Dve starejši manj znani slovenski knjigi y drugem izdanju.
(SpisalD. M. Obalovič.)
V tržaški okolici se nahaja lepo število starih slovenskih knjig. Tamošnje domače ljudstvo hrani navadno take knjige kot dragocen zaklad in da jih jako nerado iz rok. To je pač jasen dokaz, da se je ljudstvo v tržaški okolici že od nekdaj zavedalo svoje narodnosti in je kupovalo že pred stoletjem knjige, pisane v slovenskem jeziku.
Tu omenjam drugo izdanje Antona Breznika, žalskega beneflcijata, «Večne pratike» iz L 1803., kateri celi naslov je :
Vezhna / Pratika / od Gofpodarftva, / v' kateri je najti / koku ufaki hifhni / Gofpodar / fvoje hifhne rezhi s' pri-dam / oberniti, flabe leta previditi, na- / prej ftojezhim nadlugam nafproti pri- / ti, inu perhodni zhaf po fedem Pla / nctih bode foditi / mogel. /
H' temu je perftavlenu/ Podvuzhenje /, kar od Mefza do Mefza fkus želu / letu per hifhvanju je potreb / nu fturiti, / Vun — danu od Antona Bresnika; / Be-neficiata v' Shavzi. / V Lublani / fe najde per Andreju Gaflerju / Natifkavzu.r) (1803, m. 8°, 88 stranij.)
Sodeč po le-tem naslovu sem mislil, da je Anton Breznik leta 1803. še živel ter sam oskrbel drugo izdanje Iskal sem po vseh naših znanih virih, pa nisem našel ničesar, niti v Safafiku, niti v Marnovem sicer točnem «Jezič-niku», razven tega, da je žalski bene-ficijat Anton Breznik izdal leta 1789. «Vezhno Pratiko».
Stvar se mi je zdela tako zanimiva, da se obrnem na čast. gosp. župnika Josipa Jeraja v Žalcu, moj prijatelj pa
*) Prim. naslov pri Safafiku, str. 93, in Marnov «Jezičnik», 1884, str. 73.
poprosi dr. Jos. Pajka v Mariboru, naj blagovolita preiskati tamošnje zapisnike.
Odzvala sta se oba gospoda povoljno, zaradi česar se jima tu javno zahvaljujem. Sedaj že sto let po njega rojstvu vemo prav, kdaj se je Anton Breznik porodil, kje in kdaj je umrl. Iz žalskih župnih matic posnemamo:
«Anton Breznik je bil od leta 1768. do 30. septembra leta 1773. kapelan v Žalcu; od tedaj pa do svoje smrti (dne 27. aprila 1793. letaj žalski beneficijat; umrl je za vodenico, star 58 let v dan svoje smrti.» Tedaj seje narodil 1. 1735., najbrže tudi meseca aprila, ker zapisnik trdi, da je uprav na smrtni dan izpolnil oseminpetdeset let. — Zapisnik lavan-tinske vladikovine pa pravi tako - le :
Anton «Wressnigg» beneficiat in Sach-senfeld f 29/4 — 1793'. — Razlika dveh dnij med žalskim in lavantinskim zapisnikom je čisto umevna: lavantinski škofijski urad je dobil poročilo o smrti Breznikovi stoprav čez dva dni, in do-tični pisec je zapisal isti dan, ko mu je došlo poročilo, t. j. 29/4 — 1793, kot smrtni dan.
Sedaj mi je izpregovoriti o vsebini «Vezhne Pratike»   v   drugem   izdanju.
Iz predgovora : «Kir hifhnimu Gofpo-darju je na tim veliku leshozhe, de ve, kakifhnu vreme perhodni letu bode, namrezh, al merslu, al gorku, al fuhu, al mokru? Koku dolgu pomlad, koku hitru pak bode jefen mersla. To fe fizar v' Pratikah ufako letu fpruti naide, al sa naprei ne. fkus dolgo fkufhno fe je tolikain snaidlu, de ufake 7 let, zhe ne ufse, vender, vezhi del fe je glih snaifhlu, to pa bres zvibla fe more 7. Planetam
perpifati, kateri ufelej ureme fkus letu vishajo, inu eden teh Planetov vfelej fvoje letu fpolni inu temu katiri sa nim pride, fvoje vishanje zhes da.«1) — Za primer bodi dovolj toliko.
