Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani č 241841 4Q kademija znanosti in umetnosti cientiarum et artium Slovenica 'f a filološke in literarne vede s II: Philolosia et litterae TRADITIONES Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje Acta Instituti ethnographiae Slovenorum Ljubljana 1990 TRADITIONES Zbornik inštituta za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti Acta Instituti ethnographiae slovenorum ab Academia scientiarum et artium Slovenica conditi Izhaja enkrat letno — Quotannis semel editur ISN ZRC SAZU, Novi trg 3/III, YU-61001 Ljubljana Uredniški odbor — Consilium commentariis edendis Angelos Baš, Tone Cevc (glavni urednik), Jurij Fikfak, Zmaga Kumer, N. Kuret, Milko Matičetov, Mirko Ramovš (odgovorni urednik) Naročila in pojasnila na naslov — Titulus officii praenotationibus permutationibusque quaerendis Slovenska akademija znanosti in umetnosti -Biblioteka, Novi trg 5/1 — YU, 61001 Ljubljana ali — seu Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU 61000 Ljubljana, Novi trg 3, YU SSN 0352-0447 ,T~™ 19, 1990 ' ' . . Slovenska akademija znanosti in umetnosti Academia scientiarum et artium Slovenica Razred za filološke in literarne vede Classis II: Philologia et litterae T R A D I T ir*b4k E S Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje Acta Instituti ethnographiae Slovenorum 19 Ljubljana 1990 S sodelovanjem uredniškega odbora uredil — redegit Tone Cevc 241841 3 1 -01- Ob0) 4qo e? Sprejeto na seji razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 12. 6. 1990 in na seji predsedstva dne 28. 6. 1990 Tiskano s subvencijo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo VSEBINA / INDEX 7 SAMONIKLOST LJUDSKE KULTURE SLOVENCEV / NATURA CULTUS POPULARIS SLOVENORUM PROPRIA ET SUA 7 Tone Cevc, Urednikova beseda 9 Ivan Gams, Slovenija na stičišču srednje, južne in jugovzhodne Evrope — Slovenia at the Juncture of Central, Southern and. Southeastern Europe 17 Stane Gabrovec, Prazgodovinska podoba Slovenije. O kontinuiteti naseljevanja slovenskega prostora — The Prehistoric Picture of Slovenia. On the Continuity of Settlement in the Slovene Territory 33 Slavko Ciglenečki, Poselitvena podoba ob zatonu antike — Besiedlung am Ende der Antike 39 Andrej Pleterski, Vprašanje kulture naših prednikov v zgodnjem srednjem veku (Arheološko razmišljanje) —■ The Question of the Culture of our Ancestors in the Early Middle Ages (Reflections on Archeology) 47 Vilko Novak, Prostorska in kulturnogenetska povezanost slovenske ljudske kulture z Evropo — Räumliche und kultur — genetische Verbundenheit der slovenischen Volkskultur mit der Europa 53 Tone Cevc, H genezi kmečke hiše na Slovenskem — The Contribution to the Genesis of the Farm House in Slovenia 77 Sergij Vilfan, Pravna etnologija Slovencev v luči in senci družbene zgodovine — Die rechtliche Volkskunde bei den Slowenen im Licht und Schatten der Sozialgeschichte 89 Valens Vodušek, Pentatonika — izhodišče razvoja slovenske ljudske glasbe — Die Pentatonik als Ausgangpunkt der Entwicklung slowenischer V olksmusik 99 Julijan S t r a j n a r , Slovenska ljudska glasba — La mušica populäre slovena 107 Mirko Ramovš, Mazurka kot slovenski ljudski ples — Mazurka as a Folk Dance 125 Marijan Smolik, Ljudske oblike vernosti pri Slovencih — Volksformen der Gläubigkeit bei den Slowenen 133 Anton Trstenjak, Vplivi kulturnozgodovinskih razmer na oblikovanje značaja Slovencev — Kulturhistorische Einflüsse auf die Gestaltung des slowenischen Charakters 145 RAZPRAVE / DISSERTATIONES 145 Wolfgang S u p p a n , Biologische Voraussetzungen und Grenzen kultureller Traditionsbildung — Biološki pogoji in omejitve pri nastajanju kulturne tradicije 157 Ludwik Bielawski, Rhytm Systems in the Baltic Area — Ritmični sistemi v Pribaltiku 163 Radmila Petrovič, Narodna muzika Sumadije — Ljudska glasba Sumadije 169 Julijan Strajnar, Mitološke prvine v slovenski ljudski pesmi — Quelques elements mythologiques dans la chanson traditionnelle Slovene 177 Mira O mer zel, Oprekelj na Slovenskem — Das Hackbrett in Slowenien 211 Jurij F i k f a k , Zgodbe o meji — Die Geschichten über die Grenze 277 Mojca Ravnik, Vprašanja o socialni kulturi v Slovenski Istri — Questions on Social Culture in Slovene Istria 233 IZ ZGODOVINE NAŠE ZNANOSTI / HISTORICA VARIA 233 Marko Terseglav, Ustno slovstvo in folkloristika kot predmeta univerzitetnega študija — Volksliteratur als Vorlesungsgenstand an der Universität 261 Monika Kropej, K poznavanju Štrekljeve etnološke usmeritve — Zu Strekeljs ethnologischer Orientirung 269 GRADIVO / MATERIALIA 269 Matej Zupančič, Kamnitna okrogla hiška pri Bezovici v Istri — Una »casita« presso Bezovica nell’Istria settentrionale 275 ZAPISKI / MISCELLANEA 275 Oto Luthar, Biografija, nov metodološki princip? 281 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE / DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA L’uomo e la vita — Človek in trta (S. Zemljič-Golob) 281 — I. Cvetko, Jest sem Vodovnik Juri. O Ljudskem pevcu 1791—1858 (R. Vrčon) 283 — A. Baš, Opisi oblačilnega videza na Slovenskem v 17. in 18. stoletju (J. Radauš-Ribarič) 284 — J. Bogataj, Domače obrti na Slovenskem (A. Dular) 285 — Porabska pesmarica (M. Golež) 287 — U kralja od Norina. Priče, pjesme, zagonetke i poslovice s Neretve (M. Kropej) 287 — Folklor u Vojvodini (M. Terseglav) 288 — M. Mušinka, Folklor Rusnacoh Vojvodini. Perša čase: narodni obrjadi i špivanki. Rusko Slovo (M. Terseglav) 191 — M. Maglajlič, Usmeno pjesništvo od stvara-laca do sakupljača (M. Terseglav) 292 — A. M u r a j , Živim znači stanujem. Etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama (M. Ravnik) 298 — Kulturanthropologie und Europäische Ethnologie in Frankfurt (J. Fikfak) 295 — H. J. Teuteberg, Homo habitans. Zur Sozialgeschichte des ländlichen und städtischen Wohnens in der Neuzeit (I. Keršič) 296 — J. L. Flandrin, Družina. Sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18. stoletja (M. Ravnik) 297 — Volkskunde an der Münchner Universität 1933—1945 — H. Gern dt (Ur.), Volkskunde und Nationalsozialismus — E. Harvolk, Eichenzweig und Hakenkreuz. Die Deutsche Akademie in München (1924—1962) und ihre volkskundliche Sektion (J. Fikfak) 299 — B. Telban, Grupos etnicos de Colombia: Etnografija y bibliografia (I. Sprajc) 300 — L. Kretzen-b a c h e r , Geheiligtes Recht, Aufsätze zu einer vergleichenden rechtlichen Volkskunde in Mittel- und Südosteuropa (S. Vilfan) 302 — Volkskunde in der Hanuschgasse, Forschung — Lehre — Praxis (H. Ložar-Podlogar) 304 — D. Burkhardt, Kulturraum Balkan (J. Fikfak) 305 — Sich kleiden (J. Zagar) 307. 311 Sodelavci tega zbornika — Collaboratores huius voluminis SAMONIKLOST LJUDSKE KULTURE SLOVENCEV NATURA CULTUS POPULARIS SLOVENORUM PROPRIA ET SUA Interdisciplinarne raziskave o nastanku in razvoju ljudske kulture na prehodnem ozemlju med evropskim vzhodom in zahodom UREDNIKOVA BESEDA Mednarodno posvetovanje vzhodnoalpskih etnologov v okviru svobodne delovne skupine »Alpes orientales« v Slovenjem Gradcu leta 1967 je opozorilo na številna odprta vprašanja o raziskovanju najbolj zgodnjih plasti ljudske kulture na vzhodnoalpskem ozemlju (Alpes orientales 5, Ljubljana 1969). V letošnjem letniku inštitutskega zbornika Traditiones smo želeli nekatera odprta vprašanja o slovenski ljudski kulturi osvetliti na novo in jih predstaviti v luči interdisciplinarnih raziskav, kar vse bi moglo prispevati k novim pogledom na njen vznik in rast in k opredelitvi njene samoniklosti. K sodelovanju je bilo povabljenih več kot dvajset raziskovalcev: etnologov, zgodovinarjev, jezikoslovcev in še drugih znanstvenikov, ki naj bi v krajših sintetičnih prispevkih osvetlili različne izseke ljudske kulture na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Načrt je obsegal kar 23 tematskih naslovov, prispevke pa smo dobili od 12 avtorjev. Njihove študije in eseji zajemajo geografijo slovenskega ozemlja (I. Gams), kontinuiteto naseljevanja slovenskega prostora (S. Gabrovec), kulturnozgodovinske razmere na Slovenskem okrog leta 568 (S. Ciglenečki), kulturo naših prednikov v zgodnjem srednjem veku (A. Pleterski), prostorsko in kulturnogenetsko povezanost slovenske ljudske kulture z Evropo (V. Novak), genezo kmečke hiše na Slovenskem (T. Cevc), pravno etnologijo Slovencev v luči in senci družbene zgodovine (S. Vilfan), izhodišča razvoja slovenske ljudske glasbe (t V. Vodušek), značaj slovenske ljudske glasbe (J. Strajnar), mazurko, slovenski ljudski ples (M. Ramovš), oblike ljudske vernosti pri Slovencih (M. Smolik) in vplive kulturnozgodovinskih razmer na oblikovanje značaja Slovencev (A. Trstenjak). Zaradi prezaposlenosti povabljenih avtorjev ali iz zdravstvenih razlogov so ostale neobdelane teme o etnogenezi Slovencev, o oblačilni kulturi Slovencev in njihovem gospodarstvu, o šegah Slovencev v evropskem okviru, o prehrani, ljudski umetnosti in ljudskem pesništvu pri Slovencih, o samobitnosti ljudskega pripovednega slovstva, o ljudskem jeziku, o ljudski kulturi Slovencev v 20. stoletju in o kulturni različnosti Evrope. Ce bodo na-prošeni avtorji prispevke dokončali, bojo objavljeni v jubilejnem 20. letniku zbornika Traditiones kot nadaljevanje pričujočega letnika. Objavljeni prispevki kažejo na večtisočletno povezanost današnjega etničnega ozemlja Slovenije z vzhodno in zahodno Evropo, opozarjajo pa tudi na kulturno raznoličnost slovenskega ozemlja, ki je nasledek zemljepisne razčlenjenosti in zgodovinskih razmer. Raziskave so pokazale, da se je slovensko ozemlje kulturno oplajalo in bogatilo z inovacijami po zgodovinsko utečenih poteh. Pri osvetlitvi geneze slovenske ljudske kulture moramo upoštevati tako praslovanske plasti, ki se izražajo najbolj prepričljivo v jeziku, kakor tudi trdožive staroselske plasti, čeprav plitve, s katerimi so se srečali alpski Slovani po prihodu na to ozemlje. Življenje v soseščini neslovanskih narodov na izrazito prehodnem ozemlju med evropskim vzhodom in zahodom je vtisnilo ljudski kulturi Slovencev njen svojski značaj, ki opredeljuje Slovence etnično pa tudi kulturno in bi ga lahko primerjali, prej kot s trto samorodko, z oplemeniteno, cepljeno trto, ki je dala vino svojega okusa, barve in moči. Ljudski kulturi Slovencev seveda niso vtisnile značaja samo naravne zemljepisne razmere, niti samo kulturna in zgodovinska dogajanja, pač pa so jih pogojevale tudi psihološke črte, po katerih se ločimo Slovenci od drugih, tudi sosednjih narodov, a se hkrati z njimi čutimo sorodni. O vsem tem nas kar najbolj prepričujejo prispevki v tem letniku zbornika Traditiones; še bolj nas bodo, upamo, o tem prepričale nadaljnje študije v prihodnjem letniku; s tem bo nadrobneje opredeljena tipika in specifika slovenske ljudske kulture in njena organska vraslost v kulturo Srednje Evrope. Tone Cevc Ivan Gams Slovenija na stičišču srednje, južne in jugovzhodne Evrope RELIEF IN NJEGOV VPLIV NA DRUŽBENE POJAVE Dežele navadno delimo na ravninske, nižinske, gorate, visokogorske in podobno. Tega ne počnemo samo zaradi geomorfološke sistematike, temveč tudi zaradi vpliva reliefa na človeka in njegove dejavnosti. To je še zlasti očitno v pretežno gorati Sloveniji, kjer relief od vseh pokrajinskih dejavnikov najbolj vpliva na klimo, talne in vodne razmere, močno pa vpliva tudi na družbo. To ve tudi ljudstvo, ki v pesmih govori o gorjancih, planincih in polancih. Kolike deleže Slovenije zavzemajo reliefne kategorije ravnina, gričevje, hribovje oziroma sredogorje, planote in visokogorstvo, v podrobnostih ni znano. Drugačne podatke dobimo, če se pri izračunavanju opremo na nadmorske ali na relativne višine (1), na digitalni model reliefa ali na obseg reliefno podobnih regij. Ce se odločimo za slednjo metodo (2), lahko ugotovimo, da pripada gričevju slaba šestina vsega ozemlja republike Slovenije (v bodoče okrajšano RS). Dinarski, pretežno planotasti in kraški gorski sistem zavzema okoli eno četrtino, hribovje oziroma sredogorje slabo tretjino, visokogorstev je ena desetina in ravnin za eno šestino Slovenije. Mejo med gričevjem (gričem) in hribovjem (hribom) pomeni 150—200 m višinske razlike med dnom doline in vrhom, klimatska gozdna meja, ki je med 1600 in 1900 m, pa med visokogorstvom in sredogorstvom. Med ravnine so štete predvsem nad pol kilometra široka dna dolin in kotlin. Iz navedenih deležev je videti, da je slovenska zemlja reliefno zelo heterogena, iz hipsometrične karte pa izhaja, da je relief zelo nabit. Med reliefnimi kategorijami izrazito prevladujejo vzpetine, med njimi pa hribovje. Mnenje, da smo Slovenci gorski narod, je torej utemeljeno. Ce k hribovju in visokogorstvu v RS pri- štejemo še vzpetine, ki se dvigajo iznad dinarskih kraških planot, se njegov delež dvigne na okoli polovico ozemlja. Ravninski in gričevnati svet sta bila najbolj gosto poseljena že v času slovenske naselitve. Največji strnjeni obseg ima nižavje ob spodnji koroški Krki, kjer je bilo na Gosposvetskem in delno na sosednjem Grobniškem polju središče srednjeveške slovenske Karantanije. Največja sklenjena ravnina v RS je v dnu Ljubljanske kotline, kjer je zdaj središčna gospodarsko-politična regija. Ostale manjše kotline (Dravsko-Ptujsko polje, Krška in Celjska kotlina) v preteklosti niso razvile pomembnejših avtonomnih političnih tvorb, če prezremo celjske grofe iz Spodnje Savinjske doline. Vse imenovane kotline pa so premajhne, da bi razvile večje upravno-politične tvorbe. Zato ne gre za noben geografski determinizem, če trdimo, da je razmeroma majhno in reliefno razbito ozemlje ob pomanjkanju večje ravnine zaviralo državno in politično osamosvojitev ljudstva, ki je bivalo tod. Zato so si tudi našo zemljo lahko podrejala središča iz večjih ravnin v širši okolici, kot je v severni Italiji, na Bavarskem in v Dunajski oz. Podonavski kotlini. Odkar je moderna kmetijska tehnika zapostavila obdelovanje strmin in dala prednost ravnini, je postalo razmerje 5 : 1 v prid vzpetin vedno manj ugodno. Nekmetijsko gospodarstvo, vključujoč industrijo in terciarni sektor, se je v postagrarni dobi razvilo domala samo na ravninah, če prezremo rudarske predele, ki pa so se v sedanjosti skrčili na Crni revir in Velenjsko kotlino. Ravnine in kotline zato uspevajo že dobrega pol stoletja zadržati priseljence z vzpetin. Kako močna je še vedno »erozija prebivalstva« z vzpetin, govorijo naslednji podatki. Cenimo, da je pred stoletjem na ravninah živelo manj od polovice vsega prebivalstva. Že 1. 1961 je odpadlo na ravninska naselja 64,48 % prebivalstva in ta delež je v enem desetletju, do 1. 1971, narasel na 68,31 %>. Hkrati se je kmečko prebivalstvo na ravninah zmanjšalo za 26,41 in na vzpetinah za 30,4 %>. Ob tem preseljevanju so se spremenili tudi deleži prebivalstva po višinskih pasovih. Med leti 1948 in 1971 se je delež prebivalstva v pasu 0—400 m povečal s 73,3 °/o na 76,3 %> (ta pas zavzema 41,6 °/o vsega ozemlja RS), v pasu 600 in več metrov pa je upadel s 7,5 %> na 1,2% (v tem pasu je 35,4 % vsega ozemlja). V prvem se je gostota do 1. 1971 povečala na 147 preb./km2, v drugem pa zmanjšala na 4,9 preb./km2 (3). Te selitve so povečale delež urbanega prebivalstva. V krajih, ki jih naša statistika proglaša za »mestna naselja«, je 1. 1971 živelo 46,6 % prebivalstva RS. Ce pa se opremo na mnogo bolj strogo opredeljevanje mest, ki je v navadi v tujini, je delež meščanov mnogo manjši. MAKROREGIJE V SLOVENIJI Prvi opisi naše dežele v slovenskem jeziku, ki so izšli v drugi polovici preteklega stoletja pri Slovenski matici, so se omejevali na takratne kronske dežele, kjer so bivali Slovenci (Koroška, južna Štajerska, Kranjska, Primorska z Goriškim in s Trstom). V delih Antona Melika (4, 5, 6, 7, 8) so manjše regije praviloma opredeljene po reliefnih značilnostih. Ilešič (9) je uvedel dvojno regionalizacijo, »fiziognomsko«, to je po izgledu pokrajine, in »funkcijsko«, to je po gravitaciji prebivalstva v večja središča, kar je bilo skladno s takratnimi planskimi regijami in občinskimi skupnostmi. Bolj ekološko obarvana regionalna geografija je spet obnovila regionalizacijo po reliefu in klimi (2, 10). Taka je tudi naslednja delitev na makroregije. 1. Slovenske Alpe Drugi Slovani imajo Slovence za alpske Slovane in tudi sami se često proglašamo za alpski narod. Pri presojanju, ali smo do te oznake upravičeni, zadenemo na neenotno mnenje o meji med alpskim in izvenalpskim ozemljem. Pred prvo svetovno vojno so mejo med alpskim in dinarskim ozemljem potegnili približno po črti Beneška Slovenija (Melik, 4, je zahodno mejo videl ob spodnji Soči)—Idrijca—Žiri—Vrhnika—Škofljica—železnica do Novega mesta in nato prečno čez Gorjance. Kasneje so v planinstvu in v javni rabi Alpe vedno bolj omejevali na visokogorski svet Alp. Po izidu Melikove knjige Slovenski alpski svet (1954) je temu mnenju pritegnila večina geografov. Ozemlje med alpskim visokogorstvom, omenjeno alpsko dinarsko mejo in alpsko-,subpanonsko mejo, ki jo je že Melik (4) ugotavljal na stiku hribovja in nižavja, je po večinskem mnenju tedanje geografije zavzemala samostojna makroregija Predalpska Slovenija oz. Predalpsko hribovje. Ker pa drugod po Evropi predgorja in prigorja štejejo k Alpam, je potrebno tudi našo Predalpsko Slovenijo vključiti kot podenoto k alpskemu ozemlju (11). To torej razpade na tri dele, visokogorske Alpe, hribovje in Ljubljansko kotlino kot največje med ostalimi. Tako omejenemu alpskemu ozemlju pripadajo dobre 4/10 ozemlja in 44 % prebivalstva RS. 1.1. V alpskih visokogorskih skupinah (Julijske Alpe, Kam-niško-Savinjske Alpe, Karavanke), delno tudi v Karnijskih in Ziljskih Alpah in Dobraču, prevladujejo karbonatne, zlasti apneniške kamenine. Zato in zaradi mladega in še trajajočega tektonskega dviganja jih odlikujejo precejšnje strmine. Čeprav so vrhovi nizki (nad 1600 m je le 18,5 °/o visokogorskega sveta v RS, kar je 2,1 % vse RS), je pokrajina dokaj visokogorska. Ker je ravnega sveta malo, so se morali prebivalci oprijeti alpskega pašništva, ki je v zadnjih desetletjih doživelo občuten upad (prim. 10, 13), z njim vred pa vse kmetijstvo, katerega pomen sta zasenčila industrija in turizem, podprt s smučarstvom. Kar je po izseljevanju ostalo prebivalstva, ne živi več pretežno od gora, temveč od dela v nekmetijskih poklicih v dolinskih in kotlinskih krajih, kot so Bovec, Bohinj in Kanalska dolina. Delež visokogorskega ozemlja ('/10) znatno presega delež vsega prebivalstva RS. 1.2. Predalpsko hribovje obdaja visokogorstva od Beneške Slovenije na zahodu do obmejnega Kozjaka na vzhodu. Le ob spodnji Savi se njegov del, Posavsko hribovje, oddalji od visokogorstva in moli daleč v subpanonsko nižavje. Predalpsko hribovje je svet slemen in dolin ter manjših kotlin. Ko je v dvajsetih letih preteklega stoletja nastal franciscej-ski kataster, je v hribovju gozd zavzemal dobro tretjino površja. Zdaj znaša njegov delež že okoli 2/3, ker je po upadu drobnice in paše prerasel pašnike in slabše travnike. Živinoreja, zdaj skupno z gozdnim izkoriščanjem, pa je ostala v ospredju kmetijstva. Ostalo je tudi trdo življenje hribovcev, ki ga je v okviru Mežiške doline najlepše opisal Prežihov Voranc. Povsem drug svet so akumulacijske terase v dnu širših dolin in kotlin: v hribih prevlada samotnih kmetij, tu vasi. Na pobočju le oazno izkrčeni gozd, tu sklenjeni pasovi obdelovalnega sveta in rastoča mesta. Taka dvojnost je značilna za visokogorski in sredogorski svet, kjer se je nekmetijsko gospodarstvo razvijalo predvsem v večjih krajih v regiji (Bovec, Jesenice, Železna Kapla, Trbiž, Crna) ali na njegovem robu na izteku dolin (Čedad, Bled, Tržič, Borovlje, Kamnik, Škofja Loka, Krško). 1.3. Ljubljanska kotlina. Ostale kotline in kotlinice v RS (Tolmin, Litija, Slovenj Gradec itd.) vključujemo v širšo hribovsko regijo. Največjo med njimi, ki sicer zavzema le 4,5 °/o ozemlja RS, pa kaže izdvojiti kot posebno makroregijo, ker je središčna in gospodarsko vodilna v RS. Delež prebivalstva več kot enkratno presega njen delež ozemlja. 2. Subpanonska Slovenija. Če slovensko ozemlje razdrobimo na tri makroregije, je subpanonska Slovenija največja. V njej je okoli tretjina ozemlja in prebivalstva RS. Je najnižja, ima največ ravnega sveta in gričevja. Ima najboljše pogoje za kmetijstvo, a je med makroregijami najmanj razvita. Zaostajajo zlasti gričevnate regije (Goričko, Slovenske gorice, Haloze, Soteljsko-voglajnske gorice), kjer je neugodna socialna sestava kot delno nasledstvo najemniških viničarskih odnosov. Vlogo meščanov in po-lancev kot lastnikov vinogradov so v znatni meri prevzeli vikendaši. Spodnja Savinjska dolina je prehodna med predalpsko in subpanonsko Slovenijo. Slednji je bolj podobno Ložniško gričevje, za katerega so nekdaj uporabljali manj primemo ime Ponikovska planota. Kot drugod na prehodu iz subpanonske v predalpsko Slovenijo, gojijo tudi tu trto predvsem za doma porabljeno vino. Murska Sobota Koper foooool \ Karlovac ZAGREB alpsko območje dinarsko območje submediteransko območje predalpsko območje subpanonsko območje Ljubljanska kotlina Po0ö0ö0ö0o°ö0 Svetolucijska skupina, 7 Donja dolina. Po predlogi S. Gabrovca risal D. Dervišič. Slavko Ciglenečki Poselitvena podoba ob zatonu antike Poselitvena struktura današnjega slovenskega prostora v drugi polovici 6. st., torej v času tik pred prihodom Slovanov, je dokaj nenavadna.1 Romanizirani staroselski živelj je večidel zapustil mesta — in v kolikor kažejo dosedanje raziskave — tudi manjše podeželske zaselke in vile. Posebej pri zadnjih dveh naselbinskih oblikah poznamo do sedaj le material iz druge polovice 4. st., kasnejše gradivo v celoti manjka.2 Številna sodobna izkopavanja v rimskih mestih kažejo gradivo, ki ga je z gotovostjo mogoče opredeliti najpozneje v prvo polovico 5. st. Le izjemoma sporadične najdbe nakazujejo, da so se skromni drobci prebivalstva deloma vendarle še za- 1 Obstoja že nekaj arheoloških pregledov, posebej v sklopu prikazov celotnega poznoantičnega obdobja. Navajam nekaj pomembnejših: J. Sašel v: Die Völker an der mittleren Donau, Zwetl, 1978, 137; P. Petru, Arheološki vestnik (odslej AV) 29, 1978, 359 ss; P. Petru, Zgodovinski časopis 36, 1982, 295 ss; M. Slabe, AV 29, 1978, 387 ss; V. Bierbrauer, v: Jugoslawien. Integrationsprobleme in Geschichte und Gegenwart. Beitr. d. Südosteuropaarbeitskreises der Deutschen Forschungsgemeinschaft zum V. internationalen Südosteuropa-Kongress der Association d’Etudes du Sud-Est Europeen, Belgrad 1984, 49 ss; S. Ciglenečki, v: Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert, 265 ss; S. Ciglenečki, Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, Dela 1. razr. SAZU 31, 1987. (odslej Höhenbefestigungen) R. Bratož, Zgodovinski časopis, 41, 1987, 681 ss. 2 Gl. npr. pri S. Pahič, AV 29, 1978, 129 ss; D. Breščak, Varstvo spomenikov (odslej VS) 26, 1984, 265 ss; N. O s m u k, VS 26, 1984, 237; Z. Šubic in M. Sagadin, Loški razgledi 30, 1983, 15 ss; I. Mlinar, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 1, 1965, 64 ss. Izjemo predstavlja naselbina v Predloki, ki pa leži že povsem na robu obravnavanega prostora (E. Boltin, Slovensko morje in zaledje 1, 1977, 83 ss). drževali v ruševinah urbanih aglomeracij. Na to bi v Emoni opozarjale omembe novcev bizantinskega vladarja Justina I. (danes nepreverljivo), pasna spona z Jakopičevega vrta (pridobljena v antikvariatu, podatek nezanesljiv).3 Edini preostanek arhitekture naj bi bila velika rotunda, ki jo po mnenju L. Plesničarjeve datirata dva v bližini najdena zgodnjekrščanska kapitela pilastrov v 6. st.4 Podrobneje rotunda še ni objavljena, zato tehtnejši sklepi o obsežnejši poselitvi emonskega areala niso mogoči, posebej še, ker manjkajo dobro datirane drobne najdbe. Podobno je v Celeji. Najpoznejši sledovi so ostanki zgodnjekrščanske bazilike in pred nedavnim odkrit baptisterij.5 Vendar pri obeh objektih tako arhitektura kot drobne najdbe podpirajo datacijo v 5. st. Upati smemo, da bo na prostoru med obema zgodnjekrščanskima zgradbama mogoče v prihodnosti vendarle dobiti boljše možnosti natančnejše datacije. V prve polovico 6. st. je datirala V. Kolšek odlomek zgodnjekrščanskega nagrobnika, ki je bil najden v sekundarnem položaju in k topografiji Celeje v 6. st. tako žal ne prispeva mnogo.0 Tudi znameniti nagrobnik škofa Gauden-cija iz Prebolda, za katerega je R. Egger domneval, da so ga pripeljali sem iz bližine Celeje, je mogoče z enako verjetnostjo razložiti s še neugotovljenim poznoantičnim najdiščem v bližini Prebolda.7 Najdeni so bili tudi trije novci, ki pa izpričujejo le občasno prisotnost prebivalstva v celejanskih ruševinah. V Poetovioni so priče 6. st. še pičlejše (novci), medtem ko v Neviodu-numu niti teh ni.8 2e iz tega bežnega pregleda je razvidno, da o kontinuiteti življenja v 5. in 6. st. v omenjenih mestih ni zanesljivih dokazov. Bila so preveč izpostavljena, zato so se prebivalci — v kolikor se niso odselili kam dalj — umaknili na podeželje, v odmaknjena področja, vstran od pomembnejših komunikacij in večidel na strme, že po naravi dobro zavarovane hribe. In prav tovrstnim postojankam smo slovenski arheologi v zadnjih desetletjih posvetili naj večjo pozornost. Tako moremo danes pokazati že celo vrsto utrdb z najdbami, ki izpričujejo obstoj vse do konca 6. st.9 Nekatere so poznane iz topografskih raziskav, druge so delno sondirane, precej pa jih je tudi že sistematično raziskanih. Tako je bila mogoča tudi že podrobnejša razčlenitev najdišč, vse od utrdb izrazito vojaškega značaja, preko naselbin in sakralnih centrov pa vse do različnih tipov pribežališč. Pri seznamu le-teh se bomo omejili samo na tiste, pri katerih je to obdobje potrjeno z zanesljivimi najdbami. Za utrjene naselbine je značilen strnjeno pozidan prostor na izredno strmih hribih, dodatno zavarovan z obrambnim obzidjem in (redko) stolpi. Osrednje mesto je zavzemala zgodnjekrščanska cerkev, največkrat z bap-tisterijem. Največ tovrstnih postojank je bilo v hribovitem Kozjanskem, oziroma področju med Savo, Savinjo in Sotlo. Zaradi odmaknjenosti in težje prehodnosti je bil tu pogost prav tip naselbin (Rifnik,10 Ajdovski 3 J. Klemenc, v: Zgodovina Ljubljane 1, 1955, 353; M. Slabe, AV 29, 1978, 425 ss. * L. Plesničar, AV 21—22, 1970—71, 118 ss. 5 V. Kolšek, AV 35, 1984, 342 s. Za podatek o najdbi baptisterija se zahvaljujem kolegici A. Vogrin iz ZVKND Celje. e V. Kolšek, AV 35, 1984, 343 s. 7 R. Egger, Römische Antike und frühes Christentum I, 1962, 114. 8 P. Kos, The monetary circulation in the southeastern Alpine region ca. 300 BC — AD 1000, Situla 24, 1984—85, 226. (Odslej Monetary circulation.) * Zgodovina raziskovanj in pregled z važnejšo literaturo pri S. Ciglenečki, Höhenbefestigungen, 152 s in 32 ss. 10 L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju, Katalogi in monografije (odslej KiM) 19, 1981. Gradec nad Vranjem,11 Gradec pri Prapretnem,12 Svete gore,13 Tinje nad Loko pri Zusmu,14 Vipota nad Pečovnikom15 in Vranja peč pri Jurkloštru).10 Pri Ajdovskem Gradcu nad Vranjem je zaradi »družine cerkva« in pripadajočih pomembnejših stanovanjskih zgradb v njihovi bližini mogoče domnevati sedež škofa.17 Temu osrednjemu delu pa je bil priključen tudi — sicer še ne v celoti raziskan — bivalni del utrdbe. Podobno sakralno središče je bilo odkrito tudi na Kučarju nad Podzemljem v Beli krajini.18 Da so tamkajšnje cerkvene zgradbe nastale prej kot tiste na Vranju pričata tlorisa obeh cerkva in večje dimenzije zgradb. Ni pa povsem zanesljivo, ali je ta kompleks vztrajal tudi še skozi vse 6. st. V zahodnem predelu Slovenije kažeta naselbinski značaj predvsem Ajdna nad Potoki10 in Polhograjska gora nad Polhovim Gradcem,20 ki s svojo lego v veliki višini (1048 in 824 m) najbolj zgovorno ponazarjata strah tedanjih prebivalcev. V naslednjo skupino uvrščamo utrdbe, ki so bile zgrajene na važnih strateških položajih, največkrat prav v bližini cest, ki so vodile v Italijo. Značilni so močni obrambni elementi, v notranjosti pa največkrat enostavne cerkve z veliko polkrožno apsido. Takšne so postojanke na Gradišču v Velikih Malencah,21 Korinjskem hribu nad Velikim Korinjem,22 Limberku nad Veliko Račno23 in Zidanem gabru nad Mihovim.24 Morebiti bi smeli v to skupino uvrstiti tudi Križno goro pri Podložu.25 V skupini pribežališč danes večidel nimamo dokazov za obstoj v obravnavanem času. To je povsem razumljivo saj so stavbne ostaline skromne in zaradi tega tudi sistematične raziskave izredno redke. Morda — v kolikor triroba puščica res pripada avarskim napadalcem — bi smeli v to skupino uvrstiti deloma raziskano postojanko Log (Šumeje) pri Podturnu.20 Pribežališče je obdajal obrambni zid, ki je bil z manjšim stolpom ojačan le ob vratih. Poznanih je še nekaj utrdb, ki zanesljivo sodijo v ta čas, a so v manjšem obsegu raziskane in jih za sedaj ni moč tipološko podrobneje opredeliti. Takšne so: Sv. Lovrenc nad Bašljem,27 Sv. Jakob nad Potočami,28 Sv. Pavel nad Vrtovinom,28 Puštal pri Trnju,30 Hom nad Soro31 in Trbinc.32 “P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, KiM 12, 1975; P. Petru, AV 30, 1979, 726 ss; T. K n i f i c , AV 30, 1979, 32 ss; T. Ulbert, AV 30, 1979, 695 ss. 12 S. C i g 1 e n e č k i, A V 32, 1981, 417 ss. 13 P. Korošec, AV 29, 1978, 519ss. 14 S. Ciglenečki, Arheološki pregled 22, 1981, 105 ss, in 23, 1982, 120 ss. 15 S. Ciglenečki, D. Pirkmajer, AV 38, 1987, 217 ss. 10 O. c. 229. 17 P. Petru, AV 30, 1979, 731. 18 J. Dular, AV 29, 1978, 258 ss in S. Ciglenečki, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 10, 1986, 137 ss. ‘•F. Leben, A. V a 1 i č , AV 29, 1978, 532 ss. 20 P. Petru, AV 18, 1967, 453 ss; M. Slabe, AV 29, 1978, 387 s. 21 B. Saria, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 10, 1929, 11 ss in 11, 1930, 5 ss. 22 S. C i g 1 e n e č k i, AV 36, 1985, 255 ss. 23 O. c. 261 ss. 24 Isti, Arheološki pregled 1987, 143. 25 T. Urleb, Križna gora KiM 11, 1974. 20 D. Breščak, VS 23, 1980, 240 ss. 27 A. Valič, VS 21, 1977, 188 ss; D. Josipovič, VS 24, 1982, 181 ss. 28 A. V a 1 i č , VS 30, 1988, 265 ss. 28 D. S v o 1 j š a k , AV 36, 1985, 195 ss. 30 S. Ciglenečki, Höhenbefestigungen, 89. 31 Isti, Histria, Marušičev zbornik (v tisku). 32 Isti, Höhenbefestigungen, 99. Sv. Jakob nad Predvorom. Ostanki zidanih stavb poznoantične naselbine. Iz arhiva Gorenjskega muzeja v Kranju. Foto: D. Holinski. Naselbine posredno nakazujejo tudi grobišča. Posebej važno je tisto na Lajhu pri Kranju, ki z več stotinami grobov priča o izredno pomembni vlogi, ki jo je imela tamkajšnja postojanka.33 To dejstvo podčrtuje tudi na drugi strani Save odkrito grobišče Križišče Iskra.34 Zelo velika je bila tudi nekropola na blejski Pristavi, kjer je prav to obdobje zastopano z bogatimi grobovi.35 Tem trem velikim se pridružuje še rifniško grobišče, ki skupaj z že prej omenjeno naselbino daje doslej najbolj celovito podobo o življenju in smrti v obravnavanem času. Nekaj manjših ali v manjšem obsegu raziskanih grobišč dobro dopolnjuje sliko razprostranjenosti (Sveta gora v Zasavju,36 Podmelec,37 Vinji vrh,38 Solkan,3" Veliki Orehek,40 Bilje41 in Gorenje Vrhpolje.42 Pri zadnjih štirih bi smeli upravičeno pričakovati naselbine Langobardov v nižini, a žal doslej niso bile odkrite. Tem podatkom, ki kažejo na večje najdiščne sklope moramo pridružiti še tiste, ki omenjajo sporadične najdbe novcev (Ptuj, Celje, Vipava, Šempeter, Ilirska Bistrica)43 in okrasja (Unec).44 Na kratko se moramo ozreti še na zgodovinski vir, ki osvetljuje del prej nakazanih poselitvenih sklopov. To je Prokopov zapis o »Polis Norikon« in »Ohiromata epi Panonis«, ki jih je Justinijan leta 546 prepustil Langobardom.45 Ce se opremo na splošno priznana Eggerjeva izvajanja, ki je Polis Norikon lociral v najjužnejši del Norika, v prostor mestnega teritorija Ce- 33 V. Stare, Kranj, KiM 18, 1980. 34 M. Sagadin, Kranj — Križišče Iskra, KiM 24, 1987. 35 T. K n i f i c, Vs 21, 1977, 280. 36 D. V u g a , AV 25, 1974, 424 ss. 37 V. Sri bar, AV 18, 1967, 377 ss. 38 Arheološka najdišča Slovenije (1975) 228. 39 T. K n i f i c , D. S v o 1 j š a k , AV 35, 1984, 277 ss. Poznoantična arheološka najdišča na Slovenskem. Po predlogi S. Ciglenečkega risal Devad Dervišič GROBIŠČE A NAKLJUČNE NAJDBE leje potem vidimo, da lahko danes njegov obseg že povsem določeno zarišemo.40 To je Kozjansko, prostor med Celjem in Brežicami, kjer so te postojanke, kot smo omenili že znotraj, najbolj zgoščene. Zgodovinski vir priča tako o zadnji obliki nekega organiziranega teritorija na naših tleh, ki pa je imel svoj pomen za oddaljene oblastnike le zaradi bližine važnih vpadnic v Italijo. V »utrdbah okoli Panonije« pa smemo poleg Velikih Malenc — ki jih je kot take označil že B. Saria — videti še postojanke Zidani gaber nad Mihovim, Korinjski hrib nad Velikim Korinjem, Limberk nad Veliko Račno in Križno goro pri Podložu, ki so bile — sodeč po dosedanjih najdbah — zgrajene v zgodnjebizantinskem obdobju. Njim se pridružuje še Kranj, kjer utrdba še ni raziskana, zato pa o njeni pomembnosti in časovni uvrstitvi pričata obe grobišči in skrbno izbrana strateška lega. Zavedati se moramo, da je tudi ta pregled najdišč druge polovice 6. st. še vedno zelo fragmentaren. Razlog tiči v tem, da je značilno gradivo iz tega obdobja zelo redko, sicer številne keramične najdbe pa še ne tako sistematično analizirane, da bi mogli na osnovi nekaj lončenih črepinj postaviti zanesljivo datacijo. Kljub temu pa je poselitvena slika tega časa nedvoumna. Slovanski prišleki so v sicer močno opustošenem današnjem slovenskem prostoru naleteli na razmeroma enakomerno raztresene grupacije staroselskega prebivalstva, pomešanega v manjši meri tudi z germanskimi drobci, ki so preživele nemirni čas velikega preseljevanja ljudstev. Veliko raziskav bo potrebno posvetiti še procesu prvih stikov in stapljanja obeh velikih skupin. To pa bodo lahko osvetlila le dobro proučena najdišča 7. in 8. st., obdobja, ki je pri nas danes arheološko skoraj povsem neoprijemljivo. Številni prežitki znotraj poznejše slovanske materialne kulture in toponimike pa kažejo, da delež staroselskega prebivalstva ni bil zanemarljiv in tako posredno pritrjujejo tu prikazani poselitveni podobi. 41 N. O s m u k , AV 29, 1978, 464 ss. 42 V. Stare, VS 21, 1977, 285 ss. 43 P. Kos, Monetary circulation, 226. 44 M. S1 a b e , AV 29, 1978, 388. 45 De bello Gothico II 33, 10. 40 R. E g g e r , Wiener Studien 47, 1929, 146 ss. 40 I. Pirkovič, AV 21—22, 1971, 175 s. Zusammenfassung BESIEDLUNGSBILD AM ENDE DER ANTIKE Die Besiedlungsstruktur des heutigen slowenischen Raumes in der zweiten Hälfte des 6. Jhdt. ist ungewöhnlich. Die romanische Bevölkerung hat damals die Städte und ländliche Siedlungen im Flachland verlassen und flüchtete in schon von Natur aus gut geschützte Befestigungen in entlegenen Gebieten. Wegen der zahlreichen Forschungen dieser Anlagen in den letzten Jahrzen-ten ist es heute schon möglich, eine Reihe von Befestigungen zu belegen die bis Ende des 6. Jhdt. dauerten und eine Vielfalt der verschiedenen Formen zeigen. Besonders typisch sind die befestigten Höhensiedlungen, die gleichmässig verteilt sind, aber im Raum von Kozjansko besonders oft Vorkommen. Als Sakralzentren können wir die Anlagen auf Vranje und Kučar bezeichnen. Ziemlich deutlich erkennbar ist auch die Gruppe der Militäranlagen, die meistens an strategischen Plätzen gelegen waren. Wegen der ungenügenden Erforschung ist bis jetzt die Gruppe der Fliehburgen schlecht bekannt. Am besten kennen wir die Anlage Šumenje. Mittelbar bezeugen die Besiedlung auch die Nekropolen, von welchen besonders diejenigen in Kranj (Lajh und Iskra-Križišče) und Bled-Pristava bekannt sind. Heute kan man auch ziemlich gut die bei Prokopius genannten Erwähnungen von »Polis Norikon« und »Ohiromata epi Panonias« näher lokalisiern. Die erste deckt sich im groben mit dem heutigen Gebiet von Kozjansko und die zweite mit den Militäranlagen längs der Strasse von Siscia nach Aquileia. Vprašanje kulture naših prednikov v zgodnjem srednjem veku Arheološko razmišljanje 1. OPREDELITEV NEKATERIH POJMOV Kultura Skupek lastnosti sledov človekovega bivanja, ki jih je mogoče ugotoviti v nekem prostoru, in ki se loči od drugih skupkov lastnosti v sosednjem prostoru in času. Zgodnji srednji vek Cas od začetne naselitve Slovanov na naše ozemlje do dokončne vključitve v nemško srednjeveško državo. (Zelo približno je to mogoče izraziti s številkami takole: 7.—11. st.) Predniki • Ljudje, ki so v zgodnjem srednjem veku živeli v jedru ozemlja med Češko na severu, Istro na jugu, Furlanijo na zahodu in Panonijo na vzhodu. # * * Vse naštete pojme bi bilo seveda mogoče opredeliti tudi povsem drugače in o vsaki možnosti se da napisati knjigo. Tako je moja opredelitev kulture le jedro 138 strani dolgega razčlenjevanja Leva S. Klejna. Za prikazano razumevanje pojmov sem se odločil zato, ker sicer dajejo neke meje razmišljanju, hkrati pa mu puščajo velik prostor brez vnaprejšnjih rešitev. 2. KAJ VSE NAM ARHEOLOGIJA LAHKO POVE? Odkrito povedano, tega arheologi niti sami natančno ne vemo, saj se naše spoznavne meje neprestano širijo. Ker pa obstaja očitna želja po odgovoru, brez nje ne bi bilo mojega prispevka na tem mestu, bom podal kratko skico podobe, ki trenutno proseva skozi mrak časa. Bralca, ki si želi trdnih resnic, opozarjam, da bo razočaran. 2.1. Kultura — etnos — jezik, troedina trojica? Velika večina dosedanjih arheoloških (pa tudi mnogih drugih) raziskav je hote ali nehote temeljila na našteti troedinosti. Omogočalo jo je mnenje, da so vsi trije pojavi posledica istih sredobežnih sil in zato le trije obrazi istega, ki ga lahko odkrijemo, tudi če zagledamo le en obraz. Nevzdržnost te dogme je bila seveda že mnogokrat dokazana, a ker se vztrajno ponavlja, je ni odveč ponovno kritizirati s pomočjo jasnih primerov. Tako lahko različni narodi govorijo isti jezik: Srbi, Hrvati, Črnogorci, Muslimani, srbohrvaščino. Isti narod lahko govori različne jezike: Irci irščino in angleščino. Težko bi dokazali tudi trditev, da se kulturne meje v sedanji Evropi (kjer sploh še so) ujemajo z narodnostnimi mejami. V zgodnjem srednjem veku pa so prav Slovani lep primer neujemanja etnosa in kulture; v mnogoetnični Panoniji je vladala razmeroma enotna arheološka kultura, hkrati se še ni posrečilo opredeliti kulture, ki bi veljala za celotno staroslovansko ozemlje. Ce a ni enako b in b ni enako c, potem je možnost, da je a enako c, majhna. To velja tudi za kulturo in jezik. Ker bom v nadaljnjem govoril predvsem o kulturi, sem želel s pravkar povedanim pokazati, kako negotovo nam njene posamezne sestavine dokazujejo jezik in etnos. 2.2. Ali so naši predniki v zgodnjem srednjem veku imeli svojo kulturo? S tem vprašanjem je mišljena tista kultura, ki bi bila lastna le njim ali pa vsaj značilna predvsem zanje. Odgovarjanje na to vprašanje traja že stoletja, a dokazljivega odgovora še ni. Oblikovali so se pojmi karantanske, karantansko-ketlaške, ket-laške kulture, kulturnega kroga, kulturne skupine. Vsi pomenijo isto, kaj pa to je, še ni trdno določeno. Dosedanje raziskave so bile posvečene prvenstveno nakitu, še zlasti emajliranemu, delno pa tudi orožju. Kakšna je trenutna možnost poznavanja gradiva, naj osvetli naslednji podatek; na ozemlju, velikem približno 90 000 km2 (Avstrija brez Severne Tirolske in Vorarlberga, Slovenija, Istra, vzhodna Furlanija) je iz literature znanih približno 1500 najdišč iz časa 7.—10./11. st., kar le težko presega 10 % domnevnega celotnega števila najdišč tega časa. Od tega je večjih, objavljenih najdišč le okrog 20, torej komaj dober promil vseh. Kolikšno vrednost ima posploševanje enega promila na celoto, ni potrebno posebej poudarjati. Poleg tega je opredelitev kulture toliko bolj zanesljiva, kolikor več njenih sestavin smo upoštevali. Večina posameznih vrst nakita in orožja se pojavlja v širšem evropskem prostoru, lončenina, ki je najbolj množični preostanek, je še neproučena. Raziskanih naselbin je le nekaj, primerjalnih strukturnih analiz najdišč še ni. Ce gledamo po posameznih sestavinah, naši predniki svoje kulture niso imeli. Hkrati pa lahko dopuščamo možnost, da so jo imeli, če bi na te sestavine hkratno pogledali kot na preplet in ga primerjali s sosednjimi. Vendar tak pogled doslej še ni bil izveden. Človeško in tehnično ga namreč omogoča šele računalniška obdelava podatkov. 2.3. Ali lahko arheologi za neko najdbo trdimo, da je npr. slovanska? To mnogokrat trdimo. A te trditve so bolj intuitivne kot pa znanstvene. Da bi bile dokazljive, bi morali razrešiti vprašanje kulture in razmerja med kulturo in etnosom. To pa se nam doslej še ni posrečilo. Etnična pripadnost neke najdbe je trenutno odvisna od etnične jasnosti časa in prostora, ki mu pripada. Tako je predmet 8. st., ki je bil najden na Gorenjskem, mnogo bolj gotovo slovanski kot podoben predmet istega časa iz Istre. Ce pa pomislimo na negroidni in mongoloidni okostji na zgodnjesred-njeveškem grobišču Pristava pri Bledu, se nam tudi gorenjska slovanskost zazdi predvsem politična. 2.4. Naselitev Slovanov in razmerje do sosedov Zaradi vsega doslej povedanega sta količina podatkov in verodostojnost razlage le majhni. Zanesljivo je le, da na skoraj vseh višinskih poznoantič-nih postojankah preneha življenje najkasneje po drugi polovici 6. stoletja. Nekatere prekriva pepel, v njem pa tičijo trirobe puščične osti zmagovalcev. Da gre za čas in prostor avaroslovanskih vpadov nam nakazujejo pisani viri. Ostanki kakršnekoli poselitve v 7. st. so še tako redki, da so se tedaj očitno zgodile zelo temeljite spremembe starega. Arheološki sledovi se zgostijo šele v 8. in kasnejših stoletjih. Sledovi staroselcev so se ohranili v jugozahodni Panoniji, na zahodni meji Karantanije, možni pa bi bili tudi posamezni otoki na vmesnem ozemlju. Najnovejše razlage pisanih virov kažejo, da je bil med Bavarci in Karantanci v Alpah širok pas romanskih staroselcev. Slovanski naseljenci niso prišli vsi hkrati in niso poselili celotnega ozemlja naenkrat. Trenutno se zdi, da so spodnjo dolino Soče, Vipavsko dolino in Istro poselili šele po 8. stoletju. V času 7. in 8. st. je na naše ozemlje prišlo več valov slovanskih naseljencev: eden ali dva s severa in eden ali dva z vzhoda. Arheološko trenutno ni mogoče dokazati množične navzočnosti Avarov. Od 9. st. dalje bi nekatere naselbinske najdbe lahko razlagali s pristnostjo naseljencev z ozemlja zahodno in severozahodno od Karantanije. 2.5. Blejski kot — vzorčni košček našega ozemlja Ko so Slovani prišli v Blejski kot, je tam še živelo nekaj staroselcev. Število prišlekov je bilo zelo verjetno majhno, le nekaj deset ljudi v okviru nekaj družin. Zdi se, da je šlo za skupino ljudi pod vodstvom enega moža, za staroslovansko župo s svojim županom. Plodne ravnice, ki so jih našli, so si razdelili tako, da je vsaka družina dobila ločeno dovolj zemlje za svoje polje. Verjetno so že ob prihodu poznali način nadveletnega kolobarjenja s praho. Ta jim je tudi omogočal zasebno lastnino polja, saj ga je obdelovala vsaka družina sama. Lahkoto, s katero so se Slovani vkoreninili v novi domovini, gre pripisati tudi sožitju s staroselci, ki so jim predali izročilo svojega kraja od tvarnih do duhovnih dobrin. Obilje za obdelavo primernih zemljišč je omogočalo naglo naraščanje števila prebivalstva. Nove družine so si delile staro polje in ob njem krčile novo. Kjer je bilo družin preveč, so se odseljevale, si osnovale vsaka svojo naselbino s svojim poljem in grobiščem. Notranji ustroj družine je bil verjetno takle: glavar je bil oče, ob njem so bili žena in njuni otroci. Poleg tega je družina lahko obsegala še kakega odraslega, sorodnika ali hlapca. V 8. st. je bil obljuden že ves Blejski kot. Zdi se, da je medtem prišlo do napredka v načinu obdelave polja: od nadveletnega do natriletnega kolobarjenja. Poslej se obdelovalni način stoletja ni več spreminjal. Boljša izkoriščenost njivskih površin je omogočila nadaljnje delitve posesti, večanje števila prebivalstva in družin. Kljub dodatnemu krčenju zemljišča so se njivske površine po družinah zmanjševale. Čeprav so se tedanji Blejci ukvarjali predvsem s poljedelstvom, pa jim je bila vir preživljanja tudi živina. Pasli so jo v okolici svojih vasi, saj so bile te posejane še dovolj redko, da je bilo v vmesnem prostoru na pretek pašnikov. Dokler je v naselbini živela le ena družina, je bil ves okoliški prostor njen. Ko pa se je število družin po vaseh povečalo, je nastalo tudi vprašanje skupne izrabe nepoljskih gospodarskih površin. Kaj je bilo bolj samoumevno kot to, da je župan prevzel urejanje krajevnih sporov in zadev v svoje roke. Vojaško poveljstvo pa mu je pripadalo še iz obdobja naseljevanja. Zupa se je torej teritorializirala, postala je upravno-pokrajinska enota. Zupan je obdržal svoj vodstveni položaj. Konec 8. st. se je županova moč tudi vidno izrazila. Z vso svojo vasjo se je preselil na Blejski grad. V bistvu si je s tem brez velikih utrjevalnih del ustvaril gradišče. Morda je na selitev vplivala naraščajoča nevarnost vojne s Franki, verjetno pa je predvsem šlo za županovo željo povečati moč, vpliv in ugled. Ker je bil prostor okrog starih vasi že precej izkoriščen, je približno v istem času nastala vrsta novih naselbin. Te so bile tako kot stare postavljene na robove ravnin poleg večjih še razpoložljivih površin dobro rodovitne njivske zemlje. V vsaki od novih naselbin je verjetno sprva živela le ena družina, ki si je osnovala tudi svoje grobišče. V naslednjem rodu so v novih naselbinah zaživele po dve in tri družine, ki so si razdelile staro polje in si zraven izkrčile še nekaj novega. S to širitvijo so bile prostorske možnosti v župi Bled že močno izčrpane, prebivalstvo pa je še vedno naraščalo. Kaj storiti? Ker je bilo v veljavi že natriletno kolobarjenje, tedaj in še dolgo pozneje najnaprednejši način obdelovanja polja, pri tem niso bile mogoče nikakršne spremembe na bolje. Rešitve ni mogla dati živinoreja, ki je tedaj obstajala še v zelo preprosti obliki; živino so pasli v okolici vasi, težavno je bilo njeno prehranjevanje pozimi. Gojili so svinje, drobnico in govedo, ki je bilo, sodeč po najdbah kosti, šibko in slabo razvito. Širjenje polj se je zajedlo v pašnike. Tam, kjer je zanje najprej zmanjkalo prostora, so si morali poiskati bolj oddaljene pašnike. Naravni pašniki so se začenjali nad gozdno mejo. Najbližji tak vrh je bil Klek nad Pokljuko, ki je tako postal visokogorski pašnik. To pa je bilo le nadomestilo za izgubljene površine v dolini in ne razširitev obsega živinoreje. Pridelati več hrane za več ljudi se je dalo le še z drugačno organizacijo dela. Dotlej je vsaka družina obdelovala svoje njive sama. To obdelovalno enoto imenujem staroslovenska kmetija. Odslej starih kmetij niso več delili, temveč so jih po dve ali tri družine obdelovale skupno, kar je omogočilo boljšo izkoriščenost zemljišča in lajšalo napore pri pridobivanju novin. Take razširjene obdelovalne enote imenujem staroslovenski dvori. Z njihovim oblikovanjem je bila v okviru posameznih vasi za dolgo dobo dosežena največja izkoriščenost zemljišča, z njo pa tudi največje število prebivalcev, ki se je tam še lahko preživelo. Staroslovenski dvori po blejskih vaseh gotovo niso nastali hkrati. Je pa verjetno, da med njimi ni bilo velike časovne razlike. Za dvora v (Zgornjih) Bodeščah je bilo mogoče ugotoviti, da sta nastala v drugi polovici 9. stoletja. Težko je reči, ali je na nastanek staroslovenskih dvorov v župi Bled vplival zgled fevdalnih dvorov-pristav v frankovski državi. Ce že je, je le s svojo zunanjo obliko skupinskega izkoriščanja zemljišča, kajti notranja ureditev staroslovenskih dvorov je bila povsem samosvoja. Družine, ki so sprva živele v njihovem okviru, so si bile v najožjem sorodstvu. Slo je za brate z ženami in otroki. Razvito pojmovanje osebne lastnine nad poljem, hierarhična ureditev družine in hkratna potreba po boljši izkoriščenosti zemlje s pomočjo skupinske obdelave so povzročili protislovno rešitev, po kateri je bil lastnik zemlje le eden od bratov, ostala dva sta na njej lahko samo delala in živela. Znano pa je, da so bili še do nedavna bratje in sestre gospodarja na kmetiji skoraj izenačeni z navadnimi hlapci. Družbena veljava brata, ki je bil lastnik, je bila neprimerno večja od veljave ostalih. V prvem rodu so bratske vezi še blažile družbeno neenakost, v poznejših pokolenjih pa tega ni bilo več, saj so krvne vezi z vsako poroko vse bolj slabile. Prav lahko si predstavljamo, da so bile te možne le stanu primerno, kar je družbeni prepad še poglabljalo. Tisti, ki niso bili lastniki zemlje, od katere so živeli, so tako sčasoma postali navadni podložniki brez možnosti odločanja in upravljanja. Sprva so morda še imeli določeno stopnjo osebne svobode, ki pa so jo vse bolj izgubljali. Družbena delitev na podložnike in lastnike zemljišč je postajala vse bolj izrazita. Lastnike staroslovenskih dvorov imenujem dvomiki. Poleg dvomikov in njihovih podložnikov so v župi Bled še vedno obstajali svobodnjaki na staroslovenskih kmetijah. Krepitev moči dvornikov bi mogla oslabiti osrednjo oblast blejskega župana. Vendar je ta znal iz razmer svojega časa črpati nove sile. Ce že komu, potem je bilo prav njemu najlaže, da se je v svoji vasi uveljavil kot edini lastnik njenega zemljišča. Ljudi, ki so na njej živeli, je spremenil v svoje podložnike. 2e zaradi števila ljudi, ki jih je imel na voljo, je bil močnejši od ostalih blejskih dvomikov. Se od prej pa je imel v rokah vojaško poveljstvo in sodno oblast v župi. Njegovim težnjam po krepitvi je bilo v prid tudi prodirajoče krščanstvo z naukom, da je oblast od boga. S tem se je seveda izgubljala odgovornost župana komurkoli, ki je bil na družbeni lestvici pod njim. Krščanstvo je v župo Bled pronicalo postopoma. Poganska grobišča ob vaseh so obstajala do sredine 10. stoletja. Vendar je opazna razlika med starejšimi in mlajšimi grobovi. V starejša so polagali pokojnike skupaj z njihovo nošo, poleg tega pa še posamezne pridatke, ki naj bi jim bili potrebni po smrti. V mlajših pa so pokopani ljudje le s svojo nošo, včasih celo brez. Pri starejših grobovih je opazna težnja po urejenem pokopavanju, najmlajši grobovi so neurejeni. Med najmlajšimi pokopi skoraj ni moških. Najstarejša cerkev (Sv. Marije) v župi je bila postavljena v 9. st. na otoku sredi Blejskega jezera in je nadomestila poganski sveti prostor. Najkasneje v prvi polovici 10. st. je blejski župan postavil ob vznožju svojega gradišča cerkev Sv. Martina, ki je postala osrednja pokopališka cerkev. V času naraščajoče moči posameznikov so si ti začeli prilaščati tudi posameznfe dele dotlej skupnih zemljišč, predvsem travnike in vode. Prisvajanje zemljišč brez lastnika je imelo sicer le majhen obseg, vendar je verjetno, da blejski župan ob njem ni stal križemrok in si je vzel, kar je mogel. Z madžarskimi vpadi se je meja nemške države pomaknila na Karavanke in kot ostali prostor južno od njih je tudi župa Bled živela neprekinjeno do vnovične nemške osvojitve teh krajev v tretji četrtini 10. stoletja. Ta je v Blejski kot prinesla korenite spremembe. Zupa je bila obglavljena upravno, vojaško in gospodarsko. Iz ozemlja uničenih središčnih naselbin je bilo oblikovano kraljevo posestvo. Na županovem gradišču je zrasel grad, njegovo polje je bilo razdeljeno med njegove nekdanje hlapce, ki so sicer še ostali nesvobodni, a podrejeni le nemškemu kralju ali njegovemu namestniku. Postali so lastniki vsak svoje kmetije, kar jih je gospodarsko povsem izenačilo s staroslovenskimi svobodnjaki. V zameno so pomagali pri utrjevanju in izvajanju kraljeve oblasti v župi. Iz preostalega dela polja je nova oblast oblikovala pristavo za svoje potrebe. Se naprej pa sta bili v uporabi obe stari cerkvi, le da sedaj v kraljevo korist. Ostali deli župe so ostali nedotaknjeni. Svobodnjaki in dvorniki so med 11. in 13. st. večinoma postali ministerijali, nekatere družine so izumrle, ostali so zdrsnili med navadne podložnike. Staroslovenski dvori, ki so nastali zaradi boljše izkoriščenosti polja, so s poglabljanjem družbenega prepada med dvorniki in podložniki postajali neučinkoviti. Volje, pridelati več in bolje, pri podložnikih ni bilo. Po vzoru ministerijalskih dvorov, ki so nastajali v 11. st. v Blejskem kotu, so tudi staroslovenski dvorniki pričeli deliti zemljo med podložnike. Njihovi dvori so sicer še ostali posestne enote, obdelovalno pa so se že delili na posamezne kmetije. To se je zgodilo do konca 11. stoletja. Odslej je bila v Blejskem kotu v veljavi hubna razdelitev polja, ki torej ni bila posledica enkratne ureditve, temveč nasledek večstoletnega razvoja. 2.6. Sebenjski zaklad — podoba iz življenja na domačiji našega prednika Podrobna obravnava Blejskega kota v zgodnjem srednjem veku je pokazala, da so bile v začetku 9. st. blejske vasi gospodarsko-posestno razdeljene med posamezne svobodnjake, ki so s svojimi ožjimi družinami živeli vsak na svoji staroslovenski kmetiji. Takih gospodarjev je bilo v vsaki vasi le malo, največ štirje, v najmlajše nastalih vaseh še manj. Enemu od teh svobodnjakov je pripadal sebenjski zaklad orodja in orožja, ki tako govori o življenju na njegovi staroslovenski kmetiji. Preživljal se je s kmetijstvom. Imel je vsaj tri orala, s katerimi je lahko na različne načine obdeloval polje. Bila so prilagojena njegovim potrebam, da je lahko oral tako novoizkrčena zemljišča kot tudi stare obdelovalne površine. Za oranje le-teh je uporabljal tedaj najnaprednejši način oranja, oranje na kraje. Z rovnico je dopolnjeval delo na njivah. Prav mogoče je z njo obdeloval tudi vinograd na prisojnem vznožju hriba Homa— Pršivca, ki stoji severno od vasi Zasip—Mužje. Pridelek so ženske njegove družine požele s srpi. Koširji kažejo, da je kosil travnike in si tako preskrbel zimsko krmo za svojo živino. Dleto govori, da je svoje orodje sam vzdrževal. Skrbno je hranil neuporabne železne predmete, da bi jih lahko dal pozneje prekovati. Pri gradnji stavb je spajal posamezne dele z mozniki, za kar je imel lesna svedra. Pri izdelovanju usnjenih izdelkov si je pomagal s šilom. V času vojne jo postal vojak. Imel je svojega konja, na katerem se je boril. Bil je oborožen vsaj z dvema kopjema, najverjetneje je imel še ščit in sekiro, če ne že meč. Oprema vojaka — konjenika ni bila poceni in samo z dohodki svoje staroslovenske kmetije bi si jo le težko privoščil. Verjetno se mi zdi, da si jo je pridobil na vojnem pohodu, kak predmet morda tudi kot dar. Tako bi bilo tudi razumljivo različno poreklo te opreme. Prav v času frankovsko-avarskih bojev, pri katerih so Frankom dejavno pomagali Slovani, je bilo dobrih priložnosti za vojni plen na pretek. 2.7. Duhovni svet — zmožnost arheološkega prepoznavanja Ali lahko arheologija, katere spoznavni postopek se začenja pri tvarnih preostankih, sklepa tudi o duhovni plati človeka? Odgovor je, morda za nekatere nekoliko presenetljivo, pritrdilen. Iste predstave, ki so našle svoj izraz v duhovni tvornosti, so si poiskale tudi snovni izraz: okras, oblika predmeta, oblika pokopa, razporeditev grobov, namestitev grobišča, razporeditev naselij, pokopališč, njiv in poti. Tako je npr. mogoče vzporediti vsebinsko zgradbo ustnega sporočila z vsebinsko zgradbo najdišča ali predmeta. Pri tem se kaže zanimivo spoznanje; duhovni svet je najmanj občutljiv za časovne, zemljepisne in etnične spremembe, njegove korenine segajo mnogo tisočletij v preteklost. Bolj ko iščemo posebnosti slovanskega, germanskega, romanskega, keltskega verovanja, manj jih najdemo. Vedno jasneje se kaže skupno indoevropsko, včasih pa verjetno še starejše izročilo. In še ena ugotovitev; prav to je tisto področje, kjer je vez med preteklostjo in sedanjostjo najmočnejša. 3. Ljudje in prostor Nespremenljivost povezanosti ljudi z ozemljem, na katerem so živeli in živijo, je več kot očitna. Plodna zemljišča, vode, rudišča, večinoma tudi poti so iste, zato narekujejo enake ali podobne rešitve. Naselbine so v glavnem ves čas na istih mestih, enako je z gradišči in grobišči. Običajni so le majhni premiki znotraj istega poselitvenega prostora. Tudi duhovne povezave s prostorom se ohranjajo. Vse to je stalno, ne glede na ljudi, ki prihajajo in odhajajo, se rojevajo in umirajo. Na obravnavanem prostoru je vedno živel eden ali več posebnih etnosov, trenutno dva — Slovenci in Avstrijci. Zgodovinska nuja je, da bo tako tudi v prihodnje, ne glede na jezik in poimenovanje zanamcev. Literatura S. Ciglenečki, Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru. — Dela 1. razr. SAZU 31, Ljubljana 1987. Frühmittelalterliche Elhnogenese im Alpenraum. — Nationes 5, Sigmarin-gen 1985. J. Giesler, Untersuchungen zur Chronologie der Bi jelo Brdo Kultur. — Praehistorische Zeitschrift 56/1, 1981, 3—168. J. Giesler, Zu einer Gruppe mittelalterlicher Emailscheibenfibeln. — Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters 6, 1978, 57—72. J. Giesler, Zur Archäologie des Ostalpenraumes von 8. bis 11. Jahrhundert. — Archäologisches Korrespondenzblatt 10/1, 1980, 85—98. J. Kastelic, B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948. — Dela 1. razr. SAZU 2, Ljubljana 1950. R. K a t i č i č, Nachlese zum urslawischen Mythos vom Zweikampf des Donnergottes mit dem Drachen. — Wiener Slavistisches Jahrbuch 34, 1988, 57—75. Lev S. Klejn, Arheološka tipologija. — Ljubljana 1988. (Originalni naslov: Archaeological Typology. — BAR International Series 153, Oxford 1982. — Prevod: Barbara Toman-Ravnik in Bojan Djurič.) T. Knific, Arheološki zemljevid Blejskega kota v zgodnjem srednjem veku. — Kronika 32, 1984, 99—110. P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov. — Dela 1. razreda SAZU 22, Ljubljana 1979. L. Koväcs, Uber die Datierung der Grabfunde des 10. Jahrhunderts in Ungarn Anhand der Arbeit von J. Giesler: Untersuchungen zur Chronologie der Bijelo Brdo-Kultur. — Acta archaeologica 37, 1985, 207—222. B. Marušič, Starohrvatska nekropola u Zminju. — Posebno izdanje: »Hi-stria archaeologica« 1, Pula 1987. A. Pleterski, Metoda povezave retrogradne analize katastra s pisanimi in arheološkimi viri. — Zgodovinski časopis 43, 1989, 157—182. A. Pleterski, Sebenjski zaklad. — Arheološki vestnik 38, 1987, 237—330. A. Pleterski, Zupa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki. — Dela 1. razr. SAZU 30, Ljubljana 1986. D. Svoljšak, T. Knific, Vipavska dolina — zgodnjesrednjeveška najdišča. — Situla 17, Ljubljana 1976. E. S z a m e i t, Karolingerzeitliche Waffenfunde aus Österreich. — Archaeo-logia Austriaca 70/71, 1986—1987, 385—399, 155—172. Abstract THE QUESTION OF THE CULTURE OF OUR ANCESTORS IN THE EARLY MIDDLE AGES Reflections on Archeology In the introductory part the author ponders over the cognitive potentials of archeology, especially over the possibility of ethnically identifying finds. He concludes that archeologists have not even theoretically solved this problem. The large-scale, simultaneous processing of data by computers looks promising. Further on he points at the relatively motley population structure in the Eastern Alps region in the Early Middle Ages. He illustrates the conditions of life on the example of the Bled area and looks in detail at life on an estate through the window of the Sebenje treasure. He establishes that land ownership was defined, agriculture and military techniques well developed, while social divisions were growing. He concludes his reflections by stressing the interrelationship between man and his environment, which goes beyond time and ethnical affiliation at a particular point of time. Prostorska in kulturno genetska povezanost slovenske ljudske kulture z Evropo Slovenci živimo na stičišču slovanskega, germanskega, romanskega in ugrofinskega etnično-jezikovnega in kulturnega ozemlja. Ta lega z našim zgodovinskim razvojem določa tudi značaj naše ljudske in celotne kulture v preteklosti in sedanjosti. Na zunaj že prihod s sosednjih narodnostnih ozemelj kaže naravno in delno tudi kulturno sorodnost slovenskih pokrajin s sosednjimi pokrajinami: najprej v naravni izoblikovanosti in rastlinstvu, nato pa v stavbarstvu kot najbolj vidnem znaku življenjskega načina. Vse druge prvine ljudskega življenja moremo spoznati šele ob trajnejšem sožitju, že opuščene oblike pa s študijem. Tako zunanje pokrajinske značilnosti kot — delno od njih odvisne — kulturne oblike življenja v posameznih pokrajinskih enotah, ki imajo tudi svoja zgodovinsko ali kako drugače pogojena imena (npr. Kranjsko, Štajersko, Koroško; Dolenjsko, Gorenjsko, Prekmurje itn.), tvorijo širša kulturna območja, ki jih označujejo telesno-duhovni značaj prebivalstva (bolj v preteklosti kot sedanjosti), jezikovne značilnosti (narečja) in ves način ljudskega, do nedavnega predvsem kmečkega življenja s prvinami in oblikami, ki so last predvsem teh območij v širšem, mednarodnem obsegu. V vseh območjih pa najdemo — v različni množini — tudi kulturne prvine iz prvotne slovanske kulture. Alpsko območje obsega velik del slovenskega ozemlja v Julijskih in Savinjskih Alpah ter v predalpskem svetu. Najpristnejši alpski pokrajini sta Gorenjsko in Koroško, del Posočja, v veliki meri pa so deležni alpskih kulturnih značilnosti Pohorje in Kozjak, Savinjska dolina z osrednjim Štajerskim, del Dolenjskega in nekoliko Slovenske gorice. V naselbinskem pogledu označujejo to območje samine in razkropljene vasi vsaj v nekaterih krajinah. Stavbarstvo pa pozna delno čisto leseno, delno pa v pritličju zidano in v nadstropju leseno, pa tudi zidano visoko hišo, pokrito večkrat s skod- lami. To je navadno enoten stegnjen dom s stanovanjskimi in gospodarskimi prostori pod isto streho. Med gospodarskimi stavbami se je kozolec ali stog prav v alpskem svetu razvil v današnje različne oblike. Zidane kašče v nekaterih krajinah alpskega območja najdemo samo tod, ker so drugod lesene. V zvezi z gorskim pašništvom so leseni stanovi, koče, staje, svisli, seniki kot ohranjeni primeri prvotnega stavbarstva. Alpska značilnost so tudi planšarska naselja: pristäje in planine z vsemi oblikami gorskega gospodarstva — planovänja, s košnjo na nižjih senožetih, s pašo v raznih višinskih stopnjah, z mlekarstvom in sirarstvom s pripadajočim orodjem in napravami ter s pastirsko in sirarsko terminologijo, delno še predromanskega, delno romanskega in germanskega izvira. Alpska ovčjereja je bila v preteklosti podlaga domačega suknarstva, ki je preskrbovalo obleko tega območja. Poleg domačega sukna so bili zanjo značilni irhovina, škornji, cokle, kožuhi z všitimi okraski, pisani telovniki, kot najstarejše alpske prvine pa pastirski plašči iz ličja in trave. VIDEM I I sredozemsko I________1 območje osrednjeslovensko območje panonsko območje i belimi progami k trem osnovnim barvam je označeno jezikovno mešano območje Etnološka območja na Slovenskem. V prehrani alpskega sveta so bili do pred kratkim pomembni doma pridelani mlečni izdelki (sir, skuta, maslo), med drugimi jedmi pa krofi, bobi, krhlji, češpljeva kaša; kot okrasni in darilni predmet pa podobnjaki iz medenega testa (mali kruhek) itn. Med stanovanjsko notranjo opremo so v alpskem območju doma poslikane skrinje, omare in postelje, rezljani stoli, mize z intarzijo. Tu se je v ljudski umetnosti uveljavilo slikanje nabožnih podob na steklo, v evropskem merilu enkratno poslikavanje panjskih končnic ali čelnic z najrazličnejšimi motivi. Krašenje uporabnih predmetov je značilno za rezljanje pres- lic in koželji kot pripomočki pri predenju. Tudi stensko slikarstvo na čelnih straneh hiš in votivne slike ter podobe na hišah so doma v alpskem svetu. V ljudskih šegah je alpskih prvin manj: to so predvsem trikräljevski koledniki z zvezdo (verjetno prineseni z avstrijskega ozemlja), bandirar pri svatbi in krancl-dečva v koroški svatbi, ziljsko štehvanje in visoki rej prav tam; kult sv. Stefana z darovanjem votivnih konjičkov. V duhovni kulturi nekatere ljudske pesmi in pripovedke pričajo o zvezah z alpskimi Vlahi. V ljudski poeziji alpskega sveta so mnoge vasovavske in poskočne pesmi prevzete od sosednjih Avstrijcev in tudi poudarjeni čutni element v tukajšnji glasbi je alpska posebnost, ki nima domačega izvira. Alpsko kulturno območje nas povezuje z mnogimi svojimi prvinami v sosednji Avstriji, delno pa tudi s staro Reci j o na današnjem švicarskem ozemlju. Sredozemsko območje zajema del Notranjskega, Kras s tržaško okolico, Goriško, Beneško Slovenijo. Z njim smo tako s pokrajinskimi značilnostmi kot z nekaterimi kulturnimi oblikami ljudskega življenja povezani z romanskim zahodom. Najvidnejši zunanji znak tega območja je visoka kamnita hiša s kamnoseškimi okrasi, krita s položno streho iz škrli — kamnitih plošč kot prvotno kritino teh pokrajin, pozneje pa s korci-žlebaki. Značilnost starejših hiš je kavada-spahnjenca, v kateri je odprto ognjišče s kotlom, s kaminom. Stara oblika tukajšnjega stavbarstva so na Krasu okrogle kamnite hiške, pastirska zaklonišča. V gospodarstvu je pomembno vinogradništvo s posebnimi oblikami, poljedelstvo v ogradah, gojenje oljk s staro obliko in romanskim imenom torki j a za domači stisk (stiskalnico za olive). V živinoreji je značilna reja oslov kot tovorne živali, ribolov s pripravami in načini na morski obali, v preteklosti mnogo drobnice in sredozemska oblika jarma za dvoje živali, obstoječ iz enega glavnega dela ter iz dveh kamb. Med šegami je sredozemska prvina krašenje bivališč z zelenjem o božiču, novoletno-božično obdarovanje, verjetno tudi žganje čoka — panja o božiču. Poleg nekaj prvin v ženitovanjskih šegah se je do danes v severni Istri ohranilo »brško opasilo« — proščenje s plesom na vaškem trgu. V ljudski umetnosti je kamnoseštvo na Krasu oblikovalo vodnjake z napisi in okraski, vhode na dvorišče — kalone z glavami na vrhu, križe, spomenike itd. Iz sredozemske kulture je prevzelo naše ljudsko pesništvo številne motive že v stari dobi, npr. v Lepi Vidi, Mladi Zori, Zariki in Sončici, v pesmih o španskem kralju in (na)poljski (= španski) kraljici, o Kralju Matjažu itn. Vendar so se te pesmi v glavnem ohranile v alpskem in osrednjeslovenskem območju. Osrednjeslovensko območje imenujemo vmesni prostor med ostalimi tremi območji in obsega jedro Dolenjskega, del Notranjskega, zahodno in južno Štajersko. V njem se stekajo prvine iz ostalih območij, zato njegovih meja ne smemo označevati togo. Mogoče ga najbolj označuje več različic hiš, med katerimi veže nizka lesena hiša to območje na panonsko — vendar je razlika med hišami v enem in drugem občutna —, pa tudi na alpsko območje. Zidana vrhhlevna hiša je mogoče najbolj značilna za te pokrajine in ima vzporednico v nekaterih alpskih hišnih oblikah. Nizka zidana hiša pa je odraz gospodarskega stanja teh pokrajin. V tem območju se je najbolj razvil dvojni kozolec (toplar). Leseni podi kot gospodarske stavbe in kašče ter hrami v vinogradih predstavljajo staro stavbarstvo osrednjih pokrajin. — Poljedelstvo in živinoreja sta tod v ravnotežju. Močno je razvito vinogradništvo, hmeljarstvo pa je doma v Sa- vinjski dolini. Med prvotnimi oblikami pridobivanja surovin je bil pomemben polšji lov, ki je s svojimi ostanki ohranjen prav v teh pokrajinah. V noši je bila uporaba domä izdelanega lanenega platna ponekod močna še pred stoletjem, sicer pa je bila noša zelo alpsko vplivana in ni ohranila starih tvarin ter oblik. Stare slovanske prvine so ohranjene tudi v tem območju v oblikah in nazivih gospodarskega orodja — ime drevo, drvina za plug je ohranjeno prav tod. Nožna stopa za phanje nekaterih žitaric, žrmlje za mletje, metje žita, posebno prosa, z živino in z nogami »mencev«. V živinoreji je tu doma »slovanski jarem« — tele(n)ge, kakršnega poznajo tudi v panonskem območju. Tudi domača delavnost in obrti so poznale do zadnjega časa mnogo starih slovanskih prvin, tako v gojenju in predelovanju lanu in konoplje, v lončarstvu, ki še danes živi v nekaterih krajih (tudi povezava s panonskim območjem). Med letnimi in življenjskimi šegami so bile do pred približno pol stoletja, ko so začeli industrializacijski vplivi odločilno razkrajati vaško kmečko skupnost, stare slovanske prvine tako žive kot v drugih območjih, predvsem v panonskem in alpskem. Kljub vedno večji prevladi novih oblik življenja pa so glavne stare šege z vsemi z njimi povezanimi verovanji še vedno žive. Navzlic temu, da osrednjeslovensko območje ni naravnost povezano s tujim etničnim svetom, ne moremo reči (kar se je dogajalo), da je to najbolj slovensko kulturno območje. Panonsko območje obsega na skrajnem severu Slovenije Prekmurje, kjer prehaja v madžarski panonski pokrajini örseg na severu in Hetes ter Göcsej na vzhodu; dalje Slovenske gorice z Murskim poljem, del Dravskega polja in Haloze, spodnje Posavje okoli Brežic in Belo krajino — s tema dvema krajinama se dotika hrvaškega panonskega ozemlja, kakor na severozahodu naše panonsko območje prehaja v Medmurje in Hrvatsko Zagorje z enakim kulturnim značajem. Hiša tega območja je bila še pred desetletji zelo razširjena nizka lesena zgradba s slamnato streho, pa tudi ilovnata nabijanica (tučenca, blatnjača). Na ravnini so tod največje obcestne vasi na Slovenskem. Ta lesena, pobeljena stavba, bodisi kot stegnjen dom ali v ključu, ima v glavnem enake oblike tudi v drugih slovanskih deželah. Ta niša s svojimi sestavinami in njihovimi nazivi je najbolj trdoživa prvina, ohranjena iz stare slovanske kulture. In prav panonsko območje kot obrobno ter politično in kulturno v Prekmurju še pred sedemdesetimi leti ločeno od slovenske narodne celote, je ohranilo največ starih skupnih slovanskih prvin tako v tvami, kot v družbeni in duhovni kulturi. V hišni opremi je tu ohranjeno ime sto za mizo. Danes bi sicer že težko našli nekoč tod razširjeno sedlasto skrinjo z geometričnimi okraski. Med gospodarskimi stavbami je tu doma kukuričnjžk za shranjevanje koruze, prvotno pleten iz šibja, novejši iz lat. Ponekod zase stoječi škegnji (skednji) iz brun za shranjevanje sena in slame, lesene kleti v vinogradih, ki so pomanjšane vaške hiše, so ostanki starih stavbarskih oblik. Dandanes so zidane hiše raznih oblik, ki odražajo različen čas nastanka, skoro docela nadomestile lesene stavbe. Uporaba strojev v poljedelstvu je v zadnjih desetletjih nadomestila nekdanji način žetve z vezanjem snopov s povreslom, skladanje snopja v kope, räzstavke in križe, metje žita v živino. V prometu je tu doma oblika »slovanskega« jarma za dve živali. — Nožne stope, žrmlje in ročni mož-narji so v glavnem le še spomini. Pač pa je v prehrani še udomačena uporaba doma pridelanega bučnega olja in uživanje ajdove kaše, poleg takih panonskih posebnosti, kot so narezane kumarice ali fižol s kislim mlekom v poletnem času. Pred stoletjem in prej je sestavljalo jedilnik še mnogo preprostih starinskih jedil in so uporabljali stare oblike konserviranja ter shranjevanja živil (v dimu, v jamah). Med hišnimi delavnostmi je v naših dneh prenehalo pridelovanje in predelovanje lanu ter konoplje s predenjem in tkanjem na krösnih, uporaba domačega platna za obleko pa je izumrla že prej. Najdemo le še lanene namizne prte (stöunice, stöunjeke) in brisače. Najbolj se je še ohranilo lončarstvo, v Prekmurju tudi izdelovanje temnosive (črne) posode, ki pa že opušča stare oblike in se podreja trgovskim naročilom s popačenimi oblikami. Med ljudskimi življenjskimi šegami se v zadnjih desetletjih tudi naglo opuščajo stare sestavine, kot je bil nakolenček pri svatbi in ves obsežni svatbeni ceremonial, stoletja trdno ohranjan. Tudi z verovanji prežete navade ob rojstvu so že prešle v pozabo in ob smrti so ostala le še najnujnejša dejanja, ki ohranjajo staro izročilo, polno stoletnih navad. Podobno je med letnimi šegami, kjer se je o božiču in Novem letu ohranilo nekaj starega izročila v prehrani ter koledovanju. Najbolj trdoživ je v ljudskem življenju pust, ki prevzema nove burkaste oblike. Vzporedno s temi spremembami izginjajo tudi verovanja, ki so bila jedro ljudskega zdravilstva; izginja ljudsko pripovedništvo, živi pa ljudska pesem, ki ima v tem območju svoje motivne posebnosti in abstraktni slog v napevih. Vprašanje zase so prav v panonskem območju prvine madžarskega izvira, posebno v obmejnem prekmurskem ozemlju, od sukna širine ter nekdanjih plaščev, katerih imena doläma, bekeč, čoha danes niti niso več znana, do belokrajinske parte, raznih sestavin v prehrani in duhovni kulturi (glasba, ples). Kajpada nas vežejo razen naštetih nekaterih primerov z vsemi evropskimi ljudstvi še mnogi drugi elementi in življenjske oblike, tudi iz novejših časov. Posebej pa nas vežejo s slovanskimi narodi načini življenja s predmeti, šegami, duhovnim izročilom, ki so skupnega pradavnega slovanskega izvira. Literatura Nadrobneje sem obravnaval vprašanja o etnoloških območjih na Slovenskem v delih: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960; Der Aufbau der slowenischen Volkskultur, v: Zeitschrift für Ethnologie 77, 1952, 227—237; Struktura slovenske ljudske kulture. Razprave IV. SAZU, razred za filološke in literarne vede, Ljubljana, 1958, 5—35; Begegnung der alpinen, mediterranen und pannonischen Kulturzone in Slowenien, v: Werte und Funktionen der Traditionellen Kultur, Görz 1970, 87—90; Območja v slovenski ljudski kulturi, v: Slovenski jezik, literatura in kultura, Ljubljana 1974, 315—324. Zusammenfassung Räumliche und kultur-genetische Verbundenheit Der SLOWENISCHEN VOLKSKULTUR MIT EUROPA Unter Beachtung der landschaftlichen und sprachlichen Charakteristika einerseits und der kulturellen Lebensweise in einzelnen Landeseinheiten andererseits könnte man Slowenien in vier breitere Kulturgebiete einteilen. Das Alpengebiet, dessen manche Kulturelemente uns mit dem benachbarten Österreich, wie auch mit dem alten Rhätien in der heutigen Schweiz verbinden umfaßt einen großen Teil des slowenischen Territoriums in den Julischen und Sanntaler Alpen/Savinjske Alpe (Oberkrain/Gorenjsko, Kärnten/ Koroško, einen Teil des Isonzo/Soča Tales) und der Voralpenwelt (Bachernge-birge/Pohorje, Kozjak, Sanntal/Savinja-Tal, Mittelsteiermark, einen Teil von Unterkrain/Dolenjsko und teilweise Windische Bücheln/Slovenske gorice). Das mediterranische Gebiet umfaßt einen Teil von Innerkrain/ Notranjsko, den Karst mit der Triester Umgebung, das Gorzerland/Goriško und den slowenischen Teil Friauls (Beneška Slovenija). Einige Kulturformen des Volkslebens verbinden uns mit dem romanischen Westen. Das pannonische Gebiet schließt das Übermurgebiet/Prekmurje ein, wo es im Norden in die ungarischen Gebiete, im Osten hingegen in die Murinsel/ Medmurje und ins Hrvatsko Zagorje übergeht. Weiter umfaßt dieses Gebiet die Windischen Bücheln/Slovenske gorice mit dem Murfeld/Mursko polje, einen Teil des Draufeldes/Dravsko polje und die Kollos/Haloze, gegen Süden jedoch das untere Posavje in der Umgebung von Rann/Brežice und Weiskrain/Bela Krajina, wo es sich an das kroatische pannonische Gebiet anschließt. Den Kern Unterkrains/Dolenjsko, einen Teil Innerkrains/Notranjsko, die West- und Südsteiermark zählen wir zum mittelslowenischen Gebiet. Seine Grenzen sind nicht streng vorgezeichnet, da die Kulturelemente aller Kulturgebiete ineinander fließen. Bei den einzelnen Kulturbereichen sind jene Kulturelemente angeführt und kurz vorgestellt, die für einen Kulturbereich bezeichnend sind. Prevod: Helena Ložar-Podlogar Tone Cevc H genezi kmečke hiše na Slovenskem Geneza slovenske kmečke hiše še ni zadovoljivo osvetljena.1 Kakorkoli se že lotevamo tega vprašanja, ni mogoče pri tem prezreti posebnega položaja, ki ga zavzema Slovenija v Srednji Evropi. Leži na kulturnem in zemljepisnem stičišču med Jadranom, Dinarskim krasom, Alpami in Panonsko nižino. Zemljepisna lega je že v prazgodovini odločilno oblikovala kulturno krajino,2 v kateri srečujemo danes regionalno občuteno arhitekturo, ki preseneča z bogato stavbno dediščino.3 V stoletjih so se na Slovenskem izoblikovala kar štiri glavna kulturna območja: sredozemsko, alpsko, osrednjeslovensko in panonsko. Njihov nastanek je pogojeval geografski položaj, ki je posamične pokrajine ločil in jih oblikoval v zaokrožene celote, te pa je povezovala skupna zgodovinska pot.4 1 Doslej najbolj temeljit zgodovinski pregled o kmečki hiši na Slovenskem je izšel v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev leta 1970. — S. Vilfan, Kmečka hiša, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek. Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970, 559—595. 2 J. Šašel, Slovenski prostor od Keltov do Slovanov, v: Kronika 26, 1978, 61—68. 3 M. M dr ko, Hiša Slovencev, v: Izbrano delo Matije Murka, Ljubljana 1962, 255—274; S. Vurnik, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp (Donos k študijam o slovenski ljudski arhitekturi), v: Etnolog IV, 1, 1930, 30—87; A. Melik, Kmetska domačija, v: Slovenija. Geografski oris I, 2. zvezek, Ljubljana 1936, 555—598; R. Ložar, Kmečki dom in kmečka hiša, v: Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944, 62—98; M. Mušič, Obnova slovenske vasi, Celje 1947, 23—74; V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960, 108—135; L. Galluzzo, Analiza in razvoj naselitvenih in stanovanjskih tipov tržaškega Krasa, v: Kamnitna hiša. Tipi in oblike, Trst, 1984; I. Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985; P. Fister, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1986; isti, Arhitektura Zilje, Roža, Podjune, Celovec 1989; T. Cevc-I. Primožič, Kmečke hiše v Karavankah, Ljubljana 1989. 4 V. Novak, Struktura slovenske ljudske kulture, v: Razprave razreda (II.) za filološke in literarne vede, 4, Ljubljana 1958, 3—32. Kdaj in kako so se oblikovala območja na Slovenskem, strukturna analiza ni odgovorila. Opozorila pa je na avtohtone sestavine v ljudski kulturi Slovenije.5 Ker se je ohranilo le malo arheoloških ostalin iz zgodnjega srednjega veka, poskuša etnološka stroka ugotoviti razvoj kmečke hiše z analizo strukture gradnje in prostorov stavb.8 Pri tem upošteva tudi zgodovinske okoliščine, ki so slovensko etnično ozemlje že nekaj stoletij po naselitvi na vzhodnoalpsko območje navezale na razvoj v zahodni Evropi v okviru frankovskega kraljestva, nemškega cesarstva in poznejše avstroogr-ske monarhije vse do leta 1918.7 Zgodovinska podoba hiše na Slovenskem razkriva, da v celoti ni pripadala nobeni velikih evropskih kultur, je pa njihov del, čeprav samostojna prvina, zrasla iz razmer regionalnega okolja in večtisočletnega kultiviranja ozemlja. Človek, ki je gradil to hišo, je bil ustvarjalen in odprt za svet okrog sebe. Slovenska kmečka hiša v razvoju ni niti prehitevala niti preveč zaostajala. Dandanes ponuja kulturna krajina v Sloveniji komaj še razpoznavno podobo nekdanje mnogo bolj uglašene celote, ker se je tradicionalno grajena hiša umaknila v odmaknjene zaselke, stran od poti. Na njeno mesto je stopila arhitektura 19. in 20. stoletja z vplivi predmestne arhitekture. Ta se že nekaj desetletij ne ozira niti po razpoložljivem naravnem gradivu niti po izkušnjah domačega stavbnega izročila. STAROSELSKA RURALNA IN ZGODNJESREDNJEVEÖKA SLOVENSKA HlSA (6,—11. STOL.). Eno temeljnih vprašanj, ki si ga moramo postaviti, je: Ali so slovanski predniki Slovencev po prihodu v alpski svet v 6. stoletju postavljali bivališča po stavbnem izročilu, ki so ga prinesli s seboj, ali pa so se naslonili na izročilo romaniziranih staroselcev, ki so jih imenovali Vlahi? Ker stavbne dediščine tukajšnjih Slovanov ne poznamo, se moramo vprašati, ali so Slovani prevzeli od staroselcev njihove načine gradnje stavb? — Odgovor na to vprašanje bi terjal poznavanje stavbne dediščine staroselcev, »na katero so se v precejšnji meri naslonili Slovani, kot kažejo mnogi momenti«.8 Na domnevne ostanke staroselskega stavbarstva opozarja elementarno stavbarstvo pastirskih, drvarskih in oglarskih koč in zavetišč na Slovenskem.9 Kaj lahko pove naselitvena zgodovina o prvih stikih slovanskih naseljencev s staroselci? Najstarejši naselitveni tokovi od druge polovice 6. stoletja dalje so se usmerjali na zemljišča, primerna za poljedelstvo in ki so jih kultivirali že staroselci. Nanje spominjajo krajevna imena, imena večjih voda in tudi arheološki ostanki.10 Za razmišljanja o stavbni kontinuiteti na slovenskih tleh so najmikavnejša arheološka spoznanja, ki omenjajo staroselske in zgodnjeslovenske naselbine in stavbe v njih. Te nakazujejo nekaj možnosti za sklepanje o kontinuiteti načinov gradnje stavb. Najbolj oprijemljivo je izpričana stavbna kontinuiteta na primorskem ozemlju (obalni pas Jadrana in kraško ozemlje), kjer so v pozni antiki gra- 5 I s t i, prav tam. 6 K. B e d a 1, Gefüge und Struktur. Zu Standort und Arbeitsweise volks- kundlicher Hausforschung, v: Zeitschrift für Volkskunde 72, 1976, 161—177. 7 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja, Ljubljana 1955; 8 S. Ciglenečki, Staroslovanske naselbine, v: A V 32, 1981, 592. 9 T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slo- venskem. Kulturnozgodovinski in etnološki oris, Ljubljana 1984. 10 B. Grafenauer, Naselitev Slovanov v vzhodnih Alpih in vprašanje kontinuitete, v: AV 21—22, 1970—1971, 17—31. dili lesene, predvsem pa zidali kamnite stavbe z malto in ilovico, pa tudi na suho, brez veziva.11 Na zidanje s suhim zidom spominjajo današnje kraške »hiške«, sezidane na suho na okroglem tlorisu v obliki psevdokupole. V hiškah so se zadrževali pastirji v dežju ali ob sončni pripeki.12 Drugod na Slovenskem so v pozni antiki prav tako gradili poleg zidanih tudi lesene stavbe. Način gradnje lesenih stavb je bil povezan z razpoložljivostjo lesa; kjer so prevladovali listnati gozdovi, so gradili hiše s predalčno konstrukcijo sten (nem. Pfostenbau, Ständerbau) (sl. 1). Prostor med koli ali sohami so zapolnili bodisi s prepletom vej in steno premazali z ilovico, ali pa so prostor med sohami zapolnili s tesanimi plohi (nem. Ständerbohlenbau). Oba načina gradnje sten sta izpričana pri nas že v prazgodovini. O tem lahko sklepamo iz opisa lončene hišne žare iz okolice Trebnjega13 in ostankov lesenih hiš iz Svete Lucije v Soški dolini.14 Na panonskem ozemlju (v Prekmurju) so bile narejene stene tudi iz ilovice;15 ta tehnika se je Murska : Sobota j CELOVEC Beljak« MARIBOR )rava Varaždin Celji Kranj [tl JUBLJANA VIDEM IN.Gorica Novo ‘ mesto- ZAGREB Postojna: iOi: TRST Karlovac dinarsko območje j:SSllž::lj predpanonsko območje |______| predalpsko območje Sl. 1: Slovenska rastlinska — zemljepisna območja. Na alpskem prevladujejo pretežko igličasti, povsod drugod mešani listnati gozdovi. Presenetljivo je, da je zemljepisna razdelitev rastlinskih območij podobna razporeditvi etnoloških in zemljepisnih območij na Slovenskem. Risala M. Rupert po predlogi M. Wrabra, M. Zupančiča in L. Marinčka. 