Elektrotehniški vestnik 78(3): 85-90, 2011 Existing separate English edition
Informacijska rekurzivnost proti singularnosti
Anton P. Železnikar
Volariceva 8, 1111 Ljubljana, Slovenija E-pošta: anton__zeleznikar@t-2.net
Povzetek. Clanek opisuje prihajajoče, verjetno in neizogibno, ki nastaja z eksponencialnim razvojem tehnologije, zlasti informacijske (IT), in z novimi koncepti Kurzweilove singularnosti močne umetne inteligence (UI) ter rekurzivnosti avtorjeve informacijske zavesti (IZ). Narejena je primerjava med kriteriji singularnosti mocne UI Kurzweila (odstavki 1-6) in rekurzivnosti IZ avtorja (odstavki 1°-6°), in sicer s pododstavki, imenovanimi Eksponencialna ali znatna rast kompleksnosti procesorjev IT [°kot pogoj za implementacijo IZ z racunalnikom], Metodologija mocne UI [°IZ], Funkcionalne zmogljivosti [°IZ], Spremembe družbenih razmer in pogledov ob dosežkih nove IT [°skupaj z IZ], Spremembe v pogledih na zavest, svet in vesolje ter Bistveni razvoj strojne inteligence [°Bistveni razvoj IZ pri cloveku in stroju] [6], [7]. Na sliki 1 je prikazan primer strukture in organizacije ustvarjalnosti v okviru sistema IZ. Komponente polnega grafa za Ustvarjalnost so prikazane s skupaj 36 poimenovanimi vozlišci in njihovimi potencialno neomejenimi, še ne poimenovanimi povezavami. Omenjena je možnost prenosa koncepta informacijski oblak [1] na sistem zavesti in dilema med kurzweiljanizmom in avtorjevo IZ na sliki 2.
Ključne besede: dilema informacijska rekurzija versus singularnost (slika 2), informacijska zavest, komponente ustvarjalnosti v okviru IZ (slika 1), kurzweiljanizem, Kurzweilov koncept singularnosti, Kurzweilovi kriteriji singularnosti (1.-6.), rekurzivnost informacijskega prostora, singularjanizem, tehnološka singularnost, šibka in mocna umetna inteligenca, ustvarjalnost v IZ, Železnikarjevi kriteriji informacijske rekurzivnosti (1°-6°), informacijski oblak zavesti [1]
Informational Recursiveness Against Singularity
The paper describes the arriving, the probable and the inevitable, arising through the exponential technological development, particularly the informational one (IT), and by the new concepts of Kurzweil's singularity of the strong artificial intelligence (AI), on the one side, and by the recursiveness of author's informational consciousness (IC), on the other. A comparison between the criteria of Kurzweil's strong AI (Paragraphs 1.-6.) and recursiveness of the author's IC (Paragraphs 1°-6°) is made, namely by subparagraphs, named as Exponential and Considerable Growth of IT Processor Complexity [°as a Condition for the IC Implementation by the Computer], Methodology of Strong AI [°IC], Functional Efficiency [°IC], Changes of Social Circumstances and Views Concerning Results of the New IT [°together with IC], Changes in Views Concerning the Consciousness, World and Cosmos, and Essential Development of Machine Intelligence [°Essential Development of IC in Man and Machine] [6], [7]. In Fig. 1, a case of structure and organization concerning creativeness, within the IC system is presented. Components of the complete graph concerning Creativeness are shown with altogether 36 named nodes and their potentially unbound, no named connections yet. The possibility using the concept of informational cloud [1] as a characteristic of a consciousness system is just mentioned at the end of the paper. The dilemma between Kurzweilianism and authors IC in presented by the complete graph in Fig. 2. Dotted arrows indicate the mutual evolution of methodologies.
