Dante Maffia EN KOVAČ NA LUNI KUJE NAPOL PORTRET Vedno bolj zavaljen, vedno bolj potlačen žmulim ob jutranji kavi, ob kosilu in televiziji in kaki knjigi, ki jo iz navade prebiram. Življenje postane nekega dne kot škržat, ki pozabi na pripeko in strmi v luno in misli, da je zrasel in da se spozna na stvari. Je le zamah z bičem iz mavrice, ali dolgo umiranje nebogljenih stvari in se mi zdi, da vem, in kličem sedmerico barv. GUBA Rad bi si privoščil dolge počitnice na vasi, pa da bi imel isti ogenj v krvi, živel z istimi ljudmi kot takrat, pri svojih desetih. Poslušal bi teto Tonko, ki ve za čarodeje, vedomce in volkodlake, čutil isti nemir, isti strah, kot takrat, ko mi je ušlo v hlače. Pa ko si kdaj zaželimo kaj takega, je to zato, ker je preveč stvari umrlo, in so glasovi zgneteni na dvorišču brez godbe in njene muzike. Morda pa je to samo trenutek opuščenosti, spozabe. 307________________________________________EN KOVAČ NA LUNI KUJE Dante Maffia____________________________________________________308^ ko te obide, da je vse prazen nič, ker si vse zaigral, res pa je tudi to, še kar je zapravljeno, ne gre čisto vse v prazno. DOSLEDNOST Vidiš, Medeo, ko dežuje, pomislim na okrušene korce iz mojega otroštva, kako so se oglašali in peli, noben hudič, noben Giuseppe Verdi ne bi znal kaj takega uglasbiti. S fračo sem klatil vrabce v preletu, jih oskubil, jih nosil krčmarju, da me je hvalil: »Ta pa ima oko, samo pomeri, ta ne zgreši nikoli!« Spet slišim, po toliko letih, kako se smejijo, še mislim, da je ubijati potrebno, pa ne več škorce in vrabce, zdaj je čas, da pobesim sebe, vse ostale. MOGOČNI LJUDJE Taki, s tako močjo, da si upajo reči to je to, manj to... in to se k temu prišteje... Koklja postane pišče, pišče koklja, iz mandeljna skuta, iz mandarine dobiš vrane, gnojne vile. Počasi počasi zlezemo, kamor oni hočejo. Kdor ima krila, jih skriva, ta bo lahko potem vsaj poskusil zleteti; kdor jih nima, postane zemlja, žebelj, še senca ne in gre od tod, kot jih je že toliko odšlo, toliko rož, toliko mož. 309________________________________________EN KOVAČ NA LUNI KUJE UKRADENA ZGODBA Jojmene, ne najdem več svoje zgodbe, so jo zamorci pobrali, je morda kje v kleti, se kisa v kadi? Morda pa smo vsi že brez zgodbe in vsi smo večerna sapa, pogrkavajoči sneg, spahovanje pomladi. POGLED V ZRCALO Kaj sploh počnem tod? kaj me je sem zaneslo? Je bila to pesem, kako neurje? Sem prišel s skrinjo zlata iz globokega morja? Kar bosih nog, in z lunino pego na prsih, s koščkom zgodovine, z eno srajco, s prazno steklenico. Kaj še iščem tod? EN KOVAČ NA LUNI KUJE Prav nič ne vemo, če tam je res varno, kjer bo prišlo do končne poravnave, ko bomo predani v naročje temini in nam ne bo nihče - niti skrivaj povedal, da se tu vse konča in da potem ni več ničesar. Niti zadoščenja ob spoznanju, da smo ob smrti uspeli skočiti na ladjo niča, da smo zaspali v sonce ali se zdrznili v jutro, ko se oči zasrepijo v nebo ob petelinjem petju, zadimljene od sanj v globoki kadi. Kaj torej? Takrat začutim, kako mi meso vzcveti Dante MafTia____________________________________________________310^ in mi pravi, da sem zdaj segel čez rob tega, kar je še možno početi. Potem, če pride, kar sploh pride, bo to nagrada za grešnike in vse nespokorjene. kazen za tiste, ki so verjeli in spregledali. VSAK PO SVOJE Moji vrstniki, tisti, s katerimi sem se igral z marjanco in kradel po vrtovih murve in pomaranče, imajo svoje poklice, eden je kovač, eden mornar, eden čevljar in eden pek, nihče od njih nima ene knjige ali slike, pravijo, da se od njih kvari pod in seže prah med pletenke: med olje in vino. No, če bi že, je rekel Pepe, bi obesil sliko, kjer je videti kos pečenke, da bi me spominjala, kako je meso šibko. Takile, kot Pepe, so že v nebesih, mene pa bo videti še po smrti, kako se prekladam od ene klopi do druge in poslušam zgodbe, iščem pekel. Poslušam smeh in ko bo tudi to skončalo, mi ne bo več mar za besede. TOMMASO CAMPANELLA: TEBI PRITIČE, O BOG Tebi pritiče, o bog, če me nisi iz čiste zabave ustvaril, da mi rešiš življenje. K tebi zato dan in noč kličem in jočem. Kdaj boš odprl ušesa? Ne upam si več niti tožiti, saj se okovje, ki me uklepa, iz mene že norca dela, se smeje ob jalovih prošnjah, ko so oči izsušene in klici zaripli. 311 EN KOVAČ NA LUNI KUJE HIŠA NA HRIBU Hiša vrh hriba. Prazna Hiša na hribu je prazna počasi razpada razpada veter prepeva v njenem praznem trebuhu zrine se vanjo, jo otipava, objeda Premražene stene bledijo pod cvetjem ki se štrenasto vzpenja kot da je vtkano v vzorec stopnišča ki se je zrušilo Smrdi po ljudeh, od katerih ni več glasu Za klancem ni niti kravjega gnoja ne petelina, da bi te navsezgodaj budil Prašičji hlev je odkrito. Tišina Samo ta hiša. Za bivanje in vsa opravila napravljena stoji tu vsem nesrečam navkljub da nudi blago senco, da varuje oreh Hrib moj, vasica brez spomina sredi Istre Ostala sem in zrasla da bi ograde otrebila da se ne bi razjokala za vsako figo ki je usahnila Da bi izmučena postavala v senci teh hiš kjer vse omotične brkljajo vedno iste brihtne mravlje ki vse počnejo zgleda kakor drugim prav je pa še vedno najdejo v tehle tleh drobtino kako oparjeno zrno, kolikor je potrebno, da si dušo privežejo DANTE MAFFIA se je rodil v Kalabriji leta 1946. Diplomiral je iz humanističnih predmetov na rimski univerzi, kjer odtlej živi in dela kot književnik in publicist. Ustanovil in izdajal je dve reviji: II Policordo in Poetica. Piše poezijo, prozo, likovno kritiko. Poezijo objavlja tako v knjižnem kot rodnem narečju. Za sabo ima štirinajst samostojnih knjižnih izdaj, prva je bila II leone non mangia 1'erba - Lev ne je trave (1974), zadnja pa I rospe cannarte - Požrešni urhi (1995). Prejel je številne literarne nagrade, doživel številne kritiške obravnave izpod najuglednejših peres, veliko ga tudi prevajajo. Pesmi izbral in prevedel Marko Kravos