11 R. Cunja, Izkopavanja na vrtu kapucinskega samostana, v: Koper med Rimom in Benetkami, Ljubljana 1989, 4. 12 T. Cevc, Arhitekturno izročilo, 192—193. 13 P. Petru, Vprašanje izvira predalčne stene, v: SE 16—17, 1963—1964, 277—289. 14 D. Svoljšak, The prehistoric settlement at Most na Soči, v: Archeo-logica Jugoslavica 17, Beograd 1979. 15 J. Barabäs-N. G i 1 y č n , Magyar nčpi čpltčszet, Budapest 1987, 59—62. ohranila do začetka našega stoletja.16 Arheološko gradivo za sedaj ne prinaša dokazov, da bi na slovenskem etničnem ozemlju v pozni antiki ali v prvih stoletjih po prihodu Slovanov gradili stene lesenih hiš z vodoravno zloženimi bruni, ki bi bila v vogalih vezana navzkriž (nem. Blockbau). Ta stari način gradnje, ki pa je mlajši od predalčne gradnje, je v zvezi z iz-koriščenjem lesa iglavcev, katerih ravna debla so kar spodbujala zlaganje brun drugo vrh drugega. Pričakovati bi smeli, da se je gradnja brunastih stavb uveljavila na ožjem alpskem ozemlju na Gorenjskem, v Ziljski dolini in v Rožu ter v delu Štajerske. Vendar pa tod ni zanesljivih arheološko podprtih dokazov o brunastih stavbah.17 O velikosti in obliki stavb priča tloris. Hiše staroselcev so bile vkopane v zemljo (zemljanke) ali pa so stale samostojno. Samostojne stavbe so bile eno ali dvoprostorne, z odprtim ognjiščem v enem od prostorov.18 Ne vemo, kakšna je bila streha; morda so bile strehe dvokapnice in so jih nosile sohe in slemenska lega. V nemški literaturi so takšne strehe poimenovali »Säulenpfettendächer«.10 V razvitejši obliki se je ohranilo tako ostrešje pri nas v tipu ostrejša »na kobile«,20 v najbolj preprosti obliki pa pri strehah kozolcev.21 Kaj lahko pove danes arheologija o hiši Slovencev iz prvih stoletij po naselitvi v alpski domovini? Se vedno premalo, da bi mogli orisati jasno podobo o konstrukcijski in prostorski strukturi kmečke hiše, a vendar že malo več kot pred nekaj desetletji.22 Odkritje staroslovanske naselbine na Pristavi na Bledu iz 9. stol. kaže, da so bile hiše enoprostorne stavbe z ognjiščem v notranjosti, velike 4 X 2,5 m. Stene so bile narejene iz navpičnih kolov, ki so bili prepleteni z vejevjem. Nekatere stavbe so imele morebiti stene, narejene s predalčjem, kot bi smeli sklepati po temeljnem brunu.23 V Tinju nad Loko pri Zusmu so odkrili 8 lesenih hiš, velikih 6 X 2,5 m in 7 X 3 m. Stene stavb so bile kombinirane iz lesenih brun in prepletenega šibja.24 Iz obeh opisanih primerkov bi mogli sklepati, da so Slovani v prvih stoletjih po naselitvi gradili enoprostorne hiše na načine, ki spominjajo na gradnjo stavb staroselcev. V literaturi naletimo med zapisi o najstarejši staroslovanski stavbni plasti pogosto tudi na omembo hiš iz okolice Kremsmüstra iz leta 777.25 Kakšne so bile te hiše, iz zgodovinske vira ni mogoče spoznati, še manj pa je mogoče stavbe kakorkoli rekonstruirati., čeprav so nekateri to poskušali.2« V naslednjih stoletjih je enoprostorna staroslovenska hiša pridobila nov prostor. To potrjuje odkritje dveh staroslovenskih hiš v Starem gradu pri 18 F. Sarf, Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. Vodnik po razstavi, Ljubljana 1971, 8. 17 W. Schmidt, Die Ringwälle des Bacherngebietes, v: Mitteilungen der prähistorischen Kommision, Wien 1915, I. Bd. N. 3, 248. 18 S. Ciglenečki, Tinje nad Loko pri Zusmu in problem raziskovanja slovanskih naselbin v Sloveniji, v: AV 33, 1982, 179—187. 1# O. M o s e r, Das Pfettenstuhldach. Eine Dachbauweise im östlichen alpi- nen Übergangsgebiet, Wien 1976, slika 4. 20 T. Cevc, Votivna podoba iz začetka 19. stoletja in njena pričevalnost za stavbno zgodovino, v: Traditiones 13, 1984, 87—98. 21 F. Baš, Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem, v: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana 1984, 16. 22 B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, 455—456. 23 S. Ciglenečki, Tinje nad Loko, nav. delo, 180—181. 24 Isti, prav tam. 25 R. Ložar, navedeno delo, str. 63. 26 Prim. P. Fister, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, sliki 50, 51. Celju iz 10.—12. stoletja. Ena teh stavb je imela dva prostora, ki ju je med seboj ločila stena, postavljena iz vrste kolov. Stene so bile najbrž iz prepletenega vejevja. V enem prostoru je stalo ognjišče.27 Izpričana dvopro-storna hiša iz 12. stoletja kaže, da je bilo slovensko ozemlje v stavbnem razvoju hiše vključeno v srednjeevropski okvir. Tu je stavbni razvoj temeljil na hiši s predprostorom.28 Za razmišljanja o razvoju kmečke hiše na Slovenskem se zdi potrebno nadrobneje utemeljiti pomen drugega hišnega prostora, ki ga je dobila hiša in bi ga morda smeli imenovati veža. Vir iz leta 1280 omenja »vežo« na južnoslovanskem ozemlju kot »cella penaria«, torej kot shrambo.29 Najnovejše raziskave besede kažejo, da ima »veža« še predindoevropsko osnovo in je slovanski leksem s prvotnim pomenom »predprostor«.30 Etimologija kaže, da je bila prvotna veža predprostor, ki je bil na prostem, na svetlem, odkoder je bilo mogoče vstopiti v temni prostor zemljanke. Besedo »veža« v pomenu »predprostor« je pri drugih Slovanih izpodrinila beseda »sen«.31 Iz zasilnega predprostora hiše se je veža sčasoma spremenila v trden, sestavni del hiše; vežni prostor je bil namenjen za bivanje in za shrambo. Šele dosti pozneje je veža prevzela druge naloge: kuhinjsko in prav nazadnje tudi komunikacijsko. Trditev S. Vilfana o morebitnih zametkih veže pri staroslovanski hiši32 se zdi z jezikovnega in tudi z arheološkega gledišča potrjena. Veže pa niso poznale vse staroslovenske hiše. Pogrešale so jo npr. hiše na Primorskem, kjer je potekal stavbni razvoj po drugačnih poteh; veže prav tako niso imele prvotne dimnice, enoprostorne hiše z odprtim ognjiščem in s pečjo. Dimnice so imele »lopo« (morda na podaljšanem delu dvo-kapne strehe nad vhodom). Pokrit prostor spočetka ni bil zaprt.33 Šele ko so enoprostorni dimnici začeli dodajati prostore, je lopa prevzela naloge veže, povezovalke hišnih prostorov. Glede razvoja kuriščnega jedra v zgodnjesrednjeveški kmečki hiši na Slovenskem je položaj precej nejasen.34 Arheološka poročila omenjajo ognjišča, ne zvemo pa kaj več o njihovi višini, še manj, če so bile morda odkrite v stavbah tudi peči. O izviru peči poznamo različne teorije. Mnogi povezujejo nastanek peči z rimsko kulturo,343 toda vsekakor so poznali Slovani v Zakarpatju kamnitno in glinasto peč vsaj v 4.—5. stol.35 Ali so tudi pri nas uporabljali kamnitne in glinaste peči v zgodnjem srednjem veku, ostaja odprto vprašanje. B. Schier misli, da so Slovenci začeli uporabljati peč že zelo zgodaj, vsekakor pa v visokem srednjem veku.36 To misel morda podpirajo najnovejša izkopavanja na Pristavi na Bledu, kjer so v staroslo- 27 S. Ciglenečki, Tinje nad Loko, nav. delo, 180. 28 B. Schier, Hauslandschaften und Kulturbewegungen im östlichen Mit- teleuropa, 2. Auflage, Göttingen 1966, 137 sl. 29 T. Cevc, Odprta vprašanja stavbnega razvoja bohinjske kmečke hiše, v: Bohinjski zbornik, Radovljica 1987, opomba 11. 30 S. O n d r u š, Die Behausungen der alten Slawen im Lichte der Lingvi- stik, v: Ethnologia Slavica, 7, 1975, 75—77. 31 Isti, prav tam. 32 S. Vilfan, Kmečka hiša, 580. 33 H. Dittmaier, Die Läube, Eine sach- und bedeutungskundliche Untersuchung, v: Zeitschrift für Volkskunde, 53, 1956/1957, 260—296. 34 S. Vilfan, Kmečka hiša, 575. 34a B. Schier, Hauslandschaften, 163—164. 35 J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka, Ljubljana 1952, 162—165; Laszlo Dam, Zur Frage der Genese des ungarischen Hauses, v: Eth. et Folklor. Carpatica I, 1979, 94. 36 B. Schier, Hauslandschaften, 176. Sl. 2: Podkvasto ognjišče (kamnita peč?) v vogalu hiše na Pristavi pod blejskim gradom iz zgodnjega srednjega veka (8.—10. stol.). Foto: T. Knific. venski hiši odkrili ognjišče podkvaste oblike, kar je bila morda peč,37 (sl. 2), tako kot tudi kamnita ognjišča na Ptujskem gradu.373 Od kamnitih ali glinastih peči se ločijo lončene (kahlaste) peči, ki so bile namenjene v prvi vrsti za ogrevanje prostora. Takšne najstarejše peči so bile obložene z glinastimi lonci. Zaradi povečane grelne površine in akumulirane toplote so se takšne peči hitro uveljavile v bivalnih prostorih. 37 Zahvaljujem se arheologoma dr. A. Pleterskemu in dr. T. Knificu za neobjavljene podatke o izkopanem ognjišču na Pristavi. — Podkvasto ognjišče je morda kamnita peč, podobna peči iz Varpolata v okolici Blatnega jezera na Madžarskem iz 10. stol. Prim. Laszlo Dam, Zur Frage der Genese des ungarischen Hauses, v: Ethnographica et Folkloristica Carpatica, I, 1979, 89. 37a Dr. T. Knific, misli, da bi bila lahko odkrita staroslovanska ognjišča na Ptujskem gradu kamnitne peči. Prim. J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Ljubljana 1950, 215—223. Kurili so jih od zadaj (nem. Hinterladeröfen), v nasprotju s starejšimi, kamnitimi pečmi, ki so jih kurili od spredaj (nem. Vordeladeröfen), v prostoru, kjer so stale. Vzniknile naj bi bile kahlaste peči v severni Italiji, odkoder naj bi se kot inovacija počasi razširile po vsej Evropi.38 S preprostimi lončenimi pečmi naj bi ogrevali prostore najprej v Srednji Evropi po samostanih in gradovih že od 9. stoletja naprej, pozneje pa tudi v meščanskih hišah.30 V kmečki hiši se je začela uveljavljati lončena peč v Srednji Evropi od 15. stoletja dalje. J. Hösli misli, da se je kmečka lončena peč ustalila v hiši v Švici v 15. stoletju z gospodarsko in politično osvoboditvijo kmeta.40 Na Tirolskem omenjajo najstarejše lončene peči iz druge polovice 16. stol.41 Pri nas so poznali lončeno peč zagotovo že v začetku 16. stoletja;40 na Koroškem omenjajo zgodovinski viri peči v zgornji Ziljski dolini iz leta 1400.43 Ta skok v stran je bil potreben, da bi nadrobneje osvetlili pomen peči pri oblikovanju tlorisa hiše. Ugotovili smo, da je imela kmečka hiša na Slovenskem v času od 10. do 12. stol. vsaj dva prostora, ponekod, na primer v Primorju in na panonskem ozemlju pa domnevno le po enega, bivalnega. Posebnost razvoja hiše pri Slovencih se kaže v tem, da so hiši prostore dodajali, na kar je opozorila tudi arheologinja P. Korošec v analizi kulture zgodnjesrednjeveških karantanskih Slovencev.44 Mogoče je sicer ponekod na Slovenskem potekal razvoj tudi drugače, s predelitvijo prostorov, kar je značilno za razvoj hiše v zahodni Evropi.45 Pri nas je bilo takšen razvoj mogoče ugotoviti le pri razvoju pastirske »bajte« na Ukovških planinah.40 Na razvoj kmečke hiše v času od 10. do 13. stoletja naj bi odločilno vplivala notranja kolonizacija slovenskega ozemlja, ko so se začeli doselje-vati k nam (nemški) priseljenci iz Koroške, Bavarske in Pustertala.47 Vpliv nemških priseljencev na razvoj hiše na Slovenskem ni zadosti osvetljen. Vsekakor pa se mi ne zdi sprejemljiva misel, da naj bi »kolonisti razširjali tip hiše s črno kuhinjo«.48 Nastanek črne kuhinje je namreč povezan z vpeljavo lončene peči v kmečki hiši, ki pa se v času prve notranje kolonizacije na Slovenskem še ni uveljavila. Nadrobneje je poskušal opisati kolonizacijsko hišo P. Fister, ki jo je celo upodobil kot leseno brunasto stavbo z osrednjo vežo, z bivalnim prostorom na eni strani in s hlevom na drugi strani.49 Glede konstrukcije stavbe je Fistrovi upodobitvi kolonizacijske hiše mogoče oporekati toliko, da v tistem času arheološko brunaste hiše niso izpričane, čeprav bi bilo mogoče, da so tedaj gradili poleg predalčnih tudi brunaste stavbe, zlasti na Gorenjskem, v Ziljski dolini ter v Rožu na Koroškem. Bolj sporna je Fistrova misel, češ da so imele kolonizacijske hiše 38 G. R ä n k, Die Bauernhausformen im baltischen Raum, Würzburg, 1962, 82. 39 R. W e i s s , Häuser und Landschaften der Schweiz, Erlenbach-Zürich und Stuttgart 1959, 127—128. 40 J. Hösli, Die Bauernhäuser des Kantons Glarus, Basel 1983, 120—121. 41 F. Blümel, Südtiroler Öfen, v: Der Schiern, 37, 1963, zv. 2—3, 47—50. 42 Prim. T. Cevc, I. Primožič, Kmečke hiše v Karavankah, Ljubljana 1989, 172—176. 43 O. Mo s,e r, Das Bauernhaus und seine landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974, 83. 44 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 22/1, Ljubljana 1979, 268. 45 B. Schier, Hauslandschaften, 135. 40 T. Cevc, Arhitekturno izročilo, 228—230. 47 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933, 141—150. 4H S. Vilfan, Kmečka hiša, 582. 49 P. Fister, Umetnost stavbarstva, str. 68, slika 68. dve ognjišči: eno v bivalnem prostoru, drugo v veži. Misel o dveh ognjiščih v dvoprostorni hiši se je pokazala K. Rhammu nesmiselna,50 Zavrnil jo je tudi R. Ložar, ko je kritično ocenil Meringerjevo in Murkovo misel o dveh kuriščih v dvoprostorni kmečki hiši.51 O možnosti, da bi bil hlev dostopen iz veže, lahko rečem, da je takšna prostorska zveza izpričana le pri kmečki hiši v Selški dolini po 17. stol., nasploh pa se na Slovenskem ni uveljavila hiša tipa »Wohnstallhaus«, ki prevladuje na Tirolskem, v delu Bavarske in tudi v vzhodni Švici.52 Pričakovali bi, da bi utegnila biti vsaj kočevska nemška hiša podobna namišljeni kolonizacijski hiši, v resnici pa je tridelna stavba z vežo (Haus), »hišo (Stube) in kamro (Hinter Stübl) podobna torej belokranjski hiši.53 KMEČKA HISA V POZNEM SREDNJEM IN NOVEM VEKU (OD 15.— 19. STOL.) V času od 13.—15. stoletja, ko je fevdalizem v Evropi doživljal enega svojih vrhov, se je položaj kmeta na Slovenskem izboljšal: odvisnost od zemljiškega gospoda se je zrahljala, kmetu ni bilo treba več tako pogosto na tlako na gosposki dvor, plačeval je davke v denarju ali v blagu. Zemljiški gospod je podpiral gospodarsko in družbeno osamosvajanje kmeta, saj si je od tega obetal dobiček.54 Ugodnejši življenjski položaj kmeta se je odražal tudi v razvoju kmečke hiše: povečale so se potrebe po novih bivalnih in gospodarskih prostorih in trdnejših stavbah, po izboljšani opremi in lepšem videzu hiše. V alpskih deželah se je v času od 15.—16. stol. že dodobra uveljavila gradnja hiš s kombinacijo kamna in lesa,55 v Soški dolini so po 16. stol. začeli opuščati gradnjo lesenih hiš in začeli zidati kamnitne.50 Sklepati je mogoče, da je kmečka hiša na večjem delu slovenskega etničnega ozemlja najpozneje v 13. stoletju dobila nov prostor — shrambo, na Gorenjskem imenovano »kimnata« ali »čumnata«, v Prekmurju in tudi na Dolenjskem in v Beli krajini pa »klet«. S tem se je hišni tloris spremenil v simetričnega z osrednjo vežo in bivalnim prostorom na eni in s kletjo na drugi strani. Vhod v hišo so tedaj prestavili s čelne na podolžno stran (ponekod je bil tam morebiti že prej), sleme hiše je bilo postavljeno v podolžno smer. Takšen razvoj izpričujejo hiše tudi v vzhodni in severni Evropi.57 Izboljšave kmečke hiše ob koncu srednjega veka so se dotaknile tako gradnje kot tudi tlorisa in opreme prostorov. Globoko je posegla v življenje kmečke hiše vpeljava »črne kuhinje« in obogatitev bivalnega prostora s kahlasto pečjo in profiliranim lesenim stropom, podobnim lesenim stro-povom v grajskih in meščanskih sobah.58 Kako je prišlo do kulturno razvitejše oblike kmečke hiše, ne vemo natančno, ker niso na voljo zanesljivo izpričana poročila o kmečki hiši 14. in 15. 50 K. R h a m m , Urzeitliche Bauernhöfe in germanisch-slawischen Waldgebiet, I, Braunschweig 1908, 858. 51 R. Ložar, Kmečki dom in kmečka hiša, 87. 52 B. Schier, Hauslandschaften, 135. 53 M. Kundegraber, Die Frage einer »Gottscher Rauchstube«, v: Heimat als Erbe und Auftrag. Festschrift für Kurt Conrad, Salzburg 1984, 328—342. 54 M. Kos, Zgodovina Slovencev, 187—220. 53 M. Rudolph-Greiffenberg, Kastelruther Bauernhöfe, v: Der Schiern, 60, 1986, H. 5/6, 355—376. 58 M. Matičetov, O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, v: SE 1, 1948, 9—20. 57 B. Schier, Hauslandschaften, 145; Laszlo Dam, Zur Frage, 90, sl. 6. 58 T. Cevc, Kmečke hiše v Karavankah, 176—179. stoletja. Slovenska arheologija s svojimi raziskavami srednjega veka hudo zaostaja, kar v marsičem otežuje delo etnologom. Misliti smemo, da je izboljšave kmečkega doma omogočala in podpirala tudi gosposka, drugače ne bi prišlo do tako temeljite prenove hiš na večjem delu slovenskega ozemlja, ki ga je leta 1511 prizadel še strahoten potres. Zanesljivo je mogoče trditi, da je v začetku 16. stoletja ponekod na Gorenjskem in na Koroškem v Ziljski dolini in v Rožu že bilo mogoče naleteti na hiše s črno kuhinjo in nezadimljenim, čistim bivalnim prostorom, ki so ga imenovali »hiša« ali »izba«. Dragocen kulturni spomenik gorenjskega stavbarstva, ki predstavlja hišo iz začetka 16. stoletja, je Hlebanjeva hiša na Srednjem vrhu nad Martuljkom, kjer je v »hiši« na stropniku izrezljana letnica 1506.50 Predstavljati si moramo, da »črne kuhinje« niso dobile vse hiše po isti poti. Na ozemlju, kjer je v starem bivalnem prostoru stala že prej kamnita ali glinasta peč, so peč odstranili in namesto nje postavili v »hišo« lončeno, kahlasto peč, ki so jo sedaj kurili iz sosednjega prostora, iz veže. Ta je postala sedaj tudi kuhinja, kjer so kuhali v »istejah« v peči (Dolenjsko, Bela Krajina, Notranjsko, okolica Ljubljane). Na drugih območjih so hišo povečali, ji dodali črno kuhinjo in hkrati tudi podaljšali vežo. Takšno prostorsko obogatitev hiše so poznali na Gorenjskem in v Ziljski dolini60 (sl. 3). Ni izključeno, da so ponekod morebiti tudi bivalni prostor predelili in s tem pridobili ločen kuhinjski del, odkoder so kurili lončeno peč v »hiši«. Pri hišah »ognjišnicah«, ki so imele v bivalnem prostoru odprto ognjišče, pa so ognjišče prestavili v vežo, v bivalni prostor pa postavili kahlasto peč (Bohinj, Soška dolina, morda Idrijsko). Zdi se, da razvoj sprva ni zajel hiše »dimnice«, ki je imela en sam prostor, v katerem so na odprtem ognjišču kuhali, s pečjo pa ogrevali prostor. Kdaj naj bi bila nastala dimnica, je še vedno odprto vprašanje. Nanjo naletimo zanesljivo v času, ko so zgodovinsko izpričane tudi hiše s črno kuhinjo.01 F. Baš je sodil, da je dimnica prazgodovinska dediščina,02 medtem ko mnogi sklepajo, da so dimnico poznali najprej v pozni antiki.03 Gotovo pa je res, da je dimnica nastala na ozemlju, kjer se stikata dve kulturi: hiša z odprtim ognjiščem in hiša s pečjo.04 Alpska dimnica (Koroško, Štajersko) je lesena stavba z razmeroma veliko »hišo« (6X6 m), medtem ko je panonska dimnica precej manjša. Na Koroškem v Ziljski dolini se je začela dimnica spreminjati že konec 16. stl. v hišo s črno kuhinjo.65 Dimnica je tedaj dobila »lopo« (vežo), kamor so postavili odprto ognjišče, v bivalni prostor pa namestili lončeno peč, ki so jo kurili iz veže. Zraven veže so sčasoma zrasli novi prostori. Takšen razvoj je mogoče spremljati tudi na Köbanskem in v Mežiški dolini.60 Na subpanonskem in sosednjem koroškem ozemlju (Podjuna) se je začela dimnica spreminjati v hišo s črno kuhinjo vsaj v 18. stol., če ne že prej. 59 I s t i', 252 ss. 00 Isti, K rekonstrukciji kmečke hiše iz leta 1506 v Srednjem vrhu nad Martuljkom, Traditiones 16, 1987, 83—96; J. R. Bünker, Windische Fluren und Bauernhäuser im Gailtale in Kärnten, v: Mitteilungen der Antropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. 35, 1905, Seperatabdruck. 01 V. G e r a m b , Die geographische Verbreitung und Dichte der ostalpinen Rauchstuben, v: Wiener Zeitschrift für Volkskunde, 30, H. 1/2, 123. 62 F. Baš, Kobanski hram, v: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana 1984, 73—96. 63 S. Vilfan, Kmečka hiša, 575. 64 V. Geramb, Die Geographische Verbreitung, 70—140. 05 O. Moser, Das Bauernhaus, 6, 3—85. 06 I. Sedej, Dimnično stavbarstvo v severovzhodni Sloveniji, v: Varstvo spomenikov 22, 1979, 67—99; F. Baš, Dravčarjeva dimnica, v: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, 97—109. 20. st. KUHINJA HIŠA VEŽA fl ČUMNATA SKEDENJ HLEV MOST lO.st. HIŠA IZBA HIŠA IZBA I VEŽA j^SKEDENJ HLEV j 12.-15. st. ------1 HIŠA IZBA | VEŽA | ČUMNATA HIŠA SKEDENJ HLEV 17. st. j Thišna kamra ll________ ___________ 17.-20. st. ŠPAJZA HIŠNA KAMRA ŠPAJZA HIŠA JI VEŽA [~l ČUMNATA I MOST HIŠA SKEDENJ HLEV Sl. 3: Hipotetični razvoj bohinjske alpske hiše. A enoprostorna lesena hiša z ognjiščem (kamnitno pečjo?) v sredi; B — stegnjeni dom, zadnja razvojna stopnja bohinjske kmečke hiše; C — hiša s preddverjem; Č — hiša z vežo, ki je nastala iz preddverja — gospodarski prostori so ločeni; D — hiša z bivalnim prostorom, vežo in pridruženo čumnato; E — hiša z lesenim bivalnim delom, zidano vežo (kuhinjo) in čumnato, hlev stoji posebej; F — hiša z izbo, kamro, vežo (ločeno črno kuhinjo), shrambo ter čumnato; G — hiša stegnjenega tipa. Risal M. Zuccato po predlogi T. Cevca. V nekdanji dimnični prostor so postavili »kälano« (kahlasto) peč, v kuhinji s »prikletjo« je stalo odprto ognjišče, zraven veže (priklet) pa so imeli »klet« (preurejeno v spalnico). Vsak prostor je imel ločen vhod na kapni strani hiše, ki jo je pokrivala podaljšana streha, v Prekmurju imenovana »trnac«. Podobne hiše srečamo tudi na sosednjem ozemlju na Madžarskem, Gradiščanskem in v Hrvaškem Zagorju.07 Na prehodu iz srednjega v novi vek je kmečka hiša na Slovenskem dokončno izoblikovala več tipov, ki jih povezujejo konstrukcijske, prostorske in tudi likovne posebnosti. Na Primorskem (obmorski pas, Kras, Vipavsko in Goriško) je obvladovala pokrajino stoletja kamnitna hiša, katere vplive odkrivamo tudi pri 67 V. Novak, Etnografski značaj slovenskega Porabja, v: SE 1, 1948, 91—95. hišah na Notranjskem, v Soški dolini in v Reziji. Kamnitna gradnja je omogočala rast hiše v vodoravni in navpični smeri. Iz prvotne enoprostome ognjiščnice je do začetka 17. stol. že zrasla nadstropna hiša z bivalno kuhinjo, kletjo in hlevom v pritličju in z več sobami v nadstropju, kamor je bilo mogoče priti po zunanjem stopnišču in balkonu. Hišo z dvokapno streho je pokrivala sprva kamnita kritina — skrili, pozneje pa jo je zamenjala opečna kritina — korci, kulturna prastreha Primorja. Med značilne primerke kraške sredozemske kulture moremo uvrstiti Škrateljnovo hišo v Divači.68 Posebnost hiše na sredozemsko vplivanem kulturnem območju je kamin, dimnik, ki iz bivalne kuhinje z odprtim ognjiščem, vsaj od 17. stoletja naprej, spušča dim na prosto69 (sl. 4). Na osrednjeslovenskem kulturnem območju (Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska, jugozahodna Štajerska, okolica Ljubljane)69“ sta se do začetka novega veka izoblikovala dva posebna tipa kmečke hiše, ki izhajata iz gradnje s predalčnimi stenami. Prvi tip je pritlična hiša z dvema ali s tremi prostori: vežo (v njej je tudi črna kuhinja), »hišo« z lončeno pečjo in »malo hišo«. Drugi tip hiše je nadstropna stavba s hlevom ali kletjo v pritličju Sl. 4: Škrateljnova hiša v Divači po temeljiti prenovi. Foto: T. Cevc. 06 I. Sedej, Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana 1989, 23. 00 L. Galluzzo, Analiza in razvoj naselitvenih in stanovanjskih tipov tržaškega krasa, Kamnitna hiša. Tipi in oblike, Trst, 1984, 23—104; G. Suklje, Vpliv podnebnih razmer na oblikovanje hiš in naselij v slovenski Istri v: SE 5, 1952, 44—54. 60« R. L o ž a r je na osrednjeslovenskem ozemlju ločil več hišnih oblik, »ki jih bo sčasoma mogoče natančneje opredeliti in deloma tudi osamosvojiti«. Osnovo talnim načrtom teh tipov daje alpska hiša. Omenjeni so naslednji tipi: Osrednja in vzhodnogorenjska hiša ter hiša v okolici Ljubljane; dolenjska hiša; hiša v okolici Cabra, Prezida in na Pivki in osrednjejužnoštajerska hiša. Prim. R, Ložar, Kmečki dom in kmečka hiša, 76—81. Sl. 5: Pritlična kajžarska hiša osrednjeslovenskega tipa, Prevole 14, podolžna fasada. Risal M. Zuccato. in z bivalnimi prostori v nadstropju s podobno razvrščenimi prostori, kot jih ima pritlična hiša (sl. 5, 6, 7, 8). Nastati je mogla nadstropna hiša v razmerah poljedelsko živinorejskega gospodarstva v gričevnatem svetu, bodisi tako, da so kamnite temelje sezidali tako visoko, da so izravnali teren, ali pa so iz čistih gospodarskih nagibov napravili kamnitne temelje pritličnega dela stavbe, da bi pridobili gospodarski prostor (sl. 9). Podobne nadstropne hiše z zidanim pritličjem srečujemo globlje v dinarsko kraškem zaledju na Hrvaškem in celo v Bosni.70 Pri razvitejši srednjeevropski hiši je potekal razvoj nadstropne stavbe drugače; te hiše tipa »Fachwerkbau« in »Riegelbau« so imele zapolnjen prostor predalčnih sten z malto, pomešano z opeko,71 pri nas pa se je uveljavil tip predalčne stene, ki so jo zapolnjevali s tesanimi plohi.72 L____ VEŽA HIŠA HLEV Legenda: ° , ]"> Y//ZZ/A zid I les (prestenje) Sl. 6: Kajžarska hiša, Prevole 14, tloris. Risal M. Zuccato. 70 A. Freudenreich, Kako narod gradi, Zagreb 1972, 95—118; M. Cavazzi, Pregled etnografije Hrvata I. zv. Zagreb 1940, 16—19; L. Kašpar, Pokupske ljepotice. Etnološka Istraživanja arhitekture, Karlovac, 1989; A. Bu-garski, Skeletni sistem gradnje u bosanskom seoskom graditeljstvu, v: Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu, n. s. zv. 29, 1974, 123—192. 71 R. Weiss, Häuser und Landschaften, 60—61. 72 A. Bugarski, Skeletni sistem, 124—126. V 19. in 20. stoletju je leseno predalčno steno izpodrinila pri nas zidana, ki se je uveljavila zlasti na Notranjskem. Nič manj zgovorne za osrednjeslovensko ozemlje niso bile strehe s posebnim tipom ostrešja, ki je bilo sestavljeno iz dveh ali treh parov škar-nikov, nosilcev slemenske lege in nanjo oprtih lemezov.73 S takšnim ostrešjem so prekrivali strehe hiš dolga stoletja tudi drugod na Slovenskem. To je narekovalo K. Rhammu sodbo, da je to »stara streha Slovencev«.74 Usodno za razvoj hiše s tem ostrešjem, ki ga na Tolminskem imenujejo ostrešje na »kobilo«, v Prekmurju »gršt na škarišče«, je bilo, da ni dovoljevalo razvoja stavbe niti v širino niti v dolžino. Upravičeno ga lahko imenujemo »tiran tlorisa«. Zato so ostale kmečke hiše v Beli Krajini, na Dolenjskem, na južnoštajerskem ozemlju, v Prekmurju, v okolici Ljubljane in tudi na Koroškem v Podjuni značilno ozke in razmeroma majhne stavbe. Sele, ko so po 16. stol. začeli nadomeščati stara ostrešja z novim, »na stol«, so se kmečke hiše in z njimi tudi gospodarska poslopja povečale. K osrednjeslovenskemu tipu hiše lahko uvrstimo tudi tolminsko-bovško nadstropno hišo s hlevom v pritličju. Nekoč lesena, danes kamnita hiša ima v nadstropju bivalno kuhinjo, »izbo« in shrambo. Takšen je Lazarjev dom v Čadrgu.75 Hiša na panonskem ozemlju (Prekmurje, Ptujsko in Dravsko polje, Porabje, Vzhodna Bela Krajina, Obsotelje) je bila pritlična, lesena stavba, katere stena so bile zložene iz vodoravno položenih smrekovih ali borovih brun, »ujetih« na oglih. Temelj hiše je bil iz hrastovega »podseka«, venca brun. Streha na škarje je bila pokrita s slamo.70 Ponekod so bile stene hiše sezidane iz ilovice (Dravsko in Ptujsko polje, Obsotelje); med pleten opaž so nabili ilovico, pomešano s slamo ali z nalomljenim vejevjem. Stene so bile prebeljene, ostrešje napravljeno na škarje, čeli zapolnjeni z lesenim opažem.77 Z dodajanjem prostorov se je hiša razvila v stegnjen dom z □ Sl. 7: Kajžarska hiša, Prevole 14, čelni fasadi, Risal M. Zuccato. 73 T. Cevc, Arhitekturno izročilo, 98—99. 74 O. Moser, Das Bauernhaus, 55. 75 T. Cevc, Ljudsko arhitekturno izročilo na ozemlju Triglavskega narodnega parka, v: Triglavski narodni park. Vodnik, Bled 1985, 142—146. 76 M. Maučec, Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju, v: Etnografija Pomurja, Murska Sobota, 1967, 9—43. V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960, 110—116; Isti, Das Blockhaus im slowenisch — ungarischen Grenzgebiet, v: Studia ethnographica et folkloristica. In honorem Bela Gunda, Debrecen 1971, 285—296; H. Ložar-Podlogar, Anton Trstenjak o ljudskem življenju v Prekmurju, v: Traditiones 18, 1989, 150—154. 77 F. Sarf, Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. Vodnik po razstavi, Ljubljana 1971, 8—9. m°i rm SI. 8: Kajžarska hiša, Prevole 14, detajl lesene predalčne stene. Risal M. Zuccato. bivalnimi (»hiša«, kuhinja, klet) in gospodarskimi prostori (hlev, skedenj), razmeščenimi v vrsti ali pa v obliki »ključa« ali »na vogel« (sl. 10). Na sosednjem predalpskem ozemlju je zrasla hiša v Podjuni na Koroškem. To hišo imenujejo v nemški literaturi kot poseben tip »Längslaubenhaus«, ki sestoji iz treh bivalnih prostorov: »izbe«, kuhinje in kamre. Prostori v tej hiši so razvrščeni drug za drugim, vhod je iz lope, ki je bila prvotno odprta.7“ O. Moser je nakazal možnost, da je ta tip hiše kulturno povezan s širšim vzhodnoevropskim kulturnim območjem,7” novejše raziskave pa so me prepričale, da je bila prvotna podjunska hiša dimnica, ki se je razvijala podobno kot hiša v Prekmurju ali kjerkoli drugod na panonskem ozemlju. Namesto odprtega »podstina« ali »trnaca« je podjunski dom dobil zaprto »lopo«. Gospodarska poslopja so ločena od bivalnih prostorov. Vabljiv primerek starejše podjunske hiše lahko vidimo v Libučah (Loibach) pri Krištanovih.80 Lesena pritlična hiša ima tri prostore: »veliko 78 O. Moser, Das Bauernhaus, 178—181. 70 Isti, prav tam. 80 P. Fister, Arhitektura Zilje, Roža, Podjune, 174, slika 132. Sl. 9: Vrhlevna kmečka hiša osrednjeslovenskega tipa, Lažiše 43 (Kozjansko) iz druge polovice 18. stol. Foto: T. Cevc. hišo«, kuhinjo in »malo hišo«. Prostori so razvrščeni drug za drugim z vhodi iz »lope«. V »veliki hiši« stoji v kotu ob vratih lončena peč. Kurili so jo znotraj bivalnega prostora. Takšnih starih hiš je v Podjuni samo nekaj in kar ne morejo skriti podobnosti s hišami na panonskem ozemlju. Na to posebnost podjunske hiše je opozoril tudi P. Fister, ne da bi sklepal na kakršnokoli genetsko povezanost panonske in podjunske hiše.81 Ta pa je vendar zelo očitna, na kar je pred časom pravilno opozoril tudi O. Moser pri opisu koroške kmečke hiše s podolžno vežo (nem. Längslaubenhaus).81a Kdaj je podjunska hiša začela pridobivati značilnosti »alpskega stavbarstva« z zidanimi stenami, obogatenim tlorisom in leseno kritino, ne vemo, verjetno se je to zgodilo šele v novem veku (sl. 11, 12). Hiša na alpskem ozemlju Slovenije (Gorenjsko, Ziljska dolina, Rož) je bila odprta alpskim in delno tudi sredozemskim vplivom. Na njen razvoj je po svoje vplivala konstrukcija kladnih sten, ki je v 16. stol. že izpričana na alpskem ozemlju. Bruna kladno grajenih sten so bila v vogalih ujeta navzkriž (»na brade«) ali pa so jih v vogalih zrogljičili (od začetka 17. stol. naprej). Brunasta gradnja sten in leseni strop sta omogočala graditi hiše v nadstropje.82 To dokazujejo lesene hiše iz okolice Mengša, kjer srečujemo tudi nizko, s skeletno konstrukcijo zgrajeno pritlično osrednjeslovensko hišo in brunasto, nadstropno, »alpsko« hišo (prim. osrednjeslovensko hišo v Študi 12 iz začetka 17. stol. in brunasto nadstropno hišo v Poženku iz srede 17. stol.!). Seveda pa hiša na alpskem ozemlju ni bila nujno nadstropna stavba: na primer, kmečke hiše na samotnih kmetijah v spodnjem Rožu pod Karavan- 81 Isti, navedeno delo, 174—175. 81a Prim. opomba 78. 82 T. Cevc -J. Primožič, Kmečka hiša v Karavankah, 172—176. kami (sl. 13), pa tudi na Solčavskem in v Mežiški dolini so pritlične in ponekod zelo obsežne stavbe.83 Sicer pa je doživela kmečka hiša na alpskem ozemlju od 15. stol. naprej bogat razvoj; lahko govorimo, da je kmečka hiša v alpskem svetu razvila najbolj razčlenjen tloris na visoki kulturni ravni.84 Razvojni vrh je dosegla zaradi dobrih gospodarskih in ugodnih kulturno zgodovinskih razmer na stičišču alpskega in sredozemskega kulturnega območja. Hiša na alpskem ozemlju je potem, ko je v 15. ali 16. stoletju dobila črno kuhinjo, obogatila tlorisno zasnovo v 17. stoletju najprej s »kamro« (v Rožu imenovano »štador«, sobo za starše). Ta novi prostor v hiši je pridobila stavba ponekod s tem, da so zmanjšali črno kuhinjo zaradi obokanja, podobno kot na Bavarskem85 (sl. 14). Šele pozneje je hiša pridobila še »vežno kamro« in tudi »štiblc«, ki so ju sezidali na drugi strani veže ob čumnati. V nadstropnem delu hiše so postavili leseno kaščo in sobo za posle, potem ko so uredili tudi odvod dima skozi dimnik. (Zgornjesavska dolina). Pone-kon so tloris pritličja ponovili v nadstropnem delu stavbe (okolica Bleda, Brniki). Razvoj hiše na Gorenjskem, v Ziljski dolini in tudi v Rožu kaže na podobne kulturnozgodovinske razmere, kakršne so oblikovale razvoj hiše v Berchtesgadnu86 ali v okolici Brunecka na južnem Tirolskem.87 Vendar je kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju drugačna od njih po zunanjem videzu pa tudi po opremljenosti prostorov. Prilagojena je razmeram Sl. 10: Kmečka hiša panonskega tipa na Zgornjem Seniku v Porabju. Foto: A. Ložar-Podlogar. 83 Isti, navedeno delo, 228—229. 84 S. Vurnik, Kmečka hiša Slovencev, 70. 85 P. Werner, Der Zwiehof des Berchtesgadener Landes, Bayerische Hauslandschaften 1, München 1983, 18. 86 Isti, navedeno delo, 19. 87 H. Grießmaier, Volkskundemuseum Dietenheim. Kurzführer, Bruneck Sl. 11: Krištanova hiša v Libučah (Podjuna). Foto: T. Cevc. v slovenskem okolju. Zdi se, da je dobila kmečka hiša na Slovenskem »alpski značaj« šele po 16. stoletju: leseno nadstropje, rezljan balkon, stenska poslikava, lesena hišna oprema pa tudi povezanost bivalnih in gospodarskih prostorov v eno stavbo pod skupno streho.88 Vse to opravičuje uvrstiti kmečke hiše na Gorenjskem in na Koroškem med samonikle ustvarjalne dosežke alpske kulture (sl. 15, 16). Podobno kot kažejo kmečke hiše na panonskem ozemlju povezanost s kulturnim zaledjem v Panoniji in kmečke hiše na Primorskem na povezanost s sredozemskim svetom, se tudi kmečke hiše na dinarsko-kraškem ozemlju navezujejo na gozdnato kraško zaledje. Prehodi mod posamičnimi kulturnimi območji niso bili ostri. Kar daje kulturi kmečke hiše na Slovenskem lasten zven, je njena uglašenost z evropskimi toni, ki jih ne posnema slepo, ampak jim daje z lastno barvo samonikel značaj. Z razcvetom stilne arhitekture v 19. stoletju pa je začela pešati ustvarjalna moč kmečke arhitekture in s tem tudi njen samonikel značaj, ki ga je dokončno izgubila v 20. stoletju z zlitjem v predmestno arhitekturo.89 SKLEPNA SPOZNANJA Ce poskusim na koncu strniti nekatera spoznanja o obravnavani arhitekturi, se pokaže takšna podoba: Kmečka hiša na Slovenskem se je po konstrukcijski, prostorski in likovni obdelavi vztrajno prilagajala kulturnozgodovinskim razmeram na izrlazito prehodnem zemljepisnem položaju. Naselitev Slovanov na že prej obljudenem vzhodnoalpskem ozemlju je omo- 88 T. Cevc, Odprta vprašanja stavbnega razvoja, 92—100. 88 I. Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 195. ROŽ - ZILJSKA DOLINA do 16. stol. 17.-18. stol. »iz ba" dimnica lopa črna L kuh. kamra štador 19. stol. 16.stoli izba kamra lopa špajza štador Podjuna 16.-17. stol. lopa rqj kuhinja lopa kamra svinjak Sl. 12: Hipotetični razvoj hiše dimnice v Rožu in Ziljski dolini. A — enoprostorna lesena dimnica z odprto lopo; B — hiša z ločenima prostoroma: izbo in kuhinjo; C — hiša z bivalnim prostorom (izba, hiša) in ločeno črno kuhinjo (ješpič); C — hiša z lesenim bivalnim prostorom (hiša) in zidano črno kuhinjo in kamro (štador); D — hiša »alpskega tipa« z osrednjo vežo in »izbo«, kamro in črno kuhinjo na eni strani ter z vežno kamro in špajzo na drugi strani; E — starejša hiša v Podjuni z vhodi v prostore iz lope: v hišo, kuhinjo in kamro. Risal M. Zuccato po predlogi T. Cevca. gočala naselbinsko kontinuiteto in sožitje s staroselskim romaniziranim prebivalstvom. Slovanski naseljenec je gradil stalna bivališča z izkušnjami, ki jih je prinesel s seboj, oplajal pa se je tudi z izročilom staroselcev, ki so gradili svoje stavbe, prilagojene zemljepisnemu okolju in razpoložljivemu stavbnemu gradivu, s tehniko, ki je ustrezala času. Ko je izzvenel zgodnji srednji vek (11. stol.), je bila slovenska kmečka hiša še občutno zaznamovana z izročilom prednikov, v visokem srednjem veku pa je bilo stavbarstvo prilagojeno regionalnim posebnostim na prehodnem ozemlju, ki je to ozemlje vključevalo v srednjeevropske kulturne tokove. Ti tokovi so močneje oblikovali obalno primorsko in kraško ozemlje, malo manj pa alpski svet. Na alpskem ozemlju je odprto ognjišče že zgodaj zmagalo nad kamnitno pečjo, še preden je lahko prišlo do zlitja zahodnoevropskega tipa hiše (z odprtim ognjiščem) z vzhodnoevropskim (s pečjo), ki je na ozemlju Karantanije in nekdanjega Norika ustvarilo hišo dimnico. Hiša tega tipa je pogojevala razvoj hiše tudi na panonskem ozemlju, ki je bilo naravno povezano s stavbno tradicijo vzhodne Evrope. Osrednjeslovensko ozemlje se je razvijalo v okviru dinarsko-kraškega kulturnega toka, ki je ohranjal najdlje stavbno tradicijo lesene predalčne stene. V novem veku se je ta tok zlil s srednjeevropskim, že pod globokim vplivom meščanskega stavbarstva, ki je tudi osrednjeslovensko hišo obogatil s čistim bivalnim prostorom na račun zadimljene črne vežne kuhinje. Odprtost slovenskega etničnega ozemlja je omogočila bogatiti likovni izraz kmečke hiše s prevzemanjem prvin stilne arhitekture, ki je v končnem zvenu izoblikovala hišo po občutjih sredozemskega, alskega in panonskega zaledja. Še najdlje je ohranila prvobitne posebnosti lesena hiša na osrednjeslovenskem ozemlju, ki razkriva še dandanes nekatere posebnosti zgodnje slovenske stavbne tradicije. Sl. 13: Nadstropna kmečka hiša alpskega tipa iz konca 17. stoletja, Poženk št. 1 porušena 1990. Foto: T. Cevc. ■ L |c w w M Ja V-1 /-H iv. UXl VIII. h: s: X. 0 2 4 6 8m 1 I I I II I I I Sl. 14: Tlorisi kmečkih hiš iz Sel (Zell Pfarre) na Koroškem iz 18.—ID. stol. Tlorisne zasnove hiš izhajajo iz hiše dimnice z lopo. Legenda: 2 — črna kuhinja (ješpič); 3 — hiša (izba); 4 — kamra (štador); 4 a — vežna kamra; 4 d — shramba; 5 — veža (lopa); x — odprto ognjišče. Po predlogi Primožiča risal M. Zuccato. Sl. 15: Lesena kmečka hiša iz 17. stol. pri Senkovih na Jezerskem. Foto: T. Cevc. Nova so v pričujočem orisu spoznanja o rabi in razširjenosti lesene predalčne stene na osrednjeslovenskem ozemlju in o vplivanjih načinov gradnje stavb na prostorski razvoj kmečke hiše. S pritegnitvijo novejših arheoloških spoznanj je bilo mogoče poglobiti misel, da je imela zgodnje-srednjeveška staroslovenska hiša predprostor, ki se je pozneje razvil v vežo. Ta je odločilno stabiliziral hišni tloris na večjem delu slovenskega ozemlja. Zdi se dokazana trditev, da so staroslovanski naseljenci tudi na naših tleh uporabljali kamnitno ali glinasto peč (Pristava, Ptuj). Ponekod je izpodrinilo kamnitno peč že v srednjem veku odprto kamnitno ognjišče (morda Bohinj), na večjem delu slovenskega etničnega ozemlja pa je ostala v rabi še stoletja, dokler je ni zamenjala lončena.00 Z vpeljavo lončene peči v 15. in 16. stoletju je kmečka hiša na Slovenskem dosegla kulturno raven srednjeevropske hiše in ji ostala zvesta do današnjih dni. Na novo je bilo mogoče zarisati zgodovinsko razvojno pot kmečke hiše na alpskem ozemlju; ta razvoj je mogoče primerjati z razvojem kmečke hiše na južnobavarskem in južnotirolskem ozemlju. Izkazalo se je, da je potekal razvoj dimnične 00 Na mikavna razmišljanja o razvoju gorenjske kmečke hiše in nasploh o rabi kamnitne peči pri Slovencih v zgodnjem srednjem veku, naletimo pri Mantuanijevi oceni Sičeve knjige, »Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem«. Čeprav ocenjevalec v tistem času ni imel na voljo nobenega arheološkega dokaza o kamnitni peči pri Slovencih v zgodnjem srednjem veku, to misel prepričljivo zagovarja. Preprosto kamnitno peč imenuje »dimnača« (nem. Rauchofen). V 16. stoletju naj bi to peč v slovenski kmečki hiši izpodrinila lončena, ki so jo od tedaj naprej kurili iz veže, kamor so ponekod na Gorenjskem postavili tudi odprto ognjišče po zgledu zahodnih dežel. Vabljiva so prav tako Mantuanijeva razmišljanja o hiši dimnici; le-ta naj bi nastala tam, kjer sta se srečali slovanska hiša s pečjo in nemška kiša z odprtim ognjiščem. — J. Mantuani, ocena knjige: A. Sič, Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem, I, Ljubljana 1924, v: Dom in svet 37, 1924. 222—224. Sl. 16: Nadstropna alpska hiša iz 18. stol., Močidlo (Ziljska dolina). Foto: A. Ložar-Podlogar. Sl. 17: Značilna pritlična kmečka hiša s podolžno vežo (nem. Längslaubenhaus) v Selah v Rožu (prim. tloris I, sl. 14). Foto: E. Primožič. hiše podobno na panonskem ozemlju in v Podjuni do 18. stoletja. S tem je nadrobneje opredeljen tip koroške kmečke hiše s podolžno vežo (nem. Längslaubenhaus) (sl. 17). Ponovno je treba poudariti, da kmečka hiša na slovenskem etničnem ozemlju ni nikoli pripadala enotnemu stavbnemu tipu. Njen poznejši razvejani razvoj to misel podpira in dokazuje. Kmečka hiša na Slovenskem je dozorela v posebnih zemljepisnih, zgodovinskih, kulturnih in tudi gospodarskih razmerah v več tipov, ki pa niso niti zgodovinsko niti kulturno ali regionalno strogo opredeljivi. Slovenski značaj razkriva ta arhitektura v volumnu, predvsem pa v obdelavi stavbnih nadrobnosti, v ne pretirani strogosti likovne govorice in čutu za prilagajanje različnemu zemljepisnemu in tudi kulturnemu okolju. Identiteto domačega stavbnega izročila je žal po 2. svetovni vojski močno prizadela prenova kmečkih hiš in naselij, ki se ni dosti ozirala na regionalne posebnosti stavbarstva. Slovenska krajina je s posodobljeno kmečko arhitekturo izgubila svoj lastni zven. Potrebno bo mnogo strokovnih prizadevanj, da bo slovenska krajina in regionalna arhitektura spet začela dobivati naravnemu okolju in podedovanemu izročilu ustrezen arhitekturni izraz. Abstract THE CONTRIBUTION TO THE GENESIS OF THE FARM HOUSE IN SLOVENIA The genesis of the Slovene farm house has remained somewhat in the dark. In this paper the author deals with the beginning of the development of the farm house in Slovenia, when building was still very much dependent on the available building materials and the building techniques they made possible. In one and a half millennium, five regional types of houses developed in Slovenia; however, they are not strictly defined, neither geographically nor historically nor culturally. The early medieval house, which had only one room, with somewhere a rudimentary anteroom, represents the first stage in the development of the farm house in Slovenia. In addition to this type of house, there was another one in Styria and Carinthia: a house with an open shed in the front, which of course brought about a different development. Out of the house with an anteroom developed a house with a soot kitchen or »black« kitchen (a kitchen with an open fireplace), the house with a shed grew into a soot house, which later developed into a house with a soot kitchen. Ever since the Slavs started settling the Eastern Alps region in the 6th century, the Slovene farm house has adapted, as far as its construction, space and art elements are concerned, to the cultural, historical and geographical conditions dictated by its location in the distinctly transitory area between the Adriatic, the Alps, the Pannonian plain and the Dinaric wooded karst. When the Slavs settled in this area which was already occupied by the Romanized Vlachs, they provided for residential and cultural continuity with them. The beginnings of old Slav architecture bear the combined stamp of both cultures. In the first few centuries after settlement, Slav settlers built on the basis of the experiences they had brought with them (the Slav building terminology bears witness to it), enriching them with the tradition of the old settlers (their heritage can be seen in temporarily settled shepherds’, lumberjacks’ and charcoal burners’ shelters and huts). By the end of the Early Middle Ages (in the 11th century), in the greater part of the ethnically Slovene territory, the Slovene farm house was a two-room construction, bearing the stamp of Slavic ancestors (the use of stone stoves). By the Late Middle Ages, the Slovene farm house already displayed some regional features characteristic of a Mediterranean, Alpine, Pannonian or Dinaric karst locality. In the Middle Ages, the development of architecture in Slovenia was molded by the building materials that were available in a particular area: the wood of deciduous trees in central Slovenia, the wood of evergreen trees in the Alps, stone on the seaside, and clay and wood in the Pannonian area. Using the wood of deciduous trees required building walls with a skeletal construction; the use of evergreen trees (junipers, larches) was appro- priate for log walls, stone for stone walls, either without binding or bound with clay or lime. In the seaside region of Primorska, stone was the most widely used material: there houses grew by the addition of extra rooms, either horizontally or vertically. The seaside house is of the open fireplace type, with the kitchen as its main room. Houses in the Alpine region (Gorenjska, much of Carinthia) as first had wood walls with a skeletal construction, later on mostly supplanted by log walls, which made it possible to add a story. Out of the original one-room house developed a house with a living room, an anteroom in the center and a small room. Later on another small room and a pantry were added, with more rooms and a barn on the upper floor. In the 17th and 18th century the Alpine farm house reached its apex and became the most developed farm house in Slovenia. In the Pannonian region (Prekmurje, Northeastern Styria), houses in the Early Middle Ages were either made of clay or wood. Later on wood buildings prevailed. They were usually small, with rooms lined in a row, or key-shaped. The entrance to all rooms was from the outside. Houses in central Slovenia (Dolenjska, Notranjska, Southwestern Styria, the surroundings of Ljubljana and Škofja Loka) were for centuries built with a skeletal construction. Two types prevailed: a ground-level house with three rooms (a main room, an anteroom and a basement), and a two-story house, with a stable or a cellar on the ground level and with the same three rooms as in the ground-level house on the first floor. The soot house (»dimnica«) is a relic of the Middle Ages. This type of house was prevalent in the Pannonian Styrian and Carinthan regions. It first had only one room for dwelling, with a built-in stove and an open fireplace. Later on the soot house developed along the line of the Alpine house with a soot kitchen. The paper sheds new light on the spread of wood houses with a skeletal construction. It has been established such houses were most frequent in central Slovenia (especially in Dolenjska and Kozjansko). The author deals in detail with fireplaces in Slovene farm houses. He argues that the 9th-century remains of fireplaces in houses in Pristava near Bled might be primitive stone stoves, similar to those dating from the same time, found nearly Lake Balaton in Hungary. By the Middle Ages the stone stove was already supplanted in some places in Slovenia by the open fireplace (Bohinj?). In most parts of the cthnically Slovene territory, the stone stove remained in use until the 15th and 16th century, when it was replaced by tile stoves. By that time the Slovene farm house had reached the cultural standards of a central European house, with a clean living room (the »hiša«) and the »black« soot kitchen, which was in Slovenia located in the anteroom. After the comparative analyses of material from central Europe, the author traces anew the historical developmental path of the farm house in the Alps. The development of houses in this area can be compared to that in South Bavaria (Berchtesgaden) and South Tyrol (Bruneck). It has been established that up to the 18th century the development of soot houses in the Pannonian region of Slovenia and in the Podjuna area of Carinthia ran a similar course. This discovery made it possible to define in greater detail the type of Carinthian farm house with an anteroom (German Längslaubenhaus). The author concludes that the development of farm houses in Slovenian was connected to that of central Europe. This did not deprive the Slovene farm house of signs of creativity, which are evident in the different room size, the original architectural finishing touches, the great talent for adapting to ever changing cultural and historical conditions, and in an architectural style which isn’t too strict. All this has given Slovene architecture a stamp of its own, which is a reflection of the remarkably picturesque and lively Slovene landscape. Pravna etnologija Slovencev v luči in senci družbene zgodovine Od vseh strok, ki posegajo v etnologijo Slovencev, ima pravo v očeh šolanega Slovenca gotovo najmanj perspektiv: govoriti o slovenski kmečki ali meščanski hiši, glasbi itd. v preteklosti mu je gotovo sprejemljivo (čeprav nedvomno tudi tu popolne avtohtonosti ne gre iskati) — toda o pravu? Ko sem pred kakimi dvajsetimi leti začel predavati na Pravni fakulteti in naletel na kronični neobstoj primernih učnih pripomočkov za pravno zgodovino (moja knjiga je bila za ta namen preobsežna in je obravnavala le del snovi), mi je ugleden kolega ustrežljivo svetoval, naj vendar za izpite predpišem pravkar (1971) objavljeni sarajevski učbenik. Ta je o Slovencih za dobo do 1918 obsegal z nekaterimi napakami vred cele štiri strani in je, ko je prišel nekako do leta 820, končal z besedami: »Sudbina slovenačkog naroda odvijala se kasni j e u uslovima germanskog feudalizma, j er su slo-venačke oblasti postale feudi germanskih feudalaca. Oni su tim oblastima upravljali po svom, a ne po slovenačkom pravu.« Ugledni slovenski pravnik bi se bil mirno zadovoljil s štirimi stranmi tudi na ljubljanski fakulteti, češ saj je ustoličevanje vendar — omenjeno. Sarajevski avtor je pri tej drastični poenostavitvi dokaj nedolžen, pa tudi njegovemu priporočitelju ne gre zameriti, saj ne ponavljata nič drugega, kot je vajen misliti marsikateri povprečni slovenski izobraženec. Če bi držala predstava, da je bilo 1. 820 vsega konec, bi poznejše pravo seveda ne moglo biti nič drugega kot tuje in bi bila pravna etnologija za Slovenijo pač »germanska«. Navedeni primer je le odsev zelo splošno razširjene zgodovinske zavesti, ki jo je ustvarilo 19. stoletje, 20. pa še potenciralo. Kadar hoče nekdo razložiti kakršen koli posebni fenomen na Slovenskem (tudi sodoben), se bo prav rad povrnil k razlagi, da so Slovenci živeli pod tujim jarmom in bili pač skozi tisoč let podložniki, hlapci ali že kar — sužnji. Nekje sem na primer slišal razlago, da so slovenske vojaške pesmi zato tako žalostne (ali res vse?), ker se Slovenec v zgodovini ni nikdar boril za svoj narod. To je za dolga obdobja celo res, toda ni slovenska specialiteta. Za koga so se borili vojaki drugih ljudstev v času vazalske dolžnosti, vojaškega najemništva (npr. Švicarji!) ali stalnih deželnoknežjih vojsk 18. stoletja, ko je npr. hessenski deželni grof Friderik II. praktično prodal 12 000 mož hes-senske vojske (za čuda ne Slovencev!) Angležem za vojskovanje v Ameriki, odkoder se jih polovica ni vrnila? Odkod ta globoko ukoreninjena miselnost, po kateri bi bil ravno Slovenec imel v zakupu vso brezpravnost v tolikšni meri, da bi si jo dal najrajši natisniti na vizitko? Vprašanje bi zahtevalo obsežnejši odgovor, ki ga morem tu le nakazati, razlaga pa bi zahtevala precej več prostora in bi presegala tu zastavljeno problematiko. Predvsem je vzrok v nekaterih merilih za presojo slovenske zgodovine, ki so se uveljavila v 19. stoletju pod vtisom takratnih razmer v habsburški monarhiji, pa smo jih vajeni anahronistično vsiljevati prejšnjim obdobjem: po jezikovnem kriteriju ustvarjeni pojem naroda, pojem ustrezne nacionalne države, pojem izključne pripadnosti posameznika le enemu narodu, pojem centralizirane, pravno enotne države, pojem zavestne, hotene germanizacije iz nacionalnih motivov, predvsem tudi pojem »Nemčije« in nemške »nadoblasti« v bismarckov-skem pomenu. Te in še vrsto drugih predstav devetnajstega stoletja so začeli mirno projicirati in jih del publicistike še danes projicira v frankovsko dobo in naslednja stoletja, kakor da bi bil 1. 820 frankovski mejni grof z imaginarnim kodeksom germanskega prava pod pazduho prikorakal med Slovence na čelu armade c. kr. dvomih in sodnih svetnikov, okrajnih glavarjev, sodnih oficialov in žandarjev pa na mah spremenil Slovence v podložniški narod. Nemški plemič ali meščan 19. stoletja (delno samo nemčur iz želje po ugledu) je v tej miselnosti postal model za pretekla stoletja, ko se dilema nemško-slovensko v nacionalnem pomenu sploh ni postavljala. Tako je nastala predstava o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih, nemška publicistika pa je ob izrabi omenjenih anahronizmov brž vtaknila vse Slovence v drugo skupino. Spričo prevladujočega prepričanja o pradavni slovenski podrejenosti je slovenska publicistika razmeroma slabotno dokazovala nasprotno, praviloma pa je narodna propaganda vseh barv tisočletno hlapčevanje pač sprejela kot dejstvo in skušala iz tega na svoj način kovati nasprotno orožje dokaj dvomljive vrednosti, češ — krivi so naši nasprotniki! Se posebno občutno se je vse to zasidralo in razraslo v zgodovinski zavesti slovenskih pravnikov. Ko sem našel arhivski podatek, da sta med kmeti na Kranjskem še v 16. stoletju veljala za pravni instituciji ugrabljanje nevest (čeprav sporazumno) in pustošenje ubijalčeve posesti, je eden izmed najbistrejših profesorjev pravne fakultete v razgovoru takoj podvomil, češ da bi to moglo veljati kvečjemu za uskoke, nikakor pa ne za Slovence. V članek sem torej pred natiskom zopet vnesel prvotno že napisani, potem pa izpuščeni dokaz, da je šlo za pristne Slovence. Odkod ta splošno razširjena skepsa do kakršnega koli lastnega, posebno pa še kmečkega običajnega prava? Tudi tu odgovore lahko samo nakažem. 2e vsaj od Jožefa II. naprej je bil slovenski pravnik vzgojen v izvajalca pozitivnega prava, bodisi da je pravo postavil monarh, bodisi da je bilo sprejeto v parlamentarnem postopku. Obči državljanski zakonik iz leta 1811 je postavil splošno pravilo, da se je moč ozirati na običaje »le, kadar se kateri zakon sklicuje nanje« (§ 10) in ta zakonik je veljal še v dobi med obema vojnama. Od takega stališča zakonika pa je bil le še korak do zavestnega ignoriranja vsega ljudsko-»vulgarnega«, kmečkega itd., skratka vsega, kjer bi lahko vendarle tičalo kaj domačega, slovenskega. Kritika avstrijskega prosvetnega ministra Lea Thun-Hohensteina, naperjena proti racionalizmu tega zakonika, je izhajala iz pozicij Savignyjeve zgodovinskopravne šole in privedla v letih neoabsolutizma do Thunove reforme pravnega študija, ki je po eni strani sicer gotovo v pozitivnem smislu dajala velik poudarek zgodovinskim temeljem prava, na drugi strani pa je avstrijsko pravno zgodovino — kolikor jo je sploh priznavala — štela za del nemške oz. germanske. Poleg rimskega in kanonskega prava se je torej poučeval predmet Deutsche Rechtsgeschichte — nemška pravna zgodovina. S tem se je ustvarjal napačni videz o enotnem pravnem razvoju na vsem nemškem govornem območju in seveda njemu pridruženih slovenskih ozemljih habsburške monarhije, s tem pa med avstrijskimi pravniki načrtno propagirala nemška nacionalna zavest. Z dobro mero kritičnosti ugotavlja graški profesor Balti dve vodilni zasnovi pravne zgodovine na avstrijskih pravnih fakultetah: prvič hipotezo, da vsakemu jeziku ustrezajo določene pravne institucije in drugič enačenje germanskega z nemškim. Temu se je pridruževalo zanemarjanje pravnega razvoja pri narodih monarhije, ki niso pripadali nemškemu govoru. Leta 1893 so poleg nemške pravne zgodovine uvedli še avstrijsko državno zgodovino, kar je pomenilo, da ima znotraj enotnega nemškega pravnega območja (ki ga je že tedaj vsakdo moral spoznati kot golo fikcijo) Avstrija svoje posebnosti le glede državne, predvsem dinastične strukture, ne pa na primer glede civilnega prava. Vsemu temu se je proti koncu 19. stol. pridruževala na graški pravni fakulteti ugledna sociološka in državoslovna šola Ludwiga Gumplowicza. Njegova svojevrstna aplikacija socialnega dar-winizma, ki je med drugim razločevala razvite narode od nerazvitih plemen, je sprva potisnila Slovence med neperspektivna plemena. Čeprav je Gumplowicz svojo teorijo pozneje ravno ob slovenskem primeru bistveno spodkopal, je posredno imela precejšen vpliv na uglednejši del slovenske historiografije. Slovenski pravnik, šolan v tem duhu, je torej poleg kanonskega, na-detničnega, prava poznal v bistvu le dva zgodovinska pravna sistema: »individualistično« rimsko pravo in »kolektivistično«germansko pravo (s precejšnjim poudarkom na rodu — Sippe), ki mu je Gierke pritisnil še tova-rišijski pečat (Genossenschaftsrecht). Poleg teh dveh je slovenski študent prava morda slišal za neko slovansko pravo, katerega duh naj bi se bil izražal v — tedaj pri nekaterih Južnih Slovanih še obstoječi — veliki družini ali zadrugi. Najbrž je marsikdo obžaloval, da Slovenci v 19. stoletju ali v začetku 20. stoletja ne žive več v plemenski družbi, kakršno je tako idilično prikazoval Finžgar in kakršno je predstavljala črnogorska folklora, saj je Crna gora v romantičnih predstavah veljala za konservirano slovanstvo. Pri tem je vsak pravnik živel v prepričanju, da more v nemščini pisan vir vsebovati le germansko pravo. Ker bi zadrugo pri Slovencih lahko iskal z lučjo pri belem dnevu in je bila tudi velika večina pravnih besedil za slovensko območje pisana v nemščini, je pač resigniral in rad ali nerad sprejel poenostavitev, da je bilo leta 820 vsega konec. Pozneje je tako gledanje dobilo oporo tudi v pojmovanju prava kot sredstva za vlado nad izkoriščanim razredom. Slovenski narod, po prevladujočih predstavah izključno podložniški, tako sploh ne bi bil mogel biti »pravotvoren«. Ugotovitev Matije Murka o tem, kako Slovenci podcenjujejo svoje ljudsko blago, velja vsaj za pravno etnologijo v precejšnji meri še danes: Slovenci »posvečajo sploh študiju svojega etnosa (Volkstum) premalo pozornosti« in se »samim sebi — ki se res že eno tisočletje gibljejo v romansko-germanskem kulturnem krogu — pogosto zde kar premalo pomembni«. Tudi vsako izmed pravkar nakazanih pravnozgodovinskih in - teoretičnih izhodišč, ki so družno vplivala na nastanek izrazito defetističnega gledanja na možnosti za domači razvoj prava, bi zahtevala kritično presojo, za katero tu ni mesta. Omenjeno bodi le, da tudi marsikateri neslovanski avtor še danes ne more seči iz alternative germansko-romansko, pri čemer prihaja do takih absurdov, kot je uvrščanje starejšega pismenega postopka v romansko, ustnega pa v germansko pravo, kot da bi bilo analfabetstvo specifično za Germane. Na splošno pa se je treba zadovoljiti z opozorilom na že uvodoma nakazano oceno, da gre tudi pri večini takih pogledov za anahronistične prenose pojmov in nazorov 19. in deloma še bolj 20. stoletja na starejša obdobja. Od pravkar nakazanih (mestoma morda malo karikiranih) predstav pa poznamo tudi izjeme in ni slučaj, da nas ravno te izjeme privedejo na področje, kjer se pravna zgodovina prekriva z etnologijo — v pravno etnologijo. Niso se namreč vsi slovenski pisci stalno predajali defetizmu. Če tu pustim ob strani nekaj prej objavljenih drobcev pravno etnološkega značaja (npr. belokranjski skutnik), se je prvi večji premik zgodil ravno v letu Pražakovih jezikovnih naredb v prid slovenščini pred sodišči. Janko Babnik je svoje Sledove slovenskega prava (1882) sicer zasnoval predvsem pravnozgodovinsko in z uporabo pisanih virov, obetal pa si je, da »živeči narodni običaji bodo nudili več rezultatov kot zgodovina«. To pričakovanje je na eni strani izraz tega, da si v pisanih virih (nemščina!) ni upal najti kaj prida tipično slovenskega, na drugi strani pa je odsev prizadevanj historič-nopravne šole po zbiranju ljudskih (»narodnih«) pravnih običajev. Ta prizadevanja je na področju nemške etnologije predstavljal zlasti Jakob Grimm, pri Južnih Slovanih pa Baltazar Bogišič. Ali je vprašalnik o živečih pravnih običajih, ki ga je Bogišič razposlal leta 1869, tedaj sploh prišel na Slovensko, ne vemo. Vsekakor v zbirki, objavljeni leta 1874, ni nobenega odgovora iz slovenskih krajev. Kakor koli že: ali Bogišič sam ali njegovi morebitni anketiranci so bili očitno mnenja, da pri Slovencih ni kaj iskati — pač v duhu uvodoma navedenega citata. Pri Slovencih se je zvonjenje začelo šele precej po toči. Leta 1882 je Aleksander Hudovernik v Slovenskem pravniku objavil izvleček iz Bogiši-čevega vprašalnika in kmalu potem nekaj svojih odgovorov na del vprašanj. Nekaj odgovorov je prav zanimivih, na primer (izbiram samo kratek vzorec) na vprašanje o previsnem drevju: »Veje dreves, ki vise na drugo posestvo, posekati, smatra narod za velik zločin. Pač pa more tisti, na čegar zemljo segajo veje drevesa, ki stoji na meji dveh posestev, na svojej zemlji napraviti ogenj in, če veje tedaj pogore, ne more nobeden nič za to; kajti vsak more na svojej zemlji storiti, kar ga je volja.« Naslednjega leta je motniški čevljar in nato trgovec Gašper Križnik poslal Bogišiču obsežne odgovore na vprašalnik, ki ga je bil že 1. 1876 prejel od Baudoina de Courtenay. Obležali so v Bogišičevem arhivu, dokler jih ni 1. 1945 objavil Janko Polec. Za vzorec vzemimo zopet odgovor na isto vprašanje, kot pri Hudovernikovih odgovorih: »Veje, ki čez mejo dveh mejačev visijo, sosedje eden z drugim radovoljno trpijo. Ako pa je sadje treba obirati, ga obira lastnik debla, sosed, na katerega zemljo visijo veje, pa pravi: Včas je bilo tako, da, na katerega zemljo so veje visele, tisti je z njih obiral sadje, sedaj pa je že vse iz stare navade.« Čeprav so ti začetki — pri katerih je čevljar uspešno konkuriral študentu prava Hudoverniku — pokazali, da iskanje v tej smeri nikakor ni brezupno, je dejavnost te vrste presenetljivo kmalu usahnila. Vzroka si še danes ne znam povsem razložiti. Pri pravnikih gotovo pozitivizem ni bil brez vpliva, zaposlila sta jih tudi boj za slovensko uradovanje in politično delo. Zanimanje za pravno miselnost ljudstva in s tem povezana pojmovanja se je delno preneslo v leposlovje, pri čemer naj spomnim samo na Janka Kersnika in zlasti na Kmečke slike, rojene iz njegove pravniške prakse. Koliko pove na primer na nekaj straneh črtica V zemljiški knjigi: pripoveduje o tržaški rejenki, vknjižbi dednih deležev, »nakupu let« za ženina (»jerob« — varuh je leta kupil), o dolgovih (»z dolgom je kakor s samosevo konopljo«), deklinem nezakonskem sinu, ki je po poravnavi dobil terjatev na očetovo doto, ta pa je potem, ko je bil fant ubit v pretepu, zapadla erarju, ki je nekdaj nezadolženo posestvo pognal na boben, tako da ga je poceni kupil prav tisti odvetnik, ki na videz prizadet pripoveduje znancu to tragedijo treh vknjižb, pa ga tragičnost dogajanj ni odvrnila od ugodnega nakupa. Gradiva te vrste ni malo, ne glede na to, ali je avtor pravnik ali ne (Trdina), vendar gre pri takem gradivu bolj za posebno zvrst virov, ne pa za razvoj in zasnovo pravne etnologije. Za pravniško in verjetno sploh za kulturniško mentaliteto v začetku 20. stoletja je značilno, kako Bogumil Vošnjak v predgovoru h knjigi o ustavi in upravi Ilirskih dežel (1910) omejuje predmet svojih raziskav na pravno plat tematike, nacionalno pa prepušča literarnim zgodovinarjem, kakor da bi bilo formiranje naroda samo literarni pojav. Pri tem zahaja v očitno protislovje, ko označuje nastanek slovenske nacije kot sociološko vprašanje, ki ga je treba obravnavati z različnih gledišč. Bolj se je razvoj pravne etnologije premaknil šele v drugem desetletju našega stoletja. Eno izmed znamenj premika je članek Frana Milčinskega o narodnih pravnih nazorih (1914), ki ga pisatelj ni zasnoval kot literarno delo, temveč kot strokovni prispevek. Primer tu vsebovanih podatkov: Na cesti se ne sme terjati dolga, sicer dolg premine. Se bolj poučen je naslednji primer, v katerem tiči spomin na božjo sodbo: obdolženka je pred sodiščem zahtevala, naj sodišče priči naloži živo prisego. Na sodnikovo vprašanje je pojasnila: »Živa prisega je taka, da bo S.-ovo koj hudič vzel, ko bo prisegla, saj bo tako po krivem pričala.« Precej smisla za aktualno pravno problematiko, ki posega v pravno etnologijo, je zgodaj pokazal France Goršič, ki je 1. 1910 pisal o agrarskih zadrugah in njih upravi (t. j. o kolektivni vaški zemlji, pri čemer je posebej opozoril na primorske juse), 1. 1914 pa o posebni vrsti pravnih razmerij v zvezi s sezonskim delom v gozdovih, ki so nastajala s kasatorskimi pogodbami. Goršič je bil morda prvi pravni pisec, ki je znal opazovati pravne pojave v življenju, ne da bi ga zanimali samo kot odsvit pozitivnega prava. Tudi pozneje je Goršič, čeprav je bil dolgo časa predvsem usmerjen v pozitivno, zlasti procesno pravo, obdržal posluh za tako snov, dokler ni slednjič popolnoma prešel na pravno zgodovino, največ v zvezi z gorskim pravom, v katerem je skušal s svojevrstno terminološko metodo izluščiti »nadanje«, predfevdalne prvine in pri tem imel pred očmi tudi ljudsko ustvarjalnost! V teh svojih spisih je nadaljeval in popravljal delo Metoda Dolenca o gorskem pravu. Medtem je namreč svoje zanimanje za pravno etnološko snov odkril tudi Metod Dolenc, kar je najprej pokazal posebno z razpravo Pravni razgled po slovenskih narodnih pesmih (1914), v kateri je opozoril na marsikatero pravno jedro v ljudskih pesmih, npr.: »Za mrtvega velja, kdor gre v vojsko, pa ga devet let ni domov; mož sam dovoljuje ženi, da se potlej poroči, s komur ji drago.« Dolenc je bil predvsem strokovnjak za kazensko pravo, vendar je že v svoji glavni stroki pokazal dar za opazovanje vsakdanjega življenja in ljudske mentalitete in je zgodaj (1911 in 1912) s krajšima prispevkoma posegel v ožjo pravno zgodovino. Odkar mu je zgodovinar Anton Kaspet prinesel v znanstveno obravnavo zapisnik gorskih pravd iz 17. stoletja in ga je Dolenc tudi obdelal (1914), se je kot drugi stroki intenzivno posvetil tudi pravni zgodovini. Pri tem gre za tri veje dejavnosti, ki jih Dolenc sam najbrž ni zavestno ločeval. Dela prve veje posegajo v klasično pojmovano pravno etnologijo (npr. »Otmica« in »šranga« v davnih časih in dandanes, 1934). Druga veja je gorsko pravo, ki je Dolenčevo glavno področje zgodovinskih raziskav. Tretjič gre za druge pravnozgodovinske teme (npr. primerjava Dušanovega zakonika s pravom, ki naj bi bilo po Dolenčevih predstavah, ustvarjenih med študijem, nekdaj veljalo na Slovenskem). To, tretjo vejo, v kateri je Dolenc razvil veliko več hvale vrednega poguma kot kritične natančnosti, v tej zvezi lahko pustimo ob strani. V pravno etnologijo ni Dolenc posegel le z že omenjeno obravnavo ljudskih pesmi, temveč tudi z izborom pravnih pregovorov in rekov (1936), posebno pa z razpravo Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci (1938), ki je gotovo eno izmed njegovih najbolj posrečenih del. Gre za take podatke, kot je naslednji: če je bil nekdo pogojno obsojen, je do konca preizkusne dobe po gorenjskem izražanju imel »prepovedano roko«. Tudi gorsko pravo, čeprav pretežno pravnozgodovinski pojav, sega v mnogem v historično pravno etnologijo. Gorsko pravo je veljalo za gorskopravne vinograde in njihove kmečke in meščanske uživalne lastnike, ki so se sestajali na gorskih zborih kot avtonomnih organih. Sporočeno nam je razmeroma dobro po arhivskih virih, katerih odkritje in poznavanje je nedvomno velika zasluga Metoda Dolenca. Dolenc je gorsko pravo visoko cenil kot dokaz pravotvornosti slovenskega ljudstva. Tako postavljeno vrednotenje očitno navezuje na politične potrebe Slovencev v nacionalnih bojih v habsburški monarhiji, v katerih je nezgodovinskost in z njo povezana nepravotvornost nekega naroda zapirala pot do polne nacionalne afirmacije. Temu — že kmalu le še zgodovinskemu — nagibu se pri Dolencu pridružuje očitna želja, dokazati slo-vanskost in še zlasti jugoslovanskost tistega prava, ki ga je, drugače kot »germanski« gospodar, ustvarjalo ali ohranjevalo sämo slovensko ljudstvo na gorskih zborih. Pri tem se je Dolenc, zvest pojmom, ki se jih je navzel v svojem avstrijskem visokošolskem študiju, dosledno držal razločevanja germansko-slovansko, kar je nujno zoževalo možnosti za spoznavanje etnično nevtralnih domačih pojavov. Glavni kriterij za priznanje slovansko-slovenske avtohtonosti mu je bil kolektivni pravni duh v obliki zadružne ideje, če pa je bila odločitev med obema tečajema težavna, se je zatekel k »simbiozi« ali »amalgamiranju« dveh različnih prav. S to miselnostjo je Dolenc glavni in tipični glasnik historičnopravne šole pri Slovencih, morda že malce zapoznel, toda — če pomislimo na moč te mentalitete še med današnjimi evropskimi pravnimi zgodovinarji — »germanisti« — še zdaleč ne zadnji. S svojim posebnim zanimanjem za ljudski in »narodni« element v pravnem razvoju se je Dolenc ob obravnavi gorskega prava nenehno gibal na mejnem področju med pravnim pozitivizmom in običajnopravno ustvarjalnostjo ljudstva, s tem torej na terenu, na katerem se prepletata pravna zgodovina in pravna etnologija. Da pravo, ki se je izoblikovalo v običajih in izrekih gorskih zborov pod sodno palico (žezlom) gorskega gospoda, nikakor ni bilo samo diktat od zgoraj, nazorno dokazuje zapisniško fiksirani sklep sogornikov na nekem zboru, da bodo razbili gospoščinska merila za pijačo, če bodo prišli gospodovi zastopniki spet pobirat gorščino z novo, večjo mersko posodo. Dolenčeva dela v gorskem pravu in predvsem vire, po katerih so nastala (izbira in obdelava sta vedno zelo subjektivni!), bi bilo treba s pravno-etnološkega gledišča še temeljito izrabiti. Toda že v času med obema voj- nama so Dolenčeva dela te vrste, predvsem njegovi publicistični, včasih malce bombastični članki, ki so imeli med bralci velik odmev, vendarle načenjala podedovano predstavo o slovenski zgodovinski nepravotvornosti — prodrla pa seveda niso. Slednjič naj bo o Dolencu posebej omenjeno, da je vsaj na nekaterih mestih poudaril, da pojma naroda ne gre presajati v starejša obdobja, le da očitno niti ni poskušal aplicirati to spoznanje na konkretne okoliščine, kar bi imelo zelo globoko segajoče posledice. Josip Zontar je bil po prvotni izobrazbi zgodovinar, nakar je dokončal tudi pravno fakulteto: na eni strani skrajno trezna in kar suhoparna šola Instituta za avstrijsko zgodovino, na drugi strani romantično navdahnjena in mestoma kar patetična smer Metoda Dolenca in nekdanjega kijevskega profesorja Mihaila Jasinskega, ki se ji je bilo treba v Ljubljani pač prilagoditi. Jasinski je po prihodu v Ljubljano programsko dokaj previdno zastavil svoje delo z razpravo Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino (1921), duha historičnopravne šole pa se v svojih siceršnjih delih ni mogel znebiti. Ni dvoma, da je prva, v dobrem in včasih tudi pretiranem pomenu pozitivistična usmeritev po svoji eksaktni metodi Zontar ju dosti bolj ustrezala kot druga. Tej se je vendarle skušal približati zlasti z referatom na prvem kongresu pravnikov slovanskih držav: Skupna podlaga zgodovine slovanskega prava (1933). Zbral je zlasti v pravni slavistiki prevladujoče predstave o prvotnih plemenih, rodovih in hišnih skupnostih, preveliki eu-foriji pa ni zapadel. Nekaj let potem pa je Zontar s serijo člankov v Mladiki postal ustanovitelj pravnega spomeništva ali starinoslovja (naziv pravna arheologija — Rechtsarchäologie preveč zavaja v predstave o brskanju po zemlji) med Slovenci, ki jo je nevsiljivo povezal tudi s podatki o običajih pravnoetnološkega značaja. Tako je na primer ob opisu mejnikov omenil »znamenja« (npr. kovance), ki jih zakopljejo v jamo pod kamen, hkrati pa je opisal uhanje fantičev in druge načine, ki naj podprejo spomin na pravo mejo. Tudi v razpravi s podobno tematiko, v kateri je zajel vse jugoslovansko ozemlje (Dunaj 1956), je iz predmetnega pravnega sveta krepko posegal tudi v pravne običaje, ko je npr. opisal potek pomiritve (sprave), ki naj bi stopila na mesto krvnega maščevanja. Svoje glavne uspehe pa je Zontar, ki ga tudi pravniško abstraktno mišljenje in distinkcije niso najbolj privlačevali, vendarle požel na drugih področjih, kjer je veljalo v minucioz-nem zbiranju raztresenih arhivskih podatkov sestaviti kronološko (in manj sistematično) sliko o izbranem predmetu. Tako se v opisu nastanka posameznih predpisov mestoma skrivajo podatki, ki spadajo tudi v pravno etnologijo (npr. krvavi denarič, ki se je iz deleža sodnega gospoda pri spravnim razvil v takso za ogled mrliča). Ze precej pred Zontarjem je v slovensko pravno zgodovino kot avtor stopil Janko Polec. Omenjam ga šele zdaj, ker se je še manj kot Zontar gibal po terenu pravnoslavistične miselnosti v slogu Dolenca in Jasinskega, pa tudi ker je zelo pozno posegel v pravno etnologijo, namreč šele s spredaj omenjeno objavo odgovorov Gašperja Križnika Bogišiču, ki jo je pripravil bolj po želji svojih kolegov v pravnem razredu Akademije kot iz lastnega navdušenja. Polec je bil mož podrobnega arhivskega dela in je tako ustvaril dela trajne vrednosti; ustna pripovedovanja, tudi če jih je kdo zapisal, mu kot vir niso veliko pomenila (kaj bi rekel o modemi oral history?) in za pravno folkloro ni kazal nikakih nagnjenj. Ko ga je Rajko Ložar povabil k sodelovanju pri Narodopisju Slovencev, mi je Polec takoj predlagal, naj delo rajši prevzamem jaz, ker ga ne veseli. Predvsem Polca tudi niso prepričevale tvegane rekonstrukcije pradavnine, drzne hipoteze in skrivnostne razlage tega ali onega simbola. Ko se eden izmed njegovih prijateljev navduševal nad tem, da imajo na Igu njive »na klobuk« in v tem videl simbolični pomen klobuka v starem slovenskem pravu, mi je Polec sugeriral, naj poizvem na terenu, za kaj gre. Zelo ga je zabavalo, ko sem dognal, da je šlo za farovške njive, ki so jih vsako leto z žrebanjem številk iz klobuka delili v zakup kmetom, s čimer je vsa pravnosimbolična vrednost ižanskega klobuka padla v vodo. V svoji, gotovo zdravi, skepsi te vrste je Polec malo cenil pravno slavistiko pri Slovencih, pod vtisom historičnoprav-ne šole in njenih ekskluzivnih etničnih kategorij pa je ob tem včasih, čeprav zadržano, videl »germansko« pravo tudi v etnično gotovo nevtralnih pojavih. Anton Svetina se je pravni etnologiji približal predvsem, kolikor se je pod Dolenčevim vtisom, a pod Polčevim mentorstvom lotil gorskega prava v Beli krajini (1944). Moj Očrt slovenskega pravnega narodopisja iz istega leta je (čeprav bi ga danes zasnoval drugače) ob precej številnih, iz literature zbranih primerih vsaj nakazal, kakšno snov naj bi med drugim zajemala ta panoga etnologije. Na podlagi mojega vprašalnika zbrano gradivo etnografskih ekip, ki jih je organiziral Slovenski etnografski muzej pod vodstvom ravnatelja Borisa Orla, prispevki več avtorjev, ki so tudi zunaj teh ekip delali na terenu, vprašalniki za Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja in njihovi prvi, že precej obilni rezultati so našo vednost tudi o pravni etnologiji precej razširili. Velika škoda pa je, da gradivo etnografskih ekip skoraj ni objavljeno. Boris Orel ga je želel objaviti v posebnih zbornikih in ni rad videl, da sodelavci s posameznimi objavami tega gradiva zmanjšujemo pomen načrtovanih zbirk. Za pripravo zbornikov pa ni bilo nikdar denarja. Le delček mokronoškega gradiva sem lahko izjemoma uporabil (Od vinskega hrama do bajte, 1953), ker sem ga prepletel z arhivskimi in tiskanimi viri, tako da so bili terenski podatki bolj njihova dopolnitev in ne jedro razprave. Pri dosedanjih delih na terenu so se kot posebno plodna ožja področja izkazale kupna pogodba za živino, še bolj razne oblike reje živine in notranja ureditev vaških skupnosti. K temu spada med drugim kot zelo zanimivo področje pravna ureditev skupne paše. Nekaj te tematike sem obdelal na podlagi podatkov, ki sem jih sam zbral na terenu (nekdanja živinoreja med Trstom in Slavnikom 1957, Komun v Črnotičah, 1972). Posamezni prispevki drugih avtorjev (med njimi je zdaj komaj še kak pravnik) in moja lastna dela s področja pravne etnologije (od katerih sem navedel le nekatera), so pač pokazala, da je tudi za slovensko pravno etnologijo snovi dovolj, da so naši predniki proti koncu 19. stoletja po obetajočih začetkih okrog leta 1880 prehitro zapustili njivo, ki bi bila takrat gotovo rodila bolje kot danes, vsaj kar zadeva usedline starejših dob. Ne da bi tu ponavljal nekatere teoretične poglede o pravnem narodopisju, etnografiji ali etnologiji, ki sem jih zapisal ob drugih priložnostih, naj se ob koncu povrnem k izhodiščnim postavkam. Velika večina gradiva potrjuje določeno aktivnost ljudstva (ali neprofesionalnih skupin) tudi na področju prava, predvsem pri oblikovanju določenih vrednotenj, predstav, zahtev, pa tudi pravil, ki se jih ljudje nekega okolja drže mimo zakona ali proti njemu — praeter et contra legem. Seveda ta oblika dejavnosti nima tiste vloge, kot jo ima pisano, postavljeno pravo v smislu pravne doktrine 19. stoletja, toda gre za življenjske pojave, ki jim pravnega značaja ne gre odrekati v imenu te ali one definicije prava. Taki pojavi praviloma tudi niso posegali v interese vladajočih družbenih skupin: da na primer »železna« pogodba pomeni izključitev prodajalčeve odgovornosti za skrite hibe prodanega konja, je bilo pomembno za sopogodbenika, družbene ureditve Obligacije — Denar, katerega da kupec prodajalcu čez do-govoijeno ceno, imenuje narod „srečen groš“. V tem slučaji pravijo: „za srečen groš kaj dati“. Kadar prodajalec proda kravo ali tele itd., prigovarja vselej kupcu, naj vender kaj privrže čez dogovorjeno ceno za mater, ki je tako dobro za kravo skrbela („ker je jo tako lepo glajštala“) (pr. 124). — — Obresti plačujejo v denarjih, pa tudi v rečeh n. pr. v žitu (pr. 129). — — Kadar daje drug druzemu živino v rejo, pravijo na Dolenjskem, da jo je dal na spolovino. Oni, ki dobi telico v rejo, obdrži jo toliko časa, dokler ima prvo tele. Tele je njegovo, telico pa da gospodarju nazaj. — Na Goriškem pravijo „na krmo dati“. Na Štajerskem se pogodijo, da obdrži oni. ki je vzel kravo v rejo, toliko časa kravo, dokler odstavi tele, potlej jo pa da zopet nazaj. Spolovino imenujejo pa tudi sledeče: Kmet dobi od graščaka njivo, katero tudi sam poseje. V jeseni mora pa dati polovico pridelkov, katere je na dotičnej zemlji pridelal, gospodarju, druga polovica pa je njegova (pr. 140). Rovaš. Dokler še naši ljudje niso znali pisati, poznali so rovaš. Rovaš je bil sosebno znan našim gostilničarjem. Kako bi si pa ubogi gostilničar mogel zapomniti, koliko so mu A in B in C dolžni in druga vrsta dolžnikov, ki so pili na upanje? Rovaš mu je tedaj dobro služil. Gostilničar ni znal pisati, a znal je staro pravilo: „kljuka pet, križ deset, dva pa tri, kol'k'o to st’ri?