DR. EMIHJAN CEVC
STAVBAR ANDREJ IN SLIKAR JERNEJ
IZ LOKE V BENEŠKI SLOVENIJI
Škofja Loka je dobila v umetnostnozgodovinski podobi našega srednjega
veka že nekak poseben sij, tako da bi jo smeli imenovati ne samo Barbizon
slovenskega impresionizma, ampak tudi Niirnberg naše gotike. Kakor je namreč
Niirnberg do katastrofe v zadnji vojski ohranil v svojem urbanističnem
spletu med nemškimi mesti najmočnejši srednjeveški značaj, v katerem na
slehernem koraku utriplje še spomin velikih umetnikov in njihovega dela, tako
je Škofja Loka sredi prirodno in umetnostno bogate okolice postala med slovenskimi
mesti živ srednjeveški dragulj, položen na blazino zelenja in vdelan
v srebrnkasto ogrlico obeh Sor. Nobeno naših mest nam ni razkrilo tolika
umetniških imen kot Škofja Loka, v kateri je več kot osemstoletna nepretrgana
oblast freisinškega škofa sebi v korist, pa tudi meščanom ne v škodo, prizadevno
podpirala razvoj vsakovrstnih obrti in obenem skupaj z močno meščansko
zavestjo prebivalcev pripomogla tudi k umetnostni obogatitvi mesta. Poleg
te notranje dinamike pa moramo omeniti tudi poseben geografski položaj
mesta, v katerega se zliva svoj čas zelo pomembna prometna žila, ki je v srednjem
veku povezovala Furlansko ravnino preko Kobarida, ^olmina, Cerkna
in Poljanske doline z gorenjskim in srednjeevropskim prostorom. Zato je Loka
mogla txidi v umetnostnem življenju postati nekako vozlišče, saj je preko Freisinga
črpala nove in napredne umetnostne pobude iz osrčja Srednje Evrope,
na drugi strani pa poživljajoče dihala s pljuči domačega zaledja, v katerem
ni manjkalo krepkega vetra od zahodne goriško-furlanske smeri.^ Vsaj od
poznega 14. stoletja dalje že lahko opažamo to oplajanje, čeprav se spočetka
še ni prelilo v enovito simbiozo. Prvo večjo manifestacijo mu pomenijo tako
imenovani »furlanski slikarji«, ki imajo stilno izhodišče v videmskem slikarskem
krogu iz nasledstva mojstra Vitala da Bologna. Najstarejše priče njihovega
dela na naših tleh so značilno razvrščene prav okoli Škofje Loke, pri
čemer omenimo le Crngrob, Gosteče, Godešič, Spodnje Bitnje, Sv. Lovrenca,
Sv. Križ nad Selci, Sopotnico, Bodovlje, Sv. Barbaro itd.^ Z zorečim 15. stoletjem
pa je prevzelo mesto umetnostne pobude odločilno v lastne roke. Loška
umetnostna dejavnost prekaša po svoji intenzivnosti in ekspanzivnosti celo
Ljubljano, saj je segla s svojimi izdelki in mojstri preko Gorenjskega na Dolenjsko,
Štajersko in Primorsko prav do zadnjih meja Slovenske Benečije.
V naši poznogotski arhitekturi ji gre celo eno vodilnih mest, saj je zelo verjetno,
da je tip zvezdnatega oboka in dvoranske cerkvene stavbe zašel na
kranjska tla z Bavarskega po posredovanju Freisinga in Škofje Loke, kjer je
dozorela domača arhitekturna šola, ki je severnjaški stavbni koncept obogatila
s primorsko kamnoseško kulturo, izražajočo se v številnih figuralno okrašenih
94 V
Zemljevid krajev s stavbami Andreja iz Loke in freskami Jerneja iz Loke. — Kvadrati zaznamujejo Andrejeva dela: 1. Brišče*
2. Sv. Ivan v Cele, 3. 1'orčinj, 4. Sedlo pri Borjani, 5. Ponikve nad Bačo; dodati bi morali še Volarje pri Tolminu, ki so zaznamovani
s piko in .številko 25. — Pike zaznamujejo Jernejeva slikarska dela: 1. Skofja Loka, 2. Suha pri Skof ji Loki»
3. Godešič, 4. Sv. Andrej nad Skofjo Loko, 5. Sv. Ožbolt nad Skofjo Loko, 6. Sv. Filip in Jakob v Hribcih nad Poljansko dolino,
7. Brode v Poljanski dolini, 8. Bodovlje, 9. Sv. Lovrenc nad Skofjo Loko, 10. Cetcna ravan, 11. Podvrh nad Poljansko dolino,
12. Planica nad Staro Loko, 13. Sv. Jošt nad Kranjem, 14. Otofie, 15. Otok pri Radovljici, 16. Sv. Peter nad Begunjami, 17. Vrba,
18. Bled (stara župna cerkev), 19. Brod v Bohinju, 20. Sv. Janez v Bohinju, 21. Reka pri Tribuši, 22. Police na Šentviški gori,
g3. Devica Marija v Polju pri Bovcu, 24. Koseč nad Drežnico, 25. Volarji pri Tolminu, 26. Volčc pri Tolminu, 27. Koprivišče
nad Kanalom, 28. Krestenica pri Kanalu, 29. Kravar v Beneški Sloveniji
'iX
sklepnikih in konzolali.^ Prav s tem arhitekturnim tipom je Loka segla daleč
preko svojiii regionalnih meja. Zajela je Gorenjsko, kjer je pobudila sorodno
kamniško stavbno skupino, segla na Dolenjsko, kjer je glavni spomenik te
tradicije župna cerkev v Sentrupertu, in na Notranjsko (Cerknica), na Primorsko
pa so zašli loški stavbarji tako v Vipavsko dolino kot na Tolminsko.
