MEDDOBJE

Splošno kulturna revija

Entresiglo

Revista de cultura general

Letnik/Ano XLVIII. 2 0 14 št./N° 1-4

Izdaja SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA - Propietario: Accion Cultural Eslovena
Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.

Uredništvo/Directores: TONE MIZERIT (urednik),

KATICA CUKJATI, LEV DETELA, urednik za Evropo.

Lektorji: Metka Mizerit in Tone Mizerit
Zunanja oprema: Monika Urbanija Koprivnikar
Oblikovanje in računalniški prelom: Monika Urbanija Koprivnikar

Za podpisane prispevke odgovarjajo avtorji.

Spisi s psevdonimom se objavljajo, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime.
Rokopisi se ne vračajo.

Ta zvezek je 195. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan 12-2014
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N° 259299.

Tisk tiskarne / impreso en: Editorial Baraga del Centro Misional Baraga,
Colon 2544, (1826) Remedios de Escalada, Buenos Aires, Argentina.

IZHAJANJE MEDDOBJA DENARNO PODPIRA
URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE.

o-

UVODNA MISEL

ZORKO SIMČIČ

ŠEST DESETLETIJ ŽIVLJENJA

Šestdeset let. Za človeka - dandanes - skoraj normalna dolgost
življenja. Za organizacijo, katere že samo rojstvo je predstavljalo če
že ne čudež vsaj nekaj čudnega, pa dogodek, ki kliče po slavnostne¬
mu jubileju. Že ob samem rojstvu je bilo namreč slišati prerokbe,
da se ji bo nit življenja kmalu pretrgala in res je, da se je žal mar¬
sikdaj po slovenski diaspori po svetu podobno dogajalo. Vsekakor:
za čase, kraje in razmere, v katerih je ta buenosaireška organizacija
zaživela, je to bilo nekaj drznega, izjemnega. Toda njeni »botri« so
ob pravem trenutku prisluhnili klicu časa, 'upali proti upu', verjeli
vase, priklicali Slovensko kulturno akcijo (SKA) v življenje - in v
svojem poslanstvu uspeli.

Ko se zjutraj zbudim, mi pogled pogosto zdrsne na najvišjo
polico knjižnice, na prvih dvanajst letnikov GLASA Slovenske kul¬
turne akcije, na v rdeče vezana Meddobja, na oba Zbornika SKA.

Kje so že tista leta! 1954 ...

Ni bilo vedno lahko. Ne predsedniku Akcije, ne odbornikom,
ne vodjem posameznih odsekov (razredov) ne urednikom revije
in knjižnih izdaj, predvsem pa ne 'finančnemu ministru'. Kakor ni
bilo lahko tudi vsa desetletja kasneje njihovim naslednikom in so¬
delavcem v Argentini in po svetu, ko je delovanje prevzela mlajša
generacija. SKA je postala eden stebrov diaspore in - kakor se je leta
pozneje tolikokrat pisalo v domovini - eden pomembnih virov za
»slovenski čudež v Argentini«  (T. Kermauner).

Vesel sem, da sem mogel sodelovati pri rojstvu te skoraj never¬
jetne družbe. Vesel njenih uspehov in kakor lahko zveni čudno - celo
nasprotovanj, ki jih je doživljala. Tako kritike iz enih krogov, kakor
seveda tudi navdušenje iz drugih, so namreč služile kot lekcije za
življenje v resnični demokraciji, pa tudi za spoznanje, da »eno nas
druži in veže: Slovenci smo in kristjani«  (G. Rožman) ter vztrajnost lah¬
ko marsikaj dosežeta.

Danes vem, da se pred 60 leti nismo motili, ko smo verjeli, da ni
druge rešitve, kakor povezati kulturne ustvarjalce po vsej diaspori
in jih vabiti k »najvišji kakovosti, ki je dosegljiva«.  Bili smo različnih
starosti, stanov, značajev, a eno nam je bilo jasno: daleč od domovi¬
ne lahko samo s čim bolj kvalitetnim delom osmislimo svojo priso-

1

UVODNA MISEL

tnost v svetu, opravimo svoje poslanstvo in s tem tudi osebno raste¬
mo. Izdajanje knjig in revije, literarni večeri, gledališke predstave,
koncerti, razstave, večeri s predavanji o umetniških in znanstvenih
področjih - je rodilo svoje sadove, katerih nevidne vibracije - sem
trdno prepričan - je še danes občutiti.

Hvaležen sem Bogu, da sem tudi še po vrnitvi v Slovenijo mo¬
gel o SKA kaj napisati, marsikomu v domovini morda celo omo¬
gočil treznejši vpogled na delovanje buenosaireškega dela politične
emigracije, predvsem njenega kulturnega ustvarjanja. Ob 40 letni¬
ci SKA sem za njen Zbornik prispeval besedilo Včerajšnji članki  -
analizo dotedanjega delovanja - dodal pa še svoj po slovenski sa¬
mostojnosti ustvarjeni Pripis  (1994). Tega sem končal z mislijo, da je
SKA poznala svoj zlati vek, pa tudi čase suše, da smo pa vsi njeni
člani ustvarjali ter da bo to lahko nekoč obdelave vredno gradivo 1 .
In to niti ne samo za literarne ali umetnostne zgodovinarje. Pa da
sem deset let pozneje, ob 50 letnici revije Meddobje, katere prvih
dvanajst let sem bil sourednik, v Zborniku SKA 1954-2004 lahko
prikazal še kakšen manj znan drobec iz življenja revije, pa tudi celo¬
tne Kulturne akcije.

Delovanje te naše na tujem spočete organizacije (s svojimi spr¬
va zgolj petimi odseki) je žal še danes mnogim v domovini prema¬
lo znano. Ko sem leta 2005 v imenu odbora SKA prejemal iz rok
predsednika slovenske države odličje Zlati red za zasluge,  sem med
drugim dejal, da se mnogi sprašujemo, kaj bo o delu SKA v sklopu
celotne slovenske ustvarjalnosti - matične, zamejske in zdomske -
nekoč pravično presodila zgodovina. Dejal sem, da bo to delovanje,
kakor je kdaj že bilo napisano, »lahko sicer drobna, za mnoge še vedno
komaj znana in vendar - epopeja«.  In da bo ostala v zgodovini naše¬
ga naroda zaradi kulturnih dosežkov, »pa tudi kot dokaz zvestobe
svojim idealom«. SKA da se čuti počaščeno, ker iz rok predsednika
samostojne slovenske države sprejema to odličje kot priznanje in da
so s to simbolno gesto počaščeni vsi njeni člani, »predvsem petnajste¬
rica 'očetov' SKA, katerih večina žal že ni več živih.«

Da bi se vsi - in še posebej mlajši rodovi, ki se zavedajo svojih
korenin pa tudi poslanstva svojih prednikov - še naprej zavedali, da
lahko samo s kvalitetnim ustvarjanjem bogatijo sebe in slovensko
celoto. Tega si iz vsega srca želim. Vsem sodelujočim pri SKA pa -
prisrčen pozdrav in krepak stisk roke.

1. Gradivo za zgodovinarje, ki bi hoteli razumeti, zakaj se je v nekem trenutku del
naroda zatekel v tujino, v diasporo, in zakaj se ta ob vsej grenkobi begunstva
in eksila in načrtnega ignoriranja domovine ni zagrenil, ne se 'zabubil kot
sviloprejke', niti čutil 'brodolomce', ampak razmišljal in ustvarjal naprej in,
čeprav sedeč ob 'babilonskih rekah', vedno vedel, kje je njegov 'Jeruzalem'.

PROZA

LEV DETELA

MORDA JE BILO POPOLNOMA DRUGAČE

SARAJEVO 1914*

Nekje med bosanskimi hribi morda še stoji skromna kamnita
hiša z nizko streho, če je ni sto let po dogodkih, ki so popolnoma
spremenili svet in ljudi, podrl neprizanesljivi čas. V njej je živel
suh mladenič v temni obleki. Reven študent s temnimi mislimi.
Na ta način si je gospa Ilič predstavljala anarhista, ki se je med
ljudmi namenoma obnašal popolnoma običajno in nevsiljivo, da
ne bi izdal svojih daljnosežnih načrtov.

Nekateri pravijo, da je bil načitan in nadarjen, toda oster in
nestrpen. V aktovko je skril bombo, si ogrnil dolgo črno pelerino
in stopil v dež na cesti. V napetosti usodnega razpoloženja ni prav¬
zaprav videl ničesar. Ne dreves in oblakov, niti deževnih kapljic na
grmičevju v parku. V njegovi glavi je kot sikajoč plamen gorela le
ena sama misel. Usodna misel na atentat. Nihče od tepcev, ki so stali
ob cesti, ga ni opazil. Saj je bil vesel dan. Z udarnimi koračnicami
in slovesno godbo: »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo...«.
Krasno in trara. Ob udarcih na boben so cesarjevi vojaki korakali
navzdol ob reki.

Morda pa je bilo popolnoma drugače. Morda ni deževalo. Mor¬
da je bilo sijajno poletno vreme. Kot v pravljici. Das Kaiserioetter.  V
odročni kavarnici ob Miljacki so morda sedeli trije ali štirje mladeni¬
či. Zarotniško tiho so se vznemirjeno pogovarjali in ves čas nestrpno
opazovali staro turško - slovansko mesto, ki je onstran rečice še
nekoliko zasanjano in zaspano dremalo v mladi dan. Za drevesi
in grmovjem nisi mogel videti razen majhne mošeje ničesar. Toda
v mladeničih je kljub dopoldanskemu miru pokala razburjenost.

Uvodni del avtorjevega daljšega proznega teksta o Sarajevu 1914 in prvi sve¬
tovni vojni, ki nastaja v dveh samostojnih paralelnih variantah v slovenščini in
v nemščini.

PROZA

»Tu je orožje. Pohiteti moramo. Prekleti Habsburžan je že pri
mostu!«

»Kaj? Prestolonaslednik je že prišel? In kje tiči Princip?«

Suhi mladenič je medtem hitel kot v mori dalje. Kdaj naj ukre¬
pa? Zaslišal je močno eksplozijo, nato še hrup in krike. Za trenutek
se je ustavil, vendar ni hotel pogledati nazaj. Misel na atentat je
spremenila njegovo glavo v velikanski ognjeni zubelj. Napetost je
postala neznosna. Z roko je segel pod plašč in otipal ročno gra¬
nato. Hitro se je z granato v roki sklonil naprej in jo zagnal proti
avtomobilu.

Zdaj ni več mogel hiteti dalje. Zemlja se je zatresla pod njego¬
vimi nogami. Stisnilo ga je nekam navzdol. Gorelo je. Neznosno
je gorelo. Žgalo ga je globoko v drobu. Vse v ognju. Nepopisno
močna bolečina!

Mogoče sploh ni bila bomba, temveč strel iz revolverja. In
mrtvi je bil morda sam cesar, morda njegov prestolonaslednik ali
pa kak neumni kralj.

Je zdaj pomislil, da mu je uspelo? Da se mu je posrečila usmr¬
titev tirana? Je bil razočaran? Prazen in utrujen, ker tiran morda
ni umrl?

V sekundah usodnega dejanja se je kljub vsemu čutil popolno¬
ma svobodnega. Za kratek trenutek je bil močan in slaven, gospodar
sveta. V njem je za bežno sekundo zagorela strast moči. Hotel je
biti večji kot vsi drugi. V slavi je želel preživeti vse ostale. Se preko
smrti drugih povzpeti v večno življenje.

So ga pozneje pomilostili? Je morda umrl v zaporu, pozabljen
in bolan? Nekateri trdijo, da je na stara leta živel popolnoma za¬
puščen v veliki revščini, tiho, samotno in izgubljeno, staromodno
in smešno.

Profesor je radovedno pogledal Heleno.

»Veste, najslabše pri ukvarjanju s temi političnimi primeri
je brezskrbnost in ohlapnost. Tudi tako imenovani strokovnjaki
prevečkrat uganjajo norčije z žrtvami in storilci. V zgodovinskih
dejanjih tiči veliko pasti. Znanost je uboga grešnica. Marsikaj, kar
se danes kaže kot resnično, bo morda že jutri problem.«

Iz žepa je potegnil cigareto in jo pomaknil k ustom.

PROZA

»Kaj ne kadite?« je vprašal nekoliko obotavljajoče, ker ga je
študentka oplazila z ostrim pogledom.

»Oprostite prosim. Potem tu sploh ne bomo kadili,« je rekel
kratko in odločno.

»Hvala.«

»Hočem vam le povedati, da ne smete od zgodovine preveč
pričakovati. Vaš prihod je bil verjetno popolnoma brez smisla. Kako
vam naj dopovem, da naš primer dokazuje, da ni mogoče ničesar
dokazati.«

»Ja? In?«

»Nesmiselno. Vse je nesmiselno. Ničesar ni mogoče razložiti
ali pojasniti in dokazati.«

»Storilca bi vendar morali pravočasno opaziti,« je rekel eden od
cesarskih častnikov. »Ampak seveda je zadeva, kot vedno, popolno¬
ma jasna. Ničesar niso opazili in odkrili. Ker nikoli nič ne opazijo.
Drugače njegovo cesarsko visočanstvo zdaj ne bi bilo mrtvo.«

»Ja, udari, navali. Krogla za morilca je pripravljena. Rabelj že
drži zanko v rokah,« se je zarežal drugi častnik.

»Baraba še ni polnoletna. Ni ga mogoče ubiti.«

»Kaj čvekaš? Zaboga? Ali res ne?«

»Ja, taka so pravna določila. Avstrija je urejena dežela. In amen.
Takrat pri zajetju bi ga morali dotolči do smrti.«

»Bomo že našli kakšno možnost. Tak malopridnež nima pra¬
vice, da bi živel.«

»Kot sem že povedal, je zdaj prepozno. Barabi ne moremo
odrezati glave.«

»Ah, kaj... Ta nas bo zdaj šele prav spoznal!«

»Morda je bilo popolnoma drugače,« si misli študentka v
samoti pred hišo, v kateri je baje nekoč živel atentator.

Majhno, polomljeno, grozljivo se ji zazdi vse to po tolikih le¬
tih in desetletjih. Po tolikih usodnih pretresih, nevihtah, rumenih
zorah, rdečih večerih, narodnoprebudnih navdušenjih, upanjih,
strahovih, sanjah o novem boljšem človeku. Vse zaman? Ali pa
mogoče vendarle ne? Kdo lahko še zanika dejstvo, da je mladi

PROZA

anarhist s svojim dejanjem pahnil svet v veliko vojno, ki je spre¬
menila vse in vsakogar?

«Sarajevo? To je vendar svinjarija, uperjena proti ustroju avstro-
-ogrske monarhije!«

V četrtek, 23. julija 1914 ob šesti uri popoldne izroči cesarsko
- kraljevi veleposlanik baron Giesl v Beogradu uradno noto vladi
kraljevine Srbije. Ta je ostra, ker brez dlake na jeziku ugotavlja, da
je srbska vlada sokriva za zločin v Sarajevu. Avstroogrska nalaga
Srbiji težke pogoje, ki jih ta ne more sprejeti.

»Ja, anarhistovo dejanje je bilo v nekem smislu pomembno.
Zločin je spremenil svet,« meni Helena pred Principovo rojstno
hišo v bosanskem Obljaju.

Toda kamnita hišica sarajevskega atentatorja se ji nenadoma
zazdi prazna in uboga. Vse učinkuje naenkrat popolnoma drugače.
Hišica zgleda razbito, kot da je pohabljena in zapuščena. Sivoru-
meno in črnorjavo polzi v zimski večer. Celo oblaki so neusmiljeni.
Mečejo temne sence na pokrajino. Nekaj čudnega se premika skozi
mrzli zrak, žvižga kot bomba skozi poltemo, ogroža hribe in doline.

Študentka začuti, da se svet premika v napačni smeri. Vse se
vrti v norem krogu na begu pred samim seboj in se grize v lastni
rep ... Zaradi splošne krize je svet končno popolnoma bankrot.

Res je mrzlo. Svetovna zima!

Kaj je res potrebno, da se vsi prehladimo?

Pozimi namreč odpro vsa okna. V odpetih srajcah se spreha¬
jajo v parku, ja, in bosi stopajo po snegu v veliki slabi svet, ki ni
široko polje, ki te vodi v svobodo.

In jutri bo zopet vihar. Siv in mrzel bo novi dan.

Po daljšem času Helena spet obišče neprijetnega profesorja.
Pove mu, da je odkrila hišo, v kateri je živel Gavrilo Princip.

»Res? Njegovo rojstno hišo?« se profesor začudi. »Me veseli.
Vendar morate biti kljub temu previdni. Zelo hitro se lahko zmo¬
timo.«

6

»Kako to mislite?« mu skoči mlada ženska takoj v besedo.

PROZA

»Zgodovinska znanost bi rada podala objektivno podobo doga¬
janja. Pa je to sploh mogoče? Ne. To ni mogoče. V resnici ni možen
odgovor, ki bi natančno in objektivno opisal in pojasnil dogodke...«

»Zakaj?«

»Celotna zgodovinska znanost je pravzaprav navadna zmes
pripovedk in domnev,« reče profesor brez oklevanja. »Tako ime¬
novana objektivnost ni objektivna ... Zgodovinski dokumenti so
velikokrat navadni ponaredki... Zgodovinske publikacije so napol¬
njene z lažmi... Ja, prosim vas, povejte mi, kaj je sploh objektivno?«

Profesor je nekoliko negotov. Mlada ženska ga vznemirja. Zakaj
mu skuša ugovarjati?

Pogled mu obvisi na njenih lepih nogah. Kroži po njeni polni
postavi z željo, da bi se sprostil, vendar se ne more sprostiti. Zato
postane otožen in zamišljen. Preveč lepih žensk je na tem presne¬
tem svetu! Preveč lepote izziva in moti notranji mir, ki je nujno
potreben za znanstveno delovanje!

»Vas smem klicati po imenu,« motovili v zadregi z besedami.
»Vam smem reči Helena? Saj vam je tako ime. Prav bi bilo, da sva
si bolj domača. Najin dosedanji pogovor je tako tog.«

»Z veseljem,« reče mlada ženska ne preveč veselo.

»Recite mi kar Karl«, reče profesor z navdušenim naglasom.
»Pozabite, da sem predstojnik univerzitetnega zgodovinskega od¬
delka doktor Karl Hensel...«

»Kot želite...«

»Recite mi samo Karl - in nič drugega.«

»Ja.«

Po smrti žene pravzaprav ne zna več prav živeti. Zato to hre¬
penenje po mladih ženskah. Po teh zapeljivih princesah iz Tisoč
in ene noči.

Na vse načine poskuša ugajati. Z razgretim obrazom ropota
z besedami in stresa iz rokava polresnice o Bogu in svetu. Vendar
sploh ni zadovoljen s samim seboj. Sramuje se svoje slabosti.

Helena čuti napetost v profesorjevem vedenju. Poveša pogled,
čeprav se trudi, da ne bi pokazala svojega nelagodja.

»Poglejte na primer natančneje zadevo, s katero se ukvarjate, ta
atentat na prestolonaslednika, vse je zelo čudno,« reče profesor v

PROZA

želji, da bi prišel na druge misli. »Kaj sploh vemo o tem dogodku?
Kdo je spodbujal k atentatu srbske oziroma bosanske anarhiste, ki
veljajo pri Srbih za narodne junake? Kdo je podpiral Gavrila Prin¬
cipa in oba druga glavna storilca Nedeljka Čabrinoviča in Trifka
Grabeža? Verjetno res tajna služba srbske vojske pod vodstvom
shrljivega polkovnika Apisa. To je bil človek, o katerem so krožile
najrazličnejše govorice. Ni se dalo pogledati v njegovo psiho. Leta
1903 je vodil puč proti tedanjemu Avstriji naklonjenemu srbskemu
kralju Aleksandru Obrenoviču in sodeloval pri zverinskem umoru
kralja in kraljice. V času prve svetovne vojne je baje pripravljal
umor tedanjega srbskega prestolonaslednika in poznejšega jugo¬
slovanskega kralja Aleksandra Karadjordjeviča, zaradi česar so ga
leta 1917 usmrtili v Solunu. Zelo verjetno je, da je tak tip načrtoval
tudi atentat na Franca Ferdinanda.«

Zapre oči. Zazdi se mu, da mlada študentka erotično vzne¬
mirjeno sledi njegovim znanstvenim izvajanjem. Zavzdihne. Kako
težki so ti odnosi med moškim in žensko!

»Ja, vse v Avstriji je bilo neurejeno...Šibko... Votlo... To sovraštvo
med narodi...Politični prepiri na dnevnem redu...Monarhija je bila
obsojena na propad... Umorjeni prestolonaslednik ni bil priljubljen.
Cesar mu ni bil posebno naklonjen. Imel je namreč zelo težaven
značaj. Razburljiv kolerik. In ta njegova bolestna sla po streljanju
in ubijanju. Večni lovec. Pomislite na tisoče ubogih živali, ki jih je
postrelil... Zelo svojevrsten, čuden, zapovedujoč značaj. Na krovu
parnika Cesarica Elizabeta, s katerim je zastavil svojo znamenito
svetovno potovanje v Egipt, Indijo in Ameriko, je obžaloval, da
mu ni uspelo z ladijskim topom pobiti večje število kitov. Lahko bi
rekel, da je bil agresivni ubijalec živali. Slabo nagnjenje, ne posebno
koristno za bodočega vladarja mogočnega imperija. Poleg tega je v
času velike prenove umetnosti in kulture s svojimi konservativnimi
pogledi na najrazličnejše načine kljuboval modernim pojavom in
zaviral kulturni razvoj. V primeri z liberalnim, zelo inteligentnim,
vendar tragično umrlim sinom Franca Jožefa, kronskim princem
Rudolfom, je bil preveč neizobražen... Kulturni ignorant ... Nova
umetnost ga sploh ni zanimala ... Bila mu je odvratna... Ampak
v njegovo opravičilo kljub vsemu vsaj to... Saj v mladih letih ni
vedel, da bo moral prevzeti težko nalogo cesarskega prestolona¬
slednika. Zato se je moral pozneje po Rudolfovem samomoru na
hitro izobraziti tako rekoč v večernih tečajih ... Vendar je bil po

PROZA

drugi strani zelo discipliniran, delaven, močan pri nujnih odlo¬
čitvah. Za svoje vojake je imel vedno čas. Po drugi strani je bil
pravi družinski človek, ki je nadvse ljubil svojo ženo in otroke.
Toda, kar se umetnostni tiče, popoln tepec. Vztrajen nasprotnik
modernih pojavov. Moderna umetnost je bila zanj trn v peti. Ga
sploh ni zanimala... Zagrizeno se je boril proti slikarju Klimtu. O
Plečnikovi dunajski železobetonski cerkvi je nejevoljno menil, da
ga spominja na konjski hlev ... Vprašanje je, kako bi tak človek
lahko izvedel nujno potrebne državne reforme ... Ampak kdo ve ...
Morda bi se kot monarh izkazal. Ni bil nasprotnik Slovanov ... A
kaj. Za Avstrijo je od nekdaj značilno, da ostane vse nedokončano
... Gavrilo Princip je pač po svoje izkoristil politično godljo, da
bi dokončno podrl trhlo neurejenost države med sabo skreganih
prepirajočih se narodov.«

Helena vstane. Nejevoljno pokima z glavo. Ta arogantni čve¬
kač in ženskar, ki izkorišča svoj nadrejeni položaj v popolnoma
sebične namene.

»Ja, mogoče imate prav,« reče hladno in odide.

Presneta monarhija!

Stari cesar se slabo počuti. Sedi kot vedno s sklonjeno glavo pri
pisalni mizi v Schonbrunnu. Najvišji veličastno okronani apostolski
uradnik habsburške veledržave osamljeno sedi v senci dramatič¬
nih dogodkov. Sklanja se nad uradne spise, ki jih mora čim prej
natančno pregledati. Je preveč utrujen, da bi politični položaj še
enkrat urejeno pretehtal. Preveč uradnega papirja se je nagrmadilo
na njegovi pisalni mizi in preveč dogodkov je obremenilo svet. Toda
zadeva s Srbijo mora biti nepreklicno in hitro urejena prav tako
kot vsi drugi dokumenti, ki se prerivajo tu na mizi. Vse mora biti
urejeno preden umre. Vse, čisto vse mora biti urejeno ...

Pravzaprav ne ve, da je že prešibak za vladanje. Ne ve, da
bodo odločili verjetno drugi, čeprav je prepričan, da še vedno od¬
loča o vsem, kar odločijo za njegovim hrbtom. Sedi nekje v svoji
delovni sobi utrujen, gluh in slep, in ne ve, kako bi se še dalo
vojno v zadnjem trenutku preprečiti.

Dan ugasne. Mesec vzide in prekrije mesto in svet s svojo
srebrno svetlobo. Pozneje ponoči, ko cesar že spi, se plazijo vlažni
oblaki nad cestami, cerkvami in hišami velikega mesta. Cesar sa¬
nja, da sredi največje teme boža trdo volkovo glavo. A potem, ko

9

PROZA

nenadoma prekrije mesečina veliko streho schonbrunnskega gradu,
vidi, da ljubkuje glavo svojega dragega lovskega psa, toda pes je
mrtev. Prestrašeno vzdihuje v spanju in sanja, da se je izgubil v
gozdu. Sanja, da je na lovu, čeprav ni nikjer ne lovcev in ne divja¬
čine, temveč so okoli njega na vseh straneh samo drevesa, drevesa,
drevesa in veter, veter, divji veter ...

V naslednjih mesecih se Helena le s težavo prebija v temne
dogodke atentatu sledeče velike vojne, ko izbruhne nova vojna
na področju razpadajoče Titove Jugoslavije. Kot strela hudobnih
demonov trešči jeza prepirajočih se narodov na Sarajevo.

Medtem, ko skuša napisati diplomsko nalogo, jo ves čas spre¬
mlja neprijetni občutek, da se je znašla v neverjetnem stoletju. To je
že od začetka za človeka pogubno in uničujoče in smrtno nevarno
tudi ob svojem nesrečnem koncu.

Spet so tu dnevi, meseci in leta sovraštva in nestrpnosti med
ljudmi. V razmejevanja med narode in njihove voditelje so se vrinile
pogubne razpoke. Zdi se, da krvava zgodovina z obema svetov¬
nima vojnama ni nikogar izučila.

Čeprav Srbi, Hrvati in bosanski muslimani podobno kot mo¬
gočneži v letu 1914 in njihovi nasledniki v letu 1939 ves čas pou¬
darjajo, da hočejo mir, je vojna že tu. Vse dneve razsaja ogrožajoče
bobnenje vojnih letal nekdanje jugoslovanske ljudske armade, te
grozljive megabombe v srbskih rokah. Nek general divja v tele¬
vizijski oddaji kot Hitler v drugi svetovni vojni, ki je, kot vemo,
izbruhnila zaradi nerazrešenih problemov prve svetovne vojne.
General vpije, da bo, če ne sprejmejo njegovih pogojev, začel ob¬
streljevati glavne sarajevske mestne predele.

Tudi atentatorjeva kamnita hišica, ki jo je študentka pred dve¬
ma letoma odkrila v samotni vasici Obijaj pri Grahovem, bo kmalu
porušena. Bosanska prijateljica ji bo v naslednjih dneh povedala,
da je ob nočnem napadu hrvaških upornikov zgorela do tal.

Dopoldne lebdijo težki oblaki nad pokrajino. Megle beže čez
gozd, mečejo sence na grmovje ob bregu. Zemlja joka, gora stoka
v mrazu in vetru, kmalu bo deževalo.

10

V nevarnem poletju 1914 se pri železniški postaji Pochlarn
v Nižji Avstriji v siju bakel spoštjivo svetijo kovinski gumbi na

PROZA

uniformah veteranskih združenj, ki pred tiri čakajo na cesarsko
kraljevski pogrebni vlak. Zadaj v gozdovih onkraj velike reke je
temno. Živali, ki jih je prestolonaslednik vse življenje divje zasle¬
doval, imajo končno mir. Gozdovi so ponoči skoraj črni. Vasi so
pogreznjene v temo.

Je grozljivo tiho. Neznosno soparno. Brez najmanjše sapice.
Napetost straši skozi noč. Toda nad hribom se že kopičijo oblaki.
Iznenada zapiha topel veter, ki omami in izbriše vsako misel. Vla¬
žen in zatohel vrši čez črna polja v zagrenjeno in nestrpno množico
čakajočih pred postajo.

Oddelki garnizije, meščanskih združenj in žalujočih častilcev
čakajo že več ur na nočni vlak z Dunaja. Ljudje so nemirni, ker se
je vreme poslabšalo. Vsi so nenavadno utrujeni. V glavah čakajočih
škripa sopara nenavadne noči. Možgani razdraženo utripajo. Glave
množice pred postajo so zaradi čakanja razgrete do onemoglosti.
Slaba usoda se noro pozibava v nestrpno razgretih glavah. Zdi se,
da se bo čas v naslednji sekundi kruto razpočil kot nekaj dni prej
bombe in streli v Sarajevu.

Ravno v trenutku, ko pogrebni vlak končno privozi na postajo
v Pochlarnu, se veter sprevrže v vihar. Nevihta zagospoduje nad
vlakom in žalnimi odposlanstvi. Ljudje so v trenutku premočeni
do kože skupaj s krstama prestolonaslednika in njegove žene. Dež
lije na križe, vence, rože in zastave, se zliva na čakajočo množico.

»Sam dobri Bog je pripravil prestolonasledniku častni pozdrav,
ki mu ga je dvor odrekel,« se kislo zareži neki častnik, ko nad
postajo divje zagrmi in se trikrat zabliska.

Že nekaj ur prej je tudi na Dunaju vse narobe.

»To vreme ne obeta nič dobrega!«

»Vreme, ja... Kaj je že vreme! Vreme je pri vsem tem še naj¬
manjše zlo ... Veste ... Le kako vam naj povem ... Danes pokopavajo
celotno plemstvo naše stare Avstrije,« reče stotnik Rosenberg v
somraku pozne ure.

»Ah, kaj blebetate,« reče drugi častnik skoraj jezno. »Naše ce¬
sarstvo je večno.«

Rosenbergu je neprijetno. Mrmra nerazumljive stavke.

»Nič ni večno! Vse razpade! To bi vendarle lahko vedeli!«

11

PROZA

»Ne! Zdaj bomo vsemu svetu pokazali našo avstrijsko železno
pest. Pred srbskimi faloti ne bomo nikoli kapitulirali.«

»Ja, ja ...«

»Manjša vojna ni pravzaprav nič slabega ... Prinese duševni
in tehnični vzpon...«

»Res?«

»Dobri postanejo v vojni še boljši in slabi so nenadoma dobri.
Vojna očisti. Vojna je pravzaprav, kljub bolečim izgubam, ki jih
prinese, moralna dragocenost.«

»Ja, prijazna smrt, predolgo se ne mudi ...«

Svetloba bližnje cestne svetilke se pomeša s črnimi čevlji in
temnimi oblekami žalujočih v temne madeže na kamnitih tleh pred
velikim poslopjem.

Generaliteta je svečano zbrana na prednji strani dunajskega
Južnega kolodvora. Zraven, kot vedno, knez Starhemberg sku¬
paj s približno sto odličniki iz najvišjega plemstva. Vse močno in
odločno. Redoljubno. Svečano oblečeno v stara častitljiva oblačila.

Čakaš in gospoduješ. Toda čas brezbrižno beži mimo glav ple¬
menitih mogočnikov, kot da ne spoštuje visokega pogreba.

»Baje cesar ob novici, da so umorili prestolonaslednika, sploh
ni rekel niti besedice. Baje je, ko so mu sporočili grozno novico,
obstal, kot da ga je zadela strela. Grof Paar mi je rekel, da je
samo zaprl oči in molčal ... Cesarsko veličanstvo je prebledelo in
premikalo ustnice, kot da moli ... Strašno ...«

»Jaz pa sem slišal, da je cesar rekel: Strašno! Vsemogočni se
ne pusti izzivati, je rekel. Višja sila je spet vzpostavila red, ki ga
sam nisem mogel uveljaviti...«

»Ne, meni so povedali, da je cesar sprva samo rekel: To je
grozno! Ubogi otroci ... In nič drugega ... Ampak kakorkoli že,
veličanstvo je bilo najgloblje prizadeto ...«

»Cesarja pa danes ni tu ...«

»Veličanstvo se ne počuti dobro ... Slovesnosti se odvijajo le v
najožjem zasebnem prestolonaslednikovem krogu ... Brez vsakega
odvečnega blišč ...«

»Ja, saj vemo, da cesar s prestolonaslednikom ni bil poseb¬
no zadovoljen ... Saj veste, kako razburljiv značaj je imel Franc

12

PROZA

Ferdinand ... In oprostite mi pripombo ... Povrh še tista nečastna
poroka z nižjo češko grofico, kar se za bodočega cesarja sploh ne
spodobi ...«

»Ja, ja, ampak povem vam, našemu mrtvemu prestolonasledni¬
ku nočejo izkazati niti tiste zadnje časti, ki jo priznajo celo najna-
vadnejšemu vojaku - prostaku... Čeprav se je do zadnjega žrtvoval
za svojo armado, ki jo je najgloblje in iz vsega srca ljubil... Ja, taki
so zdaj ti časi... Kot kakega psa ga hočejo pokopati... Z nočnim
vlakom ga pošiljajo v tista zakotja pri zadnjih vaseh, kjer si lisice
voščijo lahko noč...«

»Ja, in vse to samo zaradi te nesrečne grofice Chotek, ki jo
je po mnenju cesarskega veličanstva nadvojvoda Franc Ferdinand
protipostavno poročil... Prekršil je hišni habsburški zakon ... Nizko
stoječe grofice, pa čeprav je bila njegova največja ljubezen, ne bi
smel nikoli poročiti kot bodoči cesar Avstrije ... Po mnenju cesarja
Bog te nepravilne poroke ni odobril in dovolil ... In zdaj je Bog
v Sarajevu poskrbel za red in ponovno uveljavil stari zakon ...«

»Ah, ja, ja, od kod imate vse to ...Prestolonaslednikove otroke
cesar nadvse ljubi ...«

»Otroci, ja ... Otroci so zdaj zares ubogi.«

Ponoči spet neumne sanje. Tema. Svet brez zvezd. Nekje za
steno ropot, zmerjanje, grožnje, poki, prevračanje pohištva. Nekaj
se premika po revni sobi. V kotu so prižgane tri sveče. Skozi mo¬
drikasto meglo sanj poskakujejo velikanske črne sence. Čez maja¬
vo mizo se sklanjajo glave mladih sarajevskih atentatorjev. Helena
zagleda neposredno pred seboj Principa, Čabrinoviča in Grabeža.
V spanju jo prešine občutek, da sicer sanja, vendar te sanje sploh
niso sanje, temveč neverjetno nerazložljivo srečanje.

Vidi, da je Gavrilo Princip oblečen v sive raztrgane hlače. Takoj
mu mora kupiti nove lepe hlače. Mladi bledi atentator se ji nena¬
doma zazdi na nek način lep. Rada bi prišla k njemu, vendar se
na poševnih tleh spotakne na grdih rumenih kamnih. Na mah jo
obda neznosna vlaga, mraz je vedno hujši. Vendar hoče k njemu!
K dragemu, junaškemu Gavrilu, ki pa je sploh ne opazi.

V njeni glavi se majejo nore sanje. Ne. V njeni glavi se maje
velik svinčnik, ki ga Princip takoj zagrabi in resno reče:« Najprej
moramo razčistiti najvažnejše vprašanje!«

PROZA

V tem trenutku se nad Bosno zasveti rezka mesečina. Nekje
lajajo psi.

Anarhisti so še vedno tu. Eden reče zelo glasno: »Zdaj sledi
obračun z avstrijsko cesarsko svojatjo! Za večstoletno zatiranje na¬
rodov bodo plačali krvavi davek!«

Helena kljub hudim besedam začuti neverjetno bližino mladih
moških, ki bodo vsak trenutek dvignili roko proti starodavnemu
cesarstvu. Sanje so močne kot resničnost. Speča se nemirno premika
v sanjah. Fanatični obrazi anarhistov so se ji nevarno približali.
Nočna svetovna zarota je na višku.

Princip in Grabež se plazita z vrečama, v katere sta skrila
bombe in revolverje, skozi temo po razritih odročnih bosanskih
kolovozih mimo zanemarjenih razpadajočih hiš. Jutro bo modro in
mrzlo. Čuti se, da je zarota uperjena proti avstrijskemu nadvojvodi
in prestolonasledniku Francu Ferdinandu, ki bo izgubil življenje.

V sarajevskem zaporu Princip nima veliko časa za sanje. Že
zelo zgodaj ga privedejo pred preiskovalnega sodnika Lea Pfefferja.

»No, sedi,« nagovori ta bledega suhega storilca s kislim nasme¬
škom. »Veš, vsi Srbi niso taki kot ti. Vaš metropolit je v pravoslav¬
ni sarajevski katedrali včeraj zelo ostro obsodil vaše anarhistične
zločine ... Jasno in odločno je zaprosil vsemogočnega Boga, naj vas
pogubi, ker je vaš princip uničenje sveta. Uniči jih, ker prezirajo
sveti evangelij, je rekel. Je tudi rekel: Ti vsemogočni večni Bog si
določil, da knezi, ki se jih hudodelci boje in jih spoštujejo dobri,
gospodujejo ljudstvom.«

»Ja, in kaj ima to opraviti z menoj?«

»Se ne zavedaš, da si storil najhujši zločin? Se nič ne bojiš? Se
ne bojiš pravične božje kazni?«

»Zakaj bi se bal. Ne verujem v Boga. Bojim se samo krivične
človeške družbe.«

»Tako, tako,« reče preiskovalni sodnik. »Ti torej ne veruješ v
Boga?«

»To je zares smešno vprašanje, gospod sodnik. Sem ateist.
Verujem v ubogo in lačno bosansko ljudstvo. Verujem v Srbijo!

Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil sovražnik Slovanov!«

14

PROZA

»Kakšna neumnost. Prestolonaslednik je veljal za odrešitelja
Slovanov. Vsem slovanskim narodom v Avstriji je hotel ponuditi
veličastno bodočnost, trializem, samouresničenje ...«

»Ah, kaj govorite ... Mi v Bosni in Srbiji pričakujemo izboljšanje
samo tako, da se osvobodimo habsburškega jarma ...«

Leo Pfeffer se ne počuti dobro. Z odgovori mladega anarhista
ni zadovoljen. V nekem smislu se mu mladi človek, ki sedi na stolu
pred njim, zasmili. Če bi bila visoka avstrijska politika drugačna,
zdaj mogoče ne bi imeli tega problema in bi mogli preprečiti naj¬
hujše. Žal je za vse prepozno. Saj se sploh več ne splača razmišljati,
zakaj vse to in kako naprej.

Zapre oči. Molči.

Izkušnja mu govori, da je mladi storilec izgubljen. Odpisan iz
družbe. Prej ali slej bo v okoliščinah, ki zdaj prevladujejo, mrtev.
Celo njegovih dvestodvanajst kosti bo razpadlo v prah, toda saj
ni zdravnik in v resnici sploh ne ve, koliko kosti ima človeško
telo in kaj od atentatorjevega okostja se bo v naslednjih desetletjih
sploh še ohranilo.

Sodnik je utrujen. Kmalu bo poldne. Odpre okno. Citronček
prifrfota v sobo, v kateri poteka zaslišanje. Metulj leze čez omaro,
razteza krila, miruje kratko dolgo sekundo.

»Ja, to je prekleto slabo poletje,« zamrmra preiskovalni sodnik
kot v spanju in povesi glavo.

Celo pozlačena orla visoko nad vhodnimi vrati v Schonbrunn
se skoraj sto let po zlomu cesarstva še vedno svetita v soncu, ko
Helena v dunajskih ilustriranih revijah prebira nekdanja poročila
o povratku cesarja Franca Jožefa s poletnega oddiha v Bad Ischlu
nazaj na Dunaj. Študentka se čudi nekdanjemu naivnemu svetu
in nesposobnosti tedanjih oblastnikov, ki niso znali politične krize
razrešiti na miren način. Toda ali je zdaj res kaj bolje?

Težko si predstavlja, kako je bilo, ko se je velika kočija približala
grajskemu vhodu. Toda ko zapre oči v želji, da bi vse to, kar se
je dogajalo, bolje doživela in premislila, se spet takoj znajde sredi
nekdanjih dogodkov. Jasno vidi, kako stari cesar prijazno pozdra¬
vlja mimoidoče, medtem ko častna straža dvigne puške v poz¬
drav.

15

PROZA

Čutiti je sicer napetost in nevarnost, ki se poleti 1914 bliža ce¬
sarstvu kot temna nevihta, toda Franc Jožef je podobno kot skoraj
vsi Habsburžani vdan v usodo. Tudi zdaj sredi krize zaupa pri
daljnoročnih odločitvah podobno kot umorjeni prestolonaslednik v
božjo pomoč. Iz današnjega zornega kota je tako obnašanje težko
razumljivo. Toda Franc Jožef neizpodbitno verjame v božjo Previ¬
dnost. Njegova monarhija je utemeljena v veri, da je Bog izvolil
prav Habsburžane za nalogo, da vladajo mnogim evropskim naro¬
dom. On, cesar, je edini vladar na celotnem svetu, ki mu pripada
častni in zahtevni naziv apostolsko veličanstvo. Zaveda se, da je
zaradi tega naslova svetovljanski brat papeža v Rimu in v vsem
popolnoma odvisen od božje milosti in usmiljenja. Toda zdaj mu
neprestano govorijo, da njegovi narodi ne hodijo več radi v cerkev.
Pravijo mu, da hočejo ustanoviti svoje samostojne narodne države.
Stari cesar vsega tega sploh ne razume. Svojemu zvestemu slu¬
žabniku Ketterlu pove, da niti vrabec ne pade s strehe brez božje
volje, kot je zapisano v Svetem pismu. In tako je tudi z njegovim
cesarstvom. Njegova usoda je v božjih rokah.

Cesar se ne boji bodočnosti. Bog bo odločil, kaj se bo zgodilo.
Skušal je vladati po svojih najboljših močeh, trezno in odgovor¬
no. Živel je za cesarstvo, za svoje narode, za dinastijo, za vero in
katoliško cerkev, za ljubezen do svoje posebne in čudno nesrečne
soproge Sisi. Skušal je vladati odgovorno in pravično. Ne razume
kritikov, ki mu očitajo, da vlada državi brez pravega namena in
smisla. Govorijo, da upravlja dvoumen državni stvor z zdolgočase¬
nimi uradniki in nesposobnim vojaštvom. Trdijo, da po vsej veliki
Avstriji poka v zidovih državne stavbe, čeprav ves čas opaža prav
nasprotno, državno trdnost in vsesplošno zaupanje v vladarske
sposobnosti njegove dinastije. Ve, da ga ljudstvo ljubi in brezpo¬
gojno podpira. V dolgem življenju, ki mu ga je dobri Bog namenil,
je bilo vsega na pretek. Hrepenenje in zaupanje se je prelivalo v
bolečino, v razočaranje in praznino, toda kljub vsemu je še vedno
trdno prepričan, da celotni svetovni ustroj vodi vsemogočna božja
Previdnost in je on le izvajalec tistega, kar počiva v božjih rokah.
Bog bo zato odločil, kaj se bo zgodilo z njim in z Avstroogrsko
monarhijo. Prav vse na tem svetu je v božjih rokah.

16

Nenadoma se zazdi, da se svet vrti v napačni smeri. Vsi do¬
godki, upanja in odločitve krožijo okrog samega sebe, se grizejo kot
strupena kača v lastni rep ... Svet doživlja moralni in politični zlom.

PROZA

Stari cesar odloži uradne papirje. Vstane in se ozre po skrbno
urejeni delovni sobi v dunajskem Hofburgu. Zamišljeno pogleda
skozi okno, zapazi bliskavico na nebu glavnega in rezidenčnega
mesta. Nova nevihta ga preseneti.

»Nič mi ni prihranjeno!«

Nekje daleč, na drugi strani Donave, divje grmi in se bliska.

»To Sarajevo bo še moja smrt,« reče cesar utrujeno, ko se vrne
nazaj k večnemu delu pri pisalni mizi.

Kraj zločina Sarajevo. Bosna in Hercegovina 1914. Helena se
skloni nad stare časopise, skuša razumeti tisti čas, ki je že zdav¬
naj odtekel. Zagleda dva avstroogrska oficirja v skromni bosanski
pivnici.

»Čehi, Slovenci in Hrvati verujejo v bodočnost Avstroogrske,«
reče polkovnik Jovič in ošine z nemirnim pogledom svojega ro¬
batega tovariša. »Vendar si želijo lastno upravno avtonomijo ...«

»Bedarija. Kakšno avtonomijo?« ga zavrne stotnik Beck. »Naše
veliko cesarstvo potrebuje močno osrednjo vlado. Drugače bo vse
razpadlo ...«

»Ne, sploh ne. Slovani so osrednja opora celotne Avstrije ...
Brez njih je vsak napor račun brez krčmarja!«

»Ja, kar sanjaj lepo naprej. Vaše bedaste nacionalistične iluzije
vas bodo še pogubile!«

Oba častnika blodita z besedami sem in tja v začaranem krogu
in se ne moreta umiriti in zediniti. Ta svet je nesrečna nepregledna
goščava, rešitve za nastale probleme očitno ni na vidiku.

Z besedami begamo sem in tja, kašljamo, se prenapenjamo,
jezimo, toda svet je mogočen, svet je nenavaden, ljudje pa neza¬
nesljivi, politika je gnila, vlade so lene in koruptne.

Polkovnik in stotnik sedita v majhni vaški gostilni. Roke pol¬
kovnika Joviča drgetajo, ko pomakne cigareto k ustnicam ali prime
skodelico kave. Je zelo razburjen. Sploh ne ve, kako bi svojemu
vojaškemu sotovarišu predočil težavnost nastalega položaja.

»Streli so padli,« pove počasi, z utišanim glasom. »In kaj zdaj?
Kaj počne Avstrija?«

»Vojska bo naredila kratek proces. Srbijo je potrebno zbrisati
s političnega zemljevida ...«

17

PROZA

»Ah, pojdi, pojdi ... Igra z ognjem ne bo prinesla ničesar ...«

»Ja, in kaj potem?«

»Nič ... Pustiti vse pri miru ... Piti turško kavo ...Čakati na
ugodno vreme.«

Za hribi grmijo predpriprave za napad. Izvidnice brezglavo
blodijo skozi goščavo, gozd je velik, gozd je gnil in votel, svet je
pokvarjen in len.

Zemlja joka, streli padajo, sivi veter nima usmiljenja z ubo¬
gim človeštvom. Vojaki se stiskajo v umazanem živinskem vagonu.
Peljejo se poševno v nič. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Dežuje.
V vagonu je množica rok in nog. Glave in hrbti so nakopičeni
kot sardine v konzervi. Nekateri pijano pojejo. Ljudje v uniformah
cesarsko - kraljeve vojske so hrana za topove, čeprav se ves čas
uradno gobezda o skorajšnji veliki zmagi.

»O  ti srečna Avstrija!«

»Je cesar že podpisal vojno napoved?«

»Preklete svinje!«

»Vso pasjo zalego pobiti!«

»Tiho!«

»Sluga pokoren!«

»To presega vse mere!«

»Srbe na vrbe!«

Nekateri pojejo, drugi preklinjajo.

Črni oblaki visijo tik nad hribom. Smrdi po ognju in dinamitu.
Večina je vsega sita. Eden od vojakov se pijan božjastno trese na
tleh. Stoka in se smeje, kot da bi bil blazen.

Z vlaka se zdi mimobežeča pokrajina v dežju topa in hladna.
Kot da je okamenela v grozi prihajajoče vojne. Sreča se je skrila za
oblake in mesec. Mrači se. Ničesar ne moreš več videti.

Vlak ropota skozi gozd. Je že skoraj noč.

Gozd vrši. Veter žvižga. Noč je brez zvezd. To je noč s stoti¬
nami črnih lukenj, v katere ščijejo garjavi psi.

Dežuje kot za stavo.

Vse, kar živi, je že od vsega začetka pripravljeno za smrt.

18

PROZA

MARIJAN ElLETZ

PRAVLJICA O MARJETKINEM ČUDEŽU

Todas las cosas s on palabras del
idioma en que Alguien o Algo, noche y dia,
escribe esa infinita algarabia
que es la historia del mundo. En su tropel
pasan Cartago y Roma, yo, tu, el
Jorge Luis Borges, Una brujula

Vse stvari so v besedah jezika,
kjer Nekdo ali Nekaj, noč in dan,
piše tisti neskončno nori roman,
ki je zgodovina sveta. V isto smer se izmika
Kartagina in Rim, jaz, ti, on
jorge Luis Borges, Magnetna igla

Včasih je bilo boljše, včasih je bilo lepše, včasih je bil mir, ve¬
selje in spokojnost. Mir in tišina sta vladala nad slovensko zemljo,
ljubezen med ljudmi je bila močnejša kot nevoščljivost in sovraštvo.
Človek se je čez dan trudil in pehal, za družino, za polje in za
hišo, a zvečer, ko je zadovoljno zatisnil oči, se zahvalil Bogu za vse
dano, je molil še naprej, delal načrte za naslednji dan in za tedne
in mesece. Ni se ustrašil zaprek, vse se je dalo rešiti s poštenim
delom, za preživetje v skromnosti in tihi vdanosti v božjo voljo.
A v tistih časih se je v Loški dolini in na Cerkniškem polju vse
spremenilo. Prišla je vojna, prišla je okupacija. Ljudje so onemeli,
v očeh jim je ugasnil ogenj radosti. Zamenjal ga je leden pogled
negotovosti in strahu. Niso se mogli privaditi na tuje vojake, ki
so se sprva prijetno smehljali, kmalu pa začeli loviti piščance in
dekleta ... A za tem se je izmuznil iz božje prisotnosti angel smrti
in dahnil svoj strupeni piš, ki je ljudem posušil ljubeznivost in

19

PROZA

20

prijateljstvo in jim vnesel zavist, nezaupanje, sovraštvo. Prihuljeno
se je zalezel v srca in prišepetaval le grde stvari, same laži in su¬
mničenja. Naenkrat so se v nočeh pojavili čudni ljudje s puškami
in jim govorili o svobodi, o lepši bodočnosti, pa o izdajalcih, ki
bodo morali z življenjem plačati svoj greh. Nočni mir so začeli
kaliti grozeči streli ta-pum, ta-pum, zjutraj pa so otroci brskali po
hosti in njivah za mrliči. Skoraj vsak dan je v okoliških cerkvah
zvonil navček in nihče ni vedel, koga bo jutri doletelo. Ljudje so
padli v past peklenske zarote, ujeli so se v spletke zlih duhov, ki so
jih hipnotizirali kot strupene kače, da se nihče ni upal niti ganiti.

Ali je bilo to res, ali niso bile le sanje, zvita laž, ali pa morda
strašljiva pravljica s hudobnimi čarovnicami in demoni? Ali je re¬
sničnost to, kar sedajle živimo, kar dan danes trpimo, in s stisnje¬
nimi zobmi in zaprtimi očmi šepetamo in rotimo Boga in njegovo
Mater, da nam odvzameta ta križ? ... Tako je premišljevala in stokala
Drenškova Marjetka na porodni postelji, tiste hude pomladne dni
leta 1944, v domačiji na obronku naselja med Cerkniško in Loško
dolino. Stokala je Marjetka in molila, ne toliko zase kakor za dete,
ki bi se moralo roditi, a se v njenem telesu nekaj ni prav obrnilo in
nihče ji ni mogel povedati, kaj se z njo godi. Groza jo je spreleta¬
vala, ko je gledala oba otroka, dvanajstletnega Lojzeka in šestletno
Julko, ki bosta ostala sama, ker so ji v glavi rojile temne misli in
slutnje, da poroda ne bo preživela. Moža Franceta je izgubila pred
dvema mesecema. Skrivaj jih je prišel obiskat iz domobranske po¬
sadke na Rakeku, pa so ga odkrili terenci. Ponoči so ga odpeljali
kot toliko drugih, zjutraj so ga našli v sosedovi hosti za bregom
s prestreljenimi prsi. Takrat je začutila čudno bolečino v svojem
telesu, kot bi se nekaj zaustavilo, kot da bi se detece uprlo, ker ne
bi maralo živeti v takem svetu.

Njene motne oči so se bale srečanja s pogledi okoli stoječih
svojcev in babice, ker se je bala, da ne bo mogla povrniti z opti¬
mizmom njihovega pogleda, ki je izražal le negotovost in strah.
Zato je begala s pogledom od stene do stene, po starih stenskih
razpokah, preko okenskih zaves, ki jih je s tako ljubeznijo sama
sešila, preko razpela v kotu s šopkom ovelih poljskih rož, ki jih je
nabrala Julka, in se končno ustavila pri treh fotografijah na polici.
V sredi je na častnem mestu stala njuna doprsna poročna slika,
kjer stojita s Francetom v nežnem objemu, z blaženim smehljajem
in tisto lahkotno sproščenostjo, ki zaznamuje najlepše trenutke

PROZA

v življenju. Motrila je to sliko in se spraševala, le zakaj se je vse
njeno življenje tako čez noč sprevrglo v pekel. Njena mladost ni
bila najbolj rožnata. Doma je bila z revne kmetije, kjer so se vsi
domači, starši in otroci, ubijali v vsakdanjem boju za obstanek. Ni
bilo lahko, a bilo je tudi lepo. Hodila je k petju na cerkveni kor
in tam je spoznala Franceta, ki tudi ni bil iz bogve kako močne
kmetije. Njemu je bilo všeč petje, še bolj pa igranje v cerkniškem
prosvetnem domu. Tudi ona ga je spremljala ob nedeljah na vaje in
v časih sprejela kakšno manjšo vlogo. Ozrla se je na drugo sliko,
kjer je bila skupina igralcev po igri Kralj na Betajnovi. Kako lepi
spomini! Med njimi v sredi poleg Franceta ponosno stoji čokati
režiser Jože Štern, s hudo namršenim pogledom, pa z veselim na¬
smehom na ustnicah. S Francetom sta gojila prisrčno prijateljstvo,
ki ga ni kalila Sternova odkrita angažiranost pri Sokolu, saj se
je France vsakomur približal ravno zaradi svoje široke krščanske
drže. Štern je bil neke vrste čudak, ni se poročil, izstopal je tudi
kot dober zdravnik in je kljub svoji strogi zadržanosti zaslovel kot
velik dobrotnik.

Zdrznila se je Marjetka pri teh spominih in premišljevanjih, ker
ni mogla razumeti svoje čudne usode. Ali je to sploh bila usoda
ali božja volja? Lažje bi ji bilo prisojati svojo tragiko usodi, ki je
hladna in nepredvidljiva, ki nas premetava kakor papirno barčico
v potoku, ki se ji ne moremo zoperstaviti, ker je prepuščena div¬
jim zakonom narave...Vendar, si je dejala, je še vedno neka druga
sila, božja volja, mnogo močnejša, ki lahko spreminja tokove naše
usode, če ne pa nam da moč sprejetja poslednje rešitve na koncu
naše življenjske poti. V teh mislih se je Marjetka pomirila in z
zaprtimi očmi goreče molila.

Blizu postelje je stala in se nemirno prestopala Trčkova Neža
iz Grahovega, edina babica v celem okolišu. Otipavala in božala
je porodnico, pa zaskrbljeno gubala čelo in zatiskala oči. Neža je
bila izkušena in odgovorna, a je takoj spoznala, da ima Marjetka
napačno obrnjenega otročka in ni vedela kaj storiti. Potreben bi bil
zdravnik, najbližji je bil dr. Štern iz Cerknice, nevarno daleč v tistih
časih. Neža je dobro vedela, da porodnici ne more nič pomagati
in da ji je usojenih samo nekaj ur življenja, če se otrok v telesu
na obrne. Včasih so takšne porodnice hitro peljali v bolnico, kjer
so z operacijo reševali življenja materi in otroku. A danes tukaj to
ni mogoče, nihče se je ne bi upal z vozom prepeljati v Cerknico,
prenevarno je bilo.

21

PROZA

To je vedela tudi Marjetkina mati, ki je kot zamaknjena stala v
kotu in nemo zrla v svojo hčer, njeni prsti so se oklepali rožnega
venca in ustnice so se neslišno gibale v goreči molitvi. Zraven je
na tleh sedela hčerka Julka in zadrževala jok, bratec Lojzek pa je
stal pri oknu in srepo zrl na polje, ki se je kopalo v popoldanskem
soncu. Polje je bilo suho, neobdelano, saj ni bilo moških, ki bi mu
dajali življenje. Odkar sta otroka našla v gozdu truplo svojega očeta,
jima je zamrl nasmeh na licih, pogled njunih oči se je izgubljal v
daljavo, v iskanju neizrečenih razlag, za katere sta vedela, da sploh
ne obstajajo. Oba sta se prehitro postarala.

Moreča tišina, ki je vladala v izbi, je še posebej mučila Nežo,
ker je čutila, da bi ona vendar morala rešiti porodnico in otročka,
pa tega ni znala. V obupu si je grizla ustnice in težko sopla, oči
so ji begale od enega do drugega in se vedno ustavile na Marjetki,
kot da bi pri njej iskala rešitve.

-Potrebujemo zdravnika- je skoraj proseče iztisnila iz sebe
Neža. Vsi so vedeli, kako nevarno je bilo tiste dni hoditi po cesti
izven vasi, še posebno proti Cerknici. Cesta je bila minirala od
partizanov in vsepovsod so bile zasede. Le kdo bi si upal skočiti
do Cerknice po doktorja Šterna, kaj šele, da bi si doktor upal priti
semkaj. Pa še druga huda stvar je bila z doktorjem Šternom. Bil je
rdeč. Vsi so vedeli, da hodi stalno naokoli med partizane, da obve¬
zuje in zdravi ranjence. Marjetka je molče premišljevala o njem, o
tem nekdanjem moževem prijatelju, s katerim so jih vezali tako lepi
spomini. Koliko prijetnih uric so prebili skupaj na Prosvetnem odru.
Štern je bil odličen igralec in režiser. France ga je zvesto poslušal in
ga na tihem občudoval, ker sam ni imel talenta za režiranje. Štern
je bil strog pri vajah, po igri pa se je vedno raznežil in razsipaval
s prijateljstvom. A sedaj, sedaj se je vse spremenilo. - Sam hudič
nas je razdvojil!- je žalostno premišljevala Marjetka.

-Dajte, napravite vendar nekaj- se je Neža obupano obrnila
na staro mater in nato na oba otroka. Nikogar ni bilo, ki bi mo¬
gel kaj ukreniti, ki bi si upal najti rešitev. Tišina, polna obupa in
nemoči je legla na izbo. Tedaj se zdrzne dvanajstletni Lojzek in
stopi pred Nežo:

-Skočil bom s kolesom po zdravnika, takoj bova tukaj,- Vsi
so vedeli, koliko ljubezni in korajže, pa kako malo verjetnosti je
bilo v teh besedah.

22

PROZA

-Lojzek, nikamor ne boš šel. Saj ne prideš skozi zasede, pa
še cesta je minirana,- je boleče zašepetala Marjetka. Tudi sama je
vedela, da ji preti smrt, če je ne bo zdravnik rešil. Pa saj si tudi
doktor Štern ne bi upal priti k meni, si je mislila, ker gotovo pozna
vse te nevarnosti. In nazadnje, saj najbrž ne bo hotel priti, ker nas
pač pozna in nas gotovo ne mara več. Dobro ve, kako je bilo s
Francetom in kako smo danes mi vsi zapisani. Kaj mu mar moje
in detetovo življenje, bo pač dveh belih manj. Raje se je skušala
vdati v božjo voljo, saj ji ni bilo več do življenja, če se njeno dete
ne reši. Le skrb za Julko in Lojzka ji ni dala miru. Bolečine so se
večale in pričakovala je najhujše. Najprej bo umrl otroček, potem
pa počasi še jaz, si je dejala.

A Lojzek se ni hotel vdati. V hipu se je obrnil k materi in jo
stisnil za roko. -Mamica, ne bojte se. S kolesom bom v pol ure v
Cerknici, zasede se ne bojim, ker na otroke ne streljajo. Mine pa
tudi poznam, saj smo jih pred nekaj dnevi fantje iz vasi vse prešteli.
Samo štiri so, tik pred Marofom. Na cesti se pozna, kako so jih
zagrebli. S kolesom smuknem vmes, mimo njih. Tudi doktor Štern
bo vozil z motorjem za menoj lepo in varno skozi mine. Čez eno
uro bova nazaj! - Marjetka je samo zavzdihnila, ker ni imela več
moči spregovoriti, ostali pa so vsi onemeli in se vdali v to zadnjo
možnost, da se reši dvoje življenj. Neža, ki je bila vajena gledati
smrti v oči, se je samo prekrižala in v mislih blagoslovila Lojzka,
ki se je zagnal po klancu proti Grahovem.

Doktor Štern ni bil vajen, da se ga moti na domu in je pona¬
vadi dal vsakomur vedeti, da mu to ni všeč. A ko je Lojzek butnil
v vhodna vrata in glasno kričal, naj mu odprejo, je bolj radoveden
kot nejevoljen pogledal skozi visoko okno.

-Čigav si, poba- ga je domala nahrulil.

-Drenškov sem- je Lojzek skoraj zajecljal, ker je vedel, da bo
zdravnik osupnil, kako si upa tak belček prositi njega za pomoč
in se je bal, da ga bo kar nagnal. Zato je prehitel zdravnika in ga
malo bolj proseče nagovoril:

-Naša mamica je na porodu, pa je otroček narobe obrnjen. Neža
ne more nič napraviti, vas potrebujemo ... prosim.-

Zdravnik Štern je z namršenimi obrvmi nemo strmel v Lojzka,
kot bi se hotel prepričati, ali je res ta belogardistični mulec tako

23

PROZA

24

predrzen, da si upa priti v Cerknico in ga prositi za pomoč Dren-
škovi Marjetki. Dobro jo je poznal, a še bolj njenega moža Fran¬
ceta, klerikalca in izdajalca, ki ga je pred nedavnim dosegla roka
pavice in so borci storili z njim to, kar mu je pripadalo. Odganjal
je misli iz preteklosti, ki so ga prijateljsko vezale na Franceta, ker
je bila ta preteklost obsojena kot krivična in lažna. A spomini so
močnejši kot zavest. Zagledal se je v tiste lepe večere v Prosvetnem
društvu, pri ljudskem odru. Več let sta skupaj igrala in se je med
njima spletlo kar dobro prijateljstvo, čeprav je bil Štern liberalec,
Drenšek pa klerikalec. Kultura ju je družila in ta vez je bila moč¬
nejša kot ideološke razlike. Ampak prišla je vojna in okupacija in
ta zakleta revolucija. Čez noč se nista več pogledala, med njima
se je prelomilo tisto dobro prijateljstvo in nadomestilo ga je absur¬
dno sovraštvo, ločil ju je pohod bratomorne vojne, ki se je začela.

Dolgo je motril Štern mladega Lojzka, ki v svoji nemoči ni
utrgal prosečih oči od zdravnika. Strmo sta se gledala in molčala,
vsakemu od njiju je divjalo tisoče misli po možganih in se zaple¬
talo skozi srce in spet nazaj v možgane. Štern ni pokazal, kje so se
končno njegove misli zataknile, a nenadoma se je zdrznil in zravnal.

-Takoj grem!- je kar zagrmel in začel basati v torbo razne
inštrumente in pakete z zdravili. V hipu je bil na dvorišču, vžgal
motor in zavozil pred Lojzka.

-Gospod doktor, vozili boste za mano, ker dobro vem, kje so
mine na cesti!- mu je dejal Lojzek skoraj prijateljsko. Štern je do¬
bro vedel, da je cesta minirana, čeprav ni vedel točno za njihovo
lokacijo, niti ga to ni zanimalo. Vendar je sprevidel, da bo mora
kar sprejeti fantovo ponudbo.

Tako sta zavila naglo proti Grahovem. Iz oken so škilili ljudje in
sklepali vse mogoče stvari, saj je bilo zares čudno, da se je zdravnik
Štern dal zapeljati od tega mladega belčka in celo vozil za njim.

A Štern se ni spraševal, kaj ga je pretentalo, da ga je fant
spravil na tako nevarno pot. Sploh ni videl v tem nobenega pro¬
blema, to je spadalo v njegovo notranjost, tako je bil vzgojen, in
v tem je bil dosleden. V bolezni in pri ranjenih ni delal razlike
med belimi in rdečimi in brezbarvnimi, čeprav so ga eni in drugi
radi kritizirali, kadar je šel zdravit tega ali onega, češ, naj bi ga raje
pustil »crkniti«. Ta dan je vozil za Lojzkom in v glavi je imel en
sam cilj: rešiti je moral dvoje življenj. Izračunaval je okoliščine in

PROZA

čas, ki je kritičen za rojstvo otročka, pa je videl, da ta čas nevarno
poteka in je očividno absurd, da mora voziti za tem počasnim
kolesarjem, ki je sicer pritiskal na vso moč na pedale, da ga je že
spravljal v neko živčno razdraženost.

Štern v hipu požene motor in prehitevajoč zakriči:

-Grem naprej, če ne, bo prepozno!-

-Počakajte, gospod doktor, da prideva skozi Marof, ker jaz
vem za vse mine!- mu je nazaj kričal Lojze, a Štern ga ni maral
slišati. Izledalo je celo tako, kot bi se doktorju zdelo za malo, da
mora poslušati tega smrkavca in se ravnati po njegovih napotkih.
A vendar, Štern ni bil lahkomiseln, le dobro je presodil med obema
možnostma: tvegati dvoje življenj, ki jih lahko on reši, ali tvegati
čisto majhno možnost, da zavozi na mine. Tolažil se je, da jih
bo gotovo tudi sam opazil. V tej izbiri je bil jasen: njegova sveta
dolžnost je bila reševati življenja! Zapodil se je proti Marofu in
izginil za ovinkom. Ni slišal Lojzkovih krikov, naj pazi tam blizu
Kleškove hiše, malo naprej, tam, kjer so tri breze, tam naj pazi, saj
se še kar vidi, kje so zakopane štiri mine ...

Lojzek je podil za Šternom kot še nikoli v življenju v nesmiselni
dirki, ker se mu je zdelo, da ga mora na vsak način dohiteti, ko
je ozračje nenadoma stresla divja eksplozija.

Lojzek je zatulil od groze in obupa.

Tam, kjer je čas negiben, pa vendar trajen, tam, kjer vid ni
pogojen od gledanja, a je vse razvidno, tam, kjer je jasno vse,
kar se je zgodilo in kar se bo zgodilo, ali pa se nikoli ni zgodilo
in se tudi ne bo nič več zgodilo, tam vlada slutnja poslednje
Dimenzije, ki ji je ime Večnost.

Tam nekje, pred vrati Končnega sodišča se je trla množica
ljudi, ki so čakali potrpežljivo in zaskrbljeno, da pridejo na vrsto,
kjer jim bo Sodnik odredil njih zadnje bivališče. Prav na koncu
vrste se pojavi zdravnik Štern, ves zasopel in nemiren. Hropeče
se preriva med čakajočimi proti vratom, kjer sta dva lepotca z
ožarjenimi obrazi in v blestečih oblačilih klicala čakajoče po
imenih. Štern se je zrinil do vratarjev in ju roteče prosil, naj
ga pustijo nazaj, da reši umirajočo porodnico, samo to bi rad,
potem naj ga pa Sodnik sodi, kot si je zaslužil. Zaman so bile

25

PROZA

26

te njegove prošnje, ljudje okoli njega so se mu posmihali, kaj
si vendar misli, ali ne ve, kje je sedaj? A Štern je vztrajal in
vedno glasneje rotil vratarja, naj mu vendar dajo to možnost,
le za kratek čas, kake pol ure bi rabil, potem se spet vrne sem.
Prijazno in mirno sta mu odkimavala oba angela, saj to res
ni mogoče. Tedaj pa se zasliši izza vrat močan glas, kot grom
zveneč in pretresljiv: - Spremite zdravnika na zemljo, naj opravi,
kar je mislil-

In že sta ga obstopila dva angela in ga odvedla nazaj.

V Drenškovi izbi je bilo že mračno, a vsem so na obrazih
gorele oči kot svečke na parah. Med tem je prišel kaplan iz Gra¬
hovega in dal Marjetko v sveto olje. Trčkova Neža je skrušeno
ždela v kotu in buljila v porodnico, kot bi pričakovala od nje same
kako rešitev. Molk, ta strahotni molk nemoči in človeške bede je
prekinjala od časa do časa Marjetka z vzdihi, ki so postajali vedno
bolj zamolkli. Kaplan je začel moliti rožni venec, komaj slišno, kot
bi se bal motiti bolnico, navzoči so mu odgovarjali pritajeno in
vzdihujoče, kot se moli ob bolnikih na smrtni postelji.

Ko se je zaslišala iz daljave eksplozija, so vsi zaječali in se
spogledali. Nihče ni spregovoril, saj so trdno vedeli, da so to bile
mine. Le solze so se začele lesketati na njih obrazih. Kaplan še ni
končal zadnje desetke, ko se vrata izbe odpro in se opoteče med
nje Lojzek.

-Doktor Štern ... doktor Štern je zavozil na mino ... in ga je
razneslo ...- je jokaje iztisnil iz sebe.

Zdelo se je, da je zrak ledenel od molka. Nihče se ni zganil
niti kaj vprašal. Vse je bilo jasno. Fant je storil, kar se je namenil, a
zgodila se je nesreča. Nihče ni niti dolžil partizanske mine, saj bi
se lahko tudi kaj drugega zgodilo, lahko bi motorju počila guma in
doktor Štern bi se ravno tako ubil. In končno, možnosti za rešitev
so bile tako ali tako majhne. Polaščalo se jih je tisto bridko občutje
nemoči, popolna prepuščenost usodi. Nihče si ni upal podvomiti
v božjo voljo, čeprav so se jim od obupa trgala srca.

Tedaj se je nenadoma vsem zazdelo, da je izba postala svetlej¬
ša, da je še nekdo drugi stopil mednje. Neža, ki v svojem obupu

PROZA

že več kot uro ni spregovorila, se v trenutku zgane in kot osupla
gleda okoli sebe, kot bi hotela razbrati iz obrazov svojcev, kaj se
čudnega dogaja. Vstane s stola v kotu, kamor se je bila zatekla, in
stopi k porodnici, ki je bila kot v omotici.

-Prižgite luč vendar, prižgite takoj!- skoraj zakriči Neža. Vsi
so jo gledali kot okamneli, le Lojzek je urno izvršil njen ukaz.
Neže se je polastil čuden mir, zravnala se je in začela z neverjetno
sigurnostjo ukazovati.

-Prinesite vodo, vročo vodo, takoj! Pa rjuhe in milo hočem!-
Osupli so gledali Nežo in se bali, če se ji ni zmešalo, Z vso naglico
si je umivala roke in dajala navodila Lojzku, ki je bil edini zmožen
nekaj ukreniti in edini, ki je bil prepričan, da se Neži ni zmešalo,
temveč da jo je obsedla neka čarobna moč.

Potem je Neža popolnoma mirna z golo roko posegla v Marjet-
kino telo in s čudno zbranostjo in gotovostjo počasi začela obračati
živo telesce, ki mu muhasta narava ni dovolila, da bi se izmu¬
znil iz matere. Tedaj so vsi v sobi začeli naglas in goreče moliti,
kot bi čutili, da Marjetka in Neža potrebujeta pomoč od tam, kjer
človek ne more nič storiti. Marjetka je v podzavesti vzdihovala in
stokala, Neža pa je začela kričati: -Pritiskaj, Marjeta, pomagaj no,
saj ga že imam!

Nekaj trenutkov za tem je Neža že držala v rokah mokro te¬
lesce, ki je zakričalo v svet svoj prvi človeški glas. Vsi pričujoči so
se zgrnili okrog njiju in jokali od veselja.

-Vidite,- je zmagoslavno vzkliknila Neža, ko je kopala otročka,
- Deklica je!-

Nato je Marjetki, ki se je blaženo nasmehnila, položila dete v
naročje, a zatem so jo začele popuščati moči. Zgrudila se je na stol
in se zgrabila za glavo.

-Ljubi Bog, kako sem lahko to opravila, saj tega nisem znala!
Kaj se je zgodilo z mano? - Vsa se je tresla in jokala, da je niso
mogli pomiriti.

Kaplan se je poslovil in s sklonjeno glavo stopal proti domu.
Vedel je, da je prisostvoval čudežu. Le Lojzek je bil popolnoma
miren in kot v omotici šepetal: -Hvala, doktor Štern, hvala vam ...

27

PROZA

Štern se je vračal z obema spremljevalcema in se približal
velikim vratom, ki so se venomer odpirala in zapirala. Tedaj se
zasliši spet tisti gromoviti glas: -Doktor Štern, zmagal si v
ljubezni in usmiljenosti, zaslužil si mojo milost! Približaj sel-
Odprla so se na stežaj velika vrata in posijala je velika
svetloba, ko je doktor Štern vstopal med dvema angeloma in
se ves blesteč bližal končni Luči.

Ljudje so še dolgo pripovedovali to zgodbo, ki so jo nekateri
postavljali v strog eksistenčni realizem, drugi pa so ji priznavali
nadnaravne primesi, tako, kot se to dogaja v pravljicah. A vsem
se je ta zgodba počasi odmaknila proti obronku zgodovine.

Na grahovskem pokopališču je bilo še dolgo časa videti dvoje
grobov, popolnoma enakih, drugega ob drugem, s skromnima ka¬
mnitima križema. Na enem je stalo zapisano »France Drenšek, naš
ljubi oče in mož«, na drugem pa »Dr. Jože Štern, naš ljubi prijatelj«.

Še vedno se v spomladnih dnevih vali topel veter z juga in
se poigrava z oblaki in drevesi in travo, pa mrši mehke lase raz¬
posajenim otrokom, ki se brezskrbno igrajo na robu Cerkniškega
jezera, prav blizu Loške doline, pa odnaša staro žalost in hude
spomine, da jih ne bo nikoli več nazaj.

28

DIPLOMSKA NALOGA

SARA HORVAT

LITERARNI OPUS LOJZETA NOVAKA 1

ZAHVALA

Tega članka ne bi brali, če ne bi bilo moje diplomske naloge,
pri kateri so mi pomagali Lojzetovi prijatelji, znanci in družina
v Sloveniji in Argentini. Zato na tem mestu iskrena hvala Silviji
in Andreju, ki sta mi približala podobo Lojzeta Novaka živo pred
oči ter me spoznala z Novakovo Argentino. Hvala tudi vsem v
uredništvu Svobodne Slovenije, saj sem pri njih pred leti iskala
prve informacije o Lojzetu Novaku. Hvala tudi vsem ostalim, ki
so vsak po svojih najboljših močeh pomagali pri nastanku mojega
diplomskega dela: Vinku Rodetu, Marjanu Amonu c  Zorku Sim¬
čiču, Francu Kuzmiču, Francu Gombocu, Rozini Svent, Heleni
Janežič, Francetu Piberniku, Janezu Arnežu, Anici Moder in
ostalim.

POVZETEK

V članku bom predstavila življenje in delo Lojzeta Novaka. Ro¬
jen v Prekmurju je emigriral v Argentino, kjer je ustvarjal predvsem
kratko prozo. S celotnega opusa sem poskušala izluščiti značilnosti
Novakovega literarnega ustvarjanja. Od samega začetka raziskova¬
nja v letu 2009 me je vodila želja po boljši prepoznavnosti avtorja
v Sloveniji. Obravnavam tudi publicistično dejavnost argentinske
diaspore. Izdelala sem Novakovo osebno in objektivno bibliografi¬
jo. V zaključku so nakazane možnosti za nadaljnje raziskovanje te
tematike.

Ključne besede: Lojze Novak, Slovenci v Argentini, književ¬
nost Slovencev v Argentini, kratka proza, bibliografije

1. Prispevek je nastal na podlagi diplomskega dela »Literarni opus in
analitična osebna bibliografija Lojzeta Novaka«.

29

DIPLOMSKA NALOGA

Slika 1: Lojze Novak

»Vselej kadar se bliža maj, postajam nemiren. Mislim na davno mi¬
nuli maj tam daleč za Muro, na svojo nepozabno mladost, na mater in
njene oči, pred katerimi nisem mogel skriti nobene skrivnosti. In na mlado
neznanko in na njene sinje modre oči, ki sem jih prve ljubil. Ter na Rudija,
njegove matere grob, poleg katerega počiva najina prva, mrtva ljubezen ...
In še na sto drobnih spominov iz svoje mladosti .« 2 3

2 .  Odlomek iz Novakove novele Maj.

3. Novakov lastnoročni podpis.

DIPLOMSKA NALOGA

1. UVOD

Članek poskuša osvetliti dolga leta zasenčeni del slovenske li¬
terarne ustvarjalnosti, ki je plod dela Slovencev v Argentini. Večje
zanimanje za ta del slovenske književnosti se je v Sloveniji porodilo
šele po osamosvojitvi.

Literarno ustvarjanje Lojzeta Novaka sem izbrala zato, ker je v
stroki in tudi nasploh v Sloveniji večini še neznano, čeprav je ta lite¬
rat tudi prispeval svoj delež, kamenček v mozaik, v slovensko knji¬
ževnost. Da je zelo pomemben kamenček v mozaiku, nam pove že
dejstvo, da je bil eden prvih članov Slovenske kulturne akcije (SKA),
ki je bila ustanovljena leta 1954 v Buenos Airesu in praznuje letos
60. obletnico obstoja. Ta pomemben del slovenske kulture kaže na
to, kako barvita, razgibana in lokacijsko razkropljena je slovenska
književnost. Na podlagi študija literature in lastnega raziskovanja
bi lahko zaključila, da je slovenska zgodovina žalostna in da se je v
njej zgodilo mnogo krivic.

Naključno zbiranje Novakovih del in spoznavanje njegovega
življenja je potekalo nekje od leta 2006, ko sem vzpostavila prvi stik
z Novakovimi potomci. Bolj sistematično pa sem se lotila zbiranja
njegovih del februarja 2009, tako v Argentini kot tudi doma v Slo¬
veniji.

V prvem delu članka obravnavam življenje Slovencev v Argen¬
tini ter značilnosti njihovega literarnega ustvarjanja, nato se osredo¬
točim na literarne značilnosti Novakovega literarnega opusa.

Bibliografiji sta izdelani na osnovi primarnih dokumentov, ki
sem jih sama poiskala z namenom, da bosta bibliografiji zanesljivi in
natančni. Novakova bibliografija ni objavljena, v COBIB-u 4  so samo
4 njegova dela, slovenske knjižnice hranijo zelo malo njegovih del.
V bibliografijo sem vključila tudi neobjavljena dela, ki sem jih pri¬
dobila iz Novakove zapuščine, iz zapuščine Tineta Debeljaka ter v
Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK).

Na koncu bodo strnjene vse ugotovitve v zaključku in nakaza¬
ne smernice za nadaljnje raziskovanje te tematike.

4. Knjižničarska baza s podatki o gradivu v vseh slovenskih knjižnicah, ki
je na voljo uporabnikom

31

DIPLOMSKA NALOGA

2. PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV

Do danes sta bila izdelana samo dva popisa del Lojzeta Nova¬
ka. Rezultati prvega so bili leta 2003 objavljeni v zborniku Sloven¬
stvo in izseljenstvo v panonskem prostoru. Avtorica Rozina Švent je
bila zaposlena v NUK-u v Zbirki tiskov Slovencev zunaj Republike
Slovenije. V članku z naslovom Lojze Novak in njegov izgoreli čas  je
strnila rezultate svojega raziskovanja življenja in dela Lojzeta Nova¬
ka ter dodala bibliografijo 30 Novakovih objavljenih del.

Drugi, ki je raziskoval podobno tematiko, je bil Franc Kuzmič iz
Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti. Ta je bil kot Prekmurec zelo
motiviran za raziskovanje te tematike in je aktiviral velik krog ljudi
v Sloveniji in v Argentini, da so mu pomagali pri iskanju informacij.
Leta 2007 je v Panonskem letopisu objavil članek z naslovom Literar¬
na dejavnost Lojzeta Novaka,  ki prikazuje tematiko na podoben način
kot pred njim Rozina Švent, a tokrat z dopolnjeno bibliografijo, ki
obsega 32 objavljenih del.

Obe bibliografiji sta nepopolni, ker obsegata približno polovico
Novakovih do sedaj znanih del. Za namene tega članka sem pri¬
pravila osebno in objektivno bibliografijo, v diplomskem delu pa je
dostopna tudi Novakova analitična osebna bibliografija 5 .

Za boljšo prepoznavnost avtorja sem dodala članek o njem na
VVikipedijo, ki je dostopen na povezavi http://sl. zvikipedia. org/zviki/
LojzeJNovak.

Slika 2: Del članka o Novaku v VVikipediji.

5. dodana je kratka vsebina del

DIPLOMSKA NALOGA

ISKANJE GRADIVA

V prvi fazi raziskovanja sem začela zbirati gradivo. Veliko gra¬
diva o Novakovem življenju, ustvarjanju in njegovih literarnih de¬
lih sem pridobila iz Argentine, natančneje iz Debeljakove zapuščine,
kjer je bilo tudi nekaj del, ki so se ohranila v rokopisu. Eno rokopi¬
sno delo mi je posredovala tudi Novakova hči Silvia Maria Novak.
Koristne informacije sem dobila tudi od njegovih potomcev ter še
živečih vrstnikov, prijateljev in znancev.

Nato sem nadaljevala z iskanjem v NUK-u, v Zbirki tiskov
Slovencev zunaj Republike Slovenije. Večkrat sem prelistala izdane
številke tednika Koroška kronika, ki je izhajal na avstrijskem Koro¬
škem, glasila gimnazije v taborišču Spittal na Dravi ter revije, ki so
izhajale v Argentini (Meddobje, Slovenska Beseda, Slovenska pot,
Zbornik Svobodne Slovenije, Svobodna Slovenija, Duhovno življe¬
nje) ter iskala nova dela. Pri tem mi je bilo v pomoč tudi Novakovo
pismo Tinetu Debeljaku iz leta 1954, kjer je bilo navedenih še nekaj
del, ki jih nisem imela in sem jih potem večinoma našla. Ko sem ne¬
kega dne našla v Koroški kroniki objavljeno črtico Neža, za katero
sem prej predvidevala, da je ostala v rokopisu, sem pridobila še eno
koristno informacijo, in sicer je bila črtica objavljena pod psevdoni¬
mom France Ravnik. Tako sem začeli iskati še dela pod tem imenom
in našla še eno. Tako je moj skupni seštevek objavljenih Novakovih
del 53, od tega 47 leposlovnih del in 6 neleposlovnih (kritike, po¬
ročila ...). Poleg tega sem v analizo vključila tudi 7 neobjavljenih
del, ki so ostala v rokopisih, tako da trenutna zbirka šteje skupno 60
Novakovih del.