“ (kljuka = V; križ = X; dva = II; tri == III.). Kadar tedaj pivec ni mogel plačati, odrezal je gostilničar kos palice. V to palico udolbil je znesek po gori omenjenem pravilu: kljuka pet itd. Potem je palico preklal, polovico je dal dolžniku, polovico pa je za se pridržal To je bil tedaj rovaš. Ta rovaš je dal k drugim, ki so bili z dratom skupaj zvezani. Kadar je prišel dolžnik plačat, moral je tudi rovaš seboj prinesti. Gostilničar ga je primerjal z drugimi kosi rovaša, katere je hranil. S katerim pa se je popolnoma strinjal, ta je bil tedaj pravi od mnozih gostilničarjevih rovašev. Ko je dolžnik svoj dolg na pijači plačal, dal mu je oba kosa nazaj. — Faksimile iz članka Aleksandra Hudovernika »Pravni običaji slovenski, Slovenski pravnik 1883. str. 2—7. pa gotovo ni ogrožalo, prav tako kot ni za družbeno ureditev karakteristično, ali avtomobili vozijo po desni ali levi strani, kar pa je nedvomno pomembno pravno vprašanje. S tem pa je tudi povedano, da vprašanja ljudske pravotvornosti pri Slovencih ne kaže v prvi vrsti vezati na praslovanske korenine, temveč ga je treba preprosto razumeti v okviru okoliščin v določenem času in kraju. S tem iskanja slovanskih korenin ne gre zavračati, toda omejevati ga je treba na vprašanja, kjer je to smiselno in možno, npr. če gre za roto kot staroslovansko prisego, pri kateri nam po posredovanju Vlahov ohranjeni obrazec pri deveterem semenu iz 18. stoletja v svojem poganskem delu jasno dokazuje nekdanji kult rodovitnosti, medtem ko v načinu priseganja (stanje na črtalu, prvotno najbrž lemežu) spominja na nekoliko mlajši element: srednjeveško božjo sodbo. Načeloma je treba vsak pojav postavljati v ustrezno okolje in se pri tem izogibati vnaprejšnjim zaželenim kategorijam, kot je npr. nekaj časa veljal dvom, ali so Slovenci poznali pravna napotila, ki so veljala za germansko institucijo. Pri pravnih napotilih (Weistümer) gre za izjave starih mož, ki so pred nekaterimi nemškimi prisedniškimi sodišči za nižje družbene sloje odgovarjali na vprašanje, kaj je prav(o). Za avstrijske dežele, vendar brez Kranjske in Goriške, je zbirko takih izrekov izdala Avstrijska akademija znanosti. Tako je bilo videti, kakor da je Weistum specifično nemški (germanski) pojav, še posebno, ker je bilo nekaj domnevnih »Weistümer« iz slovenskih delov Koroške in Štajerske spisanih v nemščini, to pa je tedaj pomenilo, da so pripadala nemškemu pravu. S tem pa se je tudi sposobnost za dokaj »demokratično« zvrst gojitve običajnega prava omejevala na »Germane«. Toda tudi Vinodolski zakon je v hrvaški soseščini nastal na podoben način, gotovo brez vpliva germanskega prava. V omenjeno zbirko vneseni izreki pa večinoma niti niso prava Weistümer. V naših krajih so sklepe sodnih zborov o tem, kaj (naj) velja kot pravo, zapisovali kot »obče sodbe« (Gemeinurteil), takih sklepov podeželskih (toda glede na gospostveno strukturo komaj kje vaških) sodišč pa je ohranjena cela vrsta in samo čakajo, da jih nekdo zbere in objavi. Posebno pri Slovencih samih obstaja nevarnost dvojnih meril. Kar je drugje zanimivo, je doma vsakdanje in komaj vredno pozornosti, kaj šele omembe. Ljubinka Cirič-Bogetič je objavila prav zanimivo delo s področja črnogorskega običajnega prava o komunicah (občinskih zemljiščih, pri Slovencih m. dr. komunelah) v Črni gori v 19. in v začetku 20. stoletja (1966). Gre predvsem za strukturo in upravljanje skupnega vaškega sveta. Podobnega gradiva, seveda z nekoliko drugačnim ozadjem v individualni posesti, je na Slovenskem veliko in nekaj ga je po pisanih virih tudi zbranega (zlasti v poglavju o soseski v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev, 1980), še neprimerno več pa ga je v raznih terenskih zapisih ali morda v spominu ljudi, čeprav ga je brez dvoma veliko že zapadlo pozabi. Presenetljivo je, kako malo so pretekle pravniške generacije (razen kolikor je koga navdušil Dolenc) cenile take, nedvomno domače pravne institucije. Sklepno lahko povzamemo, da so nekateri, v 19. stoletju nastali šablonski pogledi nedvomno ovirali razmah slovenske pravne etnologije in jo po svojih usedlinah še danes zavirajo. Pri tem gre tako za anahronistični prenos teh šablon v starejše dobe, kot tudi za zatiskanje oči pred sodobnimi pojavi, ki jih pozna pozitivno pravo. Kljub temu pa so se vendarle iz raznih virov porajali zametki slovenske pravne etnologije: deloma iz želje po dokazovanju slovanskih korenin slovenskega naroda, deloma dz želje po dokazovanju pravotvornosti in zgodovinskosti, deloma pa tudi pre- prosto iz zanimanja, so nastajala nekatera prva dela ali vsaj prispevki. Načrtno gojenje stroke, za katero je nekaj vzorcev dajala tudi tujejezična literatura, se je temu pridružilo šele nekako pred pol stoletja. Tako je danes precej gradiva, ki priča o možnostih za aktivno pravno življenje tudi med slovenskimi negospodujočimi družbenimi plastmi, pri čemer naj na tem mestu pustimo ob strani vprašanje, v kakšnem pomenu in koliko so bile nekmečke skupine na Slovenskem v resnici vedno in v celoti »tuje«. Kakor se spredaj povedano omejuje na povezavo z družbenozgodovinskim položajem, tako tudi spremenjena struktura moderne družbe postavlja pravno aktivnost širših plasti prebivalstva v popolnoma drugačne zveze, predvsem pa se ta aktivnost bolj ko prej neposredno vključuje v uradno priznano, pravno strukturo. Verjetno se bo moral pravni etnolog, ki bo hotel zasledovati pravne nazore in pojave v sodobnosti, v precejšnji meri posluževati metod raziskave javnega mnenja, pri čemer bi moral predvsem izluščiti razvojne tendence trajnejšega značaja, če ne bo hotel etnologije žrtvovati politologiji. Splošna opomba Ker je pisec že večkrat razpravljal o teoretičnem pojmovanju pravne etnologije, se tu ni hotel ponovno spuščati v ta vprašanja (prim. Pravna folkloristika — etnografija — etnologija, v: Rad kongresa folklorista Jugoslavije, Varaždin 1957, Zagreb 1959, str. 275—279; uvod k vprašalniku 28 Pravna etnologija, v: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja — Vprašalnice VII, Ljubljana 1978, str. 65—68; Pravno življenje, v: A. Baš, ur., Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, str. 145—154). — Dokumentacija vseh navedb v besedilu bi zahtevala najmanj dvakrat več prostora kot besedilo samo, ki je zasnovano bolj kot esej ali razmišljanje in manj kot sistemska razprava. Ta zasnova kot tudi ekonomija prostora in časa naj veljajo za opravičilo, če je del navedb podprt le s skrajšanimi naslovi in letnico dela, sicer pa se v tej splošni pripombi za večino navedb sklicujem na podrobnejše podatke in citate v nekaterih svojih prejšnjih objavah, zlasti: Slovenska pravna zgodovina in njene zveze s prakso, v: Pravnik 9 (1945), str. 15—29; Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 527—530, 549—550; Rechtsgeschichte der Slowenen (= Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21, Graz 1968), zlasti pogl. I, Die slowenische rechtshistorische Forschung und ihr Gegenstand, str. 26—34 in II, Grundlagen und Werden des altslowenischen Rechtes, str. 35—40, zlasti pa še Schlußbetrachtungen str. 237—238; Soseske in druge podeželske skupnosti, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II, Ljubljana 1980, str. 9—74; Wirtschaftsgeschichte und Rechtsgeschichte — der Grazer Beitrag zur Theorie (= Kleine Arbeitsreihe zur Europäischen und Vergleichenden Rechtsgeschichte 17), Graz 1985, 21 strani. Zusammenfassung DIE RECHTLICHE VOLKSKUNDE BEI DEN SLOWENEN IM LICHT UND SCHATTEN DER SOZIALGESCHICHTE Die slowenische Rechtsgeschichte und in ihrem Rahmen die rechtliche Volkskunde entwickelten sich ursprünglich im Zeichen der — in frühere Zeiten zurückprojizierten — sozialen und nationalen Verhältnisse, wie sie im 19. Jh. in der Habsburgermonarchie bestanden. Daher galten nur die Bauern als Slowenen und man zählte die auf diese Art konstruierte Bauernnation unter die unhistorischen, seit jeher von Anderen beherrschten Völker oder Stämme. Diese Anschauung die noch besonders im rechtshistorischen Unterricht an den juristischen Fakultäten zum Ausdruck kam, wirkte sich auf die Mentalität der Juristen aus, die ohnehin rein positivrechtlich geschult waren und im Sinne des § 10 ABGB das Gewohnheitsrecht als praktisch nichtbestehend betrachteten. Andrerseits blieb die romantische, jedoch auch anachronistische Meinung nicht ohne Wirkung, wonach ein urwüchsiges slowenisches Recht nur in stammesähnlichen Gebilden oder in der Großfamilie hätte bestehen können. Im Gegensatz zum Vorurteil, daß nach dem J. 820 (Niederwerfung eines Aufstandes) ohnehin alles nur »germanisch« sein konnte, suchten einzelne Autoren und Sammler doch nach bodenständigem Recht, wobei man am Beginn vor allem an volkskundliches Material dachte (Babnik, Hudovernik, Križnik). Die ersten systematischen Erhebungen in dieser Richtung fanden um 1882/83 statt, dann ließ das Interesse nach und gegen Ende des 19. Jhs. wurden rechtsvolkskundliche Informationen vor allem in literarischer Form verarbeitet. Aufsätze mit wissenschaftlichen Ambitionen entstanden dann erst wieder im zweiten Jahrzehnt des 20. Jhs. (Milčinski, Goršič). Besonders trat dabei Dolenc (1875—1941) hervor, der neben volkskundlichen Überlieferungen vor allem archivalische Quellen über das (Wein)bergrecht heranzog, in dem er — aufgrund von Adaptierungen des Bergrechtsbüchels in slowenischer Sprache und von Protokollen ,der Berg-taidinge (allerdings unter starkem Eindruck der historischen Schule und aktueller nationaler Bestrebungen) einheimisches Recht suchte und dabei in die Frage des Anteiles weniger angesehener Schichten an der Rechtsentwicklung griff. Bei weiteren Autoren (Zontar, Svetina) macht sich ein gewisser Zwiespalt zwischen einer rechtsslawistischen, zum Teil volkskundlich orientierten Einstellung einerseits und einer exakten, mit Problemen ethnischer Zugehörigkeit weniger belasteten archivalischen Arbeit andrerseits geltend. Diese ist vor allem für Polec kennzeichnend, der die Arbeit an der slowenischen rechtlichen Volkskunde für das Sammelwerk über die slowenische Volskunde (Narodopisje Slovencev) lieber dem Verfasser dieses Aufsatzes überlassen hat. Die dadurch und durch die Mitarbeit mit dem Volkskundemuseum angeregte Sammeltätigkeit des Verfassers hat erwiesen, daß besonders im Bereich der Dorfordnungen und des Viehhandels ausführlich belegte volkstümliche Überlieferungen festzustellen waren. t Valens Vodušek Pentatonika — Izhodišče razvoja slovenske ljudske glasbe Pred seboj vidim izjavo rajnega Curta Sacha, ki je v svojem najnovejšem, po smrti objavljenem delu »The Wellsprings of Music« [The Hague 1962, op. prev.] zapisal, da je pentatonika eden tistih pojavov, od katerih je etnomuzikologija v najnovejšem času kar obsedena. Ce se mi zdi potrebno danes spregovoriti o pentatoniki na Slovenskem, ni vzrok v nekakšni modni obsedenosti, marveč v spoznanju, do katerega smo prišli na podlagi najnovejših odkritij gradiva, namreč, da pomeni pentatonika in predpentatonske razvojne stopnje izhodišče razvoja vse slovenske ljudske glasbe, kot jo poznamo danes. Če govorim o najnovejših odkritjih, mislim na raziskovanje Glasbeno-, narodopisnega inštituta lani in letos [1962 in 1963, op. prev.] v Reziji, osameli dolini v zahodnih Julijskih Alpah, kjer živi posebna skupina slovenske manjšine na drugi strani jugoslovansko-italijanske meje in kjer je bila odkrita enovita starinska glasbena kultura, ki pomeni najstarejše doslej znane plasti slovenske ljudske glasbe. O vseh vprašanjih pentatonike na Slovenskem seveda ni mogoče govoriti v okviru časovno omejenega kongresnega referata, zato naj tu navedem samo nekaj vidikov in iz njih izvedene sklepe. Ti bi bili seveda bolj prepričljivi, če bi jih mogel podkrepiti z večjim številom notnih primerov. Ker to ni mogoče, naj predstavim naznačilnejše. * V zapuščini V. Voduška je ostal rokopis neobjavljenega referata (brez naslova) za kongres jugoslovanskih folkloristov v Novem Vinodolskem 1. 1964, napisan v srbohrvaščini. Zaradi tehtnosti vsebine ga v slovenskem prevodu Zmage Kumer objavljamo v tej št. Traditiones. I. Najprej nekaj pripomb glede terminologije. Izraz pentatonika uporabljam za tisto razdelitev oktave na pet tonov, ki jo nekateri označujejo z izrazom kvintna ali kvartna pentatonika in jo predstavlja zaporedje črnih tipk na klavirju (transponirano npr. g a h d e g), podaljšano z ustreznimi toni navzdol ali navzgor. Znano je, da more biti vsak teh petih tonov temeljni ton pentatonske lestvice ali podobnega sistema, kar nekateri imenujejo I., II., III., IV. in V. modus, drugi (madžarski muzikologi) pa do, re, mi, sol, la-pentatoniko. Naj mi bo dovoljeno že tu vnaprej opozoriti, kar bom pokazal pozneje, da je namreč I. modus ali do-pentatonika temeljna oblika vseh pentatonskih pojavov na Slovenskem, torej lestvica gahdeg, kjer je g tonalno središče. Se druga terminološka pripomba! Starejši avtorji so vsi brez izjeme mislili, da je pentatonika na nekaterih območjih po svetu najstarejša oblika tonskih lestvic, razvojna stopnja, ki so ji sledile heptatonske ali heptakor-dalne lestvice. Šele v najnovejšem času je prišlo do ugotovitve, da je že sama pentatonika sorazmerno pozen dosežek dolgega razvoja, v katerem zasledimo zaporedja samo štirih tonov v oktavi t. im. tetratoniko, pa celo zaporedja treh ali dveh tonov (tritoniko, bitoniko). Tu mislim zlasti na razpravo Constantina Bräiloiu-a, »Sur une melodie russe« [obj. v »Musique russe,« II, Paris, 1953, op. prev.], ki bi mogla veljati za doslej najbolj dognano delo o tem, ali pa na razpravo Walterja Wiore, »Älter als die Pentatonik« v zborniku »Studia memoriae Belae Bartök sacra« [2. izd. Budapest 1957, op. prev.]. Glede podobnih pojavov na Slovenskem je treba poudariti, da moremo na podlagi več deset primerov ugotoviti obstoj izdelanega tetraton-skega sistema s tonalnim središčem g v tonskem zaporedju (d) ga h d g. Zato se mi zdi napačno in netočno, da bi tudi vse predpentatonske pojave zajeli kar v pojem pentatonike. Imenovati jih je treba z njihovim pravim imenom. In še tretja pripomba! V naslednjem razlaganju ne bodo upoštevane otroške pesmi, čeprav so, kot vemo, ne samo v Sloveniji ampak kar pri vseh evropskih narodih večinoma bitonske, tritonske ali tetratonske tj. uporabljajo samo nekaj tonov z melodičnimi obrati, kakršni so tudi v tetratoniki ali pentatoniki. Ker so ti pojavi v otroških pesmih, razširjenih po raznih deželah sveta, za našo rabo premalo izraziti, bodo upoštevane samo melodično bolj razvite pesmi, v katerih je mogoče jasneje videti tonski oz. tonalni sistem. II. Prvi vidik za raziskavo tetratonskih in pentatonskih pojavov (za zdaj se bom omejil samo na ta dva sistema), je njihova razširjenost po slovenskem ozemlju. Doslej najbolj znano oz. kar edino znano območje pentatonskih melodij v Sloveniji je bilo Prekmurje. Nanj so v zvezi s pentatoniko opozarjali nekateri muzikologi že pred nekaj desetletji npr. Stanko Vurnik, France Marolt. Zato si Prekmurje prihranim za pozneje. Treba pa je vedeti, da se čista pentatonika ne pojavlja samo v Prekmurju, ampak da moremo najti čiste tetratonske ali pentatonske pesmi po vsem Slovenskem, največ na vseh obrobnih območjih, pa tudi v notranjosti, celo v središču Slovenije. Take pesmi so — kakor lahko pričakujemo — zlasti obredne (jurjevske, svatbene, kolednice) pa tudi starejše pripovedne pesmi, balade. Eno takih obrobnih območij, ki je ohranilo kar precej starinskih pojavov tudi v glasbi, je Bela krajina. Ni čudno, da moremo tam najti precejšnje število čistih tetratonskih melodij, npr. v jurjevski pesmi iz Metlike: J * ns % * ‘ Pro - šal je, r «t—1 pro - šal J J L£— J— pi - sa-ni va - z am. (GNI M 20.319) f ' W m . 0 — p N J ip p g r i ^ ^ E - to je do — sal ze - le - ni Ju - rij v^je-le-ni mon - du - ri. Drugi taki primeri so v kresnih, svatbenih, plesnih in pripovednih pesmih. Še več je pesmi, katerih melodije so izvirno tetratonske ali pentatonske, toda vsebujejo tu in tam poltone (pien-tone), torej že kažejo prehodno stopnjo v diatoniko. IGNI M 24 509) Kako ti poltoni vplivajo na značaj melodij in ali smemo te melodije še imeti za pentatonske, je tu odveč razpravljati, saj je to vprašanje obširno obdelal Bräiloiu v omenjeni razpravi. Pač pa po Bräiloiu in Bartoku raje poudarim neko drugo stvar, namreč da so pri analizi in ugotavljanju penta-tonike in tetratonike v melodijah pomembnejši značilni melodijski obrati kakor pa sam abstraktni tonski niz. Take značilne obrate imenujeta navedena avtorja pentatonizme oz. tetratonizme (enako hrvaški etnomuzikolog Vinko Žganec). Tak, za slovenske tetratonske pesmi značilen tetratonizem je npr. v navedeni jurjevski pesmi. Najdemo pa ga v mnogih čistih tetratonskih in pen-tatonskih pesmih na drugem koncu Slovenije, v zgornji soški dolini, kjer se je ohranilo še veliko drugih starinskih pojavov. Npr. pesem nočnega čuvaja iz Zage pri Bovcu: A 178 P (GNI M 20 222) p ir p Je že pa- sa-la de - se - ta u - ra! Naslednja pripovedna pesem iz Sužida pri Kobaridu spominja na psalmo-dijo gregorijanskega korala, v katerem resnično najdemo isti tetratonizem z enim poltonom. J- = 184 $ (GNI M 25.173) Slo-ji, stoji na st» - ji - ca.. Značilen tetratonizem je tudi »razloženi trizvok« — če naj uporabim izraz iz terminologije harmonsko pogojene umetne glasbe —, najpogosteje v smeri navzgor. Tak »razloženi trizvok« se sicer najpogosteje povzpne do kvinte, pogosto pa do zgornje oktave. Prim. neko drugo tetratonsko melodijo iz okolice Kobarida: J = 144 (6NI M 20.224) Ko na Oj - stro pri- de -mo, te na - še mla - de vi - di - mo. Do nedavnega je bilo med muzikologi razširjeno prepričanje, da je tovrstna melodika (akordna melodika, nem. Dreiklangs- ali Fanfarenmelodik) dokaj nov pojav, v zvezi z baročno glasbo, torej iz 18. stoletja. W. Wiora pa je nedavno opozoril, da se je taka melodika pojavljala že v srednjem veku. Zagotovo je še starejša, saj je razširjena pri t. i. primitivnih narodih, kakor je pokazal Bräiloiu. Med drugim najdemo »razloženi trizvok« tudi v gregorijanski pentatonski psalmodiji, npr. I • ' ‘ * * j Quin-tus to - nus sie in - ci - pi - tur, sic flec- ti - tur et sic me-di - a - tur... Vse to se mi je zdelo potrebno poudariti tudi zato, ker velja akordična melodika, ki je zelo značilna za slovensko ljudsko glasbo, pogosto za nekaj novejšega, prevzetega od Nemcev in skritega pod imenom alpska melodika. Da taka melodika sploh ni alpska ali samo alpska, bo povedano še na koncu. Njen pravi izvor je namreč v tetratoniki, kakor nazorno kažejo primeri iz Rezije. Prej pa še dva primera čiste pentatonike iz doline Soče: WO Svet Mi - klavž, zgo-dq^jj -sta ne. GNI M 25.183 gre po po - ti skir - co na rav ne ra in me za me u (GNI M 25 184) 96 zem - Ijo. Tretje območje, na katerem se je ohranilo več pesmi s čisto tetratoniko in pentatoniko v melodijah, je Koroška, zlasti Ziljska dolina. Cista tetra-tonska melodija je npr. ( Dev. V. št 15) Nazadnje naj navedem še eno območje v Sloveniji, ki je poleg drugih starinskih pojavov ohranilo več zgledov čiste tetratonike in pentatonike. To je območje v osrednji Sloveniji severozahodno od Ljubljane: Ihan, Moravče, Domžale, okolica Kamnika in Tuhinjska dolina. Iz vsega je jasno razvidno, da se čista pentatonika in tetratonika ne pojavljata samo v Prekmurju, marveč po vsem Slovenskem, od Koroške do Bele krajine, od Krasa do Prekmurja. Vsi primeri na Slovenskem pripadajo sistemu do-tetratonike (I. modus) in do-pentatonike. Samo na severozahodnem robu Prekmurja, blizu madžarske meje, najdemo razmeroma redke primere V. modusa pentatonike, la-pcntatoniko, s povsem drugačno melodiko. Ti primeri so po mojem mnenju prevzeti od Madžarov. Eden od dokazov za to je dejstvo, da so primeri la-pentatonike v Prekmurju, enako kakor v Medjimurju in na Madžarskem, vedno samo enoglasni, medtem ko je vsa druga pentatonika v Prekmurju in drugod po Sloveniji v zvezi z večglasjem. III. S tem prihajam na drugi vidik pentatonike na Slovenskem, na penta-toniko v večglasju. Začuda so slovenski muzikologi, ki so se ukvarjali z ljudsko glasbo Prekmurja (J. Dravec, R. Hrovatin) spregledali neko pomembno dejstvo, pravo znamenitost, namreč čisto pentatonsko dvoglasje. To dvoglasje je prekmurska značilnost in čeprav se nadaljuje prek Hrvaškega Zagorja še v Podravino, se je v najčistejši obliki ohranilo prav v Prekmurju.* Naj navedem za zgled balado s čisto pentatonsko melodijo: S1- 124 rfH \ ■ -fr -N-- - K-- r-s—nr h ^— A J’ * fr -JI- - Ne -za ho - dla pro - so ple't A • • ' y Ir r vsa - ko ju - tro ra - no, A (GNI M 24160) n Ä J I I *7 II *=■ V p « p r iJ J * 7 ii = vsa- ko ju - tro ra — no, vsa-ki ve - čer ke — s no. V tej pesmi in drugih podobnih sta 2. in 1. glas v čisti pentatoniki, s poltonom (4) na enem mestu, toda le v nekaterih kiticah, sicer pa se poje tam terca. Pomembna podrobnost tega dvoglasja je križanje spodnjega glasu z zgornjim v končni kadenci. Domačini ga imenujejo ober peti ali prek vlejči. Križanje nastane tako, da se v končni kadenci zgornji glas spusti prek sekunde na toniko, spodnji pa skoči čezenj in spremlja zadnja dva tona s * Josip Dravec ima v svoji zbirki »Glasbena folklora Prekmurja« (Ljubljana 1957) med 425 melodijami samo nekaj dvoglasnih, toda tudi v njih je 2. glas diatoniziran z vodilnim tonom. kvinto in terco. Ta pojav je le v starejših melodijah, ki se končujejo v vodilnem glasu na toniki (primi). J - 88 t) k h l=Fi f * • V’ / J =f= 7 r ir p p M ~1 Fti-cek Kmi si - di, fti - dek mi si - di J) * J> J) i> J =i=a=6=ter3= 2™ H r M 'r— ze - le - noj vej — ki# K k (GNI M 24.185) 'J M P r—M nje-ga mi gle -di. nje-ga Z zJ ni gle-di H ed =t=p ..frdFF P 1 J - na be' - la go - spa. Zdi se, da je ta način petja najstarejši in je zaradi njega v poznejšem razvoju zgornji glas prevzel v kadenci vlogo bivšega spodnjega glasu. Tako se več pentatonskih melodij konča na terci, čeprav se enako kakor starejše začenjajo s toniko. Zaradi kadence na terci pa jih seveda še ne smemo uvrščati v III. modus ali mi-pentatoniko. ca, 216 Rubato Slu den - ta - ra gre - 3 IGNI M 24.190) dva. la - ra ne Na koncu naj navedem še primer dvoglasja, v katerem se v spodnjem glasu pojavljata oba poltona (tudi že vodilni ton) na dveh, treh mestih. Primer nazorno kaže, kako je pentatonika in pentatonsko dvoglasje prešlo v dursko diatoniko, čeprav so se v njem sicer ohranile vse glavne značilnosti pentatonskega dvoglasja. Naj še dodam, da čisto pentatonsko dvoglasje ni omejeno samo na Prekmurje, ampak ga najdemo tu in tam v krajih na desnem bregu Mure, v Prlekiji. Podoben, zanimiv primer imamo z Gorenjskega, balado, ki je bila posneta v neposredni bližini Kamnika, torej na območju, kjer je tako dvoglasje nekaj izjemnega in je zato po mojem mnenju dokaz, da je moral biti tak način petja nekoč razširjen po večjem delu Slovenije. J=100 . . (GNIM 2A097) Ker-muse drem-le, naj gre spat, ka-korje sto - riw An-zel mlad. Zgornji glas te melodije je v čisti pentatoniki, v spodnjem glasu pa je na enem mestu polton. Pomembno je tudi, da je spremljajoči glas na dveh mestih v kvartnem intervalu in da je melodija brez vodilnega tona. IV. Zastavlja se vprašanje, ali je dvo- in večglasje v takih primerih nastalo pozneje in bilo dodano pentatonskim melodijam ali pa je pentatonika na tem območju že od začetka v zvezi z večglasjem? Odgovor na to vprašanje dobimo iz skrajnega severozahodnega kotička Slovenije, iz Rezije. Na gradivu iz Rezije se kažeta dve stvari, ki sta po mojem mnenju zelo pomembni ne samo za slovensko ali jugoslovansko muzikologijo, marveč tudi za nekatera muzikološka vprašanja v evropskem okviru. 1. Vsa ljudska glasba v Reziji (razen pripovednih pesmi, ki jih zdaj pojejo samo enoglasno, in cerkvenih pesmi), torej vsa vokalna in instrumentalna rezijanska glasba sloni na dvoglasju z bordunom in kaže, kako se je to dvoglasje polagoma razvilo v triglasje z vsemi značilnostmi znanega alpskega večglasja. Mislim, da se s tem pojasnjuje doslej nerešeno vprašanje njegovega nastanka. 2. Rezijanska ljudska glasba pojasnjuje tudi nastanek do-pentatonike na tem delu Evrope in mogoče tudi pri drugih slovanskih in neslovanskih narodih. Okrog 50 % vseh rezijanskih melodij se giblje v obsegu trikorda z veliko terco. Zelo pogosto je temu trikordu dodana kvarta pod toniko borduna, vendar samo na začetku kot predtakt in je zato zunaj strukture, ki jo smemo imeti za čisto trikordalno. J • • 86 - no - wa, (GNI M 25,521) 15 no -wa Ta trikord z veliko terco se kaže v bolj razvitih, očitno razvojno kasnejših primerih kot pyknon, jedro tetratonike, v kateri se začno takoj po privzemu novega tona — kvinte nad toniko borduna — kazati vse značilnosti akor-dične melodike »razloženega trizvoka«, kakršno poznamo iz drugih slovenskih pokrajin. *116 Poco rubato da ho ne, la- la- la, (GNI M 25 390) ta Ku - co Da hö - ra ta Ku-cö ra ri n ne, jo-li - li - le, da hö - ra ta Ku-cö -ri-ne. Zelo pomemben se mi zdi pojav, da se pri bolj razvitih čistih tetratonskih primerih začenja bordun — dotlej popolnoma ustaljen — pomikati tu in tam na sosednje tone, vendar le na tone trikorda oz. tetratonike. Tako imamo v Reziji podobno dvoglasje, kakor je prej omenjeno prekmursko pentatonsko, le da je v Reziji to starejši pojav. Še bolj razločno prehaja spodnji glas s stalnega borduna v tistih pentatonskih melodijah, ki se razvojno navezujejo na tetratoniko. J' * 88 (GNI M 25.513) | ki k n -Jf ■" - | j)-j ■■ J>| j ■ 1 Ji fj - tv J - JVi- J ^ w-frr- r rr Na ho - di hor Medtem ko so v \ številnejši pa tetra ziji pretežno penta J - 102 na ta Ca-nen, na ho - di hor na ta Ca-nen, večglasnem petju primeri pentatonike razmeroma redki, tonski, so enoglasne melodije pripovednih pesmi v Re-tonske. . . r~3 -1 r-’-L . _ -tp5 . Da li - pa mo - ja Wi - da ko bo te jvC h - n* - si '• - P°IGNIM 25528b) ■ -= J • - 96 ±-a, ,r ,, ta • ko ta 1 r- p J.! M J ■ J - pr — ve li - ta? 1 SLP 5/8 B) -f ^‘J -7 11 Lin - če-ca Tur - kin - če-ca, to bi - Ig Tür - ka kra - ja hči. Kot posebnost rezijanske glasbe naj s posebnim poudarkom navedem, kar je dokaj redek pojav v Evropi, namreč da je tudi instrumentalna glasba (v bordunskem dvoglasju violine-citire in malega kontrabasa na 3 strune-brunkule) ohranila čiste tetratonske in pentatonske primere, čeprav se je inštrumentalna glasba v Reziji kakor povsod drugod razvijala hitreje kakor vokalna. J- = 88 Ba-nb - ri - na, (GNI M 25 408) Ba-nb la ho-ra la - li - la,______________________la li li le, da ho - ra ta Ba-nb -ri -na. Tt—' r i— ——»-m-*—(**-- f1——-fH ■H.- . r „d -.i d t-T- _4 - f= 1 r " d 1 (GNI M 25.9161 Zadnji primer je melodija Ta-püstove, ki spada med plese pustnih šeg. V njej se pojavlja na koncu fraze lidijska kvarta, samo malo nižja od tem-perirane, zvišane kvarte. Lidijska kvarta je za inštrumentalno glasbo zelo značilna. Sprašujem se, ali ni mogoče ta pojav v zvezi z enim redkih primerov lidijskega FA-modusa, ki ga je zapisal Dravec v Prekmurju? Rezijanskih primerov, ki kažejo postopno prehajanje iz tetratonike in pentatonike v diatonske durovske melodije, tokrat ni mogoče obravnavati. Najbrž je podobno razvojno pot prešla vsa ljudska glasba na Slovenskem, da je dospela do današnjih oblik, v katerih prevladujejo durovske hepta-tonske melodije. Iz številnih ostankov čiste tetratonike in pentatonike po vsem Slovenskem lahko sklepamo, kako je nastal dur v tem delu Evrope. Zelo verjetno velja isto tudi za sosednje dežele. Do-tetratonika in pentatonika je dala v zvezi z bordunom trden tonalni temelj, toniko v pravem pomenu besede, in zgradbo, ki je zelo blizu durskemu značaju. Potem je bilo potrebno samo še z dvema poltonoma (pien-tonoma) preiti iz penta-tonske (petstopenjske) razdelitve oktave na heptatonsko oz. heptakordalno lestvico, se pravi v dursko. Kdaj in kje se je začel ta razvoj, je vprašanje, ki presega okvir tega referata. Vsekakor se je do-pentatonika, kakor jo poznamo v Sloveniji, ohranila mestoma po vsej Evropi. Da to ni samo stvar srednje in zahodne Evrope, dokazuje pojav enake pentatonike v Bolgariji in Makedoniji. V Bolgariji obstajajo popolnoma enake pentatonske melodije z enakimi tetratonizmi in pentatonizmi in tudi podoben prehod v dur. Tudi na štokavskem območju med Bolgarijo in Makedonijo na eni strani ter Slovenijo in kajkavsko Hrvaško na drugi strani, kjer prevladuje po-popolnoma drugačen glasbeni sistem, v bistvu diatonski ali celo kromatičen (nem. Engmelodik), se vendar poredkoma pojavljajo sledovi tetratonske, pentatonske pa celo trikordalne melodike z veliko terco ter sledovi durske melodike. Te, doslej nekako prezrte pojave bi bilo treba na omenjenih območjih raziskati in razložiti. Po mojem mnenju je to ena od nalog jugoslovanske etnomuzikologije. Pojasnila kratic pri notnih primerih: GNI M = zvočni posnetki arhiva Sekcije za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU Dev V = Oskar Dev, Koroške slovenske narodne pesmi. V. zv., Maribor 1926. SLP = Slovenske ljudske pesmi, 1. Ljubljana, Slovenska matica, 1970. Zusammenfassung DIE PENTATONIK ALS AUSGANGSPUNKT DER ENTWICKLUNG SLOWENISCHER VOLKSMUSIK Einführend erklärt der Verf., dass seine Abhandlung über die Pentatonik keine modische Übertreibung sei, sondern durch das neu entdeckte musikalische Material, aufgenommen im Tale Rezija (Val di Resia, Prov. Venezia Giulia), gerechtfertigt ist. 1. Es geht hier um die do-Pentatonik, um die Tonleiter gahdeg mit g als tonalem Zentrum. Entgegen der älteren Autoren, welche die Pentatonik als das älteste Tonsystem betrachteten, haben einige jüngere z. B. Brsiloiu und Wtora festgestellt, dass die Pentatonik selbst eine spätere Entwicklungsstufe darstellt. 2. Bisher galt in Slowenien nur Prekmurje als jenes Gebiet, wo die Pentatonik vorkommt. Nun zeigte sich, dass pentatonische Melodien in ganz Slowenien, vor allem in den Randgebieten, in den brauchgebundenen Liedern und in den Balladen zu finden sind. In einigen Melodien kommen hier und da Halbtöne (pien-ton) vor. Sehr wichtig sind charakteristische melodische Umkehrungen, genannt Pentatonismen bzw. Tetratonismen. Der Verf. gibt dafür einige Beispiele. Dreiklangmelodien galten unter den Musikern bislang als eine neuere, von der Barockmusik, also aus dem 18. Jh. stammende Erscheinung, in Slowenien als alpin, übernommen von den deutschen Nachbarn. Doch Wiora und Bräiloiu zeigten an Beispielen, dass die Dreiklangmelodik in der Tetratonik wurzelt. In Slowenien findet man sie sowohl in Rezija als auch in Kärnten und im zentralen Gebiet, unweit von Ljubljana. In Prekmurje gibt es einige Beispiele der la-Pentatonik, nach der Meinung des Verf. dem Einfluss der nahen ungarischen Volksmusik zuzuschreiben. 3. Die Pentatonik in Slowenien verbindet sich mit der Mehrstimmgkeit. In Prekmurje kommt im zweistimmigen Singen älterer Melodien noch ein charakteristisches Detail zum Vorschein, nämlich die Überschneidung der unteren Stimme mit der oberen, wofür das Volk eine eigene Bezeichnung hat. Die Beispiele in denen beide Halbtöne (der eine noch Leitton zugleich) erscheinen, zeigen, auf welche Weise die Pentatonik sich in die Dur-Diatonik entwickeln konnte. 4. Nun stellt sich der Verf. die Frage, ob die Zwei- und Mehrstimmigkeit den pentatonischen Melodien später hinzugefügt wurde, oder aber war die Pentatonik auf diesem Gebiet von Anfang an mit der Mehrstimmigkeit verbunden. Die Antwort kam ihm vom Material aus Rezija. Dort klingt sowohl die vokale als die instrumentale Volksmusik zweistimmig mit Bordun. Etwa 50fl/o aller Melodien bewegt sich im Rahmen der Trichords mit der grossen Terz. Wenn noch die Quint oberhalb der Tonik im Bordun hinzu kommt, so zeigen sich gleich alle Merkmale der Dreiklangmelodik, bekannt aus anderen Teilen Sloweniens. Auch die instrumentale Volksmusik in Rezija ist nur zweistimmig, ausgeführt vom Duo aus Geige und dreisaitigen Cello (statt des ursprünglichen Bassets). Ähnlich wie in einigen Melodien in Rezija die Pentatonik in die Dur-Diatonik übergegangen ist, müsste auch in anderen Gebieten die Dur-Melodik entstanden sein. Die Do-Pentatonik, wie man sie in Slowenien festgestellt hat, ist stellenweise auch in anderen Ländern Europas erhalten und zwar nicht nur im Westen, sondern auch im Osten (z. B. in Bulgarien und Mazedonien). Der Verf. sieht eine wichtige Aufgabe für die Ethnomusikologie gerade diese Phänomene zu erforschen. (Übersetzt von Z. Kumer) Julijan Strajnar Slovenska ljudska glasba Ce je kolikor toliko natančno ugotovljeno, kaj je glasba, pa je z opredelitvijo ljudska glasba nekaj težav. Ce obstaja ljudska glasba, potem obstaja tudi neljudska glasba. Kaj si etnomuzikologi predstavljamo pod pojmom ljudska glasba, je bilo že večkrat povedano, zapisano in objavljeno, zato tega zdaj ne bi ponavljal. Se bolj pogosto se zaplete, če dodamo besedo slovenska, torej slovenska ljudska glasba, kar naj bi pomenilo, da je to tipična ljudska glasba etnične skupine, ki ji pravimo Slovenci. Kaj označuje posamezne etnične skupine, kaj vse je vplivalo na oblikovanje narodnostne zavesti (identitete) posameznih skupin ljudi, je predmet različnih strok, med katerimi je najbrž etnologija na prvem mestu. Ali more biti ljudska glasba, poleg jezika, eden od pomembnejših kriterijev etničnega razlikovanja? Prepričan sem, da je prav ljudska glasba bržkone najtrdnejša vez (včasih celo edina), ki je v človeku globoko zasidrana, pa čeprav najpogosteje samo v podzavesti, ki nas spominja in opominja na naše poreklo, na naše korenine, iz katerih smo zrasli. Ce je to res, potem mora imeti ljudska glasba neke etnične skupine nekaj, kar jo od drugih razlikuje ali loči. Kateri so tisti glasbeni elementi, ki dajejo neki ljudski glasbi določeno identiteto? In ne samo to. Zakaj je sploh prišlo do različnih ljudsko-glasbenih sistemov, ki so si včasih lahko podobni — tudi med etničnimi skupinami, ki nikoli niso imele stikov — ali so ti zelo različni — tudi v okviru lastne etnične skupine ali sosednjih etničnih skupin, ki so živele ali še živijo v neposrednem stiku. Vsekakor je treba poudariti, da ljudska glasba ni nekaj statičnega, ni neka nespremenljiva stalnica. Ljudska glasba nastaja in se razvija po lastnih nepisanih zakonitostih odvisno od najrazličnejših pogojev v času njenega porajanja, izvajanja, širjenja, prevzemanja in preoblikovanja. Razumljivo je, da ti pogoji niso v vseh zgodovinskih obdobjih vedno enaki. Ljudska glasba je eno od izraznih sredstev njenih nosilcev, se pravi ljudi, ki živijo v določenem okolju in času. V njej se lahko pojavljajo posebnosti, značilne za določeno etnično skupino, kakor tudi prvine, ki so splošno človeške. Ena od bistvenih značilnosti ljudske glasbe je njena spontanost, pretežno podzavestna in improvizatorska dejavnost pri ustvarjanju in izvajanju. Slovenski etnomuzikolog dr. Valens Vodušek je v prispevku »O evropski etnomuzikologiji« (Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja 1, Ljubljana 1980) zapisal nekatere zelo zanimive ugotovitve, ki jih bom deloma povzel, posebno še zato, ker se v skoraj vseh bistvenih stvareh z njim popolnoma strinjam. Pravim povzel, ne pa dobesedno citiral. Enako kot on ugotavljam, da se ljudska glasba v glavnem izpoveduje v vokalni glasbi (petju), manj morda v instrumentalni, kar še posebno velja za nas. Godci-muzikanti so namreč praviloma bolj nadarjeni posamezniki, medtem ko je petje — se pravi vokalna glasba — dosegljivo kar najširšemu krogu pripadnikov neke etnične skupine, ki lahko aktivno sodeluje. Slovenci slovimo kot vneti in dobri pevci s kar »prirojenim« občutkom za večglasje (»Trije Slovenci — to je kvartet!«). Pri ljudskem večglasnem petju npr. v tistem hipu, ko pojemo z drugimi, že imamo tudi rezultat. Pri takem petju se individualno in hkrati kolektivno delo, to je petje, podreja individualni in kolektivni glasbeni predstavi o določeni pesmi. Vsak sodelujoči je tudi takoj »soodgovoren« za dobro ali slabo skupinsko delo — petje. To petje je praviloma petje glasbeno nešolanih pevk in pevcev, ki pojejo zase, ne za publiko (kot npr. pevski zbori). Tako petje je tudi povečini glasno. Navadno tisti, ki najbolje zna besedilo ali ki ima bolj razvito glasbeno žilico, začne pesem, drugi se mu pridružijo. Nikoli se pevci vnaprej ne porazdelijo po glasovih, vsakdo pač pritakne tisti glas, ki se mu v danem trenutku zdi najprimernejši. Pri ljudskem petju pride do izraza individualna sposobnost »pridjati« glasove tako, da bo pesem zvenela v večglasju — kolektivno, na Slovenskem navadno danes vsaj v triglasju, na nekaterih območjih pa tudi v 4—5-glasju (»na tretko«, »na četrtko« — Haloze, Koroška itd.). Praviloma tudi ne začno hkrati, niti se prej ne domenijo za intonacijo. Prevladuje veselje in uživanje v ubranem skupinskem petju, pri katerem je vsak pevec ali pevka soustvarjalec s precejšnjo svobodo, saj ni vezan na vnaprej določeno ritmično ali melodično linijo, nihče mu tudi ne predpisuje tempa, kdaj je treba vdihniti itn. Navzlic vsemu pa tako petje vendarle zveni ritmično in večglasno ubrano, čeprav pretežno v rubatu in ne v strogo enakomernem ritmičnem (giusto) gibanju melodije, saj se pevci podrejajo notranjemu občutku za skupinsko petje, ki je za nas Slovence tako značilno. Način petja je kajpak odvisen od krajevnih in pokrajinskih posebnosti, prevladuje pa, če uporabim ne preveč lepo skovanko, individualni kolektivizem (ali kolektivni individualizem). Pri tem je treba dodati, da taka skupinska aktivnost vzbuja najrazličnejša čustva, med katerimi niso na zadnjem mestu domoljubna — občutek pripadnosti določeni družbeni, krajevni in etnični skupnosti. Zato tudi ni presenetljivo, da je poleg jezika prav ljudska pesem (ljudska glasba) zaradi nekaterih vsebinskih in oblikovnih sestavin, pogojenih z geografskimi, sociološkimi, zgodovinskimi, jezikovnimi in drugimi značilnostmi, tista, ki v življenju posameznika ali širše družbene skupnosti pomeni posebno moč in vez, ki ohranja, spodbuja in krepi človekovo identiteto in tudi kolektivno narodnostno zavest. Znanstvena obdelava etnomuzikoloških pojavov upošteva in ugotavlja značilnosti glasbenega oblikovanja na lastnem etničnem ozemlju z morebitnimi razlikami med posameznimi območji — pogosto se taka območja lepo ujemajo z narečnimi območji, ugotavlja tudi možne vplive ali podobnosti pri sosednjih in oddaljenejših etničnih skupinah. Skoraj pri vseh etničnih skupinah obstajajo območja (ali so bila), ki so bila ali so še etnično precej pomešana. Slovenci pa že dolga stoletja živimo na prepihu in stiku z različnimi kulturnimi sistemi. Na takih območjih etnomuzikologija skuša ugotavljati posamezne plasti, ki pripadajo (ali so pripadale) tej ali oni etnični kulturi. S podrobno analizo strukturnih elementov, ki sestavljajo ljudsko glasbo, moremo ugotoviti stopnjo podobnosti med posameznimi melodičnimi tipi, ki jih lahko potem razvrščamo v večje melodične skupine-družine (kot pri botaniki ipr.). Pogosto je tudi mogoče ugotoviti pripadnost melodij določenim zgodovinskim stilnim plastem (datacija). Nekatere ljudsko glasbene pojave starejših plasti spoznamo npr. tudi po posebni vrsti melodike: ali gre za napev na samo treh tonih ali za napev z večjim obsegom. Pomemben je tudi značaj in odnos med intervali itd. Analiza more tudi opozoriti na razlike v posameznih pokrajinah iste etnične skupine ali na razlike med različnimi etničnimi skupinami. Pomembna je tudi statistična pogostost nekaterih glasbenih pojavov v določenem okolju in času. Pri nas se je takim problemom posvečal zlasti Valens Vodušek, ki je ugotovil tudi pomembno zakonitost o visoki korelaciji med metroritmično strukturo verza in ritmično ter melodično strukturo napeva. Določen tip verza v pesmi more imeti več modelov glasbene ritmizacije, melodije posameznega ritmičnega modela pa pripadajo v visokem odstotku eni melodični skupini s številnimi enakimi strukturnimi elementi ali včasih samo enemu melodičnemu tipu. Ugotovil je tudi, da to pravilo ne velja le v okviru posamezne etnične glasbene kulture, marveč v nekaterih primerih celo v interetničnem okviru med seboj geografsko zelo oddaljenih skupin ljudi. Pomembna je tudi ugotovitev, da ima vsaka etnična skupina samosvojo izbiro verznih tipov in njihovih kitičnih oblik v pesmih. Čeprav je res, da so nekateri skupni pri več kulturah, pa je zelo pomembna razlika v pogostnosti pojavljanja, tudi v različnih obdobjih, v funkciji pesmi, v katerih ti nastopajo. Pogostost določenih verznih tipov in glasbenih elementov v etničnih kulturah je odvisna seveda tudi od najrazličnejših pogojev (zgodovinskih, časovnih, jezikovnih itd.). Primerjava metroritmične strukture verza in strukture kitice ter glasbenih značilnosti pripadajočih melodij omogoča relativno dobro datacijo posameznih pojavov, posebno še, če moremo lastno gradivo primerjati z ustreznim gradivom drugih etničnih skupin. Ob tem seveda ne smemo zanemarjati tudi stila petja, načinov večglasja, razporeditve in funkcije posameznih glasov ipd. Upoštevati moramo kajpak tudi način izražanja v ljudskem pesniškem izročilu lastne etnične skupine z načinom izražanja drugih etničnih skupin (npr. prispodobe, ukrasne pridevke itd: zlato sonce, rdeče sonce, rumeno Šonce, bela cesta itd.). Zelo zanimivo dejstvo je, da se veliko število ljudskih pesmi na Slovenskem ravna po 3/4 + 2/4 taktu (sestavljeni taktovni način), da je zelo veliko število pesmi, v katerih prevladuje 5/8 ritem (četrtinka — osminka — četr-tinka) — torej petdelnost. Za zgled naj navedem nekaj primerov: J J .J. J i J J_ l J Se - stn' - ca gor vsta - ni na pa šo boš šla... J iJ ^ J i J J i J J Le - pa si. le - pa si ro - ža Ma — ri — jo 3+2 4 4 j i j j /31 j~3 i j j «n i j Sto - ji sto - j! tam Be-li grad,za gra-dom te - če rdeča kri... s~n ij j n i n n,j j ji ,j Ma- ri - ja gre z Go - renjske - ga, Ma - ri - ja gre z Go - renjske - ga... m|j "j /i i j-j |j j /3 ,j Ta ci - ti - ra Ka - fö-la - va, ta ci - ti — ra Ka — fo-la - va... Zanimivo je, da najdemo pesmi v 3/4 + 2/4 taktu še na nekaterih območjih v Franciji, ne zasledimo ga pa pri drugih slovanskih in neslovanskih narodih: m |j j «ra, j~3 j~3 j ji,j A - dam cst no - tre pdre ä toüs nesommesnous pas cou - sins, cou -sms... V rezijanski instrumentalni glasbi ta ritmična oblika celo prevladuje. To potrjujejo številne transkripcije in dokazuje način lokovanja pri igranju na citiro (= violino), ki je praviloma tak: V n v J vnvnynv n V n v n m iJ j n i "n ji ,3 j n ,j Mnogi zapisi in terenska opazovanja kažejo, da se c i t i r ä v c i (godci) dosledno držijo tega načina lokovanja in tudi s tem podzavestno označujejo težke dobe (mesto naglasa), včasih z zelo domiselnim načinom lokovanja. Pritrkavanje je tudi posebna ljudska glasbena umetnost, ki je značilna za slovensko etnično ozemlje. Pritrkavanje je pesem zvonov, ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlivajo v melodijo. Bistvena razlika med slovenskim pritrkavanjem (izrazov za ta pojav je zelo veliko) ter igro zvonov (Glockenspiel, carillon itd.) zunaj našega etničnega ozemlja je v tem, da naši pritrkovalci — praviloma po eden za vsak zvon — izvabljajo iz zvonov ubrane melodije z neposrednim udarjanjem s kembljem na zvon, ponekod dodatno še z udarci z lesenimi kladivi. Zelo pomembno je tudi to, da gre za skupinsko muziciranje in da pri tem uporabljajo zvonove, ki so v zvoniku namenjeni predvsem za navadno zvonjenje. Drugod, npr. v severni Italiji, v Švici, Franciji itd., pa en sam človek igra s pomočjo najrazličnejših mehanizmov (največkrat s klaviaturo) na zvonove, ki so obešeni in uglašeni nalašč za to in je njih število lahko zelo veliko. Na Slovenskem so pritrkovalci pravi ljudski umetniki, drugod pa poklicni ali polpoklicni glasbeniki-zvonarji, ki izvajajo najrazličnejše priredbe drugih skladb ali tudi izvirne, zložene nalašč za igro zvonov. Zanimivo je, da se sestavljeni taktovni načini (omenil sem že 3/4 + 2/4) pojavljajo celo v nekaterih pritrkovalskih melodijah, kar smemo upravičeno šteti za dodatno slovensko posebnost. Za zgled naj navedem primer: 4+3 J ■ 134 ifj 1 J t |J J J II; «1 -J—J J l-J J J '|J J J J | * > ’ t7 p' t t g1 II 2-----2---12 -2-2-1- ||:3-t2-l3-l2-‘-l3-L3-13-il4-l3-l4-l3-1-| 9» , J J J u J , J ! (_ i II 4— 4— 4 — lä— 4 — 2— 4 — |s — 2 — 2 — :ll r\ 3-2 Poleg tega pa gre pri pritrkavanju tudi za presentljivo podobnost z večglasnim načinom petja. Ta podobnost seveda ni v zvočnosti, izrazu, namenu in zmožnostih glasbenega izražanja z zvonovi, pač pa v tem, da gre tu tudi za »individualni kolektivizem«: en zvon začne (primerjam s tistim, ki npr. pri petju poje naprej), ostali se mu po »uvodu« pridružijo. Vsak pa ima samostojno — individualno — ritmično in melodično funkcijo, lahko se med seboj tudi zamenjajo (podobno je prevzemanje in križanje glasov pri večglasnem petju), toda šele skupaj — kolektivno — pritrkavanje zaživi. Zakaj se v ljudski glasbi pojavljajo nekatere posebnosti, ki so značilne za neko etnično skupino? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Posebno še zato, ker je še vedno malo verodostojnih zvočnih zapisov, posebno še z drugih etničnih območij. Zanesljiva primerjava različnih ljudsko glasbenih sistemov je še vedno otežkočena. Za prejšnja obdobja, recimo pred najdbo zvočno-snemalnih aparatov, se etnomuzikologija lahko opira le na posamezne, zelo redke notne zapise in na dokaj nezanesljive (sicer nekoliko številčnejše) zapise besedil ljudskih pesmi ter opise glasbil in inštrumentalne glasbe. Ne vemo, kakšne in katere glasbene oblike so predniki Slovencev poznali ali prinesli s seboj iz pradomovine, ko so se naselili na tem koščku zemlje. Gotovo je, da so morali razlikovati med navadnim govorom in petjem, saj so npr. izrazi za pesem, peti, petje še danes skupni vsem Sl. 1: Pritrkovalci. Komenda I960. Pritrkavanje. Boršt pri Trstu. slovanskim jezikom. Verjetno so poznali tudi ples, glasbila in instrumentalno glasbo. Toda na tem ozemlju so pred njimi živeli pripadniki drugih ljudstev, ki so bržkone tudi imeli svoje oblike ljudske glasbene kulture. Novodošli kolonizatorji so se najbrž kdaj tudi seznanili s temi kulturami, morda tudi kaj prevzeli ali posvojili in preoblikovali. Prevzemanje glasbenih oblik oziroma posameznih sestavin: npr. ritem, način petja, glasbila itd., je mogoč takrat, kadar prevzeto ni preveč tuje lastni, podzavestni glasbeni predstavi. Tako je še danes v Reziji nemogoče spremljati ples s harmoniko ali drugimi glasbili. Za njih je edina glasbena spremljava plesa mogoča z violino (= rez. citira) in malim basom ali violončelom (= bünkula). Omenil sem že, da se sestavljeni taktovni načini in s tem v zvezi seveda tudi značilni ritmični tok glasbe in besedila zelo pogosto pojavljajo v slovenskem ljudskem glasbenem izročilu (v rezijanski ljudski glasbi pa celo prevladuje), ne poznajo pa jih drugi slovanski narodi. Verjetno so predniki Slovencev ob naselitvi naleteli na tako ritmično obliko pri neslovenskih staroselcih. Da so to lahko prevzeli, omogoča npr. posebnost slovenskega jezika: premakljivi besedni naglas — s tem v zvezi tudi anakruza — kar drugi slovanski jeziki v metriki ljudskih pesmi ne poznajo. Nekatere druge glasbene posebnosti so se na Slovenskem ohranile do danes, npr.: dvoglasno petje z bordunom v spodnjem glasu (v Reziji); ozek obseg v napevih (vsega 3 tone: g — a — h); nevtralna terca, ki ni niti velika — durova — niti mala — molova (posebno v Reziji) itd. Nekatere posebnosti so včasih in ponekod prikrite, komaj spoznavne, včasih pa, posebno pri obrednih in pripovednih pesmih, prevladujejo. Vse te značilnosti so za etnomuzikološko znanost izrednega pomena, posebno še, ker jih je na Slovenskem pogosto mogoče zaslediti, v Reziji pa medsebojno povezane še celo v živi obliki in rabi. Zato se mi zdi verjetna domneva Valensa Voduška o genetični zvezi teh posebnosti z neslovenskim starejšim substratom: »Ta substrat bi bilo možno razlagati kot keltski glede na areal današnje razširjenosti oziroma izoliranih reliktov tega ritma in melodij v Evropi. Kolikor lahko danes sklepamo o starejših plasteh v glasbi evropskih ljudstev po nekih primitivno-arhaičnih tonskih in tonalnih sistemih, bi se tonalni sistem starinske tetratonike (tj. melodije na treh tonih), ki je pustila dosti sledov v raziskovanih francoskih, rezijanskih in drugih slovenskih pesmi, ujemal s tako domnevo substrata v časovnem pogledu.« (V. Vodušek, Über den Ursprung eines charakteristischen slowenischen Volksrhythmus, Alpes orientales 5, Ljubljana 1969.) Podrobnejša etnomuzikološka analiza in primerjava vseh glasbenih pojavov v slovenski ljudski glasbi ter primerjava le-teh z ljudsko-glasbenimi pojavi drugih etničnih skupin (čeprav ustreznega gradiva ni prav veliko) je zelo mikavna in bi bila potrebna. Taka čisto etnomuzikološka obravnava z ustreznim strokovnim izrazoslovjem pa zahteva več prostora in bolj sodi v muzikološko publikacijo. Dela slovenskim etnomuzikologom zagotovo ne bo kmalu zmanjkalo, saj je še veliko, preveliko neznank in dvomov. Še tesnejše sodelovanje z drugimi panogami znanosti (etnologija, jezikoslovje, psihologija itd.) pa bo pomagalo odkrivati in bolje razumeti ta čudoviti svet glasbe, ki mu upravičeno rečemo slovenska ljudska glasba. Riassunto LA MUSIČA POPOLARE SLOVENA La mušica popolare k senza dubbio una qualitä culturale caratteristica d'un gruppo di persone, d’un gruppo etnico; accanto alia lingua, essa rappresenta il mezzo piü caratteristico di illustrazione e di definizione dell’identitä nazionale. Essa riflette i tratti caratterizzanti ma anche gli elementi sostanziali della natura umana. Ad ogni modo, la mušica popolare non ä invariabile, la sua forza con-siste anche in questa capacitä di cambiamento, d’adattamento e di formazione secondo leggi proprie, non scritte, mentre invece dipende dalle condizioni nelle quali £ nata e si š transformata. L’elaborazione scientifica dei fenomeni etnomusicologici deve tener conto, e stabilire i tratti caratterizzanti della forma musicale presso un gruppo etnico determinato, le possibili differenze fra le regioni rispetive, le influenze straniere e le somiglianze di espressione musicale dei gruppi etnici vicini o piü lontani. Deve anche spiegare la ragione di queste differenze o somiglianze, Questo non e facile, dato che in tutte le nazioni ci sono delle zone che erano, o sono tuttora, delle aree miste. Per tutte queste aree, l’etnomusicologia deve stabilire la statti-grafia propt'ia (o che era propria) ad uno o all’altro gruppo etnico. La formazione della musica popolare si & svotla (e si sta svolgendo) secondo la sensibilitä musicale ed estetica, e secondo le rappresentazioni che ne aveva un gruppo di persone, e non solo secondo la sensibilitä di un unico rappresentante di un gruppo etnico. Dunque, la formazione di singoli elementi strutturali e la loro fusione in una melodia deve adeguarsi all’idea della musica, al pensiero musicale, individuale e colletivo, conscio o inconscio, altrimenti la colletivitä, la comunitä di un gruppo etnico non l’avrebbe accettata. La musica popolare non fu mai (e non £ tuttora) una costante fissa; cam-biava e si adattava — sotto l’influsso di varie condizioni di nascita, creazione, diffusione, esecuzione e trasmissione — alle forme culturali esistenti in un’area e in un tempo concreti. L’accettazione di forme musicali o di loro singoli elementi, (il ritmo, lo stile del canto, gli strumenti ecc.), diviente tuttavia possibile dal momento che il fenomeno mutuato non e troppo estraneo al pensiero musicale mutuante. Osserverö, a questo proposito, la frequenza, per esempio, della misura 3/4 + 2/4 sul territorio etnico slovcno, nella musica popolare resiana e addirittura prevalente, mentre presso gli altri popoli slavi non esiste. La spiega-zione possibile sarebbe dunque che, nel periodo della colonizzazione, gli antenati degli attuali sloveni abbiano mutuato questa forma ritmica da popoli non-slavi. L’adozione di questo fenomeno sarebbe facilitata da alcune particolaritä della lingua slovena, come l’accento mobile del verso — e, in questo caso, anche l’ana-crusi — ehe la metrica delle poesie popolari di altri popoli slavi non conosce. £ molto verosimile anche l’ipotesi di Valens Vodušek sulla connessione genetica di questo ritmo col sostrato non-slavo, piti antico: »Si potrebbe spiegare questo sostrato come sostrato celtico, tenendo conto dell’area di estensione odierna di questo ritmo e di queste melodie in Europa, e del casi di relitti isolati. Per quanto sia possibile oggi giungere a conclusioni certe sui tratti piü antichi della musica dei popoli europei basandosi su alcuni sistemi tonici e tonali primitivi e arcaici, il sistema tonale di tetratonica antica, che ha lasciato molte tracce nei canti francesi, resiani e sloveni da me analizzati, potrebbe concordare, per quanto riguarda l’epoca, con queste ipotesi di sostrato.« II campo delle ricerche etnomusicologiche k molto largo e complesso. Esso comporta ancora moltissime »macchie bianche« per le singole culture etniche, per non dire del lavoro interetnico comparativo. Mirko Ramovš Mazurka kot slovenski ljudski ples Na priljubljenost nekega plesa vplivajo njegova oblika in melodija, skladnost ritma in gibov, predvsem pa drugačnost od doslej znanega. Včasih postane nek ples popularen tudi iz drugih vzrokov, na primer zaradi političnih dogodkov, kot se je to zgodilo z mazurko. Revolucionarnemu vrenju v Franciji leta 1830 so sledila podobna gibanja po Evropi. Za svojo neodvisnost so se bojevali tudi Poljaki, toda varšavska vstaja je bila grobo zadušena. Številni mladi Poljaki so morali bežati, glavno zatočišče poljskih ubežnikov je postal Pariz. Po pariških salonih je vzplamtelo navdušenje nad vsem, kar je bilo poljsko, na plesnih zabavah je postala osrednji ples mazurka, ki so jo v Pariz prinesli poljski emigranti.1 Od tod se je hitro razširila na evropska meščanska plesišča. Mazurka pa ni bila samo modni ples, pri svobodoljubnem meščanstvu je bila hkrati znamenje solidarnosti s poljskim narodom in tudi protesta proti absolutističnemu režimu v lastni deželi. Mazurka izvira iz plesa Mazur ali Mazurek, ki je dobil ime po svoji domovini Mazuriji, vojvodstvu na severovzhodnem delu Poljske. Prvotni ljudski ples se je.že v 1. pol. 17. stol. preselil na plemiška in kasneje meščanska plesišča ter postal neke vrste kvadrilja, pri kateri so pari korake in figure poljubno izbirali, nikoli pa izpustili značilnih poskokov na celem stopalu in plesalčevih udarcev s petami. Ko se je ples začel širiti zunaj Poljske, je dobil zmerno stilizirano obliko in na Nemškem ime Mazurka. Tak je sredi 19. stol. preplavil Evropo. V aristokratskem okolju so obdržali zapletene korake s poskoki in udarci s petami, medtem ko so na meščanskih plesiščih koraki postali preprostejši.2 Razvili sta se še dve podvrsti mazurke, in sicer 1 A. Goldschmidt, Handbuch des deutschen Volkstanzes, Berlin 1970, str. 201—202. 2 O. Schneider, Tanzlexikon, Wien 1985, str. 337; K. H o r a k , Die Mazurka als österreichischer Volkstanz. — Tanz und Brauch, Klagenfurt 1959, str. 95—115. leta 1848 Polka Mazurka, ki je združevala značilni mazurkin poskočni korak s trikorakom polke, okoli leta 1860 pa Varsovienne, v kateri se je osamosvo-jila zaključna figura mazurke.3 Mazurka z obema podvrstama je bila modni ples le kratek čas, v poenostavljeni obliki pa se je razširila na podeželje in se dalje razvijala v različne variante ter se ohranila skoraj do danes. V nemško govorečih deželah, zlasti v Avstriji, se je prvotna mazurka bistveno spremenila, nanjo so vplivali drugi plesi, posebno Ländler, ki ji je po tridobnem ritmu in značaju soroden. Lahko so na Ländlerjevo melodijo plesali mazurko ali Ländler na mazurkino melodijo, prišlo pa je tudi do mešanja plesnih elementov obeh. Osnovni mazurkin plesni motiv sta sestavljala korak z levo (desno) nogo in nato poskok z desno (levo) nogo v ritmu J J J I J J J Ta motiv so pogosto preoblikovali tako, da so poskok zamenjali s prikorakom. Isti motiv so lahko plesali ves čas, kolikor je trajala melodija, ali pa so ga izmenjavali z enakomernimi šestimi koraki 1 d d | 1 d d | 1 d d | d 1 d. Pri najpreprostejši varianti so se vrteli po krogu z enakomernimi, nekoliko klecajočimi koraki. Preoblikovanje je doživela tudi ma-zurkina podvrsta Varsovienne, ohranila pa je svoj značilni plesni motiv, ki se je izjemno skladal z njeno glasbeno podobo: v okviru ritmičnega obrazca J J J I J se je par v prvem taktu na mestu v treh korakih zavrtel za pol obrata in nato v naslednjem taktu miroval.4 Tako preoblikovano mazurko in njeno podvrsto Varsovienne smo dobili tudi Slovenci. Prinesli so jo kot večino drugih plesov rokodelci »frentarji«, ki so si služili kruh po različnih avstrijskih deželah, dalje vojaki in tuji priseljenci pa godčevske skupine.5 Domače so namreč hodile igrat tudi v sosedne dežele (bovška muzika, bohinjska muzika), tuje so prihajale k nam, npr. Čehi.6 Kdaj so prinesli mazurko, ni mogoče natančno ugotoviti, ker imamo malo podatkov. Domnevamo, da so jo na Slovenskem plesali že sredi druge polovice prejšnjega stoletja, kajti Franc Kramar je leta 1914 zapisal tri melodije mazurke v Mateni pri Igu in na koncu zapisa dodal opombo, da mu je melodijo pel oče Anton Kramar, ki je ta ples slišal igrati »na Cajzlovi svatbi na Jezeru pred približno 57 leti«, kar dopušča našo domnevo o starosti mazurke na Slovenskem.7 Karel Strekelj je v 2. knjigi zbirke »Slovenske narodne pesmi« med poskočnicami objavil tudi take, katerih rima kaže, da jih niso peli ob štajerišu, ampak kot parafraze ne melodijo mrzulina, ki je varianta mazurkine podvrste Varsovienne.8 To pomeni, da je moral biti mrzulin v začetku tega stoletja že dolgo usidran v plesnem repertoarju slovenskega podeželja. Naj navedemo primer št. 3211 iz Kobarida:® Le pridi, le pridi, sem sama doma, ni očka, ni mamke, saj bova sama. Če prideš le sam, te prav rada imam; če pride vas več, ne maram prav neč. 3 K. Horak, n. d., str. 101—102. 4 K. Horak, n. d.; A. G o 1 d s c h m i d t, n. d., str. 198—209. 5 M. Ramovš, Plesat me pelji, Ljubljana 1980, str. 22—23. 6 M. Ramovš, Sedem korakov. — Traditiones, 15, 1986, str. 202. 7 Arhiv Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dalje SGN. — OSNP, št. 11 132, 11 133, 11 159. 8 K. Strekelj, Slovenske narodne pesmi, 2, Ljubljana 1900—1903, št. 3209—3216, 3221, 3649. 9 K. S t r e k e 1 j, n. d., str. 694—695. Štrekelj je parafrazi objavil kot dve štirivrstičnici, misleč, da gre za poskočnici, v resnici pa je to šestvrstična parafraza mrzulina: Le pridi, le pridi, sem sama doma, ni očka, ni mamke, saj bova sama! Ce prideš le sam, te prav rada imam; če pride vas več, ne maram prav neč. Prve zanesljive podatke o mazurki ter njene zapise smo dobili šele po drugi svetovni vojni, ko se je začelo sistematično zbiranje ljudskih plesov.10 To gradivo nam omogoča ugotoviti, koliko so se privzete variante mazurke in njene podvrste Varsovienne razvijale naprej, koliko so Slovenci sooblikovali njihovo podobo, kakršna se nam je ohranila do časov, ko je bila dokumentirana. In prav analizi te podobe je posvečen naš prispevek. MAZURKA V arhivu Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se nahaja 16 popolnih zapisov (melodije in plesnih gibov) mazurke, za 9 primerov so samo melodije, medtem ko iz 49 krajev obstajajo le podatki. Zapisi in podatki dokazujejo, da so mazurko plesali ali jo vsaj poznali povsod po Slovenskem, razen v Reziji. Podatkov tudi nimamo iz Bele krajine, kar pa še ne pomeni, da je tam niso plesali. Glede na to, da raziskave niso potekale enakomerno po vsem slovenskem narodnostnem ozemlju, je slika razširjenosti nepopolna. : ' °° oo O« oo • popoln zapi: o podatki 10 Gradivo se nahaja v arhivu SGN. Večinoma ga je zbrala M. Šuštar, deloma R. Hrovatin, I. Otrin in M. Ramovš. Kljub temu se kaže, da je bila glede na dane podatke najbolj razširjena na zahodnem delu etnične Slovenije, manj v osrednjem in na vzhodnem. Večinoma je ohranila prvotno ime (Prim., Notr., Dol., Gor.), ki je tu in tam narečno obarvano kot mazurka, mezurka ali manzurka (Trenta), mazorka in mazor (Dol.), mazurka (Goriška Brda), mazurka (Dol.). Zelo pogosto se pojavlja ime mazolka (Gor., Dol., Prim.) ali mazulka (Prim.). Tudi to ime je bilo hkrati s plesom prinešeno iz Avstrije. Iz Trente imamo podatek, da so plesali polko mazurko, vendar manjka opis. V Dekanih so mazurki rekli cotič, v okolici Kobarida je bilo znano ime čimalca. V Pleteršnikovem slovarju najdemo za čimiti razlago: obotavljati se, cincati.11 Ime čimalca torej ustreza koreološki podobi mazurke, ki je bila nekoliko počasen, cincajoč ples. Melodija mazurke se je vedno gibala v 3/4 taktu in v zmernem tempu. Za prvotno mazurko je bil značilen poudarek na drugi taktni dobi,12 kar je dalo plesu posebno draž in značaj eksotičnosti, zaradi česar je postala tako priljubljena: U j. ^ij-3 jnj. j>|j J To posebnost je v poenostavljenih variantah večinoma ohranila, razen v primerih, ko je prišlo do mešanja z Ländlerjem. Podobno značilnost opažamo tudi pri slovenskih variantah, saj so najpogosteje poudarek na drugi dobi ohranile v posameznih melodičnih delih, nekatere pa so se v ritmu izenačile s štajerišem, ki je samo drugo ime za Ländler. Zg. Korena Zaga J J J i J J 1 J J J J i ii Kostel J J J j i J J J\ j J j j j ii Kranjska gora J J J J i n j i J J j j j ^ii Tinjska gora i~3J. J\ J J. J\ JI J J J i II Škofije J J J j i JI J h JT3J j J II Boh. Bistrica J J J j i J JI J 1 J J j j JJJ II Nemilje J n i J J J 1 j JJJJ II Zanimivo je, kako se je mazurka oblikovala na Slovenskem in kakšna se je zdela informatorjem. Največ je podatkov, v katerih informatorji mazurko primerjajo z valčkom in navajajo, da so jo plesali z drobnejšimi, enakomerno poudarjenimi in nekoliko klecajočimi koraki. Nekateri informatorji 11 M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, 1, A—O, Ljubljana 1894, str. 104. 12 F. M. Böhme, Geschichte des Tanzes in Deutschland, 1, Leipzig 1886, str. 223. jo sploh izenačujejo z valčkom. Drugi jo primerjajo s štajerišem, a zraven opozarjajo na njene stilne posebnosti, češ »da se pri mazurki potresa«. Popolni zapisi pa vendarle dokazujejo, da je bila mazurka sprva figuralno bogatejša, saj se na njihovi podlagi odkrivajo naslednje variantne skupine: 1. Ples je ponavljanje dvotaktnega motiva, ki ga sestavlja šest enakomerno poudarjenih korakov v ritmu J J J | J J J in se na koncu melodičnega, navadno 8-taktnega dela vedno zaključuje s poudarjenim korakom. Pari so plesali, vrteč se po krogu naprej v desno ali levo, koraki so bili kratki, nekoliko klecajoči, plesalci so nekako stopicali in ponekod potresa-vali s telesom. Zaradi drobnih korakov so mazurki na Notranjskem rekli tudi droblanček, tako kot potreseni polki.13 Te variante mazurke so bile preproste, zato tudi najbolj razširjene in so se najdlje ohranile. Niso pa samo slovenske, saj enake oblike navajajo tudi nemški viri.14 2. Plesali so podobno kot pri 1. skupini, le da se plesalci niso vrteli, ampak so se pomikali po krogu naprej in nazaj ali proti središču kroga in nazaj. Korak je bil ponekod enak kot pri valčku. Take variante so bile zapisane v Podjuni (Blato) in Mežiški dolini (Strojna, Zelenbreg) na Koroškem, v okolici Trsta (Boljunec) in Istri (Loka pri Bezovici) ter na Pohorju (Tinjska gora). 3. Ples je bil podoben štajerišu, le da so bili koraki mazurkini kot pri 1. skupini. Pojavljale so se sledeče figure: a) pari so plesali spredaj prekrižanih rok po krogu naprej in nazaj; 13 Podatki v arhivu SGN. 14 A. G o 1 d s c h m i d t, n. d., str. 200. b) pari so se v enaki drži vrteli na mestu v desno in levo; c) pari so se hkrati previjali pod dvignjenimi sklenjenimi rokami; č) plesalka se je vrtela na mestu, držeč se za plesalčevo roko, dvignjeno nad njeno glavo. 4. Plesni motiv je vseboval delno poenostavljen mazurkin korak s poskokom, kakor se je oblikoval na Nemškem in bil nato prinesen na Slovensko. Pojavljal se je v dveh variantah: a) koraku z desno (levo) nogo je sledil poskok z levo (desno) nogo: d 1 1 j d 1 1. V Dekanih so ta motiv stalno ponavljali ali pa so v vsakem 4. taktu plesalci namesto poskoka napravili poudarjen prikorak; b) koraku z desno (levo) nogo sta sledila poskoka na isti nogi: d d d | 1 1 1. Ta motiv se je v variantah iz Kokrice in Tržiča na Gorenjskem ves čas ponavljal na 2. del melodije, medtem ko so v 1. delu pari z mazurki-nimi koraki, opisanimi v 1. skupini, plesali po krogu naprej in se vmes tudi zavrteli. 5. V tej variantni skupini je poskok, ki ga poznamo iz variante v Dekanih, nadomestil prikorak. Tako poenostavitev so poznale tudi nemške variante15 in smo ga verjetno dobili od tam. Motiv se je izmenoma ponavljal s šestkoračnim obratom v navadnih mazurkinih korakih kot pri 1. skupini, kar je bilo značilno za variante iz Nemilj, Lajš, Gorice, Lancove vasi in Zg. Korene. Lahko pa so ga plesali samo v 1. delu, v 2. delu so se vrteli s koraki, značilnimi za 1. skupino. 15 A. G ol d s c h m i d t, n. d.; K. Horak, n. d. 6. Obstaja samo ena varianta, ki so jo plesali v Javorjah v Poljanski dolini na Gorenjskem. V 1. delu se je ves čas ponavljal dvotaktni motiv, ki je obsegal polobrat v 4 korakih, od katerih je bil četrti poudarjen, 2. del pa je bil soroden štajerišu in je vseboval le vrtenje para na mestu v desno in levo. Ta varianta je po svoji koreografski zgradbi bliže podvrsti Varso-vienne kot pravi mazurki. Prvotni poskočni motiv mazurke se je na Slovenskem redko pojavil in ohranil. Mazurko smo Slovenci dobili večinoma že poenostavljeno in jo spreminjali le toliko, kolikor smo jo povezovali z elementi drugih plesov, zlasti s štajerišem. Pri tem se je razvijal podoben proces medsebojnega vplivanja kot v drugih deželah. Kljub poenostavljenosti pa na Slovenskem variante prave mazurke vsebujejo več samosvojih potez kot pa variante njene podvrste Varsovinne. Melodična in ritmična struktura mazurke je namreč omogočala plesalcem več svobode v izbiri korakov in figur. Varsovienne pa je imela trdno zgradbo, ki ni dopuščala odstopanj. VARSOVIENNE Varsovienne se je podobno kot mazurka v nemško govoreče dežele razširila iz Pariza v drugi pol. 19. stol.10 Potem ko je prenehala biti modni ples, je še dolgo živela na podeželju. Njene številne variante so se ohranile do danes. Varsovienne je razpoznavna po značilnem, ponavljajočem se ritmičnem obrazcu J J J | J in izjemnem ujemanju glasbe in gibov. Kot primer melodije Varsovienne je F. M. Böhme leta 1886 v knjigi »Geschichte des Tanzes in Deutschland« objavil naslednjo:17 16 A. G o 1 d s c h m i d t, n. d., str. 208. 17 F. M. B ö h m e , n. d., 2, str. 165—166. VARSOVIENHE J - 120 ■$iiLjiJ j J +ii—j t ij- ^ Fine D.C.al Fine Vse variante Varsovienne so v melodiji in ritmu sorodne navedeni, le da je vrstni red obeh delov, ki se navadno ponavljata, lahko zamenjan. Varsovienne poznajo na Nemškem pod različnimi imeni, npr. Varsovienne, Warschauer, Massiner, Masseljänner ali Berliner Stillstand,18 v Avstriji pa jih najdemo kot Stockenboi, Stockenboier Zweischritt, Wiener Walzer ali celo Mazalin,19 Nemškim in avstrijskim variantam so sorodne tudi slovenske in nam očitno kažejo, od kod so prišle k nam. Glede na melodično in plesno podobo jih delimo v tri tipe: 1. Mašarjanka ali Samarjanka, 2. Mrzulin in 3. Malender. 1. Mašarjanka Ta tip je na Slovenskem znan samo na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju ter je najbližji izvirni Varsovienne. Ime mašarjanka verjetno izhaja iz nemškega Masseljänner, ki je na Slovenskem dobil ime maseljanka, iz česar je nastala mašaljanka in končno maršaljanka. Zadnji dve imeni sta znani na Murskem polju.20 Maršaljanko so dalje preimenovali v mašarjanko, mašerjanko ali mašerjejnko,21 v Prekmurju in vzhodnem delu Slovenskih goric pa se je spremenila v šamarjanko,22 Kot primer melodije navajamo dve varianti, prvo iz Paričjaka pri Kapeli in drugo iz okolice Ljutomera. Sorodnost obeh je očitna, le da je dvodelna zgradba AB v drugem primeru zamenjana v BA. Taka zamenjava je bila pogosta pri mašarjankah na vzhodnem Štajerskem, čeprav so prevladovale variante z zaporedjem AB. Zanimivo je, da imajo prekmurske variante (šamarjanke) vedno le zgradbo BA. Podobno velja tudi za koreografsko strukturo, ki se je popolnoma ujemala z glasbeno. Na melodični del A v ritmu J J J | J ali JV|J se je par navadno v 1. taktu zavrtel v treh korakih za pol obrata v desno ali levo, nato pa na polovinko ali četrtinko 2. takta napravil z neobteženo nogo potrk ali ga le nakazal. V nekaterih variantah pa se je s prsti neobtežene noge dotaknil tal bočno od obtežene noge. Na melodični del B so plesali z bočnimi koraki s prikorakom v levo in desno ali s koraki naprej, tudi valček, često so del B v sredini in na koncu zaključili v ritmu J J J I J kot v delu A. 18 A. Goldschmidt, n. d., str. 205. 18 S. H o r a k , n. d. 20 Podatki v arhivu SGN. !l Podatki v arhivu SGN. 22 Podatki v arhivu SGN. MARŠALJEJNKA Paričjak MASALJAJNKA Leskovcec i < I I i T I I I I y < > I I T f i i i ! y \ « t. t • i > I I / i y ai b b, b Kljub različnim variacijam korakov je bila struktura plesa pri vseh variantah v delu A enaka, kar nam nazorno kaže spodnja razpredelnica nekaterih primerov. Mašarjanka Paričjak A ^ M = j , B ^ M = j Leskovčec B (——V A / M — \ V b a b, a, J \ a a, / Cirkovce ’ aai / Vbajb^a/ Zg. Korena A , B ^ j Samarjank a Obrež B ( M = \ ^ (M = \ \b b bi b, / \ a a, ) Beltinci B f1 M = ), A (M.Š. \ \ b a b, ai) \ a ai / Legenda: A, B: del plesa M: motiv M = : motiv se enkrat ponovi M = :motiv se štirikrat ponovi a, at, a.,.plesna figura v ritmu J J J j J b, b,: bočna koraka ali koraka naprej s prikorakoma, valčkov plesni motiv 2. Mrzulin Enaki ali podobni motivi kot pri mašarjanki se pojavljajo pri tipu mrzu-lina. Njegove variante so bile razširjene skoraj po vsej zahodni in osrednji Sloveniji ter v Prekmurju, vsaj doslej pa jih ni bilo zaslediti na Štajerskem (razen v vaseh ob Muri), Koroškem, v Beli krajini, Istri in Reziji.23 e* o© •°. 23 Podatiki v arhivu SGN. Večinoma so ples imenovali mrzulin. Domnevamo, da izvira ime iz besede mazur ali izpeljanke mazurlin, ki se je narečno spremnila v mar-zulin in dalje marzulin, mrzolin, muzolin, mazulin ali mizulin.24 Lahko pa se je ples že ob prihodu na Slovensko imenoval mazulin in so se iz tega imena razvile druge inačice. To domnevo podpira ime avstrijske (štajerske) variante Mazalin,25 ki je melodično in koreografsko skoraj enaka prekmurski z imenom mazulin. Ob mrzulinu so peli tudi parafraze, zato so ga često imenovali po njihovem prvem verzu ali delu verza: Cew teden, Martinček, Poglejte moža, Mrkevca, Podegajga, npr. Poglejte, poglejte, poglejte moža, Lma citre, k„ma citre, pa citrat ne zna, pa citrat ne zna, pa citrat ne zna. Poglejte, poglejte, poglejte moža, k„ma citre, kvma citre, pa citrat ne zna.20 Mrkevca, mrkevca, žuti koren, gertroža, gertroža, beli koren, žuti koren, beli koren. Tralala, tralala, tralala, tralala, tralala, tralal, tralala la.27 Mrzulin je oblikovno skoraj enak mašarjanki, le da se osnovna motiva v delu A in B samo dvakrat ponavljata, vedno pa je dodan še del C, ki je sposojen od štajeriša. Tako je tudi mrzulin ena tistih variant mazurke, ki so se spojile z Ländlerjem oziroma štajerišem. Da je na Slovensko prišel že v taki obliki, sklepamo po zapisih z avstrijskega Štajerskega. Tudi primerjava melodij variante iz Wenga pri Admontu28 (kljub drugačnemu poimenovanju) in variante iz Bohinja kaže, da gre za isti ples. WIENER WALZER flcrjr iffjr ir/jr Mrzulin se je vedno začenjal z delom B, v katerem se je osnovni motiv ponavljal dvakrat in ne štirikrat, kot navadno pri mašarjanki. Večinoma je bil sestavljen iz dveh bočnih korakov s prikorakoma ali dveh korakov na- 24 Variante imen niso pokrajinsko vezane, ampak se pojavljajo povsod. 25 K. Horak, n. d., 10D. 2* R. Hrovatin, O slovenskem ljudskem plesu. — Slovenski etnograf, 3—4, Ljubljana 1951, str. 292. 27 Primer je iz Porabja. Podatki v arhivu SGN. 28 K. H o r a k , n. d., str. 107. MRZULIN Lome prej s prikorakoma, ki jima je sledil značilni polobrat iz variant Varsovienne v treh korakih; v naslednjem taktu je bil poudarjen ali navaden prikorak z neobteženo nogo J J J | e) Večina variant je imela predtakt, na katerega je bil izveden klec, ki se je nato ponavljal ves čas plesa pred bočnimi koraki ali koraki naprej ter pred trikoraki. Motiv B se je ponovil pri večini variant v drugi smeri, nakar je sledil del, ki smo ga pri mašarjanki označili z A. Vseboval je motiv polobrata ter poudarjenega prikoraka v ritmu J J J I , ki se je plesal večinoma dvakrat, a v nekaterih primerih štirikrat. Štirikratna ponovitev v delu A je kompozicijsko popolnejša, zato se zdi, da so take variante skladnejše in starejše od tistih z dvakratno ponovitvijo. Pri slednjih čutimo, da je zgradba plesa nekako porušena. V delu A sta se obračala plesalec in plesalka hkrati, lahko se je obračala samo plesalka in med plesom prehajala s plesalčeve desne strani na levo in narobe. Bistvena lastnost mrzulina je del C, ki ga je sestavljalo vrtenje para na mestu, in je trajalo 8 ali 16 taktov. V sredini in na koncu, včasih pa samo na koncu, se je del C zaključil z značilnimi koraki dela A v ritmu J J J | J Med vrtenjem se je par držal za roke, prekrižane spredaj ali zadaj, ali je plesal v drži, značilni za valček ali polko. Vrtenje je bilo zmerno ali hitro. Del C je bil koreografsko skoraj enak štajerišu, zlasti pri variantah s 16 takti, kjer je bilo vrtenje izrazitejše in daljše. Nikoli pa se par v delu C ni vrtel pod sklenjenimi dvignjenimi rokami. ij r t i r Pl f i r 1 il 0 O 1 1 o J L O y 1 'f > r- 1 i 0 ; I- f > j ; 1 f .. ? i< L L -i 1 r M |E J 5 V J - " i *1 i F . L { l < I' 1 a a, a a1 V primerjavi z mašarjanko je struktura mrzulina naslednja: B (t—^------). A (-----------------). C (-—-) \ b a b, a, / \ a a, / \cac, a,/ B ( ■ ). A C \b a b, a, ] \ aa, / 1 cac, a, / B LJ“_). A (-S-). C (-JL-) \ b a b, a, / \ aa, j \ c3 a c® a, / Legenda: a, a,: plesni motiv v ritmu J J J | J b, bt: bočna koraka ali koraka naprej s prikorakoma Idi did c: štajerišev plesni motiv J J J I J J J c3: trikratna ponovitev c Prvi primer je bil najpogostejši, drugi mu je bil enak, le da se je v A motiv štirikrat ponovil, tretji primer pa predstavlja tiste variante, pri katerih je bil del C daljši in je vseboval 16 taktov. 3. Malender Malender je tretji variantni tip, ki izvira iz mazurkine podvrste Varso-vienne. Geografsko je omejen na Koroško (Rož, Podjuna, Mežiška dolina), Zgornjo Savinjsko dolino in zahodni del Pohorja. Zapisi plesa in melodije izvirajo iz Sel pri Borovljah, Blata in Dul v Podjuni, s Strojne v Mežiški dolini ter Pake in iz Sp. Doliča na zahodnem delu Pohorja, medtem ko imamo iz Zgornje Savinjske doline in Obirskega le podatke o plesu.20 Na Koroškem in v Zg. Savinjski dolini je razširjeno ime malender, malendra in malendrca. Odkod izvira ime, ni čisto jasno, verjetno iz združitve besed mazur-lender, saj se v plesu očitno prepletajo elementi mazurke (mrzulina) in Ländlerja ali štajeriša in so to dvojnost čutili 29 Podatki v arhivu SGN. -S. . - '-----*—v® r-jp tudi plesalci. V okolici Poljčan so mazurko, ki je vsebovala elemente štaje-riša, imenovali kar štajeriš-mazurka.30 Malender na Pohorju imenujejo tudi marinar ali malinar. O izvoru tega imena je mogoče le ugibati. Morda je malinar narečna popačenka imena malender, zaradi zamenjave soglasnika 1 s soglasnikom r pa je nastal marinar. Na Koroškem in Pohorju so godci ob malendru peli tudi parafraze; doslej sta bili zapisani le dve, ena v Dulah v Podjuni,31 druga na Paki:32 Je kuharca tol, pa še kelnarca bol, k„mje snoči napiva ta svadki rezol. /: Tralala lom, tralala lom. K^mje snoči napiva ta svadki rezol. :/ (Dule) tol = nem. toll (neumen, nor) rezol = ital. Rosoglio (vrsta žganja) Kaj je pa biv za en rusast krojač, da meni narediv ni sukne ne hlač? /: Ne sukne ne hlač, ne sukne ne hlač. Kaj je pa biv za en rusast krojač? :/ (Paka) rusast = brkat Malender ima podobno melodično zgradbo kot mrzulin, le da se dela A in C ponovita: BACAC. Del C obsega vedno le 4 takte, osnovni motiv 30 B. Fuchs, Ljudski plesi iz Dravinjskih goric. — Folklorist, 4, št. 1, 1981, str. 6. 31 Arhiv SGN, OSNP, št, št. 5560. 32 Podatki v arhivu SGN. dela A j J J | d se le enkrat ponovi. Za zgled naj bo navedena varianta s Strojne,33 druge so skoraj enake. MALENDER Strojno Malender je po svoji zgradbi avtohtona slovenska varianta, saj jo v Avstriji (razen v slovenskem delu Koroške) ali v drugih nemških deželah ni zaslediti. Z melodijo se ujema tudi koreografski obrazec. Varianti s Strojne in iz Blata imata iste elemente kakor mrzulin, v Selah plešejo del A povezano s previjanjem pod dvignjenimi sklenjenimi rokami, podobno kot šta-jeriš. V Dulah in na Pohorju so malender plesali kot valček na mestu, z vrtenjem v desno in levo ter z obveznim zaključkom posameznih delov v ritmu J J J | J. t i n v 11 r i J lil f I i i i ! II l i i i m o L \ i i > i 1 N r i 33 M. Ramovš, Plesat me pelji, str. 225. Struktura melandra je bila naslednja: Dule, Pohorje B Strojna Legenda: a, a,, a2, aj,a4: plesni motiv v ritmu J J J | J (trikorak in prikorak z obteženo ali neobteženo nogo, tudi poudarjen) b, bj: bočna koraka s prikorakoma, dva koraka naprej, valč- kov plesni motiv c, c,: valčkov ali štajerišev plesni motiv Melodična in plesna struktura malendra sta enaki kot pri zibenšritu. Če namreč posamezne dele zibenšrita zaznamujemo s črkami, dobimo obrazec ABCBC, kar je glede na ponavljanje posameznih delov enako kot pri malendru, ki ima zaporedje BACAC. Zibenšrit je bil zelo razširjen in priljubljen ples, zato je verjetno, da je s svojo zgradbo vplival na variante mrzulina, ki so se na območju Koroške in zahodne Štajerske oblikovale v malender. SKLEP Mazurka je eden redkih plesov, pri katerem lahko brez težav ugotovimo izvor in sledimo njegovemu razvoju. Prvotno ljudski ples je postal dvorni, nato meščanski, se uveljavil na evropskih plesiščih, potem pa se vrnil med ljudstvo. Med evropskimi narodi, ki so ga sprejeli v ljudsko izročilo, je tudi slovenski. Se več! Na Slovenskem je postal neločljivi del ljudske plesne kulture in se tako zlil z njo, da je muzikolog R. Hrovatin imenoval mrzulin »značilen slovenski alpski ples«, pri čemer je celo kot strokovnjak spregledal, da je samo varianta mazurke in torej ni avtohton.34 Razvoj mazurke lahko grafično ponazorimo takole: MAZURKA Varsovienne Polka Mazurka Mazurka mazurka malender mrzulin 34 R. H r o v a t i n , n. d., str. 292. Analiza slovenskih variant mazurke in njene podvrste Varsovienne je pokazala, da so na Slovensko prišle in se tu razširile večinoma že izoblikovane in so se le malo spreminjale, nekaj posebnih potez ima samo malender. Vzrok je v strukturi variant, ki jo je bilo zaradi glasbeno-koreografske skladnosti težko porušiti, zlahka pa se je bilo plesov naučiti in si jih zapomniti. To velja zlasti za mrzulin, kjer so se elementom prave mazurke in njene podvrste Varsovienne priključile še prvine štajeriša, drugega Slovencem zelo priljubljenega plesa. Zdi se, da je k usidranosti mazurke in njenih variant pripomogel tudi slovanski značaj plesa, ki se je ohranil celo v preoblikovanih variantah, kakršne smo sprejeli Slovenci. Ustrezal je gib-nemu občutku Slovencev, saj je ta bližji plesni kulturi Zahodnih kot pa Južnih Slovanov. Pojav mazurke in njenih variant na Slovenskem je še eden izmed dokazov, kako naše narodnostno ozemlje v preteklosti ni bilo od vseh pozabljen kos zemlje, ampak so ga ves čas preplavljali isti kulturni tokovi kot druge dežele območja, ki mu pravimo Srednja Evropa. Abstract MAZURKA AS A SLOVENE FOLK DANCE Mazurka is one of the rare dances whose origin can be easily ascertained and whose development easily followed. The original Polish folk dance became a court dance, which later gained a following among the bourgeoisie. In the middle of the 19th century, in a slightly stylized form, it became popular in European ballrooms. It is then that two subtypes of mazurka developed: the Polka Mazurka and the Varsovienne. As a fashionable dance the mazurka, together with its subtypes, was soon forgotten, spreading to the countryside where it turned into a folk dance. The Slovenes were among the European nations that took it up. An analysis of the Slovene variants of the mazurka and its Varsovienne subtype shows that it spread into Slovenia from Germanspeaking countries, especially Austria. As mazurka (mazolka) it was known all over Slovenia, while variants of its subtype were known only in particular areas: in eastern Styria and Prekmurje under the name of mašarjanka or šam&rjanka, in western and central Slovenia and in Prekmurje as mrzulin (muzolin, mazulin), in Carinthia, western Pohorje and the Upper Savinja Valley as malender. AU these variants reached us already fully formed and underwent only slight changes. Only the malender has some specific features. The reason lies in the structure of the different variants: while it would be hard to surpass their musical and choreo-graphical harmony, they were easy to learn and to remember. This especially holds true for the mrzulin, in which elements of the original mazurka and its Varsovienne subtype were joined to some elements of the štajeriš, another dance Slovenes were fond of. The widespread popularity of the mazurka and its variants was also probably due to its Slav character. It is closer to the dance culture of Western than Southern Slavs, and as such very much in tune with the Slovene of rhythm. The appearance of the mazurka is one proof more that the ethnically Slovene territory was in the past shaped by the same cultural currents as other countries in the area known as Central Europe. Marijan Smolik Ljudske oblike vernosti pri Slovencih Pred tridesetimi leti je N. Kuret za Besedo na pot svojemu pregledu Praznično leto Slovencev zapisal, da je krščansko izročilo med slovenskim ljudstvom pomagalo ohranjati narodno samobitnost, da pa je najnovejša doba mnogo starega zavrgla, posledica pa je kulturno siromašnejše življenje. V novi izdaji je ugotovil, da se mnogo tega še ohranja pri življenju in nam ga bogati. Med zadnjo vojsko je R. Ložar jasno zatrdil, da spada v duhovno kulturo ljudstva predvsem njegovo verstvo. Kmalu po vojski pa je V. Möderndorfer za opis praznikov v zbirki narodopisnega gradiva Verovanja, uvere in običaji Slovencev zapisal, da so zbrane »narodopisne usedline«, ki pa naj »služijo odslej le še znanosti«. Nekaj podobnega diha tudi iz zbornika razprav, ki jih je napisal M. Ker-ševan: Religija in slovenska kultura, kjer beremo, da je »vernost nedvomno bila aktivna sestavina določenega tipa narodne zavesti in kulture«. Naš pregled naj opozori na tiste pojave, ki so jih sicer marsikje v povojnih desetletjih nekako prezrli, v večini slovenskih krajev pa vsaj deloma še živijo in mnogi z njimi celo želijo zapolniti nastalo praznino v tehni-ziranem življenju, drugod pa celo doživljajo ponoven razcvet, ne da bi se vedno zavedali, kje so njihove korenine. Na nekaj straneh seveda ni mogoče povedati vsega, kar bi sodilo v to poglavje. Obsežni pregledi in študije so zato navedeni v seznamu strokovne literature. Ogledali pa si bomo nekaj tega, kar je še danes živo v teku leta od adventa in božiča do jeseni (1), tisto, kar spremlja človeka kristjana od rojstva do smrti (2) in končno tisto, kar versko obarva njegov dom, njegovo delo in bivalno okolje (3). Skopi podatki iz zgodovine bodo samo nujno ozadje za oris sedanjosti, v katerem bo pa seveda marsikdo pogrešal več tistega, kar je živo v njegovem okolju ali spominu. Zgodovinarjem je uspelo iz naše davnine izluščiti precej gradiva, ki je bilo zapisano šele mnogo pozneje, a je stoletja živelo kot ljudsko izročilo v pesmi, povesti, običajih, znamenjih. Rekonstruiran zgodovinski spomin sega globoko v srednji vek, ko so ljudski verski običaji po vsej srednji Evropi nastajali kot protiutež takratnemu cerkvenemu bogoslužju. To je od 9. stoletja dalje na naših tleh (razen staroslovanskih glagolskih izjem na južnem slovenskem obrobju) za liturgični jezik uporabljajo samo latinščino, jezik kulture in znanosti. Preprosti pokristjanjeni Slovenci so sicer lahko občudovali lepo petje v samostanih, pisano bogoslužno obleko in druga liturgična znamenja, bili so navzoči pri obredih, procesijah, praznikih, dejavno pa pri vsem tem niso mogli sodelovati, ker je bil jezik tako zelo različen od njihove domače govorice. Zato so se toliko raje oprijeli obredov, ki so kot dopolnitev posameznih zakramentalnih opravil na domač način ohranjali vsaj nekoliko prejšnjih življenjskih navad, ki so jih poznali njihovi poganski predniki. Vsebinsko bogate cerkvene pesmi so prelili v kratke domače kitice (kirielejsone), namesto zapletene iz psalmov in drugih delov Svetega pisma sestavljene cerkvene molitve so se oprijeli rožnega venca, ob številnih procesijah in na božjih potih so pri litanijah vzklikali kratke prošnje klice. Veselili so se stika z duhovniki, ki so jim blagoslavljali polje in jim ob nesrečah in nevihtah vlivali zaupanje v božje varstvo. Ker pa niso razumeli teološko zapletenega temelja teh molitev, so včasih mislili, da je krščanski duhovnik samo naslednik prejšnjega vrača — čarovnika in so zato večkrat tudi sami poskušali z nerazumljivimi, iz latinščine povzetimi besedami vplivati na sovražne naravne sile: razni zagovori, »žegni« in skrivnostno obredje se je na skrivaj ohranjalo še stoletja. Seveda so si duhovniki prizadevali odpraviti slabe izrastke takega domačega obredja, mnogo tega pa se je ohranilo še v naše čase, čeprav nihče več ne misli na poganske korenine. Veliko še pred sto leti živega in za narodopisje posebej mikavnega gradiva je dokončno pokopala industrializacija in prosveta, ohranilo pa se je tisto, kar je še danes priznana ljudska oblika krščanske vernosti. Po 2. vatikanskem koncilu (1962—1965) je dovoljen celo razvoj v obratni smeri, da namreč ljudske prvine in sestavine postanejo del »uradnega« bogoslužja, zlasti pa je odpadla najbolj otipljiva razlika med ljudskim in »cerkvenim« obredjem: latinščina je prenehala biti edini liturgični jezik. 