Mojstra, ki je dokončal obokanje ladje škofjeloške župne cerkve, srečamo okoli
leta 1470 na delu v Podnanosu (Št. Vidu pri Vipavi), na Slapu pri Vipavi in pri
sv. Urhu v Tolminu, mojstra, ki je zanesel loško ime in loški stavbni tip v
Beneško Slovenijo, pa poznamo celo po imenu: Andrej iz Loke.
Precej je bilo že pisanega o tem stavbarju in vendar sta njegova oseba
in delo zavita še v precejšnjo neja.snost. Da bi Ločanom priklical v zavest
njegov spomin, bi rad tule nanizal, kar danes o stavbarju Andreju vemo.
Arhivalni viri nam doslej Andrejevega imena še niso razkrili, pač pa
pričajo o njem napisne plošče, ki jih je vzidal v stene cerkva, katere je postavil.
Prvi napis, ki je zašel v umetnostno literaturo, je vzidan v južno zunanjščino
župne cerkve v Ponikvah na Goriškem: ta je edini, ki ga poznamo
znotraj naših meja, kajti vsi ostali so v Beneški Sloveniji. Prvi je opomnil jianj
že leta 1855 S. Kocjančič,* toda bral ga je »Maister Andre von Lass 148.« (zadnja
številka v letnici immreč manjka). Po Kocjančiču je prevzel »Andreja iz
Loža« (Lošjanin Andria) tudi I. Kukuljevič-Sakcinski v svojem Slovniku' in
pri tem letnico napačno dopolnil v 1408. Tudi pri V. Stesku nastopa še vedno
Andrej iz Loža;' prvi je napis pravilno prebral dr. F. Štele:''
maister andre
von lack
148
Napis je vklesan namreč z gotsko minuskulo, ki jo je res nekoliko teže prebrati.
Mojster je imel najbrž take napisne plošče že kar na zalogi, dodajal
pa jim je letnice in evetitualno še kakšno ime; iz neznanega vzroka je na plošči
v Ponikvah »pozabil« pripisati zadnjo številko letnice, kar moramo še bolj
obžalovati, ker iz osemdesetih let ne poznamo nobenega drugega Andrejevega
napisa.
Leta 1477 srečamo Andrejevo ime na napisni plošči v cerkvi sv. Ivana v
Cele pri Landarju v Beneški Sloveniji. Takle je napis:
maister. andr
e . von . lack . ia
J^ino^rao^mo^ Cob
Konca druge in tretje vrste nam razkrijeta še eno ime: (pomočnika z imenom)
»iacob«. I.Trinko* in S.Rutar° sta brala Andrejevo ime sicer pravilno, težave
pa jima je delal Jakob, ki sta ga transkribirala kot »ia(r)« (leto), zlog »cob«
sta pa kar prezrla. Prvi je ploščo pravilno razrešil G. B. Corgnali,", ki je pomagal
tudi Jakobu do pravice.
Še zgovornejši je tretji benečanski napis, ki je vzidan na cerkvi v Poroinju
(Porzus). Kolikor mi je znano, ta doslej v celoti še ni bil objavljen,
vsekakor pa meri nanj Corgnalijeva opomba ob Jakobu, češ da bo o njem
objavil kaj več kasneje; žal. tega ni storil. Pač pa je posredoval podatek o
Jakobu dr. Steletu, ki tega pomočnika mimogrede že omenja.^^ Jaz poznam
9%6 w
napis le po risbi, ki jo je napravil leta 1914 V. Sček, pa zraven napačno pripisal,
da gre za ploščo iz Rakjuza. Celotni napis, ki omenja poleg Andreja in
pomočnika Jakoba tudi dva ključarja, se glasi.
maister . andre. von . lack
vnd . iacob . sein . gesell.
svman . mrak . derzeit
kirchnr . 1477
Netočna risba v zadnjih dveh vrstah ne dopušča popolnoma jasnega branja.
Bolj problematičen je napis, vzidan v fasado nove župne cerkve v Brišščah
v Beneški Sloveniji. Dosedanji razlagalci'^ so ga brali: MAISTER ANDRE
VON LACK MAI lAHRS 1477 ali celo: MAISTER ANDREAS VON LACK
IM MAIMONAT 1477." Sam sem napis bral takole:
maister. andre
• • von. lack . marmbri
• • 1477
Napis v Porčinju (Ponus). (Po Ščeku.) Napis pri Sv. Ivanu v Cele. (Po Corgnaliju.)
Pustimo še za zdaj razlago nejasne besede »marmbri« ob strani in poglejmo
zadnji napis, ki ga je dosedanja literatura povezovala z Andrejevim imenom.
Ta je vzidan v cerkvico sv. Silvestra v Dolenji Mjersi v Beneški Sloveniji.