3. LITERARNI OPUS LOJZETA NOVAKA

3.1 IZHODIŠČA ZA OBRAVNAVO

Celoten opus bom obravnavala s stališča slovenske književno¬
sti, zato sintagme »izseljenska književnost« ne bom uporabljala, saj
naj bi bila izseljenska književnost integralni del slovenske. V devet¬
desetih letih, ko so začele slovenske založbe množično tiskati lite¬
raturo naših izseljencev, se je zanjo pojavilo, zaradi političnih spre¬
memb, večje zanimanje. Avtorji, ki so prej izdajali knjige predvsem
v svoji drugi domovini, so se predstavljali Slovencem tudi v anto¬
logijah (Zupan Sosič, 2003, str. 10). Tudi France Pibernik pravi,da

33

DIPLOMSKA NALOGA

34

je»izraz zdomska književnost /... / lahko zgolj prehodnega značaja,
kot je bil nekaj let v rabi zaradi aktualnosti izraz zamolčana književ¬
nost« (Pibernik, 2007, str. 172).

3.2 SLOVENCI V ARGENTINI

Prvi Slovenci na južnoameriški celini so bili misijonarji, ki so
širili vero med Indijanci. Prve skupine izseljencev pa so v te kraje
odšle v zadnji četrtini 19. stoletja, saj so takrat južnoameriške drža¬
ve sprejele politiko priseljevanja, da bi kolonizirale še nenaseljene
predele. V Argentini so šele leta 1876 v polni meri uresničili ustavna
določila iz leta 1853, da so v tej deželi dobrodošli vsi ljudje. V 20.
členu beremo, da tujci v državi uživajo enake civilne pravice kot dr¬
žavljani in da lahko po dveh letih neprekinjenega bivanja zaprosijo
za državljanstvo (Žitnik Serafin, 1999, str. 9).

Argentinska oblast je pozvala avstro-ogrsko cesarstvo, naj pod¬
pirajo kmečke družine, ki bi se hotele naseliti v njihovi državi. Imeli
so svoje izseljenske agente, ki so vabili ljudi in jih prepričevali, da
bi se priselili v Argentino in tam obdelovali zemljo. Priseljence so
usmerjali na obrobje, da bi naselili te predele, ki so bili še neobdela¬
ni in redko naseljeni. V Argentini so začeli naseljevati Slovence na
severu države, v pokrajini Formosa. Slovenci so takrat tam živeli
raztreseno in se niso združevali. Njihovi otroci se večinoma niso na¬
učili slovenščine (Žitnik Serafin, 1999, str. 9).

Po prvi svetovni vojni so začeli Slovenci množično prihajati v
Argentino. Med obema vojnama naj bi v Južno Ameriko prispelo
okrog 30. 000 Slovencev, od tega čez 20. 000 v Argentino. V Buenos
Airesu so se Slovenci množično naselili najprej v kraju La Paternal,
kjer so nastala prva društva, časopisi in kulturne skupine. V notra¬
njosti države so se Slovenci naselili še v Cordobi. Začela so nastajati
slovenska društva (Žitnik Serafin, 1999, str. 9)-

Prva slovenska osnovna šola je bila ustanovljena 14. maja 1933
v kraju Villa Devoto. Kulturno življenje slovenske skupnosti se je
odvijalo v številnih društvih, poudarek je bil na ohranjanju sloven¬
ščine. Vsa društva so imela pevske zbore, nekatera tudi godbe na pi¬
hala, dramske odseke, knjižnico, čitalnico ipd. (Žitnik Serafin, 1999,
str. 10).

Izdajali so tudi revije in časopise ter samostojne publikacije.
Slovenska tiskana beseda se je prvič pojavila v časopisu Jadran,  ki ga

DIPLOMSKA NALOGA

je urejal inž. Jekovec. Ob izbruhu druge svetovne vojne je slovenska
skupnost v Argentini živela polno in razgibano kulturno in politič¬
no življenje. Po napadu na Jugoslavijo so jugoslovanski izseljenci
oživili razne odbore, ki so propagirali svoje politično prepričanje. Po
končani vojni v domovini so se zavzemali za pravične meje. Peron
je nato 25. aprila 1949 razpustil Slovansko zvezo ipd. in tako je sledil
desetletni molk (Žitnik Serafin, 1999, str. 15). Po drugi svetovni voj¬
ni (po letu 1947) je bil nov val priseljevanja Slovencev v Argentino.
Leta 1948 je nastalo Društvo Slovencev (zdaj Zedinjena Slovenija) in
Miloš Stare je začel izdajati tednik Svobodna Slovenija, ki še izhaja
(Žitnik Serafin, 1999, str. 17).

Prva leta so begunci živeli v zasilnih bivališčih, iskali so si služ¬
be in se učili španščine ter se prilagajali novim razmeram. Kmalu so
si začeli graditi tudi hiše. Zgradili so Slovensko vas (VillaEslovena)
v Lanusu, Slovensko hišo na Ramon L. Falcon so spremenili v kul¬
turno, versko in politično središče (Žitnik Serafin, 1999, str. 18). Boj
za gmotno eksistenco in privajanje na novo jezikovno okolje jim ni
odvzelo vseh moči. Bili so politični emigranti, ki so svoja upanja in
razočaranja spremenili v voljo do kulturnega dela (Pogačnik, 2001,
str. 371).

Danes imajo Slovenci v Argentini velike in uspešne tovarne, re¬
stavracije in ostale dejavnosti. Večina se jih vključuje tudi v kulturne
ustanove in literarno gibanje (Žitnik Serafin, 1999, str. 18).

3.3 ZNAČILNOSTI SLOVENSKE LITERATURE V ARGENTINI

Slovenska literatura v Argentini je nastajala v posebnih pogo¬
jih. Ljudje so na eni strani svoje občutke, stiske, dvome in na drugi
prijetne spomine na domovino očitno najlažje izražali skozi besedno
umetnost. In ker je znano, da smo Slovenci narod pesnikov in pisa¬
teljev, tudi v Argentini ni bilo drugače. V sklopu ostalih dejavnosti,
ki so jih Slovenci tam razvili, je nastal pravi »argentinski čudež«.

Zdomska lirika je najbolj natančno izrazila bivanjski položaj, v
katerem je današnji slovenski izseljenec. Starejši rod se je znašel v
tesnobi in samoti zaradi neizpolnjenih obetov in pričakovanj. Mlajše
je zajel tok, ki je vplival tudi na matično literaturo, le da je doživetje
sodobne civilizacije pri zdomskih predstavnikih bolj življenjsko ve¬
rodostojno. Človek se je znašel v velemestu, kjer je bil sredi množice
povsem sam (Pogačnik, 2001, str. 390).

35

DIPLOMSKA NALOGA

36

Pesništvo argentinskega kulturnega središča je imelo prvobitni
inspirativni vzgib v religioznem doživljanju. Razlogi za to so bili
poklicne narave (nekaj pesnikov je bilo duhovnikov), mnogo bolj pa
je deloval življenjski položaj, v katerem so se znašli izseljenci po letu
1945 (Pogačnik, 2001, str. 391).

Ta samota se druži z zavestjo zdomca, ki je v tem pogledu dvoj¬
na. Prva možnost si ustvarja zatočišče v načelu doma in domačno¬
sti. Druga možnost se zaveda prekletstva razseljenca, iz česar pa isti
pesnik dela obči eksistencialni problem (Pogačnik, 2001, str. 391).

Številne novele in črtice so se lotevale raznih družbenih tem, ki
jih je navrglo življenje političnega razseljenca (Tine Debeljak, Ruda
Jurčec, Marijan Marolt, Zorko Simčič, Stanko Kociper, Ludve Poto¬
kar, Karel Mauser, Mirko Javornik, Zdravko Novak, Ludvik Puš in
drugi). Redki med njimi so jih zbrali v knjigi (Pogačnik, 2001, str.
394).

Zdomski avtorji namreč niso bili deležni normalnih kritičnih
presoj, predvsem pa svojih del niso mogli primerjati s sočasno ma¬
tično literaturo in so se torej gibali v precej nedefiniranem oziroma
zamejenem literarnem prostoru, kar zadeva slovensko besedno
ustvarjanje (Pibernik, 1997, str. 174).

Že bežen pregled proznih del našega zdomstva, objavljenih
zvečine samo revijalno, nam navrže ugotovitev, da je glede zvrstno-
sti prevladovala kratka proza, črtice, kratke novele, kratka zgodba.
To je samo po sebi razumljivo, saj so zlasti v begunski dobi mogli
nastajati le prozni utrinki, vrženi na papir v neugodnih okolišči¬
nah, ko marsikdo ni premogel niti poštenega papirja, prav tako pa
so publicistične možnosti same zahtevale kratke zapise in so se le
izjemoma odločale za objavljanje besedil v nadaljevanju (Pibernik,
1997, str. 177).

3.4 BIOGRAFSKI PODATKI O LOJZETU NOVAKU

Lojze Novak se je rodil 17. junija 1927 v Murskih Črncih. Bil je
najmlajši sin očeta Franca in mame Marije (roj. Zemljič). Kasneje je
dobil še sestro Marijo (ki še vedno živi) in brata Jožeta.

Iz pisma Franca Gomboca, ki je bil Novakov sošolec, izvem na¬
slednje: »Družina Novak je živela na skromni majhni kmetiji. Oče
Franc je bil zelo skrben gospodar. Na koščku zemlje je gojil po troje
govedi in druge živali, bil je sezonski delavec, največ pa je pomagal

DIPLOMSKA NALOGA

kmetom v Murskih Črncih in tako prehranjeval družino. Mati Mari¬
ja je gospodinjila doma in skrbela za družino. Bila je zelo razgleda¬
na, saj je v svojem času veliko brala in se zanimala za vse pomembne
dogodke.« Iz pripovedovanja Novakove sestre Marije pa izvem tudi
to, da je njihova mati rada brala Mohorjanke. Ker v družini ni bilo
denarja, a je bil Novak zelo nadarjen fant, je nižjo gimnazijo obi¬
skoval v Veržeju pri salezijancih, nato se je pa prepisal na Državno
realno gimnazijo kneza Koclja v Murski Soboti, kjer je opravil malo
maturo. Med okupacijo je bil na sezonskem delu v Celdomolku na
Madžarskem na Eszterhazijevem posestvu. Tu je spoznal vso bedo
sezonskega človeka, pripovedoval je, da je od zore do mraka delal
na širnih poljanah s slabo prehrano in za slabo plačilo. Nekaj časa
je bil zaposlen pri zasebnem prevozniku Janezu Mariču iz Murskih
Črncev, kjer je prevažal gramoz. Nekako v začetku meseca aprila
1945 po umiku madžarske vojske iz Prekmurja se je pridružil va¬
ški straži v Murskih Črncih. To ni bila nobena bojna enota, pač pa
so mlajši krajani bili organizirani in oboroženi zato, da so varovali
domove izseljenih krajanov, tu pa tam so imeli manjše spopade z
Nemci na Muri.

Kot navaja Rozina Švent (2003, str. 447) naj bi bil med drugo
svetovno vojno zaradi madžarske okupacije sprva naklonjen giba¬
nju Osvobodilne fronte, kasneje pa naj bi se priključil gibanju »stra¬
žarjev«. Njegov prijatelj Franc Gomboc ga je zadnjič videl nekaj dni
pred odhodom prekmurske brigade iz Prekmurja. Potem so se nju¬
ne vezi pretrgale vse do leta 1949, ko je bil že v Argentini. Gomboc
navaja, da mu ni znano, v kateri enoti je bil Lojze do 9. septembra
1945, ko je pobegnil, po vsej verjetnosti pa je služil v Korpusu naro¬
dne obrambe Jugoslavije (KNOJ-u). Ta grupacija je bila razmeščena
po meji in tu je bila edina priložnost za pobeg. Ob koncu vojne 1945
se je umaknil na Koroško, v eno izmed begunskih taborišč. Morda
je bilo to taborišče Peggez pri Lienzu, vendar tega ne morem trditi
z gotovostjo.

Od tu naprej imam podatke o njegovem taboriščnem življenju,
ki mi jih je po spominu zapisal njegov prijatelj iz taborišča Spittal na
Dravi, Marjan Amon. Novak naj bi v to taborišče prišel iz nekega
drugega taborišča, saj naj bi v prvem taborišču izvedel za slovensko
gimnazijo v spittalskem taborišču in tako začel poizvedovati o do¬
voljenju za preselitev. Prošnja je bila kmalu ugodno rešena in tako
je Novak prišel v taborišče Spittal na Dravi. Ker je imel spričevala o
svojem dotedanjem izobraževanju, se je lahko vpisal v četrti letnik

37

DIPLOMSKA NALOGA

38

nižje gimnazije. Marjan Amon navaja tudi, da Novaku slovenščina
ni delala preglavic in da je kmalu bilo opaziti veselje do pisanja. Za¬
čel je pisati kratke črtice, v katerih je opisoval svoje življenje in ljudi
iz domačega kraja. Živel je zelo skromno. Preživljal se je od skupne
podpore Humanitarne organizacije Združenih narodov (UNRE) in
nato Mednarodne begunske organizacije (IRO). V taborišče je nato
začel prihajati tednik Koroška kronika. Novak ga je dobival od pri¬
jatelja Marjana Amona. Nekega dne sta skupaj prebrala vabilo ure¬
dnika, ki je vabil vse bralce, da naj napišejo kaj o svojih doživetjih
in domačem okolju in naj črtice pošljejo v uredništvo, kjer jih bojo
ocenili in po možnosti tudi objavili v tedniku. Tedaj se je Novak od¬
ločil, da bo pisal in poslal svoje črtice na uredništvo. Marjan Amon
pravi, da mu je Novak dal tudi kdaj kakšno svojo črtico za prebrati.
»Lojzetu se je videlo, da je imel dar za pisanje, ker mu je slovenska
beseda živo tekla in prikazovala prizore prekmurske zemlje in nje¬
govih ljudi. Beseda je bila sočna in živahna, pomešana z domačo
govorico. « Tako mu je Marjan Amon pomagal, da je Novak poslal
svoje prve črtice na uredništvo Koroške kronike. Novak je od ta¬
krat vsak trenutek prostega časa izkoristil za pisanje. Ko je Marjan
Amon prebiral njegova dela, mu je prigovarjal, ga vzpodbujal in bil
je prepričan, da bodo njegova dela objavljena v Koroški kroniki. Čez
nekaj časa je bila res objavljena njegova prva črtica. Marjan Amon
je prijatelju s ponosom prinesel pokazat izvod z njegovim delom.
Kmalu zatem je Novak po pošti dobil tudi svoj prvi honorar. Tako je
začel redno pošiljati svoja dela v uredništvo Koroške kronike. Ko je
začel Novak hoditi v peti letnik gimnazije, so se začele širiti govori¬
ce o razselitvi beguncev v prekomorske države. Kot navaja Rozina
Švent (2007, str. 314) naj bi v večini primerov slovenski begunci bili
vključeni v mednarodne transporte, ki jih je financirala IRO, Med
temi transporti sta številčno najbolj izstopala dva transporta iz leta
1948 (ladja Steward s 552 begunci in ladja Santa Cruz s 517 begunci),
leta 1949 pa ladja Holbrook s 492 begunci. Tako kot večina sloven¬
skih beguncev je tudi Novak emigriral v Argentino, in sicer z ladjo
General Holbrook, ki je v Buenos Aires priplula 5. februarja 1949.

Novak je bil eden prvih pisateljev iz avstrijskih taborišč, ki se
je v Buenos Airesu priključil Balantičevi pisateljski družini. Ob »Ba¬
lantičevem živem kresu«, v noči iz 23. na 24. november 1949, je bil
»med prijatelji«, ki so se spominjali »šestletnice rojstva« pesnikove
nesmrtnosti. (Po spominskem lističu, ki ga podpisujejo po vrstnem
redu: Jože Krivec, Novačan Josipina, Ivan Korošec, Bine Magister,

DIPLOMSKA NALOGA

Adolf Škerjanec, dr. Tine Debeljak, Novak Lojze, Zorko Simčič, dr.
Anton Novačan.) - (Kremžar, 1993, str. 320).

Njegova prva služba je bila v tekstilni tovarni Tintoreria Moron,
kjer se je pridružil skupini Verbič, Kesler, Skoberne; kasneje je bil
prodajalec v trgovini Bumar v Ramos Mejia, katere lastnik je zelo
cenil Slovence in jim dajal znatne popuste. Tu je spoznal svojo ženo,
ko je prišla kupit hladilnik. 2. julija leta 1953 se je z njo poročil v Ciu-
dadeli (ime ji je bilo Kristina Mehle, rojena v Domžalah 25.10.1929.
, v Argentino prišla 28. 10. 1948) in z njo imel dva otroka (Silvijo
Marijo 1956 in Andreja 1960). Kasneje je dobil službo v tekstilni to¬
varni Modekraft v Floridi. Zadnja leta pred smrtjo je delal v pekarni
Gran Pan, kasneje pa v Ortiz, v obeh kot vodja ekspedita. Ljudje so
ga imeli radi in so ga imenovali »don Luis«. Najprej sta z ženo kot
podnajemnika živela v kraju Villa Luro in potem v Ramos Mejia.
Okrog leta 1958 sta kupila zemljo v San Justu in si tam zgradila tudi
svojo prvo hišo. Leta 1970 so se preselili v Florido.

Po ustanovitvi SKA leta 1954 je Novak postal njen član in se
vključil v literarni odsek. Skupno število članov v vseh odsekih je
bilo 159 6 . Ker ga že v prvem letu delovanja SKA srečamo na lite¬
rarnem večeru SKA, in sicer 13. maja, lahko iz tega tudi sklepamo,
da se je vključil že med prvimi. Ponovno ga srečamo na literarnem
večeru SKA leta 1956 (16. junija), na katerem je Novak sam bral svoja
dela (Švent, 2003, str. 447). Novak je tudi pripomogel, da je sloven¬
ska skupnost prišla do popularne radijske oddaje (Urednik, 1993,
str. 177).

Novak je prekmalu nehal pisati. Pisanje je bil njegov velik ta¬
lent, vendar se od tega ni dalo živeti. Zato je moral poprijeti za raz¬
lična dela, da je lahko preživljal svojo družino. Samo predvidevam
lahko, da ga je to zelo prizadelo. Za pisanje najbrž tudi ni imel več
časa. V osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja je Argentina
zaradi slabe politike tudi zelo povečevala svoj dolg. Finančne težave
(devalvacija) so povzročile, da je marsikdo ostal čez noč brez strehe
nad glavo. Tudi Novaku in njegovi družini v teh časih ni bilo priza¬
neseno, zato je stiska, skozi katero je šla družina, najbrž še pripomo¬
gla k temu, da Novak po tem ni več pisal.

6. 1994, Članstvo SKA. Zbornik Slovenske kulturne akcije 1954-1994, 208-
216.

39

DIPLOMSKA NALOGA

Živel je po različnih delih Buenos Airesa. Prvo hišo je imel s
svojo družino v San Justu, nazadnje pa so živeli v Floridi (Provincia
Buenos Aires), kjer še danes živita sin in hči. Po besedah njegove
hčere Silvije je okrog leta 1965 prvič doživel srčni infarkt. Od takrat
naprej bi se moral zelo paziti, vendar se ni držal zdravnikovih navo¬
dil. Bil je mnenja, da bo živel toliko časa, kot bo telo vzdržalo. Umrl
je 27. septembra 1986 med prevozom v bolnišnico za ponovnim srč¬
nim infarktom.

Njegova hči se spominja, da je bil Novak velik in močan mož.
Bil je tako velik, da so mu bile vse postelje prekratke. Ljubil je argen¬
tinsko Pampo, saj ga je spominjala na rodno Prekmurje. Pravi tudi,
da je zaspal vedno s knjigo v roki. Med zadnjimi knjigami, ki jih je
bral, je bila knjiga Tako je govoril Zaratustra.

Večina njegovega literarnega opusa se je ohranila preko objav v
številnih argentinskih slovenskih periodičnih publikacijah - Sloven¬
ska beseda, Slovenska pot, Meddobje, Duhovno življenje in Zbor¬
niki Svobodne Slovenije. Občasno je svoje prispevke pošiljal tudi v
Slovensko državo, ki jo je sprva v Chichagu in nato v Torontu izdajal
njegov sorojak, Mirko Geratič. To so bila predvsem kratka poročila
o kulturnem in političnem dogajanju v Argentini (Švent, 2003, str.
448).

Poleg že objavljenega gradiva se je v Argentini, točneje v zapu¬
ščini dr. Tineta Debeljaka, ohranilo še nekaj rokopisov in dve pismi.
Ohranile so se tudi njegove naslednje kratke zgodbe: Njegova bol,
Vihar, Zgodba o materi, Flegarjeva mati, Silhueta 1957 in Jagned v
pampi (Švent, 2003, str. 448).

V pismu dr. Tinetu Debeljaku leta 1954 Novak pravi tako:

»Kar se tiče pisateljevanja, doma nisem pisal. Šel sem od
doma še zelo mlad. S seboj sem nesel podobo moje zemlje in
mojih ljudi izza otroških let. Čut, ki sem ga imel že v osnov¬
ni šoli, je prišel do izraza šele v begunstvu. Mati mi je prva
zbudila veselje do umetnosti. Mnogo je brala in je znala ceniti
umetnost kot tako. Potem sem imel srečo, da sem imel učitelje,
ki so znali razumeti in razvijati komaj slutene sposobnosti, če
to smem tako imenovati, v svojih učencih in jih vzbujati. Potem
je vplival name moj rojstni kraj. Slikovita prekmurska ravan mi
je dala prave motive. Seveda so bile moje sanje, ko sem začel
obiskovati srednjo šolo, posvetiti se upodabljajoči umetnosti.

40

DIPLOMSKA NALOGA

To je preprečila vojna. Tako sem začel pisati. Imel sem nekaj v
sebi. In sem moral povedati. Težko je soditi, kje bi bolje izrazil
to, kar čutim, bolje rečeno, kaj je bilo pravzaprav močnejše v
meni takrat, ko sem se znašel na razpotju.

Moja prva dela so osebnega značaja in so močno zdru¬
žena z rodno zemljo. To so črtice, ki jih je objavila Koroška
kronika: Tam, kjer šume jagnedi, Pismo, Mati, Poslednji, Božič
v Prekmurju, Prekmurska jesen, Bog je vstal, Pesem dveh src,
Kruh itd.

Po letu 1949 v Argentini sem prva leta posvetil črticam.
Motivika je zajeta iz življenja našega človeka v novem okolju,
ki pa je tesno združena s preteklostjo, katera povzroča nujne
posledice. /.../ Zadnja leta pa sem se posvetil noveli. /.../
Trenutno imam v študiju roman, ki dobro napreduje. Če bo
vse po sreči, bo prihodnje leto gotov. V glavnem pa je moja
perspektiva za bodočnost ustvariti neoporečno podobo naše¬
ga človeka tukaj v Ameriki. Prikazati ga tako, kakor čuti in
doživlja danes in ne tako kakor je mislil, ko je šel od doma.
Seveda v zvezi s preteklostjo, ki nedvomno vpliva na njegovo
sedanjost in prihodnost, kot njuna posledica nečesa prejšnjega.
Kar se tiče pisanja tam izza predvojnih časov tukaj v Ameriki,
pisati o tem, kaj je bilo včeraj, je zame delo zgodovine. O tem
so že pisali drugi. To je že preteklost, ki je bila in je nikoli več
ne bo. Zakaj ne bi pisali to, kar nas obdaja danes, hočem reči
o problemih, ki se pojavljajo danes? Čemu bi poskušali vrteti
kolo časa nazaj? Piši tako kakor čutiš in doživljaš danes in vse
skupaj postavi v okvir, ki obdaja dejanje. Piši sodobno, ker ne
moreš biti iskren, če boš pisal o problemih, ki so bili in so ti
že oddaljeni, ali o onih, ki še bodo. Kdo pa je bolj poklican,
da izoblikuje sedanjost, mi ali zanamci? Kakor so o preteklo¬
sti pisali drugi in kakor bodo o bodočnosti tudi pisali drugi,
tako pišimo mi o sedanjosti. Ne povračajmo se v preteklost, ne
ponarejajmo starih pisateljev kakor oni iz bodočnosti ne bodo
mogli ponarediti naše dobe, ki smo jo doživeli samo mi. Naša
naloga je, zvesto hodimo vzporedno z življenjem, spremljamo
našega človeka na njegovi poti in pišimo verodostojno to kako
in zakaj je živel tako. To je naš davek, ki ga od nas pričakuje
naša doba in ga bo terjala zgodovina. «

41

DIPLOMSKA NALOGA

Slika 3: Novakova domačija v Murskih Črncih

7  Slika 4: Od leve proti desni stojijo: Ivan Korošec, Lojze Novak, Tine Debeljak,
Adolf Škrjanc, Jože Krivec, Albin Magister, Stanko Kociper, Jože Vombergar,
Zorko Simčič, Rakovec.

7. Pri prepoznavanju oseb na sliki mi je pomagal Vinko Rode.

DIPLOMSKA NALOGA

8  Slika 4: Od leve proti desni stojijo: zadaj Jože Vombergar, Jože Krivec, Ivan
Korošec, Albin Magister, Janko Mernik, Rudi Bras (v vlogi Glasu je nastopil v
Novakovi drami Most svobode leta 1969), Lojze Novak, spredaj Adolf Škrjanc,

Jože Rus.

3.5 ZNAČILNOSTI LITERARNEGA USTVARJANJA LOJZETA
NOVAKA

Eden izmed prvih, ki se je navdušil nad Novakovim pisanjem,
je bil njegov prijatelj iz taborišča Spittal na Dravi, Marjan Amon,
ki je zelo rad prebiral njegova dela, in seveda uredništvo Koroške
kronike, ki je začelo objavljati njegova dela. Marjan Amon o Nova¬
kovem pisanju pravi tako: »Slovenščino je Lojze dobro obvladal in
tudi beseda mu je lepo tekla: bila je sočna, čeprav se mu je poznalo
malo prekmursko narečje I... I  Znal je opisovati in govoriti doži¬
veto, tako da ga je bilo prijetno poslušati. Panonski svet in njegovo
Prekmurje sta mu bila vedno živa. Pomalem je vedno pisal kratke
črtice prekmurskih ljudi in njihovih običajev. To je podajal v lepih
slikah in barvah njegovega sočnega jezika.«

8. Pri prepoznavanju oseb na sliki sta mi pomagala Vinko Rode in Albin
Magister.

43

DIPLOMSKA NALOGA

O  Novakovem literarnem ustvarjanju je pisal njegov mentor
Tine Debeljak: »Izrazito plod taboriščne literarne vzpodbudnosti pa
je Prekmurec Lojze Novak, ki ni »obremenjen« z nobeno literarno
preteklostjo ne iz predvojnega časa niti medvojnega. Pero mu je za¬
čelo pisati šele v koroške taboriščne liste in v Koroško kroniko s spo¬
minom na melanholične prekmurske jagnedi itd., podobno kakor
je začel Miško Kranjec. Zato tudi nima v spominu in doživetju ne
zmag in ne porazov in ne vojne, temveč mu odpira svoje strani šele
življenje v Argentini, kakor ga gleda v svoji okolici: stik s staro pre¬
kmursko emigracijo in z novo, kateri pripada sam. In iz tega med¬
sebojnega občevanja se mu odpirajo izrazito tukajšnje in sodobne
snovi. Poleg nekaterih slabših stvari je v zborniku Nmav čez izaro
podal močno podobo tega sveta, morda doslej najboljše, kateri se
približujejo črtici v Meddobju in v pričujočem Zbomiku-Koledarju«
(Debeljak, 1955, str. 242).

O kakovosti Novakovega pisanja je prepričan tudi France Pi¬
bernik: »Ne smemo pozabiti, da je tudi v kratki prozi veliko literar¬
nih biserov, ki vzdržijo sleherno kritično presojo. Dovolj je že samo
to, če pregledamo Geržiničevo antologijo Dnevi smrtnikov« (Piber¬
nik, 1997, str. 184). Novak je namreč v tej antologiji objavil svoje delo
Zgodbe neznanih vojakov.

Literarni opus Lojzeta Novaka v sklopu slovenske književnosti
spada v sodobno slovensko književnost, ki se je / .../ v letih 1945-
1985 razvijala skozi več faz, v katerih so prevladovale različne sme¬
ri; po tem jih tudi lahko razmejimo in označimo.

Janko Kos (Kos, 2000, str. 358) navaja naslednje faze sodobne
slovenske književnosti:

• Prvo obdobje je trajalo približno od 1945-1950. Za to obdo¬
bje je bila značilna načelna zahteva po nastanku socialistič¬
nega realizma v slovenski književnosti. Ta naj bi se zgradil
na osnovi predvojnega socialnega realizma, in sicer tako,
da naj bi se v njem okrepile prvine socialistične idejnosti, v
ozadje pa stopila kritična stran, ki je bila za socialni realizem
močno značilna pri Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu in
Cirilu Kosmaču. Vendar je zahteva po socialističnem realiz¬
mu ostala predvsem načelo, sama književnost jo je le deloma
upoštevala.

• Drugo obdobje se začenja po letu 1950, ko je težnja k soci¬
alističnemu realizmu prenehala in se je slovstveni razvoj

44

DIPLOMSKA NALOGA

sprostil ter razmahnil v različne smeri. Nastopilo je obdobje
slovstvenega pluralizma; vendar je v petdesetih letih prevla¬
dovala še zmeraj smer, ki je izhajala iz predvojnega socialne¬
ga realizma.

• Tretje obdobje se začne po letu 1960. Poleg drugih se poja¬
vi nova smer, ki je po oblikovni strani sicer raznovrstna, po
vsebini pa povezana predvsem z eksistencializmom. Njena
glavna značilnost je ta, da ne vidi v svetu več smisla, vrednot
in skladnosti, h kateri naj človek teži. Svet je absurden, tak je
tudi človek s svojo dejavnostjo, trpljenjem in upanjem. Zato
so glavne teme takšne književnosti absurdnost, odtujenost,
strah, doživetje smrti, niča pa tudi svobode ali upora, ki sta
seveda tragična, saj se ne moreta do kraja uresničiti. Tukaj
se je eksistencializem že močno približal modernizmu. Proti
koncu šestdesetih let seje iz te smeri začel razvijati moderni¬
zem.

• Po letu 1975 se v sodobni slovenski književnosti začenja po¬
časen preobrat stran od modernizma k postmodernizmu.
Njegova glavna značilnost naj bi bila ta, da sicer ohranja
mnoge modernistične značilnosti, vendar poskuša njegovo
vsega zunanjega osvobojeno, včasih že kar razpuščeno in
samovoljno opisovanje zavesti nadomestiti s trdnejšimi obli¬
kami, to pa tako, da iz literarne tradicije jemlje motive, teme
in forme, s katerimi lahko gradi trdnejša, estetsko zanimiva
ali že kar dražljiva dela.

3.6 LITERARNO VRSTNA DELITEV OPUSA

Novak se je poizkusil v vseh treh literarnih vrstah (lirika, epika,
dramatika), vendar je bil najbolj produktiven in suveren v epiki -
kratki prozi.

Ohranjen imamo njegov edini sonetni venec, Pesem tujih cest,
ki ga je posvetil svoji ženi Kristini in v katerem napove svojo smrt
pred njeno (kar se je kasneje v resnici tudi zgodilo) ter dve pesmi, ki
sta napisani v prostem verzu.

Pri dramatiki bom omenila njegovo edino dramsko besedilo
Most svobode, ki je bilo tudi že večkrat uprizorjeno v slovenskem
domu v Argentini, prvič leta 1969 v Našem domu v San Justu, naza¬
dnje pa kot osrednja točka domobranske proslave v centralni hiši na
Ramon Falconu (v Buenos Airesu) v junijskih dneh 2007.

45

DIPLOMSKA NALOGA

46

Epika je bila Novakova največja ljubezen, natančneje kratka
proza. V pismu dr. Tinetu Debeljaku iz leta 1954 beremo tudi, da
ima v delu roman (Veliki Klenkovec), a je ta roman žal ostal nedo¬
končan, čeprav ga je Novak nameraval končati v prihodnjem letu
(1955). Rozina Švent (2003, str. 448) o tem romanu razmišlja tako¬
le: »Ali je Novak resnično napisal celoten roman, ali gre morda le
za posamezne sestavne dele romana, ki naj bi jih kasneje povezal
v roman. Ob sedanjem poznavanju Novakove zapuščine žal na to
vprašanje še ne moremo odgovoriti z vso gotovostjo. Po vsebini je
to neke vrste vojni roman in se dogaja nekje ob Muri po letu 1941.
Okupacija Prekmurja, izgoni Slovencev v koncentracijska taborišča
(Sarvar na Madžarskem), streljanje talcev, smrt v taboriščih (pred¬
vsem starejših in slabotnih ljudi), opustošeni domovi in polja, ki jih
nihče več ne obdeluje ... in to tista širna polja, ki so pred leti dajala
zlato pšenico in nasitila na stotine lačnih ust...«

Znotraj epike govorimo pri Novaku o kratki prozi. Kot sam
zapiše, je začel najprej s kratkimi črticami in kasneje nadaljeval z
nekoliko daljšimi novelami.

Izraz črtica (tudi skica, pri Cankarju vinjeta) pomeni »beležko«
in je takšnega značaja tudi v literaturi. Govorimo o kratki pripovedi,
ki pušča videz vtisnosti, hipnega doživetja, zapiska; tako ni čudno,
da se je vsaj pri nas razmahnila zlasti za časa nove romantike/mo¬
derne in da nam je pojem črtice Cankarjeva kratka proza (Kmecl,
1996, str. 288).

V Kmeclovi mali literarni teoriji (Kmecl, 1996, str. 285) beremo o
noveli: »Ena venomer ponavljajočih se definicij za novelo kot kratko
ali vsaj srednje dolgo pripoved je, da se vsa pripovedna pozornost
v njej zgosti na en sam dogodek - iz njega bralec najpogosteje izve
tudi za najnujnejše reči iz preteklosti, hkrati ta dogodek vsebuje dra¬
matičen, usoden preobrat, višek napetosti; vse v noveli je torej moč¬
no osredotočeno, dogajalni (notranji) čas je skrčen, kratek, podobno
velja za prostor - in še posebej za književne osebe: teh mora biti čim
manj, po možnosti kar ena sama.«

3.7 FAZE LITERARNEGA USTVARJANJA LOJZETA NOVAKA

Z objavljanjem svojih del je začel leta 1947 v avstrijskem tabo¬
rišču Spittal na Dravi. Tega leta je Koroška kronika objavila njegovo
prvo črtico. S pisanjem je začel že prej, ne vem kdaj točno, vendar

DIPLOMSKA NALOGA

prav gotovo po letu 1945, ko je odšel od doma, saj kot sam pravi,
doma ni pisal. To začetno obdobje traja vse do januarja leta 1949,
ko odide v Argentino in ga zaznamuje rodno Prekmurje, na kate¬
rega je bil močno navezan. V teh delih se spominja svojih otroških
in mladostnih let, posebej pa njegova dela zaznamuje tudi vojna in
madžarska okupacija ter tudi življenje begunca. Na poti v Argentino
(januarja 1949) napiše tudi črtico z naslovom Neža, ki se je ohranila
v rokopisu in jo je namenil Ani Breznikovi. Našli so jo v njeni zapu¬
ščini in mi jo je posredoval Vinko Rode. Črtica je bila kasneje tudi
objavljena v Koroški kroniki.

Drugo obdobje se začne po prihodu v Argentino, torej februarja
1949. Zaznamuje ga nova dežela in novi ljudje, velemesto in boljše
življenje, čeprav se vedno spominja svoje rojstne pokrajine ob Muri,
ki jo nenehno tudi vidi v argentinski pampi. Spomini na Prekmurje
so lepi, a vendar, ko se spomni na svojo mamo in na dom, ga vedno
stisne pri srcu.

3.8 TEME, MOTIVI

Novak je bil vseskozi zvest domovinski tematiki, ki se v neka¬
terih delih povezuje tudi z vojno (madžarska okupacija Prekmurja,
izginjanje ljudi, propad družin zaradi vojne, brezup in popivanje,
zmaga pomeni tudi žrtve). Sprva je bilo govora predvsem o Slove¬
niji oz. natančneje rodnem Prekmurju (hrepenenje po domovini,
spomini na domovino, občutek tujosti v taborišču, slovo od domo¬
vine in družine, prijazna domovina), kasneje pa vedno več tudi o
novi domovini Argentini (neprijazna tujina, izgubljena materina
ljubezen, pomen slovenskega jezika v izseljenstvu, jezik in narod,
podobnosti s Prekmurjem). Ta tema ga je velikokrat navezala tudi
na mater (hrepenenje po materi, žalost tujca, ki je daleč od mate¬
re, halucinacija zaradi močne želje, da bi videl mamo, neskončna
in nesebična materina ljubezen, izdajstvo materine ljubezni, sinovo
kesanje in povratek nazaj k materi, ljubeča mati, odnos sina do ma¬
tere, prva ljubezen je mati, materina bolečina, mati verjame v sina),
redkeje na očeta, ki ni bil tako dober in ljubeč kot mati (pohlep po
denarju, zanemarjanje žene, sebičnost, umor berača, smrt žene in
otroka, varanje žene, oče alkoholik, brezčuten oče). Novak se posve¬
ti tudi ljubezenskim temam (srečna ljubezen, razdor razmerja zara¬
di razdalje, za srce ni razdalj, večna ljubezen, zlomljeno srce zaradi
smrti enega od partnerjev, smrt partnerja pusti posledice) - Pesem

47

DIPLOMSKA NALOGA

dveh src govori o ljubezni med Klemnom in Stanislavo, ki ju življe¬
nje ločuje: »Kakor bi se hotela iztrgati iz nevidnih rok, se je privila k
njemu in glasna zaihtela. Klemen je čutil njene solze, ki so mu moči¬
le obraz. Dvignil ji je obraz in ji pogledal v oči. In v tistem trenutku
je vedel, da za srce ni razdalj ...«

V svojih zgodnjih delih, ki so nastala v avstrijskem taborišču
Spittal na Dravi, je Novak opisoval svoje rodno Prekmurje, na kate¬
rega je bil zelo navezan (navade in običaji ob žetvi, spomini na pra¬
znovanje božiča v Prekmurju, spomini na domovino). V tem obdo¬
bju lahko govorimo tudi o vedrejših in veselejših vsebinah, a tudi tu
že začne kasneje (in sploh potem v argentinskem obdobju) prevla¬
dovati žalostno, melanholično občutenje tujca, ki pogreša svoj dom
in svoje ljudi, a upanje na rešitev iz situacije na začetku še ostaja. V
tujini vidi tudi ogromno bede in revščine (berači na ulici, dobrota
revnih ljudi, ošabnost in sebičnost bogatih, zaznamovanost otrok ob
rojstvu). Iz obdobja, ko je bil Novak še doma v Prekmurju in iz tabo¬
riščnega obdobja imamo tudi nekaj del, kjer je tema smrt (mati izgu¬
bi sina, smrt v taborišču - trpinčenje ljudi, počasno umiranje, smrt
matere kot izguba za sina, smrt na lastni zemlji, rešitev tik pred smr¬
tjo, minljivost življenja, smrt majhne deklice, množični poboji) ter
trpljenjem (umetnik kot večni iskalec trpi, umetnik je nesrečen, de¬
kle trpi zaradi smrti fanta, trpljenje očeta v izseljenstvu). V kasnejših
delih, po prihodu v Argentino, je v svoja dela velikokrat vključeval
tudi argentinske navade in posebnosti (mate 9 , asado 10 , ombu * 11  itd.),
a vendar je veliko pisal tudi o slovenskem človeku v novem svetu.
Nikoli ni pozabil na slovensko mater, ki je trpela in živela z bolečino
v srcu ter jokala za svojim sinom v izseljenstvu. Spomini na mater so
bili zanj vedno živi. V črtici Maj beremo: »Vselej kadar se bliža maj,
postajam nemiren. Mislim na davno minuli maj tam daleč za Muro,
na svojo nepozabno mladost, na mater in njene oči, pred katerimi
nisem mogel skriti nobene skrivnosti. « Zavedal se je, da vsaka mati
išče svojega sina, če ga izgubi, kot izgubljeno ovco. Tudi če umre,

9. Posebno pripravljen argentinski čaj iz zelišča, ki se imenuje yerba. Pije
se ga po posebni cevki (bombilli) iz bučke, ki jo imenujejo mate.

10. Na žaru pečeno goveje meso.

11. Drevo, ki raste v Argentini in se zelo razlikuje od slovenskih dreves.
Posebna oblika listov in veliko zračnih korenin v spodnjem delu verjetno
vzbudi pozornost vsakega obiskovalca Argentine.

DIPLOMSKA NALOGA

mati še vedno verjame v sinovo življenje. Tako je Flisarjeva mati iz
novele Izgoreli čas iskala svojega sina tam, kjer ga ni bilo. Čeprav je
njen sin že umrl, ga je ona še vedno iskala in verjela, da še živi.

3.9 ZUNANJA ZGRADBA

Novakove novele in črtice, ki predstavljajo najštevilčnejši del
njegovega literarnega opusa, so razčlenjene na več odstavkov. Vsak
odstavek predstavlja prehod na novo temo ali dogajanje, morda
tudi časovno razliko. Edino dramsko delo, Most svobode, je razde¬
ljeno na tri dejanja. Vsako dejanje predstavlja samostojno, zaokrože¬
no dogajalno enoto. Znotraj posameznih dejanj je drama razdeljena
še na prizore. Nov prizor lahko napove tudi spremembo v sestavu
nastopajočih oseb, ponavadi se spremeni tudi snov pogovora. Obe
Novakovi pesmi sta napisani v prostem verzu. Členjeni sta na kitice,
ki se med seboj razlikujejo po številu in dolžini verzov. Pesem tujih
cest je edini sonetni venec v Novakovem opusu. Vsak od petnajstih
sonetov je lahko celota zase. Vrh cikla je zadnji, petnajsti sonet, ma¬
gistrale.

3.10 NOTRANJA ZGRADBA

3.10.1 Literarna oseba

Število literarnih oseb, ki nastopajo v Novakovih delih se raz¬
likuje glede na literarno vrsto. V obeh pesmih je samo en lirski su¬
bjekt, ki izpoveduje svoje razpoloženje, kar je značilno za liriko. V
črticah in novelah je od dve do devet literarnih oseb, v črticah manj,
v novelah več. Glavna je ponavadi ena ali dve literarni osebi, brez
katerih dogajanja ne bi moglo biti, ostale so stranske osebe. Tudi
odlomki iz romana imajo več literarnih oseb, v drami Most svobode
pa so prisotne štiri literarne osebe.

Glavne osebe v zgodnjih delih so liki iz Novakovega domače¬
ga kraja, kasneje so to pogosto trpeče matere, ki so izgubile svoje
sinove v izseljenstvu, matere, ki zelo trpijo in se borijo za otroke
brez podpore očeta, ki je pogosto negativne lik, na drugi strani pa
slovenski človek, ki se je naselil v argentinski pampi.

Literarne osebe lahko karakteriziramo na različne načine, naj¬
preprostejši način je označitev s krstnim ali rodbinskim imenom,
lahko tudi po poklicu ... Tu govorimo o zunanji karakterizaciji.

49

DIPLOMSKA NALOGA

Literarne osebe, karakterizirane z imeni: po trikrat se pojavijo
imena Martin, Tone oziroma Tunek ter Jernej, po dvakrat Jurij, To¬
maž, Ivan, Matevž, Matjaž in le po enkrat Franček, Matija, Klemen,
Stanislava, Števan, Angela, Merika, Jakob, Jože, Irma, Katarina,
Rudi, Peter, Ema, Drejc, Alfonz, Meta, Mica, Johan, Juan, Dolores,
Marcos Carlos.

Literarne osebe, karakterizirane s priimki: največkrat pojavlja¬
joči se priimek je Flegar, ki ga zasledimo kar štirikrat, po dvakrat se
pojavijo Pintarič, Kolmanko in Serec, po enkrat pa Ružič, Tolminec,
Špolar, Brglez, Ropoša, Gaber, Bodanec, Sršen, Kimelj, Košin, Skalar,
Koren, Kos, Prelec, Celec, Kosednar, Dobrlič, Hren, Božar, Klančar,
Kerec, Černik, Beljung, Hidalgo.

Poleg zgoraj navedenih imamo še literarne osebe, karakterizi¬
rane s sorodstvenim razmerjem do drugih oseb (največkrat se po¬
javi mati, kar osemkrat, žena štirikrat, oče dvakrat, po enkrat brat,
sestra, sin) ali s pomočjo drugih lastnosti (zamorec, mlinar, gostil¬
ničarka, vojak, dekle, Poljak, zdravnik, Zloba, pesnik, duhovnik,
antikrist, glas).

3.10.2 Literarni čas in prostor

V Novakovem literarnem opusu lahko sledimo zgodbam iz
predvojnega časa, preko vojne in potem povojnega obdobja. Pogo¬
sto se retrospektivno s svojimi spomini vrača v preteklost, v svojo
mladost v Prekmurju. Ponekod nam z okvirnimi zgodbami pove, da
pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil v preteklosti.

Sprva je Novak svoje zgodbe postavljal v domače Prekmurje,
kasneje tudi v avstrijsko taborišče. V Argentini ga še vedno spre¬
mljajo spomini na domačo zemljo, ampak se kmalu posveti tamkaj¬
šnjim tematikam in svoje zgodbe torej postavi v argentinsko okolje,
a nikakor ne pozabi na slovenskega človeka v Argentini ter na slo¬
venske matere, ki so ostale v domovini in izgubile svoje sinove.

3.10.3 Pripoved in pripovedovalec, stil

Pripovedovalec je večinoma avktorialni, kar pomeni, da vse
ve, obvladuje čas in prostor. Pripoved nam sporoča potek dogaja¬
nja. Včasih se mora pripovedovalec, da bi lažje razumeli zgodbo,
retrospektivno vračati v preteklost. Za razplet zgodbe mora vseve¬
dni pripovedovalec pogledati kdaj tudi v prihodnost in tako podati

DIPLOMSKA NALOGA

bralcu kompletno informacijo oziroma razkriti usodo določene lite¬
rarne osebe. V liriki imamo vedno prvoosebnega pripovedovalca.

Novaka umeščamo v sodobno slovensko književnost in ga lah¬
ko stilno vidimo nekako v smislu realizma in tudi v smeri, ki izhaja
iz predvojnega socialnega realizma.

3.11 VREDNOSTNA OCENA

Večina Novakovih del je napisanih v preprostem slogu, to po¬
meni, da avtor želi biti razumljiv. Zato uporablja preproste besede
in besedne zveze, da bi se s tem približal bralcu. Njegov jezik je vse¬
eno poetičen in speven, za razumevanje nekaterih njegovih del je
potrebno poznavanje in razumevanje zgodovine ter tudi filozofije,
ki je bila Novaku zelo blizu. Čeprav ni nikoli študiral na fakulteti, je
imel izredno zanimanje za filozofijo in je zelo rad bral.

Proces selekcije, ki neko besedilo »povzdiguje« tako, da mu pri¬
soja kvalitete, ki iz njega naredijo mojstrovino, poteka navadno v
treh stopnjah kritike - te si tudi časovno sledijo: žurnalistične, eseji¬
stične in literarnozgodovinske. /... / V kanonizacijo so vpletene in¬
stitucije književnega komuniciranja, kot so revije, časopisi, založbe,
šole, cenzura (Juvan, 1991, str. 127). Kanon kot rezultat selekcije, če
ne drugega, skuša odgovoriti na vprašanje, katere knjige bi vzeli na
samotni otok. /... / Akterji te selekcije so pretežno literarni izobra¬
ženci (Dovič, 2003, str. 42), pomembno vlogo imajo tudi institucije.
Sodba nekega posameznika ali skupine o tem, da je neko delo moj¬
strovina, nima /... / nobene prave moči, ki bi omogočila reproduk¬
cijo in razširitev dela prek mnogih generacij (Dovič, 2003, str. 28).
Novakovo zadnje delo je bilo v Argentini objavljeno leta 2006, to
je kar 20 let po njegovi smrti. To pomeni, da Novak v Argentini ni
šel v pozabo. Njegovi kolegi literati iz iste pisateljske družine gojijo
do njega veliko spoštovanje in njegova dela ocenjujejo z izbranimi
besedami. Tudi veliko drugih izobražencev in ljudi, ki so se oz. se
še gibljejo v kulturnih krogih, govori in piše o Novakovem literar¬
nem opusu. V Argentini boste težko srečali človeka, ki se zanima
za literaturo in ne pozna Novaka. V Sloveniji je žal drugače. Pa ne
samo z Novakom in njegovim opusom. Zgodovina je pustila svoje
posledice. Literati v Argentini niso bili deležni normalnih kritičnih
presoj kot njihovi sorojaki v domovini. Šele zadnja leta se v Sloveniji
poraja zanimanje za ta del slovenske književnosti. In odziv na No-

DIPLOMSKA NALOGA

vakova dela govori o tem, da gre za kakovostna literarna dela. Tako
so slovenski literati v Argentini ostali zunaj slovenskega literarnega
kanona, čeprav mislim, da glede na kakovost literature si marsika¬
tero delo zasluži biti del našega nacionalnega literarnega kanona.
Upam, da bo tudi ta članek spodbudil naše literarne strokovnjake,
da bodo imeli zanimanje za Novakov literarni opus in morda bomo
lahko v prihodnosti izdali Novakova zbrana dela.

4. PUBLICISTIČNA DEJAVNOST ARGENTINSKE

DIASPORE

Argentinska diaspora 12  je skupina slovenskih izseljencev, ki so
se izselili v Argentino. V to skupino spada tudi Novak, ki je bil v
njenem okviru aktiven na različnih področjih kulturnega in umetni¬
škega ustvarjanja.

Čeprav so prvi slovenski izseljenci prišli v Argentino že leta
1878, so dobili šele leta 1926 svoje prvo glasilo v slovenskem jeziku.
Takrat je prišel med njih prvi slovenski duhovnik, svetnik Anton
Merkun, ki je začel izdajati slovensko glasilo Izseljenski glasnik 13 .  Ver¬
sko življenje se je še okrepilo s prihodom duhovnika Jožeta Kaste¬
lica, ki je začel leta 1933 izdajati revijo Moje versko življenje,  ki se je
kasneje preimenovala v Duhovno življenje  in izhaja še danes (Švent,
1992, str. 58). V prvi fazi je bila publicistična dejavnost torej vezana
na versko življenje.

Kasneje je publicistična dejavnost podpirala šolstvo, ki se je raz¬
maknilo s prihodom družinskih članov - predvsem otrok. Takrat
se je močno poveča potreba po organiziranju šolstva. Sprva so bili
samo nedeljski tečaji slovenščine (1949). Za te potrebe so učitelji za¬
čeli izdajati šolski list Mladina,  ki je na nekaj straneh prinašal učno
snov iz slovenščine, verouka, zemljepisa in zgodovine. List so otroci
dobivali brezplačno. Leta 1951 preneha izhajati (skupno izšlo 15 št.),
nadomesti pa ga knjiga oz. čitanka za mladino Naša beseda,  ki sta jo
sestavila Aleksander Majhen in Martin Mizerit (Švent, 1992, str. 60).

12. SSKJ: »diaspora je narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na
ozemlju druge narodnosti ali vere«

13. Od leta 1928 se imenuje Izseljenec.

DIPLOMSKA NALOGA

Petošolci Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka
Bajuka 14  so izdajali tudi svoj almanah (publikacija nosi skoraj vsako
leto drugačen naslov - npr. Med dvema svetovoma, Razpeta jadra, Sa¬
mostojna svobodna Slovenija, Slovenija v svetu).  Podružnico tega tečaja
so organizirali leta 1966 tudi v Baragovem misijonišču v Lanusu,
kjer uporabljajo tudi iste učbenike - to so različna skripta, ki jih iz¬
dajajo profesorji, ki tam poučujejo (Švent, 1992, str. 61).

Kasneje je zaživela publicistična dejavnost tudi v okviru politič¬
nih društev oz. organizacij. Zveza društev slovenskih protikomuni¬
stičnih borcev je izdajala glasilo, ki se je sprva imenovalo Smartinski
vestnik,  od leta 1953 pa samo Vestnik.  Podobno mu je bilo tudi Zdru¬
ženje slovenskih protikomunistov, ki je nastalo leta 1964. Izdajali so
svoje glasilo Tabor,  ki spada med vodilne publikacije slovenske po¬
litične emigracije (SPE) sploh. V okviru tega delovanja je bila zelo
pomembna vloga duhovnika Filipa Žaklja, ki je skrbel za izdajanje
njihovih publikacij, npr. Matica mrtvih, Odprti grobovi, Zbirkadoku-
menti  itd. (Švent, 1992, str. 62).

Posebno mesto med organizacijami ima SKA, ki je bila ustano¬
vljena leta 1954 v Buenos Airesu. Pobudo zanjo je dal Ladislav Len¬
ček, ki povabi k sodelovanju tudi dr. Tineta Debeljaka, ki je bil vse
do svoje smrti (1989) najpomembnejši kulturni delavec SPE. S poli¬
tiko v tradicionalnem smislu se sicer ne ukvarjajo, toda publikacije,
ki jih izdajajo, imajo vendarle tudi politični podton (različni spomini
in pričevanja, ki naj bi razjasnili medvojne dogodke). Izdajajo svoje
glasilo - mesečnik Glas SKA,  ki se omejuje predvsem na literarno po¬
ročanje, občasno pa priobči tudi kakšne razglase in dokumente (npr.
SNO). Nekajkrat letno izdajo tudi literarno revijo Meddobje.  Razen
z izdajanjem knjig in periodike se SKA ukvarja tudi z organizira¬
njem kulturnih prireditev - razstav, kulturnih in glasbenih večerov
(Švent, 1992, str. 63).

Publicistična dejavnost argentinske diaspore je res doživela ve¬
lik razcvet v prejšnjem stoletju. Njen pogon so bile generacije slo¬
venskih izseljencev, najbolj plodna pa je bila generacija, ki je prišla v
Argentino po drugi svetovni vojni. Skozi svoje kulturno življenje in
umetniško ustvarjanje so lahko Slovenci pokazali svojo povezanost
z matično domovino in kaj čutijo. Kaj se danes dogaja s slovenski-

14. V šolskem letu 1968/69 postane popoln - 5 letnikov.

53

DIPLOMSKA NALOGA

mi organizacijami in publicistiko v slovenskem jeziku v Argentini,
najbolje opiše Rode (2004, str. 47) v svojem članku, ko govori o SKA:
»Carabela SKA je res priplula v pristan zlatih obeležij ovenčana z
lovorjem zmagovalcev. Naj ostane zasidrana v Bonariji, odkoder je
izplula? Naj le sanja o dnevih slave, o viharjih, bitkah in zmagah! A
na odprto morje si ne upa več! Plovilo je potrebno obnove, kapetan
je utrujen, mornarji vsi v letih; zamenjati bi bilo treba posadko, a ni
dobiti moštva. « Prva generacija izseljencev, ki so bili zelo ustvarjal¬
ni na kulturnem področju in ki so si prizadevali za ohranjanje slo¬
venskega jezika, kulture ter običajev, počasi izumira. Nekaj jih je še
ostalo, a so že precej v letih. Druga generacija izseljencev, ki se je
rodila že v Argentini, nima več takih ambicij, prilagodili so se že v
argentinsko življenje in njihove navade, nekateri sploh ne znajo več
slovenščine. Zato tudi zamirajo slovenske organizacije ter njihova
dejavnost in njihova prihodnost ni preveč svetla. To pušča svoj pečat
tudi v tamkajšnji publicistiki v slovenskem jeziku, saj je novih pu¬
blikacij vedno manj, od periodike jih je ostalo pa tudi samo še nekaj.

4.1 BIBLIOGRAFIJA ARGENTINSKE DIASPORE

Če bi se lotili izdelovanja bibliografije argentinske diaspore, bi
bil največji problem nepopolna zbirka tega gradiva v NUK-u v Lju¬
bljani, ki edina načrtno zbira in hrani to gradivo. Deloma se da to
nadomestiti oz. dopolniti z gradivom, ki ga hrani knjižnica Dušana
Černeta v Trstu, nekatere stvari pa so žal za vedno izgubljene. Tu
nam lahko pomagajo nekateri ljudje, ki so sodelovali ali še sodeluje¬
jo pri izdajanju slovenskih tiskov v Argentini.

Kljub zapletenosti tega področja in nepopolnih zbirk je nekaj
dela vseeno opravljenega. Spodaj sta navedenidve bibliografiji, ki
prinašata popis knjig in časopisja do leta 1987 oz. 1990, ter dve bi¬
bliografski kazali. Razen spodaj navedenega ne obstaja nobena no¬
vejša bibliografija, niti nobena od teh ne prinaša popisa člankov. Na
tem področju sta dejavna samo dva avtorja, Rozina Švent in Marjan
Pertot.

> Pertot, M. (1987). Bibliografija slovenskega tiska v Argenti¬
ni: knjige: 1945-1987. Trst: Mladika.

> Pertot, M. (1991). Bibliografija slovenskega tiska v Argenti¬
ni: časopisje: 1945-1990. Trst: Mladika.

54

DIPLOMSKA NALOGA

> Švent, R. (1993). Bibliografsko kazalo Duhovnega življenja
: I-LX : 1933-1992. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof¬
ske fakultete.

> Švent, R. (1994). Bibliografsko kazalo Meddobja: I-XL:
1954-1993. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

4.2. ZBIRKA TISKOV SLOVENCEV ZUNAJ REPUBLIKE SLOVE¬
NIJE

Zbirka tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije je ena iz-
-med posebnih zbirk v NUK-u. Obsega tiske, ki so izhajali med
Narodnoosvobodilnim bojem (NOB) in gradivo, ki so ga izdajali
Slovenci zunaj svojih meja (emigrantski tisk). Zbirka se nahaja v
NUK-u v Ljubljani, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945. Po 6. čle¬
nu ustanovne Uredbe o NUK-u v Ljubljani 15  se "NUK-u v Ljubljani
pošiljajo tudi take knjige in druge tiskane stvari, katerih razpečava¬
nje je iz katerih koli razlogov prepovedano" (Strgar, 1982,str. 203).

V statutu, ki ga je NUK sprejela leta 1974, beremo v 14. členu
naslednje: "Knjižnica zbira in hrani tudi tako knjižnično gradivo,
katerega širjenje iz katerega koli razloga ni dovoljeno, sodi pa med
gradivo, ki gaje knjižnica dolžna zbirati in hraniti" (Strgar, 1982, str.
203). S tem so si zadali nalogo, da se bodo trudili zbirati to gradivo,
saj je dotedanja praksa pokazala, da pošiljanje gradiva s strani izda¬
jateljev ni zanesljivo.

Tudi zakon o knjižničarstvu iz leta 1982 je predpisoval knjižnici,
da "zbira in hrani vso knjižnično gradivo, nastalo na območju SR
Slovenije, knjižnično gradivo o SR Sloveniji, o Slovencih ter izdaje
slovenskih avtorjev v tujini ter drugo knjižnično gradivo iz tujine,
natisnjeno v slovenskem jeziku" (Strgar, 1982, str. 203). 16

Zbirka tiskov, ki so jih tako pridobivali v NUK-u, se je sprva
nahajala v eni izmed omar v ravnateljevi sobi (od tod ime "direktor¬
jev" = D-fond). Vse do konca sedemdesetih let, ko je skrb za D-fond
prevzela Milica Strgar, ne moremo govoriti o redni obdelavi. Ko so

15. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu SNOS in NVS, 1945, št. 46.

16. Predlog Zakona o knjižničarstvu, Poročevalec Skupščine SR Slovenije,
VIII, št. 9,10. 5.1982.

55

DIPLOMSKA NALOGA

se te knjige začele obdelovati, so jih najprej popisali za potrebe Slo¬
venske bibliografije, nato so počasi obdelovale. Zaradi posebnih in¬
ternih pravil za obdelavo tega gradiva, ga je lahko obdeloval samo
vodja oddelka. Z vsako knjigo je potoval tudi roza listek z datumom
prejema in oddaje knjige, na katerem je bila zadnja točka zapisnika
naslednja: "Kdor opazi v redni postavitvi literature, ki bi sodila v
D-izvode, je dolžan takoj javiti vodji nabavnega oddelka, ki poskrbi,
da se izvod prestavi, listki pa poberejo iz javnih katalogov in hranijo
med listki za D-izvod. " Iz tega lahko sklepamo, da so bili vsi delav¬
ci v NUK-u neke vrste cenzorji (Švent, 1997, str. 140).

V osemdesetih letih je postopno prihajalo do bolj normalnih
postopkov pri obdelavi in izposoji D-izvodov. Sprva je bil D-fond
za uporabo dostopen samo za študijske namene, uporabo pa je do¬
voljeval ravnatelj knjižnice. Omejitve so bile najprej odpravljene pri
leposlovju in pri verskih tiskih. Z aktom o osamosvojitvi Slovenije
in s prenehanjem veljavnosti zveznih zakonov o tisku je tudi D-fond
postal povsem odprt za vse uporabnike (Švent, 1997, str. 141).

Danes lahko Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije
najdete v prostorih NUK-a v Ljubljani, in sicer v drugem nadstropju
(soba 206). Zbirka je dostopna vsem obiskovalcem.

4.3 PRISOTNOST NOVAKOVIH DEL V SLOVENSKI BIBLIO¬
GRAFIJI

Naloga Slovenske bibliografije je popisati vse tiske, izdane v
Sloveniji, in tudi tiste, ki jih Slovenci objavijo zunaj svojih meja (če¬
prav slaba prisotnost Novakovih del v Slovenski bibliografiji kaže
ravno nasprotno). Ker Novak ni izdal nobene monografske publi¬
kacije, sem iskala prisotnost njegovih del v slovenski bibliografiji po
posameznih serijskih publikacijah, v katerih je objavljal. Iskanja sem
se lotila po posameznih serijskih publikacijah, in sicer sem vključila
v iskanje le tiste, ki imajo ISSN, saj je to edini možen način iska¬
nja. Podatke sem preverjala 20. 8 2009 v Bibliografiji prispevkov v
serijskih publikacijah na http://splet02. izum. si/cobiss/BibSerial.
jsp?init=t. Vključene so bile naslednje serijske publikacije:

> Duhovno življenje

> Meddobje

> Misli

> Slovenska beseda

56

DIPLOMSKA NALOGA

> Svobodna Slovenija

> Zbornik Svobodne Slovenije

Duhovno življenje  je mesečnik, ki je začel izhajati leta 1934 v Bue¬
nos Airesu v Argentini in še vedno izhaja. V bibliografiji Duhovnega
življenja, kjer je Novak leta 1951 objavil svoje delo Balada o stotaku,
to delo ni popisano.

Revija Meddobje  je začela izhajati leta 1954 pri Slovenski kultur¬
ni akciji v Buenos Airesu in še vedno izhaja, in sicer četrtletno. V njej
sem našla 3 zapise pod imenom Lojze Novak, in sicer naslednje 17 :

>  Izgoreli čas

> Pesem tujih cest: sonetni venec posvečen Kristini moji zve¬
sti spremljevalki

> Most svobode : dramski spev v treh delih: iz arhiva

V reviji Meddobje  so bila torej objavljena tri Novakova dela, vsa
tri po njegovi smrti.

Mesečnik Misli  je začel izhajati leta 1952 pri slovenskih franči¬
škanih v Avstraliji in izhaja še danes. V njem je bilo leta 1970 obja¬
vljeno delo Zgodbe neznanih vojakov, ki je bilo prvič objavljeno leta
1954 v Meddobju in nato leta 1960 v antologiji Dnevi smrtnikov. V
bibliografiji te serijske publikacije sem našla naslednji zapis:

> Novak, L. (1970). Zgodbe neznanih vojakov: (odlomek iz
knjige - Dnevi smrtnikov). Misli.  19 (6), 162.

V bibliografijah ostalih serijskih publikacij nisem dobila nobe¬
nega zapisa z imenom Lojze Novak. Predvidevam, da bibliografije
še niso izdelane v celoti in da so se v NUK-u prej posvetili avtorjem
z obsežnejšimi opusi.

Tudi Slovenska beseda  je izhajala mesečno, in sicer od leta 1949
do leta 1958, prav tako v Buenos Airesu. Tudi bibliografija Sloven¬
ske besede je nepopolna, saj ne najde nobenega Novakovega dela,
čeprav jih je tam objavil več.

Tednik Svobodna Slovenija  je začel izhajati leta 1942 v Ljubljani
in ponovno leta 1948 v Buenos Airesu, kjer še vedno izhaja. V
tedniku Svobodna Slovenija je Novak leta 1949 objavil delo Bog je
vstal, a ga prav tako ni v bibliografiji.

17. Popolni podatki teh del se nahajajo v analitični osebni bibliografiji
Lojzeta Novaka.

57

DIPLOMSKA NALOGA

Istega leta kot mesečnik Slovenska beseda,  to je leta 1949, so Slo¬
venci v Buenos Airesu dobili še Zbornik Svobodne Slovenije,  ki je izha¬
jal letno vse do leta 1975. Naslovi so se spreminjali, in sicer:

> Koledar Svobodne Slovenije (od leta 1949 do leta 1951)

> Koledar-Zbornik Svobodne Slovenije (od leta 1952 do leta

1954)

> Zbornik - Koledar svobodne Slovenije (od leta 1955 do leta

1962)

> Zbornik - Svobodna Slovenija (od leta 1963 do leta 1965)

> Zbornik Svobodne Slovenije (od leta 1966 do leta 1975)

Tudi tukaj je bil Novak izpuščen, čeprav je bil udeležen v tej

serijski publikaciji z nekaj svojimi deli.

Pri iskanju nisem upoštevala naslednjih serijskih publikacij, ker
nimajo ISSN:

> Koroška kronika (izhajala je v Avstriji od leta 1945 do leta

1950)

> Lepša bodočnost (prav tako je izhajala v Avstriji od leta 1945

do leta 1947)

> Slovenska pot (izhajati je začela v Buenos Airesu leta 1953 in
je izhajala občasno)

5. OSEBNA BIBLIOGRAFIJA LOJZETA NOVAKA

Namen te bibliografije je zbrati, urediti in klasificirati vsa ob¬
javljena in neobjavljena dela Lojzeta Novaka in s tem pripomoči k
boljši prepoznavnosti tega avtorja. Bibliografija je osebna in anali¬
tična ter obsega 60 enot, ki so popisane na osnovi primarnih doku¬
mentov, ki sem jih sama poiskala z namenom, da bo bibliografija
zanesljiva in natančna. Od tega je 53 objavljenih in 7 neobjavljenih
del. Bibliografija je urejena glede na objavljena in neobjavljena dela.
Objavljena dela so razdeljena na 47 leposlovnih in 6 neleposlovnih
del (literarna kritika, poročilo ipd.). Objavljena dela so urejena kro¬
nološko po letnicah, v okviru vsake letnice pa po abecedi naslovov
del. Neobjavljena dela so v obliki rokopisov in so urejena po abecedi
naslovov del. Iz bibliografije je razvidno, da je največ Novakovih
del bilo objavljenih v letih 1947 (8 objav) in 1950 (9 objav), ostala leta
pa manj.

58

DIPLOMSKA NALOGA

5.1 OBJAVLJENA DELA

5.1.1 Leposlovna dela

1. Božič v Prekmurju. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 53 (1947), str. 6.

2. Grenki trenutki. - V: Lepša bodočnost. - Letn. 2, št. 11 (1947), str. 215-
216.

3. Kruh. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 51 (1947), str. 4.

4. Ob žetvi. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 36 (1947), str. 3.

5. Pismo. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 50 (1947), str. 4.

6. Prekmurska jesen. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 47 (1947), str. 4.

7. Prekmursko "gostiivanje". - V: Lepša bodočnost. - Letn. 2, št. 9 - št. 10
(1947), str. 178-180, 207-209.

8. Tam, kjer šumijo jagnjedi. - V: Koroška kronika. - Letn. 3, št. 12 (1947),
str. 4.

9. Mati. - V: Koroška kronika. - Letn. 4, št. 14 (1948), str. 4.

10. Na krivi poti. - V: Koroška kronika. - Letn. 4, št. 16 (1948), str. 4.

11. Njegove gosli. - V: Koroška kronika. - Letn. 4, št. 16 (1948),
str. 4.

12. Pesem dveh src : iz cikla Po tujih poljih. - V: Koroška kronika. - Letn.
4, št. 45 (1948), str. 4.

13. Bog je vstal. - V: Svobodna Slovenija. - Letn. 7, št. 15 (1949), str. 2.

14. Neža. - V: Koroška kronika. - Letn. 5, št. 24 (1949), str. 4.

15. Čaj. - V: Slovenska beseda. - Letn. 1, št. 6/7 (1950), str. 9-11.

16. Dve silhueti. Talci. Ugasle oči. - V: Slovenska beseda. - Letn. 1, št. 10
(1950), str. 8.

17. Jutro v krvavi rosi: odlomek iz neobjavljenega romana Veliki Klenko-
vec. - V: Slovenska beseda. - Letn. 1, št. 2 (1950), str. 5-6, št. 3 (1950),
str. 5-6.

18. Noč brez zvezd. - V: Koroška kronika. - Letn. 6 (1950), št. 6,
str. 4.

19. Pijanec. - V: Slovenska beseda. - Letn. 1, št. 4 (1950), str. 6-7.

20. Umetnikova bolest. - V: Koroška kronika. - Letn. 5, št. 12 (1950), str. 4.

21. Zbogom : iz zbirke Moja pot. - V: Koroška kronika. - Letn. 5, št. 5
(1950), str. 4.

22. Balada o stotaku. - V: Duhovno življenje. - Letn. 19, št. 8 (1951), str.
411-413.

23. Ecce Homo!: odlomek iz neobjavljenega romana. - V: Slovenska bese¬
da. - Letn. 2, št. 1 /2 (1951), str. 7-9.

24. Jagned v pampi. - V: Čez izaro: darilo Pisateljske družine France Ba-

59

DIPLOMSKA NALOGA

lantič v Buenos Airesu Družbi svetega Mohorja v Celovcu za stoletni¬
co. - (1951), str. 119-127.

25. Beračica. - V: Slovenska beseda. - Letn. 3, št. 1 /2 (1952), str. 8.

26. Maj. - V: Slovenska beseda. - Letn. 3, št. 3/4 (1952), str. 38-39.

27. Matija Trpin : poklanjam svoji mami. - V: Zbornik Svobodne Slovenije.
- (1952), str. 150-156.

28. Narodni delež Slovenske Krajine. - V: Slovenska pot. - Letn. 1, št. 2
(1953), str. 8-9.

29. Poslednji obisk : mrtvemu prijatelju Marijanu Koritniku v spomin. - V:
Slovenska pot. - Letn. 1, št. 1 (1953), str. 11-12.

30. Jakob Sršen. - V: Meddobje. - Letn. 1, št. 1 /2 (1954), str. 11-14.

31. Zgodbe neznanih vojakov. - V: Meddobje. - Letn. 1, št. 4 (1954), str.
174-183.

32. Dež : črtica. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1955), str. 108-111.

33. Sonce nad Vislo. - V: Slovenska beseda. - Letn. 6, št. 9/10 (1955), str.
103-104.

34. Starec. - V: Slovenska beseda. - Letn. 6, št. 9/10 (1955), str. 106-107.

35. Očiščenje : novela. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1956), str. 169-
174.

36. Utrinki. Payador. Silhueta. Nerazumljiva zgodba. - V: Slovenska bese¬
da. - Letn. 7, št. 1/2 (1956), str. 6-7.

37. V senci Južnega križa. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1957), str.
127-130.

38. Tomaž Špolar. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1958), str. 133-137.

39. Pampa: odlomek iz romana. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1959),
str. 133-137.

40. Curek časa. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1960), str. 100-105.

41. Skrivnost trenutka. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1962), str. 114-
118.

42. Slišal sem pesem : ob desetletnici slovenskega šolskega tečaja »France
Balantič« v San Justu. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1962), str.
99-118.

43. Pesem. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1963), str. 170-172.

44. Rdeče kamelije : novela. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. - (1963), str.
162-172.

45. Izgoreli čas. - V: Meddobje. - Letn. 26, št. 3/4 (1992), str. 206-261.

46. Pesem tujih cest : sonetni venec. - V: Meddobje. - Letn. 39, št. 3/4
(2005), str. 170-177.

47. Most svobode : dramski spev v treh delih : iz arhiva. - V: Meddobje. -
Letn. 40, št. 3/4 (2006), str. 175-207.

60

DIPLOMSKA NALOGA

5 . 1. 2 Neleposlovna dela

1. Slovenska dekleta v Argentini. - V: Zbornik Svobodne Slovenije. -
(1950), str. 183.

2. Slovenski fantje v Buenos Airesu. - V: Zbornik Svobodne Slo-venije. -
(1950), str. 182.

3. Mladinska razstava umetniške akademije SKA : poročilo. - V: Sloven¬
ska pot. - Letn. 5, št. 1 (1957), str. 11-12.

4. Zorko Simčič - Človek na obeh straneh stene. - V: Slovenska pot. -
Letn. 5, št. 4 (1957), str. 55-56.

5. Mirko Kunčič - Gorjančev Pavlek. - V: Slovenska pot. - Letn. 7, št. 1 /2
(1959), str. 22-23.

6. Pismo dr. Tinetu Debeljaku. - V: Meddobje. - Letn. 39, št. 1 (2005), str.
168-169.

5. 2 NEOBJAVLJENA DELA

1. [Brez naslova].

2. Flegarjeva mati.

3. Njegova bol.

4. Silhueta 1953.

5. Silhueta 1957.

6. Vihar: novela.

7. Zgodba o materi.

6. OBJEKTIVNA BIBLIOGRAFIJA

Objektivna bibliografija predstavlja dela, ki govorijo o življenju
in delu Lojzeta Novaka, še posebej v obdobju njegovega literarne¬
ga ustvarjanja. Obsega osem enot, in sicer šest člankov v serijskih
publikacijah, en prispevek v zborniku in eno diplomsko delo. Bibli¬
ografija je urejena kronološko, in sicer obsega enote, ki so bile obja¬
vljene od leta 1955 do leta 2014.

1. Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji / Tine De¬
beljak.

V: Zbornik Svobodne Slovenije. - Letn. 7, št. 1 (1955), str. 228-244.

2. Lojze Novak in njegov Izgoreli čas / Rozina Švent.

V: Sezonstvo in izseljenstvo v slovenskem prostoru: sosedstvo Avstrije,
Hrvaške, Madžarske in Slovenije. - 2003, str. 447-457.

61

DIPLOMSKA NALOGA

3. Nepoznani biser Lojzeta Novaka: iz arhiva / Tone Mizerit.

V: Meddobje. - ISSN Y500-3008. - Letn. 39, št. 3/4 (2005), str. 167-169.

4. Literarna dejavnost Lojzeta Novaka / Franc Kuzmič.

V: Panonski letopis. - 2007, str. 270-273.

5. Pisatelj Lojze Novak / Vinko Rode.

V: Glas Slovenske kulturne akcije. - Letn. 54, št. 1/2 (2009),
str. 6.

6. Predstavitev dveh knjig naših članov / Vinko Rode. V: Glas Sloven¬
ske kulturne akcije = El Vocero de la Accion Cultural Eslovena ISSN.
- Letn. 55, št. 1/2 (2010), str. 2.

7. Literarni opus in analitična osebna bibliografija Lojzeta Novaka: di¬
plomsko delo / Sara Horvat. - Ljubljana : [S. Horvat], 2010. - 88 f.

8. Osebna in objektivna bibliografija Lojzeta Novaka / Sara Horvat in
Marija Petek.

V: Knjižnica. - Letn. 56, št. 4 (2012), str. 187-200.

7. ZAKLJUČEK

Namen tega članka je bil predstavitiliterarni opus Lojzeta No¬
vaka in njegovo bibliografijo. Zbrala sem 53 objavljenih in 7 neobja¬
vljenih del, tako da imam na koncu skupno zbranih kar 60 del. Pri
tem sem odkrila 20 novih objavljenih del, ki niso vključena v nobeno
bibliografijo. Predvidevam, da nisem odkrila vseh Novakovih del,
ker ne poznam vseh njegovih psevdonimov in ker je težko ugotoviti
avtorstvo pri anonimnih člankih.

Novak se je preizkusil v vseh treh literarnih vrstah, a je bil naj¬
bolj produktiven in uspešen v kratki prozi. Tu je imel tudi največ
izkušenj in zato sem tu dobila njegova najbolj kakovostna dela.

V prvem obdobju pisanja, ko je bil v avstrijskem taborišču Spit-
tal na Dravi, je pisal predvsem o življenju svojih ljudi in o spominih
na svoj dom ter na mamo. V tem obdobju najdem največ njegovih
del z vedrejšo vsebino. Kasneje, ko je emigriral v Argentino, se je
ta vedrina v veliki meri prelevila v melanholijo, žalost in razočara¬
nje. Še bolj je pogrešal svoje rodno Prekmurje, kar odsevajo njegova
dela, začel je pa tudi pisati o slovenskem človeku v Argentini - kako
živi in kaj čuti. Nekaj podobnosti je pa vseeno našel v argentinski
pampi, ki ga je spominjala na Prekmurje. Novakov literarni opus je
del sodobne slovenske književnosti, stilno pa bi ga lahko umestila v
realizem oz. socialni realizem.

DIPLOMSKA NALOGA

Na koncu lahko na eni strani z zbranim gradivom in na drugi
strani z dejstvom, daje to gradivo dostopno le v malokateri knjižnici
ali kakršnikoli drugi zbirki v Sloveniji, poudarimo, da bi bila za še
večjo prepoznavnost avtorja potrebna izdaja zbranega dela, ki si ga
glede na kakovost svojih del vsekakor zasluži. K boljši prepoznav¬
nosti prispeva članek o Novaku na VVikipediji, ki sem ga sama ob¬
javila. Morda bo ta članek sprožil zanimanje literarnih kritikov, da
bodo vzeli pod drobnogled Novakov literarni opus in tako morda
lahko pričakujemo v prihodnosti celo Novakovo zbrano delo. Zakaj
pa ne?

8. LITERATURA

1. Bibliografije prispevkov v serijskih publikacijah.  Pridobljeno 20. 8. 2009 s
spletne strani: http:/ /splet02. izum. si/cobiss/BibSerial. jsp?init=t.

2. Debeljak, T. (1955). Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev
v emigraciji. Zbornik Svobodne Slovenije,  7 (1), 228-244.

3. Dovič, M. (2003). Sodobni pogledi na literarni kanon in njegovo
družbeno vlogo. Dialogi,  39 (1/2), 18-44.

4. Erjavec, M. (2003). Spomini starih za mlade o Prekmurcih in Prek¬
murju. Stopinje,  145-147.

5. Horvat, S. (2010). Literarni opus in analitična osebna bibliografija
Lojzeta Novaka. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

6. Juvan, M. (1991). Literarni kanon. Literatura,  3 (13), 116-135.

7. Kmecl, M. (1996). Mala literarna teorija.  Ljubljana: Založba M & N.

8. Kos, J. (2000). Pregled slovenskega slovstva.  Ljubljana: DZS.

9. Kratek spominski zapis. (1993). Meddobje,  27 (1-2), 177.

10. Kremžar, M. (1993). Uredništvu revije »Meddobje«. Meddobje,  27
(3-4), 320.

11. Kuzmič, F. (2007). Literarna dejavnost Lojzeta Novaka. Panonski
letopis,  270-273.

12. Paternu, B. (1966). Razvoj in tipologija slovenske književnosti. Je¬
zik in slovstvo,  11 (8). 246-252.

13. Pertot, M. (1987). Bibliografija slovenskega tiska v Argentini:  knjige:
1945-1987. Trst: Mladika.

14. Pertot, M. (1991). Bibliografija slovenskega tiska v Argentini:  časopis¬
je: 1945-1990. Trst: Mladika.

15. Pibernik, F. (1997). K problematiki slovenskega zdomskega pripo¬
vedništva. Meddobje,  31 (3-4), 172-185.

63

DIPLOMSKA NALOGA

16. Pogačnik, J. (2001). Slovenska književnost 3.  Ljubljana: DZS.

17. Rode, V. (2004). Zlati jubilej SKA. Zbornik Slovenske kulturne akcije:
50-letnica,  43-47.

18. Strgar, M. (1982). Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
zbira in hrani tudi tisk s sovražno vsebino. Knjižnica,  26 (3^),
203-206.

19. Švent, R. (1992). Publicistična dejavnost slovenske emigracije
po drugi svetovni vojni:  magistrsko delo. Ljubljana: [R. Švent].

20. Švent, R. (1993). Bibliografsko kazalo Duhovnega življen¬
ja : I-LX : 1933-1992. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa¬
kultete.

21. Švent, R. (1994). Bibliografsko kazalo Meddobja : I-XL: 1954-1993.
Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

22. Švent, R. (1997). Prepovedani tiski v Narodni in univerzitetni knji¬
žnici. Knjižnica,  41 (1), 137-141.

23. Švent, R. (2003). Lojze Novak in njegov izgoreli čas. Sezonstvo in
izseljenstvo v panonskem prostoru. 2.  del.

24. Švent, R. (2007). Slovenski begunci v Avstriji: 1945-1950.  Ljubljana:
ZRC SAZU.

25. Zupan Sosič, A. (2003). Zavetje zgodbe.  Ljubljana: Literarno-ume-
tniško društvo Literatura.

26. Žitnik Serafin, J. (1999). Slovenska izseljenska književnost 3: Južna
Amerika.  Ljubljana: ZRC: Rokus.

OSEBNOSTI

ANDREJ FINK

DR. ANDREJ GOSAR,
NJEGOVA DOBA IN MI

Prispevek je bil napisan prvotno za Simpozij o dr. Gosarju
v Logatcu marca 2014. Je razširjena različica besedila,
ki bo objavljeno v posebni knjigi v Ljubljani.

UVOD: POVEZAVA Z ARGENTINO

Ker prispevek prihaja iz Argentine, naj kot uvod omenim slede¬
če osebne spomine in dogodke.

V predmestju Buenos Airesa je okoli leta 1950, kmalu po priho¬
du Slovencev v Argentino, škof Gregorij Rožman ustanovil sloven¬
sko semenišče, ob njem pa tudi Zavod, kot nadaljevanje Jegličevih
Škofovih zavodov v Št. Vidu. V tem zavodu sem se pet let vzgajal
tudi jaz med leti 1960-65. Tam sem kot mladostnik slišal govoriti in
spoznal duhovnika Antona Gosarja. Ker je bila vmes cela generacija
(rojen je bil istega leta 1925 kot moja mati), kot mladostnik z njim
nisem imel neposrednega stika. Sem ga pa večkrat videl in srečaval,
ko je prihajal na duhovno oskrbo, ki mu jo je nudil naš špiritual dr.
Filip Žakelj. Ta nam je velikokrat govoril o svetniških potezah tega
duhovnika, kar mi je še pred nekaj meseci potrdil prijatelj duhovnik,
lanskoletni zlatomašnik msga. dr. Jure Rode, ki je bil tista leta prav
tam semeniščnik. Do tukaj spomin iz preteklosti.

Ko sem bil pred nekaj meseci povabljen naj sodelujem na tem
Simpoziju in začel iskati bibliografijo, sem tega prijatelja duhovni¬
ka vprašal za ostanke semeniščne knjižnice (semenišče je prenehalo
leta 1965, Zavod pa okoli leta 1975), kjer bi lahko kaj našel. Ko je
prišlo do vzroka, zakaj to iščem, je takoj prišla povezava, za katero
jaz do danes nisem vedel: Tisti duhovnik Anton Gosar je bil sin dr.
Andreja Gosarja. Duhovnik Anton je o svojem očetu tedanjim bogo¬
slovcem večkrat s ponosom govoril. V semenišču so pa tedaj imeli
glavni opus dr. Gosarja, in sicer »Za nov družabni red« (I in II) v
izdajah iz let 1933-1935.