1. PRAZNOVANJA V TEKU LETA Božično bogoslužje je že v svojem nastanku vsebovalo veliko ljudskega, zato je razumljivo, da so se ljudem priljubile zlasti tiste oblike, ki niso vezane samo na cerkveni prostor. Ponazoritev evangeljskih poročil o poti Jožefa in Marije v Betlehem, iskanju prenočišča, rojstvu, angelskih oznanilih pastirjem, nenavadni zvezdi in Modrih z vzhoda, ki iščejo in najdejo novorojeno božje Dete, vse to je spodbujalo dramatizacijo, božične igre, pesmi, koledovanje ali vsaj statično ponazarjanje z jaslicami. Ljudska iznajdljivost je mimo svetopisemskih poročil segla tudi po apokrifih — starih, od Cerkve nepriznanih opisih istih dogodkov, ki so navdihovali domišljijo pevcev, pripovednikov in likovnih umetnikov. Ker so zimski dnevi, ko ni dela na polju, za kmečko občutje daljši od poletnih, se je ustvarjalna domišljija lahko še bolj razživela. Jaslice so včasih delali doma, saj so bili zadovoljni tudi s preprostimi figuricami, sedaj pa jih večinoma kupujejo, od kičastih izdelkov iz plastike do umetniško oblikovanih unikatov. Ob jaslicah je navadno povsod zdaj tudi božično drevo, ki kot novoletna jelka krasi tudi domove nevernih, morda kot znamenje neke tleče vernosti. Ob jaslicah so skoraj povsod v navadi tudi družinske molitve s petjem in kropljenjem ter pokaditvijo hišnih prostorov na vse tri svete večere: pred 25. decembrom, 1. in 6. januarjem. V zadnjih letih se kot simbol adventne priprave na božič po cerkvah in domovih pojavlja tudi adventni venec, ki s prižgano eno, dvema, tremi ali štirimi svečami ponazarja bližino božiča. Sveče so tudi znamenje svečnice 2. februarja, ko obred blagoslova in procesije v cerkvi nekako prenesemo domov, blagoslovljeno svečo pa prižigajo med družinskimi obredi, zlasti v nevarni bolezni in ob umrlem. Spomladansko prebujanje narave je bilo dobrodošel okvir za obredje, ki je v zvezi z velikonočnimi dogodki Jezusovega vstajenja. Ker je bilo treba pred tem v postnem času sočustvovati z njegovim trpljenjem in smrtjo, so zlasti oblike križevega pota, prenešene v srednjem veku iz Jeruzalema, navdihovale poezijo in upodobitve po naših gričih — Kalvarijah, pa tudi v cerkvah in deloma po domovih. Veliki teden se začne s cvetno nedeljo, ki s procesijo in dramatiziranimi prizori prikliče v zavest Odrešenikovo trpljenje. Liturgični obredi so bili nekoč zlasti v območju oglejske Cerkve zelo slikoviti, tudi pravi osel ni manjkal v procesiji, obilno zelenje vseh vrst pa je še danes v obliki butar priljubljeno znamenje prebujajoče se pomladi. Ljudski element je povsem vključen v cerkveno obredje, blagoslovljeno zelenje pa je vse leto v domači hiši znamenje božjega varstva. Drugi dnevi velikega tedna: četrtek, petek, sobota, so po uvedbi domačega liturgičnega jezika izgubili nekaj svoje »skrivnostnosti«. Vsi lahko razumejo liturgične molitve, prej pa so mogli sodelovati samo na nekoliko čuden način, ko so z ropotanjem in ragljami »Boga strašili«. Inscenacijo božjega groba so prej poznali marsikje po Evropi, po koncilu pa smo ga v večji meri ohranili skoraj samo pri nas, vendar je sedanja oblika le skromen ostanek nekdanjih dramatičnih pasijonskih prizorov, procesij, iger in kuliserije. Ohranili smo tudi zelo ljudsko obliko »vstajenja« iz groba z velikonočno procesijo, ki je morda najbolj slovenska ljudska oblika bogoslužnega opravila, neločljivo povezana s pritrkavanjem, pokanjem topičev, zmagoslavnim petjem in banderi med prvimi razcvetelimi drevesi; prižgane sveče na oknih hiš, koder se vije procsija, pa še povečujejo enotnost cerkvenega in domačega obredja. Pri velikonočnih obredih je udeležena tudi domača kuhinja: blagoslovljena jedila povezujejo liturgijo s primarnim življenjskim občutjem. Zelo blizu velike noči je navadno tudi šmarnično veselje v Mariji posvečenem mesecu majniku. Opravilo v cerkvi je seveda del bogoslužja, prepleteno pa je z domačimi pesmimi, bogatim cvetličnim okrasjem, marsikje pa celotno opravilo oskrbijo tudi brez duhovnika ob vaški kapelici. Komaj je mogoče misliti, da je tako priljubljena domača oblika vernosti stara komaj poldrugo stoletje in da so jo prinesli od sosednih narodov. V treh dneh pred praznikom vnebohoda se po slovenskih poljih še vedno razlega molitev med prošnjimi procesijami »križevega tedna«, česar v industrijskih krajih in mestih ne poznajo več. Po končani velikonočni dobi je zelo ljudsko obarvan praznik sv. Reš-njega telesa ali telovo. Veličastna procesija na praznik ali v nedeljo po njem združuje celotni kraj, predvsem vernike. Ker se je v srednji Evropi že od 13. stoletja, ko je praznik nastal, češčenju evharistije pridružila tudi prošnja za božji blagoslov polja in za varstvo pred nesrečami, je ta procesija še posebej ljudska v kmečkem okolju, vendar jo danes vsebinsko prilagajajo tudi drugim načinom življenja in dela. Veje, s katerimi okrasijo pot, po kateri gre procesija, večkrat kot blagoslovljeno znamenje odnesejo tudi domov. Poletni in jesenski meseci so liturgično manj izraziti, zato so ljudje v njih našli čas za romanja k domačim in tujim božjepotnim cerkvam. V tem času so tudi dnevi obletnic posvetitve — žegnanja domače cerkve. Ker je slovenski vernik hotel imeti cerkev skoraj v vsaki vasi in zlasti na izpostavljenih gričih, tudi ti lokalni prazniki močno povezujejo cerkev z družinami, saj se ob žegnanjih navadno zberejo sorodniki in s tem utrjujejo življenjske korenine svojega rodu. Podobno se širša družina zbere tudi ob koncu cerkvenega leta ob spominu svojih rajnih za vse svete — verne duše, kar je celo v času največjega političnega odpora do vsega zunanjega krščanskega obredja, ko so onemogočali romanja, procesije, zvonjenje, na pokopališčih vendarle v istočasnem praznovanju povezovalo tiste, ki verujejo v posmrtno življenje, in tiste, ki jim je ta dan le še spomin na znance in sorodnike, ki jih ni več med živimi. Simbol življenja, prižgane svečke in s cvetjem okrašeni grobovi so enaki pri enih in drugih. 2. OD ROJSTVA DO SMRTI Slovenci še danes dajejo krstiti večino svojih otrok (po anketi iz leta 1981 kar 86%) in jim pri tem največkrat dajejo imena različnih svetnikov. Ista imena dajejo otrokom tudi neverni starši in tako je najbolj osebno znamenje človeka pri nas povezano s krščanstvom. Raziskava J. Kebra je za leto 1980 pokazala, da so najbolj pogostna imena Slovencev ne samo krščanska, ampak tudi svetopisemska. Na prvem mestu je Marija in izpeljanke tega imena (169 677 oseb), nato Ivan(ka), Janez in Janko (122 289), Jože(f), Jožefa in Jožica (108 734), Franc in Frančiška (104 783), sledijo še Anton(ija) (64 250), Ana, Anica (52 797) in Alojz(ija) (41 676). Z imeni je povezana tudi navada, da obhajamo godovni dan kot svoj osebni praznik, da torej liturgični koledar vpliva na osebni koledar, česar nekateri drugi krščanski narodi skoraj ne poznajo. Civilna navada praznovanja rojstnega dneva je sicer v zadnjih letih precej porastla, vendar še ni izpodrinila godovanja s spremljajočimi čestitkami (tudi javno po radiu, kjer nekaj časa niso smeli uporabljati izraza god), obdaritvami in družinskim veseljem. Izročitev sveče pri krstu je del liturgičnega obreda, navada, da hranijo to svečo za zadnjo uro, ko naj bi jo umirajočemu dali v roko in mu jo pomagali držati, je lep primer, kako je bogoslužni simbol postal nekaj domačega. V zadnjem času je postala sveča skoraj nepogrešljiv simbol tudi pri prvem obhajilu in pri birmi, kar izvira iz poglobljenega razumevanja, da so vsi trije zakramenti uvajanja v krščanstvo v bistvu en sam proces. Sveče gorijo tudi ob pokojnem, ko leži na mrtvaškem odru doma ali v mrliški vežici. Prižiganje sveč na grobovih se je v zadnjem času razširilo tako zelo, da postajajo varuhi čistega okolja pozorni tudi na ta vir onesnaževanja. Malokdo pomisli, da je goreča sveča ponazoritev cerkvene prošnje: Večna luč naj mu sveti. Ob tem lahko spomnimo še na velikonočno svečo, ki je kot izrazit liturgični simbol v cerkvi na vidnem mestu in jo slovesno blagoslovimo v začetku velikonočne vigilije. Tudi k nam pa prodira navada imeti osebno velikonočno svečo kot znamenje prazničnega vzdušja v stanovanju, nekako podobno vlogi jaslic v božičnem času. Obredje prvega obhajila in birme je bolj kot krst družbeno pomemben dogodek, ker se navadno obhaja za večjo skupino otrok oziroma dorašča- jočih isti dan v župnijski cerkvi. Zato pomeni tudi javno poudarjen dogodek, ko kraj slovesno okrasijo, udeleženci so lepše oblečeni prav tako kot njihovi starši in botri, pojavijo pa se tudi sejmarji in kramarji s svojo bolj ali manj potrebno robo. Poroka je kljub občasnim umetno propagiranim »kmečkim ohcetim« ostala bolj intimen dogodek dveh družin in bližnjega sorodstva ali sosedstva, ker se pač navadno v cerkvi obhaja za vsak par posebej. Kljub močni, desetletja trajajoči javnopravni podpori »civilne« poroke je ostala cerkvena poroka vsaj v večini okolij tista, ki je simbolno ohranila prevladujoče mesto. Najbrž velja ugotovitev, da je opravilo civilnega matičarja dobilo bogatejšo obliko prav zato, da v primerjavi s cerkveno poroko ne bi bilo preveč banalno. Podobno je s cerkvenimi pogrebi, ki so v večjih mestih v razmerju do civilnih sicer upadli, na deželi pa še vedno prevladujejo. Obred civilnega pogreba se je moral polagoma obogatiti s sestavinami cerkvenega: petje, nagovor, sprevod, cvetje in sveče so skoraj nepogrešljive sestavine obeh vrst pogreba. Zlasti tam, kjer zaradi krajevne ureditve pogrebni sprevod ne gre skoz cerkev, kjer med cerkvenim pogrebom sicer opravijo mašo za rajnega, skoraj ni razlike med enim in drugim pogrebom. V letih po koncilu je dobil poseben poudarek nekdaj izrazito ljudski običaj čutja pri mrliču: prenovljeni pogrebni obrednik je ta običaj podprl in mu dodal nekatere liturgične sestavine, kot so branje Svetega pisma, petje psalmov in duhovnikova navzočnost, ne da bi to postalo obvezno. Verske simbole na grobovih, zlasti na nagrobnikih, tudi lahko štejemo med opazne vplive verovanja na siceršnjo kulturno podobo. Urejeno pokopališče že samo po sebi pričuje za vero preživelih sorodnikov, zlasti pa napisi z versko vsebino, verska znamenja, zlasti križ in druge likovne upodobitve izražajo vero v posmrtno življenje in vstajenje od mrtvih. Kljub številnim nevtralnim obeležjem naša pokopališča večinoma še nekako dihajo krščanski značaj, najbolj še tam, kjer so ostala ob cerkvah, kar je bilo nekdaj pravilo. Tudi na novejših pokopališčih je navadno še velik križ, ob katerem so verski obredi 1. in 2. novembra. Obiskovanje pokopališč in redno vzdrževanje cvetlic na grobovih ni razumljivo brez verske podlage, zlasti če je združeno s hkratnim obiskom cerkve ali pokopališke kapele. 3. DELO IN OKOLJE Slovenska kmečka hiša je imela nekoč in marsikje ima še danes v glavnem skupnem prostoru nekakšno domače svetišče »bohkov kot«, kjer visi predvsem križ — razpelo, levo in desno od njega so podobe svetnikov, zlasti Marije, nekdaj slikane na steklo. Celota učinkuje kot hišni oltarček, ki v maju dobi šmarnično obeležje, o božiču pa tam postavijo jaslice. Nad mizo je bil marsikje obešen golobček, simbol Svetega Duha. Tudi v marsikateri novejši nekmečki hiši najdemo podobne verske simbole, včasih sicer drugačne ali drugače razvrščene. Ponekod v staro okolje postavijo že omenjene novejše verske predmete: velikonočno svečo in adventni venec. Ob tem je treba omeniti vsebinsko izpraznjeno obešanje verskih simbolov v domovih ali vikendih zbiralcev starin, v čemer pa morda tudi lahko vidimo neko usedlino krščanske kulture. S svetimi podobami svetnikov, monštrance in podobnega okrašeni leseni modeli za medenjake (škofjeloške kruhke) so omogočali obrtno množitev verskih motivov, ki so na sejmih prišli v roke številnim kupcem. Manj trajne verske simbole poznajo tudi druge vrste prazničnega kruha, ko o božiču in veliki noči pečejo posebej oblikovane potice in kolače. Zlasti za veliko noč je treba k blagoslovu v cerkev nesti po izročilu sestavljeno zbirko jedi, med katerimi so obvezno tudi trdo kuhana jajca — pirhi, ki jih ponekod samo obarvajo, drugod pa jih umetniško okrasijo tudi z verskimi simboli. Verski dodatki k vsakdanjemu kmečkemu delu, ki so popisani v obširnejših priročnikih, so zaradi uvajanja mehanizacije večinoma izginili (npr. pokrižanje z bičem pred konjsko ali volovsko vprego), namesto tega pa uvajajo blagoslavljanje strojev bodisi na domu ali skupno pri cerkvi. Nekdanjim prošnjam za blagoslov polja med procesijami v prošnjih dneh in na telovo se pridružujejo prošnje za uspeh pri drugačnih vrstah dela in opravil. Kropljenje polja, domov, predmetov in oseb z blagoslovljeno vodo je še marsikje v navadi zlasti ob krajevno ustaljenih dnevih. Podoben namen ima zatikanje blagoslovljenih rastlin na cvetno nedeljo in telovo ter pisanje križev, letnice in kratic svetih treh kraljev s kredo na vrata ali podboje na tretji sveti večer (pred 6. januarjem), ker potem vse leto pričuje o krščanskem značaju hiše in njenih prebivalcev. Ponekod je v navadi tudi redni letni obisk duhovnika, ko blagoslavlja hiše, drugod pa ga pokličejo le za blagoslov novega doma ali stanovanja, kar se dogaja tudi v novih stanovanjskih blokih. Na lepo rezljanih delih kozolcev in ostrešja so včasih vrezani krščanski simboli, zlasti križ. Končnice čebelnih panjev so zlasti v starejši dobi pogostoma krasili s svetimi prizori, raziskovalci (G. Makarovič) so ugotovili kar dve tretjini nabožnih tem med panjskimi končnicami v nekaterih muzejih. V bližini hiše je večkrat tudi javno versko znamenje — križ ali kapelica s sveto podobo. Mnogo teh znamenj so nasilno uničili v povojnih letih, v zadnjem času pa so jih marsikje obnovili ali postavili celo nove. Zunaj vasi stoječa znamenja, zlasti križi, so marsikdaj spomin na nesreče, ko je tam kdo izgubil življenje. Ponekod napis prosi mimoidočega, naj se ponesrečenega spomni v molitvi. No votivnih podobah je nesrečni dogodek tudi upodobljen. Naše vaške kapelice so navadno tudi oporne točke za postaje med procesijo sv. Rešnjega telesa in pa prostor, kjer se ustavi pogreb, da tam izrečejo javno prošnjo, naj rajni odpusti živim, kot tudi ti njemu odpuščajo. Se bolj vidna znamenja vernosti naših ljudi so cerkvice in cerkve po gričih ali v ravnini. Večinoma so jih postavili v baročni dobi, mnoge pa segajo še v dobo gotike in romanike. Za marsikatero cerkev so arheologi ugotovili, da stoji na prostoru starih poganskih svetišč, ali pa mlajša cerkev stoji na temeljih ene ali več prejšnjih cerkva. Posebne vrste priča zgodnjega krščanstva na naših tleh so ostanki cerkvenih prostorov, tudi krstilnic — baptisterijev, v okviru izkopanih poznoantičnih naselbin, navadno v odročnih krajih. Cerkve so v vseh časih imele tudi poučno vlogo, saj so podobe v njih (na platnu ali ometu, pa tudi kipi in zlati oltarji) za večino nepismenih vernikov pomenile zgovoren krščanski pouk, ki so ga dopolnjevali pridigarji in misijonarji z živo besedo. Nabožne ljudske pesmi so isto vsebino utrjevale v ljudeh, ki so jih peli ali poslušali. Ko so se v 18. in 19. stoletju naši predniki ob molitvenikih naučili tudi brati, so pomembno dopolnilo podob v cerkvah pomenili življenjepisi svetnikov, ki so bili prave ljudske knjige. Krajevni cerkveni praznik žegnanja je morda najbolj ljudska oblika povezave liturgičnega praznovanja z ljudskim, saj se pozna doma in na jav- nem prostoru, pri jedi in oblačenju, omogoča srečavanje ljudi celo za kupčijo in zabavo. Bolj redke slovesnosti, ki povežejo cerkev in dom, so nove maše, pri-micije, ki so vsaj v vaškem okolju pravi vaški prazniki. Udeležijo se jih številni povabljeni sorodniki, prijatelji, znanci in vaščani, ki sodelujejo pri krasitvi cerkve, domače hiše in posebej postavljene lope (ute) za novomašno kosilo. Vse skupaj je slikovit izraz vernosti kraja, ki s tem dogodkom živi ponekod tudi več dni. Iz cerkvenih zvonikov se občasno ali ob določenih urah oglašajo tudi zvočni signali — zvonjenje, ki ob slovesnejših priložnostih postane pritrkavanje; drugačen, resnejši način zvonjenja pa spremlja cerkven pogreb, oglaša pa se tudi v dneh med smrtjo in pogrebom. Tudi zvonjenje so v povojnih letih prepovedovali ali omejevali, dokler ni bilo tudi javnosti jasno, da gre za svojevrstno ljudsko glasbilo. Posebna verska znamenja so romarske — božjepotne cerkve, ki so nastajale v različnih dobah zgodovine, nekatere tudi še v našem stoletju. Značilni zanje so romarski shodi — občasno shajanje velikega števila vernikov, ki prihajajo peš ali z vozili, večkrat okrašenimi s cvetjem in zelenjem. V romarski cerkvi ali ob njej se udeležujejo verskih obredov, ki so prepleteni z ljudskimi pobožnostmi, npr. molitvijo rožnega venca ali križevega pota, litanij, razvijejo se procesije s sveto podobo, razlega se petje posebnih romarskih pesmi. Seveda ne manjka tudi človeške družabnosti, ko se srečajo stari znanci, svoje mesto si priborijo tudi kramarji, sejmarji. Različne oblasti so romanja večkrat prepovedovale, ljudska volja pa je bila vedno močnejša od sile. Spomin na romanje ohranjajo božjepotne podobice, ki jih posamezniki hranijo zlasti v molitvenikih, dajejo ali pošiljajo pa jih tudi znancem in prijateljem v dokaz, da so se jih spomnili na svetem kraju. Nekoč so jih zatikali tudi na različna mesta v domovih in jih dajali tudi rajnemu v krsto, skupaj s križem, rožnim vencem ali molitvenikom. Naštete priče ljudske vernosti je le metodično mogoče razvrstiti po vnaprej določenih skupinah, življenje pa, kot smo videli, zelo povezuje dogodke v domači hiši in na vasi, ob posameznih prazniških obdobjih in pri vsakdanjem delu. Nekaj literature Ljudmila Braz, Izdelovanje cvetnih butaric v okolici Ljubljane, SE 21—22 (1968—69), 25—44. Marijan Brecelj, Šmarnice, Ognjišče (Koper) 24 (1989), št. 5, 29—36. Jože Dolenc, Slovenski romar. Celje 1987. Andrej Farkaš, Nova maša v Slovenski Krajini. Mladika (Celje) 16 (1935) 427—428. Ivan Grafenauer, O duhovni brambi in nje postanku. ČZN 4 (1907), 1—70. Ivan Grafenauer, Duhovna bramba in Kolomonov žegen. Razprave AZU, Ljubljana 1943, Knjiga I, št. 4. Marko Kerševan, Religija in slovenska kultura. Ljubljana 1989. France Kotnik, Verske ljudske igre. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 103—121. Niko Kuret, Duhovna drama. Ljubljana 1981. Niko Kuret, Jaslice na Slovenskem. Ljubljana 1981. Niko Kuret, Obredni obhodi pri Slovencih. Traditiones 1 (1972), 93—112. Niko Kuret, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3—4 (1951), 240—275. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I—IV. Celje 1965—1971. (Predgovor napisan že 1960.) Druga izdaja: I—II. Ljubljana 1989. Rajko Ložar, »Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. E 10—11 (1939), 169—197. Rajko Ložar, Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen. Narodopisje Slovencev I. Ljubljana 1944, 7—20. Gorazd Makarovič, Panjske končnice štajerske ljudske slikarske delavnice. SE 16—17 (1963—1964), 183—190. Gorazd Makarovič, Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem. SE 15 (1962), 107—118. Vinko Möderndorfer, Verovanje, uvere in običaji Slovencev. Narodopisno gradivo. 2. Prazniki. Celje 1948. 5. Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha. Celje 1946. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev I. Ljubljana 1944, 263—349; Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 134—165. Branko Rudolf, Ob problemu slovenskih panjskih končnic. SE 9 (1956) 261—268. Avguštin Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Maribor 1912. Marijan Zadnikar, Znamenja na Slovenskem. Ljubljana 1964 in 1970. Zusammenfassung VOLKSFORMEN DER GLÄUBIGKEIT BEI DEN SLOWENEN Die Slowenen haben das Christentum in Mittelalter, als der Gottesdienst in der lateinschen Sprache war, angenommen. Bald darauf sind in Europa verschiedene Formen der Volksfrömmigkeit entstanden, bei denen die einheimische Sprache für den Gesang und das Gebet verwendet wurde, bewegte Rituale haben hingegen neben den Prozessionen und Religionsdarstellungen den Inhalt der Feiertage und der Rituale den einfachen Leuten nahegebracht. Im Beitrag wurden einige am meisten noch heute verbreitete Volksformen des christlichen Ritual in der Verbindung mit dem Kirchenjahr vom Advent bis zu Pfingsten, angeführt, wie z. B. Weihnachtskrippen, Neujahrsingen, Segen der Häuser, Palmsonntag, Segen der Osterspeisen, Oster- und Fronleichnamsprozession. Auch die Wallfahrten im Sommer und die Rituale auf den Gräbern zu Allerheiligen sind allgemein angenommene Glaubenserscheinungen. Der zweite Teil des Beitrages stellt die religiösen Bräuche von der Geburt bis zum Tod dar. Die meisten slowenischen Kinder tragen christliche Namen, sowohl von Heiligen als von Maria, deswegen feiern sie auch ihren Namenstag am entsprechenden Kalendertag. Die rituelle Kerze begleitet den Menschen von der Taufe bis zum Begräbnis, auf den Gräben befinden sich häufig religiöse Merkmale, vor allem das Kreuz. Die dritte Gruppe der religiösen Bräuche umfasst die Alltagssitten bei der Arbeit und im Hause. Im Wohnzimmer ist ein Kreuz im Herrgottswinkel mit Heiligenbildern noch mancherorts in Ehren. Zahlreiche Kirchen und Bildstöcke sind überall im Lande zerstreut. Das Leben des slowenischen Menschen ist tatsächlich mit religiösen Symbolen und Sitten verflochten die als gemeinsames Eigentum verbleiben, obwohl manchmal der Inhalt verschwunden ist. Vplivi kulturnozgodovinskih razmer na oblikovanje značaja Slovencev Naslov, kakršnega ste mi dali (naročili), je zelo raztegljiv in ga je zato težko »eksaktno« zanesljivo obdelati. To je sploh tema, ki se nenehno spreminja in je nikoli ni prav konec. Morda je prav v teh nemirnih letih stopnjevanega vpliva z Juga potreba po orisu značajske podobe Slovencev še bolj aktualna; saj se naš značaj prav pod temi vplivi v zadnjih desetletjih vidno spreminja; in če danes te podobe ne zajamemo vsaj okvirno, ne bodo naši zanamci v prihodnjem stoletju nič več prav vedeli, kakšni so bili Slovenci malo pred njimi. Kar bom v tem naslednjem napisal, bo iz življenjske izkušnje vse od leta 1916 do danes. 2e doslej se je slovenski značaj postopno spreminjal, prav zaradi vplivov, ki so prihajali iz široke družbe onstran zemljepisno in politično začrtanih narodnostnih meja. Da omenim samo eno temeljno spremembo in razliko, po kateri se današnji Slovenec vidno razločuje od prednikov iz prejšnjega stoletja. To je konservativnost v mišljenju in noši. Sodobni človek, zlasti če gledamo na kmečkega, je že zelo drugačen od Slovenca pred prvo svetovno vojsko. Ze zdaleč ni več tako konservativen, kakor je bil prej v mišljenju, obleki in slogu življenja. Dejavnikov, ki so pripeljali do teh temeljnih sprememb, je bilo seveda več; gotovo pa je poleg političnih sprememb glavni dejavnik v industrializaciji življenja in mehanizaciji obdelovanja zemlje. Današnji poljedelec je pač že zelo različen od tistega, ki ga opisujejo še mohorske večernice v svojih povestih iz kmečkega življenja. Pravimo, da se je standard življenja spremenil in dvignil; z njim pa se je spremenil seve tudi človek, ki je nosilec in pobudnik tega standarda blaginje. Ce pa razmahnemo to tematiko še na kulturnozgodovinske razmere in njihove vplive na podobo slovenskega značaja, dobimo kar plastično različnost, ki pri drugih narodih gotovo ni tako očitna. 1. Najprej: imejmo pred očmi, da smo Slovenci tako maloštevilni, da so nas same meje, da zlepa nimamo nikjer zemljepisnega središča, ki nanj ne bi vplivala bližina meje. Menda lahko celo rečemo, da ni v Sloveniji nikjer nobenega kraja, s katerega ne bi vsaj v svojem obzorju videli »onstran meje«. To bi se moglo trditi kvečjemu za celjsko kotlino, kolikor tudi tam na severu ne bi videli planin, ki so že »onstran«. Tako se spominjam iz otroških let, da smo s polja domače hiše gledali zasnežene grebene koroških planin (Korošice in Svinjščice), ki so že v Avstriji. Ni odveč, da to marginalnost slovenskega človeka poudarimo na prvem mestu; saj je v njej dejavnik, ki nenehno pljuska čez raven slovenskega življa in mu zmeraj vnovič spreminja podobo njegovega značaja. Predvsem ima marginalnost ali mejnost slovenskega človeka za posledico, da je razen stalnega vpliva od zunaj obenem v stalni asimilacijski izmenjavi z zunanjim svetom. Marginalnost je asimilativnost. Mejni človek se nehote stalno prilagaja s sosedom. V več smereh. Ena je gotovo v tekmovanju. Sosed je s sosedom v stalni tekmi; vsaj neizrečeni, čeprav na zunaj tega ne oglaša in ne priznava. Ta tekmovalnost sama ima lahko zopet vsaj dve različni smeri: ali se prilagaja in s tem zgublja svojo samobitnost in samozavest (pojav narodnega odpad-ništva, nemčurstva, madžaronstva itn.); ali pa v stopnjevani samostojnosti, ki noče prilagajanja in prehaja v nasprotovanje in končno v sovraštvo z napetostjo in podobnimi odbojnimi nastopi. Vsega tega se Slovenec kot človek samih meja nehote naleze in tako ni čudno, da mu člani večjega sosednjega naroda kmalu očitajo, da je »šovinist«. Vidite: tega »šovinizma«, z izrazom se tu ne strinjamo, velikemu narodu ni treba; saj je njegova samobitnost s preživetjem trdna in v zavesti samo ob sebi umevna. Zato mu ni potrebna posebna samoobramba in poudarjanje lastne samobitnosti. V tem je tudi razlog, zakaj maloštevilni narodi čutijo večjo potrebo, da karakterizirajo sami sebe in gojijo psihologijo svojega narodnostnega značaja. Pri vsem tem je hudo to, da mejni, marginalni narod, najsi bo še tako samostojen in duševno zdrav, zlepa ne živi iz svoje narodne sredine; iz polnosti narodovega življenja in njegove samobitnosti. Saj te sredine nikjer prav ni in je zato nikjer ne more prav doživljati. To je usoda malega naroda in njegove zemljepisne, z njo pa kulturne marginalnosti. Tako pa je težko utemeljevati slovensko izvirnost v kuhinji (prehrani), ko danes slovenske gibanice že zamenjavajo s srbskim burekom, v naših hišah in pohištvu (kmečka skrinja, kozolec, klopotec), ljudski pesmi (besedilu) in petju (melodiji), čebelarstvu itn.; povsod vam specialist odkriva vplive sosedov in njihovih šeg. No, Slovenci poznamo v ljudskem petju štiri-glasnost, ki je Nemci ne poznajo prav, pač pa že severni Italijani in sploh alpski prebivalci; samo jodlanja se pri njih nismo naučili. Izvirnost pa kar izzivalna: komaj je madžarski študent ugotovil, da sem Slovenec, mi je rekel, da je pri Madžarih pregovor: »Ce se srečata dva Slovenca, se takoj štiriglasno poje.« Zal, ta izvirna posebnost zginja med sodobno mladino pod vplivom modernih popevk. 2. Potem: Slovenci smo bili vso preteklost politično razdeljeni, recimo kar razcepljeni, v več avstrijskih kronovin. Kranjska, Štajerska, Koroška so sodile v okvir »notranjeavstrijskih dežel;« se pravi, so bile jedro stare ce- sarske Avstrije (poleg nižje in gornje Avstrije s Salzburško). Tako so nas tudi vzgajali in izobraževali vse od Eppensteinov (do 1122) prek Spanheimov (1269), Barbežanov (do 1256) do Habsburžanov (od 1335 naprej). To je imelo za posledico, da se enotna slovenska narodna zavest sploh ni mogla prav razviti. Razvijale so se samo deželne samozavesti. Slovenci so bili pač predvsem samo Kranjci, Korošci, Štajerci, vse do leta 1848. Trubarjev nagovor »premili Slovenci« je menda komaj prvi preblisk v tej zgodovini. Tudi Valentin Vodnik je pel: »Kranjc, tvoja zemlja je zdrava,« ne Slovenec. Se v tem stoletju je podobno; ko sem leta 1938 obiskoval vestfalske Slovence, so me po družinah z veseljem pozdravljali: »Veseli smo, da slišimo zopet kranjsko govoriti.« Ne slovensko! Ironija je tem večja, ko sem bil jaz Stejerec, ne Kranjec, če že govorim v tem slogu. In kakor vsi vemo, to razločevanje je ostalo: stalno se gremo še zmeraj Kranjce, Štajerce, Tržačane, Korošce, ne pa Slovence. Do nedavnega smo Prekmurce imenovali Vogre, ker so bili pač vedno pod vogrsko oblastjo, ne Štajerce in ne Kranjce. Pa tudi čudno ni. Saj nas tudi stara Jugoslavija nikoli ni priznavala; imeli smo mariborsko in ljubljansko oblast, potem pa zopet Dravsko banovino, Slovenije nikoli. Tu nas včasih osramotijo celo Avstrijci, ki sicer radi nostalgično poudarjajo, da je zanje slovenska Štajerska »verlorenes Südland«. Ko sem Dunajčanu pojasnjeval, da sem rojen na Spodnjem Štajerskem, me je mirno popravil: »V Jugoslaviji ni Spodnje Štajerske, je samo Slovenija.« Tako, vidiš, sem si rekel, Avstrijec to bolje ve, kakor bi moral vedeti predvsem jaz in moji sonarodnjaki na Kranjskem. Delitev Slovencev po avstrijskih deželah s strogo zarisanimi mejami je imela seveda trajen vpliv na oblikovanje značaja. Kljub skupnemu slovenstvu in enotni narodni zavesti so se v vseh teh deželah oblikovali značaji, ki so bili med seboj zelo različni, hkrati pa vsak s svoje strani v marsičem celo bolj podobni svojim nemškim ali na Primorskem italijanskim in v Prekmurju madžarskim deželanom. Tako so vsaj v nekaterih potezah upravičeno govorili o enotnem Štajercu in enotnem Korošcu, ne glede na slovenski ali nemški jezik, ki ga je kdo govoril; pravimo, o enotnem Štajercu in Korošcu itd., ki je utegnil biti celo bolj različen od Kranjca, čeprav sta bila oba Slovenca in govorila slovensko. Ustvarjala se je celo znana razlika o heterostereotipih, ki so bili do drugih neugodni, vse neodvisno od vprašanja, ali je šlo pri tem za slovensko govorečega ali nemško govorečega Štajerca, Korošca itn. Ti heterostereotipi so še danes živi celo med nami v Sloveniji, ko imajo Kranjci predsodke proti Štajercem in obratno. Podobno velja za neugodne heterostereotipe, ki prevladujejo med Kranjci glede Korošcev in obratno. Ce nič drugega ni, ima Kranjec pač o Štajercu predsodek, da je vsaj na tihem vsak v duši nemčur; ta očitek je bil zelo živ zlasti med okupacijo v letih 1941 do 1945, kakor da ima Kranjec monopol v slovenski samozavesti. Pa še dalje gre ta predsodek: Kranjcu je Štajerec kmalu neznačajen, ki ne drži besede, lahkega, nezanesljivega značaja; obratno pa je za Štajerce Kranjec trd, grčav, neprijazen; pri tem pozablja, da je ravno v tej grčavosti obenem značajnost in zvestoba, kakor Kranjec pozablja, da je v štajerski »nezanesljivosti« obenem prijaznost, postrežljivost in gostoljubnost. Za psihologa je docela jasno: vsaka dobra lastnost ima obenem svojo slabost, ali če hočete, vsaka luč ima svojo senco in obratno: vsaka senca ima v ozadju luč. Ce pa smo na Spodnjem Štajerskem res privzeli kakšno značajsko potezo od Avstrijcev, je to gotovo znana dunajska »Gemütlichkeit« ali dobro- voljnost (pravega izraza za nemško besedo tu nikoli nisem mogel najti v slovenščini, menda ji je res nekako tuja), ki je prek Gradca segala tudi v Maribor in še niže. V čem je njena značilnost? Da človeka na ulici nagovoriš, če imaš za to pobudo, ne da bi ga kdaj videl, in on ti enako prijazno odgovarja, potem gresta vsak svojo pot; in podobno, da v trgovini prodajalcu (prodajalki) še posebej poveš kakšno prijazno, po možnosti dovtipno besedo, ko kupuješ in plačuješ, čeprav se osebno ne poznata, se morda nikoli nista videla in se ne bosta več. Podobna dobrohotnost in (če hočete) gostobesednost je Ljubljančanu docela tuja in če se mu tako približate, vas osorno gleda ali pa celo trdo zavrne. Zal, celo na Dunaju ta Gemütlichkeit zginja, še bolj v Mariboru, vse pod vplivom moderne migracije v stehnizi-rani družbi. 3. S tem pa smo nehote prišli tudi že na širše področje. Ta porazdelitev slovenskega življenja na notranjeavstrijske kronovine pa je dajala slovenskemu človeku hkrati enotno podobo, ki je bila skupna vsem njenim prebivalcem, ne glede na narodnost in jezik. Avstrija se je pod Habsburžani razvijala postopno v zmeraj bolj birokratsko urejeno administrativno državo. Vzgajala je svoje državljane v pridne, disciplinirane delavce na vseh področjih. Tako se je razvil tip vdanega državljana, ki je vestno plačeval predpisane davke in se ravnal po predpisih. Tako se je med Slovenci oblikoval tip discipliniranega vojaka in uradnika, poštenega podjetnika in zanesljivega železničarja. Ne bom pozabil pogovora z upokojenim višjim nadzornikom avstrijskih železnic, ki mi je dejal: »Vi Slovenci ste bili v cesarski Avstriji najbolj zanesljivi železničarji.« Če upoštevamo še to, da je Avstrija od Marije Terezije zmeraj bolj pospeševala tudi splošno šolstvo in izobrazbo, potem je docela naravno, da je Slovenec v takem javnem ozračju hotel biti vselej tudi vzoren učenec in vzoren učitelj. Tip Slovenca je bil vselej ravno vzoren učenec. To je dajalo vsemu takratnemu življenju svojevrstno resno moralno podobo. (Mimogrede: danes je pri nas osnovno šolstvo bolj razvito. Toda kdor je imel priložnost opazovati svojega očeta, ki je imel za sabo samo takratno tri-razrednico, kaj vse je znal iz zgodovine in zemljepisja in astronomije, kako je znal z lahkoto izračunavati obresti in podatke v treh dimenzijah, tak pač z vsem spoštovanjem gleda na nekdanjo šolo in se globoko zamisli ob današnji.) Prestopništvo in zločin sta bila v javnem mnenju sramotna, tako da so se njihovi člani čutili družbeno kakor izobčeni. Drugega »okoli prinesti« ali srbsko »nadmudriti« je bilo vselej nečastno; s tako »nadmodrostjo« se Slovenec nikoli ni hvalil. Morda je danes že »kulturni« vpliv našega Juga to potezo slovenskega značaja toliko spremenil, da se začenja tudi Slovenec hvaliti z uspešnostjo v prevari drugega. Zelo se bojim tega; statističnih podatkov še posebej nimamo. Seveda taki podatki zlepa niso zanesljivi, ker slonijo na izpovedih. Človek se resno boji, da pod vplivi sodobne porabniške družbe tudi naš človek zmeraj bolj podlega moralni plehkosti, ki ne zna več življenja in dela prav vrednotiti. Kriza vrednot je znamenje časa, v katerem živimo. Raziskovati vzroke te krize vrednot pa je kočljivo. Gotovo je napačno, če bi jih skušali odkrivati samo v neugodnem vplivu Juga, ki je eden od dejavnikov ciničnega odnosa do sveta vrednot. Toda vsi vemo, da je kriza vrednot civilizacijski pojav porabniške družbe, ki s svojimi valovi pljuska od Zahoda proti Vzhodu. Izraz te naše discipliniranosti in vdanosti v odnosu do državnih oblasti, ki je naše ljudi vzgajala v zveste Avstrijce, je med drugimi tudi knjiga Državljanska vzgoja, ki jo je med obema vojskama napisal profesor mariborskega bogoslovja dr. Josip Jeraj. Ni odveč, če to posebej poudarim; saj to je edina knjiga o državljanski vzgoji v vsejugoslovanskem merilu od leta 1918 pa vse do danes. Nihče drug, noben jugoslovanski pedagog, ni čutil potrebe, da bi napisal kaj podobnega, samo Slovenec. To je simptomatično. To je simptom značaja in njegove podobe. Dr. Jernej si je v stari Jugoslaviji pridobil s tem delom sloves enega najvplivnejših jugoslovanskih pedagogov, čeprav je bil po stroki moralist. To je značilno: Slovenec-pedagog ima takoj pred očmi, da je treba ljudi vzgajati tudi za dobre državljane, ne samo za ubogljive otroke in pridne učence. Te potrebe ni čutil v Jugoslaviji noben drug pedagog. 4. Ta disciplinarnost in usmerjenost v vzornega učenca in učitelja je imela za posledico, da se je v Slovencu razvijala predvsem tako imenovana vertikalna miselnost, v nasprotju do lateralne, ki velja za specifično ustvarjalno miselnost. Slovenci bi potemtakem ne bili ustvarjalno usmerjeni? Tu moramo previdno odgovarjati. Vsa pretekla miselnost in vzgoja je bila usmerjena navpično logično, če hočemo, kar togo, kar neprožno vertikalno. Ustvarjalnost z lateralnim mišljenjem, ki naj bi bilo pristno ustvarjalno, so začeli v Ameriki in v Evropi posebej pospeševati šele v zadnjih štiridesetih letih. Prej je bil zmeraj vzor učenca tisti, ki je znal odlično obnoviti profesorjevo znanje. Samoniklost mišljenja se ni pospeševala; v šoli je bila učitelju pogosto celo nadležna. Psiholog si mora ob tem zastaviti vprašanje, kako je prišlo do takega slovenskega človeka? Gotovo je to proces, ki zahteva čas več stoletij. V začetku si človek red in predpise prilagaja samo od zunaj; nekako tako, kakor se mehansko nauči naloge, ki jo učitelj naroča za naslednji dan. Vse je samo na zunaj; nič ne ostane v njem. Toda z leti in z rodovi, ko taka disciplina prehaja iz enega roda v drugega in postaja rodovno izročilo ali tradicija, se vse to počasi tudi že »internalizira« ali osebno vseblja, postaja oblikovalna sila in vsebina osebnosti. Takrat pa že lahko govorimo o posebnem liku Slovenca, kakor ga je oblikovala zgodovina s svojo vsebino, oblikovalno močjo in sporočilom (tradicijo). Tradicija tu ni več prazna beseda. Človekova, torej tudi Slovenčeva osebnost nikoli ni sad zgolj osebnega prizadevanja niti zgolj učinek genske, vrojene naravnave, temveč je zmeraj obenem bolj ali manj dosežek kulturno zgodovinskih dejavnikov, ki so vplivali nanjo in jo oblikovali. Mnogo premalo upoštevamo to zgodovinsko dejstvo, ki je oblikovalo podobo slovenskega človeka: malone tisoč let (vsaj od 1335 naprej) se je ta podoba oblikovala zmeraj nekako v isti smeri civilizacijske discipline, postopne šolske omike in smisla za skladnost s pravili življenja, ki jih je narekovala pplitična oblast. Tako se je vzgajal slovenski človek v vdanega in zvestega državljana v vsakokratni deželni upravi. Ne najmanj je dobival motivacijo za to poslušnost tudi ob nenehni turški nevarnosti, pred katero ga je varoval vsakokratni deželni poglavar s svojo vojsko. Slovenski človek je doživljal v okviru habsburških vladarjev zavest varnosti in vsaj relativnega miru, se pravi prav tega, kar je smisel in cilj vsake državne oblasti, ki se ji posameznik zaupa, da ga bo varovala. Če pa gre za to, ali so Slovenci mimo tega trenda bili kljub vsemu ustvarjalni, moramo reči, da smo bili skozi vsa zadnja stoletja, odkar se kot narod sploh uveljavimo. V vseh zgodovinskih dobah smo se kmalu odzivali tudi na najnovejše kulturne tokove in ustvarjali v svojem okviru enakovredna dela znanosti in umetnosti. To ne velja samo za reformacijo, marveč tudi za razsvetljenstvo, za romantiko, za impresionizem in ekspresionizem v pesništvu in drugih umetnostih. Slovenci smo celo zelo odzivni na kulturne tokove časa. Razen tega velja, da so bili za svoj čas nadpoprečni J. Vega, J. Stefan, Fr. Miklošič, Blaž Kocen in še kdo, da o našem stoletju sploh ne govorim, ko na svoji univerzi gojimo najvišjo znanost in njeno inovativnost; in da za celo tretjo univerzo vrhunskih raziskovalcev živi že onstran naših državnih meja. Posebej velja poudariti, da pa so v našem preprostem ljudstvu z golo osnovnošolsko izobrazbo vselej vnovič izstopali razni obrtniki, ki so bili izredni izumitelji, iznajdljivi in inovativni, da bi si lahko pridobili mednarodno priznane patente. Tak zgled imamo v osebi Josipa Veršiča iz G. Radgone, ki sploh ni hodil v šolo, brati in pisati se je naučil šele pozneje, izumil pa je prvi na svetu gibljive proteze za noge in roke, z njimi zaslovel prek Gradca in Dunaja vse do Pariza in Londona, odkoder so hodili po njegove izume. Nekaj podobnega v mednarodnem merilu je dosegel tudi sodobni Ivan Kramberger, tudi doma iz bližine Radgone. Takih in podobnih samorastnikov je živelo med ljudmi v vseh časih kar lepo število. Ponovim: majhen narod mora biti ustvarjalen, če hoče preživeti. Majhen narod ne more tekmovati z velikimi v kolikosti (kvantiteti), temveč samo v kakovosti (kvaliteti). 5. Ko smo tako ugotovili skupno podobo Slovenca, kakor ga je oblikovala avstrijska zgodovina z vsemi njenimi političnimi in izobrazbenimi vplivi, potem smemo k tej podobi dodati še potezo, ki jo na široko utemeljuje Erwin Ringel, dunajski profesor psihiatrije, ki ugotavlja v svoji knjigi Die österreichische Seele, pozneje še posebej Die Kärntner Seele, da so Avstrijci poprečno vendarle nevrotične osebnosti. Ker pa smo bili Slovenci vse do leta 1918 v notranjeavstrijskih deželah, se pravi v osrčju Avstrije, potem velja to — kolikor naj drži — prav tako za Slovence. Po Ringlu so Avstrijci nevrotični ljudje. Ringel to obširno utemeljuje z lastnostmi, ki so mu enako tipične, se pravi splošno razširjene tudi med Slovenci. Da smo Slovenci na moč občutljivi, zamerljivi in prepirljivi, polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči (vse to so seveda pretiravanja), naštevamo kot pristno nevrotične poteze. Sem sodi tudi nagnjenost Slovenca k potrtosti (depresiji), malodušnosti in obsojanju samega sebe, ko ne grize samo drugega (iz zavisti), temveč predvsem tudi sam sebe s pretirano tan-kovestnostjo in pikolovstvom v izpolnjevanju dolžnosti; vse to mu izčrpava življenjsko silo, da se na koncu znajde pred neizhodno mejno situacijo, ne more več živeti, omaga pod težo življenja in gre v samomor. Ne upam si preveč posegati v našo literarno zgodovino, vendar ne morem mimo nekaterih imen: ali niso mar vodilni literati, kakor je bil Stritar, Levstik in še kdo, tudi zaznamovani s potezami nevrotičnosti? O tem so pisali že različni pisci. In kaj je s podobo matere mučenice, ki je v usedlini Lepe Vide, ali ni tudi v tem svojevrsten nevrotičen kompleks slovenskega človeka? V zadnjem času se kulturniki (v Trstu Boris Pahor) resno sprašujejo, kako da Slovenci niti po narodnoosvobodilni vojski nismo mogli priti do podobe očeta in da zato še zmeraj bolestno podlegamo podobi matere, njenemu mučeništvu in samoobtoževalnemu kompleksu. In ali ni v tem iskati pomanjkljivosti naših politikov, ki nikoli niso bili prav zmožni, postaviti moža, prave podobe domovine? Ali ni Peter Klepec, izkristalizirana podoba Slovenca, tak tip podrejenega materinskega človeka, ki ima nadčloveško moč, s katero zmore vsem drugim pomagati, samo sebi ne, ker ni v njem nikoli dozorel mož v popolno podobo očeta. Nedvomno je to pretirano črna podoba Slovenca; zlasti pa je pretirano, če te lastnosti brez omejitve posplošujemo. Napačna generalizacija velja za enega glavnih virov metodoloških zmot v znanosti. Kljub temu pa moramo priznati, da te oznake vsebujejo jedro resnice, ko govorimo o podobi slovenskega človeka, kakor jo je oblikovala njegova zgodovina. O tem nas pač E. Ringel s svojo obširno analizo še najbolj prepričuje, čeprav tudi njemu velja očitek pretiravanja in posploševanja. Avstrijci so mu knjigo hudo zamerili in s svojimi reakcijami nanjo nehote dokazovali, da ima Ringel, žal, prav. Njihove reakcije na te ugotovitve so bile res nevrotične. (Mimogrede: E. Ringel je velik prijatelj koroških Slovencev, je tudi že ponovno predaval v njihovih društvih.) K nevrotičnosti je pri nas zlasti veliko prispeval janzenizem, ki se je na Kranjskem tako močno razširil, da bi imel človek prej vtis, kakor da se je Janzen rodil na Kranjskem, ne na Nizozemskem. Janzenizem je krščansko moralo skrčil na nevrotično ožino in samoobsojanje. Celo veliki mislec BI. Pascal je bil njegova žrtev. Toda na janzenizem pridemo še pozneje. Delno v tej nevrotični naravnavi, ki jo redno spremlja čut manjvrednosti, delno pa sicer v večstoletnem podaniškem odnosu do nemško govorečih Avstrijcev je iskati tudi vzrok, zakaj ima Slovenec na splošno čut manjvrednosti pred Nemcem. Tu so sicer številne izjeme, zlasti po različnih pokrajinah, vendar zvečine velja, da gleda Slovenec Nemca kvišku od spodaj navzgor. Nasprotno velja to v odnosu Slovenca do Italijana, ki ga gleda od zgoraj navzdol. Podobno velja za Italijana, ki tudi gleda na Nemca od spodaj navzgor; ima pred njim manjvrednostni kompleks. Skupni razlog za podobni odnos do Nemcev bo vsaj delno v tem, da so bili tudi Italijani (velja za severne pokrajine) dolgo pod nemško avstrijsko oblastjo. Vendar bo odločilni skupni razlog za te odnose v temperamentu. Da Nemec Italijana prezira, vemo vsi. Prav tako pa ga prezira tudi Slovenec. Menda se Italijan enemu kakor drugemu nehote predstavlja s svojim živahnim temperamentom kot neresen in otročji, zlasti ker čutimo mi podobno kakor Nemci, da nam je tak temperament tuj. Mi smo bolj togi, manj živahni, zato v nastopu bolj »možati«, bolj »resni«, vsekakor manj otročji. To tudi Italijani sami čutijo. Predstojnik instituta za italijansko kulturo v Ljubljani mi je to zatrjeval in kot jezikoslovec lingvistično dokazoval, češ da Slovenci vse izposojenke iz italijanščine uporabljamo v slabšem (pejorativnem) pomenu, čeprav imajo v italijanščini še tako lep pomen. Navedel mi je vrsto takih besed, zapomnil sem si samo »fakine« in »pantofle«, in ko je rekel »bimbo«, mi je ušel smeh. Na to on: »Vidite, niti vpričo mene se ne morete zdržati, smejite se, ker vam je vse italijansko smešno.« Priznam, da je v tem res kar precej resnice. Slovenci Italijanov ne jemljemo prav zares. To velja na srečo tudi za naše primorske Slovence, Tržačane in Goričane; zato so narodnostno ponosni, se ne prilagajajo hitro; samo izjeme so, ki podlegajo. Tega tako ugodno ne moremo trditi za koroške Slovence; tam gre pač za odnos Slovenca do Nemca, ko si menda kar večina prizadeva, da bi čim prej govorili nemško in ne imeli več sitnosti in (manjvrednostnega) kompleksa s slovenščino. Nekaj podobnega je bilo na Spodnjem Štajerskem v stari Avstriji še vse do leta 1918; to govorim kot neposredna priča iz tistih časov; to smo takrat kljub vsej slovenski zavednosti tako doživljali. Sem sodi tudi slovenska navada, da skuša Slovenec s tujcem takoj govoriti v njegovem jeziku. To je ta pretirano prilagojevalen značaj, ki se le vse prehitro asimilira. Delno je vzrok temu tudi naša majhnost. Smo že ugotovili: Slovenci smo mejni narod; same meje so nas. Posledica je, da vsak dan trčimo na sosede, ki so večji; in če se hočemo z njimi sporazumeti, moramo govoriti v njihovem jeziku; vemo namreč, da se sosed našega jezika ne bo naučil. Kolik delež ima pri tem čut manjvrednosti, o tem je težko govoriti v odstotkih z matematično natančnostjo (eksaktnostjo). Vsekakor moramo Slovenci kot marginalni narod računati s stalno nevarnostjo postopnega prilagajanja in izpuhtevanja v ozračju sosednjih narodov. To ne velja samo v odnosu do Nemcev, Italijanov in Ogrov, marveč zlasti tudi do Hrvatov in drugih jugoslovanskih narodov. Sem sodi klavrno poglavje srbohrvaščine, ki jo lomijo naši slovenski politiki, ko pridejo v Beograd, ali pa celo samo na Bled. Slovenci smo bili v politiki skozi vsa stoletja kimavci; na Dunaju (kolikor smo sploh do tja prišli), pozneje pa v Beogradu. Suverenosti slovenskega vedenja naši politiki niso bili prav vajeni, čeprav v zadnjem času celo zelo močno poudarjajo slovensko suverenost. Sicer pa moramo tudi na tem področju razločevati med slovenskimi pokrajinam. Niso vsi Slovenci enako prilagodljivi. Gorenjci so v svoji grča-vosti tudi glede slovenskega ponosa enako grčavi; ne kažejo nagnjenosti k prilagojevanju s sosedi. To jih rešuje. Končno: to z njimi rešuje nas vse. Na splošno velja, da so Kranjci narodno bolj zavedni kakor Štajerci in Korošci, vzrok je očiten: bila je to edina dežela, ki je bila v celoti slovenska, torej ne več marginalna, marveč že sredinska, centralno slovenska, tako da je imela v Ljubljani tudi že slovenske veljake (vsaj župana itn.). Štajerska in Koroška pa sta bili v svojih središčih že nemški, čeprav so dali Slovenci ime glavnemu mestu Štajerske; Gradca niti Nemci ne morejo tajiti in zanikati. Ta razlika sega vse v leto 1941, ko so Kranjci štajerskim Slovencem očitali, da so šli Hitlerju naproti celo z zastavami. No, te procesije so se kmalu razočarane razšle, ko so videli, da to ni »stara Avstrija«, ki so si jo morda na tihem želeli, da »zopet pride«. Sicer pa moramo s temi razlikami še nadaljevati. Tako je zanimivo, da so severne Slovenske gorice narodnostno manj zavedne, imajo več nemških tujk kakor južne, ki sovpadajo s Prlekijo. To je razlika, ki izvira še iz časov Karantanije, ko je šla meja s Panonijo na črti od Radgone do Ptuja in tako razdelila Slovenske gorice na severni in južni del. Neverjetno, kako globoke in trajne razločke je ta razmejitev zapustila. Prlek se pred tujcem najprej razkorači in bi rad vedel, kaj hoče; vsekakor bi mu hotel prej po- * streči s svojo posebnostjo, kakor da bi sam dvoril tujcu v njegovem jeziku. Zanimivo bi bilo na tem mestu navesti vsaj nekaj zgledov, kjer Prlek uporablja samo slovensko besedo (zajtrk, krmiti, krma itn.) namesto (fruštik, futrati, futer itn.), ki jo uporabljajo že nekaj vasi severneje, čeprav jih ne loči nobena reka in nobena carina. In značaj! Kako različen, karakterističen je znan prleški človek v razliko od severnega, ki nima nobenih posebnosti. In še nekaj! Koliko kulturnih delavcev in narodnih buditeljev je dala že v prejšnjem stoletju Prlekija, medtem ko se severne Slovenske gorice s tem enako ne morejo veličati. Tu so kulturno zgodovinski vplivi na razlike slovenskega značaja očitni. S temi kulturno zgodovinskimi potezami pa se združujejo obenem zemljepisne in klimatične okoliščine, ki vplivajo na podobo značaja. Tako so naši Primorci, kakor ne prav dosledno imenujemo Tržačane in Goričane, vsaj v nasprotju z drugimi Slovenci že pravi Mediteranci, res Primorci, odprti v široko morje in daljno Sredozemlje. To niso več tip alpskega ali gorskega sveta, prav tako ne ravninskega panonskega. Zanje je značilna ravno odprtost. To so odprti predeli v razliki do zaprtega alpskega, gorskega tipa človeka. Odtod svojevrstna lahkotnost, prožnost in gibljivost tega člo- veka. Rekli bi, da prinašajo naši Primorci v slovenski živelj sproščeno, osvobajajoče ozračje, ki ni zoženo (gorenjski, pohorski tip), temveč pozna polet, daleč stran od nevrotične zavrtosti. To je svobodoljuben človek, poln sončnega optimizma, nenehnih načrtov in sprememb, ki jih ne ovirajo nobeni predpisi in moralne norme; ne hodi proti njim, pač pa se dviga nad nje. Tako smo doživljali po letu 1920 v gimnaziji zmeraj nove prišleke, ki so pribežali s Tržaškega pred fašističnim pritiskom. Tržaške srajce smo jim rekli. Pa še do mature jih je prišlo okoli deset, se pravi četrtina vseh maturantov. Uspešni so bili, čeprav nobenega predmeta niso vzeli zares, tudi nobenega profesorja se niso bali. Mi smo bili strahopetni »guleži« v njihovih očeh, oni pa sproščeni, za vse so se zanimali; šola jim je bila le mimogrede kot neizogibno zlo. Pravo sproščenost in vzvišenost nad šolo so prinesli med nas. Pa vemo, da so se iz njih razvili tudi izredno resni učenjaki, menda prav zato, ker so bili duševno zdravi in odprti v svet. Zame je jasno: naši primorski Slovenci bodo preživeli, zlepa se ne bodo prilagodili italijanski večini: dovolj je zdravja in ponosa v teh ljudeh. Sreča, da jih ni nikoli zajel nevrotični duh janzenizma, ki je kar usodno sooblikoval kranjski značaj. Kranjci v samoobrambi ugovarjajo, češ da jim je janzenizem prinesel na Kranjsko Štajerec škof Herberstein. Toda ironija hoče, da te miselnosti pač ni razširjal na Štajerskem, temveč na Kranjskem. Seveda če gre za vplive posameznega škofa, moramo reči, da je to bolj stvar posameznika vladarja kakor pa dežele in njene miselnosti, iz katere je izšel. Takrat je to bilo drugače: danes bi tak vpliv pripisovali vsej deželi, ne samo vladarju, takrat pa je to bila predvsem stvar vladarja samega, neglede na celotno kulturno ozračje dežele. Bilo je pač še zmeraj le po načelu cuius regio, eius religio. Mišljenje in vero je določal vladar, ali je ljudstvo bilo takšno ali ne. Ce zasledujemo še dalje razlike v slovenskem značaju, moramo reči, da je podobno vdanostno podobo do višjih razvil tudi Slovenec pod vplivom ogrske politične oblasti. Za naše Prekmurce, bolje, prebivalce Slovenske krajine, je to prav značilno. To jim je jemalo polet in razvoj, ki bi ga bili drugače neprimerno bolje dosegali ob njihovih priznanih umskih nadarjenostih, ki jih danes zmeraj bolj razodevajo, ko več nikomur ne hlapčujejo; morda je v tem iskati tudi vzrok, zakaj so celo na političnem prestižnem področju zelo uspešni. Ob vsem tem je pač zanimivo, če ponovno ugotovimo, da je pokončni nosilec slovenske zavesti in njene samobitnosti pač najbolj izrazit ravno na Kranjskem, s katero se je slovenščina in slovenski narod istil do nedavnega tako ali drugače še najbolj spontano. 6. Končno ne moremo mimo slovenske lastnosti: Slovenci smo sprti narod. Po letu 1870 je iz Avstrije pljusknila tudi k nam struja, ki se je imenovala »ločitev duhov«. Če je med nemškimi Avstrijci imela stvar svojo podlago v konfesionalni razliki med protestanti in katoličani, pa za Slovence to ni veljalo. Slovenci so delali umetni razdor med katoličani in nekatoličani, ki naj bi bili liberalci. Začela so se huda medsebojna nasprotovanja in napadi. Slovenci smo se razdelili na dva sovražna tabora. Menda nam je bila ločitev duhov kar sonaravna; saj se je v letih 1941 do 1945 nadaljevala v krvavi državljanski vojski. Tu pa velja pribiti: za majhen narod je složnost odločilna. Gre za preživetje. Majhen narod preživi v objemu velikih narodov samo, če je složen. Glede tega nam morajo biti za zgled Judje, ki so skozi vsa stoletja v diaspori sredi velikih narodov preživeli samo zaradi svoje občudovanja vredne medsebojne složnosti. Judje varujejo svoje člane; nobeden ne sme gospodarsko propasti. Pri nas Slovencih pa je sloga in sprava že več kakor 100 let na slabem glasu. Sloga in sprava pomenita za Slovenca neznačajen kompromis z lastnimi načeli. Spravljivost velja za neznačajnost. Nobeden ne bi rad popustil niti za črko. Crkarska pravda ni bila glasna samo v prejšnjem stoletju, temveč je še danes značilna, kadarkoli naj bi izdali kakšno skupno izjavo, do zadnjega se prepiramo samo za besede in njihove končnice. Težko se zedinimo v besedilu, kaj šele v dejanju. Namesto politike in politične modrosti se še vedno gremo predvsem samo črkarsko pravdo. Le poglejmo okoli sebe na novo vstale opozicijski politične skupine in zveze in stranke. Kdor je pri nas klical k spravi in slogi, je prišel na slab glas; postal je politično sumljiv. Pri nas smo po letu 1945 gojili politiko delavskega razreda; to ni bila slovenska politika. V ta namen smo ob zanemarjanju kmetijskega sloja vabili številne industrijske delavce z Juga. Sele v Cankarjevem domu pred leti se je začel načrten obrat v smeri slovenske narodne politike, ko so se začeli svarilni klici, da smo pravzaprav že zasedeni, da so delavci z Juga že blizu tretjine vsega prebivalstva, da začenjajo poudarjati svoje narodne pravice, enakopravnost, da že snujejo »republiko« v republiki, da ne smemo več reči »slovensko psihološko društvo (navajam zgled, ki mi je blizu; na vseh drugih področjih je podobno), temveč samo še »društvo psihologov Slovenije«. Zmeraj bolj smo samo še v drugem sklonu. Gre za preživetje! In vendar: če smo tem ljudem rekli A, jim moramo dopustiti tudi B. S kakšno pravico naj jih sedaj podimo nazaj, od koder so prišli? Tu se odpira kritična doba slovenske politike. Ali ne pomeni nastop v Cankarjevem domu že zapoznelo narodno politiko? Prejšnja se nam maščuje nad lastnim ljudstvom. Švicarji že precej let zapirajo svojo mejo; nihče ne more več po redni poti priti tja in tam ostati. Varujejo svojo samobitnost, ker so majhni. Toda mi smo še manjši; zato je za nas podobna politika še bolj potrebna in nam nihče ne sme očitati šovinizma. Celo velike države, kakor je npr. Kanada, se z vsemi zakonskimi predpisi zmeraj bolj zapirajo pred vseljevanjem tujcev. In vendar, kaj je za veliki narod 30 000 doseljencev! Za nas pa je taka številka že ogrožajoča za naš narodni obstoj. Ermin Kržičnik v Delu dne 3. marca ta demografski razvoj takole opisuje: »Glede na dosedanje trende bo nastopilo demografsko izumiranje Slovencev do leta 2003 .. . Tako bi bilo leta 2050 na Slovenskem le še 58 odstotkov Slovencev in bi bil veliki cilj »jugoslovanizacije« Slovenije po vseh svojih naravnih zakonih dosežen. Vidimo in čutimo, da jugoslovanska perspektiva ni več kaj obetavna.« To vprašanje se v zadnjem času postavlja z vseh strani. Potemtakem gre predvsem za štiri dejavnike, od katerih je odvisno preživetje majhnega naroda, kakor smo Slovenci. Obenem so to štiri svarila, pred katera smo postavljeni. Tu samo na kratko, ker sem obširneje o tem pisal že v različnih revijah. Predvsem mora biti majhen narod kulturno ustvarjalen, če noče utoniti v morju velikih narodov. To smo Slovenci bili že vsa zadnja štiri stoletja od Trubarja naprej. Odzivali smo se sproti na kulturne tokove v Evropi. Drugič pa velja, da mora biti majhen narod politično enoten, ne sme biti sprt v nasprotujoče se stranke. Kadar gre za odločilne drže, ki so za preživetje neizogibne, morajo biti Slovenci enotni kakor žebelj, odpasti morajo vsi nazorski predsodki in ideološke razlike. Za zgled so nam lahko ravno Srbi, ki so najprej Srbi, šele ko tem zahtevam zadostijo, se smejo oglašati še tudi kakšne razlike v strankah in nazorih. Usodno je za majhen narod, če mu ni preživetje na prvem mestu. Tu nas preteklost hudo svari in poučuje z žalostnimi zgledi. Tretjič velja, da mora majhen narod biološko napredovati, ne pa nazadovati. Ce število rojstev upada, število splavov pa narašča, kakor ponovno beremo prav v zadnjih številkah Dela, je to usodno za majhen narod. Celo za velike narode je lahko to nevarno, za majhne narode pa je že kar pogubno. Če ne bomo tega resno upoštevali, nam nobena kultura in nobena politika nič ne pomaga, zgubili bomo biološko. Četrtič pa gre za moralno zdravje, ki je delno vsebljeno že v biološkem dejavniku. Slovenci smo, žal, na vrhu svetovne lestvice samomorov. To je strahotna ugotovitev. Čeprav si ne bi rad tega priznal, pa me številke opozarjajo, da gre pri tem za moralno šibkost, že za patološki simptom, ki ga sicer delimo tudi z velikimi narodi zahodnega sveta. Toda za velike narode to nikakor ni tako nevarno, za majhen slovenski narod pa je to že alarmni simptom. Gre za preživetje! S tem nikakor ne mislimo klicati preplaha in odpirati kakšnih apokaliptičnih glasov. Vse to je samo izraz stvarnega gledanja na našo narodno samobitnost, da nam ne bo kdo čez 50 let očital, zakaj smo danes molčali. Saj smo morali molčati dolgo, ko so nas že pred 15 leti opozarjali, da »smo že okupirani«, toda takrat tega nismo smeli nikjer pred javnostjo povedati ali zapisati. To je bila takrat uradna politika. Danes pa je slovenski narod že bolj slišen kakor kdajkoli prej. Slovenska složnost v nasprotju z ločitvijo duhov in medsebojno sprtostjo mora obsegati slovensko samobitnost na vsej črti, do vseobsegajoče skrbi za preživetje, da ne utonemo sredi številnejših narodov. Gre za slovenstvo. Za marsikoga, žal, to ni več vrednota, češ da se ne splača. Čistim koristolovcem odgovarjamo: ali smo Slovenci, ali nismo, ali pa se samo gremo politiko? Zusammenfassung KULTURHISTORISCHE EINFLÜSSE AUF DIE GESTALTUNG DES SLOWENISCHEN CHARAKTERS Die gestaltenden Einflüsse auf den Charakter der Slowenen können auf sechs gemeinsame Nenner gebracht werden. Als kleine Nation sind die Slowenen ein typisch marginales Volk, das grösstenteils im Grenzgebiet wohnt, so ständig der Assimilation an die Nachbarn ausgesetzt ist und dementsprechend nur schwer aus seiner eigenen Mitte schöpferisch tätig lebt . Nichtsdetoweniger halten die Slowenen Schritt mit allen kulturellen Strömungen Europas schon seit dem 16. Jahrhundert und erweisen sich somit als schöpferisch tätiges Volk; in dem Bewusstsein, dass schöpferische Tätigkeit unbedingt notwendig ist zum Überleben einer kleinen Nation. Da man die ganze Zeit bis 1918 in österreichischen Kronländern (Krain, Kärnten, Steiermark, Triest, Görz) aufgeteilt lebte, hat sich mehr das Bewusstsein der Landeszugehörigkeit entwicklet als das einheitliche Nationalbewusstsein, das sich erst im Jahre 1848 auch politisch sichtlich durchsetzte mit dem Anspruch auf das »vereinigte Slowenien«. Durch das tausendjährige Zusammenleben im Bereich des österreichischen Staates hat sich der Slowene zum disziplinierten Staatsbürger, zum Typ des Musterschülers und Musterlehrers mit ausgeprägtem Sinn für höhere Ausbildung, zum sorgfältigen Angestellten und gewissenhaften Arbeiter herangcbildet. Besonders rühmte man ihn als den »zuverlässigsten Eisenbahner in der kaiserlichköniglichen Zeit.« Darin gestaltete sich auch der teilweise neurotische Charakter, den E. Ringel für typisch österreichisch ansieht. Zum neurotischen Charakter hat auch die Ausbreitung des Jansenismus in Krain mit seiner beängstigenden Moral beigetragen. Der Slowene offenbart, gegenüber dem Deutschen gleichsam einen Minderwertigkeitskomplex, dem Italiener gegenüber fühlt er sich aber eher erhaben. Die in deutschem Kulturraum entstandene Scheidung der Geister Ende des vorigen Jahrhunderts überbflutete auch die Slowenen; seit der Zeit gehört die nationale Eintracht nicht mehr zu den Tugenden des Landers, trotz der Überzeugung, dass das beste Einvernehmen miteinander zur Grundbedingung für das Überleben einer kleinen Nation gehört. RAZPRAVE / DISSERTATIONES Wolfgang Suppan Biologische Voraussetzungen und Grenzen kultureller Traditionsbildung »Die Menschen machen ihre eigene Geschichte, aber sie machen sie nicht aus Stücken«: so lautet der berühmte Satz aus dem »Achtzehnten Brumaire des Bonaparte«. Claude Levi-Strauss benutzte diesen Satz, um den Unterschied zwischen Geschichte und Ethnologie zu erläutern. Die erste Hälfte (des Satzes) rechtfertige die Geschichtsschreibung, die zweite Hälfte die Ethnologie. Gleichzeitig würde der Satz deutlich machen, daß historische und ethnologische Forschung untrennbar miteinander verbunden seien. Jedes gute Geschichtswerk würde mit Ethnologie durchtränkt sein — und umgekehrt jede ethnologische Untersuchung bedürfte der historischen Perspektive. Levi-Strauss’ Aufsatz über »Geschichte und Ethnologie« leitet eine in Buchform und unter dem Titel »Strukturale Anthropologie« erschienene Sammlung von Aufsätzen des Autors ein.' Es handelt sich um ein Bekenntnis zum Strukturalismus, jenem anthropologisch konzipierten Interpretationssystem, das sowohl physische wie physiologische, psychische wie soziologische Aspekte des menschlichen Verhaltens — und zwar synoptisch — untersucht.2 Das Marx-Zitat erlaubt aber auch den Einstieg in ein Thema, das die Frage nach dem biologischen Substrat und nach den kulturellen Möglichkeiten und Grenzen des Musikgebrauches stellt. Was ist aufgrund interkultureller vergleichender Studien der biologischen Evolution des Menschen zuzuweisen, welche Rolle spielen Klang-, Rhythmus-, Melodiestrukturen im System der ererbten sinnesbedingten Kommunikationsfelder? Und inwiefern 'C. Levi-Strauss, Strukturale Anthropologie I, Frankfurt 1967; als Suhrkamp-Taschenbuch/Wissenschaft 226, ebda. 1987, S. 38. 2 U. J a e g g i, Ordnung und Chaos. Strukturalismus als Methode und Mode, Frankfurt 1968, S. 22. ermöglichen und begrenzen diese sinnesbedingten Kommunikationsfelder die kulturspezifischen Wort- und Tonsprachen, die Bilder-, Gebärden- und Riechsprachen, die Symbolwelt des Menschen und der ethnischen/sozialen Gruppe? Solche Fragen sind in der Musikologie immer gestellt worden, wenn auch eher am Rande des Faches — und verdeckt durch das Überangebot sogenannter historischer, auf die »westliche« Kunstmusik konzentrierter Forchungsarbeit. In einem Aufsatz über »Anthropologische Ansätze in den Musikwissenschaften« habe ich im Jahr 1978 bereits einschlägige Daten von den Vertretern der Berliner und Wiener Schulen der Vergleichenden Musikwissenschaft bis zu Herskovits und Merriam in den USA, von Friedrich von Hauseggers Grazer Habilitationsschrift über »Musik und Sprache« aus dem Jahr 1871 bis zu Karbusickys »Grundriß der musikalischen Semantik« zusammengestellt.Deutlich wird daraus, daß solche anthropologische Forschung nicht intra-disziplinär zu erfüllen ist, daß Fächer- und Fakultätsgrenzen dabei fallen, daß natur- und geisteswisenschaftliche Denkweisen und Methoden sich überkreuzen müssen. Interdisziplinarität korrigiert eine Entwicklung, die dazu geführt hat, daß der einzelne Wissenschaftler nur noch wenig ganz genau weiß. Zusammenschau kann jedoch nicht dadurch entstehen, daß man punktuelle Ergebnisse addiert. Der Mensch, um den es geht, ist keine Addition unabhängig voneinander funktionierender Partikelchen. Auf die Musik bezogen, heißt dies: Musikanthropologische Denkweise liegt immer dann vor, wenn der Mensch — mit dem was er ist (theoretische Anthropologie) und was er kann (praktische Anhropologie) im Mittelpunkt der Forschung steht. Und weiter: daß Musik nicht als Werk der absoluten Tonkunst um ihrer selbst willen — sondern in ihrem kommunikativen Gebrauchswert betrachtet wird. Auch die Werke der »nicht-verbalen Künste« sind als »Zeichenkomplexe« aufzufassen, wie der Berliner Hochschule-der-Künste-Pro-fessor Franz Koppe richtig sagt; in der Philosophie herrsche darüber von Ernst Cassirer bis Nelson Goodman Übereinstimmung.4 Eine solche Sicht leugnet nicht die sogenannte Autonomie-Ästhetik, aber sie stellt diese als Konsequenz funktions-ästhetischer Entwicklungen dar. Zuerst ist die Funktion, der Gebrauch, den Menschen von Musik machen, dann folgt die Ri-tualisierung (ein Begriff, den die Verhaltensforschung geprägt hat), dann erst das »interesselose Wohlgefallen« (Kant) an den »tönend-bewegten Formen« (Hanslick), — und schließlich der »Spaß an der Freude« allerneuester Kulturpolitik.5 Was können die Musikwissenschaften selbst beitragen, um jene kommunikativen Gebrauchswerte aufzudecken, die dem biologischen Substrat zuzurechen sind? Und welche Hilfswissenschaften können wir heranziehen? Zur ersten Frage: Es ist die musikenthnologische Forschung, die Fakten beibringt, die aufgrund vergleichender Untersuchungen im Extremfall als interkulturelle Konstanten oder als kulturspezifische Erscheinungen zu qualifizieren wären. Zur zweiten Frage: Die Ergebnisse solcher synchroner Analy- 3 W. Suppan, Anthropologische Ansätze in den Musikwissenschaften. Entwurf einer Anthropologie der Musik, in: Anthropologie der Musik und der Musikerziehung, hg. von R. Schneider = Musik im Diskurs 4, Regensburg 1987, S. 25—54. — Ergänzend dazu: S. Finkeistein, How Music Expresses Ideas, New York 1952. 4 F. Koppe, Kunst und Bedürfnis. Ein Ansatz zur sprachlichen Wiederaufnahme systematischer Ästhetik, in: Kolloquium Kunst und Philosophie, hg. von W. Oelmüller, Band 1, Paderborn, 1981, S. 74—93. 5 N. Postman, Wir amüsieren uns zu Tode. Urteilsbildung im Zeitalter der Unterhaltungsindustrie, Frankfurt 1985 (dt. Übersetzung von »Amusing Ourselves to Death. Public Discourse in the Age of Show Business«, New York 1985). sen sind abzustützen durch biologische und medizinische, ethnologische, aber auch musikanalytische Befunde. Wer aus Österreich kommt, darf in diesem Zusammenhang vor allem die Verhaltensforschung heraussteilen, die durch die Fernsehdiskussionen zwischen Sir Charles Popper und Konrad Lorenz ungemein populär geworden ist, — und die durch die Veröffentlichungen des Lorenz-Schülers Ire-näus Eibl-Eibesfeldt die Brücke zur Musik zu schlagen versuchte. In seinem Alterswerk »Der Abbau des Menschlichen« kommt Konrad Lorenz dort auf Musik zu sprechen, wo es um »Kollektiv-aggressive Begeisterung und politische Propaganda« geht: »Der politischen Werbung kommt jedoch eine ursprünglich arterhaltende Verhaltensnorm des Menschen zugute, die in der Massensozietät der modernen Zivilisation besonders gefährlich werden kann: das Gefühl der kollektiv-aggressiven Begeisterung .. . Die besondere Gefährlichkeit des psycho-physiologischen Zustandes solcher Begeisterung liegt darin, daß in diesem Zustand dem Menschen alle Werte als nichtig erscheinen, mit Ausnahme des einen, für den er sich im Augenblick begeistert... Vor allem verlieren leider alle instinktiven Hemmungen, Mitmenschen zu schädigen und zu töten, viel von ihrer Macht... Kritik und Argumente, die gegen das Verhalten sprechen, das mitreißende Begeisterung diktiert, werden haltlos. Bin ukrainisches Sprichwort sagt — und damit sind wir bei der Musik: »Wenn die Fahne fliegt, ist der Verstand in der Trompete«.* Lorenz fährt fort: »Man kann dieses Sprichwort ins Hirnphysiologische übersetzen: Wenn das Zwischenhirn spricht, bringt es den Neokordex zum Schweigen«. Der Musikanthropologe vermag dies genauer zu formulieren: Musik nimmt bestimmenden Einfluß auf unser Gefühlsleben — und kann damit intelligentes Denken einschränken.7 Moderne Werbung kennt und nutzt die kumuliernde Wirkung des Mitgerissen-Werdens und die sugestive Wirkung des Zusammen-Marschierens und Zusammen-Singens. Ebenfalls bei Lorenz, in dem Buch »Das sogenannte Böse« (Wien 1963), findet sich dazu der treffliche Satz »Mitsingen heißt dem Teufel den kleinen Finger reichen«. Menschliche Emotionen, die durch Musik geweckt werden, sind durch Verstand und Vernunft nur bedingt zu kontrollieren. »Wir können berechtigtermaßen annehmen, daß unseren Emotionen allgemein menschliche angeborene Verhaltensprogramme, vor allem angeborene Auslösemechanismen, zugrunde Hegen« (Lorenz, Der Abbau des Menschlichen. . ., S. 104). Wie diese Verhaltensprogramme durch Klangreize ausgelöst werden können, habe ich anhand der Berichte über Rockfestivals, wie Woodstock und Altamonte, bereits dargestellt.s Die eingangs geschilderten Ereignisse von Dortmund sind nur ein Beispiel für basale, interkulturell wirksame Mechanismen, die durch * K. Lorenz, Der Abbau des Menschlichen, München-Zürich 1983. S. 183—188. 7 W. Suppan, Musiča humana. Die anthropologische und kulturethologische Dimension der Musikwissenschaft, Wien-Graz-Köln 1986, vor allem S. 48—51, wo auf die Funktion des Limbischen Systems als Zentrum des emotionalen Lebens des Menschen und des Tieres hingewiesen wird. Zum Limbischen System vgl. F. Heppner, Wo begegnet der Hirnchirurg dem Ich des Menschen?, in: Eingriffe in das Leben, hg. von H. M. Garden, Innsbruck 1986, S. 152—164, bes. S. 160: »...daß die Uranfänge des Musischen dort liegen, wo sich mit dem Limbischen System das Emotionelle am Menschen etabliert hat«. 8 W. Suppan, Musikalisches Verhalten und Musikpädagogik in hochindustrialisierten Ländern, in: Musik und Bildung 8, 1976, S. 183—186; ders., Menschen- und/oder Kulturgüterforschung. Uber den Beitrag der Musikwissenschaft zur Erforschung menschicher Verhaltensweisen, in: Studien zur systematischen Musikwissenschaft = Karbusicky-Festschrift (Hamburger Jahrbuch für Musikwissenschaft, Band 8), Laaber 1986, S. 37—66. Musik ausgelöst werden können; Mechanismen, die unserer Kultur fremd geworden waren. In dem für die Methodik geistes- und naturwissenschaftlicher Forschungsarbeit höchst anregenden Buch »Urmotiv Auge« des Lorenz-Schülers Otto König wirt deutlich, daß auch die »bislang als das Freieste vom Freien geltende menschliche Kunst« — und mit ihr die Musik -— biologischen Gesetzen unterliegt.9 Das heißt weiter, rufen wir einen weiternen Lorenz-Schüler als Zeugen auf, daß es »eine universale Grammatik [gibt], die unsere sozialen Interaktionen strukturiert« (Irenäus Eibl-Eibesfeldt)10 Bestandteile dieser in der biologischen Evolution des Menschen verankerten »universalen Grammatik« sind die sinnesbedingten Kommunikationsmöglichkeiten, nämlich akustische, visuelle, taktile, geruchliche Sprachen, — also auch die Musiksprache. Trotzdem behandelt Eibl-Eibesfeldt in seinem eben zitierten »Grundriß der Humanethologie« die Musik nicht im Kapitel »Kommunikation« — sondern in einem eigenen Kapitel über »Das Schöne und Wahre: der etho-logische Beitrag zur Ästhetik«. Es heißt dort, daß Kunst die Fähigkeit besitze, »ästhetische Wahrnehmung in den Dienst der Kommunikation [!] zu stellen und ihre aufmerksamkeitsbindende und ästhetisch belohnende Funktion als Mittel der Nachrichtenübertragung zu verwenden«. Über künstlerischer Darbietung sei es möglich, »auf der Klaviatur der menschlichen Emotionen [zu] spielen, um sich selbst und anderen Erregungszustände zu verschaffen oder solche abzubauen«. Der Künstler wendet sich, ob er Bilder malt, Figuren schnitzt, Theaterstücke schreibt, dichtet oder Musikstücke komponiert, an Mitmenschen oder an überirdische Wesen, die er wie Mitmenschen anspricht. Er will beeinflußen, Aufmerksamkeit erregen und »vor dem Hintergrund des einprägsamen ästhetischen Erlebnisses eine Nachricht vermitteln .. . Gelingt ihm das nicht, dann bleibt sein Kunstwerk nichtssagend, in des Wortes ureigenster Bedeutung«.11 Es ist die »eine« biologische Revolution, die die Bildung von »Zeichen« ermöglicht und begrenzt, mit deren Hilfe wir einander verstehen. Die jeweiligen kulturellen Evolutionen verknüpf(t)en damit »Bedeutungen«. Musikologische Grundlagenforschung sucht die quer durch die Kulturen gültigen Gebrauchsmöglichkeiten und Symbole von den kulturspezifischen zu trennen, eine Musik, die wir (nur) hören, von einer Musik, der wir zuhören, zu unterscheiden. Die eine, über Althirnbereiche empfangen, reguliert un- und unterbewußt unsere Emotionen und bewirkt damit (musikfremde) Sachentscheidungen, die andere führt direkt in den Neokortex und fordert damit intellektuellen Mitvollzug. In beiden Fällen geht es um zwischenmenschliche Kommunikation, also ein musiksemantisches Problem, das in einer schwarz-afrikanischen Heilzeremonie ebenso greifbar wird wie in der Hintergrundmusik zu einem Fernsehkrimi. »Ursprünglich war wohl alles künstlerische Schaffen an gewisse Zwecke gebunden. Man schuf Werkzeuge, markierte sie individuell als Eigentum und verzierte sie zugleich mit einfachsten Ornamenten. Man musizierte zum Tanz, aus Anlässen der Trauer, sang Kinder in den Schlaf, goß das zu tradierende Wissen in Reime, da man dieses so leichter behielt und weitergeben konnte, und erlebte dabei ästhetischen Genuß, der zuletzt zum eigenen Motiv wurde: zum schöpferischen Gestalten 11 O. König, Urmotiv Auge. Neuentdeckte Grundzüge menschlichen Verhaltens, München-Zürich 1975, S. 466. Ebenso anregend: R. Riedel, Die Spaltung des Weltbildes. Biologische Grundlagen des Erldärens und Verstehens, Berlin-Hamburg 1985. 10 I. Eibl-Eibesfeldt, Die Biologie des menschlichen Verhaltens. Grundriß der Humanethologie, München-Zürich 1984. 11 Ebda., S. 826 f., 831 und 846. aus Freude am Schönen, zur eigenen Erlebnissteigerung und zur Erbauung der Gefährten.. . Kunst dient vielfach dazu, den Zusammenhang einer Gruppe zu festigen und sie zugleich gegen andere abzusetzen. Das gilt z. B. für das Liedgut und die Tänze. . . Kunst dient so der Wertvermittlung und Werteinprägung«.12 Eiener der führenden Verhaltensforscher der Gegenwart so ausführlich zu zitieren, erscheint nötig, um die aus dem interkulturellen Vergleich gewonnenen Fakten in die Welt der Musik transponieren, um musikalische Aspekte »des Sprechens in der Musik« aufzeigen zu können. Indem Musik sich direkt an die menschlichen Emotionen richtet und damit unterbewußtregulierte Bereiche des menschlichen Gefühlslebens berührt, wirkt sie unmittelbarer als die visuellen, sprechenden oder darstellenden Künste — und wird von diesen auch gerne als »background« genutzt.13 »Musik appelliert unmittelbar an unsere Empfindungen. Rhythmen ziehen bereits bei niedern Wirbeltieren gewisse physiologische Prozesse in Phase.. . Spielt man Personen, deren Herzschlag man zuvor durch eine Übung bescheunigte, Wiegenlieder vor, dann nimt die Pulsfrequenz schneller ab als in Kontrollgruppen, die nichts oder die Jazz zu hören bekommen«. Daraus darf man schließen, daß es »verschiedene basale Rhythmen gibt, die menschliches Verhalten spezifisch beeinflussen, und zwar kulturübergreifend auf ähnliche Weise« (beide Zitate, ders., S. 847). Bestimmte Rhythmen erregen, andere beruhigen, wieder andere üben eine koordinierende Wirkung auf Menschengruppen aus. »Auch kann der Künstler durch das richtige Betätigen der Reizschlüssel verschiedene Emotionen in Aufeinanderfolge auslösen und so das ,Seelenleben' des Zuhörers in einer Weise auf wühlen, die normalerweise nie erlebt werden kann .. . Durch ständige Wiederholung eines Rhythmus oder einer Melodie können Zustände der Trance, des Außer-sich-Geratens bewirkt werden. Vermutlich geraten bei dem dauernd wiederholten gleichen Reizanstoß Neuronenkreise ins Schwingen, wobei in Resonanz immer größere Neuronenpopulationen erfaßt werden, ähnlich wie bei einem epileptischen Anfall. Auf diese Weise entstehen veränderte Bewußtseinszustände« (ders., S. 849). Schamanen und Epensänger führen so ihre Zuhörer zur Ekstase, und im Jazz ist der »Riff« (das ständig wiederholte Kurzmotiv) jenes Spannung aufbauende musikalische Mittel, das die Zuhörer/Tänzer »außer sich« geraten läßt. Musik dekouvriert sich als Droge.14 Die kommunikative und ästhetische Wirkung der Musik wird durch kulturspezifische Verschlüsselungen/Stile entscheidend geprägt. Wo Musik körperliches Mitschwingen provoziert, beginnt der Tanz. Darin »kann der Mensch ... in veränderte Bewußtseinsinhalte geraten .. . wie im Trancetanz der Buschleute. Im Zustand der Trance wird der Tänzer zum Kämpfer für die Gruppe,, der sich, mit den Dämonen ringend, für sie auf opfert. . . Gruppentänze dienen auch der Demonstration von Einigkeit und damit zur Festigung der Gruppenidentität... Im Tanz manifestiert sich schließlich auch . . . der Wunsch des Menschen nach Souveränität über seine biologische Natur, der Wunsch nach Selbstbeherrschung und Kultivierung« (ders., S. 852—854). Das sind wichtige Einsichten für den Ethnomusikologen, der nach den Ebda., S. 840. 13 Darüber W. Suppan, Musik — eine Droge?, in: Universitas 41, 1986, S. 1045—1051. 11 Zum Beispiel im Melodram, im Fernsehkrimi; dazu W. Suppan, Melodram und melodramatische Gestaltung, in: Festschrift zum zehnjährigen Bestand der Hochschule für Musik und Darstellende Kunst in Graz, Wien 1974, S. primären Gebrauchswerten des Singens, Musizierens und Tanzens für den Menschen frägt.15 Psychologische Ästhetik ergänzt diese Einsichten: »Das Ästhetische the-, matisiert Bedürfnisse [!] erlebender Subjekte, die nur im Rahmen ihres funktionalen Umweltbezuges [!] verstanden und adäquat beschrieben werden können. Ästhetik befaßt sich also mit erlebenden und handelnden Subjekten und nicht mit toten Gegenständen« (Christian G. Allesch).10 Eine unter dem Einfluß des Jazz und der jazzverwandten Unterhaltungsmusik, aber auch des verstärkten Interesses für außereuropäische Kulturen aufwachsende jüngere Generation hat solche Zusammenhänge neu entdeckt — und auch für das Verständnis europäischer triditioneller und Kunstmusik neu genutzt. Peter Michael Hamels Buch »Durch Musik zum Selbst. Wie man Musik neu erleben und erfahren kann«17 fand deshalb weite Verbreitung. Musiktherapie kehrte in den Fächerkatalog medizinischer Wissenschaften zurück. Werbestrategen nahmen sich der Hintergrundmusik an. Populärwissenschaftliche Bücher, wie Joachim-Ernst Berendts »Nada Brahma. Die Welt ist Klang« und »Das dritte Ohr. Vom Hören der Welt«, wurden zu Verkaufsschlagern.18 Stärker als musikologische Fachbücher vermochten solche Schriften das Musikverständnis der Jugend zu prägen: Hin zu einer wieder stärkeren Dominanz des Hörens (und da ist immerhin der Ethno-muzikologe Marius Schneider als Zeuge aufzurufen, der die zunehmende Abschwächung des akustischen Sinnes des Menschen beklagt hat), hin zu einer bewußten Wahrnehmung unserer Schallumwelt (und da ist es Robert Koch, von dem zitiert wird: »Eines Tages wird der Mensch den Lärm ebenso bekämpfen müssen wie Cholera und die Pest«). Durchaus im Sinne unserer Bemühungen liegt es, wenn Berendt — aufgrund seiner Außereuropa-Erfahrung — der Musik nur dann Sinn zuweist, wenn »sie über die eigene Struktur hinausweist« — und wenn er fordert, das »allen Menschen Gemeinsame in sich selbst [zu] entdecken«, wobei »das Gemeinsame« jenen interkulturellen Konstanten entspricht, die in der biologischen Evolution des Menschen vorgegeben sind. Nicht nur die Erlebniswelt meditativer Musik wird da geöffnet, auch auf Gefahren wird verwiesen: Die Arbeitnehmerverbände sind sorgsam darauf bedacht, daß am Arbeitsplatz der Lärmpegel 85 Dezibel nicht überschreitet, aber »die Menschen, die in den Discos und in den Aufnahmestudios für Rock- und Punk-Musik arbeiten, sind 100 Dezibel und mehr ausgesetzt. Die Zeitschrift ,Der Stern' hat deutsche Discos getestet. Sogar die .leiseste' — das Berliner ,Far out' — war noch zu laut — 100 Dezibel wurden gemessen. Die anderen erreichten mühelos 110 und 120 — das .Round up' in München zum Beispiel 119«.10 Daß dabei nicht allein physische 15 W. Suppan, Der musizierende Mensch. Eine Anthropologie der Musik, Mainz 1984; ders., Die biologischen Grundlagen und kulturellen Möglichkeiten der Talenteförderung im Bereich der Musik, mit besonderer Berücksichtigung der Situation bei den Amateurblaskapellen in Mitteleuropa, in: Florilegium mu-sicologicum. Hellmut Federhofer zum 75. Geburtstag, hg. von Chr.