S. Rutar'^ ga je bral: MAISTER AMB.... XII. APRILIS 1498, A. Leiss in
L. Planiscig'^ sta ime dopolnila v »Ambrogio«, Štele, ki napisa sam ni videl,
pa je pomislil, da gre morda tudi tu za ostanek Andrejevega imena.'^ Corgnali'-
je spet bral: 1498. XII APRILIS MAGISTER LVCAS. Zraven je objavil
risbo napisa, ki ga berem jaz takole:
1498 . XII aprilis .
magister . operis '
Beseda »operis« bi bila lahko opravičljiva pa tudi na mestu, čeprav bi pomenila
v tem primeru najbrž le stavbnega nadzornika in ne stavbarja samega.
Ime samo, ki bi moralo priti v tretjo vrsto, sploh manjka! Niti značaj črk niti
pozna letnica ne pričata v prid Andreju.
Uganko pomeni beseda »marmbri« v Briščah. Prof. dr. M. Kosu se moram
zahvaliti za možno razlago v smislu »ma(giste)r in Bri(xis)« (mojster v Briščah),
toda pri tem nas ne zadovolji krajšava »mar« za »magister«. Morda bi prvi
7 LoSki razgledi 97
zlog >marm« lahko dopolnili v »marmorarius«, drugega pa v »brixiensis«, kar
bi pomenilo torej kamnoseka v Briščah. Seveda tudi ta razlaga ni prepričljiva,
čeprav se zlog >bri« res zelo verjetno nanaša na Brišče. To pa bi dopuščalo
misel, da se je mojster Andrej, ki je bil sicer loški rojak, vsaj za nekaj časa
naselil v tej beneškoslovenski vasi. Ker doslej na loškem ozemJju Andrejevih
stavb nismo nikjer zasledili, bi smeli sklepati, da se je njegovo delovanje omejevalo
le na zahodni del Slovenije in da Škofja Loka ni bila sedež njegove
delavnice. H. Spekonja je končno še izrazil hipotezo, da se v besedi »marmbri«
skriva morda ime »Marn« — torej: marn i(n) bri(xis); pri tem naj bi šlo spet
za nekega domačega Andrejevega pomočnika, ker je priimek Marn, Marin
v Briščah še danes doma.^'
Zal, so razen cerkve sv. Ivana v Cele vse z Andrejevim imenom signirane
stavbe prezidane ali porušene, tako da so od njih ostale le napisne plošče.
V Ponikvah je bila cerkev popolnoma barokizirana, vendar je vsaj severna
stena ladje še srednjeveška — pa starejša od Andrejevega časa! Ostanki fresk,
ki smo jih našli na njej, kažejo še na čas okoli sredine 15. stoletja. To bi pomenilo,
da je morda Andrej v Ponikvah prizidal le — zdaj porušeni — prezbiterij.
Pa tudi v Cele nimamo opraviti z enovito stavbo; ladja je le naravna
votlina, h kateri je Andrej prizidal prezbiterij. Vanj vodi slavolok z obojestransko
posnetim oglom, ki prehaja spodaj preko »ajdovega zrna« v pravi
kot. Slavolok je precej širok, zmerno zašiljen in obogaten s kapiteloma, katerih
profil je žleb med dvema palicama. Prezbiterij je zaključen s tremi stranicami,
prvo polje pa je kvadratno. Obok je zvezdastorebrast, vendar je nad zaključnim
delom nekoliko deformiran. Konzole na stenah, iz katerih izhajajo rebra,
so precej velike in figuralno okrašene. Tako vidimo tu dva angela z napisnim
trakom, klečečo figuro z molilno sklenjenima rokama, moža, ki piha v dude
in drugega, ki igra na gosli; na eni konzoli je možak s spodvitima nogama,
na drugi spet mladenič z majoliko in s kozarcem v rokah in z grozdom nad
ramo. Trije sklepniki v osrednji osi so figuralni: na centralnem je Kristusova
glava, nad oltarjem Marija z golim Jezuščkom v naročju, katerega drži z desnico
za desno stopalo, sklepnik ob slavoloku pa ima podobo svetnika s knjigo
v rokah, ki utegne biti patron cerkve sv. Janez Krstnik. Stranski sklepniki so
okrašeni s ščitci in z rozetami, eden s soncem in eden z zvezdo, vmes pa je tudi
sklepnik z Andrejevim mojstrskim znamenjem v ščitu — ponovnim stavbarjevim
podpisom. Motivno se sklepniki in konzole naslanjajo na vzore, ki jih
poznamo v gorenjski arhitekturni skupini in posebno še v loško-kranjski in
kamniški delavnici; na to izhodišče kaže lepo motiv Kristusove glave ali drža
Marije, ki spominja n. pr. na Marijin sklepnik v prezbiteriju v Radovljici,
v podkorju kranjske župne cerkve, v prezbiteriju sv. Urha v Tolminu itd.
Stilno se klesar nebogljeno naslanja na predloge, ki konservativno vztrajajo
pri tradicijah »mehkega sloga« prve polovice 15. stoletja, tehnično pa zapada
v rustikalnost in — na sklepnikih — v ploskovitost, ki spominja kar na primitivne
kraške kamnoseške izdelke.