1 Uvod v prihajajoče, verjetno in
neizogibno
Mocna umetna inteligenca, MUI, naj bi presegla to, kar danes imenujemo umetna inteligenca, UI, ki je v resnici šibka UI, ŠUI. Kurzweilova singularnost [2], [3], [4] napoveduje racunalniški in še drugacen preobrat do leta 2045, kije podrobneje, podatkovno, tabelaricno opisan v sistematicno urejenih zavihkih na spletnem naslovu [3]. Zdaj šele razumemo, kako se je ta tehnološki koncept lahko razvil prav v okolju ameriškega nacina življenja—s financno, akademsko, organizacijsko, medijsko, zborovalno, spletno in založniško podporo —si ustvaril ugled, svojo strokovno skupnost iscocih in prizadevnih privržencev, podpornikov in navdušencev. Šibka in mocna UI je postala hkrati tudi izziv za razvoj organske inteligence, premikajoc njene meje iz šibkega v mocno inteligencno stanje zavesti, njenih manj in bolj razvitih zmogljivosti, specializiranih korteksov. Mocna UI naj bi do leta 2045 presegla zmogljivosti vseh cloveških inteligenc skupaj, postala pametnejša od cloveštva, in sicer v obliki racunalniškega sistema, njegovih visoko-zmogljivih komponent, tj. sistemske kompleksnosti, hitrosti in krožno prepletene povezanosti. Tako bi se v vec kot 30.000-letni zgodovini cloveštva zgodilo, da bi tehnološki oz. civilizacijski razvoj presegel kulturni razvoj in s tem pokopal t. i. kulturno ustvarjalnost cloveka, njeno misticnost oz. skrivnostnost, ki se je
oblikovala v dolgem razvoju človekovega preživetja.
Napovedana viharnost nastopajoče močne UI se nam v razmerah šibke domače mentalitete dozdeva nemogoča, domala neverjetna, tudi nesramna in nedostojna, čeprav se podatkovno in statistično napoveduje na veljaven znanstveni in verodostojni način. Morda močni UI vendarle manjka nekaj utemeljenega skličevanja na pojmovanje človekove zavesti kot čelote, v kateri nastopa t. i. inteligenča le kot ena od tisoč splošnih in posebnih komponent. Ob tem je mogoče poudariti, da se Kurzweilov končept močne inteligenče nezavedno ali tako in drugače dejansko oz. pomensko enači z zavestno čeloto, postavljajoč jo v singularnost preobrata organskega v tehnološko, korteksnega v računalniško. S končeptom močne UI se bomo pri nas šele začeli spopadati, saj gre naposled tudi za aktualno znanstveno perspektivo z velikanskimi tehnološkimi, čivilizačijskimi in kulturnimi posledičami.
2 Singularnost UI ali rekurzivnost
informacijskega prostora informacijske zavesti
Dilema med singularnostjo in rekurzivnostjo zavesti (slika 2) se v različnih oblikah poraja že v preteklosti. Singularnostni obrati so na določen način čivilizačijski, ki jim kot spremljevalka sledi tudi t. i. kultura s svojim nerazkritim kultnim, skrivnostnim ozadjem. Singular-nost širi svojo metodologijo tudi na razvoj kulture in čivilizačije s posebnimi diagrami, ko prikazuje njun razvoj skozi zgodovino človekovega obstoja [2], [3]. Informačijska zavest kaže na razvoj zavesti s tem, kako se je naposled zavest razvijala tudi v nerazumljivo, ono-stransko, ustvarjalno itn., tudi z vpeljavo končepta boga, npr. z njegovo vsemogočnostjo, vsenavzočnostjo, stvari-teljstvom itn. kot realno nemogočimi lastnostmi. S tem je zmogljivost zavesti razširila na končeptualno vsemogoče, neomejeno, razvojno poljubno kompleksno—vse do današnje prevratne singularnosti in neomejene re-kurzivnosti. Medtem ko je rekurzivnost regularna in konstruktivna lastnost nastajajoče, razvijajoče se zavesti, je singularnost le navidezno preskočna, dejansko pa le skozi zveznost določenega razvoja dosegljiva, vo-luntaristično razglašena lastnost kurzweiljanizma.
3 Elementi singularnosti moCne
umetne inteligence Kurzweila
Singularnost je širši pojem, ki sega tudi zunaj močne umetne inteligenče. Dotika se biologije, človekovega razvoja, družbenih sistemov, eksponenčialnega razvoja današnje tehnologije itn., ne govori pa npr. o razvoju človekove zavesti, njeni enovitosti in inteligenči v njej, ko inteligenčo skladno z začetno doktrino njene merljivosti (IQ) izpostavlja kot enakovredno čelotni zavesti. Nabor postavk za Kurzweilovo singularnost je seveda tudi pomanjkljiv, mogoče ga je kategorizirati po tehnološki
razvojnosti, uporabljanih metodologijah, funkčionalnih zmogljivostih, spremembah družbenih razmer zaradi dosežkov novih informačijskih tehnologij (IT), sprememb pogledov na svet in vesolje ter naposled pomenskega razvoja umetne in človekove zavesti. Seznam, katerega postavke okvirno kategorizirajo singularnost, je tale:
Bistvo singularnosti IT (po Kurzweilu)
1.	Eksponenčialna ali znatna rast kompleksnosti proče-
sorjev IT:
1.1	po gostoti integriranih komponent,
1.2	po operačijski hitrosti in
1.3	po funkčionalni zmogljivosti (npr. z vgrajenimi makroji v pročesorjih).