-H. M a h 1 i n g , Tutzing 1988 (Mainzer Studien zur Musikwissenschaft 21), S. 409—425. 18 Chr. G. Allesch, Die Einheit der Sinne — Über Querverbindungen zwischen Psychologischer Ästhetik und Polyästhetischer Erziehung, in: Polyaisthesis 1, 1986, S. 17—28. — Vgl. dazu auch die Habilitationsschrift dess., Psychologie und Ästhetik, Salzburg 1984. 17 P. M. Hamei, Durch Musik zum Selbst. Wie man Musik neu erleben und erfahren kann, Kassel u. a. 1980. 18 J.-E. Beren'dt, Nada Brahma. Die Welt ist Klang, Frankfurt 1983; ders., Das dritte Ohr. Vom Hören der Welt, Rheinbek bei Hamburg 1985. 18 Ders., Das dritte Ohr...., S. 31, 146, 384 ff., 378 ff. und 150 (Zitate in dieser Reihenfolge). Schäden sich einstellen sondern auch organische, wird aus medizinischen Untersuchungen deutlich.20 Peter Michael Hamei oder Joachim Ernst Berendt stützen daher mit ihren Einsichten wissenschaftliche Erkenntnisse. Solche Überlegungen und Fakten führen weiter zu anthropologischen Studien über die biologischen Voraussetzungen und Grenzen menschlichen Musikgebrauches in Leben und Kunst, über interkulturelle Konstanten und deren kulturspezifische historische Ausformungen. Und damit ist ein Problemkreis angeschnitten, der Valens Vodušek in jenen sechziger und siebziger Jahren unseres Jahrhunderts stark bewegt hat, da ich auf vielen Tagungen mit ihm zusammen sein durfte. Ich denke vor allem an den 10. Kongreß der Internationalen Gesellschaft für Musikwissenschaft in Ljubljana/Laibach, 1967. Unter meiner Leitung diskutierten damals Jerko Bezič, Benjamin Rajeczky, Jan Steszewski u. a. über »Das Problem der Geschichtlichkeit in der europäischen Volksmusik.« In der Diskussion meldete sich auch Valens Vodušek zu Wort, um allen jenen Skeptikern, die der Volksmusik die historische Dimension absprachen und die Volksmusikforschung zur ahistorischen Disziplin stempelten, zu sagen: »Beschränkt man sich auf die Quellen des 20. Jahrhunderts, so heißt dies nicht, daß man auf die historische Betrachtung der volksmusikalischen Erscheinungen verzichten müßte. Dies gilt vor allem für die Balkanländer. Man müßte — etwa in Slowenien — geradezu blind sein, um nicht wenigstens die Distanz von einem Jahrtausend in den einzelnen Schichten des noch lebendigen Volksgesanges zu erkennen«.21 So zwingend-einfache und klare Argumentation vermag zu überzeugen — und wissenschaftliche Neugierde zu wecken. Zwei Jahre später, im Mai 1969 in Stockholm, stellte Valens Vodušek im Rahmen der Tagung der Studiengruppe zur Analyse und Katalogisierung von Volksweisen seine Hypothese von einem charakteristischen slowenischen Volkstanz- und Liedrhytmus vor, der im keltischen, also vorslawischen kulturellen Substrat Mittel- und Westeuropas verankert sei: »Deshalb glauben wir, daß man diesen engen genetischen Zusammenhang gar nicht anders als durch ein gemeinsames Substrat erklären kann. Für eine solche Vermutung spricht ganz besonders auch der archaische Charakter der Musik in Resien, wo mehrere andere Erscheinungen auf einen vorslawischen Ursprung hin-weisen und wo eben unser Rhythmus und die entsprechenden Melodien eine so große Rolle bis heute bewahrt haben«.22 Die Rede ist von Melodien, die im 19. Jahrhundert von slowenischen Sammlern im 5/4-Takt aufgezeichnet wurden, jedoch — wie neuere Tonauf-zeichnugen nahelegen — in 3/4- plus 2/4-Rhythmen notiert werden sollten. Rund ein Prozent des bekannten slowenischen Liedrepertoires der letzten hundert Jahre weist ein solche Rhythmus-Struktur auf: 20 Sabina M a n a s s i vom Institut für Audio-Psycho-Phonologie in Zürich berichtete im Rahmen der DACH-Tagung 1985 in Gmunden in Österreich von besorgniserregenden organischen Gehörschäden Jugendlicher, die regelmäßig Diskotheken besuchen: Musik — eine Droge? Grenzen psychophysischer Belastbarkeit bei Jugendlichen, hg. von der Arbeitsgemeinschaft der Musikerzieher Österreichs, Eisenstadt 1986, mit einschlägigen Referaten von W. Roscher, G. Kleinen, H. De la Motte-Haber, W. Suppan, Chr. A 11 e s c h , E. O s 11 e i t n e r u. a. 21 W. Suppan u. a., The Problem of Historicity in European Folksong, in: Report of the Tenth Congress Ljubljana 1967, hg. von D. Cvetko, Kassel u. a. 1970, S. 329—358, Vodušek - Zitat S. 358. 22 V. Vodušek, Über den Ursprung eines charakteristischen slowenischen Volksliedrhyhmus, in: Alpes orientales 5, hg. von Niko Kuret, Ljubljana 1969, S. 151—181, Zitat S. 177. JJ J ,J J JJ| J'JJJ |J J J J , J J |JJcJ cl I J J J ' J I J J «J J I J J J »Das Charakteristische dieses Rhythmus’ kommt eigentlich erst zum vollen Ausdruck bei der Verbindung von zwei oder mehreren Versen, wobei man sieht, daß sie ohne jegliche rhythmische Ruhepause ineinanderfließen, was auf einen Ursprung im Tanz hinweist. Man sieht auch, daß die regelmäßige Periodizität dieses rhythmischen Fließens nur durch einen Wechseltakt aus-gedrückt werden kann« (Vodušek, S. 156). Sowohl in Rückzugs- wie in Randlagen slowenischer Besiedlung: in dem versteckt in den westjulischen Alpen gelegenen Resien sowie im südlichen Kärnten,23 ist der Tanz mit den 3/4-und 2/4-tel-Rhythmen älteren Brauchtumshandlungen zugeordnet, etwa dem »prvi rej« (»visoki rej«), dem zeremoniellen »ersten Reigen« unter der Linde im kärntnerischen Gailtal. Die engstufige Melodieführung der Tanzlieder — und die Verbreitung in Friaul, im französich-sprachigen Teil der Schweiz, vor allem aber in allen Provinzen Frankreichs, vom »Süden bis zu Flandern und der Bretagne, von den Alpen bis Savoyen und der Dauphinee bis zum Atlantik« (ders., S. 171), ließen bei Valens Vodušek Zweifel darüber aufkom-men, ob es sich um einen ursprünglich-slawischen Tanz- und Liedtypus handeln könnte. Zu den von Vodušek angeführten Belegen konnte ich 1970 eine Reihe von Gottscheer Fassungen stellen.24 Obgleich — ebenso wie im Slowenischen — deutsche Volksliedsammler den Rhythmus vielfach nicht erkannt und daher normiert haben, ist die typologische Verwandtschaft der folgenden Fassungen mit slowenischen Belegen eindeutig: J- J. J »126 f> - . Äj - 1 I- — —t- :~v 1 4—+--=B &--J J--I =B=Q==f J -j- *> - j — -4—^ «1 § JJ J 1 ± J J 1 i-----.fl-.. p -*■ -f— j =3= = j ■! r j] fl f J ^ -1 :-l> 4i 23 E. Logar, Vsaka vas ima svoj glas (In jedem Dorf klingt es anders), 2 Bände, Celovec Klagenfurt) 1988, 1990. Engelbert Logar, der dzt. im Institut für Musikethnologie der Hochschule für Musik und Darstellende Kunst in Graz seine Doktorarbeit über das slowenische Volkslied im kärntner Jauntal vorbereitet, gibt den Anteil der kärntner-slowenischen Lieder mit dem in Rede stehenden Rhythmus mit 4 bis 5 %> an. 14 W. Suppan, Das deutsche Volkslied in den Sprachinseln Sloweniens und Friauls, in Volkslied — Volksmusik — Volkstanz. Kärnten und seine Nachbarn, hg. von W. Deutsch und F. Koschier, Klagenfurt 1972, S. 161—184. 1 -I'—-!* "•'m — ff J ‘ J 1 ± \. || J. n ——i— h L — t—t— t± 0 . H * r r/« .ir m i J. - ' ! I - I I I q —o “ 0* —-——-—f U— 6 -| J—= • J * r= * f—f—TT—I r *T p»— —9 “ 00 u— O J =120-126 Ž» 00 Ff- J ft? I—J—£— i — rv —j— a Die überwiegende Anzahl der einschlägigen Gottscheer Melodien findet sich im ersten Band der Gottscheer Gesamtausgabe unter den Balladen, doch auch im zweiten Band, der Legenden und geistliche Lieder enthält, sind einige charakteristische Zeugnisse vertreten :25 'i , J J j- p-H — /O ^ £3 ! j- Da Pria dra A d=66-G9 f... r r -ü zbean, zbean Hai - li -rs —r r go, dar hail - 90 r-H 1—r- i_£—L—r j Kos tint Do-mi r\ J' ' v P K. t ■j n - 1 ■ f r r r ä J L-—— --L—(V J Schließlich sei auf eine Melodietafel hingewiesen, die Walter Wiora im dritten Band der »Deutschen Volkslieder mit ihren Melodien«, 1957, zur Bearbeitung der Ballade von der »Jungfer Dörtchen« veröffentlicht hat:20 2ii Gottscheer Volkslieder, Band 1, Volksballaden, hg. von R. W. Brednicii und W. Suppan, Mainz 1969; Band 2, Geistliche Lieder, Mainz 1972; Band 3, Weltliche Lieder, Volkstänze, Nachträge zu Band 1, Mainz 1984. — Band 4, Kommentare von R. W. Brednich, Z. Kumer und W. S u p p a n , in Vorbereitung. — Die in Notenbeispiel I wiedergegebenen Melodien sind Band 1 entnommen, u. z. S. 269, 270, 56, 241, 282, 145, 261, 280, 283; Notenbeispiel 2 — Band 2, S. 159, dazu die Tonbandübertragung desselben Liedes (»Kosmas und Damian«) S. 162. 26 Deutsche Volkslieder mit ihren Melodien, hg. vom Deutschen Volksliedarchiv (Erich Seemann, Walter Wiora u. a.), Berlin 1957, S. 102. Goltschee Kne-blein a Kneblein a shia-fln Shlaf. Frisch 6ottschee Kna - be a Kna-be a shio-fl'n Shluf. Rhein -pfalz Es ging ein Nassau war ein schwarz, die an-dre rot: „ Ich glaub' für - wahr, meinSchatz ist tot ." Baden die an-der' rot. .Mich deucht's, mich deucht's, mein Schatz sei tot" die em' war weiß. In dieser synoptischen Aneinanderreihung typologisch- und z. T. auch genetisch verwandter Melodien stellt die Gottscheer Fassung eine Brücke zu weiteren deutschsprachigen Parallelen des in Rede stehenden Rhythmus’ dar; ein Weg, der zweifellos zu weiteren Belegen aus dem Schatz deutscher Volkslieder führen würde, denkt man an so bekannte wie »Kein schöner Land in dieser Zeit« oder an »Prinz Eugen, der edle Ritter«, in deren erstem Vers (oder ersten Versen) ebenfalls der 3/4— plus 2/4tel-Takt steckt. Vodušek Idee eines vorslawischen, möglicherweise keltischen Substrates gewinnt damit an Überzeugungskraft. Und zugleich ist ihm der Blick für interkulturelle Aspekte und Zusammenhänge in der historischen Ethnomu-sikologie zu danken, der die Arbeit vieler jüngerer Fachkollegen in Europa befruchtet hat. Kehren wir damit zum Titel dieses Aufsatzes zurück und fassen wir zusammen: Musik hat ihren Ursprung nicht in der Erfindung eines genialen Künstlers. Sie ist im Bündel sinnesbedingter Kommunikationsmöglichkeiten, nämlich akustischer, visueller, taktiler, geruchlicher Sprachen, in der biologischen Evolution der Lebewesen vorgegeben. Die Voraussetzungen für Klang- und Melodie-, Rhythmus- und Bewegungs- (Tanz-) Sprachen liegen in der Natur des Menschen, ihre regionale Gewichtung und Semantisierung erfolgte in den vielen kulturellen Evolutionen (die Verhaltensforschung spricht von 3000 unterschiedlichen Möglichkeiten) dieser Erde.27 Der Tier-Mensch-Vergleich der Ethnologie einerseits, die interkulturelle Synopse 27 V. K a r b u s i c k y , GrundrilJ der musikalischen Semantik, Darmstadt 1986, Wissenschaftliche Buchgesellschaft (Grundrisse 7). Dr. Valens Vodušek (1912—1989). volks-und völkerkundlicher Einsichten anderereseits klären den Anteil des biologischen Unterbaues an den einzelnen kulturspezifischen Musikgebräuchen und Musikformen. Povzetek BIOLOŠKI POGOJI IN OMEJITVE PRI NASTAJANJU KULTURNE TRADICIJE Avtor izhaja iz spoznanja, da sta zgodovinsko in etnološko raziskovanje ne-razdružno povezana in se sprašuje, ali se je ob primerjalnem študiju biološkega razvoja človeka v zadostni meri pokazala vloga tonske, ritmične in melodične strukture v sistemu podedovanih čutnih območij sporazumevanja. Drugo vprašanje pa je, koliko vse to vpliva na jezikovne, glasbene, gibne in druge značilnosti neke etnične skupine. Muzikologija se je sicer doslej že kdaj spraševala po tem, vendar je glasbeno-antropološko raziskovanje mogoče šele takrat, ko je v središču pozornosti človek in če glasbo vrednotimo z vidika sporazumevanja. Vprašanje je tudi, kaj more muzikologija prispevati za odkritje uporabnostne vrednote glasbe, kolikor izhaja iz biološke podstati, in katere pomožne vede bi bilo treba za to pritegniti. Odgovor na prvo vprašanje daje etnomuzikologija na podlagi primerjalnih raziskav, za odgovor na drugo pa so potrebne analize, podprte z biološkimi, medicinskimi, etnološkimi in glasbenimi podatki. V nadaljevanju študije navaja avtor dosedanje izsledke v tej smeri in jih predstavlja z obsežnimi navedki iz objavljenih del raziskovalcev obnašanja. Glasba namreč vpliva neposredno na človeška čustva in tako doseže podzavestno usmerjena območja človeškega čutnega sveta celo bolj, kakor to zmore likovna, besedna ali scenska umetnost. Npr. nekateri ritmi človeka vznemirjajo, drugi ga pomirjajo. Znano je, da more glasba učinkovati zdravilno pri nekaterih duševnih boleznih ali spraviti v zamaknjenje kakor mamila. Ce se telo odzove ritmu glasbe in mu sledi, nastane ples. Spoznanje o vplivu glasbe na človeka je privedlo do tega, da so jo začeli namerno uporabljati kot zdravilo, nasprotno pa preglasna glasba (npr. v disco-klubih) človeka fizično uničuje. Ko avtor opozarja na antropološke študije o uporabi glasbe v življenju in umetnosti, na ustaljene pojave, ki prehajajo iz ene kulture v drugo, navezuje na delo dr. Voduška, v čigar spomin je prispeval to študijo. Omenja namreč, da je Vodušek na mednarodnem muzikološkem kongresu v Ljubljani 1967 opozarjal na razvojno večplastnost slovenskega ljudskega petja in pozneje ugotovil, da 2 + 3 je ritem —^— v slovenski ljudski glasbi mogoče imeti za arhaično predslovansko, keltsko usedlino. To Voduškovo ugotovitev podpre avtor z notnimi primeri iz nemškega izročila. Študija se konča z opozorilom, da glasba ni iznajdba nekega genialnega umetnika, marveč skupek čutno pogojenih možnosti sporazumevanja, ki so človeku dane že po biološkem razvoju kot živemu bitju. Ludwik Bielawski Rhythm systems in the Baltic area The diversity of ethnic groups, languages and cultures around the Baltic is well reflected in the musical folklore of the area. My intention is now to take a broader look at the rhytmic properties to draw up a general picture of it. I shall start off with the issue of musical rhythm which will help to better understand the subject. Musical rhythm is a complex phenomenon and with a variety of theories surrounding it, it can be defined in many ways. Such different theories come from one-sided views and various points of departure, sometimes based on a given rhythmic system functioning in a given culture. My studies of the zonality of human time were aimed at surmounting these obstacles and providing a natural basis for musical rhythms (Bielawski 1975, 1981, in press I). I have recently noticed (1989) that the concept of time zones is much complementary to Julius Fraser’s theory of levels of temporality (Fraser 1978, 1982), especially its original interpretation by John Michon (1983, 1985). Fraser enumerated levels of temporality and their temporal judgments which evolved and have been imprinted upon the mind. They are the following (after Michon 1983: 7): atemporality (simultaneity), prototemporality (order, partial or complete), eotemporality (duration, distance), biotemporality (now, timing), nootemporality ((personal) history, beginnings and endings). Michon showed convergence of Fraser’s levels of temporality and levels of measurement or scale types (nominal scale, ordinal scale, interval scale — distance defined, ratio scale — zero point defined, absolute scale — unit defined) as well as basic metaphors indentified by Pepper (1942) as root metaphors (animism or misticism, formism, mecanism, contextualism, organicism) and by De Mey (1982) as world models (Such as: monadism, structuralism, contexualism, cognitivism). All that allows to put behind many difficulties and misunderstandings, and also to reveal natural levels of rhythm. The following five levels should be dealt with separately: 1. Nominal level (atemporality) with time judgements, contains only simultaneity and omits, first of all, the time sequence order which enables the structurali-sation of rhythm. At this level, a musical rhythm can be named, attached to a cathegory, including metaphorical presentations and symbolic meanings, be considered as spiritual force etc. 2. Ordinal level (prototemporality) has a successive order providing for rhythmic impulses to occur in sequence, but not for time intervals between the rhythmic impulses. Segmentation and rhythmic groupings are feasible from this level. Rhythmic impulses can be differentiated (i. e. arsis thesis). The essence of rhythm is sometimes regarded as coming from the alteration of tension and relaxation. Every musical shape can be reduced to this level. The level is also the base for linguistic rhythm and versification. 3. Interval level (eotemporality) contains, of course, differentiation of time intervals between rhythmic impulses and higher grade units. It splits into three characteristic elements or spheres: a. Musical rhythm as understood narrowly and marked by the sequence of rhythmic values. Rhythmic intervals here are mutually linked (1:2, 1:3, 2:3, etc.) but are devoid of absolute values of durations. b. Musical metre based on the recurrence of metric units (beats). Speaking about rhythm as an element of the language of music, one usually understands the shape and the metre so perceived. c. Tempo dependent on absolute time walues and interpretations of rhythm as performed. Ingmar Bengtsson and Alf Gabrielsson (1980, 1983) focus their attention of this level and its relations to the previous two. This is the last level and structural range of the rhythm. A common feature of all those levels is that they show the rhythm as man-independent object. The following two, at the same time, the last two levels, provide a totally different look — they are quite unlike the previous ones. 4. Psychological level (biotemporality) is connected with man as a living organism. It is distinct thanks to the human psychological present, this constant »now« providing for timing. This »now« as a permanent point of reference and time bearing, is equivalent to the defined zero in the ratio scale. As seen at this angle, the rhythm is now an expression of human activity — it can be performed and perceived — it can arouse emotions. 5. Cultural and cognitive level (nootemporality) — connected with the existance of human mind and its functioning as a social individual. This level displays fully the meaning of the rhythm for the human being. It can also be internally divided and subclassified by references to: a. musical pieces, and situations, b. musical environment (Umwelt), c. individual and social life, d. tradition and history, diversity of cultures etc. (I shall refrain here from reviewing such aspects of rhythm as those of the physical, somatic, auditive, visual and symbolic space). Let’s revert to the structural levels of rhythm. It can be said generally that the musical rhythm of the European folklore was shaped in a close relation with the rhythm of language, hence its regularities which can be traced in songs. The process of transformation of a spoken language into a musical rhythm of a song features a series of successive substransforma-tions, to reach the ultimate effect. The zero point is, of course, the spoken language. The first transformation is one of poetry. The language of a song is different from that of ordinary speech, sometimes it differs a lot. The second transformation is one of verse or versification. The result are: stichic forms, distichs, stanzatic forms created according to the rules of various versification systems. Here the language becomes rhythmicised at the ordinal level. The third transformation is a formal one. It consists in an extention of the basic verse structure by repeating verses or their parts, as well as in interjections and refrains. The fourth transformation is rhythmic in the very musical sense of the word. It puts a well-ordered syllabic structure into rhythmic values (rhythmic intervals). This is often so by subordinating the textual rhythm of a given metre (dance can also be a source of such metre). The fifth transformation is ornamental. It breaks up the course of syllabic impulses with melismatic sounds, usually, of lesser rhythmic importance. It is peculiar with the Eastern Slavs, for instance, to syllabize certain consonants when singing. The apocope there is one of the features. It consists in omitting an unstressed final syllable. It found its way to the Baltic from the south-east. The sixth transformation is the interpretational one, giving the rhythmic intervals an absolute shape, a defined tempo and also, introducing performance peculiarities such as rubato. Not all of those transformations are realized or used to equal degrees. It is also worth noting that this general model of transformations, when looked at from the opposite end, could be a model of gradual reduction of rhythmic properties, stepping down to an ever lower level of arrangement. The general model shows how important it would be, for the sake learning more about folklore rhythmic systems, to carry out a comparative study of the rhythmic properties of languages and versification systems in songs (Bielawski 1970, 1973). Part of such detailed issues are the kind and the role of verbal stress. German and Russian, for instance, have distinct stressed and unstressed syllables, while the Polish language and, probably, most Baltic languages attach less importance to such a division. The strong stressing of syllables invites the tonic system to versification (where the number of stressed syllables determines the selection of a verse). Such small differences between stressed and unstressed syllables suggest the introduction of the syllabic system (where it is the number of syllables, generally, which determines the selection of a verse) or the syllabotonic system (which combines elements of the other two). One has to remember, however, that the systems of versification are products of culture which, to a good extent, are independent from the construction of a language. Hence, there is a possibility of various versification systems functioning within one language. Generally, tonism is most prominent in songs sung in the Germanic languages while music in the remaining areas is dominated by syllabism or syllabo-tonism. This has various effects on musical rhythm. Tonism, for instance, invites conformity of verbal stress with the stressed parts of the bar. Syllabism and syllabotonism is not so consequent in this respect and sometimes makes verbal stresses fall on the weak parts of the bar as well. It would also be necessary to examine the place of stress in words and syllable segments. There are no languages within the Baltic in which, like in Franch, the stress is put on the final syllable. The family of the Ugro-Finish languages of the Baltic has quite an opposite system where the stress is put, usually, on the opening syllables and syllabic segments (Hungarian, Slovak and Czech, are another such group). The other Baltic languages take the middle way as regards the stress. Some of them are closer to one of the extremities, some other, to the other, according to their geographic proximity. German here is closer to French and Swedish is similar to Finish. The Polish language is where the stress, as a rule, is put on the last but one syllable but this is a relatively fresh feature. Before this, there was the initial stress which preserved the characteristic features of the versification and the rhythmic system of Polish folklore. One of them is the compliance of the versification segmentation with the musical segmentation, or beginning syllabic particles with upbeat and avoiding ofbeat. Ofbeat motives are easy and typical where the verbal stress occupies a secondary position, counting from the beginning of a word, or they simply vanish at the end. Ofbeat motives around the Baltic have been shaped under the influence of the prosodic features of the Germanic languages, especially German. In other areas, they developed due to the stylistic expansoin of the West. There are many verses and stanzatic forms of various dimensions, they being result of more recent stratifications upon the older stichic and distichic forms, with a limited number of basic dimensions allowing for many rhythmic, formal (refrains) and ornamental transformations. Limitation of basic verses can be seen in the Scandinavian so-called meadieval ballads, the kalevalla, old Estonian, Latvian and Lithuanian songs, as well as those of north-eastern Poland. There is no such monoculture of the verse around the Baltic as is for instance, in Rumania where a trocheic eight syllabic metre can provide many possibilities of transformation on higher levels of the rhythmic ladder. This same verse, however, is very popular in the North. The Baltic musical metre is not very complex. Duple time is quite common world-wide. The popularity of the triple time is cultural peculiarity. In the more recent folklore layers of this area it is the result of the stylistic influence of the West. The triple time gives numerous possibilities of various rhytmic shapes. Unconventional rhythms were created in the transformation of even language rhythms (ordinal level) into triple musical rhythms (interval level), with the characteristic longer rhythmic values on the weak parts of bars. This was the way in which a whole family of Polish dances developed and has been known, since the 16th century, as »Polska«, »Polskor« in Scandinavia, especially in Sweden. Irregular type rhythms, the Latvian folklores. Traces of the so-called Bulgarian rhythmus can be found in the instrumental dance music of Norway. But there is no knowledge whether they are the remnants of extinct styles or local transformations of current rhythms. There are fewer melismatic sounds in the west than there are in the south-east with the Russians, Byelo-Russians, Latvians, Lithuanians or even in north-eastern Poland but there are also exceptions to the rule. Firstly, the shepherds’ calls in Sweden and Finland may carry fairly developed melismatic elements. Secondly, older styles of religious music in the West have also preserved melismatic sounds. The contrasting of slow pace, ametric and highly ornamental singing, so very characteristic for the Orient, with highly rhytmicised rapid-parce singing is sometimes carried to extremes as it is in Mongolia. It is also typical, in a less contrastive form, for the vast areas of eastern and southern Europe. It then, comes from the south-east to the Baltic and reaches Poland’s southern and eastern limits. What is sung in the North, has a dance rhythm and is performed at a slower pace than in the South. Nowhere 'in the areas of direct proximity to the Baltic coast, except for mid-western Poland, is singing so fast that it nears the rate of speech. There, the average singing tempo is probably the highest in Europe. 2 + 3 8 3 + 2 + 3 8 , north-east Poland are linked with the Lituanian and With a more distant perspective of the Baltic we can notice the most important cultural division line in Europe which separates the Lapps from other ethnic groups. The Lapps have one single kind of music — the yoik. There, differencs between the Lapponian and the European rhythms are alreadly at the lowest level of arrangement. The yoiks have no versification at all! There are no repeated rhythmic patterns with varied verbal contents. The singing is actually an endless repetition of one and the same phrase put, synthetically, into a uniform, melodic rhythmic and coloured shape (colours are much enhanced there), based on few words and asemantic syllables. The yoiks show some similarity to the musical forms of shepherds’ calls, now relics around the Baltic, especially well preserved in central Sweden and Finland. These are, however, peripheral forms in the repertoire. The Lapps have no dance melody because they don’t know about dancing in the european sense of the word or as it is in the eastern parts of Lappland their dance is en evident influence from foreign ethnic groups. The laments are well-known in Karelia, Russia, the Soviet Baltic republics and the north-eastern and eastern borderland of Poland. In the 19th century they were common even in central Poland. The laments in Poland have no musical, forms, they are tearful recitations where texts are not rhymed. Childrens’s songs, so popular in many European countries, with their primitive but original rhythmicity, regular metric measure, short phrases of varying number of syllables in regular duple time are poorly represented in Sweden and may be in all Scandinavia. Those often rhymed ditties with a metric hierarchy, enhancing melody even with vowel tones, seem to be of western (French) origin. There is much doubt whether they are, 'indeed, such primitive, common and supercultural forms as, sometimes, presumed. The least differentiated, regionally, are the new styles of stanzatic singing which dominate around the Baltic. Now, is there much singing around the Baltic? Well, Karelia, Russia, the Soviet Baltic republics and north-eastern Poland are the much singing regions. The general notion in the South that »Frisia non cantat« and »Pomerania non cantat« is not only overestimated, is false, but on the other hand we can say that folksinging in the North of Europe has been dwarfed by instrumental music. References cited Ludwik Bielawski 1970 Rytmika polskich piešni ludowych (Rhythm of the Polish folk songs). Krakow: PWM-Edition. 1973 »Versuch einer Klassifikation des in Radziejowice vorgelegten Materials,« Analyse und Klassifikation von Volksmelodien. Ed. D. Stockmann and J. Steszewski. Krakow: PWM-Edition 179—198. 1975 Strefowa teoria czasu i jej znaczenie dla antropologii muzycznej (Zonal Theory of Time and its Significance for Musical Anthropology). Krakow: PWM-Edition. 1981 »The Zones of Time in Music and Human Activity.« in The Study of Time IV: 173—179. Ed. J. T. Fraser, N. Lawrence, D. Park. New York: Springer Verlag. 1986 »Die Zeit als systematische Kategorie der Musikwissenschaft: Zeitbereiche und Zeitebenen.« in Musicologica Austriaca 6: 127—135. 1989 »Temporal metaphors and levels of organology«, in Studia Instrumen-torum Musicae Popularis IX, Stockholm 15—21. in press: »Die Grundlagen des musikalischen Rhythmus«. Bratislava-Graz. Ingmar Bengtsson; Alf Gabrielsson, 1980 »Methods for analyzing performance of musical rhythm.« Scand. J. Psychol. 21: 257—268. 1983 »Analysis and synthesis of musical rhythm.« Studies of Music Performance, ed. J. Sundberg. Papers given at a seminar organized by the Music Acoustics Committee of the Royal Swedish Academy of Music, Stockholm 27—59. M. D e M e y 1982 The cognitive paradigm. Dordrecht: Reidel. Julius T. Fraser 1978 Time as conflict: A scientific and humanistic study. Basel: Birkhaeuser. 1982 The Genesis and Evolution of Time: A Critique of Interpretation in Physics. Amherst, University of Massachusetts Press. John A. M i c h o n 1983 J. T. Fraser’s »Levels of Temporality« as Cognitive Representations. Heymans Bulletins Psyhologisch Instituten R. U. Groningen, HE — 83 — 668 EX. 1985 »Temporality and Metaphor.« in Time, Mind, and Behavior. Ed. J. A. Michon and J. L. Jackson. Berlin: Springer-Verlag 288—296. S. C. Pepper 1942 World Hypotheses: A study in evidence. Berkeley: University of California Press. Povzetek RITMIČNI SISTEMI V PRIBALTIKU Avtor poskuša s svojim prispevkom prodreti globlje v ritmične zakonitosti glasbene folklore različnih etničnih skupin, jezikov in kultur ob Baltiku in s tovrstno analizo zgraditi ritmični sistem tega področja. Glasbeni ritem pojmuje kot kompleksni pojav. Njegovih pet naravnih nivojev (atemporalnost, prototemporalnost, eotemporalnost, biotemporalnost in noo-temporalnost) postavi nasproti strukturalnim in poudari odvisnost glasbenega ritma od jezikovnega ritma v evropski folklori. Proces preoblikovanja govorjenega jezika v petje poteka po njegovem skozi vrsto soodvisnih subtransformacij: — preko poezije, — verzificiranja (stih, distih, kitica), — razširjanja osnovne verzne strukture ali njenih delov, do — ritmičnih transformacij (v čisto muzikalnem smislu) ter — ornamentiranja in interpretiranja. Vsi postopi niso vedno zastopani v enakih deležih. Uporabljeni model kaže na pomembnost temeljitega poznavanja ritmičnih sistemov za izpeljavo primerjalne študije o ritmičnih zakonitostih in verzifika-cijskih sitemih v ljudski pesmi. Analiza razporeditve in pogostnosti poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, oblikovanja verzov ali muzikalnega metra v raznih jezikih v Pribaltiku — kar avtor v nadaljevanju izpelje — ne kaže večje mono-kulturne enotnosti na tem področju. Bolj ali manj opazni so namreč vplivi sosednjih kultur. Se najbolj očitna je velika kulturna razpoka med Laponci in sosednjimi etničnimi skupinami. Yoik, edina glasbena oblika Laponcev, je na-primer ritmično, verzifikacijsko in strukturalno popolnoma drugačna od drugih muzikalnih oblik v Pribaltiku. Se največ skupnih točk najdemo v arhaičnih pastirskih klicih, ki so se do danes ohranili v osrednji Švedski in na Finskem, plesne melodije na laponskem vzhodu pa so očitno vplivane od drugod. Prvotno Laponci namreč niso poznali plesa v evropskm smislu. In še zanimiva misel za konec: splošno veljavno prepričanje »Frisia (et) Pomerania non cantat«, bi po avtorjevem mnenju veljalo vsaj omiliti. Ljudskega petja (na nekaterih področjih) na severu Evrope je manj predvsem zaradi prevlade instrumentalne glasbe. Radmila Petrovič Narodna muzika Šumadije (U spomen dr. Valensa Voduška) Brojna i detaljna proučavanja o naseljima i poreklu stanovništva svih predeonih celina Sumadije, jasno su ukazala da u proučavanju narodne muzike u toj centralnoj srpskoj etnogeografskoj oblasti ne smemo zanemariti n jenu etničku prošlost i migracionu dinamiku. Naša ispitivanja obuhvatila su pojedine punktove manjih oblasti: Gruže, Lepenice, Kragujevačke Jase-nice, Kačera i Rudnika, koje sve ulaze u sastav Sumadije. Za ovo saopštenje koristili smo naša proučavanja narodne muzike na ovim terenima uglavnom sedamdesetih godina, jedno ranije iz 1959. god. na Rudniku, i monografsku etnološku literaturu koja takodje donosi podatke o narodnoj muzici, mada oskudne. Iako je jedan od najmladjih kazivača rodjen 1948. god., večina je pripadala srednjim i starijim generacijama, medju kojima je sigurno najsta-riji pevač bio Miloš Erič rodjen 1884. Posmatran u sklopu čitavog kulturnog konteksta, repertoar vokalne narodne muzike Sumadije ne pokazuje neke svojstvene karakteristike u po-redjenju sa ostalim srpskim krajevima koji je okružuju. Narodna pesma je bila povezana uz sve vrste kolektivnih poljskih mobinskih radova, kao što su kopanje, košenje, žetva, berba i dr. Ona je bila i sastavni deo kolektivnih domačih radova, kao na primer komišanje, pečenje rakije, prelo ili sedeljka, a takodje i neodvojivi deo porodičnih i seoskih svetkovina obrednog karak-tera. Od svih u prošlosti brojnih obreda, sačuvala se svuda slava kao poro-dični obred i svadba kao obred šire porodice i veče društvene grupe. Može se primetiti da je svadba dobila i dosta inovantnih osobina. Ona je s jedne strane sačuvala stare tradicionalne običaje pračene svatovskim (u mladože-njinoj kuči) ili svadbačkim (u nevestinoj kuči) pesama, a s druge uključila u proces zabave iznajmljeni narodni orkestar sa pevačem-zabavljačem i nje- govim novim repertoarom. Slično se dešava i kad se proslavlja rodjenje deteta ili kad se isprača mladi regrut v vojsku. Ostali obredi koji se samo pamte, a u svom su sastavu imali funkcionalno uzglobljenu pesmu, mogu samo da se pomenu kao na primer: ko-mendije o Beloj Nedelji, Jeremijin-dan, Lile na Petrov-dan, i neki tragovi Lazarica u krajevima bliže Moravi. Ovim smo ukratko obuhvatili pitanje šta se peva u Sumadiji i u kojim prilikama, jer narodne pesme odnosno melodije prema tim prilikama imaju svoje nazive koji im odredjuju mesto i vreme izvodjenja. Po kazivanju Su-madinaca pesme su kopačke, kosačke, čobanske, žetelačke, na komišanju, prelske ili sedeljačke, odnosno slavske, svatovske, svadbačke, gozbinske ili uz sovre, itd. Ovako odredjeno mesto i vreme izvodjenja očigledno ukazuje na duboko sitemsku organiziranost i povezanost života, rada in muzike u Su-madiji. Pitanje kako se u Sumadiji pevalo ili kako se još uvek peva ima dva vida odgovora. Prvi koji spada u društvene norme muzičkog ponašanja, deli pesme na momačke i devojačke, ili muške i ženske, što ukazuje da zajednič-kog pevanja u prošlosti nije bilo. To se takodje odnosi i na broj učesnika u izvodjenju pesme, koji je bio tradicionalno odredjen, i u zavisnosti od vrste pesme, da li je ženska ili muška, odnosno na koji se način izvodi. Tri pevačice predstavljale su minimalnu skupinu za dobro izvodjenje u peva-nju »na glas«; pet do sedam bilo ženskih ili muških pevača bili su optimalni brojevi pevačke skupine za maksimalno estetsko narodno shvatanje u pevanju »na bas«. Pojava zajedničkog mešovitog pevanja predstavlja mu-zičku inovaciju našeg sadašnjeg vremena. Drugi, muzički vid tumačenja kako se peva u Sumadiji, ukazuje na dva hronološki različita sloja vokalne muzike. Prvi, stari ji, kako sami kazivači ističu, naziva se »na glas«, a drugi, noviji »na bas« ili »basiranje«. Prvi pomenuti muzički sloj u celoj Sumadiji nosi jedinstven naziv »na glas« pevanje. On se najčešče izvodi napolju na otvorenom prostoru i peva se snažnim glasom. Muzički, medjutim, ovaj svuda istoimeni način pevanja ima u Sumadiji dva različita stilska opredeljenja, i deli je na dve oblasti. Na Rudniku, u Kačeru, Gruži, Takovu i Jasenici preovladava sekundni dvoglas, kakav je poznat u zapadnoj i jugo-zapadnoj Srbiji. Istočni deo i predeli bliže Velikoj Moravi poznaju takodje termin »na glas«, ali ga izvode jednoglasno. Drugi sloj pevanja, mladji po nastanku, ali mnogo popularniji i raspro-stranjeni, naziva se u narodu »basiranje«. Ovaj se dvoglas zasniva na tercama i eventualno prolaznim sekundama, ali karakterističnu harmonsku vrednost ima čista kvinta u polukadenci a naročito u kadenci kao završni dvoglas. Medjutim, iduči na severo-istok prema Velikoj Moravi, u nekim selima zapazili smo specifična obeležja dvoglasnog pevanja »na bas«. U njemu se ravnopravno pojavljaju i harmonska sekunda i kvinta u kadencama napeva. Sekunda izmedju dva glasa je na kraju i ima završnu funk-ciju sa vrlo ubedljivim trajanjem. Predzavršnu funkciju ima kvinta manjeg trajanja, ali se pojavljuje i u polukadenci. Tako se tu možda sačuvao jedan sloj u procesu razvitka narodnog pevanja »na bas«, izražavajuči starije narodno shvatanje o kadencijalnoj vrednosti sekunde u dvoglasnom napevu. Instrumentalna muzika današnje Sumadije pretrpela je takodje veoma velike promene i u svom repertoaru a posebno u muzičkom instrumentari-jumu. Svirala ili svirajka, dudak i gajde bili su široko rasprostranjeni i popularni narodni muzički instrumenti koji su najviše služili kao pratnja narodnim igrama. Gajdaške svirke više nema, a samo se pamte po negde imena nekih starih gajdaša. Dudak se sada najčešče koristi za estradno predstavljanje izvornih narodnih grupa. Svirala je medjutim, sačuvala svoju egzistenciju prilagodjavajuči svoje štimovanje savremenijim muzičkim in-strumentima, naročito harmonici, pa je našla svoje mesto u sastavima narodnih orkestara. Guslarska praksa je u prošlosti bila veoma živa i popularna. Starija monografska gradja i literatura beleže veliki broj imena guslara, ali i tada več starijih ljudi. U sadašnjim istraživanjima narod je samo zapamtio da ih je nekada bilo vrlo mnogo i da sabori, skupovi ili slave nisu mogli da se zamisle brez guslarskog pevanja. Nekoliko živih starih guslara sada samo potvrdjuju da ta tradicija definitivno nestaje. Instrumentalni sastavi su i ranije bili poznati u Sumadiji, naročito violine, poznatije pod nazivom čemane, tri do četiri uz bubanj, a nije bila retka pojava tambure, odnosno prim tamburice u sastavu sa violinama, naročito u krajevima Pomoravlja. Verovatno je Moravskim putem došla iz Vojvodine u Sumadiju i Pomoravje. Ovakvih sastava ima još (selo Nadrlje), ali su vrlo retki. Današnja Sumadija voli harmoniku: uz nju se peva, uz nju se igra, uz nju se žene i udaju, radjaju i prate u vojsku, i slave sve svet-kovine, kako porodične tako i šire seoske zajednice. Prateči pojave starijeg sekundnog dvoglasä s jedne strane, i jedno-glasnog pevanja s druge, nameče se zaključak da je Sumadija jedna velika prelazna oblast u kojoj su se ukrštale i ukrstile muzička praksa dinarske tradicije i muzička tradicija južne i istočne Srbije. Očigledno različite po poreklu i koncepciji, ove dve muzičke prakse stvorile su novi sloj i mu-zički repertoar koji su se u istorijskom procesu razvitka dalje prelivali i u druge krajeve u krug oko Šumadije, i po celoj Srbiji. Tako su šumadijske muzičke sinteze u narodnim pesmama i melodijama prevazišle lokalne i zavičajne muzičke osobine i dobile kvalitet muzičkog identiteta Srbije. U mnoštvu ekonomsko-društvenih i kulturnih promena koje su zahva-tile Sumadiju posle ovog rata, u narodnoj muzici možemo da pratimo sledeče promene: a) redukciju tradicionalnih funkcija narodnih pesama vezanih za pa-triarhalnu kulturu, b) redukciju tradicionalnog muzičkog repertoara i posebno redukciju tradicionalnih muzičkih instrumenata, c) pojavu estrade kao nove društveno-kulturne funkcije koja prerad-juje sve što je tradicionalno, a i otvara puteve novom stvaralaštvu, novoj narodnoj pesmi, instrumentalnim kompozicijama i novim koreografskim izražavanjima. Možda je proces inovacije uvek bio prisutan medju ljudima, a prirodna selekcija vremenom činila svoje. Literatura i izvori 1. Autor ovoga rada vršila je terenska istraživanja i snimanja narodne muzike Šumadije i Pomoravlja godine 1959, 1976, 1979, 1982, 1983. 2. Petar 2. Petrovič, Život i običaji narodni u Gruži, SAN, Srpski etnografski zbornik, knj. LVIII, Beograd 1948, 361—415 (Zabave i pevanje). 3. Jeremija Pavlovič, Život i običaji naroda u Kragujevačkoj Jasenici, Srpski etnografski zbornik, knj. XXII, Beograd 1921. 4. Jeremija Pavlovič, Kačer i Kačerci, Beograd 1928. 5. Jeremija Pavlovič Jeseničanka, Etnografska biblioteka, br. 3, Beograd 1930., Muzičke primere zapisala mr Ana Matovič. Povzetek LJUDSKA GLASBA SUMADIJE Avtorica opira svoja izvajanja v glavnem na terenska raziskovanja v 70. letih tega stoletja in ugotavlja, da vokalna ljudska glasba Sumadije ne kaže kakšnih posebnosti v primeri s sosednjimi območji. Ljudske pesmi so tudi tu spremljale razna skupinska dela na polju in v hiši pa družinske in vaške slavnosti, zlasti slavo in svatbo. Na svatbi so se sicer še ohranile nekatere tradicionalne šege z značilnimi pesmimi, vendar se je zaradi zabave že pridružil »narodni orkester« s pevcem. Koledarskih šeg z obrednimi pesmimi se ljudje še spominjajo, izvajajo pa jih ne več. Za vse vrste pesmi obstajajo posebni ljudski izrazi. Glede načina petja ugotavlja avtorica, da so v preteklosti peli moški posebej, ženske posebej. Po izročilu so morale biti za petje na glas najmanj tri pevke, za petje na bas pa pet do sedem pevcev ali pevk. Petje na glas je starejše, na zahodu Sumadije dvoglasno v sekundah, na vzhodu enoglasno. Basiranje je dvoglasno v tercah z značilno kvinto v kadenci. Na severovzhodu pa se v petju na bas pojavlja v kadenci tako harmonska sekunda kakor kvinta. Instrumentalna glasba Sumadije je doživela velike spremembe. Nekoč so bila od glasbil najbolj priljubljena in razširjena svirala ali svirajka, duduk in gajde. Bila so v rabi zlasti za plesno spremljavo. Gajd zdaj ni več, duduk uporabljajo največ plesne skupine za svoje odrske nastope; ohranila se je svirala, vendar zdaj drugače uglašena, tako da se more pridružiti inštrumentom »narodnih orkestrov« in zlasti harmoniki. Guslarsko izročilo, ki je bilo v preteklosti zelo živo, je docela propadlo. Ljudje se samo spominjajo mnogih guslarjev ter vedo, da brez njih nekdaj ni bilo ne sabora ne slave. Danes v Sumadiji prevladuje harmonika, nekoč pa so igrali na čemene (violino), tri do štiri skupaj z bobnom ali s tamburicami. Sumadija se torej kaže kot prehodno ozemlje, v čigar ljudski glasbi se je dinarsko izročilo prepletlo z izročilom južne in vzhodne Srbije. Iz tega je nastala nova plast, ta novi glasbeni repertoar pa se je širil na sosednja območja in po vsej Srbiji. (Prevod Z. Kumer) Br. 1 Sekundni dvoglas, žetelečka pesma na dugački glas. Pevaju tri žene, jedna vodi, a dve prate. Peva se na njivi uveče kad treba da se prekine rad. e — — i ven, za go — ru — i $$ : .J U..:. Sunce zadje za neven, za goru. (više teksta nema) Br. 2 Sekundni dvoglas, svatovska pesma po putu, kad se ide po devojku. Pevaju 4 žene (endje), jedna počinje a ostale se pridružuju i prate. Bare, Krnc J - 100 J. 92 m Na red, na red, ki - ce — — ni — sva i 88 to - vi, ki — ce — — m sva — — to - vi Na red, na red, kičeni svatovi, Da vidimo ko je djuveglija. Kad smo jutros na polasku bili, Molila me djuveglina majka: — Rano id’te, rano se vratite, Rano meni sna’u dovedite! Br. 3 Jednoglasje, svatovska po putu, kad se nosi ruba (devojačka sprema) uoči svadbe. Pevaju dve grupe po dve devojke. Druga grupa ponovi stih koji je otpe-vala prva grupa. 126 $ m Batočma kod Svetozareva Ko ja go - ra go — vo m mo, sB mo — j«. raz - go vo — — ra Koja gora razgovora nema, Prodje Pavle, pa je razgovara: — Pavle, brale, da 1’ te bole rane? — Da ne bole ne b' se rane zvale. Br. 4 Dvoglasno pevanje na bas sa sekundom na kraju. Izvodi 5 žena, jedna vodi a ostale prate. Pesma je kopačka. J = 112 : 106 100 Cerovac kod Kragujevca Po irri J J ni J -JÜ - v '° * ' ^ — — voj ke, s , r (- M4 ga po-ra - ni — le, oj —0 o o J J J J -J a a r • ^ Poranile Gružanke devojke, Pokraj Gruže da naberu ruže, Pokraj Save da naberu trave. Br. 5 Dvoglasno pevanje na bas sa kvintom na kraju. Pesma je čobanska. Izvode 6 žena, jedna vodi a ostale prate. ■ Topcnica kod Kragujevca 1=84 J =52 ce Čuvam ovce u livadi sama, Nikog nema od naših čobana, Samo Rade, što kosi livade. Rade kosi, a ja kupim seno, Niko ne zna da se mi volemo. Julijan Strajnar Mitološke prvine v slovenski ljudski pesmi V slovenskem ljudskem izročilu je mogoče najti precejšnje število pripovednih pesmi, ki so se ohranile prav do danes. Nekatera območja so bogatejša, druga manj, zanimivo pa je, da jih najdemo celo v neposredni bližini večjih mest (npr. okolica Ljubljane). Pripovedne pesmi pojejo ženske ali moški, lahko tudi skupaj in pogosto večglasno. Še danes nekatere žive kot splošno znane. Največ so jih peli in jih še pojejo ob skupnih delih, ob čuvanju, vahtanju, bedenju pri pokojniku. Po tematiki prevladujejo legendarne in družinske, veliko pa jih je tudi z ljubezensko in mitološko vsebino. Po izvoru so nekatere iz splošnoevropske tematike, druge iz starega slovanskega izročila, nekatere pa so slovenske posebnosti (npr. Desetnica). Od splošnoevropskih tem (npr. Detomorilka) so tudi take, ki bi jim lahko pripisali prevzem iz grške mitologije. Med temi je vsekakor zanimiva pesem, ki obravnava Orfejev motiv. Na Slovenskem je doslej znanih več kot 30 primerov (z variantami) pesmi »Godec pred peklom«, ki jo uvrščamo, glede na tematiko med bajeslovne in pravljične pesmi. Tudi pri tej je prevzeta v glavnem samo tema, toda oblikovana nekoliko po svoje. Slovenske posebnosti se kažejo bolj v podrobnostih, ki so razumljivo povezane z domačimi razmerami ob času nastanka oziroma prevzema pesmi. Za osnovni motiv Orfeja, ki gre v podzemlje, kjer naj bi s svojim petjem in igranjem na glasbilo (liro) rešil umrlo ženo Evridiko, je bistveno sledeče: rešitev iz pekla-podzemlja s pomočjo glasbe. To Orfeju skoraj uspe, saj je že premamil npr. psa Cerbera in tri sodnike, ki sodijo mrtvim in če se ne bi ozrl. ali Evridika sledi njegovemu igranju na liro — pogoj, da jo od mrtvih obudi je namreč bil. da je ne pogleda, da se ne ozre — bi jo bil rešil, tako pa jo za vedno izgubi. Pesem, ki se je na Slovenskem ohranila, je doživela nekatere spremembe. Po vsebinski plati je prilagojena krščanskemu svetu. Godec ne gre več reševat svoje žene, pač pa si hoče s svojim igranjem na glasbilo in kot plačilo za to igranje, izbrati in rešiti enega ali več najožjih sorodnikov, katerih duše so pogubljene v peklu zaradi različnih grehov. Ime godca-junaka je dokaj raznoliko: imenuje se lahko Francel, deveti mož-žalostni mož, deveti kralj-žalostni kralj, Kralj Matjaž, lahko tudi samo pobič ali izjemoma celo deklica, najpogosteje pa zasledimo legendarno ime Sv. Tomaž, Sv. Vid, Sv. David, oziroma Davdek, Lavdič (kar pride iz imena David). Zanimivo je tudi, da godec igra lahko na kaj različna glasbila: žolte goslice, rdeče go-slice, gosli in črn lok, citre, citrice, v nekaterih variantah pa glasbila niso omenjena, pač pa samo igranje npr. zapiskati, zatrobiti. Junaku-godcu svetujejo imenovane (npr. Bog, Marija, hudič) ali neimenovane osebe, kako naj pride do glasbila, si ga na sejmu kupi, ali kako naj si ga naredi, npr. naj gre na žegnan britof in iz kosti naredi goslice, iz zob vijake (ključe pri violini), iz las strune. Melodija takih pesmi je lahko zelo preprosta, z majhnim obsegom (am-bitusom), arhaična, lahko pa je tudi novejša, podobno kot za druge pesmi, ne glede na to, da je besedilo starejše. Morda se je »staro« besedilo »moderniziralo« z novejšo melodijo, zato da se je pesem laže ohranila. Najstarejša varianta iz leta 1834 (SLP 48/1) ima zapisano nepopolno melodijo, ki je bila rekonstruirana za objavo v Slovenskih ljudskih pesmih I, Ljubljana 1970. Značilnosti v besedilu so: Kralj Matjaž gre žalosten po stezi, ker je materina duša pogubljena v peklu. Bog ga sreča in mu svetuje naj na sejmu kupi žolte goslice in pred peklom zaigra tri melodije ter za plačilo zahteva materino dušo. Ko jo že skoraj reši, le-ta spregovori in zleti nazaj v pekel, kjer bo večno trpela. SLP 48/1 pp Sto i n - - ji mi po 'je ši - ro ... 3 ko, *fh ... t J . . po po - Iji -1—f= l-f-—: ste jL-*. za rj* j vgla - je - na, .1. ...... po ste - zi F ■/ pr' de 1 O _ z o JC tjaž #— in se ja ko hu - do dr - ži. Varianta, zapisana leta 1844 (SLP 48/2) omenja Sv. Tomaža, ki si kupi rdeče gosli in sedem let igra pred peklom, kjer zahteva za plačilo štiri duše: očetovo, materino, bratovo in sestrino. Vse reši, le mater ne, ki je bila zadovoljna v peklu, zato jo Sv. Tomaž prime za peto in jo vrže na dno pekla. Ta zapis žal nima melodije. Zapis iz leta 1945 (SLP 48/3) nima melodije. Po morju vozijo tri barke: v eni je Jezus, v drugi Bog, v tretji Deveti kralj — ta žalostni, ki bi rad rešil starše. Bog mu naroči, naj si kupi gosli in črn lok, ter naj gre igrat pred pekel. Za plačilo gre Deveti kralj v črn pekel, duše se primejo za njegov plašč in jih tako reši, razen materine, ker je na zemlji mešala vodo v vino. Naslednja zapisana varianta iz leta 1860 (SLP 48/4) je tudi brez melodije. Po tekstovni plati je inačica prejšnje, le da so poleg matere, pogubljene še tri druge duše, ki so ostalim branile, da bi se prijele plašča in se tako rešile. Zapisana varianta iz leta 1899 (SLP 48/5) je ravnotako brez melodije: pobič si žvižga in veselo piska na pero (list). Sreča ga Marija in mu pove, da je mati pogubljena. Pobič kupi rmene gosli in gre gost pred pekel. Za plačilo rešuje duše, ki pa so se ozirale. Bolj ko so se ga oprijemale ,bolj so se ozirale. Kakšen je konec, pesem ne pove. Zapis iz leta 1906 (SLP 48/7) prinaša zanimivo besedilo in melodijo: Francel mlad išče očeta in mater. Pride pred pekel, hudoba ga vpraša, kaj hoče. Francel zahteva duše, ki jih hudoba spodi iz pekla. Kratko besedilo ne pove, kako si je Francel prislužil rešitev duš. Dvovrstično kitico tvorita dva sedmerca, od katerih se drugi ponavlja. Pri ponovitvi drugega verza se v melodiji 2/4 takt spremeni v 3/4. SLP 48/7 1 I ■ - Biw je e - den Fran- cel mlad. li u so mr mu mat o ce, 3 mr - li so mat. Leto kasneje 1907 (SLP 48/8) je bila zapisana nova varianta z melodijo. Nekdo, neimenovani, gre s citricami igrat pred pekel, da bi rešil štiri duše: očetovo, materino, sestrino in bratovo. Dvovrstična kitica v sedmercih ima refren: lerelarela, lerelarela. Skoraj enak napev smo posneli tudi leta 1970! SLP 48/8 Jaz mam e - ne ci - tri — ce. M.. * J- = grem pred pe — kel i - grat ze, P-n u ir 1 [ .............................................................. le - r« - lo - re - lo, le___- re - la. re - la - la Zapis besedila in melodije iz leta 1910 (SLP 48/9) prvič omenja ime Davdek (od David). Davdek sreča nekoga, ki mu svetuje naj gre na žegnan britof in si iz kosti naredi goslice, iz zob ključe, iz las strune ter naj gre igrat pred pekel. Zaigra dve melodiji: prva je Direndaj, druga pa je od Jezusa in Marije. Hudoba ne more zdržati in ga vpraša za plačilo. Davdek zahteva duše očeta, matere in mlajšega brata. Hudoba mu odgovori, da je mati goljufala pri vinu, oče je bil tat in brat kvartopirec. Ali je Davdeku uspelo rešiti dušice, pesem ne pove. Kitica je štirivrstična (razen 5., ki je dvovrstična). Melodija je preprosta in relativno stara. SLP 48/9 Oh, kod swpa ho - du, Dav S dek ti. $ oh, kod s^pa ho - du. Dav dek, ti ? * ' Vse sem ob - ho - du, pav - sod sam v s*e-tih ne - be -sih še ni — sem biw 1 Isti zapisovalec je v letih 1911 in 1912 (SLP 48/10—11) zapisal besedilo in melodijo še dveh variant. Francel išče očeta in mater. Hudoba ga sreča in mu pove, da sta starša v peklu, ter ju kratkomalo spodi iz pekla. Iz besedila ne zvemo kaj je Francel delal, ali je godel? Tudi ne zvemo na kakšen način in zakaj sta starša rešena. Zadnji vrstici obeh variant omenjata če-ščenje Marije. Pesmi se razlikujeta po tem, da je ena dvovrstična s ponovitvijo drugega verza, druga je štirivrstična. Melodija prve je podobna že omenjeni pesmi iz leta 1906, druga melodija pa je novejšega izvora. Fran - cel groz - no mlad. biw ce, mat. mr $ mam u - mr - li so mi o - ce, mat., i m SLP 48/11 ___________5__ $ Fran - cel je biw či - sto mlad, _> *_ $ vmr - li so mi o - če, mat. $ kruh-ka m^nej mu kdu da - jat. S sam si ga nej znow je - mat Zanimiv, toda žal nepopoln zapis brez melodije iz leta 1899 (SLP 48/30) se loči od vseh drugih variant po tem, da junak-godec ni moški, pač pa ženska. Vsekakor edinstven in presenetljiv primer. Mimogrede bodi povedano, da slovenščina niti nima izraza za žensko, ki igra na glasbilo (npr. plesalec/plesalka, pevec/pevka toda godec/?). Deklica pometa raj in je žalostna, ker duši staršev ni v raju. Marija ji svetuje naj vzame lepe goslice in gre igrat pred pekel. Hudoba ji noče za plačilo dati duš, zato pride Marija — deus ex machina —, ki zdrobi peklenska vrata in reši duši. Po zadnji vojni so sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU posneli na magnetofonski trak več variant, od katerih sem za to priložnost izbral štiri primere. Prvi primer je iz leta 1961 (SLP 48/17) in je po besedilu zelo podobna že omenjeni inačici iz leta 1845 (SLP 48/3). Po vodi plavajo tri ladje: v prvi je Marija, v drugi Jezušček in v tretji Sv. Vid. Marija žalostnemu Vidu pravi, naj ne bo žalosten, naj si kupi goslice in zaigra tri melodije. Za plačilo naj zahteva očeta in mater. Očeta odpelje iz pekla, nato še mater, ki pa nezadovoljna zavpije ter se zato trikrat globlje pogrezne v pekel. Sv. Vid reši in popelje iz pekla še brata in sestro. Rešeni se mu zahvalijo. Melodija gre v nekoliko rubatem 3/8 taktu in ima kar širok obseg (ambitus). Rubato J' ca-1G0 SLP 48/17 -ft— Drugi primer je bil posnet leta 1956 (SLP 48/15) in je tekstovno žal nepopoln. Omenja samo naslednje: Klukasti (hudoba) povpraša pobiča, kaj hoče imeti za plačilo. Pobič hoče iti gor in dol po peklu. Mati se ga oprime, toda ozira se nazaj. Bolj ko se je ozirala, bolj se je vdirala v pekel. Več besedila se pevka ni spomnila. Zanimivo pa je, da je mati pogubljena, ker se je ozirala. 'Verjetno je moral pobič na kaj igrati, saj ga Klukasti — hudoba — vpraša za plačilo. Melodija v 3/8 taktu je bržkone novejšega izvora. 66 Pr - su je SLP 48/15 klu kas - ti: Snemanje ljudskih pesmi v Benečiji. Sodelavca Julijan Strajnar in Marko Terseglav. Tretji primer je iz leta 1970 (SLP 48/31 — samo besedilo). Besedilo je po vsebini in obliki podobno besedilom iz leta 1907 ter še kasnejšim povojnim zapisom (SLP 48/14 in 48/16). Skoraj identična, ali vsaj zelo podobna, je tudi melodija. V našem primeru je refren dvovrstične kitice: šadiradirom, dirom pom pom pom pom. J1- 208 0Üo 1 GNI 32.513 p- —"h .... . - |..j... J -J J .. & 4 laz bom jed - ne ci - tre ku - pu, 9 ^^ 'T' '-m:-:—r—-p ~r —J J J J — paj bom le - pe no - te i - grow. T* ša - di ra - di ro - om, di - rom, pom, pom, pom. Zadnji primer (SLP 48/22 C), posnet leta 1962, je prav gotovo najzanimivejši. Je le eden od mnogih zvočnih zapisov v Reziji, kjer se je ta pesem še najbolj živo ohranila v peti in skoraj popolni tekstovni obliki. Rezijanske variante se od drugih slovenskih nekoliko razlikujejo. V njih se junak-godec imenuje sveti Santilawdic (Sveti, sveti Lawdid — deminutiv od Davida). Hodi po poti, sreča nekoga (tudi dve deklici), pride pred pekel in piska ter trobi, da bi rešil mater, očeta in brata. Mati je obešena za lase — mešala je vodo v vino; oče je obešen za jezik — uboge je siromašil, bogate bogatil; brata plešeta po peklu — obrekovala in zasmehovala sta ljudi. Grehi niso torej verske narave pač pa povsem posvetne, družbene, človeške narave. Sveti Santilawdic vse reši in odpelje v raj, v nebesa. Primer je nekoliko krajša tekstovna varianta, v besedilu našteva samo grehe, ne pa tudi kazni, vendar pa po glasbeni plati predstavlja pravo arhaično redkost celo v evropskem merilu. Preprosti način petja kratke glasbene fraze — melodije na treh tonih — je eden najstarejših načinov petja pripovednih pesmi. Verz teče v šestercu, ki ima včasih anakruzo. Vsak verz ima kratko melodijo, vsega na treh tonih: g, a, h, ki se pravzaprav kar naprej ponavlja. Poco rubato 4ß. m SLP 48/ 22 C Sve-ti San — ti - law — die Za-pys-kow nu - trom - be - tow. S tem kraktim prispevkom sem hotel opozoriti (ali vsaj vzbuditi radovednost nekaterih raziskovalcev) na nekatere mitološke elemente v slovenski ljudski pesmi, ki kažejo na to, da gre verjetno za nadaljevanje antičnega izročila o Orfeju. Na vprašanje, kako, kdaj in tudi zakaj je prav ta motiv zašel na slovensko etnično območje, kjer se je v živi, peti obliki ohranil prav do danes, seveda še ne moremo odgovoriti. Manjkajo nam natančne raziskave in analize primerjalnega gradiva, zlasti zanesljivega gradiva z drugih etničnih območij, posebno še sredozemskih. Res je, da so se nekateri raziskovalci že ukvarjali s to in podobno tematiko, vendar bolj, ali zgolj, z vsebinske, tekstovne plati. Se vedno nam pa manjkajo natančne in podrobne etnomuzikološke raziskave, ki bi nam dale, o tem sem prepričan, prav zanamive in koristne ugotovitve. Resume QUELQUES ELEMENTS MYTHOLOGIQUES DANS LA CHANSON TRADITIONNELLE SLOVENE Sur le territoire ethnique Slovene, on trouve, dans la tradition musicale po-pulaire, un assez grand nombre de chansons narratives qui se sont conservees jusqu’ä nos jours. Selon leurs sujets, certaines chansons comportent des themes generaiement connus en Europe, d’autres proviennent de l’ancienne tradition slave, mais il y en a aussi dont les themes sont essentiellement slovenes (p. ex. Desetnica — La dixifeme fille). Parmi les themes appartenant ä la tradition euro-peenne, il y en a dont l’origine pourrait etre attribute ä la mythologie grecque. II serait interessant de mentionner parmi celles-ci, la chanson narrative dont le theme se rattache au mythe d’Orphee. Jusqu’ici, nous connaissons en Slovčnie plus de 30 exemples — variantes — de la chanson »Godec pred peklom« (Le mu-sicien devant la porte des Enfers) que, d’apres son theme, nous classons parmi les chanson mythologiques et feeriques. Cette chanson ne fait en principe que reprendre le theme d’Orphee, en le modifiant un peu ä sa maniere. Les particularity typiquement slovčnes se trouvent surtout dans les details, lies natur-ellement ä l’epoque oti la chanson fut reprise ou composše. La chanson connue en Slovenie, a subi naturellement quelques modifications. Elle se plie aux regies et ä la pense du monde chretien. Le musicien n’y part plus aux Enfers pour sauver sa femme, mais il veut, en faisant de la musique, sauver un ou plusieurs parents proches, dont les ämes se trouvent aux Enfers ä cause de differents peches qu'ils avaient commis de leur vie. La melodie de ces chansons peut etre tršs ancienne (simple), ä ambitus res-treint, archai'que, mais elle peut etre aussi plus rčcente, reprise ä d'autres chansons, meme si le texte est plus ancien. II se peut que le texte »ancien« ait 6tč »modernise« par une melodie plus recente, ce qui a facilite peut-etre la conservation de la chanson. II serait possible de supposer une continuation directe du mythe antique d’Orphee. Toutefois, aujourd'hui, il n’est pas possible de repondre comment, quand et pourquoi ce motif a trouve le chemin du territoire ethnique Slovene oil il a ete conserve dans les chansons sous une forme vivante jusqu’ä nos jours. Nous manquons de recherches et d’analyses precises de materiaux comparatifs, et surtout, authentiques, provenant d’autres territoire ethniques, de preference mediter-raneens. II est vrai que quelques chercheurs ont dejä traite ce thdme (ainsi que des thömes semblables), mais ils se sont occupes surtout du contenu, du texte. Nous manquons par contre de recherches ethnomusicologiques, precises et de-taillees qui pourraient donner, j’en suis persuade, aussi des resultats intčressants et utiles. Mira Omerzel-Terlep Oprekelj na slovenskem etničnem ozemlju OD GLASBILA PSALMODICNIH MOLITEV DO GLASBILA ALPSKIH POSKOČNIC Oprekelj je staroveško azijsko glasbilo, ki ima v Evropi za seboj že tisočletno zgodovino. Štejemo ga med predhodnike klavikorda oziroma med razvojne različice sodobnega klavirja. Lahko bi zapisali, da je oprekelj sicer doživel svoj razcvet v času od 15. stoletja do druge polovice 19. stoletja, ko je pričel toniti v pozabo. Pravo modno glasbilo evropskega prostora pa je bil pol tisočletja! Evropski muzeji hranijo veliko različic tega stostrunskega kordofona in težko bi našli med njimi glasbila, kjer se ne bi na svojstven način izrazila človeška domiselnost in smisel za iskanje lastnega. Likovni viri kažejo, da so bila glasbila evropskega prostora, med katera sodi tudi oprekelj, znana tudi pri nas. Torej se je glasba slovenskega etničnega in kulturnega prostora vključevala v evropsko instrumentalno prakso. Danes štejemo oprekelj, podobno kot citre, med ljudska glasbila alpskih dežel. Zanimivo je, da vsa alpska Evropa pozna glasbilo tudi pod skupnim nazivom: bretl(e).' Okrajšava je izpeljana iz nemškega imena Hackbrett. Slovenski breti (Trenta, Primorska) se lahko glasi tudi kot preti ali pretelj (Gorenjska).2 Sicer ima glasbilo na Slovenskem veliko imen, ker je bilo znano skorajda po vsej Sloveniji razen v Beli Krajini. Zmaga Kumer navaja sledeča imena: na Gorenjskem poleg povsod razširjenega imena oprekelj in že 1 Glej K. M. K 1 i e r, Volkstümliche Musikinstrumente in den Alpen, Kassel und Basel, 1956; Brigitte Bachmann-Geiser, Die Volksmusikinstrumente der Schweiz, Handbuch der europäischen Volksmusikinstrumente, Serie I, Band 4, str. 57. ' Zmaga Kumer, Slovenska ljudska glasbila in godci, Maribor 1972, str. 53 (SLGG). omenjenega bretla še pretelj, preti, brana, na Primorskem šenterija, aprikal, prekl, opsase, čemele, cimprekelj, na Štajerskem prekl, na Notranjskem opreklje.3 Na Goriškem in Tolminskem naj bi bil znan pod imenom opsase (med leti 1875 do 1880),4 izdelovalec Roeling iz Gorice pa ga je imenoval orphica.5 Panonski del Slovenije (Prekmurje), pozna med slovanskim in romskim življem razširjene različice imena cimbal: male in velike cimbale, v Porabju imenovane tudi cingule ali cimbole. Pleteršnik omenja v svojem slovarju še izraz pentek, Jožef Pajek pa trklje.“ Toda kaj nam ime bretel pove? Ime Hackbrett, znano na nemškem govornem področju, je dvobesedna zloženka: ein Brett zum Hacken - deska za sekljanje!7 Sprva je ploščata resonančna omarica glasbila spominjala na desko za sekljanje mesa. Podobnost godčeve igre z dvema palčkama, s katerima mora neprestano tolčki po strunah, to je »sekljati«, je vzeta iz vsakdanjega življenja. Prvotni pomen besede se je izgubil, ostale pa so številne lokalne izpeljanke in različice imena za glasbilo, ki je imelo 5 stoletij pomembno vlogo v evropski glasbeni praksi, stilni in ljudski.8 Z Bližnjega vzhoda, najverjetneje iz Perzije, se je glasbilo, imenovano »santir« in arabsko »qanun«, razširilo v Evropo z arabskimi ekspanzijami, ki so potekale iz severne Afrike čez Španijo. Deloma so glasbilo posredovali tudi Slovani preko Balkana in madžarski Cigani preko Turčije. Oprekelj pozna Evropa pod različnimi imeni: na nemškem govornem področju Hackbrett, na Nizozemskem Hakkebord, na Danskem Hakebraedt, na Švedskem Hackebräde, na angleškem govornem področju dulcimer (iz dolce melos - sladek zvok), na Irskem timpan, v Španiji timpano, v Franciji tympanon, v republikah Sovjetske zveze cymbali, na Poljskem cymbalki, v Litvi cimbolai, na Madžarskem in v Romuniji cimbalon, v slovenskem Prekmurju cimbale in po Jugoslaviji cimbal-o. Iz povedanega je ponovno očitna prehodna (»prepišna«) lega slovenskega etničnega prostora in njegove kulture. Vzhodnoevropski prostor pozna različice osnovnega imena cimbal, srednja in zahodna (predvsem alpska) Evropa različice imena Hackbrett oziroma bretel. Obe imeni sta pomembni za naše poimenovanje glasbila na prehodnem kulturnem področju. Zanimiva je tudi sinteza obeh pojmov, kot je z imenom cimprekelj izpričana z idrijskega področja okoli leta 1870.* Srednjeveška glasbena praksa pozna sorodni glasbili: psalterij in oprekelj (Hackbrett). Psalterij je ime, ki se javlja prvič v antičnih literarnih spomenikih in označuje glasbila s strunami, na katere se trza.10 V Evropi se je pojavil v 9. stoletju. Po pisnih virih sodeč se je razvil predvsem iz arabskega qanuna. Največ je bil v rabi v srednjeveški liturgiji za spremljavo liturgičnih spevov — psalmov, zlasti v židovskem bogoslužju. Nanj so igrali stoje ali sede, podobno kot na kasnejši oprekelj. Sestavljala ga je lesena resonančna omarica trikotne ali pravokotne oblike, preko katere so bile 3 Kumer, LGGS, str. 72. 4 G. Perusini, Strumenti musical! e canto popolare in Friuli, 1944. 5 M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1894—1895. 8 Jožef Pajek, Črtice iz duševnega Žitka Štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884. 7 K 1 i e r , str. 48. 8 Naslonitev na glagol »oprtati« glej (Kumer LGGS, str. 72) pri izpeljavi slovenskega imena za glasbilo se zdi celo manj pomembno. ° Podatek je iz odgovora na narodopisne vprašalnice iz prejšnjih stoletij (glej Kumer, LGGS, str. 71). 10 Ang. Psaltery, franc, psalterion ali canon, nem. Psalterium ali srednjeveško nem. Psalter, ital. salterio. (Muzička enciklopedija, III, Zagreb 1971). Psal-lajn (psallein) pomeni trzati (Klier, 52). napete enojne strune. Evropski likovni viri od 15. do 18. stoletja ga pogosto prikazujejo v ženskih rokah. Psalterij se igra z nohti, plektrumom (trzalico) ali gosjim peresom, oprekelj pa s pomagali, tj. s palčkami ali tolkalci. Vendar je bilo po mišljenju znamenitega renesančnega glasbenega teoretika Michaela Prätoriusa11 mogoče igrati z nohti tudi na oprekelj (Hackbrett). Teoretik tudi prinaša risbo opreklja, ki se igra z nohti12 in ima 24 strun. Po obliki in razporeditvi obeh stranskih mostičev bi lahko sodili, da gre za kromatično uglašen oprekelj, ki se precej razlikuje od opreklja, ki ga teoretik M. Prätorius prinaša na drugi tabeli18 in so mu priložena kladivca.14 Skoraj identičen diatoničen oprekelj najdemo tudi v starejšem teoretičnem organološkem delu Sebastiana V i r d u n g a Musiča Getutscht iz leta 1511,18 Opreklja s kladivci, ki ju prinašata oba teoretika,16 pa se prav malo razlikujeta od današnjih istovrstnih evropskih ljudskih glasbil. Med seboj se razlikujejo morda le po številu strun in estetskem oblikovanju resonančne omarice. M. Prätorius v navedenem delu opisuje oprekelje in psalterije ter različice predhodnikov klavirja (clavicimbale), ki so izšli iz obeh glasbil.17 V terminologiji je sicer precej nedosleden, kar je posledica tedaj običajne, raznovrstne in nenatančne terminološke rabe. Oprekelj citira pod vrsto imenskih različic: Hackbrett, Hackbret, Hackbreit, »veliki in mali« Zimbel, cymbalo, cymbalum, Zimbalum Hieronimi. Ne smemo tudi pozabiti, da najdemo v tem času z imenom cimbel tudi popolno drugačna glasbila, kot so zvonci in činele, z imenom timpan (tympan), kakor ponekod po Evropi še danes imenujejo oprekelj, pa vrsto tolkal. V trditvah in navajanjih se Prätorius sklicuje tudi na starejša dela, predvsem na Mušico Getutscht Sebastiana Virdunga. Psalterij omenja kot glasbilo gledaliških instrumentalnih sestavov ter navaja Virdungovo trditev, da sodi Hackbrett med vaška glasbila oziroma ga imenuje »lumpeninstrument«,18 torej glasbilo ljudstva, v današnjem smislu torej tudi ljudsko glasbilo.16 Nadalje navaja, da instrument sodi med tuja glasbila.20 Njegovo trditev morda pojasnjuje v Italiji rabljeno ime za oprekelj — salterio tedesco ali »nemški psalterij« (torej tudi tuj).21 Moremo že po teh zgodovinskih poročilih, potrjenih tudi z likovnimi upodobitvami glasbil, soditi, da sta bila psalterij in oprekelj (Hackbrett, cim-baler) v rabi nekaj stoletij tudi drug ob drugem? Ali pa je vsako od njiju zavzemalo svoje mesto v različnih evropskih deželah in igralo posebno vlogo glede na socialno razslojenost prebivalstva? Sta imela oprekelj in psalterij 11 Syntagma Musicum II, De Organographia, 1619. Faksimile Nachdruck, Kassel—Basel—London—New York 1958. 12 Tabela XXXVI. 18 Tabela XVIII. 14 Mostiča sta na resonančnem pokrovu nameščena v razmerju 2 :3, kar omogoča strunam, ki so napete prek njiju, da se oglase v medsebojnem razmerju intervala kvinte in sicer v diatoničnem nizu. 15 Ponatis' Kassel-Basel-London 1983. 19 Ni izključeno, da prinašata razpravi Prätoriusa in Virdunga isto risbo glasbila in da jo je prvi pač povzel po starejšem viru. 17 Glej tudi tabeli XIV in XV. 18 Glej str. 78—79. 19 Zato po njegovem tudi ne sodi v »resno razpravljanje o glasbi«. 20 Syntagma II, Die Musik in Geschichte und Gegenwart, Band 5, 1956, Hackbrett. 21 Pomenu ustreza tudi vzdevek istovrstnega glasbila na Kitajskem: yang ch’in ali »tuje citre«, ker so tja prišle prav tako iz Perzije. Podobnost med glasbili oddaljenih azijskih dežel in evropskimi glasbili je prav neverjetna. Okoli leta 1800 se je razširila perzijska oblika »santirja« na Kitajsko, od tam pa na Japonsko in v Mongolijo. Sicer poznajo sorodno glasbilo tudi v Tibetu in v Koreji. Različica uzbeških in beloruskih cimbal so tudi ruske »guslu in »chang«. Angleški »dulcimer« pa je zašel tudi na novi kontinent. enako pomembno vlogo v t. i. umetni22 in ljudski glasbi? Upam, da bo pričujoča razprava dala delne odgovore tudi na ta vprašanja. V Evropi je oprekelj prvič upodobljen na portalu stolnice v Santiagu de Compostela (1184) in nato v 13. stoletju na skulpturi zahodnih vrat cerkve sv. Martina v Colmarju.23 Množičneje pa ga najdemo na freskah evropskih cerkva po letu 1400. Ze v stoletjih pred tem je dobil opreklju sorodni psal-terij t. i. obliko »svinjske glave« ( ).24 ki je verjetno vplivala tudi na ob- likovni razvoj opreklja.25 2e vsaj od srednjega veka dalje je obstajalo mnogo oblik in raznovrstnih različic glasbila tudi pod enakimi ali različnimi imeni, kar povzroča obilico težav pri tipološkem prepoznavanju glasbila. Podobno velja tudi za prepoznavanje slovenskih imen za posamezna glasbila. Na prvih evropskih upodobitvah je prav težko razlikovati psalterij od opreklja, kar velja še zlasti za umetnine, kjer so mojstri upodobili trapezasto obliko psal-terija, ki se v 17. stoletju oblikovno že povsem izenači z oprekljem. Zanesljivo pa je, da je tudi srednjeveški oprekelj (cimbal) dobival najrazličnejše oblike, od pravokotne omarice do trapezaste, z enim, dvema ali tremi mostiči, čez katere so bile napeljane enojne, dvojne, trojne, početverjene ali celo popeterjenene strune, po številu tudi do sto. Vendar se zdi, da sta se najpozneje po letu 1300 srednjeevropski prostor in evropski sever zadovoljila s tehniko udarjanja (s kladivci), južna Evropa oziroma mediteranski temperament pa s tehniko trzanja (z nohti, s plektrumom-trzalico, verjetno koščeno, ali z gosjim peresom).26 Konec 15. stoletja se na likovnih upodobitvah pojavlja oprekelj pravokotne oblike. Na upodobitvah iz 16. stoletja pa že lahko vidimo oprekelj trapezaste oblike s kladivci, o katerem je poročal Prätorius in kakršnega poznamo še danes. Na različnih slikarskih umetninah pa ga lahko vidimo v rokah angelov ali celo Jezusa. Prvi naslikani instrumenti v Sloveniji so ohranjeni iz začetka 15. stoletja, ko slikarji vse pogosteje upodabljajo angele z glasbili. Upodobitve postanejo jasnejše, razumljivejše in vsakdanje. Najpogosteje je glasbilo pri nas upodobljeno na Primorskem, kjer so sicer slikali italijanski in furlanski mojstri. Toda oprekelj je med italijanskim ljudstvom malo znan, saj je bil značilen za bolj severne dežele (salterio tedesco). V Italiji naj bi bil bolj priljubljen psalterij, v zahodni Sloveniji pa je glasbilo znano pod narečnim izrazom »šenterija«, ki je izpeljan iz italijanskega termina. 58 slovenskih cerkva je po raziskavah Primoža Kureta27 poslikanih tudi z angeli, ki igrajo na različna glasbila. Na desetih freskah je tudi oprekelj: pri sv. Urhu v Tolminu (okoli leta 1472), v Gluhem Vrhovlju (okoli leta 1480), v Vratih (Thörl, v tretji četrtini 15. stoletja), v Gorici (konec 15. stoletja), na Mirni (okoli leta 1490), v Ratečah (verjetno iz 14. stoletja), na Goropečah pri Ihanu (okoli leta 1480) in v Vovbrah (Haimburg, okoli leta 1480). Freski v Kranju (1460—1470) in v Hrastovljah (okoli leta 1490) pa sta po mojem vprašljivi in nejasni. Glasbilo v Kranju bolj spominja na citre 22 Zvok cimbal je moral biti v Prätoriusovem času tudi precej priljubljen, saj so se tudi orgelske piščali renesančnih graditeljev oglašale v barvah velikih in malih cimbal (glej Prätorius, str. 130—131 in Universal Tabel). 23 M. Remnant, Musical Instruments of the West, London 1978, 176. 24 Prätorius prinaša risbo tovrstnega psalterija . Folkloristične raziskave nujno bolj upoštevajo ustvarjalce in poustvarjalce, manj pa sprejemnike — konzumente. To ni pomanjkljivost stroke, ampak gre za razmejitveno črto, kjer naj bi raziskave prevzela etnologija in 18 O tem glej v Glasniku SED, št. 2, 1. 22/1982, str. 40—41, anketo o folklo- ristiki, ki sem jo napravil med študenti etnologije. Na to deficitarnost pa so me opozarjali tudi zaposleni etnologi, s katerimi smo skupaj raziskovali na terenu. Skupna ugotovitev, ki jo poudarja tudi anketa, je: »V našem študiju nismo nikoli posebej poudarjali folklorističnih problemov in smo zato premalo strokovno podkovani.« so V. Vodušek, nav. del., str. 41. 21 Marko Terseglav, Pevski programi in njihovi nosilci. Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja 1. Knjižnica Glasnika SED, št. 4, Ljubljana 1980, str. 100—113. jih tudi prevzema. Lahko rečemo, da se na področju ustnega slovstva (če je to obravnavano) slovenska etnologija veliko bolj zanima za konzumenta kot pa ustvarjalca. Etnološka raziskava o npr. glasbenem, pesniškem in kakšnem drugem okusu Slovencev pa bo nepopolna, če bo upoštevala zgolj pasivne sprejemnike. V takem primeru si bodo raziskave celo nasprotovale, saj je bilo že opozorjeno,22 da je v določenih socialnih skupinah programska top-lestvica popolnoma drugačna od tiste, ko gre za aktivne ustvarjalce same. Raziskava je npr. pokazala, da je bilo v programih aktivnih poustvarjalcev kar 60 %> ljudskih pesmi. Isti ljudje pa so kot pasivni poslušalci (npr. radia) to zvrst skoraj zavrnili. Pevski in glasbeni okus se torej ne moreta meriti le z enodimenzionalno varianto oz. zgolj z grobo statistiko pasivnih odjemalcev oz. poslušalcev, ker dobimo pri tem popolnoma napačno sliko o razširjenosti in življenju ljudske pesmi. Anketirani intelektualci in meščani bodo na vprašanje, kakšno glasbo radi poslušajo, odgovorili, da npr. simfonično, zborovsko, zabavno... Ko pa bodo sami peli, bo ljudska pesem na prvem mestu. Zaradi neločevanja aktivnih in pasivnih pevcev od poslušalcev je v preteklih razpravah med etnologi in folkloristi prišlo tu in tam do nepotrebnih nesporazumov. Zanimivo je, da se etnologi pri raziskavah nosilcev npr. likovnih, obrtnih idr. pojavov usmerjajo k aktivnim nosilcem, medtem ko za folklorne pojave sugerirajo raziskovanje pasivnih sprejemnikov. To je verjetno zato, ker so etnologi na univerzi do sedaj premalo slišali o ustnem slovstvu in o folkloristiki. Zaradi funkcionalnosti in sinkretičnosti folklore, ki se prepleta z literaturo in glasbo, povezana pa je še z etnološkim kontekstom, tudi folkloristika trči ob čisto etnološka vprašanja ali jih celo vidi kot svoja. Čeprav je v družboslovnih znanostih težko dosledno potegniti meje med njimi in ne brez škode izpeljati »opredalčkano« razmejitev, je treba vendarle povedati, da se bo moral predavatelj (i) folkloristike za etnologe držati nekih meja. Tako je jasno, da ob ljudskem pesništvu, ki je tesno povezano z običaji in načinom življenja, ne bo vstopal v snov, ki jo obravnavata obča in slovenska etnolgija. Folklorist ob svojem predmetu le opozarja na etnološki kontekst. Tudi metodiko raziskovalnega dela na terenu bo prepustil etnologiji, opozoril bo na specifična terenska spoznanja folkloristov in na tiste prvine, ki so zaradi predmeta samega in objektivnih okoliščin v slovenski folkloristiki bolj razvite (teorija in praksa raziskav ustnega slovstva »v živo«, dostop do pevcev in pripovedovalcev.) Jasno je namreč, da ljudje z lahkoto odgovarjajo na etnologova vprašanja o vsakdanjem načinu življenja, teže pa je doseči, da bi peli in še to v magnetofon. Celo takrat slika življenja ustnega slovstva ni popolnoma jasna. Zato je treba upoštevati korektivg in spoznanja, ki jih je ob terenskem delu odkrivala folkloristika. Za folkloristiko na etnološki katedri ne govori njeno »drobnjakarstvo« ali zgolj tiste posebnosti, ki folkloro trgajo iz etnološkega okvira, pač pa specifičnost, po kateri folklorni pojavi samo z znanimi metodologijami sorodnih strok niso obvladljivi. Tu mislim predvsem na oblike, omenjene že na začetku, ki nimajo vzorcev v umetni poeziji in glasbi. Folkloristika mora etnologu že dati rezultate stvojih raziskav, hkrati pa mu omogočiti spoznanja, kako je stroka do teh rezultatov prišla in po kakšni poti. Le tako bodo folkloristične specifičnosti kvalitetno dopolnjevale etnološki pogled in razvijale analitično zavest razločevanja pojavov. Ne samo etnologi, tudi specialisti za določena folkloristična področja so včasih podlegali priučenim normativom in aksiomom o kulturi. Pri tem so spregledovali zakonitosti, ki ne pripadajo nobeni od do sedaj znanih shem. Te posebnosti je ustvarilo »ljudsko« vedenje v sklopu celotnega duhovnega obzorja, za katerega se je mislilo, da je le zoženo, ne pa drugačno. Pri tem se mora vsaj etnologu postavljati vprašanje, koliko so te specifičnosti sploh pomembne za raziskave načina življenja. Te so pomembne vsaj v taki meri, kolikor mu lahko razjasnijo elemente »etnološkosti« pojava, da ta ne ostane zgolj statistično dejstvo. Gre za prvine, ki združujejo del kulture celega sveta v takšno vrsto kulture, ki ji zaradi njene univerzalnosti pravimo ljudska. Etnologi se bodo bolj ukvarjali s pojavi, s katerimi se nosilci pogosteje srečujejo in so bolj tipični za njihov način življenja. Med temi bo gotovo ustno slovstvo oz. bi vsaj moralo biti. Na vsakdanji ravni ta hierarhija kulturnih pojavov med ljudmi sicer variira iz zgodvinskih, družbenih in kulturnih razlogov. Vse to pa je že stvar folklorističnih predavanj na fakulteti. Okvirni »učni načrt« folkloristike za etnologe. »Učni načrt« je seveda pogojno poimenovanje, saj gre le za grobo predstavitev videnja, kakšen okvir naj bi imela folkloristika na univerzi. Podajam le skelet z nekaterimi dodatnimi »teoretičnimi« pojasnil, ki uokvirjajo in utemeljujejo takšno videnje. To je šele načrt »predmetnika«, predlog za diskusijo, v kateri naj povedo svoje mnenje še drugi folkloristi in etnologi. Seveda se nisem ukvarjal z dilemami23 o folkloristiki kot empirični ali teoretični vedi. Ne da bi podcenjeval tovrstne dileme, se vedno opredeljujem za oboje. V videnju stroke kot univerzitetnega predmeta pa bolj poudarjam teorijo. Zdi se mi, da je na univerzo treba priti že s sumamimi rezultati, ki jih je dala slovenska empirična folkloristika in na podlagi teh rezultatov uveljaviti, pojasnjevati razvijati teorijo, ki smo jo razvili folkloristi. Podobna pragmatičnost oz. elastičnost velja tudi za dilemo, ali govoriti o folklori »v splošnem diskurzivnem jeziku in predstavljati njene konkretne pojavne oblike skozi čas in prostor: na eni strani od njenih najzgodnejših virov do sodobne, kot sta lahko rudarska ali celo politična folklora in imitacija pojava, kakor je folklorizem.«24 Potrebna elastičnost je v kombinaciji diskurzivnega jezika s predstavljanjem konkretnih folklornih pojavov v času in prostoru. Ce predstavljamo teorijo folkloristike, potem vsaj njene osnovne teze veljajo tako za »klasične« kot moderne folklorne pojave. Od predavateljeve teoretične širine in pedagoške zmožnosti je odvisno, kako bo v teorijo vključeval različne primere in kako jih bo razložil. Moja razdelitev bo vsaj deloma vidna v nadaljevanju. Zdaj pa bi poudaril tole: teoretično in s terenskim delom sem raziskoval rudarje in kmete. Ustno slovstvo in glasba sta bila enaka pri obeh družbenih skupinah, nosilci pa so se ločevali v izboru pesmi, torej v okusu, vsi pa v določenem delu izhajajo iz tradicije, ki jo danes bolj ali manj transformirajo, kar seveda ni samo posebnost našega časa. Drugo je stvar vdora ostalih oblik množične kulture oz. literature: trivialne, popularne, zabavne itd. To lahko registriram in iščem povezavo dveh različnih poetik, npr. klasične ljudske in narodno-zabavne. Toda z drugimi tipi 'množične literature se ukvarjam površinsko (kot s čistimi etnološkimi problemi), kar pa ni ignoranca, ampak le razumna delitev dela, o kateri bom še nekaj napisal v nadaljevanju. Okvirni »učni načrt« folkloristike za etnologe izhaja iz Beneševih folklorističnih predavanj na brnski univerzi.25 Prevzel sem skoraj celotno njegovo shemo (teorija folkloristike), le da ji dodajam slovenske razlike in specifičnosti. Na Beneša sem se oprl zato, ker je sistematično pregleden, za etnologe dovolj informativen in ne drobnjakarski, za stroko samo pa še vedno 23 M. Stanonik, Naši razgledi, str. 653. 