65

OSEBNOSTI

66

Ta povezava je napravila name globok vtis in me je končno na¬
gnila, da sem se bolj temeljito potrudil za pridobivanje bibliografije,
kar v tujini ni lahko. Razlog za to je bil v slovenskem pregovoru, ki
pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Spomin na lik svetniške¬
ga duhovnika Antona Gosarja, mi je približal njegovega očeta. Ob
intenzivnem branju nekaterih knjig dr. Andreja Gosarja v zadnjih
mesecih, ki so prave misli za duhovno rast, se mi prispodoba o ja¬
bolku in drevesu zdi še bolj primerna.

Zanimiva je povezava tudi v tem, da je izseljenstvo zaznamova¬
lo tudi družino dr. Gosarja in je eden od njegovih otrok odšel v Ar¬
gentino, opravil bogoslovne študije v izseljenskem semenišču, vmes
bil nekaj časa v noviciatu pri lazaristih v Španiji, leta 1952 pa je bil
v argentinskem predmestju Buenos Airesa posvečen v duhovnika,
a inkardiniran v ljubljansko nadškofijo. Deloval je kot kaplan in žu¬
pnik v različnih krajih po Argentini do leta 1971, ko se je leto dni po
očetovi smrti vrnil v Slovenijo (Škulj, 2012,43). Tudi ta dejstva so me
nagnila k sodelovanju.

1. DR. ANDREJ GOSAR IN NJEGOV ČAS

Dr. Andrej Gosar je bil rojen leta 1887 v kulturno in politično
bogati dobi slovenskega prebujenja. Samo leto kasneje je dr. Anton
Mahnič začel izdajati »Rimski katolik« in s tem prevetril zatohlo
ozračje, ki ga je povzročilo tkim. slogaštvo. Ko je imel dr. Gosar pet
let, je avgusta leta 1892 že zasedal Prvi slovenski katoliški shod, ki
je bil uspeh Mahničevega delovanja. Postavil je trdne smernice za
nadaljnje delo na vseh področjih izobraževalnega, gospodarskega,
socialnega in političnega življenja. Ta shod je bil prava prelomnica,
ki je jasno začrtala slovenski katoliški idejni program in dal podlago
celotnemu novemu katoliškemu gibanju med Slovenci. Sledila sta
mu pred prvo svetovno vojno še Drugi (septembra 1900), Tretji (av¬
gusta 1906) in Četrti leta 1913. Pri Petem, leta 1923, je pa dr. Gosar že
sam aktivno sodeloval kot mlad intelektualec. To dobo imenuje Per-
nišek »junaško dobo slovenskega katoliškega gibanja. Krog izobra¬
žencev, ki so izvedli s prvim katoliškim shodom dokončno ločitev
duhov na Slovenskem, je bil razmeroma majhen. Toda I. katoliški
shod je s svojo brezkompromisno načelnostjo in svojim jasnim in
zavestnim hotenjem vzbudil v slovenskem narodu smotrno kato¬
liško gibanje, ki se je pod vodstvom Krekovega in Šušteršičevega
duha oprlo na široke plasti slovenskega vernega ljudstva. Posledi-

OSEBNOSTI

ca tega je bila, da je II. Katoliški shod vso svojo pozornost posvetil
predvsem podrobnemu socialnemu programu delovnih stanov slo¬
venskega naroda, s čimer je postalo slovensko katoliško gibanje v
polnem pomenu besede ljudsko gibanje. Ker je našlo v Kreku moža,
ki je s svojim bistrim očesom opazil vsak utrip ljudske duše in vsako
socialno potrebo naroda ter znal razgibane mase tudi zbrati in času
primerno organizirati, v dr. Šušteršiču pa izredno spretnega politič¬
nega voditelja, je v nekaj letih preplavilo vse slovenske dežele ter jih
preobrazilo na zunaj in na znotraj« (Pernišek, 1989:66).

Nekateri, nedvomno katolištvu nasprotni ocenjevalci tedanjega
časa imenujejo to preobrazbo »krepitev klerikalizma«, a priznavajo
»da je tako v osemdesetih letih slovenski tabor kljub vedno močnej¬
šim notranjim trenjem nastopal na zunaj enotno pod konzervativno
katoliško etiketo ... Klerikalni tabor se je pri tem vedno bolj organi¬
ziral ...«. Veliko važnost posvetijo dr. Antonu Mahniču in njegove¬
mu nastopu v tedanjem javnem prostoru. Kasneje pravijo, da je tako
»kleriklalna stranka razvijala veliko organizatorsko in propagandno
dejavnost na vseh področjih javnega življenja in praktično uresniče¬
vala svoj program. Njene organizacije so nagloma rasle, najprej na
Kranjskem, po 1.1900 pa tudi po drugih slovenskih deželah« (Zgo¬
dovina Slovencev, 1979, 515, 566).

Vse to na kratko omenjam zato, da poudarim dobo in ozračje
v katerem je kot otrok rasel dr. Andrej Gosar in se kot mladostnik
formiral in izobraževal na klasični gimnaziji v Ljubljani preden je
šel na Dunajsko univerzo študirat pravo. Po končani osnovni šoli
je imel dve leti za življenje bogate izkušnje kot čevljarski vajenec.

Iz današnjega gledišča in brez podrobnih podatkov, a iz logične
analize njegovega življenjepisa (Kratka biografija na koncu njegove
Sodobne socialne etike, Rokus, Ljubljana, 1994), se mi zdita ti dve
leti nadvse važni za njegovo poznejše razumevanje splošne social¬
ne problematike. Da se tedaj uči čevljarstva verjetno pomeni, da v
skromni čevljarski družini ni bilo veliko sredstev, da bi ga poslali
študirat v Ljubljano. Verjetno se je tedaj v mladi glavi utrjevala mi¬
sel, da bo vse življenje čevljar, ne glede na želje po višji izobrazbi, ki
so se (tudi ne vem kako) kljub vsemu uresničile. Ti dve leti sta pa
pomenili tudi to, da je šel na gimnazijo dve leti starejši in je bila vsa
njegova srednješolska in vseučiliška formacija premaknjena. Bil je
vedno dve leti starejši, s tem pa tudi za svoj čas zrelejši.

Na Dunaju je študiral pravo, a v tistih (in tudi poznejših) ča¬
sih je bil ta študij izhodišče za mnoga druga zanimanja. »Po osnov- 67

OSEBNOSTI

ni izobrazbi je bil pravnik, toda njegovo najljubše področje so bile
družbene vede« (Gosar, 2011, kratek življenjepis na strani 101). Ob
študiju prava, ki samo po sebi na zunaj urejuje družbeno življenje, je
gotovo v njem zorela globlja misel o iskanju pravičnejših temeljev
družbene ureditve, ki jo je seveda postavljal na krščansko podlago.
Ni mi znana snov njegove doktorske disertacije, a običajno je tako,
da kandidat izbere snov, ki mu najbolj leži in ga zanima. Iz gornjega
podatka, lahko sklepam, da je izbral vprašanje iz družbenih ved in
ga uspešno branil leta 1916. Preselitev iz tedaj provincialne Slovenije
in dolgoletno življenje v velemestu in tedaj glavnem mestu večsto¬
letnega avstrijskega cesarstva, mu je dalo širši pogled na svetovno
družbeno problematiko.

Po doktoratu je moral na fronto, kar mu je bilo verjetno do tedaj
zaradi študija pa tudi zaradi starosti prizaneseno (Na fronto so naj¬
prej šli mlajši letniki in šele kasneje so bili klicani starejši). Prav letos
se bomo spominjali stoletnice začetka te Velike vojne, kot jo običaj¬
no še vedno imenujejo. Kot vojak avstro-ogrske monarhije je bil na
vzhodni fronti, na Karpatih. Z vseučiliško in doktorsko izobrazbo in
pri skoraj tridesetih letih starosti, je verjetno kritično gledal na sve¬
tovne vojne dogodke, v katere je bil tako neposredno vpleten. Imel
je veliko snovi za razmišljanje. Ni mu moglo biti tuje splošno stanje
razpadajoče monarhije, v njej pa politično prebujajočega se sloven¬
skega naroda, ki je do tedaj prehodil nekaj poti, čeprav je prihodnost
bila še nejasna in zavita v mreno. Konec vojne, razpad monarhije,
vrnitev domov, nov zemljevid Evrope in vključitev Slovenije v novo
državo SHS so bili izzivi za mladega intelektualca, ki se je takoj
vključil v politično in socialno življenje na Slovenskem.

2. ZGODOVINSKE IN POLITIČNE RAZMERE V SLOVEN¬
SKEM NARODU V DOBI PRVE JUGOSLAVIJE

V dvajsetletju med 1918 do 1941 je bilo v tedanji jugoslovanski
Sloveniji zelo pestro. Večstoletna avstroogrska monarhija »se nam je
zrušila«. Bili smo navajeni nanjo, v dobrem in v slabem. Kulturno in
svetovnonazorsko je bil to nek svet, ki nam je bil naraven, v katerem
pa kot narod politično nismo bili prav nič zadovoljni. Neprestano
smo zahtevali in se bojevali za pravice, za katere smo bili stoletja
prikrajšani. V tem smo počasi uspevali. Ob koncu (16. oktobra 1918)
je novi mladi cesar Karel I bil pripravljen celo na to koncesijo, da naj
»po volji svojih narodov Avstrija postane zvezna država«, v kateri

68

OSEBNOSTI

naj vsak narod »sestavlja svojo državnost«. Toda »bilo je prepozno«
(Korošec). Razpad monarhije in vključitev v drugo politično telo pa
za nas ni bila najbolj posrečena poteza usode, ki nas je prizadela in
ki smo si jo tudi sami delno ukrojili. Iz enega svetovnonazorskega
sveta smo padli v drugega in iz srednjeevropskega naroda smo ho¬
češ nočeš postali in postajali skoraj do včeraj bolj balkanski. Do tedaj
se tudi še nismo utrdili v svojih načrtih in našli primernih osebnosti,
ki bi znale prekrmariti prehodno dobo. Matija Škerbec je do osebno¬
sti, ki so to prehodno dobo vodile, zelo oster. Ni to primeren prostor
niti trenutek, da bi o tem razglabljali, vendar si lahko s tem razloži¬
mo marsikaj kar se je potem zgodilo (Škerbec, 1956). »Slovenci smo
stopili v novo skupno državo s Srbi brez zapisanih zagotovil o svo¬
jih narodnih pravicah. Zedinjenje je bilo uresničeno tako hitro, da ni
bilo za zagotovitev teh pravic ne časa ne priložnosti, pri slovenskih
liberalcih pa tudi volje ne« (Kos, 22). V takojšnji dobi dveh desetletij
do druge svetovne vojne smo bili tako potegnjeni, potopljeni in za¬
topljeni v novo stvarnost, z vsemi zaskrbljenostmi, ki nam jih je ta
nalagala, da niti ni bilo časa za trezno presojo nastale situacije. Bili
so sicer poskusi samosvojosti (Slovenska deklaracija - »Punktacije«),
vendar zaradi notranje in tudi zunanjepolitičnih okoliščin niso pri¬
šli do praktične definicije, še manj do uresničitve. O tej dobi nam
je zgodovinar France Dolinar zapustil nekaj nadvse jasnih zapisov
(Dolinar, 1990). V medvojni dobi in drugi komunistični Jugoslaviji
so skrbi seveda bile povsem drugje. A prav v dobi po 1945, ko je v
domovini bilo nemogoče svobodno razmišljati o prvi Jugoslaviji, je
v emigraciji Dolinar v omenjeni knjigi (Izboru esejev, razprav, član¬
kov) napisal nekaj izredno bistrih in pronicljivih zaznav (predvsem
v eseju Slovenci v Prvi Jugoslaviji ...). Zelo je kritičen do naše nav¬
zočnosti v prvi Jugoslaviji. Umrl je leta 1983 in je ves čas svojega
plodovitega in zelo natančnega in zahtevnega pisanja poudarjal po¬
trebo po slovenski državi, ki naj bi bila naravni nasledek procesa, ki
se je začel z Zedinjeno Slovenijo in prej.

Kot pravi Kos »kljub vsem dejstvom in razočaranju nad novo
državo (Jugoslavijo) Slovenci le-te nismo razbijali. Z njo smo konč¬
no dosegli vsaj nekaj«, in našteva še sončne strani: Prenehanje po-
nemčevalnega pritiska na Štajerskem, večja povezanost slovenskega
ozemlja, slovensko šolstvo, Ljubljanska univerza, ki je začela dajati
domače slovenske strokovnjake, v gospodarstvu nastanek manjših,
pa tudi nekaj večjih slovenskih obratov in kapitalskih družb (Kos,
25).

69

OSEBNOSTI

70

V tej dobi se je dr. Gosar popolnoma posvetil delu za katerega
se je usposobil in z vnemo deloval na političnem in idejnem podro¬
čju, kjer je mogel in kakor je mogel v razmerah, ki so mu bile takrat
v novi državi dane. Vse njegovo aktivno politično delovanje je bilo v
okviru tedanje Slovenske ljudske stranke. Leta 1920 je bil član odbo¬
ra za socialo pri Deželni vladi za Slovenijo. Leta 1920 je bil izvoljen
za poslanca SLS v Ustavodajno skupščino. Leta 1925 je bil ponovno
izvoljen za poslanca v beograjski parlament. V letih 1927 in 1928 je
bil dvakrat socialni minister v jugoslovanski vladi. Med letoma 1929
in 1935 ter pozneje 1938 je zastopal Jugoslavijo v socialnem odboru
Društva narodov v Ženevi. Od leta 1929 pa do 1958 je bil profesor,
do 1944 pa tudi prodekan in dekan na Tehniški fakulteti Ljubljan¬
ske univerze. Med vso to dejavnostjo je intenzivno pisal in objavljal.
Omenjena Biografija govori o 250 člankih in razpravah, nadvse bo¬
gata je njegova knjižna produkcija, ki obsega kakih petnajst zajetnih
knjig in knjižic.

3. TEDANJE RAZMERE V SVETU

Mednarodnopolitično je dvajsetletje med obema vojnama bilo
nov ali vsaj zelo drugačen svet. Troje cesarstev je bilo razdejanih.
S tem je bila sproščena energija, ki se je nabirala v devetnajstem
stoletju pod Sveto alianso, Evropskim koncertom, absolutizmom,
narodnostnim načelom, itd. Mnogi narodi, ne vsi, so se osvobodili
stoletnih absolutističnih nadoblasti. Nekateri so to zamenjali z neko¬
liko izboljšanim stanjem, večina pa ni bila zadovoljna z postavitvijo
meja, kar je postalo kmalu vir novih konfliktov. Po koncu prve sve¬
tovne vojne ustanovljeno Društvo narodov še daleč ni prineslo tistih
sadov, ki si jih je nedajal predlagatelj ameriški predsednik Woodrow
Wilson v svojih 14. točkah. Ustanovitev prve mednarodne organi¬
zacije, ki naj bi skrbela in jamčila mednarodni mir in varnost pod
principom kolektivne varnosti, je trčila ob zid realne politike, rav¬
notežja sil in zavezništev. Principa, ki izhajata iz teh dveh stvarnosti
pa nista združljiva. Poleg tega odločujoče sile in velesile iz različnih
razlogov niso vstopile vanjo ali pa so pozneje iz nje izstopile (ZDA,
Sovjetska zveza, Nemčija, Japonska). Pa še tiste, ki so vstopile, kot
npr. Italija, je niso jemale resno (Sankcije zaradi agresije nad Abesi-
nijo). Podpis pogodbe v Locamu leta 1925 in poznejše pridružitve
leta 1926, so povzročile le kratkotrajen in varljiv občutek varnosti, ki
se je samo nekaj let kasneje razblinil.

OSEBNOSTI

V tem kontekstu ni čudno, da so se notranjepolitični procesi v
Prvi Jugoslaviji razvijali popolnoma samovoljno in brez zunanje¬
političnih »usmerjevalcev«, ki bi »nakazovali« nujnost notranjega
obnašanja zaradi zunanjih posledic. Tudi v drugih novonastalih dr¬
žavah je prevladovalo tipično Hobbesovo naravno stanje in vsak je
iskal svoje interese, ne meneč se za posledice, ki bi jih tako ravna¬
nje lahko povzročilo (in jih tudi je) na mednarodni areni (Duroselle,
1993; Kissinger, 1995: 236).

Ideološko pa ta svet ni bil prav nič nov, saj so vse ideje silni¬
ce prihajale iz prejšnjega stoletja. Takoj po padcu Napoleona in ob
vzpostavitvi nove monarhične legitimnosti v Evropi, je nastopilo
novo vrenje med nekaterimi že obtoječimi idejami in svetovnimi
nazori, ki so se v teku desetletij v stoletju razvile in postale resnične
podtalne sile, ki jih ni bilo mogoče kontrolirati. Liberalizem, Socia¬
lizmi, konzervativne sile, nacionalne težnje (ki so se včasih razvile
v kvazi-ideologije), pozitivizem,... vse to je oblikovalo devetnajsto
stoletje, ki se je kot tako pomaknilo v dvajseto, do izbruha Velike
vojne leta 1914. Do tedaj so bile ideologije navzoče pretežno, čeprav
ne izključno, na idejnem področju, kljub mnogim vstajam in upo¬
rom znotraj imperijev, v dvajsetem stoletju so pa bruhnile na dan
z vso silovitostjo tudi z materialnim nasiljem in mednarodno raz¬
sežnostjo, predvsem v obliki znanih treh totalitarizmov, ki so, vsak
po svoje, pa vsi trije skupaj, bistveno spremenili svet. Po koncu Prve
vojne je vzplamtelo in povzročilo splošno nestabilnost, ki je trajala
do pred dveh desetletij.

Upoštevajoč vse te razmere v svetu ne pozabimo na teorijo
nemškega zgodovinarja Ernsta Nolte-ja, da sta obe Svetovni vojni
dejansko ena sama, z dvajsetletnim vmesnim premirjem, in da je
med grozotami boljševizma in nacionalsocializma direktna pove¬
zava, kar potrjujejo tudi drugi, najmanj pričakovani misleci (Nolte,
1995).

V tem dvajsetletnem premirju najdemo dr. Gosarja najbolj ak¬
tivnega in najbolj plodovitega v razmišljanju, pisanju in dejanju.

4. GOSARJEV POKLIC

Pri dr. Gosarju lahko govorimo o njegovem poklicu, v smislu
poklicanosti, ki jo je čutil za reševanje družbenega problema v Slo¬
veniji. Kot rečeno, so bile družbene vede njegovo najljubše področje.

OSEBNOSTI

72

Življenjski pogoji slovenskega kmeta in delavca po Prvi vojni
niso bili zavidljivi. Že pred vojno je pa zadružništvo, po zaslugi ka¬
toliškega gibanja močno pripomoglo, da so se sicer slabe in včasih
neznosne življenske razmere za slovenskega kmeta in pozneje de¬
lavca v drugi polovici in ob koncu devetnajstega stoletja bistveno
izboljšale. Še do leta 1912 beremo o napredkih pri ustanavljanju za¬
drug in hranilnic. Fran Erjavec pravi da je »katoliška delavska orga¬
nizacija, ki je v 90 ih letih usmerila celokupno slovensko katoliško
gibanje v krščanski socializem, dala s tem demokratično in moder¬
no socialno obeležje ter silno pospešila organizatorično delavnost.
V početku te dobe je stopila sicer precej v ozadje, toda zadnja leta
pred vojno, ko je osredotočila svoje sile na stanovsko in strokovno
organizacijo, se je začela vnovič širiti. Bila je krepka opora delavstvu
v njegovem boju proti izkoriščanju po tujih kapitalistih; razen tega
je pa začela tudi v obmejnih deželah paralelizirati narodnostno jako
škodljiv vpliv socialne demokracije« (Erjavec, 1928: 322). Kos pravi
ob tem, da si je katoliški politični tabor »prizadeval tudi za poraja¬
joči se delavski razred: delavcem je pribojeval zvišanje plač, krajši
delovni urnik, varnost delovnih razmer, bolezensko in starostno
zavarovanje, zanj je ustanavljal delavska društva, iz katerih je na¬
stala pozneje Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ, 1907)« (Kos, 60).
O tem najdemo veliko tudi pri Škerbcu (Pregled novodobnega...) in
drugih, tudi svetovnonazorsko nasprotnih avtorjih. Zadruge in hra¬
nilnice so, kolikor so mogle, pomagale tudi v težkih letih med vojno.

Velika vojna je pustila svoje velike posledice. Poleg političnih
je treba upoštevati gospodarsko in socialno zamenjavo države, go¬
spodarskih pogojev, gospodarskih pretokov dobrin, ki so od tedaj
šle bolj na jug, tudi spremembo državne kulture, ki se je takrat iz
klasično srednjeevropske začela spreminjati pod vplivom »južnja¬
škega elementa«. Šele sedaj, po osamosvojitvi, se začenjamo počasi
zavedati kaj vse je to pomenilo za več kot pol stoletja. Skratka, po¬
goji sožitja so bili takrat spremenjeni. Težke socialne razmere pa
niso izginile.

Že sam seznam dr. Gosarjevih knjižnih izdaj, ki ga najdemo v
prej omenjeni biografiji, nam kronološko točno govori o bogati knji¬
žni produkciji v dveh desetletjih. V njej se kažeta vsa njegova skrb in
prizadevanje za reševanje te problematike v težkih povojnih časih.
Zanimiv je podnaslov njegovega velikega opusa »Za nov družabni
red«, kjer pravi daje to »Sistem krščanskega socialnega aktivizma«.
Dr. Gosar hoče biti ves čas teoretik in praktik. Ves čas polaga trdne

OSEBNOSTI

idejne temelje, ki so pa »strogo realistični« .... »in ne more biti ni¬
kakršnega dvoma o tem, da so tudi v resnici mogoči in izvedljivi«
(Gosar, 1994:189). Zanj, kot krščanskega socialca, je nebrzdan kapi¬
talizem nered v gospodarstvu, ki razjeda kmečki stan in delavstvo
v njunem jedru. V zadnji knjigi »Sodobna socialna etika«, ki je bila
napisana že med leti 1945 in 1950, v predgovoru med drugim pravi:
»... Zaradi tega je spis namenjen v prvi vrsti tistim izobražencem, ki
so zaradi svojega poklica in socialnega položaja dolžni v teh rečeh
drugim kazati pot in jih navajati k pravilnemu mišljenju in ravnanju
... da bi si najprej sami pri sebi ustvarili v teh vprašanjih zares jasno
in pravilno sodbo. Potem jim ne bo težko najti pota in načine ...«
(Gosar, Predgovor, 17). Ker je bila ta knjiga pisana sicer že med voj¬
no, a dopolnjena na skrivaj in k sreči ohranjena v post revolucionar¬
ni in komunistični Sloveniji, moramo pri piscu občudovati njegov
optimizem in upanje, da bo kdaj res možno najti »pota in načine« za
»pravilno mišljenje in ravnanje«. Njemu to v življenju ni bilo dano.
Za izobražence, »ki so dolžni v teh rečeh drugim kazati pot«, sta pa
njegovo delo in misel še vedno aktualna.

Njegovo izhodišče pri vsem razmišljanju, utemeljevanju in is¬
kanju rešitev je bila krščanska socialna misel. Ob tako bogati pro¬
dukciji mi tukaj ni mogoče, pa tudi nima smisla, da bi se posvetil
globlji analizi njegovih spisov. To so že naredili in bodo še naredili
drugi. Za spoznavanje dr. Gosarjevega dela je dovolj prebrati nekaj
njegovih glavnih del, druge pa prelistati, pa se takoj začuti »bonus
odor « njegove misli. Naj se mi ne očita površnosti, če rečem, da je to
razvidno že samo ob branju knjižice »Božje kraljestvo na zemlji«.
Morda je to zgoščena sinteza njegove krščanske socialne misli, ki jo
je pa v več kot petnajstih knjigah široko in globoko razvil.

5. KRŠČANSKI SOCIALIZEM

Gosarjev namen je vsklajanje krščanstva s socialnimi idejami.
Tu so njegovi poskusi včasih zaradi velike vneme nekoliko zašli, a
ne zaradi nepoštenosti, temveč, nasprotno, zaradi najboljše volje, da
bi pravičnost udejanjil tudi politično, to je, v javnosti. Eden izmed
izrazov, ki je v njegovi dobi zelo motil je prav »Krščanski sociali¬
zem«. Izraz je bil med leti 20 in 30 zelo v rabi. Tako npr. v prejšnjem
citatu Frana Erjavca, ko zoperstavlja »krščanski socializem« s »ško¬
dljivo ... socialno demokracijo«. S prvim izrazom je bil tedaj mišljen
krščanski socialni nauk. Že Janez Ev. Krek je bil napisal knjigo z

73

OSEBNOSTI

naslovom »Socializem«. Dr. Gosar je leta 1923 napisal knjigo z na¬
slovom »Za krščanski socializem«. Tudi drugi avtorji iz tega časa
so uporabljali ta izraz. Tako npr. Ruda Jurčec v svoji knjigi »Krek«,
ki je izšla v Ljubljani leta 1935, še takrat, ko je bilo to že razčiščeno,
nekako nemoteno v celi knjigi uporablja ta izraz za vso krščansko
socialno gibanje, ki je imelo v Kreku enega najbolj vidnih sloven¬
skih delavcev. V tej snovi je v zvezi z dr. Gosarjem treba biti pazljiv
na leta, saj je samo v desetih letih pri njem očitna neka evolucija.
Škerbec pravi v svojem »Pregledu«, ko govori o Petem slovenskem
katoliškem shodu iz leta 1923, da se je »na tem katoliškem shodu že
pojavil idejni razdor med slovenskimi katoličani samimi, ki je bil
posledica vojnih razmer ter infiltracije marksizma v katoliške vrste.
Značilne so bile burne debate pri socialnem odseku med pripravami
za katoliški shod, kjer sta prišla na dan s svojimi predlogi dr. Andrej
Gosar in dr. Angelik Tominec, proti katerim sta morala nastopiti dr.
Aleš Ušeničnik in dr. Josip Ujčič« (Škerbec, 1956:94). Škerbec je pa¬
zljiv v svojih besedah in kljub omembi infiltracije marksizma, ne
pripisuje dr. Gosarju nikakršnjih niti najmanj kvazimarksističnih
idej in namenov. Ivan Ahčin zanimivo piše, da »so krščansko so¬
cialistične ideje bile na Slovensko presajene iz nemških dežel po I.
svetovni vojni. Glasniki so bili frančiškan dr. Angelik Tominec OFM,
prof. dr. Andrej Gosar (ki se je kasneje odmaknil), Franc Terseglav
in nekateri strokovničarji pri Jugoslovanski strokovni zvezi s tedni¬
kom 'Delavska Pravica' (1928-1941), ki so se zavzemali za sodelova¬
nje z marksisti v ljudski fronti« (Ahčin, 1958: 275). Za nas je važen
vrinjen dodatek med oklepaji »ki se je kasneje odmaknil«. Ahčin
tudi navaja, da je izraz »krščanski socializem« imel že stoletno tra¬
dicijo. Lacordaire je že govoril o krščanskem socializmu, češ da spo¬
štuje vero, družino in zasebno lastnino, teži pa za tem, da bi izboljšal
s kolikor mogoče obsežnim združenjem materialni in nravni položaj
večine ljudi. Tudi škofa Kettelerja so imenovali »očeta krščanske¬
ga socializma«. Toda ko si je socialna demokracija osvojila besedo
»socializem« (Marc sprva ni hotel tega izraza, ker je bil komunist)
za svoje težnje po splošni socializaciji gospodarstva z izrazito so¬
vražnostjo do krščanstva, so se začeli krščanski sociologi odvračati
od besede »krščanski socializem«. Papež Leon XIII. je v okrožnici
»Graves de communi«, leta 1901, to odobril, češ, ker so si nasprotni¬
ki osvojili to ime za svoje naziranje, ki ga kristjani ne morejo spre¬
jeti, so se izrazi »krščanski socialisti«, »etični socialisti« in podobni
opustili, zlasti še ker se z besedami rade prenašajo tudi zmote. Kljub

74

OSEBNOSTI

temu so po I. svetovni vojni, skoraj dvajset let kasneje, nekateri spet
začeli uporabljati te izraze (Ahčin, 276). Ahčin še dodaja (leta 1958),
»da vsekakor še manjka točen izraz za krščanski socialni sistem kot
sintezo zahtev, ki slede iz človekove individualnosti in socialnosti,
ki nas postavlja ne toliko med kapitalizem in socializem kot proti
obema« (Ahčin, 277).

Okrožnica papeža Pija XI. Quadragesimo anno, iz leta 1931, iz¬
recno postavlja nauk v točki 121: »V izrazu krščanski socializem je
protislovje: Nihče ne more biti pravi katoličan in pravi socialist«.
Kratka biografija v VVikipediji pravi, da je dr. Gosar do te okrožnice
zavzel negativno stališče. Kos pravi, da je »okrožnico med drugimi
branil največji tedanji slovenski katoliški filozof dr. Aleš Ušeničnik,
ne posebno glasno jo je odklanjal tedaj priznani sociolog dr. Andrej
Gosar, hrupno pa jo je odklonil frančiškan dr. Angelik Tominec, ki
je imel velik idejni vpliv na JSZ« (Kos, 66). Vendar v Gosarjevem
Predgovoru v njegovem delu »Za nov družabni red«, iz leta 1933,
beremo sledeče: »Zlasti se okrožnica Quadragesimo anno odlikuje
po tem, da je prav najvažnejša socialna vprašanja naše dobe zajela
na povsem sodoben način. Razčistila je in razpršila mnogo nejasno¬
sti in dvomov, ki so prej mučili često ravno najboljše kristjane. Pa
tudi sicer je postavila sodobno socialno vprašanje v mnogih važnih
točkah v novo luč. Položila je povsem realne in praktično porabne
temelje za učinkovito in na vsej črti krščanskemu duhu ustrezajo¬
čo reformo moderne družbe« (Gosar, 1933:11). Ta največja in najpo¬
membnejša njegova knjiga je izšla samo dve leti kasneje po izidu
Okrožnice, tako daje dr. Gosar, če jo je začetno kritično ocenjeval, ob
treznejšem in poštenem premisleku, kmalu uravnotežil svoj pogled
nanjo.

Ob prej omenjenem nasprotstvu med dr. Gosarjem in dr. Uše-
ničnikom pred Petim katoliškim shodom leta 1923 (Škerbec), je pa
nujno omeniti tudi sledeče: Oba sta bila drug do drugega nadvse
spoštljiva in krščansko ljubezniva. Ko je izšel prvi del Gosarjevega
»Za nov družabni red« leta 1933, pravi avtor na koncu predgovora,
da mu je ravno okrožnica Quadragesimo anno »dala poguma, da
sem se tembolj potrudil, da bi v teh novih okolnostih dal svojim mi¬
slim tako obliko, da bi lahko združile v skupnem in vztrajnem delu
za krščansko reformo sodobne družbe vse trezne, pa zares iskrene
prijatelje najbolj tlačenih delovnih slojev. Pri tem mi je pomagal zla¬
sti univ. prof. dr. Aleš Ušeničnik, ki je bil tako ljubezniv, da je delo

75

OSEBNOSTI

v rokopisu prečital ter me je poleg različnih drobnih opazk posebej
opozoril tudi na nekatera taka mesta, ki bi utegnila dati povod za
nesporazumljenje in nepotrebna nasprotovanja. Z njegovo pomočjo,
upam, se je posrečilo tudi v takih, nekoliko kočljivih primerih izra¬
ziti prave misli tako, da ne bodo izzvale neosnovanih pomislekov
in ugovorov. Zato sem msgr. dr. Ušeničniku za njegovo blagohotno
pomoč iskreno hvaležen ter se mu na tem mestu zanjo še posebej za¬
hvaljujem« (Gosar, 18). Ušeničnik pa v »Izbranih spisih«, v opombi
na strani 293 pravi: »V 'Času' XXV, 1931,371, sem opomnil, da je pri
nas dr. Gosar po vojni zopet uvedel že opuščeni izraz 'krščanski so¬
cializem'. Opomba ni bila srečna, ker je dr. Gosar uvedel sicer to be¬
sedo, a ji je dal drug pomen. To sem potem pojasnil v 'Času', XXVI,
1932/33, 158, da se dr. Gosarju ne bi godila krivica. Ker je pa tudi
sam uvidel, da ta beseda poslej ni več primerna, jo je v svojem delu
'Za nov družabni red' opustil in krščanski socialni sistem označil kot
'sistem krščanskega socialnega aktivizma'« (Ušeničnik, 1940:293). S
tem je menda jasno, da med tema velikima možema ni bilo bistve¬
nih in nepremostljivih razlik, ki bi opravičevale njuno postavljanje
na radikalno nasprotna si bregova. Bila sta toliko tolerantna, široka,
odprta in krščanska, da naravne razlike, ki se normalno pojavljajo
posebno med visoko mislečimi ljudmi, niso mogle zamajati prepri¬
čanja, da sta si med seboj lojalna božja delavca, ki sporazumno de¬
lata na isti njivi.

Končno naj bo pa ob omembi krščanskega socializma, ki je v
tistem dvajsetletju tako buril duhove povedano tudi, da med »pra¬
vimi« krščanskimi socialisti iz skupine Edvarda Kocbeka in med
dr. Gosarjem ni niti slučajno najmanjše možne povezave. Duhov¬
ne podlage iz katere je vse življenje izhajal dr. Gosar, pri najboljši
volji ne najdemo pri Kocbeku, celo kljub mnogim omembam Križa
in pesniškem talentu. Naravnost pretresljiv je Kocbekov znan avto¬
portret v njegovi Tovarišiji (stran 111), ko o sebi govori kot o »osli¬
ču z bistrimi očmi in skrivnostnim križem na hrbtu«. Boris Kidrič,
po Kocbeku prav tam imenovani »plemeniti žrebec, ki ga je narava
spustila v zgodovino«, ki je pretental njega (Kocbeka), kljub njego¬
vi domnevni bistrosti, pa ni mogel pretentati duhovno in politično
solidnega dr. Gosarja, ko ga je 1941 leta snubil za vstop v OF. A o
tem več kasneje. Naj bo tukaj samo na kratko povedano, da kot kri¬
stjani Kocbeku in njegovi duši želimo, da bi mu bil sicer neskončno
milostljivi Bog tudi njemu milostljiv. Preveč škode je slovenskemu
narodu naredil vsaj od Premišljevanja o Španiji pa do svoje smrti.

76

OSEBNOSTI

6. TRENJA V KATOLIŠKEM TABORU V 30-IH LETIH.

Tako kot pri vseh evropskih narodih v tem dvajsetletju, so bili
tedaj tudi v Sloveniji trije miselni krogi, katerih vpliv je bil bistveno
navzoč tudi med okupacijo, vojno in revolucijo: Katoliški, liberalni
in socialistični. Kos daje tem taborom važnost po odstotkih: »Kato¬
liški tabor je združeval kakih 65% ljudi, liberalni 25%, socialistič¬
ni pa 5 do 6%. Nekaj odstotkov Slovencev je bilo neopredeljenih«
(Kos, 56). Leta 1937 je bila ustanovljena KPS (KPJ že prej leta 1920), z
znanim radikalnim in revolucionarnim programom. Čeprav so med
njimi in socialisti različnih njans bili včasih tudi najhujši spori, so se
velikokrat komunisti taktično posluževali izraza »socializem«, (ka¬
kor so se potem vsa desetletja Mrzle vojne). Komunistična stranka je
bila prepovedana, socialistična pa ne. Prej toliko omenjeni krščanski
socializem je s svojim imenom pomagal k nejasnosti, ko so maksisti
z njim šarili in povzročali zmedo tudi v katoliškem taboru.

Če sledimo gornjim številkam je očitno, da liberalci in socialisti
v tedanji slovenski javnosti niso bili relevantni. Katoliški tabor je pa
bil dominanten in zato se je vse kar je bilo pomembnega, dogajalo
v njegovem okrilju. Zato je jasno, da si je torej vsako prevratniško
gibanje moralo vzeti njega za tarčo. To se je tudi zgodilo. Retrospek¬
tiva teh dogodkov nam govori s besedami kot so »kriza«, »spori«,
»nesoglasja«, »prelom«, in vse to v ustanovah in gibanjih izrazito
katoliške linije. Marksistično prevratništvo se je znalo uspešno in-
filtrirati vanje in izrabljajoč tudi človeške šibkosti počasi, včasih pa
hitro, pronicalo v pore in špranje sicer dokaj trdne idejne zgradbe. V
ta sklop spada že vse prej omenjeno: socialna problematika, krščan¬
ski socializem, po letu 1930 pa vse okoli okrožnice Quadragesimo
anno, križarstvo, kriza v akademskem Orlu, kriza pri Domu in sve¬
tu, kriza v delavskih organizacijah, delitve v akademskih društvih
oz. klubih, itd.

V tej dobi spet najdemo dr. Gosarja kot predavatelja na Prvem
Bohinjskem tednu, avgusta leta 1937, kakor tudi na Drugem, leta
1939. Ob tem bom citiral enega od tedanjih predavateljev, prof.
Franceta Vodnika. Citat je iz leta 1979 in ga najdemo v Zborniku
Draga 79, izdanega leta 1980, ko je on, kot eden od predavateljev iz
Bohinja predaval v Dragi štirideset let kasneje in v popolnoma dru¬
gačnih okoliščinah. Leta 1939 v Sloveniji še ni bilo totalitarne oblasti,
čeprav tudi ni bilo prave demokracije. Vodnikovo govorjenje leta
1979 je torej bilo pogojeno od komunistične oblasti pod katero je

77

OSEBNOSTI

78

v Sloveniji živel in je zato njegova izvajanja treba jemati pazljivo.
Vodnik v svojem predavanju leta 1979 v Dragi med drugim pravi
sledeče: »Delitev in nasprotje med dvema nepomirljivima taboroma
je vznemirjalo mnoge od starejših ljudi, ki so si zato prizadevali za
pomiritev in spravo, ali kakor je zapisal Finžgar 'za pametno pa¬
ralelno katoliško delo na kulturnem prizadevanju'. To so bili pred¬
vsem ljudje, ki so izhajali neposredno iz Krekovega katoliškega so¬
cialnega gibanja in njegove bogate prosvetne dejavnosti pred vojno
in po vojni, npr. Finžgar, Koblar, Gosar in drugi, ki so bili naklonjeni
tako križarjem kakor tudi krščanskim socialistom. Prav dr. Gosar,
ki je že več let vodil narodno-gospodarski krožek v akademskem
klubu 'Zarja', si je prizadeval za možnost strpnega sožitja. To svoje
stališče je (Gosar) poudaril že kot predsednik katoliškega starešin¬
stva v svojem poročilu za leto 1933, kjer je med drugim zapisal: 'Z
ozkosrčnim odklanjanjem vsake kritike in vsakršne nove misli ali
težnje mladih, zlasti s pretiranim poudarjanjem različnih resničnih
ali namišljenih avtoritet, pa bi nujno odbili ravno tiste, ki bi lah¬
ko postali kvas in seme novega, zdravega razvoja v naših vrstah'«
(Vodnik, 1980). Ponavljam, da tako govori Vodnik leta 1979, torej
že po daleč končanem revolucionarnem procesu v katerega lahko
vključimo oba Bohinska tedna iz leta 1937 in 1939. O »naklonjeno¬
sti« dr. Gosarja krščanskemu socializmu leta 1939, je bilo že govora.
O naklonjenosti križarstvu kot posebnem in svojevrstnem gibanju
nisem zasledil ničesar, vendar bi resno dvomil v to naklonjenost.
Vodnikov citat Gosarja iz leta 1933, uporabljen za leto 1939, se mi ne
zdi pošten, ker je Gosar prav v tistih šestih letih napravil oz. doživel
evolucijo. Vodnik iz Gosarja leta 1979 pač citira, kar mu tedaj prija.

Zadeva »pretiranega poudarjanja resničnih ali namišljenih av¬
toritet« je spet nekaj relativnega. To so klasični očitki tistih let, ko
je bilo treba rušiti vsako avtoriteto, resnično ali domnevno (Prunk,
2007:75). Ni treba posebej poudarjati, daje zdrava in legitimna avto¬
riteta v vsaki družbi nujno potrebna in da je to izhodiščni princip. V
tistih letih je v Sloveniji taka avtoriteta obstojala, ne glede na težave,
ki so delno bile že omenjene in na nekatera pretiravanja. (Naj tukaj
omenim eno od teh, ki sem ga slišal iz ustnega izročila. V tistih letih
naj bi eden izmed starešin SLS na nekem sestanku dejal: »Če vam
stranka postavi za vodstvo metlo, je treba ubogati metlo!«. Očitno
je bila to, milo rečeno nespametna izjava, če ne celo zelo neumna.
Razumeti pa je treba, da je bila izrečena v dobi, ko so bile vse avtori¬
tete pod rušilnim ognjem). Vse je bila kritika, ki je služila kot (pred)

OSEBNOSTI

revolucionarno orodje, ko je bilo treba rovariti in rušiti prav avtori¬
tete in ideje, pa seveda posamezne ljudi, ki so jih nosile, od Mahniča
naprej. Kar ni tem kritičnim gibanjem prijalo, je bilo tedaj in je tudi
danes označeno vsaj kot nestrpno, »fašistoidno«, če ne direktno fa¬
šistično (Vodnik, 1979; Prunk, 2007). Ko je avtoriteta na tleh in je
družba obglavljena, jo z največjo lahkoto prevzame revolucionarna
faktična oblast. Takrat pa, (to se je pri nas zgodilo po revoluciji leta
1945, ko je komunistična »avtoriteta« postala absolutna, totalitarna),
je definitivno konec vseh mogočih kritik in debat. Popolnoma pa
verjamem, da si je dr. Gosar ves čas prizadeval »za možnost strpne¬
ga sožitja«, ker je bil to njegov »naturel«  v vsem njegovem zasebnem
in javnem delovanju. Naj mi bo oproščeno, če tukaj uporabim ljud¬
ski izraz »poštimavstvo«, kot razpoloženje po katerem je na vsak
način treba združevati olje in vodo, dobro in slabo, resnico in laž,
samo da ni prepira. Naj bo takoj povedano, da dr. Gosar takemu
gledanju nikoli ni zapadel.

7. SREDINSTVO

Tu pa trčimo na izraz in nastrojenje, ki je lahko zelo neprijetno,
pač odvisno od tega kako ga razlagamo. Gre za »sredinstvo«. Prej
omenjena kratka biografija v Wikipediji pravi: »Zadnja leta pred
drugo svetovno vojno je bil zaradi nekakšne sredinske krščansko-
demokratične usmerjenosti politično osamljen ...« .... »Leta 1941 se
je tudi razšel z SLS. Jeseni 1941 pa je s somišljeniki začel nastopati
pod imenom Združeni Slovenci; veljali so za sredino«. Tudi drugod
se najde zanj ta oznaka. Osebno sem se še pred kratkim (seveda v
tujini) pogovarjal s starejšimi ljudmi, ki so tiste čase doživljali in so
tudi oni pripovedovali, da so tedaj slišali omembe v smislu dr. Go¬
sarjevega sredinstva.

Izraz sredina lahko obravnavamo naravno, filozofsko, ideolo¬
ško ali politično. Lahko bi ga obravnavali tudi psihološko-karak-
terološko in celo moralno. Ob prvem vidiku ni težav, saj se vsako¬
dnevno srečujemo z njim in z njim operiramo. Težave nastopijo, ko
izraz jemljemo ideološko. Naj tukaj spet takoj izrazim svoje mnenje,
da dr. Gosar ideološko na noben način ne more biti postavljen med
sredince. To preveč jasno izhaja iz vsega njegovega pisanja. Bil je
ves čas radikalen katoličan, ki se je celo življenje trudil, v osebnem
življenju, kakor v javnem kot politik, da bi katoliška načela čimbolj
uveljavil v družbi. To je pa točka ob kateri vedno nastopijo težave. Tu

79

OSEBNOSTI

80

bi tudi lahko razlikovali med načelnim in nenačelnim sredinstvom.
Spet: dr. Gosar je bil premočrten človek in je bil daleč od nenačelne¬
ga sredinstva, kjer je vse dobro, pač odvisno kako se ti izplača. Bil
je daleč od svetopisemske mlačnosti in njene obsodbe (»Ker nisi ne
vroč ne mrzel te bom izpljunil«). Tudi karakterološko ni bil nikakr¬
šen neodločnež. Pri dr. Gosarju se lahko ustavimo le ob političnem
sredinstvu, pa še to samo za določeno zgodovinsko dobo.

Ob tem najdemo dva zanimiva odstavka v knjigi Lučke Kralj
Jerman, ki se prilegata naši snovi. Prvi je splošne narave: »Obstajala
je vse od leta 1870 tradicija nemškega Zentruma,...  in po tej tradiciji
so vse evropske krščansko-demokratske stranke do danes veljale na
splošno za 'sredinske'« (Kralj Jerman, 2008:161). To velja tudi danes,
ko se stranke tega idejnega predznaka nujno morajo izražati in de¬
lovati zmerno, iščoč klasično »zlato sredino«, daleč od skrajnosti. To
pa seveda ne pomeni, da po potrebah političnih okoliščin in nujnosti
ne sežejo včasih po radikalnejših ukrepih, enkrat bolj na eno, drugič
bolj na drugo stran. To se je dogajalo in takšna je bila situacija v Slo¬
veniji med vojno in revolucijo.

Drugi odstavek gre pa bolj v živec naše preteklosti. »Izraz 'sre¬
dina' se je v novem pomenu udomačil med vojno. Označeval naj bi
nekakšno sredinsko linijo med revolucijo na eni strani in protirevo¬
lucijo na drugi. Toda tudi v tem pomenu utegne biti izraz zavajajoč.
Najbolj znana medvojna 'sredina', in sicer 'ljubljanska sredina', kate¬
re najvidnejša predstavnika sta bila dr. Andrej Gosar in prof. Jakob
Šolar, je bila sredina, vendar trdno v okviru protirevolucionarnega
gibanja in je sodelovala tudi v Slovenski Zavezi«. Tu avtorica dosta¬
vi, po mojem mnenju, zelo važno opombo ob vznožju strani: »Zna¬
čilno je da Gosar in Šolar svoje skupine nista imenovala 'sredina',
ampak 'Združeni Slovenci.'. Ti so v okviru Slovenske Zaveze zago¬
varjali samostojen boj proti okupatorju, niso pa odobravali domo¬
branstva. Jeseni 1944 sta Gosar in Šolar sodelovala pri prizadevanjih
za rešitev položaja domobrancev, a sta bila razkrita: skupaj z drugi¬
mi sta morala v taborišče Dachau. Jakoba Šolarja je komunistična
oblast po vojni obsodila na več let zapora«. Tu je konec opombe in
avtorica nadaljuje: »Izraz 'sredina' je najti tudi pri oznakah raznih
bolj ali manj protikomunističnih skupin, ki so pa delovale zunaj
katoliškega tabora in delno tudi v opoziciji do domobranstva (npr.
skupine okrog Janka Mačkovška, raznih angleških obveščevalnih
služb, Nagodetove skupine, itd.). Nekateri od teh 'sredinskih' pred¬
stavnikov so prišli po vojni pred sodišče in bili ustreljeni (npr. Na-

OSEBNOSTI

gode)... Povsem neustrezen je izraz 'sredina' za Edvarda Kocbeka in
njegove krščanske socialiste, saj so bili od vsega začetka odločno pri
OF« (Kralj Jerman, 2008:161).

Gosarjevo sredinstvo lahko torej umestimo na dvoje področij:
Eno, idejno-socialno, ki sta mu botrovala želja in volja do uresni¬
čitve katoliškega socialnega programa in iskanje strpnega sožitja.
Drugo področje je bilo bolj časovno vezano na dogodke med vojno
in revolucijo.

8. ČAS VOJNE IN REVOLUCIJE

To, drugo področje, se je končno kazalo v konkretnejši obliki.
Znano je srečanje, dejansko Kidričev obisk pri Gosarju, ko ga je snu¬
bil in nagovarjal, naj gre z njimi v OF. To kaže, da se je komunistom
zelo šlo, da bi pridobili prav njega. Gosarje pa odločno odklonil vsa¬
ko kolaboracijo z OF, ker je vedel, da jo vodijo komunisti, ki delajo
le za revolucijo. Ta odločen odklon je bil izražen tudi potem, ko ga
je Kidrič grozilno vprašal, če mu je jasno, kdo bo v državljanski voj¬
ni zmagal. Gosar je ponovil: »Vem, da boste zmagali vi. Toda kljub
temu ne morem z vami, ne danes in ne bom mogel takrat«. Kidrič
je videl, da je razgovora konec. Pred odhodom je še rekel: »Prav,
a posledice pripišite sebi«. (Povzemam iz Nove Slovenske Zaveze,
st. 81, ker nimam na vpogled Simčičeve knjige o Gosarju). Kmalu
po vojni, ko je med leti 1945 in 1950, na skrivaj pisal svojo »Sodob¬
no socialno etiko«, v sklepnem 2. poglavju, ob kolektivizmu pravi:
»Tak kolektivizem npr. kakor ga uvajajo razni komunistični režimi,
je v jedru protinaraven in zato tudi nujno nasilen. Ker ga ljudje na
splošno odklanjajo, se mora naslanjati predvsem na zunanje prisilne
predpise in ukrepe. Za uveljavljanje teh pa je posebno dandanes po¬
treben silen aparat vodečih, izvršujočih in nadzorujočih organov ...
Zato je (v komunističnem redu) samovoljno in nasilno utesnjevanje
in okrnjevanje najosnovnejših človekovih pravic vsakdanji pojav. Še
hujše pa je, da se v tem sestavu tudi potem, ko so že davno zatrli in
iztrebili vse stare nasprotnike, noče in ne more posrečiti, da bi vsaj
v nekaterih zadevah popustili in dali ljudem več svoboščin in pra¬
vic. V Rusiji npr. je komunizem v veljavi že več kakor tri desetletja,
zadnji ostanki nekdanje vladajoče plasti so že davno iztrebljeni, pa
kljub temu ne najdejo poti, da bi režim bistveno omilili. Kaj drugega
tudi ni mogoče. Celotna zasnova in izvedba komunističnega druž-
benegsa reda je, kakor vemo, povsem umetna in prisilna« (Gosar,

81

OSEBNOSTI

82

1994:194). To je pisal, ko je to prisilo, zatrtje in iztrebljenje naspro¬
tnikov že doživel in doživljal, tudi na lastni koži. Torej, leta 1941 z
OF, ne!

Kaj pa s protirevolucionarnimi strujami? Tu je spekter relativno
širok. Bistven podatek je v tem, da se je pod sovražno okupacijo re¬
volucija na Slovenskem, kakor drugod, udejanjala vojaško, se pravi,
z orožjem. Pred izbruhom vojne se je revolucija pripravljala idejno
in se je prevratništvo delno že izvajalo na področju ustanov, orga¬
nizacij in nekaterih tedanjih medijev. Po 6. aprilu 1941 je pa začelo
govoriti orožje. Temu pa lahko, če hočeš biti uspešen, zoperstaviš
samo orožje. Na protirevolucionarni strani je bil dejansko to glavni
problem. Najprej, kako se zoperstaviti trem okupatorjem, potem pa,
kako se zoperstaviti komunistični revoluciji na pohodu v najtežjem
slovenskem trenutku. Razna politično-vojaška gibanja in združenja
so nastajala kot odpor proti enim in drugim. Na hitro rečeno, nobe¬
no od teh gibanj ni imelo vidnega in konkretnega uspeha. Okupa¬
torjeva predvsem nemška relativna premoč je bila prevelika, komu¬
nistična revolucija je bila pa s svojimi skrajno in brezmejno brezob¬
zirnimi dejanji taktično v ofenzivi.

Najbolj na udaru je bilo ljudstvo na podeželju. Ne glede na
znane umore v Ljubljani (Natlačen, Ehlich, Kikelj,...), je ljudstvo na
deželi trpelo neprestane teroristične napade komunističnih partiza¬
nov. Nekaj časa so mučenja, umore in požige trpeli, potem je pa na¬
stopila naravna misel na samoobrambo. Najprej so se ljudje obrnili
na politične instance (prej omenjena gibanja in združenja, izhajajoča
iz prejšnjih političnih strank in skupin), češ, »napravite nekaj, vi, ki
ste legitimni«. Ti so se sicer potrudili, vendar je takoj nastopil ome¬
njeni problem: Kako oz. s čim? Kot rečeno, orožju ne moreš zoper¬
staviti zgolj idej, najsi bodo najboljše, niti samo organizacije. Dobiti
moraš konkretna sredstva, a kje?

Mihajlovič se je na Jugu organiziral v odporniško gibanje proti
okupatorjem. V začetku je imel sredstva (orožje in municijo) še od
prej. Ko so mu začeli primanjkovati, so ga začeli zalagati Britanci.
Ko pa je kmalu nastopilo Titovo komunistično partizanstvo, nami¬
šljena protiokupatorska sila, so Britanci svojo pomoč preusmerili k
njemu. Mihajlovič je ostal brez sredstev in zato končno propadel.

Slovensko ljudstvo na podeželju, ki je bilo tedaj pretežni del
Slovenije in prebivalstva, niti orožja za elementarni silobran ni ime¬
lo. Ko te nekdo krivično in protipravno napada primeš za karkoli,

OSEBNOSTI

da se napada ubraniš. Zato ni čudno, da se je obrnilo na okupacijsko
silo, mislim tukaj pretežno in v prvi vrsti italijansko v tkim. Ljubljan¬
ski pokrajini, naj poskrbi za red in minimalne pogoje za življenje v
tako že težkih razmerah okupacije in vojne, kar je po mednarodnem
pravu bila njena dolžnost. Italijani, ki sami tega niso znali, mogli ali
hoteli, so našli rešitev in privolili v organizacijo »Vaških straž« in
so le-te minimalno oborožili. Minimalno zato, ker so se stalno bali,
da bi se te ne obrnile proti okupatorju. Tako se je začelo in v tem je
jedro vsega. Vojni dogodki na frontah in predvsem ob kapitulaciji
Italije, so potem pripeljali do popolne nemške zasedbe cele Slovenije
in ustanovitve Domobranstva, ki je bilo nadaljevanje Vaških straž in
sestavljeno iz istega socialnega podeželskega in delno mestnega ele¬
menta, kot izrecno protirevolucionarna sila. Vsi, predvsem povojni
vzdevki, ki smo jih od tedaj vajeni slišati na njen račun, ne morejo
spremeniti dejstva, da so bile tako Vaške straže kot Domobranstvo
nekaj eminentno ljudskega in samoobrambnega.

Slovenski politiki, predvsem iz vrst SLS so bili pa ob tem v
težavah. Široka podeželska baza stranke, z župani na čelu, je bila
domobranska, vodstvo je pa videlo težave in zato bilo negativno
nastrojeno predvsem do Domobranstva. Niso bili samo dr. Gosar in
njegovi sodelavci tisti, ki »niso odobravali Domobranstva«, kot pra¬
vi Kralj Jermanova. Tudi v biografiji na koncu Sodobne socialne eti¬
ke beremo, da od 1941-1944 Gosar »vodi lastno politično skupino, ki
zunaj bele garde (Vaških straž, op. pisca) in Domobranstva pripra¬
vlja odpor zoper okupatorja« (Gosar, 1994: 199). Tudi vodstvo SLS
ni odobravalo Domobranstva. Še v emigraciji sem poznal medvojne
politike iz vrst SLS, ki ves čas, tudi v emigraciji, in po vsem kar se
je z domobranci zgodilo v Rogu, Teharjah in drugod niso bili naklo¬
njeni Domobranstvu. Tu spominjam na gornji citat Kralj Jermanove,
da sta »jeseni 1944 Gosar in Šolar sodelovala pri prizadevanjih za
rešitev položaja domobrancev, a sta bila razkrita ...«. To spet kaže
na plemenitost dr. Gosarja. Vedel je, da imajo preprosti in delavni
ljudje na podeželju, za katere se je celo življenje prizadeval, v jedru
prav in jih je hotel rešiti iz zunanjega formalnega okvira v katerem
so bili. Dejansko je bil v precepu ves slovenski narod in dr. Gosar v
njem, ko se je bilo treba bojevati proti dvema sovražnikoma hkrati.
Na nek način tisto situacijo ponazorujejo znani Kuharjevi govori iz
Londona (Griesser-Pečar, 2004, 233, 319, 330), katerih skrčeno sin¬
tezo izražam danes s svojimi besedami: »Pojdite skupaj s partizani
proti okupatorju! Drugače se vam bo slabo pisalo«. Zdrava kmečka

83

OSEBNOSTI

84

pamet je pa tedaj (tudi v moji formulaciji) rekla: »S tistim, ki me pod
pretvezo boja proti okupatorju muči, ubija, mi krade in požiga, ter
pripravlja po zmagi totalitarni sistem, z njim naj grem skupaj?«. To
zdravo pamet pa že leta 1941 najdemo tudi pri intelektualcu in po¬
litiku dr. Gosarju, ko je Kidriču dejal da ne gre z njimi »ne danes, ne
takrat, (ko boste zmagali)«.

Prav tu se moramo ustaviti tudi v tem Gosarjevem iskanju ide¬
alne poti med brutalnostjo okupatorjev in perfidnostjo komunistič¬
ne revolucije na pohodu. O tem bo menda govoril drug prispevek
na Simpoziju. Med vojno je dr. Gosar navezal stike s krogi okoli ju¬
goslovanske vojske v ilegali. Kaj to pomeni z vidika poznejših do¬
godkov in usode Mihajloviča in njegovih? Mihajlovič se ni na noben
način povezal z okupacijskimi silami, pa je bil kljub temu obsojen
narodnega izdajstva in kolaboracije in ustreljen. V kakšni luči bi
ostal in kakšna bi bila usoda dr. Gosarja po zmagi revolucije v Slo¬
veniji, če bi bil še bolj povezan z Mihajlovičevo vojsko v ilegali? Ne
pozabimo na znano dejstvo (o katerem govori tudi omenjeni citat
iz Kralj Jermanove), da je bil po vojni Gosarjev ožji sodelavec prof.
Jakob Šolar več let, od 1952 do 1956 zaprt v komunističnih zapo¬
rih, kljub temu da je bil »sredinec«. Sedem let po končani vojni je
bil na znanem in montiranem Šolar-Fabijanovem procesu obtožen
»izdajalskega dela med vojno« in obsojen na deset let zapora, ki so
mu ga kasneje zmanjšali na polovico. Naj mi ne bo v zamero, če se
vprašam, ali nista morda ravno nemška aretacija in Dachau, od ko¬
der se je vrnil junija 1945, rešila dr. Gosarja povojnih komunističnih
zaporov? Prof. Šolarja nista mogla rešiti, ker je končno bil duhovnik
in če ravno ni bil pristaš kake zelo konzervativne predvojne linije, je
bil član Cerkve, ki je bila vedno označena kot »klerofašizem«, med
tem ko dr. Gosar za povojno vlado na zunaj ni bil tako zelo sovražen
oz. je bil bolj sprejemljiv, vsaj toliko, da ga je Kidrič svoj čas hotel
imeti med svojimi, in bi zato njegov morebitni zapor bil za »novo
oblast« teže opravičljiv? Saj so mu verjetno tudi zato delno pustili
do upokojitve njegovo katedro na Tehniški fakulteti.

In ob tem novo in končno vprašanje: Ali je tedaj, ob komunistič¬
nem terorju, bilo bolje biti »politično korekten« kot bi dejali danes,
ali uspešen? Izbira naj bi tekla med idealnimi rešitvami, ki jih očitno
nikoli ni in jih tudi tedaj ni bilo, in realnimi možnostmi. Sloven¬
sko ljudstvo v Domobranstvu je bila v odporu proti trdi stvarnosti
revolucije ena možnost, ki je bila tedaj edina notranje uspešna, saj
je kmalu začela neutralizirati komunistični teror po Sloveniji. Le

OSEBNOSTI

zaradi zunanjepolitičnih faktorjev se je ob koncu vojne vse izteklo
drugače. Druge možnosti protirevolucije, ki so jih poskusili drugi,
med njimi tudi dr. Gosar in njegova skupina, so bile na videz bližje
idealnosti, a se žal tudi one niso uresničile in se je tudi njim vse iz¬
teklo drugače. Zato bom še enkrat poudaril zanimiv zgoraj citirani
podatek (Kralj Jermanove), da sta dr. Gosar in prof. Šolar sodelovala
pri prizadevanjih za rešitev položaja domobrancev. Kot da bi hotela
združevati sile enih in drugih, v bistvu istih. Toda tako eni kot dru¬
gi, tako »politično korektni«, kot uspešni, so po vojni doživeli isto
ali vsaj zelo podobno usodo v rokah komunistične povojne oblasti.

Povojna usoda dr. Gosarja nam to potrjuje, četudi načelno ni
imel opravka z Domobranstvom. Biografija v njegovi knjižici »Božje
kraljestvo na zemlji« pravi, da so mu po vojni sicer do upokojitve
leta 1958 (milostno?) pustili predavati na Tehniški fakulteti Ljubljan¬
ske univerze, kjer je predaval že od leta 1929, a so mu vzeli pravo,
ekonomijo in sociologijo in »mu dovolili predavati le zemljiško knji¬
go in rudarsko pravo« (Gosar, 2011,101), torej, povsem irelevantne
snovi. Druga biografija dodaja, da »mu je bilo javno delovanje, zlasti
publiciranje po vojni povsem onemogočeno. Pred hišnimi preiska¬
vami skriva svoja po vojni napisana dela« (Gosar, 1994:199). Za ko¬
munistično oblast dr. Gosar ni bil prav nič »sredinec«, temveč je bil
njen nasprotnik. Ves čas ga je kot takega ocenjevala in dojemala, ga
kontrolirala in uničevala. Zadnjih 25 let svojega življenja, ko je bil
intelektualno v svoji najboljši formi, je moral biti tiho. Menim, da
je bilo to za intelektualca in aktivnega politika njegove kategorije
nekrvavo mučeništvo, s katerim se je pridruževal mnogim tisočem
mučencev, ki so tedaj že ležali razkropljeni po slovenski zemlji. Vsi
skupaj so izprosili, da je danes v Sloveniji svobodnejše ozračje. Oni
so to izprosili s svojo žrtvijo in so svoj del že opravili. Če pa danes
še ni tako kot si želimo in menimo da mora biti, je na nas, da to do¬
sežemo.

Ob tem pisanju se ne morem znebiti občutka oz. utrjene misli,
da ob spominu, razglabljanju in brskanju po življenju dr. Gosarja,
dejansko ne moremo mimo zadnjih stotih let slovenske zgodovine.
Danes nujno potrebujemo politikov kot je bil dr. Gosar. Kot če bi bile
danes napisane za današnji čas se berejo besede, ki jih je napisal med
vojno in revolucijo pred enainsedemdesetimi leti: »Zares odločilno
je, da mora vse naše delo za obnovo družbe izhajati iz globoke za¬
vesti, da opravljamo s tem le svojo dolžnost ljubezni do Boga in bli¬
žnjega. Ta dolžnost je dandanes tako nujna in tako velika, da govori

85

OSEBNOSTI

Jacques Maritain v tej zvezi kar o 'novem stilu svetništva', ki naj bi se
kazalo predvsem v 'svetosti in posvečenju svetnega življenja'. Pre¬
prosto se to pravi: Naš čas zahteva, da se katoličani z veliko vnemo
in s svetniškim ognjem vržemo v vsakdanje, svetno življenje ter ga
skušamo preobraziti v duhu božje resničnosti, pravičnosti, ljubezni
in dobrote, da bo iz njega izginila sleherna laž in goljufija, sleherna
krivica in vsakršno nasilje. Samo s takim, zares nesebičnim, iz gole
ljubezni do Boga in bližnjega prerojenim delom za nov red v družbi
bomo uspešno pripravili tla božjemu kraljestvu med nami« (Gosar,
Eden je Gospod, 1943, str.168). Tu se njegovo vabilo k »novem sti¬
lu svetništva« v svetnem življenuju, srečuje s svetniškimi potezami
njegovega sina emigranta duhovnika.

Bog daj, da bi znali slediti temu navodilu in vabilu. S tem bomo
nadaljevali Gosarjevo delo in morda napravili korak naprej v izbolj¬
šanju vsestranskih življenjskih pogojev v naši domovini danes!

BIBLIOGRAFIJA

Ahčin, Ivan, Socialna ekonomija, Založila Dmžabna pravda, Buenos
Aires, 1958.

Dolinar, France, Slovenska katoliška obzorja, Slovenska kulturna ak¬
cija, Buenos Aires, 1990.

Duroselle, Jean-Baptiste, Historire diplomatique de 1919 a nos jours,
Editions Dalloz, Pariš, 1993.

Erjavec, Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Prosve¬
tna zveza, Ljubljana, 1928.

Gosar, Andrej, Božje kraljestvo na zemlji, Novi svet, Ljubljana, 2011,
kratek življenjepis na strani 101.

Gosar, Andrej, Sodobna socialna etika, Predgovor, Ljubljana, Rokus,
1994.

Gosar, Andrej, Razprave o družbi in družabnem življenju, Jugoslovan¬
ska tiskarna v Ljubljani, 1932.

Gosar, Andrej, Za nov družabni red, I. in II. del, Družba Sv. Mohorja
v Celju, 1933.

Gosar, Andrej, Eden je Gospod, Nova založba v Ljubljani, 1943.

Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945. Mla¬
dinska knjiga, Ljubljana.

Jurčec, Ruda, Krek, Založba Hram, Ljubljana, 1935.

86

OSEBNOSTI

Kissinger, Henry, Diplomacy, 1994, uporabljam španski prevod La Di-
plomacia, Fondo de Cultura Economica, Mexico, 1995.

Kos, Stane, Stalinistična revolucija na Slovenskem, Slovenci v prvi Ju¬
goslaviji, Samozaložba, Rim, 1984, 22.

Kralj Jerman, Lučka, Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski poli¬
tik, 1898-1944, Družina, Ljubljana, 2008.

Nolte, Ernst, Lehrstuck oder Tragodie?, 1991, uporabljam španski pre¬
vod z naslovom Despues del comunismo, Ed. Ariel, Barcelona, 1995.
Nova Slovenska Zaveza, Št. 81.

Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla, Slovenska kulturna akcija,
Buenos Aires, 1989, 66.

Prunk, Janko, Ločitev duhov med intelektualci v 30-ih letih, v Kultura
in politika, Inštitut Jožeta Pučnika, Ljubljana, 2007, str. 75.

Škerbec, Matija, Pregled novodobnega slovenskega katoliškega giba¬
nja, Samozaložba, Cleveland, Ohio, USA, 1956

Škulj, Edo: Slovenski duhovniki v Argentini, Škocijan pri Turjaku,
2012, 43.

Ušeničnik, Aleš, Izbrani spisi, V. zvezek, Založila Jugoslovanska knji¬
garna, Ljubljanja, 1940.

Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, 515, 566.

87

ESEJI in RAZPRAVE

88

MARTIN SUŠNIK

PEDAGOGIKA SRCA
KOMARJEVI NAUKI O VZGOJI

VZGOJA IN SEDANJOST

»Časi so se spremenili«, to misel najdemo v sedanjosti dokaj razšir¬
jeno. Res je, da je pri tem neke vrste pleonazem, saj se časi vedno
spreminjajo; čas in spremembe sta dve neločljivi realnosti. Kar pa
morda označuje »naš čas« je, po eni strani, vodilna vloga, ki jo imajo
spremembe v sodobni kulturi in, istočasno, močna zavest o teh spre¬
membah, ki so nad vsem očitne. Neprestane spremembe se kažejo
kot bistvena značilnost postmodernega življenja, v taki meri da se
posebno ceni novost, preobrazba, premičnost in hitrost, medtem ko
stalnost, umirjenost, vztrajnost in stabilnost zvenijo po zastajanju in
kdor se zanje odloči je mnogokrat označen kot »zaostal v času«.

Ta zavest in vrednotenje sprememb povzročata dokaj razmišljanj na
vzgojnem področju, bodisi v konkretnih situacijah učenja ali v kro¬
gih v katerih se teorizira o vzgojnih zadevah. O spremembah, ki jih
sodobnost zahteva pri učenju, nastajajo vprašanja. »Mnogokrat se
sliši, da Moramo prilagoditi šolstvo današnjim časom«, in to je do
neke mere resnično. Vzgoja, ki bi bila zasnovana na apriorizmih in
s konkretno realnostjo nepovezanih abstrakcijah, bi ne imela po¬
membnega smisla in bi bila gotovo nezmožna doseči svoj cilj: rast
konkretnega in realnega človeka. Naša doba brez dvoma nudi mno¬
go možnosti in novosti (predvsem na tehnološkem področju, v zve¬
zi s stiki in dostopom do informacije), ki jih ne kaže prezirati in jih
lahko uspešno izkoristimo. Vendar moramo biti previdni. Vzgoja ne
sme teči in hlastati za novostmi zaradi novosti same, ne se prilaga¬
jati vsakič hitrejšim spremembam zaradi spremembe same. Ker gre
ravno za vzgojo, ki meri k rasti in izpopolnjevanju človeka (ne samo
kot delavca, kot znanstvenika, kot tehnika, temveč - in predvsem
- kot človeka) ima neizogibno poslanstvo, da kritično pregleda in
oceni značilnosti dobe v kateri opravlja svojo nalogo. V tem smislu,
ni treba le aktualizirati vzgojo, temveč tudi vzgajati aktualnost; ne

ESEJI in RAZPRAVE

gre le za spremembe pri vzgoji na podlagi današnjih »zahtev«, tem¬
več tudi za spremembe današnjih časov na podlagi zahtev pristne in
verodostojne vzgoje, ki skrbi za človeka.

Navadni opazovalec sodobne kulture brž opazi, da ta, tako kot nam
nudi nove možnosti in olajšave, ki bi davnim učiteljem bile nepred¬
stavljive, nastavlja tudi težave in ovire za vzgojo (nekatere so že
stare, druge pa kaže, da pripadajo ravno sodobnosti). Z lahkoto naj¬
demo in slišimo cel seznam pritožb h katerim se pogosto zatekamo
vzgojitelji: pomanjkanje zanimanja s strani učencev, rastoče težave
za razumevanje, dolgočasje, odsotnost navdušenja in smisla dolžno¬
sti, raztresenost, kriza vrednot, in lista se nadaljuje ... Nekateri celo
tožijo, da je vzrok teh težav prav v sodobnih napredkih (»kako bodo
učenci sploh kaj razumeli, če so ves dan tiki-tiki z mobilnim telefo¬
nom?«, »kaj bi brali, če sedijo ves popoldan pred računalnikom?«)
in tako hrepenijo po preteklih časih, v katerih niso bile možnosti
za raztresanje tako pri roki, ali pa se niso učenci s toliko lahkoto
obračali nanje zaradi nekega smisla dolžnosti, ki je bil zasnovan na
avtoriteti, o kateri se ni nihče drznil dvomiti.

Spremembe nas vabijo, da premislimo zadevo. Vendar premislimo
jih ne samo zato, da najdemo »nove« rešitve, ki bi se strinjale z ve¬
ljavno modo, temveč da se vrnemo v bistvo, da globoko prodremo
v stvar in z očiščenim pogledom bistva vzgoje zmoremo najti od¬
govore (ki ni nujno, da so vedno »neznani«, ampak so lahko včasih
vedno isti in vedno novi odgovori) za današnjo problematiko. V tem
smislu se vračamo na nauk Milana Komarja o »pedagogiki srca «. 1

SRCE, SREDIŠČE OSEBE

Beseda »srce« zahteva nekaj pojasnil. Čeprav se v popularni rabi
nanaša predvsem na čustvovanje brez povezanosti s spoznanjem ali
pa celo v nasprotju z njim (»srce« kot nekaj ki nasprotuje »razumu«),

1. "Paedagogia cordis"  je naslov tečaja, ki ga je dr. Komar vodil v
osemdesetih letih v Sagrado Corazon v Almagro (Buenos Aires).
Vsebina tega tečaja je prišla do mene po dobroti dr. Hectorja Delbosca,
kateremu izrekam hvaležnost. Tukajšnji Komarjevi citati so pa vzeti
iz raznih njegovih del in tečajev. Večina od njih jih je izdala skupina
Komarjevih učencev, združenih v Fundacion Emilio Komar,  ki izdaja pod
imenom Editorial Sabiduria Cristiana.

89

ESEJI in RAZPRAVE

ni ta smisel s katerim Komar uporablja besedo. Dejstvo, da se »srce«
v splošni uporabi nanaša na čustvenost, ki je tuja ali nezdružljiva z
razumskostjo, ima svoj vzrok v vplivu romanticizma, ki je nastal kot
reakcija modernemu racionalizmu. Ta je malikoval razum in zaniče¬
val čustvenost. Zato je romantična reakcija istočasno nasprotovanje
in podreditev, saj sta prav tako racionalizem kot romanticizem po¬
stavila spoznanje in čustva v nasprotje. V Komarjevem nauku pa
ima »srce« drugačen smisel, ki je dejansko predhoden v času in bolj
pristen. Gre za smisel, ki ga najdemo tudi v Svetem pismu in s ka¬
terim so ga uporabljali klasični avtorji krščanstva, predvsem med
patristiko, prav tako kot Pascal že v moderni dobi. Beseda »srce« se
tu ne nanaša samo na čustva, temveč na jedro osebnega bitja, na glo¬
boko notranjost, 2  na intimni center razmišljanja in osebne iniciative, 3
na sedež prvotnih namenov in globoke afektivnosti 4  ter na kraj te¬
meljnih izbir, ki obvežejo osebo v celoti. 5  Gre za to kar je Frančišek
Šaleški imenoval »ostra konica duše«, kjer je možno globoko spo¬
znanje, globoko čustvovanje ter globoko hotenje in ljubezen. »Pri
Pascalu srce pomeni nekaj celotnega. Pascalovo srce je srce sv. Ber¬
narda, srce sv. Avguština, ki je velik teolog in filozof srca: to Avgu¬
štinovo srce je tudi srce Sv. pisma (...) Srce pomeni jedro osebnosti,
center pobude, najintimnejše. Ni samo sedež čustev, temveč sedež
osebne iniciative, svobode in osebnega življenja.« 6
Aristotel pravi, da vse kar se prejme je prejeto po načinu prejemni¬
ka. Zato le iz globine lastne notranjosti - le iz lastnega srca  - lahko
prodremo v notranjost stvari. Ni mogoče priti v sredino drugega, ne
intelektualno ne čustveno, če ne izhajamo iz lastne sredine in se ne
odpremo v lastni globini srečanju, ki lahko le tako postane tudi glo¬
boko. »V zbranosti lahko sprejmemo druge realnosti, druge vredno¬
te, druga bitja, itd. in obstoja strog odnos med zbranostjo (recogi-
miento) in sprejemom (acogimiento). (...) Pogoj, da lahko sprejmem
drugega je v tem, da sem sam v svojem. To je začetna točka: vsako

90

2. Orden y Misterio,  Fraternitas/emecč, Buenos Aires, 1996, str. 154

3. Ibid, p. 39

4. Curso de Metafisica,  Ed. Sabidurfa Cristiana, Buenos Aires, 2008, II. del,
str. 69 in 113

5. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

6. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

ESEJI in RAZPRAVE

sprejemanje drugega je mogoče le v središču zbranosti. Če nisem
nikjer, če nisem zbran v sebi, ne morem sprejeti drugega .« 7  Istočasno
pa velja, daje vsaka zbranost, vsaka prisotnost samemu sebi odprtje
drugemu; živeti v odprtju do tistega, ki je prisoten, z vsem kar ta je;
biti res prisoten samemu sebi in tistemu, s katerim nastane srečanje.

Srce torej ne izključuje inteligence, temveč jo vsebuje. V spoznav¬
nem smislu, je srce  sedež intelektualne intuicije. Ne gre za pamet v
vlogi diskurzivnega računanja, za katero je klasična filozofija upo¬
rabljala besedo ratio  (razum, po grško didnoia,  po nemško Vernunft),
marveč za intellectus  (intelekt, po grško nous,  po nemško Verstand),
to se pravi za intelektualno zmožnost videnja, ki razume smisel
stvari, ki prodre v notranjost realnosti, ki nam je dana . 8  Kakor pravi
Edith Stein, osebni »jaz« je v intimnosti duše »v najboljši poziciji,
da doume smisel vsega dogajanja, na neposreden način in z najve¬
čjo odprtostjo, ki mu omogoča meriti zahteve, ki mu grejo naproti,
njen smisel in njena seganja .« 9  Čeprav je človeku lastno spoznavanje
potom razuma {ratio),  to ne pomeni, da ni zanj možnosti spoznanja
potom intelekta ( intellectus ), ki je hierarhično višji, kajti vsako pre¬
mišljevanje z razumom prihaja iz nekega gledanja z intelektom in se
tudi novemu intelektualnemu videnju nameri . 10  Komar pravi, da je
to celo »zahteva človeške narave, ki ji je bila dana inteligenca in ima
zato neuničljiv poklic do globokega razumevanja «, 11  ki je možno po
»branju« v notranjosti stvari ( intus-legere ). Racionalistično mišljenje,
ki zanika intelekt, ne more misliti na »srce« kot organ globine. Raci-

7. Curso de Metafisica,  II. del, str. 154 in 166

8. Glej Orden y Misterio,  str. 21, 34; Curso de Metafisica,  III. del, str.14-21.
Tudi J. Pieper, El Odo y la Vida Intelectual,  Rialp, Madrid, 1998, str. 21 in
naslednje. Zanimivo soupadanje s temi idejami najdemo v avtorju, ki ne
spada krščanskemu navdihu: E. Fromm fTener o Ser?  Fondo de Cultura
Economica, Argentina, 2006, str. 53-55 in 145, Psicoandlisis de la sociedad
contemporanea,  Fondo de Cultura Economica, Mexico D.F., 1962, str. 61-
63,145-147

9. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

10. Curso de Metafisica,  III. del, str. 15.0 razvrednotenju srca v rasvetljensko-
racionalističnem mišljenju glej Orden y Misterio,  str. 38 in naslednje.

11. Ibid., str. 129

91

ESEJI in RAZPRAVE

92

onalist sicer spozna v inteligenci le diskurziven in računski razum.
Srce pa ima svoje razloge, ki jih razum ne razume, kot pravi Pascal. 12
To ne pomeni, da bi bilo srce slepo ali ne-racionalno, kar se včasih
misli pod vplivom omenjenega romanticizma, temveč da so njegovi
razlogi globoki, a da jih ratio  ne razume, nima dostopa do njih, ima
jih pa intellectus,  t.s.p. srce.

Iz čustvenega vidika, govoriti o »srcu« pomeni govoriti tudi o glo¬
bokem čutenju. Intimno srečanje z drugim omogoča, da odkrijemo
njegovo notranjo vrednost, njegovo dobroto (ne v moralnem smislu,
temveč v ontološkem). Odkritje teh vrednosti, oz. vrednot, pa preki¬
ne našo brezbrižnost (izraz Lavell-a, ki ga je pogosto uporabljal Ko¬
mar 13 ), nudi osebi vedno prenovljeno energijo, ker mu hrani spod¬
budo in mu življenje polni s smislom. Tako se odpre pot plodnosti,
ki je možna le kot sad intimnega srečanja. »Če iz srca odkrijemo
pristen smisel stvari, bomo od tod tudi izkusili/doživeli vrednote,
to se pravi, privlačno dobroto stvari. In ker človeška volja ne mika
sama sebe, temveč jo mika dobro (Sv. Tomaž, De divinis nominibus,
439), srcu, ki je odprto realnosti, ne bo manjkalo energije v zvezi z
voljo in čustvenostjo: zato je srce sedež krepkega življenja.« 14  Kadar
pa čustvenost ne doseže globokega srečanja z realnostjo, ker stanuje
človek na površini svojega jaz-a in gre od tam ven v svet, tudi od¬
nos z realnostjo postane površen; površnost pa ne gane, ne spodbu¬
ja, ne navduši, temveč povzroča brezbrižnost, dolgčas in dosledni
beg in raztresenost, (ki v začaranem krogu, še bolj ovirata možnost
globokega srečanja). Kadar se čustvenost ne zanima za dobroto, ki
obstaja v notranjosti bitij in se spremeni v imanentno čustvenost,
ki išče v osebi sami edini vir emocij in čustev, postane prej ali slej
prisiljena, nenaravna in izčrpajoča. Čustvenost srca je torej v inti¬
mnem stiku z intelektom. Ljubezen potrebuje spoznanje, kajti »brez
resnice ni pristne ljubezni. Kdor ljubi, išče resnično dobro za tistega,
ki ljubi, ne pa nekaj kar bi mu bilo tuje. Zato je pristna ljubezen,
čista in resnicoljubna ljubezen, ki pravilno razloči kaj je za ljublje¬
no osebo dobro in kaj ni.« 15  Istočasno se pa tudi spoznanje okrepi z

12. B. Pascal, Misli,  277. Glej Orden y Misterio,  str.130

13. Orden y Misterio,  str. 149

14. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

15. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

ESEJI in RAZPRAVE

ljubeznijo: »želimo si boljše spoznati kar ljubimo, in ko ga boljše
spoznamo, ga lahko tudi bolj ljubimo.« 16  »Srce je spoznanje, ki čuti
ali čustvo, ki jasno vidi« pravi Komar. 17

»Srce« je tudi sedež osebnih temeljnih izbir; oseba, ki izkusi vre¬
dnote je poklicana, da jim odgovori s svojimi odločitvami in deli.
Vrednote lahko pretresejo le tistega, ki biva v centru svoje notra¬
njosti, da ta odgovori s svojo celotno osebnostjo. V teh globokih
odločitvah, ki jih oseba napravi v svoji globoki intimnosti - v srcu
- pa ravno stanuje svoboda. Le kdor biva v svoji notranjosti je lahko
resnično sam sebi svoj, saj kot pravi Edith Stein »osebni 'jaz' je v
intimnosti svoje duše res kot doma. Če tu prebiva, ima na razpolago
vse svoje moči in jih lahko svobodno uporablja.« 18  Če pa človek ne
biva v svojem centru, v svojem srcu, ne more biti središče lastnih
iniciativ, izgubi sigurnost in postane tako bolj izpostavljen zunanji
manipulaciji, bodisi očitni ali zahrbtni, ki jo propaganda ali splošno
mnenje poskušata na njem. 19

Ti trije vidiki srca - spoznanje, čustvenost in svoboda - so torej tesno
povezani. Samo kdor z intelektom doseže globoko spoznanje, lahko
odkrije tudi vrednote oz. dobroto stvari in se poveže z njimi z jasnim
in polnosmiselnim čustvovanjem.

