, kakor pozneje v Belgradu, je bil bolj veleposlanik za Sovjete in njihove koristi pri ameriški vladi kakor pa narobe. V njih bo skušal dokazovati, da je celo krvavo Stalinovo obdobje bilo samo normalna stopnja v razvoju sistema, ki je za Rusijo, če ne za svet, najboljši in s katerim se da pametno shajati. Kennan je s pomočjo svojih starih zvez v washington-skem zunanjem ministrstvu v tem prehitel — in se mu smrtno zameril — drugega kulturnopolitičnega mrhovinarja ameriške razumniške levice, Arturja Meierja Schlesin gerja Jr., harvardskega uradnega „zgodovinarja“ Kenne-dyjeve ere (,,Tisoč dni“). Ta je letel v Moskvo nekako • hkrati z drugim takim zgodovinarjem (,,Kennedy“), Theo-doreom Sorensenom, piscem govorov in poslanic za pokojnega predsednika, da bi sovjetsko vlado pregovoril, naj pri ameriški intervenira, da bi Svetlanini spomini sploh ne izšli, ali pa da bi objavo odložili na čas po obhajanju petdesetletnice boljševiške revolucije v novembru letos. Kakor Kennana tudi Schlesingerja žene skrb za „dobre“ odnose med USA in SZ ter skrb za lastno slavo. Johnso-
nova vlada je za vse ostala gluha, češ da je tisk v Združenih državah svoboden, in založba Harper & Row je neomajno ostala pri prvotnem datumu izida — 2. oktobra letos. Revija Esquire napoveduje v novembrski številki senzacionalna odkritja o političnih, denarnih in drugih spletkah okoli objave prodaje spominov trpečega, zbeganega bitja, ki ni prišlo v Ameriko iskat drugega kot miru in Boga zase ter možnosti resnice za človeštvo.
POSMRTNA SLAVA
Do psmrtne umetniške pravice je začel v Združenih državah zdaj prihajati veliki norveški pisatelj Knut Ham-sun. Pred kratkim sta tam v novih prevodih izšla romana „Glad“ ter „Na zaraslih stezah". Uvod v prvo knjigo je napisal nihče drugi ko sloviti ameriško-judovski pisatelj Isaac Bashevic Singer, ki pravi, da je Hamsun „oče moderne literature v vseh aspektih — po svoji subjektivnosti, fragmentarnosti, rabi prebliskov za nazaj in po svoji liričnosti". Hamsuna so na Norveškem po vojni obsodili na ječo, norišnico in sramoto zaradi kolaboracije" z Nemci in tako je bil zlasti v Ameriki po intelektualni levici preklet in prepovedan vse do zadnjega, zakaj zanjo je še vedno greh samo tisto, kar bi zaudarjalo po desnici; kolaboracija s komunizmom in vdinjanje njegovemu totalitarizmu, ki nujno vsebuje izdajo lastne dežele in vseh človeških vrednot, še vedno vodi kvečjemu do Nobelove nagrade — Šolohov, Sartre, Andrič, itd. Zanimivo je, da so prevode del tega kolaboracionista" začeli zdaj ponatiskovati tudi v Ljubljani, v tem ko si hlapci Jerneji slovenske besede kakor Balantič, Debeljak, Javornik, Jurčec, Velikonja in drugi niti po skoraj dvajsetih letih „odjuge“ niso zaslužili niti pravice do omembe v literarnih zgodovinah, navzlic „dialogu“ raznih Žebotov, Pahorjev in Truhlarjev...