Dr. F. Stele^* je upravičeno poudaril, da je Andrejeva arhitektura zelo
sorodna gorenjski gotiki in da je mojster prevzel gorenjski stavbni koncept,
pri izvršitvi pa da so se uveljavile tudi nekatere krajevne posebnosti, ki se
kažejo v obdelavi figuralnih detajlov, zlasti pa v sicer šilasto zaključenih, toda
v zgornjem delu z gladko, suličasto izrezano ploščo zaprtih oknih, kakršne
pozna mediteranska gotika. Kot primorsko posebnost bi lahko dodali še kapitela
v slavoloku, ki so osrednjeslovenski gotiki tuji oziroma kažejo povsod,
98 V
'M
Napis T Briičab
kjer jih srečamo, v primorsko
smer. Vprašanje pa je še, če
smemo izdelavo figuralnega
okrasa pripisati res lokalnim
kamnosekom, kajti po pravilu
je moral tega izdelati stavbni
mojster, ki je bil obenem tudi
kamnosek.''" Seveda so bile pri
tem možne tudi izjeme. V tem
primeru bi utegnil biti klesar
konzol in sklepnikov »pomočnik
Jakob« ;^^ tega pa nikakor
ne smemo identificirati z
rezbarjem Jakobom iz Loke
iz drugega desetletja 16. stol.
Toda vsaj dve stavbi nas še vabita, da bi ju uvrstili v Andrejev opus:
cerkev sv. Brikcija v Volarjih pri Tolminu in pokopališka cerkev na Sedlu pri
Borjani. Andrej ju sicer ni »podpisal« s ploščama, pač pa vidimo v obeh
enako mojstrsko znamenje kot pri sv. Ivanu v Cele, le da je tu zrcalno obrnjeno.
Kot dokazuje mojstrsko znamenje mojstra H R na sklepniku sv. Jakoba
v prezbiteriju škofjeloške župne cerkve, je taka zrcalna "inverzija mogoča,
čeprav je v Loki pogojena v heraldični legi (levo in desno od osrednje figure),"
česar pa o znamenjih v Volarjih in na Sedlu ne moremo trditi. Prvo je namreč
na severni, drugo na južni strani prezbiterija in vendar sta obe enako obrnjeni.
Ta problem mora torej še počakati na rešitev.
Cerkev v Volarjih je datirana s ploščo na jugozahodni zunanji steni prezbiterija:
1475. Razmeroma velika ladja prehaja v prezbiterij preko slavoloka,
ki je malo ožji od prezbiterija, zelo zmerno šilast in ima enaka kapitela kot
slavolok v Cele. S tremi stranicami zaključeni prezbiterij je prekrit z zvezdastim
obokom, čigar rebra izhajajo iz geometričnih konzol. Na sklepnikih
vidimo v sredini Marijo z Jezusom, nad oltarjem sv. Andreja, na tretjem
v glavni osi pa sv. Brikcija. Na južni strani je podoba sv. Marjete (?), na severni
ob slavoloku pa mojstrsko znamenje stavbarja. Ostali sklepniki so ščitci
in rozete, ki so obdelane nekoliko bolj plastično kot figure, ob katerih bi lahko
ponovili, kar smo zapisali že ob landarskih. Zunaj obdaja prezbiterij pristrešeni
talni zidec, glavni vhod pa je šilast in profiliran z žlebom in s palico.
Prvotno je imela cerkev nad fasado namesto zvonika le odprte stolpne line.
Cerkev v Volarjih je torej starejša od Andrejevih stavb v Benečiji, znamenje
na oboku in značaj številk na plošči z letnico pa priča vsaj za veliko
Andrejevo bližino, če ne za njegovo avtorstvo. Pač pa konzole niso figuralne
kot v Landarju in žarkov okoli Marijinega sklepnika, kakršne poznamo tudi
po Gorenjskem, pri sv. Ivanu v Cele prav tako ne opazimo. Verjetno pa je,
da gre oboje na rovaš starejšega nastanka stavbe?
Pokopališko cerkev v Borjani je prvi povezal z Andrejem C. Avguštin,^'
kajti mojstrsko znamenje je tu enako kot v Volarjih. Prezbiterij je trostrano
zaključen in obdan s pristrešenim talnim zidcem. V podolžno, v ostrešje odprto
ladjo vodi šilastoločen portal, ki je profiliran nekoliko bogateje kot v Volarjih:
s palico med dvema žlebovoma. Slavolok je zelo širok, lahno zašiljen
in posnetih robov, nima pa kapitelov. Konzole pod zvezdasto razpetimi rebri
oboka v prezbiteriju poživljajo debelušne, brezbrade maske, le v zaključnih
99
Napis v Gorenji Mjersi.
(Po Corgnaliju.)
Mojstrski znamenji: levo pri Sv. Ivanu
v Cele, desno v Volarjih in na Sedlu
oglih je ena geometrična in druga okrašena s Sčitcem. Na osrednjem sklepniku
vidimo Kristusovo glavo s križnim nimbom in z listi, severno od oltarja
je ščit s trnjevo krono in z žeblji, južno pa mojstrsko znamenje. Na ostalih
sklepnikih so ščitci in rozete. Po ikonografski motiviki se torej ti .sklepniki
močno ločijo od ostalih, ki smo jih spoznali v Andrejevem krogu, prav tako
pa izpadajo motivno iu po kvaliteti tudi glave na konzolah. S tem se ponovno
zapleta problem Andrejevega avtorstva: ali se to omejuje le na stavbo in je
njen kamnoseški okras delo pomočnika — ali pa kaže obrnjeno znamenje
res samo Andrejevo bližino? Osebno sem bolj naklonjen prvi misli. — Slavolok
brez kapitelov lii dokazoval, da utegne biti cerkev na SedUi starejše delo, iz
časa, ko Andrej še ni prevzel primorskih stavbnih elementov. Na žalost so
vrhovi oken tako v Volarjih kot na Sedlu zazidani in jih zato ne moremo
primerjati z okni v Cele.