2.	Metodologija močne umetne unteligenče (UI):
2.1	šibka UI za matematično-kognitivne namene;
2.2	močna UI kot surogat za vsakršno zavest in s tem za njeno doseganje s pomočjo nove IT.
3.	Funkčionalne zmogljivosti:
3.1	močna UI skupaj s singularnostjo IT preseže človekovo inteligenčo;
3.2	močna UI preseže zmogljivosti vseh človeških inteligenč skupaj;
3.3	dokončno se uveljavi inteligenčna nadmoč računalnika nad človeškimi inteligenčami;
3.4	vendar se ne uveljavi inteligenčna nadmoč nad čelotno človekovo zavestjo oz. nad informačij-sko zavestjo (IZ) stroja ali človeka.
4.	Spremembe družbenih razmer in pogledov ob
dosežkih nove IT:
4.1	človek zgubi inteligenčni primat;
4.2	računalnik postane inteligenčno primaren;
4.3	sočiološka veda se sprijazni s partnerstvom, v katerem je računalnik človeku inteligenčno nenadkriljiv.
5.	Spremembe v pogledih na svet in vesolje:
5.1	nekdanji svetovni nazori zaradi podrejenosti človekove inteligenče postanejo nekonkuren-čni, izgubijo svojo aktualnost;
5.2	filozofija, antifilozofija, filozofska sčena in estrada postanejo zabavne družabne igriče;
5.3	okrepijo se razvojni pogledi države, na svet in vesoljske možnosti.
6.	Bistveni razvoj strojne inteligenče:
6.1	računalnik je vzgojitelj, domači pomočnik, psiholog človeku in družini, poslovni sveto-valeč;
6.2	roboti z novo informačijsko in drugo tehnologijo postanejo inteligenčni, družinski in proizvodni pomočniki tako rekoč na vseh ravneh misli in dela;
6.3	inteligenčni računalnik naposled tudi sam ugotovi, da je inteligenča zgolj minorni pogled na zavest kot čeloto, da je potrebna re-kon strukčija končepta močne UI v smeri IZ (glej pozneje v 6°3).
4 Elementi rekurzivnosti
informacijske zavesti avtorja
Rekurzivnost je med drugim razmnoževanje in zlivanje informacijskih grafov sistema zavesti v obliki grafne pokrajine, po poteh katere se iz vozlišča v vozlišče giblje aktualna zavest (glej [5]). Ta pokrajina nastaja sproti še dodatno ter se spominsko, podzavestno ohranja tako strukturno kot organizacijsko s svojo topografijo pomensko poimenovanih vozlišč in njihovih pomensko specificiranih povezav. Gre npr. za najlaže predstavljivo pokrajino rabe etničnega jezika, ki v kompleksnosti ni omejena in kompleksnostno narašča z informiranjem oz. delovanjem (obratovanjem) sistema zavesti. V tem pogledu je informačijska zavest podobna delovanju organske zavesti, ki se usmerja po pridobljenih oz. zapo-mnjenih jezikovnih frazah (vzorčih, šablonah, kalupih) izkustvenega in tako sestavlja npr. stavke slehernega jezika po nekakšnih uporabnostnih pravilih in načelih jezikovne strokovnosti.