NA GOSTIJAH PRI TITU
Tito je na Brionih sprejel in gostil Mrs. Kay Phillips Graham, vdovo-lastnico washingtonskega časopisno-radio-televizijskega koncerna The Washington Post - Newsweek. Z njo in njenim moškim spremstvom je po uradnem poročilu Tanjuga imel „prisrčne pogovore". Posledica tega bo najbrž pritisk Titu že davno vdinjane Washington Post na ameriško vlado za novo pomoč jugoslovanski „reformi“; „liberalizaciji“ in „demokratizaciji“. Za to bo po svoji strani poskušal poskrbeti drugi Titov redni gost, Drew Pearson, pisec stalnih rubrik v omenjenem dnevniku, edini časnikar, ki ga je kateri ameriški predsednik (Truman, začetnik pomoči za Tita) javno imenoval „pasjega sinu". Pearsonovo, verjetno najeto malikovanje Tita gre tako daleč, da je leta 1965 dveurni razgovor z njim na Brionih raztegnil na 22 člankov. (Nekaj svojih številnih pisem uredništvu Washington Post ponatiskuje dr. Ciril Žebot v svoji zadnji knjigi ,.Slovenija včeraj, danes in jutri").
IZID SRBSKEGA ROMANA V NEW YORKU
„Seutari" je naslov novemu detektivsko-vohunskemu romanu, ki ga je pri newyorški Farrar, Štraus & Giroux objavil srbski zdomski pisatelj Mladin Zarubica. Delo navzlic svetovnemu zunanjemu okolju izzveni v preveja-no, inteligentno in učinkovito propagando za srbstvo kot trdnjavo antikomunizma in lojalnosti do Amerike. Vsebina: Ameriška osrednja obveščevalna agencija CIA ve, da Kitajci v Albaniji pri Skadru urejajo velikansko podzemsko raketno oporišče za atomsko uničenje Zahodne Evrope. Onesposobitev tega oporišča je med drugim odvisna od ugotovitve, ali za usmerjevavne in prestrezovalne radarske naprave, za katere ni nobenih vidnih zunanjih anten, uporabljajo zadnja, nikoli objavljena dognanja in izume s področja teleomagnetskih valovanj — koga? I, pokojnega srbskoameriškega znanstvenika dr. Nikola Tesla. Njegova znanstvena zapuščina je bila shranjena v nekem belgrajskem muzeju. Amerikanci sumijo, da so jo titovci dali, ali prodali Sovjetom, ti pa Kitajcem. Tik pred odhodom CIA odprave, ki naj bi to skrivnost razvozlala, v Skader, kitajsko-albanski vohuni umore edine-
(Dalje na 8. str.)
„SERBOKROATISKA‘ V STOCKHOLMU
Slovenci imamo dovolj častno povezavo s švedsko literaturo, saj je bil švedski veliki pesnik Znoilski slovenskega, rodu. Sicer danes res prihajajo švedski turisti v Jugoslavijo in skozi Slovenijo drve proti obalam Jadrana, vendar do večjega uspeha na švedskem znanstvenem in literarnem polju so prišli samo Hrvati. Uspelo jim je, da je bil za lektorja hrvaščine na univerzi v Stockholmu imenovan Bogoljub Krejčič, ki je avgusta letos izdal pri vodilni založbi knjigo „Serbokroatiska“. Zanimanje za južnoslovanske jezike se je na Švedskem začelo širiti po drugi svetovni vojni, zlasti po letu 1957, ko je bil Krejčič imenovan za lektorja tudi še na univerzi v Upsali. Doslej je izdal že štiri priročnike in slovnice za učenje srbohrvaščine. Poprej so se Švedi zanimali samo za ruščino in poljščino, letos pa je srbohrvaščina po številu poslušavcev na univerzi prišla na drugo mesto. Novi učbenik „Serbokroatiska“ pa je prirejen tako, da more služiti sa samouke in za uporabo tudi po drugih skandinavskih univerzah (na Danskem in Norveškem). Zelo težavno pa je bilo delo v tiskarni zaradi novih črk in posebnih naglasov. Stroški so se s tem povečali za 300 odstotkov več kot pri navadnem švedskem tisku.
B. Pogačnik pripominja v ljubljanskem Delu, da sicer želi uspeh novemu učbeniku, le to mu ne prija, da je što-kavščino iz srbščine proglasil za „držav-ni jezik“„ slovensko „narečje“ pa podredil oziroma priključil kajkavščini, ko je „kajkavsko narečje širokosrčno razgrnil tudi nad republiko Slovenijo s središčem v Ljubljani"...