C.Avguštin je pripisal Andreju tudi cerkev Marije Snežne nad Bregiujem,
češ da je po ariiitekturneui izrazu in kamnoseškem okrasu zelo sorodna sedelski.
Sklepnike krase Marijin relief, Kristusova glava, mladenič s sklenjenima
rokama in rozete, konzole pa poživljajo, razen dveh, spet glavice. Sam tega
spomenika nisem videl in zato o njem ne morem izreči sodbe.
Po stilnem izrazu sklepnikov, ki jih poznani le po Špekonjevi fotografiji, bi
verjetno smeli pomakniti v Andrejevo bližino tudi cerkev sv. Urha nad Roncem.
Cerkvi na Sedlu in v Volarjih pri Tolminu lahko torej pripišemo Andreju
iz Loke ali vsaj njegovi delavnici, spadali pa bi med starejša dela te skupine.
Leto 1477 je mojstra zaposlilo v Beneški Sloveniji v Briščah, pri sv. Ivanu v
Cele in v Porčinju, v osemdesetih letih pa ga srečamo spet na Goriškem,
v Ponikvah nad Bačo. Prav v letu 1477. ki pomeni vrhunec Andrejevega dela v
, Benečiji, je ta meseca oktobra trepetala
pred hudim turškim napadom, ki je planil
čez Sočo in žalil vso Furlanijo do
Taljamenta in segel še čez do Piave.
Andrej iz Loke se torej izvije iz teme
P. _ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ j ^ ^ zgodovine precej nanaglo v sedemdesetih
^HHHHps^ ^ t i ' ^Hpl letih 15.stok>tja in se na Ponikvah v osemi
^ H H | P I TH^" ''^i desetih letih spet poslovi. Ali njegovo delo
^^^M ^ '^ ^^W ""^^ Časovno ne obsega več kot dobro desetl
"^m . ^^^^1 letje? Za zdaj na to vprašanje Se ne znamo
p 1 ^ / J r ' ^^^H odgovoriti. Vsekakor je njegov arhitekturni
koncept dozorel okoli leta 1470 na
Gorenjskem, morda ob dozidavi škofje-
Mojstrsko znamenje na Sedlu pri Borjani lo1š0k0e Župue CCrkvC, n a k a r SC j e m o j s t e r.
morda zaradi močne lokalne konkurence, umaknil v Beneško Slovenijo. Razen
v nekaterih podrobnosti (suličasto izrezane kamnitne plošče v oknih, ki nadomeščajo
krogovičje, kapiteli v slavoloku, ladja z odprtim ostrešjem, odprte
stolpne line) se njegova arhitektura v ničemer ne loči od skromnejših gorenjskih
podružnih cerkva, sezidanih v drugi polovici 15. stoletja, in pač ne presega
povprečne kvalitete. Značilno pa je, da je niojster svoja dela ponosno
signiral z napisnimi ploščami in z mojstrskimi znamenji. Umetnostnogeografsko
pa je njegov pojav v Benečiji vendarle pomemben: dokazuje nam povezanost
najzahodnejših slovenskih dežel, ki so bile že od leta 1420 pod oblastjo
beneške republike, z gorenjskim kulturnim prostorom in posebej s Skofjo
Loko: pri zidavi cerkva so namreč odločali beneškoslovenski kmetje sami na
svojih večali — »bankah«, katerih ena je bila v Landarju. Verjetno je res prav
Andrej zanesel v Beneško Slovenijo nov gorenjski in srednjeveški arhitekturni
tip, ki se je nato tod udomačil, ne upal pa bi si trditi, da je tod utrdil tudi
svojo arhitekturno »šolo«. Zgolj v luči Andrejeve tradicije bi si morda lahko
razložil nastanek cerkve sv. Janeza v Dolenjem Barnasu in zlasti cerkve
sv. Urha nad Koncem, mnogo teže pa arhitekturni tip cerkve v Lipi ali cerkev
sv. Kvirina pri Šempetru Slovenov, ki jo je sezidal, kot kaže napis na plošči,
leta 1495 »magister Martin Pirich«.''* Lipo odlikuje izredno bogastvo sklepnikov,
ki spominja — vsaj motivno — bolj na sv. Urha pri Tolminu kot na
Andreja, in podobno velja tudi za cerkev sv. Kvirina. Obe stavbi imata okoli
prezbiterija že žlebasto profiliran renesančen talni zidec, v Lipi so kapiteli
slavoloka figuralno okrašeni (dva leva) in konzole so nadomestili služniki.
Primorska in beneškoslovenska arhitektura je torej kaj kmalu začela iskati
nove arhitekturne rešitve, ki pa jim je temeljno izhodišče zakoreninjeno v gorenjski
tradiciji. O tem nas prepriča vrsta cerkva v Posočju, v Brdih in na
Tolminskem (Avče nad Kanalom, Marija Snežna nad Avčami, Sv. Ana pri
Kanalu, Kojsko in Nožno v Brdih, sv. Danijel pri Volčah, Svino in Sužid pri
Kobaridu, Podbela pod Breginjem itd.).