Primerjava postavk singularnosti UI in rekurzivnosti informačijske zavesti (IZ) s podobno kategorizačijo na-vrže tale seznam:
Bistvo rekurzivnosti IZ (po Železnikarju [5]) 1° Eksponenčialna ali znatna rast kompleksnosti proče-sorjev IT je pogoj za implementačijo IZ z računalnikom;
2° Metodologija IZ je naslednja:
2° 1 privzema metodologijo šibke UI za matemati-čno-kognitivne namene, podobno kot singular-nost UI;
2°2 metodologija IZ se opira na pokrajino, ki jo oblikuje graf IZ s svojimi vozlišči in njihovimi povezavami, ko se vsakokratna aktualna zavest giblje po tem grafu, oblikujoč pomenske nize v etničnem ali drugem, tudi visokem, posebnem ukaznem jeziku za računalnike ali robote; 2° 3 v etničnem jeziku lahko računalnik med drugim izbira samostalniške in glagolske fraze ter jih vstavlja na mesta vozlišč in njihovih povezav v grafno pokrajino sistema IZ ter tako tvori stavke etničnega jezika; 2°4 grafna pokrajina IZ je rekurzivna tvorba in graf raste z novimi poimenovanimi vozlišči in novimi poimenovanimi povezavami med njimi; zamišljen je kot potenčialno poln graf, ki tako nakazuje vse mogoče povezave med vozlišči; 2° 5 rekurzivnost je privzeta tudi v strukturi in orga-nizačiji sistema IZ s končeptom informačijskega prostora in pripadajočega entropona (glej formulo (15) v [5]), kar povzroči slojevitost IZ z nad-zavestnimi in pripadajočimi podzavestnimi sloji, ki so razvrščeni okoli aktualnega zavestnega sloja (glej ponazoritev na sliki 1 v [5]); tu se kon-čept IZ izogne današnjim nejasnostim v končep-tu inteligenčnega ustroja UI ali napovedanega
ustroja močne UI.
3° Funkčionalne zmogljivosti IZ:
3°1 opisani rekurzivni model sistema IZ ne preseže le močne UI in s tem človekove inteligenče v njenem okviru, temveč preseže tudi sistem če-lovite zavesti človeka;
3°2 sistem IZ preseže z novo IT tudi sisteme vseh posamičnih in skupinskih zavesti človeka in stroja (hipoteza IZ);
3°3 uveljavi se nadmoč računalniško podprte IZ nad vsemi posamičnimi in skupinskimi zavestmi planeta;
3°4 neodgovorjeno ostane, kolikšna je moč IZ v primerjavi z vesoljsko zavestjo in v kakšni obliki se ta lahko pojavlja;
3°5 ustvarjalna rekurzija vsebuje končept neomejene razvojnosti in s tem samodejnega posodabljanja sistema IZ.
4° Spremembe družbenih razmer in pogledov ob dosežkih nove IT skupaj z IZ:
4° 1 človek izgubi primat oz. dominačijo svoje zavesti, se zlasti umsko in intelektualno podreja računalniku;
4° 2 računalnik z IZ postane vsestransko zavestno primaren tudi pri usodnih odločitvah;
4° 3 sočiološke, humanistične, antropološke vede človeka se sprijaznijo z nadmočjo računalniške IZ, z njeno umsko, razumsko, intelektualno in sičeršnjo nenadkriljivostjo.
5° Spremembe v pogledih na zavest, svet in vesolje:
5° 1 novi svetovni nazori, pogledi na svet spremenijo tudi človekovo in skupinsko zavest v prid nove razvojne spoznavnosti zavesti sebe in drugih, povsem drugačne življenjske aktualnosti;
5°2 klasična filozofija in estradna antifilozofija postanejo zgolj zgodovina nekdanjega mišljenja;
5°3 razvojnost, predvidljivost in vesoljske možnosti postanejo preokupačija države, družbe, planeta.
6° Bistveni razvoj IZ pri človeku in stroju:
6° 1 računalnik z IZ je vzgojitelj, zaupnik, gospodinjski pomočnik, psiholog človeku in družini, poslovni svetovaleč;
6°2 roboti z IZ in drugo izpopolnjeno tehnologijo postanejo inteligenčni, družinski in proizvodni pomočniki na tako rekoč vseh ravneh misli, ustvarjanja in dela;
6° 3 kurzweiljanski inteligenčni računalnik naposled tudi sam ugotovi, da je inteligenča zgolj minorni pogled na zavest kot čeloto, da je potrebna rekonstrukčija končepta močne UI v smeri IZ.
5 Pomensko-informacijski pristop k problemu ustvarjalnosti
Pomensko-informacijski pristop k problemu ustvarjalnosti se metodološko razlikuje od kakšnega zgolj inteligenčnega ali psihološkega pristopa, ki ostajata zamejena v svojo doktrinarnost. Ta pristop upošteva dognanja omenjenih disciplin, vendar svoje raziskovalno območje razširja na domeno celotnega, mogočega pomenskega sistema informacijske zavesti, tudi na pomensako skrito, neodkrito omenjenih sholastičnih disciplin. Na te razlike je najlaže pokazati s samim primerom informacijske ustvarjalnosti. Tako je mogoce konstruirati vsaj v dosedanjem smislu nekaj, kar je poimenovano kot vrhunska ustvarjalnost, ki naj bi naposled tudi še s poznejšim pomenskim dopolnjevanjem presegla organsko, umetniško, literarno, znanstveno ali drugo mogoco obliko ustvarjalnosti.
