Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 194 Razmišljanja Andrej POGAČNIK Slovenski prostor – Švica brez Švicarjev V tem razmišljanju najprej komen- tiramo urejanje prostora Slovenije v polpretekli zgodovini. Ta zgodovinski okvir v marsičem določa tudi današnje stanje in trende v prostorskem načrto- vanju. V  nadaljevanju avtor razmišlja o prihodnjih izzivih, pri čemer podaja predloge za značilne sektorje uporabni- kov prostora. Dosedanja pot Naš nacionalni prostor je bil vedno pre- hoden, na neki meji. Čezenj so vodile rimske ceste iz Akvileje proti vzhod- nim in severnim provincam ter vzhod- nojadranskim mestom. Tu so potekale beneške trgovske poti, cesarske ceste in železnica z Dunaja v Trst. V času Jugo- slavije se je krepila smer proti Beogradu in dosegla svoj vrh z avtocesto Bratstva in enotnosti. Pri nas so nastajala provin- cialna mesta, sprva vojaški kastrumi, po- zneje središča fevdalnih posesti, vedno pa podrejena metropolam, kot so bile Benetke, Dunaj, Rim, Budimpešta in Beograd. Celo bližnja deželna središča so imela močen, prevladujoč vpliv na dele našega nacionalnega ozemlja, kar velja za Trst, Gorico, Videm, Karlovec, Celovec, Velikovec, Gradec. V času Titove Jugoslavije je bil, na  primer, v Zagrebu sedež vojaške oblasti, pod ka- tero je bila tudi Slovenija. Po naših tleh so potekale meje velikih vojaških sil in zavezništev, od rimskega limesa do Rup- nikove linije, od strogo varovane meje med komunizmom in kapitalizmom do poznejše meje med socializmom Tito- vega tipa in stalinizmom. In danes tu poteka schengenska meja proti Hrvaški, na katero smo med begunsko krizo kar pozabili  –  z mogočimi katastrofalnimi posledicami. Fevdalni urbani sistem nam je zapustil številna majhna mesta, trge in farne vasi, ki so ostali del današnjega urbanega sis- tema. Naselbinski sistem, temelječ na kmetijski in rokodelski produkciji, je in- dustrijska revolucija le malo spremenila. Okrepila se je vloga mest ob železnicah, zrastla so nova rudarska mesta in naselja v Zasavju in na slovenskem Koroškem. Avstroogrska si je v svojem zadnjem obdobju prizadevala integrirati imperij z železnicami in načrtno gradnjo po- membnih urbanih ustanov, pri čemer je nekaj pridobila popotresna Ljubljana. Toda na hierarhični lestvici tipologije monumentalnih cesarskih zgradb, kot so bile železniške postaje, opere, muze- ji, bolnišnice, visoke šole in vojašnice, je bila Ljubljana uvrščena nižje kot Trst, Zagreb, Gradec ali Bratislava. V času kraljevine Jugoslavije v Sloveniji ni bilo kakšnih velikopoteznih prostor- skih ureditev. Nekaj je pridobila kot tretje najpomembnejše mesto države, saj so imeli status nacionalnih glavnih mest le Beograd, Zagreb in Ljubljana. Slovenijo je močno prizadela izguba Primorske in Notranjske, južne Ko- roške in Benečije. Resnici na ljubo pa nam je fašistična Italija zapustila precej za tiste čase modernih cest, nekaj soških hidrocentral, lokalnih vodovodov, stavb šol, vojašnic, bolnišnic in podobnih gradenj, ki so bile zgrajene za krepitev fašistične države. V Titovi Jugoslaviji smo Slovenci sicer ponovno in tokrat za vedno izgubili več- ji del Koroške, Benečijo, Trst in Gorico, vendar pa smo pridobili svoj kos morske obale in dostop do svetovnih morij, če- sar nikoli v zgodovini nismo imeli. Trst in obalna mesta so bili docela italijanski, čeprav si to danes neradi priznamo. Tudi s pridobitvijo pretežno madžarskih de- lov Pomurja smo imeli kar nekaj sreče, saj so zmagovalci kaznovali Madžarsko z zmanjšanjem njenega nacionalnega ozemlja kar za tretjino. V tedanji Jugo- slaviji so načrtno gradili infrastrukturo v smeri balkanske osi proti Beogradu. Režim je tudi iz političnih in prestiž- nih razlogov ponovno zgradil izgublje- no »Gorico«, čeprav bi Novo Gorico glede na gravitacijo lahko postavili bolj v središče gravitacije Posočja, Vipavske in Komenskega Krasa – na primer v Aj- dovščino. Mursko Soboto smo načrtno razvijali kot središče Pomurja, čeprav bi bila za to primernejša obmejna Lenda- va. Vsaka republika je morala imeti svoje Titovo mesto, pri nas torej rudarsko Ti- tovo Velenje. Pa ne samo to. Takrat se je prvič in verjetno zadnjič kakšno mesto zunaj Slovenije imenovalo po našem po- litiku: Kardeljevo (Ploče). Republike so bile načeloma svobodne pri načrtovanju svojega ozemlja. Ko- munistična oblast se je kmalu odrekla idejam o vsedržavnem načrtu, saj bi po nepotrebnem dregnila v »nepolitične« interese posameznih republik. Pomem- bnejša je bila režimska, komunistična poslušnost kot diktiranje Beograda o velikosti provincialnih mest, lokalnih cestah in podobnem. Zanimivo, da smo že zelo kmalu, konec šestdesetih let v Sloveniji začeli razvijati ideje o policentričnem razvoju, čeprav z bistveno manjšimi populacijskimi pragi uizziv-27-izredna-01.indd 194 7.10.2016 9:18:33 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 195Razmišljanja gravitacijskih območij in mest kot naši evropski vzorniki. V tem vidim zgodo- vinski nasledek naše nacionalne, lokal- patriotske miselnosti, ki ni videla  (in ji ni bilo treba videti) dalj od svoje vasi, iz svoje doline ali kotline. Prvi prostorski načrt Slovenije so bile Prostorske sestavine družbenega plana Slovenije iz 80.  