“BIL SEM ČLAN PARTIJE. . . V DNO DUŠE PA ZAVIDAM VSEMr KI SO POD ZEMLJO...”
Objavljamo pismo, ki smo ga prejeli iz Evrope. Napisano je bilo dne 27. septembra 1967 in pravi:
„I)ragi gospod urednik, po posredovanju prijateljev sem našel pot do Vas, do Vašega glasila Slovenske kulturne akcije in do literature, ki mi bo pomagala, da si s časom priborim vsaj približno objektivno sliko o strahotnem političnem tornadu, v katerem sem se ves čas nahajal tudi sam. Bil sem, prenezna-ten del, da bi mogel videti,kaj se pravzaprav dogaja. Po robu sem se postavil proti predvojni diktaturi in spoznal že v dijaških letih, kaj je policijski režim, kaj je pregnanstvo in nadzorstvo nad človekom, ki ni nikdar storil komu kaj žalega, samo izrazil željo po svoboščinah.
Po vdoru Nemcev sem se pridružil tisti strani, ki je te svoboščine napisala na svoj prapor. Pomagal sem organizirati odpor na Gorenjskem in mobiliazcijo fantov, ki so bili določeni za vzhodno fronto, da so šli v domače hribe. Boril sem se kot partizan do 6. junija 1943, postal član komunistične partije, delal podnevi in ponoči za obnovo industrializacije, za boljšo bodočnost našega naroda in verjel, da bo ta kmalu prišla.
Kot turistični strokovnjak sem bil na raznih mestih doma in zunaj. Bil sem v Ameriki dve leti, v Švici štiri in na Švedskem tri. Boril sem se proti primitivizmu, zaostalosti in lenobi ter zadel ob UDBO, ki me je zrušila, ko sem se razočaran pripravljal na penzijo in v ta namen zbiral še manjkajoče dokumente. Bitka se je odigrala v Stockholmu. Boril sem se pošteno in pogumno. Seveda sem podlegel. V vsaki borbi pa morajo na mizo argumenti. Teh pa v Jugoslaviji ni. Na papirju je silno veliko lepih zamisli in načel, v praksi pa ne velja nobena, še nikdar ni bil slovenski narod tako brezpraven, kot je danes. Vse, kar je napisano v ustavi, je le strategija in taktika, da državljan pride z barvo na dan in da ga potem dobi tajna policija v svoje roke.
Tu sem dobil politični azil. Z družino sem začel novo življenje. Ni mi hudo; v materialnem pogledu rinemo kot v glavnem vsi Slovenci zunaj. Ne muči me vest, ker nisem prelil kaplje človeške krvi. Mučna pa je zavest, da je na tisoče mladih življenj, ki so prav tako kot jaz verovali, trpeli in umrli ter s svojo žrtvijo pomagali, da je naš narod bil pahnjen še v večjo nesrečo, kot je bil pred vojno. Zavist ni krepost! V dno duše pa zavidam vsem, ki so pod zemljo! Morda jim je bilo prihranjeno spoznanje, če so že bili v dvomih.
O kočevskih dogodkih imam sedaj precej jasno sliko. Praktično pa ničesar ne vem o Teharjih, o trnovskih gozdovih in drugih zločinih nad našim narodom. V partizanih so nas učili, da v socialistični domovini ni nihče izgubil življenja, ki bi tega ne zaslužil. To da je delala le bela garda. Ljudska sodišča, so sodila samo tistim, ki so se težko pregrešili nad svojim narodom in so imeli krvave roke. .. Vse to je bila naša hrana leta in leta. . .“
»DOLENJSKO POLETJE 67“
Večer opernih arij so priredili v začetku avgusta na gradu Otočec v okviru »Dolenjskega poletja 67“. Arije iz oper Prodana nevesta, Rusalka, Evgenij Onjegin in Manon so peli Vilma Bukovčeva, Ladko Korošec in Rajko Koritnik, pri klavirju pa jih je spremljala prof. Milena Trostava. Grad je spremenjen v letovišče. Letos je bilo tam mnogo tujcev, na koncert pa so prišli tudi mnogi Novomeščani in ljudje iz bližnjih vasi.