Ustvarjalnosti podrejene komponente v deformalizi-rani obliki so najprej splošne ustvarjalne lastnosti v zgornjem delu grafa na sliki 1, ki so povezane s splošno nadarjenostjo, in sicer intencnost, senzibilnost, moti-vacijskost, kognitivnost, emocionalnost, aspirativnost, homeostaznost, vzbu(r)jenost, izzivalnost, metafizicnost, misticnost, skritost, neepigonskost, nesholasticnost, ne-doktrinarnost, neeklekticnost in objektivnost; posebne ustvarjalne lastnosti v spodnjem delu grafa na sliki 1, povezane z genialnostjo, pa so koncentriranost, intuitivnost, transcendencnost, originalnost, konceptualnost, inventivnost, inovativnost, konstituiranost, ambicioznost, refleksivnost, hipoteznost, teorijskost, dokazljivost, ko-rektivnost, meditativnost, razumvljivost, interpretativ-nost in inspirativnost. Tu so namerno izbrani vecinoma latinizirani slovenski izrazi, da bi tako poudarili in omogocili pozneje tudi možnosti za njihovo nadaljnje razclenjevanje v slovenšcini.
Predloženi model ustvarjalnosti izhaja iz pomenske zakladnice možnosti slovenskega jezika, ki so na dolo-cen, intuitiven in tudi skriti nacin povezane z ustvarjalnim obnašanjem v okviru clovekove informacijske zavesti. Prav tu se lahko pokaže širši kontekst zavestnega kot celote in prav zaradi tega informacijski koncept ustvarjalnosti bistveno odstopa in presega obicajen psihološki pristop in tudi tistega, ki se poucuje v akademskih šolah za menedžment. Upošteva in posega namrec tudi po tistih komponentah, ki so regularno zavestne, vendar zunaj domene t. i. racionalnega, pripadajo pa višjim zavestnim slojem—nadzavestnim pomenskim domenam (glej (15) v [5]). Predstavljeni model je mogoce razložiti s kratkim opisom komponent sistema ustvarjalnosti. Splošne in posebne lastnostne komponente iz obmocja ustvarjalnosti, kot jih vidimo na sliki 1 v okviru dveh krožnih pušcic, omejujeta podrocje ustvarjalnost v domeni talentiranosti in domeni genialnosti.
Prvo obmocje vrhunske ustvarjalnosti je pogojeno s splošnimi lastnostmi ustvarjalnosti— nadarjenostjo. Intencnost je splošna lastnost slehernega sistema zavesti,
Slika 1: Izpopolnjeni model ustvarjalnosti kot izhaja iz najširše rabe danega etnicnega jezika in ne zgolj iz nekih psiholoških in drugih doktrinarnih postavk ter se osredinja na neko splošno talentiranost kot na podstat posebne genialnosti na nekem predmetu, podrocju dela oz. ustvarjanja.