»Realnost vzbudi intelektualno zanimanje a istočasno spodbuja tudi
našo ljubezen. Zato končno ljubimo stvari, ki smo jih globoko spo¬
znali in dobro spoznamo stvari, ki jih resnično ljubimo, kajti ljube¬
zen zahteva luč in luč, ljubezen. Gre za isto korenino, kajti bit, kar
obstaja, vključuje v sebi dej po katerem je in vpliva na našo afektiv-
nost, tako da jo gane in spodbuja ljubezen, istočasno pa vpliva na
naše spoznanje, tako da ga razsvetli. Korenina je ista, isti je pa tudi
cilj, kateremu meri, kajti vse kar se nudi spoznanju, se nudi tudi
afektivnosti.« 20

16. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

17. Curso de Metaftsica,  II. del, str. 69

18. E. Stein, Op. cit. Komar uči, da je beseda »svoboda« sestavljena iz dveh
korenov: »svoj« in »bod«, ki ga najademo tudi v besedi »gos-pod«. Kdor
je svoboden, ima moč nad seboj, je sam svoj gospod. Glej. Pot iz mrtvila,
Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1965, str. 61

19. Glej La verdad como vigencia y dinamismo,  Ed. Sabidurta Cristiana, Buenos
Aires, 2000, str. 27-29

20. La Vitalidad Intelectual,  str. 49

93

ESEJI in RAZPRAVE

94

Tako kot se resnica (smisel) in dobrota (vrednote) ujemata z bitjem,
tako se tudi um (spoznanje) in volja (čustvenost) ujemata s srcem,
kjer izkusimo smisel in vrednote. To je v zvezi s svobodo, kajti glo¬
boka odprtost realnosti je možna le v osebi, ki je lastnica same sebe.
To samoposestvo (svoboda) pa istočasno najde pot za lastno širitev
le v globokem stiku z realnostjo. »Ne moremo najti rasti brez stika
z realnostjo. (...) Brez prisotnosti drugega in brez udeleženja v dru¬
gem ni možne rasti. To nastavi zahtevo po notranjosti in globini .« 21
Saj svoboda ne sloni na popolni neodvisnosti, ki bi navsezadnje
zahtevala pretrganje vseh vezi in zaprtost vase, temveč na oživlja¬
joči odvisnosti, ki jo doživlja kdor resnično ljubi in se iskreno odpre
možnosti srečanja, ki obogati . 22  To srečanje se zgodi ravno v srcu,
kjer je zagotovljena človeška svoboda in kjer lahko ta tudi raste in
se okrepi:

»Obstoja svoboda, ki je globlja, in nastane, ko se nekdo vedno bolj
ujema s samim seboj. Ta je notranja svoboda, ki nastane s pravil¬
no uporabo svobodne volje (libre albedrfo), kajti z odločitvami ne
izbiramo samo to ali ono vrednoto; če je izbira dobra, če izbiramo
nam ustrezno vrednoto, izberemo s tem tudi sami sebe. Z odločitvi¬
jo sami sebe potrjujemo in utrdimo našo resnično bit. Ta privolitev
bitju v nas je svoboda. (...) V kolikor najdemo več smisla v stvareh,
najdemo tudi več smisla v notranjosti in tako je možna večja notra¬
nja svoboda .« 23

S površnimi odnosi se godi pa nasprotno: oslabijo svobodo, kajti
odločitve niso v takih slučajih popolne in se ne predamo s popolno¬
stjo neki stvari, kar pomeni da se delno predamo nečemu drugemu,
torej se sami s seboj ne strinjamo popolnoma . 24

21. Curso de Metafisica,  II. del, str. 112

22.  Glej G. Thibon, Retour au reel,  Lyon, Editions Universitaire, Les Presses de
Belgique, 1946, str. 140-143. »Za človeka ne obstoja popolna neodvisnost
(končno bitje, ki bi ne bilo odvisen od nečesa bi bilo bitje izključeno od
vsega, t.s.p., izključeno od obstajanja). Obstoja pa mrtva odvisnost ki
tlači in živa odvisnost ki razširi. Prva je služinčad, druga je svoboda.«

23. Curso de Metafisica,  II. del, str. 165-166

24. Ibid.

ESEJI in RAZPRAVE

VZGAJATI SRCE

Če je srce jedro osebe, katerakoli vzgoja,ki se ne zadovoljuje s treni¬
ranjem površnega obnašanja ali posameznih zmožnosti, katerakoli
resnična osebna vzgoja (družinska, šolska, civilna, intelektualna,
moralna, verska...) mora biti vzgoja srca. Taka vzgoja ne izključuje
zunanjosti, ampak meri predvsem v notranjost in lahko tudi tako
zunanjost boljše spremeni.

Iz intelektualnega vidika, na podlagi tega kar smo že omenili, se
vzgoja ne sme omejevati na oblikovanje razuma ( ratio ), temveč mora
vzgajati intelekt ( intellectus ), t.s.p. sposobnost motrenja, kontempla-
tivnega gledanja in občudovanja stvari. Važnost, ki je bila dana ra¬
zumu nad intelektom, je povzročila škodljive posledice za naravo in
človeka samega, ker je naletela na premoč »inštrumentalnega razu¬
ma«; spoznanje je postalo tako le sredstvo za uporabo realnosti, tako
da je realnost sama postala le sredstvo in človek je bil celo ponižan
na nivo orodja. Poleg teh praktičnih posledic (ki so, paradoksno, sad
premoči prakse nad teorijo, oz. kontemplacijo), je tudi spoznanje
samo bilo poškodovano, ker je bilo omejeno na utilitarno spoznanje.
Utilitaren pogled je vedno pristranski, ker v realnosti vidi le to kar
je uporabno. Ni odprt pogled, temveč pogled nekoga, ki ne zmore
pozabiti lastnih kapric in presegati željo po obvladanju . 25  Resnično
odprto gledanje je nesebično, medtem ko utilitarno koristoljubno
gledanje pa ovira umsko hranjenje z bitjem in njegovim redom. Ni
zmožen odkrivati logos-a realnosti, zato želi natisniti umeten red, ki
je znak zakulisne praznine, ker umeten red, ki ni utemeljen na na¬
ravnem redu pomeni zanikanje naravnega reda. Ta praznina, to za¬
nikanje danega reda, pa osebe vleče v zavesten ali nezavesten dolg¬
čas. Kadar učenec naleti na praznino je razumljivo, da se dolgočasi
in da išče izhod v begu in raztresenju. Tega občutka praznine se ne
moremo izogibati, če nam stvari ne govorijo v srce. Kadar pa pred¬
meti omogočajo in pripomorejo k gledanju smisla realnosti in začu¬
denju pred njo, tam se rodi navdušenje in spoznanje postane okusno
(modrost - sapientia  - je ravno okusno znanje - sapida scientia ). 26

25. Glej Modernidad y Postmodernidad,  str. 38, La Vitalidad Intelectual,  str. 54 in
naslednje.

26. Glej La Vitalidad Intelectual,  str. 41-49

95

ESEJI in RAZPRAVE

Na moralnem področju (v šolski vzgoji to vključuje zadeve v zvezi
z disciplino) je resnična vzgoja tudi vzgoja srca. Moralno vzgajati
ni samo brzdati, kar ni pravilno in tudi ne samo dresirati spreje¬
mljivo formalno vedenje. To povzroči uporništvo in nered, ali pa
podložen umeten red brez spontanosti. Vzgoja srca pa išče, da je
oseba zmožna odkriti vrednote iz jedra lastne notranjosti, po slič¬
nosti Sokratove majevtike, namesto da bi bile vsiljene od zunaj. V
takem slučaju se godi poslušnost dobremu in utelešenje vrednot, ki
jih oseba izkusi v svoji sredini. Temu pa sledi urejena spontanost,
potom katere presežemo domnevno (vendar neresnično) nasprotje
med svobodo in ubogljivostjo . 27  Oseba, katere srce je ganjeno ob iz¬
kušnji vrednot, čuti naravno nagnjenost k obvezi in kompromisu s
temi vrednotami; takrat je svobodno ubogljiv in živi to ubogljivost
kot osvoboditev. Življenje iz srca, torej, ni samo najtrdnejši način za
obrambo svobode, gotovosti in psihične enote, temveč tudi pogoj
za uspešno uporabo te svobode, ki v plodnem dialogu z realnostjo
doseže svoj cilj: pravilno izbiro in urejeno ljubezen . 28
Vzgoja srca okrepi tudi socialno življenje. Katerokoli civilno pou¬
čevanje je šibko, če ne pride do srca ali pa se ne zanima zanj. Če je
družbena vzgoja omejena na seznam civilnih pravil, bo država in
kar je z njo v zvezi pojmovano kot nekaj anonimnega, tujega, ker ne
seže do notranjih vlaken državljana. Kadar pa meri v srce, socialna
vzgoja omogoča, da državljan v svoji notranjosti odkrije pripadnost
domovini in narodu, kar poživi njegovo obvezo in vzbudi smisel
za odgovornost. »Država smo mi« je trdil Romano Guardini , 29  a to
lahko globoko spoznamo in živimo, če nosimo domovino res v srcu,
brez demagoških sentimentalizmov, marveč v smislu v katerem ga
tukaj uporabljamo. Živeti v srcu in iz srca ter tako okrepiti posame¬
zno življenje ne pomeni, da merimo k individualizmu in pozabimo
na družbo. Nasprotno je družbeno življenje lahko res močno, kjer je
močno tudi življenje posameznikov, kajti družba je vedno družba
oseb. Kjer je osebno življenje šibko, oslabi tudi družbeno življenje,

27. Zadeva urejene spontanosti je v zvezi z naukom kreposti, ki ga tukaj ne
moremo razviti. Glej La Vitalidad Intelectual,  str. 34-40.

28. Glej La Vitalidad Intelectual,  str. 47

29. R. Guardini, Cartas sobre autoformacion,  Lumen, Buenos Aires, 1997, str.
139-165

96

ESEJI in RAZPRAVE

ki ima le v osebnem vir svoje moči. Kjer se posameznik raztopi
celoto in izgubi svojo individualnost, se družba počasi usmerja
svoji agonični smrti. »Kjer je vse 'družbeno', tam ni družbe. Strašna
izkušnja masifikacije nas to jasno uči. V masifikaciji je bila družbe¬
nost popeljana do take skrajnosti, daje to povzročilo smrt družbe .« 30
Končno je pa očitno, da mora tudi vsaka verska vzgoja biti vzgoja
srca. Verouk nujno potrebuje globine, poglobitev človeka v sredi¬
šče njegove notranjosti, kjer pride v stik s Stvarnikom in kjer je mo¬
žno resnično osebno srečanje z Njim. Poleg tega, ima pa tudi vsaka
vzgoja srca svojevrsten religiozni značaj. Ne v smislu, da bi morali
izrabiti katerokoli priložnost, da vtisnemo teološke nauke, temveč v
smislu, da vsaka vzgoja srca odpre oči stvarstvu in pospešuje motre¬
nje in občudovanje Božjega dela. Vsak korak v globini nas približa k
Stvarniku, med tem ko pa površnost vleče k ateizaciji.

COR AD COR LOQUITUR 31

Vzgojitelj, ki ne sega v srce, ni vzgojitelj, bi rekel Komar. Morebiti
je trener vedenja, ki se zadovoljuje z zunanjim učinkovanjem. Ali
zapeljivec, ki učence ne pridobi za resnico, pravičnost in lepoto,
temveč zase in s tem napihne svoje samospoštovanje. Ali je pa zgolj
informator, brezosebni prenosnik podatkov, posel ki kaže, da se za
učitelje bliža h koncu zaradi poenostavljenja dostopa skoraj vsej po¬
trebni (in tudi nepotrebni) informaciji, ki jo omogočajo tehnološke
novosti.

Zato pa, kdor želi res priti v srce, mora izhajati iz srca. Propaganda,
indoktrinacija, manipulacija, ne sežejo do globine osebe, zato pri¬
dejo prej ali slej do zloma, čeprav se včasih veselijo s kratkotrajnimi
uspehi. Samo srce govori srcu, samo iz srca se lahko pride v srce.
Zato je vzgojitelj poklican, da živi iz srca in se ne da svoji nalogi z
vsem srcem. Izkušnja v razredih nam to dan za dnem potrjuje. Le z
globokim notranjim življenjem je mogoče priti v notranjost drugega,
le z lastno kontemplacijo lahko spodbujamo kontemplativni pogled
učencev, le če smo sami navdušeni lahko navdušimo poslušalce, le
z lastnim kompromisom zmoremo vzbuditi kompromis ostalih in

30. Orden y Misterio,  str. 38 in 130

31. »Srce govori srcu«, kardinalsko geslo J. H. Newman-a (1801-1890)

97

>

ESEJI in RAZPRAVE

le če sami utelesimo vrednote lahko dosežemo, da bodo te vrednote
privlačne za druge in jih bodo hoteli tudi oni utelesiti in živeti. 32
Res je, da ni enostavno in da bo na poti mnogo ovir in težav: oseb¬
nih, družbenih, kulturnih, časovnih, ustanovnih... Vendar ne gre za
neuresničljivo utopijo. Komar pravi, da učitelju, ki prenaša učencu
globok smisel tega kar uči, ne bodo manjkale moči, da vodi učenca
k resnici in dobroti, ker te moči najde ravno v tem globokem smislu.
»To delo je previsoko, da bi bilo enostavno in dosegljivo z lahkimi
sredstvi. Veliko energije je treba, a ta energija je; ne manjka tistemu,
ki jo išče, kjer jo je treba iskati.« 33

32. Glej Orden y Misterio,  str. 149-161

33. Orden y Misterio,  str. 31

INTERVJU

KATICA CUKJATI

ARH. MARIJAN EILETZ

G. arh., rodili ste se 8. aprila 1926 v Slovenj Gradcu. Leta 1933 ste
se z družino preselili v Maribor. Kakšni so vaši spomini na otro¬
ška in mlada leta?

Pri meni, menda kot pri vsakomur, se spomini iz daljnih otro¬
ških let vedno osredotočijo na najlepša in najprijetnejša dožive¬
tja, vendar se spomini izza več kot 80. let zavijajo v skoraj ma¬
gično perspektivo. Tako je z mojim otroštvom v Slovenj Gradcu,
tem majhnem mestecu z močno slovensko zgodovino. Podobe,
ki se vrstijo pred očmi kot slike v filmu, skačejo iz dogodkov na
dogodke. Najdlje mi sega spomin na moje drugo leto, ko sem
imel menda kar pet zaporednih hudih bolezni, začetih z oslo¬
vskim kašljem, pljučnico, vnetjem rebrne mrene itd. Zdravnik
se je že poslovil in opravičil naši mami, da se ne da več napra¬
viti, vročina se je dvigala do skrajni meje in so me zavijali v mo¬
kre rjuhe, česar se spominjam. A naša ljuba mamica je zaupala
še v eno čudežno zdravilo, pomoč Brezjanske Matere Božje, ki

99

INTERVJU

jo je uslišala. Potem se spominjam, kako smo čakali in končno
zagledali znameniti »Zeppelin« Von Spee, ki se je počasi do¬
stojanstveno premikal med dvema daljnima gorama. Potem mi
skočijo spomini na prva leta osnovne šole. Takrat smo še nosili
seboj tisto črno kamnito tablico in nekake kamnite palčice, s ka¬
terimi smo škripajoče pisali prve črke in besede. Vem, da sem se
bal iti v prvi razred, ker sem mislil, da bi že moral znati pisati,
kot sem vsak dan gledal svojega starejšega brata, ki je seveda
gladko bral in pisal. Pa so me starši pomirili in prepričali, da
me bodo to že v šoli naučili, ampak nekaj sem pa že znal. Res
sem doživel svoj prvi uspeh, ko sem učitelju začel kazati svoje
črke in me je pred vsem razredom pohvalil in mi čestital. Potem
so me starši jemali s seboj na izlete na Uršljo goro ali Pohorje,
med čudovitimi podobami planinskih lepot skozi jutranje me¬
glice. Tudi imam lepe spomine na obrede v tamkajšnji cerkvi,
za božične ali velikonočne praznike, pa na telovadne sokolske
nastope, ker orlovski so bili takrat prepovedani.

Ko sem hodil v prvi razred smo se preselili v Maribor, kamor
je bil prestavljen oče na malce višjo stopnjo. Stanovali smo na
Strossmajerjevi ulici, v takrat znani »banovinski palači«, kjer
sem takoj dobil nove prijateljčke in sošolce, kot so bili kasne¬
je znani etnolog Angelos Baš, Pavli Loebel-Laric, sin češkega
tekstilnega tovarnarja, ki sedaj živi v New Yorku in ohranjava
še vedno pisne stike, Roman Kralj, ki živi v Mariboru, pa Bojan
Škofič, ki je bil kasneje pod Nemci mobiliziran in je izginil na
ruski fronti, kot mi je to povedal po vojni njegov starejši brat
Milko v Rimu. Njega sem slučajno srečal v neki družbi, malo
preden se je poročil z Gino Lollobrigido.

Na Maribor me veže tisočero lepih spominov in doživetij,
posebno v okrepitvi narodne zavesti, vse do začetka vojne in
nemške okupacije. Doživljali smo Slomška in Maistra, kot otro¬
ci smo čutili, da pomagamo graditi v Mariboru slovensko bo¬
dočnost, kljub stalnem pritisku nemštva, ki ni hotelo pozabiti
izgube svojega »marburgerstva«. V šolah in v društvih smo
rastli kulturno in versko, preko gledališča, kamor sem redno
zahajal, pa odkrivali mistiko in kar strastno gradnjo slovenske
zavesti. A bližala se je pošast nacističnega maščevanja nad Slo¬
venci. Aprila 1941 se je prevalila na nas ta pošast in nas udarila
z vsem sovraštvom in krutostjo, kot je zagrmel Hitler ob obi¬
sku Maribora kmalu po okupaciji. »Napravite mi to deželo spet

100

INTERVJU

nemško!« Tedaj se je prekinilo moje otroštvo in v trenutku sem
bil kot petnajstletnik prisiljen postati odrasel in bodoči vojak za
narodno osvoboditev. A kako smo se motili. Bližala se nam je
še druga pošast, ki smo jo deloma že opažali med nekaterimi
sošolci, to je bila komunistična revolucija, načrtovana in vodena
iz moskovske Kominterne.

Dva ali tri tedne po okupaciji se je naša družina umaknila v
Ljubljano, ker smo bili obveščeni, da bodo očeta naslednji dan
prišli iskat gestapovci in bi bil verjetno poslan v Dachau. Tako
smo se znašli v naši prestolnici, kjer smo morali kot begunci na
novo začeti kolikor toliko redno življenje. Oče je dobil delo in
otroci smo nadaljevali svoje šolanje na ljubljanskih gimnazijah.
Kmalu sem se vživel v ta novi svet, dobil vrsto prijateljev in
dobrotnikov, ki so nam priskočili na pomoč. Priznati pa mo¬
ram, da mnogi Ljubljančani niso čutili tiste nemške prisile in
nas nekako niso razumeli, čeprav so oni tudi bili okupirani od
fašistične Italije, ki pa takrat še ni hotela pokazati pravih krem¬
pljev. Torej v Ljubljani, razen pomanjkanja živil, ni bilo čutiti
vsaj v začetku kakega pritiska na Slovence.

Arh. Marijan Eiletz, ko ste bili stari komaj 16 let ste se sredi voj¬
ne vihre in revolucije pridružili najprej Slovenski legiji potem pa
vstopili v Slovensko domobranstvo. S kašnimi čustvi in skrbmi
ste doživljali te usodne dni slovenske zgodovine in tragike?

Počasi se je fašistični pritisk večal in naše politično vodstvo je
kmalu ustanovilo svoje ilegalne oborožene organizacije, to so
bile tri legije, Slovenska, Narodna in Sokolska legija. Komunisti
niso bili pripravljeni sodelovati z nami. Oni so zahtevali, da se
vsak oborožen odpor proti okupatorju podredi partizanskemu
vodstvu, to je komunistični partiji. Tega pogoja seveda naše
vodstvo ni sprejelo. Na žalost so se jim pa podredili Krščan¬
ski socialisti in še nekaj manjših skupin. Medtem so komuni¬
sti začeli s prvo fazo svoje načrtovane revolucije, katere glavna
naloga je bila uničiti vse potencialne nasprotnike, z njihovimi
družinami vred. Potem, ko je bilo pomorjenih že preko tisoč ne¬
dolžnih žrtev v mestu in po deželi (saj se še nihče ni boril proti
njim), so bili prisiljeni zahtevati od laške oblasti, da jih brani
pred morilci, ali pa vsaj, da jim dovoli, da se po vaseh oborožijo.
Tako so nastale »vaške straže«. To so jim končno delno dovo-

101

INTERVJU

lili. Z njimi se je začel prvi odpor proti bratomorni revoluciji.
V jeseni, 8. septembra 1943, se v Italiji izvrši državni udar, ki
vrže fašistično vlado. Nova oblast pa stopi na stran zaveznikov.
Italijanska vojska se čez noč začne umikati iz »Ljubljanske pro¬
vince« in povzroči politično in vojaško praznino v temu strate¬
škemu koščku Evrope, kar je bilo za Nemce hud izziv. To smo
začutili tudi v naših organizacijah in predvideli nemško oku¬
pacijo tega dela Slovenije. Po kratkem preudarku se dober del
Slovenske legije odloči, da se umakne na teren in tako sem se
znašel kot sedemnajstletnik s puško v roki kot vojak četniškega
odreda jugoslovanske vojske. Pomikali smo se proti Dolenjski
in se zatekli na grad Turjak, kje bi naj bilo zbirališče vseh demo¬
kratičnih legij. Na gradu sem bil le nekaj ur, ker se naši poveljni¬
ki niso zedinili za skupno poveljstvo, kar pa meni takrat ni bilo
jasno. Naš odred Slovenske legije se je pomaknil na nasprotni
hrib v vas Zapotok. Tam je bil že zbran ves bataljon slovenskih
četnikov, kot smo se takrat poimenovali, to se pravi, borcev pod
okriljem jugoslovanske vojske, ki je priznavala vodstvo Naro¬
dnega odbora za Slovenijo. Na žalost se borci, ki so ostali na
Turjaku, pod vodstvom skupine iz kluba Straža, niso pokora¬
vali Narodnemu odboru in vztrajali na gradu, ki naj bi bil zanje
nepremagljiva trdnjava. Žal so se zmotili in to napako krvavo
plačali, kot je vse zapisano v zgodovini. Mi smo nekaj dni ostali
na Zapotoku in nato v sosednji vasici Četež, prav nasproti Tur¬
jaku, kamor je bila naša desetina poslana kot patrulja zaščitnica.
Naslednji dan se je začel partizanski napad na Turjak. S skrbjo
smo gledali, kako so ga obstreljevali s sodelovanjem italijanske
topniške baterije, ki je začela počasi rušiti zidovje in streho. Isti
večer so partizani tudi obkolili vas Četež in smo doživeli prvi
spopad, kjer so se partizani umaknili. Tisti dan in naslednjo
noč sem doživel svoj ognjeni krst v našem boju. Takoj za tem
nas je poročnik Habič, naš komandir, poklical in ukazal hiter
umik proti vasi Zapotok. Noč je bila črna, brez mesečine, da
smo se spotikali in padali po tleh. Ko pridemo v Zapotok, ni
bilo tam nikogar več in smo nadaljevali naš nočni tek po cesti
v dolino, proti Želimljam in čez kake pol ure dosegli Cerkveni¬
kov bataljon. Proti jutru, še v poltemi se ustavimo na začetku
vasi Želimlje in posedemo ob cesti. Takrat se vsuje na nas cela
ploha rafalov iz strojnic in pušk partizanskih brigad, ki so se
zbrale tam v zasedi, strateško dobro premišljene in izurjene v

102

INTERVJU

gverilski vojni. K sreči smo imeli zelo malo izgub, ker so naši
borci tudi hitro odgovorili. Tisto jutro mi bo ostalo vse življenje
v spominu, ker sem skoraj padel v roke partizanom med ob¬
streljevanjem z mitraljezom in eksplozijam ročnih granat iz cer¬
kvenega stolpa. Končno sem se rešil preko gozdička in potokov,
in nato ves utrujen prišel na Ižanski grad. Tam sem našel nekaj
prijateljev, s katerimi smo se med borbo zgubili. Najbolj vesel
sem bil Ivana Arnška in z njim nato nadaljeval pot v spremstvu
skupine četnikov. Dejali so, da moramo iti proti Rakeku in proti
Istri, kjer so se menda izkrcali Zavezniki. Vendar nama dvema
to ni zvenelo preveč verjetno in sva se odločila, da se vrneva v
Ljubljano, ki sva jo opažala v daljavi. Ko sva šla proti Ižanski ce¬
sti, sta se nama približala dva partizanska terenca, oborožena s
pištolami. Ko sva se jim izmuznila z izmišljenimi zgodbami nas
preseneti po Ižanski cesti druga skupna četnikov, med katerimi
je bilo nekaj prijateljev, kot Marjan Snoj in komandir Krištof. Z
njimi smo nadaljevali pohod proti Ljubljani. Ker nisem hotel
iti do bloka, ki so ga stražili nemški vojaki, zato sem na svoje
odšel ob žični zapreki in našel luknjo, skozi katero sem se spla¬
zil in nato prišel do Rakovnika, kjer sem stopil na tramvaj do
ljubljanskega centra. Kmalu sem prišel spet v Bežigrad, kjer so
me že čakali prestrašeni starši in prijatelji.

Medtem se je ustanovilo Slovensko domobranstvo, s precej¬
šnim nezaupanjem Nemcev in z gotovimi pomisleki tudi z naše
strani. Jaz sem se po daljšem premišljevanju in presojanju vseh
možnosti v tistem zapletenem času in spričo rastočega boljše¬
vističnega nasilja odločil za pristop k Slovenskemu domobran¬
stvu, kljub tveganem in z grenkobo sprejetim orožjem okupa¬
torja, kar pa ni vključevalo nobene politične kolaboracije. Šlo
je za samoobrambo, ki so nam jo vsilili komunisti. Postal sem
domobranec v začetku leta 1944 in bil kmalu dodeljen topniški
bateriji na ljubljanskem gradu. Tam sem bil vse do maja leta
1945 in doživel nešteto hudih pa tudi lepih preizkušenj, katere
sem popisal v svoji knjigi spominov. Malce grenak je bil naš
odhod ob koncu vojne, ko smo se umaknili na Koroško, ker smo
bili prepričani, da nas bodo Angleži prijazno sprejeli, pa smo
se spet zmotili. Po nekaj tednih so nas Angleži s prevaro, da
nas peljejo v Italijo v druga taborišča, začeli odvažati na razne
železniške postaje, kjer so domobrance v hipu obkolili partizani
in zaprli v živinske vagone, od koder so jih odvažali na zbiral-

103

INTERVJU

ne centre Teharje in Šentvid, kot živino preden jo odpeljejo v
klavnico. Jaz sem spet doživel čudežno rešitev, ko je naša mati
dohitela naš transport in naju z mlajšim bratom skoraj potegni¬
la z voza. Po nekaj dneh smo se zatekli v tirolski Lienz in Ab-
faltersbach.

V Avstriji ste se naselili v begunskem taborišču v Lienzu, kjer ste
tudi opravili veliko maturo leta 1945. Po tem ste se preselili v Rim,
kjer ste položili maturitetne izpite na državni gimnaziji. Ko ste
z družino leta 1947 emigrirali v Argentino, kakšne misli so vas
obdajale?

Med tem so Angleži preselili vso našo civilno skupnost v neko
staro nemško taborišče, kjer so Slovenci takoj pokazali svojo ži-
lavost in voljo do življenja in rasti. V nekaj dneh so začele funk¬
cionirati šole, pevski zbori, versko življenje in kulturne priredi¬
tve. Tudi jaz sem stopil spet v gimnazijo, ki jo je vestno in odgo¬
vorno organiziral ravnatelj Bajuk. Tam sem končal osmo leto in
napravil tudi maturitetne izpite. Bližala se je jesen in naši starši
so se odločili, da odidemo v Italijo, z milejšo klimo. Odpravili
smo se ponoči preko zasneženih tirolskih hribov in se zatekli v
taborišče Senigallia, od koder sem ohranil lepe spomine. Starši
so mi priporočali, naj začnem čim prej študirati na univerzi in
tako sva se kmalu z očetom podala v Rim, kjer pa nisem dose¬
gel vpisa na univerzo, ker mi niso priznali tistega spričevala iz
Lienza. Nato sem dobil delo pri angleški vojski, ki je imela svoje
parkirišče za kamione in avtobuse tik pred ruševinami slovitih
»Terme di Caracalla« in so vzeli v službo predvsem »yugosla-
vs« kot najbolj zanesljive stražnike tega taborišča. Kmalu sem
po priporočilu našega zvestega kulturnega pobudnika dr. Tine¬
ta Debeljaka, ki je imel dobre zveze s Poljaki, ki so dosegli na
neki rimski državni gimnaziji možnost študija za »preseljene
osebe«. Takrat jih je bila Italija polna. Prijavil sem se za izpite
še z štirimi drugimi Slovenci. Kupil sem kopico knjig in po ne¬
kaj tednih intenzivnega študija (v italijanščini) približno obde¬
lal vso snov. Zanimiv je bil ta izpit, ki se je vršil pred komisijo
okoli deseterice profesorjev (kolikor je pač bilo predmetov na
srednji šoli) sedečih eden poleg drugega in študentje smo se
morali premikati s stola na stol in odgovarjati na postavljena
vprašanja. Skoraj nisem mogel verjeti, da mi bo šlo tako dobro.

104

INTERVJU

Naslednje dni smo slovenski maturantje povabili na neke vrste
»valeto« v obliki zakuske v slovenski pisarni na Via dei Colli
našega dr. Debeljaka in še nekatere prijatelje.

Leta 1947 smo se začeli odpravljati za emigracijo v Argentino,
kamor smo prišli v prvih mesecih naslednjega leta. Ni bilo lah¬
ko popisati vseh občutij slovenskih beguncev, ki smo se v hipu
spremenili iz emigrantov v imigrante. Tudi negotovost, kako
bo v tej tako priporočeni deželi Argentini, kjer smo vedeli, da je
blagostanje, čeprav ji vlada neki general, Juan Peron, ki so nam
ga mnogi opisovali kot prikritega fašista. No, pa kljub temu v
Argentini v prvih letih Peronovega režima še ni bilo videti pre¬
hude diktature, ki smo jo doživljali nekoč v domovini od itali¬
janskih fašistov.

Že v novi stvarnosti ste leta 1949 napravili dodatne izpite za no¬
strifikacijo mature ter se naslednje leto vpisali na fakulteto za ar¬
hitekturo. Vedno sem občudovala tiste osebe vaše generacije, ki
so se po tako tragičnih dogodkih in v tako težkih novih razmerah,
odločili za univerzitetne študije. Kje ste črpali moč in veselje pri
pripravljanju tako zahtevnega poklica? Ali ste med študijem tudi
hodili v službo?

Nujnost študiranja na univerzi so mi vlili moji starši ko smo še
živeli v Evropi, takoj po naselitvi v Argentini pa so mi pomagali
vztrajati pri iskanju možnosti vpisa na univerzo. Po nedeljskih
mašah na Belgranu v prvih mesecih smo se spoznali med seboj
nekateri od mladih priseljencev, ki smo imeli podobne težave.
Bilo nas je nekaj čez deset fantov in nekaj deklet in smo po stari
tradiciji takoj ustanovili društvo, ki je pričelo iskati možnosti
priznanja maturitetnih ali srednješolskih spričeval, obenem pa
se dobivali ob koncih tedna na skupnih izletih ali prireditvah.
Jaz sem imel srečo, da se mi je takoj odprla možnost za »no¬
strifikacijo« mature, ker je Argentina imela pogodbo z Italijo,
da je priznala njihova spričevala in je bilo treba opraviti sedem
izpitov na Colegio Nacional de Buenos Aires iz španskega jezi¬
ka, argentinske zgodovine in »instruccion cfvica«. V teku enega
leta sem vzporedno z delom v službi opravil vse te izpite in se
takoj vpisal na fakulteto arhitekture, ki sem jo že leta nosil v
srcu. Kmalu za menoj so prihajali tudi drugi slovenski kolegi,
ki so prav podobno našli možnost nostrifikacije in smo začeli

105

INTERVJU

vsak svojo pot navkreber, med delom in nočnim študiranjem.
Zagrizel sem se v arhitekturo, in tako z veseljem prenašal ta na
videz lahek, v resnici pa v časovni meri menda najbolj zahte¬
ven študij, ker je bilo treba izrisovati projekte, kar mi je vzelo
večkrat tudi cele noči, včasih pa je ostalo le nekaj ur počitka. Pa
smo preživeli in dosegli diplomo.

Kot arhitekt ste se ukvarjali z raznimi projekti: slovenski Domo¬
vi, Slovensko hišo, Cerkev Marije Pomagaj, Rožmanov dom, pet
cerkva, industrijske, trgovske, kulturno družabne objekte in vrsto
privatnih stanovanjskih stavb. Kot arhitektu- umetniku, kateri
objekti so vam najbolj ležali pri srcu?

Od vseh svojih projektov prav gotovo nosim pri srcu tistih pet
cerkva. Med temi postavljam na prvo mesto slovensko cerkev
na Ramon L. Falconu, takoj za njo pa župnijsko cerkev v oko¬
liškem kraju Villa Bosch, kjer sem lahko postavil 50 metrov
dolg hiperbolični paraboloid. Slovenska cerkev pa mi je dala
možnost, zahvaliti se moram seveda msgr. Oreharju, ki mi je
dal vso svobodo pri arhitektonskem ustvarjanju, da sem se ne¬
kako približal ideji spominu na vojne žrtve, in sva s pomočjo
arh. Jureta Vombergarja sooblikovala na tisti dolgi steni na levi
strani cerkve našo vojno vihro in s sodelovanjem umetnice Bare
Remec postavila nad simbolizacijo te vihre skupino apokalip¬
tičnih angelov. Manjkala mi je še simbolična razlaga, za kar sem
takoj dobil sodelovanje našega vrhunskega kulturnika dr. Tine¬
ta Debeljaka, ki je sestavil za spominsko ploščo tisti skoraj Pre-
šernovski napis: »Glejte jih: Duše slovenskih žrtev vojne, revolucije,
prisilnih vrnitev, izgnanstva! Spomni se nas! Vpijo iz onostranstva,
za mrtve ne bodi mrtev: moli za pokojne!«  Dodal bi samo to, da
je lani ob obisku skupine novinarjev v Argentino, naš rojak iz
Kopra Tino Mamič objavil v internetu pod naslovom »Arhitek¬
tura sprave« zapis s fotografijami Slovenske hiše in pravi, da
je prav v tej cerkvi, pod Debeljakovim tekstom na spominski
steni, pokazana želja po spravi in da v Sloveniji »...še vedno ni
spomenika vsem slovenskim žrtvam druge svetovne vojne, ne
glede na barvo uniforme, pa tak spomenik najdemo v 12 tisoč
kilometrov oddaljenem Buenos Airesu«.

Že kot študent ste začeli sodelovati v slovenski skupnosti pri ra¬
znih društvih. S kakšnim razpoloženjem ste sprejeli vabilo Niko-
106 laja Jeločnika za ustvarjalnega člana gledališkega odseka?

INTERVJU

Tako je bilo v tisti dobi v slovenski skupnosti, kjer je prekipe¬
vala ljubezen in skrb za slovensko kulturo, sla po življenju in
svobodi, ki so ju v Sloveniji ogrožali komunisti. Imeli smo ne¬
šteto prireditev in vedno množico sodelavcev. Kaj kmalu me je
že kot študenta arhitekture povabil naš neumorni režiser Niko
Jeločnik. Jaz sem prav v tistem času obiskoval na fakulteti pro¬
stovoljni tečaj za gledališko scenografijo, ki jo je vodil znani sce¬
nograf iz teatra Colon. To me je spodbudilo, da sem mogel tudi
v slovenski skupnosti sodelovati v tej stroki. Obenem moram
priznati, da me je vleklo to delovanje, ker sem se na vajah sre¬
čaval s svojo simpatijo, mojo bodočo ženko, ki je odigrala precej
vlog. Nikolaj me je pa kar kmalu tudi pritegnil k Slovenski kul¬
turni akciji kot ustvarjalnega člana gledališkega odseka.

Leta 1969 vas je Ladislav Lenček povabil v odbor SKA. Razvijali
ste vsestransko in kvalitetno dejavnost kot scenograf, oblikovalec
knjig in revij, s članki, predavanji in pri organiziranju različnih
kulturnih prireditev. Morda je bilo to obdobje zlata doba pri SKA.
Katere osebnosti izmed članov naše organizacije so se najbolj vti¬
snile v vaš spomin ter vam bile za zgled pri kulturni dejavnosti?

Vsa leta sem delal nekako v ozadju, ker se skoraj nisem upal
približati takratnim vodilnim glavam. Spoznaval sem jih in se
učil pri osebnostih kot Ruda Jurčec, Milan Komar, Zorko Simčič,

Tine Debeljak, Alojzij Geržinič, Vinko Brumen, Mirko Gogala in
mnogo drugih. Iz daljnih dežel so prihajali glasovi kulturnikov,
ki jih je združevala Slovenska kulturna akcija, kot na primer
pesnik Vladimir Kos, iz Evrope pa Lev Detela in mnogi drugi.
Nikdar ni bilo v moji glavi, da bi prišel v odbor. Lepega dne me
je pa naš pobudnik, neumorni lazarist Lado Lenček povabil in
skoraj prisilil, da sprejmem mesto podpredsednika. Po dolgem
prerekanju sem končno sprejel to mesto, ker me je Lado Lenček
prepričal, da sta moja neodvisnost in pomirjevalni značaj zelo
potrebna v tej organizaciji za ohranjanje ravnotežja v časih, ko
so se začenjale pojavljati razne centrifugalne težnje. Sprejel sem
to funkcijo v prepričanju, da bo to mesto pravi »sine cura« in
bom lahko samo poslušal in počival. Na občnem zboru 22. mar¬
ca 1969, kjer sem bil določen za zapisnikarja, se je razvila stroga
debata o spremembah našega pravilnika, to je »konstitucije«

SKA. Pojavili sta se dve skupini, ki sta imeli različne poglede.

Eno je vodil predsednik Ruda Jurčec, drugo pa Nikolaj Jeločnik
in Lado Lenček s skupino, v katero sem kot član gledališkega 107

INTERVJU

odseka spadal tudi jaz. Jurčeceva skupina je želela vključiti v
prvem členu odločno protikomunistični značaj SKA. Problem
je bil v glavnem v tem, ker so v Jeločnikovi skupini odločili, da
je treba predsedniku Jurčecu odvzeti uredništvo lista Glas SKA,
kar mu je bilo zagotovljeno v naslednjih členih, kjer je razvijal
svojo predvsem politično težnjo o slovenski samostojnosti in
nasprotovanju krogom našega Narodnega odbora. Tudi mnogi
drugi člani SKA so se zgražali nad Jurčecevim ne preveč de¬
mokratičnim obnašanjem, kot mi je nekoč tarnal Zorko Simčič.
Po eni strani sem bil tudi od nekdaj pristaš ideje o slovenski
samostojnosti, pa vendar se mi tiste Jurčeceve ideje niso zdele
primerne, ker so se po navadi naslanjale na stike s hrvaškimi
politiki »ustaškega« gibanja. Mimogrede naj povem, da je Jur-
čec pripovedoval, da je bila njegova mati iz družine Broz in v
direktnem sorodstvu z Josipom Brozom Titom.

No, da se vrnem na tisti naš občni zbor. Razvila se je huda de¬
bata in končno so se odločili za glasovanje o 1. členu pravilnika.
Tam je postalo očividno, da je Lenček z Jeločnikom dobro orga¬
niziral svoje somišljenike, v glavnem z večjim številom poobla¬
stil članov gledališkega odseka in tako pri glasovanju zmagal s
svojo postavko. Takoj po izidu se je Jurčec dvignil in ves nervo¬
zen izjavil, da zapušča občni zbor, ni pa odstopal od društva.
Sledila mu je vsa skupina somišljenikov. Po njihovem odhodu
je občni zbor izvolil nov odbor s predsednikom Tinetom Debe¬
ljakom, za podpredsednika pa so izvolili mene, ter vrsto drugih
kulturnikov. Vse to je natanko zapisano v raznih številkah Gla¬
sa in Meddobja.

SKA je delovala krepko naprej in po raznih občnih zborih me¬
njavala svoje vodstvo. Leta 1979 je izglasovala za predsedni¬
ka Lada Lenčka in v tajništvu Nikolaja Jeločnika. Leta 1984
nadaljuje kot predsednik Lado Lenček, na podpredsedniško
mesto pa je stopila Katica Cukjati. Tajništvo je prevzel Andrej
Rot. Leta 1988 prevzame predsedništvo Andrej Rot, tajništvo
pa Tone Brulc. Leta 1992, po odhodu Andreja Rota v Sloveni¬
jo, predsedništvo pade name. Leta 1994 sem ponovno izvoljen
za predsednika, za podpredsednika pa Katica Cukjati in Jure
Rode. V tajništvu so sodelovali Tine Debeljak ml., Vinko Rode
in Milena Ahčin.

G. arh. Marijan Eiletz, kako ste doživeli 40-letnico plodovitega
108 življenja SKA v Cankarjevem domu? Ali ste prišli do zaključka,

INTERVJU

da je naša organizacija dosegla svoje cilje, izpolnila svoje poslan¬
stvo? In kakšen je bil odziv slovenskih kulturnikov v Sloveniji
na ta dogodek?

Najprej moram omeniti, da smo pri nas izdali obširen zbornik
za ta jubilej. Naša obletnica je bila zame kot predsednik SKA
hud izziv. Domovina je bila osvobojena in želeli smo praznovati
ta jubilej v naši prestolnici. Ideja je rodila sadove in s pomočjo
mnogih sodelavcev smo prenesli uradno proslavitev 40. letnice
v osrčje Ljubljane. V Cankarjevem domu je bila vrsta prireditev,
predavanj, razstav in končno vrhovno praznovanje v Cankar¬
jevi dvorani z uradnimi predstavniki takratnega političnega
in kulturnega življenja v domovini. Lahko si mirno priznamo,
da je SKA dosegla velik uspeh in priznanje demokratičnih Slo¬
vencev. Takrat sem začutil, da se je naša organizacija približala
svojemu cilju in dobila v domovini priznanje po tolikih letih za¬
molčanja in sovražnih napadov od pripadnikov komunistične
diktature.

Po vašem temperamentu ste oseba miru, strpnosti, dialoga,
razumevanja skratka kristjan in demokrat; ali ste navezali pri¬
jateljske stike s slovenskimi izobraženci, umetniki in kulturni¬
ki v Sloveniji, saj ste velikokrat potovali v domovino in gojili
tovrstne stike?

Ob vsakem svojem potovanju v domovino sem izrabil čas in
prilike za stike s slovenskimi kulturniki. Naj imenujem nekaj
teh: pisatelji Drago Jančar, Alojz Rebula z ženo Zoro Tavčar,
Zorko Simčič, Jože Snoj, kulturni delavci Rozina Švent, Boris
Mlakar, Andrej Capuder, Niko Grafenauer, Alenka Puhar, Hel¬
ga Glušič, literarni kritik Matevž Kos z ženo Ženjo Leiler, ume¬
tnostni zgodovinar Peter Krečič, pesnik Tone Kuntner, verska
dostojanstvenika Alojzij Šuštar in Franc Rode, slikarka Veselka
Šorli Puc, slikar in literat Marijan Tršar, pa vrsta drugih oseb¬
nosti in inštitucij, posebno na Ministrstvu za kulturo, kot Rudi
Šeligo. Povsod sem bil lepo sprejet in izmenjali smo mnoge mi¬
sli in načrte tudi za našo kulturno akcijo.

Od leta 1994 ste bili deset let predsednik SKA,;kako bi ocenili
to obdobje naše organizacije? Ali je bilo obdobje velikih spre¬
memb? Ali so nastali novi izzivi?

109

INTERVJU

Ne bi mogel reči, da sem uvajal kake važne spremembe. Sproti
so smo s pomočjo sodelavcev reševali nove izzive in nove pro¬
jekte. Pazil sem pa vedno, da se ne oddaljimo od naših bistve¬
nih in od nekdaj začrtanih smernic, od naše neodvisnosti do
političnih ali drugih forumov. Našo barko je bilo treba voditi
tudi med viharji, obenem pa se paziti, da na nasedemo osla¬
dnim glasovom, da uporabim metaforo iz starogrške mitologije
med Scilo in Karibdo, ki so prihajali s prijateljskimi gestami in
povabilom na vsa mogoča sodelovanja z dobro kamufliranimi
aparatčiki, ki smo jih sproti odkrivali. Doživljali smo pa vča¬
sih kakšne kritike in nerazumljive očitke. Po eni strani me je
nek prijatelj dolžil, da sem privedel kulturno akcijo v sfero naše
»uradne« politike. To je bila neznosna izmišljotina nekega na¬
šega bivšega sodelavca. Po drugi strani pa sem bil obdolžen od
drugega prijatelja za popuščanje pred pritiski od strani režim¬
skih agentov in, da smo našo barko pripeljali v nevarne vode.
To se je kmalu izkazalo za neresnično in smo dobili končno od
vseh prijateljev priznanje in potrditev.

Glede izzivov bi lahko omenil izdanje Zbornika za 50. obletni¬
co SKA. Nato tudi uresničitev zbornika o epopeji slovenskih
gornikov, o katerem je sanjal prijatelj Vojko Arko. Na njegovi
smrtni postelji sem mu obljubil, da bom skušal to vrzel izpolniti
in tako sem storil. S pomočjo mnogih sodelavcev smo izdali ta
zbornik pod naslovom » V kraljestvu kondorjev in neviht.«  Po¬
tem bi omenil sodelovanje ob simpoziju Mesec evropske kulture
v Ljubljani, kamor so povabili tudi našo SKA. S pomočjo neu¬
trudljive Zalke Arnšek in drugih prijateljev smo z razstavami v
frančiškanskem samostanu in raznih predavanjih dosegli kar
zadovoljiv uspeh. Omenil bi morda tudi organiziranje Gleda¬
liške šole v Buenos Airesu s sodelovanjem znanega kulturnika
iz Slovenije Toneta Kuntnerja. Tečaj se je zaključil s predstavo
igre Županova Micka  slovenskega klasika Linharta. V to obdo¬
bje spada tudi že prej omenjena proslava 40. letnice SKA v Lju¬
bljani. Brez dvoma pa je treba omeniti lepo število kulturnih
prireditev v Slovenski hiši, likovnih razstav organiziranih od
neumorne Andrejke Dolinar, glasbenih večerov, kjer so izstopa¬
li koncerti naših vrhunskih Bernarde in Marka Finka, pa večeri
s filozofsko in drugo tematiko. Vse to je popisano v naših Zbor¬
nikih ob 40 in 50-letnici SKA.

Ne morem pa se izogniti naporov za dosego Plečnikove razsta¬
ve v Buenos Airesu. Že pred časom, ne spominjam se datuma,

INTERVJU

je prijateljica Irene Mislej prinesla idejo, da bi bilo zelo primer¬
no, da bi Argentina spoznala našega velikana, arhitekta Jožeta
Plečnika. Ob nekem svojem obisku je imela predavanje v gale¬
riji CAYC, ki jo je vodil umetnostni zgodovinar Jorge Glusberg,
s katerim sem že imel nekaj stikov in kasneje razvil gotovo pri¬
jateljstvo. Takrat je Irene s pomočjo dobro izbranih diapozitivov
prikazala Plečnikove umetniške stvaritve. Po njenem predava¬
nju, ko sva se pogovarjala, je pristopil k nama Glusberg in dejal:

»Jaz hočem imeti Plečnika v Buenos Airesu!« Te besede so se mi
zapičile v glavo in sem se odločil, da bom skušal to uresničiti.
Vemo, da je prav Plečnik tisti slovenski kulturnik, ki je najbolj
poznan v tujini. Naš Prešeren je gotovo na lestvici slovenske
kulture na višji stopnji, a ga v inozemstvu (razen morda v neka¬
terih slovanskih deželah) ne poznajo. To, da nas ne poznajo, se
je v zadnjem času precej spremenilo, ko se je pojavil v odličnih
prevodih v francoščino in druge jezike naš veliki mojster Drago
Jančar.

No, da se vrnem k Plečniku, naj povem, da sem ob raznih svojih
obiskih v domovini govoril z arh. Prelovškom in umetnostnim
zgodovinarjem Petrom Krečičem, ravnateljem Arhitekturnega
muzeja v Ljubljani, odličnima poznavalcema in ne vedno ena¬
ko mislečima »Plečnikovcema«. Od Krečiča sem dobil konkre¬
tno ponudbo, da nam lahko pošlje v Buenos Aires kompletno
zbirko panojev z grafično dokumentacijo Plečnikovega opusa,
ki mi jo je tudi pokazal. Ko sem se vrnil v Buenos Aires, sem
takoj stopil do Glusberga in mu povedal o tej ponudbi. On mi
je zagotovil, da bo vso to dokumentacijo odpeljal, takoj ko jo
izložijo v našem pristanišču, v Museo Nacional de Bellas Artes
in pripravil razkošno razstavo. Prav takrat sta se pojavila pri
nas tudi slovenski minister za kulturo Pelhan v spremstvu Jen-
šterla in njima sem razložil svoj načrt, ker sta tudi oba želela,
da se ta razstava uresniči in bi oba sodelovala pri tem projektu.
Predlagal sem jima, kot sem se že prej domenil z Glusbergom,
da se dobimo naslednje dni pri njem in se dogovorimo o vseh
detajlih. Oba sta mi zagotovila, da me bosta obvestila za dan in
uro sestanka in čakal sem na to povabilo. Po nekaj dneh pa iz¬
vem, da sta oba gospoda že odpotovala. Kakšna škoda, sem de¬
jal in takoj klical Glusberga, da se mu opravičim. Kakšno pa je
bilo moje presenečenje, ko mi Glusberg reče: »Saj sta bila že oba
tukaj, na sestanku in sta mi dala svoja zagotovila, da bosta vse
pripravila za razstavo.« Ves presenečen sem mu rekel, da sta mi m

INTERVJU

obljubila da me obvestita o tem sestanku, pa mi reče: »Očividno
sta te izigrala«. Pogoltnil sem to ponižanje in si dejal, da končno
ni važno, kdo bi organiziral razstavo, le, da se ta zgodovinska
razstava uresniči in bom mirno čakal, da bosta ta dva gospoda
izpolnila svojo obljubo. A o tej stvari ni bilo več ne duha ne slu¬
ha. To je bila zame ena grenka izkušnja, da se je med Slovenci
po prestani revoluciji marsikaj izpridilo na področju kulture.
Morda bi še mogel omeniti svoj doprinos k opisu Engelmanove
zgodbe o njegovem enkratnem pobegu iz zaporov OZNE, ki je
izšla v treh opisih v Meddobju med leti 2007, 2008 in 2009, ob
šestdesetletnici njegove dramatične in srhljive epopeje, ki pred¬
stavlja pravo temo za filmski dokumentarec, kot si je Engelman
želel, a v Sloveniji do sedaj ni bilo za to stvar denarja in tudi
vprašani režiserji niso imeli časa.

Pri Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu (SKAS)
ste bili več let odbornik, med leti 1982 in 1988 pa njegov pred¬
sednik. Zakaj mislite, da tej ustanovi ni uspelo dočakati daljno
obdobje organizacijskega življenja?

Še kot visokošolec sem obiskoval sestanke te nekoč znamenite
organizacije. Spominjam se pogovorov med dr. Komarjem in
Božidarjem Finkom in vrsto zanimivih predavanj. Po diplomi
sem postal njen član, kot tudi nekaj drugih kolegov. Starejša
garnitura vodstva, med katere je spadal tudi moj oče, je po¬
lagoma omagala in prepustila nam mlajšim, da nadaljujemo
z njenim vodstvom. Končno smo se znašli trije kolegi, ki smo
prevzeli neke vrste »triumvirat«, ki naj vodi SKAS naprej. Vsi
trije smo bili zelo zaposelni s svojim delom, pa tudi naš sistem
trojnega vodstva ni uspeval in ta organizacija ni dala pravega
rezultata. Lepega dne me pokliče oče in me kar strogo posta¬
vi pred vprašanje, zakaj smo se tako ohladili in je na ta način
SKAS začelo hirati. Povabil sem na razgovor člane trojke in jim
predložil rešitev, ki je obstajala v tem, da skličemo občni zbor
vseh članov in se tam izvoli nov odbor. To sta sprejela in ure¬
sničili smo tisti občni zbor, na katerem sem bil predlagan za
predsednika. To mesto sem sprejel in se spet začel ukvarjati z
novim delom. Postavil sem malce visoke cilje, ki so segali vse
do osebnih stikov s predlogi političnemu vodstvu slovenske
skupnosti. Pregledoval sem te dni v mapi zapisnike sej odbora,
ki jih je vestno zapisovala tajnica Milena Ahčin. Prirejali smo

112

INTERVJU

ankete med članstvom, večkrat na leto družabna srečanja z ve¬
čerjo v Slovenski hiši, ki so imela dober odmev med članstvom.
Povabili smo tudi predavatelje in goste iz drugih dežel, na pri¬
mer prof. Helgo Glušič, dr. Jožeta Bernika, škofa msgr. Piriha,
dr. Franca Rodeta, dr. Zdešarja, nadškofa dr. Alojzija Šuštarja,
škofa dr. Jenka, koroška kulturna predstavnika g. Zerzerja in
Vospernika, msgr. Zdravka Revna, dr. Arneža in gospo, itd.
Precej opravkov smo imeli pod vodstvom prof. Tineta Vivoda
tudi s pripravami za slovensko uradno priznano srednjo šolo.
Ta akcija, ki je odlično uspevala od strani tukajšnjih odgovornih
oblasti in smo dobili tudi od našega msgr. Oreharja v Slovenski
hiši na razpolago šolske prostore, je končno propadla, ko je tu¬
kajšnje ministrstvo prosilo za izjavo jugoslovanske »Titovske«
ambasade, ki je odobritev zavrnila.

Kljub težavam in nekaterim kritikam sem dobival precej pod¬
pore od mlajših članov, zato sem se zagnal z vso vnemo in lah¬
ko rečem, da smo dosegli kar nekaj uspehov. Organiziral sem
predavanja v Slovenski hiši in tudi ciklus predavanj našega
filozofa Milana Komarja. Ker sem spoznal, da je prejemal kot
profesor na Katoliški univerzi razmeroma majhno plačo, sem
čutil dolžnost, da ga naš tečaj honorira z majhnimi prispevki
vseh slušateljev. Ta tečaj je uspeval dobrih deset let, dokler ga
Komarjeva bolezen ni prekinila.

Ali ste pričakovali, da bo Slovenija postala samostojna? Kako pa
gledate na sedanji položaj v Sloveniji?

Slovensko samostojnost in odcepitev od Jugoslavije sem sprejel
kot osebno prepričanje že prva leta po vojni. Leta 1991 se je začel
organizirati v vseh deželah med svobodnimi in demokratičnimi
emigranti Svetovni Slovenski Kongres. V Buenos Airesu smo v
sklopu Medorganizacijskega sveta izbrali skupino desetih dele¬
gatov, ki naj bi argentinsko delegacijo predstavljala v Ljubljani
pod vodstvom Tineta Vivoda, kjer bi se ta kongres uradno usto¬
ličil. Bil sem izvoljen kot član te delegacije in odpotovali smo v
Slovenijo, ki se je prav takrat pripravljala, da uradno razglasi
svojo samostojnost in se loči od Jugoslavije. Nekaj dni po za¬
četku kongresa se je iztekel rok in je slovenska samostojnost je
bila uradno razglašena, a se je jugo-komunistična oblast uprla
tej odločitvi in začela izvajati vojaško invazijo. Slovenija sploh
ni imela svoje vojaške sile, obstajale so samo manjše in skro-

113

INTERVJU

mno oborožene skupine Slovenske teritorialne obrambe (STO),
a ostajal je slovenski ponos in volja po svobodi. Po približno de¬
setih dneh in po dobro zamišljenih in zvitih strateških potezah
vodstva STO in nekaterih politikov, med katerimi je izstopal
Janez Janša, se je ta jugoslovanska invazija sramotno končala.
Smrtnih žrtev je bilo nekaj preko deset. Nikoli ne bom poza¬
bil slovesnosti oklica naše samostojnosti, ko smo na trgu pred
parlamentom gledali na razširjenih ekranih, kako se počasi iz
enega droga spušča jugoslovanska zastava z rdečo zvezdo in na
drugem sočasno dviga slovenska, neomadeževana, ob zvokih
Univerzitetnega zbora, ki je odpel najprej Prešernovo Zdravlji¬
co kot himno nove Slovenije, nato pa tisti Beethovnov odlomek
iz devete simfonije, ki je bil že uradno namenjen kot evropska
himna. In za tem nagovori nekaterih političnih voditeljev in po¬
nosne, čeprav skromne parade naših hrabrih članov STO, med
aplavzi in vzkliki ljudstva. Pa dobro pripravljen televizijski pre¬
nos peko helikopterjev z vrha Triglava, kjer je skupina gorni¬
kov zasadila na vrhu gore ogromno slovensko zastavo. Našega
vzhičenja in do solz privedenega navdušenja ni bilo konca in
kraja. Nato se je še dolgo v noč nadaljevalo to praznovanje po
središču Ljubljane in drugih mestih, ki so prisostvovali po tele¬
vizijskih prenosih.

In danes, po skoraj četrt stoletja uresničitve svobode, smo pri¬
če trdoživega vztrajanja precejšnjega dela naroda pri krepitvi
slovenske zavzetosti, po drugi strani pa marsikaterega razoča¬
ranja zaradi jastrebov iz vrst mlajše generacije partijcev, ki so
pod masko »privatizacije« izvedli svojo »privatizacijo«, kot je to
imenoval znani slovenski književnik. Dogaja se čuden proces,
podoben tistim v drugih ex-komunističnih državah, ki so spet
v rokah starih garnitur postkomunističnih gospodarstvenikov
in finančnikov. Spominjam se včasih, kako nas je na tako mo¬
žnost pripravljal naš filozof Komar, ki je govoril o prihodnosti
po padcu komunizma.

Ko govorimo o demokratični samostojni Sloveniji, ne moremo
mimo pojma sprave. Vedno ste imeli prodoren in stvaren pogled
na zgodovinske in družbene dogodke. Ali mislite, da je sprava
sploh mogoča?

Po vseh mojih literarnih spisih, člankih in predavanjih izstopa¬
ta najprej obsodba zločinov, kjerkoli so bili izvršeni, takoj nato

114

INTERVJU

pa potreba sprave. O tej temi se je ogromno pisalo, med izse¬
ljenci in tudi v domovini. Ne bom obnavljal vseh argumentov
in predlogov, dejal bi samo, da kljub nekaterim pesimistom, ki
govorijo, da sprava sploh ni mogoča, jaz trdim in upam, da je
sprava mogoča, čeprav bo pot do nje v megli in po trnjevih ste¬
zah. Pisal sem tudi ponekod o svoji ideji o spomeniku ali bolje
rečeno pomniku. Skiciral sem svoje projekte o tistem »pomniku
sprave« sredi Tivolskega parka, kjer bi noč in dan gorela plame¬
nica, ki bi nas Slovence spominjala in tudi opominjala, da naj
ne bo nikdar več med nami sovraštva in bratomorne vojne. Kot
prvi korak se mi zdi potreben globok in resen študij zgodovine,
ki bo gradil na dognanih dogodkih in ne na osebnih spominih
Potrebna bo ogromna energija dobre volje, ljubezni, prave kr¬
ščanske ljubezni, tudi kesanja ter odpuščanja, in končno izbris
besede sovražnik iz našega narodnega leksikona. Ne morem
pozabiti lepe poezije Toneta Ferenca, na začetku svoje obširne

knjige »Dies irae« ». Za njih bom molil, ki so nekoč bili rdeči, beli,

plavi in vsak v svojo svobodo  z roč, izginili v gorja poplavi. Naj lux
perpetua zdaj sveti vsem, ki v breznih in grobovih spijo, in requiem
aeternam njim kostem, kjerkoli še ležijo.«

Arh. Marijan Eiletz, pred leti ste objavili pod naslovom Moje do¬
mobranstvo in pregnanstvo  knjigo o vaših spominih na življenje
v Sloveniji do časov odhoda v Argentino. Ali je sestava mozaika
vaših doživetij v tako bolečih časih zahtevala čas premislekov, do¬
zorevanja, odmaknjenosti v času? Zakaj ste občutili potrebo po
tem pričevanju, saj so vse ostale vaše stvaritve proznega literar¬
nega značaja?

Med leti 1997 in 2005 sem objavil v Meddobju in Mladiki šest čr¬
tic literarnega značaja. Vedno sem čutil v sebi težnjo po pisanju,
lahko bi rekel strast, ki sem jo končno izrazil v svoji prvi knjigi.
Ta knjiga je postala kot sad notranjih teženj po objavi svojih do¬
živetij in občutkov, predvsem pa iskanja resnice. Vsakdo, ki je
doživljal tiste zgodovinske dogodke, ima svoj osebni spomin in
zaključke, ki se marsikdaj ne strinjajo z zaključki nekaterih pri¬
jateljev, kaj šele ostalih na drugem bregu. Premišljeval in preteh¬
taval sem vsebino tega spisa več let in priznam, da sem poslušal
nasvete svojih prijateljev, ki so mi marsikaj svetovali, ker sem
želel biti čim bolj objektiven, pa tudi kritičen po svojem kriteriju.

115

INTERVJU

Zanimivo je bilo to, da je knjiga dosegla precejšnjo odobritev v
izseljenstvu, kljub nekaterim kritičnim glasovom, ki pa so prišli
do mene bolj po ovinkih. V domovini pa sem doživel nepričako¬
vano odobritev in pozitivne ocene od mnogih ljudi, ki so imeli
do komunizma odklonilno stališče. Seveda, iz »levega« brega ni
bilo nobenih odmevov, kot je bila norma partijske politike.

Ko se ozirate na vašo prehojeno življenjsko pot, ali mislite, da je
Bog bil zelo radodaren z vami? Ali so ostali neizpolnjeni nekateri
načrti, želje, pričakovanja? Vem, da imate še kar nekaj načrtov za
bodočnost. Ali jih smemo poznati?

Vsak dan se zahvaljujem Bogu in Brezmadežni, da so me skozi
vse življenje iz vseh vrtincev reševali in podpirali. Ne morem
soditi o darovih, ki sem jih bil deležen, o tem bo sodil On. Pri¬
znati moram, da ni skoparil z darovi do mene, ne vem pa, če
sem jih vse pravilno porabil. Kar se tiče mojih načrtov za bodoč¬
nost pa ne vem, če smem pri svojih letih in spričo zdravstvenih
težav še kaj pričakovati. Omenim samo, da imam napisan tekst
za neke vrste roman, ki je že v rokah izdajateljev v domovini, če
se jim bo zdelo da je vreden izdaje.

Arh. Marijan Eiletz, ob vašem tako bogatem javnem življenju, je
bilo kar težko izbrati omejeno število vprašanj. Ali bi želeli še kaj
dodati?

Dodal bi samo zahvalne besede vsem prijateljem, ki so me spre¬
mljali in podpirali na življenjski poti, predvsem pa svoji ženki
Pavči Mačkovi, s katero že 57 let deliva zakonsko ljubezen in
težave družinskega življenja, pa svojim trem otrokom Tjašu, Ja-
niki in Damjanu z družinami in sedmimi vnuki, od katerih sem
prejemal vso ljubezen in razumevanje in smo tako ohranjali in
še ohranjamo družinsko zavezanost in srečo.

116

KNJIGE

LEV DETELA

OBSEŽNA ŠTIRIJEZIČNA ANTOLOGIJSKA
IZDAJA PESMI MILENE MERLAK DETELA

Nedavno je pri zagrebški založbi Naklada Lara izšla obširna pe¬
sniška zbirka na Dunaju leta 2006 umrle slovenske pesnice Milene
Merlak Detela. V štirijezični hrvaško - slovensko - nemško - angleški
knjigi z naslovom Pepel v očeh  / Pepeo u očima / Asche in den Augen  /

Ashes in the Eyes  je objavljen reprezentativen izbor iz avtoričine za¬
dnje pesniške knjige Svet svitanja,  ki je izšla leta 1997 pri Mohorjevi
založbi v Celovcu. Pesmi priznane slovenske pesnice in prozaist-
ke je v hrvaščino prevedla Ksenija Premur, nemške prevode je še
skupaj s pokojno avtorico pripravila Hilde Bergner, medtem ko so
angleški prevodi delo na Dunaju živečega ameriško - avstrijskega
avtorja in prevajalca Herberta Kuhnerja.

Pesmi Milene Merlak Detela, ki je večji del življenja preživela na
Dunaju in poleg poglavitnega ustvarjalnega doprinosa k slovenski
literaturi pisala tudi v nemščini, se odlikujejo po izvirni in mnogo¬
vrstni motiviki. V zbirki Pepel v očeh  je objavljenih dvaintrideset pe¬
sniških enot iz različnih avtoričinih ustvarjalnih obdobij. V prvem
delu izbora se po večini nahajajo zgodnejše pesmi, med katerimi
naj omenimo tekste Smrt mesečnice, Jok doline  in Starinska hiša,  ki jih
lahko beremo kot simbolične psihograme pesničinega notranjega
življenja, njenih iskanj, hrepenenj in razočaranj. Prva stalnica njene
lirike je, kot je ugotovila literarna kritika, izjemen posluh za sočlo¬
veka, vpetega v čas in prostor, v katerem mu je dano živeti. Pesnica
zastavlja ves čas sebi in bralcu osnovni vprašanji: Kdo sem? Kam
grem?

Tako ni čudno, da je poezija Milene Merlak Detela vedno znova
vtkana v kontekst človekovo stvarnost presegajoče kozmologije bi¬
vanja. To avtorica nakaže s pomočjo različnih izvirnih prispodob, ki
se prelivajo v širokem liričnem toku med prvinami, ki so povezane s
spomini na lastno otroštvo in mladost ter narodno tradicijo, in med
izrazito modernimi eksperimentalnimi izzivi, oblikovanimi s psi¬
hoanalitičnimi zarisi razpetosti med mračno osamljenostjo, zaposta- ] ]  7

KNJIGE

vljenostjo zavrženih in pozabljenih ter krčevitim občutkom iskanja
osvobajajoče svetlobe in osrečujoče metafizične lepote.

Pesimistični podton mnogih pesmi, med drugim tudi naslovne pe¬
smi Pepel v očeh,  je v drugem predelu zbirke izraziteje postavljen v
konkretnejši javni in socialno - zgodovinski prostor, o čemer pričajo
že naslovi nekaterih v zadnjem ustvarjalnem obdobju nastalih teks¬
tov (Iz biografije, Tajga, Noč z Emilijo Dickinson, Jack London).  Značilno
je, da so tudi ti teksti pogovori s sočlovekom in literarnim sotovari-
šem. Na prepričljiv način razkrivajo pesničino notranjo senzibilnost,
pri čemer pridejo do izraza najznačilnejši odtenki njenih notranjih
stanj.

Pesniški svet Milene Merlak Detela je samosvoj pojav v sodobni slo¬
venski književnosti. Negativne človeške in družbene pojave pre¬
maguje s samosvojo ironijo. Iz njenih pesmi utripa in se širi vizija
novega, boljšega, humanega sveta.

V kratki spremni besedi, ki je v knjigi objavljena v štirih jezikih, je
prevajalka tekstov v nemščino dr. Hilde Bergner med drugim za¬
pisala: »Veliki in spoznavno odločilni pojavi v pesništvu Milene
Merlak Detela so pokrajina in kozmos v domači notranji Sloveniji
- Notranjski. V bližini je Kras, tudi presihajoče Cerkniško jezero, ki
se ob menjavi letnih časov pojavi ali pa usahne, skrivnosti gozda,
obzorja nad polji, neoviran pogled proti soncu in zvezdam ... Pro-
tisvet divja v vojni med brati v času nemške okupacije... Poroka z
Levom Detelo in emigracija para v Avstrijo pomeni odhod k novim
... spoznanjem... V modernem času izginja osnovno, svetloba, zrak
in prostor, medtem ko se sekundarne ugodnosti prerivajo do pre-
nasičenosti...«

Pri zagrebški založbi Naklada Lara je v zadnjih letih v izbranih hr¬
vaških prevodih Ksenije Premur izšla že vrsta pesniških zbirk slo¬
venskih avtorjev iz Slovenije in zamejstva. Med drugim so lani in
predlani izdali v hrvaških prevodih štiri pesniške zbirke Leva Dete¬
le Svetloba na škrlatni obali, Zvezde zanke, Grške pesmi  in Nočni koncert
s Trdoglavom in z Marjeto  - ter nazadnje ob koncu lanskega leta še
štirijezično slovensko - hrvaško - nemško - angleško antologijo av¬
torjeve lirike in kratke proze Strah in sanje.

Izdajo štirijezične pesniške zbirke Milene Merlak Detela, ki obsega
170 strani, je podprlo Avstrijsko zvezno ministrstvo za pouk, ume¬
tnost in kulturo na Dunaju. Knjigo je opremil Ivan Mišak in natisnila
11  s tiskarna Digitalni tisak Glasila v Petrinji.

KNJIGE

MILENA MERLAK DETELA

Pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka
Milena Merlak Detela seje rodila leta 1935
v Ljubljani. Po gimnazijski maturi je v letih
1955-1960 študirala primerjalno književ¬
nost in psihologijo na filozofski fakulteti
univerze v Ljubljani. Avgusta 1960 se je s
pisateljem Levom Detelo iz političnih ra¬
zlogov preselila na Dunaj, kjer sta se istega
leta poročila. Čeprav seje morala kot mati
treh otrok posvečati družini, je kontinuira¬
no pisala in objavila več pesniških in proznih del v sloven¬
skem jeziku in v nemščini. Leta 1979 je prejela za literarne teks¬
te, ki jih je napisala v nemščini in za prevajalsko in posredniško
delo znano avstrijsko literarno nagrado Theodorja Kornerja. V
Trstu je leta 1964 objavila svoj pesniški prvenec Sodba od spo¬
daj in pri založbi Mladika leta 1976 pesniško zbirko Zimzele¬
ne luči. Sodelovala je v revijah Mladika in Most in objavljala
literarne prispevke v Radiu Trst A. Na literarnih natečajih revi¬
je Mladika je prejela več nagrad. Umrla je leta 2006 na Dunaju.

Knjižne izdaje:

Sodba od spodaj.  Pesmi. Trst 1964 (likovna oprema Boris Podre-
cca).

Beseda brez besede.  Pesmi. London 1968 (likovna oprema Boris
Podrecca).

Skrivnost drevesa.  Proza. London 1969 (likovna oprema Boris
Podrecca).

Zimzelene luči.  Pesmi.Trst (založba Mladika) 1976.

Diezehnte Tochter (Desetnica).  Pesmi. Dunaj 1985 (v nemščini).

Kaj je povedala noč/Was die Nacht erzahlt/What the Night Reveals
(skupaj z Levom Detelo). Trijezična izdaja pesmi. Celovec 1985.

Die Farbe des Schnees (Barva snega).  Pesmi in proza. Dunaj 1996
(v nemščini).

Svet svitanja.  Pesmi in lirična proza (1955 - 1993). Celovec 1997.
Pepel v očeh/Pepeo u očima / Asche in denAugen/Ashes in the Eyes.
Pesmi. Zagreb 2014.

119

OBLETNICE

120

VINKO RODE

ALOJZ REBULA, 90-LETNIK

Ob 90- letnici avtorja »Zvonov Nilandije«,  je prav da mu
povemo, da ima tudi v slovenski diaspori zveste bralce - in mu
seveda čestitamo za tako obilno življenjsko žetev. Še in še dobivamo
v roke, leto za letom, nova dela. »Njegova bibliografija je obširna;
vsebuje pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane,
dramska besedila in potopise. Je tudi prevajalec antičnih tekstov in
svetega pisma«, (iz Wikipedije)

Pisatelja Rebulo sem odkril, če se prav spomnim, v Celovškem
zvonu, predvsem v Dnevnikih, in potem ko se je Zvon preselil v
Ljubljano. Takoj me je osvojil, skoraj zasvojil s širino in globino
svoje misli. Tudi s svojim slogom! Očarali so me njegovi potopisi:
Vrt bogov, Oblaki Michigana,  pa ko je obiskal Grčijo. Pozneje sem se
lotil romana V Sibilinem vetru.  Ugotovil sem, daje to naporno branje.
Predpostavlja poznanje posebno antike. Nato so si sledila dela, kar
sem pač dobil v roke: Jutri čez Jordan, Maranatha, Nokturno za Primorsko
(nagrajenka), Ob babilonski reki,  in še. Prav posebno me je nagovorila
Zvonovi Nilandije  (nekakšna Summa slovenske zgodovinske drame).
Že bolj blizu v spominu so Skrivnost kostanjevega gozda, Četverorečje
ter Pred poslednjim dnevom.  In zadnja knjiga, ki vsebuje dva romana:

OBLETNICE

Divji golob  in o zadevi Informbiroja  (leta 1948). Ta mi končno pojasni,
zakaj je Rebula tako težko presegel mit NOB. Kocbekovci so bili
prepričani, daje komunizem potreben korektiv za katoliško Cerkev.

Rebula je bil zelo zaverovan v Kocbeka, celo prevedel ga je
v italijanščino (Listino). Sprašujem se, če mu ni bilo kdaj tega žal,
posebno potem, ko je sam Kocbek priznal, da sta deli Tovarišija in
Listina pisani zgolj v umetniškem ključu, ne v zgodovinskem. (Jaz
bi dodal: pa tudi v agitpropovskem ključu.)

Tudi eseje sem bral, pa se komaj kaj spomnim. V svojih delih
pretresa Rebula človeško usodo na splošno - in posebno dramo
slovenskega naroda ob prehodu v tretje tisočletje. Pa usodo
Primorske pod fašistično Italijo.

Včasih ob branju kaj zapišem. Recimo tole ob Kostanjevem gozdu:
»Tu je povsem apologet, prav kot v Credu. Udbaša je spreobrnil,
dokazuje božje bivanje, suče se (službeno) okrog cerkvenih ljudi.
Arno kot bogoiskatelj je on sam. V tem oziru je zanimiva njegova
pot do verovanja: Nekaj - Nekdo - Bog - Kristus, po etapah.«

O Četverorečju  tole: »Prispodoba, bolje paradigma naše revo¬
lucije, saj je le-ta strogo posnemala francosko, obogatili pa so se naši
še z boljševiki in s špansko državljansko vojno. A bistvene metode
so že iz francoske: teror, žrtve, strahovlada, arbitrarnost, prezir
vseh ustaljenih izročil. In Norbert - (spet lik naivneža Kocbeka?),
konča pod giljotino. Resnični Kocbek je tudi končal žalostno. Vest
mu ni dala miru, zvodniku cele generacije razumnikov in idealistov.
Zmešalo se mu je.

Rebula ga je upodobil že v Krilniku (v Zvonovih). Tam mu je
spregledal najhujše grehe: ni podpisal dolomitske izjave, potem je
bil dosleden disident, da je bil trn v peti režimu.

»Četverorečje je sen o raju na zemlji, utopija, ki se utopi v
krvi.« V tem delu si zastavi kot nalogo dokazati božanskost Kris¬
tusa na primerih svetopisemskih besedil, takih, ki da jih ni mogel
izreči noben človek.

V Pred poslednjim dnevom se odloči za presenetljiv Kristusov
prihod, torej še ne kot sodnik, ampak incognito, kot On. Zanimivo
je tu, da hierarhično Cerkev pusti v ozadju, preseli jo v Aleksandrijo.
Razodene se v glavnem ženam: one so odslej njegove pričevalke.

Rebula je kristjan, ki se bojuje s svojimi dvomi vse do danes;
tako on. Če jih ne bi imel, ne bi tako vztrajno iskal nove argumente,

121

OBLETNICE

ki naj bi prepričali sodobne ljudi o resničnosti razodetja Boga-
Človeka.

Stavil si je tudi filozofsko vprašanje o tem: namreč če nista ta
dva pojma izključujoča se, da ne rečem, protislovna. Ker končno
bitje kot je človek, ne more zaobjeti neskončnega. Da se stvarnik
galaksij, osončij, planetov, (vse v bilijonih), strne v »sad, Marija,
Tvojega telesa?«. Razumsko torej ne doumemo te možnosti,
a preskok je možen preko ljubezni. Ker ljubezen ni logična ali
nelogična, ampak je milost. Tako Rebula.

SKA mu namenja visoko priznanje kot apologetu, kot
cerkvenemu učitelju, kot humanistu zasidranem v antiki in v
evangeliju, kot plodnemu in žlahtnemu gojitelju klene slovenske
besede.

Za življenjsko in za leposlovno pričevanje - mu vzklika: ad
centum annos.

122

1954  - 2014







UVODNE MISLI

LEV DETELA

DUHOVNI POTENCIAL SKA
OB NJENI ŠESTDESETLETNICI

V uveljavljenih mednarodnih kulturnih krogih je svoje dni
veljalo dobrodušno načelo, ki je zaslužnim kulturnim ustanovam
podeljevalo posebno priznanje zaradi njihovega idealističnega de¬
lovanja v najtežjih okoliščinah. Ob posebnih jubilejih kulturnih in
literarnih revij in različnih umetniških in znanstvenih združenj so
govorili o dvojnem življenju duhovnega sveta in dosežkom teh
prizadevanj dodeljevali na simbolični ravni zahvalni popust. To
tem bolj velja za dosežke iz verskih, rasnih in političnih razlogov
preganjanih, ki so izvrženi iz tradicionalnega domovinskega kon¬
teksta v novih deželah ne le ohranjali, temveč celo krepili in razvi¬
jali dediščino, ki so jo prinesli v svet. Iz te perspektive se šestdeseta
obletnica Slovenske kulturne akcije razpre na poseben način. Če¬
prav ne velja pretiravati, je šestdeset let tista častitljiva doba, ki je
niti ni treba podvojiti bona fide v hvalnico brezbrežnega truda za
slovensko umetnost in kulturo v kontekstu razburkanega globalne¬
ga sveta, da zaslutimo večdesetletni potencial tega presenetljivega
kulturnega delovanja.

Spominjam se lastnih literarnih začetkov na Dunaju in prvih
stikov s Slovensko kulturno akcijo in njeno literarno revijo Meddo-
bje v zdaj že davnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prva leta
bivanja v tujini so zame in za mojo zdaj že pokojno ženo Mileno
Merlak potekala v iskanju tistih oblik duhovnega življenja, ki bi se
naj ločile od komunistično nedemokratičnega enoumja v tedanji
Jugoslaviji in Sloveniji.

Preko Meddobja, katerega nabava in branje je bilo v Sloveniji
pod kaznijo prepovedano, sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja
spoznal drugo stran slovenske stvarnosti in zgodovine. Slovenski
ustvarjalni zagon je bil tedaj v Argentini in drugod po svetu na višku. 125

UVODNE MISLI

Z rahlo nostalgijo se spominjam prvih stikov s slovenskimi
leposlovnimi knjigami iz Argentine, ki so bile zame veliko odkri¬
vanje nekega drugačnega, v Sloveniji takrat pozabljenega in potla¬
čenega duhovnega sveta in njegovih protagonistov. Zorko Simčič z
romanom Človek na obeh straneh stene  o notranje razdvojenem slo¬
venskem beguncu, razpetem med tujino in nekdanjo domovino, in
Ruda Jurčec z nenavadno, mistično poduhovljeno zgodbo sloven¬
ske tragedije 20. stoletja Ljubljanski triptih  nedvomno pomenita sa¬
mosvoj estetski literarni vrh v kontekstu tedanje celotne slovenske
književne ustvarjalnosti. Za takrat mladega slovenskega prišleka ni
bila nič manj zanimiva tudi lirika Karla Vladimirja Truhlarja, Vladi¬
mirja Kosa ali Franceta Papeža, s katero se je seznanjal iz natisov v
reviji Meddobje in drugih publikacijah.

Skozi soočenja s slovenskim zdomskim literarnim svetom sem
tudi sam rasel v samostojno literarno življenje. Slovenska kulturna
akcija je med tem doživljala spremembe, vzpone in tudi krize, ven¬
dar je znala težave vedno znova preseči s trdno ustvarjalno voljo in
požrtvovalnim idealističnim delom. Minevala so leta in desetletja
in glavna slovenska kulturna ustanova v Argentini in njene knjižne
izdaje ter revija Meddobje so pluli skozi spreminjajoča se obdobja in
vztrajno prepluli čez ves svet mozaično razpete prostore, iz katerih
so se zvesto oglašali njeni sodelavci.. Mnogi njeni zaslužni pisatelji
so morali za vedno odložiti pero, rušili so se važni podporni stebri,
toda vedno znova je iz razpok in goličave pognalo novo zelenje in se
širilo v kljubovalno rast. Danes prihaja prirast tudi iz vrst mlajših, že
v novi domovini rojenih generacij, ki pa niso pozabile na slovensko
narodno izročilo in tradicije svojih prednikov.

Dejstvo je, da je Slovenska kulturna akcija po dolgih desetletjih
njenega obstoja tudi v današnjih okoliščinah koristna in potrebna.
Potrebna in aktualna je celo v vseslovenskem kontekstu v obdobju
zdaj vsaj formalno demokratične samostojne slovenske države. V
slovensko kulturno stvarnost vnaša izkušnje pišočih posameznikov
iz Argentine in drugih področij širnega sveta. Opozarja na veliko¬
krat premalo upoštevani etični kodeks spoštovanja človekovega
dostojanstva in duhovne svobode. Polni nas z željo po preseganju
samovšečne povprečnosti in zamejenosti in nagovarja slovensko
javnost, naj vidneje upošteva duhovna, ekonomska in politična do¬
gajanja pri Slovencih v svetu in tvorno podpira raznolikost sloven-
126 skega svetovnega kulturnega utripa.

UVODNE MISLI

VLADIMIR KOS

SONET ŠE ZMERAJ MLADEMU MEDU

Veš, Med, da zdaj si Obelisk Slovencev?

Baje Ti letos šestdeset je let,
z ozirom na število grobnih vencev ...

A Ti si mlad, ker z duhom si prežet.

Še zdaj Te rad imam, Misijonar sem;
kot tak v Slovenijo odhajam pet.

A tvoji so me obdolžili farse,
nevrednega, da Tvoj bi bil poet.

Poslej po svoje smo nadaljevali -
Slovenci ljubimo ustvarjanja.

Čestitam Ti, Slovencev obelisk!

In celi SKA velja čestitke vrisk:
pomešan s staro pesmijo morja,
ki se japonsko klanja pravi skali.

127

UVODNE MISLI

128

ANDREJ ROT

SVETOVLJANSTVO SKA

Slovenska kulturna akcija je nastala kot inovativen odsev raz¬
mer. Njena vključitev je bila zemljepisno razprostranjena, njeno
hotenje pa je bilo povezano s slovensko kulturo in v prid člove¬
škim vrednotam. Razmere v svetu so danes po šestdesetih letih
njene ustanovitve in šestih desetletjih delovanja temeljito drugačne.
Medtem ko pišem te vrstice, od nekaj sto metrov daleč že stotič
slišim skandiranje pred ljubljanskim sodiščem. Vesel sem te ma¬
nifestacije, ki v času ustanovitve SKA ni bila mogoča. A se hkrati
zavedam, da demokracija sama po sebi še ne izpolnjuje dovolj
pogojev za življenje, ki si ga želim. Predvsem vem, da primanjkuje
pozitivnega razpoloženja v družbah, ki jih poznam, tako v Sloveniji
kot drugod po Evropi in Ameriki.