let s  ciljnim horizon- tom do leta  2000. Načrt je bil za tis- te čase dober, uravnotežen, temelječ na solidnih analizah naravnih danos- ti  (izdelanih 20  let prej) in sektorskih razvojnih programih. Velik, prevelik, poudarek je bil na urbanem sistemu. Podana je bila teza o somestjih, ki naj nadomestijo »pomanjkanje« ustrezno velikega regijskega središča. Stanovanj- ski gradnji v večstanovanjskih soseskah in proizvodnim kompleksom so bile na- menjene obsežne površine. V primerjavi z urbanimi sistemi pa je bilo načrtovanje kmetijskega prostora zapostavljeno. In- frastrukture so bile načrtovane smelo in ambiciozno. Postavljene so bile strateške usmeritve za avtocestni križ, moderni- zacijo železnic, hierarhijo letališč, zari- sani so bili novi elektrovodi, plinovodi, celo produktovod naftnih derivatov iz Kopra do Ljubljane. Določeni so bili glavni prostori za varstvo narave, rekre- acijo in turizem  – slednji je bil vezan zlasti na naravna zdravilišča, smučišča in morsko obalo. Drugi, še zdaj veljavni prostorski načrt je Strategija prostorskega razvoja Slove- nije  (v nadaljevanju: SPRS). Nastala je že globoko v času samostojne države in se ni veliko razlikovala od predhodnih prostorskih sestavin družbenega načrta. Na to ugotovitev lahko gledamo na dva načina: ali je bil predhodni dokument tako celovit in kakovosten, da mu ni bilo mogoče niti v novi državi nič bistvenega dodati ali odvzeti, ali pa smo novo dr- žavo tudi urbanisti vzeli kot samoumev- no dejstvo in bolj ali manj nadaljevali svoje načrtovanje, sledeč trendom in inercijam iz preteklosti. Kot da smo os- tali brez idej, poguma, smelosti in vizij. Kot da smo spregledali, da se je po od- cepitvi od Jugoslavije o vseh rečeh treba vprašati na novo in da od takrat naprej popolnoma po svoje krojimo slovenski prostor. Nov »gospodar«  –  Evropska unija – nam je torej prišel kar prav. Nekaj pozitivnih usmeritev pa je SPRS vendarle prinesla: poudarek smeri JZ– SV torej od Kopra, Ljubljane do Ma- ribora. Uveljavila se je torej »stara« avstroogrska razvojna os in posredno naša povezava z Avstrijo in višegrajski- mi državami. Kot pozitivne usmeritve v SPRS so poudarjeni še vloga pristaniš- ča Koper, dorečen sistem avtocest, trase novih hitrih cest, energetska izraba na- ših rek, izkoriščanje energije vetra, son- ca, biomase in geotermike, diferencia- cija razvoja kmetijstva glede na naravne danosti in omejitve na območjih pod- talnice. Navedene so bile lokacije čistil- nih naprav odpadnih voda in regijskih centrov ravnanja z odpadki. Izgradnja čistilnih naprav ter ureditev zbiranja, reciklaže in odlaganja odpadkov so poleg avtocest največji dosežki našega načrtovanja prostora v novi državi. Tudi za SPRS so značilni ponavljanje tez o policentričnem urbanem sistemu, prevladujoča usmerjenost v varstvo okolja, naravne in kulturne dediščine, malo ukrepov za varstvo pred naravni- mi nesrečami. Po osamosvojitvi se je od nekod pojavila politična parola, da bomo postali druga Švica. Pri tem so pozabili, da Slovenci pač nismo Švicarji. Zamenjavo politič- nega sistema smo izvedli le napol, sa- moupravni socializem še naprej meša štrene vse do danes. Tako kot so sindika- ti država v državi, tako različne nevladne organizacije, civilna družba, društva in krajani (zlasti sosedje) prostorsko načr- tujejo znotraj uradnega sistema prostor- skega načrtovanja. Z drugimi besedami, lahko minirajo vsak družbeno koristen, strateško sprejet, strokovno utemeljen in finančno zagotovljen projekt. Tako se je demokracija v prostoru spreme- nila v svoje nasprotje, ko manjšina in zasebni interesi prevladajo nad interesi večine. V tem razmišljanju sem omenil več takih primerov – kot so tretja pro- metna os, elektrarne na Muri, škofljiška in blejska obvoznica, vetrna elektrarna Volovja reber, varstvo Ljubljane pred poplavami … Socialistične struje vedno znova zakom- plicirajo nove prostorske zakone, ki zato določajo nepregledne, dolgotrajne in neučinkovite postopke. Značilen primer so tako imenovane pobude krajanov ali investitorjev za spremembe namem- bnosti, novogradnje itd. Iz mehanizma, ki naj bi bil le kazalnik teženj v prostoru, smo naredili populističen instrument, ki relativizira zakonitost prostorskih aktov, zlasti občinskih prostorskih na- črtov. Češ, saj bodo pobude že enkrat upoštevane v spremembah načrta, pros- torski akt je pač začasen, spreminjajoč se dokument. Ljubljanski urbanizem je v tem pogledu vodilen. Namesto da bi odpravili mestne in nacionalne sra- mote  –  neobstoj ljubljanske avtobusne postaje, neobstoj mestnega letalskega terminala in bedo ljubljanske železniške postaje, mestna občina kar naprej zbira na tisoče pobud za nenehne in drage urbanistične spremembe. Po tem kratkem orisu nekaterih značil- nosti prostorskih ureditev