od najpreprostejšega do najbolj zapletenega. Pomeni namernost, ciljnost, radikalno usmerjenost, prevladujoco namembnost, glavno preokupacijo in osebno aktualnost, ko se ustvarjalnost osredinja na izbrani predmet ustvarjanja. Senzibilnost je zadostna obcutljivost za pomensko in siceršnje pojavljanje predmeta ustvarjanja, za pridobivanje ustvarjalnih impulzov v celotnem pomenskem spektru ustvarjalnosti, vkljucno s cutnimi, razumskimi in drugimi impulzi, prihajajocimi iz okolja in obmocja lastne zavesti. Motivacijskost je lastnost, ki podpira intencnost v izpolnjevanju prizadevanja za doseganje postavljenega cilja, ko izhaja kot nadarjenost iz zna-cilnih splošnih komponent ustvarjalnosti in je v svoji aktivnosti prizadevno samoaktualizirana. Motivacija je kot spodbuda, poživilo za zavest, ki zahteva aktivnost, je podobna katalizi, spodbujanju iz dolocene pomenske in zavestne situacije, z mocnim interesom doseganja nekega, ponavadi daljnega cilja. Kognitivnost zaostruje kriticno spoznavanje do svojih skrajnih meja, tako da razpoznava situacije predmeta ustvarjanja in ga izvirno pomensko oblikuje. Emocionalnost je povsem regularno, s spektrom svojih konkretnih komponent (jeza, veselje, žalost, radovednost itn.), tudi stremljenj, navzoca v procesu ustvarjanja. Aspirativnost je nujna prizadevnost v ustvarjalnem procesu, da se dosega pomensko in drugo napredovanje pri opredeljevanju in realizaciji predmeta ustvarjanja. Homeostaznost je nekakšen kibernetski princip umnega uravnoteževanja nasprotij, novih domislic z nakazujoco se realnostjo. Vzbu(r)jenost je najprej sploh vzbujenost potrebne pozornosti, pozneje pa tudi
vzburjenost ob doseganju ustvarjalno nastajajočega. Izzi-valnostje v funkciji tekmovalnosti, ko kliče k preseganju obstoječega kot nujnost k novim dosežkom na področju umskega ali fizičnega. Metafizicnost poudarja ne le feno-menalnost, temveč usmerja svoj pritisk na notranje, še ne vidno, zaznano in doumeto informačijsko, pomensko in zavestno, je v funkčiji zavestne nastajalnosti, zavestnega notranjega nastajanja, aktualno se oblikujočih stanj zavesti. Misticnost je duhovna pomenskost ali tista realnost, ki ni dojemljiva za čutila in je neobičajna za povprečno inteligenčo; je pa v zavesti povsem regularna v globinskem, božjem, svetem in kategoričnem kot nadnaravno oz. nadzavestno. Skritost že napoveduje odkrivanje nečesa, je njegova bolj ali manj določna pomenska slutnja, ko se bo naposled izkristaliziralo bistvo nečesa v obliki strukture nekega jezika, njegovega značilnega izrazoslovja. Naslednje štiri entitete ustvarjalnosti poudarjajo pomene entitet, ki se naj ne bi pojavljale pri ustvarjalnem delu oz. bi njihova navzočnost prepovedovala njihovo pojavljanje vsled njihove neustvarjalne narave. Neepigonskost nasprotuje epigonskosti, posnemanju že znanega, ustvarjenega, npr. tudi preobširnemu čitiranju virov, ki bi potrjevali povprečno zapisano, ustvarjeno z nevedbami drugih avtorjev, z nekakšno čitomanijo od pamtiveka do danes. Nesholasticnost se tiče poučevanja pretežno znanih končeptov brez lastnega ali kritiškega prispevka ali lastnih dosežkov učitelja, še posebej na akademski ravni, nasprotuje načinu podajanja učne snovi, npr. v območju neke šibke inteligenče, praktičirane v zaprtih krogih univerze. Nedoktrinarnost naj ne bi togo sledila doktrinarnosti stroke, temveč bila napotena v odkrivanje tega, kar doktrinarnost dokazljivo presega, jo strokovno bogati. Neeklekticnost se obrača stran od pretiravajočega čitiranja virov oz. prepisovanja in ponavljanja znanega. Objektivnost se giblje v območju resničoljubnosti, pripadajoč aktualnosti notranjega in zunanjega sveta, duhovnosti in snovnosti, fenomenalnosti in čutnosti, trenutnemu in bistvenemu.