A naj se vrnem k SKA. Pogosto smo slišali govoriti o emigra¬
ciji s poudarkom o težki poti, brezupnih razmerah, ranjenosti in
krivicah. O vsem tem je bilo že veliko povedanega in napisanega.
A pogled na diasporo je lahko tudi drugačen. Po šestih desetletjih
nisem prvi, ki vidi v dejstvu slovenske emigracije po drugi svetov¬
ni vojni tudi priložnost. In prav SKA je nastala kot možnost ne le
za uveljavljanje slovenstva po svetu, ampak soočenja Slovencev s
širokim svetom. SKA je paradigma, primer združenja izobražencev,
ki je poskusilo premakniti slovensko kulturo iz okvira provincialno¬
sti in tradicionalnosti v širšo kulturno in slovensko zavest. Zaradi
eksila je SKA obdržala tesno povezanost z izvorno kulturo, a hkra¬
ti preverila vsako njeno postavko s številnimi drugimi človeškimi
izrazi. Zavest slovenske kulture se je odprla v uresničevanje del
občečloveških in najglobljih prizadevanj.

Ena izmed značilnosti SKA je bila, da stav njej prevladovali
široka, svetovna razgledanost in velika uglajenost. Danes težko naj¬
demo ustanovo, ki bi imela take ambicije in sposobnosti, kot jih je
več desetletij uspešno negovala SKA. Kot ustanova, ki je nastala na

UVODNE MISLI

pobudo političnih emigrantov, se ni zaprla v svoj mali svet; presegla
je skušnjave po varni getoizaciji. Njeni člani so zavestno poskušali
obvladati svet, v katerem so živeli, in to svojo izkušnjo izražali in
jo z ustvarjanjem posredovali. Tako v besedni umetnosti, v likovni,
glasbeni, v misli, itn.

Tudi drugi narodi so doživeli podobne epopeje v 20. stoletju.
Naj omenim samo poljski Inštitut za literaturo, ki je nastal potem, ko
so se njegovi ustanovitelji odločili, da se ne bodo vrnili na Poljsko.
Inštitut je postal glavni izdajatelj poljske literature in politične misli.
Desetletja je izdajal književna dela, ki niso mogla iziti na Poljskem.
Med temi so bili avtorji, kot so Czeslavv Milosz, VVitold Gombrowi-
cz, Zbigniew Herbert. Inštitut je začel izdajati mesečnik Kultura  in
njen glavni urednik Jerzy Giedroyc je postavil idejno platformo za
intelektualne debate in v poljščini izdajal tudi tuje avtorje.

Ideali, ki sta si jih zastavila Tine Debeljak in Ruda Jurčec, niso
bili nič manj ambiciozni. Bila sta opazna predstavnika intelektualne
elite, združevala sta številne intelektualce in uresničevala različne
pobude. Omenil sem ta dva, a bilo jih je veliko. Ladislav Lenček je
bil motor organizacije, Nikolaj Jeločnik si je prizadeval za popolnost
na vseh področjih, Zorko Simčič je bil nemiren duh, ki je s svojimi
pričakovanji segal v domovino, zamejstvo in številne države po sve¬
tu. To so bili organizatorji in ustvarjalci, ki so spodbujali, navduše¬
vali, podpirali in pomagali uresničevati delo umetnikov. Brez SKA
bi težko poznali imenitno ustvarjanje Bare Remec, Marjance Savin-
šek in Teda Kramolca. Brez SKA bi antropologinja Branka Sušnik
najbrž popolnoma izgubila stik s slovenskim svetom; za Vladimirja
Kosa je SKA pomenila skoraj edino vez s slovenskim ustvarjanjem.
France Gorše je bil ves čas navzoč pri SKA. Pri SKA sta se začela
uveljavljati France Papež in Ivan Bukovec, večina današnjih pri¬
znanih pevcev je imela svoj prvi samostojni nastop prav pri SKA.

Še daleč od današnjega globaliziranega sveta je bila SKA never¬
jetno ambiciozna. Poskušala je zajeti ves slovenski svet. Ne glede
na razdalje, skromne materialne razmere, nesoglasja, spore in druge
težave ji je uspelo družiti člane po vseh celinah. V nekaj desetle¬
tjih so ti člani ustvarili svoja stališča, poglede, načine izražanja, ki
so se oblikovali v različnih kulturnih okoljih. Po šestdesetih letih
SKA lahko imenuje približno dvesto članov: umetnikov, pisateljev,
znanstvenikov in strokovnjakov z različnih kulturnih področij, ki
so posejani po skoraj vsem svetu, so istega prepričanja in se družijo
za dosego istih ciljev, še vedno delujejo v odsekih po vzoru Slo-

129

UVODNE MISLI

venske akademije znanosti in umetnosti: filozofskem, literarnem,
likovnem, znanstvenem, zgodovinskem, gledališkem, teološkem,
glasbenem in odseku za družbene vede.

SKA v svoje vrste ni uspelo pritegniti nekaterih ustvarjalcev,
na primer Zorana Mušiča, bili pa so tudi taki, ki so ji obrnili hrbet,
češ da niso emigranti. A SKA ni bila samo emigrantska ustanova,
saj so nekateri njeni člani živeli v zamejstvu in tudi v domovini.

Čeprav SKA ni nastala z namenom, da bi bila večna, so njeni
ideali in njena organiziranost še vedno aktualni. O njeni prihodno¬
sti so imeli ljudje različna stališča; tako tudi danes. Že leta 1956 je
dr. Tine Debeljak realistično zapisal v Meddobju,  da bo »bodočnost
naše emigracijske književnosti kratkotrajna: dokler bo živel sedanji
pišoči rod, morda od sedanjih dvajsetletnikov nazaj«. Ruda Jurčec je
bil optimist: »Dokler bodo Slovenci živeli, delali in trpeli po svetu,
mora SKA nadaljevati svoje delo. Vzgajanje v tem delu, pridobiva¬
nje in nadaljevanje tega poslanstva, samo tako lahko v prihodnje
živi republika duhov.« Kritičen, a hkrati optimist je bil dr. Rajko
Ložar, dr. Jože Velikonja kot poznavalec emigracij je ves čas po¬
udarjal potrebo po prilagajanju razmeram v svetu. Kakor koli že,
veliko je bilo članov in nečlanov SKA, ki so v njej videli prihodnost,
sodelovali z njo in navduševali organizatorje.

Po toliko letih je SKA v precepu, ali nadaljevati v tem čudežu
zavesti, kljubovanja, pogosto donkihotovskega boja z mlini na veter.
Ali ne. Večkrat smo slišali: če se odloči, da bo nadaljevala, bo lahko
živela, le če bo ustvarjalna. Morala se bo upirati vsem, ki nagonsko
sovražijo ustvarjalnost in samosvojost, ali v literaturi, umetnosti ali
v stilu. Potrebuje priganjače, kot je bil Ladislav Lenček, ali zane¬
senjake, kakršni so bili Tine Debeljak, Ruda Jurčec, Rafko Vodeb,
Vladimir Kos, Lev Detela. In številne, ki znajo povezovati ljudi po
svetu, kakor so to desetletja delali Nikolaj Jeločnik, Zorko Simčič
in omenjeni Debeljak, Jurčec, Lenček. Kajti ustvarjalnost ni zamrla.
Negujejo jo pesniki in slikarji v Buenos Airesu, Torontu, New Yorku,
Parizu in v številnih drugih mestih. Morala bo preseči tudi svojo
lastno začetno strukturo, kajti vključi lahko ustvarjalce, ki doslej
niso imeli prostora v njej, inovatorje na področju humanitarnosti,
ekologije, prav tako pisatelje, ki pišejo v drugih jezikih, znanstve¬
nike, ki se zavedajo svojih korenin itn.

Nekoč se je razpravljalo o sedežu organizacije. Danes to ne
more biti več vprašanje. Obstajajo fantastične, nekoč nepredstav-

130

UVODNE MISLI

ljive možnosti - edino pomembno je družiti ustvarjalce v duhu, ki ga
je imela v temelju SKA, potrebno je le nekaj zanesenjakov, ki bodo
še bolj vključili Leva Detela z Dunaja, Toneta Jemca »podrezali« iz
Penetanguishena, angažirali nemir Gregorja Papeža iz Pilarja, po¬
vabili Neia Žužka v Curitibo, našli fizika Mika Tratnika in številne
druge ustvarjalce v Kanadi, Združenih državah, Argentini in še
kje drugje.

Seveda ni naključje, da sem ob začetku omenil, kako od daleč
slišim skandiranje, vsekakor civilizirano in kultivirano manifestira¬
nje. Tudi SKA ima to nalogo, da se sprašuje, kako v nadaljevanju
razvijati skupno dobro, potrebno povezanost in upoštevati različ¬
nost. Takoj ko iskreno odpremo debato o vlogi družbe, o pomenu
umetnosti, o vprašanju slovenskih vsebin, se bodo odprle možnosti
delovanja, pojavili se bodo zanesenjaki in misleci in tudi zarisa¬
le se bodo konkretne rešitve. In kot je bilo povedano na prvem
umetniškem večeru SKA: »Ta služba bo terjala velikih naporov, majhna
skupina nas bo, komaj zadostna za ogromno nalogo, toda kdor je enkrat
stopil v tempelj kulture in umetnosti s pravim poslanstvom in talentom,
ta ve, kolikšno je breme, ki mu mora biti kos, ker ve, da tega poslanstva
in talentov ne more in ne sme zatajiti.«

131

TAKO SMO PELI

FRANCE PAPEŽ

SLOVENSKO ZDOMSKO PESNIŠTVO*

Pesništvo, ki ga predstavljamo v tej Antologiji, ima svoj čas zo¬
renja za seboj - nad tri desetletja. V takem obdobju se more razviti
poetična dejavnost do razsežnosti, ki ne izpričuje samo neko večjo
ali manjšo popolnost v besedni, metrični, mataforični in sploh poe¬
tični ustarjalnosti posameznika, ampak se more oblikovati umetni¬
ško izrazna perspektiva cele generacije ali širše skupine. Ta zbirka
je dokument; a bolj kot dokument nekega literarnozgodovinskega
obdobja, ki bi zraslo iz svojskih književnih zakonitosti in določe¬
nih časovnih meja - posamezne avtorje različnih generacij ne veže
skupna slovstvena in estetsko idejna usmerjenost - je zbirka doku¬
ment zdomske pesniške ustvarjalnosti ob človeški in narodnostni
zavzetosti številnih pesnikov v času njihovega prehoda iz revolucije
in razselitve po svetu. Tudi je s to antologijo nakazana kontinuiteta
in povezanost s predvojnim dominsvetovskim tokom, ki je usodno
poniknil v vojnem in povojnem času ter ga zdaj - med drugimi, sta¬
rejšimi in novejšimi - odkrivamo v novi podobi, presnovitvi in na¬
sledstvu. Obenem pa je takšna zbirka umetniški predmet - podob¬
na je vazi, v kateri so nameščene rože in zelenje v estetski obliki in
ureditvi, diskretno, barvno harmonično; v nji se razodene intimno
humano, k izvira iz naše lastne prečiščene duhovne bitnosti.

Pričujoča antologija je pesniški dokument razpetosti slovenske¬
ga zdomstva med svetom in domovino, med tradicijo in svetovljan¬
stvom. Razpetost, ki je bila v začetku telesna in duševna razklanost
in nemalokrat ranjenost, prežeta z domotožjem, a se je v desetletjih
spremenila v umetniško prizadetost in v globlji pogled na življenje
in čas. Poezija je dosegla notranji ritem in nek zdomski navdih, idej¬
no v sebinsko razvitost in umetniško raven, ki vzdrži estetsko preso¬
jo. In to je, kar upravičuje našo zbirko.

132

Uvodna študija h knjigi Antologija slovenskega zdomskega pesništva, - Sloven¬
ska kulturna akcija, Buenos Aires, 1980 - str. 5 -13.

TAKO SMO PELI

Zdomsko pesništvo je izraz človeka, ki je bil postavljen iz do¬
mačega sveta v zunanji, najprej tuji, nato veliki svet. Iz majhne sto¬
letne skrivnosti v opoldansko odprtost in svetovljanstvo sveta. Ta
prestavitev je osnovno doživetje, ki je na dnu vsake pesmi in ki je
napravilo v vsakem pesniku bitne zaseke, obenem pa je z leti po¬
stalo vir pristnega literarnega in umetniškega navdiha. Zdomska
pesem je zrasla iz konkretnih življenjskih doživetij, nato pa iz teh
zorela globlje bivansko - torej ni umišljena, ni narejena. Zbirka je
dokument globljega odziva tega »biti-z-doma«, ki ga ni mogoče pri¬
merjati s prejšnjmi ali iz dalnjimi izselitvami in iskanji zaposlitve
v tujini. Zdomstvo, ki je rodillo to zbirko, je edinstveno doživetje
in more dati ustvarjalcu vrsto motivov za izvirno poetično in ume¬
tniško delo. More biti - bi dejal - spodbudno tako za gospodarsko,
kakor tudi za ustvarjalno delo. Kmalu po prihodu so začeli zdomski
ljudje normalno življenje - čez teden trdo delo, v nedeljah premislek
in počitek. Sem in tja se je oglasila poskočna posvetna pesem. In so
minevala leta, zgradili so si domove, nakupili vse, kar so imeli za
potrebno, in še mnogo več. Pri vsem tem pa domovine niso pozabili
in tako je zorela zdomska pesem, ki pomeni izpopolnjeno ljubezen
in pristnejše življenje nazaj in naprej. V nji se kaže stvarno doživeta
in sprejeta usodnost tega, kar je zraslo iz naših izhodov, prehodov,
čakanj, hrepenenj, vselitev in vživetij. In lahko rečem, da bolj kot v
katerikoli sodobni pesmi stopi v tej zdomski pred nas pristni človek,
izpričan in dokumentiran, in da prihaja do izraza tisti kulturni in
literarni pojav, ki mu rečemo zdomsko pesništvo.

Tudi pri tej antologiji in kot so delali avtorji pri podobnih se¬
stavah - navajam samo Bogdana Popoviča Antologijo novije srbske
lirike - se je naš izbor držal predvsem estetskih norm: lepota zna¬
čilnosti in izraznosti, pristnega čustvovanja, oblikovne skladnosti,
idealnosti. Iz kulturnozgodovinskega vidika bi bila zanimiva tudi
drugačna predstavitev naše pesniške ustvarjalnosti, a vrednost an¬
tologije je na splošno v tem, da nudi estetsko polna dela. Seveda so
se merila za to zbirko prilagodila času in okolnostim, pa tudi zelo
razpetemu loku estetske literarne doseženosti posameznih avtorjev.
Popovičevo strogo merilo »v dobri pesmi mora biti vsak verz do¬
ber«, ki je podobno Emersonovi zahtevi, da mora biti pesem zgraje¬
na iz verzov, ki so vsak zase pesem, ni bilo mogoče obdržati vedno
na strogi ravni. Tudi zahteva jasnosti se je v polstoletju prilagodila
T. S. Eliotovi trditvi, da je mogoče (dobro) pesem prej čutiti kot razu¬
meti. Urednika sta izbrala tisto, kar sta imela za najboljše pri kakem

133

TAKO SMO PELI

pesniku. Pri tem sta doživljala trpko spoznanje, kako se pri strogi
merilnosti, ki jo zahteva dobra antologija, toliko napisanega zdrobi
in razpade v nič. Dostikrat je bilo tako, da sta morala vzeti pesmi, ki
so jih njihovi avtorji imeli za manj važne, ali bolje - nista mogla uvr¬
stiti v knjigo avtorjevih stvaritev, ki so jih avtorji postavljali na vidna
mesta svojih zbirk in jim dajali prednosti, misleč, da so njihova naj¬
boljša dela. Zato naša antologija ne nudi povprečnih podob in tudi
ne popolnih podob pesnikov in njihovega dela. Popolna naj bi bila
samo celotna podoba zdomskega pesništva, zbranega po omenjenih
kriterijih. Naj že v tem uvodnem odstavku omenim - za orientacijo
in da bi videl pesmi v njihovem širšem kontekstvu - štiri glavna
področja: 1) Umetnik (pesnik) in njegova ustvarjalna dejavnost; 2)
Produkt: umetniške dejavnosti, se pravi, umetnina ali pesem; 3)
Uživanje umetnine in estetsko vrednotenje (kritika); 4) estetska in
umetniška kultura, ki prepaja življenje in dobo.

Raba verza - kot je določil že Aristotel v Poetiki - še ni poezija,
čeprav drži, da je vsaka pesem najprej artistična manifestacija jezika,
virtuoznost besede in oblike. Bistvo poezije je zavestno, enkratno,
notranje občuteno in doživeto izražanje pesnika o duhovni podobi
sveta in resnice pesnikove duše. Za zdomsko pesništvo, zbrano v
tej antologiji, bi dejal, da se po izrazu, obliki in občutju razrašča v
dve smeri: vrača se v tradicionalna pesniška merila, verz povezuje v
določene kitice, sem in tja je dosežen sonet, podobe so jasne, čustvo
in smisel oblikovana harmonično. Po drugi strani pa je predvsem
pesniška dejavnost srednje in mlajše generacije usmerjena v prost
verz brez enakomernih stopic in v večplastnosti doživljanja, kjer je
ritem pogojem po notranji poanti. Ob teh določitvah je olajšana pe-
riodizacijska in generacijska razmejitev zbranih avtorjev, ki obsega
široko obdobje od dvajsetih do današnjih, osemdesetih let.

Z Antonom Novačanom (1887-1951), nekdanjim literarnim
nacionalistom, sega najstarejša, sprednja vrsta zdomskih pesnikov
skoraj v Moderno. Tu je tudi Stanko Majcen (1888-1970), ki je svoje
pesmi - od katerih je mnogo idejnovsebinsko zdomske - objavil pri
Slovenski kulturni akciji, Buenos Aires, leta 1963. Življenjskost teh
dveh ustvarjalcev, nekoč tako moderno napeta, se je izlila v zadnji
dobi v bitno trpek ekspresionizem. Pesniška ustvarjalnot med obe¬
ma vojnama izhaja iz zapletenih družbenih in književnih procesov,
ki so bili usmerjeni v iskanje izraznih in estetskih nasledkov Moder¬
ne. In to iskanje, ki je šlo tolikokrat po poteh nezamenljive samo-
svojnosti - tako sorodne ekspreionizmu - je vidno tudi v zdomskem
134  delu obeh sprednjih predstavnikov te antologije.

TAKO SMO PELI

V drugo skupino spadajo štirje sodobniki ekspresionizma: mla¬
dinski pesnik in pisatelj Mirko Kunčič (1899); literarni zgodovinar
in pesnik epsko lirične razsežnosti Tine Debeljak (1903); Vinko Ži¬
tnik (1903) in Štefan Tonkli (1908). Značilna oznaka za to skupino
je poduhovljenost in idilični realizem. S knjižnim delovanjem so se
uveljavili že pred vojno; njihove korenine so v tridesetih letih. V njih
je himničnost, privid smrti, baladna objektivnost in tudi smisel za
socialno problematiko. Vidno je vračanje k predvojni novoroman-
tični ali zmerno ekspresionistični tradiciji.

S skoraj desetletnim generacijskim razponom so zastopani
nekdanji dominsvetovci: Vladimir Truhlar (1912-1978), Vinko Be-
ličič (1913), Jože Cukale (1915), Jože Krivec (1916), Karel Rakovec
(1917), Karel Mauser (1918-1977), Milan Komar (1921), Stanko Ja¬
nežič (1921), Zorko Simčič (1921) in Božidar Kramolc (1922). Samo
trije pesniki ne-dominsvetovci so v tej skupini: Franc Sodja (1914),
Dimitrij Jeruc (1916) in Milan Pavlovčič (1917).

Oblikovano je pri teh avtorjih, katerih korenine segajo pred¬
vsem v okupacijski čas, vidno teženje v določene kitice, v sonet,
obenem pa tudi že v oblike modernega pesništva, kot jih je uvajal
Župančič in so jih razvijali pesniki dvajsetih in tridesetih let. Vsebin-
ko in motivno je vodilna domačijska romantika v okviru idealistič¬
ne nove stvarnosti, ki dopušča pri nekaterih poudarjeno razumsko
simboliko (Truhlar, Rakovec, Komar).

Pravtako številna kot dominsvetovska je »taboriščna« skupina
pesnikov; tako jih imenujem, a jih opredelim predvsem generacij¬
sko, kajti po taboriščih so bili tudi Kunčič, Debeljak, Krivec, Mauser
in drugi. Pesniki te skupine so povečini začeli ustvarjati v povojnih
begunskih taboriščih in so objavili svoja dela v razmnoženih časopi¬
sih, revijah in zbirkah. Njihova pesem je prva, ki je v koreninah spo¬
četa v zdomstvu; prežeta je z njega stiskami in vrednotami, a v sebi
nosi že klice prečiščenja, njen obraz nagiba k refleksiji in preceni-
tvi zdomskega položaja. Taboriščniki so: Mirko Šušteršič (Valiant)
(1920), Erik Kovačič (1921), Milena Šoukal (1922), Rafko Vodeb
(1922), Adolf Škrjanec (1923), Marijan Jakopič (1923-1978), France
Papež (1924), Vladimir Kos (1924), Bazilij Valentin (1924), Bran¬
ko Rozman (1925), Majda Uršič Volovšek (1926), Albin Magister
(1926), Vinko Rode (1932).

Že po letu 1945 so šli v zdomstvu trije mlajši: Humbert Pribac
(1933), Milena Merlak- Detela (1936) in Lev Detela (1939). Tej sku-

135

TAKO SMO PELI

pini bi dejal »povojni disidenti«; tu nekako bi postavil pesnico Nevo
Rudolf (1934).

Valentin Debeljak ml. (1936) je prišel v zdomstvo nekaj let po
koncu vojne, sestavlja z dvema mlajšima - Andrej Rot (1953) in Pa¬
vel Fajdiga (1954) - skupino, ki jo poimenujem, po njihovi razmno¬
ženi reviji, »druga vrsta«. Ti in še nekateri od mladih so našli ali še
iščejo svoj izraz med sodobnimi oblikami svetovnega pesništva. Na
splošno je pri večini mladih v zadnjih dveh skupinah dikcija kontro¬
lirana in kot taka bolj ali manj komunikativna.

Literarnozgodovinsko je v zdomskem pesništvu mogoče opa¬
zovati sovpadanje dveh vidnejših tokov: novoromantičnega in ek¬
spresionističnega. Jasno je, da ni mogoče govoriti o kakih inačicah
predvojnega duhovnega ali socialnega eskpresionizma. Zdomsko
pesništvo - kot rečeno - ne ustvarja neko teoretsko zaokroženo ob¬
dobje, njegove korenine segajo v dvajseta in trideseta leta, starejša
generacija ima v sebi Župančiča, Cankarja, Vodnika, nekaj mlajših
Balantiča in tudi Kocbeka. Povsod je vidna idealistična nova stvar¬
nost. Taboriščniki, katerih pogled je morda najbolj samostojen, išče¬
jo nove poti, nova področja duhovnosti; njihova pot drži predvsem
proč od romantike, proč od domotožjea, potrtosti in deklarirane po¬
duhovljenosti. Tako morejo po eni strani zaslediti impresionistične
in novoromantične prvine z različnimi odtenki ekspresionizma in z
vrsto poskusov najti zadostitev v akademskem verzifikatorstvu, po
drugi strani - večinoma pri taboriščnikih in najmlajših - pa odklon
od enega in drugega ter napotitev v individualno krčenje poti v mo¬
derni zarasti.

Pravzaprav se tokovi in ideje stikajo v življenju v individual¬
nem novem podoživljanju. Zdomske avtorje ne veže enotna slo¬
vstvena in estetska usmerjenost, zbrati in uokviriti pa jih je mogoče
po skupni zdomski angažiranosti. Lahko bi tudi rekli, da nek indivi¬
dualni realizem povezuje vse in da se poetična izpoved in pripoved
skoraj vedno obrneta v realnost preteklosti in sedanjosti, se pravi, v
realnost preživete revolucije in zapustitve domovine ter v realnost
vživljanja v zdomstvo. Po drugi strani pa je pri mnogih pesnikih nek
idilični in domačijsko romantični ton dopolnilo za izgubljeno domo¬
vino. In še pri drugih se iz burnih zgodovinskih pretokov in stikališč
136 s  literaturami javlja nov, individualni način tehnike in bitno

TAKO SMO PELI

izraznega stila. Vsekakor so verzi, ki družijo pesnike, zbrane iz raz¬
ličnih generacij in slovstvenih pogledov v celoto slovenskega zdom¬
skega pesništva, globoke, tradicijske in osebno čustveno pogojene.

Če bi kritik od zunaj - iz domovine ali drugje - imel kdaj to
poezijo za preživelo in za nove rodove nezanimivo, naj ve, da je
zdomstvo ena od velikih stvarnosti slovenstva, ki ima svoje koreni¬
ne v zgodovini, in da je poezija, ki je tu zbrana, poleg svoje estetske
in poetične vrednosti tudi dokument dobe, ki je važna za slovensko
kulturno in literarno žitje. Imamo generacijo pesnikov, ki so stopili
v zdomsko dobo bolj ali manj zgrajeni in jih je pretresel izhod iz
domovine, ozirajo se nazaj, v njih je odmev literarne preteklosti. Sre¬
dnja in mlajša generacija sta našli svoj izraz v povojnih letih, v času
taboriščnih negotovosti in ob vživljanju v novo obdobje in okolje. Ti
se razgledujejo po svetu in iščejo v globlje sprejetje nove domovine.

Pogoj dobrega pisanja je vedno bil in bo - kot pravi Horac -
umna previdnost, ta pa izhaja najprej iz tradicije; kot v naravi: novo
raste iz starega, staro se z novim osvežuje in bogati. A zdomski ume¬
tnik je ustvarjal dostikrat v najtežjih okoliščinah, v taboriščnih ba¬
rakah, pri zasilno zbitih mizah, na morskem obrežju, v negotovosti
- o, Monigo, Servigliano, Senigallija! - zato je njegov stil ne samo
podoba in izraz tradicije, ampak tudi izraz osebnega in življenjsko
prizadetega.

Pojem poezije se razteza od epske do lirske izraznosti, od Za¬
vesti sveta do zavesti samega sebe, od poustvarjanja zunanjega do
izpovedovanja pesnikove duše. Pojem poezija je mnogo smeren in
večznačen. Poleg izpovedovanja in pripovedovanja se poezija še
igra, premišlja, uči, prikazuje. V lirični pesmi govori prvotno pe¬
snik sam sebi; njegova beseda je dokument enkratne, individualne
zavesti in čustveno razpoloženjske resnice. Časovna perspektiva li¬
rične poezije je trenutek, ki je božanski del časa. Epika, nasprotno,
pripoveduje širšemu krogu ljudi, njena zavestnost je zgodovinska in
postavljena v človeški, raztezajoči se čas.

Jasno je, da zdomska poezija ne more biti samo lirična, čeprav
so lirično romantične prvine izrazite in je osebno doživljanje hre¬
penenja, razočaranja, upanja, veselja in ljubezni znak sloga mnogih
strani te knjige. Doživetja zdomskega pesnika so širša in zdomska
poezija, ima v sebi nemalo epskih snovi. Škoda, da nimamo dobrih
vojnih pesmi, kot jih imajo na primer Poljaki. Za našo poezijo bi
dejal, da je na poti in biti na poti pomeni uresničevati se v neznan-

137

TAKO SMO PELI

138

skih spominih, poslušati stare besede in odkrivati daljne nove, pa
se ne nagledati neba; vstajati sredi noči kakor mesečnik, hraniti se
iz klitja prečudnih darov, ki jih daje nemir duha. Izbira predmeta za
poezijo v času, ki naglo mineva in odnaša vse staro, je težko vpra¬
šanje, a zdomski pesnik ima poleg velikih sodobnih tem - razkroja
zahodnega sveta, univerzalizem, podzavest, propad starih mitov in
verovanj, teror potrošništva in razkošja - še svojo neizčrpano temo:
ljubezen do slovenske zemlje in slovenstva. In ima prednost, da so
njegova doživetja realna, ne imaginativno iznajdena in skontruira-
na. Zdomsko življenje je močnejša ljubezen do zemlje, dejal bi glo¬
blje dihanje, silnejše pričakovanje, umiranje. Človekova eksistenca
se zaostri, čas se zbere v nekake vozle, ki jih ni mogoče razvozlati.
Pri vsem tem pa v zdomski pesmi ne zasledimo znakov odtujenosti;
ni občutka razvrednotenja, vrženosti v prazno in nesmiselno, zna¬
menje tolike sodobne umetnosti in poetične dejavnosti, ki si prav
zaradi tega lasti neko višjo zavestnost in modernost.

Poezija v svojem bistvu in v najvišjem pomenu je meditacija -
intuitivna meditacija - o človeku. Pesem nastane iz umetniške odkri¬
tosrčnosti, ki vidi, začuti in izpove globlje predele človeškosti: lju¬
bezen, mistiko greha in odrešenja, zanos radoživega obstajanja, bi¬
vanjsko tesnobo, neznane metafizične perspektive. Za zdomsko pe¬
sništvo - in razume se, da najprej v njegovem liričnem intimizmu - je
značilno, da se manj odpira erotičnim navdihom in, kot rečeno, bolj
neki drugi ljubezni, otožni skrbi, ki bi jo izrazil z besedami Prešerna:
»čast Slovenš'ne cele ...«. Plamen ljubezni, skrbi in privezanosti na
slovenstvo je razvejan v vseh zvrsteh in je na dnu vseh razsežnosti
te poezije. Ta plamen je nad tradicionalno krščansko identiteto, nad
raznihanostjo ob doživetjih iz revolucije, nad nezadoščenostjo sredi
pozitivizma zahodnega sveta. In ko se človek vpraša, kaj so ti pesni¬
ki dosegli in odkrili, kakšen je njihov pomen v slovenski literaturi, je
odgovor skoraj nujno tale: odkrili so vrednost usodnosti biti-zdoma,
ki je v taki ali drugačni obliki stoletja stara; svoj pomen so dosegli s
tem, da so hoteli ostati povezani s slovenskim človeškim bogastvom
v času, ko vdira vsepovsod univerzalizen ne-človeškega. In vedeti
moramo, da biti-zdoma ni isto kot ne-imeti-doma. Zdomski pesnik
ima še vedno svoj dom tam.

Kakšen je odnos tega pesnika do zemlja nove domovine in do
sveta? Vsekakor to ni odnos bolestnega domotožja Cankarjevih iz¬
seljencev in zdomcev. Zdomski pesnik ne poje »iz tujine«; Ameriko
na primer čuti drugače, kot so jo čutili prejšnji valovi izseljencev.
Tujino sprejme kot danost, v kateri se ne izgublja, ampak jo dejan-

TAKO SMO PELI

sko presnavlja in si jo usvaja v novo domovino. To pa zato, ker je v
njem dovolj snovi in vrednot slovenstva in ker ima v sebi humano in
moralno moč, ki kljubuje surovemu tujemu svetu. Ima v sebi dejav¬
no in posvečujočo zgodovino, besedo, vero; ima zdomsko družbo,
ustvaril si je dom, ki mu je košček domovine.

In kjerkoli je nastajala slovenska zdomska pesem, v kateremko¬
li oddaljenem kraju tega ali onega kontinenta, je nekako posvetila ti¬
sti kraj: povojna taborišča v Italiji in Avstriji, pot preko morij, ravni¬
ne Buenos Airesa, severnoameriške prerije in velemesta, kanadske,
avstralske in japonske dalje. Tako je pesniku v zdomstvu na tolikih
krajih in v tolikih dneh polno odtisov slovenskega duha in to je, kar
mu daje moč, da vzdrži. Tako nas slovenska ustvarjalnost ohranja in
poživlja. Za nas pomeni literatura mnogo več, kot pomeni ljudem,
med katerimi živimo, ali tudi kot pomeni našim ljudem v domovi¬
ni. Odnos zdomca do slovenske besede je realno bivanjsko pogojen;
mora biti dejavno živ, drugače je človek takoj postavljen v nevarnost
odtujitve in slovenskega neobstoja. Slovenska beseda in pesem proti
pasivnosti, proti apatiji, proti potrošništvu in enostranskemu, mate¬
rialnemu bogatenju.

Kaj pomeni zdomska pesem tu in zdaj? Vemo, da govori čustvu
in razumu ter da govori poetično družbeno - ta poezija je v svojem
bistvu krik po svobodi, bratstvu in ljubezni in v njej je nekaj sloven¬
sko koreninskega in ohranjujočega; tudi je nekaj tistega, kar je poe¬
zija njim, ki prvikrat bero Prešernovo Zdravljico - simbol slovenske
besede, humanizma in odpora proti mračnjaštvu.

Nobena poezija ni velika samo po osebnih pesnikovih čustvih
in doživetjih. Pristna poetična emocija je esenca tistega, kar se je
zbralo v pesniku širše narodovega, globlje zemeljskega - kar se je
skristaliziralo v njem iz preteklosti in zdanjosti. To je globlja člove¬
ška angažiranost v literaturi. Med zdomsko poezijo in povojno po¬
ezijo v domovini je prav v tem neka emotivna razdalja: zdomstvo je
občutje, ki dodaja slovenstvu Cankarja, Župančiča, Ketteja, Murna,
Kosovela in drugih novo ranjenost, samotno, hrepenenje in slutnje
trascendence.

Ta antologija sklepa tridesetletno ustvarjalno dobo slovenskih
pesnikov v zdomstvu velikega sveta. Njihova ustvarjalna moč je v
tej žetvi izpričana v osebni in širši emociji, in dokler se bodo zave¬
dali svojega slovensko živega zdomskega stanja, bodo zanimivi in
pristni. Pravtako lahko tudi rečemo: dokler se bo slovenski človek
v svetu zavedal moči in bogastva svoje besede, bo obstal.

139

TAKO SMO PELI

DAMJAN AHLIN

I*

Za besedami

ostaneva le ti in jaz

in ta most krasnih podob,

besede kakor valovi, ki sva jih zgradila,

da nas bodo za trenutek

družile

in naj vzamejo naše duše
rahlo samotne ...

II

Za besedami
ostanemo nagi,
ostanejo naša življenja
kakor v pogovoru nemih,
naši nežni občutki,
naše skrite treme,
ki kakor luči iščejo zaplete
in sramežljive zaželene sanje ...

140

Iz knjige Palabms de dos continentes  / Besede dveh celin,  Damjan Ahlin, str. 15,
Buenos Aires, 2014

TAKO SMO PELI

VINKO BELIČIČ

GLUHI ŠUMOT BOROV*

Gluhi šumot borov ko padanje daljnih voda
pelin se maje vzdolž ograd.

Skozi moje srce veje pomlad
...že dolgo ni v njem več doma.

Šli so kot ptice, ko vstane vihar,
v jato ne zberejo se več nikdar.

Onkraj meja, morij, dežel, na koncu sveta
kaplja za kapljo gre iz srca.

Tu pa so bori in Nanos tam zad,
tam doli furlanske lagune -

... mrtva pomlad,
razglašene strune.

Iz Antologije

141

TAKO SMO PELI

JOŽE CUKALE

BILO JE LANI

Snega prav rahla odeja
očetov je grob pogrnila
že spet

in vseh mojih trideset let
izgnanstva.

In preden odšel sem na vzhod
čez morje, v puščave neznane,
nisem ugledal pomladi
in jablane, ki se razcvela je
davi.

Zakaj bi nje beli cvet
vsipal se v temne rane,
ki jih čas noben
ne ozdravi?

142

TAKO SMO PELI

ANGELCA CUKJATI

SODOBNOST

Čas upanja v pločevinki.

Kupovanje na kartico,

na stroške hipotekiranega življenja.

Jastreb trgovske borze

se hrani z devizami in vrednostmi papirji.

Spremenil je svojo prehrano.

Človek pa ostane lačen.

Zadušena duša osiromaši
na stroške polnega trebuha.

Prosti čas...?

Časa nimajo za lastne želje.

Nekdaj... kadar bo čas za ljubezen.
Prodajali bodo samo besede.

143

TAKO SMO PELI

DR. TINE DEBELJAK

PINIJA V POMPEJI

Razvaline odkopanega mesta,
tisočletna vpepelišča.

Mrtva cesta,

gluha od nekdanjega vrišča.

Za pobeglimi koraki,
zavitimi v tunike,
se opletajo slaki,
strme perunike.

Slednja hiša - grob odprt
s trupli v lavi.

Smrt

prah po slavi.

Zrak trepeče
kot spomin,
zidovi sreče -
kup razvalin.

Na najvišji vzpetini -
pinija otožna,
kot žena v bolečini,
narekavica pobožna
z melanholičnim velom:

144

O, nisi mi tujka!

Nad Domovine pepelom
moja - vrba žalujka ...

TAKO SMO PELI

TINE DEBELJAK ml.

SKLENJEN KROG

Južni križ

se je nagnil v ocean,

v asfaltni klepsidri

se je Srebrna reka ovila v večer.

Zemlja seje skrčila
v vesoljsko žogo,
poldnevi  so se zapletli
v klobkopoti,
ki se odvija na sever.

Doma so ostale

hrepeneče ustnice pod evkaliptom,
pečat objema
me čaka v jutru.

Žoga se je obrnila.

Od doma. V dom.

Doma.

Potoki žuboreči,
gozdovi šelesteči,
srebrna Kasiopeja.

Kondorje razprostrl
levo perut
in me varuje.

Orel je razpel
desno krilo
in me varuje.

Prostor in čas
sta eno.

Jaz in ti
sva eno.

Brv časa
čez ekvator
poje v harmoniji
pampe in belih gora.

145

TAKO SMO PELI

VLADIMIR KOS

ČISTA MARIJA*

Videl sem tvoje deviške oči.

Na molu si stala, Marija.
Mornarji so vlekli za dolge vrvi,
v vodi plesale so zlate luči.

Bilo je opoldne, Marija.

Ladja odprla je belkasto dlan  -
za Buenos Aires, za Pablo, za Rio.
Na vrhu v ograji je stal kapitan,
dolgo je pela sirena v pristan -
Potem so odpluli z Marijo.

Videl sem Tvoje otroške oči,
v daljavo široko razprte.

Galebi so švignili v modre poti,
morje je butnilo v žejne peči,
za ladjo so spele se črte.

146

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

TED KRAMOLC

SPOMIN*

V brezbarvni oblak,

V jesensko nebo
Je urno krilo
galeba

črte zarisalo.

Stojim:

Utrinek?

Misel?

Spomin.

MEDDOBJE*

Sivi so dnevi -
v srcu - strah.
Jutri,
oj, jutri
bo sonce,
bo čas

Iz Antologije

147

TAKO SMO PELI

JOŽE KRIVEC

POLETJE*

Grozdeki drobni s trsja visijo,
skrito se muzajo z nežnih mladik.
Jagode z dneva se v dan debelijo,
v vrstah po dolgem in v vrstah navpik.

Sonce se vozi v zlati kočiji,
v grozdje nataka zemlje moči.

Gorice napihnjene so v bogatiji,
polahko v njih žilicah sreča zori.

V toplih nočeh rodijo se črički,
v šole bežijo tenorji in bas,
plačljivo odmevajo glaski po grički,
prezgodaj je še, ni še njih čas!

148

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

MIRKO KUNČIČ

DED SE POSLAVLJA*

Pod rodno streho lastovka
se vsako leto vrne,
a mene tuja zemljica
za vekomaj zagrne.

Ne bo nad grobom milo pel
mi zvon domače fare,
ne bodo pošumevale
žalujke vrbe stare.

Iz nageljna slovenskega
mi šopek naredite
in vsako leto na ta dan
na grob ga položite.

Polonca ti, Polončiča
si solzo z lic obriši,
na križ nagrobni v tih spomin
takole mi zapiši:

Tu sredi pampe žalostne
naš dedek dotrpel je,
do zadnjega, do zadnjega
po domu hrepenel je ...

Iz Antologije

149

TAKO SMO PELI

LOJZE LAVRIČ

POLJUB V SLOVO

Oranžni sončni zaton
je zlatil

zadnje ure popoldneva.
Predmestna okna
so odsevala
žarke zvezde,
kristalni čaši v kavarni
pa zatajeni blesk
tvojega pogleda.

Bila si preponosna,
da bi priznala resnico
ter užaljena vstala
in odšla.

Nisi želela,
da bi te pospremil.

Kar nekaj časa sem sedel
preveč osupel,
da bi utegnil kaj storiti.
Končno sem poiskal
rdečilo za ustnice
na kristalu tvoje čaše
in te poljubil v slovo.
Gospa pri sosednji mizi
meje nežno pogledala
in potočila solzo,
ki je jaz nisem mogel,
ker je zledenela
ostala zabodena
v mojem srcu.

150

TAKO SMO PELI

ALBIN MAGISTER

IZ KAMPA*

Na drvečem splavu smo brez droga,
ki bi rešil nas ...

Morda v ris začaranega kroga
nas je treščil čas?

Kje je vsemogočna božja roka,
ki bi zdaj otrokom pomagala?

Vse molči, trpi, le noč globoka
s strahom mi je pomodrila lica:
žila kmalu bo v sencih zastala
kot na nebu upanja Danica,-

Zdaj za nas prav res ni več novosti,
od neugnanih želj že vsi bolni smo,
včasih morda kdo dobi še pismo,
kjer dekle skrivaj pod znamko piše:
bukev zeleni že v naši hosti,
razpustila seje v cvet ozara -
pa še komaj solzo si obriše
in z roko zamahne: Ah, prevaral
Tukaj tudi sonce bolj žari,
kot se ranjenemu srcu zdi.

Duša kot predrta je kapnica,
ki v poletju suhem je brez vode,
rad bi iz korca se napil svobode
pa mi ne pusti rjaveča žica.

Zdavnaj že umrl bi od žeje
in med bledi prah poniknil v suši,
da skrivnost prostosti ni brez meje,
da Neskončnega ne imel bi v duši.
Pustil sem telo - le naj se posti,
ustom sem približal vrč svetosti.

Iz Antologije

151

TAKO SMO PELI

STANKO MAJCEN

KOČEVSKI ROG

2 .

Ko bi vedela, kje je ta griček,
ko bi le znala, kaj mi zvoni,
ko pa je gluho jelenje rogovje,
volk tuli v noč in medved molči.
Ko bi ti vedela, kje je ta griček ..
vem le, da zvezda nad njim stoji,
vem le, da Mati božja brezjanska
Jezuščka nad njim drži.

3 .

In zopet pomlad -

kaj nisem pomladi preklela?

Trdo se preživlja osat,
o, trnje jaz sem živela!

In kaj mi hočeš pomlad?

Na svetlo se zbira družina,
lej, oče, hči, mati in brat,
a jaz - brez edinega sina.

Razcvetela se jablan bo rožna,
razsipala breskev svoj cvet,
objeta bo misel pobožna
vsa srca, vse duše, ves svet.

A jaz jo kolnem, pomlad,
vso črno jo vidim in grozno
In kamenje srka svoj sok osat
152 in, če že cvete, cvete prepozno.

TAKO SMO PELI

KAREL MAUSER

MOLITEV*

Ne vem, Gospod,

da bi se ti kdaj zahvalil za spomin

in za milost predstav.

Zdaj premišljam:

Kako samoten bi bil,

ko bi se ne mogel vračati v preteklost,

v otroška leta in v prvo zrelost.

In kako brez sanj bi bil,
ko bi ne mogel gledati dni v bodočnosti.
Morda bodo drugačni, ko postanejo sedanjost,
toda mrtvo čakanje bi ne barvalo upov,
ki so skriti v zarji vsakega dneva.

Zdaj lahko preteklost in bodočnost
sprelivam med dlanmi svojih rok
kakor otroci, ki presipavajo pesek.

Sreča je v tem in milost.

Iz Antologije

153

TAKO SMO PELI

MILENA MERLAK

DEVIN

Kraljevsko špičasta pečina,

na kateri je premalo prostora za kraljevino,

preveč za samomorilca,

dovolj za muzej moči in slave,

razvalne zmage in strto obrambo,

za žaro uporniškega pepela.

Sumljivo špičasta pečina na meji,
nad širokim sotočjem dveh rek,
nad jeklenosivimi izvidniškimi čolni
in ribiči v tujih uniformah,
ki niso na lovu za ribami.

Velika kolesa rečnih ladij

meljejo mednarodno vodo; zastave;

žive linije otroškega vozička na bregu,

široko odprta vrata hotela,

ki se nasilno naslanja na deviški Devin

Cisto blizu nevidna minska polja ...

154

TAKO SMO PELI

AGUSTIN MOJICA

PANORAMI

I

veter

pada

v kosih in
mi odpira okno

jesen

pada

popolnoma
na trgu postaje

zelo blizu je krčma
v kateri pišem
sedaj

II

zadnja možnost zvezde
zadnji trik:

da ugasne in postane zenica
črne noči

III

sleči zrak

vzeti mu vse sledi

da sem bila ali da sva bila

če bi vedela kako
se roditi ne da bi se rodila
hoditi ne da bi hodila
živeti ne da bi živela
svet bi bil ostal nedotakljiv
manj umazan od vseh
manj ranjen od vas vseh
manj krvaveč od mene

155

TAKO SMO PELI

LOJZE NOVAK

PAMPA

Prišel je nenapovedan.

Pozdravil me je kakor odsoten.

Ko mi je podal desnico, sem čutil, da se mu je roka tresla.

V besedah mu je ležala čudna teža.

Glas mu je bil zamolkel, in rekel bi plašen.

Pogled mu je bil kakor pregrnjen s kopreno ...

Skozi veliko okno seje počasi plazil mrak.

Tiho in neslišno ...

V pampi so večeri čudoviti.

V trepetajočem požaru svetlobe ugaša dan.

Dan sonca in svetle luči umira, počasi, počasi, in potem hitro ...
Nenadoma.

Tako pade zavesa pri zadnjem dejanju ...

Pa to ni gledališče.

To je življenje.

To je vsakdanje dogajanje ...

To so drobna življenja, ki nikoli ne bodo izšla v svetovnem časopisju.
To je pretakanje drobnih dogodkov.

Neznatnih, komaj spočetih, v strahu in trpljenju in v tihem upanju.

Mrak je napolnil prostor.

Nad pampo je ugasnilo sonce.

Senca južnega križa je padla čez pokrajino.

Senca ombuja je padla v molk večera.

In pampa, široka, trepetajoča v dalje, je onemela.

156 Rad imam pampo.

TAKO SMO PELI

Ljubim njeno svobodo.

Ljubim njene sence in njeno luč.

Njeno širino in njeno lepoto ...

Nehote jo primerjam z ravnino ob Muri...

Zakaj?

Svobodna je ...

Svobodna ...

Tako svobodna, da lahko pojem in baham v jeziku moje matere.

Se ti zdi čudno?

Ne verjameš?

Poglej!

Pel sem materi in pel sem o zemlji ...

Pel zamejski pevec, o trpljenju sem našem ...

Pel sem o našem človeku, o naših ljudeh ...

Pel sem in pesem poslal sem v žalostni Korotan iz daljnega juga.
Nikoli mi niso trgali besed.

157

TAKO SMO PELI

FRANCE PAPEŽ

HIŠA*

Ob dvajsetletnici
Slovenske kulturne akcije

Iz kamna ognja in lesa so gradili

hišo gledajoč proti soncu

trezni delavci v predhodnem svetu

merili so v spoznanju in prepričanju

žrtvovali čas in zemljo

ugotavljali trdnost zidov in strehe

a vedno začenjali z besedo

merili v nad izkustvenem spoznanju z namenom,

da bi imeli za svoja premišljevanja dom

hrbtišče za svoje ustvarjalne pobude

kajti ko seje zidalo so imeli v mislih

besede podobe križa in znamenja

igre in speve za stare in nove ideje.

Ko je bila hiša postavljena

so se ob večerih zbirali utrujeni

in sedali okrog mize

v ugodju in varnosti globljega duha

živečega v tujih zemljah in razpetega

v srčnem in miselnem sporočilu slovenstva

razvijali so z ognjeno strastjo spoznanja

in podobe o stvareh o nebu in času

in v hiši je bila ljubezen in prizadetost

proti odtujenju in smrti

globoka usmerjenost naprej in nazaj

v besedo lepote in misli

zato se zbirali v svojem domu.

158

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

In ko je nato nekaj delavcev odšlo
z nasmehom na ustih in rožo na prsih
in so drugi ustvarili nove domove
je ostala hiša polna imen in pričevanj
bila je iz najtršega kamna
in vklesane besede so bile neizbrisne
domačnost je ostala po koteh
v strehi so se zbirali ptiči
v hiši je bilo dovolj bogastva
po stenah živi sledovi duha
neodstranljiva znamenja ustvarjalnosti
na podstrešju knjige in zlato
zanje ki so ostali in zanje ki pridejo.

159

TAKO SMO PELI

GREGOR PAPEŽ
(Prevedel Branko Rebozov)

BEŽNA SONCA

Bežna sonca zrušena na sence sten.
Vsaka cesta teče kakor reka,
da si poišče obzorje. Tukaj se
začne jug: zemlja, ki je astronavt
v luninem močvirju.

Od tukaj se zvezde odrežejo,
krikov molk dneva seje spravil sem
in nebo in zemlja nista ločena.

To nebo, ki se ne dviga,
izgnano od istega neba,
kot bi padlo v metafiziko
andskih večerov
in bi za vedno ostalo ujeto
v svoji lastni deželi.

Komaj to razpotje

med odprtimi nočnimi vrati

in utrujen zemljevid zvezd.

160

TAKO SMO PELI

ERIKA LIDIJA POGLAJEN
(Prevedel Branko Rebozov)

LIKER IZ VRTNIC

Sončen žarek se v sobo prikrade,
zarja se barva s smaragdom in zlatom,
-vstopi neopazno in sanje ukrade -.

Kitice in nageljni hranijo blodnje.

Z načrti in cilji pijanosti se opaja
Brez vsake krinke - čista kot voda,

Ki toči se čašo, ali bron, ki nastaja -.

Ne siv, moj cilj bodi modrikasto živ!

Naj iz prsti mojih rok lilija zraste,

Če bi kdaj puščica odprla v njih rano
In bi namesto mandlja vzklil trd osat.

Na cesti asfaltni kjerkoli le kamenje
In pozdrav redkih ljudi, ljudi redek pozdrav.

V starih prašnih sandalah nosi me smer
In iščem na vsakem koraku vrtnic liker.

Manjka pero mi, ki žalost okrajša,

Korenine ojači in trdoto zmanjša.

Manjka črnila mi, ki uporablja ga vila,

Kjer manjka lovorja, kjer meča ost je ranila.

161

TAKO SMO PELI

HUMBERT PRIBAC

ZLATE NITKE*

Mimo okna je šel privid
nekdanjih senc;
slišal sem glas goloba
izpod zarjavele gorne
in za hip

se je izgubil moj smeh
v napuščih streh,
med strohnelimi gredami,
kjer je čas spletel
pajčevino pozabe
in jo razpel
od stene do stene.

Le včasih zabredejo otroci -
misli v ta svet zlatih nitk
in vse nosi v sebi vabljivost
nekdanjih let
polnih svetlobe,
kije lila v snopih
skozi kopreno
skedenjskih lin.

162

Iz knjige »Bronasti tolkač«,  Humbert Pribac, Izdal Slovenski klub v
Melbournu kot prvo slovensko knjigo v Avstraliji, 1962, str. 15.

TAKO SMO PELI

KAREL RAKOVEC

GIUNTO E GIA IL CORSO DE LA VITA MIA*

Življenje tek sem dokončal. S težavo
sem v majavem čolnu pripeljal tovor
v skupni pristan, kamor dajat odgovor
grem za blago, če slabo ali pravo.

Domišljija mi je bila svetišče,
umetnost sem postavil za malika.

Zabloda je bila, zdaj vem, velika
kot vse, kar človek sebi v škodo išče.

Načrtov in snovanj vesela leta,
čemu? Skoraj dvojna smrt zamenja.

Ubežim drugi, ko me prva ujame?

Duši že ni do čopiča in dleta,
zazrta je v Ljubezen, ki razpenja
roke na križu, da nas vse objame.

Iz knjige »Posneti soneti«  - Karel Rakovec, SKA, Buenos Aires, 1987, str. 25 163

TAKO SMO PELI

TONE RODE

GOLOBJE*

Na vogalu golobje,
v temnem lokalu gospodje,
kava kadi v kolobarjih vodikov oksid.
Pena na robu nastane.

Krhelj za krhljem odpade:
obrate odtrganih ur mečem v zid.

Na vogalu bodice,
veže, premreže žice,
veter pometa za rdečo kuliso noči.
Kradem steklene besede.

Prste, lišajaste krede,
vojem s svilenimi nitmi črnil.

Na vogalu golobje,
v temnem lokalu gospodje:
še črno dno iz skodelice posrkam z očmi.
Golobom noč najde žlebove.

Gospodom postelje grobove.

Mene povede pod oder odžvižgat temi.

164 * Iz »Mesto pristan«,  Tone Rode, Buenos Aires, SKA,1997

TAKO SMO PELI

VINKO RODE

DOLINA LA PUNILLA*

Kot nekdaj veter boža
bele šope trav;
lesketajo se v zlatu
kot zoreča polja.

Sonce žari v teh gorah,
v teh oblakih
kot nekdaj.

A oko je drugo,
začudenje srca je novo,
nenasitno.

Zemlja je neizčrpna,
nepremagljiva v svoji volji
do življenja.

Pred tisoč leti
je na tem kamnitem stolu
sedel drug človek,
zrl v dolino.

Srce so mu gibale iste misli
kot jih meni šepeta
ta žarni poldan.

Mar nisem v njem,
ni v meni on
skrivnostno?

Utrip novega sveta
nekje globoko
bije v mojem srcu,
sozvok je v misli.

Iz knjige »Nekje je stvarnost prozorna«,  Vinko Rode, SKA, Bs. As., 1987

165

TAKO SMO PELI

ANDREJ ROT

OAZA*

Veter raznaša vonj
po odprti zemlji
iz nje dehti obraz
življenja.

Starec spremlja
lahno hojo črede.

Konj se poganja v skok,
pes riše krog ovčadi.

Rad bi bil kot starec
iz pampe,

rad bi imel njegovega konja
v jutrih,

ko potok odnaša boli.

Dim z ognjišča
ogreva divjino hriba:
kebrači, talas ...

Koruzišče zori
ob belo barvanih hišah,
k njemu poseda ob večerih.

Rad bi bil kot starec

iz pampe,

ki ob zori

reže obzorja

pod splašenimi golobi,

škrjančki,

med rosno deteljo

in rožičevci,

v biserovine polnem ozračju,
s svobodno bližino neba,
s svojim konjem
166  in razdaljami.

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

BRANKO ROZMAN

VEČERI V MAJU*

Večeri v maju vtkani so v sivino,
resje diši v tihi hosti,

Zastrti cveti skrivajo skrivnosti.

Mrak s težko roko je pokril dolino.

Tam daleč za gorami mala koča
med brezami posluša šum v kotanjah.
Skrivnostna zemlja se odpre ko v sanjah:
po njej se vije rdeča kri deroča.

Balado poje veter v črne veje:
povest o mladcih močnih, čvrstih hrastih,
o boju, kroglah, krvi, o pošastih,
golči lobanja. Veter veje, veje.

Udarec zvona se je zlil med koče.

Sam mir. Vsi listi se zapro na roži.

A zemlja ne utihne. Strta toži.

Noč vsako vroče joče ... joče ... joče ...

Iz Antologije

167

TAKO SMO PELI

NEVA RUDOLF

JESEN V AVSTRALIJI

Čutim jo. V zlatu valov se ustavlja,
tiho prepevanje čričkov jo kliče -
glej, in vsa polna je noč že.

Mesec pomika za nizke se griče.

Če hi nasula v naročje ti breskev
in bi pod latnik na paštnu se skrila -
o, ali bi prišel tiho do mene,
ali bi z grozdi si žejo utešila?

Čutim na vekah žarke drhteče
in iščem, kjer v soncu trtje žari.

Pa ni ciklam in ne brinja, ne skal.

In tebe, moj dragi, tu ni.

168

TAKO SMO PELI

FRANC SODJA

KAKTUS

Od kdaj živi, kdo to naj ve?
Cvetovi redkokdaj vzbrste,
v zelenih listih siv nadah
se lepi kot stoletni prah.

Na videz mrtev je in spi,
v resnici snuje, vre, kipi;
a kadar listi zacveto,
lepote sito ni oko.

Ti rad bi venomer cvetel
in svet naj bi nad tem strmel?
A vedi: za izreden cvet
je treba včasih mnogo let.

169

TAKO SMO PELI

MILENA ŠOUKAL

MRTVO DREVO*

V rokah komaj še drži
ostanke zapuščenega gnezda,
v gole veje se odbija
zven šumotnih trav,
v strtih piščalih si veter
ne otepa strasti:
mrtvo drevo ne šumi.

Pomlad mu ne prinaša sanj,
zenica se ne skrči
ob vdoru sonca v planjavo;
v neznanost sence ne sprejema
utrujenih popotnikov.

Le kadar pred prihodom mraka
Z ugaslim smehom v sebi zbira
odsev sijajnega zatona,
iz mrtvih vej se ptica oglasi,
ki z vrha še višino meri
v majhnosti življenja pod seboj.

170

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

ŠTEFAN TONKLI

ŽIVLJENJE*

Življenje moje je razbita čaša,
z nasilno jezo vržena ob tla,
življenje moje - ogenj, ki ugaša,
vse bolj zagrinjata ga mrak, tema.

Vi greste mimo, kakor teče reka
ob kamnu, bregu in ob vrbovju,
in slika debla in obraz človeka
prikažeta se, izginita v nje dnu.

Vi greste mimo ... Jelk in smrek molčanje
mrtvo se ulega mi ob rob srca,
ki shrani zase muke, trepetanje -
netivo žgoče za plamen gorja.

Življenje moje ubito je zrcalo,
glasbilo strto brez akordov, strun,
poslej bo mrtvo, večno bo molčalo,
ko kamen, potopljen v globok tolmun.

Iz Antologije

171

TAKO SMO PELI

DOLORES TRSEGLAV

TUJE MESTO*

Po tvojih cestah, tuje mesto, hodim
plašno, kot da bi s trnjem bile krite,
a zdi se mi, da bom usoda mnogim,
ko mi prisveti žarek zvezde skrite.

Neviden cilj slede koraki moji,
zaman se stezajo roke po meni,
da bi, ko me teže prihodnji boji,
s tolažbo me slepili izgubljeni.

Ob moji cesti glad in mraz grozita,
bogastvo tam prižiga ognje svoje,
a moja pot samotna je in tiha.

Korak, čeprav je plah, nikdar ne niha.
Saj vem, da krvaveče noge moje,
Gospod, pripeljal boš na vrhe svoje.

172

Iz knjige »Ladijski dnevnik«,  Dolores Trseglav, SKA, Buenos Aires, 1989.

TAKO SMO PELI

KAREL VLADIMIR TRUHLAR

SRCE V VEČERU

Le sam veš,
kako si zaživel
iz žarkega popoldneva
nad bleščavo reke.

Tvoja motna zelenina,
tvoji sivomodri pasovi
in čisti ognji

zdaj dobrotno
stopajo vame
in mi presevajo
ugasle bolečine
še vedno čakajočega
srca.

Ko mu spokojno
dosežejo dno,
se zazrcalijo v brezbrežju
Boga.

173

TAKO SMO PELI

RAFKO VODEB

ŠIBILA IZ KUME*

I

Staro sonce, meženo,
visi nad srebrnim morjem
in bel oblak razpira belo dlan
nad potopljenimi otoki.

Tu sem ostal,
na suhem brodolomec,
pod južnim sijem.

Med prsti stiskam
prgišče rožmarina
in s hodnim jadrom si zakrivam
krvavo ranjene oči:

Še to meženo staro sonce
Je preveč,
za nas,

Šibila iz Kume!

174

Iz Antologije

TAKO SMO PELI

MAJDA VOLOVŠEK

PESMI

II.

Ujela sem v mrežo besed
tvoj davni otroški nasmeh.
Shranila sem ga
v popotno torbo
med minimalne kalorije DP,
med potne liste
za državljanke,
med uvele liste
španskega bezga
in cvetočih kostanjev
nekdanjih pomladi.

III.

Ne išči me nocoj,

Veronike,

po križevem potu semaforjev.
Poslednji list
sem iztrgala

iz koledarja tvojih žalosti.

V deževnih večerih

so ceste labirint

in trgi so začarani krogi.

Ne išči me nocoj,

Veronike,

v tem prečudnem mestu,
kjer dežuje
slan dež.

175

TAKO SMO PELI

VINKO ŽITNIK

DOMOV

Domov, o bratje in sestre, po zdravje,
domov v nebeško varstvo, v božji mir,
domov na delo, žuljev trdni tir,
domov v kleti in kašče, hleve kravje,
domov na njive in gozdov goščavje,
domov v ponosnih naših gor okvir,
domov, kjer naših sil vre večni vir,
domov, domov v prostost in zmagoslavje.
Domov, v družini naše gorski krog,
domov k živini; volu, konju, žrebcu,
domov v dobrave naše in naš log,
domov k motiki, kosi, plugu, cepcu,
domov, kjer znova posadi nas Bog
za našo mizo k polni skledi, k hlebcu.

176

TAKO SMO PISALI

Ob 60-letnici naše Slovenske kulturne akcije, je umestno
in razsveseljivo, da v tej jubilejni številki Meddobja objavimo
nekatere sestavke proze, ki so izšli izpod peresa naših ustvar¬
jalnih članov v tej literarni zvrsti skozi šestdesetletij. Nekateri
izmed njih so tudi uspešno iztopali na področju pesniškega
ustvarjanja.

Mislimo, da nam kratek odlomek iz prvih strani knjige
Zapisi iz zdomstva  Franceta Papeža zrcali pomen in značilnost
slovenskih zdomskih pisateljev.

»Ob Srebrni reki se dan hoda proti severozahodu širi mesto B -
mesto luči, vode in zraka. Vertikalne železobetonske strukture se v
polkrogih stopnjujejo iz gostega središča ob reki proti zunanjim pre¬
delom mnogih predmestij. Ceste prepletajo to ogromno kamnito in
ciglasto telo kot pajčevina, v katero so ujeti milijoni ljudi. Po zidovih
je videti sem in tja simbole sonca, ki ima v teh krajih skoraj metafi¬
zično moč in je večje kot v zgornjem svetu. Na prisončnih bregovih
se v pesku in med kaktusi grejejo morske želve, pričakujoč novih
stoletij, v preriji in pampi se samozavestno zibljejo dva do tri metre
visoke koprive s svojimi lilastimi cvetovi, po katerih se spreletavajo
veliki kačji pastriji in ose.

Poletni dan je. Hodim ob reki med nizkim drevjem in kame¬
njem, ki se beli na soncu, kakor okostja davnih živali, ki se odraža v
ne preveliki oddaljenosti na zamegljenem obzorju.

Svet, v katerega je postavljeno zdomstvo, je le zunanja in fi¬
zična sestava; v njej se širijo krogi in vijejo rovi naše notranje pre¬
tresenosti in duhovnega očiščenja. Tu smo postavljam na pot, ki

177

TAKO SMO PISALI

vodi preko celinskih razsežnosti v predele drugega življenja. Smo
v tujem, zunanjem svetu, obenem pa v svojem najbolj intimnem
in domačem. Gotovo pa beseda zdomstvo ne izraža povsem tiste
usodnosti in transcendentne postavljenosti v nov svet, iz katerega
ni povratka. Zdomstvo je svet skrivnostne prihodnosti, odtrganosti
od osnovnega narodnega, a je tudi svet notranje presvetljenosti in
bitnega očiščenja.

Ti zapisi so nastali kot odziv doživetij v tem svetu, v času mno¬
gih let, in kot odsev celotnosti zdomskega občutja, ki ne more izbri¬
sati iz sebe onega sveta.

Popisati in odkriti stvari, ki so se zgodile, ko smo zapuš¬
čali tisti svet, verjetno ne bo mogel nihče v vsej epski širini in člo¬
veški globini. Tisoči zdomcev, ki sta jih spočeli vojna in revolucija,
so razsejani po teh zunanjih in spodnjih krogih sveta; najdeš jih na
obalah severnih jezer, v mestih na vzhodu in v puščavah na zahodu,
ob reki in v pragozdu, na neskončnih ravninah pampe. Vsak ima
svojo zgodovino, razmaknjeno v globine temne preteklosti. A v njih
je vtisnjen kot zadnji in najusodnejši dogodek - odhod. Odhod od
praznine in bolečine, padec med listavce in kamen; odhod kot za¬
dnja skrivnost, razkropljenost v nov svet.«

178

TAKO SMO PISALI

VOJKO ARKO

CERRO SHAIHUEQUE*

Rjavo zeleni poltovornjak, ki mu pravimo v Južni Ameriki ka-
mioneta, je zdrknil preko železniške proge in brzel po tlakovani ce¬
sti navzdol proti jezeru. Široka modra gladina je odbijala žarke pole¬
tnega sonca, ki je v opoldanski pripeki ogrevalo zadnje ostanke ste¬
pe med obdelanimi vrtovi. Jože je mirno vodil avto in prisluškoval
mojemu razgovoru z gostom iz Evrope. Stari gospod, v resnici, zdaj
že malo rabljeni duhovniški obleki, je govoril o svojem delu v Rimu,
kjer je usmerjal izseljence preko oceana v Kanado, Združene drža¬
ve, Argentino ali Avstralijo. Sam sem se prizadeval, da se izkažem
kot turistični vodič, in skozi okno sem kazal in opisoval pokrajinske
značilnosti, vredne omembe in razlage. Nismo se prav zavedli, že
so ostale za nami opustošene proge starega letališča, kjer je nekoč
obdeloval zemljo in pasel krave in ovce eden prvih naseljencev v teh
krajih Jože Tauschek. Njegovo narodnost so argentinski matičarji po
ameriški navadi označili kot avstrijsko, saj ob prehodu prejšnjega v
sedanje stoletje je stara avstro-ogrska monarhija še obstajala. Ven¬
dar je Emilio Frey, ki je moža in njegovo družino poznal in se tudi
s koloni po nemško pomenil, vedel povedati, da je bil Tauschek po
rodu iz Bohmen, torej Čeh. Po nekaj letih trdega dela v teh krajih, je
Tauschek utonil, ko je vodil vojake preko deročega Limaya, njegova
družina pa se je vrnila v čilsko mesto Valdivia, od koder so se pred
leti odpravili v nepoznane predele na naši strani Kordiljer. Povpreč¬
nega evropskega kmeta so vabila v nove zemlje obsežna zemljišča,
ki so jih ameriške vlade širokosrčno ponujale tistim, ki bi se hoteli v
teh obrobnih krajih naseliti. V Evropi je kmet razpolagal s skromni¬
mi sredstvi, zemlje pa je manjkalo. V Patagoniji je manjkalo vsega,
zemlje pa je bilo dovolj in preveč.

* Iz Ceno Shaihueque,  Vojko Arko, SKA, Buenos Aires ,1987- str. 50-56)

179

TAKO SMO PISALI

Kamioneta je naglo puščala kilometre za seboj. Polzela je preko
Bredstrupove estancije. Visoke vrste topolov zakrivajo jedro pose¬
stva, nasadi, ki jih plodi reka Nirihuau, se širijo na vse strani. Ko
se je Danec naselil na tej pampi, so ga smatrali bariloški prebivalci
za prismojenega. Pa je znal pregovoriti skopo patagonsko zemljo in
podarila mu je zavidljivo blagostanje.

»Veste, ko sem poročal naše ljudi, ki niso imeli nobenih papir¬
jev, sem opravil vse poroke v Vatikanu. Tako smo se izognili italijan¬
skim civilnim sodiščem«, pripoveduje duhovnik.

Zmede po drugi svetovni vojni so včasih ovirale najenostavnej¬
še in najbolj človeške zadeve. Ljudje so se morali znajti in se preko¬
pati preko na videz nesmiselnih, a jako resnih ovir.

»Ali ste imeli opravka s sivimi?« vprašam.

»Da, precej takih smo spravili v Ameriko«.

Spominjam se ljudi, ki so jih titovci zahtevali od zavezniških
oblasti. Morali so živeti pod tujim imenom in potovanje čez ocean
so jim omogočili napačni dokumenti, ki jih je skrpucala Bog zna ka¬
tera birokracija ob sodelovanju poštenih ljudi, ki so sicer kršili črko
zakona, a opravljali človekoljubno delo.

Že brzimo preko modernega betonskega mostu.

Nekako tukaj se utonil Tauschek, tukaj so nekaj tisoč let Indijan¬
ci plavali čez Limay in potem, ko so dobili od belega človeka konja,
prečili reko s pomočjo živali. Tu nekje so preko hitre in deroče vode
prodirali vojaki, ko so leta 1881 prvikrat dospeli do Nahuel Huapija
in razvili državno zastavo na gori Carmen de Villegas. Eden teh ne¬
poznanih, pogumnih in trdih fantov je utonil v reki, pa je dobil prvi
grob belega človeka ob velikem jezeru. Ko se je vojska umaknila,
so Indijanci strgali zastavo in prekucnili drog, izkopali mrliča in ga
vrgli v hrano zverjadi. Seveda vsa jeza in vse ogorčenje nista nič
pomagala. Čez dve leti je vojska znova primahala po dolini Limaya
in za vedno ostala ob Nahuel Huapiju.

Kilometri ostajajo za nami. Suha stepna trava pokriva peščeno
zemljo, gole skale silijo izpod grušča in kipijo v obzorje. Ob reki se
vrstijo hiše, nasadi, estancije. Naglo požira avto položno vzpetino,
potem brzi navzdol k ovinkom Amfiteatra, kjer se reka stisne med
180 bregove in kjer je geolog Bailley Willis načrtoval prvi veliki jez na

TAKO SMO PISALI

kordiljerski reki. Takrat je divjala v Evropi prva svetovna vojna in
zamisel industrijskega mesta je odgovarjala sodobnim severnoame¬
riškim idejam. Dopolnjevala je privid kmečkih naselij, estancij, vasi
in mest, o katerih so sanjali častniki odprave v puščavo. Ti so kon¬
cem stoletja jahali proti velikemu jezeru v nasprotni smeri, kot pa
teče naš avto, in ugibali, kje vse naj bi se naselili delovni koloni. Pa
je resnično razvil deželo pod Andi šele turizem, ta najmodernejša
delavnost, ki sicer nič ne proizvaja, a je vendar dobičkonosna.

Prešli smo estancijo »La Lonja«, kjer je desetletja pasla ovce Dol-
ly Frey in kjer zdaj gospodari njena hčerka Susana. Ob cesti, v senci
košatega patagonskega in evropskega drevja se skriva ljubko, prija¬
zno pokopališče. Pod smrekami in cipresami počiva pionir Emilio
Frey, ki povezuje indijansko preteklost in moderno dobo. Frey se je
rodil v poljedelskem kraju Baradero na reki Parana. Tam je preživel
otroško dobo, potem pa ga je oče, švicarski izseljenec, poslal v Švico
študirat. Postal je geometer in konec leta 1895 je prišel kot mlad fant
z odpravo naravoslovnega muzeja na Nahuel Huapi. Raziskovalci
so postavili svoje šotore nekako tam, kjer stoji danes bariloška Na¬
rodna Banka. Znanstveno skupino je poslal v patagonsko Kordiljere
Pančo Moreno, nekdanji ujetnik vladarja Jablan, in stari Šajueke je še
životaril v Tecki. Na kraju sedanjih Bariloč še ni stala nobena zgrad¬
ba in odprava muzeja je čez poletje delala na področjih severno od
sedanjega Bolsona. Ko se je februarja 1896 vrnila k Nahuel Huapiju,
je našla prvo bajtico. Postavil jo je čilski Nemec Carlos VViederhold.
In ko je leta 1964 Frey pri dvaindevetdesetih letih preminul, je v
bariloškem mestu bučalo moderno življenje. Železnice in letala so
stresala turiste v edinstveni kordiljerski kot. Tudi slovenska barilo¬
ška planinska saga je praktično že izzvenela.

Blizu Freyevega ima svoj grob zdravnik Pepe Iglesias, tovariš
slovenskih planincev, ki je postal žrtev letalske nesreče. Vneti andi-
nist, doma iz velemesta, je prav tako kot šumski bratje izbral Barilo-
če za svoj dom zaradi gora in planinstva.

»Gremo v Villa Llanquin pogledat?«

Avto je zavrl ob velikem, nerodnem splavu, ki se je nebogljen
valjal na obrežju Limaya. Nov viseči most se vzpenja čez hitre, zele¬
ne valove in ponuja pešcem, da jih popelje v poljedelsko in pastirsko
naselje onstran reke. Jože je zavozil doli s ceste in postavil kamione- 181

TAKO SMO PISALI

to blizu avtomobila cestne uprave, ki je Bog zna zakaj stal ob mostu.
Lezli smo iz avta, gost iz Evrope je kljub svoji priletnosti rad pristal,
da si ogleda na pol indijansko naselje, ne preveč oddaljeno od rasto¬
čega evropskega mesta.

Ob mostu je stalo čedno, mlado dekle v zlikanih kavbojskih
hlačah in čisti novi bluzi. Ustavila me je, ko sem hotel mimo nje po
leseni brvi.

»Kaj me ne poznate več?«

Res sem se komaj spominjal, saj sva se srečala samo enkrat, ko
sem spremljal slikarko Baro Remec na obisk Llanquina.

»A, Marta, saj res - prav za tebe imam nekaj malenkosti, ki ti jih
pošilja Bara«

Deklič nemudoma prevzame vodstvo družbice in nas spremlja
preko reke.

»Kako spravljate tovore čez Limay?«

»Konj lahko preči po brvi. Nekateri uporabljajo tudi samokol¬
nice.«

Na drugi strani zadenemo na prašno zemljo, malo v skladu z
zelenim bregom Limaya. Preko neurejenega, od konjskih kopit step¬
tanega trga, omejenega, na vseh straneh z drevjem in nasadi, nas
vodi dekle k mali hišici, skriti pod sadnim drevjem in stisnjeni med
plotove in ograje. Nekaj umazanih otrok nam priteče naproti.

»Oče dela na novem jezu Piedra del Aguila, mama pa je šla v
Bariloče«, pripoveduje Marta, ko ji izročam zavitek stare obleke za
številno družino.

»Veste, jaz imam zdaj tudi punčko«, se pohvali osemnajstletni
deklič, ki seveda ni poročena in oskrbuje bratce in sestrice, kot pač
najbolje zna. Gledam v njen pravilni obraz in ne najdem indijanskih
potez. Bara mi je pravila, da je Martin oče Španec, mati pa kreolka z
obilno primesjo indijanske krvi. Kolikor na hitro ugotovim, se je na
posestvu nekaj primitivne evropske kulture pridružilo domači zani-
krnosti in brezbrižnosti. Kot po navadi, številna družina in revščina
zavirata vsak napredek v sodobnem smislu.

Poslovimo se in se napotimo po poljski poti med nasade proti
posestvu čilskega Nemca, ki se je pred desetletji naselil v tem kra¬
ju in tudi poročil domačinko. Zemlja je kaj zadovoljivo obdelana,
drevje čuvano in oskrbovano. Mož je lansko leto umrl, potem ko
182 se je leta dolgo boril za svoje posestvo in za svoj kraj. Izkoriščal je

TAKO SMO PISALI

zemljo, pasel ovce, čuval govedo, gojil čebele, postavil prvi splav na
reko, gradil čolne in vozil z njimi svoje pridelke po brzicah Limaya
in Rio Negra do Viedme in Atlantika. Oglasimo se v hišo, ki vsaj
na zunaj zgleda precej zdelana in preživela, pozdravimo domače
ženske in si ogledamo zadnji domislek starega Nemca, lepo naravno
ribogojnico v izkopanih tolmunih, ki jim dovaja in odvaja vodo reka
sama. Pred dvema letoma je ena izmed tistih zadnjih patagonskih
neviht razbesnela hudournik v vzhodnih gorah, pa je zdaj komaj vi¬
dni potoček narasel v divji veletok in poplavil ribogojnico. Neurje je
odneslo nekaj deset tisoč malih ribic v Limay. A je stari mož še pred
smrtjo obnovil svojo gojilnico in otroci zdaj pridno prodajajo sveže
ribe bariloškim restavracijam.

Za povratek nam pokažejo stezo ob bregu reke. Klatimo se po
poljih, med sadnim drevjem in vrtovi, gledamo skozi žične ograje,
obidemo to in ono revno hišico ter se vrnemo do steptane zemlje ob
mostu. A preden spet zdrsimo po tlakovani cesti, hočemo pogledati
še k družini, ki je dala ime naselju. Obrnemo se proti jugovzhodu,
po skromni stezi in poljski poti, kjer komaj zadenemo na kakega
človeka. Dolina se rahlo odpre, peščena rebra onstran Limaya se
pnejo nad cesto, a tukaj, na naši strani so se za prvimi klanci vzpeti¬
ne pomaknile v daljavo. Oziram se proti severu in že zapazim nad
skalovjem in kopastimi rjavimi slemeni vitek stolp, ki naznanja Za¬
čarano dolino. Na zahodni strani čepijo na odročnem, a značilnem
vrhu temno-sive skale, ki sem jih nekoč plezal z otroki bariloškega
andinskega kluba. To je Cerro Chenque in zadnja beseda pomeni
indijanski grob.

Steza se vije med travniki blizu vrb. Reka polzi neslišno po svoji
strugi. Nekje daleč se sprehajajo bariloški ribiči s svojimi trnki, ribi¬
škimi škatlami in nahrbtniki. Predaleč so, da bi mogli ugotoviti, če
so imeli dober lov in če so srečno potegnili iz vode kak lep primerek
postrvi ali sulca - ribe, ki jih je zaplodil v teh vodah Narodni Park.

Llanquini so si v zadnjih letih zgradili novo hišo. Potreba jih je k
temu prisilila. Lesene kolibe sčasoma strohnijo in zgnijejo, pa mora
tudi Indijanec postati podjeten. Korakamo mimo rejenih krav in
umazanih ovac in srečamo oba stara gospodarja. Nekaj pozdravov
in vljudnih besed. Oba sta oblečena v delavno, zanemarjeno obleko,
vendar je gospodinja čedno počesana. Tam zadaj pokuka skozi vrata
izredno prikupno oblečena mlada damica, pa ne vem, če je domača
ali le na obisku. Gospodar toži čez bariloške cene, pohvali zadnji 183

TAKO SMO PISALI

dež in povpraša po Bari. Gospodinja izroči pozdrave in obljubi, da
bo ob priliki pokazala listine svojih staršev. Vedno vztraja, da je bil
njen oče indijanski poglavar in Argentinec in da so se starši naselili
v kraju, ko so mu dali ime, s predelov okrog mesteca San Martin de
los Andes. Llanquin naj bi pomenilo v jeziku mapuche drag kamen.
A sosedje trdijo, da so Llanquini prišli iz Čil, da pomeni beseda
Llanquin smeti, odpadki in da je stari Llanquin dobil na Bog zna
kakšen način v dobi predsednika Yrigoyena naslov »cacique«. Ko
sem kasneje doma poiskal besedo Llanquin v slovarju araukanske-
ga jezika, sem se prepričal, da imata vsaj v tem pogledu prav stara
dva, ne njuni malce zlobni sosedje.

»Ali ste uredili zemljiške prepise?«

Seveda, to je težavno. Treba je čas in letanja po uradih. Pisma
in vloge so huda nadloga za analfabete. Že druga generacija živi
brezbrižno na državni zemlji in se ne potrudi, da uredi sitne papirje,
čeprav ima vso pravico na posestvu.

Predstavimo evropskega gosta, ki ne govori špansko, a se ne¬
koliko izvleče z italijanskim jezikom in prijaznostjo. Rokujemo se,
obljubimo, da se še oglasimo in se vrnemo mimo ovac, krav in konj
na travnike in na obrežje Limaya.

184

TAKO SMO PISALI

FRANK BUKVIČ

SVAKA*

(...)

Steve Malavašič se je rodil kot vsi krajinski kmečki otroci pod
vlado Franca Jožefa in zatirani po narodnostno nestrpnih Madža¬
rih, med kravo in volom, a zaradi tega še ni postal prerok ali celo
odrešenik človeštva, temveč brez šol odrastel v nerazgledanega in
omejenega človeka, polnega domišljavosti in oboževanja posvetnih
reči. Zato je bil zatrdno prepričan, da se je doma svet prenehal vrteti
tisti dan, ko je on zapustil domovino. Zanj se je kolo zgodovine v
Krajini ustavilo tisti trenutek, ko je odšel v Ameriko. Od takrat na¬
prej se je razvijala in napredovala samo Amerika, življenje na Muri
pa je okamnelo, kot se to često zgodi v pravljicah. Zato je domneval,
da je njegov svak Škaf prav takšen tepec, kakršen je bil on, ko je
pred dvema generacijami prišel v Pensilvanijo, in zato mu je stavljal
razna bedasta in smešna vprašanja: če se zna peljati z dvigalom; če
ve, kaj je »snowmobil«, če je videl električno zobno ščetko in če zna
govoriti v mikrofon.

Malavašič ni vedel, da je njegov svak odrastel v drugačnem
svetu kakor nekdanji Franc Jožefovi Krajinci in je vedel mnogo več
kot on, ki je v petdesetih letih, odkar je prišel v Ameriko, samo en¬
krat zapustil Pensilvanijo, pa še takrat ni šel v stari kraj na obisk, da
bi na lastne oči videl tamkajšnji napredek, ko sta šla z Julčo, njegovo
drugo zakonsko ženo, v Florido na poročno potovanje in še takrat
zaradi neveste, ki si je želela videti palme in aligatorje. Škaf pa je
preživel svetovno vojno, se seznanil z raznimi tehničnimi iznajd¬
bami, videl pol Evrope in četrt Rusije, se kar dobro naučil nemško,
govoril tudi srbohrvaško in madžarsko in pred vojno hodil nekaj
let v gimnazijo. Malavašič je hodil v šolo samo štiri zime, pa še tisto
neredno, ker je moral pasti krave ali pomagati pri kmečkih delih.

* Odlomek iz knjige Zgodbe o zdomcih in še kaj,  Frank F. Bukvič, Izdala SKA,
Buenos Aires, 1979

185

TAKO SMO PISALI

Komaj da se je naučil brati in pisati, pa še tisto ne v materinskem
jeziku, temveč madžarsko in še to je potem pozabil.

S tujino se je seznanil že s trinajstimi leti, ko so ga poslali za
pastirja na Ogrsko, da bi se tam naučil državnega jezika, »da mu
bo življenje lažje«, kot je povedal šolski upravnik. Na Ogrskem se
je prvič in zadnjič v življenju pokazal revolucionarja, ko se je na
lastno pest uprl. Ker je bil gospodar pri delu prezahteven, misleč
da so Totje* samo zato na svetu, da za »gosposke« narode garajo,
gospodinja pa pri jedi preskopa, je po treh mesecih poniževanja in
stradanja pobegnil domov. Tu je potem z materjo poskusil govoriti
čudno mešanico madžarščine in ciganščine, kar ni imelo ne repa ne
glave, samo da bi mater prepričal, da se je naučil dovolj državnega
jezika, da mu bo lažje v življenju in da mu zato ni treba iti nazaj na
Ogrsko, za kar mu je mati z leskovo palico izprašila suknjič na hrbtu
in ga poslala nazaj.