24 Prav tam. 25 Bohuslav B e n e š , Uvod ..., glej op. 6. dovolj celovit. Poleg tega je dovolj širok, saj zajema probleme »klasičnega« ustnega slovstva in moderno množično ustvarjalnost. Folkloristična predavanja za etnologe bi po Benešu razdelil na tri večje celote: I. Folklora (pojem, predmet) kot družbeni in estetski pojav, (pesništvo, petje, proza, glasba, ples) II. Tekstologija in etnomuzikologija. III. Tradicija in sodobnost. I. Folklora a) Kot je bilo nakazano že na začetku, je tu študentom treba najprej predstaviti kratek historiat pojmovanja in obsega folklore in folkloristike. Navajanje nadaljnjih podpoglavij in razdelkov je zgolj shematično, le na koncu vsake večje celote tu in tam dodajam še nekaj komentarjev, ki se mi zdijo nujni. Gre za moje lastne intervencije in dopolnitve. b) etnološkost oz. folklornost gradiva c) jezikovne in glasbene sestavine č) folklorni tip komunikacije: naravni in kontaktni tip. 2. Osnovna vprašanja sugerirajo druga vprašanja in pojasnitve, ki jih obravnava poglavje o bistvenih značilnostih ustnega slovstva in ljudske glasbe. Te so zajete v naslednjih, okvirnih kategorijah: a) kolektivnost, improvizacija in z njo povezana variantnost; b) zgodovinskost in povezanost z okoljem, interpretacija in dejavno zaznavanje (apercepcija); c) funkcionalnost in smotrnost; č) sinkretičnost in povezanost folklornih pojavov in njihova estetska kategorija. 3. Čeprav bo tradicija obravnavana posebej, se prvič omenja že tu, ko je govor o osnovnih značilnostih folklore. Seveda gre za tradicijo in spremembe in za razjasnitev pojmov ljudsko, nacionalno, etnično. Tradicija pa je obravnavana kot: ljudska (tradicija, ki jo ustvarja in razume t. i. folklorni milje) in tradicija, ki je lahko mehanična, družbena, umetniška in obredna. V teh tradicijah se rojeva kultura, ki jo delimo na: visoko oz. profesionalno in na množično. V sklopu množične kulture so obravnavani ljudsko pesništvo, pripovedništvo, glasba in ples. Nas tu predvsem zanima ustno slovstvo, pri katerem naj bi bili predstavljeni nosilci (aktivni in pasivni) — ustvarjalci, poustvarjalci. Ko smo pri nosilcih, se odpre problem kolektivnosti in individualnosti. 4. O nosilcih folklornih pojavov bi bilo treba najprej spregovoriti na splošno: o pevcih, pripovedovalcih, godcih in plesalcih ter o njihovih repertoarjih in znanjih, o množični cenzuri, ki prinese na površje vprašanje posameznika v kolektivu ali proti njemu. To so v folklorističnih raziskavah pomembni elementi, ki se bodo pojavljali še na drugih ravneh. Tu pa gre za interpretov (informatorjev) osebni nazor, ki se vzpostavi nasproti zbiralčevemu vrednostnemu sistemu. Druge opcije pa so: aktivnost-pasivnost, spre-jemanje-nesprejemanje, namenska-nenamenska izbira poslušalcev, tradicija-sodobnost, realnost-irealnost... 5. Ustno slovstvo oz. folklorni pojavi kot posnetek in kot znak: najprej je treba spregovoriti o sinkretičnosti žanrov in o zavezanosti tradiciji, ki pogojuje in pojasnjuje mnoge stereotipe, navidezno statičnost itd. V tem okviru se lahko pojasni in razloži t. i. »tematska utilitamost« ustnega slovstva, pri čemer je spet potrebno opozoriti na funkcionalnost in smotrnost. Vprašanja in problemi, ki so tu predstavljeni opredalčkano (zaradi preglednosti), se seveda med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Ustno slovstvo kot znak naj bi bilo predstavljeno na naslednjih ravninah: na pomenski, izrazni, funkcionalni in konotacijski. Na funkcionalni ravni pa razlikujemo še: izrazne funkcije (emotivnost, ekspresivnost), referenčna f. (informativna, kognitivna, ikonska, denotativna), kontaktna in estetska funkcija. Splošno pojavnost folklore pa bi skupaj z Benešem razdelil takole: Folklora kot: a) literarni, b) glasbeni, c komunikacijski in č) kontekstualni pojav. 6. Mogoče bi bilo dobro že v tem sklopu vprašanj govoriti o specifičnosti folklornega izražanja resničnosti in opredeliti motiv, snov in temo. 7. F u n k c i j o folklore v družbenih skupinah na vasi in v mestu bi veljalo razdeliti na več sklopov, ki se med seboj lahko povezujejo ali so si v opoziciji. Naj jih spet samo naštejem. — estetska in neestetska (kontekstualna) funkcija; — družbena; — lokalna ali regionalna; — ideološka; — obredna, kulturna, verska; — komunikacijska (notranja hierarhija in pomen); — semantična; — izrazna. 8. Eno osrednjih folklorističnih vprašanj, mimo katerih etnologi ne morejo, je mesto ustnega slovstva, glasbe in plesa v ljudski kulturi in v načinu življenja. Ob tem se spet odpirajo vprašanja repertoarjev in osnovnih žanrskih delitev. Repertoar razlikujemo najprej po nosilcih, zato upoštevamo: individualni, družinski, skupinski repretoar, ki pa se spet deli na: podeželskega, obrtniškega, delavskega in na repertoar drugih socialnih skupin. Nekatere žanrske oblike so redkejše ali pogostejše, odvisno tudi od tega, kdo so nosilci: moški, ženske ali otroci. Pri t. i. otroški folklori upoštevamo še generacijsko razločevanje. Preden predstavimo žanrsko delitev, je potrebno definirati folklorni žanr, ki je po Benešu28 »tista organizacija in kompleks tradicionalnih morfoloških postopkov, ki je ob neposredni ustni, instrumentalni, plesni in mi-mični improvizaciji sprejet (oz. občuten) kot najoptimalnejši za izražanje namenske vsebine.« Žanre pa Beneš deli takole: a) epski — ki se deli na besedno-glasbene zvrsti. Tu velja pripomniti, da je to »klasična«, podedovana delitev, ki določene žanre (epiko npr.) favorizira, takšna delitev pa hkrati reducira ali zanemarja ljudsko tipiko in zvrsti, ki se ne dajo strpati v te izrazito literarne obrazce. b) lirsko-epske ali prehodne oblike (izraz prehodne oblike dopušča sicer nekaj več svobode za klasifikacijo folklornih žanrov, vendar je tudi ta pojem, kot še nekateri naslednji, sad literarne teorije preteklega stoletja). Nova žanrska delitev in klasifikacija sta še danes trd oreh, kar pa v našem primeru (folkloristika za etnologe) sploh ni tako zanimivo, zato jih kot informacijo le naštevam. K prehodnim oblikam bi namreč sodile naše balade oz. pripovedne pesmi. c) lirske oblike (besedno-glasbene in besedno-glasbene-koreografske) č) Prehodne lirsko-dramatične oblike: slovstveno-glasbene (narekanje, svatbene in morda nekatere vojaške pesmi); slovstveno-glasbene-koreograf-ske (plesne pesmi in pesmi pri plesih) =« Prav tam, str. 51. d) dramske zvrsti: obredni pojavi, igra, ljudske drame (igre z ljudmi v živo), lutkovno in senčno gledališče, kjer so zastopane literarne, glasbena, koreografske, mimične prvine z nakazanimi elementi ali vsaj z imitiranjem visoke umetnosti. e) prehodne epsko-dramatične oblike: sem sodijo zagovarjanja, zaklinjanja oz. formule in dramatika, ki je nastala iz epskih sižejev. Del ustnega slovstva je nerazdružljivo povezan z glasbo, zato je potrebno upoštevati še glasbeno členitev: instrumentalna, vokalna in vokalno-in-štrumentalna glasba, ki se spet deli na plesno, obredno itd. Vsaj pri klasifikaciji ljudskega pesništva pa bi se bilo dobro ozreti še na Štrekljevo delitev, ki je posrečena sinteza vsebinskega in funkcionalnega vidika, ki danes postaja nezadosten. Ob koncu prvega dela je potrebno pripomniti, da taka delitev na tako podrobna poglavja ni potrebna, kar v isti meri velja za naslednji dve poglavji. Jasno je, kar je razvidno že iz sheme, da se nekatere stvari pokrivajo in bodo obravnavane na enem mestu, po drugi strani pa je veliko razdelkov, ki niso bistveni za predstavitev folklore in folkloristike in se jih zato le omeni v kratkem predavanju oz. v kratkem času. Omeniti velja, da ta shema ni kanon in se zato prilagaja kot vsak učni načrt. Koliko pa bo univerzitetna folkloristika lahko šla v širino, je odvisno tudi od števila ur, ki jih bo imela na razpolago. Nekaj je treba reči še o ljudski glasbi. 2e neštetokrat je bilo napisano, da je ljudska pesem celota le skupno z besedilom in napevom, zato bi rad poudaril le to, na kar je stalno opozarjal V. Vodušek. Ljudska glasba je za folkloriste in etnologe pomembna zato, ker je izredno formaliziran in večkrat že vnaprej izdelan način, ki ni oblikovan »po individualnem okusu in samosvoji fantaziji enega samega ustvarjalca, ampak po glasbeno-estetskem občutju in predstavah (podčrtal M. T.) širokega kroga ljudi in zato stremi v melodijah k ustvarjanju modelov v oblikovanju posameznih strukturnih elementov in njihove povezave.«27 Večina študentov etnologije niso glasbeniki, je pa glasba eden najpo-gostejših pojavov v množični kulturi, s katero se etnologi srečujejo in ukvarjajo. Glasba torej ni samo umetniško načelo in nagib (tovrstna glasba sodi v področje splošne muzikologije), ampak ima svoj funkcionalni (etnološki) okvir. Vsaj v grobem je nujno, raziskovalni predmet etnologov, ne samo etnomuzikologov. Seveda tudi v spoznavanju etnomuzikologije predavatelj ne gre v specialistično širino, ampak poda za etnologa bistvene posebnosti ljudske glasbe. Zaradi specialističnih etnomuzikoloških raziskav je tudi tu nujna delitev dela. Etnomuzikologija bo etnologom posredovala le rezultat — modele, formaliziran sistem in strukturne elemente ljudske glasbe, po kateri se ta zvrst loči od drugih glasbenih zvrsti. Poleg tega je cilj etnomuzikologije, da opozarja na pojave in procese, ki mimo čistih etnoloških pojavov omogočajo etnologu, da z njimi dograjuje morebitno manjkajočo podobo o načinu življenja nekega etnosa. Etnomuzikolog pa bo etnologu nakazal še raziskovalni postopek oz. tiste njegove dele, ki so zanimivi za etnologa, hkrati pa bogatijo njegov raziskovalno-analitični duh in metodologijo. Opozorilo na etnomuzikološke raziskovalne procese in rezultate bi moralo biti za etnologe važno tudi zato, ker prav nekateri pojavi v ljudski glasbi omogočajo natančnejše videnje procesov v ljudski kulturi, bolj kot je to mogoče pri obravnavanju drugih kulturnih sestavin (socialna ali materialna kultura). Etnolog mora te pojave vsaj površno poznati. Po Vo- 27 V. Vodušek, Poglavja 1, str. 47—48. 28 Prav tam, str. 49. dušku28 so v Ameriki prav glasbene pojave uporabljali za raziskave in prikaze akulturacije med sosednjimi kulturami. O plesu: Etnološka vprašanja v zvezi z ljudskimi plesi je pojasnil M. Ramovš,28 zato le nekaj besed. Etnolog, ki raziskuje način življenja Slovencev, se bo nujno srečal tudi s plesom, ki je hkrati z glasbo danes ena najbolj razširjenih človekovih zabav. Plesna preteklost pa je za etnologa zanimiva zato, ker mu odpira pogled v drugačno funkcionalnost in sinkretičnost tega pojava v starejših obdobjih. Plesna sedanjost pa kaže velike transformacije, ki jih bo etnolog znal ugotoviti vsaj z grobim poznavanjem plesne preteklosti. Veliko bolj kot ljudska pesem doživlja namreč ples svojo levitev v folklorizem, oz. v drugotno obliko življenja (razne prireditve, »tradicionalna« praznovanja, kmečke ohceti, festivali...). Etnološki kontekst je pri plesu prisoten še danes, le da se znotraj njega spreminja hierarhija pomembnosti posameznih pojavov. Zaradi tako raznorodnih, a povezanih pojavov v folklori, mislim, da bi folkloristična predavanja na univerzi oblikovalo več predavateljev — strokovnjakov za posamezna področja (tekstologi, etnomuzikologi in koreologi), ki bi mogoče dopolnjevali »glavnega« predavatelja. Ta bi v celoti prevzel teorijo folkloristike po predloženi shemi. Primeri in podrobnejši analitični projekti so stvar že utečenih predavanj in seminarskega dela, če je le-to predvideno v fondu ur, namenjenih folkloristiki. Estetkost folklore: Znano je, da je funkcionalnost oz. etno-loškost ustnega slovstva in ljudske glasbe »moteči« element, zaradi katerega sta se literarna in muzikološka znanost odpovedali obravnavam omenjenih pojavov. Na drugi strani pa sta estetskost oz. umetniškost folklori onemogočali vstop v etnološke obravnave. O tem je bilo na tujem in doma že dosti napisanega, zato naj poudarim, da estetskost v ljudski kulturi ni primaren element. Raziskovalec je sicer vesel lepih antologijskih primerov, ki lahko ustrezajo normam visoke umetnostne kritike in jih skuša ohraniti tudi zaradi estetske vrednosti. Ce pa ostane le pri tem, zgreši smisel folklorističnega in etnološkega koncepta. Nekatere ljudske pesmi so lahko po vsebinski in glasbeni plati popolnoma nezanimive (nezanimivosti v znanosti sicer ni) ali so nelepe (tudi to ni znanstvena kategorija), so pa nezamenljive kot pri-čevalke razvoja in življenjskega konteksta. Ustno slovstvo nosi v sebi spe-, cifičnost in univerzalnost, domišljijskost ali neinventivnost, dinamiko ali statičnost. Za raziskovalca so vse te označitve nevtralne, brez dobrih ali slabih predznakov, ker mu je važnejša drugačna pričevalnost. Spoznavanje vseh elementov, ki zaokrožujejo folklorni pojav, izkristalizira v raziskovalcu tako »nepoetične« funkcionalnosti kot umetniške vrednosti, čeprav je svojevrstna; čimbolj bo tudi etnolog spoznal »ambivalentnost« ljudske kulture, manj bo podlegal subjektivnim, tudi čustvenim nagibom, na drugi strani pa umetnostni normativnosti. Ambivalentnost ustnega slovstva je najbolje označil J. Lotman, ki je dejal, da izbor leksike, ustvarjanje metafor in vnaprej znane možnosti tematskih kombinacij kažejo čvrst umetniški sistem, čeprav izgleda, da je narušen. Toda sistem je vendarle grajen po načelu reda in natančne arhitektonike. »Obstajajo torej pravila, od katerih ustvarjalec ne sme odstopiti, S tem pa je ustvarjen videz stabilnosti znotraj variabilnosti.«30 Vsi ti spreminjajoči se pojavi so včasih vplivali tudi na raziskovalce, ki so (bili) enkrat nepopravljivi sentimentalisti in esteti, drugič pa neprizadeti statistiki in hladni precenjevalci dogajanja. Na to vpliva tudi dvojna 29 Mirko Ramovš, Metode in cilji raziskovanja slovenskega plesnega izročila. Poglavja iz metodike 1, str. 80—99. 30 M. Terseglav, Ljudsko pesništvo, str. 42. narava folklornih pojavov. Ljudska kultura je pričevalka načina življenja, ima tako ali drugačno funkcijo, je ilustrativen člen našega kulturnega razvoja, je rezultat take ali drugačne civilizacije, produkt takih ali drugačnih nosilcev. Hkrati pa so to tudi umetnostni pojavi, ki so podvrženi posebnim — umetnostnim zakonitostim. Govorjenje o estetiki nehote vsiljuje odločitev o grdem in lepem oz. o kiču. Nekateri raziskovalci ljudske umetnosti se borijo proti kiču. Njihovo mnenje izhaja iz osebne presoje, ta pa je oprta na ustaljene estetske normative. Ljudska kultura, ki je močno odvisna od t. i. množične cenzure, lahko v določenem obdobju in v nekaterih skupinah sprejema kič kot estetsko vrednoto, ki zadovoljuje splošni okus. Raziskovalec sicer lahko odklanja kič, vendar mu je v preučevanju načina življenja nevtralen pojav, zato se v določenem trenutku ne bo opredeljeval proti kiču, ampak ga bo le pozitivistično zabeležil, če hoče dobiti celovito podobo kulturnega dogajanja. Res pa je to že bolj etnološki fenomen, saj v marsičem bolj zadeva druge zvrsti množične literature, čeprav tudi ustno slovstvo ne shaja brez kiča. Banalni folklorizem, ki je narobe doumljena folklora, bo strokovnjak sicer odklanjal, ne bo pa ga mogel prezreti kot pojav, ki je morda že postal del življenjske filozofije različnih skupin ali množice, ki jo raziskuje. Prav množična kultura je v bistvu največja generatorka kiča. Ta je tako močan, da vsaj v slovstvu lahko govorimo o posebni skupini — o trivialni literaturi, ki pa se samo še posredno dotika raziskovalnega polja folklorista. Reči pa je treba še to, da se največji kič ustvarja na mejnih področjih, kjer nek tip kulture želi preiti v drugega (npr. ljudska pesem v umetniško), oz. ko zamenjava poetik ni dokončna niti možna. II. Tekstologija Nekatera tekstološka vprašanja so vključena tudi v ostalih poglavjih in razdelkih. Tu pa gre za predstavitev nekaterih mnenj in teorij o folkloristični tekstologiji, ki naj bo študentom etnologije predstavljena kot nasprotni pol literarne tekstologije oz. literarne teorije. Seveda pa je pomembno opozorilo, kaj folkloristična tekstologija lahko in mora sprejeti od literarne. Za etnologe se mi zdi pomembno, da nekaj izvedo o tradicijskih, oblikovnih, funkcionalnih in vsebinskih prvinah, ki so sestavni del samosvoje poetike ustnega slovstva. Pri tem je najvažnejše opozoriti na razliko in morebitno približevanje poetik ostalih zvrsti množične literature. Literarnozgodovinska tradicija obravnavanja ustnega slovstva kot zgolj literature je prisilila folkloristiko do razmejevanja med ustnim in pisanim slovstvom. Razliko med enim in drugim naj bi spoznali tudi etnologi, še posebej zato, ker so v ustnem slovstvu oblike, ki jih pisana oz. visoka književnost ne pozna,31 hkrati pa gre za drugačen tip nastanka in življenja ustnega slovstva. Ta drugačnost pa se v določeni meri že povezuje z etnološkim kontekstom. Ljudska pesem se namreč »rodi« šele tedaj, ko jo sprejme širša skupnost in je bolj ali manj ustvarjena po naročilu, kar vse se povezuje z etnološko problematiko (vedenje, okus, družbeni pogoji, različne socialne skupine itd.). V ožje področje tekstologije pa sodijo informacije o sistematiki terenskih raziskav in o zapisovanju ustnega slovstva. Ob tem je treba ponovno razjasniti metode folklorističnega dela in kje se ta morda prekriva z etnološkim. Začetek raziskave pa je predterenska teoretična priprava. Nekaj besed pa je namenjenih folkloristični inventarizaciji (terenski in arhivski). 31 O razmejitvi obeh literatur, glej isto kot v op. 30. Raziskovalec se pri terenskem delu znajde v samem kontekstu dogajanja, torej v okolju, kjer tekst živi in se oblikuje v svojo relativno dokončnost. Relativnost zato, ker ljudska pesem in pripoved nista nikdar zaključeni, ampak se z novimi ali istimi interpreti vedno na novo ustvarjata. Ustno slovstvo nikoli ni ista ponovitev, ampak gre za variante, ki so vedno nova stvaritev. Folkloristična tekstologija zato posveča veliko pozornost vprašanjem variantnosti, ki je ena bistvenih spoznavnih lastnosti ustnega slovstva. Dokončnost besedila in nevariantnost sta značilnosti za pisane književnosti. Ob antologijskih objavah ljudskih pesmi, povesti itd. ostane njihov življenjski kontekst nekoliko ob strani, saj ga kljub natančnim spremnim študijam ni mogoče v celoti zajeti in popisati. Vendar se ta v raziskovalcu osredotoča v jasnejše videnje pojavov samih, iz tega pa nastane strokovna osvetlitev teksta in spoznanje, ki pogojujejo tekstološko in širšo folkloristično teorijo. Uspešnost tekstoloških raziskav ne more opravljati le slavist, saj mu primanjkuje znanja o kontekstu, iz katerega se šele mnogokrat da razvoz-ljati teksturo in tekst. Folkloristična tekstologija je lahko celostna šele takrat, ko izhaja iz živega in tako široko zasnovanega terenskega dela, kot ga pojmuje in izvaja etnologija. Tekstologi, ki razvijajo zgolj kabinetno — teoretično tekstologijo, ne morejo preseči ravni filoloških raziskav. Kontekst namreč ni le dopolnjevanje teksta, ampak je osnovni bivanjski prostor in razlaga, je okolje, v katerem ustno slovstvo sploh lahko nastaja, živi in izumre in brez katerega ne bi bilo to, kar je. Tekstologija v ožjem pomenu se ukvarja z analizo in razlago verzov, metaforike, stila, zgradbe itd., kar vse oblikuje bodisi literarno izkustvo, še večkrat pa verizem oz. »naturalizem«, ki izhajata iz življenjskega izkustva. Tekstološki pojavi so zato večkrat zgolj funkcionalni elementi brez zavestne umetniške intence, za razliko od istovrstnih pojavov v pisani književnosti, ki imajo hoteno, zavestno umetniško vrednost. Raziskave pokažejo, da so lahko metafore, pridevki, stopnjevanja itd. v ustnem slovstvu po celem svetu zelo podobni. Različne kulture neodvisno druga od druge ustvarjajo podobne elemente, ki jih zaradi te univerzalnosti imenujemo ljudske. Literarna teorija tu operira z nesprejemljivim pojmom — preprostost. Vendar folkloristi vidimo, da je nek nekompliciran literarni ali glasbeni pojav lahko preprost le za neko kulturo ali za določeno etnično skupino, za drugo pa je silno kompliciran, nesprejemljiv in nedosegljiv. Tu se začenjajo raziskave specifičnih in splošnih značilnosti, ki jih obravnava komparativna tekstologija. Do sedaj sta se s tekstologijo ustnega slovstva ukvarjali predvsem filologija in folkloristika, le da je filologija presojala vse pojave le v okviru normativne poetike in obrazcev. Zaradi pomembnosti konteksta v sklopu tekst-tekstura-kontekst je prevladovalo tiho prepričanje, da etnolog, če se že tu in tam sreča z ustnim slovstvom, lahko mirno shaja le s poznavanjem konteksta, pa še z njim ne v celoti. Vendar pa etnologu postaja kontekst nekoliko zožen in deformiran, če ga ne dopolnjuje z osnovnim vedenjem o tekstu in teksturi. Etnologom se znova in znova postavlja vprašanje upravičenosti specialnega znanja o tekstologiji, poetiki in še o glasbenih prvinah ljudskega pesništva. Zato je še enkrat treba poudariti, da bo bodoča folkloristika dajala etnologom le najnujnejša znanja, s katerimi se bodo kot terenski, muzejski ali raziskovalni delavci sami srečevali z njimi in se bodo pri tem zavedali specifičnosti, funkcionalnosti in kvalitetnih prvin ustnega slovstva. Hkrati pa bi folkloristika kljub splošnosti predstavitev svojih specialnih znanj dala bodočemu etnologu možnost razlikovanja med posameznimi pojavi, za katere sedaj mogoče dvomi, ali naj jih kot etnolog upošteva ali ne. Etnologi naj bi nekaj zvedeli še o katalogizaciji ljudskih pesmi (kratko!), nekoliko bolj pa bi se seznanili s klasifikacijami ustnega slovstva, ki jo mora vsaj v obrisih, po mojem globokem prepričanju, poznati vsak diplomirani etnolog. Informativno pa se seznani še s tipološko in z morfološko sistematiko in s skromnimi osnovami transkripcije ter z načinom zapisovanja ustnega slovstva. III. Tradicija in sodobnost 1. Tradicijskost se je zlasti z etnološke strani napačno razlagala (oz. očitala) kot preživelost. Folkloristika je tradicijo na novo definirala32 in ne bi smela biti več predmet nesporazumov. Folkloristika zaradi svoje zavezanosti tradiciji ni konservativna ali preživela znanost, saj jo zanimajo tudi inovacije in transformacije. Ker pa folklorna ustvarjalnost raste iz tradicije, te ni mogoče ignorirati. Filologija in muzikologija pa se ne ukvarjata v prvi vrsti z ljudsko tradicijo, zato folkloristiki »ostajajo pojavi kulturne tradicije.«33 Treba pa je razlikovati med sentimentalizmom nad izgubljenimi ostanki in med tradicijskostjo ljudske kulture, saj je tradicija pomemben oblikovalec in tudi kontekstualen element ustnega slovstva in samega folklornega miljeja, iz katerega raste ljudska književnost. Poleg tega pa ustno slovstvo pozna docela drugačno izročilo kot npr. pisana književnost.34 Prav z osvetljitvijo ljudsko-kulturne tradicije lahko pojasnimo hierarhijo pomembnosti funkcij v kontekstu — torej v življenju in folklornem miljeju. Ta namreč ne pozna teoretične samorefleksije, ampak le sistem vrednot. Poznavanje tradicije je za folklorista in etnologa važno še zato, ker medsebojna polemična prepričevanja pozabljajo na tale pomemben element ustnega slovstva: za razliko od umetnega namreč ne pozna in ne prizna svoje preteklosti oz. ne pozna zavesti o spremenljivosti. Ljudskoknjiževna zavest ne sprejema novih oblik kot nove, ampak kot oblike, »ki obstajajo že od nekdaj. Prav tako v tej zavesti ne eksistirajo izumrle oblike, ampak jih zanjo sploh ni bilo.«35 Tradicija in stabilnost se v ustnem slovstvu kljub drugačnim in nasprotnim pojavom v umetni knjiženosti lahko nadaljujeta v sedanjost in se vključujeta »v sistem vrednot novejšega časa, v katerem začne povezava tradicija — pevec slabeti«.30 Lahko pa si ohranjata svojo prvotno moč. Zato poetika ustnega slovstva še danes vsebuje starejše, celo srednjeveške oblike in pojave, ki živijo popolnoma enakovredno ob najnovejših pesmih. Skupnost in ne samo posamezniki poznajo po Kocbeku37 »zaporedna obdobja ... v mnogo večjem obsegu in na počasnejši (M. T.) način.« Del raziskovalcev vidi v tej kolektivni počasnosti eno tistih stalnic, ki najmočneje določajo ljudsko kulturo, zaradi tega pač izgleda večna in nespremenljiva ter zgolj pretekla. Nasprotujejo pa jim tisti raziskovalci, ki se s kolektivnim »zamujanjem« sploh ne ukvarjajo ali pa vidijo le stalno menjavanje, ker gledajo na pojave samo skozi posameznika. Raziskovalca pa sam folklorni milje včasih prisili v »statičnost« oz. v preteklost. Razlog, ki bi ga morali upoštevati tudi etnologi, je v tem, da 32 O raznolikosti razumevanj tradicije, glej M. Terseglav, Ljudsko pesništvo. 33 M. Stanonik, O razmerju... Glasnik SED 1—2, 1989, str. 16. 31 Glej M Terseglav, Ljudsko pesništvo. 35 Prav tam, str. 41. 38 Prav tam, str. 38. 37 Edvard Kocbek, Svoboda in nujnost, Maribor 1974, str. 210. se ljudje (informatorji) raje obračajo v preteklost. Po Kocbeku se človek raje obrača v preteklost zato, »ker se mirneje živi iz preteklosti kot iz prihodnosti«,38 saj če se po Kocbeku občestvo »hrani iz izkustva, dediščine in spominov, tem trdneje gleda v prihodnost in zaupa v svojo izvirno pot vanjo.«39 V polemikah zato raziskovalce po nepotrebnem delimo na tradicionaliste in sodobnike, glede na to, kako se eni ali drugi odzivajo na pojav množične cenzure. Ta je v življenju — zato tudi v folkloristiki in etnologiji — dejstvo, ki ga je treba upoštevati, saj raste iz izkustva, ki pravi, da skupnost »nikoli ne dopušča vstopa na novo ravnino v naključni (M. T.) ali od razvoja neodvisni obliki.«40 Občestveni oz. kolektivni kriterij dopustnosti preseganja tradicije je zakonitost ljudske kulture. Oba sistema — tradicionalna fiksacija in sodobna relativizacija — sta pogojena v logiki občestva, kjer sta dopustna statičnost in zagledanost v preteklost ter razvoj. Folklorni milje dopušča dinamiko razvoja na počasnejši način in nikoli naključno. Prav zato moramo folkloristi in etnologi odkrivati nakazano skupinsko logiko, »ki se kljub razvoju in spremembam počasneje spreminja kot naš (raziskovalni) pogled nanjo.«41 Ta nenaključnost postavlja raziskovalca ljudske kulture pred dejstvo, ko o njej ne moremo govoriti več po starem, to je, da so posamezni folklorni elementi od okolja neodvisni pojavi, ki poznajo le naključne — spontane spremembe. Vzroke za spremembe je vedno treba iskati v konkretnih druž-beno-civilizacijskih pojavih. Ker pa je ljudska kultura in v njej ustno slovstvo tudi umetnostni pojav in se zato večkrat obnaša »kaotično«, je njene nenaključne spremembe treba iskati še v t. i. neeksaktnih, empiričnim znanostim nedostopnih razlogih. Vsi tradicionalisti in modernisti se strinjamo, da v ljudski kulturi ni velikih naključnih vstopov na novo raven. Do razhajanj pa prihaja tedaj, »ko eni spregledajo ali zmanjšujejo pomen empiričnih in socioloških vzvodov, drugi pa ne pristanejo na prisotna, a ,izmuzljiva' — v znanosti težko določljiva naključja«,42 ker gre pač tudi za umetnost. Prav ta morebitna razhajanja bo mogoče preseči z vključevanjem folkloristike v etnološki študij, saj so folkloristična spoznanja uporabna za etnološke analize, hkrati pa bo etnologija vedno »korigirala« folkloristiko, da ne bo uhajala le na »izmuzljiva« področja raziskovanja zgolj umetnostnih pojavov in kategorij. Vsaka skupnost ima še posredovalni značaj in je zato izrazito komunikacijski proces, ki po Kocbeku »predeluje neznane resnice v znane, sploš-nost v posebnost, neobveznost v zavezo in nepristnost v pristnost.«43 Prav tu se morajo pričeti celovite folkloristično — etnološke raziskave in skupno razmišljanje, saj etnologi do sedaj še niso dali celovitega odgovora, »kakšne in katere splošnosti občestvo predeluje v specifičnost in kako.«44 Kljub poznavanju nosilcev procesov ne vemo, kaj za skupnost pomeni prehod iz neobveznosti v zavezanost niti kako, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah. Razparcelirane etnološke in folkloristične discipline se šele vsaka na svojem področju lotevajo teh težkih, a pomembnih vprašanj. Parceliranje množične kulture ni folkloristično drobnjakarstvo in nepotreben izmislek, ampak je do tega spoznanja prišlo več strok (folkloristika, lingvistika, muzikologija . ..). Nepoznavanje teh elementov in njihovih posebnosti se bo etno- 38 Prav tam. 30 Prav tam. 40 Prav tam. 41 M. Terseglav, Etnos med etnologijo in filozofijo. Migracijske tčme, 2—3, Zagreb 1989, str. 159. 42 Prav tam. 43 Kocbek, prav tam. 44 M. Terseglav, Etnos ..str. 158. logom slej kot prej maščevalo, saj se bodo vedno srečevali z njimi. Morda pa bo antropološka posplošen ost začela obremenjevati etnološko teorijo in si jo podrejati, pri čemer bo korak za korakom izgubljala prav etnologija sama. Možno pa je tudi, da se etnologija kot samostojna veda sploh izgubi. Vse našteto zadeva tiste pojave, ki naj bi jih po Benešu folkloristika najprej raziskovala kot kulturne procese in sisteme ter v njihovem okviru še vlogo kolektivne oz. družbene psihologije. Prav v to področje sodi vsota vseh t. i. izmuzmljivih oz. še ne opredeljenih pojavov. 2. Sodobnost prinaša v folkloristična raziskovanja nova vprašanja ob novih pojavih, ki so po eni strani vezana na tradicijo, po drugi pa se od nje oddaljujejo. Prav pri vprašanju sodobnosti se med etnologi in folkloristi pojavljajo najbolj navzkrižna mnenja, ker je folkloristika hote ali nehote zanemarjala celo vrsto sočasnih, včasih čisto novih pojavov, ki jih sploh ni znala umestiti v nekoliko okorel okvir svojih obravnav. Etnologi pa so tem očitnim folklorističnim spodrsljajem pripisovali še celo vrsto drugih metodoloških grehov, kot je npr. neobravnavanje nekaterih sodobnih, ne-folklorističnih pojavov (popularna, narodno-zabavna glasba in pesništvo, trivialistika). Ti pojavi se folkloristike dotikajo le posredno, mnogo bolj pa morajo zanimati etnologijo in še nekatere druge vede (filologijo, muzikologijo, sociologijo). S svojega zornega kota se je slovenska slavistika že poglobljeno lotila trivialne in domačijske literature in pri njej bolj upoštevala kontekst kot ga je pri ustnem slovstvu. Kontekst trivialne literature pa je še etnološki pojav, zato bi ga morala raziskovati (kontekstualno) etnologija, ne pa folkloristika. V oporo tej tezi moram najprej okvirno opredeliti pojave, šele nato lahko govorimo o vlogi folkloristike. 2e v študiji Ljudsko pesništvo sem govoril o množični kulturi, zato naj tu nakažem le sporadične ugotovitve. Množična kultura oz. literatura je zame zbirno oz. okvirno ime za kulture/literature, ki so si po svojih poeti-kah in načinu življenja precej različne, zato jih ne more obravnavati zgolj ena veda. K množični literaturi štejem: 1. ustno slovstvo, 2. narodno-zabavno pesništvo, 3. popularno pesništvo in trivialistiko. Razen ustnega slovstva imajo vse druge oblike množične literature komercialno in tudi umetniško ambicijo, čeprav sploh ni nujno, da to umetniško raven tudi dosegajo. Njihov namen, poetiko, življenje in uporabnost je prikazal slavist Miran Hladnik.45 Nastanek, življenje, funkcija in smrt raznih zvrsti množične književnosti se razlikujejo od istih elementov ustnega slovstva, čeprav se nekateri vzgibi in deli različnih poetik lahko med seboj prepletajo. Za vso množično književnost pa velja, da jo ustvarjalci pišejo oz. pojejo po naročilu (za raziskano tržišče), medtem ko je visoka književnost po Jakobsonu proizvod za neraziskano tržišče.'10 Ustno slovstvo je kljub delnemu prepletanju z drugimi zvrstni množične književnosti, samostojen pojav s svojo lastno poetiko in življenjem. In čeprav sodi tradicionalno ustno slovstvo v sklop množične književnosti, folkloristi raziskujemo le njega. Ne samo zato, ker smo le zanj usposobljeni, ampak zato, ker gre za samostojen tip slovstva, ki se po vseh eksistenčnih in poetoloških komponentah razlikuje od drugih zvrsti. Folkloristi seveda nismo neprizadeti za prepletanja, odkrivati in razjasnjevati moramo njihove korelacije (npr. ustno slovstvo s pojavi v narodno-zabavni glasbi in poeziji), toda nefolklorni — množični pojavi so vendar domena drugih strok. Ne gre za folkloristično konservativnost, če se ne ukvarja z vsemi množičnimi pojavi enako. Tu pa sedaj prehajamo na vprašanje, ali ta novejša pojava sodita v »poetiko« ustnega slovstva, potem vsekakor, če 45 Miran Hladnik, Trivialna literatura. Literarni leksikon 21, Ljubljana 1983. 48 Glej op. 30. naj se folkloristika ukvarja tudi z rudarsko in politično folkloro. Kolikor pa s svojo funkcijo in poetiko segata v drug žanr množične kulture, potem se bo folkloristika zanimala zanju pač v okviru medsebojnih povezav in prepletanj. Folkloristika seveda ne bo ignorirala t. i. polljudskega (češki termin), amaterskega, parafolklornega in popularnega slovstva, ne bo pa ga podrobno raziskovala ali razlagala. Nihče pa ne bi imel nič proti, če bi kdo vse te naštete oblike množične književnosti raziskoval znotraj folkloristike ali v folkloristični ustanovi. Upam, da bomo po nekajletnih predavanjih folkloristike na etnološkem oddelku dobili usposobljene etnologe, ki se bodo hoteli lotili netradicionalnih oblik množične književnosti. Ker pa se v novih oblikah množične kulture mešajo tudi tradicionalne folklorne prvine, mora etnolog vsaj nekaj vedeti o folklorni poetiki in značilnostih ustnega slovstva, da bo pojave lahko raziskoval. Z vsem naštetim je v tesni povezanosti pojav folklorizma, ki ga večina folkloristov zavrača kot narobe razumljeno folkloro, nekateri pa ga sprejemajo kot del sodobne kulture in je kot tak raziskovalno relevanten. Fol-klorizem kot sekundarna oblika folklore ali kot turistični in komercialni pojav je del življenjskega — etnološkega konteksta. Vendar folkloristika ne beži pred sodobnimi pojavi in mora v večji meri, kot je do sedaj, vključevati v svoje raziskave vse verbalne oblike in nekatere, sedaj še nekano-nizirane pojave, ki pa so po svoji obliki in poetiki vezani na folkloro. Iz tega pa so izvzeti t. i. modni hiti, ki se od folklore ne razlikujejo samo po poetiki, ampak tudi po svoji netradicijskosti. 3. Folkloristika mora nekaj povedati tudi o razmerju med folkloro in umetno literaturo. Tu ne gre le za tipične opozicije med njima, ampak še za njuno sorodnost. Poetika umetne književnosti je že po svoji naravi bolj odprta in dinamična, zato lažje sprejema druge vplive, tudi vplive ustnega slovstva.47 Določene vplive visoke književnosti sprejema tudi ustno slovstvo. Važno pa je spoznanje, da se obe književnosti do sprejetih oblik obnašata kot do svojih in jih oblikujeta po svojih normativih. To je važno za osvetlitev t. i. ponarodelega pesništva, ki je pomemben člen v spoznavanju življenjskega konteksta in okusa ljudi. V tem izrazito literarnem poglavju se mi zdi za etnologa nujno izdvojiti le vprašanje, koliko in na kakšen način dovoljuje poetika umetnega pesništva v določenem obdobju približevanje ustnemu. Obratna pot pa je za etnologa še bolj zanimiva: kdaj, kako in koliko družbena situacija dovoljuje ustnemu slovstvu, da se približa umetnemu ali sprejema njegove vplive. Dogaja se lahko, da poetika visokega pesništva to prepletanje dopušča, družbena situacija pa ne, »zato prav družbeni vzroki mnogokrat povzročajo v obeh književnostih popolnoma različne literarne manifestacije.«48 Za etnologa bo važno tudi spoznanje, da socialna osnova ustnega slovstva redno določa njegov odnos do umetne književnosti, s tem pa tudi do elitne kulture. Folklorni milje težko dopušča prepletanje takrat, ko je sam še dovolj močan (in s tem tudi ljudska kultura). Ce pa se to avtohtono okolje izgublja, ljudska kultura sprejema veliko več drugih vplivov, toda v slovstvu ponavadi le teme, motive, kompozicijske postopke in posamezne stileme oz. frazeologijo. 4. Ker smo se vprašanja folklorizma že dotaknili, velja spregovoriti le o vrednotenju mesta folklore v slovenski nacionalni kulturi v preteklosti in sedanjosti. Mislim, da ni etnologa ali folklorista, ki bi na pojave v ljudski kulturi in v načinu življenja gledal kot na trenuten pojav, ki zasluži le analizo, razlago in umestitev v čas in prostor. Ker so folklorni pojavi tudi umetnostni pojavi, etnološki pa so pričevalci načina življenja določenega 47 M. Terseglav, Ljudsko pesništvo. 48 Pavao Pavličič, Književna genologija. Zagreb 1983. obdobja, hočemo te pojave na različne načine zavarovati in jih skupaj z že izginulimi predstaviti, kot del slovenske kulturne dediščine. V duhovni kulturi je propad še hitrejši, na kar opozarja tudi UNESCO. Postavlja pa se vprašanje učinkovite zaščite ustnega slovstva. Nekaj je npr. zbiranje in arhivsko varovanje, nekaj so odrske predstavitve in oživitve dediščine. Ohranjanje folklore »in situ« pa je najbolj problematično. Tu ne gre le za čisto tehnična vprašanja, ampak tudi za metodološko-teoretična, kar je spet stvar predavanj. Prav tako odprto in prepuščeno bodočim predavanjem je vprašanje, ali je mogoče folklorizem eden izmed najuspešnejših načinov ohranjevanja folklore. Tu se floklorizmu ne bo dalo ogniti, vsaj ne tisti pozitivni plati v njem, ki zagovarja strokovno revitalizacijo in rekonstrukcijo nekaterih ogroženih ali že izgubljenih pojavov. Namesto zaključka: Morebitni vstop folkloristike na ljubljansko univerzo v organizacijskem okviru etnologije je možen in nujen zato, ker ta veda »omogoča kompleksnejše razumevanje raziskovalnih folklornih pojavov.«49 Zdi se mi vredno opozoriti, da sprejemanje etnološke kompleksnosti ne pomeni podrejanja folkloristike vsem pogledom sodobne slovenske etnologije, pač pa bo ta morala upoštevati folkloristiko kot samostojno vedo, ki raziskuje področje, ki ga etnologija ne pokriva. Ne sme se več odpirati vprašanje, če slovenska folkloristika zaradi pretekle, predvsem zbirateljske naravnanosti sploh »zasluži« samostojnost. Ta je nujna in nevprašljiva, svojo emancipacijo pa bo morala še nekaj časa dokazovati. Navsezadnje je tako dokazovanje nujnost vsake, tudi že dolgo etablirane znanstvene discipline. Dolgo iskanje lastnega folklorističnega obraza ne vidim kot zgolj obremenjujočo zamudo, pač pa tudi kot prednost, saj je morala slovenska folkloristika narediti v zadnjih letih velik korak k svoji novi identiteti. Vstop na univerzo jo k temu dodatno vzpodbuja in zavezuje. Ko smo pred več kot letom dni na etnološkem oddelku govorili o možnosti univerzitetne folkloristike, so nas etnologi presenetili z možnostjo preimenovanja Oddelka za etnologijo v Oddelek za etnologijo, antropologijo in folkloristiko. Znano je, da sem takrat z navdušenjem sprejel ta predlog, ker se mi je zdelo, da se etnologi odpirajo raziskavam, ki so jih do sedaj zapostavljali. Po natančnem premisleku (ko je popustila evforija, da se ime folkloristika pojavi celo v nazivu oddelka) pa sem spoznal, da je preimenovanje lahko tudi nezavedna past, v katero se lahko ujamejo etnologi sami. Preimenovanje vede namreč pomeni tudi krepke teoretične premike, ki med drugim zadevajo nujno širjenje predmeta raziskave. S tem pa se spreminja bistvo vede. Ne smemo se namreč slepiti s sicer logično tezo, da nova spoznanja v stroki zahtevajo nujne korekture. To je res, vendar nisem popolnoma prepričan, da so predlagatelji mislili na tovrstna nova teoretična spoznanja. Dvom mi vzbuja širjenje imena z antropologijo. Ce so predlagatelji imeli v mislih današnjo ameriško antropologijo, gre tu za popolnoma drugo stroko, ki se z evropsko etnologijo prepleta le v nekaterih segmentih. Drugače pa je to zelo široko pojmovana kulturno-sociološka in do neke mere sedanjostna veda, ki ima različne metodološke in kategorialne postopke — v primerjavi z evropsko definirano etnologijo. Gre torej za vedo, ki jo etnologija lahko uporablja kot pomožno disciplino, a se z njo ne more v celoti identificirati. Meje med znanostmi, ki jih vsaka stroka na svoj način podira, ne moremo tako z lahkoto brisati zgolj s kopičenjem imen, ali pa zaradi delnega prekrivanja »pretopiti« dve samostojni vedi na enem oddelku. Ce pa je to mogoče brez škode za vse stroke in brez pomislekov vseh drugih raziskovalcev, potem je oddelek za etnologijo mogoče razširiti 49 M. Stanonik, O razmerju..., Glasnik 1989, str. 12. še z dodatnimi disciplinami oz. z imeni: s sociologijo kulture, s sociologijo, s fizično antropologijo in s splošno kulturologijo itd. Ce pa so predlagatelji mislili na tisto antropologijo, ki jo poznamo v Evropi, potem gre z določenimi izjemami za predmet, ki ga pri nas poznamo kot etnologijo, le da je naša etnologija marsikje v Evropi skrita ali znana pod drugimi imeni ali pa je le del antropoloških raziskav. Se s tem slovenska etnologija odreka tako težko pridobljeni samostojnosti? Je res t. i. slovenska etnološka šola le del (čeprav bistveni) antropoloških raziskav? Prof. Južnič na FSPN bi to prav gotovo potrdil, etnologija sama in slovenska etnološka tradicija pa to zanikata. Lahko domnevam, da ni več daleč dan, ko bo tudi na FSPN oddelek za antropologijo in etnologijo? Čeprav etnologije tam najbrž ne bodo nikoli predavali, pa so po analogiji s filozofsko fakulteto prav tako upravičeni do širitve imena. Seveda pa še naprej podpiram že pred leti izraženo misel, da bi se etnologi morali seznaniti z osnovami antropologije oz. z različnimi antropološkimi disciplinami. Kljub verjetni dobronamernosti predlagateljev me skrbi, da bi novo ime dalo taki etnologiji nove in neupravičene kompetence, s tem pa bi bile legalizirane najrazličnejše raziskave (sociologistične), ki z etnologijo nimajo prave zveze. Ali pa ta antropološka širokost pomeni, da bi lahko ignorirali druga — za etnologijo še kako relevantna znanja? Se bo v etnologiji potem res dalo vtakniti prav vse? Nisem pesimist in tudi vsako novo ime me takoj ne iztiri, vendar mislim, da se z novim imenom (če je sprememba res vsebinska) enkrat za vselej izgublja slovenska etnologija. Zanimivo (za opazovalca) pri vsem tem je, da se izguba etnološkega spomina začenja znotraj same stroke. Mogoče se motim in sam še dvomim, ko pišem te vrstice. Napisal pa sem jih zato, ker me spreletava sum, ki se ne bo pomiril, dokler mi ga sodelavci Oddelka za etnologijo ne ovržejo. Morda je omemba folkloristike v novem imenu rezultat spoznanja, da gre vendarle za samostojno vedo, čeprav je tesno povezana z etnologijo. To je sicer lepo, a še vedno ne vem, kaj v tem sklopu počne antropologija. Ta v veliki meri demantira še ne tako davno etnološko teorijo in prakso, ki sta dokazovali, da slovenska etnologija pozna predmet svojega raziskovanja ter obseg in domet svojih preučevanj. Etnološka raziskovanja sicer morajo biti oprta na izsledke antropologije in sociologije, ne moremo pa jih z njima enačiti. Je s tem etnologija spet na svojem začetku, se bo spet začela spraševati o sami sebi in bo odprla novo terminološko in metodološko diskusijo? Neprestano preverjanje lastnih temeljev je potrebno, lahko pa postane kontra-produktivno, če to samospraševanje postane preveč pogosto in panično, ker potem stroka ne more napredovati, saj s stalnim samospraševanjem kaže hudo negotovost in se vrti v začaranem krogu nenehnega samoutemelj e-vanja. Študentje pa se bodo po diplomi z večjo negotovostjo zaposlovali po muzejih, ne vedoč dobro, ali so kulturni zgodovinarji, sociologi kulture ali pa antropološko preširoki raziskovalci načina življenja. Ali pa bodo počeli vse skupaj in bodo prepričani v univerzalnost svoje stroke in znanja, pri tem pa bodo nehote spregledovali etnološko relevantne pojave v življenju in družbi. O etnosu pa tako ne bodo več vedeli ničesar, tako kot nekateri ameriški antropologi. Če pa širše ime le nakazuje za etnologe potrebna dodatna znanja, sem pomirjen, čeprav ne vem, zakaj ta pomožna znanja niso samoumevnost. Seveda pa je pri vsem skupaj ime še najmanj pomembno. Važna sta le širina in profil bodočega etnologa, h katerima bo, upam, že kmalu svoje prispevala tudi slovenska folkloristika. Ko sem dobil zadnje korekture tega članka (dec. 1990), sem uspel priti tudi do novega predmetnika Oddelka za etnologijo (zdaj tudi že za antropologijo). Cesar sem se bal, se je uresničilo: Novo preoblečeni oddelek ni prinesel le novih znanj za etnologe, ampak je, nasprotno, etnologijo skoraj ukinil. In ko smo vsi pričakovali, da bodo naši študentje kot zadnji v Evropi in v Jugoslaviji vendarle lahko poslušali predavanja iz folkloristike, je le-ta zreducirana na izbirne vaje v 4. letniku. O tem, zakaj je tako, bi se dalo napisati nov članek, zato naj tu omenim le, da predmetnik kaže nepoznavanje bistva kulturne antropologije, saj ta drugače ne bi negirala tradicijske oz. duhovne kulture lastnega naroda, ampak bi negirala le ortodoksno folkloristično metodologijo, ki je nekdaj iskala le posamezne in izdvojene posebnosti. Študentje so zaradi trme in samovolje (ali pa neznanja) nekaterih sestav-ljalcev oropani temeljnega znanja o elementih pomembnega in živega dela nacionalne in univerzalne kulture. Bodo po diplomi res lahko kulturni antropologi? Predmetnik tak kot je, kaže, da predlagatelji niso upoštevali sorazmerij, jasno začrtanega predmeta raziskovanj in eksaktne profiliranosti učnega načrta. Zato bodo bodoči slovenski etnologi spet viseli v zraku in bodo še manj usposobljeni za samostojno delo v slovenskih etnoloških in drugih kulturnih inštitucijah. Pač pa bodo imeli veliko več vedenja o kulturi (tudi tradicijski) drugih jugoslovanskih evropskih in neevropskih narodov, kot pa o svoji lastni. So še druge pomanjkljivosti načrta, ki jih tu ne morem omenjati. Rečem lahko le, da se tak predmetnik lahko »zgodi« zaradi ignoriranja širše stroke in strokovnjakov in zaradi užaljenega in nepretehtanega zapiranja v svojo lupino in v svoj prav. V kislo tolažbo ostaja le dejstvo, da nekateri nefakul-tetni raziskovalci nismo pripravljeni na tako cenen način degradirati kulturne antropologije, da bi njeno okrnjenost proglasili za novo metodologijo ali kar novo stroko. Najbolj tragično pa je, da nov predmetnik ni nastal iz raziskovalnega iskanja in dvomov in »najdb«, ampak v večini iz prozaičnih osebnih razlogov. Če pa ni znanstvenih vzrokov, potem je vsaka razprava odveč. Zusammenfassung VOLKSLITERATUR ALS VORLESUNGSGEGENSTAND AN DER UNIVERSITÄT Die Folkloristik erlebte in Slowenien ein ziemlich ungewöhnlisches Schiksal. In den dreissiger Jahren des 19. Jahrhunderts hat sie der Sammler und Dichter Stanko Vraz, der heute zu unrecht vergessen ist, theorethisch begründet. Stanko Vraz war unter den Südslawen sicherlich der beste Kenner der slawischen Folklore. Gegen Ende des 19. Jahrhunderts wurde die slowenische Folkloristik an der Kathedra für slowenische Sprache Vorlesungsgegenstand an der Universität in Graz. Vortragender war Professor Karel Štrekelj, der in den Jahren 1895—1912 eine Sammlung slowenischer Volkslieder in vier Bänden veröffentlichte. Diese Sammlung ist auch heute noch die Vollständigste, zu ihrer Zeit aber war sie, den damaligen europäischen Folkloristen gemäss, eine der besten wissenschaftlichen Ausgaben von Volksliedern. Nach dem Zerfall der österreichisch — ungarischen Monarchie erhielt Ljubljana als Hauptstadt Sloweniens eine eigene Universität. Einen Lehrstuhl für Folkloristik aber gab es nicht einmal in der traditionellen Verbindung mit der Slawistik. Statt dessen herrschten vorallem persönlische, wissenschaftliche und ideenmässige Gegensätze zwischen den damaligen Proffessoren. Auch als die Universität Ljubljana im Jahre 1940 den Lehrstuhl für Ethnologie erhielt, übernahm jener die Vorlesungen über Volksliteratur nicht. Eine Situation, die noch tragikomischer war, entstand nach dem zweiten Weltkrieg, als die kommunistische Regierung authentische und lebendige Folklore verboten und mit Polizeigewalt verfolgt hat. Im Rundfunk durften lange Jahre nicht einmal musikalische Arrangementes von Volksliedern gesendet werden. Folklore wurde nämlich von der damaligen Ideologie als Rest der bürgerlichen Vergangenheit angesehen. In jenen rohen Tagen aber lebte die Folklo-ristik als Wissenschaft trotzdem weiter, wennauch an weniger exponierten Stellen — am Institut für slowenische Ethnologie der Akademie der Wissenschaften und Kunst. In den Jahren 1965—1980 begannen im Rahmen der damaligen ethnografischen (später ethnologischen) Gesellschaft zwischen Ethnologen und Folkloristen lebhafte Diskussionen über die theoretischen Grundlagen beider Sparten und über Unterschiede und Differenzen hinsichtlich ihrer Meinungen zur Folklore. Diese Abhandlungen erreichten auf den Beratungen »Ethnologie und Slawistik« im Jahre 1980 ihren Höhepunkt, als zum wiederholten Male die Frage über Sinn und Nützlichkeit der Folkloristik und ihrer Promotion and der Universität aufgeworfen wurde. Die Vertreter der Slawistik haben damals versichert, dass es keine persönlichen, ideologischen oder theoretischen Hürden gäbe, dass die Folkloristik nicht im Rahmen der Slawistik ihren Platz an der Universität finden könnte. Die Ethnologen, die die Volksliteratur nicht nur literarisch erklären, sahen den richtigen Ort für die Folkloristik am Lehrstuhl für Ethnologie. Zeit damals schweigen die Slawisten, die Ethnologen haben 1989 nochmals Beratungen über die Folkloristik im Rahmen der Ethnologie abgehalten. Es wurde beschlossen, dass mehrere Folkloristen Programme für Vorlesungen der Folkloristik am Lehrstuhl für Ethnologie vorbereiten sollten. Dabei bleib es. Deshalb hat Marko Terseglav, der Autor dieses Beitrages, sein Programm ausgearbeitet und es der Publikation des Institutes, an dem er hauptberuflich mit der Erforschung slowenischer Volksdichtung beschäftig ist (Traditiones«), vorgelegt. Sein Programm für die Folkloristik für Ethnologen baut der Autor im Rahmen dessen und auf jenen Punkten auf, die jeder diplomierte Ethnologe über Volksliteratur und Volksmusik wissen müsste. Genauer befasst er sich mit dem Kontext der Volksdichtung, ist doch gerade der Lebenshintergrund ein wichtiges Element ethnologischer Forschung über die Lebensweise eines Volkes. In diesem Zusammenhang verweilt der Autor noch bei den Trägern folkloristischer Erscheinungen (Schöpfer, Reproduzierende, Publikum), spricht über die Arten folkloristischer Kommunikation, über folkloristische Traditionen und über Transformationen und Inovationen in der Volksliteratur. Es folgt eine genaue Analyse und Wertung folkloristischer Tradition und zeitgenössischer Prozesse (Folklorismus). Im Schema der Folkloristik, das auf der Schule des tschechischen Strukturalismus basiert, erklärt der Autor die Terminologie, wobei er sich auch auf die deutsche Folkloristik stützt. Er legt den Rahmen folkloristischer Forschung, Methodologie und Theorie fest. Volksliteratur erforscht und erklärt er auf drei Ebenen: Text, Textur, Kontext. Er macht auf spezifische Elemente der Volksliteratur ((Funktionalität, besondere Poetik, besondere Art des Lebens und Schaffens), ihre Korrelationen zu anderen Gattungen der Massenliteratur (populäre, Heimat — Amateur — und Trivialliteratur) und auch auf die Beziehung und Opposition zwischen Volksund sogenannter »hoher« Eliteliteratur aufmerksam. In diesem Zusammenhang weist der Autor auf verschiedene filologische und folkloristische Ziele hin, wertet sie und erklärt ihre verschiedenen Forschungsmethoden. Der Autor zeigt die Strukturelements der Volksliteratur, ihre Genres und Formen und hebt jene Elemente hervor, die diese Literatur als Volks — und damit als Universalliteratur kennzeichnen. Gleichzeitig analysiert er ihre Besonderheiten bez. ihre ethnischen Charakteristika. Der Sinn der Folkloristik für Ethnologen (die bis jetzt noch nicht über Volksliteratur gehört haben) besteht darin, daß bei Feldforschungen Volksliteratur von anderen Gattungen unterschieden werden kann und daß bei Forschungen folkloristische Erscheinungen nicht mehr vernachläßigt werden. Gerade wegen des ethnologischen Kontexts der Volksliteratur plädiert der Autor für einen Lehrstuhl der Folkloristik an Universität und nicht im Rahmen der Slawistik, die die Volksliteratur nur nach den Normen der elitären Poetik und Ästhetik beurteilt. Die Slawistik anerkennt nur die literarische Seite nicht aber den Synkretismus der Volksliteratur und beschäftig sich auch nicht mit den besonderen folkloristischen Formen und Systemen. Außerdem hat die Identifikation der Volksliteratur ausschließlich mit Literatur wichtiges Material von der Forschung ausgeklammert, das folglich nicht wissenschaftlich erfaßt wurde. Gleichzeitig wurde auch die traditionelle Verbindung zwischen der Volksliteratur und anderen Formen der Volkskultur (Musik, Tanz, Riten, Bräuche) unterbrochen. Das ist auch einer der Gründe, warum es in Slowenien keinen Lehrstuhl für Folkloristik gibt. Die Slawisten wehren sich — neben anderen Gründen — auch wegen ihrer ausgesprochenen Funktionalität und ihren ethnologischen Kontextes gegen die Folklore, die Ethnologen lehnten sie ihrer Litarität und überhaupt ihrer künstlerischen Elementen wegen ab. Eine Folkloristik aber, die sowohl den ethnologischen Kontext als auch den künstlerischen Aspekt folkloristischer Erscheinungen erörtet, wollte niemand als selbständige Disziplin anerkennen. Deshalb erklärt der Autor die »Ambivalenz« der Volksliteratur sehr genau und polemisiert auch mit den Ethnologen, die die künstlerischen Intentionen der Volkskultur — und damit der Folklore selbst — ignoriert haben. Der Autor hofft, daß die Universität Ljubljana, wie alle anderen Universitäten in Jugoslawien schon haben, letztendlich doch einen Lehrstuhl für Folkloristik bekommt. Das Nichtvorhandensein der Folkloristik an der Universität Ljubljana begründet der Autor mit dem besonderen slowenischen Komplex, der nationale und staatliche Selbständigkeit und ebensolches Selbstbewußtsein ausschließlich auf elitäre Kultur, mit der in der Romantik France Prešeren begonnen hat, aufbaut. Damals schon wurde die Kulturvision von Jernej Kopitar, die die Folklore als gleichwertiges konstituierendes Element der slowenischer Kultur miteinschloß, ignoriert. Deshalb vermittelte Kopitar sein reiches Wissen dem serbischen Kulturautodidakten Vuk Karadič und führte zusammen mit ihm die größte serbische Kulturreform durch. Die slowenische Ablehnung Kopitars ist in der slowenischen Kultur und Slawistik, die die folkloristischen Emanzipationsbemühungen und die Promotion der Folkloristik an der Universität hemmt, noch heute präsent. (Übersetzung Katharina Schober) Monika Kropej K poznavanju Štrekljeve etnološke usmeritve Karla Štreklja, Miklošičevega učenca in pozneje Murkovega sodelavca — znanega predvsem po monumentalni zbirki Slovenske narodne pesmi, katere urednik je bil — danes, ko govorimo o zgodvini slovenske etnolgije, včasih na hitro odpravimo kot slavista, ki se je ukvarjal (tudi) z ljudskim pesništvom, ne da bi se poglobili v vire, ki so nam za poznavanje njegove širše etnološke usmeritve na voljo. S tem sestavkom želim opozoriti na nekaj teh virov, ki so malo znani. Filologija — kakor druge tako tudi slovanska — je bila zasnovana kot široka znanost. V drugi polovici 19. stoletja, v času prodirajočih novih pozitivističnih tokov, pa je dobila značaj vede, ki raziskuje celotno narodovo duhovno življenje; zaobjela je torej tudi področje etnologije. Tedanjim tokovom je brez zamude sledil Karel Štrekelj (1859—1912), najprej docent na dunajski univerzi, nato pa na graški univerzi profesor slovanske filologije s posebnim ozirom na slovenski jezik. Sledil jim je tem laže, ker je bil izrazito z ljudstvom povezan intelektualec in je ljudsko ustvarjalnost raziskoval tudi-zato, da bi z odkrivanjem slovenske kulture pripomogel k samobitnosti slovenskega naroda. Štrekelj se je že zelo zgodaj poleg dialektologije in etimologije, zanimal tudi za narodopisje. Značilno je, da je ob habilitaciji leta 1886 (27 let star) predlagal za poskusno predavanje naslednje tri teme:1 1. O velikoruskih bilinah (Über die grossrussische Byllinenpöesie). 2. O razširjenosti in etnološkem položaju Slovanov v Benečiji (Über die Verbreitung und ethnologische Stellung der Slaven im Venetianischen). * Clanek je povzet po moji magistrski nalogi »Karel Štrekelj in njegova narodopisna zapuščina«, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1989. 1 Grl.: Archiv der Universität Wien, Phil. Dek. Akt 612 aus 1885/6, Fol. 1—6. 3. O nalogah in razčlenitvi slovanske filologije (Über die Aufgaben und Gliederung der Slawischen Philologie). Prva tema napoveduje raziskavo s področja ruskega epskega pesništva, druga, ki je komisija sicer ni izbrala (sprejeta je bila prva tema), pa napoveduje etnološko študijo, ki prerašča zanimanje zgolj za ljudsko slovstvo.1* in nazadnje se tudi tretja tema, vsaj v teoretičnem smislu, dotika etnologije, saj je bila po tedanjih smernicah vključena v raziskovalno območje filologije. Kot docent slovanske filologije na dunajski univerzi je etnološko tematiko vključeval v svoja predavanja zlasti v prvih letih, npr: Bolgarska ljudska epika (Die bulgarische Volksepik) 1887, Slovanska etnografija (Slavische Ethnographie) 1887, Slovanska starožitnosti (Slavische Altertümer) 1888, Slovenska ljudska pesem (Das slovenische Volkslied) 1888, Ruska ljudska epika (Russische Volksepik) 1890. Pozneje je sicer v predavanjih etnološke teme opuščal, vendar pa je prav v tem času hkrati z zgoraj naštetimi predavanji začel (leta 1887) pripravljati monumentalno zbirko Slovenske narodne pesmi,2 kateri se je odtlej posvečal z nenavadno vzdržljivostjo vse do svoje smrti. Kot pove v Prošnji za narodno blago,3 (na katero se mu je z leti odzvalo nad 300 zbiralcev), je nameraval po končani izdaji ljudskih pesmi pripraviti še izdaje pravljic, pripovedi, anekdot, pregovorov in rekov, vraž, zagovorov in kletvin. Na poznejši čas prelaga predstavitev šeg in navad, ljudske medicine, iger in prava. V tej zvezi je Štrekelj vpeljal v naše izrazoslovje besedo folklora, ki »se uporablja za narodno blago in učenje o njem«, oziroma pomeni, kot pristavlja, »nauk ali vesti o narodu«. Iz zadnjega stavka, še posebej, če poznamo njegova dela, smemo sklepati, da si je Strekelj zamišljal s tem pojmom etnologijo, v Prošnji pa je glede na svoj konkretni cilj naštel samo ljudsko slovstvo, šege, pravo, igre in medicino, kar je potem privedlo do razlage, da je Strekelj izraz folklora rabil le v tem ozkem smislu. Da ta razlaga ni pravilna, kaže tudi pismo Luki Pintarju (gl. spodaj, str. 7), kjer izraz folklora preprosto enači z izrazom narodno blago v najširšem smislu (Radič). Isto sledi tudi iz pisma G. Majcnu (gl. spodaj, str. 8). Iz prošnje pa izvemo tudi, da naj bi folklora odkrivala duševnost naroda oz. demopsihologijo. To misel potrdi v predgovoru k prvi knjigi Slovenskih narodnih pesmi, s katero, kot pravi, želi podati »kritičen prispevek k psihologiji slovenskega naroda [.. .] prispevek k slovenskemu folkloru, tj. k znanosti o slovenskem narodu, kakor se nam ta kaže v svojih pesmih.«4 Čeprav so narodovo duševnost posebej in vedno poudarjali romantiki, ne bi bilo Streklju prav pripisovati romantičnega gledanja, saj ima odkrivanje psihološke podobe oz. značaja ljudstva, t. i. karakterologija, kontinuiteto že od razsvetljenstva dalje. V času pozitivizma je v okviru filologije kot znanosti o duhovnem življenju naroda, dobila še večji poudarek. Odkrivanje narodnega značaja je tedaj postalo strogo racionalno, stremelo je po znanstveni natančnosti in objektivnosti. la Dr. M. Matičetov domneva (v pogovoru), da je Strekelj hotel v načrtovani razpi-avi kritično pretresti izvajanja Baudouina de Courtenaya: »Slovane v Italii. Črta ethnograficka« (V: Slovansky Sbornik (Praga 1884), n. 1, str. 18—23, n. 2, str. 82—90). s Slovenske narodne pesmi 1—4, Ljubljana 1895—1923. Uredila Karel Strekelj in Joža G 1 o n a r. n Karel Strekelj, Prošnja za narodno blago. Ljubljanski zvon 7/1887, str. 628—32. * Karel Štrekelj, Predgovor. Slovenske narodne pesmi 1/1895—98, str. VII. Strekelj je s svojo znanstveno metodo pri izdaji Slovenskih narodnih pesmi presegel Krekova načela, objavljena v Slovenskem narodu 1873.5 Namesto knjižnega jezika je zahteval dosledno uporabo žive ljudske govorice; odpovedal se je prezgodnjim mitološkim komentarjem k posameznim pesmim in se realistično držal stroge, skoraj pretirane filološke natančnosti. Pri tem gleda Strekelj na pesem kot na t. i. »realno stran ljudskega slovstva«, medtem ko označuje šege, medicino, igre in pravo kot »formalno stran narodnega blaga«. Bil je prepričan, da se ne smemo zadovoljiti le z ustnim slovstvom oz. »duhovnimi produkti«, če hočemo spoznati narod v njegovem bistvu, ampak moramo nujno spoznati tudi okoliščine, v katerih ta, t. i. »realna stran« nastaja in živi. V svoji zbirki je zato v »Pripomnjah« pa tudi v opombah k nekaterim pesmim, npr. svatovskim, kresnim, pesmim ob jur-jevanju, pesmim obsmrtnicam itd., že na kratko opisal šege in okoliščine, v katerih so jih peli, ali pa dodal kratke komentarje, čeprav je bilo v zbirki, kot sam poudarja, zbrano le gradivo. Zahteval je, naj se objavljajo variante iste pesmi in naj se vsaki pesmi pripiše ime kraja in pevca z osnovnimi življenjepisnimi podatki. Po načelih produkcijske teorije je pesmi strogo ločeval na ljudske in umetne. Ker pa se je zavedal, da ljudstvo marsikatero umetno pesem prevzame, je predvidel svoji zbirki dodatek t. i. »umetnih-ponarodelih« pesmi. Ni pa prešel k recep-cijski teoriji Johna Meierja," čeprav ga je poznal in si z njim dopisoval. Velika Štrekljeva zasluga je tudi njegova klasifikacija ljudskih pesmi, ki je temeljila na vsebinsko-tematskih in delno na funkcionalnih vidikih. Ta klasifikacija z nekaterimi manjšimi spremembami velja do danes. Poleg etnoloških člankov, objavljenih v Archivu für slavische Philologie (odslej AslPh): K legendi o sv. Alešu,7 O ljudskem verovanju, da počiva zemlja na ribi,8 K literaturi o kolednicah pri Slovencih,9 Helmoldov »Zcerne-boch« na anglosaksonskem Olimpu,10 so z etnološkega zornega kota zanimive tudi njegove številne etimološke razprave in krajši prispevki o narodnem besednem zakladu in članki o tujih elementih v slovenskem jeziku in o slovenskih elemntih v drugih jezikih.11 Matija Murko (tedaj Štrekljev kolega 5 Gregor Krek, Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesmi. Slovenski narod 6/1876, št. 137—145, Listek. ° John M e i e r , Kunstlieder im Volksmunde. Halle 1906. 7 K. Strekelj, Zur Alexiuslegende. Zwei slovenische Volkslieder. AslPh 10/1887, str. 347—349. In: Weitere Beiträge zur Kunde über das slovenische Alexiuslied, AslPh 11/1888, str. 597—606. 8 K. Strekelj, Zur Volksglauben, dass die Erde auf einem Fisch ruhe. 9 K. Strekelj, Zur Literatur über die Koleda bei den Slovenen. AslPh 17/1895, str. 630—633. 10 K. Strekelj, Helmold’s Zcerneboch im angelsachischen Olymp. AslPh 26/1904, str. 320. 11 Npr.: K. Strekelj, Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friau-lischen Wortschätze. AslPh 12/1890, str. 474—486; Iz besednega zaklada narodovega. LMS 1892, str. 1—50; Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini. LMS 1896, str. 138—167; Zur Kenntniss der slavischen Elemente im italienischen Wortschätze. AslPh 26/1904, str. 407—436; Zur slavischen Lehnwörterkunde. Denkschriften der Kaiser. Akademie der Wissenschaften in Wien. Phil.-histor. Classe. Bd 50, Abt. 3, 1904, 89 str. Köse, Käser, Kosch. Zeitschrift für deutsche Wortforschung 4/1904, str. 279—285. Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Štajerju. CZN 1/1904, str. 70—89. Vermischte Beiträge zum slavischen etymologischen Wörterbuch. AslPh 27/1906, str. 481—539. Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Stajerju. ČZN 3/1906, str. 41—64. Etymologisches. AslPh 29/1908, str. 711—714. na graški univerzi) je zapisal, da bi Strekelj lahko z nadaljevanjem in poglobitvijo teh študij pokazal, kaj smo prinesli s seboj iz zakarpatske pradomovine, kaj smo sprejeli od sosedov kmalu po naselitvi in kaj v teku stoletij, vendar pa da je že s svojimi objavljenimi dognanji podal trden temelj za nadaljnje raziskave v tej smeri.12 Tudi nekatere Štrekljeve literarnozgodovinske študije posegajo na področje etnološke preteklosti, tako študije o Vrazu,1,1 o Prešernu in narodni pesmi,14 Vodniku15 in Cafu.10 Za razumevanje začetkov slovenske etnologije kot znanosti pa je v Štrekljevem literarnozgodovinskem opusu najbolj pomembno uvodno poglavje njegovih predavanj o zgodovini slovenskega slovstva (ok. leta 1899).17 V njem je Strekelj prikazal tedanje pojmovanje literarnozgodovinske vede in zarisal njene naloge. Pri tem se jasno vidi prekrivanje z etnologijo. Ugotavlja, da se je »nenavadno razvilo preučevanje narodno-poetičnih elementov literature, zvezanih na eno stran s poezijo srednjega veka, na drugo stran pa z današnjo narodno tradicijo, za katero so pričeli rabiti angleško nazivalo folklore (znanje narodovo, ne o narodu) [...] To je bil nov podvig zgodovinsko literarnega preučevanja v malo poznano stroko poetičnega stvarjenja, kakor tudi narodnega bistva in psihologije«.18 Kategorijo narodnega značaja je razvil že Hippolyte Taine. Strekelj ga v uvodu pogosto omenja kot začetnika nove smeri v literarnozgodovinskem raziskovanju. Tainu pomeni narodni značaj eno temeljnih zgodovinskih konstant. Pozneje se je ta pojem preoblikoval v novoidealistično zlasti duhovno-zgodovinsko kategorijo narodne duše oziroma duha, ki jo je tudi Strekelj postavljal v središče svoje pozornosti. Pozitivizem je poskušal prestaviti to kategorijo iz metafizične filozofske sfere v empirično, znanstvenemu raziskovanju dostopno območje, večidel tako, da je sestavljal opise narodnih značajev z opazovanjem posameznih značilnosti narodovega realnega družbenega, kulturnega, duhovnega življenja in jih povezoval z empiričnimi ugotovitvami o značilnostih njegovega okolja. Razvoj in socialni pomen te smeri pozitivizma je bil pomemben predvsem pri malih, državno nesamostojnih evropskih narodih. Tu je literarna zgodovina, ki si je postavila v središče kategorijo narodnega ali nacionalnega značaja, odigrala pomembno vlogo pri utemeljevanju narodne zavesti.19 Hkrati je čutiti pri Štrekljevih literarnozgodovinskih izvajanjih (v rokopisnih predavanjih Zgodovina slovenskega slovstva) vpliv Schererjeve šole z literarnozgodovinsko biografijo, predvsem pa vpliv Rusa Pypina z njegovo idejo o socialnopolitični in kulturni zgodovini kot podlagi za literarni razvoj. Njegove teoretične poglede je Štre- Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev. CZN 5/1908, str. 38/103 in CZN 6/1909, str. 1—70. Slawisches im friaulischen Wortschätze. AslPh 31/1910, str. 203—209. 12 Matija Murko, Karel Strekelj. Veda 2. Gorica 1912, str. 536. 13 K. Strekelj, Pismo Stanka Vraza Jožefu Roštlapilu. Ljubljanski zvon 7/1887, str. 217—220; Drobnosti o Vrazovem delovanju. ČZN 7/1910, str. 307—318. 14 K. Strekelj, Prešeren določen za urednika slovenskemu listu. Ljubljanski zvon 20/1900, str. 855—857; Prešeren in narodna pesem. ZMS 3/1901, str. 1—22; Prešeren v poljščini. Ljubljanski zvon 21/1901, str. 507—508. 15 K. Strekelj, Neizdana Vodnikova pesem. LMS 1896, str. 247—250. 10 K. Strekelj, Pisma in zapiski iz Cafove ostaline. ZMS 2/1900, str. 173—258. 17 K. Strekelj, Zgodovina slovenskega slovstva 1—4, rokopisne knjige. Hrani Institut für Slavistik Karl Franzens Universität in Graz, kopijo pa ISN ZRC SAZU. 18 Ibidem, str. 8, 9. 19 Prim.: Darko Dolinar, Pozitivizem v literarni vedi. Literarni leksikon. Ljubljana 1978, 50—52. kelj v uvodu v svojo Zgodovino slovenskega slovstva tudi podrobneje predstavil. O razlogih, ki so ga vodili k raziskovanju ljudskega slovstva, piše takole: »Preiskovanje poetične tradicije je neprenehoma imelo opraviti z brezimenskimi tvorbami, s predstavami živečimi v narodnih masah.« O predmetu literarnega raziskovanja pa piše: »Ne glede na dobesedni pomen .literature' [po naše pismenstvo] moramo všteti vanjo vse to, kar je zado-bilo določeno obliko v jeziku in se je v tej obliki ohranilo in razširjalo, seveda predvsem narodne pesmi, pa tudi zdravilne in čaralne zagovore, juridične formule in najpreprostejše izdelke te vrste, kakor so pregovori, tekoče šale itd. Toda tudi takih del ne moremo izključiti, kjer je v celoti ohranjena samo kompozicija, medtem ko se njih izražanje v besedah bolj ali manj izpreminja: povedke, pravljice, anekdote in druge povesti, ki se priobčujejo v nevezani besedi. Pesmi za slučaj, katere so določene samo za dani trenutek in izginejo ž njim in zlasti improvizacijo bi bilo izključiti iz literature po ravnokar podanem pojasnilu tega pojma; vendar jih ni pustiti v nemar, kolikor morejo biti znane, ker se poslužujejo istih sredstev, kakor vsaka druga poezija.«20 Ker so torej po tedaj v filologiji ravno uveljavljenem pojmovanju literature njeni začetki v ljudskem ustvarjanju, in to ne le poetičnem in pripovednem, ampak ljudskem ustvarjanju v širšem smislu, je Strekelj v svojem prirojenem nagnjenju k sistematičnosti in redu posvetil svojo pozornost prav tem osnovam literature, ki so v svoji naravi etnološke. Da je bilo Štrekljevo delo ves čas tesno povezano z etnologijo in to ne le z ljudsko pesmijo, lahko razberemo iz njegove korespondence. Tako npr. izvemo iz pisma prijatelju Luki Pintarju (predstojniku Licejske knjižnice v Ljubljani) dne 12. 8. 1903,21 da je imel v načrtu izdati etnološko vprašalnicc po Radičevem zgledu: »Silna potreba je, da bi naša Matica — ker drugeg? društva nimamo — spravila na dan navodila, kako je zbirati narodno blago, vse to, kar se danes imenuje folklore. Vsi drugi narodi skoraj imajo že take navode, edini mi ne! Spis naj bi bil prilično tako velik kakor Radičeva ,Osnova za sabiranje i proučavanje grade o narodnom životu' [. ..], seveda bi se bilo ozirati tudi na podobna navodila drugih narodov, zlasti na George Laurencea Gommea. Prosim Vas, da sprožite to stvar v odboru Slov. matice. Jaz bi bil pripravljen sestaviti tako navodilo.« Naj opozorim tudi na korespondenco z Ivanom šašljem,22 Stevanom Küharjem23 in posebej na pismo Matiji Sili.24 Sila se obrača nanj »z nekimi vprašanji glede imen iz živinoreje« in to svoje »nadlegovanje« opraviči z besedami: »Ker mi je dobro znano Vaše izredno zanimanje za vse pojave v življenju našega naroda, zlasti za narodne pesmi in običaje«. Strekelj, ki s svojim izčrpnim odgovorom na več mestih v pismu posega na področje etnologije (obširneje npr. govori o ovčereji), na koncu pripiše, da je sicer lepo, da se ukvarja s temi stvarmi celo na deželi,« toda jaz mislim, da bi bilo za Vas in znanost umestnejše, da zbirate iz naroda gradivo, kolikor se ga da še najti. Koliko je še pri nas v tem oziru neobdelanega polja v etno- 20 K. Strekelj, Zgodovina slovenskega slovstva (rokopisna predavanja), str. 11, 12. 21 Štrekljevo pismo Luki Pintarju, 12. 8. 1903, hrani NUK, Rokopisni oddelek. 184 (Ms 1060, b). 22 Prepise štirih Sašljevih pisem K. Streklju hrani ISN ZRC SAZU. 2S Gl.: Vilko Novak- Opombe h Küharjevemu »Narodnemu blagu vogrskij Slovencev«, CZN 1938, 108—110. 24 Prepise treh Silovih pisem in enega Štrekljevega (z datumom: 12. 12. 1906) hrani ISN ZRC SAZU. Izvirnik Štrekljevega pisma ima Župnijski arhiv v Tomaju. grafskem oziru! Morda se naša Matica enkrat vzdrami, da obudi na to delo vse, ki imajo za to delo voljo in sposobnost, kakor mislim, da jo imate Vi.«25 Štrekljevo zavzeto etnološko delovanje pa zlasti jasno dokazuje koncept pisma Gabrielu Majcnu2* iz januarja leta 1907 (ali decembra 1906). Tu daje Štrekelj praktične nasvete o tem, kako naj bi se etnološko gradivo zbiralo. Učitelj iz Maribora mu je namreč poslal svoj načrt za ,narodopisno popisovanje“ v svojem kraju — za sestavo vprašalnice ga je namreč naprosil Odbor Zgodvinskega društva za slovenski Štajer — in prosil Streklja za pripombe. Štrekljev odgovor je zelo stvaren in sistematičen, takole pravi: »Folklore ali narodopisje (etnografija, v razliko od etnolgije: narodoznanstva) se ozira bolj na mišljenje in verovanje, na šege in pripovedi [.. .] kakor pa unanje stvari; na te gleda le ona toliko, v kolikor so prvemu v podstavo in služijo v njega razumevanje. Ni se torej toliko ozirati na prirodo [. . .] kakor na to, kaj narod misli ali pripoveduje ali ve o prirodi, o živalih, o rastlinah, o rudah; ni gledati na takozvano racijonalno vršbo kakega opravila, ampak na to, kako se sploh vrši, s kakim orodjem in pa zlasti, s kakimi šegami. Premalo se mi zdi, če se bravcu samo namigne, naj zapiše verovanje ali mišljenje narodovo. Treba ga je na to opozoriti drugače, npr. z vprašanjem: ,ali pri vas ne mislijo, da je tako in tako?' ter povedati, kako se morda misli drugod. Premalo je tudi namigniti »popišite vse, kar vidite«; bolje je npr. vprašati .kakšne krampe, lopate, pluge... imate pri vas?' To je, bravca je tako rekoč za nos peljati pred dotično stvar, da si jo ogleda, ker jo bo le tako mogel popisati ali (kar je še bolje zahtevati) narisati.« Sledi natančen načrt za sestav vprašalnice. Vzor mu je bil, kot pravi, Zawilinski. Vprašanja je razdelil na dva dela: A topografski in B etnografski. V topografski del sodi I. orografski in hidrografski opis kraja, II. vrsta zemlje in rudnin, dreves in rastlin, živali. Etnografski del pa je razdelil v I. Zunanji značaj naroda s petimi točkami: 1. fizične posebnosti, 2. obleka, 3. stanovanje, 4. jedi in pijače, 5. gospodarstvo in poslovanje ter II. Notranji značaj naroda. Tu naj bi se zbrali podatki: 1. glede razmerja družinskega, družabnega in narodnega; 2. glede moralnosti (domače in javne); 3. glede verskega naziranja; 4. o navadah (skozi vse leto, kmetijskih, pravnih), običajih, plesih, zabavah in igrah; 5. glede na »ustvarjajočo dušno silo«, pod čemer je razumel ljudsko slovstvo, ki ga je podrobno razčlenil; 6. glede estetičnega čuta (v obleki, plesu, kinčanju, slikarijah in rezljanju); 7. glede znanosti (prirodne, medicinske, kozmologije in meteorologije, matematike); 8. v posebnostih narečja in v slovarju. Zadnji točki je dodal še vrsto primerov za to, kako je treba spraševati. Tukaj je Strekelj povsem jasno izenačil folkloro in etnografijo. Toda tokrat mu za razliko od tega, kar je zapisal v predavanjih »Slavische Ethnographie«27 leta 1887, etnologija pomeni vendar v znanstvenem smislu za eno stopnjo več kot etnografija. Ko namreč v predavanjih, ki jih je spisal že dvajset let prej, govori o razliki med antropologijo in etnografijo, pravi: »Pojem etnografija razumejo danes različno, često se rabi tudi beseda etnologija, oboje pomeni isto«. Etnografijo oz. etnologijo definira v predavanjih kot znanost o človeku kot članu ljudske skupnosti (Wissenschaft vom 15 Odlomek tega pisma je objavil že M. Matičetov v članku: Dr. Karel Štrekelj. Ob petdesetletnici smrti velikega Gorjanca. Primorski dnevnik. Trst 18/1962 (15. 7.), št. 157. 50 Koncept Štrekljevega odgovora (nepopolen) hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Karel Strekelj, korespondenca II. 27 Rokopise (nepopolne) predavanj Slavische Ethnographie in Slavische Altertümer hrani Pokrajinski arhiv Maribor, Karel Strekelj, mapa III (kopijo pa ISN ZRC SAZU). To so prvi vsaj delno ohranjeni izčrpnejši in na znanstveni osnovi temelječi zapisi o slovanski etnologiji na Slovenskem. Menschen als Volksindividuum). Človeka torej obravnava kot posameznika, ki pripada družbi, osnovani na šegah in izročilu, povezuje pa jo skupni jezik. Potem ugotovi, da se v nasprotju z antropologijo, ki ima že izdelan sistem, glede etnografije ali etnologije, tj. znanosti o narodu »še vedno niso zedinili o principu, ker iščejo eni pojem naroda (Volksbegriff) v fizičnih značilnostih, medtem ko ga drugi bolj upravičeno postavljajo v območje duhovnega delovanja.« Strekelj je svojo etnološko vnemo pokazal tudi ob ustanavljanju Časopisa za zgodovino in narodopisje. Z Antonom Kaspretom je bil imenovan za osrednjo znanstveno osebnost pripravljalnega odbora Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko.28 Tu se je kot ugleden in vpliven strokovnjak skupaj z Murkom (leta 1903) odločno zavzel za to, da je načrtovano glasilo dobilo tudi etnološki značaj in že z naslovom prevzelo nalogo, da bo gojilo tudi etnologijo ter postalo tako prvi slovenski (tudi) etnološki časopis. Strekelj je bil tudi v evropskem merilu priznan raziskovalec ljudskega pesništva. Zato je leta 1904 avstrijsko ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju, ki je na pobudo vseučiliškega profesorja klasične filologije Wil-helma Hartla sklenilo izdati monumentalno zbirko »Narodne pesmi v Avstriji«, izbralo prav njega za predsednika slovenskemu Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi. Strekelj se je v polni meri izkazal vrednega zaupanja tako v organizacijskem kakor v strokovnem smislu. Da bi omogočil čim boljše zbiranje ljudskih pesmi, je izdal kar tri brošurice (Osnovna načela za publikacijo Narodnih pesmi v Avstriji, Navodila in vprašanja za zbiranje in zapisovanje narodnih pesmi, narodne godbe, narodnih plesov in šeg, ki se nanašajo na to, ter Popraševalno polo). Štrekljevi učenci so po zgledu svojega učitelja skoraj vsi po vrsti gojili zanimanje tudi za etnološko tematiko, zlasti za ljudsko pesem, kar kažejo njihove naloge v okviru seminarja za slovensko filologijo, ki ga je Strekelj vodil. Med njimi je bil poleg Jože Glonarja, ki je po Štrekljevi smrti do konca izpeljal zbirko ,Slovenske narodne pesmi4, na etnološkem področju najbolj aktiven France Kotnik. Štrekljeva znanstvena pot pomeni skupaj z Murkovim etnološkim delovanjem pomemben mejnik v razvoju slovenske etnologije. S Štrekljevimi predavanji ,Slavische Ethnographie4 in ,Slavische Altertümer4, uvodom v predavanja .Zgodovina slovenskega slovstva4 ter Murkovimi ,Nauki za Slovence' in bibliografijo slovenske etnografije so bili postavljeni slovenski etnologiji znanstveni temelji ter podane za tisti čas zelo napredne smernice za nadaljnje etnološko delo. Strekelj pa je poleg teoretičnih izhodišč s svojo monumentalno zbirko praktično postavil trdne temelje zbiranju in raziskovanju slovenskih ljudskih pesmi, s kakršnimi se je lahko pohvalil le redkokateri narod na prehodu 19. v 20. stoletje. Ne nazadnje smo mu dolžni tudi zahvalo za bogato narodopisno gradivo predvsem ljudskega pripovedništva, ki predstavlja pomemben delež v doslej zbranem materialu s tega področja. Očitno se je že tudi ukvarjal z mislijo na izdajo gradiva, saj je sam zapisal, da je »zastran primerjanja sličnosti črt« nameraval »stopiti v zvezo z najboljšim slovanskim poznavateljem narodnih pravljic, kolegom Polivko v Pragi«,2* kar mu je preprečila prezgodnja smrt. 28 Prim. Fr. Baš, Prelat dr. Fran Kovačič. ČZN 1939, 1—39. 29 Prim. Boris Merhar, Folklora in narodopisje. Slovenska matica 1994—1994, Ljubljana 1964, 128. Zusammenfassung ZU STREKELJS ETHNOLOGISCHER ORIENTIERUNG Über den slowenischen Philologen Karl Strekelj (1859—1912), einen Schüler Miklošičs und Vertreter der damals in den Vordergrund tretenden positivistischen Strömungen in der Philologie, welche die Wissenschaft von dem gesamten geistigen Leben eines Volkes wurde, war in letzter Zeit die Meinung vorherrschend, er sei Slavist gewesen, der sich auch mit dem Volksliedgut befasste. Vertieft man sich in die Quellen, die uns zur Kenntnisnahme seiner Tätigkeit zur Verfügung stehen, sehen wir aber, dass diese in gleichem Masse ethnologisch wie slawistisch war. Bereits anlässlich seiner Habilitation (im Alter von 27 Jahren) schlug er drei Themen für seine Antrittsvorlesung vor, die alle mit der Ethnologie verbunden sind. Als Dozent der slawischen Philologie an der Universität Wien bezog er die ethnologische Thematik, vornehmlich in den ersten Jahren, in seine Vorlesungen mit ein; im Jahre 1887 begann er, eine monumentale Sammlung, Slowenische Volkslieder, vorzubereiten, die ihn bis zu seinem Tode beschäftigte. Nach der Herausgabe der Volkslieder beabsichtigte er eine Ausgabe von Märchen, Erzählungen, Anekdoten, Sprichworten, Aussprüchen, Zauberformeln, Beschwörungen und Verwünschungen und später noch von Sitten und Bräuchen, Volksmedizin, -spielen und -recht zusammenzustellen. In diesem Zusammenhang führte Strekelj auch das Wort »Folklore« in die slowenische Terminologie ein und meinte mit diesem Begriff »Ethnologie«. Seiner Ansicht nach sollte die Folklore das Seelenleben eines Volkes, bzw. die Demopsychologie enthüllen. Neben den ethnologischen Beiträgen, vor allem in der AslPh (s. Anm. 7—10) sind vom ethnologischen Standpunkt auch seine zahlreichen etymologischen Abhandlungen (s. Anm. 11) interessant. Auch einige der literarhistorischen Studien Strekeljs greifen aus auf das Gebiet der ethnologischen Vergangenheit, z. B. die Studie über Vraz, Prešeren und das Volkslied, Vodnik und Caf (s. Anm. 13—16). Zum Verständnis der Anfänge der slowenischen Ethnologie als Wissenschaft ist aber bei Strekeljs literarhistoriscem Opus das Einführungskapitel seiner Vorlesungen über die Geschichte des slowenischen Schrifttums (nach 1899) am wichtigsten. Hier zeigte Strekelj die damalige Auffassung der literarhistorischen Wissenschaft und umriss ihre Aufgaben. Es zeigte sich dabei deutlich, dass zur literarhistorischen Wissenschaft, wie sie damals verstanden wurde, auch die Ethnologie gerechnet wurde. Aus Strekeljs Korrespondenz ist zu entnehmen, dass er — falls die Slovenska matica zur Herausgabe bereit gewesen wäre — gern einen dringend erforderlichen ethnologischen Fragebogen nach dem Muster von Radič zusammengestellt hätte. Wie ungewöhnlich fortschrittlich und in der Ethnologie noch heute gültig Strekeljs Anweisungen waren, ist bekannt aus dem Entwurf eines Briefs an Gabriel Majcen. Ähnlich lässt sich Strekeljs Vertrautheit mit der ethnologischen Problematik auch noch aus zahlreichen anderen Briefen herauslesen, z. B. denen an I. Sašelj, S. Kühar, M. Sila. Er war auch Mitbegründer der ersten Zeitschrift die auch Ethnographie beeinhaltete »Časopis za zgodovino in narodopisje« (Zeitschrift für Geschichte und Ethnographie) und Vorsitzender des slowenischen Ausschusses für die Sammlung »Volkslieder in Österreich«. Strekeljs wissenschaftlicher Weg zusammen mit Murkos bildet einen besonderen Markstein in der Entwicklung der slowenischen Ethnologie. Mit seinen Vorlesungen »Slawische Ethnographie« und »Slawische Altertümer« zusammen mit der Vorlesung »Zgodovina slovenskega slovstva« (Geschichte des slowenischen Schrifttums) und mit Murkos »Nauki za Slovence« (Lehren für die Slowenen) und der Bibliographie der slowenischen Volkskunde wurden die wissenschaftlichen Grundlagen geschaffen für eine slowenische Ethnologie und für die damalige Zeit sehr fortschrittliche Richtlinien für die weitere ethnologische Arbeit gegeben. Strekelj hat neben theoretischen Ausgangspunkten mit seiner monumentalen Sammlung einen soliden Grundstein des Sammelns und Erforschens der slowenischen Volkslieder gelegt. Nicht zuletzt schulden wir ihm Dank für das reiche Gut, vornehmlich an Volkserzählungen, das einen bedeutenden Bestandteil des bisher auf diesem Gebiet gesammelten Stoffs darstellt. (Übersetzung Küthe Grah) _____________GRADIVO/MATERIALIA Matej Zupančič Kamnita okrogla hiška pri Bezovici v Istri (Poročilo dr. L. K. Moserja iz 1. 