— V umetniškem razstavnem salonu Rotovž v Mariboru so razstavljali svoja dela, največ olja, Zora Vladen-Zavr-
iz Maribora, njena sestra Zora Vladen iz Zagreba ter slikar Marijan Tršar iz Ruš. Zora Vladen je slikar samouk in je sedaj prvič razstavila v Sloveniji, prej je razstavljala že v Parizu. Tudi ostala dva, sicer znana po svojih razstavah po drugih središčih Jugoslavije, sta prvič razstavljala v Mariboru.
— Osrednja revija za gledališče Scena, glasilo vseh gledališč v Jugoslaviji, je svojo najnovejšo številko posvetila Hamletu. Objavili so prispevke najbolj znanih shakespearologov iz domovine in tujine. Dušan Mihalovič je objavil daljši esej o Usodi Hamleta na jugoslovanskih odrih, med ostalimi sodelavci pa so imena: Tomislav Tanhofer, Hugo
Klajn, Nikola Koljevič, Jože Javoršek, Jovan Hristič, Boris Pasternak, Jean Pariš, Jan Kott in drugi.
MAKEDONSKA AKADEMIJA
Potem ko je bil izdan dekret o ustanovitvi Makedonske akademije znanosti in umetnosti, je dr. Milan Hortoš, predsednik matične komisije za volitve prvih članov nove akademije, sklical sejo v Ohridu. Na dnevnem redu je bila obravnava o kandidatih za člane nove akademije. člani volilne komisije so člani raznih dosedanjih makedonskih znanstvenih in umetnostnih organizacij ter ustanov.
(PANORAMA, dalje s 7. sfr.)
ga njenega člana, ki Teslove skrivnostne izume dodobra pozna. Edini drug tak človek v USA je Uroš Gore, bogat, mlad elektronski tovranar in raziskovavec, po rodu Srb, ki je po vojni prišel s starši begunci kot otrok v Združene države. Gore odhaja v Jugoslavijo obiskat edinega strica in na poti se ga v stiski polasti CIA. Mladi srbsko-ameriški bogatin je seveda za novo domovino pripravljen iz hvaležnosti tvegati in storiti vse. Odprava se končno formira na srbskem bregu Skadrskega jezera, kjer kaže, da so vsi kmetje, šoferji, natakarji in lepa dekleta zavedni protititovci, protikomunisti ter prostovoljci CIA iz prepričanja. Po neverjetnih, srh vzbujajočih, smrtonosnih prigodah in ukanah se skupini posreči preslepiti vse albanske in kitajske straže in se pretihotapiti v srce rdečega uničevalnega središča, v njegov odstrelitveni jedrski reaktor in elektronsko pamet. Uroš Gore tam nedvomno dožene, da Evropi grozeča atomska smrt res bistveno temelji na
uporabi Teslovih izumov in jo bo mogoče preprečiti samo-s protiuporabo prav teh izumov. Skupina se po še bolj fantastičnih peripetijah okrnjena vrne na varno. Srbska znanost, skrbski pogum in srbski antikomunizem sta tako rešila Evropo, Ameriko in svobodni svet pred usodno končno nevarnostjo... Roman Mladina Zarubice je pisan v treznem, stvarnem slogu, z veliko tehnično in znanstveno prepričevalnostjo ter primerno in nevsiljivo poživljen s folkloro kola, rakije, jagnjetine, srbske ženske lepote in ljubezni do konca. Reklami zanj bo nedvomno dosti pomagalo, da ga je v skrčeni priredbi že pred izidom objavil ameriški moški mesečnik Argosy... Tako Srbi! Slovenci v Združenih državah pa pišejo razprave o ekonomski koristnosti koeksistence, študije o gospodarskem napredku Slovenije pod komunizmom ter recepte za njeno nadaljnje zasužnjenje v balkanskem rdečem totalitarizmu ..,
T. L. K.
GLAS ureia Ruda Jurčec. — Tiska Editorial Baraga S.R.L., Pedernera 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramon. L. Falcon 4158, Buenos Aires. — Editor responsable: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.