List 19.
Gospodarstvo v gozdih nekdaj in zdaj.
Pred 15 leti bilo je še veliko gozdov na Kranjskem, posebno na Gorenjskem in Notranjskem, v rokah grajščin, in kmetje so imeli pravico, drva in les iz enakih gozdov dobivati, pa le toliko, kolikor jim je odkazal grajščinski logar.
Ker se pogostoma ni zadostno lesa odkazalo, bili so kmetje primorani, si les za svoje potrebe šiloma prilastovati.
V tem slučaji gotovo niso gledali na umno gospodarstvo v gozdih, ampak le na to, da so si naglo in lepega lesa prisvojili. Ako so jih pa grajščinski logarji zasačili, bili so občutljivo, v denarjih in z zaporom kaznovani.
Imenovani logarji so deloma z opravičenimi zelo surovo postopali. Ker niso umeli jezika, katerega opravičeni govore, nastali so med njimi večkrat prepiri in poboji. In še zdaj imajo grajščine na Kranjskem logarje,  kateri so slovenskega jezika le toliko
zmožni, da kmeta nič ali pa ravno nasprotno razumejo in kolnejo deželo našo.
Grajščine so gledale na to , da so jim gozdi veliko denarjev dajali, zategadel so „kar od kraja" les sekale in prodajale, to se ve, da v škodo opravičenim, ker so jim kasneje gole prostore za gozd odstopile.
Za nasadbo goljav se grajščine v tistem času niso dosti zmenile, še zadovoljne so bile, da so jim paše nekaj krajcarjev na leto vrgle.
Po večletnem napenjanji so bili vendar gozdi kmetom oddeljeni in slednji postali so lastniki gozdov.
Z vso silo vrgli so se kmetje na gozde in jih jeli neusmiljeno pustošiti. Ce je hotel kak okrajni glavar z gozdno postavo v roci vmes poseči, so djali: »grajščine ravno tako delajo" in mož postave je odšel.
Ko so umni rodoljubi to početje videli, pričeli so učiti ljudstvo. Pisali so o koristi gozdov v slovenske časopise, posebno v „Novice". In kmalu so gozdni posestniki sprevideli, kako neumno je gozd za več rodov vničiti. Jeli so v gozdih pravilno sekati, gole prostore nasajati, pašo skrčevati itd,
Da je temu res tako, priča so tudi „Novice", katere so lansko leto pisale, da so kmetje samo v dveh političnih okrajih na Notranjskem 200.000 smrekovih sadik nakupili in ž njimi gola gozdna tla posadili.
Zdaj se ni več bati, da se bo Kras razširjal, kajti kmetje so spoznali korist gozdov in bodo sami za njih obstanek skrbeli.
Nasprotno se pa nekatere grajščine na Kranjskem niso nič poboljšale in vsako leto v svojih gozdih več lesa posekajo, kakor ga priraste na leto.
Opozorujemo toraj merodajne kroge na te „velike smrekove kukce" in želimo, da bi se tudi v tem slučaju gozdna postava pričela strogo izpeljavati!