v preteklosti navajam razmišljanja o  stanju in prob- lemih ter svoje predloge za ustreznejše strateške ureditve po posameznih sek- torjih. Urbani sistem Sistem naselij naj se odreče nedemokra- tični razdelitvi mest na bolj, manj in še manj pomembna, na razvojno bolj ali manj perspektivna. Ideja o hierarhični razvrstitvi mest ni bila uresničena in je neuresničljiva. Popolnoma po logiki prebivalstvene- ga zaledja, dostopnosti, obstoječih in uizziv-27-izredna-01.indd 195 7.10.2016 9:18:33 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 196 Razmišljanja novih državnih institucij bo še naprej poudarjena vloga Ljubljane kot držav- nega in evropskega središča. Ljubljana je med najmanjšimi evropskimi pre- stolnicami  (razen žepnih držav, kot so Malta, Andora, Liechtenstein, San Ma- rino, Monako). Urbanizem Ljubljane ni samo stvar Ljubljančanov, temveč zaradi javnih storitev, ki jih nudi državi, stvar vseh Slovencev, za oskrbne funkcije stvar prebivalcev osrednje regije ter ne nazadnje tudi stvar poslovnih partner- jev iz tujine in turistov. Tako kot velja za druge prestolnice, je tudi Ljubljana »obsojena na uspeh«. V metropolitan- ski regiji je nadpovprečen BDP, prese- žek delovnih mest, privlači investitorje in turiste. Zato je omejevanje razvoja in rasti Ljubljane nesmisel, ta mora biti konkurenčna beneški in tržaški aglome- raciji, Zagrebu in Gradcu. Mariboru, Celju, Kranju, Kopru, Novi Gorici in Novemu mestu pripada vlo- ga regijskih središč. Na ta mesta naj se osredotočijo javne investicije »višje ravni«, to je bolnišnice, univerze, re- gionalna uprava in sodstvo, v njih naj bodo centri profesionalne kulture in športa, tehnološki parki, industrijske cone, logistična vozlišča, priključki na avtoceste in postaje hitrih prog, man- jša letališča itd. Tržna logika bo vanje pritegnila nakupovalna središča, hotele, kongresne centre, sejemske, zabaviščne parke itd. Druga večja (za slovenske razmere) mes- ta bodo imela značaj subregionalnih ali medobčinskih središč, vendar bo odvis- no od njihove vitalnosti, konkurenčnih prednosti, dostopnosti, zaledja in po- nudbe lokacij, ali bodo razvila ustrez- no raven funkcij, na primer srednje in višje šolstvo na ravni prve bolonjske stopnje, zdravstvene ustanove na ravni zdravstvenih domov ali specializiranih bolnišnic, kulturne ustanove, športni stadioni, industrijske cone, tehnološka središča, javni mestni promet itd. Za druga naselja velja, da so ali občinska središča ali večja urbana naselja v obči- ni. Zanje bo še posebej veljalo, da naj si s svojimi silami, investitorji, ponud- bo lokacij in primerjalnimi prednostmi ustvarijo kar najboljše bivalno, delovno okolje in oskrbo zaledja. Ključna za to raven pa je zagotovitev dejavnosti osnovne ravni, kot so osnovna šola, ambulanta, podružnica pošte in banke, trgovina, obrtne storitve, center ljubi- teljske kulture in športa. Po navadi slišimo, da je več kot 200 ur- banih središč občin preveč, neracional- no, da vodi v  podvajanje funkcij, ne- ekonomičen naselbinski vzorec. Danes gledam na ta problem drugače. Ljudje so se postopoma identificirali s svojo obči- no. Svoje središče razvijajo, ga olepšujejo in s tem dvigujejo tudi raven urbanih uslug za vso občino. Že res, da so si s skladi EU številne občine v  svojih ur- banih središčih privoščile nepotrebna krožišča, pločnike sredi polj, kakšen prazen, prenovljen mestni trg, obno- vljeno staro hišo, zgradile nov vrtec ali dom za starejše. Neracionalno so troši- le sredstva EU le za izboljšanje urbane kakovosti, ne pa za nova delovna mesta, infrastrukturo, energetsko samooskrbo in podobno. Toda nič manj pomembno ni posredno ustvarjanje okolja, ki daje konkurenčne prednosti in privlačnosti za investitorje, družinska proizvodna podjetja, mlade kmetovalce, turiste, izletnike in rekreativce. Kmetijstvo in gozdarstvo Desetletja so se v prostorskih načrtih kopičile analize in invertarizacije kme- tijskega prostora. Množile so se ome- jitve, varstva in stalni črni scenariji o katastrofalni izgubi kmetijskih zemljišč zaradi urbanizacije in novih cest. Skoraj nič pa ni bilo proaktivnega, razvojnega razmišljanja. Hrana je in bo strateška dobrina, čim večja prehrambna neodvis- nost je nujna strategija vsake razumne države oziroma da izvaža toliko hrane, da si lahko privošči uvoz tiste hrane, ki je podnebno, pedološko in sicer ni mo- goče pridelati doma. Zakaj kar naprej omejujemo proizvodnjo na najboljših pomurskih njivah in drugih aluvialnih ravnicah Slovenije zaradi varstva podtal- nice? Ali pitne vode res ni mogoče pri- peljati iz okoliških gričev in hribov, za poljedelstvo pa sprostiti omejitve  –  ki so v EU že dovolj stroge in nam kljub masovni proizvodnji zagotavljajo varno hrano. Nove vodne akumulacije, nama- kalni ali osuševalni sistemi pri nas vedno znova trčijo v nepremostljive naravovar- stvene in okoljevarstvene zahteve. Že Marija Terezija in morda celo Rimljani so v  Ljubljanskem barju videli žitnico cesarstva. Zdaj ko se Barje osušuje