Po končani ljudski šoli so se bratje jeli učiti raznih obrti (doma
je ostal samo najmlajši sin Marko, ki je prevzel kmetijo), sestre pa so
se po raznih krajih služile balo in čakale na moža, razen Lize, ki se
je izselila v Ameriko, se tam kmalu poročila in jela staršem pošiljati
dolarje. Takrat je Malavašič prvič v življenju jedel salamo in pil pra¬
vo kavo. Kavo in salamo je kupila mati za dolarje. Oboje, kava in
salama, je bilo tako okusno, da je Steve, še predno je pogoltnil zadnji
grižljaj salame in spil zadnji požirek kave, sklenil, da pojde tudi on
za Lizo v Ameriko, brž ko bo velik. Svojo željo je sporočil Lizi (pisal
ji je kar po krajinsko, čeprav so ga v šoli učili pisati madžarsko), ki
mu je nekaj let pozneje, ko je odrastel, poslala denar za vožnjo. Na
poti v obljubljeno deželo se ni samo prvič v življenju peljal z ladjo,
ampak je tudi prvič videl vlak, do katerega ga je pospremil njegov
pokojni oče. O vlaku je slišal že v šoli, ni si pa mogel predstavljati,
kako bi lahko tekel voz sam od sebe, ne da bi ga vlekli konji, in to
celo v vzpetino. Zato je bil na čudni stroj tem bolj radoveden. Ko
je črna pošast privozila na železniško postajo, puhala iz dimnika
ogromne črne oblake dima in tako grdo sikala, kot da bi imela poln
trebuh strupenih kač, mu je bilo tako tesno pri srcu, da bi se z oče¬
tom najraje vrnil domov. Predvsem se je bal, da čudni stvor ne bi
podivjal, smuknil s tračnic v goščo, se tam prevrnil in ga pokopal

186

Totje: poniževalno za vse Slovane, posebno za Slovake.

TAKO SMO PISALI

podse. Toda Steve je bil rojen pod srečno zvezdo in je zato tudi sreč¬
no in brez vseh nezgod prišel v Ameriko. Mlademu izseljencu je bila
usoda zares naklonjena, kajti komaj dva meseca po njegovem priho¬
du v novi svet so v Sarajevu padli usodni streli in sprožili svetovno
vojno. Namesto v Galicijo ali v Srbijo na bojišče, kamor so drug za
drug morali odriniti njegovi bratje (Koloman in Vanek sta padla že
prvo leto v Galiciji. Kloši je padel proti koncu vojne na soški fronti),
je njega dobra usoda pripeljala v Ameriko, daleč od bojišča, kjer se
je brez težav zaposlil v tovarni, že prvi dan delal nadure in služil
dolarje. Stanoval je pri svoji sestri Lizi, ki je materinsko ljubeče skr¬
bela zanj, in pri njenem rdečelasem in enookem možu Chucku, ki se
je vsak weekend nalil žganja. Chuck je bil po materi Škot, po očetu,
ki ga nikdar v življenju ni videl, pa včasih Finec, potem Letonec, po¬
tem zopet Romun; to pa odvisno od količine alkohola, ki ga je spil.

Ko je bilo konec vojne in nadur, se je spomnil, da je samec in da
bi bilo pametno, če bi si poiskal življenjsko družico in si ustvaril dru¬
žino. Jel je pridno stikati za dekletom. Majhen, debel in zabuhlega
obraza, v katerem je neutrudno tičala smrdljiva cigara, ni bil preveč
privlačen, dekleta v svetokriški fari pa v njegovo nesrečo strašno
izbirčna. Toda Malavašič kljub številnim odklonitvam ni obupal in
lepega dne se je tudi njemu nasmehnila boginja ljubezni in zakon¬
ska sreča v podobi vitke Železnikove Magde, ki je stanovala onkraj
železniške proge za železarno.

Malavašič je bil neizmerno srečen, Magda, ki je že nekajkrat
skušala priti pod zakonsko streho, a je velikokrat doživela grenko
razočaranje, pa nič manj. Fantje je niso marali, ker je preveč rada ko¬
mandirala. Malavašiču pa je celo ugajala, da je dobil takšno žensko,
ki bo v zakonu nosila hlače in držala pokonci tri vogle ter še četrtega
polovico. Dokler je delal v tovarni, je bila njegova prva zakonska
dolžnost, da ji je prinesel vsak petek svojo mezdo. Ker je bila Magda
marljiva kot mravlja in tako varčna, da je vsak cent petkrat obrnila v
roki, preden ga je izdala, ji je svoj zaslužek z veseljem odstopil in ji
bil v vsakem drugem oziru podložen.

Malavašič je bil v železarni za pomožnega delavca. Ker so ga
imeli v oddelku za velikega tepca, so ga delavci klicali »cement
head«. Rojen v skromnih razmerah, je bil z nizkim delom v tovar¬
ni zadovoljen in bi kot pomožni delavec verjetno šel tudi v pokoj,
če oblast ne bi vpeljala prohibicije in prepovedala točiti alkoholnih
pijač.

187

TAKO SMO PISALI

Na idejo, da bi tudi onadva kuhala in prodajala žganje, je pri¬
šla Magda, ko je v tovarni slišala, da ga nekateri Krajinci že skrivaj
žgejo. Steve bi kuhal, ona bi prodajala. Zaslužek bi bil hiter in lahek.
Čez noč bi obogatela. Ljudje, ki so vajeni piti, bodo za žganje še svo¬
jo kožo prodali. Potem Stevu ne bo treba delati v tovarni, ona bo pa
gospa, ki se ji prav tako ne bo treba več mučiti z akordnim delom in
biti za weekend za pomivalko in kuhinjsko deklo. Toda kaj bi s Ste-
vom! Dalj ga porineš, dalj je! Ko pa ji je povedal, da zna kuhati žga¬
nje, skoraj verjeti ni mogla, da bi bil njen Steve lahko tako pameten.

»Moj stari oče je imel žganjarijo. Vso zimo, od pozne jeseni pa
do velike noči je žgal. V njegovi žganjariji sem si že kot otrok za¬
pomnil, kako se kuha žganica. Ne kak strup ali smrdljivec, ampak
pristno žganje, ki se ga niti papež ne bi branil«, se je pohvalil.

»Če je tako, boš tudi ti žgal, in to kar jutri!«

»Jutri?! se je začudil.

»Jutri!« je rekla Magda s takšnim glasom, ki ni poznal ugovora.

In Malavašič je pod Magdinim pritiskom že naslednjega dne
po zmeni kupil bakreni kotel, iz katerega sta štrleli dve vzporedni
cevi, ki ju bo napeljal skozi kad z mrzlo vodo, ki bo hladila in zgo-
ščevala alkoholne hlape, da se izhlapijo. Kupil je sadje, ga prevrel
in jel žgati. Magda pa je žganje prodajala, sprva skrivaj, pozneje, ko
se je med ljudi razširil glas, kakšno izvrstno žganje kuha Malavašič
in je vest prišla na čuječe uho policije in prodrla v visoke družbene
kroge, ki jih je prav tako zanimalo izvrstno Malavašičevo žganje,
pa kar javno in brez strahu. Magda je v nekaj letih nakopičila toliko
denarja, da sta si kupila dve hiši, šeststanovanjsko sta dala v najem,
dvonadstropno z gostilniškimi prostori v pritličju in s stanovanjem
v prvem nadstropju pa sta zadržala zase. Kakor hitro so odpravili
prohibicijo, sta odprla gostilno in nadaljevala legalno tam, kjer sta
ilegalno prenehala. Levji delež svojih prihrankov sta naložila v ze¬
mljo. Neki akcionar jima je sicer svetoval, naj bi kupila raznovrstne
vrednostne papirje in jela špekulirati, toda oba s kmetov doma in
nevajena tovrstne špekulacije, akcijam nista zaupala, zemljo sta pa
videla in na njej lahko stala z obema nogama ter zato vedela, da je
njuna. In Malavašič ni bil zaman rojen v nedeljo in zato pod srečno
zvezdo, kajti ko je izbruhnila gospodarska kriza in so vse akcije in z
njimi vred akcionarji propadli, je njemu zemlja ostala.

Gospodarska kriza je zajela vse sloje. Najbolj prizadeti so bili
188  tovarniški delavci, ki so jih podjetja množično odpuščala. Brezposel-

TAKO SMO PISALI

JUBILEJ

ni so se zbirali v njegovi gostilni in politizirali, zabavljali čez oblast
in slabe čase ter pili. Medtem ko so postajali brezposelni delavci če¬
dalje bolj mršavi, je bil on vedno bolj rejen in bolj glasen. Pozneje
so postali glasni tudi brezposelni delavci, toda iz povsem drugega
razloga kot on. Takrat je bil že tako debel, da si niti suknjiča ni mogel
zapeti. Redil se je tako naglo, da mu je morala Magda vsakega pol
leta kupiti za eno številko večje hlače, dokler tudi največje številke
ni izrastek Ker so v tistih časih nosili moški poleg širokih hlač tudi
širokokrajne klobuke in široke pisane samoveznice s sončnicami,
smehljajočimi se kravami in zehajočimi aligatorji, je bil zaradi svoje
majhne postave tako smešen, da bi ga kljub vsesplošni brezposelno¬
sti brez pomisleka nastavili v vsakem cirkusu. Bil je okrogel kot va¬
ljar, iz katerega sta spodaj kot dva ožja valjarja ohlapno viseli široki
hlačnici. Od debelosti mu je nabreknil vrat, da je bil njegov tilnik
tako širok kot glava in je z glavo vred tvoril še en valjar, iz katerega
je na sprednjem koncu štrlela večno tleča cigara.

Magda je bila njegovo nasprotje, zaradi bolnega želodca suha
kot komar in jezljiva kot osa, dokler se ni posušila in umrla. Ljudje
so pravili, da je shujšala od same skoposti in hudobije, toda to so bili
le hudobni jeziki posameznih nevoščljivcev, ki jima niso privoščili
njunega bogastva.

Za Magdo je žaloval samo pol leta, potem pa vzel za ženo Ška-
fovo sestro Julčo, ki je malo prej prišla v novi svet. Julča je bila od
njega celih dvajset let mlajša in se je z majhnim debeluharjem po¬
ročila samo zaradi denarja. Bila je obilna ženska, mogočnih prsi, za
pol glave višja od njega, s katerim se je za vsako malenkost kregala.
Imela je tako mogočen glas, da so jo slišali tri bloke daleč in so v go¬
stilni na polici zažvenketali kozarci, kadar se je zasmejala iz polnih
pljuč. Mlada žena pa je tudi baje rada videla mlade moške; to pa je
bilo verjetno le grdo opravljanje in natolcevanje. Jaz osebno nisem
ničesar opazil, niti tega ne, da bi se z moškimi spogledovala. In če
tudi bi bila resnica, Malavašič grešnega početka svoje mlade žene
tako ne bi opazil, ker je bil preveč zaverovan v svoje bogastvo in
v svoj življenjski uspeh. Njega je zanimalo samo njegovo udobno
življenje, ki si ga je ustvaril, njegovi Cadillaci, posest v Vermontu,
pristava v predmestju, prihranki v banki, predvsem pa njegova go¬
stilna, v kateri je v beli srajci in s slikovito kravato točil žganje in
pivo. S tlečo cigaro sredi majhnih ust in nemirnih, mačje majhnih
oči, ki so se izgubljale globoko v salu, je hodil med gosti, jim stregel
in se radoval življenja kot majhen otrok.

189

TAKO SMO PISALI

LEV DETELA

SEDMI SPOMINSKI DAN:
SVETA ŠIROKA, BRIDKA CESTA ... *

V noči od sedmega na osmi avgust 1960 se z Mileno dokončno
posloviva od Ljubljane. Tavala skozi gluho tišino vse do gozda na
Rožniku, skozi roje črnega rastlinstva nekam do Cekinovega gradu,
kjer se zdaj nahaja Muzej narodnoosvobodilne vojne. Ponosni ka¬
nadski javor, ameriška klet, rdeči in črni bor, macesen ali častitljivi
stoletni kostanj so še zadnjič za naju na večni častni nočni straži... Pri
gradu naju zaloti temni polblesk volkov iz železa. Nepremično naju
merita z očmi, srditi živali, katerima je nesrečni umetnik pozabil iz¬
delati jezika, nakar sta ga, kot pripoveduje legenda, krvoločni živali
poslali za kazen v prostovoljno smrt. Zdaj, v tišini noči, med vonjem
pokošene trave z bližnje livade in votlim zvenom belih kamnitih
predgrajskih stopnic, po katerih tolčejo najini čevlji, se dokončno za¬
veva usodnosti trenutka. Nenadoma nama v razburjenosti zastane
dih, vendar takoj veva, da je bolje, če veljava za nepoboljšljiva in
pohujšljiva slovenska volkova, ki sta čez drn in strn zdrvela v svet,
kot da ostaneva tukaj mrtva železna volkova brez glasu in jezikov,
svetu in ljudem v posmeh v svoji gluhonemi negibnosti.

V ponedeljek, osmega avgusta, na spominski dan mučencev
Cirijaka, Larga in Smaragda, se na brzovlaku preko Maribora in
Gradca že voziva na Dunaj. Na konzulatu sem si še enkrat izprosil
dovoljenje za obisk svoje stare tete v Gradcu, priključila pa se mi je
tudi Milena. Dan je usodnostno teman. Na okencu šipe brez konca
in kraja topota čemeren dež. Neprizanesljivo piha mrzel veter, kot
da bi naju hotel posvariti pred neizbežnimi napori bližnje in daljne
prihodnosti. V moji notranjosti je veliko tesnobe, vendar mi neka ču¬
dna, grozljivo vseprisotna sila neprenehoma prigovarja, naj vztra¬
jam in kljubujem...

Nad Semmeringom se trgajo kosi temnih oblakov. Podonavje
je pogreznjeno v siv pokrov mrzlega poletnega deževja. Na dunaj-

* Časomer življenja,  Lev Detela, str. 219-222, SKA, Buenos Aires, 1987

TAKO SMO PISALI

skem Južnem kolodvoru se, izstopajoč iz vlaka, dokončno zaveva,
da sva se podala na drzno in samotno potovanje. Le kako ga bova
smiselno mojstrila?

V prvem tednu najinega potepanja po nekdanji prestolnici av-
stroogrskega cesarstva sva se utopila v morju radovednih turistov
iz naj razno vrstnejših dežel. Zdaj sva se seznanila prav na kratko, a
tudi odločilno, z glavnimi simboli tega večsmernega podonavskega
mesta, v katerem bo usoda zaustavila najin življenjski korak za več
desetletij. Predvsem znamenita stolnica svetega Stefana, cesarski
poletni grad Schonbrunn, znameniti cesarski dvorec s kronami naj¬
večjih cesarstev in kraljestev, v imenitni zakladnici v prvem okraju,
letni grad Belvedere s slovito galerijo slik ali umetnostno-zgodovin-
ski muzej na trgu Marije Terezije z zbirko najodličnejših starih sli¬
karjev sveta pritegnejo najino pozornost. Ko nama zmanjka denarja,
ki sem si ga nabavil v Ljubljani, kjer sem prodal svoje kolo in nekaj
knjig, se s pomočjo avtostopa zatečeva k teti in stricu v Gradec. Tu
naju medtem alarmirani sorodniki z združenimi močni skušajo od¬
vrniti od nadaljnjih korakov v neznano, ki se zdaj v njihovih očeh
že razraščajo v pravi škandal. Midva pa se nočeva ukloniti njihovi
volji in spet vrniti nazaj v domovino. Trmasto se odpeljeva nazaj
na Dunaj, in tu, zdaj brez vsakih sredstev, zatečeva na policijo, kjer
zaprosiva avstrijske oblasti za zatočišče. Takoj naju pošljejo kar za
mesec dni v preiskovalni policijski zapor na Rossauerlande ob do¬
navskem kanalu v devetem dunajskem okraju, ker sta pred nama
leta 1936 že sedela marksistični revolucionar Boris Kidrič in znani
koroški pisatelj Prežihov Voranc. Zlasti v mojem primeru skušajo
oblasti ugotoviti, ali se v Avstriji nisem morda znašel z določenimi
vohunskimi nameni. Komaj konec septembra se naju končno usmili
moj stari stric Philipp Liebezeit v Gradcu. V posebnem pismu se
obrne na svojega nekdanjega oficirskega sotovariša, enega vodilnih
članov tedaj vladajoče Avstrijske ljudske stranke in predsednika
parlamenta dr. Alfonsa Gorbacha, poznejšega avstrijskega zveznega
kanclerja, naj nama pomaga. Zdaj naju že v nekaj dneh prav na hitro
izpustijo iz zapora, vendar morava še dober mesec brez sredstev
in stanovanja v begunsko taborišče Traiskirchen pri Dunaju v Nižji
Avstriji.

V taborišču sva se oktobra kot sezonska delavca zaposlila v bli¬
žnjih vinogradih, kjer sva za majhno odškodnino pobirala pravkar
zrelo grozdje. Občasno sem delal kot gradbeni pomožni delavec
tudi na različnih stavbiščih po okolici, kar mi je šlo slabo od rok. V
ponedeljek, 24. oktobra, sva se v lepi baročni cerkvici v Traiskirchnu
poročila. Poročne priče so bile zaradi tedanjih razmer po višji usodi 191

TAKO SMO PISALI

192

sami nacionalistični Hrvati, kot glavna priča pa naju je počastil hr¬
vaški oficir, ki je na robat način postopal zlasti s preprostimi ljudmi,
nama kot »izobražencema« pa se je precej dobrikal. Tistega pozno
oktobrskega poročnega dne je sijalo bleščeče toplo sonce in celotno
pokrajino pod grebeni Dunajskega gozda in pred valovito nižino
dunajske južne okolice ovijalo v slapovje zlate svetlobe.

Oblekla sva se v najboljše, kar sva v najinih dveh kovčkih z naj¬
nujnejšimi osebnimi stvarmi vzela s seboj v svet. Nevesta se ja na
poročnem uradu in pred oltarjem, kjer naju je poročil mladi hrvaški
izseljenski duhovnik Ivan Jurak, pojavila z velikim šopkom belih
krizantem, ki so tedaj kot zadnje cvetje leta pravkar razsvetljevale
pozni letni čas. V gostilni, kamor so naju Hrvatje po poroki povabili
na poročno »malico« ob kruhu, klobasi in pivu, so se seveda takoj
pojavili z znanim očitkom o slovenskem podpiranju srbstva v boju
proti Hrvatom, za kar naj bil zgovorna priča prav politik Anton Ko¬
rošec. Ugovarjal sem jim in jim zatrjeval, da so Slovenci kot narav¬
ni sosedje Hrvatov v resnici tudi njihovi bližnji, pričujoči očitki pa
so več kot pretirani in tudi krivični. Počasi so se vendarle pomirili
in spet ujeli v krogotoku poročnega praznovanja ... Naslednji dan
sva odpotovala preko Dunaja v mestece Retz ob češki meji, kjer sem
postal v katoliškem domu CARITAS vzgojitelj psihično prizadete
šolske mladine. Računala sva, da se bova izselila k Milenini sestri v
Avstralijo. Tozadevno so nama po številnih prošnjah in zdravniških
pregledih avstralske oblasti izstavile izselitveno dovoljenje. Zdaj
pa sva se nenadoma odločila, da bova ostala, če le gre, v Evropi,
oziroma v Avstriji, kjer bom skušal nadaljevati slavistične študije.
Preko Caritas-a, kjer sem bil do pomladi 1961 uslužben, sva končno
na Dunaju dobila majhno in skromno stanovanje na Ottakringu v
šestnajstem okraju. Do jeseni, ko sem s pičlo štipendijo nadaljeval
slavistični študij na univerzi, sva se morala na različne načine pre¬
bijati skozi življenje. Zaposlila sva se kot delavca v dveh tekstilnih
tovarnah, pozneje pa v neki mestni vrtnariji. Končno sem začel s
privatnim poučevanjem srbohrvaščine, oziroma slovenščine pri
treh zainteresiranih Dunajčanih.

Poleti 1961 so me na Dunaju še enkrat prijateljsko, kot deveto
čudo, obiskali v najini Wichtelgasse, ljubljanski slavistični tovariši,
predvsem France Planteu in Jože Prešeren, s katerimi smo se podali
na razgovor v neko poljsko restavracijo.

Avgusta pa so se že oglasili tržaški Slovenci s profesorjem Ša¬
hom, ki je tam sourednik revije »Mladika«. Zdaj sva začela zelo
veliko literarno snovati in sva tozadevno navezala pismene stike s
Slovenci v Trstu, Celovcu in Buenos Airesu.

TAKO SMO PISALI

RUDA JURČEC

OH, MLADOSTI LETA*

(...)

Kje se mladost začne in kje se konča ...

Rekel bi: nikjer ji ni konca, dokler ima človek milost, da še
ustvarja. Ves svet je v vsem kakor v večnem vrenju, vsak dan ima
novo vsebino, vsi trenutki so kakor veriga ene večnosti, ki se je za¬
čela pred nami in se svita na obzorju prihodnosti v vedno novih
barvah. Delo ljubezni ne more nikdar iz verig in vezi mladosti.

ŽIVLJENJE MED GROBOVI

Moj rojstni kraj Ormož je kakor zrcalo večnosti. Na hribu ob
Dravi je star grad. Nekateri njegovi deli so bili zidani še v srednjem
veku. Na nasprotni strani je drug hrib in v globini med hriboma je
cesta, ki je vedno v senci. Grajski hrib je bil za nas navadne zemlja¬
ne kakor začaran. Hodili smo na hrib nasproti gradu, posedali po
klopeh majhnega parka in se zazirali v njegove utrdbe v pritličju,
zrli v ozka okna na ječah in na visoki stolp z uro, ki je vedno kazala
isti čas. Spodaj pod nami je šumela Drava in kdor je imel priliko, da
je pogled nanjo ujel ob sončnem zahodu, je daroval srečnim očem
tisto, česar zvok besede in melodije misli ne bi mogla povedati. Graj¬
ski hrib je stal in še stoji trdno, mi na nasprotnem hribu smo živeli
šele v perspektivah. Mestece je šumelo za prvimi ploti in zidovi, iz
usnjarne sredi mesta bo proti večeru zadonela rezka sirena; po svetli
železnici pod hribom so prihajali in odhajali vlaki štirikrat na dan.
Če bi močneje prisluhnili, bi slišali lene sprevodnike, kako so na
postaji zateglo klicali: »Friedau... Friedau...«, kajti slovenskega ime-

* Odlomek iz prve knjige trilogije Skozi luči in sence  (1914-1958), Ruda Jurčec,
opremil arh. Marijan Eiletz, Editorial Baraga S.R.L., Buenos Aires, 1964.

193

TAKO SMO PISALI

na Ormož ni bilo na postajni tabli in ga nihče ni smel glasno izgo¬
varjati.

Hrib, kjer sem lovil prve slike sveta, je bil nekoč posvečeni del
samostanskega zemljišča. V ozadju so se dvigale visoke zidine fran¬
čiškanskega samostana, ki gaje reforma jožefinske dobe podrla. Sta¬
ri zidovi so se ohranjali samo še med votlinami in loki, ki so nam ka¬
zali opeke pod rušo zelene trave; dolgo nismo vedeli, odkod ti rdeči
sledovi celic in dvoran. Počasi so nam dopovedovali, daje sredi vrta
na hribu stala lepa gotska cerkev, okoli cerkve je bil velik trg, ki so ga
obdajala posebna poslopja samostanskega predstojništva. Kjer smo
našli največ obokov, je bila knjižnica; bila je gotovo zelo bogata in
po stenah so se vzpenjale dragocene freske. Frančiškanska cerkev je
bila nekoč nekaj časa nemška, ko so jo za časa reformacije prevzeli
protestanti s pastorji, ki so prišli iz Nemškega. Toda pozneje se je
marsikaj spremenilo. Prišel je nenaden vihar, samostan in cerkev so
morali v nekaj letih podreti, knjige in premično imovino frančiška¬
nov so odnesli na velike splave in vse odpeljali v Varaždin, kamor
Jožefove reforme niso segale.

Nam otrokom je ostal od samostana samo velik vrt, spremenjen
v bogat sadovnjak, in veliko dvorišče, ki so ga obdajali ostanki sa¬
mostanskih zgradb. Sredi dvorišča je bila ogromna platana, središče
naših iger. Kadar smo se v tekanju utrudili, smo posedli na njene
korenine, ozirali smo se po čudnih zgradbah, ki so še očitovale svoj
prvi namen. Na desni je bilo dolgo enonadstropno poslopje z leseno
verando. Bilo je stanovanje in ordinacija častitljivega zdravnika z
lepo belo, Miklavžu podobno brado. Ime mu je bilo dr. Žižek. Pod
prvim nadstropjem ni bilo stanovanj, bile so samo velike kleti - fran¬
čiškani so najbrž imeli prostorne vinograde. Na južni strani dvorišča
je bilo nizko poslopje, kjer sta stanovali dve družini, na desno lec¬
tar, na levi čevljar; nasproti zdravnikovemu stanovanju je bila tretja
hiša, ki je nudila dom trem družinam: uradniku s sodnije, upokojeni
učiteljici in šivilji, tik ob velikih zelenih vratih, ki so zaključevala
štirikotnik. Če nam je bilo dvorišče premajhno, smo se zapodili prek
južne nizke pregraje in se šli skrivalnico v neizmernih prostorih go¬
spodarskih shramb, skedenj, kašč in podstrešij. Skrival sem se; ni
me bilo strah, da bi me prijatelj prekmalu odkril, bolj sem se bal
senc in prividov, ki so se bliskali pred menoj iz zgodb in pripovedk
o skrivnostih nekdanjih patrov in bratov.

Bili so ravno časi, ko sem prebiral Meškove mladinske spise.

194 Moral bi jih znati že na pamet, kajti vsega so me opajale barve in

TAKO SMO PISALI

zvoki iz mojega sveta. Zavidal sem pisatelju, ker ga nisem in nisem
mogel dovolj izčrpati. Vedno mi je puščal vtis, da je lepše, najlepše
pridržal zase.

Gori nad Ormožem proti severni strani se je bočila vzpetina.

Ni bil hrib, bila je gomila, podobna velikemu grobišču iz rimskih
časov. Na drugi strani obzorja je bil podoben hrib Hum, kjer so še
bili sledovi rimske ceste, ki je iz Petovie vodila proti Sirmiumu. Po¬
sedal sem na gomili in se zaziral v sliko, ki me je že iz Meška vsega
prevzela. Opisal je, kako je iz Lešnice prišel na ovinke pod gomilo.

Pred njim je bilo ormoško pokopališče in malo niže se je med otoki
srebrnila Drava, kot iz pravljice začarana srebrna kača.

Na žalost se nikdar nisem mogel srečati s Ksaverjem Meškom;
nisem se mu upal približati, zame je bil visoko, previsoko. Najbliže
sem mu bil, ko sem deset let pozneje s sosednjega voza zrl, kako se je
usedal ob svojega nečaka - novomašnika, da ga pospremi pred oltar
in mu s prižnice izpove, kaj je sam doživljal pred istim oltarjem sko¬
raj pred pol stoletja. Zrl sem njegov otožni profil - bil je tih, odsoten,
ves v bogastvu spominov, lepih videnj, saj je moral biti pogled na
Dravo z vzpetine ob gomili spet in spet v njegovi duši. Kar je najlep¬
šega, ne more umreti, ne izgine nikdar. Toda tedaj sem bil petošolec,
novomašnih gostov - študentovskih nepovabljencev. A z vsemi pri¬
vilegiji - nas je bilo nad sedemdeset. Bil sem toliko razburkan, da
se še v cerkvi med pridigo nisem mogel dovolj zbrati. Med mašo je
bil pisatelj v zlatem ornatu, zdelo se mi je, da je praznik dejansko
njegov. Med slavljenjem, ki je trajalo tri dni, sem ga pogosto ošinil s
pogledom, a sem se naglo umaknil z očmi - bil sem prekrhek v svo¬
ji nevrednosti in nebogljenosti. Bučanje veselja in razposajenost je
potem opravila svoje. Nikdar se z njim, dasi rojakom, nisem mogel
osebno srečati.

Naše pokopališče je pod gomilo pred mano ležalo kot pisana
perzijska preproga; drobni spomeniki so bili posajeni med zeleni¬
lo kot nikdar zveneli zvončki. Leseni križi so oznanjali svoj bližnji
razpad, ponekod že ni bilo več križa, stal je samo še pokončni kol.

Mrzla sivina preperelega lesa je podeljevala vsemu blesk trohnenja.
Pogosto sem hodil med grobovi, zadrževal sem se najraje na de¬
snem gornjem kraju, kjer je bil del za gosposke grobove. Ves mejni
zid je bil zaraščen z bršljanom; ponekod so ga posekali, da je puščal
prostor črnim marmornatim tablicam z zlatimi črkami. Napisi so
bili vsi nemški in, če le mogoče v gotici. Pod njimi so bile grobnice, 195

TAKO SMO PISALI

nekatere že v razpadanju. Zrl sem v imena, ki sem jih vedel že skoraj
na pamet. Med ime in priimek je bilo tod ali tam vrinjeno, da je bil
pokojni freiherr ali baron. Nič ni bilo navedeno, da bi bili v grobovih
lastniki starega gradu - v gradu je že bila kapela z grobnico za gra¬
ščaka in njegove svojce. Iskal sem zgodbe umrlih, letnice pri imenih
so segale v prvo polovico prejšnjega stoletja. Na glavnem trgu so
bila še poslopja, ki bi morala biti domovanje plemičev, ki so potem
izumrli in tu izginili. Ob plemiške grobove so se stiskali mlajši, ne¬
kateri še polni cvetja. Imena so bila spet tuja. Pripovedovanje sestra,
tet, in sosedov mi jih je približalo v njih čudni slikovitosti in čudoviti
podobi preteklosti. Pri tem ali onem je bilo na grobu navedeno, da
pokojni ni bil samo kmetovalec ali vinogradnik, ampak Realitaten-
besitzer, Oberschullehrer ali Amtsleiter des K.u.k. Gerichtshofes,
Verwalter des Bezirkseichamtes. Imena so mi zagrinjala zgodbe -
pred očmi so mi zablesteli okostnjaki, ki so se zavili v rjuhe in se za
nekaj trenutkov postavili na oder življenja. Kajti na desnem je bila
dolga grobnica z melodičnim imenom Schoenweter. V mestu ni bilo
več nikogar s tem imenom; najbolj sveže letnice so kazale, da so za¬
dnji tega imena umrli na pragu mojega stoletja. Čim bolj sem rasel,
tem bolj sem odkrival burno zgodbo tega zvenečega imena. Pripo¬
vedovali so mi, da je gospa, ki je imela hišo onstran naše ceste, bila
zadnja tega imena in nekaj hiš naprej je živela njena sestra, ki je umr¬
la šele pred nekaj leti. Bila sta zadnji iz rodu Schoemvetterjev, ki sta
kot deklici znali živeti na višini svojega stanu. Leto za letom - dokler
se nista poročili - sta za pusta odhajali za karneval v Nico, se mešali
med maškare in eno sezono celo prejeli prvo nagrado za najlepšo
krinko in najbogatejše okrašeno vozilo. Sedaj je na pokopališču bilo
njuno ime že posejano med imena freiherrjev in baronov. Sprehajal
sem se z očmi od imena do imena in se utapljal vanje, kakor da bi
prebiral tipke na orglah spomina. Imena pa so bila Kautzhammer,
Diermayer, Zugmeister, Gratzer, Gedlitzka, Brandes ...

Pred zidom nemških grobnic so bili grobovi z visokimi kovi-
nastimi spomeniki; težki bronasti angeli so držali v rokah tablice s
slovenskimi imeni. Večinoma so bila ponemčena. Najbolj bogat je
bil grob familije Seinkowitsch, ob njem je bil grob usnjarja, ki se je
zapisal z imenom Sattler, dalje je bilo ime Steureramtsvervvalterja, ki
si je v gotici zapisal ime Grejan, še malo dalje je bilo ime Steueramt-
sexecutorja Maichena.

Dolgi zid grobnic se je zaključil z veliko marmornato ploščo, ki
je bila skoraj popolnoma nova. Imeni na vrhu sta bili samo dve - naj-

TAKO SMO PISALI

prej je bilo ime gospe Ivane Omulec, moje krstne botre, in pod njim
ime njenega soproga odvetnika dr. Ivana Omulca. Mali zlati križ
sredi plošče je bil jasen, skoraj prečist v tem svetu večne trohnobe.
Vendar mi je bilo lepo ob njem. Takrat se še nisem zavedal, kaj je
bilo. Ni bilo samo občutje, da sem stal ob grobu svoje krstne botre,
ampak je bilo tudi sladko spoznanje, da sem blizu nečesa, kar je bilo
naše. Bil sem na varnem, ko sem bil ob grobu, kjer so bile vse besede
slovenske.

Svoje krstne botre nisem nikdar poznal. Rodil sem se 1. aprila
in še leta in leta pozneje mi je mama včasih razlagala, kako je bilo
takrat, ko me je položila ob svoje zglavje za prvi dan življenja. Mo¬
rala je biti mirna ob meni, soseda je bila za babico, a je morala brž na
delo. Oče je bil v delavnici. Sama sva bila v sobi; na pragu sta sedeli
sestri in starejši bratec in čuvali skrivnost novega življenja. Toda so¬
sedi in znanci nama niso dali miru. Kakor da bi jim ne bilo prav, so
prihajali v hišo mimo hiteči uradniki in trgovci nastavljenci in vdi¬
rali čez prag v sobo s klici: »Ach, der erste April...« Kdor ni verjel je
prišel še bliže ležišča. Slovenskih pozdravov je bilo malo. Popoldne
je prišla gospa Ivana Omulec, ki je bila v mestu med slovenskimi
damami pokroviteljica vsega, kar je bilo slovenskega - in tega je bilo
takrat zelo malo. Mama mi ni povedala, kaj vse je prinesla pozdra¬
vov, a bilo je takoj dogovorjeno, da bo moj krst 3. aprila in da me bo
krstil kaplan Kubinek, Čeh po rodu. Župnik je bil takrat čisto nov;
ime mu je bilo Gliebe, trd Hočevar in slovenski farani so mislili, da
bo potegnil z Nemci. Cerkev je bila kakih 50 metrov od hiše, z menoj
najbrž niso imeli mnogo opravka. Botra je bila zelo dobra in je za kr¬
stni dar izročila mami zlat cekin. Čuvala ga je potem leta in leta; bil
je v predalu skrinje še do začetka druge svetovne vojne. Kolikokrat
bi ga bila že morala prodati, saj so pri nas bile razmere trde, pogosto
polne grenkobe vsakdanjih skrbi. A ga ni prodala! Le večkrat mi ga
je pokazala - zlat cekin ji je blestel v očeh, veselo mi je zrla v oči, ka¬
kor da bi hotela vedno in vedno odkriti enako zlato ljubezni in sreče
tudi v mojih očeh.

Črke na nagrobni plošči so pravile, da je botra umrla kmalu po
mojem rojstvu. Vezi duhovnega sorodstva se niso prekinile - niso
pozabili name. Takrat smo namreč prebivali v hiši z velikim dvo¬
riščem in onstran dvorišča je stanovala naši podobna družina, kjer
se je dva tedna pred menoj rodila deklica, ki ji je bilo ime Tilika.
Bila sva neke vrste brat in sestra in dvorišče je bilo kraljestvo najine
otroške ljubezni v igri in v vrvenju dneva, kakor se nam je ponujalo.

197

TAKO SMO PISALI

Bila sva vedno skupaj in ko sva imela tri leta, sva začela hoditi v
slovenski šolski vrtec. Naučili so naju (ni bilo daleč, a sva morala
hoditi sama), da sva hodila z roko v roki ali roko pod roko, starejši
bratje so klicali za nama, da greva k poroki, da sva zaročenca. Vrtec
je bil igrača, a sva se učila z vsem navdušenjem, kajti popoldne sva
domov grede zavila čez glavni trg, kjer sva pred pisarno dr. Ivana
Omulca počakala, dokler ni prišel na prag, da bi šel čez cesto v sose¬
dno slovensko gostilno. Komaj sva ga zagledala, sva začela glasno
pozdravljati: »Klanjam se ... klanjam se.« Otrok, ki je dr. Omulca
pozdravil po slovensko, je za vsak pozdrav prejel krajcar. Dobrotnik
naju ni nikdar razočaral, vsakič sva prejela dolžni denar.

Umrl je, ko še nisem imel tri leta. Njegov pogreb je bilo prvo
srečanje s smrtjo. Pokojni je imel namreč lepega belega psička, ki je
bil vedno z njim, kadar je bil v pisarni, je ležal na predpražniku in
ljudje so vedeli, da smejo mirno stopati čezenj. Nekaj časa sva se ga
s Tiliko bala, pozneje pa naju je najin dobrotnik sam naučil, kako naj
ga božava. Nekega dne - bil je lep jesenski dan - pa se je razneslo, da
je dr. Omulec umrl. Povedli so me ob oder, videl sem njegovo tru¬
plo, prekrito z zlatočmim čipkastim pregrinjalom. Ob odru je ležal
psiček. Rekli so, da ga niso mogli odstraniti; hotel je ostati ob truplu
svojega gospodarja do konca.

Pogreb je bil pozno popoldne. Nebo je bilo zastrto s težkimi
črnimi oblaki. Oče me je trdo držal za rokico. Kar pretreslo me je, ko
sem vzdolž dolgega poslopja zagledal procesijo slovenske ljudske
šole z veliko slovensko šolsko zastavo na čelu. Čakali so na duho¬
vščino. Pokojni je bil velik narodnjak in dobrotnik vsega okraja, slo¬
venski dijaki so odhajali v srednje šole z njegovo podporo. Zagledal
sem, kako je od cerkve prihajala še ena procesija; bilo je več kot dvaj¬
set duhovnikov in naš župnik je bil zavit v srebrno-črn plašč pluvial.
Od glavnega trga so prihajali slovenski gasilci, spredaj so bili no¬
silci bakel; pošastno so plamenele v rezkih rdečih zubljih. Krsto so
dvignili, jo ponesli čez prag, obnjo so se postavili najprej gasilci, ki
bodo krsto nosili, njim ob bok so stopili nosilci bakel. Mrzel, moker
veter je vel nad nami; nisem mogel odtrgati oči od grozljivih zubljev.
Duhovščina se je porazdelila pred krsto, kakor da bi bilo poslej vse
samo njeno; župnik v črnem pontifikalnem ogrinjalu se mi je zazdel
nadnaravno visok. Obrednemu petju duhovščine je sledila pritajena
pesem žalostinka. Krsto so dvignili. Boben gasilske godbe je začel
198 udarjati zamolklo, kakor da bi se bližal sodni dan. Veliko razpelo na

TAKO SMO PISALI

krsti je zaplesalo, krsta se je odtrgala od hiše, krenili so na pot. Prvo,
kar sem zagledal za krsto, je bil beli psiček. Stopical je prvi za krsto.
Takrat sem udaril v jok. Nisem vedel, kaj je smrt in zakaj moram
iti na pokopališče. Zajelo me je, stisnilo pri srcu - zazdelo se mi je,
da mora biti nekaj hudega. Mali psiček se mi je zasmilil. Oče me je
skušal umiriti, a ker nisem znal povedati, kaj mi je, sem še bolj jokal.
Oče me je hotel dvigniti v naročje, zagrozil mi je, da bova šla domov,
da ne bova šla za pogrebom, če se ne bom nehal jokati.

Tiho sem hlipal. Pred menoj je bila slika celega našega glav¬
nega trga. Bilo je preveč za otroške oči. Gasilska godba se je počasi
urejala za žalno koračnico - donelo je samo strahotno udarjanje s čr¬
nino prekritega bobna. Veter se je spremenil v vihar, šolska zastava
je vihrala, slovenski trak je zanašalo po svoje, črni krep ga je skušal
uloviti. Velika oljnata slika na zastavi je kazala dve svetniški postavi
v naših barvah. Bila sta sv. Ciril in Metod.

Mesto je bilo mrtvo. Vse trgovine, vsi uradi u nemški in slo¬
venski u so bili to popoldne zaprti. Slovenci so korakali pred kr¬
sto v svojih preprostih oblekah, nemški meščani so bili na koncu
sprevoda, vsi v salonskih suknjah in visokih cilindrih. Bela pročelja
nemških hiš na trgu so skušala zmanjšati temo, ki se je začela legati
na trg. Kadar koli sem se pozneje spomnil te slike iz otroških let, sem
si zaželel, da bi se mi kdaj nekje ponovila na odru. Le Shakespearov
Hamlet me je v svojem finalu zagrabil s tolikšno veličastnostjo smrti.

Gasilci spredaj so se uredili, godba je prešla v rahlo donenje -
bila je Chopinova žalna koračnica. Srce mi je zajela toplota ob lepi
melodiji, ozrl sem se in se pomiril, ko sem zagledal, da stopa psiček
mirno brez spremstva, nihče ga ni odpodil in nihče ga ni vodil na
vrvici.

Na pokopališču je oče ostal nekoliko oddaljen od grobnice. Naj¬
brž se je bal, da bom spet udaril v jok, ali pa se je bal, da se bo vsak
hip usulo iz oblakov. Poslušal sem petje duhovnikov. Peli so vsi in
mogočno koralno petje meje potolažilo. Bakle so kazale, kje se obred
razvija, oče me je dvignil v naročje, videl sem bele, svetle stebre ob
grobnici. Spominjam se še, kako smo hiteli domov, nisem se upal
ozreti. Ko smo bili doma v sobi, je že gorela petrolejka na mizi, izgi¬
nil sem v mamino krilo in utonil v spanec. Slišal sem še samo, kako
so me bratje in sestre tožili, da sem jokal, se slabo obnašal, mama pa
me je pod predpasnikom božala po glavi, da sem kmalu zaspal pod
mirom njenih blagih dlani.

199

TAKO SMO PISALI

200

Proti križu sredi pokopališča so že bili samo slovenski grobovi.
Nemški so ginili, slovenskih je bilo vedno več. Zahajal sem že v prve
razrede šole. Brati in pisati so me sestre in bratje naučili že pred
vstopom v prvi razred. Tik ob križu je bila vrsta enakih grobov s
preprostimi nagrobniki. Vsa imena so bila lepo zlato napisana in so
pravila, da so v tem zadnjem domovanju Geršaki doma. Vedno mi
je bilo žal, da se nisem bolj zanimal za njih rod. Moral bi vedeti, da
so bili Geršaki preporoditelji slovenstva v Ormožu. Ob križu je bil
prvi iz tega rodu, dr. Ivan Geršak, ki je bil notar v Ormožu Najbolj
delaven je bil v dobi devetdesetih let prejšnjega stoletja, bil je osebni
prijatelj slovenskih profesorjev na graški univerzi. Med graškimi in
tudi dunajskimi krogi si je že kot dijak moral pridobiti poseben slo¬
ves, ker je bil pozneje kandidat za slovensko stolico prava, ko se je o
tem govorilo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ko sem izbiral prve slovenske knjige po policah čitalnice ali ka¬
toliškega Prosvetnega društva, sem spet in spet naletel na knjigo z
lepimi belimi, skoraj baržunastimi platnicami z naslovom: Dr. Ivan
Geršak, Ormoški spomini. Bral sem in še bral, a je nisem dobro razu¬
mel. Knjiga je morala iziti okrog 1.1900, ko se je začenjala takozvana
ločitev duhov. Ormož je imel malo intelektualcev, toda kazno je bilo,
da so si ti hoteli odločiti za geslo, da vera in znanost, nista združlji¬
va; večina jih je odšlo v tabor, ki ni bil ljudstvu blizu. Geršak je imel
pred seboj program, ki je terjal skupnost slovenstva z naslovitvijo
na verno slovensko okoliško ljudstvo; ostali pa so menili, da morajo
bolj slediti geslom, ki so prihajali iz liberalnega centra v Ljubljani,
ter pri tem nameravali ljudstvo prepustiti temi, ki je ne bo mogoče
pregnati, ker da se ljudstvo preveč drži Cerkve. Spor je nastal ob
ustanovitvi dveh slovenskih konkurenčnih posojilnic; dr. Geršak
je ustanovil Ormoško posojilnico in zgradil lepo »palačo« kot njen
sedež, liberalni intelektualci pa so ustanovili Okrajno posojilnico.
Tragika spora je bila, da se dr. Geršak in dr. Omulec nista mogla
zediniti. Iz branja sem spoznaval, da je razdor Geršaka silno bolel in
mu je nazadnje zlomil srce. Spor med obema taboroma, kolikor se je
očitoval med intelektualci, je zajemal meje ibsenskih tragedij.

Med Ormoško in Okrajno posojilnico se je delal prepad, ki je
bil skorajda hujši, kakor pa je bil med Nemci in Slovenci. Za Nem¬
ce smo vedeli, da so izven občestva, ker pripadajo drugemu svetu.
Med sprtimi Slovenci je bilo usodnejše - bilo je, kakor da vsi skupaj
ne žive na istem svetu, kakor da ne govore isti jezik, ne znajo misliti
po slovensko. Kolikor sem mogel spoznati iz branja, je bil dr. Geršak

TAKO SMO PISALI

človek čustev in romantično zaverovan v prihodnost slovenstva;
njegovi nasprotniki so bili brez ovir, bili so materialisti tistega časa,
ki za Geršakovo ljubezen do ljudstva skoraj niso imeli drugega kot
nasmeh ali pa kvečjemu zrno usmiljenja, kar je bilo še bolj žaljivo,
kot pa če bi se mu odkrito norčevali. V 19. stoletju je sodelovanje,
sožitje med Slovenci slonelo v veliki meri na družabnosti - gojile so
se »besede« po rodoljubarskih čitalnicah. Ivan Geršak je bil mož te
dobe. Ko je izgubil družbo, je menil, da so ga izključili iz slovenske
skupnosti.

Med uglednimi slovenskimi gruntarji in vinogradniki ormo¬
škega okoliša je Geršak ohranil sloves in bil zelo priljubljen. Zve¬
stoba ljudi, ki so se vsak dan z vsemi klicami vraščali v zemljo, je
pomenila mnogo več kot pa si je dr. Geršak mogoče mislil.

(...)

LJUBEZEN IN SOVRAŠTVA IGRE

Bivanje v bližini domače cerkve je bilo zame poseben čar. Tisti
večer sarajevskega atentata sem sedel sredi parka in se boril z vtisi,
ki jih še nisem doumel. Velika gotska okna so bila kakor zalita s
skrivnostjo tragedije, ki se je prigodila nekje daleč na Balkanu. Cela
ladja cerkve se mi je od zunaj zdela kot ogromen katafalk, ki se za¬
čenja nekje tam daleč v svetu in se končuje onstran globine obzorja.
Nočna sapa se je igrala z zastavami po strehah, nad menoj je bilo
nebo, preobsuto z zvezdami. Petelin na vrhu zvonika se je svetil v
svojem zlatu; bilo je, kakor da je prava zvezda na pot dogodkov, ki
so nas hoteli zanesti v neznano.

Ljudi je bilo vedno manj na cesti pod parkom. Ta večer so se
pojavili orožniki prvič na nočni odhod. Bila sta dva - oba Slovenca;
med seboj sta šepetala po nemško - hodila sta od gostilne do go¬
stilne, dajala navodila, svetovala, da naj zgodaj zapro. Veže hiš so
ostale odprte. Bolelo me je, ko sem jih gledal, kakor da bi bila globo¬
ka žrela. Bose noge so mi naglo mencale pod klopjo, tal pod mano
kakor da ni bilo, iz zvonika je trdo, prepričevalno udarila deseta ura,
na pragu je zasijal lik moje mame in zaklicala je:

»Ruda, Ruda —«

Zjutraj sem se moral prebuditi zelo zgoraj. Bil sem ministrant.
Pot ni bila dolga, ko pa je bila hiša kar sosedna cerkvi (hiša seveda
ni bila naša). Vmes je bil samo park. Mama me je budila pravočasno,

TAKO SMO PISALI

202

a nisem mogel vstati, dokler nisem zaslišal, kako je prihitel organist,
ki je bil hkrati mežnar, in udarjal s palico (bil je malo šepast) po vra¬
tih klobučarne. Takrat sem poskočil, bil sem v nekaj trenutkih nared
in stekel proti zakristiji. Sunil sem čez prag in skoraj padel ob deka¬
na, ki je bil že ves v paramentih in me čakal. Pograbil sem misale in
že bil pri vhodu v cerkev, dotaknil sem se traku in močno pozvonil.
V cerkvi je bilo ob delavnikih le malo ljudi - komaj tri do štiri osebe.
Bolj ko sveči na oltarju nas je zalivala kakor iz kalejdoskopa svetlo¬
ba, ki se je zlivala skozi visoka gotska okna.

Cerkev je bila slovenska, samo slovenska. Vidnih Nemcev nik¬
dar ni bilo v cerkev; ob velikih praznikih so prihajale nekatere starej¬
še nemške dame, ki so imele kupljene klopi iz desetletja v desetletje.
Počasi sem se že začenjal medlo vpraševati, zakaj so Nemci tako
nerazpoloženi do cerkve, da jih ni bilo k službi božji niti tedaj, ko je
bila maša zadušnica za njih soproge, matere, očete. Zunanje opravi¬
lo, to se pravi pogreb, je bil zelo slovesen, kadar je bilo mogoče, so
morali priti duhovniki še od drugod, da je bil obred z asistenco v
dalmatikah. Redni verniki so že čakali v klopeh.

(...)

Posebna očetova strast je bila politika. Bil sem premlad, da bi ga
bil mogel kdaj poslušati, tudi če bi bil kdaj doma o tem govorili. Ali
je to prinesel s seboj izza Sotle? Sestre so mi pozneje vedele pove¬
dati, da so se odvetniki in učitelji čudili njegovim odgovorom in ko¬
mentarjem. Ko sem mnogo let pozneje našel njegov krstni list, sem
opazil, da ga je v župni cerkvi v Klanjcu krstil frančiškan slovenske¬
ga imena (župnija je bila v rokah frančiškanov) in v deško dobo je
rasel prav v dobi nagodbe med Avstrijo in Madžarsko. Hrvati so bili
razočarani, bansko mesto jim je zasedel madžarski aristokrat. (...)

Nekaj časa pred vojsko so bile v Ormožu občinske volitve. Oče
je ves dan mencal okoli mize v trgovini, nič ni govoril, prihajali so
ponj člani slovenskega volilnega odbora in za njimi so vdirali na¬
pol pijani nemški agitatorji. Bil je v precepu. Trgovina je slabo šla, v
hiši nas je bilo osem, pred Pepkovo smrtjo kar devet. Edino njegove
roke so služile kruh; otroci smo nosili obleke drug za drugim, če že
niso bile preveč strgane. Na očeta in njemu podobne je kot jastreb
čakala mestna »šparkasa«. Kdor je dobil tam kredit, ki so ga neredko
potem spremenili celo v podporo, je bil obsojen. V nekaj tednih so

TAKO SMO PISALI

morali njegovi otroci presedlati iz slovenske v nemško šolo.

Zrl sem vanj. Še prejšnji dan si je v delavnici z zanosom korač¬
nice prepeval:

»Udri, udri underštat, Madžarom štrik za vrat -.

Štrika niso imeli...«

Še opoldne si oče ni upal na volišče, ki je bilo v pisarni »špar-
kase« onstran ceste. Nazadnje se mu je mama smejala in mu dajala
pogum. Seveda je z neodločnostjo še večal objestnost tistih, ki so
silili vanj, kako mora voliti. Nekaj minut pred zaključkom je oče šel
in volil. Volitve so se takrat zaključile zelo zgodaj, kmalu so tudi že
razglasili izid. Slovenska lista je bila zelo tepena, Nemci so bili polni
zmagoslavja. Kričali so:

»Die verbissenen Slowenen haben verloren... die slowenischen
Hetzer sind zermetzelt...«

Bilo je kakor da na naši slovenski zemlji ni bilo drugih Sloven¬
cev, ko samo zagrizenci in hujskači. Kaj so bili oni, ki so bili dejansko
priseljeni na tujo zemljo?

Vsega tega si še nisem mogel razložiti. Zelo sem se ustrašil, ko
so v trgovino vdrli pijani nemčurji in se očetu rogali, ker je volitve
izgubil, ker je volil slovensko. Le kako so vedeli, ko so vendar vo¬
litve tajne? Oče ni tajil in to jih je še bolj razkačilo. Med pijanimi
razgrajači je bilo nekaj tistih slovenskih obrtnikov in malih ljudi, ki
so bili včasih pri Staniču z mojim očetom za isto mizo. Pozneje sem
videl, kako so razgrajali, ker jim je bilo hudo. Oni niso mogli, niso
smeli voliti, kakor je volil oče. Zamerili so očetu zato, da oče ne bi
njim zameril, da ne bi bili ponižani v njegovih očeh. Oni so bili da¬
nes nekaj ur na strani nemške gospode, ki jih bo pa jutri pozabila
in jih na ulici niti ne bo pogledala, tudi če bodo oni prvi pozdravili
nemškega gospoda z glasnim:

»Sieg... Heil!«

203

TAKO SMO PISALI

TONE MIZERIT

DIEGUITO*

Zgodnje poletno jutro se je prebudilo. Nad reko se je svetlikala
rdečkasta zarja. Zrak je bil svež, kolikor je pač lahko govoriti o sve¬
žem zraku potem, ko je prejšnji dan vročina skočila na 37 Celzija,
termični občutek pa kar na 42. Vendar je jutranjih 24 stopinj pomeni¬
lo vsaj kratek oddih. Preden vzide sonce se pljuča toliko odpočijejo,
da bo telo sposobno preživeti nov dan v januarskem peklu.

Mesto se je počasi pričelo gibati. Malo dremajoče je šumelo v
prvih zvokih delovnega dne. Avtobusi so že rohneli po avenijah in
šum vrh avtoceste je postajal vedno bolj silen. Res je, da se občasno
brnenje avtomobilov ni poleglo niti ponoči, a vsi so bili v viži tega
že navajeni.

Viža. Beseda pravzaprav pomeni vas, naselje. A Buenosaire-
ščani - in za njimi vsa dežela - so to besede prevzeli kot oznako za
bedna naselja. »Villa miseria« ali enostavno viža - bedno naselje; in
njih prebivalci - vižeros.

Med neštetimi velikimi in majhnimi bednimi naselji, s kateri¬
mi je 'bil posejan Buenos Aires, je bila »Cavita« gotovo eno najbolj
zanimivih. Majhno, petnajst do dvajset barak, iz pločevine, desk in
lepenke, se je stiskalo v luknjo, ki sta jo pustili kakih sedem metrov
visoka avtocesta in izvozna cesta, ki se je prav na tistem mestu spu¬
ščala do tal. Na južni strani je prostor zaslanjalo visoko stanovanjsko
poslopje. Proti vzhodu jo je omejeval visok zid, ki je cesti zakrival
pogled na barake. Proti zahodu je avtocesta vztrajno pokrivala ze¬
mljo s svojo betonsko ploščadjo. Le na sever je bil svet odprt, ker
se je do bližnjih stavb raztezal zapuščen prostor, pol travnika, pol

204

Kratke zgodbe,  Tone Mizerit, Meddobje 2001, št. 1-2, SKA, Buenos Aires)

TAKO SMO PISALI

smetišča. Tega bodo gotovo kmalu napolnile nove barake. A sedanji
prebivalci so se raje stisnili pod varno streho avtoceste.

Ta položaj je imel prednost obrambe pred dežjem in neurjem, a
tudi posledico nenehnega ropota, ki tudi ponoči ni pojenjal. Druga
huda posledica pa je bila, da je bil zrak nasičen z avtomobilskimi
plini, ki so jih vdihavali stari in mladi, predvsem pa drobiž, ki se je
ves dan podil po majhnem osrednjem prostoru. Ta je bil obenem trg,
sprehajališče in govorilnica, kjer so ženske prenašale vse mogoče in
nemogoče čenče te male vasi in njene okolice.

Ime Cavita ji je dala soseska, gotovo povzeto po zloglasni viži
La Cava, ki v San Isidru zbira okoli trideset tisoč revežev in majhno
število hudodelcev, katerih kruta slava potem pade na vse naselje.

A Cavita je bila mirna vasica, prebivalci pa obubožani, a delavni
ljudje, ki so se prebijali skozi življenje v miru in medsebojni pomoči.

Prav v kotu je stala majhna koča; same deske razbitih zabojev
in lepenka. Pločevinasta je bila le streha. Verjetno je bila to začetna
baraka, ker je bil kraj, kjer je stala, najbolj varen in v zatišju. Imela
je en sam prostor, kjer so se drenjale miza z majhnim petrolejskim
štedilnikom, stara postelja z oguljeno žimnico in omara, ki je služila
tako za obleko kot za kuhinjske potrebščine.

Lastnik te zgradbe je bil stari Vicente. Pravzaprav »stari« je bil
vzdevek, ki so mu ga dali sovaščani. Saj danes človek pri petdesetih
letih pravzaprav še ni star. Res pa je Vicente izgledal starejši. Življe¬
nje in okoliščine so mu prilepile na obraz marsikatero gubo in na
glavi posnežile številne lase.

Kako je Vicente padel v vižo, ni bilo nikdar jasno. Gotovo je
bilo le, da je včasih imel drugačen položaj in so mu bile zvezde bolj
naklonjene. Govorica, način obnašanja, odgovornost v delovanju, je
pričalo o človeku, ki je bil sicer izredno preprost, a ki v mladosti ni
zaman drgnil šolskih klopi. Morda je kje še imel družino, morda
otroke, a o tem Vicente ni nikdar govoril. In če gaje sosed naravnost
vprašal, se je malomarno nasmehnil, obrnil pogled proč in napeljal
pogovor na vreme.

Koča v kotu je bila nenehno ovita v tišino. Vaščani niso nikdar
vedeli, če je Vicente doma, ali ga je presenetila kaka zaposlitev. Po
poklicu naj bi bil zidar; vsaj tako je trdil. Vendar je bil spreten tudi z
mizarskim orodjem in sploh je bil pripravljen prijeti za vsako delo.

A čeprav je vztrajno iskal kako stalno zaposlitev, se je mogel zado¬
voljiti le s čangami. Ne najmanjši vzrok za to isto stanje je bilo to, da 205

TAKO SMO PISALI

ni mogel dati točnega naslova, ko so ga vprašali, kje stanuje. »Cavi-
ta« namreč sploh ni mogla imeti uradnega naslova. Čange pa so se
redčile, čim bolj je rasla kriza in je množica brezposelnih iskala vsaj
kak drobiž v priložnostnih opravkih.

A to jutro je bila koča v kotu polna glasov in življenja. Že okoli
polnoči je otroški jok prebudil naselje in luč petrolejke v Vicentovi
baraki je privabila pozornost sosedov. Potem so vsi slišali, da je nek¬
do trkal pri Orozkovih.

»Jacinta, prosim, pridi hitro. Nekaj se je zgodilo.« Vicentov glas
je drhteče, a razločno odmeval v temi. Potem se je pričel ropot, teka¬
nje in ponovno se je oglasilo kakor jok dojenčka.

Še preden je zarja zarisala črto obzorja, je vse naselje zbujeno
premlevalo nočno zgodbo. Vicente se je bil že v temi pozno vračal
z dela. Zakasnil se je, ker je don Castro zahteval, da dokonča omet
zidu - seveda za isti dogovorjeni denar. Vicente se je zavedal, da je to
izkoriščanje, a je bil navajen podobnega postopanja; predvsem pa je
vedel, da mu don Castro nikdar več ne bo dal posla, če mu odreče.
In večkrat ga je že rešil s kakšno čango, ko ni imel niti kovanca več
v žepu.

Čeprav je bilo pozno in pot nevarna, se je napotil peš tiste dol¬
ge kvadre. Od avenije Amancio Alcorta mimo bolnišnice Muniz in
nato po cesti Pichincha. V tretjem kvadru po otroški bolnišnici je čez
cesto velik prazen prostor. Morda bo tam kdaj nova sodna stavba,
a to je le še v načrtih mestnih mož. V medli svetlobi cestne svetilke
je Vicente zagledal vrečko za odpadke. Oblika je bila svojevrstna,
neobičajna.

»Morda pa je kaj uporabnega«, mu je šinilo v glavo. Navajen je
bil zbirati še tako neverjetne stvari in jim najti primerno uporabo.
Zato je križal cesto in pohitel do sumljive vrečke. Težka je bila. Hi¬
tro jo je razvezal in se znašel pred - dojenčkom, zavitim v umazane
cunje. Vicente se je komaj zavedel, kaj se pravzaprav dogaja. Kot v
sanjah je zagrabil umazan povoj z otrokom, ugotovil, da revše še
diha in z njim v naročju oddrvel proti naselju. Doma ga je položil na
posteljo in hitro skočil k Orozkovim po pomoč.

V viži je primanjkovalo vsega, a do jutra je bil otrok skopan,
oblečen in nasičen. Solidarnost vižerov ne pozna meja, ne zapreke,
ki bi je ne premostila. Eden je prispeval stekleničko za dojenčke,
drugi plenice, tretji oblekco, še kdo je prinesel mleka. Da, celo ime je
206 že dobil: Diego, Dieguito. Izbral ga je seveda Vicente. Ko so ga vpra-

TAKO SMO PISALI

šali zakaj, ni nič odgovoril. Ko so vztrajali, če je zaradi Maradone,
se je le nasmehnil, a v tem nasmehu je bilo tudi jasno, da njegove
nogometne simpatije nimajo ničesar opraviti z izbiro imena.

Ko je bilo vse opravljeno in se je začelo svetlikati, sta se Vicente
in Jacinta odpravila proti otroški bolnici. Bilo je potrebno, da do¬
jenčka zdravniki pregledajo in da ga prijavijo. Vicente je vedel, da
bo imel težave. In res: potem, ko je zdravnik ugotovil, da je malček
zdrav kot riba v vodi in predpisal le običajno cepljenje, so ga s po¬
trebnimi formularji napotili na policijo.

Na policijski postaji so ga po dolgem čakanju poklicali. Vso
zgodbo je moral ponoviti do najmanjše potankosti. Potem se je za¬
čelo zasliševanje. Odgovarjati je moral na razna umestna in neume¬
stna vprašanja. Za tem so se dva policista, socialna delavka in on
odpravili na kraj, kjer je otroka našel, da so vse popisali. In konč¬
no so šli vsi skupaj do naselja pod avtocesto, da so ugotovili stanje
najdenčka in kako je postrežen. Potem pa znova nazaj na policijsko
postajo. Ponovno čakanje, dolgo, neskončno. Potem so ga poklicali
v komisarjevo pisarno in tam je moral poslušati odločitev, da mu
glede na prontuarne, sociološke in sanitarne okoliščine poverijo za¬
časno oskrbo Diega, dokler sodnik za mladoletne ne odloči, kaj in
kam z otrokom.

Ko se je Vicente sredi popoldneva vrnil domov, je bila Cavi-
ta pravi sejem. Kar mrgolelo je časnikarjev in sosedov. Nekdo je
namreč s policije že dopoldan o najdbi obvestil znanca na radijski
postaji. Od tam naprej je bil plaz nevzdržen. Večerni programi novic
na televiziji so obširno poročali o zgodbi in kazali Dieguita. Tudi Vi¬
cente je pred kamerami in mikrofoni ponavljal svoj doživljaj. Nasle¬
dnji dan so še jutranjiki prinesli zgodbo. Clarfn je na naslovni strani
objavil ogromno fotografijo, kjer je Vicente držal v naročju Dieguita,
v ozadju pa se je odražala avtocesta. In znotraj še drugo, posneto
pred revno kočico v kotu. »Cavita« je postala slavna in Vicente glav¬
ni junak.

A že drugi dan je zgodba zgubila privlačnost, drugačne novice
so prodrle v ospredje in mir se je vrnil v naselje. Tedaj šele se je Vi¬
cente mogel posvetiti najdenčku. Dieguito se je izkazal kot priden
fantič in Vicente kot skrben oče. Pestoval ga je, skrbno hranil, ga
čistil in mu menjal pleničke. Vsa »Cavita« je pri tem sodelovala.
Doma morda niso jedli, a v Vicentovi koči ni zmanjkalo mleka, ne
plenic, ne obleke.

207

TAKO SMO PISALI

Tekli so dnevi. Teden je bil kmalu okoli in za njim mesec. Vi-
cente se je popolnoma spremenil. Iz tihega samotarja je postal duša
»Cavite«. Vedno si ga lahko videl z Dieguitom v naročju. Sprehajal
se je med kočami, ga nosil sončit na severni travnik, hodil z njim po
nakupovanju, obiskoval domala vse kolibe v naselju. Pri Orozkovih
je bil kot doma. Pri Jacinti je Vicente tudi puščal otročička, kadar se
je odpravil za kakim delom. A vedno je pazil, da je bil zgodaj doma,
preden je noč zavladala nad naseljem.

Sreča se je naselila v koči tam v kotu in iz nje izžarevala na
vse naselje. Diego je živel pri Vicentu, a nekako je bil otrok vseh, jih
združil in povezoval, jim bil v veselje in jih polnil s ponosom. Lju¬
dje, ki so živeli na robu življenja, so rešili to majceno življenje in ga
osvojili. Tako so tekli srečni dnevi.

Potem je prišlo tisto neizbežno, kar so vsi vedeli, a o čemer nih¬
če ni hotel govoriti. Pristojni sodnik je ugotovil, da socialno in sani¬
tarno okolje v naselju ni primerno za pravi telesni, sociološki in kul¬
turni razvoj dojenčka. In ker policiji dotlej še ni uspelo najti prave
matere, je odločil, da naj otroka prevzame v oskrbo državni zavod
za sirote, dokler ga sodišče ne odda v posvojitev vrednim staršem.

Nekaj je skupnega vsem, ki živijo v bednih naseljih. To je vda¬
nost v usodo: tako je, tako mora biti in je prav. Nihče se v Caviti
ni uprl, nihče nasprotoval, nihče protestiral. Ko je nekega poznega
jutra prišla policija in z njimi socialna delavka, so ji le mirno izročili
otroka. Sem in tja se je zaiskrila kaka solza. Samo Dieguito je jokal,
ko je prišel v neznano naročje.

Odhod je bil mnogo tišji kot prihod: brez radijskih poročil, brez
novice v televizijskih programih. Le kak dnevnik je naslednji dan
objavil kratko novico, da je bil pred meseci slavni Dieguito izročen
v varstvo države.

Naslednje jutro je bilo v viži mirno. Le zunanji ropot z ulice in
z visoke avtoceste je motil tišino. Jacinta je večkrat stopila pred kočo
in se razgledala proti kotu. Nobenega glasu ni zasledila. Tako do
večera. »Morda pride pozno« je menila v upanju, da je našel kakšno
delo, a v strahu, da bi se mu kaj pripetilo. Da bi se napil, ni niti po¬
mislila. Toliko je že poznalla Vicenta. Zaspala je s skrbjo v srcu.

Ko se je prebudila in iz kota ni bilo znaka življenje, se je napotila
tja. Za hip je postala, preden je odrinila okorna vrata. Stopila je v
beden prostor. Vicente je ležal na postelji.

Ni se zganil, ni pogledal. Saj tudi dihal ni več. Mir mu je bil za
208  vedno legel na zgubano, zgarano obličje.

TAKO SMO PISALI

NARTE VELIKONJA

ZANKE

Nenadoma je planil pokonci in zastrmel v steno. Nič. Vsenao-
koli mir. Niti koraka ni cul na ulici. A vendar. Saj je vse videl, kakor
bi gledal skozi steno. In potem je bil nenadoma v sebi. Saj je govoril
z njim, saj ga je pahnil skozi vrata in vrata zaloputnil, saj mu je oni
zagrozil, saj ga je oni sunil, saj se mu je zarežal. Nič, nikjer nič.

»Bi rad videl onega, ki bi mogel obdolžiti mene. Vse prej. Vas
in njegovo ženo, če hočeta, a ne mene. Niti na misel ne bo nikomur
prišlo in nikomur ne more priti, da so vmes moji prsti.«

Tako mu je dejal, saj je slišal in še sliši. Potem je tisti fant stopil
naprej ter ga potrkal po čelu. Ali vam ni vse v redu? Lahko trdi, kar
hoče, pa mu nihče ne verjame.

Nato se mu je zgrnil okoli glave žarek plamen in vse zavil v
moten blišč.

Potokar Peter ga je naglo sunil skozi vrata in zaloputnil. Še se¬
daj, zbujen se je čudil, kje je vzel toliko poguma.

Ves poten in tresoč je iskal v temi vrata.

»Ne, to je prav. Niso bila ta. Vrata, ki sem jih videl, so bila na
desni, pahnil sem ga z desnico. Tako!«

Vstal je in ves drgetajoč od nežnega mraza, četudi je bilo v juliju
in je bilo vroče, si je brisal ledni pot z obraza ter stopil k vratom. Bila
so prav tako zaprta kakor zvečer; stol, ki ga je bil zvečer premaknil,
ko je nekaj iskal v omari, je prav tako stal pred njimi. Kdor bi hotel v
sobo bi se moral zadeti vanj.

* Odlomek zbirke, ki jo je zbral pisatelj sam. Uredil in sklepno besedo napisal dr.
Tine Debeljak, opremil arh. Jure Vombergar. Tej knjigi je s svojim mecenskim
darom botroval gospod Herman Zupan. Knjigo je izdala in založila SKA za
petindvajsetletnico pisateljeve smrti kot 70. publikacijo.

209

TAKO SMO PISALI

»In vendar sem ga videl! Videl. To ni bila samo pojava, to je bil
on in izgovarjala sta se.«

»To si bil ti,« mu je rekel, ti si ga ustrelil, ki te je nosil na rokah in
ti delil podpore. Ali se spominjaš ,kako si se potem zarežal: Vidite,
pa je moja veljala in ne vaša. Čemu ste se trudili. Mene bi bili vpra¬
šali, pa bi si prihranili delo in jezo.«

Potokar se je spomnil, da je bilo res tako. Da je fant res imel
oster, samozavesten pogovor z Oblakom. In zdaj je dejal, da ga je
ustrelil.

»Počakati moramo jutra! Če je živ, potem je to bila sanja; ko je
zdaj toliko drugega govorjenja, se mi je pritaknilo še to. In ker so
govorili, da mu nekaj groze, se je to pritaknilo.«

Nenadoma se je hotel spomniti imena. Kakor bi ga bilo nekaj
udarilo po čelu. Ni se mogel spomniti. Videl je obraz, a imena se
ni spomnil. Kakor bi bil pretepen, se je zavlekel k oknu. Polknice
so bile odprte in skozi je vela prijetna sapa. Na grajskem pobočju
je gorela plinska luč, na vrtu je slišal črička in nenadoma je zaslišal
zavijajoč glas psa volčjaka, ki je sedel ob gredi in tulil. Tulil kakor
tuli pes ob mrliču.

Ura je bila tri. Zamolklo je udarilo. Štel je udarce. Najprej štiri,
potem tri in nato še tri. Prisluhnil je: sosed je imel kokoši in petelin je
začel hripavo peti. »Kakor bi bil vasoval!« mu je šinilo v misel. Toda
pletel je ob njej in dejal:

»Morda je splezal skozi okno!«

Nagnil se je čez okno. Nič. Nič. Okno je bilo v prvem nadstropju
in če bi hotel v sobo, si moral preplezati tudi napušč, ki je molel pred
oknom.

»Nič!« si je oddahnil. »Hvala Bogu: nič! Vse je bilo samo privid«

Legel je spet, a ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji
in vedno bolj so rasle sence v sobi. Tisti trenutek je šinila preko oči
neka svetloba. Planil je spet pokonci, pa se tako glasno nasmejal,
da se je žena zganila v postelji. Za trenutek se je potajil, a žena se je
prebudila in dejala:

»Ali ne moreš spati?«

»Prebudil sem se. Tako smešnih sanj še nisem imel. V Franči¬
škanski ulici sem čepel na vseh štirih in okoli mene je bilo zmerom
več ljudi!« se je izvil s sanjami, ki jih je imel pred tem.

210

TAKO SMO PISALI

»Prašek si preveč vzel!« se je obrnila ter se zavila v odejo. »Kar
spi naprej!«

Potokar se je obrnil in spet mu je svetloba šinila čez obraz. »Me¬
sec, pa ne prašek!« je zagodrnjal, ko je ugledal skozi okno svetlobno
kroglo. »Rekel sem, naj mi zatemne okno, pa ga niso.«

Spomnil se je, kako ga je zvečer bolela glava ... Zamižal je spet,
a prav takrat je začel na vrtu zavijati pes in po cesti je zaropotal avto
ter žarko razsvetlil ulico. V silnem diru je zatrobil rešilni voz. Saj to
je bilo običajno: rešilni voz je vozil vsako noč in trobil vsako noč.
Vsako noč si slišal psa, samo nocoj je tulil, tulil in zavijal.

In še nekaj se mu je zdelo čudno: v nosu je čutil neznan duh.
Duh kakor po tlečem zamašku, duh, ko je nekoč streljal z revolver¬
jem, duh po gorečem smodniku.

Valjal se je po postelji in razmišljal. Vse mogoče mu je drvelo
po glavi in dobivalo čudne obrise. Ustavil se je spet pri človeku, ki
ga je videl v snu, spet je videl njegov režeči se obraz, spet je zavijal
pes na vrtu.

V čudni motnjavi so se mu začele križati misli, ko se je izgubil v
pijani dremavici. Toda zdelo se mu je, da je buden in da leži bolan v
bolnici, ko se je nad njega sklonil oni obraz:

»Gorje, gorje ti, če komu poveš!«

Kakor bi bilo nekaj treščilo, je planil spet pokonci.

Drugo jutro je pozvonila mlekarica. Vse je še spalo, samo žena
je bila šla k jutranji maši. Odprl ji je in počakal, da je za njo zaklenil.
Toda ni bila še dva koraka na cesti, ko se je vrnila.

»Hotela sem zvedeti pri vas. Ali se je res nekomu nekaj zgodi¬
lo? Ko sem oddajala strankam mleko, sem slišala nekaj. Dve ženski
sta stali na cesti in starejša je pripovedovala mlajši, da je njen sin v
bolnici za strežaja in da so danes ob treh pripeljali nekoga ranjenega,
ki mu ne morejo pomagati. Nezavesten je bil, našli so ga na cesti.
Kaj naj bi delal ob treh na cesti? Neznan visok mlad človek da mu
je prišel nasproti. Šla sta nekaj korakov skupaj, potem pa da je oni
mlajši potegnil orožje in ga ubil. To da je videl nekdo, a nič več. Fant
je naglo zbežal in ni sledu za njim.«

Hotela je povedati in ne zvedeti. Ali pa - ali ni nagonsko hotela
nekaj zvedeti?

Prvi trenutek je hotel vprašati, ali je ta Oblak, pa je pogoltnil
besedo.

211

TAKO SMO PISALI

»Česa danes ženske ne strobezljajo. Ali ni sosed spoznal moril¬
ca, če bi bilo res? Mesec je svetil in če sta mirno govorila, je zname¬
nje, da sta bila znana. Naj pa sam pove!« je dejal.

»Če je pa nezavesten!« je tiščala mlekarica. »Mislila sem, da že
kaj veste!« Ženska se je obrnila in šla.

Potokarju pa je bilo, kakor bi mu svet plesal pred očmi. »Ta je
le hotela zvedeti! Od mene!« si je dejal. »Visok je bil in mlad je bil!«
je omahnil pred umivalnik. »In oni je bil tudi visok in mlad, z Obla¬
kom se poznata dobro.«

Prišla je žena ter ga našla, kako si prizadeva, da bi razvozlal
stogelj.

»Kaj delaš?« ga je začudeno pogledala. Ali ne vidiš, da ni nobe¬
ne zanke?«

»Oh, zanka je, zanka je!« je dejal in zdrknil na čevelj.

Žena je zavpila, otroci so planili s postelj ter ga začeli močiti z
jesihom.

»Slabo je spal!« je vzdihnila na vprašanje, kaj mu je.

»Danes ne moreš v urad!« je razsodila žena ter ga spravila v
posteljo. Potokar se je vse dopustil, kakor bi bil otrok. Ko je ostal čez
hip sam, je zamrmral:

»Zanka je, o zanka je!«

II

Sklicali so zdravniški posvet. Niso vedeli, kako bi mu poveda¬
li. V sobi je dišalo po jesihu, muhe so sedale bolniku na lice, da je
trudno mahal z roko. Nihče ni vedel, kaj mu pravzaprav je. Živčni
zdravnik je govoril o živcih, zdravnik za nalezljive bolezni mu je
gledal v grlo, če ni davica ali angina, zdravnik za notranje bolezni je
trkal in našel, da je nekaj na srcu.

»Mir, mir!« so bili soglasni.

Zato so morali otroci v gozd po borovnice, da je bilo pri hiši
tiho, samo žena je hodila zamišljena po kuhinji in slišali so se njeni
koraki.

Spet je zazvonilo. Slišal je, kako govori žena pridušeno, kako ji
212 odgovarja razburjeni zvonki glas. Razločil je besede:

TAKO SMO PISALI

»Jaz moram govoriti z njim, za vsako ceno moram govoriti z
njim!«

»Če pa zdravniki pravijo, da ne!« je ugovarjala žena »On še nič
ne ve in bi mu razburjenje škodilo.«

»Jaz pa vem, da ve!« se je zgrozil ženski glas.

Potokar je na to planil iz postelje in omahnil na vrata:

»Da, vem, vem!« je kriknil »Oblak je mrtev. Ustrelil ga je!«

Žena je prebledela, ko je videla moža tako razburjenega v nočni
srajci na pragu.

»Kdo ti je povedal?« se je zaletela v prvem presenečenju.

»Zvedel sem!« je dejal. »Gospodična naj toliko počaka, da se
oblečem,«je rekel

In čez čas mu je sedela naproti drobna gospodična.

»Jaz sem Metka!«

Ozrla se je in videla ženo v sobi.

»Metka ste! Čudno, da mi je to ime tako prijetno! Ali veste, da
ne bi bilo nobeno ime za vas tako blagoglasno?«

»Nič poklonov!« se je otresla deklica. »Nič poklonov. Večkrat
sem vas že hotela iskati na cesti in nekaj mi je dejalo, da sem vas mo¬
rala danes zjutraj čakati, da bi vas kje uzrla. Potem so mi povedali,
da ste bolni in da ne smete iz sobe.«

Spet se je ozrla po sobi in ji je pogled obvisel na ženi.

»Hotela bi z vami sama!« je v zadregi izdavila.

Žena je nejevoljno menila:

»Ne razburjajte ga! Saj vidite, gospodična, da ga ne smete raz¬
burjati!«

»Kar mi more povedati, me ne bo razburjalo! Saj vem, kaj vas
je pripeljalo!«

Žena se je vdala, ko je videla, kako mož mirno govori. Odšla je,
toda gospodična Metka je videla, da je ostala ozka špranja pri vratih
odprta, zato se je sklonila in zašepetala. Glas je bil svinčeno hladen
in poln groze. Videl je, kako se ji roka rahlo trese, ko je segla po rob¬
cu, kakor da se usekuje, in za njim je dahnila:

»Pošilja me. Zaročenka sem: ne smete nikomur povedati!«

213

TAKO SMO PISALI

»Zato vam ni bilo treba semkaj, vedel sem že prej! Da, vedel
sem že prej!« je prikimal.

»Mislila sem, da boste mogli!« je dejala na glas s čisto spreme¬
njenim glasom, kakor bi poslušali neznanci. »Zdaj pa vidim sama,
da ne boste mogli. Če bo moglo čakati dva dni?« je lagala.

Potokar je razumel. »Saj vidite, da ne morem! Čez nekaj dni pa
prav rad! Najbolj nujne reči lahko počakajo tri dni!«

»Potem sem pa odpravila,« je dejala na videz ravnodušno in
brezbrižno.

»To bi pa bili pa prav lahko povedali glasno,« je dejal. »To ven¬
dar ni nikaka tajnost!«

»Če so pa tako rekli!« je segla v roko in v njenih očeh se je za hip
utrnil neznan strah in groza. Sklenila je roke kot v molitvi.

»Rada ga imam!« je dahnila. "Ne povejte nikomur!"

"Prav, prav!" je dejal. »Čez dva dni!« seje smehljal glasno.

In je šla. Šele čez čas se je spomnil, da niti ne ve, kako se piše.

Žena je zunaj na hodniku govorila:

»To ste hitro končali, to ste pa hitro končali!«

Bila je radovedna in je hotela vedeti, kdo je.

»Naša tipkarica,« se je zasmejal. »Če me ni na uradu, pa pridejo
domov. Neko vabilo ...« se je otresel. »A misli trapica, da je vse ura¬
dno tajnost!«

»Ti, pa tvoje uradne tajnosti!« se je našobila.

»Takšen je zakon in naše tipkarice so vse zanesljive.«

III

Strmel je z razprtimi očmi v strop. Ni ga zmotilo brenčanje
muhe, ki se je ulovila na muholovcu, niti ropotanje voza na ulici.
Strmel je v strop in dejal.

»Zdaj jo pošilja! Kako ve, da jaz vem zanj in odkod ta strah,
ki ga je prevzel?« Predstavljal si jo je znova. Vitka, majhne brčice
pod nosom, krilo modrikasto, bluza tenka, bela svila in na vratu
drobne rdeče koralde. Ko je govorila, se ji je delala jamica. Vse to
mu je ostalo bežno, a neizbrisno v spominu. Spomnil se je, videl jo
214 je dvakrat, trikrat na cestni železnici in enkrat je bil oni visoki fant z

TAKO SMO PISALI

njo. Samozavesten, drzen. Rdeč nagelj je imel v gumbnici in brčice
pod nosom. Kadil je cigareto in pihnil dim. Toda ponoči ga je videl
brez brčic in je bil bolj nervozen in manj samozavesten, dasi se mu
je rogal. In zdaj mu pošilja sporočilo, kakor je rekel že sam ponoči:
»Ne povejte nikomur!«

Potokar se je sključil v postelji od čudne bolečine, ki mu je sti¬
snila srce. »Ne povejte nikomur!«

Predstavljal si je, kaj bi bilo, če bi izrekel svoj sum. Fanta bi pri¬
jeli, a njega bi vsak zagovornik lahko odklonil in spoznal, da ni pri
pravi pameti. Zdvomil je, da je ves nestrpen poklical ženo:

»Kaj ti je rekla, ko je stala na pragu?« je dejal in nepremično uprl
vanjo pogled.

»Nič!« se je zasmejala. »Nič! Kaj pa naj reče tvoja tipkarica!«

»Nekaj sta govorili!« je dejal. A pri sebi je razpletal: »Torej je bila
res tu in ni privid. Ni privid, torej je res!«

»Kaj praviš?« se je obrnila žena od okna, kjer je pripravljala
vodo za kapljice.

»Nič, nič!« je odvrnil. Stelje kvadrate na stropu toda nenadoma
se je sunkoma dvignil in vprašal:

»Kaj in kako je z Oblakom? Nekaj sem čul, a ne vem vsega. Vem
samo, da ga je nekdo danes ponoči ob treh ustrelil, vem, da je bil
mlad, visok fant, vem, da so ga odpeljali v bolnico ... Mlekarica je
povedala...«

»Da je umrl, pa še ne veš?« je vprašala žena. »Krogla mu je pre¬
bila čelo in šinila pri čeljusti ven. Prizadevali so se kirurgi, da bi
ga rešili, a saj veš, preden jih kličeš, traja nekaj ur. Pravijo, da ne bi
mogli nič napraviti, če bi bili z vsem pri roki že na mestu. Umrl je in
ni mogel povedati, kdo ga je.«

Koliko muke mu je prizadelo, da se je potajil. Rekel bi bil:

»Ne vem, sicer imena, a poznam ga in njegova zaročenka Met¬
ka je bila pravkar tu.« Toda zaplaval mu je pred očmi nežen ženski
obraz z brčicami, brsknilo krilo in rdeče koralde pod vratom. Videl
je tisto neznano globoko grozo in iz njenih oči je razbral, da ji je
zaročenec zagrozil, ko jo je poslal k njemu. Samo ni si znal razložiti,
kako je morilec vedel, da on ve, in kako se je to moglo zgoditi, da
se je v snu prikazal njemu, da ve za dogodek, ki so ga videli samo
Oblak, morilec in tisti sosed, ki ju je videl na tej samotni cesti in ob

215

TAKO SMO PISALI

taki uri. In zdaj je ta zaročenec grozil tudi njemu. Ko blisk mu je šlo
po možganih, da bolj grozi njemu kot se boji sam zase. On je že na
varnem kje in se mu ni treba bati, medtem ko sta tu dva, ki natančno
vesta zanj: zaročenka in on sam.