Toda v dneh, ko je Andrej najbrž že zapustil Benečijo, se je tod naselil
drug škofjeloški rojak — Bernardov sin Klement Naistoth iz Loke. Tega je
7. marca 1480 imenoval čedadski kapitelj za vikarja v Šempetru »in Sclavonibus
«, 18. septembra 1484 pa je bil imenovan še za župnika v Hočah pri Mariboru.
Bolj kot Hoče pa je Klementa privlačevala Beneška Slovenija — verjetna
zaradi bližine in dobrih zvez s Čedadom in Oglejem. V letih 1487 in 1492
je spremljal oglejskega vizitatorja po slovenskih pokrajinah. Leta 1498 ali 1499
se je hoški župniji odpovedal in umrl leta 1531 kot šempetrski vikar.''^
Andreja iz Loke Klement najbrž ni mogel več podpirati z naročili, pač pa
je privabil na Beneško drugega svojega rojaka, slikarja Jerneja iz Loke, ki je
bil celo priča ob vikarjevi oporoki leta 1531 (j>Bartholomaeus pictor de
Loch«).'"'
Ne nameravam se spuščati v dolgovezno naštevanje vseh doslej znanih,
ohranjenih in neohranjenih Jernejevih slikarskih del, ki so razsuta po vsem
Gorenjskem, po Tolminskem in Kanalskem — o tem nas bolje pouči objavljeni
zemljevid. Deloval je v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja. Najstarejše
njegove datirane freske so krasile cerkev sv. Daniela v Volčah pri Tolminu;
nastale so leta 1526 (danes uničene). Leta 1535 je poslikal prezbiterij pri
Sv. Ožboltu pri Škofji Loki, zadnjikrat pa ga srečamo na delu leta 1536 na
Policah pri Šentvidski gori — in v Beneški Sloveniji. Tako se je čopič neutrudnega
slikarja selil po gorenjskih vaseh, zašel na Goriško in spet nazaj na
101
Freske nn oboku cerkve sv. Lucije v Kravarju
Loško, snoval nove poslikave, popravljal stare (kot n. pr. na Suhi pri Škof ji
Loki ali v Koseču nad Drežnico) ali dopolnjeval s freskami še neposlikane
dele cerkvenih sten. Da, celo kmečke in meščanske hiše je poživljal s svojimi
barvami, kot pričajo slikarije v Podvrhu nad Poljansko dolino, v (porušenem)
>fraunofu« v Stari Loki ali na Policah na Goriškem. Svoj slikarski program
je Jernej uspešno in dekorativno podrejal dani arhitekturi in ikonografskim
predpisom, po kvaliteti pa ni presegel ravni solidne slikarske obrti. Stiki
s furlanskim slikarstvom odmevajo tudi v njegovem delu (n. pr. na Policah,
pri Sv. Filipu in Jakobu nad Poljansko dolino itd.), ki v pozni dobi razkriva
celo nekaj renesančnih oziroma furlanskih črt, čeprav je na splošno ujeto še
v srednjeveški predstavni svet. V Furlaniji bi mu lahko postavili ob stran
sorodno ubrani čopič mojstra Zuana Paola Thannerja, ki je zašel tudi na naša
tla, ko je poslikal prezbiterija cerkva v Svinem pri Kobaridu in na pokopališču
v Borjani-" in čigar delo zajema čas od 1514 do 1555. Prav gotovo je bil
ta marljivi furlanski mojster loškemu Jerneju v Benečiji resen in celo nekoliko
kvalitetnejši tekmec, zlasti ker se je okoriščal tudi s pridobitvami renesanse.
Vse pa kaže, da je imel Jernej v vikarju Klementu ne samo prijatelja in rojaka,
ampak tudi pokrovitelja in mecena, ki ga je ščitil pred furlansko konkurenco.
Toda za čudo, vse do nedavnega nismo mogli Jernejevega čopiča v
Beneški Sloveniji nikjer zaslediti. Šele leta 1958 sera naletel nanj v cerkvici
srv. Lucije v Kravarju nad Sentlenartom. Poslikana sta bila prezbiterij in
ladja. Freske na oboku prezbiterija se vsaj navidezno še podrejajo ustaljenemu
102
ikonografskemu kompleksu
(»kranjskega prezbiterija«),
toda med njimi manjkajo
slike ali simboli evangelistov.
V osrednjem rombičnem
polju vidimo Kristusa,
sedečega na mavrici, okoli
njega so v krakih zvezde
razvrščeni angeli z orodji
trpljenja, rombični polji ob
slavoloku pa polnita angela
z mandolino in s tubo. V trikotniku
med tema je naslikan
mož s turbanom in s
trakom, na katerem je letnica
1536. Trikotna obočna
polja ob stenah zavzemajo
slike sedmerih prerokov.
Vendar se mi zdi, da so
slike na oboku že preslikane,
kajti oblikovno so sicer
zveste Jernejevi slikarski
maniri, izredno trda črta
čopiča pa ne priča več zanj.
Vse Jernejeve značilnosti pa
kažejo freske v ladji, ki so
jih, žal, prebelili, le na slavoloku
se delno kažejo izpod
beleža. Na levi strani
slavoloka opazimo angela z
napisnim trakom (pač iz
prizora Marijinega oznanjenja),
v polju nad njim pa je
le delno odkrita nejasna figura. Na južni strani slavoloka se kaže postava v
širokem klobuku, v polju nad njo pa konjska noga (morda del slike sv. Jurija?).