po naravni poti, pa koruzne njive na robu mesta razglasimo za Naturo  2000 in krajinski park! In to na za Slovenijo veli- ki ravnini, kamor bi poleg intenzivnega kmetijstva lahko umestili prepotrebno športno letališče, veliko umetno jezero za športe na mirnih vodah in poletno kopanje, razbremenilne obvoze, mrežo kolesarskih poti  itd. Pred urbanizacijo in cestami (v prihod- nje tudi pred železnicami) je treba zašči- titi vsako ped kmetijske zemlje, pravijo. Pri tem pa pozabljajo, koliko zemljišč se zarašča, koliko terasastih kultur je izginilo, na koliko površin se je vrnila »prvobitna narava«. Teh izgub ekolo- gi ne prištevajo v nova območja divjine. Nujna je nova kolonizacija opuščenih kmetij in vasi z nudenjem vse potrebe podpore s strani nas prostorskih načr- tovalcev. Recimo za izgradnjo velikih hlevov, rastlinjakov, silosov, za prilago- ditve reliefa, za irigacije  itd. Kot načr- tovalci nikakor ne smemo območij v zaraščanju opredeliti za gozd, čeprav se ta tam dejansko nahaja. Vztrajajmo, da so to kmetijska zemljišča in zagotovimo strateško možnost ponovne agrarizacije! Kot izgovor v zadregah pri načrtovanju agrarnega prostora prostorski načrto- uizziv-27-izredna-01.indd 196 7.10.2016 9:18:33 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 197Razmišljanja valci kar naprej pišemo, da naj se v va- rovanih, torej bolj goratih, gričevnatih in manj rodovitnih območjih kmetje ukvarjajo z  biološko pridelavo, kmeč- kim turizmom in domačo obrtjo.  (Kot starodobniki v narodnih nošah za fo- tografiranje turistom in rekreativcem.) Tako prodajanje iluzij pa pozablja, da biokmetijstvo pomeni le nekaj odstot- kov proizvodnje  (bistveno dražje) hra- ne. Izvaja se lahko na dobrih kmetijskih tleh. Drugo prodajanje sanj je kmečki turizem. Ta lahko uspeva v povezavi s konkurenčno, sodobno turistično po- nudbo v naravnih zdraviliščih, kopališ- čih, na smučiščih, v tematskih parkih, na kolesarskih in pohodniških poteh – kar je pogosto v navzkrižju z varstvenimi omejitvami. Gozd je sicer res ekološki rezervat, iz- ravnalno območje, habitat, uravnava podnebne ekstreme in vse drugo. Je pa tudi stroj za proizvodnjo lesa, s ka- terim gradimo, oblikujemo izdelke, ga pokurimo. Skratka, drevesno biomaso recikliramo v zaključen krogotok. Po- polnoma odveč je prepoved goloseka, razen na območjih najlepših pejsažev in v bližini naravnih spomenikov. Tako kot v  Avstriji, Nemčiji in sploh večini držav naj bodo goloseki dovoljeni, in sicer manjši, neproblematični glede ponovne zasaditve, erozije tal, vetra. Goloseki omogočajo cenejše, varnejše, temeljitejše gozdarjenje in uspešno po- novno gojitev novega gozda. Cenejši les bo tako res lahko pognal nov cikel domače lesnopredelovalne, pohištvene industrije, ogrevanja na lesno biomaso in podobno. Tako pa že v startu med kolesja lesarstva potisnemo kamen tež- jih, dražjih in popolnoma nepotrebnih tehnologij. Turizem Rast turizma  (vendar ob krajšanju dolžine bivanja pri nas in ob ugodnih mednarodnih varnostnih okoliščinah) nas uspava o naši uspešnosti. V resnici pa je naša ponudba skromna, celo če jo primerjamo s celinskim delom Hrvaš- ke. Nimamo vizij za atraktivne nove ponudbe, kot so vodni parki, avtodro- mi, nova smučišča, umetna jezera, ve- liki doživljajski parki  itd. Izgubili smo nekdanja smučišča in dostope v visoko- gorje, kot so bili Zelenica, Kobla, zgor- nji del Vitranca, ali v sredogorju, kot so bili Zatrnik, Zaplana, Kalič … Nihče od naravovarstvenikov ni izračunal, koliko površin je bilo s tem vrnjenih neokrn- jeni naravi. Celo tam, kjer bi lahko z manjšimi posegi širili ponudbo, ki bi bila primerljiva srednji ravni smučišč, se znajdemo pred prepovedmi za umetno zasneževanje in gradnjo novih žičnic na Voglu, za širitve krvavških smučišč na Kalški greben, za gondolo na Vitranc. Neizogiben dvig snežne meje bo zah- teval, da za smučanje vsaj minimalno posežemo v nova visokogorja, recimo na Komno, Velo Polje, na Notranjski Snežnik. Nobene nove alpske gorske ceste ne zgradimo. Še dobro, da sta bili, v tem pogledu, prva svetovna vojna in italijanska okupacija, da so zgradili vršiš- ko in mangartsko cesto. Po zgledu Švice in vseh drugih alpskih držav bi morali vršiško cesto (kot plačljivo) nameniti tu- rizmu, gorskemu kolesarjenju in dosto- pu za gornike, ves tranzit pa preusmeriti v predor! Energetika V SPRS smo kar prav in pogumno lo- kacijsko opredelili prihodnje hidrocen- trale, vetrna polja, toplarne na biomaso, izkoriščanje geotermike. Toda od zavez je ostalo bore malo. Izjema je sicer po- časna, toda vendarle vztrajna izgradnja spodnjesavske verige elektrarn. Toda že se oglašajo argumenti proti nadal- jevanju verige na srednji Savi do Litije. Tako rekoč nič nismo storili glede ve- trne energije. Medtem ko se v Avstriji, na Hrvaškem in povsod drugje vrti na stotine vetrnic, se pri nas, kot v posmeh, vrtita dve. Čeprav smo skoraj vse vetru izpostavljene vzpetine zaščitili z  Na- turo  2000, in preprečili celo lokacijo na nezaščitenem hribu