1898) Dunajski državni arhiv hrani med dopisi z arheološko vsebino poročilo1 dr. L. K. Moserja osrednji spomeniški komisiji o recentnejših najdbah pri Bezovici. Poročilo je ostalo skoraj neopaženo,2 saj se je v arhivu s svojo skromno in povrh še nestandardno vsebino izgubilo med množico »pravih« arheoloških zapisov. Na tem mestu ga zato objavljam v celoti in dodajam najnujneši komentar. Hohe K. K. Central-Commission für Kunst und historische Denkmale! Der ergebene gefertigte Correspondent berichtet über römische Gräber bei Cernikal u. einen Goldmünzen fund v. Besovica in Istrien. Am 26. September 1898 reiste ich per Staatsbahn nach der Station Podgorje in Istrien ab, und ging von hier per pedes über die öde Hochplatte des Tschitscherbodens u. dann über die steile Felsstufe ins Risanothal nach der Ortschaft Besovica. Alles ich in Erfahrung brachte, dass ein Mann namens Messon aus Besovica Nr. 23 auf seinem Acker auf der Localität »Vragdah« in einer Mauer einen Topf mit vielen Goldmünzen gefunden habe. Nach Ausforschung des glücklichen Finders lies ich mir die Localität zeigen u. beobachtete folgendes. An dieser genannten Localität »Vragadah«, an der Abdachung gegen den Thalzug gelegen, mit Oliven bepflanzt, befinden sich eigentümliche Stein- 1 österreichisches Staatsarchiv, Wien, Allgemeines Verwaltungsarchiv, Denkmalpflege, Funde Küstenland, nr. 224, 3. 2. 1899. - Omenil sem ga v prispevku Arheološka podoba Brega s kraškim robom, 19—26, v: Kraški rob in Bržanija, Koper 1990, str. 24. bauten von viereckigen bis runder Basis und bis zu einer Höhe von einem Meter deutlich aus Steinen au (geschichtet, sowohl aus Sand wie aus Kalkbruchsteinen, untermischt mit Ziegeln u. Gefässresten, das Innern dieser Steinbauten ist bis zu einer Höhe von 4—5 Metern mit Gesteinschutt erfüllt, so dass das Ganze das Aussehen einer sehr stumpfen Pyramide bekommt, und errinnern diese Bauten an die Nuraghen Sardiniens. Am Rand eines solchen Baues hat der Besitzer die den Bau verkleidende Efeu (Hedera helix) angezündet und bemerkte zwischen den Steinen nach dem Brande einen Thontopf mit Deckel, der mit Goldmünzen erfüllt war. Einen Theil derer verkaufe dieser Bauer ebreits um den Preis von 2000 Fl an einen Geldwächter in Triest; der andere Theil ist noch vergraben und wird bei Gelegenheit ausgeholen werden. Trotzdem der Besitzer zweimal in Triest in meiner Wohnung war, konnte er mir keine Münze zeigen, er redete sich aus, dass er bewachtet sei und den Moment abwarten müsse, wo ihn niemand beobacte. Bischer versicherten sich sowohl der Pfarrer, als der Caplan, dass das wahr sei. Die Münzen sollen 500 Jahr alt sein und aus der venetianer Zeit stammen. Ich kann nur das berichten, was mir erzählte. Der Bauer selbst hat grosse Furcht von seinen Nachbarn. Diese Steinbauten (Nuraghi) will ich einmal während der Ferien genauer untersuchen. Ich zähle deren 8 Stück; das sollen zwischen Podpeč und Za-nigrad noch mehrere solcher Steinbauten sein. — (Dr. Karl Moser) Dr. L. K. Moser opiše po kratkem opisu poti od železniške postaje v Podgorju pod Slavnikom® do Bržanije nad Rižano v začetku jeseni 1898 okoliščine ob najdbi novcev v neposredni bližini Bezovice. Moserju žal ni uspelo novcev pridobiti od najditelja.4 Beneški zlatniki naj bi bili stari 500 let. Ta del poročila, kljub temu, da sta okoliščine potrdila tamkajšnji župnik5 in kaplan, je seveda negotov in najdbo samo z veliko mero previdnosti uvršča v čas pred 500 leti, torej okoli leta 1400." Bolj natančen je opis najdišča. Moser namreč ne pozabi omeniti ledinskega imena, ki je še danes živo. Najdišče leži kakih 150 m zahodno od Bezovice na pobočju, ki pada proti reki Rižani, na ledini V ragadahJ Najdišče leži na terasah, ki so pred leti skrbno obdelane, danes pa so že delno zapuščene. Močno poraščena grublja (kup kamenja), med drevjem 3 Skoraj sto let pozneje je podobno pešpot opisal I. Geister, Ornitološka freska hrastovske doline, 135—139, v: Kraški rob in Bržanija, Koper 1990. * V koprski zemljiški knjigi je vpisan »Zugna Andrea, fu Antonio, detto Misson« iz Bezovice. Njegov sin Ivan (Giovanni) je živel v Bezovici, h. št. 23. 5 Tedaj je bil v Loki župnik Jožef Sancin (Prospectus benefiaciarum eccle-siasticorum et Status personalis cleri unitarum dioceseon Tergestinae et Justino-politanae MCM, Trieste 1900, 76), (1842—1927). * Kot poroča A. Kjuder, Zgodovinski mozaik Primorske, tipkopis, Koper 1960, je bil župnik J. Sancin dober poznavalec lokalne zgodovine. To dejstvo govori v prid zanesljivosti datacije »pred 500 leti«. Novčne depoje sednjega veka obdeluje I. Mirnik, Novac akvilejskih patriarha iz Vukovara i opticaj akvi-lejskih denara u našim krajevima, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 9, Zagreb 1984, 223—234, ki omenja iz bližnje Istre 3 depojske novčne najdbe (Buje, Kozina), a iz 13. stoletja. Njegov seznam je treba dopolniti vsaj s sočasnima najdbama iz Zanigrada (A. Degrassi, Tesoretto di monete medioevali scoperto nel ter-ritorio di Villa Decani, AMSIA 45, 1933, 382—383) in iz Jame novcev pri Hrpeljah (L. V. Bertarelli, E. Boegan, Duemila grotte, Milano 1926, 286). Sestava najdbe iz Bezovice seveda ostaja neznana in jo lahko kot »beneško« le ilustrativno postavljamo ob omenjeni. 7 Izraz ,ragade‘ naj bi pomenil kole ali vrsto kolov, kot so mi ljubeznivo pojasnili domačini. Domnevam, da je to izpeljanka iz ital. ,forcato‘, ramo d’albero biforcato; calochia posticcia alia quale si legano o le viti giovani o le tralciaie delle adulte. Res so poleg oljk V ragadah tudi trte. in grmovjem je tudi bršljan, je dobro razvidna med terasami. Tukaj še danes, kot tudi v Moserjevih časih, rastejo oljke. Da bi jo lahko površinsko pregledali, bi jo bilo treba očistiti. Področje se navezuje na bližnje Mu-rišče,8 kjer je prav tako velika grublja.” Ljudsko izročilo vidi na celotnem področju (Murišče, V ragadah) mesto stare Bezovice, še posebej na Murišču pa položaj stare cerkve sv. Apolonije. Spomin na najdbo zlatnikov je sicer ohranjen, vendar v primerjavi z ostalimi najdbami (grobovi, kipci, tlaki, zidovi) zelo medlo. Moser je na tem mestu videl kamnite gradnje, ki so bile ohranjene še precej visoko. Omenja namreč, da je bila notranjost 4 do 5 m visoko zasuta s kamni. Tak podatek bi lahko bil posledica varljive ocene na padajočem zemljišču. Ker pa povsem odstopa od običajne višine poljskih hišic tako na jugu kot še bolj na severu Istre, je po mojem mišljenju napačen. Ne glede na to ugotovitev je gotovo, da tudi K. Moser ni videl ohranjene strehe. Na zunanji strani stavb je bila ohranjena do višine enega metra razločna plasto-vita gradnja. Kot gradbeni material so uporabljali peščenjak in apnenec,10 kar je v Bržaniji še danes v navadi za zidovi teras, kot tudi za zgradbe, kjer uporabljajo matrial, ki je na razpolago v neposredni bližini. Enako uporabo obeh materialov je bilo moč opazovati med izkopavanjem rimskodobnih stavb v bližnji Predloki11 (sl. 1). Moser brez izkopavanj (kot tudi mi danes) tlorisa stavb ni mogel zlahka določiti. Avtor je videl štirikotne do okrogle obrise stavb, morda bi lahko dodali, da so bili nepravilne oblike. Kot večina ostalih je tudi ta stavba stala na meji dveh parcel, kamor so odmetavali kamenje med čiščenjem zemljišč. Moser dodaja, da ga te nenavadne (»eigenthümliche«) zgradbe spominjajo na sardinske nurage. Pred zaključkom poročila omenja, da bo ob priliki med počitnicami (!) podrobneje raziskal te kamnite gradnje — nurage. Med Podpečjo in Zanigradom naj bi jih bilo še več; omenja, da jih pozna kar osem. Poleg omembe »viereckige bis runde Basis« prav primerjava z nuragi potrjuje mojo domnevo, da je videl K. Moser tipično okroglo kamnito hiško, tako značilno za istrsko ruralno arhitekturo.12 Razprostranjena je predvsem v južni Istri, posamezne pa so omenjene tudi okoli Dekanov v severni Istri13 ter na Krasu14 (sl. 2). Najdba novcev v sami gradnji tudi določa za našo 8 V katastrskem načrtu je vpisano ledinsko ime »Possidans«. 0 Na Murišču je sondiral Pokrajinski muzej iz Kopra (Varstvo spomenikov 24, 1982, 165, s.v. Bezovica). 10 Pred leti sem se pogovarjal z danes pokojnim J. Starcem iz Smokvice v Istri. Glede oblike in materiala poljskih hišic mi je pravil, da so tiste, zidane iz belega kamna (apnenca) bolj okrogle, medtem ko sivi kamen (peščenjak) narekuje zidavo na štiri vogale. Vsekakor je njegovo mnenje v izhodišču treba upoštevati. — V našem primeru je seveda očitno, da sta uporabljani obe vrsti kamna. 11 J. Žumer, Geomorfologija Predloke — izhodišča, Koper 1985 (neobjavljen zapis v Pokrajinskem muzeju Koper). 12 R. Battaglia, Casa istriana primitiva, AMSIA 38/2, Parenzo 1926, 31—79; A. Faber, Le »bunje« sul litorale nord-est dell’Adriatico e il problema delle loro origini, Atti del XV Convegno di Storia dell’Architettura, Malta 1967, 237—245, Roma 1970; A. G u a c c i, Le dimore temporanee del Carso triestino, Universitä degli studi di Trieste, IIIS, N. 9, 304—341, Trieste 1982; T. Stepinac F a b i j a n i č , Kažuni, kažete, hiške, koče ..., v: Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 3 (Portorož 1984), Ljubljana 1987, 89—101. 13 T. Stepinac Fabijanič, o. c. 14 M. Matičetov, Etnografija zapadnih Slovencev (res.: De 1’etnographie et du folklore des Slovenes occidentaux), Slovenski etnograf 1, Ljubljana 1948, 19/20; A. Guacci, o.e.; T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in ogljarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984, 192/193. Sl. 1: Razprostranjenost kamnitnih hišk v Istri (Po T. Stepinac — Fabijanič, Paleo-etnološka istraživanja kamenih poljskih kučica okruglog tlorisa). Dopolnjeno: 1 — Bezovica, 2 — Tinjan, 3 — Podpeč—Zanigrad. Sl. 2: Kamnitna hiška nepravilne oblike, Tinjan. Vhod je visok približno 3 čevlje. Foto: M. Zupančič. stavbo čas nastanka »ante quem«. Ko bi bila datacija (prva polovica 15. stol.) zanesljiva, bi imel K. Moser (in mi z njim) pred seboj eno izmed istrskih starejših, še do nedavna ohranjenih okroglih hišk. Ohranjenost grubelj na terenu V ragadah in na Murišču opravičuje željo, da bi se etnološki objekt raziskal z arheološko metodo. Riassunto UNA »CASITA« PRESSO BEZOVICA NELL’ISTRIA SETTENTRIONALE Tra i documenti della »Commissione centrale per la conservazione dei mo-numenti artistici e storici« custoditi presso l’Archivio di Stato di Vienna (1) si conserva una relazione del 1898 in merito al ritrovamento di monete d’oro vene-ziane tra le macerie di una »casita« (12—14) {una costruzione campestre a pianta rotonda) situata in localitä V ragadah presso 1’abitato di Bezovica (comune di Capodistria) nell’Istria settentrionale. Nella lettera in questione (vedi il testo) il dott. K. Moser riferisce del ritrovamento delle monete nel muro esterno della »casita«, che giä lui vide pratica-mente in rovina. K. Moser paragona la pianta circolare della costruzione ai nu-raghi della Sardegna e fa presente che esistevano vari edifici simili nelle vici-nanze. Anche oggi in questa localitä sono visibili le macerie. Se la datazione proposta da K. Moser (al quale era stata confermata dal parroco del luogo) č attendibile, »casita« di Bezovica esisteva giä intomo al 1400. Nel presente contributo 1’autore fa riferimento anche alla tradizione locale in merito al sito dell’antica Bezovica (8, 9), ed auspica un’indagine archeologica sui resti ancora esistenti. (Traduzione D. Milotti-Bertoni) ZAPISKI/MISCELLANEA Oto Luthar Biografija, nov metodološki princip? »Die geschichtliche Tatsache entsteht erst in dem Akt des Aufnehmens von Geschehnis zu Ereignis. Es gibt überhaupt keine geschictliche Wirklichkeit außerhalb ihres Erlebens«. Theodor Lessing, 1962 Ce zgodovinsko vedo razumemo kot izkustveno znanost, kot zgodovino, ki temelji na izkustvu njenih akterjev, potem njeni metodološki postopki niso vprašljivi! Pravzaprav skopa razlaga že tako skope trditve, da je tako pretekla kot sedanja družbena realnost produkt triadne interakcije človek-človek-okolje! Pa vendar se metodološko gledano v »novi« razpravi o proučevanju biografije kot vse pogostejšemu načinu proučevanja pretekle realnosti vse vrti okoli tega. . Točneje, okoli tega se »vrtijo« zahodnonemški sociologi — fenomenologi 80. let. In ne samo oni, vse pogosteje se jim v tej razpravi pridružujejo zgodovinarji, narodopisci, psihologi..., med katerimi pa je v zadnjem času vse več in več njihovih severnoameriških, avstrijskih, italijanskih . . . kolegov. Toda ali gre res za tako nove razprave oziroma teoretske povzetke, ki se v teh razpravah oblikujejo? Prav gotovo ne, saj v družboslovnih in humanističnih vedah težko govorimo o kakšnih prelomnih spoznavno-teoretskih »novostih«. Tematizacija struktur življenjske zgodbe in s tem tematizacija strukture družbenega sveta je v sociološki teoriji prisotna že lep čas. Pod vplivom A. Schütza in kasneje T. Luckmanna1 so predvsem predstavniki nemške fenomenološke šole (U. Oevermann, M. Kohli, W. Fischer, F. Schütze, .. .) samo povzeli delo svojih »učiteljev«, res pa je, da se je pravi plaz besedil z značilnimi naslovi2 sprožil šele v 80. letih. Prav tako se je šele pred časom začel krhati dolgo prisoten očitek, da gre v tem primeru za modna načela v metodologiji družboslovnih ved, za nek prehodni pojav pri vzpostavljanju socioloških teorij. Toda prej kot kvantiteta razprav je nasprotnemu zaključku botrovalo spoznanje, prvič, da se s pomočjo tematizacije »biografije« lahko lotimo osrednjih razsežnosti tako preteklega kot sedanjega družbenega življenja, in drugič, da tema sociološkega ali historičnega biografskega proučevanja ni posameznik temveč biografija kot družbeni konstrukt; torej nas mora biografija zanimati predvsem kot sestavni del družbenega sveta, kot orientacijski vzorec za spoznavanje širšega družbenega okolja. Zato — v primeru, da historične spremembe struktur dejansko opazujemo skozi »institucionalizacijo življenjske zgodbe« — lahko, podobno kot posamezni nemški avtorji3 pred nami, empirično utemeljimo vrsto posamičnih razvojnih stopenj (biografskega proučevanja) ter le-te nato med seboj povežemo. In sicer: a) Interes za časovno razmerje življenjske zgodbe, strukturirane kot socialne institucije, vedno bolj narašča, obenem pa postaja načelo razmejevanja življenjske zgodbe v posamezne faze vse pogostejše načelo socialnega razvrščanja. (Fischer in Kohli imenujeta to »časovno umeščanje«), b) Časovno umeščanje življenjske zgodbe poteka na podlagi kronološkega razvrščanja v starostne skupine; se pravi, da se vzpostavlja kronološko standardiziranje »normalnega« (običajnega — op. pisca) poteka življenjske zgodbe, (to imenujemo kronologizacija). c) Časovno umeščanje in kronologizacija sta del družbenega razvoja, ki posameznika »osvobaja socialnih spon« (npr. stanovsko ali lokalno usmerjenih formacij življenjskega sveta — »lebensweltlichen Formationen«); (torej gre za individualizacijo). č) Normalna življenjska zgodba je praviloma organizirana v skladu s fazami pridobitnega življenja — Erwerbsleben (v širšem smislu — op. pisca); otroštvo/mladost, »aktivno« življenje odraslih, starost, potemtakem zrcalijo pridobitveno usmerjeno delitev v pripravljalno, aktivno in mirujoče obdobje. d) na podlagi takšne delitve so pred heteronomno izdelano biografsko shemo postavljeni vnaprej določeni cilji, ki konstituirajo starosti zavezano strukturo horizonta ter biografsko perspektivnost.4 Toda na podlagi lociranja predstavljenih faz lahko podobno kot sociologi ugotovimo tudi, da konceptualizacija življenjske zgodbe v smislu kon-tingenčnosti življenjskih izkušenj ne zadošča. Potek življenja oz. življenjska zgodba je namreč socialna realnost posebne vrste. Sosledje stanj, dogodkov, 1 Glej tudi pri nas prevedeno knjigo, P. L. Berger, Th. Luckmann, Družbena konstrukcija realnosti, CZ, Ljubljana 1988. 2 »Zgodovina in življenjska zgodba«, »Biografija in zgodovinsko dogajanje«, »Življenjske zgodbe: vir zgodovinskega proučevanja«, »Proučevanje biografij«, »Struktura in funkcija življenjske zgodbe«, »Biografska metoda«, »Biografija in družbena realnost«, »Od konca individuuma do neskončnosti individualnega«. 3 Wolfgang Fischer, Martin Kohli, »Biographieforschung«, v Wolfgang Voges, Methoden der Biographie und Lebenslaufforschungs, Leske + Bud-rich, Opladen 1987. 4 Prav tam, str. 41. prelomov in prehodov, na podlagi katerih nastajajo kariere in življenjske zgodbe, so del družbenih objektivizacij, ki so se skozi zgodovino dodatno utrdili in kronologizirali; tak proces pa je nujno tudi korelat individualizacije. Vzpostavljena biografska obdobja — sekvence so bistveni del normalnega v življenju. Zato jih lahko analiziramo kot socialne strukture. Vsekakor pa življenjska zgodba ni določena samo z dolgoročno institucionali-zirajočimi programi temveč tudi s kratkoročnimi historičnimi spremembami, ki različnim generacijam določajo različne življenjske pogoje. Biografsko she-matiziranje normalnega postane zato v svoji realizaciji problematično, čeprav resda docela ne izgubi svoje orientacijske povezanosti. Zato je morda zanimivejše vprašanje, kako skušajo subjekti v vsakokratnih zgodovinskih pogojih uresničiti normalno biografijo oz. biografsko normalizacijo, se pravi, kako v specifičnem zaporedju posamičnih zgodovinskih situacij in v skladu z individualno-kontingentnimi izkušnjami ravnajo (opravijo) z dolgoročno veljavnim razvojnim vzorcem življenja. To je seveda samo ena plat problema, saj v procesih individualizacije »nastajajo« opcije — utemeljene na zavračanju socialnih institucij — ki jih prav tako lahko pojmujemo kot producente družbenega. Vanje spada nenazadnje tudi sama institucionalizacija življenjske zgodbe; slednja namreč ne vzpostavlja le objektiviranih programov poteka življenja, marveč tudi kulturno shemo razvoja, v kateri je želja ali celo zahteva po t. i. biografi-zaciji trdno zapisana. Stremljenje za konstruiranjem življenjske zgodbe postane tako eden osnovnih kodov za organizacijo izkušnje in delovanja. Kolikor sociologom — fenomenologom slednji kod služi predvsem kot ena izmed koordinat preučevanja socialnega delovanja subjektov sodobnosti (ob recepciji načinov delovanja v preteklosti), bi narodopisce in zgodovinarje moral zanimati predvsem proces nastajanja tega in podobnih »kodov«, in sicer skozi daljša zgodovinska obdobja. Pri tem se pred nas (zgodovinarje in narodopisce) postavi cela vrsta vprašanj, ki zadevajo razvoj človeške zavesti. In sicer kdaj, na kakšen način v kakšnih okoljih (po antiki) se v okviru evropske civilizacije znova pojavi potreba po t. i. primitivni biografizaciji lastnega bivanja (zunaj običajnih prikazov življenja svetnikov in vladarjev). Ali na ta opozarja že Ginzburgov Menochio5 s svojo predstavo o vesolju = siru, ki ga prebadajo angeli = črvi, ali šele blodne predstave našega Smolnikarja, ki je sebe prepoznal za trinajstega apostola, začetnika tisočletnega cesarstva miru na zemlji... In naprej; v kolikšni meri temeljijo biografizacijski vzgibi šele na t. i. civilizacijskih pridobitvah: obveznem šolstvu (pismenost), »množični« kulturi, nacionalni ter internacionalni ideji (kasneje »identiteti«) itd. Skratka, tako narodopisci kot zgodovinarji bi morali prej kot sociologi odgovoriti na vprašanje, kako skušajo posamezniki v različnih zgodovinskih obdobjih udejanjiti svojo biografijo, se pravi, da morajo najprej tematizirati tipične biografizacijske vzgibe ter jih nato časovno in prostorsko umestiti. Pri tem jim (nam) prav gotovo lahko največ pomaga refleksija na začetku skopo predstavljenih prizadevanj za t. i. »koncepcijo individualne družbenosti«, prizadevanj, ki so v zadnjih dveh desetletjih prisotna v vseh družboslovnih in humanističnih vedah, a so jih do sedaj, kot smo videli, najbolje artikulirali fenomenologi. S tematizacijo biografije kot sestavnega dela socialnega sveta so namreč dokazali, da »Biographieforschung« še zdaleč ni prehodni in modni pojav, temveč da konstituiranje t. i. biografske 5 Glej Carlo Ginzburg, Der Käse und die Würmer. Die Welt eines Müllers um 1600, Syndikat, Frankfurt a/M 1983. metode temelji na istem »antiobjektivističnem obratu«, ki je vzpodbudil tako prodor oralne zgodovine, omogočil različne nastavke proučevanja vsakdanjega življenja, kot tudi pogojil argumentacijo »kritične teorije subjekta«. Po njihovem mnenju (Lorenzer, Rossenmmayr, Kohli...) je tudi biografska metoda izraz odpora do »objektivistične enotnosti..., ki subjektiviteto do smrti objektivizira«.6 F. Kröll pa dodatno ugotavlja, da je tradicionalna dimenzija zanemarjanja subjektivitete še posebno poudarjena v marksistični koncepciji družboslovnih in humanističnih ved. Da je to res, vemo že iz reflektiranja polpreteklega političnega vsakdana pri nas. Ker pa pričujoči zapis ni analiza političnega, ostanimo tudi v zaključku pri biografiji, ter si oglejmo dve strokovni ediciji, katerih dela predstavljajo dve plati realizacije biografske metode, ediciji, ki sta med drugim tudi povod pričujočemu pisan. Prva nosi naslov »Damit es nicht verlorengeht«, urejuje pa jo Michael Mitterauer, sodelavec Inštituta za socialno in gospodarsko zgodovino pri Dunajski univerzi. Sam urednik nam že v prvem odstavku predgovora ene izmed knjig7 pojasni poglavitni namen zbirki, to je, skozi predstavitve posameznih življenjskih zgodb, omogočiti najširšemu krogu bralcev vpogled v vsakdanje življenje preteklih obdobij. Globlje poznavanje zgodovinskih sprememb, pravi Mitterauer, namreč ne omogoča le boljšega poznavanja drugega, temveč nam pomaga, da lažje razumemo spremembe v lastnem življenjskem okolju, seveda, če le-te pojmujemo kot del historičnega procesa. Zbirka »Damit es nicht verlorengeht« je potemtakem predvsem izraz teženj tistega dela avstrijskih zagovornikov proučevanja zgodovine vsakdanjega življenja, ki razširitev raziskovalnega področja v okviru svojih ved vidijo v t. i. biografsko strukturiranih »case studies«, a se ob tem pretirano ne ozirajo na zgornje teoretske razprave, temveč skušajo prej opravičiti nekakšno avtonomno metodologijo »Oral history«. Zaradi takšne »enostranosti« posamezne avtorje — kljub skrbnemu zbiranju in analizi virov — pogosto zanese v klasično pričevanje — pripovedovanje življenjskih zgodb, v katerem pa večkrat umanjka dedukcija v širši sintetični prikaz pretekle družbene realnosti, katere del je predstavljena biografija. Druga — (zahodno)nemška — zbirka Biographie & Gesellschaft, urednikov W. Fuchsa, M. Kohlija in F. Schützeja, se od omenjenih del avstrijskih avtorjev razlikuje prav v tej točki, se pravi v percepciji odnosa med teorijo in empirijo. Avtorji del te, sicer sociološko naravnane zbirke, so namreč prepričani, da je potrebno empirične podatke proučevanja pretekle realnosti reflektirati in razlagati s pomočjo teoretskih konceptov, saj je le na podlagi novih vprašanj, ki se zastavljajo skozi teoretsko refleksijo, mogoče analizirati empirično gradivo. Ob tem poudarjajo, da za razliko od običajne prakse proučevanja, teoretične in empirične analize ne pojmujejo kot ločenih stopenj, temveč se te v njihovem delu med seboj dopolnju-jejo.8 Proučevanje biografij in življenjskih zgodb jim zato, prej kot njihovim avstrijskim kolegom, pomeni predvsem možnost za ponovno zbliževanje neupravičeno ločenih makro in mikro »nastavkov« v proučevanju družboslovnih in humanističnih ved, pri čemer pa je potrebno vzeti v zakup tako makrosociološko načelo proučevanja življenjskih zgodb — vključno z re- * Friedhelm Kröll, »Biographie. Ein Sozioalforschungsweg?«, v Das Argument, XXIII/126, 1981, str. 181. 7 Barbara Wass, Mein Vater Holzknecht und Bergbauer, Böhlau Verlag, Wien — Köln 1989. 8 Gabriele Rosenthal, ...Wenn alles in Scherben fällt ...Von Leben und Sinnwelt der Kriegsgeneration, Leske + Budrich, Opladen 1987, str. 16. levantnimi sociološkimi vprašanji do širše družbene realnosti — kot tudi mikrosociološke »vprašalnice«, ki zadevajo razvoj identitete oz. njene deformacije (npr. v času nacizma). Pri tem se zavzemajo za interdisciplinarno sodelovanje vseh družbo-slovenih in humanističnih disciplin, zgodovine, etnologije, sociologije .. ., njihove predstavnike napeljujejo na nova metodološka razmišljanja ter — kar je najvažnejše — z vztrajnim ponavljanjem potrebe po dopolnjevanju em-pirije in teorije razgrajujejo njihovo samozavestno gotovost in stremljenje po avtonomnosti lastne vede. Hl . . KNJIŽNA POROČILA IN OCENE / DE NOVIS LIBRIS L’uomo e la vite — Človek in trta. Trieste — Trst, 1987. Publikacija z vsebino v slovenščini in italijanščini je izšla ob razstavi »Človek in trta«, ki so jo pripravili v muzeju v Repnu, odprta pa je bila od 16. 7. do 16. 10. 1987. Knjiga obsega 194 strani in ima veliko fotografij, skic, tabel in repro- dukcij ter ob koncu vsakega poglavja bolj ali manj obsežno bibliografijo. V kratkem prvem poglavju naniza avtor Samo Pahor pisne zgodovinske vire o vinogradništvu na Tržaškem (od Plinija Starejšega, mimo zgodnjega [Teo-dorik] — in poznega srednjega veka vse do začetka 18. st., ko postane Trst prosta luka). Ob koncu poglavja so opombe, kjer navaja avtor vse uporabljene doku- mente. Aleksej Kalc spregovori v drugem poglavju o vinogradništvu v Križu na podlagi nekaterih dokumentov, datiranih okrog leta 1780. V omenjenem času je bil Križ največja vas v tržaški občini, čigar kmetijsko gospodarstvo je slonelo predvsem na vinogradništvu. Bil je hkrati med najpomembnejšimi vinogradniškimi kraji tega območja, njegovi prebivalci pa so bili drugi največji proizvajalec vina v tržaški okolici. Iz omenjenih dokumentov dobimo tudi sliko o kakovosti in sortah vina, pri čemer so precejšnje razlike v posameznih letinah. Največ (do 90 %) so takrat proizvedli prošeka. Za kriške'kmete je bilo vino poglavitni in največkrat edini vir zaslužka — oddajali so ga gostilničarjem in trgovcem z vinom ali pa so ga prodajali tudi doma. Izvažali so ga celo na Dunaj in v Prago. Članku je priložen seznam lastnikov vinogradov v Križu (1. 1777), kar je hkrati tudi zanimiv pregled lastnih in ledinskih imen tega časa. Sledi poglavje s skupnim naslovom Etnološki pregled vinogradništva v Tržaški pokrajini, delo treh avtoric (M. Repinc, Z. Pahor, K. Kovačič). M. Repinc v kratkem uvodu opiše način dela etnologov in dialektologov na terenu. Poglavja z naslovi: Vinograd, Sajenje in razporeditev trte, Obdelovanje vinograda in paštnanje, Gnojenje, Okopavanje in pletev, Oskrbovanje trte, Obrezovanje, Postavljanje kolov, Vezanje ter Škropljenje in žveplanje je napisala 2iva Pahor. Ko prebiramo omenjene sestavke, vidimo, da je bilo v terensko delo vloženega veliko napora in časa (številni narečni izrazi iz različnih vasi s Tržaškega). Skoda pa je, da imajo le redki izrazi tudi razlago ali vsaj opis. Npr. pri pogl. Oskrbovanje trte, obrezovanje (str. 50): »Za rezanje so uporabljali FOUČ...« Tu bi bilo potrebno napisati, kakšne vrste nož je to (njegova fotografija je sicer na naslednji strani, vendar je pod njo samo napis, Mačkolje: vezanje, 1954. Iz te fotografije bi lahko povzeli, kako velik je ta nož, kako se ga drži... Skica »fouča« je objavljena na str. 53, vendar je brez potrebnih podatkov (velikost, material...), pa na hitro bi ga lahko zamenjali s srpom! Prav tako omenja Kristana Kovačič v članku Trganje in prenašanje grozdja na str. 55 »fouče« ali »kosirje«, a pri tem ne pove, ali sta to dva različna noža ali dve različni imeni (sinonima) za enako orodje. Zanimiva in bogata je bera imen za posode, v katerih so prenašali grozdje iz vinograda domov. Zal tudi ob nekaterih skicah teh posod niso navedli vsaj približnih mer in vrste lesa, iz katerega so bile narejene. Takšni podatki bi bili dobrodošli in potrebni! Razloženi bi morali biti tudi vsi narečni izrazi na podoben način, kot na str. 56: »...otroci so hodili »replat«, to je pobirat odpadle grozdne jagode ali ostanke grozdov.« Pri pisanju podobnih tekstov si moramo pač predstavljati, da jih bodo prebirali tudi ljudje, ki so jim takšne besede tuje. Zato ne vemo, kakšne oblike so (str. 58) NAFA, MUOSER, (ČEVARUC je skiciran), iz kakšnega lesa so te posode, koliko približno držijo, iz česa je narejena metlica, imenovanä SKARABUON, kaj je PLAVNIK (M. Repinc, Trgatev, str. (62), kakšne vrste jed so FANCLJI Z DUŠO, koliko je MUOSER vina (str. 64), kaj je HUDIČEVA KOZA (str. 65) in ali je »srajca na kvadratke« sešita (str. 65) iz karirastega blaga ali pa iz več kosov (= kvadratkov) blaga? O slovenskih dialektoloških značilnostih v tržaški pokrajini piše Lučka Abram. Razpredelnica narečnih izrazov je prav gotovo zelo zanimiva, ker je pregledna. Prav zato je lahko razumljiva tudi za laike na tem področju. Ce povzamem na kratko poglavja z etnološko vsebino; obširni zapisi, veliko narečnih izrazov — toda žal pomanjkljivo komentiranih. F. C u cehi in N. Pugliese sta avtorja članka Tržaški Kras: geologija in stratigrafija, v katerem opišeta nastanek in sestavo tal na posameznih t. i. formacijah — od najstarejše do najmlajše. O pedoloških značilnostih in prehrambenem stanju vinogradov na Tržaškem obsežno piše Vitjan Sancin. Omeni dva glavna tipa tal: terro rosso na apnenčasti in rjava tla na flišni podlagi. Po geomorfološki analizi loči pet tipov kraškega površja (bolj ali manj zakraselo ozemlje). Glede na to spregovori o splošnem gnojenju v vinogradih, o pomenu hranilnih elementov v prehrani vinske trte (te elemente tudi posamično obravnava) in o stanju prehranjenosti vinogradov v tržaški pokrajini. Willy M i k a c je avtor sestavka Klimatske zahteve vinske trte — opis in pregled klimatskih razmer v tržaški pokrajini. Prvi del je splošen: kakšno toploto, svetlobo, vlažnost in padavine potrebuje trta, drugi del članka pa obravnava pod enakimi naslovi konkretno tržaško pokrajino. V prispevku Zaščitni ukrepi in zdravstveno stanje vinske trte v tržaški pokrajini, predstavi Bruno M i 11 o zelo heterogena rastna okolja v trž. pokrajini (zaradi različne sestave tal, klimatskih razlik...); posledica tega pa so mnogotere specifične zaščite trte (tudi) zaradi škodljivcev in bolezni. Na kratko se dotakne še problema obnove izkrčenih vinogradov. Mario Gregorič v prispevku z naslovom Gospodarski vidik vinogradništva prikazuje statistične podatke o vinogradniških površinah po občinah in podatke o predelavi vina. Poudari, da gojijo trto v glavnem vzporedno z drugimi kulturami in hkrati z živinorejo. Spregovori o vinskih sortah in njihovi kakovosti, o tradicionalnih metodah pridobivanja skromnejših vrst vina, o donosnejših »novih« vinih, o možnostih, ki jih odpira priznanje oznake DOC za nekatera vina, o potrebi po ustanovitvi konzorcija za zaščito omenjene oznake in ne nazadnje o tem, da bi morali vsi spremeniti odnos do kmetijstva, ki nima ne pravega družbenega in ne gospodarskega pomena. Vendar pa ima vinogradništvo — tako meni na koncu — kljub velikim težavam dejanske možnosti za razvoj. Kratek članek Oda Kalana, Cesta terana — realnost ali iluzija, govori o načrtu ceste, ki bi s turističnega vidika povezovala vinorodne pokrajine Tržaškega. Uvedli in registrirali so tudi naziv »kraški teran« za vino z zaščitnim poreklom, gostinci so pripravljali vse potrebno za izpeljavo načrtov in odobrili so že potrebna finančna sredstva. Toda pojavile so se ovire. Nenadoma so že odobreni načrti postali neizvedljivi. Gostinci pa vseeno menijo, da mora cesta terana postati realnost. Zadnji prispevek v knjigi je Kontrolirano poreklo »Kras« (Carso), Raffaella Vitiella. Geografsko zajema tržaško pokrajino in goriški Kras ter predstavi posamezne vrste vin (Kraški teran, rdeče vino Kras, Malvazijo Kras) in različne druge, manj pomembne vinske sorte. Sinja Zemljič-Golob Igor Cvetko, Jest sem Vodovnik Juri. O Slovenskem, ljudskem pevcu 1791—1958, Ljubljana 1988, 329 str., slikovna in notna oprema. Knjigo je avtor Igor Cvetko v svoji spremni besedi ocenil kot delo o Juriju Vodovniku, ki »ni njegova biografija in ni pesmarica, ni prijazno branje niti znanstvena študija. Tudi obdelava gradiva, zbranega na terenu ni, čeprav vse to obenem malo tudi je« (str. 6). V predgovoru avtor navaja razloge, zaradi katerih se je odločil »obdelati« Vodovnika, nato pojasni svoje metode dela (terenske raziskave, raziskave arhiva) in težave, ki so se pojavljale ob veliki količini zbranega gradiva (razne priredbe in različice Vodovnikovih pesmi, ki bi bile primerne za primerjalni študij, a jih je bilo treba pri objavi te knjige izpustiti). Kot je to običajno pri etnomuzikoloških objavah strokovne vrste, nam Cvetko pojasni tudi načela, ki jih je upošteval pri objavi notnih primerov. Ob tem opozori na dejstvo, da so pesmi, ki so, kot se sam izrazi, v nekem času »zamrznjene« oz. »zacementirane« (na magnetofonskem traku npr. in pozneje zapisane z notno pisavo) »le prikaz, kako so ljudje neko pesem nekoč nekje zapeli.« (str. 12) Pri- meri v knjigi torej niso zakon in model. V naslednjem poglavju tekstologinja Marjetka Golež pojasni načela zapisovanja Vodovnikovih besedil in jezikovne značilnosti pesmi. Takoj na začetku nedvoumno zatrdi, da se Vodovnikova pesem poje in jo je zato treba obravnavati kot celoto melodije in besedila. Goleževa nato osvetli nekatere prijeme pri vrednotenju in vključevanju Vodovnikovih rokopisov (pisanih v bohoričici), iz katerih odseva njegov način zapisovanja pesmi, oblikovanja besede, gradnje pesmi, njegovo besedišče, ritem besedila, obravnava tudi katere vsebine ga zanimajo. Avtor skuša nato bralcu približati podobo Jurija Vodovnika kot ustvarjalca, potujočega pesnika in igrca, ki je bil s svojim humorjem in dobro voljo dobrodošel domala povsod po Pohorju. Cvetko vidi Vodovnika kot osebnost, ki je znala v svojih pesmih upodobiti pristnega pohorskega človeka tistega časa. V knjigo vključi Cvetko tudi krajše razglabljanje o razmerju med ljudsko in ponarodelo pesmijo, posebno pozornost pa posveti razmišljanju o razvoju in sedanjem stanju ljudske pesmi na Pohorju. Ugotavlja, da je neizprosen tehnološki napredek »poskrbel« za razpad tradicionalnega vaškega načina življenja in s tem posredno tudi za izginjanje ljudske pesmi, le ohcet je še »tako, po starem.« (str. 26) Avtor nato razloži etnomuzikološko razumevanje pojmov godec, igre in novi-čar ter skuša vse tri kategorije navezati na obravnavano področje in čas delovanja Jurija Vodovnika. Nekakšne vzporednice novičarjem (značilnosti slovenskega severa, kot zatrjuje avtor) so v širšem evropskem prostoru t. i. kramarski pevci. Cvetka zanima današnja podoba Vodovnikovega izročila na Pohorju. Ugotovi, da ljudje pesmi še vedno pojejo, vendar redkeje, pa tudi repertoar je občutno manjši. Pojejo jih ob najrazličnejših priložnostih, od družinskih praznovanj do javnih prireditev. Vodovnika postavi Cvetko ob bok tedanjim pesnikom-pevcem: Volkmerju, Drabosnjaku in Mihi Andreašu. Slednjega je Matija Ahacel uvrstil v svojo pesmarico (izšla 1833 — prva slovenska pesmarica z melodijami), ni pa vanjo vključil Vodovnika. Cvetko meni, da so se morda Ahaclu zdele Vodovnikove pesmi preveč neposredne, preproste in brez moraliziranja. Kljub temu je imel Vodovnik še v času svojega življenja kar nekaj posnemovalcev in nadaljevalcev (Cerenjak npr.) njegove koroško-pohorske tradicije. Zato je, kot ugotavlja Cvetko, določanje avtorstva posameznih ohranjenih pesmi izredno težavno. Čeprav je Jurij Vodovnik pohorski pesnik-pevec, je nekaj njegovih pesmi navzočih tudi drugod po Sloveniji. Pesmi z notnimi primeri so v knjigi razdeljene na več poglavij in sicer: pesmi o sebi -in svojem življenju, o ljudeh in dogodkih, o različnih farah, ljudeh v njih in dogodkih tam, o različnih krajih in dogodkih v njih, o različnih stanovih, poklicih in dogodkih, o kmečkem stanu, družbeno, socialno in moralno kritične, o nevsakdanjih dogodkih, o nesrečah na Pohorju, o pustu in pustnem času ter družinske in nagajive. Cvetko ugotavlja, da so šele različice pravo zrcalo življenja ljudske pesmi. Pri Vodovnikovih pesmih je nastanek največkrat določljiv, zaradi česar so primerne za tovrstne raziskave. Zadrži se tudi pri problematiki ritmično-metričnih in melodičnih značilnostih pesmi Jurija Vodovnika. V poglavju Po sledeh zapiskov (zgodovinskih in pisnih virov nam avtor predstavi kar največ možnega gradiva o obravnavanem pohorskem pesniku-pevcu. Vodovniku prisodi Cvetko širši, občečloveški obseg, čeprav se tematika njegovih pesmi povezuje z ozkimi okviri Pohorja. Primerja ga s holandskim slikarjem Pietrom Brueglom, ki je v svojih slikah rad realistično upodabljal pokrajino in preproste kmečke ljudi. Vodovnik se je, kot pravi Cvetko, »stopil« s svojimi ljudmi in prav tu je iskati vzroke za tako veliko število med njimi še »živih« pesmi in njih različic. Avtor sklene knjigo z ugotovitvijo, da ima naša etnomuzikologija na tem področju še veliko težkega dela. Prav na Vodovnikovem primeru namreč kaže preveriti in razvijati nekatere teoretično-metodološke elemente etno-muzikološke znanosti pri nas. Knjiga je opremljena z izredno kakovostnimi fotografijami Edvarda Gregoriča, ki nam še dodatno približajo pohorskega človeka in njegovo okolje. To izjemno delo dopolnjujeta še kronika pomembnejših dogodkov na Slovenskem v času Vodovnikovega življenja (1791—1858) in slovarček manj znanih besed iz Vodovnikovega besednjaka. Vsekakor je treba pohvaliti skrbno melodično in tekstovno obdelavo gradiva. Posebnost so v tekstu označene težke dobe napeva, kar dodatno prispeva k boljši celostni predstavitvi Vodovnikovih pesmi. Kljub temu, da se glede strokovnega poimenovanja, s katerim običajno novo nastalo delo nekam uvrstimo, avtor sam ni mogel odločiti, bi jaz označil knjigo kot »zgodbo« o Juriju Vodovniku in njegovih pesmih. Zgodbo seveda v smislu avtorjevega namena, da bi karseda poljudno pisal sicer strogo strokovno delo. Cvetko se z veliko mero poguma zagnanosti in seveda tudi poznavanja poda na razgret asfalt večne dileme med umetno in ljudsko ustvarjalnostjo. Kot sam prizna, je vprašanj okrog Vodovnikovih pesmi še precej. Ravno zato bi bilo patrebno knjigi posvetiti še več pozornosti, kot je je bila deležna do sedaj. Robert Vrčon Angelos Baš, Opisi oblačilnega videza na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989. (Gradivo za narodopisje Slovencev — Materialia ad ethnographiam Slovenorum spec-tantia; 4) YU ISBN 86-7131-027-2 0007562752, 107 str. teksta. Pred nama je opet jedan od vrlo korisnih radova s područja kulture odije-vanja poznatog autora, etnologa A. Baša, koji se več godinama intenzivno posvečuje obradi te teme na području Slovenije. Ovom knjigom Baš paralelno prati ostvari-vanje svog zamašnog plana, tj. da tu temu svestrano osvijetli i znanstveno obradi za razdoblje od kraja srednjega vijeka do naših dana. Do sada su mu več objavljene dvije knjige: »Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. st.« (1970) i »Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času« (1987). U njima je na osnovu arhivske, tiskane i obilne slikovne grade sistematski sredio i istak-nuo značajke odijevanja tih dvaju razdoblja. Znajuči, da je grada osnova za svako daljnje studijsko proučavanje, Baš je s mnogo truda prikupio gotovo sve od onoga što se o odijevanju navodi u raznovrsnim izvorima, po brojnim raspršenim putopisima, opisima slovenskih krajeva i ljudi i njihovih običaja. Za neka razdoblja pribavio je i arhivske podatke, koji su doduše, obzirom na odijevanje, obično veoma škrti. (Prva knjiga čiste grade: »Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja«, objavljena je 1984. u istom nizu pod br. 2.) dima i putnim zabilieškarm putopisaca, koje su katkad samo usputne, dok po-nekad pružaju i vrijedna zapažanja pa i usporedbe sa srodnim pojavama izvan neposredno promatranog područja. No najznačajniji udio u gradu o načinu odi-Autor je za knjigu koja je pred nama gradu crpio po rječnicima, propovje-jevanja na tlu Slovenije 17. i 18. st. dala su dva znamenita opisivača slovenske zemlje tog razdoblja. To je za drugu pol. 17. st. J. W. Valvasor svojim enciklope-dijskim djelom »Die Ehre Dess Hortzogthums Crain« (slovenski izbor M. Rupel, Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951) i puno stoljeee kasnije B. Hacquet sa svoja tri djela posvečena tom području. Oboje njih, prikazujuči prirodne, povijesne i kulturne značajke nekih dijelova Slovenije, dotiču se i načina odijevanja njihovih Stanovnika. Od grade, koju Baš u knjiži iznosi u 149 jedinica, njih 60 potječe iz Valvasora, a 25 je Hacquetovih. Večim brojem jedinica uz njih može stati jedino B. F. Hermann iz čijeg je putopisa po nekim zemljama Austrije i Europe (1780) izdvojeno 13 jedinica. Preostalih 19 autora raznih zapisa zastupljeno je s po 1—4 jedinica teksta (ukupno 51 jedinica). Raspored knjige teče po Bašovom ranije utvrdenom metodološkom postupku. U I se dijelu donose opisi seljačkog načina odijevanja kronološkim redom prema pokrajinama: Slovenska Štajerska (7 jedinica); Kranjska s podregijama Gorenj-skom, Dolenjskom, Notranjskom i Istrom (54 jedinica); Goriška (2 jedinice); okolica Trsta (3 jedinice). Več iz omjera grade očito je, koliko su Valvasorovo djelo o Kranjskoj i Hacquetovi opisi obogatili naše znanje i o toj temi u prošlosti. II dio prikazuje pojedine sastavne dijelove seljačkog odijevanja, koji dolaze do izražaja u posebnim prilikama. Tako doznajemo kako se kretalo po snijegu i po vodi, o načinu izrade odjevnih materijala i nekih dijelova odječe, o ulozi nekih predmeta u običajima rodenja, odnosno u svadbenim običajima (drago-cjeni podaci o svadbenim vjencima i kiticama), o predmetima ko j prate ples (sablja), o navici pušenja i njušenja duhana. U poglavlju »Varia« govori se o opremanju prilikom odredenih svečanosti, o ophodenju seljaka u susretu s gospodom, o organiziranom pranju rublja ljubljanskih gradana na selu, o opremi hodočasnika, o potpunoj golotinji oba spola prilikom ribolova. U poglavlju o na-zivlju iscrpno su navedeni odjevni termini iz onodobnih rječnika i to s početka 17. st. (2), iz prve pol. 18. st. (2) i iz druge pol. 18. st. (4). U zasebno poglavlje uvršteni su podaci o fizičkim osobinama slovenskog puka. U III i IV dijelu knjige izdvojeni su podaci koji govore o plemičkom i gradanskom načinu odijevanja u Ljubljani kao i o proizvodnji materijala i di-jelova odječe tog odjevnog inventara. Ti su podaci svojim opsegom, u usporedbi s prvim dijelovima knjige, samo skromni dodatak. Konačno, to je razumljivo, jer je način odijevanja širokih slojeva naroda, zbog svojih posebnosti i regionalnih značajki privlačio pažnju pisaca, dok su plemički i gradanski društveni sloj slovenskih krajeva pratili srednjoevropsku kulturu odijevanja, bez nekih značajnih izdvajanja iz tog kruga. U Sloveniji u to vrijeme specifično ruho još opčenito značajno za sav se-ljački svijet, a ta če se slika tek u 19. st. postepeno, ali i konačno izgubiti pa je zato grada prikazanog razdoblja dragocjena za utvrdivanje opče slike i regionalnih posebnosti u odijevanju slovenskog puka. Na osnovi te grade može se pratiti oblikovanje ruha i u krajevima koji graniče sa slovenskim područjem, kao npr. u Hrvatskom Zagorju i u Istri. Osim toga mogu se uočiti neke pojave u domeni odijevanja, kao npr. alpski utjecaji (sivo sukno sa crvenim porubima i crveni prsluk u muškoj te odječa od mezlana u ženskoj nošnji), dok su još uvijek pri-sutne neke opčeslavenske značajke odijevanja (bijelo platno, platnene široke hlače u muškom ruhu ili platnena plahta za zagrtanje u žena). Knjiga s gradom o kulturi odijevanja na tlu Slovenije 17. i 18. st. postaje nezaobilazni priručnik svakome, ko pristupa proučavanju odjevne problematike ne samo u okvirima slovenskog područja, nego i susjednih krajeva. Jelka Radauš-Ribarič Janez Bogataj, Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana 1989, 245 str., (ang. in nem. povzetek). Med etnološkimi publikacijami, ki so v zadnjem času prišle na slovenski knjižni trg, je zbudila precejšnjo medijsko pozornost knjiga Janeza Bogataja Domače obrti na Slovenskem. Splošen in jasen knjižni naslov, na izvirno oblikovanem ovitku, ki z lipovimi listi in podobo (risbo) kozolca toplarja metaforizira bogastvo slovenske etnološke dediščine, obeta bralcu tudi zanimivo vsebino. Knjigo, ki bi jo lahko v nekem smislu poimenovali tudi priročnik ali leksikon o obrteh na Slovenskem, lahko razdelimo na tri glavne sklope. V prvem sklopu (poglavji Domača obrt in Razvoj domače obrti na Slovenskem) predstavi avtor različne vidike pojmovanja obrtnih dejavnosti v preteklosti. Za današnje pojmovanje domače obrti se mu zdijo opredelitve, ki bi temeljile na stanovskih in krajevnih omejitvah ter na ročnih tehnikah izdelovanja, nesprejemljive. Danes predstavlja domača obrt »celo vrsto delovnih opravil in izdelkov, ki jih ljudje izdelujejo na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.« Avtor nato govori o razvoju domače obrti na Slovenskem v posameznih obdobjih. Ugotavlja, da so bile že v prazgodovini dane osnove za razvoj posameznih obrtnih dejavnosti v srednjem veku, kar naj bi bilo povezano tudi z razvojem trgov in mest. V njih so nastajala obrtna združenja ali cehi, ki so imeli predvsem nalogo zaščititi obrtnike pred konkurenco. Vzporedno so se na podeželju v okviru domačije oziroma družinske skupnosti uveljavljale domače obrti, ki so v prvi vrsti služile potrebam kmečkega prebivalstva. Z drobljenjem posesti in razslojevanjem prebivalstva pa se je domača obrt samo še bolj krepila, saj je predstavljala osnovo za preživljanje predvsem revnejšim prebivalcem. Avtor nato omenja tudi tako imenovane uvedene obrti, ki so se od druge pol. 18. stoletja naprej uveljavljale s priseljevanjem tuje delovne sile (čipkarstvo in slamnikarstvo). Upravno pojmovanje domače obrti se je skozi čas močno spreminjalo. Velik pomen za njen razvoj pa je imelo izobraževanje, bodisi preko časopisja, raznih brošur, strokovnih tečajev ali rednega šolstva. Drugi sklop, ki predstavlja tudi osrednji in najobsežnejši del knjige, bi lahko imenovali pregled posameznih tradicionalnih domačih obrtnih dejavnosti. V njem nam avtor predstavi najbolj razširjene in značilne predstavnike posameznih obrti; lončarje, suhorobarje, pletarje, tkalce, suknarje, sitarje, mlinarje, oljarje, medi- čarje in svečarje, usnjarje, sedlarje in jermenarje, čevljarje, coldarje, oglarje, kovače, žagarje, tesarje, mizarje, sodarje, kolarje, čipkarice, piparje in slamnikarje. Vzorec, po katerem predstavi vsako od navedenih skupin, je bolj ali manj enak, odvisen tudi od gradiva, ki mu je bilo na voljo. Poleg svojih terenskih ugotovitev se je avtor pri pisanju v veliki meri opiral na izsledke, ki jih je objavil v začetku stoletja Janko Jovan v Domu in svetu, pa tudi na Ložarjev članek o obrti v Zgodovinskem zborniku (1959) ter še na nekatere druge vire, ki jih med drugim navaja tudi v seznamu literature. Ker pa je bilo pojmovanje domače obrti v času nastanka obeh virov drugačno, je izbor obrti in interpretacija v skladu s takratnimi pojmovanji. Tako gre v izboru obrtnih dejavnosti predvsem za tiste obrti, ki bi jih označili kot tradicionalne in krajevno oziroma regionalno opredeljene. Skratka tiste, ki so bile v nekem kraju in času dovolj razvite in močne, da so mu dajale svoj pečat. Historično gledano so se nekatere teh obrti tudi spreminjale, usihale ali preraščale v industrijske obrate. V zvezi z današnjim pojmovanjem domačih obrti, ki je podano v uvodnem poglavju, pa bralec pogreša omembe novejših, v današnjem času in za današnje potrebe nastalih obrti, ki pa z uvedbo sodobnih strojev in s tem povezanih tehnologij nimajo s tradicijo nobenih posebnih zvez. Te obrti ravno tako nastajajo ne le v mestih, ampak tudi na podeželju na domovih ali v obrtnih delavnicah. Pregledu posameznih obrtnih dejavnosti dodaja avtor poglavje o drugih domačih obrteh in opravilih, ki zaradi specifičnosti (krajevne omejenosti, pojavne enkratnosti, sezonskosti ipd.) niso bile uvrščene med prej omenjene obrti. Tudi tukaj prepleta zgodovinska dejstva v razvoju posamezne dejavnosti s podatki o razširjenosti le-te, trgovini, stanovski določenosti ter delovnih postopkih in načinih. Ustavimo se še pri fotografijah in ilustracijah, ki besedilo smiselno dopolnjujejo in ga tudi natančneje pojasnjujejo. Slikovni material knjige je izbran z občutkom za nazornost in povednost. Ta prihaja do izraza tako pri prikazovanju tipologije posameznih predmetov ali predmetnih skupin, njihovih sestavnih delov, poimenovanju, funkciji, kot pri ponazarjanju delovnih postopkov. Razen tega je avtor z dobrim poznavanjem terena in risarskimi spretnostmi v bralcu razrešil marsikatero dilemo. V tretji, zaključni sklop knjige je avtor uvrstil razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti domačih obrti na Slovenskem. To je teoretično-programsko poglavje, ki temelji na dolgoletnih avtorjevih izkušnjah pri raziskovanju obrti in ob delu v turizmu. Bralca sili k razmišljanju o usodi naše kulturne dediščine. Ponujena je vrsta predlogov, bolje rečeno načinov, kako ohraniti pri življenju nekatere že umirajoče domače obrtne dejavnosti in kako njihove izdelke plasirati na trg, da bomo z njimi lahko sooblikovali »podobo planetarnega sveta«. Namenjeno je predvsem sedanji generaciji, od katere je odvisno preživetje ali propad obrtne dediščine, kajti zdaj žive poslednji nosilci znanj najrazličnejših panog domače obrti, ki še lahko prenesejo svoje znanje prihodnjim rodovom. Ko primerjamo Bogatajevo knjigo z drugimi, sicer krajšimi pregledi o obrtnih dejavnostih na Slovenskem, moramo reči, da je le-ta v mnogočem presegla okvire klasičnega etnološkega pojmovanja obravnave obrti. Pisana je za širok krog bralcev, zato nima eksaktnega znanstvenega aparata, kar je s strokovnega vidika škoda. Včasih tudi premalo argumentira sodbe o estetskih vrednotah posameznih obrtnih izdelkov, ki jih najdemo po naših vrtovih in stanovanjih. Avtor si ni zastavljal omejitev v opredeljevanju predmeta. V obravnavo je pritegnil tudi take dejavnosti, ki na prvi pogled ne bi sodile v obrt. To pa bralca lahko hitro zmede: kaj torej je domača obrt in kje so njene meje? Zaradi širitve predmeta raziskave pa se krči obravnava vprašanj, ki jih avtor sicer ponekod v tekst zavestno vpleta, in ki dajejo delu poseben etnološki čar. To so vprašanja odnosov med obrtniki, odnosov v skupnosti, razmerja med delavci v obrti itn. Seveda pa so to vprašanja, ki večinoma presegajo namen tako zasnovanega dela. Knjiga dovolj poudarja povezovanje obrti in trgovine, toda posebno poglavje o pregledu sejmov v Sloveniji je dodatek, ki organsko ni povezan z besedili o obrteh, čeprav ima izrazito informativni značaj, namenjen turistom (in obrtnikom), ki bi želeli obiskovati sejemske prireditve. Tudi poglavje o ljudski pesmi, ki obravnava obrti, ne najde prave in prepotrebne povezave z ostalo vsebino. Vendarle je Bogatajevo delo Domače obrti na Slovenskem knjiga, ki jo bomo radi vzeli v roke. Tudi takrat, ko bomo želeli pokazati tujcu tisto, česar nimamo več, pa je nekdaj tako izrazito zaznamovalo slovenski prostor. Andrej Dular Porabska pesmarica, uredila Marko Terseglav in Julijan S t a j n a r , Publikacija Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem, Biblioteka Donava, Tankönyvkiadö, Budimpešta 1989, 123 str. Glasbeno narodopisno gradivo, ki so ga v letih 1970 do 1972 po Porabju zbirali sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, se sedaj v knjižni obliki vrača nazaj med porabske pevce. A ne samo to, Porabska pesmarica vstopa v slovenski kulturni prostor in prinaša delček bogatega glasbenega in pesemskega ustvarjanja Slovencev na Madžarskem. Pesmarica ni zasnovana niti znanstveno niti strokovno temveč poljudno, saj pravi eden od avtorjev, Marko Terseglav: »[...] s poljudno pesmarico hočemo vstopiti v vsako porabsko hišo, predvsem pa želimo pomagati pri prizadevanjih, da se porabsko ljudsko petje nadaljuje v mlajših generacijah.« V predgovoru k pesemskemu delu pesmarice še pojasni osnovna načela zapisovanja besedil. Poudari, da popolni narečni zapis ni mogoč, zato je zaradi poljudnosti zbirke poenostavil pisavo, in jo »pri pisanju določenih glasov večkrat ,slovenil1 ter jo vsaj nekoliko približal pravopisni normi.« Drugi urednik te zbirke, Julijan Strajnar, pojasni svoj način ureditve in zapisovanja napevov, ki so urejeni tako, kot je za strokovne objave melodij v navadi. Oba avtorja pa poudarjata, da ti zapisi niso zakonik, po katerem bi pevci morali peti, temveč le kažipot za novo ustvarjalnost in poustvarjalnost. Izbrane pesmi predstavljajo značilno podobo Porabja. Tako so v izboru tiste pesmi, ki se v Porabju tekstovno ali melodično razlikujejo od pesmi drugih pokrajin ali pa jih te sploh ne poznajo. Upoštevane pa so tudi tiste pesmi, ki se pojejo tudi drugod po Sloveniji. Po Terseglavovih besedah »pesmarica kaže nekatere porabske značilnosti, ki so se v stoletjih oblikovale ob stičišču raznorodnih kultur ali pa so plod samosvoje ustvarjalnosti. Zbirka je torej pokrajinska, hkrati pa tudi vseslovenska.« V zbirki so pesmi, ki so danes v Porabju že redkost, pa tudi tiste, ki so še izredno žive, in to skoraj iz vseh porabskih vasi; največ jih je iz Gornjega Senika, kjer je bilo posnetega največ gradiva. Pesmi so urejene po vsebinskih sklopih, začenši s pripovednimi pesmimi (balade in romance), kjer prevladujejo pesmi z ljubezensko in družinsko tematiko. Prva, Jaz bom edne citre kiipo, je posebnost, saj spada v sklop variant t. i. Orfejevega motiva ali Godca pred peklom. Nato sledijo obredne pesmi (svatovske, kolednice), npr. Ženil se bom, Hod’ Marija, z meno, ki jih je malo in se počasi izgubljajo. Sledijo še šaljive, pivske, poskočnice in izštevalnice: Buja se je ženila, Okol Miire sem hodil. Najmočnejši razdelek te zbirke so ljubezenske pesmi z večno, vedno »moderno« temo: Gnes je edna Hišna noč, Ograček mam zagrajeni ... Zbirko končujejo še vojaške pesmi (Kelko fantov nam odide), »razne« in obsmrtnice (Sestro pokopljejo). Vojaške pesmi pa niso posebno junaške, temveč so le lirična razmišljanja o nesmiselnosti vojskovanja, o slovesu od dragih itd. Porabska pesmarica je pomemben prispevek k ohranjanju slovenske kulturne, jezikovne in narodne samobitnosti, saj je pesem kot ohranjevalka slovenskega jezika izjemno pomembna prav na jezikovno mešanem ozemlju, kjer se sporazumevanje v materinem jeziku omejuje na ozek družinski krog in to zgolj v narečju. Zbirka opozarja na bogato glasbeno in pesemsko ustvarjalnost, ki živi in naj bi tudi prek te pesmarice živela in se razraščala. Izbor pesmi je dovolj zanimiv in pester, melodični del nazoren in jasen, žal pa likovna oprema ni toliko privlačna. Zato svetujemo, naj bi v bodoče tudi poljudne zbirke opremljali lepše in bolj izvirno. Porabska pesemska ustvarjalnost se torej v tej zbirki kaže kot živa dejavnost, ki pa naj bi se prav s pomočjo te zbirke še nadaljevala in vsemu slovenskemu prostoru predstavila svojo bogato ljudsko ustvarjalnost. V Porabcih ter v vseh nas naj bi okrepila zavest o vrednosti našega ljudskega izročila. Marjetka Golež U kralja od Norina. Priče, pjesme, zagonetke i poslovice s Neretve. Priredila Maja Boškovič-Stulli uz suradnju Zorice Rajkovič. Metkovič — Opuzen 1987, 190 str. Kot nam pove že podnaslov, so v knjigi zbrane ljudske pravljice, povedke, pesmi ter pregovori in uganke iz pokrajine ob spodnjem toku Neretve. Domala vsi teksti so izbrani iz gradiva, ki so ga nabrali sodelavci zagrebškega Zavoda za istraživanje folklora v dveh terenskih raziskavah na tem področju. Prvič je leta 1956 tukaj raziskovala in zbirala Maja Boškovič-Stulli sama; drugič pa je bilo leta 1964 organizirano folkloristično raziskovalno delo, pri katerem je poleg nje sodelovalo še šest raziskovalcev. V besedila nas uvede Maja Boškovič-Stulli s pojasnili o vsebini in načinu predstavitve gradiva. Poleg tega nam v uvodu živo naslika nekdanji skrivnostni čar te, pred izsušitvijo močvirja tako nenavadne pokrajine, ki je s svojo preteklostjo, z ostanki davne rimske Narone in z ruševinami iz poznejših obdobij prispevala k svojskosti tamkajšnjega ljudskega pripovedništva. Po zaslugi Maje Boškovič-Stulli in njenih sodelavcev se je v veliki meri rešila dragocena dediščina iz krajev, kjer zdaj nagli tok časa s spremembami, ki jih prinaša v okolje in življenje, vse bolj briše spomin na stara izročila. Besedila so razdeljena v tri dele, od katerih sta prva dva — prozno gradivo in pesmi — po obsegu seveda daleč večja od zadnjega dela, v katerem so na 12 straneh predstavljene uganke in pregovori. Prvič je objavljena velika večina besedil. To velja še zlasti za povedke in pravljice (od 81 tekstov je bilo prej objavljenih le 6), ki jih je prav vse posnela oz. zapisala Stullijeva. Njen delež je opazen tudi pri pesmih. Nekaj zapisov sta v tem delu prispevala še Stjepan Stepanov in N. Bonifačič Rožin, največ pesmi je zapisal O. Delorko. Ta je že leta 1969 iz svojih zapisov objavil zbirko z naslovom Ljuba Ivanova, Hrvatske starinske narodne pjesme sakupljene u naše dane po Dalmaciji. Iz te zbirke je 8 primerov. Le nekaj je pesmi, ki so bile zapisane že v 19. stoletju in so ohranjene v rokopisih Odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu, in takih, ki so bile že objavljene v drugih zbirkah ljudskih pesmi (predvsem v zbirki Hrvatske narodne pjesme, Zagreb 1896—1942). Uganke so iz zapisov Ivana Ivančana — le nekaj (10) jih je zapisala Maja Boškovič-Stulli — in prav tako iz Ivančanovih zapisov je skoraj polovica pregovorov. Besedila so zapisana, kot so jih zbiralci slišali iz ust pripovedovalcev; z vsemi nedoslednostmi, v narečju ali v jeziku, kjer se prepleta dialekt s književnim besediščem in oblikami, vendar brez — v tem primeru nepotrebnih — dialektoloških natančnosti. Stullijeva je popravila le tiste napake, pri katerih je bilo očitno, da gre za lapsus, nastal pri podajanju. Razpon izbranega ljudskega pripovednega gradiva je zelo velik — sega od čistih pravljic, preko novelističnih povedk do raznih šaljivih zgodbic. Predstavljenih je 31 pravljic, za katere ugotavlja Stullijeva, da posegajo v repertoar splošno znanih mednarodnih motivov, medtem ko so povedke (v knjigi je 50 primerov) bolj lokalne narave in pogosto skrivajo pod domišljijsko lupino zgodovinsko zrno. Ponekod je Stullijeva v izbor vključila tudi variante, da bi se pokazalo, kot sama pravi, kako se nek žanr lahko različno preoblikuje, pa vendarle ostane v osnovi enak. Pesmi, ki so razdeljene na epske (18 primerov), lirske (41) in dvostihe (33), ki jih domačini, kakor je slišal Delorko v Produ, imenujejo »brojkalice«, so urejene v vsebinsko ali oblikovno sorodnem zaporedju. Dvostihi so podobno kot uganke (48) in pregovori (39) razdeljeni v tematske sklope. Uganke, včasih prave »miniaturne pesniške stvaritve«, in pregovori, ki so bodisi didaktične bodisi etične, razigrane ali celo sarkastične narave, so v marsičem sorodni drugim na hrvaškem ozemlju. Znanstveni aparat zbirke najdemo na koncu knjige v opombah k besedilom. V ta — za strokovnjaka zelo važen — del knjige nas uvede seznam kratic za relevantne publikacije in rokopisne zbirke. Sledijo izčrpni podatki za vsako posamezno ljudsko pripovedno enoto. Pri vsaki številki je naveden izvor teksta, podatki o zapisovalcu in pripovedovalcu. Pri povedkah in pesmih so zabeležene tudi variante v drugih zbirkah. Pravljice so klasificirane. Na koncu je dodan slovarček manj znanih narečnih izrazov. Zbirka je torej skrbno in pretehtano pripravljena. Bogat izbor zlasti pravljic in povedk bo nedvomno privlačil širši krog bralcev. Posebno dobrodošla bo knjiga strokovnjaku zaradi številnih tukaj prvič objavljenih tekstov in zaradi vzorno sestavljenih opomb, ki mu posredujejo vse za znanstveno delo potrebne podatke. Pokrajina ob Neretvi — z njenimi prebivalci vred — ni več takšna, kot je bila zlasti ob prvem zapisovanju Maje Boškovič-Stulli leta 1956. Tedaj so tukaj še živahno krožile povedke o stari ilirsko-rimski Naroni, potopljeni v močvirje. Mnogi ljudje so še znali pokazati, kje so kamniti ostanki mesta Narone, O tem so še s pravljičnim čarom govorila imena nekaterih krajev (Krvavec, Opuzen, Komin...) vzdolž rečice Norin in Neretve, mimo katerih je po pripovedovanju neslo mrtvo truplo nesrečnega kralja Norina. Zato je knjiga, ki jo nam in zanamcem poklanja Maja Boškovič-Stulli z Zorico Rajkovič in vsemi, ki so k njenemu izidu pripomogli, še dragocenejša. Monika Kropej Folklor u Vojvodini, sveska 1. Glavni i odgovorni urednik Magdalena Veselinovič-Šulc. Novi Sad 1987, 95. str. — sveska 2, Novi Sad 1988, 142 str. — sveska 3, Novi Sad 1989, 118 str. Vsaj od leta 1984, ko je novoustanovljeno Društvo folklorista Vojvodine organiziralo kongres ZDFJ v Somboru, je čutiti živahno društveno dejavnost, predvsem pa željo po večji strokovni povezanosti razpršenih vojvodinskih folkloristov. Ti na vsakem koraku potrjujejo svojo znanstveno zavzetost. Iz ljubiteljske skupnosti je društvo prerastlo v resno strokovno organizacijo. Zavzetost med drugim odseva tudi v znanstvenih srečanjih, ki so se na pobudo Magdalene Veselinovič začela leta 1987 v Vršcu. Rezultati teh posvetovanj so objavljeni v pričujočih zvezkih. Magdalena Veselinovič-Šulc, ki je do upokojitve delovala na filozofski fakulteti v Novem Sadu, je v uvodu k prvemu zvezku utemeljila potrebo po rednih znanstvenih srečanjih vojvodinskih folkloristov. Utemeljuje jo z dejstvom, da je Vojvodina stičišče mnogih narodov in etničnih skupin z bogato kulturo, ki se med seboj tudi prepleta. V Vojvodini pa še danes ni posebne strokovne inštitucije, ki bi se ukvarjala izključno s preučevanjem kulturnih pojavov oz. z ljudsko ustvarjalnostjo narodov in narodnosti. Dvestoletnica rojstva Vuka S. Karadžiča leta 1986 je bila priložnost, ki je v Vršcu zbrala raziskovalce vojvodinske folklore. Odločili so se, da svoje referate tudi objavijo, a takrat Vojvodina ni imela svojega folklorističnega oz. etnološkega časopisa. Čeprav je bila objava povezana z velikimi finančnimi težavami, so se vseeno odločili za posebno publikacijo, ki je hote ali nehote postala glasilo vojvodinskih folkloristov. Prvi zvezek: Uvodnik mu je napisala Magdalena Veselinovič-Sulc (Ob prvem znanstvenem srečanju o vojvodinski folklori), v katerem utemeljuje smiselnost takih srečanj, hkrati pa še na kratko spregovori o srbskohrvaških ljudskih pesmih v Vojvodini oz. o njihovem zbiranju in vrednotenju. Drugi prispevek (Zbirke ljudskih pesmi iz Vojvodine objavljene v Vukovem času) je delo znanega preučevalca ljudskega slovstva dr. Miodraga Matickega, domačina iz Vršca, ki že dolga leta živi in dela v Beogradu. Dr. Zoja Karanovič predstavlja odlomek iz večjega projekta o srbski meščanski poeziji. Piše namreč o pesmarici Abrama Miletiča in o zastopanosti ljudskega pesništva v njej. Sledi članek Jovana Mihajloviča (Vojvodina v Vukovem slovarju iz leta 1818), v katerem avtor niza jezikovne, folklorne in človeške značilnosti vojvodinskih Srbov v preteklem stoletju. Vojvodinski Romun dr. Radu Flora predstavi v članku o zbiranju ljudske poezije v romunskem jeziku v Banatu bogato romunsko ljudsko pesništvo, za katero po avtorjevem mnenju do leta 1970 skoraj nihče ni verjel, da še obstaja v tako velikem številu. Njegov prispevek je zanimiv opis srečevanja K romunsko ljudsko poezijo v Jugoslaviji, hkrati pa predstavlja članek pregleden historiat povojnega zbiranja te poezije. Vojvodinske Slovake v zborniku zastopa mag. Martin Krneč s prispevkom Etnološko-folklorni prikaz razvoja Slovakov v Vojvodini. Sledi mu primerjalna študija mlajšega vojvodinskega Romuna dr. Nice Fracila, ki piše o tradicionalnih elementih in spremembah pri običajih Romunov in Srbov v Vojvodini. Avtor je etnomuzikolog, zato poudarja predvsem spremembe v vokalni in instrumentalni glasbi, ki spremljata svatbo. Zbornik zaključujeta še dva etnomuzikološka prispevka. Gordana Damjanovič predstavlja ljudsko glasbeno tradicijo kolonistov iz Korduna, ki so po drugi vojni prišli v Vojvodino. Gre predvsem za srbsko prebivalstvo. Aleksandar Miljuš pa analizira glasbene prvine hrvatske svatbe v Sremu, v kraju Kukujevci. Vsi etnomuzikološki prispevki so opremljeni še z izborom notnih primerov. Drugi posvet vojvodinskih fokloristov je bil zastavljen bolj ambiciozno, saj je želel pritegniti več sodelavcev iz sorodnih strok, kar pa jim še ni uspelo. Drugi zvezek Folklora v Vojvodini se pričenja z delom Rusinistika — desetletje dosežkov in načrt za bodočnost, ki ga je napisal Paul Robert Mogači iz Toronta, kjer je direktor inštituta za preučevanje ukrajinske kulture. Avtor je danes eden največjih svetovnih strokovnjakov za rusinistiko. Z rusinsko problematiko se ukvarja še drugi referat — Kontakti rusinske in srbske kulture v 18. in 19. stoletju, ki predvsem poudarja likovna in književna prepletanja. Avtor je Ljubomir Medžeši. O Srbsko-rusinskih prepletanjih piše še Miljana Radovanovič, ki se že več let ukvarja z rusinsko ljudsko ustvarjalnostjo. V članku Vuk Karadžič in Vladimir Hnatjuk piše o Vukovem vplivu na Hnatjukovo zbiralsko delo med Rusini v Bački. Sledi sklop štirih prispevkov, ki obravnavajo ljudsko pesništvo. Ljiljana Pešikan-Ljuštanovič natančno analizira Vukovi dunajski izdaji dodatnih bačkih pesmi, za katere avtorica ugotavlja, da so po stilu, jeziku in poetiki tako dru- gačne od drugih pesmi v Vukovi zbirki, da jih je zato Vuk sam izločil in jih objavil v dodatku kot posebne-sodobne pesmi, ki razbijajo klasično obliko starejših srbskih ljudskih pesmi. Jovan Mihajlovič piše o današnji vojvodinski ljudski književnosti, etnologinja Danka Ivic pa iz svojih terenskih zapiskov predstavlja pet starinskih pesmi, ki jih je pela stara Andželija Carevič iz Novega Sada. Magdalena Veselinovič-Sulc pa osvetljuje odnos Jožefa Sekača do srbskohrvatskih ljudskih pesmi, J. Sekač (1809—1876), rojen v Orošhaziju na Madžarskem, je leta 1825 prišel za vzgojitelja k ugledni srbski družini Nikolič v Sremske Karlovce. Tu se je spoznal s srbsko kulturo in jo posredoval Madžarom. Po zaslugi Sekača so Madžari spoznali bogato srbsko ljudsko književnost. O šegah in noši v Vojvodini govorita dva prispevka: Mila Bosič piše o libaciji vode pri pogrebnem ritualu v kultu mrtvih pri Srbih, Ljubica Prčič pa govori in predstavi staro bunjevsko nošo. Zbornik dopolnjuje in zaključuje blok etnomuzikoloških prispevkov: Martin Kmeč piše o specifičnosti vojvodinskega etnomuzikološkega gradiva v funkciji izražanja narodnostne enakopravnosti. Anika Bodor razmišlja o stanju registrirane madžarske glasbene folklore v Vojvodini, Hranislav Durič predstavlja zdravnika, pianista, skladatelja in pedagoga dr. Jovana Pača in njegov odnos do srbskih ljudskih in ponarodelih pesmi. Srbske pesmi je namreč dr. Paču razdelil na štiri skupine: plebejske, ljudske, splošne in splošno-ljubezenske. Etnomuziko-loške prispevke zaključuje Aleksandar Miljuš, ki se že vrsto let posveča pomenu glasbe v ljudskih šegah. Takrat je pisal o posebnih detajlih v svetbenih šegah sremske vasi Maroviča. Analiziral je tudi pesmi, ki se tu pojejo na svatbah. Tretji zvezek prinaša referate s tretjega — novosadskega srečanja vojvodinskih folkloristov. Neumorna članica društva, Magdalena Veselinovič-Sulc, je prispevala izčrpno in informativno razpravo o začetkih in razvoju folkloristike v Vojvodini. Ker avtorica pojmuje folkloro in folkloristiko zelo široko, bo članek gotovo zanimiv tudi za vse tiste etnologe, ki bi se radi seznanili s prvimi koraki te stroke v Vojvodini. Z ustnim slovstvom se ukvarjajo štirje prispevki. Radu Flora piše o pripovedovalcih in pevcih romunskih ljudskih pesmi, Miodrag Matički pa predstavlja mitične sloje v pesmih o Kraljeviču Marku. Andraš David odpira nova vprašanja v zvezi z madžarsko balado Ižak Kerekeš, ki je pomembna zaradi preučevanj srbsko-madžarskih kulturnih prepletanj. Slovstveni blok zaključuje Marija Kleut s prispevkom o zbirki pravljic Milice Stojadinovič-Srpkinje, Vukove sodobnice in prijateljice. Zanimiv prispevek predstavlja razmišljanje Ljubomirja Medžešija o simboliki števil oz. o svetu v aritmetičnem sistemu. Kot zapoznel odmev na Vukovo obletnico je članek Stevana Vasiljeviča o ekshumaciji Karadžičevih posmrtnih ostankov. Gordana Vukovič posega v jezikoslovje, saj njeno delo razkriva vojvodinske leksikalne drobtinice, opozarja na nekatere značilnosti vojvodinskih dialektov in opozarja na možnost in nujnost skupnega dela jezikoslovcev in etnologov pri raziskavah duhovne in tudi materialne kulture. Trije prispevki se ukvarjajo s šegami, konkretno s svatbo: Mila Bosič piše o tradicionalnih prvinah v srbskih svatbenih šegah v zahodnem Sremu, Ljiljana Pešikan se loteva sprememb v svatbenih običajih Črnogorcev — kolonistov v vojvodinskem Lovčencu, Ljubica Prčič pa iz bunjevskih ljudskih pesmi rekonstruira bunjevske svatbene šege. Etnomuzikologija je tokrat zastopana le z dvema prispevkoma: Martin Kmeč predstavlja (tudi z notnim gradivom) slovaške ljudske pesmi iz Stare Pazove, Ernö Kiräly pa ljudske pesmi vojvodinskih Romov. Iz programa zasedanja, objavljenega na začetku zbornika, je videti, da je na posvetovanju sodelovalo nekoliko več ljudi, kot pa jih objavlja v zborniku. Zal nimam priložnosti prebrati gotovo zanimivih prispevkov Zoje Karanovič (»Danica« in ljudska književnost), Bele Bartoka mlajšega (Pogovor o življenju in delu Bele Bartoka in njegov možni vpliv na nekatere vojvodinske skladatelje) in Milice Grkič (Praznoverje in osebno ime). S temi tremi zvezki je Društvo folkloristov Vojvodine afirmativno vstopilo v jugoslovansko strokovno dogajanje. Samostojno vojvodinsko društvo obstaja namreč šele od leta 1983. Upamo samo, da bo nadaljevalo z istim poletom, ki ga je vojvodinski folkloristiki dolga leta dajala profesorica in raziskovalka dr. Magdalena Veselinovič-Sulc. Marko Terseglav Mikola Mušinka, Folklor Rusnacoh Vojvodini. Perša čase: narodni obrjadi i špivanki. Ruske Slovo, Novi Sad 1988, 240 str, (Folklor Rusinov Vojvodini, prevod Mikola Skuban). Vojvodinski etnolog Ljubomir Medžeši je knjigo predstavil na kongresu jugoslovanskih folkloristov v Sokobanji leta 1989. Po njegovih besedah gre za prvo celovito delo o folklori jugoslovanskih Rusinov, ki je v celoti napisano v rusinščini. Ukrajinski avtor Mikola Mušinka je gradivo za svojo knjigo vzel iz vseh do sedaj znanih rusinskih folklornih publikacij, iz različnih zbornikov, ki so prinašali rusinsko gradivo. Rusinsko folkloro so v preteklosti največ zbirali in zapisovali M. Vrabl, V. Gnatjuk, D. Bindas in O. Kostelnik, V. Žganec, O. Timko. Toda s temi, čeprav številnimi in natančnimi izpisi iz zbornikov, avtor ne bi mogel podati celovite slike rusinske folklore v Jugoslaviji, zato je močno upošteval še terenske raziskave. Ker sam ni imel možnosti, da bi dalj časa živel v Jugoslaviji in raziskoval teren, si je pomagal z vprašalnikom, ki mu ga je izdala Komisija za znanstvene raziskave pri založbi Ruske slovo v Novem Sadu. Pri zbiranju gradiva z vprašalnikom so sodelovali vojvodinski Rusini Mikola Ka-menicki, Jakim Olejar, Marija in Ljubomir Madžeši. Zbrali so na stotine pesmi oz. del različnih zvrsti. Organizator zbiranja v Vojvodini je bil Ljubomir Medžeši. Avtor je v knjigo vključil folklorno ustvarjalnost vseh jugoslovanskih Rusinov, ne samo prvotnih naseljencev v Bački. Upošteval je še ljudsko kulturo poznejših rusinskih preseljencev v Sremu in Slavoniji. Knjiga predstavlja poglobljeno razpravo o rusinskem obrednem pesništvu, ki temelji na primerjalni metodi, ali kakor pravi sam avtor v uvodni besedi, da zgodovinsko-komparativna metoda omogoča globljo osvetlitev geneze razvoja in migracij posameznih pesmi in šeg. Avtor gradivo jugoslovanskih Rusinov primerja z gradivom iz Zakarpatja in Ukrajine, kakor tudi pri drugih narodih. Nabrane pesmi zato le kot primere sproti vključuje v svojo študijo. Pri analizah neobrednih pesmi se je omejil na idejno-tematski princip, saj po njegovem mnenju sodobna folkloristika ne omogoča več produktivne uporabe zgodovinsko-primerjalne metode pri vseh ljudskoslovstvenih žanrih. Deskriptivno, a zelo povedno je prvo poglavje. Prinaša historiat zbiranja in preučevanja folklornega gradiva pri vojvodinskih Rusinih. Med drugim zvemo, da je bil prvi zapisovalec rusinskega gradiva Mihajlo Vrabel, učitelj iz Ruskega krstura. Ta je leta 1891 v madžarskem časopisu Ethnographia objavil kratek članek o Rusinih v Bački. Pred tem pa je že izdal zbornik rusinskih ljudskih pesmi (Russij solovej) takratne Ogrske. Zbornik, ki je izšel 1890 leta v Užgorodu, je bila prva takšna antologija zakrpatskega ozemlja. Nato sledi sedem večjih poglavij: Koledarsko-obredno pesništvo, obredno pesništvo in pesmi o družinskem življenju, nato balade, zgodovinske pesmi, lirske, pesmi-kronike in ponarodele pesmi. Najprej so obdelane pomladne in velikonočne pesmi, rusalije, svetniške pesmi, šege in pesmi v zvezi z domačimi in poljskimi deli pa žetvene pesmi itd. Ljudsko pesništvo, ki govori o družinskem življenju in družinskih šegah, in predstavljeno v podpoglavjih: npr. teme oz. pesmi o nerojenih otrocih, o ogledih, snubljenju, zaroki, o svatbi in svatbenih šegah. Večji sklop je namenjen svatbi sami, od organizacije svatovske povorke, preko blagoslova in vpeljavanja novoporočencev, do poroke v cerkvi in do prihoda mladega para na dom. Potem je govor o darovih, darovanju nevesti, o zaključku svatbe in o šegah ter o pesmih po svatbi. Do tu se je avtor ukvarjal s pesništvom, ki je povezano s šegami, nato pa prehaja in predstavi rusinske fantastične, družinske in socialne balade. Tem sledijo zgodovinske pesmi o Karlu Robertu pa o turških in francoskih vojnah, nato pesmi o Lajošu Košotu, vse do pesmi, ki se dotikajo že prve svetovne vojne. Sledi obširno poglavje o rusinski ljudski liriki, kjer so predstavljene pesmi iz družinskega življenja, pesmi o življenju in delu mladih, ljubezenske, dekliške, rekrutske, vojaške in še pesmi o družabnem življenju, sezonskih delavcih in domoljubne ter socialne pesmi (o odnosih med bogatimi in revnimi). Knjigo zaključujeta poglavji o pesmih-kronikah in o ponarodelih pesmih. Pesmi-kronike so sorazmerno novejše lirsko-epske pesmi o regionalnih in lokalnih dogodkih. V ponarodelih pesmih bačkih Rusinov (Petra Kuzmjaka, Gavrila Kostelnika, Janka Fejsa, Mihala Kovača idr.) avtor odkriva stilno-poetske prvine s poudarjeno osebnostno noto, ki se ji poznajo različni vplivi (šola, umetno pesništvo itd.). Čeprav ne sodi neposredno v ta zapis, pa naj vendar omenim še kaseto rusinskih ljudskih pesmi. Gre za glasbene priredbe najbolj priljubljenih ljudskih pesmi vojvodinskih Rusinov (Ej, mlinaru, Žinko moja, Čeče voda, Cervena ku-ročka, Marusja itd.) v izvedbi vokalno-instrumentalne skupine Rosa. Kaseto sta izdala in založila založba Ruske slovo in Vojvodina koncert. Marko Terseglav Munib Maglajlič, Vsmeno pjesništvo od stvaralaca do sakupljača. Univerzal Tuzla 1989, 187 str. Tretja knjiga sarajevskega folklorista Muniba Maglajliča prinaša sedemnajst krajših in daljših člankov, ki so bili v preteklem desetletju objavljeni po različnih časopisih in zbornikih ali pa gre za spremne študije k antologijam ljudskega slovstva. Tak je že prvi prispevek — Šalih Mešič in njegova zbirka pesmi. Leta 1976 je namreč Maglajlič skupaj s S. Terzičem izdal antologijo pesmi iz zbirke Saliha Mešiča. Naslednji pisec in zbiralec ustnega slovstva, ki je obravnavan v tej knjigi, je Slavonec Nikola Tordinac iz Dakova. Za Turdinčevo zbirateljsko delo so bili ključni njegovi obiski v Zepčah (Bosna). Tam je zapisal 37 lirskih in pripovednih ljudskih pesmi, ki nam jih predstavi Maglajlič, poleg tega pa je še ocenil Tordinčevo zbirateljsko delo. Maglajlič v svojem raziskovalnem delu posveča največjo pozornost muslimanskim ljudskim pesmim, o katerih je v preteklosti tudi največ pisal, zato je del teh razmišljanj objavljen še v najnovejši knjigi. Karadžič, ki je veliko zapisoval po Bosni, je vse te pesmi štel k srbohrvatskim, Maglajlič pa v članku Muslimanske pesmi v Vukovih zbirkah točno precizira, katere pesmi so muslimanske ali pa vsaj pripadajo temu okolju. Podoben problem prinaša tudi razprava Ljudska romanca v Bosni in Hercegovini po Erlangenskem rokopisu in po Vukovih zbirkah. Muslimansko ljudsko pesništvo obravnava Maglajlič še v naslednjih prispevkih: Muslimanska zgodovinska balada, Vzhodnjaško-islamski vplivi na muslimansko balado, Muslimanske balade v rokopisni zbirki Vinka Vice Palunka, Odmevi meščanskega zgodovinopisja v pristopih k muslimanski epiki in še Mujo Hrnjica in kulturna dediščina. Mimogrede naj omenim, da je Maglajlič pred leti doktoriral prav iz problematike muslimanskih balad. Še dva krajša članka v knjigi se ukvarjata z muslimansko ljudsko poezijo: prvi obravnava ljudskega pevca in igralca na saz Selima Selihoviča, ob katerem avtor osvetli še vprašanje individualnega in kolektivnega v poetiki tega pevca. Ta je predstavljen še kot avtohton poustvarjalec in ohranjevalec muslimanskega ljudskega pesništva. Drugi članek predstavlja ljubitelja, pevca in poustvarjalca bosanskih sevdalink Hamza Humo. Ta je leta 1927 napravil izbor sevdalink, ki jim je napisal tudi predgovor. Po Maglajliču je to prvi poskus predstavitve sevdalink. Uvod k tej antologiji vsebuje veliko jedrnatih in zanimivih spoznanj, zato Maglajlič ta Humov uvod natančno predstavi, analizira in komentira. Tretji sklop Maglajličevih razmišljanj se posveča eni najbolj odmevnih tem današnje jugoslovanske folkloristike — tčmi o knjižnih ustvarjalcih in folklori. S tega vidika avtor analizira književno in publicistično delo Mchmed-bega Kape-tanoviča. Folkloristom so zanimivi predvsem tisti pisci, ki so se vsebinsko ali jezikovno oplajali ob ljudskem slovstvu. V tem kontekstu se Maglajliču zdi zanimiv ustvarjalec Luka Botič, ki v članku doživi vsebinsko-stilno analizo folklornih elementov. Obširneje pa se je avtor ustavil ob ljudski liriki, ki je močno vplivala na izraz in vsebino pesmi Safvet-bega Bašagiča in Muse Čazima Catiča. Gre za dva popolnoma različna pesnika. Prvi se vrača v preteklost in k ljudski dediščini, drugi (Catič) pa se odpira sodobni pesniški govorici. Oba druži ljubezen do domačega ljudskega pesništva, ki jima je postalo izhodišče individualnega pesniškega ustvarjanja, ali kakor pravi maksima pesnika Arif-bega Rizvanbcgoviča Stočeviča: »Moje ljudstvo je največji pesnik.« Nasrudin je tisti tip zvitega ljudskega junaka in šaljivca, o katerem v južnoslovanskem ljudskem izročilu kroži največ zgodbic. Jasno je, da je bil zato deležen precejšnje pozornosti folkloristov. Ni ga obšel niti raziskovalec pesništva Maglajlič, ki mu je posvetil članek Nasrudin-hodža v Bosni. Gre za natančno delo, kjer se avtor ni zadovoljil le s posplošenim naštevanjem anekdot in variant o tem ljudskem zvitežu, ampak ga je umestil v čas in prostor, analiziral njegov lik v literarnem kontekstu, obenem pa se podrobneje ustavil še ob tiskanih zbirkah zgodbic o Nasrudinu-hodži. Avtor še omenja in dopolnjuje pisce razprav o Nasrudinu. Na koncu je treba reči, da sem članke naštel po vsebinskih sklopih in ne po vrstnem redu, kot ga prinaša kazalo. Knjigo je opremil akad. slikar Nezir Corbič, izdala pa jo je založba IGTRO Univerzal iz Tuzle v nakladi tisoč izvodov. Knjiga je bila kot lanskoletna novost predstavljena na kongresu jugoslovanskih folkloristov v Sokobanji. Ze nekaj let namreč velja pravilo, da en večer na folklorističnih kongresih posvetijo izključno predstavitvam novih strokovnih del. Marko Terseglav Aleksandra Muraj, Živim znači stanujem. Etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama. Zagreb 1989. 