Jeziku v predgovoru se še dovolj pozna upliv Pohlinove šole, dasi je druga izdaja mnogo boljša od prve, vsaj sklanjatev je pravilnejša. Od 5. do 42. strani je imenik in razlaga o uplivu vsakega posameznega planeta v pomladi, poletju, jeseni in po zimi.
Od 43. do 69. strani: «Hišna pratika» je vse, razven 2) treh po tri vrste ob-segajočih verzov iz svetega pisma, pre-tiskano iz Vodnikove « Velike pratike« 3) za leto 1795.
Od 71. do 74. strani: «Od fposnanja tiga Vremena» je vse ponatisnjeno iz Val. Vodnikove «Velike pratike»4) za leto 1795. Poleg tega stoji na 74. strani Vodnikova: «Zadovoljin Krajnz«.
Od 75. do 88. strani je «Popiffuvanje krajnfke deshele» pretiskano iz Vodnikove «Velike pratike»5j za leto 1795.
Nad polovico knjige je torej iz Vodnikovega peresa. Kdo je neki oskrbel drugo izdanje? Morda Vodnik sam. Razlogi za to menenje so ti-le: Vodnikov založnik Jan. Frid. Eger je bil ustavil izdajanje njegove «Velike pratike», ker se je pokazalo, da ima premalo kupo-valcev,6) a pozneje se je vendar le videlo, da je pratika potrebna. Zato je Vodnik poiskal drugega zalagatelja, Andreja Gaflerja, pri katerem je bila že izšla jeclna druga Vodnikova  knjiga.7)
r) Primerjaj prvega izdanja predgovor, Josip Marn: «Jezičnik», 1884, str. 73.
2)  Prvotna opravila. — Prim. Fr. "VViesthaler: «Val. Vodnika zbrani spisi», 1890, str. 17.
3)  Prim. Fr. "VViesthaler: «Val. Vodnika izbrani spisi.» Ljublj. 1890, str. 17—25.
4)  Ibid. str. 10—11. — 5) Ibid. str. 3—7. — 6) Ibid. str. XXIX. — ') Ibid. str. XXXI.
Konec osemnajstega in na početku devetnajstega veka so bili v Ljubljani Zois, Vodnik in njiju prijatelji jedini, ki so poznali narodove potrebe in izkušali ustrezati jim. Vodnikova pisateljska sposobnost je bila že dovolj poznana šir-jemu občinstvu, zato se mu niti ni zdelo primerno, niti potrebno, da bi bil postavil svoje ime na naslovni list. Od tega ga je odvračala njegova skromnost. Možno je pa tudi, da je Vodnik hotel poskusiti, ali ne bi imela stvar boljega uspeha pod drugim imenom.
Druga zanimiva knjiga, v drugem do sedaj nepoznanem izdanju, je Maksova Redeskini-jeva cerkvena pesmarica: «Ofem, / inu/ fheftdefet / fveteh / Pefm,/katire fo na profhnje, inu/poshe-lenje vezh brumneh /dufh fkerbnu fkup sbrane / pobulfhane, inu pogmirane, k' / vezhe zhafte boshje, temu blish / nemu pak k' duhovnemu trofh / tu, inu podvu-zhenju na / fivitlobo dane. / Iz perpufhe-njem vikfhe Gospode. / Na novizh vun-dane. / V Lublani / Se najdejo per Marii AnniRaab, 1800, m. 8°, 241 štetih strani.
Na 242. nešteti strani je ponatisnjeno tiskovno dovoljenje prve izdaje, katero slove: Imprimatur / Niklas Rudolph / Frevherr von Raab. / Ex Commissione Rev. Lib. / Laibach den 27ten Jenner 1775. / Na 243 nešteti strani pouk, ob kakih prilikah naj se te pesmi poj6. Na 244. do 247. strani je: Zamerkuvanje vfeh v teh bukvah sapopadeneh Pefm. — O vrednosti Maksa Redeskini - ja pesmarice sta že govorila Safafik in Marn. Kam nas bi bili do vedli slični pisatelji, ko bi nam v oni dobi ne bila milost božja poslala Zoisa, Vodnika in drugih mož, katerim še ni bilo uho toli oglušilo za domačo besedo kakor Rede-skiniju !