Volovja reber. Tu nam res ni pomoči. Res je bila izgradnja TEŠ  6 komercial- na napaka, saj je v globaliziranem svetu mogoče elektriko pridobiti ali uvoziti ceneje. Pa vendar je v negotovem in kon- fliktov polnem času na TEŠ treba gle- dati drugače: imamo sicer drag, vendar domač, zanesljiv vir. Izkoriščanje lignita daje zaposlitev velenjskim rudarjem, ki bi bili sicer nerešljiva socialna bomba. Postopno, premišljeno in skrajno fi- nančno racionalno se pripravimo na izgradnjo drugega bloka nuklearke, kar je ekološko, cenovno in tehnološko za- nesljiv energetski vir – še zlasti zdaj, ko smo rešili problem lastnega odlagališča NSRAO. Popolnoma demagoške so parole zele- nih, da je treba z energijo bolj varčevati, proizvajati z  energetsko manj potratni- mi tehnologijami oziroma vrstami in- dustrije. Toda tako razmišlja cel svet, in mi ne bomo ravnali nič drugače kot sosednje države, Evropa in svet. Vsi pač ne bodo mogli, znali in konkurenčno proizvajati računalnikov! Proizvodn- ja sončnih kolektorjev, vetrnic, novih kogeneracijskih toplotnih strojev je že zdavnaj v domeni najrazvitejših držav. Katera so v resnici nova zelena delovna mesta? Ali naj na željo zelenih zapremo naše elektrojeklarne, livarne in tovarno aluminija? Čim bolj je treba lokacijsko olajšati in spodbujati izgradnjo sončnih elektrarn oz. postavitev kolektorjev na nasipih, pobočjih, strehah kot način prekritja ve- likih parkirišč. Destimulirati pa njihovo postavitev na kmetijskih zemljiščih. Za- radi velikanske gozdnatosti ne bi smela biti prepečena vsaka poseka na pobočjih ali planotah za umestitev sončnega ali vetrnega polja. In še nekaj misli o Muri. To reko smo v prostorski, energetski in še kakšni stra- tegiji ali razvojnem programu opredelili uizziv-27-izredna-01.indd 197 7.10.2016 9:18:33 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 198 Razmišljanja za pridobivanje čiste, domače, obnovlji- ve, skratka »zelene« energije. Tudi kot naš prispevek k zmanjšanju toplogred- nih plinov. Toda ne! Okoljevarstveniki in naravovarstveniki s popolnoma izkri- vljeno, črno-belo »resnico« vsej sloven- ski javnosti reko prikazujejo kot izjemen ekosistemski, krajinski in celo rekreacij- ski biser. Mlin na Muri je ob tolikšnem ponavljanju v  medijih postal nekakšen drugi Triglav. Kaj pa je Mura v resnici? Deroča, regulirana reka, vedno grozeča zaradi poplav in erozije obal. Prekini- tev toka plavin zaradi hidrocentral v Avstriji povzroča, da se struga stalno poglablja, s tem pa se izsušujejo mrtvi rokavi, mokrišča in izgubljajo hidrofilni gozdovi. Obale niso atraktivne, reka ni primerna ne za čolnarjenje ne za kopan- je. Hinavski avstrijski naravovarstveniki spodbujajo proteste proti elektrarnam na Muri na našem odseku reke, ob tem, da je na avstrijski strani veriga elektrarn od visokih Tur do meje. Naj potem oni, če so iskreni, plačujejo naše položnice! Industrija in rudarstvo Izvozno usmerjena industrija je steber našega gospodarstva. Skupaj z malimi in družinskimi podjetji ustvarja tisti dohodek, ki nam omogoča razmeroma visok potrošniški standard, socialno dr- žavo in kakovostne družbene dejavnosti. Zato je industriji in obrti treba nuditi vse in neovirane prostorske možnosti za nova podjetja in razširitev na obstoječih lokacijah. Treba je stopiti na prste tistim egoističnim krajanom in družbenim ini- ciativam, ki nasprotujejo kakršnimkoli širitvam in zbirajo podpise za zapiranje tovarn, kaj šele za odpiranje novih. Na- loga urbanizma pa je, da najde primer- ne mikrolokacije, da načrtuje okoljsko sprejemljive, infrastrukturno in tržno zanimive cone svobodnega podjetni- štva  (angl.  free entreprise parks). Res je, da je obstoječih površin za proizvodnjo dovolj, toda vsaka ni primerna za kon- kretnega investitorja. Tovarne se želijo širiti na isti lokaciji, podjetnik si želi novo proizvodno na domačem dvorišču in svoji lastniški parceli. Rudnike smo zaprli. Pri tem pa bi mora- li strateško varovati območja ugotovlje- nih in mogočih zalog pred urbanizacijo, pred poteki pomembne infrastrukture in drugimi posegi, ki bi nepovratno one- mogočili izkoriščanje kdaj v prihodnos- ti. Tehnologije se naglo spreminjajo in nekatere doslej nepomembne rudnine naenkrat postanejo iskane in drage. Naš premog, svinec, cink, uran in še kakšna rudnina so v nedrjih zemlje zakopano narodno bogastvo, ki ga strateško varuj- mo za zanamce. Tudi pri peskokopih in kamnolomih smo kot načrtovalci izjemno neaktivni. Krajani zahtevajo zaprtje vsakega bliž- njega kopa in se ne sprašujejo, iz česa so naše ceste in stavbe. Za velike kope državnega pomena so nujni ustvarjalni sanacijski projekti. Recimo, nova po- krajina po odstranitvi kakšnega hriba, umetna jezera, proizvodna območja ali odlagališča v depresijah po zaprtju. Celo sanacije starih kopov z ruševinami in ja- lovino gradbenih jam ne omogočamo, čeprav bi tako lahko sanirali številne »rane« v naši krajini. Promet Železnice naj bodo v novi prostorski strategiji tako pomembna prelomnica, kot so bile avtoceste. Olajšale bodo de- lovne, šolske, nakupovalne, turistične in druge migracije in spremenile urbani sistem  –  kot so ga že sredi 19.  