DROBCI IZ PRETEKLOSTI KRAJEV
NA VZHODNEM ROBU DANAŠNJE OBČINE
Občina Prežganje
V prejšnjih dveh sestavkih smo pisali o oblikovanju občin v krajih na vzhodnem robu naše občine, ko so leta 1814 prenehale uradovati franco-ske intendance. Najprej je bila občina Trebeljevo, ki pa je imela svoje ob-činsko središče v Veliki Stangi. Mnogo kasneje.šele leta 1935. ko so zgra-dili občinske prostore, postane naravno, gospodarsko in zemljepisno sre-dišče občine vas Prežganje. Tedaj se je občina poimenovala občina Prež-ganje, okraj Litija.
V današnjem sestavku pišemo o vasi Javor, ki je sicer tedaj spadala v ob-čino Dobrunje in o pomembnejših možeh, ki so izšli iz teh tedaj sila revnih območij vzhodnega roba naše sedanje občine.
Prihodnjič pa bomo objavili zadnji sestavek, in sicer o športnokulturnem življenju v občini Prežganje.
Vas Javor na tem mestu še ni bila opisana iz znanega razloga — va-sica je spadala v dobrunjsko obči-no, vendar velja kljub temu spre-govoriti nekaj besed, če ne iz dru-gih razlogov, pa zato, ker spada sedaj v krajevno skupnost Besnica. Nekdaj je spadala v faro Sv. Petra v Ljubljani,vletu 1786 jebilaločena od 19 km oddaljenega središča in je bila ustanovljena samostojna žup-nija. V letu 1790 je bila postavljena prva cerkev, ki pa je bila majhna. saj je sprejela največ sedemdeset ljudi. Cerkev je bila postavljena v breg in ni imela posrečene lokacije, zato so krajani v letu 1905 pričeli graditi novo cerkev, v letu 1906 pa je bila stavba že končana. V tem času so poučevali v župnišču, pro-storov za šolo tedaj še ni bilo. Va-sica je bila majhna, zaradi slabih cestnih povezav je bila dolgo izoli-rana ne samo od prežganjske ob-čine pač pa tudi od dobrunjske.
Občina Prežganje je bila zaosta-la, oddaljena od večjih središč. brez pravih cestnih povezav, njeni pre-bivalci so bili le preprosti kmetje, ki sprva v avstroogrski monarhiji niti šole niso poznali, in vendar je iz te občine izšlo nekaj pomembnih mož.
Kronist tedanjega časa opisuje, da so bili prvi učitelji, ki so pouče-vali ljudi brati in pisati — poleg učenja krščanskega nauka — du-hovniki. Kasneje pa so se povzpeli na nekatera vidnejša mesta predv-sem naslednji posamezniki:
1. Josip Marn. rojen 13. marca 1832 v Dragovšku pri Pavliču. drugi sin Martina Marna. Abecedo učenosti se je učil pri tedanjem župniku Martinu Urankarju, poz-neje pa ga je poučeval njegov so-rodnik, tudi duhovnik, in sicer prežganjski faran Anton Kozlev-čar. Marn je šel leta 1839 kot se-demletni deček v Ijubljanske šole in je bil leta 1855, 21. julijaod teda-njega knezoškofa Antona Alojza Wolfa posvečen v mašnika. Prvo tnašo je pel 18. avgusta 1855 v cerkvi sv. Antona v Štangi; to je bila obenem prva nova maša v Štangi. Marn je postal 1. oktobra 1857 gimnazijski profesor v Ljub-ljani, opravljal pa je tudi duhovni-ško delo. 21. julija 1880 ;e prazno-val 25. letnico mašništva ali srebrno tnašo v Sv. Jakobu ob Savi. Bil je zaveden Slovenec in je mnogo sto-
ril za slovenski jezik. Bil je zgleden duhovnik in pisatelj tedanjega časa. Dne 27. januarja 1893 je Marn umrl kot častni kanonik, gi-mnazijski profesor, slovenski pisa-telj in predsednik Slovenske mati-ce. V spomin nanj je bila vzidana tudi spominska plošča v Štangi in sicer v župni cerkvi.
2.   Brat   Josipa   Marna   Franc Marn, rojen 26. januarja 1846, je bil tudi veljaven gimnazijski profe-sor v Zagrebu. Ukvarjal se je s pisa-teljevanjem v slovenskem in hrva-škem jeziku. Umrl je 5. oktobra 1905 v Topuskem na Hrvaškem, pokopan pa je v Zagrebu.
3. 14. aprilaletal902jebilrojen v Vnajnarjih Jurij Godec. Šel je v ljubljanske šole in je postal mašnik leta 1832. Služboval je na več žup-nijah, nazadnje pa je bil beneficijat v Vogljah pri Kranju, od koder je šel leta 1843 misijonarit med se-vemoameriške   Indijance.   Gene-ralni vikar Friderik Baraga ga je spre jel v škofi jo Detroit v metropo-liji Cincinati (država Michigan) v Severni Ameriki.
4.  Bernard Ulčar se je rodil v Malem vrhu pri V. Trebeljevem in je tudi postal duhovnik. Služil je kot kaplan v Sv. Križu pri Kosta-njevici, od leta 1843 kot kaplan in administrator v Stari Loki, kjer je 30. marca 1847 nenadoma umrl. Pokopan je v Stari Loki.
5.  Iz Malega vrha je izšel tudi Franc Rome, po domače Jeromov. Tudi on je bil duhovnik in je služ-boval kot župnik v Čemšeniku, kjer je tudi umrl.
Iz Malega vrha ali iz Gozda Reke je bil tudi Anton Kozlevčar. Bogo-slovne nauke je dovršil 1846. V letu 1847 je postal adjunkt v bogo-slovnem semenišču v Ljubljani. Umrl je v letu 1850. Poznan je bil kot talent za matematiko. Iz Gozda Reke je izšel tudi Anton Mahko-vec, ki je bil kasneje zaposlen v Trstu kot policijski direktor.
Vse to nam odkriva, da je v teda-njem času izšlo iz teh preprostih krajev kar nekaj veljavnih mož. Izšli so iz preprostega ljudstva in so vsak na svojem mestu širili omiko in znanje med Slovencc. vzbujali samozavest in odkrivali lepoto slo-venskega jezika ter osvešeali roja-ke.
BOJAN JERLAH