Freska angela nam velja lahko kar za Jernejev podpis, saj pričajo za
mojstra tako značilne ozke oči kot trikotna rdečica na licih ali poudarjeni
podbradek, predvsem pa sam duktus čopiča in topli kolorit.
Tako se nam je posrečilo prvič dokazati, da je Jernej res deloval tudi
v Beneški Sloveniji, in sicer tudi še v času po Klementovi smrti, če se smemo
zanesti na letnico 1536. Gotovo se bodo tem freskam pridružile v Benečiji še
katere — kolikor seveda niso propadle s cerkvenimi stavbami vred.
Freske angela na slavoločni steni cerkve sv. Lucije v Kravarjii
Opombe .,-.
/. E. Cevc, Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša. Loški razgledi I, 1954,
str. 65 sq. — 2. F. Štele. Die friaulische Gruppe in der gotischen Wandmalerei Slo-
•vveniens, Festschrift Kari M. Swoboda zum 28. Januar 1959, Wien 1959, str. 265 sq. —
3. F. Štele, Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, ZUZ XV, 1938, str. 6sq.; E. Cevc,
Kranjska župna cerkev v luči stavbarniškega reda, 900 let Kranja, Kranj 1960, str. 117 sq.
103
4. Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853, (Šolski) Prijatelj IV, Celovec
1855, str. 578. — 5. Slovnik umjetnikah jugoslovenskih, Zagreb 1858—1860, str. 231.
6. Naši stavbarji minule dobe, ZUZ HI, 1923, str. 2. — ?. Epigrafične drobtine, II.
Stavbar Andrej iz Loke, ZUZ V, 1923, str. 47 sq. To je temeljni spis o našem mojstru.
Moj članek o umetnosti Beneške Slovenije v zborniku Beneška Slovenija (Gorica 1950,
str. 112 sq.) je v marsičem nepopoln in tako tudi v odstavku o Andreju. — S. Beneška
Slovenija, DS 1898, str. 187. — 9. Beneška Slovenija, Ljubljana 1899, str. 38. — 10. Curiosita
epigraphiche, II. L'iscrizione di S. Giovanni d'Antro, Bolletino della Societa
filologica friulana >Ce fastu?«, XIII, Udine 1938, str. 293 sq. Avtor se sklicuje tudi
na dve preddeli: A. Gujon, Gli Sloveni in Friuli, Pagine Friulane VI, 1895, str. 133,
in G. Grion, Le iscrizioni di S. Giovanni d'Antro, ibid. str. 170. — //. Gotske dvoranske
cerkve..., o. c. str. 24; isti, Umetnost v Frimorju, Ljubljana 1960, str. 49. — 12. I. Trinko,
o. C. S. Rutar, o. c. str. 39, F. Štele, ibid. — 13. Gujon, o. c. str. 133, in za njim
A. Leiss e Leone Planiscig, Lessico biographico degli artisti friulani e di quelli che
nel Friuli operarono. Forum Julii II. str. 232. — 14. O. c. str. 29. — 15. O. c. str. 230. —
16. Ibid., str. 48. — 17. Curiosita epigraphiche. I. L'iscrizione di S. Silvestro (Merso di
Sotto), jCe fastu?«, Xin, 1937, str. 118. — 18. H. Spekonju se toplo zahvaljujem, da mi
je dovolil vpogled v svojo rokopisno topografijo cerkva bivše šempetrske župnije. —
19. Epigrafične drobtine IV. Magister Martinus Petrich, ZUZ VI, 1926, str. 152 sq. —
20. Prim. E, Cevc, Kranjska župna cerkev v luči stavbarniškega reda, o. c. str. 119 sq.
21. F. Štele, Umetnost v Primorju, o. c , str, 49. — 22. E. Cevc, Kipar H R, Loški razgledi
ni, 1956, str. 164. — 23. »Breginjski kot«. Varstvo spomenikov IV. Ljubljana
1951-52. str. 30. — 24. F, Štele, Epigrafične drobtine IV, o. c. str. 147 sq. — Spočetka je
dr. Stale bral ime za Petrich, kasneje je prevzel Grionovo oziroma Rutarjevo transkripcijo
»Pirich« (Umetnost v Primorju. o. c , str. 48). — 25. Doslej znane podatke o Klementu
Naistothu je zbral dr. M. Kos v razpravi O imenih in osebah nekaterih umetnikov
na Slovenskem v srednjem veku, ZUZ NV V-VI (Laureae F. Štele septuagenario
oblatae), 1959, str. 297 sq. — 26. F. Štele, Slikar Jernej iz Loke, GMDS IV—VL Ljubljana
1924-25, str. 24sq; isti. Cerkveno slikarstvo med Slovenci L, Celje 1937, str. 265
sq; isti, Umetnost na Primorskem, o. c. passim. — Zadnji čas se je podrobneje ukvarjal
z Jernejem iz Loke kolega Ivan Stopar, ki se mu zahvaljujem tudi za dopolnilo
seznama Jernejevih del. — 2?. G. Marchetti, Gian Paolo Thanner, pittore e infagliatore
in Friuli, Sot la nape IX, Udine 1957. str. 5 sq.; isti, Ancora pitture di G. P. Thanner,
Sot la nape X, 1958, str. 1 sq.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DER BAUMEISTER ANDREAS VON LACK UND DER MALER BARTHOLOMAUS
VON LACK IN SLOWENrSCH VENETIEN
Skofja Loka, der ehemalige Besitz des Bischofs von Freising, war im Mittelalter