stoletja. Postaje na hitrih progah bodo za mesta pomenila nov razvojni izziv. Za postajna poslopja naj se uporabijo obstoječa, ki naj mejijo na območja za pešce. Kranj, Škofja Loka in še kateri kraj se bo pri tem srečal z novimi problemi. Nesmi- selno pa se je vdajati iluzijam, da bi za- radi premajhnih populacijskih bazenov uvajali nove primestne proge, lahko železnico in podobne utopije  –  ki jih lahko uresničijo milijonska mesta. Ni treba posebej poudarjati, da naj čim več tovornega prometa poteka po železnici, kar je predvsem v domeni mednarodnih logističnih verig. Kolesarstvo se bo povečalo in Slovenci bomo vse bolj kolesarski narod. Mreže kolesarskih poti je treba širiti tudi v predmestjih in manjših krajih. Ni treba povsod graditi novih poti, iznajdljivo lahko uporabimo obstoječe lokalne ceste, seveda z ustrezno varnostno sig- nalizacijo, označbo pasov za kolesarski promet in podobno. Uporabimo lahko tudi poljske in gozdne poti, pri čemer odpiramo za kolesarje nove naselbinske, kulturnokrajinske in naravne vrednote. Poudarjanje javnega prometa z avtobu- si, shuttli, taksiji in primestnimi tirnimi progami nima večje perspektive, ker so pragi ekonomičnosti v Sloveniji zaradi premajhnega števila potencialnih potni- kov nerealni za nove in celo za obstoje- če proge. Nova električna, varčna, manj onesnažujoča in cenovno dostopna osebna vozila bodo ohranjala avtomo- bilski promet na vsaj isti ravni. Slovenija je dežela majhnih naselij, vasi, zaselkov in drugih oblik razpršene poselitve, v katerih je nujen prevoz od vrat do vrat, kar močno omejuje rabo javnega pro- meta. Imamo dobro razvito, vzdrževano cestno mrežo do vsakega naselja, zaselka ali hiše, treba pa jo je popravljati, marsi- kje asfaltirati. Poleg tega ljudje ne mara- jo prestopanj, čakanj, hoje do postajališč in od njihovega doma do destinacije, zato pri izbiri prevlada osebno vozilo! Specializirani centri storitev Avtoceste so bistveno olajšale dosto- pnost do javnih storitev. Temu dejstvu se bodo morale prilagoditi mreže šol- stva, zdravstva, trgovine, uprave, kul- turne, športne in še kakšne ponudbe. uizziv-27-izredna-01.indd 198 7.10.2016 9:18:34 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 199Razmišljanja Ljudje raje hodijo v velike moderne centre zaradi njihove boljše ponudbe, kakovosti, nižjih cen, izbire. Velik obseg neke dejavnosti lažje sledi najnovejšim dosežkom na določenem področju, pri neki storitvi ali blagu. Tako potrošniki in uporabniki storitev »preskočijo« ponudbo v medobčinskih in subregi- onalnih središčih. Zaradi opisanega pojava je treba na območjih velikih koncentracij, kot so bolnišnice, uni- verze, turistična središča, nakupovalna, športna in podobna središča, predvideti še nove površine za njihovo širjenje. Vse našteto naj se načrtuje v velikih regijskih središčih ob ugodnih dostopih do avto- cest in (prihodnjih) hitrih prog. Koncentracija in drugačne oblike loka- cijske privlačnosti pa veljajo tudi za nove specializirane centre, ki so relativno neodvisni od urbanega sistema, morajo pa biti dobro dostopni po avtocestah, železnicah, tudi z letalskim prometom, da lahko pokrivajo velik del domače- ga in čezmejnega zaledja. Tako bomo morali načrtovati vsaj eno lokacijo ali več teh za kampus zasebne univerze, vodne, igralniške in zabaviščne parke, diskontne trgovine, morebitne nove centre turistične in kulturne ponudbe. Za slednje je zaželeno, da so ob preno- vljenih gradovih, arheoloških ostalinah, muzejih na prostem, od starih ohranje- nih mestecih ali vaseh. Problemske regije Treba bo na novo definirati ogrožena območja. Kljub vsem statistikam bi morali Pomurje izločiti iz problemskih regij. Tam so najboljša kmetijska ze- mljišča, naravna zdravilišča, energetski potenciali Mure in zalog plina, dobra prometna dostopnost po avtocesti in posodobljeni železnici. Bližina Avstrije, Madžarske in Hrvaške nudi dodatna de- lovna mesta oziroma prednosti zdom- skega dela, dodatne kupce in turiste. O prosperiteti Pomurja pričajo obnovljene domačije, uspešna ponudba kmečkega turizma, obsežne mehanizirane kmetije. V primerjavi s Pomurjem, ki nudi števil- ne možnosti, pa so nekatere naše regije v resnici ogrožene zaradi slabe rodo- vitnosti tal, goratosti, prometne izola- cije, pomanjkanja dela, depopulacije: Notranjska s Brkini in Šavrini, Loška dolina, velik del Kočevske, Obkolpje, predeli Kozjaka. Zasavje  –  rudarski revirji  –  so, žal, še vedno problemska regija – zaradi izsel- jevanja mladih in pomanjkanja delov- nih mest. Ob tem pa ima regija ugodno prometno lego v središču države, visoko raven družbenih storitev, industrijsko tradicijo, energetske potenciale. Vendar se regija očitno trudi za svoj nerazvoj. Desetletja je bila njihova skrb zapiranje rudnikov ter s tem termoenergetike in izstavljanje računov za razvojno zaosta- janje. Zdaj