»Kdaj ga bodo pokopali?«

»Jutri ob štirih!« mu je spregovorila žena.

Tisti trenutek je udarilo skozi okno zvonjenje.

»Zvoni mu!« je dejala. »Toda zvon ima tak glas, da bo odkril
morilca. Takrat si ti spal, zdravniki so rekli, da je spanje dobro zna¬
menje. To so rekli že zjutraj, ko je zvonilo. Vsi ljudje vedo, da ga bo
policija našla. Ves aparat je na nogah in stikali so za njim po vseh
kotih v mestu.«

Zunaj pa so udarjali zvonovi, kot bi bilo to njihovo zadnje zvo¬
njenje in bi se morali pri tem razbiti.

»Jutri ob štirih!« je povlekel. »Jutri ob štirih bom že pokonci!«

V sobo so se vsuli otroci. Pet drobljančkov, ovenčani z zelenimi
listi mladega kostanja. Okoli ust črni od borovnic. Najmlajša je bila
kraljična ter je ukazovala, dve sestrici sta ji držali vlečko ter sta sto¬
pali ob strani. Eden od bratcev je bil kraljevič, toda dogovorili so se,
da samo za pol svečanosti, druge pol pa bo kraljevič drug.

Jedli pa bodo vsi.

Tako je sprevod prišel do njegove postelje. »Rekli so, da mora¬
mo priti tiho. In smo prišli tiho! Če kdo spi, ni mrtev? Če kdo spi, ni
mrtev. Ali veš, da smo po poti stopili tudi na Žale? Da bomo videli,
kako je, če je kdo mrtev. Videli smo tudi gospoda Oblaka. Nam se je
zdelo, da spi, samo čez čelo ima obvezo. In Lenčka je rekla, da bi bilo
treba samo obvezo dvigniti, pa bi se zbudil?«

»Ne bi se zbudil!« je zatrdil. »Ne bi se zbudil! Umorjen je!«

»Potem je res, da ne bo nikoli več prišel k nam!«

»Res!« je potrdil. »Res!«

»Potem tudi Nelka ne bo imela več očka!« je silila vanj najmlaj¬
ša. »Nelka ni nikomur nič naredila, pa ne bo imela več očka!«

»Saj ni treba nič napraviti, a vendar ga nimaš!« je vsevedno od¬
vrnil starejši fantek, že gimnazijec Miklavžek.

216

(...)

TAKO SMO PISALI

v

Drugi dan je bil pogreb. Zdravniki so Potokarju strogo prepo¬
vedali, da ne sme iz postelje. Njegovo stanje se je poslabšalo. Spal
je zelo nemirno in vsak hip se je stresel in planil pokonci. Zdaj je
zašel v čudno zamotano ulico, kjer ni bilo drugega izhoda, kakor da
je plezal po zidu, a komaj je priplezal po strmi steni, se je na vrhu
pokazala neznana žival. Drugič je spet sedel v šoli in izgubil nalogo.
Zaman si je dopovedoval, da je vendar že bil na univerzi in mu ni
treba več hoditi v gimnazijo in pisati nalog. Ni si še od tega opomo¬
gel, ko je stal pred oltarjem in čisto neznani ženski obljubljal zakon,
dasi mu je nekaj šepetalo, da je vendar že poročen in ima pet otrok.
Lahko je zadremal, ko je lezel po vseh štirih bos in v samih hlačah
ob jarku, ki ga ni mogel preskočiti, a za njim je divje hlastalo troje
popadljivih psov.

»Kaj je?« je enkrat planila žena pokonci, ko je grabil stol ob sebi
in udaril po tleh, da je zaropotala vaza, ki je bila sredi sobe na sto¬
jalu.

»Nič, nič!« je odgovarjal. »Stol se mi je prekucnil!«

Zjutraj so prišli spet trije zdravniki in mu po dolgem posveto¬
vanju prepovedali vstati. Dali so mu mrzle obkladke in kapljice.

Potem se je čez dan potuhnil. Obležal je lepo, in če je kdo prišel
v sobo, se je hlinil, da spi. Tako je ždel. Roj muh pod mizo ga je za¬
nimal. Štel jih je, a nikoli ni mogel ugotoviti pravega števila. Kositi
se mu ni ljubilo. Gledal je samo, če je vsa obleka pri postelji. In ko
je videl, da dekla pospravlja jopič v omaro, je pozorno zasledoval,
kam ga nese.

Zdelo se je, da se je vdal. Napravljali so se k pogrebu. Niti malo
ni pokazal, kaj namerava. Mirno je gledal, kako so se napravljali
otroci in še dejal jim je, naj pazijo, da jih ne povozi avto. Ženi je dal
za vse denar, naj se peljejo. Naj gredo na pokopališče zgodaj, ker bo
potem gneča in na tramvaju tesno. Tudi na Žalah bo mnogo ljudi
in zato naj si poskrbe ugoden prostor. Na levi strani glavne kapele,
da bo najbolj ugodno. Tudi dekle gre z njimi, da bo žena laže pazila
nanje.

Tako je vse odpravil. Niso še dobro izginili iz hiše, ko je smuknil
v obleko in jo mahnil za njimi. Najprej ga je sonce zaščemelo v oči,
tudi tramvaj je vozil, kakor bi vozil po neznanem tiru. Vse se mu je
zdelo tako sumljivo skrivnostno in tajnostno. Naglo se je peljal do

217

TAKO SMO PISALI

bolnice; vedel je, da tam stoje avtomobili. Skočil je iz voza, kakor bi
bil ubežen deček, in naglo sedel v avto. Naj ga zapelje na Žale.

Na Žalah je bila že velika množica. Ni se zmenil za nikogar.
Zdrenjal se je v kapelico sv. Andreja, ko se je zdrznil.

V kapeli sta ob mrtvem Oblaku stali dve postavi: mladenič in
deklica. Fant vitek, gologlav, ostrižen na golo, deklica v modrika¬
stem krilu in beli svileni bluzi s koraldami. Kropila sta mrtvega
Oblaka, ki je ležal z zavezo čez čelo. Prerinil se je do krste, ko sta
pokropila. Takrat mu je šinilo skozi možgane:

»Če morilec stoji ob krsti, mrlič krvavi!«

Toda nič tega, A videl je, da obema drhti roka z zelenjem. Če bi
prav tako drhtela roka tudi drugim pogrebcem!

»Ne,« si je dejal, »krivico sem delal! Fant je prišel nemoteno k
pogrebu. Krivico sem delal. A čemu je prišla potem Metka?«

Poškropil je in se potem hotel obrniti, ko se mu je zdelo, da
sliši nekakšen šepet. Šepet, ki je prihajal od nasprotne strani. Iskal
je z očmi, iskal z ušesi. Nikogar ni videl, nikogar ni slišal, samo tisti
šepet se mu je zdel močnejši. Zdrznil se je, ko se mu je zdelo, da so
se zgibale mrliču ustne na smeh.

»Na svidenje! Skrbi, da bo vse v redu! Saj sem te pozdravil!«

»Saj me je pozdravil,« si je mislil, »po otrocih me je pozdravil.«

Prav tisti trenutek je zadel obenj komolec mladega fanta:

»Vse dobro, Metka je povedala vse.«

Preden se je mogel znajti, sta že zginila iz kapele. Ostal je v gne¬
či, ki je rinila v dveh vrstah od izhoda nazaj. V tej množici je izgubil
par izpred oči. Lovil je sapo ter si brisal pot z obraza. Ko se je prerinil
na prosto, je srečal svoje. Toliko, da ni žena kriknila, ko ga je uzrla, a
potem se je znašla in dejala:

»Morda je pa res najbolje, da si prišel.«

Videl je vdovo, videl dva otroka, videl mater in očeta. Srce se
mu je krčilo od neznane bolesti in žalosti, ki ga je obšla. »Če bi bil jaz
na tem mestu? - Na svidenje!« mu je rekel Oblak.

Prišel je na prosto. Začele so se pogrebne svečanosti. Toda sredi
govora, da je Bog videl zločin in že gre maščevalec za zločincem, se
je Potokar ozrl na nasprotno stran in videl fanta, ki je prav takrat
nekaj zašepetal dekletu. Potokarju se je stemnilo pred očmi. Oprijel
218  se  j e  stebra, ki je bil pred njim, nato prosil znanca, naj ga podrži in

TAKO SMO PISALI

ga pelje do tramvaja. Bila je gneča in pozorno so sledili govorniku,
zato ni nihče zapazil, kdaj sta prišla iz ljudi, in od tu je šel Potokar
sam na voz.

Ko je bil sam, si je oddahnil.

Komaj je stopil k oknu, je zavil sprevod iz Žal. Železnica je po¬
tegnila proti Kolinski tovarni. Doma se je spravil spet v posteljo in
se plašno prepričal, ali ni morda koga pod posteljo.

»Na svidenje!« mu je brnelo v ušesih. »Vse dobro. Metka mi je
povedala!«

Med dvema stavkoma je nihal ter ni mogel priti do nobene dru¬
ge misli. »Skrbi, da bo vse v redu!«

Mrzel pot mu je legel čez čelo, strepetal je od nepopisnega mra¬
za in svet se mu je začel vrteti, da je videl same iskre okoli sebe. Spet
je začutil tisti vonj po smodniku in v ušesih mu je bilo, kakor da bi
slišal strel.

Našli so ga nezavestnega na obrazu sredi sobe, ko je stiskal po¬
dobo žene z otroki.

219

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

DR. VINKO BRUMEN

RESNICA IN AVTORITETE*

1. Predmet teh premišljevanj in razmišljanj je resnica in njen pomen
za naše življenje. Premišljanj in razmišljanj, ker sta oboji, čeprav
morda bolj drugo, kot prvo. Premišljanje je bolj osredotočeno,
enosmerno ubadanje z nekim vprašanjem, kateremu hočemo priti
do dna, najti mu polno in dokončno rešitev. Pod razmišljanjem
pa razumemo bolj od vprašanja do vprašanja begajoče, razvejano
miselno iskanje, ki se ustavi in poglobi malo več tukaj in malo manj
tam, se ob tem dotakne raznih in marsikdaj celo raznovrstnih zadev,
se ob njih raztresa in mnogokrat nobeni ne more do dna. Tako
razmišljanje je bolj v sozvočju z okoliščinami, v katerih opravljamo
to delo, okoliščine, ki ne dovoljujejo mirnega dela, ki raztresajo in
ki ponujajo, celo vsiljujejo toliko vprašanj, da si je težko izbrati le
eno in se mu docela posvetiti. Razmišljanju bo pač dovoljeno, da se
pri tem dotakne, pa čeprav le iz ramišljenosti, tudi vprašanj, katerih
obravnava je komu manj ljuba. Razen tega je pri razmišljanju prav
zaradi tedaj upravičene piščeve razmišljenosti manj zamere vredno,
če se h kaki zadevi večkrat vrne, kako prej povedano misel ponovi,
kako malo drugače izrazi. Marsikdaj se to napravi namenoma, da se
natančneje pokaže njeno mesto ali mesto kake nove misli v celoti
razpravljanja.

2. Ko govorimo tukaj o resnici, pa seveda menimo zlasti spoznamo
resnico, resnico, ki smo jo mogli odkriti in si jo prisvojiti. Ugotovili
smo že, da moremo pri tem razlikovati troje: prvič, ali je to, kar
menimo, da smo spoznali, tudi zares stvarno resnično, ki stvarnost
slika tako, kakor ta zares je; drugič, kako moremo vedeti in tudi
drugim pokazati, da je naše spoznanje zares to, da res izraža
resnico in da torej velja za nas kakor tudi zanje, saj je resnica vedno

220 * Naš in moj čas,  dr. Vinko Brumen, SKA, Buenos Aires, 1980, str. 249-254.

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

in za vsakogar resnica; tretjič, ali stojimo mi sami trdno za svojim
spoznanjem, zares verujemo vanj, sprejemamo tudi odgovornost
zanj in je le tako tudi zares naše spoznanje, oboje: zares naše in zares
spoznanje.

Glede na tretje vprašanje marsikdaj grešimo s tem, da sicer radi kaj
trdimo in oznanjamo, včasih skozi usta drugih, kot čisto resnico, ki
jo imamo obvezno za vse, a kadar nas kdo prime za besedo, kadar
nam resničnost našega mnenja izpodbija ali nas vsaj vprašuje po
razlogih zanj, tedaj pa ne pokažemo obraza, ne stopimo na plan, ga
ne branimo, zlasti še, kadar smo ga skušali uveljaviti brezimno. V
tem primeru naše mnenje ni naše in še manj je spoznanje. A vse to
utegne biti predmet posebnega razmišljanja. Danes pa se nekoliko
ustavimo, še enkrat, pri drugem od zgoraj naštetih vprašanj; kako
moremo vedeti, da je naše mnenje zares poznanje, to je resnično.

3. Saj smo že ugotovili, da ni dovolj, da je naše mnenje le stvarno
resnično, to je, da nekaj meni tako, kakor zares je. Da je naše mnenje
tudi naše spoznanje, moramo še vedeti, da je resnično, moramo biti
njegove resničnosti gotovi. Tega toliko bolj potrebujemo, če želimo
svoje spoznanje posredovati drugim; saj ne moremo terjati, da nam
verjamejo na besedo, pokazati ali celo dokazati jim moramo, da je
zares resnično, za kar mi trdimo, da je resnica. Da to moremo, pa
moramo najprej sami imeti razloge ali dokaze za resničnost svojega
spoznanja.

Kakor pa je resnico samo težko odkriti, je še težje uvideti razloge
za gotovost ali nedvomnost spoznanja. Prav zato poznamo toliko
raznih poizkusov, da bi odkrili povsem zanesljive razpoznavne
znake za resničnost spoznanj. V prejšnjem razmišljanju smo se malo
dalje pomudili pri mnenju, da je življenjska praksa najzanesljivejši
razpoznavni znak resničnosti spoznanj, in smo videli, da nas to
ne more zadovoljiti, že samo po sebi ne, razen tega pa ni vedno
oznanjano iz povsem čistih namenov.

Mogli bi našteti še več drugih podobnih poizkusov. Posebno zanimiv
in sodoben je ta, ki hoče vsa naša spoznanje opreti na prvinska
izkustvena do znanja ter jih ob njih overiti ali zavreči. To je samo
na sebi zelo mikavno. Vendar proži premnoge nepresežne težave,
o katerih se sedaj ne moremo razgovoriti. Tudi se pravila overjanja
rada iznajdevajo in predpisujejo precej samovoljno in včasih z
izrečnim namenom, da bi iz možnosti overitve izločiti nekatera
mnenja, ki se že od vsega kraja imajo za nepravilna ali nesmiselna. 221

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

To se pravi, da se neka mnenja že imajo ali določajo za nesmiselna
ali vsaj neznanstvena, potem pa se iščejo taki načini overjanja, ki bi
to tudi pokazali.

Drugi so mnenja, da bi mogla biti razpoznaven znak gotovosti naših
spoznanj njihova popolna sovisnost ali notranja skladnost. To bi
pomenilo, da so naša spoznanja nedvomno resnična, če si med seboj
ne nasprotujejo, če se dajo spraviti v lepo zaokrožen sestav. Tudi to
mnenje je zelo mikavno, saj je res, da si razna spoznanja, ki so zares
to in kolikor so to, ne morejo med seboj nasprotovati. Saj nobena
resnica ne more biti v nasprotju z nobeno drugo resnico. Toda tudi
tukaj ne moremo prek nekaterih dvomov: kaj pa če bi tudi same
zmote mogle dati v sebi sklenjen in notranje skladen sestav mnenj?
To je sicer malo verjetno, vsaj v skrajni obliki, toda ali je to tudi zares
nemogoče v omejenem obsegu naših spoznatkov?

Še manj izpriča pravilnost ali resničnost nekega mnenja, kdor hoče
to doseči le z zavrnitvijo kakega drugega. Tudi če bi bila zavrnitev
upravičena in pravilno izpeljana, s tem ne bi bilo prav nič dokazano
kot resnično. Če je resnica ena sama, njej nasprotnih ali od nje se
razlikujočih zmot je lahko na stotine. Ta predmet zasluži posebno
razpravo in bomo to tudi storili.

4. Med ljudmi, ki bi radi odkrivanje resnice vodili in usmerjali, ki bi
radi določali lice in meje resnice, ki bi radi, da bi resnica bila to, kar
bi oni hoteli imeti za resnico, pa se vzdržuje še eno posebno mnenje
o najzaneslivejšem razpoznavnem znaku resničnosti spoznanj. To
je sklicevanje na takozvane avtoritete ali poudarjanje obveznosti
v iskanju resnice slediti nekim priznanim ali vsaj razglašenim
učenikom, klasikom ali kakor se še imenujejo. Tisti, ki hojo za
klasiki predpisujejo, te klasike cesto tudi že po svoje tolmačijo in
ne dopuščajo drugega umevanja kot svojega, še več, tudi svoje
tolmačenje spremenijo, kadar mislijo, da mora biti drugačna resnica,
ki jo hočejo imeti.

Obveznost slediti nekim avtoritetam pa je le še en poizkus vpreganja
mišljenja pred vnaprej določen voz in usmerjanja k ciljem, ki so prej
določeni kot spoznani.

Kaj nam v tej zvezi pomeni avtoriteta? Pomeni ugled in zaupanje, ki
si ga je nekdo pridobil na svojem delovnem področju, zaradi česar
lahko njegove dosežke z neko gotovostjo imamo za pravilne, ne
da bi ga imeli za povsem nezmotljivega in njegovih naukov ali del
222 sploh ne bi smeli presojati.

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

Gotovo je, ko sami delamo na nekem področju, v našem primeru
razmišljamo o nekih vprašanjih, ne moremo preiti vsega, kar je na
istem področju bilo že doseženo, ter začenjati povsem znova. Tako
ne bi nikoli nikamor prišli. Dokler ne čutimo izrečno potrebo ali
nimamo stvarnih razlogov, da kak nauk znova preverimo, marsikdaj
štejemo kar za gotovo in sami delamo naprej. Seveda smo bolj
pripravljeni imeti za gotovo nauke tistih mislecev, da ostanemo na
miselnem področju, o katerih že vemo, da so v mnogih in zlasti v
temeljnih vprašanjih zadeli pravo in jim lahko zaupamo tudi, kadar
sicer nimamo naravnostnega uvida v pravilnost njihovih učenj.
Zato bomo ob kakršnemkoli najrahlejšem dvomu ali pa kadar je
čim trdnejša gotovost za naše delo potrebna, tudi nauke najbolj
priznanih in spoštovanih učiteljev kritično premerjali, sprejemali,
kar se nam bo pokazalo kot gotovo, in popravljali ali zavračali, kar
se bo izkazalo kot manj dobro ali celo zmotno.

Taka je vloga in pomen avtoritet v miselnem naporu. Nikakor pa
ne morejo biti njihovi nauki zadnji razpoznavni znak resničnosti ali
neresničnosti, pravilnosti ali nepravilnosti kakih nazorov ali tudi
dejanj. Naš Aleš Ušeničnik je v konkretnem primeru modro domislil
in povedal, da »ni mogoče reči, da bi zapustil pravo filozofijo, kdor
ne bi bil povsem istih misli s sv. Tomažem« (IS III, 78), in to velja
tudi za vsako drugo filozofsko ali nefilozofsko avtoriteto. Pravo ali
resnično ni nekaj zato ali že zato, ker je določeni nekdo to učil, pravo
in resnično je tedaj in zato, kadar in ker izraža stvarno resničnost.
To pa je avtoriteta, v tem določenem vidu, zajela prav ali pa tudi ne,
vsaj ne vemo tega. Zato moremo tudi mi resničnost spoznanja meriti
le ob stvarnosti, ob bitni resničnosti.

Morda je ena izmed slabosti sedanjega filozofiranja, tudi v deželi,
kjer smo, da več in raje vprašuje filozofe, kaj mislijo ali so mislili o
stvareh, kakor pa išče v stvareh samih, kaj so. Našega Franca Vebra
zasluga je, da je svoje učence znal napotiti naravnost k stvarnem,
brez ovinka čez izročila, čeprav smo potem sami morali iskati poti
do teh. Saj res tudi brez poznanja in nadaljevanja izročil ni mogoče
plodno filozofirati, ali je vsaj to mnogo teže, a ostajanje pri samem
izročilu tudi ni filozofiranje. Avtoritete ali klasiki, ali sploh izročila,
so nam lahko v dragoceno pomoč, ne morejo biti zadnji in dokončni
razpoznavni znak resnice. To je in ostane stvarnost sama.

Če ne moremo postaviti avtoritet na mesto dokazov za kaka
mnenja, velja še manj sklicevati se na kako avtoriteto, da bi s tem
spodbili ali zavrnili kako drugo. Gotovo imajo nekatere več ali

223

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

bolj prav kot druge, a tudi to je treba šele ugotoviti in dokazati,
zopet z vpraševanjem stvarnosti, ne drugih avtoritet: tedaj nauke
sprejemamo v moči dokazov in ne avtoritet. Še mnogo manj pa
velja zavračati nauke ene avtoritete in meniti, da smo s tem podprli
nauk katere druge. Zanikanje ničesar ne potrdi. O tem bomo še
spregovorili.

5. Avtoritete so to lahko ali tudi niso; so lahko avtoritete na nekem
področju ali v neki zadevi, ne pa drugje in ne za drugo stvar. Tudi
kadar so avtoritete v neki stvari, ni nujno, da so v vseh nadrobnostih.
So lahko bolj ali manj srečno zadele neke resnice, a so lahko zgrešile
druge. Zato lahko ponovimo misel, da je prav, kadar skušamo
izročilo čim bolje poznati, se nanj opreti, ga nadaljevati, a da je pravo
in zadnje merilo vsake resničnosti le stvarnost sama.

Tako je z avtoritetami v filozofiranju, pa tudi z avtoritetami sploh.
Še manj se smemo in hočemo ukloniti kaki avtoriteti, kadar nista
njen ugled in zaupanje, ki ga je v nas zbudila, kar naj bi jo naredilo
za avtoriteto, marveč nam hoče le kdorkoli ukazovati, naj jo
priznamo za avtoriteto, in ji v svojem delu sledimo. Taka avtoriteta,
ali bolje, tako vsiljevanje kake avtoritete je odgovornemu mislecu
povsem nesprejemljivo. Sicer pa o avtoritetah največ in najraje
govorijo tisti, ki nimajo ali ne razodevajo stvarnih razlogov za svoja
mnenja, pa jih hočejo tako uveljaviti. V praktičnem življenju pa tisti,
katerih ravnanje je tako negotove vrednosti, da jo morajo krepiti z
avtoritativnostjo drugih, poleg napihovanja lastne avtoritete. Takim
je vsaka kritična opomba že rušenje avtoritete, to pa je greh, ki je
malo milejši od grehov zoper Sv. Duha, če sploh je.

Taki ne morejo umeti, da najhujše in tudi najuspešnejše rušenje
avtoritete je zloraba avtoritete, in da je tako rabo treba kot tako tudi
pokazati. Taka zla raba pa je tudi uveljavljanje ali vsiljevanje kake
avtoritete, lastne ali druge, kadar to ni upravičeno. Sploh pa, da
ponovimo misel, nekega zla ni kriv, kdor ga odkriva, marveč oni,
ki ga je zakrivil.

Kakor v drugih primerih je tudi v tem pogledu najpravilneje
postaviti vsako stvar na svoje mesto. Tudi vero v avtoriteto. Dati jim
čast in zaupanje, ki jim gre, a zlasti prisluhniti stvarem samim.

224

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

AVGUST HORVAT

SODOBNI HLAPEC JERNEJ IŠČE PRAVICO*

Cankarjev hlapec Jernej je prispodoba množice človeških bitij, ki v
naših dneh iščejo pravico do življenja, sredstev, kulturnih in tvarnih,
ki so potrebna za dostopno, človeka vredno življenje. Kljub vsem
mednarodnim izjavam, pogodbam in resolucijam ter prevzetim ob¬
veznostim se v naših dneh človekove pravice kršijo v velikem obse¬
gu in to v vseh deželah in državah sveta.

Kršitve so vsakdanjik v gospodarsko in kulturno razvitih deželah,
enako tudi v deželah v razvoju in zaostalih. Sodobni tehnični na¬
predek v številnih primerih stanje še poslabša in odreka množicam
zaposlitev in pravico do vsakdanjega kruha.

NEKAJ ZGODOVINE

Zadnji mesec letošnjega leta, točno 10. decembra 1998 bo preteklo
50 let odkar je Organizacija združenih narodov (OZN) sprejela De¬
klaracijo človekovih pravic. V 30 členih ali točkah bi naj bile zaje¬
te vse pravice, ki pripadajo vsakemu človeku. Večina članic OZN
je glasovala za Deklaracijo, le države komunističnega bloka so se
glasovanja vzdržale in jih dejansko tudi niso nikoli spoštovale in
upoštevale.

Vprašanje človekovih pravic je vedno aktualno in prisotno v člove¬
ški družbi. Njihovo nespoštovanje povzroča mnogo krivic in gorja.
Katoliška Cerkev se je tega vprašanja vedno zavedala, trudila za
njegovo reševanje. Kristus ji je dal navodila, ki so zapisana v evan¬
gelijih in obsežena v desetih zapovedih. Velika so bila prizadevanja

* Meidobje,  letnik 1998 - št. 3-4, (str. 215-223)

225

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

in nauk cerkvenih očetov prve dobe krščanstva. V srednjem veku še
posebej izstopata Avguštin in Tomaž Akvinski. Po odkritju Amerike
je zaradi izkoriščanja in uničevanja Indijancev papež Pavel III. junija
1537 to obsodil z bulo Veritas ipsa.

Po prvi industrijski revoluciji se je razbohotilo izkoriščanje delo¬
jemalcev, še prej pa izkoriščanje kmetov tlačanov po gosposki in
graščakih. V novejši dobi so bila vsa ta početja obsojena na prvem
katoliškem shodu nemških katoličanov leta 1848, to je istega leta,
ko je Karel Marx poslal v svet svoj komunistični manifest. Cerkev
se ga ni ustrašila, ampak so se v katoliških deželah katoličani na
različne načine prizadevali za rešitev družbenih krivic in zahtevali
spoštovanje človekovih pravic. Vsa prizadevanja je povezal papež
Leon XIII. v okrožnici Rerum novarum in drugih dokumentih. Na¬
slednji papeži so to delo nadaljevali, posebno znane so okrožnice
Pija XI. Quadragesimo anno iz leta 1931, Mit brennender Sorge iz
leta 1937 in Divini Redemptoris istega leta. V prizadevanjih sledi
Pij XII. v okrožnici Summi pontificatus iz leta 1939 in številnih ra¬
dijskih nagovorih, Janez XXIII. pa v okrožnicah Mater et Magistra
in Pacem terris, ki je deklaracija človekovih pravic in dostojanstva.
Papež Pavel VI. to poslanstvo Cerkve nadaljuje v okrožnici Populo-
rum progressio, v apostolskem pismu Octogesima adveniens in šte¬
vilnih govorih na apostolskih potovanjih. Pri sedanjem vladajočem
papežu posebej izstopata okrožnica Centesimus annus ter Laborem
exercens ne gre pa prezreti njegovih drugih dokumentov in govorov
na številnih apostolskih potovanjih. Vprašanje človekovih pravic je
obravnaval tudi drugi vatikanski cerkveni zbor in objavil v kon¬
stituciji Gaudium et spes leta 1965. Škofovska sinoda je leta 1971 s
posebnim poudarkom obravnavala vprašanja pravic na svetu. Tudi
v laičnih političnih aktivnostih ni manjkalo prizadevanj za spošto¬
vanje človekovih pravic. Tozadevne korenine so pognale v evropski
in severnoameriški zgodovini. Anglija jih je vključila v svojo Magno
Charto leta 1215, v Petition of rights leta 1629, Habeas corpus leta
1679. Človekove pravice so bile vključene tudi v severno ameriško
Deklaracijo o neodvisnosti leta 1776, sledila ji je Deklaracija o pravi¬
cah človeka in državljana iz leta 1789 kot geslo francoske revolucije
o enakosti, bratstvu in svobodi, a jih je ista revolucija zelo grobo
kršila in pozabila, da so človekove pravice univerzalne, moralne in
neodvisne od izrecnih pogodb in političnih ciljev.

Izmed zvrst laičnih intelektualnih mislecev se pojavijo prava priza-
226 devanja za človekove pravice v XVIII. stoletju. Poleg Lockeja so bili

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

njihovi pospeševalci še C. de Montesquieu in J. J. Rousseau in drugi
manj znani sodobniki. Polagali so temelje, iz katerih izhaja sodobna
demokracija. V naslednjem XIX. stoletju, sta socialista Ch. Fourier in
Karl Marx kritizirala liberalno pojmovanje človekovih pravic rekoč,
da so ločene od človekove realnosti. V našem iztekajočem se sto¬
letju je že pred deklaracijo o človekovih pravicah OZN Institut za
mednarodno pravo v Ženevi na seji 12. oktobra 1929 sprejel Medna¬
rodno deklaracijo človekovih pravic, v katerih poudarja človekove
pravice do enakopravnosti, do verske svobode, uporabe jezika, ve¬
roizpovedi in državljanstva. Te pravice so neodtujljive in obvezne.

OB 50 LETNICI DEKLARACIJE OZN

V ustanovni listini OZN, ki je bila podpisana 26. junija 1945 v San
Franciscu v Združenih državah, dober mesec po končani drugi sve¬
tovni vojni v Evropi, med katero so bile grobo kršene osnovne člo¬
vekove pravice tako s strani zmagovalcev, predvsem komunistov, in
premaganih. V tej osnovni listini je nakazan nov svetovni družbeni
red, ki bo temeljil na svobodi, pravici in miru. Države podpisnice so
se obvezale, da bodo storile vse potrebno, da se prepreči nevarnost
novih vojnih spopadov, ki v so v XX. stoletju že dvakrat prizadele
predvsem Evropo. Podpisniki ustanovne listine so se obvezali, da
bodo spoštovali temeljne človekove pravice, to je dostojanstvo člo¬
vekove osebnosti, enakost med spoloma, enakopravnost velikih in
majhnih narodov in držav, mednarodne pogodbe in druge obvezno¬
sti, ki izhajajo iz mednarodnega prava.

Naslednje leto, to je 1946, je bila pod okriljem OZN ustanovljena po¬
sebna komisija z nalogo, da pripravi deklaracijo o človekovih pra¬
vicah. Po preteku dveh let je bila deklaracija pripravljena. Vršile so
se tri seje, zadnja od 21. septembra do 10. decembra 1948 v Parizu,
na kateri je bila sprejeta dokončna redakcija deklaracije. Dokončno
je bila deklaracija sprejeta na plenarni seji članic OZN z 48 glasovi
večine, osem se jih je glasovanja vzdržalo, nihče pa ni glasoval proti.
Kljub temu, da nobena članica ni glasovala proti sprejetju, je števil¬
ne, predvsem iz komunističnega bloka, niso nikoli spoštovale.

Kot že omenjeno ima deklaracija 30 členov. V uvodu poudari, da
imajo vsi pripadniki človeške družbe enake pravice, na katerih te¬
melji človekova svoboda in mir na svetu. V prvem členu deklaracije
poudarja načela enakopravnosti, bratstva in svobode, kot jih je že
proglasila francoska revolucija ob koncu XVIII. stoletja. V nasle-

227

JUAILEJ

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

dnjih členih je poudarjena pravica do življenja in varnosti. Pravico
do življenja moramo razumeti od spočetja do naravne smrti. Sledijo
pravica do dela in njegove svobodne izbire, do pravice plače, ki za¬
dostuje za osebno življenje in vzdrževanje družine, do tedenskega
počitka, predvsem nedeljskega, do letnih počitnic in po zakonu do¬
ločen normalni delovni čas. Med temeljne človekove pravice spada¬
jo tudi svoboda vesti, mišljenja, verskega prepričanja, govora, zdru¬
ževanja, tudi sindikalnega gibanja, ustanovitve družine, izobrazbe
in udejstvovanja v družbenem življenju. Pravica do varnosti vklju¬
čuje pravico do lastne narodnosti in državljanstva, pravne osebno¬
sti, spoštovanja zasebnosti, zasebne lastnine, socialnega skrbstva,
posebne zaščite družine in otrok. Vse te pravice so obvezne za vse
članice OZN, ki so jih dolžne spoštovati, upoštevati in ščititi v druž¬
benem življenju.

Že v prvih letih po sprejetju deklaracije pa se je na pristojnih mestih
pojavil dvom, če bodo vse države podpisnice in članice OZN spo¬
štovale in v praksi izvrševale sprejete obveznosti. Zato so bila spre¬
jeta v naslednjih letih različna dopolnila z namenov, da bodo načela
deklaracije še bolj učinkovita. Leta 1966 so bile sprejete mednaro¬
dne pogodbe, ki zadevajo politične in družbene pravice človeka,
tudi gospodarske in kulturne pravice. Te pogodbe so dale pobudo
za ustanovitev več odborov in za druge institucije. Leta 1977 je bil
ustanovljen odbor za zaščito človekovih pravic, leta 1982 odbor za
odpravo diskriminacije žensk, za gospodarske, družbene in kultur¬
ne pravice, leta 1987 odbor proti mučenju, istega leta tudi za zaščito
pravice otrok in leta 1994 Visoki komisariat OZN za varstvo člove¬
kovih pravic.

Poleg mednarodnih pogodb in odborov ter Visokega komisariata za
varstvo človekovih pravic so bile sprejete tudi različne konvencije in
statuti. Leta 1949 je bila sprejeta konvencija o prepovedi prostitucije
in izkoriščanja človeških bitij, decembra 1950 statut za zaščito be¬
guncev, leta 1952 statut za politične pravice žensk, 1962 statut proti
diskriminaciji v šolah, leta 1965 statut proti rasni diskriminaciji v
vseh možnih oblikah, leta 1984 statut proti nečloveškemu kazno¬
vanju človeških bitij. Po letu 1948 je bila ustanovljena Mednarodna
organizacija za delo s sedežem v Ženevi kot organ OZN za zaščito
pred delojemalcev.

Kljub vsem navedenim prizadevanjem OZN deklaracija o človeko¬
vih pravicah ni dosegla pričakovanega upoštevanja in spoštovanja.

228 To se je pokazalo takoj po končani drugi svetovni vojni, ko so zrna-

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

govalci, posebno še Sovjeti in njihovi sateliti, izvajali teror in krvavo
maščevanje nad svojimi nasprotniki z množičnimi umori ter dese¬
tletnim preganjanjem.

Kolonialni narodi in ljudstva, ki so v prvih letih po drugi svetovni
vojni dosegli državno samostojnost, s tem niso pridobili resnične
svobode in demokracije, ker so se v številnih primerih polastili obla¬
sti različni diktatorji domačini, ki so veliko manj spoštovali človeko¬
ve pravice državljanov kot nekdanje kolonialne oblasti.

Po 50 letih od sprejetja deklaracije OZN o človekovih pravicah se
še vedno pozablja, da mora moralno obvezno spoštovanje člove¬
kovih pravic prispevati k splošnemu napredku in izboljšanju tudi
življenjskih pogojev človeštva ter splošni blaginji. Vsaka družbena
skupnost mora pomagati prizadevanjem posameznika za lastno
blaginjo. Pri teh prizadevanjih nihče ne sme ostati osamljen. Posebej
še kristjani ne smemo pozabiti, da je ena človekova duša več vredna
kot vse vesoljstvo, nad njo je samo Bog.

Z ozirom na to absolutno vrednost človekove duše družba obstoja
zaradi človeka in mu mora služiti. Družba je skupnost oseb, oseb¬
nostna, pluralistična, teistična ali krščanska, kar pa ne pomeni, da
mora vsak človek verovati v Boga ali biti kristjan, ampak, da vsak
prizna realnost bitij in stvari, da je Bog začetek in življenjski cilj vsa¬
kega človeka, kar je tudi prvo načelo politične skupnosti in njene
avtoritete.

Človeštvo je planetarna družina. Kljub številnim posebnostim in
razlikam med narodi in državami se morajo spoštovati medsebojne
pravice maloštevilnih, še posebej pravice narodnih manjšin, kakor je
na to opozoril in učil Janez XXIII. v okrožnici Pacem in terris. Med¬
sebojno si morajo pomagati v tvarnem in kulturnem pogledu in tako
tudi k blaginji človeške skupnosti.

KRIZA SOLIDARNOSTI JE KRŠITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC

Delo je človekova pravica in dolžnost. Skozi dobo industrijskega
napredka se pogosto vrednost človekove osebe meri po donosnosti
njegovega dela. To je bilo zelo močno potencirano v obdobju prve
in druge industrijske revolucije z metodami taylorizma, fordizma
in podobnih sistemov znanstvene organizacije dela. V 50 in 60 letih
tega stoletja je gospodarsko razvite dežele zajel prvi val avtoma¬
tizacije. Ta je zelo zmanjšal človekovo prisotnost v proizvajalnem 229

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

procesu. Branilci človekovih pravic, predvsem njihove organizacije
in delojemalski sindikati so z ostro kritiko novih iznajdb te obsodili,
ker bi postopoma vodile v proizvajalni proces brez človekove pri¬
sotnosti.

Po uspešnem razvoju avtomatizacije je nastopila doba informatike.
V prihodnjih letih naj bi tehnologija informatike, ki temelji na infor¬
matizacijah proizvajalnih procesov, pripeljala v novo dobo civiliza¬
cije, za katero bo značilno, da bo zmanjšalo človekovo prisotnost
v proizvajalnih procesih in drugih aktivnostih na minimum ali jo
celo odpravila. Posebej se stremi za tem v poljedelstvu, industriji in
tercialnih dejavnostih (služnostih). Ta nova tehnologija, ki je šele v
začetkih in se aplicira v sodobnem gospodarstvu, predvsem v pro¬
izvodnji, je že povzročila večjo brezposelnost, kot je bila v obdobju
gospodarske krize leta 1930. Več kot 800 milijonov delavoljnih oseb
je v naših dneh brez dela in potrebnega zaslužka.

Sredi gospodarske krize in velike brezposelnosti v letih 1930 je že
angleški ekonomist John Maynard Keynes opozoril na tehnološko
brezposelnost. Poleg Keynesa je na vprašanje brezposelnosti v XXI.
stoletju to je prihodnjem, že leta 1932 opozoril tudi angleški filozof
in sociolog Bertrand Russell. Opozarja, da tehnični napredek ne sme
povzročati brezposelnosti, ampak omogočiti, da se z manj dela do¬
sežejo enaki rezultati in zaslužki. Po njegovem mnenju se bo moral
uvesti štiri urni delavnik, da se bo tako omogočila zaposlitev čim
večjemu številu delavoljnih in spoštovalo njihovo pravico de dela.

Kakšne bodo posledice, če ne bo več zaposlitve in zaslužka za mno¬
žice človeških bitij, če bo tehnični napredek poteptal njihove osnov¬
ne življenjske pravice? Kako se bodo preživljali brezposelni in nji¬
hove družine v materializirani človeški družbi, ki oznanja evangelij
potrošnje? To ni samo evangelij premožnih, ampak tudi evangelij
mase. Sodobna potrošnja se je v primerjavi z dobo pred drugo sve¬
tovno vojno podvojila.

Obstoječa histerija globalizacije, po kateri bi naj bila zemeljska obla
en sam prosti trg in nudi popolno svobodo lastnikom kapitala ter
proizvajalnih sredstev ter fleksibilizacija v delovnih odnosih, je do¬
kaz velike moralne krize, v kateri se nahaja človeštvo, predvsem
tisti del, ki vodi gospodarsko in družbeno življenje. Nekatere je že
prevzela resna zaskrbljenost, kako preživeti brezposelne. Vključi naj
jih v delo v družbenih ustanovah pomožnega in dobrodelnega zna-
230 čaja in v kulturi. To naj bi bil turizem, gostinstvo, zabavišča, gleda-

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

lišča, okrevališča za bolne in ostarele poleg drugih ustanov, ki bodo
zadovoljile zahteve prostega časa. Pri tem pa nastane vprašanje, kdo
naj financira te aktivnosti. Številni sociologi predlagajo, da mora za
to skrbeti država in sicer z zvišanjem davkov lastnikom kapitala, naj
bo to v proizvodnji ali drugih pridobitnih aktivnostih.

Posledice brezposelnosti so že močno prisotne v sodobni družbi. Ve¬
dno več je tatvin in napadov na osebe kjerkoli, tudi v prometu, na
počitnicah ali v javnih ustanovah, predvsem v bankah. Ni več var¬
nosti na cesti niti v stanovanjih. Državna oblast ne zmore več skrbeti
za varnost in mirno življenje svojih državljanov. Vedno več je tudi
samomorov zaradi pomanjkanja za življenje potrebnih sredstev po¬
sebej še med mladimi v starosti od 20 do 30 let kljub visoki izobrazbi
in delovni sposobnosti in starih nad 55 let, kjer jih odpustijo iz služ¬
be kot odvečne, ker njihove izkušnje in sposobnosti ne odgovarjajo
več zahtevam informatike. Posledice tega je tudi naraščanje števila
razporek in padanja rojstev. Zakonci se branijo tudi enega samega
otroka. Mladi nočejo skleniti legalnih zakonskih zvez, ampak se za¬
dovoljujejo s priložnostnim življenjem v dvoje brez obveznosti. Zato
bo v bodoče vedno manj rojstev in v demografski strukturi bodo
prevladovali starejši, predvsem upokojenci, katerim že sedaj družba
ne more nuditi za skromno življenje potrebne pokojnine. V družbe¬
nem življenju prevladuje egoizem premožnih brez čuta odgovorno¬
sti in zavesti dolžnosti do bližnjega Vse to so velike kršitve osnovnih
človekovih pravic. Prevladujoče države v sodobnem svetu si priza¬
devajo (in so ponekod tudi dosegle), da bi človeštvo bilo podrejeno
globalizaciji, to je v službi mita, ki se je polastil kolektivne podza¬
vesti zaradi močne propagande. To se pojavlja na različne načine,
a je političen pojav in povzroča gospodarske in socialne razlike ali
prepade v človeški skupnosti. Pod stalnim pritiskom ponujani novi
red ne more biti nobena čudežna rešitev težav, ki tarejo človeštvo,
ampak zadnja etapa v razvoju kapitalizma, dokler se ne bo izčrpal
in potem zrušil. In kaj bo potem? Človeštvo se oddaljuje od Boga in
njegovih zapovedi ter se koncentrira v iskanju rešitev vprašaj soži¬
tja, pozablja pa na transcendenco. Le v vrnitvi k spoštovanju bož¬
jih zapovedi, predvsem ljubezni do bližnjega ob zavesti, da morajo
tvarne in kulturne dobrine služiti vsemu človeštvu ne glede na raso,
spol, bo sodobni hlapec Jernej, ne glede, kje se nahaja, lahko našel
njemu pripadajoče življenjske pravice. Ne gre za nasprotovanje teh¬
ničnemu in gospodarskemu napredku, vendar oba morata služiti
človeku, vsakemu in vsem.

231

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

DR. MILAN KOMAR

ZAKLJUČKI*

Stvarnost ne ubija osebnosti.  Ko razmišljamo o našem mestu in
družbi v toku zgodovine, se suče naše razglabljanje okrog treh
vidikov: miselne pravilnosti, etične moči in duševnega zdravja, ki
niso nič drugega kot trije izrazi celotnostno razvite osebnosti. Ni
mogoče spoznati resnice, živeti krepostno in biti zdrav po duhu brez
znatnega napora vsega našega bitja, ki se pri tem razvija in raste. Ko
se etično urejamo in popravljamo, ne trebimo svojega osebnostnega
bogastva, da ne bi hladni obrazec, ki si ga nalagamo, naletel na
odpor, ampak delamo silo le slabim nagnjenjem in se gibljemo v
smislu naših najglobljih silnic. Zato je etično življenje strogo osebno
in nikakor brezosebno ali odmišljeno. Vsakdo je dober na svoj način
in, ne da bi iskal nadomestne izvirnosti, je le s tem, da stoji na svojem
mestu in da je to, kar je, neprisiljeno pristen ter nikomur enak.

Prve straže in glavnina.  Zato se tudi vsak na svoj način vživlja v
zgodovinsko dejstvo. Če smo obsojali beg iz stvarnosti, nismo s
tem že predpisovali določenega načina vživljanja vanjo. Narodi
in kulturne skupnosti so kot vojska. Imajo svoje prednje straže,
glavnino in zadnje vrste. Toda že same besede prednje straže mnogi,
Id se prištevajo glavnini, ne morejo prenesti. Zdi se, kot da bi že
zaradi tega postali zamudniki ali staroverci. Zato v svoji prizadetosti
svarijo pred razboritejšimi in naprednejšimi ljudmi, ki jih, vsekakor
ne brez slabe vere, hitro proglasijo za zvodnike in heretike. Na
drugi strani pa spet avantgardisti imajo radi svoje opravilo za edino
zveličavno ter gledajo na glavnino z viška kot na čredo. Potrebno pa
je eno in drugo. Res je, da se glavnini priključuje veliko hinavskih,
zdolgočasenih in lenih duš, da je tam idealno mesto za lizune,
kimavce in ponavljavce, da se tam nesposobnost, poniglavost in

232 * Pot iz mrtvila,  Dr. Milan Komar, stran 28 - 31 , SKA, Buenos Aires, 1965 .

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

potreba po udobnosti laže pretvarjajo in je tam kariera bolj varna; res
pa je tudi, da v prvih vrstah ni vse samo bistrost in predvidevanje,
da se med raziskovalci radi natepejo hlastači in glumci, ki svoje
male osebne komplikacije projicirajo kot velike lastnosti na platno
napredka in borbe proti zaostalosti. Toda katera raba nima svoje
zlorabe? Človekovo dejanje ni dobro ali slabo zaradi določene
zunanje opredelitve, ampak zaradi skritih namenov in nagibov, iz
katerih se je porodilo.

Ni dvoma, da je za izvidništvo potrebna nadarjenost, izobrazba,
pogum, toda kdo bo tajil, da vodstvo glavnine ne zahteva tudi
nadarjenosti, izobrazbe in poguma, verjetno drugačne, a gotovo
ne nižje vrste. Stojimo pred resnim vprašanjem težav, ki jih imajo
ljudje, ko se morajo vživeti v različno od svojega, in pa skušnjave,
kateri zapadejo, da svoje enačijo z dobrim in različno s slabim. »Kar
jim je tujega, je nemoralno,« je dejal Cankar (Gospa Judit, 1). Pravi
izvidnik ne hlasta, le prej se upogne zahtevam časa, ker jih prej
zazna, ve, da ni nezmotljiv in da lahko zaide. Toda tudi ko se moti,
zahaja, išče poti in se vrača, je njegovo delo nenadomestljivo za
skupnost, brez njega ni mogoče voditi družbo. A s tem še ni rečeno,
da je izvidništvo isto kot vodstvo. Med obema je treba neprestano
plesti vezi, ki nenehoma pokajo v napetosti borbe, ki ne mlati v
prazno, ampak grize v stvarnost. Vedno na novo vzpostavljena
solidarnost ni lahek, a malovreden sad nekakšne angelske edinosti,
ki jo pridigajo enostavneži, ki se po drugi strani ne pomišljajo poseči
po cinizmu, ampak je nagrada za napor, ko vsakdo zvesto brani
svoje, a vendar klone pred razvidnostjo razlogov. Komur je res za
dejanstvo v eni točki, ga ne bo odklanjal v drugi.

Modrost je stalna in gibka.  Nihče se ne more brez kazni upirati
resničnim zahtevam časa. Vse kar je minljivega, mora miniti in kdor
bi skušal delati silo času, bi sam povzročil, da bi to, kar skuša na vsak
način ohraniti pri življenju, le silovitejše razpadlo (Prim. Maksim
Spoznavalec, Migne 90,260 C). Obenem pa vemo, kakor je zapisal R.
Eucken, da »pravzaprav izginejo le stvari, ki so to zaslužile, medtem
ko se bistveno in neminljivo uveljavlja s toliko večjim sijajem in dobi
življenje od te usode in od tega nasprotja več resničnosti in svežine«
(Citirano po A. Guzzo, Philosophie de demain, p. 19).

Kaj pa odpor proti tokovom? Če živimo s časom, živimo s tem,
kar nam čas dejanskega, konsistentnega prinaša. Prilagojevanje je

233

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

ILEJ

prilagojevanje biti, ne česa kar je, temu, kar biva. Zato se ni mogoče
prilagoditi zmotam, kajti zmote, v kolikor so zmote, so ne-bit.
Neresnici kot taki ne odgovarja nobeno dejanstvo. Neresnica je le
pomanjkanje resnice. Popolna, vsestranska zmota je nemogoča.
Zmotne struje se morajo obdržati pri življenju le, kolikor se zajedajo
na delni resnici, ki jo imajo v sebi in katere se navadno krčevito
oklepajo. Iztrgati jim ta del resnice, je morda eden izmed najbolj
učinkovitih načinov borbe proti njim. Ko se borimo proti zmoti,
moramo torej ostati odprti do resnice, ki je njena jetnica: preko nje se
namreč lahko javlja nova stvarnost. Zato se tudi, kadar zastavljamo
pot sodobnim zmotam, ne obračamo proti toku zgodovine, ampak
se gibljemo z njim. Na zunaj pa se zdi naše stališče kot protislovno:
gremo s tokovi in se borimo proti njim. Racionalistična miselnost je
navadila današnjega človeka na enostavne izbire: ali preteklost ali
prihodnost, ali levica ali desnica, ali napredek ali reakcija. Resnično
življenje je preveč bogato in prepleteno, da bi se dalo vivisekcionirati
na tak cenen način. Naše zadržanje ni udobno sredinstvo ali lagodna
in vzvišena nevtralnost v vprašanjih, ki ne dopuščajo odlašanja.

Iti moramo s časi, boriti se z neresnico ne izza obzidij varnih
pribežališč, ampak na področju, kjer se vodi boj in kjer je edino
možna zmaga. Če je kakšna nevarnost, ki jo je treba z močnim glasom
razklicati, je to beg dobrih iz stvarnosti v umetna okolja. Nasprotno,
biti moramo kakor val, ki se poganja naprej, in kakor skala v reki, ki
se ne gane in morda prisili valove, da spremenijo smer!

Druga stvar, ki se zdi racionalističnemu opazovalcu protislovna,
je naša trdnost v bistvenem in naša gibljivost v nebistvenem.
Zgodovina za nas ni kot za heglovce le bežen tok, v katerem ni
ničesar trdnega, ampak je nastajanje, ki vkljub vsej spremenljivosti
spoštuje mnoge stalnice. Večna načela in stalna bistva odkrivamo
in odmišljamo iz časnega in spremenljivega dejanstva: niso zgolj
umske tvorbe, ampak imajo podlago v stvarnosti. V minljivem in
nestalnem dejanstvu najdemo odsvit stalnosti in neminljivosti. Ali
ne obstoji prav v tem modrost, ki je najvišja med krepostmi? Njen
duh je namreč »enovit« in »mnogoteren« in čeprav je »stalen, gotov,
varen« , je ona »najbolj gibka med vsemi gibkimi stvarmi« (Knjiga
modrosti, 7- 22,23, 24).

234

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

DR. MARKO KREMŽAR

NAPREDEK, RAZVOJ, RAST*

O napredku govore predvsem tisti, ki zaupajo v človeka. V razvoj
verujejo navadno ljudje, ki se jim zdi, da vodijo človeka slepe sile
po neizbežnih in nespremenljivih potih. Rast pa predstavlja neki
ustvarjen red, ki ni neizbežen, ker more človek pri njem sodelovati,
ga pospešiti, ali pa ga zavirati in celo zmaličiti.

In vendar si pojmi napredka, razvoja in rasti med seboj ne
nasprotujejo vedno, temveč se lahko dopolnjujejo.

Človek pri svojem vsakdanjem delu napreduje le, kadar ga pravilno
usmerja. Sicer kmalu spozna, da aktivnost sama na sebi še ni delo in
da vsako delo še ne pomeni napredka. Zato oboževanje aktivnosti z
izgovorom, da gre pri tem že za napredek, ne drži.

Nesmotrna aktivnost je zapravljanje sil, delo pa, ki ni v skladu z
redom stvari, prinese namesto napredovanja nazadovanje.

Kadar torej presojamo človekovo dejavnost, pa najsi gre za
posameznika ali za skupnost, se moramo najprej vprašati, kakšen
smoter zasleduje, nato pa če je ta smoter v skladu z naravnim redom.
Odgovor na to vprašanje ni vedno lahak, a zato nič manj potreben.
Le z ozirom na človekov smoter moremo presojati, kdaj se gola
aktivnost spremeni v smiselno delo in družbeno gibanje v napredek.
V primeru, da vidimo človekov edini namen v tvarni blaginji,
izgubimo izpred oči potrebno perspektivo za presojanje lastnih in
tujih dejanj, ločimo sicer lahko med praznim brskanjem in delom,
a se nam kaj rado zgodi, da ne razločimo med brezsmiselnim
premikanjem in napredkom.

Obrisi družbene preosnove,  Dr. Marko Kremžar, str. 85 - 87, SKA, Bs. Aires, 1984. 235

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

Kadar družbeno gibanje ni podrejeno moralno dobrim namenom,
kadar je njegova gospodarska cena previsoka in kadar povzroča
morda celo nehoten ali nepredviden nered, tedaj ne gre za resničen
napredek.

Zgodovinsko obdobje, ki je brezmejno zaupalo v človeka in v
njegovo svobodo, je imelo slepo zaupanje tudi v napredek, ki naj bi
bil posledica človekove prirojene aktivnosti in nagona po boljšem
življenju. Vendar, kot je rečeno, aktivnost brez smotra ni delo, prav
kakor sebično iskanje koristi brez ljubezni ni zadostna družbena
vez; zato sta aktivnost in koristoljubje premalo za resničen oseben
in družben napredek.

To so dobro čutili pristaši razvojnih družbenih teorij, ki so vzeli
iniciativo iz rok človeka poedinca ter zaupali raje v slepo silo
splošnega razvoja. Imeli so močan razlog za svoje mnenje, ker
so se opirali na zakone žive in nežive narave, ki obdaja človeka.
Materialistična vera v novo odkrito »nujnost« družbenega razvoja je
tedaj preprosto razdelila človeštvo v »naprednjake«, ki so po lastnem
» razodetju« hoteli pomagati pri razvoju človeštva, in »nazadnjake«,
ki so si razvoj iste družbe predstavljali drugače. Ker žene razredni
boj po mnenju »naprednjakov« družbeni razvoj neizbežno v pravo
smer, je njegova cena, to je moralno ali fizično uničenje političnih
oziroma idejnih nasprotnikov, upravičena. Razvoj je slep in
neizbežen ter ne vpraša za ceno. Družbeni totalitarizem je dobil s
tem teoretično podlago.

Vendar je tudi ta osnova šepala, ker ni upoštevala celotne realnosti.
Človeška narava je namreč bistveno drugačna od ostalega stvarstva
(ali kozmosa, kot radi govore ljudje, ki ne verujejo v Stvarnika).

Človek je edino razumno in svobodno bitje na svetu in potemta¬
kem more izbirati.

Kjer je pa izbira, najsi bo še tako omejena, tam ni popolnega
determinizma. Človek ni le svoboden, da gradi, ampak tudi da
ruši, da rešuje ali pogublja, da ljubi ali sovraži, da dela ali lenari, da
išče pravo pot ali tava brez smisla in cilja. Te svobode, ki je lastna
osebi, razvojni materializem ne more priznati. Zato postavlja v
središče dogajanja vsestransko pogojeno množico. S tem v zvezi
postane očitna kratkovidnost »potrošniškega kapitalizma«, ki z
neodgovorno trgovsko propagando prav tako usmerja človeka v
236 množičnost in s tem brezskrbno žaga vejo, na kateri sedi.

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

Komaj pa sprejmemo načelo človekove svobode, spoznamo, da
razvoj človeške družbe ni več »neizbežen«. Človek je v veliki meri
svoboden, da pri družbenem razvoju sodeluje, da ga usmerja,
pospešuje ali zavira, čeprav ga nikdar ne obvlada popolnoma.
Seveda razvoj ni povsem odvisen od človekove volje, ker je omejen
po naravnem redu in tudi po neredu, ki so ga človeški rodovi
vanj zanesli. Razvoj je mogoč tedaj le v mejah naravne in deloma
tudi družbene danosti. Kadar človek samovoljno izbira smer in
tek razvoja, doseže sicer lahko veliko razgibanost sredi rastočega
nereda, a taka razgibanost sredi rastočega nereda, a tako razgibanost
ni razvoj, temveč razkroj.

Zato je prav, da smo nezaupni do novosti, ki nam jih predstavljajo
kot »zanesljive« zanke napredka in razvoja. Preden jih sprejmemo,
se moramo prepričati, da gre za razvoj v sprejemljivo smer s sredstvi,
ki ne povzročajo nereda. Novosti in spremembe morajo prestati
presojo razuma, morajo jasno pokazati, ali res vodijo k smotru, ter
ne smejo skrivati ne svoje cene ne posledic. Le tako je lahko predmet
treznih osebnih odločitev.

Kadar sta napredek in razvoj v skladu z naravnim redom in s
potrebo skupnosti v določenem zgodovinskem obdobju, ju smemo
imenovati rast.

Rast je namreč naraven, to je smotrn razvoj stvari. Pojem rasti
vsebuje ohranjanje in prenavljanje, napredek in razvoj v okviru
končnega smisla ter je prav zato v skladu s potrebami in namenom
vseh naravnih skupnosti, ki sestavljajo človeštvo.

Družba naj bi tedaj ustvarjala pogoje za zdravo rast in ne le
napredovala po slepi poti egoizmov, niti se razvijala po nekem
fatalističnem programu, ki jemlje človeku vlogo in nalogo
soustvarjalca.

237

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

DR. IGNACIJ LENČEK

HVALEŽNOST*

Važna socialna krepost je hvaležnost. To najbolje vidimo ob njenem
nasprotju: nehvaležnosti. Ta nas med seboj odtujuje, odbija, razdvaja,
žali. S tem pa trga vezi. Hvaležnost pa nasprotno približuje, veže,
sklepa globoka prijateljstva. Predvsem pa daje pobudo za še več
dejavne ljubezni. Je iskreno priznanje dobroti in priznanje jo dviga,
krepi. Vse pa, kar dviga in krepi ljubezen in dobroto, ustvarja
notranjo povezanost v ožjem in vedno širšem krogu.

1 .

Vedno je bila hvaležnost redka krepost. Danes pa se zdi, da je izjema.
Kar preseneti nas, če jo srečamo. Preiskovati vzroke bi nas predaleč
dovedlo. Le dva, za današnji čas bolj tipična, naj navedem.

Naša generacija je trda v zahtevanju, mrzla v sprejemanju, skopa
v zahvali. Je, kakor da nimamo več kaj prositi, vse le zahtevati
kot nekakšno pravico. Kar nam drugi stori ali da, je pač njegova
dolžnost. Takšno zadržanje kaže pogosto že berač pred vrati, ki kar
sam mrko diktira, kaj hoče in koliko hoče. Daru ni več; le nekakšno
»izravnavanje«, pri katerem se ima naprošeni že vnaprej za
»krivičnega posestnika«. Kjer pa ni daru, ni zahvale ne hvaležnosti.
Nezadovoljnost, kritiziranje, pritoževanje so pogosto edini odgovor
na dar ali uslugo.

Drugo, kar hvaležnost ubija, je neki skrit napuh, ki se boji, da se
ne bi z zahvalo nekako ponižal. S tem v zvezi je tudi neko prikrito,
zadržano sovraštvo do dobrotnika, ki ga je neredko opažati. Kdor
prosi in prejme, česar sam nima ali ne zmore, s tem prizna svojo
potrebo, svojo nemoč, in to v primeri s tistim, ki tisto ima, zmore.
Manjšega, slabotnejšega se občuti pred njim. Tega pa mnogi

238

Rast v resnici in ljubezni,  dr. Ignacij Lenček, SKA, Bs. Aires, 1984, str. 280-284.

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

danes ne prenesejo. Za vse to hočejo, navadno podzavestno, neko
nadomestilo, povračilo: sami sebe poudarjajo, dvigajo, napihujejo.

Čutijo do dobrotnika neki odpor, skušajo ga v mislih in besedah
storiti manjšega, manj vrednega in se tako »oddolžiti« za dozdevno
ponižanje. Nekaj tega, pravijo, je tudi v odporu proti ZDA v svetu.

Prav tisti, ki so jim Združene države pomagale iz ruševin in stiske,
kaj radi iščejo, v čem bi se mogli znesti nad svojim rešiteljem ...

Iz tega že vidimo, da ima nehvaležnost globlje korenine v človeku.

Izvira iz krivega mišljenja in ravnanja. Zato pa je tudi hvaležnost
najgloblje zasidrana v resničnem in osebnem krščanstvu.

2 .

Hvaležnost je odgovor plemenitega človeka na plemenito dejanje.

Dober človek že naravno občuti ob prejeti dobroti neko dolžnost:
iskrena zahvala mu privre iz srca in išče, kako bi se s podobno
dobroto oddolžil. Težko, neprijetno nam je, če nas kdo kar obsipa
z dobrotami, kakor da bi nas težilo breme nekakšnega dolga. To
naravno težnjo hvaležnosti je krščanstvo usmerilo v zavestno
krepost. Sv. pismo je polno opominov in nagibov za hvaležnost
predvsem Bogu, pa tudi ljudem. Kristus daje pogosto zgled zahvale
in hvaležnosti, graja pa nehvaležnost. Sv. Pavel ponavlja večkrat, kar
je kratko in jedrnato pisal Tesaloničanom: »V vsem bodite hvaležni«

(ITes. 5,18).

Hvaležnost je v trojem: v tem, da dobroto priznam, da se zanjo
zahvalim in da jo nekako povrnem.

Dobroto prizna le, kdor se je zaveda. In tu je prava težava. Sila mnogo
dobrot prejmemo, pa jih ne občutimo kot dobrote. Prav bi bilo, da
bi premislili svoje življenje v zadnjih letih! Tudi leta v taboriščih,
ko smo živeli od - dobrote. Vse se nam zdi nekam samo po sebi
umevno, kar drugi za nas store, čeprav niso dolžni storiti. Drugače
je, če mi komu storimo še tako majhno uslugo; zdi se nam, da smo
storili nekaj izrednega, in boli nas, če tega drugi ne občuti, ne ceni,
ne prizna. Zelo prav bi bilo in mnogo bi pripomoglo k boljšemu
medsebojnemu razumevanju, če bi se iskreno razgledali okrog sebe
in zavestno premislili, koliko dobrote in ljubezni sprejemamo. Kakor
mrena bi padlo z naših oči in spregledali bi. Postali bi tudi notranje
srečnejši ob tem odkritju.

O hvaležnosti govorimo prav za prav le tedaj, kadar nam je kdo
storil uslugo, ki je ni bil dolžan storiti in s tem nekako primoran
storiti. Hvaležnost je odgovor na dobro delo, ne za dolžno delo, na
neprisiljeno dobroto, ne na strogo dolžnost. In takšnih del je na vseh 239

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

področji veliko. Ne smemo misliti le na materialne usluge, ki jih stori
eden drugemu, marveč na vse, tudi na dobro besedo, dober nasvet,
na delo za skupnost, katere delček smo. Posebno izginja smisel za
nesebične napore javnih delavcev. Včasih se ti zazdi, kakor da bi
moral biti npr. predavatelj hvaležen poslušalcem, da so prišli, ne pa ti
njemu za njegovo pripravo, pot, napor. Vse naše društveno življenje
po malem na tem trpi. Toliko nesebičnega dela v organizacijah v
korist članom navadno ne najde hvaležnosti, raje nejevoljo in včasih
prepir. V tem je videti eno plat naše socialne nevzgojenosti.

Prava notranja hvaležnost je občutljiva tudi za majhne prijaznosti,
za majhno pozornost in neznatno uslugo. V teh majhnih rečeh zna
odkriti včasih veliko srečno dobroto. Saj je pri hvaležnosti notranje
razpoloženje kakor zunanji dar. Bolj smo hvaležni za malenkosti, pa
iz zares dobrohotnega srca, kot pa večji dar, pa nekako neosebno,
hladno, morda celo z nejevoljo dan. Ni mogoče, da bi delili velike
dobrote in usluge, moremo pa vedno imeti odprto srce, besedo,
roko za majhne stvari. In v tem, v tej neprestani čuječi odprtosti
in pripravljenosti, je resnična dobrota človeka. Tak človek povsod
razliva dobroto, nekako mimogrede, nekako neopazno, a naravno,
nenarejeno, ker vre iz njegove volje, iz srca. Taki ljudje ne pričakujejo
hvaležnosti, a so jo zelo vredni. In jih je več, kot mi, za dobro slepi,
vidimo. Tako, brez veliko besedi, hodijo med nami, brez hrupa, zato
skoraj neslišno. Človek mora biti sam tih, da jih opazi. V to vrsto
spadajo gotovo neprestane dobrote naših mater.

Socialno pomembna je še ena vrta hvaležnosti v širšem pomenu,
a še bolj plemenita. Gre za tiste, ki nam po svoji službi, torej iz
dolžnosti, služijo. Mislim, na službo v širšem smislu; na vse, kar je
v našo korist. Samo en zgled naj pojasni, kaj mislim, Zamislimo se v
praznično razpoloženje svetega večera. Hitiš domov, da boš v toplini
skrivnostne domačnosti preživel v krogu svojih dragih božično noč.
Stopiš na omnibus, nato na vlak in morda niti ne misliš na voznika,
na strojevodjo, sprevodnika in tisoč drugih, ki se morajo ta večer
vsemu temu odpovedati, da ti moreš domov. Ne pomisliš na njihovo
žrtev; če bi se pa vživel, bi bil hvaležen. Takih zgledov, morda manj
izrazitih, je brez števila. Hodimo mimo njih, neobčutljivo. Zares
škoda! Veliko bolj bi cenili delo drugih, spoštovali ljudi, ki nam
na toliko načinov služijo, in v medsebojni hvaležnosti bi se pletle
drobne, a globoke vezi lepšega sožitja.

Drugo je zahvala. Včasih nam tako težko pride ta beseda zahvale
iz ust. Vprašajmo se, zakaj! Nekako trmasto, z nekim napuhom,
jo zadržujemo. Na drugi strani pa kar vre z jezika, prenaglo
240 in prepogosto. Ne da bi se preveč zahvaljevali, marveč preveč

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

govorimo brez resnične zahvale. Beseda: »hvala lepa« pogosto ne
izraža ničesar, je gola navada, zadeva olike, a prazna. Izgovarjamo
jo tja v en dan, ne da bi se zavedali in občutili, kaj vsebuje. Nič nismo
položili vanjo resnične hvaležnosti, ki naj jo izraža. Ne javlja je, ker
je morda nimamo, ali pa ker smo lahkomiselni, površni. Tako lepa
beseda je, a le če je res beseda, to je: izraz naše notranjosti, naše
misli in našega srca, torej naše plemenitosti. Trda pa je ta beseda,
kadar skriva hinavščino, če vsebuje laž. Tudi to se dogaja: beseda
zahvaljuje, srce mrzi; beseda izraža priznanje, srce obsoja. Večkrat ji
manjka iskrenosti in tedaj je zlobna.

Resnična zahvala je odsev in odjek zares hvaležnega srca. Pozna se
ji na zvoku, da je odkrita in globoka. Odpira srca, kakor je iz srca
prišla. Človeka samega pa utrjuje v resnični hvaležnosti.

Tretje je povračilo za dobroto. Hvaležnemu človeku je to razvidno:
naravno se mu zbudi želja odgovoriti s plemenitim dejanjem. Saj je
tak odgovor vse bolj prepričljiv izraz hvaležnosti kot beseda.

Seveda je povračilo hvaležnosti nekaj bistveno drugega kot plačilo
dolga. Je čisto drugo razmerje, bolj notranje in nič pravno.

Žalili bi človeka, če bi tako ravnali kakor v nekakšnem trgovanju.
Svobodno, plemenito dejanje se more nekako povrniti le s
svobodnim, plemenitim dejanjem. Bolj vrača srce srcu kot roka roki.
Zato tudi ne glede na to, ali dam enako za enako, marveč ali dam
z enako ljubeznijo in dobrohotnostjo. Tak moj odgovor hvaležnosti
sploh nima narave povračila, marveč bolj proti-darila, proti usluge,
to je: nove dobrote iz misli na njegovo dobroto. Zato pa takšna
dejavna hvaležnost ustvarja tople vezi, pogosto resnično prijateljske,
čisto drugače kot »trgovski« odnosi, ki so sami po sebi hladni,
nekako napeti.

Hvaležen človek je zato v »povračilu« dobrot obziren, rahločuten. Ne
pozabi dobrote, ker živi v njem želja oddolžiti se. Ko najde primerno
priliko, jo porabi in srečen je, da je mogel biti dober dobremu.
Zapisal sem nekaj raztresenih misli o širokem in važnem poglavju
hvaležnosti. Prepričan sem, da hvaležnost notranje bogati človeka
in zelo krepi družbene odnose. Je pa res: hvaležnost je naravna
hčerka plemenitosti in dobrote. Obenem jo krepi in širi. Svoj vrh pa
doseže v resnični hvaležnosti Bogu. Zahvala je eno prvih religioznih
dejanj. V liturgiji zavzema važno mesto. Mar ni morda pomanjkanje
splošne hvaležnosti vzrok za pojemanje globoke religioznosti? Saj
si ne moremo misliti iskrenega odnosa do Boga, ki ne bi bil odnos
hvaležnosti.

241

OBRAZI

ALOJZIJ GERŽINIČ

BLIŽINE Z MOŽEM DEJANJ IN POBUD*

»Delati drugim dobro.«

Moje prvo srečanje z Ladom Lenčkom  je bilo na misijonski prire¬
ditvi 1.1946 v Senigalliji. Predavat so prišli Lado, dr. Branka Sušnik
in prof. Jože Velikonja. Lado, me je prevzel z nasmejanostjo in opti¬
mizmom; tak je zame ostal tudi poslej skozi vsa desetletja prijatelj¬
stva. Ob imenovanem njegovem obisku sva izmenjala le malo be¬
sed. Dobro pa se spomnim, kako mi je na poti skozi taborišče dejal:
»Upam, da bova še veliko sodelovala, pa ne samo za misijone«.  In tako je
bilo. (...)

PODROČJE KULTURE: PRVI POSKUSI ORGANIZACIJE

Prizadevanje za organizacijo kulturnega dela se je pričelo že ta¬
koj po prihodu prvih skupin iz Italije. Na poziv Društva Slovencev
se je 20. junija 1948 sestalo 13. kulturnih delavcev in razpravljalo o
ustanovitvi kulturnega odseka. Sklenili so, naj ta ima lasten odbor

242

Ladislav Lenček. Vrli mož, ki ni živel za sebe,  SKA, Buenos Aires, 1996, str. 11-18.

OBRAZI

in ga začasno predstavljata predsednik in tajnik (dr. Tine Debeljak,
prof. Alojzij Geržinič). Na sejah (11.VII., 19.IX., 17. X.) so razpravljali
o osnutku pravil (sestavil Božidar Fink). Namen Kulturnega sveta
- tako naj se imenuje-: Pobuda za kulturno rast, koordinacija kultur¬
nih prizadevanj; vzgoja h krščanskemu in slovenskemu usmerjanju
kulture; priprave za morebitno vključitev v kulturno življenje do¬
movine. Napetost z Društvom Slovencev je vzbudila določba: Kul¬
turni svet je v odločbah in sklepih neodvisen od Društva. Iz debat
naj navedem tele misli: Petrič (Niko Jeločnik): Kulturni svet naj ne bi
mislil le na kulturo v Argentini, ampak po vsem svetu, kjer delujejo Sloven¬
ci.  Marolt: Dogodki nas prehitevajo. V začetku seje zdelo, da se bo vse delo
dalo voditi iz enega središča, danes pa so diferenciacije že dejstva; nastala
bo potreba kulturne matice ali prosvetne zveze. - Daje organizacijska pove¬
zava kulturnikov nemogoča, priča zgodovina, npr. Poskusi po prvi svetovni
vojski. Šele ko imaš in nudiš še materialno podlago, se zberejo okoli tebe,-
DŽ pripravlja na vsaka 2 meseca leposlovno znanstveno prilogo. Prav bo,
da sodelujemo. Ali bomo sami začeli z revijo?  Dr. Krivec: Pobijmo škodljivi
princip neplačenega dela.

Do sem poroča o tem zgodnjem poskusu 18 strani zapisnika
in nekaj kratkih dopisov. - Težnje po neodvisnosti od upravnega
in političnega vodstva so se pojavljale tudi v Balantičevi družini, v
igralski družini Narte Velikonja, po Domovih.

POT V SKA JE ŠLA PREKO VREDNOT

Skupina kulturnih delavcev (DOSKI) je po dolgih pogovorih
in posvetovanjih storila dejanje. L. 1951 so izdali revijo Vrednote.
Ni šlo lahko. Uredniki so poiskali Lada Lenčka, pri katerem so pri¬
čakovali najti zamisli kako revijo utrditi. Dolgotrajni pogovori so
pri Lenčkovi širokopoteznosti vodili k sklepu ustanoviti primerno
organizacijo. Preko Vrednot in po Vrednotah je šla pot v Slovensko
kulturno akcijo. Gl. A. Geržinič, Nekaj o »Vrednotah« pa o prejšnji
in sedanji SKA (Sij S.S., 1-1. julija 1974). O tem članku mi je Lado
pisal 12. VIII. 1974: »Tvoj sestavek v Siju sem lepo sprejel, deloma kot
dragoceno podajanje zgodovine, deloma kot povsem umirjen pogled s Tvo¬
jega vidika na ono ločitev pred leti«.  Zaradi centralistične usmerjenosti
Miloša Stareta in Društva Slovencev, pa zaradi neprijaznega odziva
nekaterih na pojav Vrednot, smo sklenili o naših posvetih, namenih
in sklepih ohranjati molčečnost; tako se bomo obvarovali morebi¬
tnih zavirajočih potez naših »nasprotnikov«. Živo mi je pred očmi,

243

OBRAZI

kako sva z ženo in leto in pol staro Mariko prebila sončen popoldan
v Adrogueju, kjer je takrat prebival Nace Lenček v prijazni hišici z
vrtom. Z Ladom in - mislim - Jurčecem smo predelali kup vprašanj
ter preiskovali nove zamisli.

Prodorni duh Ruda Jurčeca je deset let kasneje izpovedal, kako
je zaznal posebno silo in njeno oplojevalno vplivanje v Lenčkovem
delovanju: »Pogosto sem se vprašal, odkod. -  pri Lenčku - tolikšen dina-
mizem, zaupanje in vera v prodor zamisli, ki bodo takrat najbolj uspešne,
kadar bodo kar najširše in tvegane. Menim, da nam je g. Lado prinesel to
iz svojega nam sorodnega področja: misijonska misel«.  (Preljubo veselje,
Glas SKA 15. XIII.63). V tem članku - pobudil ga je srebrni jubilej
Lenčkovega mašništva - je najti najbolj zanesljive podatke o začetku
SKA. Enajst let pozneje je te podatke potrdil Lado sam (Kako smo
začeli, Glas SKA junij-julij 1974).

SKA LADOVA SPODBUDNOST

Delo pri vodstvu SKA z Ladom - zame torej v prvem petnajstle-
tju ustanove - je družilo prizadevnost in prijateljsko razumevanje.
Spodbudna je bila njegova predanost kulturnim vrednotam. Brez
laskanja je priznal ustvarjalne uresničitve in pobujal nove. Primer: V
tretjem letu obstoja SKA je predlagal Tinetu Debeljaku, naj za bliža¬
jočo se Baragovo obletnico napiše primerno pesnitev. S to (Baragov
oratorij) v roki je šel Lado nadme. Prijelo me je in kar naglo je nastala
kantata ali oratorij. Naziv ne sme motiti, gre za uglasbitev Tinetove
pesnitve.

Drug primer: Pri učenju takrat prepisanega predmeta Svetovna
književnost na srednješolskem tečaju sem začutil potrebo po učbe¬
niku. Sestavil sem pregleden priročnik za orientacijo po svetovni
književnosti v novem veku. Ko je Lado to izvedel, je takoj predlagal,
naj sežem do začetkov, pa bo knjižico izdala SKA. Cena priročnika
in njega uporabnost je predvsem v oznakah miselnih in slogovnih
vrednot posameznih dob.

Nov primer: okoli božiča 1.1981 sem mu omenil, da urejam gra¬
divo in sestavljam ogrodje za prikaz povojnega dogajanja v sloven¬
skem šolstvu na Primorskem. Takoj ga je prevzelo, ko niti ni mogel
vedeti, ali gre za daljši članek ali za manjšo ali večjo knjigo. Potem,
ko je čez čas prebral celotni tipkopis, se je v baru mnogih sej v sredi¬
šču Buenos Airesa razvil pogovor, kot ga zlepa ni med založnikom
244 in avtorjem. Lado je z navdušenjem sprejemal vse moje predloge in

OBRAZI

sam kar sipal najboljše zamisli. Dne 15. VII. 1982 je po seji odbora
SKA sporočil, da je ta sprejel njegov predlog o izdaji Boja za sloven¬
sko šolstvo na Primorskem. »Ker bo izdajanje gotovo močno deficitno,
zato bo deficit kril Lenček kot pisateljev prijatelj.«

Takoj nato me je prosil, naj pripravim izbor razprav in člankov
njegovega brata dr. Ignacija Lenčka. Težava je bila v tem, kako od¬
kriti in kako dobiti Nacetove predvojne članke. Lado je izkoristil mi¬
sijonsko potovanje 1. 83 in je iz Afrike oznanil, da ima »... sredi še za¬
dnjega obiskovanja slovenskih misijonarjev s sabo vse Nacetove v domovini
tiskane stvari.«  Knjiga je izšla z naslovom Rast v resnici in ljubezni.

OPTIMIZEM, PODJETNOST, TVEGANOST

Ladovo upravljanje financ, njegova podjetnost, tveganost da¬
jejo prav prej navedenemu Jurčecevemu oznamenovanju (» dinami-
zem, zaupanje in vera v prodor zamisli, ki bodo takrat najbolj uspešne,
kadar bodo kar najširše in tvegane«),  23. julija 1975 mi je priznal: »Moja
slabost je večni optimizem, zato kljub težavam še vedno upam, da se bo
vse počasi uredilo v deželi.«  Dva meseca potem: »Tvoja vest, da se ne da
pošiljati v inozemstvo večje količine knjig, me je zelo zaskrbela (...) Knjige
SKA, ki smo jih izdali in ki jih še mislimo izdati, pa knjige izdaj Barago¬
vega misijonišča (...), to je investicija z astronomskimi številkami, in če je
položaj res tak, bomo vsi finančno zadavljeni, kajti rešuje nas le, kar pride
iz inozemstva.«

Leto prej (I. VIL 74) odgovarja na moje poročilo, da seje sloven¬
skega prevoda knjige Josemarfa Escriva de Balaguerja 'Pot' dotlej
prodalo le 300 izvodov. Seveda, pravi, ustanova Opus Dei »bi morala
doseči razširjanje knjige v Sloveniji sami, kjer bi šla takoj vsa v promet.
(...) Tudi mi smo morali več sto izvodov knjige 'Lepo je biti mlad' spraviti
preko meje, da se je vsa razprodala. In še so tamkaj sobratje knjigo ponati¬
snili v 5 000 izvodih in jo tudi vso razprodali.«

Po spremembi v RS je SKA na debelo pošiljala v Slovenijo knji¬
ge in Meddobja, »ki smo jih namenoma tiskali v več izvodih, pa se je moj
tedanji optimizem izkazal za upravičenega«.  (27.III. 1991).

RAZCEP V SKA

Februarja 1969 se je na občnem zboru SKA razdelila. Zgodilo se
je sredi močno razgretega ozračja. Dr. Baraga je takrat prvič prišel
na občni zbor in je med sukanjem in žvenketom sabelj večkrat zakli-

245

OBRAZI

cal: »Stojte, stojte! Ali. ne vidite, da je skozi okno ipridrl hudič!«.  Lado je
bil nepričakovano napadalen. Andrej Rot začudeno in občudujoče
sporoča, kako se je Lado na poslovilnem večeru 12. XI. 88 iskreno
samoobtoževal za nekatera svoja dejanja in nehanja. Za dogodke 22.
III. 69 si je očital »... saj bi se ob mojem ravnanju v smeri kompromi¬
sa med obema načrtoma izpolnitve pravil morda izognil izstopu iz SKA
tako odličnih njenih sil in bi SKA delovala nemoteno naprej ob sodelovanju
vseh«  (Republika duhov, 131) Tudi Jeločnik mi je, mislim, že nekaj
prej rekel, da bi bil danes - tedaj, ko sva se pogovarjala - čisto dru¬
gače ravnal.

O razcepu je treba pomisliti na tole: Ako do tega ne bi prišlo,
ne bi med stvaritve emigracije stopil Sij slovenske svobode, bojevit
glasnik protikomunistične odločnosti in slovenske državne misli,
kar bi bila velika škoda, nevarna vrzel na fronti slovenskih kato¬
liških svobodnjakov. SKA, ki je po letu 68 obstala ob Tinetu, Ladu,
Jeločniku, Papežu in novih močeh, pa ima zaslugo, da je omogočila
nadaljnje ustvarjalno in založniško delo.

Med pripadniki ene in druge skupine je po razcepu vstal trd
zid. Z Ladom se nisva srečala kako leto. Lepega večera je vstopil na
dvorišče Slovenske hiše, od koder sem pravkar odhajal. Segla sva
si v roke s starim prijateljskim nasmehom. Spet sem z njim redno
sodeloval. Vendar je nekaj ostalo. Po izidu knjige o Gnidovcu so v
Ljubljani želeli dobiti vse uporabljeno gradivo. Povabil sem ga, naj
pride ponj k meni. Odvrnil je, da bi zelo rad storil, a dodal »... Si ne
upam priti in se ne spustiti v kak daljši razgovor ne s Teboj ne z Jurčecem
ne z Božom. Radi pritiska sem zelo razburljiv (...) se ne smem razburjati
(...) je moje stališče do mnogih zadev v slovenskih in cerkvenih vprašanjih
veliko manj ekstremno kakor pa Tvoje oziroma sijevcev. Spoštujem, cenim
in rad imam vse vas, moje nekdanje največje prijatelje, a v sedanjih okoli¬
ščinah se moram omejiti in zadovoljiti s tem, da prepadov ne poglabljam.«
(8. septembral972)

Toda storil je mnogo več. 11. XII. 79 piše, da se naroča meni na
ljubo na Sij. Dve leti kasneje se je na mojo novico, da sem stopil med
delavce Vestnika, naročil na to domobransko revijo, čeprav niso la¬
zaristi naročeni ne na Vestnik ne na Tabor in čeprav dvomi, da bi se
Vestnik osvobodil vpliva stranke in NO.