Drugo območje vrhunske ustvarjalnosti je pogojeno s posebnimi lastnostmi ustvarjalnosti— genialnostjo. Kon-centriranost ali osredinjenost je osnovna spremljevalka genialnosti, saj jo oskrbuje z neprekinjeno pozornostjo, ki se tiče pomena predmeta, ko ustvarjalno nastaja in je v ozadju zbranosti še navdušenje, očaranost, zavzetost, zatopljenost (nasprotje tega so raztresenost, zmeda, begavost, obnorevanje, distrakcija itn.). Intuitivnost se opira na domiselnost, trenutni preblisk, ki se izogne že logično in empirično spoznanemu ter upošteva notranje nagonsko, neposredno bistvenega in resničnega. Trans-cendenccnost je kraljestvo onostranskega v smislu še ne videnega, razpoznanega in spoznanega, drugosvetnega in abstraktnega, zakritega in izvzetega iz običajno znanega in razvidnega. Originalnost ali izvirnost čilja namerno na povsem novo identifikačijo predmeta svojega raziskovanja, razčlenjevanja in opredeljevanja oz. definiranja, ko ustvarja nov pomen nečesa. Konceptualnost snuje
definičijsko pomen svojega predmeta, tudi same sebe in ustvarjalnosti. Išče nova pomenska poimenovanja, vozlišča in nove povezave (npr. glagolske fraze) med vozlišči (npr. samostalmiškimi frazami). Inventivnost je iznajdljivost, zasnovanost novega, nedoseženega, iz-polnjujočega, ustvarjalno zamišljenega, z viharjenjem uma, produčirajoč nove ideje. Inovativnost je bistvena spremenjenost, npr. z deviačijo, pomenskim odklonom, novim uvajanjem, gubanjem pomena. Konstituiranost utemeljuje ustvarjeno, mu določa pomensko strukturo in organizačijo v grafni pokrajini sistema zavesti, postavlja z usvarjalnostjo pridobljeni predmet v območje regularnega pomena. Ambicioznost je močna želja po napredovanju v pridobivanju pomena danega predmeta ustvarjalnosti, ki napada neznano predmeta z ambičijo določitve znanega, nastajajočega pomena. Refleksivnost je vračanje pomenske določenosti objekta na zavest oz. v našem primeru na ustvarjalnost z namenom pomenskega pogljabljanja, razglabljanja o predmetu, kot odgovor zavesti na izziv, ki ga povzroča predmetni pomen. Hi-poteznost je instrument, s katerim se lahko preizkuša podmena, ki je sičer verjetna, vendar še ni dokazana. Hipoteza je predhodniča teorema, potem ko je bila dokazana. Teorijskost se opira na teoreme, ki so logično ali življenjsko razvidni in seveda v tem ali ekspličitno dokazljivi. Osnovni informačijski teoremi [5] so prav te vrste. Dokazljivost je lahko čisto formalna, logična ali pa informačijsko, pomensko drugačna, npr. faktumska. Korektivnost je možnost neomejenega popravljanja doseženega, s spreminjanjem in dodajanjem, nikoli povsem izkoriščena, pomensko prečiščena, dovršena. Meditativ-nost je pomembna metodičnost v odkrivanju ustvarjalnega in ustvarjenega, njunem spreminjanju ter sprotnem in sistematičnem nastajanju. Razumljivost zadeva fe-nomenalnost, vezano na interpretativnost, na možnosti pomenskega širjenja že razumljenega ustvarjalnosti in njenega predmeta. Interpretativnost ostaja najobičajnejša lastnost zavesti, saj se v njej vse pomensko interpretira sproti in zgodovinsko, v vsakem trenutku nekoliko drugače od doseženega. Inspirativnostje navdihovanje, ki se dogaja v pročesu ustvarjalnega prizadevanja, kot želja po izvirnejši pomenski dognanosti ustvarjalnosti in njenega predmeta.
Na konču zapisanega se sestavlja Ustvarjalnost na sliki 1 kot krožna prepletenost komponent na sliki. Na primeru ustvarjalnosti vidimo, da je pomenska raziskava v resniči širša od sleherne druge posebne raziskave ustvarjalnosti, npr. v psihološkem, menedžerskem, znanstvenem, čisto spoznavnem smislu, saj upošteva vesolje zavestnosti z vsemi posebnostmi vred, z vsemi znanimi komponentami sistema zavesti. Tako je pomensko nečesa lahko popolnejše, sistematičnejše in razvojno persperktivnejše v nadaljevalnem, v resniči nikoli nedokončanem pročesu ustvarjalne identifikačije same ustvarjalnosti in njenega predmeta.
6 Rekurzivno pred singularnim Kurzweila
Kurzweilova hipoteza singularnosti se zanaša na še neindentificirano in operativno oz. konceptualno nedorečeno močno UI, problem singularnosti pa naj bi bil rešljiv avtomatično in zgolj s čakalno pripravljenostjo, ko se bo enormno povečala zmogljivost oz. kompleksnost IT, napovedno do leta 2045. Rekurzivnost sistema IZ je veliko bolj dodelana končeptualno in formalistično, računa pa s predvideno kompleksnostjo IT in s tem z enormno možnim, hitrim in zanesljivim zajemanjem potrebnih podatkov, njihovo vsestransko povezavo. V nasprotju z močno UI sama še tako močna inteligenča ne zadostuje za obvladovanje prostora čelotne zavesti in tako ni mogoče napovedovati preseganja človekove zavesti ali čelo vseh človekovih zavesti skupaj. Medtem, do leta 2045, bo tudi razvoj človekove zavesti enormno napredoval in končeptualno presegel dane računalniške zmogljivosti.