se zoperstavljajo kakršnikoli misli o sežigalnici odpadkov, zaprli bi cementarno. Ni jim uspel (razen Hrast- niku) idrijski model prehoda v  visoko- tehnološke, izvozno usmerjene indus- trije, in negativna spirala se nadaljuje. Kot da je bil zasavski zakon le potuha za neaktivnost ter spodbuda za jadikovan- je in večno dokazovanje o demografskih problemih, onesnaženosti vseh vrst … Mednarodno sodelovanje Evropska unija je ob krizah po letu 2008 demistificirala številne utopije in upe glede mednarodnega sodelovanja, ki smo jim močno nasedli tudi mi. So- delovanje med državami je postalo tekmovanje oziroma ugotavljanje, kdo bi ob morebitnem sodelovanju imel največ koristi. »Sodelovanje severno- jadranskih pristanišč« je pomenilo boj ter medsebojno škodovanje med prista- nišči v Trstu, Benetkah, Kopru in na Reki; turistično sodelovanje v zahodni Istri je pomenilo enake ovire na meji in praske glede Piranskega zaliva kot pred vključitvijo obeh držav v EU. Tromeja je ostala lepa ideja, če pa bi se uresničila, bi prej pomenila dodaten priliv naših smučarjev, kolesarjev in pohodnikov na avstrijsko in italijansko stran. Os Gradec–Maribor je ostala v predalih, če pa bi se uresničila, bi Gradec svoj gravitacijski vpliv razširil še na sloven- sko Štajersko … Zato moramo v novi strategiji pametno in previdno določiti svoja strateško po- membna sodelovanja, ne pa z naivnimi »čezmejnimi integracijami« posredno krepiti premočne konkurence Zagreba, Gradca, Trsta, Gorice, celo Reke. Raz- meroma neproblematično bi bilo so- delovanje v obliki skupne ponudbe na depresivnih območjih, ki ležijo na obeh straneh meje. Na primer v Obkolpju, na Gorjancih  –  Žumberački gori, v Čiča- riji, Beneški Sloveniji. Pri vseh drugih, prej omenjenih sodelovanjih, pa je treba skrbno paziti na slovenske koristi in se zavedati pretenj, ki lahko izhajajo iz na- ivnih sodelovanj. Nič ni narobe, če se na politični in deklarativni ravni vključu- jemo v  podonavsko, alpsko, CADSES, srednjeevropsko, sredozemsko, jadran- sko-jonsko in še kakšno regionalno sodelovanje, dokler ne pride do obvez, okoljskih omejitev, zavez in projektov, ki so nam lahko v škodo. Še najbolj in brez večjih pretenj si lahko prizadevamo za vlogo pristanišča Koper za potrebe Madžarske, Češke, Slovaške. Skratka za sodelovanja z državami, ki »preskoči« nam sosednje države  –  tako kot počne tudi naša konkurenca. Podnebne spremembe Čeprav so napovedi o podnebnih spre- membah precej negotove, včasih preveč alarmantne, pa nas desetletne izkušnje vendarle prepričujejo, da se bo Slove- nija soočila z višanjem temperature, temperaturnimi ekstremi, neenakomer- nimi razporeditvami padavin, hudimi uizziv-27-izredna-01.indd 199 7.10.2016 9:18:34 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 200 Razmišljanja vetrovi, poplavami, sušami, gozdnimi požari itd. Dvig morske gladine na naši obali, pa kot je videti, še dolgo ne bo pereč problem. Za nevarnosti pred ujmami smo vedeli že v ustvarjanju SPRS, toda konkretnih prostorsko konkretiziranih ukrepov nis- mo načrtovali. Zdaj moramo odločneje načrtovati protipoplavne ureditve, na- makalne in osuševalne sisteme, vodne akumulacije, zasaditve gozda kot proti- vetrne zaščite, uvajati nove odpornejše kulturne rastline in domače živali. Veli- ka umetna jezera v bližini mest naj urav- navajo mikroklimo, služijo namakanju, rekreaciji in kot inundacijski prostori ob poplavah. Ni treba samo varovati, kar nam je ali česar nam ni podarila narava, lahko ustvarimo nove ekosistemsko pes- trejše, varnejše, estetske in funkcionalno urejene krajine! Podnebne spremembe bodo povzročile ukinitev še nekaterih smučišč. Lahko pa bodo prinesle tudi nekaj dobrega: po- daljšanje vegetacijske dobe, dvig meje kulturnih rastlin do 1.500 m, dvig gozd- ne meje do 2.000 m in vegetacijske meje do najvišjih nadmorskih višin pri nas. Krepil se bo trend izgradnje visokogor- skih letovišč, počitniških hiš na večjih višinah, hkrati z gorskim kmetijstvom. Varnost V strateške prostorske dokumente je nujno treba zapisati tudi, da se morajo izvajati ukrepi za zagotavljanje varnosti Slovenije. To vključuje tudi zaporo meje s fizičnimi ovirami, dodatne varnostne sisteme na mejnih prehodih, varovan- je morske meje, pravočasno določitev morebitnih centrov za  (kratkotrajno) nastanitev in obravnavo beguncev. Naša mesta ne smejo postati »mali Istan- bul«, »mali Kabul« in deli mest s po- dobnimi izrazi, ki poimenujejo obsežne četrti zunajevropskih priseljencev, saj je absorpcijska in finančna moč Sloveni- je za kaj takega absolutno premajhna. Slej ko prej se bodo zaprla vrata ciljnih držav dosedanjih migracij, kot so Ne- mčija, Anglija, Francija, skandinavske države, Italija, Avstrija, in begunski val se bo ustavljal na naših tleh. Še toliko bolj, ker bodo države Vzhodne Evrope izkoristile sedanjo krizo EU, izhajajoč tudi iz integracijskih neuspehov in te- rorizma v prej naštetih ciljnih državah, in bodo absolutno zaprle poti migran- tom. Pišem seveda o Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski, njihovemu zgledu pa bodo sledile še druge države. Posredno s tem problemom mora Slo- venija še toliko bolj uresničevati svoje zaveze pri sodelovanju v Natu. V pros- torskem smislu to pomeni neovirano delovanje vojaških poligonov, vadišč za usposabljanje in rezervacije prostora za še druge obrambne infrastrukture. Če se že tako zelo otepamo ustreznega finan- ciranja Nata, ne delajmo še dodatnih prostorskih problemov! Naši obsežni gozdovi, velika območja neposeljenega sveta nam omogočajo še dodatne umes- titve vojaške infrastrukture  –  kar daje dodaten zaslužek, omogoča gradnjo cest in financiranje lokalnih potreb. Varstvo narave in okolja Korak za korakom so si naravovar- stveniki in okoljevarstveniki prilaščali izključno pravico do načrtovanja v pro- storu. Ob absolutni podpori medijev je okolje postalo bianko menica in izkl- jučna resnica. Gradnja, preoblikovanje prostora in razvoj naj bi bili vedno v službi kapitala, pohlepa in uničevanja našega zdravja. Dobro je edino storiti nič in zavreti vsako pobudo. Prostor nedejavnosti človeka pa si jemlje na- rava z zaraščanjem, večanjem popula- cij prostoživečih zveri, divjih prašičev, kormoranov. Fundamentalistično nara- vovarstvo in okoljevarstvo preprečujeta celo take posege v prostor, ki bi posred- no ali neposredno sanirali in izboljšali stanje v okolju, ki bi ohranjali kulturno krajno, oblikovali pestrejše ekosisteme. Značilni primeri so vodne regulacije in akumulacije, sanacije kopov iz neproble- matičnega materiala, ustvarjanje umet- nih jezer in otokov, gradnja obvoznic, predorov itd. Ko smo tik pred vstopom v EU morali določiti meje Nature  2000, so naravo- varstveniki v tako rekoč zadnjih dneh in »čez palec« določili 36  % našega ozemlja za »Naturo« in tako tam za- pečatili razvoj. Pa ne le to. V letih, ki so sledila, so ekološko pomembna območja in druga varstva razširili na več kot 50 % Slovenije. Če druge države določijo v varstvenih režimih med  10 in 15  % svojega ozemlja, pa celo v njih omogo- čajo turistične, agrarne, energetske rabe, prometnice. V Švici smučarji uživajo na smučiščih z desetinami novih žičnic tik ob Matterhornu, najlepši gori Alp. Ko sem nekoč na sedežu alpske konvencije predsedujočega spraševal, kako to, da so v Dolomitih nove žičnice, gorske ceste, nova smučišča, da je nešteto kolesarskih in planinskih poti, saj so Dolomiti ne le v vseh mogočih varstvih, ampak tudi Unescova dediščina, sem dobil odgovor, da je vsaki državi prepuščeno, kako ures- ničuje varstvena načela, ter da Natura in druga varstva ne pomenijo zaviranja razvoja, prva tako ne komercialne rabe prostora. Značilen primer prevlade varstva je na naši obali. Kljub samo centimetroma morske obale na Slovenca puščamo šte- vilne dele te popolnoma neizkoriščene, kot bi je imeli tisoč kilometrov ali več. Klifi, ki se rušijo, ogrožajo redke kopalce in ne omogočajo ne obalne promenade ne razgledne poti na zgornjem robu, naj bi bili znamenitost. Namesto da bi jih preoblikovali v položnejše bregove in terase, pod njimi uredili varne plaže, z izkopanim materialom pa oblikovali la- gune in otoke. Ob vsem naštetem bi bilo še dovolj možnosti za ohranitev kakš- nega najznačilnejšega odseka prvobitne narave, torej flišnega odloma. uizziv-27-izredna-01.indd 200 7.10.2016 9:18:34 Urbani izziv, posebna izdaja, 2016 201Razmišljanja Vsa čast varuhom Škocjanskega zatoka, ampak takih somornic je po Sredozeml- ju vse polno, in to ne skoraj sredi mesta. Ali ni nihče pomislil, da bi Koper tu potreboval notranji akvatorij za manjše ladje, proizvodnjo in popravila plovil in več drugih podjetij, ki nujno potrebu- jejo neposreden stik z  morjem? Tretji pomol pristanišča Koper ali podaljšanje pomolov stalno spremljajo različne blo- kade in sumničavosti. Celo pri nujnem poglabljanju dna ob privezih novinarka ogorčeno raziskuje, kam je bil odložen mulj, kot da je šlo za radioaktivne od- padke! Ali res ne more biti novinarska novica, da s tem omogočamo pristajanje tudi največjih ladij? In Sečoveljske soline! Tu smo po sreč- nih okoliščinah dobili veliko obmorsko ravnico, za katero je proizvodnja soli že zdavnaj preživeta in premalo donosna dejavnost za tako velik prostor. Tu bi lahko uredili umetne kanale za plov- bo, marine in apartmajska naselja »na vodi«, slovensko »palmo«, podaljšanje piste letališča, poleg tega pa bi ohranili solinarski muzej na prostem. Res je, da so varstveni režimi za Škocjan- ski zatok in Sečoveljske soline že nepo- vratno določili  (ne)rabo tega prostora. Za klife in umetni otok morda še ni prepozno. Namesto sklepa Včasih so govorili, da je komunizem naj- pravičnejši in najnaprednejši družbeni sistem. Če ne deluje, ni treba zamenjati ideologije, ampak ljudi. Če Slovenija ni postala druga Švica, ni treba zamenjati naših gora, polj, gozdov, rek in potokov. Treba je zamenjati … Prof. dr. Andrej Pogačnik, upokojenec E-pošta: andrejp807@gmail.com uizziv-27-izredna-01.indd 201 7.10.2016 9:18:34