214 str., ilustr. Summary, Zusammenfassung. Knjiga je razdeljena na poglavja o pojmu stanovanjska kultura, o pristopu k raziskovanju in o stanovanjski kulturi v Sošicah. Spoznanja so strnjena v poglavju o malih Sošicah in širnem svetu. Dodani so literatura, viri, terenska vpra-šalnica, fotografije, seznam informatorjev in slovar krajevnih izrazov. Avtorica pojmuje stanovanjsko kulturo izrazito široko. Ne zanimajo je samo stanovanjski prostor kot odziv na človeške primarne potrebe, stanovanjske navade in izbor uporabnih in okrasnih predmetov, ampak tudi predstave ljudi o lastnem okolju, norme in vrednote. Ne gre za novo področje raziskovanja, ampak za nov, širši vidik. Različni pojavi so povezani v kompleks, v njegovi osi pa je človek v konkretnem času in prostoru, s svojimi snovnimi, biološkimi in duhovnimi potrebami. Avtorica se najprej ozira v preteklost, da bi ugotovila, koliko in kako so to področje raziskovali starejši avtorji v hrvaški etnologiji. Številne pisce v 17., 18. in 19. stoletju je omenila samo mimogrede, posvetila pa se je Antunu Radiču in Milovanu Gavazziju, ki sta najodločilneje vplivala na razvoj. Metodologijo in teoretični koncept Antuna Radiča je preverila na devetih monografijah, ki so bile izdelane po Radičevi Osnovi za sabiranje i proučavanje grade o narodnom životu in objavljene v Zborniku za narodni život i običaje južnih Slavena med leti 1897 in 1919. Ugotovila je, da je bila ta vprašalnica dober pripomoček in da obsežno gradivo, zbrano po njej, lahko uporabljajo še današnji raziskovalci ne glede na teoretično usmeritev. Milovan Gavazzi je za razliko od Radiča tudi sam terenski raziskovalec in je vedno vešče uporabljal tudi razpoložljiva tehnična sredstva. Poleg zapisovanja in opazovanja na terenu, kar je priporočal že Radič, je fotografiral in filmal. Kulturno-prostorsko je razdelil Hrvaško v jadranski, dinarski in panonski etnografski areal. Medtem ko je nekatere kulturne pojave (nošo, jarem) lahko klasificiral v skladu s to delitvijo, pa za stanovanjsko kulturo v celoti to ni bilo mogoče. Šlo je samo z nekaterimi njenimi sestavinami. S kul-turno-genetskega vidika pa je v hrvaški kulturi ugotavljal starobalkansko, staro-mediteransko in rimsko kulturno plast, iz katere izvirajo tudi posamezne sestavine stanovanjske kulture. Isto je ugotovil tudi o kasnejših, turško-vzhodnjaških, italskih in panonskih vplivih. Avtorica vidi prispevek Milovana Gavazzija predvsem v klasifikaciji gradiva v oblike in tipe, njegovi sistematizaciji v prostorske areale in časovne plasti in v njegovi genetični interpretaciji. Vendar pa ugotavlja pomanjkljivost kulturno-zgodovinske usmeritve v premajhnem upoštevanju kulturne celote in odnosa med posameznikom in kulturo. Pogled v preteklost avtorica zaključi s kritičnim pregledom delovanja etnologov v zavodih za spomeniško varstvo in prispevka arhitektov, ki raziskujejo vaško stavbarstvo. Avtorica raziskuje s pomočjo pripravljene vprašalnice in z opazovanjem. Gradivo zapisuje, zvočno snema in fotografira. Svoje delo predstavlja zelo stvarno. V skladu z zahtevnostjo koncepta in pristopa je razumljivo, da je, kot sama pravi, pogrešala interdisciplinarnost, predvsem pa sodelovanje z arhitektom. Pri načrtovanju raziskave je izhajala iz prepričanja, da ruralno naselje ni samo prostorska enota, ampak tudi družbena skupnost s posebnim načinom življenja. Ruralno naselje se od urbanega še vedno loči po tem, da je mestno stanovanje kot prostor zadovoljevanja bioloških in družbenih potreb in kraj preživljanja prostega časa povsem ločeno od delovnega mesta, medtem ko se na vasi v celoto združuje domačija s hišo in gospodarskimi poslopji. Sošice ležijo v gospodarsko manj razvitem območju Hrvaške. Zumberak je do 12. stoletja pripadal Hrvaški, prebivalstvo rimskokatoliške vere je bilo pod jurisdikcijo zagrebške škofije. Kasneje so si fevdalne posesti lastili nemški grofi in knezi ter kranjski in hrvaški plemiči. Od srede 15. stoletja so v te kraje vpadali Turki, nato pa se je oblikovala Vojna krajina. V izpraznjene obmejne kraje so se naselili priseljenci iz Bosne, Srbije in Raše, ki so jih imenovali s skupnim nazivom »Vlasi«. Od tega časa sta v teh krajih živeli dve skupini prebivalstva, ki sta ustvarili pisano podobo kulture tako glede verske in etnične pripadnosti, dialekta, kulturnega izročila, gospodarskih načinov itd. Tudi glede točnega izvora priseljenega prebivalstva čakajo znanost in tudi etnologijo še odprta vprašanja, saj mnoga dejstva govorijo v prid tezi, da so priseljenci prišli iz južnejših krajev, verjetno iz Hercegovine in Črne gore. Kraji v Dalmaciji, Liki in zahodni Bosni, od koder so prišli v Vojno krajino, so bili samo etapa na njihovi selitvi. V prvi polovici 17. stoletja so se priselile še družine senjskih uskokov. S temi naselitvami se je izoblikoval tudi značilen naselbinski tip. Posamezne družinske zadruge so se naselile na medsebojno oddaljena zemljišča, tako da so ustvarile številne manjše zaselke s patronimičnimi imeni. Družinska zadruga se je v teh krajih ohranila do prve polovice 19. stoletja. Sošice so bile do najnovejšega časa eno od največjih, vendar naj izrazitejše žumberško središče. Imajo najplodnejšo zemljo, tekočo vodo, ki ne presahne, obkrožajo jih pašniki, so prometno križišče. Najpomembnejšo gospodarsko in družbeno vlogo pa so jim dajali redni živinski sejmi, kamor so prihajali ljudje iz bližnje in daljne okolice. V Sošicah so imeli takrat gostilne in prenočišča, šolo in razvito družabno življenje. V povojnem času so Sošice po petinsedemdesetih letih prenehale biti sedež občine. Zgubile so središčno vlogo, asfaltne ceste so jih obšle, ukinjeni so bili živinski sejmi, ljudje so se pričeli odseljevati v bližnja zaposlitvena središča in v ZR Nemčijo. Med leti 1971 in 1981 se je prebivalstvo zmanjšalo za 31 V». Avtorica je preučila strukturo naselja, oblike stavb, zadovoljevanje osnovnih potreb, hišne dejavnosti in domačo obrt, družinsko in socialno življenje, stavbno estetiko, predstave in vrednotenje stavb, naselja in okolja. Posebej jo je zanimalo, kako vse to dojemajo otroci. Ugotovila je štiri razvojne stopnje v odnosu med stavbnimi oblikami in načini bivanja. V obdobju ob prelomu stoletja so Sošičani stanovali v hišah z dvema prostoroma. V zakajeni in mračni veži so kuhali za živino in za ljudi, v »kuči« pa so jedli, spali, praznovali, rojevali, umirali, obhajali svatbe, ličkali koruzo, čistili perje, predli volno. Med vojnama se je stanovanjski del razširil. Namesto ognjišča so postavili v kuhinjo zidan štedilnik. Kuhinja je postala dnevni prostor, kjer so jedli, se umivali, sprejemali obiske. Soba je bila za spanje in praznovanje — pridobila je reprezentativno funkcijo. Obnova požganih domov po zadnji vojni ni bistveno spremenila dotedanjega modela, le modernizirala ga je in prilagodila standardu, značilnemu za čas med leti 1950 in 1970. Največkrat so hiše nadzidali. Gospodarske dejavnosti so se odvijale v pritličju, stanovanje pa je bilo v nadstropju, kjer sta se znašla še kopalnica in stranišče. V kuhinji se je pojavil kovinski štedilnik na drva ali električni oz. plinski štedilnik, v sobo se je naselila zakonska spalnica. Kuhinja je obdržala več namenov. Tu pripravljajo hrano, jedo, to je dnevni prostor, tu se sprejemajo' vsakdanji obiski, otroci pišejo naloge, poslušajo radio, od tod gledajo TV program skozi odprta vrata sobe, kjer stoji TV sprejemnik. V zadnjem stoletju pa se z novimi gradnjami dogajajo spremembe, ki prekinjajo zvezo s stavbnim izročilom. Na značaj in uporabo stavb ne vplivajo toliko stavbni dejavniki kot družbeni in gospodarski. Avtorica na koncu primerja Sošice z naseljem Jalševec v bližini Zagreba, kjer je raziskovala v sedemdesetih letih, in nato poišče še analogije po Jugoslaviji. Tako da raziskavi širši pomen in najde svojim spoznanjem mesto v splošnem etnološkem znanju o procesih v stanovanjski kulturi v jugoslovanskem prostoru. »Veliki« svet odseva v malih Sošicah. Knjiga Aleksandre Muraj je zelo zanimiva. Lotila se je obsežnega kompleksa, saj po njenem zajema stanovanjska kultura pravzaprav vse človekovo življenje, vezano na dom. Razumljivo je, da prav vseh vprašanj ni mogla enako natančno obdelati. A tudi odprta vprašanja so veliko vredna. Nov je ekološki vidik, ki v življenjskem okolju Sošic odkriva dobrine življenja. Poglobljeno razpravo bi zaslužila avtoričina spoznanja o pomanjkanju lastne ustvarjalnosti v opremi doma in o odsotnosti samostojnega okusa pri ljudeh, ki so po drugi strani tesno povezani z okoljem in naravo. Izredno zanimiv je tudi detajl iz primerjave risb mestnih in vaških otrok; mestni otroci, ki živijo v blokih, upodabljajo okna, medtem ko se okna sploh niso pojavila na risbah malih vaščanov, ki živijo v naravi. Pomembne se mi zdijo tudi avtoričine izkušnje s terena. O tem govori zelo stvarno. Čeprav je sprva nameravala vprašalnico enako temeljito izpolniti pri vseh demografskih plasteh prebivalstva, ji to ni uspelo. Med njenimi informatorji prevladujejo ljudje, stari nad šestdeset let in otroci. Prepričana sem, da bi mnogi etnologi, ko bi o tem sploh govorili ali bi sploh bili pozorni na to, povedali podobno. V metodičnem smislu se mi zdi zanimivo, da hrani posnete pogovore kot avtentično gradivo. V knjigi avtorica često navaja izjave informatorjev, ki pa so vse opremljene z oznako mesta v dokumentaciji njene ustanove. Mojca Ravnik Kulturanthropologie und. Europäische Ethnologie in Frankfurt. Eine Zwischenbilanz forschenden Lernens nach 10 Jahren. Notizen, zv. 20, Frankfurt am Main 1984, 260 Str., il. Po mnenju predstojnice Inštituta za kulturno antropologijo in evropsko etnologijo v Frankfurtu na Maini Ine-Marie Greverus je namen serije poročati o lastnih delih, v katerih se najbolje pokaže izpolnitev učnega cilja, »raziskujoče učenje« (Notizen 10, 1980, str. 5). Hkrati pa je v njem šlo za iskanje in nakazovanje posebne, drugačne etnologije, retrospektivne in perspektivne v Frankfurtu. Dvajseti zvezek pomeni rekapitulacijo dela v štirih letih od izdaje desetega zvezka serije z naslovom Forschendes Lernen und der Studentenberg, Aus dem Alltag eines Uni-Instituts, ki je izšel leta 1980. Z njim nadaljujejo in poglabljajo problematiko vsakdanjika na inštitutu. Ali gre tu za Volkskunde? Na to provokativno vprašanje je ena od sodelavk inštituta odgovorila: »Ne, pač pa za kulturno antropologijo.« A tudi namen tega poročila ni, da bi se spraševali o etno-loškosti teh prizadevanj, ampak o njihovih intencijah in ciljih, ki povratno tudi določajo svoj referenčni okvir in obliko, svojo etnološkost. Na nekatere probleme orientirani raziskovalni projekti so ena od osnov za »raziskujoče učenje«. V obeh zbornikih je obravnavan položaj študentov in pedagogov na inštitutu, objavljena pa so tudi poročila o tekočih projektih in kongresih ter seznami predavanj, bibliografije objav, disertacij idr. V poročilu se omejujem le na nekatere prispevke. Za nemško etnologijo (Volkskunde) je nasploh značilno skokovito naraščanje števila študentov (podrobneje o tem gl. Informationen zum Studium der Volkskunde / Europäischen Ethnologie / Empirischen Kulturwissenschaft an deutschsprachigen Universitäten, Regensburg 1987; Berufsleitfaden. Tübingen 1984). V Frankfurtu je bilo to naraščanje med letoma 1974 in 1984 kar 600 ®/o (gl. prispevek Heinza Schillinga v zborniku, od strani 39 do 48). Kakor dokazujejo tudi naši avtorji (npr. S. Kremenšek), je eno najpotrebnejših opravil definiranje razmerij med vedami: V prispevku Soziologie, Ethnologie, Kulturanthropologie — Zur Bestimmung wissenschaftlicher Horizonte je Christian Giordano, katerega doživetje tujega (Fremdheitserlebnis) sloni na dejstvu, da je sociolog in »gastarbajter«, upoštevaje nemške, francoske, italijanske, angleške, tudi poljske razmere, skušal nakazati horizont, znotraj katerega določena veda odpira probleme. Horizont nemške sociologije je po njegovem mnenju industrijsko-urban, tako da spada agrarna sociologija v okvir agrarne ekonomije (česar ni na Poljskem). Modernizacija tega modela je v privzemanju teorij amerikanskega izvora, predmet obravnave so tudi kmečke in rodovne skupnosti. Vendar se nemška sociologija nima za primerjalno znanost. Za etnologijo na Nemškem je predvsem značilen dualistični koncept, ločitev na evropsko »Volkskunde« in neevropsko »Völkerkunde«. Primerjalno-nomotetični horizont kulturne antropologije je po Giordanu možnost, pri kateri je zanemarjena le tista zgodovinska perspektiva, ki upošteva enkratnost dogodkov, ob strani pa pušča perspektivo dolgih časovnih valov (po Braudelu). Na drugi strani pa je v tem horizontu nevarnost, da bi se ognili socialni dinamiki. Problem menjav miselnih in ravnanj-skih vzorcev je prav tako relevanten kot iskanje ponavljajočih se vedenjskih oblik. F. J. S t u m a n n v prispevku Distanziert oder engagiert — Probleme der kulturanthropologischen Praxis razglablja o dilemi, ki je stalno navzoča v družboslovnih znanostih. Navaja Erica Wolfa, ki opisuje tri strategije, s katerimi raziskovalec sprejema svet: »avguštinsko«, pri kateri ostane svet to, kar je; raziskovalec ima možnost, da se identificira z vladajočimi ali vladanimi (»avguštinec« navadno naredi slednje); »pitagorejska« pot pomeni beg iz resničnega sveta, pri njej so razumu prihranjeni čustveni odzivi; za tretjo, »manihejsko« strategijo je značilno razmerje do utopije in resničnosti. Jedro tega prispevka lahko strnemo v misli Greverusove, da mora veda prispevati k humanizaciji sveta. Frankfurtsko šolo odlikujejo samospraševanja in poskusi aplikacije vede. V zborniku jih eksplicira Erika Ha in dl v prispevku Eine Wissenschaft, die auch Vorschläge macht — Kulturanthropologie als »Hilfe« — Wissenschaft. Tu ne gre za nasvete organizatorjem folklornih prireditev, ampak za odkrivanje zakonitosti (v neki skupini ljudi, vasi ipd.), na katere lahko vpliva največ raziskovalec sam. Diskusiji študentov o možnostih in težavah projektnega dela in študija sledijo poročila o projektih in kronologija dogodkov na inštitutu. Jurij Fikfak Hans Jürgen Teuteberg, Homo habitans, Zur Sozialgeschichte des ländlichen und städtischen Wohnens in der Neuzeit. Studien zur Geschichte des Alltags, Band 4. Münster 1985, 475 strani, il. Hans J. Teuteberg je vodja katedre za novejšo in najnovejšo socialno in gospodarsko zgodovino v zgodovinskem seminarju univerze v Münstru v Nemčiji. Aprila 1989 je bil v Ljubljani. Takrat se je predstavil z dvema zanimivima predavanjema: Zgodovina vsakdanjega življenja — možnosti in meje nove usmeritve v zahodnonemškem zgodovinopisju ter Problem metodologije in virov raziskovanja vsakdanjega življenja. Preučevanja Teuteberga so usmerjena predvsem na dve področji: stanovanjsko kulturo in prehrano. Med njegovimi novejšimi deli naj omenimo »Stanovanjski vsakdanjik v Nemčiji v letih 1850—1914« (monografija v več delih je izšla leta 1985 in je skupno delo H. J. Teuteberga in G. Wiegelmanna in Zgodovina naše vsakdanje prehrane in njene regionalne značilnosti, ki je izšla leta 1986. Knjiga Homo habitans je zbirka referatov z mednarodne in interdisciplinarne konference o socialni zgodovini prebivanja, ki jo je organizirala Univerza v Münstru. Namen konference je bil zajeti spremembe v bivalnih razmerah v zadnjih 200 letih. Ker način prebivanja ni vezan na nacionalne okvire, temveč je predvsem družbeno pogojen, je bila konferenca mednarodna, udeležili pa so se je gospodarski in socialni zgodovinarji ter etnologi iz osmih evropskih držav. V knjigi je objavljena večina referatov. Konferenca je bila razdeljena na naslednje sekcije: 1. Tradicionalni bivalni pogoji na deželi in prehod v moderno urbanizacijo in industrializacijo. 2. Bivanje v mestih in socialno razslojevanje. 3. Bivalni standard in stanovanjska konjunktura. 4. Stanovanjska izgradnja, samopomoč in stanovanjska politika. V uvodnih razmišljanjih o socialni zgodovini bivanja izdajatelj knjige H. J. Teuteberg podaja metodo in znanstveni pregled nad tem slabo poznanim področjem zgodovine, ki je pa pomemben za razumevanje hitre urbanizacije predvsem tretjega sveta. Dalje skuša nasploh razložiti pojem bivanja (stanovanja), ki je imanenten vsem ljudem in ki v malem odraža vso kompleksnost velikega sveta. Zato je tudi pojem bivati — stanovati težko enostavno razložiti, saj zajema izredno kompleksno področje. Pomembnejši pojmi za definicijo stanovati, t.j. spati, kuhati, umivati se,... so pojmi, ki zajemajo vsa socialno-kulturna dogajanja, razen dela v smislu pridobivanja dobrin. Tem dejavnostim je seveda potem v privatnih prostorih tudi prirejena specifična notranja oprema. Težava je v tem, da je do ločitve delovnih in bivalnih prostorov prišlo šele zadnjih sto let z industrializacijo. H. J. Teuteberg tudi opozarja na veliko pomanjkljivost pri preučevanju bivalne kulture, ki je v tem, da gledamo nekdanje bivalne pogoje z današnjimi očmi. Moramo se vprašati, zakaj so ljudje tako bivali, kot so. Napačna je tudi pogosta predstava, da so pred urbanizacijo ljudje živeli v velikih in srečnih družinah in da je ljudi pahnila v bedo šele industrializacija. Avtor ugotavlja, da se je zanimanje za področje stanovanjske kulture razvilo razmeroma pozno in da je tematika nepopolno obdelana. V evforiji prebujanja nacionalne zavesti je bila zgodovinska tematika povsod po svetu, tako kot etnologija, prepuščena majhnemu številu kulturnih zgodovinarjev, ki so v feljto-nističnem stilu opisovali lokalno. Sele v tridesetih letih je uspelo etnologom (Spamer, Schwietering) povezati materialno in socialno kulturo bivanja. Vendar so se Nemci že relativno zgodaj začeli ukvarjati s problematiko bivanja (19. stol.), saj so videli, s kakšnimi problemi se ubada zgodaj urbanizirana Anglija. Tudi referati posameznih avtorjev razčiščujejo zgoraj navedena vprašanja in skušajo ugotoviti objektivno stvarnost stanovanjske kulture na deželi in v mestu v prehodnem obdobju, na prehodu iz 19. v 20. stol. ter tudi bivanjske socialne odnose predvsem glede na razslojenost družbe. V člankih ni presenetljivih sklepov, saj so se s temi problemi ukvarjali že sociologi, vse pa je obdelano s potrebnim strokovnim aparatom. Mogoče je osnovna ugotovitev ta, da je stanovanjska stiska vedno obstajala, tako na deželi kot v mestih, le da je prišla ob industrijski revoluciji in pospešeni urbanizaciji bolj do izraza in v zavest ljudi. Bistvenih razlik med avtorji iz posameznih držav ni, lahko bi rekli, da določene ugotovitve veljajo tudi za Slovenijo, kjer pa se je urbanizacija v širšem obsegu dogajala mnogo kasneje, deloma šele po drugi vojni. Tudi zato pri nas ni bilo tako masovnih problemov, kot so bili v času prvotne akumulacije kapitala v Angliji, na Nizozemskem ali v Nemčiji. Zbornik Homo habitans je vsekakor zanimiv prispevek k razčiščevanju gornje, vedno aktualne problematike, ki kaže, da je bistveno raziskovanje načina življenja v nekem stanovanju, ne pa raziskovanje stanovanj in stanovanjskega inventarja. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker nam kaže, kam je usmerjeno sodobno nemško zgodovinopisje. Irena Keršič Jean-Louis Flandrin, Družina. Sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18. stoletja. Ljubljana, Delavska enotnost 1986. Prevedel Gregor Moder. 269 str. Knjiga francoskega zgodovinarja Jeana-Louisa Flandrina obravnava sorodstvene vezi, velikost, sestavo in stvarno življenje družine, materialni okvir in obrede družinskega življenja, moralo družinskih razmerij, reproduktivno vlogo družine in spolno življenje od 16. do 18. stoletja v Franciji. Zgodovinarji so doslej preučevali samo javno življenje in njegove politične okvire, zgodovino družinskega življenja pa so, kot ugotavlja avtor, prepustili pravnikom in sociologom. Ta knjiga je posvečena prav zgodovini zasebnega življenja. Sicer pa je natančno razločevanje zasebnega in javnega, ki je temelj naših liberalnih družb, za razčlenjevanje monarhičnih družb neprimerno. Družina je tedaj imela lastnosti javne ustanove. Družbena in politična razmerja so se zgledovala po sorodstvenih. Avtor osvetljuje posamezna poglavja družinskega življenja s pomočjo številnih in bogatih zgodovinskih virov, teoloških in filozofskih spisov, angleških in francoskih pisnih pričevanj, kronik in sodnih spisov, župnijskih seznamov, rodo-slovij, poročil zdravnikov, misionarjev, odvetnikov, župnikov, katoliških spoved-niških priročnikov, spominov, dnevnikov, zapiskov družinskih poglavarjev, zakonskih pogodb, na podlagi demografskih statistik, pogodb o dedovanju, socialno-zgodovinskih, pravnozgodovinskih in etnoloških raziskav. Njegova knjiga govori o vprašanjih, ki se jih v slovenski etnologiji še nismo zares lotili, zato velja vsebino podrobneje povzeti. Pojem »družina« ima različen pomen glede na različne oblike skupnega bivanja sorodnikov in drugih, ki jih niso povezovale vezi krvnega sorodstva ali svaštva. Še v drugi polovici 18. stoletja so v Franciji in v Angliji šteli kot člane družine sorodnike in domače služabnike, ki so bivali v hiši, kadar so bili oboji odvisni od istega družinskega poglavarja. Šele v 19. stoletju sta se predstavi o skupnem bivanju in o bližnjem sorodstvu združili v opredelitev družine: »osebe iste krvi, ki živijo pod isto streho in še zlasti oče, mati in otroci«. Te trojice v 16., 17. in 18. stoletju ne moremo raziskovati, ne da bi jo upoštevali v razmerju do rodovine ali sorodstva na eni strani in do služabnikov na drugi strani. Tudi pojmi »sorodstvo«, »rodovina«, »rodbina«, »hiša«, »družina« so v preteklosti in pri različnih družbenih plasteh (na dvoru, med plemiči in kmeti) pomenili različne skupine ljudi, njihova sinonimna raba pa je razlike zameglila. Pri preučevanju družine je potrebno upoštevati sorodstveno povezanost in skupno bivanje, odnose med posamezniki in poglavitne funkcije rodovnih vezi. Še pred obdobjem, ki ga knjiga obravnava, je bila najvažnejša vloga družine varstvo njenih članov in s tem povezano krvno maščevanje. To v kasnejšem času obstaja kot uzakonjeno obnašanje samo še na Korziki. Različno so se v preteklosti izražale razlike med krvnim sorodstvom in sorodstvom po svaštvu, saj sta često, predvsem v pravnih določilih o porokah med sorodniki, izenačeni; avtor tega ne pripisuje obsedenosti s krvoskrunstvom, ampak sorodstveni povezanosti in solidarnosti, ki jo je poroka ustvarila med dvema družinama. Kmetje so se navadno ženili v svoji župniji. Sorodstvene vezi so krepile sosedstvo v velikih vaseh, v majhnih vaseh pa endogamija ni bila tako močna prav zaradi siceršnje gostote sorodstvene mreže. Kmetje so bili v sorodu z vsemi prebivalci svoje vasi. Običaji so se močneje navezovali na vaško pripadnost in sosedstvo kot pa na sorodstvo. Edino zakonska eksogamija je lahko preprečila, da vaške skupnosti niso postale vase zaprte, med sabo sprte združbe. Vendar se je življenje na vasi sleherni dan upiralo cerkveni eksogamni politiki. Danes na splošno mislimo, da je bila v nasprotju s sodobno »zakonsko«, manj številno družino, družina v predindustrijskem obdobju številčnejša tako po »naravni plodnosti« kot po sestavi. Vendar so npr. angleški zgodovinarji s primerjalnimi študijami družin v različnih deželah ugotovili, da je povprečna družina štela štiri do šest oseb. Avtor to povezuje z vplivom prehoda iz fevdalnega v tržno gospodarstvo, z vplivom revščine ali bogastva, s plodnostjo revnih ali bogatih, z odvisnostjo pogostih porodov od dobe dojenja. Razlike v sestavi družin so povezane tudi z različnimi pravili dedovanja. Odločilna je težnja, ali se dediščina razdeli ali ne, in kakšne dolžnosti ima dedič do drugih članov »hiše«. V obravnavanem času so bile razširjene družine redkejše pri meščanih in gospodi kot pri delavcih in dninarjih. Bolj kot z družbeno prevlado in bogastvom pa je bila družinska sestava povezana z zakoreninjenostjo v zemlji prednikov. Zelo zanimiva so poglavja o materialnih okvirih in obredih družinskega življenja in o notranji opremi bivališč. V večjem delu Francije so pomanjkanje zasebnosti tako pri kmetih kot pri veliki gospodi blažile zaprte postelje. Pri kmetih in revežih pa je bilo skupno spanje eden od najmočnejših izrazov občutka pripadnosti in skupna postelja eden najbolj prijetnih krajev družinskega življenja, preden so v dobrih treh stoletjih moralisti, obsedeni od grehov, dosegli, da je izginila. Obstajala je logična zveza med neudobjem hiše in udobjem postelje. Število in čas obedov sta se spreminjala. Pri revežih ni bilo razlike med kuhinjo, jedilnico in spalnico. Na velikih kmetijah so bili za družinsko mizo navzoči tudi služabniki. Kri, starost, spol ter bolj ali manj ugledne lastnosti in naloge so med člani hiše ustvarjali razlike in hierarhijo. Nobenega sledu pa ni bilo o prepadu, ki je pri meščanstvu 19. stoletja ločil gospodarje in služabnike. Po pokrajinah in družbenih okoljih se je razlikovala tudi morala družinskih razmerij. Obrazci civilnega prava in meščanske morale so bili nasprotni moralnim obrazcem posameznih pokrajin. Raziskava spovedniških priročnikov je pokazala, da je zanimanje Cerkve za družinsko življenje nenehno naraščalo. Tudi v tem pogledu so bili služabniki del družine. Še pred promiskuiteto med starši in otroki ali gospodarji in domačimi služabniki so tedanji moralisti svarili pred promiskuiteto med posli in otroki. Avtor je posebno poglavje posvetil tudi zakonski ljubezni v cerkvenem nauku, tradicionalnemu stališču laikov v Franciji, etiki in praksi zakonske ljubezni v Angliji, filozofiji razsvetljencev in pravici do ljubezni. Zakonske in starševske vezi so srčika družinske ustanove zato, ker je obnavljanje njena bistvena vloga. Katoliki so na tem svetu videli samo dvoje stanov, v katerih se je človek lahko zveličal: zakonski in duhovniški stan. V prvega je stopil z zakramentom poroke, v drugega z zakramentom posvetitve. Stvarnost med koncem srednjega veka in koncem 18. stoletja pa kaže, da krščanski sistem ni nikoli zaživel. Njegovo nestvarnost in strogost so blažili konkubinat bogatih, podaljšana in dokončna samskost revnih in »razuzdano« spolno življenje samskih. Posebno poglavje govori o nadzorovanju rojstev. Demografi ocenjujejo, da je zaradi porodov umrlo 10 %> mater. »Zakonska dolžnost je v načelu obvezovala moža in ženo. Zanjo je bila mučnejša, saj jo je bilo strah posledic združitve. Zavračanje zakonske dolžnosti je bilo precej pomemben pripomoček omejevanja rojstev. Prekinjeni koitus kot kontracepcijski postopek pa pomeni po splošnem mnenju zgodovinarjev in demografov v Franciji začetek »maltuzijanske revolucije« (po angleškem družboslovcu Thomasu Robertu Malthusu). »Maltuzijanski pari« so se proti zakonom narave uprli zato, ker je demografsko ravnovesje vzpostavljala s smrtnostjo preštevilnih otrok. V času, ko dojenčkov niso znali hraniti »umetno«, je bilo nujno tudi, da ženska ni zanosila med dojenjem. Vse kaže, da so se poročeni pari zatekali h kontracepciji predvsem zaradi obvarovanja življenja dojenčkov. Sprememba miselnosti, ki pojasnjuje zgodovinski začetek »mal-tuzijanskega« obnašanja, torej ni razraščanje hedonizma, marveč zavest o dolžnostih, ki jih vsebuje rojevanje. Kontracepcija kot zavračanje smrti novorojenčkov pa se je razširila najprej zaradi dajanja v rejo, saj je bila v Franciji otroška smrtnost v reji najvišja v Evropi. Knjiga je izredno zanimiva. Avtorjevo razpravljanje podpirajo številni statistični prikazi npr. o sestavi družin v severni Franciji, na Korziki, v južni Franciji, pregledne tabele o bogastvu in bivanju s starši, o sestavi družin in družbenem položaju, o plodnosti v različnih francoskih pokrajinah, o dajanju otrok v rejo in podobnem. Večkrat navaja angleške raziskovalce, predvsem pa knjigo P. La-sletta in drugih, Household and Family in Past Time, Cambridge University Press 1972, po kateri je povzel tipologijo družin in način grafičnega ponazarjanja družinske sestave (tako kot smo si z njo pomagali tudi pri sestavljanju vprašalnice o družinsko sorodstvenih zvezah v Vprašalnica VI, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Ljubljana 1976). Mojca Ravnik Volkskunde an der Münchner Universität 1933—1945. Zwei Studien von Eva G i l c h und Carmen Schramka mit einem dokumentarischen Beitrag von Hildegunde Prutting. Münchner Beiträge zur Volkskunde 6, München 1986, 94 str. Helge Gerndt (ur.), Volkskunde und Nationalsozialismus. Referate und Diskussionen einer Tagung, Münchner Beiträge zur Volkskunde 7, München 1987, 333 str. Edgar Har volk, Eichenzweig und Hakenkreuz. Die Deutsche Akademie in München (1424—1962) und ihre volkskundliche Sektion, Münchner Beiträge zur Volkskunde 11, München 1990, 148 str. Razmerje med nacionalsocializmom in etnološko vedo (Volkskunde) je rdeča nit treh publikacij, ki so izšle v zbirki Münchner Beiträge zur Volkskunde, ki jo izdaja in ureja Inštitut za primerjalno in nemško etnologijo (Volkskunde) v Münchnu. Medtem ko so v Gerndtovem zborniku navzoči pogledi na nacionalsocializem iz nemškega prostora (tudi iz Avstrije), z enim prispevkom pa je upoštevana tudi Italija, je v drugih dveh publikacijah pozornost osredotočena na dogajanje v bavarskih znanstvenih ustanovah v Münchnu. V knjigi Volkskunde an der Münchner Universität 1933—1945, v delu, ki je imelo predhodnike le v analizah Wolfganga Emmericha in Hermanna Bausingerja, govori Eva G i 1 c h o »etnologiji« na univerzi v Münchnu v letih 1933—1945. Pri tem problematizira tipologijo Wolfganga Emmericha o treh oblikah znanstvene pozicije: kriptofašistični; spoštovanja vredni, a nemočni antifašistični in apolitično znanstveni. Ugotavlja, da popolna apolitičnost ni bila možna in da je pri münchenskih profesorjih največ vmesnih pozicij. Pri tem je zanjo pomembno prekrivanje znanstvenikove pozicije v politični strukturi in v strukturi znanstvenih institucij. Za etnologijo samo je bilo najbolj problematično, da je ideologiji prispevala »znanstveno« osnovo. Carmen Schramka obravnava preučevanje narečij in zgodovino religij in pri tem posebej spregovori o dveh profesorjih, o Ottu Maußerju in Ottu Höf-lerju. Hildegunde P r ü 11 i n g piše o uničenju etnološkega seminarja v letu 1944. Delu so dodani prepis aktov državnega arhiva, podatki o Ottu Maußerju in Ottu Höflerju in izbrana bibliografija. Primer akademije (H a r v o 1 k , Eichenzweig und Hakenkreuz, 1990) nazorno pokaže, kako so predsednik in člani akademije želeli ohraniti neko avtonomijo, ki je njim in nacionalsocialističnemu sistemu v prvem času (okrog 1933) še omogočala neko legitimnost, kasneje pa so z izborom članstva (čedalje več akademikov je bilo članov nacionalsocialistične stranke) ter v neposrednih pogovorih s Hessom, Göbelsom in nazadnje tudi s Hitlerjem kreirali finančno podporo in politiko nemške akademije v Münchnu. Kako se je ožil obseg dejavnosti akademije, najbolj kažejo letopisi, v katerih tik pred drugo svetovno vojno poročajo skoraj le o tečajih nemškega jezika. Problem razmerja med nacionalsocializmom in etnologijo (ali vsako humanistično ali družboslovno znanostjo) je v obsegu avtonomije, s katero razpolaga neka znanost. Ta avtonomija je najprej stvar družbenega sistema, navsezadnje pa je odvisna tudi od etike samih raziskovalcev. Družbeni sistemi z osrednjo monolitno ideologijo, ki ji je treba služiti — tak je bil denimo nacionalsocialistični, marsikje pa so bili to tudi realsocialistični —, terjajo od raziskovalca najprej stalno avtocenzuro ali umikanje v tiste raziskovalne probleme, s katerimi sistem ne bo ogrožen niti ne bodo imeli predstavniki sistema možnosti ogroziti raziskovalčevega dela ali življenja; da pa je paradoksnost te situacije še večja, se raziskovalci sami sprašujejo, na katerih raziskovalnih področjih je največja možnost družbene afirmacije njihove znanosti in samega sistema in kje so sami ali njihovi predhodniki naredili napako, da niso bili dovolj družbeno uveljavljeni. Premiki v usmeritvah, ki so potem izvedeni, pa niso toliko metodološke narave; gre predvsem za odkrivanje tistih področij, ki so bila prej ali sočasno premalo obdelana, služijo pa kot neke vrsta »teoretska osnova«, »prepričljiv argument« vladajoči strukturi, ki tako s pomočjo »znanstveno objektivnih« tez segregira, selekcionira prebivalstvo (npr. Žide ali Slovane). Tako se denimo v Nemčiji okrepi zanimanje za mitologijo, germanske ideje, šege (skupaj z ljudskim gledališčem) in nošo. Hoteli so konstruirati germansko prazničnost, ki so jo imeli za umetnost v najvišjem smislu in ki naj bi arijski rasi pripomogla pri ritualni in religiozni prenovi. Obetavna raziskovanja na začetku 30. let (npr. sociološka usmeritev Schwieteringa) so bila potisnjena v ozadje ali blokirana. V času zožene perspektive je nastopilo obdobje regresije. Tu je potrebno zastaviti vprašanje (Möhler), kaj vse je bilo prekinjeno z nacionalsocializmom, denimo diskusije o metodah, o funkcionalizmu, vse to, kar je bilo recipirano šele po drugi vojni. Skoda je, da so se s tem tihim ali glasnim pristajanjem na zoženo perspektivo znanstveniki sami odločili za prekinitev razmerij z dogajanjem drugod v Evropi in po svetu. Pisci zgodovine znanosti namesto zgodovine idej in metod znanosti pišejo zgodbopis bolj ali manj uspelih poskusov družbene uveljavitve. Tehnologija produkcije znanstvenega kadra poteka tako, da lahko problematične raziskovalce stigmatizira (npr. s poročili o moralno-politični neoporečnosti) in izloča (npr. Zide v predvojni Nemčiji). Sistem proizvede in izrabi tiste mehanizme, ki povzročijo negativno, politično selekcijo, vsaka nevtralnost ali odmaknjenost raziskovalca od »tekočih družbenih problemov« je politično sumljiva in škodljiva. Zakaj prav nacionalisti, se sprašujejo v zborniku Warum, gerade die Nationalsozialisten? (ur. Klaus Megerle, Berlin 1983) in odkrivajo mehanizme in ele-mente, kot so represija, negativna selekcija, interiorizacija avtocenzure in strahu, obrambni mehanizmi projekcije »grešnega kozla« (recimo Zida). V zborniku Volkskunde und Nationalsozialismus in obeh knjigah odkrivamo podobna vprašanja in podobne mehanizme. Kako so se vodilni etnologi podredili ali upirali sistemu? Kateri etnologi so prišli do odločilnih vzvodov oblasti? Koliko je družbena relevanca omogočala etnologom razne vodilne položaje? Kako so se odločali etnologi pri avguštinski dilemi, ali biti za vladajoče ali za vladane? Se pomembneje je — in kaže tudi na omejenost znanstvenikovega vedenja —, kako so bili tudi tisti etnologi, ki so umrli v taborišču ali so v zgodovini etnologije zapisani kot antifašisti (npr. G. Schreiber kot prepričan katoličan zaradi upiranja oblikovanju germanske religije) v nekaterih referenčnih točkah omejeni s horizontom, ki je bil osnova kulta »Blut und Boden«. Ali kot pravijo v zborniku: »To so bili isti pojmi ali iste korenine, iz katerih so zrasle povsem različno oblikovane veje.« Kmečka skupnost in njene religiozne oblike so bile najljubši otrok tako resno pojmovane etnologije tridesetih let kot nacietnologije... Jeggle s pomočjo psihološke metafore ugotavlja, da je obramba pogosto producirana iz iste osnove kot simptom. Švicarsko gibanje za obnovitev noše, ki se je začelo posebej intenzivno na koncu 20. in v začetku 30. let, je denimo pokazalo enake simptome kot vzporedne fašistične strukture. Le tako je mogoče razumeti skoraj cinično opazko nekega nemškega etnologa (slišal sem jo v Gradcu), ki je v pogovoru z danskimi kolegi ugotovil, da so bile usmeritve danske etnologije (v ruralnost, avtentičnost, starokmetskost) med obema svetovnima vojnama podobne nemškim, le da so slednje služile vladajočim kot »teoretska osnova za vzpostavljanje nasilnega, rasističnega sistema«, medtem ko prve te možnosti niso imele. Kakšen je lahko bil »greh« etnologov v nacionalsocializmu? Na to vprašanje odgovarja zbornik in z njim lahko mi: Da niso premislili svoje teoretske osnove (pri tem so imeli sociologi in sociološko naravnani etnologi ustreznejšo pot). Ob primeru Johna Meierja, Adolfa Bacha, Adolfa Spamerja, Richarda Wolframa, Vic-torja Geramba idr. so analitiki in diskutanti (Emmerich, Oesterle, Gerndt) ugotavljali njihovo apolitičnost (denimo Meierja) ali angažiranost (Wolframa, Spamerja) in se spraševali, kaj je znanost, kakšna je bila vloga znanstvenika v nekem sistemu, koliko je bilo mogoče biti avtonomen. Bausinger v eni od diskusij pravi: »Čas nacietnologije je hipoteka, ki vsekakor vodi v skrajno polarizacijo, ki pa je tudi priložnost. Mogoče bomo postali bolj pozorni na zakrite, latentne ideološke momente današnje ljudske kulture.« Naj sklenem z Jegglejevo opombo k diskusiji, ki jo ima za »bolj čustveno, kot so bile ostale. Dobro je tako. Mislim, da je iluzija verjeti, da ne bi zgodovina po štiridesetih letih v nas ničesar sprožila. Saj ne gre le za etnologijo, ampak za milijone mrtvih, ki so povezani z etnologijo in s to zgodovino«. Jurij Fikfak Blaž Telban, Grupos etnicos de Colombia: Etnografia y bibliografia. Quito — Roma: Ediciones ABYA-YALA — MLAL, 1988 (»Colecciön 500 Anos« 3). 526 str., 2 karti. Čeprav je etnologija neevropskih ljudstev sestavni del študijskega programa na Oddelku za etnologijo ljubljanske Filozofske fakultete, so med Slovenci redki tisti etnologi, ki se resneje ukvarjajo s preučevanjem ljudstev zunaj matične domovine. Prav zato velja posebej poudariti, da je delo Etnične skupine Kolumbije Blaža Telbana rezultat avtorjevega triletnega podiplomskega izpopolnjevanja v tej južnoameriški deželi in da pomeni izviren prispevek slovenskega raziskovalca etnološkemu preučevanju Južne Amerike. Dejstvo, da je bila knjiga izdana v Ekvadorju, dovolj zgovorno priča o njenem pomenu za južnoameriško antropologijo. Delo obravnava indijanske etnične skupine, ki žive na ozemlju današnje države Kolumbije. Kot v uvodu poudarja avtor, ne gre za poglobljeno raziskavo o posameznih ljudstvih, marveč za sumaren pregled etnoloških in lingvističnih podatkov, ki naj bralcu omogočijo vpogled v kulturno raznolikost indijanske Kolumbije. Kot dobrodošel priročnik pa bo Telbanovo knjigo uporabil tudi vsakdo, ki se želi posebej poglobiti v študij domorodcev tega dela Južne Amerike, saj bo v njej našel ne le osnovne informacije o njihovem gospodarstvu, socialnem ustroju in duhovni kulturi, temveč tudi bibliografijo, ki podrobneje obravnava posamična ljudstva in teme. V uvodu avtor predstavi strukturo dela, opozori na nekatere pomanjkljivosti in oriše težave, s katerimi se je moral soočati. Zanimiv je ne le v kontekstu etnologije Kolumbije, marveč ima širše implikacije. Načenja probleme, ki so neposredno povezani z etnološko teorijo nasploh. Število imen, ki se uporabljajo v literaturi za označevanje etničnih skupin, nikakor ni enako dejanskemu številu skupin, ki žive na današnjem ozemlju Kolumbije. Cesto se razna imena nanašajo na eno samo skupino, zato ima lahko eno ime različne razsežnosti — včasih označuje majhno lokalno skupino, včasih večje grupacije, ki jih sestavlja več kulturno podobnih in/ali jezikovno sorodnih skupin. Zato je težko ali kar nemogoče zanesljivo identificirati in razmejiti skupine, katerih imena se pojavljajo v obstoječi literaturi. Premiki, izumrtja in akulturacijski procesi dodatno zapletajo situacijo, saj je ob sorazmerno hitro spreminjajoči se etnični podobi težko ugotoviti, kakšne so dejanske razmere v sedanjosti in kateri podatki v starejši literaturi še veljajo. Zaradi teh težav, ki seveda niso specifične le za kolumbijsko etnologijo, avtor pač ni mogel mimo splošnega vprašanja o pomenu in uporabnosti kategorije etnos oz. etnična skupina. Ugotavlja, kot že nekateri drugi raziskovalci, da o pomenu pojma etnos ni konsenza niti med samimi etnologi, posebej kadar se nanaša na majhne skupine. Ko navaja mnenje kolumbijskega etnologa R. Pinede Camacha, da se etnična identiteta spreminja v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin in da je v določenem smislu mit, ki so si ga izmislili antropologi, dodaja, da tudi politiki, sociologi, zgodovinarji idr. definirajo etnos tako, kot jim najbolj ustreza. S primeri iz kolumbijske etnologije Telban prikaže, da etnos ni opredeljiv niti na osnovi kulturnih podobnosti in razlik, niti s pomočjo lingvističnih sorodnosti in razmejitev. Zato meni, da je edini ustrezni kriterij za definiranje etnosa samoopredelitev, torej občutek pripadnosti določenega števila posameznikov neki skupini. Celo to merilo včasih odpove, saj je pri nekaterih skupinah pomembnejša pripadnost klanu, ki je sorodstvena struktura, in je torej težko govoriti o etnični identiteti. Občutek pripadnosti tudi ni povsod enako intenziven; ponekod je izredno šibak, omejen zgolj na teritorialno enoto, ki posamezniku omogoča gospodarsko dejavnost in preživetje. S spreminjajočimi se načini preživljanja, ob vse večjih vplivih moderne industrijske družbe, se seveda tudi občutki o pripadnosti neki skupnosti naglo spreminjajo, s tem pa tudi etnična identiteta posameznikov in skupin. Telbanova razmišljanja in ugotovitve sicer temeljijo na kolumbijskih podatkih, vendar najdemo analogne situacije marsikje po svetu. Zato bi lahko dodali, da je kategorijo etnos, čeprav se uvršča med temeljne etnološke pojme, mogoče smiselno uporabljati samo v povezavi z določenimi stopnjami družbenoekonomskega razvoja. V prenekaterih družbah, zlasti pa v egalitarnih, delujejo raznovrstni mehanizmi sociokulturne integracije, ki imajo z etičnim principom, kakor ga običajno razumemo, tako malo skupnega, da lahko poskuse določanja etnične identitete in razmejevanja etničnih skupin v teh primerih označimo kot prisiljeno in brezplodno početje. Uvodu s splošno bibliografijo sledi predstavitev administrativno-teritorialnih enot Kolumbije, znotraj katerih so rezervati za indijanske skupnosti. Za vsako področje navaja avtor osnovne geografske in klimatske podatke, kratek oris poglavitnih gospodarskih dejavnosti ter podatke o lokaciji, razsežnosti in demografiji indijanskih rezervatov. Knjiga je opremljena s kartama, ki nazorno prikazujeta raznoliko gostoto poselitve indijanskega življa v današnji Kolumbiji. Prebivalstvo sicer sestavljajo še belci, črnci in mešanci. Kratki drugi del podaja klasifikacijo etničnih skupin oz. jezikov glede na njihovo pripadnost jezikovnim družinam. V tretjem delu, ki je najobsežnejši in ki predstavlja jedro knjige, avtor obravnava 71 indijanskih skupin, kolikor jih je identificiral, po abecednem redu. Navaja različna imena, ki se uporabljajo ali so se uporabljala za označevanje vsake skupine, navaja njihovo lokacijo in lingvistično pripadnost in sintetizira najpomembnejše etnološke podatke. Tu se poučimo o tipih bivališč, načinih preživljanja, oblačilih in okrasju, družbeni organizaciji, verovanjih in obredih ter o stopnji akulturacije. Obsežnost podatkov variira od skupine do skupine, saj vse niso bile deležne enake pozornosti raziskovalcev. Prav zaradi tega je to poglavje še dodatno pomembno. Odseva sedanje stanje etnološke preučenosti Indijancev Kolumbije in razkriva, katere skupine in raziskovalne teme so bile doslej zanemarjene. Podatkom o vsaki skupini sledi bibliografija. V delu, ki obravnava tako obširno tematiko, bi gotovo lahko našli pomanjkljivosti in nedoslednosti — na nekatere opozarja že avtor sam. Kljub temu pa lahko rečemo, da bo tako zaradi zbranosti in preglednosti podatkov kot tudi zaradi obsežne bibliografije, ki bralca napoti k bolj izčrpnim in podrobnim raziskavam, Telbanova knjiga nedvomno olajšala delo mnogim, ki se uvajajo v študij kolumbijskih indijanskih skupin. S pridom jo bodo lahko uporabili tudi tisti, ki iščejo gradivo za komparativno preučevanje južnoameriških ljudstev. Ivan Sprajc Leopold Kretzenbaeher, Geheiligtes Recht, Aufsätze zu einer vergleichenden rechtlichen Volkskunde in Mittel- und Südosteuropa, herausgegeben und mit einer Laudatio einbegleitet von Berthold Sutter. (Forschungen zur europäischen und vergleichenden Rechtsgeschichte, herausgegeben... von Berthold Sutter, Band III), Böhlau Verlag Wien-Köln-Graz 1988, XXVI + 280 str. + 25 slik v dodatku. Izdajatelj te knjige, profesor Sutter, opredeljuje pravno narodopisje (etnologijo) kot pravno orientiran in hkrati zgodovinsko podprt narodopisni način gledanja. Narodopisni in pravni aspekti ga opredeljujejo v enaki meri {str. XXII). Po tem merilu je v knjigi objavljenih 15 izbranih spisov Leopolda Kretzen-bacherja, ki so v letih od 1955 do 1983 izšli v različnih, deloma težko dostopnih zbornikih in revijah. Ponatisnjeni so v skoraj nespremenjeni obliki in aktualizirani praviloma z dostavki na koncu posameznih razprav, redkeje v opombah. Temeljito predelana je razprava o priči iz pekla (str. 116 sl.). Kljub precejšnjim časovnim presledkom med nastankom posameznih prispevkov je knjiga zaokroženo, enotno zasnovano branje, kar je pri takem zbirnem delu redkost, V vsebinskem pogledu so ji skupni »religiozni« motivi, sporočeni v besedi in sliki, ki vsebujejo bolj ali manj bistveno pravno jedro. Svoje izredno bogato gradivo je avtor po lastnih besedah nabral s potovanjem, gledanjem, spraševanjem in ga skušal pogosto s precejšnjimi težavami in potrpljenjem spoznati glede na njegove pomenske povezave (str. 91), pri čemer je pritegnil številne pisane vire in obsežno literaturo. Opazovanja, ustna sporočila, ikonografija, pisana besedila od antike skozi srednji vek do nove dobe pa tudi njihove usedline v običajih se izmenjujejo med seboj bodisi kot izhodišča, bodisi kot razlage. Pisec pri tem načrtno postopa na interdisciplinarni način, sega v široka območja Evrope od Skandinavije do juga Balkanskega polotoka, odklanja tako omejevanje na premajhne pokrajine kot tudi pretirano poudarjanje preostrih ločnic med »vzhodom« in »zahodom« (str. 23) in obdaja obravnavane motive, ki so na prvi pogled večkrat nerazložljivi ali malo zgovorni, z življenjskim opisom okolja, v katerem so nastali in se razvijali. Ko poskušamo obdelano motiviko sistematsko razporediti po njenem pravnem jedru, se izkaže, da je civilno pravo komaj zastopano, saj očitno ponuja le malo privlačnih tem, zanimivih za izročilo verskih nazorov. Pobratimstvo, sklenjeno na pravoslavnem območju v obliki cerkvenega obreda, uvrščamo v področje osebnega prava. Sam obred je srbska Cerkev 1. 1975 odpravila, toda vsaj še nekaj časa so ga v praksi izvajali. Razprava nekoliko odstopa od drugih prispevkov v tej knjigi, kolikor samo v njej ni v ospredju umetnostni prikaz obravnavane tematike. — Motiv pismene pogodbe nastopa v razlagi nekega rekvizita, ki ga pravoslavna ikonografija uporablja v sklopu krsta v Jordanu. Gre za kamen, na katerem stoji krščenec. Avtor ga ima za dokumentni kamen, ki je zelo dobro utemeljen v izročilu apokrifov in legend (str. 92), namreč za ploščo, na kateri je zapisan Adamov pakt s hudičem. — Slednjič nas motiv pravične mezde vede k delovni pogodbi: legenda o ustanoviteljici bamberške stolnice Kuni-gundi je bila prenesena tudi na koroško grofico Hemo (11. stol.). Vsak s svojo mezdo nezadovoljni delavec si je mogel iz mošnje, ki mu jo je ponudila gradbena gospodarica, vzeti samo toliko denarja, kolikor ga je res zaslužil. Sojenje Adamu in Evi, kakor ga prikazuje neka slika iz poznega 17. stoletja, poteka pred nebeškim sodnim zborom. Zunaj sodne ograje se o usodi človeštva prepirajo štiri sestre. Misericordia in Pax se zavzemata za milo obravnavo, Justitia in Veritas za strogost. Podlago za ta motiv vidi avtor v nekaterih psalmih, samemu izročilu o sodnem dvoru pa je mogoče slediti od 12. stoletja naprej do novejše ljudske dramatike. — Iz bizantinske sheme poslednje sodbe obravnava pisec motiv sodnega angela ob ognjeni reki, povezan s hojo v podzemlje, in motiv sočutnega smrtnega angela Mihaela, ki ga je doletela kazen za to, ker nekoga ni pustil umreti, kot mu je bilo naročeno. Priljubljeni so motivi iz postopkovnega prava in posebej iz dokaznega postopka. Na jugozahodu je zelo razširjen motiv krive prisege pri goljufiji v pravdi za zemljišče. Krivoprisežnik ima nekaj zemlje z lastnega zemljišča v čevlju in prisega na tujem zemljišču, ki si ga hoče prilastiti, da stoji na lastni zemlji. Podoben motiv ugotavlja Kretzenbacher v zahodnoevropskem izročilu že v 8. stoletju. Pravoslavni običaj prisege v cerkvi pod lestencem, ki s svojim vrtenjem razkriva lažno prisego, ima v srednjeveški Zahodni Evropi vzporednico v vrtljivem psalteriju. Gre za očitne ostanke vere v božje sodbe. Motiv ordalov (božjih sodb) nastopa pozneje, ko ordali niso bili več priznani, tudi v zvezi s svetim Antonom Padovanskim. Kmet, ki je v redu plačeval svoje dajatve, in ki ga je novi graščak tožil na plačilo zaostankov, prisega pri svetniku. Ta pusti privesti iz pekla starega graščaka, da kot priča izpove v prid kmetu. Tu se srednjeveška vera v priče z onega sveta povezuje s kultom Antona Padovanskega, ki se pojavlja že pred sredo 13. stoletja. Misel, da bi se v tem motivu s socialno vsebino izražala demokratična miselnost, pisec zavrača kot anahronistično. Sorodna temu motivu je vera v sveto Ajo kot pomočnico v pravdah, ki so jo klicali na pomoč tudi pri iskanju založenih spisov. Čaščenje te zgodnjesrednjeveške lotrinške svetnice je izkazano začenši z letom 1625 in se je razširilo v avstrijskih deželah po poroki Marije Terezije s Francem Štefanom Lotrinškim. Kaznovanje grehov, ki so sami po sebi predvsem moralna kategorija, je v verskem izročilu težko razločevati od kazenskega prava. Vzhodna ikonografija na primer prikazuje sistem kazni glede na vrsto in težo storjenega dejanja v podobi pogubljenih v že omenjeni ognjeni reki, povezani s sodnim angelom. Storjena dejanja naj bi se zrcalila tudi v kaznih na drugem svetu (podobnost z Dantejem!). — Ob upodobitvi iz let okrog 1500 razpravlja avtor o »peklenskem napoju«. Pri tem ugotavlja presenetljivo ostro nasprotje do neprimerno večje skupine motivov, ki prikazujejo usmiljenje, doseženo z Marijino pomočjo. Ne le peklenski prizori, tudi prikazi Kristusovih muk lahko posredujejo predstave o kaznih — tako na primer notranjeavstrijska upodobitev Kristusa, ki sedi na trinožniku, iz katerega štrlijo žeblji. Avtor vidi v takih prizorih stanje mučilnic v 16. in 17. stoletju. Iz veliko starejših razvojnih stopenj kazenskega prava bi utegnil izvirati običaj, ki je še danes znan v jugovzhodni Evropi — metanje kamnov na kol, ki so ga zabili na mestu, na katerem je neznan storilec zagrešil kaznivo dejanje. Običaj spominja na kamnanje in velja kot prekletstvo storilca. K temu je znanih precej analogij v zahodnih običajih, ki pa lahko imajo tudi drugačne simbolične pomene. Precej rahlo zvezo s kazenskim pravom ima legenda o triroki Materi božji. Zveza je kvečjemu v tem, da naj bi bili po tej legendi v času ikonoklazma svetemu Janezu Damaščanu, ki ni bil ikonoklast, za kazen odsekali desno roko, ki se mu je čudežno zopet prirasla. Tudi Salomin ples z glavo Janeza Krstnika ima š pravom le prav rahle zveze, še najbolj kolikor prihaja ob njem pisec do splošne ugotovitve, da zakon o delovanju poravnajoče pravičnosti očitno izvira iz človekove narave (str. 167). To gotovo lahko velja tudi kot splošni sklep, ki ga je mogoče izvajati iz gradiva, prikazanega v Kretzenbacherjevi knjigi. Legenda o desnem razbojniku svetem Dizmi razlaga odpuščanje grehov, ki ga je ta dosegel s tem, da je nanj padala odrešilna senca umirajočega Kristusa oziroma Marije. V vlogi sence vidi avtor podobnosti s staronemškim pravom, po katerih so lahko nekatere kazni izvajali proti obsojenčevi senci. (S slovenske strani se ob tem spomnimo na Kozlovsko sodbo v Višnji gori.) Legenda ima prav na Slovenskem svoje posebne zveze z nekaterimi izročili oziroma baročno nabož-nostjo. Iz Kretzenbacherjeve razprave zvemo, da se je Dizmov kult v 17. stoletju razširil iz Ljubljane, da je dobil veliko podporo na Koroškem in da so mu namenili kapelo v Gradcu. Čaščenje svetega Dizme je pospešil neki graški traktat iz 1. 1694. V Rušah so tamkajšnji gimnazijci 1. 1699 predvajali igro o Marijinem posredovanju za Dizmo pri križanem sinu. K razširitvi kulta so posebno prispevali pravniki. Tu naj še dodam, da je bila Dizmova bratovščina v Ljubljani ustanovljena 1. 1688 in je delovala do začetka 19. stoletja. Danes jo poznamo predvsem po tem, da je ohranjena njena lepo ilustrirana knjiga članov. List, na katerem je vpisan Wolf Daniel baron Erberg (1761), prikazuje Križanega in Dizmo, vendar brez sence, ki bi padala od prvega na drugega. To velja tudi za drugo upodobitev Dizme. Morda pa ima nekaj zveze z legendo temni oblak, ki je na prvi naslikan prav nad Dizmo. Ni slučaj, da je Dizma naslikan tudi na oltarni sliki v ljubljanski stolnici. (Nazadnje piše o tem France M. Dolinar, Ob tristoletnici Dizmove bratovščine v Ljubljani 1688/89—1989,“ Mohorjev koledar 1989, str. 33—34, z reprodukcijami slik iz bratovščinske knjige v koledarskem delu in na platnicah. O Dizmovi legendi je Kretzenbacher pisal še na dveh drugih mestih, v Zeitschrift des Histor. Vereines für Steiermark 42/1951 in še posebej o Dizmo- vih legendah pri Janezu Trdini in na evropskem jugovzhodu v Anzeiger für sla-vische Philologie 15—16/1984—85.) Kretzenbacher na mnogih mestih uporablja slovensko ljudsko izročilo. Posebno številno je slovensko gradivo uporabljeno pri obravnavi motivov krive prisege v pravdi za zemljišče, priče iz pekla in peklenske pijače s primeri peklenskih muk. Iz Kretzenbacher j eve bogate knjige izhaja predvsem splošno in najpomembnejše spoznanje o starosti in globoki vkoreninjenosti posameznih pojavov evropskega kulturnega blaga v tradicionalni miselnosti. Spise, ki se v knjigi prepletajo v enotno delo, je treba v prvi vrsti šteti v splošno etnologijo. V tem okviru zavzemajo vidno mesto kot primeri historične etnologije, saj se ne razlikujejo od zgodovinopisja v ožjem pomenu besede toliko po uporabljeni metodi, tudi ne po značaju virov, temveč se razlikujejo predvsem po svoji specifični perspektivi. Na tem mestu sem sicer poskusil nakazati eno izmed smeri, v katerih bi bilo mogoče nadaljevati urejanje zakladov iz Kretzenbacherjevega dela po pravniških vodilih (kot želi urednik Sutter na straneh XVI in XXIV), vendar pravna sistematika po mojem mnenju ni tisto področje, na katerem bo knjiga dajala najboljše sadove. Prav tako ni bila prednostna naloga tukaj obravnavanih sestavkov, da bi obogatili pravnozgodovinsko literaturo s konkretnimi podatki o postavljenem pravu. Bolj gre za odkrivanje predstav o pravici in krivici, o krivdi in kazni, ki so globoko zasidrane v človeški zavesti. S tem sega avtor iz okvirov pravne etnologije tudi na zgodovino miselnosti (mentalitete). Na tem področju je Kretzenbacher gotovo nabral veliko zakladov in jih napravil dostopne. Zaradi prijetnega načina pisanja je knjiga privlačna tudi za širše kroge bralcev. Sergij Vilfan Olaf Bockhorn, Gertraud Liesenfeld, Volkskunde in der Ha-nuschgasse. Forschung — Lehre — Praxis. Veröffentlichungen des Instituts für Volkskunde der Universität Wien, zvezek 13, Wien 1989. Trinajsti zvezek izdaj Inštituta za narodopisje (Institut für Volkskunde) univerze na Dunaju je posvečen njegovi 25-letnici. O ustanovitvi in delovanju inštituta nas v uvodu kratko seznanita oba urednika. Filozofska fakulteta se je leta 1961 odločila ponovno ustanoviti narodopisni inštitut, potem ko je bil dr. Richard Wolfram, ki je že v letih 1940—1945 vodil Inštitut za germansko etnologijo, imenovan za izrednega profesorja ad personam. Tako bi zbornik moral iziti pravzaprav že leta 1986, nastale pa so težave, ne nazadnje; tudi zaradi bolezni in smrti takratnega predstojnika prof. Helmuta Fielhauerja. Ker pa se je pedagoško in raziskovalno delo, potem ko so dobili prostore na Hanuschgasse 3, praktično začelo šele leta 1964 (pod vodstvom ordinarija prof. Richarda Wolframa in takratnega asistenta dr. Helmuta Fielhauerja), urednika opravičujeta izid jubilejnega zbornika v letu 1989. K sodelovanju v zborniku so bili sprva povabljeni vsi nekdanji in zdajšnji sodelavci inštituta z željo, da bi čimbolj dokumentirali raziskovalno, pedagoško in praktično delo na področju narodopisja. To jim ni povsem uspelo, izražajo pa upanje, da zbornik vendarle prikazuje širino, s kakršno je narodopisje zastopano na dunajski univerzi. Temu razlagajočemu in delno opravičujočemu uvodu sledi 14 prispevkov. Svoj referat s 5. gradiščanskih kulturnih dni v Mattersburgu leta 1983 je objavil Olaf Bockhorn: Volkskundliche Forschungen aus dem Burgerland (Narodopisne raziskave Gradiščanskega). Predstavlja nekaj izbranih primerov na temo simpozija »Ljudska kultura v industrijski družbi«. Na Gradiščanskem so začetki narodopisnih raziskav zelo raznoliki in dobro dokumentirani. Avtor je pripravil kritični pregled tega dela z izčrpno navedbo literature in virov. Raziskave s področja stanovanjske kulture predstavlja Gunter Dimt (Wohn-forschungen als interdisziplinäre Aufgabe). Obsežna razprava Helmuta Paula Fielhauerja Zwischen Landschaft und Fabrik (Med kmetijstvom in tovarno) je objavljena posthumno. Govori o delavskem razredu na Nižjeavstrijskcm v času prve republike; spremlja način življenja delavcev od otroštva naprej, razmišlja o oddaljenosti od delovnega mesta, o prehrani in področjih zaposlitve. Poročilo s seminarja na temo »Bildplatten im Hochschulunterricht« je prispeval Siegfried Hermann. Gre za novo tehnologijo obdelave slikovnega gradiva, zapisanega na laserskih ploščah. Digitalno obdelavo slik so doslej v Evropi najbolj razvili v Göttingenu (Manfred Thaller) in v Kremsu (Gerhard Jarritz). Razmišljanje Reinharda Johlerja »Nit lugg lau« (Ne odnehati) je prispevek k narodopisju »slepe ulice«. Naslov naj bi zajemal dvojno zanimanje: delavsko- kulturno in narodopisno (tipološko gledano obstajata dve področji raziskovanja delavske kulture: tisti iz redkih središč, v katerih prevladuje socialdemokratsko gibanje in proletarska provinca). Avtor je opozoril na raziskovanje delavske kulture na primeru usode posameznih socialdemokratov, ki naj bi jih konzervativna večina potisnila na rob. O poteku empiričnih raziskav socialne kulture (Wege der empirischen Sozialforschung) govori Ilan Knapp. Zaokroža shemo empiričnih raziskav: od družbenega problema preko teorij, preizkusov in pobud, do hipotez, problemskega kataloga, izbire metod, testiranja itd. — vse do publikacije in družbenih norm. O uporabi besed »Volk« in »folk« v stroki razmišlja Franz C. Lipp, Ute Mohrmann iz vzhodnega Berlina pa predstavlja narodopisje na Humboldtovi univerzi v Berlinu od Jeta 1952—1986 kot specialni disciplini etnologije (Volkskunde an der Humboldt Universität zu Berlin von 1952—1986). Obsežno poročilo o arhivskih virih k agrarnemu sezonskemu delu v območju zahodne Transdanubije (Archivalische Quellen zur agrarischen Arbeiterwanderung im westtransdanubischen Raum) je prispeval Harold Prickler, Emil Schneeweis pa v svojem prispevku govori o virih v ljudski religiozni ikonografiji (Fehlerquellen in der religiös-volkskundlichen Ikonographie). Svoje razmišljanje in pripombe k članku, objavljenem v švicarskem časopisu »Der Alltag« na temo »okus« je v prispevek »My Terminal is my Castle« Anmerkungen zu Kitsch und Kultur, strnil Dieter Schräge. Govori o kulturi in razredni pripadnosti, o kulturi in delu, o kulturi vsakdanjika, kulturi specialistov, masivni kulturi in kiču in o kiču in življenjskih potrebah. Hermanna Steiningerja zanimajo sramotilni stebri in stebri tržnih pravic (Pranger und Marktsäulen im Waldviertel). Njegov namen je bil, najprej našteti vse te stebre, jih tipološko razvrstiti, datirati, nato je poskušal osvetliti njihovo funkcijo. Pri raziskovanju je uporabljal tudi ustna izročila, ki osvetljujejo to problematiko. Prispevek dopolnjuje slikovno gradivo. Prispevek Wolfdietra Zupferja Entern govori o povezavah med narodopisjem in izobraževanjem odraslih. Komentiranemu seznamu diplomskih in doktorskih nalog, ki so jih kandidati branili v letih 1961—1988 na Inštitutu za narodopisje univerze na Dunaju, je avtorica Gertraud Liesenfeld dala naslov Zwischen Volksmedizin und Folkmusic-Bewegung (Med ljudsko medicino in ljudsko glasbo). S tem pa smo tudi prišli do zadnje strani jubilejnega zbornika — brez dvoma s posameznimi zanimivimi prispevki, vsekakor pa s priokusom, da so med njimi tudi taki, ki so obležali pozabljeni v predalu. Podnaslov zbornika (Forschung — Lehre — Praxis) je obetal veliko več — več o prikazu razvoja inštitutskega delovanja od tradicionalnih tem (o teh v zborniku ni ničesar) do novejših — raziskovanja delavske kulture in političnih vprašanj. Vsaj nekaj bi pričakovali o usmeritvah pedagoškega dela, o primerjalni evropski etnologiji (v času prof. Wolframa so študentje dobili dober pregled etnologije drugih evropskih narodov) — ostanemo pa čustveno nekako prazni, prav nič jubilejno razpoloženi. Opravičeno lahko pogrešamo prispevke prof. R. Wolframa, prof. K. Gaäla, prof. K. Beitla in še koga, ki je bil in je še blizu »dunajski šoli«, in morda tudi kakšno besedo o povezavah inštituta z drugimi evropskimi univerzami in strokovnjaki, ki kot profesorji-gostje v posameznih semestrih predstavljajo študentom svoje dežele. Tako pa je prispevek berlinske profesorice brez vsakega komentarja uvrščen v zbornik in vprašamo se lahko le: zakaj? čemu? Helena Ložar-Podlogar Dagmar Burkhhardt, Kulturraum Balkan. Studien zur Volkskunde und Literatur Südosteuropas. Lebensformen, Veröffentlichungen des Instituts für Volkskunde der Universität Hamburg, Hamburg, zv. 5, 1989, 327 Str., il. Z imenom Balkan so povezani predvsem predsodki. Težave so že v tem, kje se Balkan začne. Za nekatere Nemce že na münchenski železniški postaji, za Avstrijce za Karavankami, za Slovence na reki Kolpi, za Hrvate... V teh krajih je imeti koga za Balkanca huda žalitev, toliko kot oznaka nepripadnosti »civiliziranemu« svetu. Vendar se je pojem Balkana in balkanizacije tako uveljavil, da je postal pomemben atribut z negativno konotacijo celo v politiki. Umberto Eco v eni od svojih kozerij za nemški časopis Die Zeit pravi, da ga je najbolj zabavalo slišati Jaserja Arafata, ki je govoril o nevarnosti balkanizacije Bližnjega vzhoda. Med stereotipnimi sintagmami o Balkanu je najbolj uveljavljena predstava o »evropskem sodu smodnika« (pri čemer pisci pozabljajo, da so bile zaži-galne vrvice v rokah drugih). Z uporabo te sintagme se znotraj tega horizonta giblje deloma tudi pisec spremne besede (urednik?), ki pravi, da je nekdaj kot »evropski sod smodnika« razvpiti Balkan v študiji prikazan na nov, ustreznejši način s stališča etnologije, folkloristike in filologije. Vse to navajam iz prepro- stega razloga, ker so vsi ti odmevi in predsodki, ves ta referenčni okvir lahko navzoči tudi pri branju tako resne knjige, kot je Kulturraum Balkan. Po pripovedovanju mnogih je pri branju študij o Balkanu slovenski bralec pozoren na označevanje slovenskega prostora. Dagmar Burkhardt, predavateljica na oddelku za slovanske jezike v Hamburgu, je v svoji stroki (balkanologiji) uveljavljeno ime, ki ji natančno in poznavalsko pripisovanje atributov »balkanski« ne dela težav. Po branju te knjige in pregledu bibliografije bralec lahko sklepa, da Slovenci nismo na Balkanu. Prav tako avtorici ne povzročata preglavic makedonski jezik in kultura kot sicer nekaterim nemškim ekspertom za jugovzhodno Evropo in južnoslovanske narode. Študija je dvodelna, kar je v naravi same balkanologije: filologija (jezikoslovje in literatura) in ljudska kultura (etnologija) narodov na Balkanu. Zato avtorica v uvodu opisuje položaj balkanologije in njenih disciplin na Balkanu. Osnovna pripomba k temu pregledu je, da povzema le nekatere tujini najbolj znane pisce za stanje recimo v Bolgariji in v Romuniji; o Albaniji so navedene zgolj institucije v Albaniji sami in ne na Kosovu. O položaju v Jugoslaviji izvemo le na podlagi Brataničevega zapisa v reviji Ethnologia Europaea I, (1967), nič ne izvemo o položaju v Makedoniji. Položaj etnologije in folkloristike (kot njene subdiscipline) v Jugoslaviji (stanje v Srbiji in na Hrvatskem) je za bralca, neveščega srbohrvaškega jezika, prikazan idilično in napačno: citat iz pisma Dunje Rihtman-Auguštin, ki govori o dejanskem razmerju med etnologijo in folkloristiko v Jugoslaviji, je pač nepreveden. Uvodni pregled prinaša premislek o etnologiji s stališča nemških etnologov po znamenitem slovesu od ljudskega življenja (posebej po protokolu iz Falken-steina leta 1970). Tako je ne zanima ustaljena delitev na materialno, duhovno in socialno kulturo (tu navaja Wiegelmanovo mnenje o prepletenosti t. i. duhovne in materialne kulture npr. pri šegah), niti nizanje kulturnih objektivacij (hrane, noše, šeg, pesmi, proze), ampak želi razmejiti etnologijo nasproti sociologiji (ki ima pretežno interes za družbene institucije in interpersonalna razmerja) z usmeritvijo na analizo kulturnih izrazov. Po Martinu Scharfeju je etnologija (Volkskunde) kulturnosociološka disciplina. Kot takšna raziskuje — z upoštevanjem problemsko orientiranega nastavka — kulturne vrednote in njihovo posredovanje (Vermittlung) v objektivacijah (normah, šegah) in subjektivacijah (mnenjih, stališčih, verovanju, znanju). Trend usmeritve etnologije k sociologiji se je uveljavil tudi v deželah Balkana, pri čemer je po mnenju avtorice na prvem mestu romunska etnologija z uporabo strukturalne in semiotične metodike. Pomembno je opazovanje etnoloških predmetnih kompleksov skozi filter presežnih, sintetizirajočih problemskih kompleksov. Torej bi preučevanje predmetnega kompleksa pesmi, noše, šeg potekalo skozi raster tradicije in inovacij, ljudske in množične kulture, kulturne industrije in kreativnosti, kulturnega prostora in identitete, posredovanja in komunikacije, seveda z garancijo sinhrone in diahrone obravnave. V knjigi so objavljeni prispevki, ki so izšli drugod, tu pa so, kolikor je moč razumeti, predelani in usklajeni glede na celotno zasnovo knjige. Prvi predmetni kompleks (kakor Burkhardtova poimenuje področje svojega raziskovanja) so ritualni sistemi ravnanja, vera in empirija, socialne norme in vrednotenje. Prispevki obravnavajo semiotiko ritualnega kruha, vprašanja mask (dodole), rdečega pajčolana pri nevesti, verovanja v vampirje in socialnega položaja žensk in manifestacij tega položaja v semantičnih poljih. Področju, ki nas najbolj zanima, se avtorica posveča predvsem s semiotičnega vidika: bralca pri obravnavi posameznega predmetnega kompleksa mimogrede pouči, kaj je označevalec, kaj označeno, kaj znak, kaj denotacija, kaj naslovnik ipd. V prvem prispevku obravnava osnovno hipotezo, da ima praznični (avtorica mu pravi ritualni) kruh v jugovzhodnem evropskem prostoru znakovni značaj (mimogrede gre za hipotezo, ki bi jo lahko potrdili v celotnem indoevropskem svetu, bolje v svetu kulture žita, kjer ima kruh glavno vlogo prehranjevanja). Ker ima znakovni značaj, deluje v znakovnih procesih, tako imenovani semiozi, ki se realizira v komunikacijskih dejanjih. Pri kruhu z likovnimi elementi loči tri vrste znakov — ikoničnega, stiliziranega in simboličnega. V drugem stvarnem kompleksu obravnava tipe, funkcije in vire ustnih besedil, to je vprašanja taksonomije in južnoslovanske epike, spremembe funkcije balkanskih ljudskih balad, pojava »hajdukovanja«, paremije v komunikacijski teoriji in semiotiki in Vuka Karadžiča ter berlinske založniške hiše, v tretjem pa razna vprašanja literarnih žanrov, recimo umetniškega modela sveta pri Ivu Andriču ali etnolingvalnih pojavov, kot so podvojitev ali kolektiva. Za poznavalsko branje te knjige je potrebno pač poznati srbohrvaški, makedonski, albanski, romunski in grški jezik, saj avtorica besedil ne prevaja, tudi tistih delov ne, ki avtoričine navedbe bistveno razširijo ali so jim celo nasprotne. Ob koncu še tehnične pripombe. V času namiznega založništva so vsi avtorji veseli, da izdajajo knjige hitro, poceni, predvsem pa tako, kot si želijo sami. Da želje in lastne predstave o končnem izdelku niso najboljše merilo za oblikovno podobo publikacije, pa kaže tudi ta knjiga. Premajhni razmiki med vrsticami, ponesrečeno izbran tip pisave, kombiniran iz latinice, cirilice in grščine, s tem da je avtorica kar se le da (in to je treba pohvaliti) uporabljala diakritično pisavo, potem formule, s katerimi avtorica postavlja razmerja med določenimi segmenti (napisane z enako pisavo), vse to je naredilo branje kaj mučno. Jurij Fikfak Hessische Blätter für Volks- und Kulturforschung. Neue Folge 25/1989, Marburg 1989, 224 s., il. (Hessischen Vereinigung für Wolkskunde). Sich Kleiden (zbrali in uredili Gitta B ö t h in Gaby Mentges, Hessischen Vereinigung für Volkskunde). Tematski zvezek Hessische Blätter, posvečen oblačilnemu raziskovalnemu področju, je nastal kot poskus nadgradnje dotedanjih mednarodnih prizadevanj v etnološkem raziskovanju oblačilne kulture. Od sredine 80. let do danes so skušali etnologi rezultate tovrstnega raziskovanja že nekajkrat strniti in tako poglobiti v skupna spoznanja o tej temi: v Cloppenburgu je bil leta 1985 organiziran simpozij »Moda — noša — regionalna identiteta«, leto dni kasneje mednarodni kongres v Lienzu (»Obleka — moda — noša«), leta 1988 pa zborovanje o oblačilni zgodovini in muzejih v Bregenzu. Kljub prizadevanjem, da bi postavili trdne temelje znanstvenemu raziskovanju oblačilne kulture in razmejili vsebinsko sorodne pojme kot so moda, noša, obleka, je po mnenju obeh urednic ostalo delo nedokončano. Ker so v tem zvezku Hessische Blätter sodelovali tudi strokovnjaki neetnoloških ved, ki so se teme oblačilne kulture lotili iz drugačnega (morda bi lahko rekli s — tradicijo neobremenjenega) zornega kota, bo bralec našel nekatere nove, za etnologa včasih nenavadne vidike »tradicionalne« etnološke teme. Zvezek z naslovom Sich kleiden vsebuje štirinajst prispevkov avtorjev iz Nemčije, Francije in Velike Britanije, kakor tudi rubriki Poročila in Knjižne ocene in poročila. Tej ureditvi pravzaprav ni kaj dodati. Zelo smiselno je namreč in dobrodošlo, da tematska številka neke publikacije sledi isti temi tudi pri knjižnih ocenah. Uvodni referat Gitte Böth (Die Mode und die Volkskunde. Anmerkungen zum Umgang mit einem Begriff) skuša najti vsebinske razlike med pojmi moda—modni—moderni na podlagi rabe teh terminov v različnih zgodovinskih obdobjih. Etnologija, ki se je s temo sicer ukvarjala, je terminološko plat puščala ob strani, zato tudi ni uspešno oblikovala enopomenskih definicij. Osnovno vprašanje v članku Andreasa Hartmanna (Text, Bild und Tracht. Zur Repräsentation der Altenburgischen Bauernkleidung) je povezava med oblačili (kot predmeti) in interpretacijami oblačil v slikovnih in pisnih virih, ki so že sami na sebi neke vrste interpretacija. Svoja dognanja predstavi Hartmann z analizo in primerjavo treh različnih variant dela Kai'la Friedricha Kron-biegla iz let 1793, 1806 in 1839. Komentarji, ilustracije in celo zaključki istega avtorja so se dopolnjevali, spreminjali in si celo nasprotovali zaradi upoštevanja novih virov ali drugih upoštevanih vidikov. Članek opozarja na različne možnosti interpretacije istega dela ali vira, ki ga nudijo različni pristopi in predhodno vedenje. Yvonne Elisabeth Broutin (Regionale Identität in der traditionellen französischen Bauernkleidung) išče na primeru dveh francoskih pokrajin (Bretonije in Savoje) in regionalnih različic francoske noše njuno identiteto. Krajši prispevek druge francoske avtorice Monique Poulenc (Traditioneller Schmuck und lokale Eigenheiten) pa opozarja na to, da ima okrasje poleg lokalne identitete tudi druge notranje simbolične ali statusne pomene. Sociološki vidik mode je izražen v delu Elke Drengwitz (Das »Trickle-down« der weiblichen Mode — eine soziologische Designanalyse). Modo obravnava z vidika sistema modnega oblikovanja in pravil sprejemanja modnih novosti v posameznih socialnih kategorijah. Bežno predstavi položaj v sodobnem modnem svetu: navaja znane modne in prodajne centre v svetu, modne revije ter načine reklamiranja nekaterih modnih hiš. Predstavi tudi nekatere pariške modele, ki jih je nemška konfekcijska industrija prilagodila svojim razmeram in analizira modele v smislu njihove namembnosti, materiala, cene. S pomočjo sociološke ankete strne Drengwitzova ugotovitve o zakonitosti ravnanja vsake socialne plasti pri izbiri znotraj konfekcijske ponudbe. Poudar- jena je tudi nujnost poznavanja vrednostnega sistema posameznih socialnih plasti za uspešno lansiranje modnih idej. Cilj članka Ingrid H e i m a n n (Formale Bekleidungsanalyse — Bekleidungsgestalt als selbständige Nachricht) je predstaviti formalistično metodo na primeru raziskovanja oblačil. Metoda izbira obratno raziskovalno pot: ne zanima je potrditev prostora in časa v predmetu, pač pa vidi v obliki časovno-prostorsko komponento. Rezultat analize nekega predmeta (v tem primeru oblačil) je grafična krivulja — sestavljajo jo točke izpolnjene tabele z vodoravnimi in navpičnimi vrednostnimi polji. Formalno-analitična metoda je na eni strani suho statistična, na drugi strani pa je značaj njenih rezultatov subjektiven (čeprav želi delovati drugače), ker temelji na lastni presoji izpolnjevanja vsebinsko »preohlapnih« polj (kategorije so npr. takele: »ohlapno«, »široko«, »ozko prilegajoče«, »štrleče«...). V tem je najbrž vzrok, da metoda — kot trdi avtorica — kljub zagotovljenim uspehom ni našla pravega odmeva. S svojo značilno zanesljivostjo obravnava Ingeborg Weber-Kellermann francosko revolucijo kot zgodovinsko prelomnico z velikim vplivom na tedanjo obliko oblačil. Njeni vplivi segajo vse do današnjih dni. Vzroki za spremembe v oblačilnem videzu, ki jih je narekovala francoska revolucija udeležencem tedanjih dogajanj kot znak pripadanja ali nasprotovanja revoluciji, so imeli le socialno-politični, ne pa tudi regionalni značaj. Pri tem ni šlo za pojav novih oblačilnih oblik, pač pa so običajno (delovno) nošo ene plasti prevzele še druge plasti. Posebej obravnavana ženska oblačila so se v tem času ne glede na socialno pripadnost ponovno zgledovala po enostavnih in svobodnih linijah antike. Dodatno vrednost članku daje pozornost sicer preveč(krat) obrobni obravnavi otroške noše. Avtorica se ne izgublja v opisovanju oblike, ampak izhaja iz načina pojmovanja in dojemanja otrok s stališča odraslih. Vsak čas ima namreč drugačen odnos do otrok, ta pa pomeni eno od osnovnih določil za otroške oblačilne oblike. V izteku članka je zajeta še kmečka plast prebivalstva. Nanjo francoska revolucija v smislu oblačilnega videza ni dosti vplivala, saj ji tja do 19. stoletja modni ideal predstavlja plemiško oblačilo. Na prelomu stoletja se je moda ustvarjala in širila z odrskih desk, modnih časopisov ali izložbenih kosov oblačil, ki so bila včasih izdelana za posebne priložnosti slavnih osebnosti. Poleg načinov širjenja mode opozarja Ulrike H e i -sing-Piltzing (Auf die Bretter fertig los! Zur Funktion des zeitgemäßen Bühnenkostüms und seine Auswirkung aut die Kleidung der Frau um die Jahrhundertwende) tudi na družbene spremembe, ki so vplivale na izgled oblačil. Spodnje perilo lahko vidimo samo kot oblačilni kos, lahko pa obravnavamo njegove »nevidne« pomene, fantazije in erotične znake, ki jih združuje v sebi. Te naloge se je lotil Daniel Devoucoux (Des Keisers neue Unterkleider), ki pa v lahkotnem zgodovinskem pregledu splošnejšega značaja upošteva v glavnem »visoko« modo in meščanstvo. Perilo obravnava tudi iz gospodarskega in zdrav-stveno-higieničnega vidika. Zanimiv prispevek Gaby M e n t g e s (»Gesund, bequem und praktisch« oder die Ideologie der Zweckmäßigkeit. Strategien der Konfektionsindustrie zu Anfang des 20. Jahrhunderts am Beispiel der württembergischen Firma Bleyle) o tem, kako se konfekcija (v smislu izgotovljenih in serijsko izdelanih oblačil) prilagaja novo nastalim spremembam in družbenim vzgibom. Zgovoren primer za to je firma Bleyle s svojo stoletno tradicijo, ki pomeni pojem kvalitetnih oblačil v Nemčiji. Dovolj razumljivi in tehtni zaključki so rezultat analize firminih reklamnih metod, tj. oglasov, katalogov, modnih časopisov ipd. ter arhivskih virov. Članek postavlja tudi zelo pomembno vprašanje, ali vpliva konfekcijska industrija na okus uporabnikov in kako. Časovno in krajevno sicer omejen primer, katerega zaključki in spoznanja pa bi lahko imeli splošnejši značaj, obravnava Sigrid J a c o b e i t (Aspekte der Kleidungsgeschichte im faschistischen Deutschland). Govori o tem, kako lahko politični cilji močno vplivajo na vse sfere življenja — v tem primeru na oblačilno kulturo — in mu spremene zakonitosti in vsebinske pomene. Članek Linde M. Ballard (Ulster’s Textilgeschichte — eine Einführung) je pravzaprav bolj prikaz ustroja ulstrskega »Folk and Transport Museum«, načina razstavljanja in delovanja. Gre za muzej na prostem s predmeti iz okoli 1. 1900. Redno organizira izobraževalne tečaje, prodajo ipd. Del članka je namenjen tudi pregledu zbirke z opisom posameznih kosov (izdelovalna tehnika, materiali, oblike). Zbirka je oblikovana predvsem po regionalnem kriteriju. Vprašanje koncepta za muzejski prikaz oblačil je koristno nakazala Andrea Rechenberg (Probleme beim Umgang mit »Tracht« im Heimatmuseum). Sprašuje se (in skuša vsaj delno odgovoriti), kako zasnovati razstavo oblačil, ki naj bi razbila stare mite o določeni stvari z novimi spoznanji in seveda s čim- manj spremnega teksta. Znano je namreč, da razstavljena oblačila — po možnosti na lutkah — ljudi pritegnejo, vendar berejo mnogo manj razlagalnih besedil kot pri drugih razstavah (»Saj vsak ve, kako se obleka nosi!«). Cilj razstave se tako le selektivno zaznava, odvisno pač od predznanja in še bolj od pričakovanja ljudi. Ljudje si ogledujejo razstavo, ker »vedo«, kako je bilo s temi oblačili, ne dojamejo pa, da skuša razstava ravno prikazati razliko med uveljavljeno predstavo v zavesti ljudi in resničnim stanjem. Za kustosa-začetnika kar poučen članek, zlasti ob asociacijah na slovenske razmere, »narodno« nošo ipd. Prav na koncu zasledimo še prispevek Sigrid P h i 11 i p p s (Pfullinger Museen — Württembergische Trachtensammlung. Bericht über einen Museumsaufbau), ki je pravzaprav poročilo o nastanku muzeja v Pfullingenu leta 1984, zbiranju muzejskih predmetov in načrtih za nadaljnje delo. Prispevki v tematskem zvezku Sich kleiden posegajo torej na različna področja oblačilne kulture. Nekateri med njimi so zasnovani problemsko. Zastavljene teme se lotevajo v terminološkem, simbolnem, zgodovinsko-politično-ideoloskem smislu, pristop pa je tudi sociološki oziroma metodični. Drugi članki imajo bolj značaj poročila (o muzeju, zbirki) ali pa imajo ožji regionalni pomen. Vsekakor opozarjajo na to, kako zelo je nematerialna stran predmeta pomembna za njegovo obliko in spreminjanje. Pomenijo osvežitev in spodbudo za malo manj ustaljene poglede pri vsakdanjem delu v etnološki službi. Ob tematski številki neke publikacije se kar sama od sebe pojavi misel o potrebnosti takšnega koncepta. »Istovrstni« prispevki, zbrani na enem mestu, skupno temo dosti bolje osvetlijo in zbudijo več asociacij — spomnimo se pri tem na nekdanje tematske številke Slovenskega etnografa. Janja Žagar SODELAVCI TEGA ZBORNIKA — Collaboratores huius voluminis Ludwik Bielawski, dr., univ. prof., Instytut Sztuki P. A. N., 00238 Warszawa, Ulica DIuga 25/28. Tone Cevc, dr., znanstveni svčtnik, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61235 Radomlje, Preserje, Kajuhova 13. Slavko C i g 1 e n e č k i, dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Svabičeva 7. Andrej Dular, dipl. etnolog, kustos, Slovenski etnografski muzej. — 61000 Ljubljana, Knezova 18. Jurij F i k f a k , mag. raziskovalni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 66230 Postojna, Pivška 4. Stane Gabrovec, dr., univ. prof., dop. član SAZU. — 61000 Ljubljana, Hajdrihova 24. Ivan Gams, dr., univ. prof., akademik. — 61000 Ljubljana, Ulica Pohorskega bataljona 185. Marjetka Golež, mag., raziskovalna sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Cesnikova 20. Irena Kunčič-Keršič, dipl. etnologinja, kustodinja, Slovenski etnografski muzej. — 61000 Ljubljana, Murgle 211. Monika K rope j, mag., raziskovalna sodelavka, Inštitut za slovensko narodo- pisje. — 61000 Ljubljana, Brilejeva I. Helena Ložar-Podlogar, mag., raziskovalna svetnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Velnarjeva 3. Oto Luthar, mag., raziskovalni sodelavec, Filozofski inštitut ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Ruska 3. Vilko Novak, dr., univ. prof. — 61000 Ljubljana, Rožna dolina V/31. Mira Omerzel-Terlep, dipl. etnologinja. — 61000 Ljubljana, Melikova 45. Radmila Petrovič, dr., Muzikološki inštitut SAZU. — 11000 Beograd-Vož-dovac, Koste Jovanoviča 13. Andrej Pleterski, dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Archinetova 9. Jelka Radauš-Ribarič, dr., upok. ravnateljica Etnološkega muzeja. — 41000 Zagreb, Vojnovičeva 38. Mirko Ramovš, dipl. etnolog, strokovni svetnik, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Titova 295. Mojca Ravnik, mag., raziskovalna svčtnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Poljanski nasip 26. Marijan S m o 1 i k, dr., univ. prof., Teološka fakulteta. — 61000 Ljubljana, Dolničarjeva 4. Julijan Str a j nar, dipl. etnolog, strokovni svetnik. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Celovška 106. Wolfgang S u p p a n , dr., univ. prof. Institut für Musikethnologie der Hochschule für Musik und darstellende Kunst, A 8010 Graz, Leonhardstrasse 15, Palais Meran. Ivan Sprajc, mag. — 61000 Ljubljana, Cesta na Brdo 13b. Marko Terseglav, mag., raziskovalni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Svabičeva 3. Anton Trstenjak, dr., univ. prof., akademik. — 61000 Ljubljana, Resljeva 7. Sergij Vilfan, dr., univ. prof., akademik. — 61000 Ljubljana, Mirje 23. t Valens Vodušek. Robert Vrčon, dipl. etnolog, raziskovalni asistent, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Slomškova 15. Sinja Zemljič-Golob, dipl. etnologinja, strokovna sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. — 61000 Ljubljana, Langusova 23. Janja Zagar-Grgič, dipl. etnologinja kustodinja, Slovenski etnografski muzej. — 61000 Ljubljana, Glinškova ploščad 8. Matej Zupančič, dipl. arheolog, Pokrajinski muzej Koper, Kidričeva 19. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Angleški prevodi povzetkov Nina Majcen, str.: 16, 32, 38, 46, 75, 124, 132, 232. YU ISSN 0352-0447 TRADITIONES 19, 1990 Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje S sodelovanjem uredniškega odbora uredil Tone Cevc Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Oblikoval Peter Skalar Natisnila Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Naklada 1000 izvodov