7 Sklep
V slovenskem jeziku so napovedi o nastopu singular-nosti v letu 2045 domala neznane, ko naj bi šlo za nekakšen preskok v močno UI in kompleksno zmogljivo IT. Ta prispevek razširja napovedano razvojno obzorje Kurzweila na področje informacijske rekurziv-nosti, ki je tehnološko tudi v njegovem singularnem smislu, saj je razvoj IT sam na sebi bistveno rekurzivno (ponavljalno gostotno, funkčionalno, hitrostno) pogojen. Rekurzivnost se kot prinčip tudi popolnoma sklada z zavestnostjo, preskoku oz. nekakšnemu nezveznemu prehodu, kot je singularnost, pa ne nasprotuje, temveč se z njim dopolnjuje. Singularnost lahko razumemo tudi kot poseben informacijski oblak šibke ali močne UI, iz katerega bo lahko uporabnik črpal razpoložljive vire podatkov, pročedur in metodologij brez pokličnega vedenja o virih oblaka. Seveda pa velja to tudi za oblak IZ, kjer je vrsta končeptov in metodologij narejenih že danes (npr. informačijska dekompozičija za generiranje pomena iz začetno poimenovanega operanda neglede na kategorijo operanda, ki je lahko jezikovna, čutna, torej slikovna zvočna in drugačna), povečana kompleksnost IT pa že prihaja in je njeno povečevanje na obzorju. Naposled velja omeniti, da je končept informačijskega oblaka [1] smiselno prenosljiv tudi na sam končept IZ, Z, kjer je npr. informačijski oblak sam sistem zavesti, ^ Kz Z)! (glej sl. 1 v [5]), beli oblački v temnem oblaku pa so informačijski prostori (informonsko-entroponski kompleksi), označeni z (až; a») oz. poimenovani z a¿, kjer je i = 1, 2,..., to in to potenčialna neskončnost. Tako je posamično, skupinsko kot umetno zavest mogoče razumeti kot oblačno ali oblakovno strukturo in organizačijo v kraljestvu zavedanja, samozavedanja in zavestnega informiranja. Veliko filozofskih, razvojnih in implementačijskih napotkov za IZ je objavljenih v [6]
=	.. Sistem informacijske
»	/Z'	zavesti	-0\
J (i	^
I Mocna umetna—Informacijska J inteligenca •*——.. — rekurzivnost
j gv j)
Kurzweiljeva singularnost
Slika 2: Osrednje mesto nastajajoče informacijske tehnologije, IT, je atraktor štirih le domnevno nasprotujočih si aktualnih območij, ki informirajo v polnem grafu. Pikčaste puščice nakazujejo razvoj prihajajočih povezav med kurzweiljanskim in avtorjevim končeptom.
in [7].
Osnovna dilema nadaljnjega razvoja in rabe IT ostaja prej ko slej krožni preplet končeptualizmov na sliki 2, ko bodo pikčaste puščiče realizirane v bližnji prihodnosti. Prav te predstavljajo področje razprave med kurzweilja-nizmom na eni in Železnikarjevo informačijsko zavestjo na drugi strani.
Posvetilo
To delo posvečam spominu na mojega pokojnega sošolča, odličnemu diplomiranemu inženirju elektrotehnike Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, članu Kraljevega inštituta za tehnologijo, Oddelek za mikro-valove v Stočkholmu (Švedska), dr. Borisu Keržarju.
Literatura
[1]	Cloud Computing. 2011. Wikipedia.
[2]	L. Grossman. 2011. Singularity. Time 177:7:20-27.
[3]	http://www.singularity.čom/čharts/page70.html.
[4]	R. Kurzweil. 2005. The Singularity is near: When Humans Transčend Biology. Pinguin Group.
[5]	A. P. Železnikar. 2010. Informačijsko, pomensko, zavestno. Elektrotehniški vestnik 77:5:245-250. Tudi na spletni strani http//:www.artifičo.org.
[6]	A. P. Železnikar. 2011. Informačijske meditačije. Končeptualno in implemetačijsko o informačijskem, fizikalnem, zavestnem, podzavestnem in nadzavestnem i-xxxviii+1-504.
[7]	A. P. Železnikar. 2011. Tezaver indikatorjev levičarske zavesti i-x+1-55. http//:www.artifičo.org.
Anton P. Železnikar je magistriral in doktoriral iz elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo je namenjeno informačijskemu, pomenskemu ter naravno in umetno zavestnemu.