nicht nur ein vvirtschaftlich bedeutender, sondern auch in kiinstlerischer Hinsicht
bliihender Ort. Sie liegt ari der Strafie, die viber das Poljanetal und Tolmin die Friaulische
Ebene mit Oberkrain und Mitteleuropa verbindet. Daruni ist es auch verstandlich,
daB hier auch kunstgeschichtlich mitteleuropaische und mediterrane Akzente in
der Kunstsprache anregend vvirksam waren. Seit dem Ende des 14. Jahrhunderts ktinnen
vvir in diesem Raum eine lebhafte Tatigkeit von Malern friaulischer Richtung
beobaehten; in Skofja Loka selbst waren im Mittelalter mehrere Bildschnitzer, Maler
und Baumeister ansassig. In der zvveiten Halfte des 15. Jahrhunderts verpflantzte
sich tiach Oberkrain — wohl iiber Freising und Skofja Loka! — das Ideal der
bayerischen Hallenkirche. was uns die Pfarrkirchen in Skofja Loka, Kranj, Radovljica
usw. bezeugen. Als lokalen, von der Steinmetzkultur des Kiistenlandes angeregten Beitrag
konnen wir die reiche figurale Steinmetzdekoration (Schlussteine, Konsolen)
dieser und anderer Kirchen betrachten. Aus diesem Kreis staninit auch der Baumei-ster
»Andre von Lack«. der laut Inschriftstafeln und Meisterzeichen mehrere Kirchen im
Gdrzer Gebiet und im Venetianischen Slovenien (heute in Italien) erbaut hatte. Inschriften
aus dem Jahre 1477 erweisen ihn als Erbauer der Kirchen in Brišče und
Porčinj (Porzus) und des an eine als Kirchenschiff dienende Grotte angebauten Presbvteriums
in Sv. Ivan v Cele (San Giovanni d'Antro); aus den achtziger Jahren (148.)
ist die Kirche zu Ponikve im Gorzer Gebiet datiert; nur durch Steinmetzzeichen sind
aber als Andreas Werke die 1475 erbaute Kirche in Volarji bei Tolmin und die un-
104
datierte Friedhofskirche zu Sedlo bei Borjana bezeiigt. Die Andreas Kirchenarchitekturen
zu Porčinj, Brišče und Ponikve sind leider nicht niehr erhalten. Die Inschrift
zu Dolenja Mjersa bei St. Peter an der Natisone (Šempeter Slovenov), die bis jetzt
nicht richtig gedeutet wurde. steht mit Andreas in keiner Beziehung; ich deschiffriere
sie folgendermaBen: >1498. XII aprils / magister operis«;. vvobei des Meisters Name
fehlt.
Andreas stanimte wohl aus Škof ja Loka, seine Bautatigkeit erstreckte sich aber vor
allem Uber die westslowenischen Gebiete; vielleicht war er eine Zeit sogar in Brišče
ansassig, da die dortige Inschriftstafel noch ein ungekiartes Wort smarmbri« enthalt,
dessen zvveite Silbe vielleicht mit nn Bri(xis)« zu erklaren \vare. — Andreas hat also in
slowenische Westgebiete den Typus des Sternrippengewolbes mit reichen figuralen
Dekoration gebracht, wobei er dort jedoch einige lokale Besonderheiten iibemahm
(z. B. deckenloses Kirchenschiff, die lanzetartig ausgesagten PlattenfUilung statt Maswerk
in den Fenstern, die Kapitale in dem Triumphbogen usw.). Beim Sv. Ivan v Cele
und Porčinj vvirkle mit ihm auch ein >Jacob sein Gesell« (Steinmetz?),
Andreas war kein hervorragender Baumeister; nach Slovvenisch Venetien hat
er nur den Bautypus und nicht eine »Schule« gebracht, sodaB der Meister Martin
Pirich, der 1495 die Kirche des hI. Kvirinius bei St. Peter an der Natisone erbaut hatte,
oder der Meister der Kirche zu Lipa (Tiglio) falls den oberkrainerischen Kirchentvpus.
vervvenden.
Im Jahre 1480 war in St.Peter an der Natisone als Pfarrvikar Klement Naistoth
aus Škofja Loka angestellt, vs^o er 1531 starb. Dieser Mann hat in die Slowenisch
Venetien auch einen sehr riihrigen Malermeister aus Škofja Loka gerufen — den
Meister Bartholomaus von Lack. Von diesem Meister kennen wir eine groBe Menge
Fresken sowohl in Oberkrain vvie im Gbrzischer Gebiet; erst in letzter Zeit ist es uns
gelungen, die ersten Fresken seiner Hand im SIowenisch Venetien zu finden: an
der Triumphbogenvvand des Schiffes der St. Luciakirche zu Kravar (Cravero); die
Fresken im Presbyterium sind oder stark iibermalt oder stammen vielleicht von einer
Gehilfenhand, Sie sind mit dem Jahre 1536 datiert. — Sicherlich hat B. von Lack in
Slowenisch Venetien auch mehrere andere Kirchen mit Freskem versehen, da er
dort čiffters vervveille und dort im Jahre 1531 sogar als Testamentzeuge des Vikars
Klements Naistoth fungierte.
105