Preden je zapustil Argentino, nam je Finkovim in mojim v hiši
svaka Božidarja podaril prelep večer. Iz vsega poteka pogovorov je
246 odsevalo, kako smo bili povezani, koliko smo z njim služili sloven-

OBRAZI

ski katoliški in kulturni rasti, kako nas je medsebojno bogatila tesna
povezava duhovniških in laičnih vrednot, koliko sta za nas in emi¬
gracijo pomenila brata Lenčka.

DELATI DRUGIM DOBRO

Ne morem pozabiti njegovega zadnjega pisma iz Ljubljane.
»Peš pa vedno težje hodim (...), tako da je pot v cerkev preko Tabora kar žr¬
tev«..  (15. XII. 1992). Kmalu potem je sam postal žrtev te poti - podrl
ga je avto, kmalu je izgubil zavest in mesec pozneje umrl.

V tem pismu pravi, da se bo morda lotil pripovedovanja o svo¬
jih misijonskih in drugih dejavnosti, torej tega, kar je napovedal leta
1991: »sestaviti nekako trilogijo spominov iz mojega gledališčnikovanja,
iz misijonskega delovanja in iz kulturnega sodelovanja.«  (DŽ, maja 91).
Večkrat prej je že bil ponudil prispevati k mojemu in ženinemu obi¬
sku Slovenije. Zdaj je ponovil to ponudbo »iz tistega, kar mi je še ostalo
od mojih prihrankov, potem ko sem financiral 'Argentinski slovenski ču¬
dež'.«  Zahvalil sem se mu, sporočil, da z ženo ostajava pri prejšnjem
sklepu, občutiva pa njegovo ponudbo, kot da bi jo sprejela. Tako je v
zadnjem pismu poklonil še zadnji dar prijateljstva.

V njem je od mladega porajalo sadove navodilo sv. Pavla: »Pri¬
zadevajte si, da boste imeli ljubezen.«  Oblikovala gaje miselnost redov¬
nega očeta sv. Vincencija. Povzemal je njegove značilne lastnosti.
Preprostost in ponižnost, modrost, praktično usmerjenost. Vse to
zveni v treh besedah, ki jih je odgovoril Tarasu Kermaunerju, ko ga
je ta vprašal, kaj je bilo vodilo njegovega življenja: »Delati drugim
dobro.«

247

ZA ZGODOVINO

DR. TINE DEBELJAK

MARTIN FIERRO

Slovenski prevod Martina Fierra - najbolj tipična in reprezen¬
tativna argentinska pesnitev - ki jo je v letih 1872 in 1879 spesnil
Jose Hernandez, naj bi imel tole poslanstvo:

Mojim rojakom, raztresenih po vseh celinah, kakor tudi onim
v moji domovini, evropski Sloveniji, naj pokaže to klasično delo
argentinske književnosti v pesniški obliki, vsaj podobna izvirniku.

Z njim naj bi se Slovenci kot celota spomnili devetdesetletnice
prvega našega načrtnega prihajanja v to deželo ob »Srebni reki« -
Rio de la Plata - (1878), ki nam je odslej še večkrat nudila v svoji
gostoljubnosti dela, kruha in miru.

Obenem naj prevod razširi slovensko ime med Argentinci in
zavest, da se ta njihova narodna pesnitev bere tudi v slovenskih
besedah in rimah.

Iz teh razlogov sem v dodatni študiji predstavil Slovencem
rast argentinskega naroda iz trenj prvotnih Indijancev in španskih
vseljencev v svojsko zvrst kreolov, katerih predstavnik je gavč, svo¬
bodni brodar pampe, jahač in pevec-payador.

Nasprotno pa naj mi bo v uvodu dovoljeno predstaviti Argen¬
tincem Slovence ter ob Martinu Fierru podčrtati našo devetdesetle¬
tno pričujočnost v tej deželi. (...)

PRIHAJANJE SLOVENCEV V ARGENTINO

Slovenci so prvič prišli kot skupina v Argentino leta 1878 kot
- Avstrijci, kajti živeli so v Avstro-Ogrski monarhiji. Takrat je argen¬
tinska vlada želela poseliti svoje pravkar od Indijancev osvojene
neizmerne nižine z evropskimi vseljenci z namenom, da civilizira
pampo. Iz tega vzroka je naprosila avstrijsko vlado, naj pošlje sem
248 kakih tristo družin. Tam je tedaj vladala velika gospodarska kriza.

ZA ZGODOVINO

Priglašati so se začeli tudi Slovenci. V slovenskem časopisju tistega
časa (april 1878) je ta poziv na selitev zbudil debate za in proti,
toda kakih 100 družin se je odločilo in prišlo v Argentino še istega
leta. Za njimi pa so prihajali še posamezniki. Ta imigracija je danes
v celoti poargetinjena.

Drugi množični val se je priselil po prvi svetovni vojni v letih
1922-1929 zaradi politične in gospodarske stiske. Bili so to Sloven¬
ci, ki so po razsulu Avstrije leta 1918 prišli pod Italijo - iz Trsta in
okolice -, ter so se umaknili fašističnemu režimu. Ta je tedaj začel
preganjati narodne manjšine, jim poitalijančevati imena in prodajati
njih posestva. Ti Slovenci so tedaj prihajali v Argentino z italijan¬
skimi potnimi listi kot - Italijani. Računajo, da se je takrat vselilo
kakih 25.000 Slovencev. Temu valu se je pridružilo tudi nekaj Prek¬
murcev iz bivše Ogrske ter Belokranjcev. To skupino je kmalu zajela
svetovna gospodarska kriza. Bilo je v njej le malo izobražencev,
večinoma so bili kmetskega in delavskega stanu ter so se razgubili
kot delavci. Najspretnejši med njimi so postali obrtniški in trgovski
sloj, ki prihaja v industrijske vrste šele zadnje čase.

S pomočjo slovenskih izseljenskih duhovnikov, posameznih iz¬
obražencev ter jugoslovanskega poslaništva so imeli svojo tiskarno,
živahno časopisje, odlične pevske zbore, vsaj sedem društev, več
Domov in tudi slovensko ljudsko šolo šolskih sester. Med drugo
svetovno vojno so se vsa ta društva včlanila v Slovansko zvezo
- Union Eslava (vodena od Moskve), ter bila z njo vred leta 1949
razpuščena, razen dveh, ki še obstajata. Ta emigracija je bila eko¬
nomska, deloma (Primorci) pa tudi politična, in se mladina še dobro
zaveda slovenskega porekla staršev.

Tretji val se je usmeril v Argentino po drugi svetovni vojni in je
bil izrazito politična emigracija. Bili so to protirevolucionarni borci
v protikomunističnih bojnih formacijah, ali pa politični pripadniki
demokratičnih strank. Ti niso mogli ali niso hoteli ostati za žele¬
zno zaveso, tedaj še moskovskega satelita in stalinističnih metod.

V primeru s prejšnjimi imigracijami je bilo v tretji poleg kmetske¬
ga stanu mnogo obrtnikov, trgovcev ter vsaj tretjina izobražencev
z visokošolskimi študijami, srednješolsko ter strokovno tehnično
kvalifikacijo. S tem valom se je v letih 1947-1950 vselilo v Argentino
okrog 6.000 Slovencev iz raznih begunskih taborišč v Evropi, ki jim
je politični azil preskrbel izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Ti
politični vseljenci so prihajali sem deloma z jugoslovanskimi listi 249

ZA ZGODOVINO

kot Jugoslovani, večinoma pa z dokumenti Mednarodnega Rdečega
križa kot brezdomovinci. V kolikor je posameznik hotel se je ob tej
priložnosti lahko prijavil kot Slovenec in tem so argentinski uradni¬
ki pripisali na potni list črko »E«, kar pomeni Esloveno (Slovenec).
Takrat šele so nastopili prvič kot Slovenci.

Že v teh prihajanjih v Argentino pod drugimi imeni se na¬
zorno kaže vsa tragična usoda tega etnografsko samonarodnega
slovanskega naroda, ki zaradi maloštevilnosti in predvsem zaradi
razkosanosti ozemlja nikdar ni predstavljalo zaokrožene slovenske
državnosti. Nekaj podobnega je z Baski, ki so registrirani kot Španci
in Francozi, Slovenci pa še celo pod tremi imeni držav, v katerih
okviru so tedaj pripadali.

Zato je nemogoče določiti število Slovencev v Argentini, dokler
se no bo našel kdo, ki bo po arhivih priseljencev iz Avstrije, Italije
in Jugoslavije približno določal Slovence na temelju rojstnih krajev
in priimkov.

(...)

PREVAJANJE MARTINA FIERRA V SLOVENŠČINO

S prevajanjem Hernandezove pesnitve sem pričel takoj po vse¬
litvi v Argentino, natančno 25. januarja 1949, kakor sem zabeležil
v izvod izdaje Sopena v ureditvi in s komentarjem Ramona Villa-
susa, ki mi je služil za osnovo. To omenjam zato, ker je več izdaj z
mestoma različnimi verzijami. Noč in dan sem se tisti čas iskanja
službe ukvarjal z njim ter ga končal v osnutku 26. avgusta istega
leta. Pol leta nenehnega napora. Z zelo pomanjkljivim znanjem je¬
zika, s pomočjo specialnih slovarjev za Martin Fierrra, s folklornim
slovarjem gavčevskega življenja in z raznimi prevodi (italijanskim,
nemškim) sem šiloma rinil do konca. Ostal sem prepričan, da je
nagel prevod na mnogih krajih zmoten, ker ga nisem razumel in
sem prevajal pač tako, da sem lahko šel naprej. Mnogo mi je bilo
na tem, da bi prišel iz velemesta v gavčevsko okolje. Ta želja je bila
eden izmed glavnih vzrokov, da sem sprejel službo v 300 kilometrov
oddaljenem mestu Olavarria (Cementarna tovarna Loma Negra)
prav v centru martinfierrovske »prve meje proti Indijancem«; kjer
je bil še leta 1866 fortfn. Imel sem znanca, tovarniškega šoferja, ki
je znal cele odlomke Martina Fierrra na pamet. On mi je pomagal
250 razumeti marsikakšen izraz. Zato sem leta 1950 prevod na novo

ZA ZGODOVINO

popravil, misleč ga izdati za stoletnico smrti osvoboditelja Argen¬
tine, generala Jose de San Martina, in vključiti z njim tudi Slovence
v program proslave.

Nisem pa mogel dobiti ne državne ne privatne pomoči za iz¬
dajo. Pa tudi prevod ni dozorel. Po vrnitvi v Buenos Aires sem ga
od časa do časa nesistematično popravljal ter odlomke priobčeval
v Svobodni Sloveniji, Koledarju Svobodne Slovenije in v Glasu Slo¬
venske kulturne akcije, hoteč zainteresirati slovensko in argentinsko
javnost za izdajo. Pa ni bilo odziva ne na eni ne na drugi strani,
a pri meni ne več volje za novo predelavo brez upa na tisk. Tudi
intervju v argentinskih listih, nastopi v televiziji in bibliografska
registracija neizdanega prevoda v Battistessovi reviji Cuadernos,
da, niti ustne intervencije pri Fondo de Artes ne pismene prošnje
pri argentinskih velepodjetnikih za pomoč pri širjenju argentinske
kulture, niso imeli uspeha. Leta 1966 sem v počastitev stopetde-
setletnice argentinske neodvisnosti objavil prevod prvega speva.

V začetku istega leta se je nepričakovano javil slovenski mecen.
Pripravljen je bil kriti stroške za tisk. Obenem pa se je zavezal kriti
izgubo, s katero moramo pri podjetju računati, čeprav so vsa dela
pri izdaji te knjige - prevod, ilustracije, oprema, revizija itd. - brez¬
plačna, opravljena iz idealizma, da se postavi spomenik slovensko.-
-argentinskim kulturnim stikom. Ta mecen sta Bojana in Matija D.
Karba, katerima se na tem mestu najiskreneje zahvaljujem. V času
prve slovenske knjige, katera je pred dobrimi 500 leti nastala tudi v
emigraciji kot ta, so tuji fevdalci prevzeli stroške zanjo. Zdaj pa sta
slovenski industrialec in njegova soproga emigranta, pokazala svoje
slovensko kulturno plemstvo, ko sta omogočila to izdajo predvsem
v mislih na svoja vnuka Pavla in Martina Coppola-Karba, da jima
- Argentincema - dasta v branje njihovo pesnitev v rojstnem jeziku
matere in njenih staršev. S to knjigo se uvrščata med tiste, ki širijo
argentinsko in slovensko kulturo.

Ko je bila odprta pot za tisk, je bilo treba prirediti prevod
do končne dozoritve. V tem mi je bila za najbolj vestno sode¬
lavko Danica Kanale Petričkova. Sistematično je primerjala z
originalom moj prevod od vrstice do vrstice (in teh je 7.210!) s
pomočjo najnovejših komentarjev in o katerem pravi C.A. Leu-
mann, da so mesta v njem, ki so »celo hispanistom nerazumlji¬
va«. Njeno sodelovanje podčrtavam s hvaležnostjo. Menim, da
je zdaj prevod smiselno in oblikovno dobro osnažen. Gospa Da-

251

ZA ZGODOVINO

niča posveča svoj trud pri tej izdaji Martina Fierra spominu svo¬
jega sina Roberta ml. - Boja Petrička, ki se je smrtno ponesrečil
v avgustu leta 1866 na poti v pampo, da bi se tam zakoreninil
kot estanciero. Naj bo to njeno sodelovanje literarni spomin nanj,
ko so mu ga kamnitega postavili svojci sredi pampskih neizmerno¬
sti s slovenskim znamenjem (ruta 5, km 488,5), ki ga je po onem iz
Podgorja pri Kamniku (iz XVI. stol.) priredil arh. Jure Vombergar.

Zahvaljujem se akademskemu kiparju Francetu Ahčinu za
njegove kiparske ilustracije, ki so kot take edinstvene v doseda¬
nji martinfierrovski bibliografiji. So to fotoreprodukcije keramičnih
reliefov.

Hvaležen sem arh. Juretu Vombergarju za risbe, s katerimi je
dal pesnitvi nazorno folklorno obeležje in s tem približal snov slo¬
venskemu bralcu.

Hvala tudi ostalim sodelavcem, imenovanim v začetku, ki so
nekateri brezplačno (prevod uvoda in plastifikacija ovitka), drugi
pa bolj z ljubeznijo kot zaslužkom (tiskarna in fotografska dela)
sodelovali pri izdaji knjige, katere prvi spevi so izšli separatno kot
brošura za narodni praznik 29. X. 1968.

S sodelovanjem vseh teh more slovenski prevod Martina Fier-
rra iziti šele sedaj, na kar se je pripravljal - od 25. I. 1949 - več kot
dvajset let.

Ko je gospa Ana Paulina, mati omenjenega slovenskega gav-
ča, po prihodu v Argentino pomagala opremljati farno cerkev v
Formozi, je dala vliti v Gorici, v svoji domovini, dva zvonova, ki
še danes zvonita iz lin formoškega zvonika. S slovenskim glasom
dajeta hvalo Bogu za blagostanje v novi domovini. Tako bi rad tudi
jaz s tem prevodom obesil v zvonik naše književnosti najmočnejši
zvon iz argentinske pampe, da nam čez gore, doline in polja zvoni
s slovenskim odmevom o njej in njenem gavču.

P Buenos Airesu, na dan 29. oktobra 1969

252

IZ ARHIVA

REVIJA »MEDDOBJE«*

V kratkem bo izšla prva številka nove slovenske literarno-
kulturne revije, o katere nastanku in nalogah smo pisali bralcem
»Glasa« v njegovi drugi številki.

Vinko Beličič priobčuje dve pesmi, v katerih se pokrajina in
misel spajata v doživeto lepoto. Tine Debeljak poje v novi rimi
in novih pesniških prispodobah ljubezenske pesmi, združene v
ciklus »Zariski s kredo«. Rafko Vodeb je za to številko poslal nekaj
pesniških silhuet in pesem spominskega doživetja. Jeremija Kalin
riše pot Antona Novačana s pesmijo prigodnico. Marisol de Castro
iz Madrida je prevedla v španščino Zupančičevo »Prišla si« in
Balantičevo »Elegijo«, ki kažeta kako močna pesem v tujem jeziku
ničesar ne zgubi.

V prvi številki Meddobja bo objavljenih tudi nekaj pesmi
iz Novačanove zapuščine, med drugim ena verzija prologa k
»Frideriku Celjskemu«. Istočasno bo objavljen tudi celotni pregled
pesnikove zapuščine.

Revija prinaša dve prozi. Lojzeta Novaka »Jakob Sršen« je
psihološka zgodba o »slabem« človeku, ki ne more pognati korenine
v tujini, pa naposled zaradi sile spominov propade. Bine Sulinov
objavlja v tej številki daljšo prozo »Obhojene stopinje« so misli
nekoga sredi življenjske poti.

V »Pismu iz Nemčije« govori Ignacij Lenček o miselnosti ljudi
v Evropi po preteku desetletja, o duhovnem nemiru, o iskanju
in tavanju človeka, znova postavljenega pred življenje. Milan
Komar objavlja prvi del članka »S tokovi ali proti tokovom«, kjer

Iz Glasa Slovenske kulturne akcije  - mesečno poročilo, Leto 1, številka julij - av¬
gust, leto 1954.

253

IZ ARHIVA

razmišlja in kaže pot med dvema človeškima stališčema v novem in
vsakodnevnem življenju: med hlastanjem po novem in med mržnjo
do vsega novega.

Anica Kralj (»Obisk pri Bari Remec«) je pogledala za kulise
življenja ene naših največjih umetnic izven domovine; pogled,
ki približa umetnika njegovemu občudovalcu. Marijan Marolt
razpravlja o novejših likovno - umetnostnih publikacijah in
izsledkih doma in v svetovnem gledanju daje poleg informacij tudi
svoj osebni pogled na dogajanja.

Pod rubriko »Črke, besede, misli« Ruda Jurčec na nov način
prikazuje razne izseke iz kulturnega življenja po svetu in doma.
Govori o Papinijevem »Hudiču« in o istem problemu pri drugih
modernih pisateljih (Sartre, Camus); o novih pogledih doma na
literarno delo v preteklosti. Pod naslovom »Čas na tribuni« nam
France Gorše daje svoje misli o likovni umetnosti v ZDA ter o Van
Goghu.

»Glasba« ima v tej številki dva daljša članka: »Predstavljamo
se«, kjer so poročila o glasbenem udejstvovanju naših umetnikov
v tujini, ter »Predstavljajo nas«, kjer pisec govori o izvedenih
slovenskih skladbah v pretekli sezoni ter o članku Cirila Krena o
slovenski glasbi.

Sledijo ocene knjig Ahčinova »Sociologija«, Terčeljevi »Vozniki«
v francoščini, Vodebova zbirka »Kam potujejo oblaki« ter Beličičevi
knjigi »Antologija pesništva« ter »Kačurjev rod«. Zadnje strani te
številke Meddobja izpopolnjujeta obširna »Kronika« s kulturnimi
novicami iz raznih koncev sveta, z izpiski iz domačih in tujih revij, z
gradivom za razumevanje novih kulturnih dogodkov.

254

IZ ARHIVA

N EDA FINK

NAŠI VEČERI - KONCERTNI DEL*

(...)

Kvartet sester Finkovih z bratom Božom je izpolnil drugi
del glasbenega sporeda. Izvajali so predvsem stilno ubrana dela
slovenske glasbene literature. Narodne v Geržiničevi priredbi
»Goreči ogenj«  je zapel kvartet brez spremljave. V njih so se nam
pokazali izvajalci glasovno in barvno zliti; pesmi so bile dobro
uvežbane in doživeto podane. Kogojevo » Zvončke«  je zapel tercet;
razgibanost in dinamika sta prišli jasno do izraza. Prodorno in
iskreno doživeto je bila zapeta Lajovičeva »Pesem deklice«,  ki jo je
tudi izvajal tercet. Bariton Božo Fink je prišel v Premrlovi »Zapel
bi pesem žalostno«  zlasti barvno do izraza. Sledili so izvirni skladbi
Alojzija Geržiniča: »Baragova smrt«  in »Svatovska«.  Prvo je izvajal
baritonist Božo Fink, drugo pa kvartet. Ženski glasovi so v tej
zadnji izdelano in tehnično enotno podajali naraščanje misli in
izoblikovali glavno melodijo. Gotovo je bila skladba za izvajanje
več kot zahtevna. Je polna fines in menjajočih se doživetij. Kvartet
jo je podal stilno izbrušeno in v zanosu, kakor to zasluži prvo
izvajanje take umetnine.

Kvartet Finkovih je s tem koncertom znova opozoril na mesto, ki
ga zavzema v naši glasbeni kulturi: posveča posebno skrb
novitetam in goji zanimanje za našo, zlasti moderno vokalno
literaturo, ki jo podaja z vso skrbnostjo in ljubeznijo. Uveljavlja se
vtis, da je kvartet postal nepogrešljiv v razvoju našega glasbenega
ustvarjanja v zamejstvu. Avtor prof. Alojzij Geržinič je spremljal na
klavirju.

Glas,  Leto VI. - 9,15.5.1959

255

IZ ARHIVA

PROŠNJA IN POZIV*

SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA izpolnjuje važno nalogo in
njeno delo je že rodilo lepe sadove. Skupina slovenskih kulturnih
delavcev ohranja ideale slovenske duhovnosti ko ustvarja na polju
znanosti, umetnosti, kulture. Podporo in zaupanje je uživala že od
spočetka. Iz globoke ljubezni do slovenstva izvira vse delo, ki krepi
in množi tudi delavnost na verskem, socialnem in političnem polju.

Naše kulturno delo koraka vzporedno s tokovi, ki oplajajo vse
človeštvo: naše bivanje v zamejstvu dobiva s tem poseben pomen
in vrednost.

Napori pa bodo brezuspešni, če ne bodo sloneli na medseboj¬
nem razumevanju in podpiranju. Delo bo začelo hirati, če se za
njegovo usodo ne zavzemajo vse plasti našega naroda; prav vsi mu
moramo priskočiti na pomoč v čim večji meri.

Slovenska kulturna akcija se ob začetku novega knjižnega leta
obrača na nas vse s pozivom za naročilo in podporo. Njenemu klicu
nikakor ne smemo ostati gluhi. Po svojih močeh jo skušamo okre¬
piti: zgradimo ji trdno zaledje vsega naroda, ki mu je mar za usodo
slovenske kulture v zamejstvu.

Slovenska kulturna akcija je že opravila veliko delo: zavarujmo
ji varen in nemoten razvoj. Naša pomoč naj ne zaostaja za idealiz¬
mom in vero, ki jo izpričuje in oznanja.

P. BERNARD AMBROŽIČ, Sydney, Avstralija. - Dr. VOJKO
ARKO, Bariloče, Argentina. - IVAN AVSENIK, Cleveland, ZDA. -
Dr. JOŽA BASAJ, New York, ZDA. - Prof. MARKO BAJUK, Men-
doza, Argentina. - Dr. RUDOLF ČUJEŠ, Toronto, Kanada. - IGOR
DOMICELJ, Buenos Aires, Argentina. - Dr. LEOPOLD EILETZ,

256  * Glas 7 ,24  - 31 . 12.1960

IZ ARHIVA

predsednik Slov. Akad. Starešinstva, Buenos Aires, Argentina. -
Dr. FRAN GNIDOVEC, rektor Slov. Semenišča, Adrogue, Argenti¬
na. - Dr. CELESTIN JELENC, član NO za Slovenijo, Buenos Aires,
Argentina. - Dr. ANTON KACIN, Gorica, Italija. - Dr. MIHA KREK,
predsednik NO za Slovenijo, Cleveland, ZDA. - Dr. RAJKO LOŽAR,
Manitovvoc, ZDA. - ing. ALBIN MOZETIČ, Buenos Aires, Argen¬
tina. - ANTON OREHAR, direktor slov. dušnih pastirjev, Buenos
Aires, Argentina. - p. ANTON PREŠEREN S.J. Rim, Italija. - Prof.
FRAN SEKOLEC, London, Anglija. - MILOŠ STARE, tajnik NO za
Slovenijo, Buenos Aires, Argentina. - D. A. SFILIGOJ, Gorica, Italija.
- Prof. PAVLE VERBIČ, Buenos Aires, Argentina. - KAREL A. WOL-
BANG C.M., Princeton, ZDA. - Dr. BORUT ŽERJAV, Pariz, Francija.

Decembra 1960

257

IZ ARHIVA

RUDA JURČEC

PISMO VLADIMIRJU KOSU

Buenos Aires, januarja 1967

Cenjeni,

MEDDOBJE stopa v deseti letnik. Prehojena pot priča dovolj
o dosežkih revije - bili so uspehi, pa gotovo tudi nepopolnosti in
oboji bi nam naj bili v premislek. Stalno smo priče, kako se posebej
po drugi svetovni vojni književno ustvarjanje množi. Ko smo
ob ustanovitvi Slovenske kulturne akcije nastopili lastno pot za
oblikovanje duhovnih vrednot slovenske emigracije, je bilo rečeno,
da se vključujemo v »republique des esprits - republiko duhov«
in obrasti slovenstva bomo morali znati vzporediti svoj korak z
razvojem vsega sveta. »Za nas zunaj pomeni revija šele začetek. Ne iti
naprej... ne imeti poguma pogledati resnici v oči, ali celo zadremati
sredi varljivega miru, pomeni nazadovati, čakati na trenutek, ki nas
bo spet našel nepripravljene ... Če bo Medddobje prineslo samo eno
iskrico k tlečemu ognju naše kulture ... bo namen več kot dosežen.
(Glas, I, št. 2, maj 1954). Pri tem pa se nismo odtrgali od slovenske
duhovne skupnosti, kajti zapisano je bilo: »Slovenski duhovni svet
se bo moral ohraniti kot celota - ustvarjanje v zamejstvu bo moralo
ostati zavestno ali podzavestno vzporedno z onim doma, dasi po
svojih poteh ...« (Glas, 18.11. 57).

In naše mesto v sedanjem trenju sveta?

Povezanost med narodi narašča; trenutna gesla ali sprotne
definicije niso zadostne - občestvo se širi s prodorom v globino
vsega in sicer v vsakem posamezniku - vsakdo nosi breme vsega
sveta in vsakdo izmed nas je odgovoren za usodo vseh okoli nas, tu
in v domovini. Ne gre za romantične slutnje in tudi ne za herojska
dejanja - gre za zavest, da nikomur ni bilo naloženo večje breme kot
258 bi ga zmogel.

IZ ARHIVA

Za tako pot pa je treba globlje povezanosti, kot jo more pri reviji
graditi samo uredništvo. Revija potrebuje skupnostno vodstvo.
Novi, deseti letnik naj pokaže, kako se naj skupnostno (kolegialno)
vodstvo oblikuje in uveljavlja - izvira naj iz globokega spoštovanja
do vseh odtenkov darov, ki jih je Bog vsakemu podaril, gotovo
v skladu s potrebami časa. Prve oblike skupnostnega vodstva
bi se naj sprožile s pojasnjevanjem ciljev, s kritiko dosedanjega
dela pri reviji; ob izidu vsake številke naj bi vsakdo podal svoje
mnenje in sporočil predloge; dalje bi kazalo opozarjati na nove
naloge in nova področja, dinamično iskati nove ideje, predlagati
teme za obdelavo in širiti krog z novimi sodelavci. Meddobje
bodi odslej stvaritev skupnostnega vodstva vseh sodelavcev.
Ob nastopu novega desetletja želi uredništvo, da bi nam vsi sodelavci
ostali zvesti, in da bi nam kmalu poslali pripombe k povedanim
mislim. Imamo namen, da bo deseti letnik v celoti izšel v letu 1967
in za prvi zvezek prosimo rokopise do konca februarja, za drugi do
konca junija in za tretji do konca avgusta 1967.

Periodično bomo vse sodelavce obveščali o prejetih predlogih
in zamislih in prosili vedno novih pobud za napredek revije.

Na pragu Novega leta želimo, da bi vsem Bog podelil mnogo
blagoslova.

Z najlepšimi pozdravi

Ruda Jurčec

urednik

259

IZ ARHIVA

UMETNIŠKA ŠOLA
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE*

Razstava je obsegala 27 olj, 62 akvarelov in tušev, barvnih študij
in grafik ter 35 listov aktnih skic, vsega torej 123 del. Razstavljali
so: Ivan Bukovec, Tone Kržišnik, Bariča Majcen, Andrej Makek, France
Papež, Jure Vombergar in Metka Žirovnik.

Poleg obiskovanja umetniške šole smo gojenci večinoma tudi
prisostvovali kulturnim večerom Slovenske kulturne akcije. Kako¬
vost predavateljev in obravnane tematike so nam nudile dodatno
izpopolnjevanje v splošni kulturi. More se trditi, da kdor je redno
obiskoval te večere skozi desetletja obstoja SKA, je dosegel solidno
izobrazbo, čeprav ni študiral na univerzi.

Nekateri izmed gojencev umetniške šole pa smo se še izobraže¬
vali na univerzi, poleg službe, seveda. Tatjana Karba, Bariča Majcen
in jaz smo študirali arhitekturo. Zaradi preobilice študija sta dekleti
v tem času opustili umetniško šolo, pridružil pa se nam je zadnji
dve leti Darko Šušteršič. Umetniška šola se je zaključila ob koncu
leta 1959. Kronist Glasu SKA takole opiše razstavo abiturientov:

»Razstava umetniške šole Slovenske kulturne akcije bi mo¬
rala biti že lansko leto v okviru petletnice. Iz tehničnih razlogov
pa je bila predstavljena na prostorih SKA, Alvarado 350. Raz¬
stavljali so: Meta Žirovnik, Ivan Bukovec, Tone Kržišnik, Fran¬
ce Papež, Darko Šušteršič, in Jure Vombergar. Pred številnim
občinstvom je predsednik Ruda Jurčec odprl razstavo; čestital
je učencem ob koncu študija, se zahvalil profesorskemu zboru,
zlasti Bari Remčevi, za njeno ljubeznivost in požrtvovalnost ter
Francetu Ahčinu in Milanu Volovšku za vse njuno delo. Tajnik
SKA Marijan Marolt je moral biti sicer odsoten zaradi bolezni,

260 * Glas SKA,  10. decembra 1967

IZ ARHIVA

toda učenci in vsi navzoči so mogli ugotoviti, kolik je bil njegov
delež, da je šola sploh mogla priti do zaključka prve dobe. Že¬
lel je, da bi absolventi pot v svoj umetniški razvoj nadaljevali,
pri tem pa skušali najti način, ki bi obstoj šole zagotovili še za
naprej. - Podpredsednik SKA dr. Tine Debeljak je prebral govor,
ki ga je napisal tajnik Marijan Marolt. V njem je podan zgodo¬
vinski razvoj, orisane so ovire in težave in podana slika dela.
Tudi se je posebej zahvalil vsemu profesorskemu zboru, zlasti
pa Bari Remec. Ob koncu je zaklical šoli, da naj živi, se razvija
in cvete še naprej mladim umetnikom pa naj bo pot odprta v
gradnji slovenske zamejske umetnosti. - V imenu učencev je
spregovoril Jure Vombergar; zahvalil se je upravi SKA, ki je
šolo ustanovila, podpirala in vedno spremljala z razumevanjem
njen obstoj, enaka zahvala gre vsemu profesorskemu zboru, pa
tudi vsem prijateljem in ljubiteljem slovenske umetnosti, ki so
razstavo obiskovali!«

261

IZ ARHIVA

DR MIRKO GOGALA

RAZGOVOR O
SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI*

(Prvi kulturni večer v petnajsti sezoni)

»Razgovor  prištevamo med najodličnejše pojave človeške dejav¬
nosti in kulture«, tako pravi Pavel VI. v okrožnici Ecclesiam suam
(št. 83). Tega se tudi Slovenska kulturna akcija dobro zaveda in
zato razgovor zavestno vključuje v svoj delovni program. Pri tem
ji poleg Meddobja odlično služi Glas Slovenske kulturne akcije, ki
je njeno organizacijsko in propagandno glasilo. Ta pisani razgovor
ima zlasti to veliko prednost, da se lahko vrši med osebami, ki se
fizično ne morejo sestati. To je predvsem važno za našo organizacijo,
ki ima svoje člane in prijatelje raztresene po celem svetu. Vendar
kljub temu ne smemo prezreti dejstva, da je le osebni  razgovor tisti,
ki v vsej polnosti in pristojnosti zasluži to ime. Kadar se torej ljudje
lahko osebno razgovore, zgolj pisani razgovor ne zadošča. Še več.
Pisani razgovor bi celo postal zelo dvomljive vrednosti, če bi se
ljudje osebnemu razgovoru izogibali ali pa ga morda kar načelno
odklanjali. To bi namreč pomenilo, da jim manjka potrebnih pogojev
za pravi razgovor. Zato pa Slovenska kulturna akcija polaga tako
važnost na sestanke,  ki so nujen predpogoj osebnega razgovora. Zato
tudi svojemu prvemu javnemu sestanku, v tej novi poslovni dobi,
še posebej hoče dati značaj razgovora.

Slovenska kulturna akcija namerava nadaljevati svoj razgovor  o
vseh mogočih problemih, ki spadajo v njeno področje: bogoslovnih,
glasbenih, gledaliških, likovnih, literarnih, modroslovnih, zgodo¬
vinskih in drugih. Vendar bi se pa na prvem letošnjem sestanku, ob
svojem 15. letnem jubileju, želela pogovarjati  o sami sebi: o svojem
poslanstvu, kako ga je zlasti razumela v prvih letih navdušenega
dela; o anketi, ki je bila izvedena še pred občnim zborom; o svojih

262 * Objavljeno v Glasu SKA,  Leto XVI., 11. V. 1969.

IZ ARHIVA

novih pravilih; o svojem rednem in podpornem članstvu; o svojem
finančnem položaju in o gospodarski ustanovi, ki bi skrbela za ma¬
terialne potrebe organizacije, kot je predvideno v 16. členu pravil;
o svojem delovnem načrtu glede predavanj, kulturnih prireditev in
tiskanih izdaj; o svojem odnosu do drugih slovenskih organizacij in
ustanov in o medsebojni pomoči pri kulturnem delu.

O vsem tem bi se Slovenska kulturna akcija rada razgovorila z
vsemi svojimi rednimi in podpornimi člani. Pa ne le z njimi. Poslan¬
stvo Slovenske kulturne akcije, kot je predvideno v 2. členu pravil,
»presega okvir članske skupnosti in je usmerjeno v ves slovenski pa
tudi ostali svet«. Zato vabi na razgovor prav vse, ki se iz katerega
koli razloga zanimajo za delo Slovenske kulturne akcije. Še posebej
pa se obrača na vse naše ustanove,  kot so domovi, organizacije vseh
vrst, listi, revije, gospodarske in druge ustanove s prošnjo, da na
ta razgovor pošljejo svoje zastopnike. Slovenska kulturna akcija se
želi na široko odpreti vsej slovenski skupnosti. Od iste skupnosti
pa pričakuje razumevanje in pomoči, da bo lažje in učinkoviteje
doprinesla svoj delež »pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot,
posebno slovenskih« (1. čl. pravil).

263

IZ ARHIVA

SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
JE PREJELA VISOKO PRIZNANJE*

V torek, 25. oktobra 2005, je predsednik Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek na posebni slovesnosti v veliki dvorani pred¬
sedniške palače odlikoval devet posameznikov in eno organizacijo.
Odlikovana organizacija z Zlatim redom  za zasluge je bila Sloven¬
ska kulturna akcija.

Odlok za odlikovanje Slovenske kulturne akcije z Zlatim redom
za zasluge, ki je druga stopnja odlikovanja Republike Slovenije je
bil objavljen v št. 86 Uradnega lista.

Utemeljitev odlikovanja se dobesedno glasi:

»Za ohranjevanje slovenske kulturne in narodne identitete, za
povezovanje slovenskih izseljenkih kulturnikov po svetu in v
Argentini ter za zvestobo vrednotam slovenstva v prelomnem
času preteklega stoletja«.

Po odločitvi odbora SKA je odlikovanje v imenu naše orga¬
nizacije prevzel ustanovni in dolgoletni član akademik in pisatelj
Zorko Simčič, ki živi v Sloveniji. Ob izročitvi odlikovanja je ganjen
in hkrati vesel Zorko Simčič nagovoril goste s sledečo zahvalo:

»Spoštovani gospod predsednik. Po končani vojni se je okoli
6000 slovenskih beguncev izkrcalo na obali Argentine. Kmalu se je
zbrala skupina kulturnih ustvarjalcev, rodila se je SKA, okoli katere
se je z leti zbralo nad 150 po raznih kontinentih delujočih slovenskih
umetnikov in znanstvenikov. Človek se sprašuje, kaj bo o delovanju
SKA - potem, ko bo čas vse presejal - nekoč sodila zgodovina? Najbrž,
kakor je bilo že zapisano, da je celotno delovanje Slovenske kulturne
akcije mnogim celo v matici komaj znane organizacije, majhna pa
vendar ... epopeja. Ostala bo v zgodovini zaradi kulturnih dosežkov,

264 * Glas SKA,  avgust-december 2005.

IZ ARHIVA

pa tudi kot dokaz zvestobe svojim idealom, svojemu narodu, SKA je
počaščena, da iz rok predsednika slovenske države sprejema odličje
Zlati red za zasluge. S tem so počaščeni vsi njeni člani, predvsem
pa petnajstorica očetov Kulturne akcije, katerih večine pa žal ni več.
Hvala«!

Te slovesne svečanosti se je udeležilo precejšnje število ljudi,
ki živijo v Sloveniji in v zamejstvu. Med gosti je bil med drugimi
tudi član SKA baritonist Marko Fink, naša tajnica Milena Ahčin (ki
se je za stalno preselila v domovino) in Ivo Jevnikar iz Trsta; tako
kot nekaj Slovenskih kulturnih delavcev, ki se zanimajo za kulturno
ustvarjanje v zdomstvu France Pibernik, dr. Mihael Glavan, mag.
Rozina Švent iz narodne in univerzitetne knjižnice.

Vsi člani Slovenske kulturne akcije smo veseli in ponosni na
to odlikovanje po več kot petdesetih letih delovanja in upamo, da
nas bo to priznanje še bolj opogumilo in navdušilo za nadaljnje de¬
lovanje in pridobitev novih mladih znanstvenikov in umetnikov!«

265

ODŠLI SO

DR. KATICA CUKJATI

SKROMEN SPOMIN

»Odprta noč in dan s o groba vrata;
al dneva ne pove nobena prat'ka«
Dr. France Prešeren

Pod tem naslovom smo se pred petimi leti, v posebnem Med-
dobju, ki smo ga izdali ob 55-letnici Slovenske kulturne akcije,
spomnili na naše do tedaj pokojne člane.

V teh zadnjih petih letih so odšli v večnost nekateri naši iz¬
redno pomembni člani. Med njimi so tudi osebnosti, ki so pustili
globoke sledove z nesebičnim delovanjem in sodelovanjem v naši
ustanovi, istočasno pa so bili stebri naše zdomske skupnosti v
Argentini. Imamo dva blesteča primera in to sta odvetnik Božidar
Fink  in Tine Debeljak ml.

Hvala Bogu in znanosti je mnogo izmed naših pokojnih čla¬
nov doživelo visoko življenjsko starost in so bili do zadnjega trenut¬
ka zemeljskega življenja aktivni in plodoviti na svojem znanstve¬
nem ali umetniškem področju.

Imamo primere kot Božidar Kramolc,  ki je po osamosvojitvi
Slovenije razdajal svoje umetniške in pesniške talente med Kanado
in Slovenijo.

Pri pokojni slovenski-sardenski, originalni in bogati likovni
ustvarjalki Aleksi Ivanc Olivieri  bi lahko ponovili Župančičev sta¬
vek »... in tujina se diči  z deli njihovih rok«.

Vse tri sestre Fink - Neda, Marija in Marta  nam bodo melodio-
zno zvenele v spominu z njihovimi pevskimi poustvaritvami.

Priklic v spomin pesnika Branka Rebozova  nam ne bo predočil
črn plamen njegove zadnje zbirke pesmi, ampak plamen ponosa,
266 poetičnosti in domotožja.

ODŠLI SO

Lik dr. Nadislave Laharnar  o kateri mislimo, da jo bo čas
postavil na zasluženo mesto med zavednimi in sposobnimi Sloven¬
kami, nam je zgled za vsako sodobno žensko.

Članki lic. Avgusta Horvata  s področja sociologije se nam
predstavljajo vedno bolj aktualni in modri.

Temu zboru ustvarjalcev iz najrazličnejših področij se je pre¬
kmalu pridružil režiser Blaž Miklič,  rojen na argentinskih tleh, ki
pa je zvesto in strokovno udejanjal ideale in vrednote slovenskih
zdomskih povojnih Slovencev - predvsem na odrskih deskah do
zadnjega trenutka svojega življenja.V večnosti se je pridružil pri¬
znanemu kolegu - režiserju, pisatelju in vsestranskemu kulturnemu
delavcu Mihu Gaserju.

Vladar naših življenj je tudi odločil uro odhoda v večnost dveh
naših pomembnih in talentiranih članov iz duhovniških vrst: filo¬
zofa in teologa dr. Alojzija Kukoviče  in literata, filozofa dr. Branka
Rozmana.  V Kanadi pa je odšel po večno plačilo upokojeni toront¬
ski nadškof kardinal dr. Alojzij Ambrožič,  ki je zapustil za seboj bo¬
gato delo na najrazličnejših področjih Kanadi in Sloveniji v ponos.

V tem zadnjem obdobju pa je odšel v večnost tudi naš dragi
podporni član dr. Jože Bernik,  ki je vedno spremjal delovanje celo¬
tne naše skupnosti in jo moralno podpiral ter kadar je ugotovil, da
je to potrebno, tudi gmotno priskočil na pomoč.

Ti kratki spominski življenjepisi so skopi, preskromni, nepopol¬
ni; upamo, da se bodo strokovnjaki potomcev Slovencev v zdom¬
stvu, zamejstvu in pa Slovenci iz matične domovine še naprej za¬
nimali za te osebnosti, se želeli poglobiti v njihovo življenje s pre¬
učevanjem gradiva s katerim razpolagajo naše ustanove in arhivi
ter jih postavili na mesto, ki jim pripada pri gradnji Slovenije.

Medtem pa jih tisti, ki smo jih poznali osebno ali pa smo zasle¬
dovali njihovo delo po informacijah, ohranjamo v lepem in hvale¬
žnem spominu za vse, kar so naredili za Slovenijo in za boljši svet.

267

ODŠLI SO

268

Krstna knjiga župnije Dobrova za leto
1930 ima pod redno številko 2 ob datumu
27. januar 1930 zapisano ime Alojzij, sin
Alojzija Ambrožiča in Helene roj. Peča. Ne¬
kaj ur porojstvu sta namreč botra Ivan Gu¬
zelj in njegova žena Marija v farno cerkev
iz »Žirovnikovega grabnja« iz vasi Gabrje
prinesla Trnovčevega drugega otroka, ma¬
lega Lojzeta, da ga je krstil dobrovski ka¬
plan Franc Mozetič. Krstna knjiga ima pod
rubriko »Opombe« danes zapolnjen že ves
prostor, saj se je v njegovem življenju na¬
bralo toliko stvari, da za nove podatke ni
več prostora.

Alojzij Ambrožič se je rodil v družini
malega posestnika v vasi Gabrje, ki leži
ob cesti iz Dobrove v Polhov Gradec.
Oče je bil ugleden veljak, zelo podjeten
in sposoben. Imel je kmetijo, zraven pa mu je še uspelo zgraditi trgovi¬
no z gostilno. Zato je bilna »udaru« med drugo svetovno vojno. Parti¬
zanskim napadom na italijanske vojake je maja 1942 sledilo kruto ma¬
ščevanje. Pred zid so Italijani, potem ko so požgali sosedovo domačijo,
postavili tudi Trnovčevo družino. Le očetova okorno izrečena prošnja v
italijanščini jih je rešila smrti. Partizani so zato gledali Trnovčeve postra¬
ni in so zato družino že izbrali likvidatorja (sedaj naš argentinski rojak).
Ta pa je Ambrožičeve vnaprej opozoril, kaj jih čaka, in sam pobegnil od
partizanov. Ob takih grožnjah je jasno, da seje Ambrožičeva družina ob
koncu vojne odločila za odhod na tuje.

Mladi Lojze je začel svoje šolanje v domači fari, nižjo gimnazijo je obi¬
skoval v Ljubljani, nato pa v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi.
Leta 1948 se je vsa družina preselila. V naših arhivih je sicer zabeleženo,
da so se vsi zapisali za nastanitev v Argentini, a prej je prišlo dovoljenje
za vselitev v Kanado - in odšli so tja. Tam je Alojzij končal bogoslovje in
bil 4. junija 1955 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski
župniji Marije Pomagaj.

Kot duhovnik torontske nadškofije je začel podiplomski študij na biblič¬
nem inštitutu v Rimu in v VVurzburgu, kjer je doktoriral. Nato je poučeval
Sveto pismo na teološki univerzi v Torontu, tam je pozneje postal tudi
dekan in ravnatelj semenišča. Leta 1976 ga je papež Pavel VI. Imenoval
za naslovnega valabrijskega in pomožnega škofa v Torontu. Posvečen

KARDINAL
ALOJZIJ AMBROŽIČ

(Dobrova,1930 -
Toronto, 2012)

ODŠLI SO

je bil 27. maja v Torontu. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede
»Jezus je Gospod«.  Opravljal je tudi številne službe. Pri vsem tem ga je
vodila ljubezen do Cerkve in zvestoba papežu. To je opazil tudi Janez
Pavel II. In ga 22. maja 1986 imenoval za nadškofa pomočnika s pravico
nasledstva torontskega nadškofa kardinala Carterja. 9. maja 1990 je za
njim tudi uradno prevzel nadškofijo. 18. januarja 1998 je Janez Pavel II.
Objavil njegovo imenovanje za kardinala in mu 21. Februarja istega leta
v Rimu podelil biret. Čeprav je bil izbran za kardinala kot torontski nad¬
škof, smo bili Slovenci tega imenovanja posebej veseli. Ko je pred osmi¬
mi leti dopolnil 75 let je v skladu s cerkvenimi predpisi papežu ponudil
odstop.

Dr. Alojzij Ambrožič svojega slovenstva ni nikoli skrival. To seje še pose¬
bej pokazalo ob napadu JLA na Slovenijo, ko je javno pozval kanadske
oblasti in svetovno javnost k obrambi Slovenije in je tudi napel vse moči
za njeno mednarodno priznanje. Večkrat je obiskal Slovenijo, nazadnje
ob svoji zlati maši za veliki šmaren 2005. Takrat (14. avgusta) so mu na
Dobrovi pripravili veliko praznovanje.

S hvaležnostjo se ga spominjamo. Zelo rad je imel Slovence v Argentini
in nas tudi leta 1999 obiskal. Kot večletni član Slovenske kulturne akcije,
s katero je po možnostih vedno obdržal stike, je takrat predaval v okviru
naše ustanove.

Vedno je bil tudi zvest naročnik Svobodne Slovenije, ki jo je prebiral z
navdušenjem. In kolikokrat je ta tednik tudi velikodušno podprl ob fi¬
nančnih stiskah. V slovenski spomin se je zapisal kot drugi kardinal v naši
zgodovini (za dr. Missio) in kot prvi slovenski kardinal, ki je volil papeža.
Je prvi med dvema kardinaloma - drugi je dr. France Rode -, ki sta izšla iz
vrst povojnih beguncev - žrtev komunizma, predvsem pa znan kot velik
domoljub, ki je izjemno prispeval k priznanju in ugledu Slovenije v sve¬
tu. Svojo 80-letnico je praznoval 27. januarja 2010 v domu oskrbovan¬
cev. V torontski stolnici pa so imeli ta dan mašo po njegovem namenu.
Odkar seje bil umaknil izjavnega življenja kanadske Cerkve in družbe in
ko se je pojavila tudi bolezen, je preživljal svoje dneve najraje v krogu
najbližnjih sorodnikov.

Odšel je v večnost v Torontu 26. avgusta 2011.

269

ODŠLI SO

Dr. Jože Bernik se je rodil 13. aprila 1924
v Puštalu pri Škofji Loki. Študiral je na kla¬
sični gimnaziji v Mariboru (1935-1938),
potem pa na klasični gimnaziji v Ljubljani,
kjer je tudi maturiral julija 1943. Za časa
druge svetovne vojne je kot študent od¬
šel z Gorenjskega v Ljubljano. Po končani
gimnaziji v Ljubljani, se je vpisal na prav¬
no fakulteto, ki pa so jo italijanski okupa¬
torji aprila leta 1943 zaprli. Kot časnikar
začetnik se je zaposlil pri Slovencu. Med
drugo svetovno vojno je delal kot civilist
v domobranskem centru. Maja 1945 je,
po dvomesečnem gestapovskem zaporu,
zaradi nasprotovanja sleherni diktaturi
in totalitarizmu odšel v tujino. V Rimu je
študiral novinarstvo in pravo, nadaljeval
pa je študi ekonomije v Madridu. Bil je
med ustanovitelji Slovenskih katoliških akademikov v tujini. Kasneje
je emigrial v ZDA, kjer je diplomiral iz mednarodne trgovine in leta 1960
doktoriral iz prava. V ZDA in Kanadi je bil soustanovitelj društva Sava
(Slovenski akademiki v Ameriki). Bil je tudi navdušen sodelavec Društva
slovenskih študij. Leta 1962 je bil sprejet v službo v mednarodnem far¬
macevtskem podjetju Abbott Laboratories, v bližini Chicaga, kjer je kma¬
lu po zaposlitvi kot strokovnjak mednarodnega prava napredoval do
direktorja za mednarodne posle in bil odgovoren za vse pravne zadeve
v vseh državah.

Takoj po osamosvojitvi je uresničil svoje dolgoletne želje, vrnil se je v
Slovenijo. V rodni domovini je začel aktivno in navdušeno nastopati v
javnem življenju in tudi na političnem področju. Že prej pa je vložil mno¬
go prizadevanj, da je bila Slovenija priznana kot samostojna država,
kar seje še prav posebno izkazalo ob obisku slovenskega predsednika
vlade Lojzeta Peterleta. Leta 2002 je bil kot poslanec NSi govornik ob
žalnem spominu v Kočevskem rogu. Na prošnjo Demosove vlade je leta
1991 sodeloval tudi kot svetovalec v vladnih skupinah. Med drugim se
je zavzemal za demokratizacijo medijev. Bilje eden od pobudnikov Sve¬
tovnega slovenskega kongresa in njegov prvi podpredsednik, leta 1996
pa je bil izvoljen za predsednika SSK. To vlogo je odgovorno izvrševal
do leta 2000, od takrat naprej pa je bil častni predsednik ustanove. Dr.

270  Jože Bernik je bil tudi ustanovni član stranke NSi. Bil je tudi poslanec v

DR. JOŽE BERNIK

(Škofja Loka, 1924 -
Trnovo pri Ljubljani, 2010)

ODŠLI SO

Državnem zboru Republike Slovenije, izvoljen na listi NSi v mandatu od
leta 2000-2004.

Bilje odličen, iznajdljiv in sposoben vodja, hkrati pa izredno prijazen in
preprost. Kot nekdanji politični izseljenec se je stalno boril za objektiven
prikaz polpretekle zgodovine.

Dr. Jožeta Bernika so ob njegovi 80-letnici predlagali za najvišje sloven¬
sko odlikovanje Zlati znak svobode Republike Slovenije. To odlikovanje
je prejel junija 2004. Dr. Bernik je vseskozi povezoval Slovence po sve¬
tu. Skupaj s soprogo zdravnico dr. Marijo Bernik sta stalno spodbujala in
podpirala slovenske študente, ki jim je bilo njuno stanovanje v Chicagu
na stežaj in prisrčno odprto. Večkrat je s svojo ženo obiskal rojake v Ar¬
gentini.

Dr. Jože Bernik je bil izredno radodaren v vseh ozirih. Mi se ga še prav
posebno spomnimo s hvaležnostjo kot podpornega člana Slovenske kul¬
turne akcije, ki jo je stalno podpiral moralno in tudi materialno.

V petek, 14. oktobra 2000, je v 87. letu starosti zaspal v Gospodu. Zadnja
leta je preživljal s svojo ženo Marijo, zvesto in ljubeznivo življenjsko so¬
potnico, v domu sv. Janeza Krstnika v Trnovem pri Ljubljani.

271

ODŠLI SO

Valentin Bogumil Debeljak je bil rojen
25. avgusta 1936 v družini dr. Tineta Debe¬
ljaka in gospe Vere Remec. Njegovo otro¬
štvo je kruto prizadela vojna, saj je moral
oče leta 1945 bežati pred komunizmom in
je mati s tremi otroki (sinom Tinetom, ter
hčerkama Meto in Jožejko) ostala sama
sredi sovražne povojne dobe. Družina se
je znova sešla v Buenos Airesu leta 1954.
Tukaj se je Tine, ki je že v Ljubljani dokon¬
čal klasično gimnazijo, aktivno vključil v
izseljenske dejavnosti. Vse ga je veselilo,
najbolj pa družba vrstnikov. Zato je takoj
vstopil v Slovensko katoliško akademsko
društvo, v katerem je bil odbornik in po¬
zneje tudi predsednik. Bil je vesele narave
in je v skupino prinesel stare študentovske
navade.

Vključil se je v gledališko dejavnost. Bil je član Slovenskega gledališča
Buenos Aires, nastopal v raznih igrah, sodeloval pri recitacijah, pa tudi
prevajal in pisal odrske nastope. Pripravil je več besedil za naše skupin¬
ske proslave in tudi prizore ob raznih priložnostih. Naj posebej omenimo
besedilo za avdiovizual Popotnik, ki ga je spisal za proslavo ob 25. oble¬
tnici SKAD-a. Rad je priskočil na pomoč s svojim znanjem in izkušnjo na
vsako prošnjo naših krajevnih domov, kot lektor, pisatelj ali vsestranski
sodelavec.

Bogastva svojega znanja in kulture pa ni ohranjal le zase. Rad gaje po¬
dal mlajšim generacijam. Trideset let je poučeval kot profesor na Sloven¬
skem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. V
sklopu tega tečaja je bil pobudnik in začetnik abiturientskih potovanj,
ki jih je imenoval RAST (Roj abiturientov srednješolskega tečaja). Prve
je usmeril v ljubljene Bariloche. S petošolci je tudi pripravljal sedaj že
uvedene almanahe. Kar trinajstim letnikom je botroval kot predmetni
profesor, mentor in urednik. Nekaj časa je poučeval slovenščino tudi v
Slovenskem podpornem društvu Triglav.

Zavzet kulturnik, je bil član in odbornik Slovenske kulturne akcije, kjer
je vodil znanstveni in jezikovni oddelek. Več let je tudi urejal kulturno
272 revijo Meddobje in sodeloval pri informativnem biltenu Glas. Bil je tudi

TINE DEBELJAK ml.

(Ljubljana, 1936-
Buenos Aires, 2013)

ODŠLI SO

predavatelj pri kulturnih večerih SKA in govornik na Slovenskih dnevih,
obletnicah in drugih prireditvah. V Sloveniji je sodeloval pri simpoziju o
pokojnem očetu, ki je potekal v rodni Škofji Loki.

Tine Debeljak je bil čuteča duša, ki je našel izhod svojim čustvom v
poeziji. Objavljal je v raznih medijih, bistveno v tedanji Mladinski vezi
in v Meddobju. Izdal pa je tudi dve pesniški deli: Pesmi iz pampe  (skupaj z
Vinkom Rodetom) v okviru Mladinske vezi; ter Prsti časa,  knjiga, kije izšla
v založbi Slovenske kulturne akcije.

Ko je tudi med nami potekal referendum za samostojno Slovenijo, je
Tine vse glasovnice osebno ponesel v Ljubljano in jih tam slovesno
predal vodilnim oblastem.

Najbolj pa je tudi Tine izstopal na področju častnikarstva. Že kot mlad
študent je bil soustanovitelj in dolga leta sodelavec Mladinske vezi,  pri
kateri je okoli sebe zbiral vrsto mlajših sodelavcev, ki so bili potem po¬
membni kulturni dejavniki v slovenski skupnosti.

Kmalu ga je na tem mestu opazil g. Miloš Stare, ustanovitelj in lastnik
tednika Svobodna Slovenija  in ga povabil k sodelovanju. Njegovo globo¬
ko znanje slovenščine gaje postavilo na mesto lektorja, pa tudi sodelav¬
ca z raznimi članki. Ko je zaradi smrti celotne »stare garde« tednik zašel
v težave, je prevzel vodstvo in bil nad dvajset let glavni urednik Svobo¬
dne Slovenije.  Ko mu bolezen ni dovolila nadaljnjega urejanja je, kljub
zdravstvenim težavam, še naprej sodeloval kot izvedenec za slovensko
politiko.

Za vse svoje delo in zasluge je leta 2006 prejel priznanje Zedinjene Slo¬
venije.

Pokojni Tine Debeljak je bil poročen s kulturno delavko in sedanjo
predsednico Slovenske kulturne akcije Katico Cukjati.

Tine Debeljak je umrl 11. marca 2013 v Buenos Airesu.

273

ODŠLI SO

274

Božidar Fink, eden izmed graditeljev in
stebrov slovenske skupnosti v Argentini,
seje rodil 30. avgusta 1920 v Litiji. Osnov¬
no in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani
in leta 1939 maturiral na klasični gimnaziji.
Nato je študiral na pravni fakulteti univer¬
ze v Ljubljani in diplomiral leta 1943. Po
diplomi je pripravljal specializiran dokto¬
rat iz kazenskega prava, ki ga ni mogel do¬
končati, ker je bilo prej ukinjeno delovanje
univerze. Pri apelacijskem sodišču je opra¬
vljal sodno prakso kot sodniški pripravnik.

BOŽIDAR FINK

(Litija, 1920 -
Buenos Aires, 2013)

Ko je bil dijak, je bil član jezuitske Marijine
kongregacije, še potem kot študent pa je
bil pri mladcih Katoliške akcije, za katero je
tehnično urejal glasilo Mi mladi borci.  Ob
začetku vojne seje prostovoljno priglasil v
jugoslovansko vojsko in v Zagrebu doživel
razpad. V času italijanske zasedbe je bil
več mesecev interniran v Gonarsu, potem seje pridružil vaškim stražam
v Šentjoštu in Rovtah. Opravil je tudi podoficirski tečaj Slovenske legi¬
je. Domobranstvu se je pridružil prav kmalu po ustanovitvi in je bil kot
sodni častnik - izslednik dodeljen bataljonu na Vrhniki, nato pa sodne¬
mu oddelku Organizacijskega štaba v Ljubljani. Po umiku je v Vetrinju
spremljal reagrupacijo domobranskih enot vse do vračanja, ki ga je bil
obvarovan zaradi bolezni in prijateljev.

Prva begunska leta je preživel v taboriščih v Avstriji in Italiji. Tam je kot
pravnik sodeloval pri organiziranju taboriščnega življenja. Na begunski
gimnaziji je poučeval latinščino in matematiko ter bil član pevskega zbo¬
ra. Tam seje tudi poročil in dobil prvega sina Andreja.

V Argentino se je priselil ločeno od družine, ker ga je zasledoval komu¬
nistični režim in seje moral čim prej umakniti iz Evrope. V novi domovini
je pričel kot tovarniški vratar, med tem pa poučeval latinščino v zaseb¬
nem zavodu. Nato seje zaposlil v velikem cementnem podjetju, kjer je
delal trideset let v raznih upravnih oddelkih in se tam tudi upokojil.

Pri vsem tem pa je stalno spremljal življenje slovenske skupnosti. Več let
je pel v pevskem zboru Gallus, s sestrami nastopal v okviru »kvarteta Fin-
kovih«,  bil je odbornik in predsednik Slovenskega katoliškega akadem¬
skega starešinstva, pri I. katoliškem shodu v Argentini je vodil odsek za
izobražence, pri II. shodu pa je bil vodja narodno - družbenega odseka.

ODŠLI SO

Bil je tudi član zaupnega zbora zgodovinske SLS. Sodeloval je v skupini,
kije izdajala Zbornike znanstvenih razprav Vrednote  ter je zanje pisal, po¬
tem pa je spemljal ustanavljanje Slovenske kulturne akcije in bil pozneje
njen odbornik. V njej je deloval kot član glasbenega odseka s pevskimi
nastopi ter v filozofskem odseku, s pisanjem v Glasu SKA ter številnimi
predavanji.

Sodeloval je pri izdajanju polmesečnika Sij slovenske svobode  ter je zanj
pisal članke za idejno jasnost in uveljavljanje slovenske državne miselno¬
sti Nekateri govori in članki - tudi iz drugih publikacij - so bili leta 1999
izdani v knjigi Na tujem v domovini  in leta 2006 v knjigi Za notranjo osvo¬
boditev Slovenije.

Pri krovni organizaciji Zedinjena Slovenija je bil odbornik in šest let pred¬
sednik ter ji je pri argentinskih oblasteh pridobil pravno osebnost. Ob
dvajsetletnici zdomstva je organiziral vidnejše javne nastope s časopi¬
snimi članki in drugimi publikacijami, tiskovno konferenco, osrednjo
umetniško prireditvijo in drugim.

Povsem pa naj bi omenili njegovo delovanje v ključnih trenutkih slo¬
venske skupnosti, ko je prišlo do napetosti in trenja med osrednjim
vodstvom in tedaj nastalimi krajevnimi Domovi. Tedaj je g. Fink dosegel
soglasje med krajevnimi skupnostmi in Zedinjeno Slovenijo. Sporazum
so podpisali 25. februarja 1962. Uredil je notranje razmerje in ustanovil
Medorganizacijski svet, naš »izvršni senat«.Ta sistem še danes uspešno
deluje in je podlaga enotnosti in soglasja v skupnosti. Za to delo je leta
2012 ob 50-letnici sporazuma prejel posebno priznanje krovnega dru¬
štva.

V prvi dobi po osamosvojitvi je kot pooblaščenec Ministrstva za zunanje
zadeve Republike Slovenije opravljal diplomatske in konzularne posle v
Argentini in po koncu prejel častni znak svobode Republike Slovenije za
prizadevanja za njeno mednarodno priznanje in uveljavljanje.

Poročen je bil z Valentino Kovač s katero sta imela šest otrok: Andreja,
Marijo, Marka, Bernardo, Heleno in Veroniko.

S krščansko vdanostjo je prenašal hude posledice možganske kapi in od¬
šel k Bogu po zasluženo plačilo 18. februarja 2013.

275

ODŠLI SO

276

Kot violinistka je igrala v orkestru in ime¬
la vlogo prve violine. Že na učiteljišču
je vodila veliko skupino sošolk na pev¬
skih nastopih. 16. letna je prvič dirigirala
zbor deklet v Unionski dvorani. Pri istih
letih je na njeno pobudo in pod njenim
vodstvom začel nastopati »Tercet sester
Fink«. Od avgusta 1938 do maja 1941 so
redno vsakih 14 dni imele svoj program
na državnem radiu, katerega redne članice so bile. S klavirjem jih je
spremljal prof. Marjan Lipovšek, v njegovi odsotnosti pa prof. Lucijan
Marija Škerjanec ali prof Slavko Mihelčič. Večkrat so s pevskimi vložki
sodelovale pri radijskih igrah, pa tudi v Ljubljanski Drami. V »stekleni
dvorani« na banovini so pele v pomoč domobranskim ranjencem. Na
Balantičevem večeru v Drami je Tercet sester ob spremljanju viole in
tenorista Janeza Lipuščka izvedel daljšo Osanovo kompozicijo, na Ba¬
lantičev tekst. Med vojsko so pele tudi v Gorici, Postojni, na Vrhniki. Na
prvih v Ljubljani izdelanih ploščah je bil posnet tercet (20 plošč; te so
oddajali tudi vTrstu).

MARIJA FINK
GERŽINIČEVA

(Litija 1922-
Buenos Aires 2011)

Rodila seje 18. julija 1922 v Litiji, v družini
občinskega uradnika Ignacija in Nežike
roj. Javornik. Ko je bila še zelo majhna se
je družina preselila v Ljubljano. Stanovali
so v »rdeči hiši«. Diplomirala je kot učite¬
ljica na ljubljanskem učiteljišču. Študirala
je solo petje in violino na državnem kon¬
servatoriju in na Glasbeni Matici, pri prof
Foedranspergovi; pa tudi privatno pri
prof. Lohovi.

Leta 1944 je bila nastavljena z dekretom kot dirigentka osrednjega sre¬
dnješolskega dekliškega zbora. Žeje bil pripravljen koncert v Drami pa
seje morala umakniti pred komunistično okupacijo Jugoslavije. Že be¬
gunke, so sestre nastopile v Vatikanskem radiu.

Kot begunka je študirala na visokih šolah v Rimu ter obiskovala kon¬
servatorij Santa Cecilia. Maestro Somma je tercet sester predstavil kot
model za »mušica dinsieme«. Tudi v Rimu je študirala dve leti čas¬
nikarstvo na »Istituto Internazionale Pro Deo« na Facolta di Giornalismo,
specializzazioni: Radio - Cinema e Propaganda ideologica.

Leta 1948 je prispela v Argentino. Njeno prvo delo je bilo kot pospravljal-
ka. Za tem je dobila službo kot učiteljica v šoli »Pereyra Iraola«. Nato je

ODŠLI SO

bila nastavljena v podjetju »Orus«, kjer je delala do nekaj mesecev pred
rojstvom njene prve hčerke.

Prva leta bivanja v Argentini je začela s poučevanjem Slovenskih otrok
skupaj z direktorjem Antonom Oreharjem.

S kvartetom je imela oddajo na državnem radiu. Na tekmovanju na Ra¬
dio Splendid je kvartet Fink med vokalnimi skupinami dobil 1° nagrado.
Kot zmagovalci so se predstavili na televizijskem kanalu 7. Na natečaju
solistov in vokalnih skupin je ponovno kvartet dosegel 1° mesto in zato
imel koncert na univerzi del Museo Social Argentino. Sodelovala je pri
zboru »Gallus« pod vodstvom dr. Julija Savellija in imela velikokrat so¬
listično vlogo. Leta 1954 je postala redna članica pravkar ustanovljene
Slovenske kulturne akcije, v glasbenem odseku. Sodelovala je pri gle¬
daliških predstavah in koncertih s tercetom in kvartetom Fink. Koncer¬
tirali so tudi v najvažnejših dvoranah argentinske prestolnice (v dvorani
Katoliške univerze, Biraben, v dvorani Argentinske znanstvene družbe,
Museo Social Argentino, itd.). Leta 1965 je Kvartet Fink, pod okrovom
Slovenske kulturne akcije, snemal ploščo. Leta 1966 je sodelovala in
vodila snemanje plošče Slomškovih pesmi »Preljubo veselje, oj kje si
doma?«, ki jo je naročil p. Odilo Hajnšek OFM. Delovala je tudi v argen¬
tinskih zborih »Coro de Santa Cecilia« in »Lagun Onak«.

Potem je začela s poučevanjem petja v Slovenski šoli na Pristavi, pozneje
z Dekliškim zborom. Leta 1970 so se pridružili tudi fantje in tako je na¬
stal Mladinski mešani zbor po katerem seje ustvaril Komorni mladinski
mešani zbor, ki si je izbral ime Vokalna skupina »Karantanija«, ki je do
konca žela ugled in veliko uspehov. Nekaj članov, kot Bernarda Fink, Mar¬
ko Fink, Veronika Fink, Marija Alojzija Geržinič in Juan Vasle, je začelo s
profesionalnim študijem petja in tako seje zbor razpustil.

Leta 1965 je začela delati v katoliški redovniški šoli »Sagrado Corazon«
v Castelarju kot vzgojiteljica. Potem so jo namestili kot organizatorko
in poslovodkinjo velike šolske knjižnice, kateri seje pozneje tudi dodal
psihopedagoški kabinet in je tam delala do upokojitve leta 1986.

Leta 1952 se je poročila s prof. Alojzijem Geržiničem. Imela sta dve hčeri.
Umrla je nenadoma v svojem domu, 27. aprila leta 2011 v Buenos Airesu.

277

ODŠLI SO

278

MARTA FINK

(Ljubljana 1924-
Buenos Aires 2011)

Rodila seje 19. februarja 1924 v Ljubljani,
v družini občinskega uradnika Ignacija in
Nežike roj. Javornik. Gimnazijo je opravi¬
la na Ljubljanskem učiteljišču. Študirala
je petje na Glasbeni Matici pri prof. Foe-
dranspergovi. Nastopala je v Tercetu se¬
ster Fink, ko je bilo najstarejši šele 16. let.
Od avgusta 1938 do maja 1941 so redno
vsakih 14 dni imele svoj program na dr¬
žavnem radiu, čigar redne članice so bile.
S klavirjem jih je spremljal prof, Marjan
Lipovšek, v njegovi odsotnosti pa Lucijan
Marija Škerjanec ali prof. Slavko Mihelčič.
Večkrat so s pevskimi vložki sodelovale
pri radijskih igrah, pa tudi v Ljubljanski
Drami. V »stekleni dvorani« na banovini
so pele v pomoč domobranskim ranjen¬
cem. Na Balantičevem večeru v Drami je
Tercet sester Fink ob spremljanju viole
in tenorista Janeza Lipuščka izvedel daljšo Osanovo kompozicijo, na Ba¬
lantičev tekst. Med vojsko so pele tudi v Gorici, Postojni, na Vrhniki. Na
prvih v Ljubljani izdelanih ploščah je bil posnet tercet (20 plošč; te so
oddajali tudi vTrstu).

V začetku maja 1945 se je umaknila pred komunistično okupacijo. Že
begunke so sestre nastopile v Vatikanskem radiu. V Rimu je obiskova¬
la konservatorij »Santa Cecilia«. Maestro Somma je tercet predstavil kot
model za »mušica dinsieme«.

Leta 1948 je prispela v Argentino. Prvo delo, ki ga je dobila je bilo kot
pospravljalka.

Sodelovala je pri zboru "Gallus" pod vodstvom dr. Julija Savellija. Izpo¬
polnjevala seje v petju s prof. Gabrielo Moner in prof. Tino Bertini.

Leta 1954 je postala redna članica tedaj ustanovljene Slovenske kultur¬
ne akcije v glasbenem odseku, sodelovala pri gledaliških predstavah in
koncertih s Tercetom in Kvartetom Fink. Koncertirali so tudi v najvaž¬
nejših dvoranah argentinske prestolnice (v dvorani Katoliške univerze,
Biraben, v dvorani znanstvene družbe, Museo Social Argentino, itd.).

Imeli so tudi oddajo na državnem radiu. Na tekmovanju na Radio Splen-
did je med vokalnimi skupinami Kvartet Finkovih dobil 1° nagrado. Kot
zmagovalci so se predstavili na televizijskem kanalu 7. Na natečaju so-

ODŠLI SO

listov in vokalnih skupin je ponovno Kvartet dosegel 1° mesto in zato
imel koncert na univerzi del Museo Social Argentino.

Delovala je tudi v argentinskih zborih »Coro de Santa Cecilia« in »Lagun
Onak«.

Leta 1965 je Kvartet Fink, pod okrovom Slovenske kulturne akcije, sne¬
mal ploščo. Leta 1966 je sodelovala pri snemanju plošče Slomškovih
pesmi »Preljubo veselje, oj kje si doma?«, ki je naročil p. Odilo Hajnšek
OFM.

Kar nekaj časa je vodila »Mladenke« na Slovenski Pristavi: spoznanje
Slovenskih pesnikov in pisateljev; recitiranje Slovenskih poeziji; dobro
vedenje; igre, itd.

Zaposlila se je v medicinskem laboratoriju »Elea«, kjer je delala dolga
leta v uradu za osebje in se upokojila kot šefica tega oddelka.

Umrla je po dolgi bolezni 28. junija 2011 v Buenos Airesu.

279

ODŠLI SO

Rodila se je 14. septembra 1925 v Ljublja¬
ni v družini občinskega uradnika Ignaci¬
ja in Nežike roj. Javornik. Stanovali so v
»rdeči hiši«. Doštudirala je srednjo šolo
na Klasični gimnaziji v Ljubljani.

Študirala je petje na Glasbeni Matici pri
prof. Foedranspergovi. Nastopala je v
Tercetu sester Fink, ko je bilo najsta¬
rejši šele 16. let. Od avgusta 1938 do
majal941 so redno vsakih 14 dni imele
svoj program na državnem radiu, čigar
redne članice so bile. S klavirjem jih je
spremljal prof. Marjan Lipovšek, v njego¬
vi odsotnosti pa Lucijan Marija Škerjanec
ali prof. Slavko Mihelčič.

Večkrat so s pevskimi vložki sodelovale
pri radijskih igrah, pa tudi v Ljubljanski
Drami. V »stekleni dvorani« na banovini
so pele v pomoč domobranskim ranjen¬
cem. Na Balantičevem večeru v Drami je tercet sester Fink ob sprem¬
ljanju viole in tenorista Janeza Lipuščka izvedel daljšo Osanovo kom¬
pozicijo, na Balantičev tekst. Med vojsko so pele tudi v Gorici, Postojni,
na Vrhniki. Na prvih v Ljubljani izdelanih ploščah je bil posnet tercet (20
plošč; te so oddajali tudi v Trstu).

V začetku maja 1945 seje umaknila pred komunistično okupacijo. Že
begunke so sestre nastopile v Vatikanskem radiu. V Rimu je obiskova¬
la konservatorij »Santa Cecilia«. Maestro Somma je tercet predstavil kot
model za »mušica dinsieme«.

Leta 1948 je prispela v Argentino. Prvo delo, ki ga je dobila je bilo kot
pospravljalka. Pozneje je bila nastavljena v podjetju »Orus«. Kasneje je
dobila službo v firmi »Flica«.

Sodelovala je pri zboru »Gallus« pod vodstvom dr. Julija Savellija. Izpo¬
polnjevala seje v petju s prof. Gabrielo Moner in prof. Tino Bertini. Leta
1954 je postala redna članica tedaj ustanovljene Slovenske kulturne ak¬
cije v glasbenem odseku, sodelovala pri gledaliških predstavah in kon¬
certih s Tercetom in Kvartetom Fink. Koncertirali so tudi v najvažnejših
dvoranah argentinske prestolnice (v dvorani Katoliške univerze, Biraben,
280 v dvorani znanstvene družbe, Museo Social Argentino, itd.).

NEDAFINK

(Ljubljana 1925 -
Buenos Aires 2014)

ODŠLI SO

Imeli so tudi oddajo na državnem radiu. Na tekmovanju na Radio
Splendid je med vokalnimi skupinami Kvartet Finkovih dobil 1° nagrado.
Kot zmagovalci so se predstavili na televizijskem kanalu 7. Na natečaju
solistov in vokalnih skupin je ponovno kvartet dosegel 1° mesto in zato
imel koncert na univerzi del Museo Social Argentino.

Delovala je tudi v argentinskih zborih »Coro de Santa Cecilia« in
»Lagun Onak«.

Študirala je francoski jezik v »Alianza Francesa« in izpopolnila najprej
elementarno šolo francoščine potem pa se višjo šolo.

Leta 1965 je Kvartet Fink, pod okrovom Slovenske kulturne akcije, sne¬
mal ploščo. Leta 1966 je sodelovala pri snemanju plošče Slomškovih pe¬
smi »Preljubo veselje, oj kje si doma?«, ki je naročil p. Odilo Hajnšek OFM.
Dolga leta je delala v petrolejski francoski firmi »Flopetrol« kjer je
dosegla visoko funkcijo v računovodskem oddelku in se tam upokojila.
Umrla je po kratki bolezni 23. maja 2014 v Buenos Airesu.

281

ODŠLI SO

Režiser Miha Gaser seje rodil 7. septem¬
bra 1935 na Jesenicah. V Sloveniji se je
družina večkrat selila. A po vojni in revo¬
luciji je z demokratičnimi Slovenci odšla
v begunstvo, v taborišča in končno v Ar¬
gentino. Pot jih je peljala v Cordobo, malo
potem mu je umrl oče. Študiral je v zavo¬
du, kjer je dokončal šolo in se po devetih
letih preselil v Buenos Aires. Tukaj se je ta¬
koj vključil v slovensko skupnost in sode¬
loval pri mladinskih organizacijah. Tam je
spoznal Anko Savelli, s katero seje poročil.
Ustvarila sta družino in Bog ju je obdaril s
tremi sinovi.

Pokojni Miha je bil izredno aktiven pri
delu v skupnosti. Vsa leta je bil navdušen
član pevskega zbora Gallus. Bil je tudi član
Slovenske kulturne akcije v gledališkem
odseku. V pristavskem odboru je bil dolga leta kulturni referent. Isto
funkcijo je vršil tudi pri Zedinjeni Sloveniji. Kot Pristavčan je bil velik ste¬
ber društvu, spoštoval je vse in vsakega. Zaljubljen je bil še posebej v
delček tega zemljišča na Pristavi, kjer je, še nedolgo rastel ombu. Morda
je bil prav ta pobuda za mnoge igre, ki jih je postavil na veličastni oder.
Miha Gaser je bil namreč predvsem človek gledališča. Od vsega začet¬
ka seje posvetil igralski dejavnosti. Sodeloval je v igralskih skupinah z
Jeločnikom, Borštnikom in drugimi. Kot igralec je bil njegov prvi nastop
v igri »Plavž«.  Bil je velik režiser, scenograf in dramaturg.

Naj naštejemo samo nekatere igre: »Kovačev študent«  (1974 in 1987),
»Trije vaški svetniki«,  (1976), Molierov »Namišljeni bolnik«  (1977) in prvo
predstavo pod ombujem leta 1978, s čez sto nastopajočih Petričkovo
»Ziljska ohcet«.

Poleg različnih proslav ob materinskih, mladinskih, Slovenskih in Prista-
vskih dnevih, ob dnevu slovenske državnosti, Miklavžu, božiču, jubile¬
jih šole in spominskih slovesnostih v spomin povojnim žrtvam, je treba
posebej omeniti veleuprizoritve pod ombujem: Brenkovo »Poslednje
ustoličenje«,  leta 1983; nadaljevalo pa seje leta 1984 z Davorina Petan-
čiča »Naša Apostola«. Tisto leto je obljubil in potem tudi izpolnil nadalje
vanje tega »ciklusa« ter tako je postavil na oder leta 1985 še »Kralj Sveto-
polk«.  Potem je sledil »Jurij Kozjak«  leta 1988 in končno leta 2005 še veliki
282 odrski prikaz »Velika Puntanja«.

MIHA GASER

(Jesenice, 1935 -
Buenos Aires, 2010)

ODŠLI SO

Leta 1980 je ustanovil in tudi oblikoval svoja besedila, samostojne hu¬
moristične skupine »Le Ludje«.

Med vsem tem je leta 1981 režiral v Slovenski hiši »Naša daritev«  in leta
2006 za proslavo Kristusa Kralja »Luč z gora«.  Ob 50. Obletnici skupnega
mladinskega dne pa »Gorenjska ohcet«.

Leta 1977 smo se spominjali kronanja podobe brezjanske Marije Poma¬
gaj, na Pristavi je pripravil in režiral odrski prikaz, nastopili so pristavki
igralci in zbor Gallus.

Leta 1993 ob 40. Obletnici Prešernove šole, je tudi pripravil celoten pro¬
gram; imenoval ga je »Lučiin sence«.  Tako je tudi za 50. obletnico pripravil
program, in ga naslovil »Spomini in dvomi«.

Miha se je posvetil tudi pisanju odrskih del. Leta 1982 je spisal in tudi
režiral »Pri rdečem jelenu«  in leta 2008 »Andražev norček«.  Prešernova šola
je leta 2006 uprizorila »Bisernidiadem«.

Iz španščine je prevedel v slovenski jezik »Vpričakovanju voza«,  ki jo je
uprizorila igralska skupina Slomškovega doma in z njo tudi gostovala v
Sloveniji.

Za svoje delo je na praznik državnosti leta 2003 prejel priznanje Zedinje¬
ne Slovenije.

Pri vsem delu ga je zvesto spremljala, ga podpirala in z njim sodelovala
njegova žena gospa Anka Savelli.

Pokojni je bil izredno aktiven član naše skupnosti, jo bogatil s svojim de¬
lom ter talente delil tudi s sodelavci. Zapustil nas je v soboto, 31. julija
2010. Ni čudno, da je njegova smrt globoko odjeknila v vseh slovenskih
skupnostih na področju Velikega Buenos Airesa. Nešteto sodelavcev, pri¬
jateljev in znancev ga je po stari slovenski navadi pokropilo, ko je ležal
v krsti v pogrebnem zavodu. Prava množica iz vseh krajev seje zbrala v
nedeljo, ko je bil že pokojni Miha zadnjikrat prisoten pri, slovenski maši
na svoji ljubljeni Pristavi.

283

ODŠLI SO

Avgust Horvat je bil rojen 21. februarja
1920 na Ivancih, župnija Bogaina.
Diplomiral je na Scuola Superiore di Stu¬
di Sociali, sede presso il Pontificio Ateneo
Lateranense v Rimu.

Poklicno se je bil zaposlen kot analist in¬
vesticijskih projektov in kontrole njihove
realizacije.

Pred drugo svetovno vojno je bil poro¬
čevalec za Novice, Mursko Krajino in Slo¬
venskega delavca. Med drugo svetovno
vojno je sodeloval s članki za Kmetijske
novice v Ljubljani. V begunstvu je izsto¬
pal po svojih člankih za Družabno pravdo
v Rimu, članek za Demokracijo vTrstu, ka¬
tere urednik je bil Andrej Uršič, pod psev¬
donimom.

Ko se je preselil v Buenos Aires je v zdomstvu sodeloval s članki v Slo¬
venski besedi, Delu in svetu,  (začasna priloga Svobodne Slovenije), Dru¬
žabni pravdi, Duhovnem življenju, Svobodni Sloveniji, Slovenski poti, Smer v
Slovensko državo, Meddobju, Slovenskem svetu  ter v zborniku Dom in svet
ter zborniku Vrednote.

V rokopisnem skladu NUK-a v Ljubljani sta v rokopisu dve knjigi in sicer
Gospodarski pomen dela  in Demokracija v podjetju.  Dve Horvatovi brošuri
sta izšli pri salezijanski založbi Knjižice vTrstu: Na pravo pot  in V skrbi za
človeka.

Vrsto let je bil član Slovenske kulturne akcije, v okviru katere je poleg
številnih razprav sodeloval s tehtnimi predavanji iz področja sociologije.
Zaradi svojih posebnih zaslug in poznanja družbenih tem je bil vrsto let
vodja Sociološkega odseka SKA.

Vsa leta je imel stike s slovenskimi sociologi po svetu predvsem z
znanim sociologom dr. Rudolfom Čuježem iz Kanade.

Umrl je 2012 na svojem domu v Haedu. Vsa leta zdomskega življenja
morda ni zablestelo njegovo delo v polni luči, ker je bil v svojih prizade¬
vanjih in delovanju vedno skromen. Odlikovali so ga marljivost, vztraj¬
nost, zahtevnost do samega sebe, natančnost in odgovornost.

AVGUST HORVAT

(Ivanci 1920 -
Buenos Aires, 2012)

284

ODŠLI SO

Aleksa (ali Alexa) Ivanc Olivieri seje rodi¬
la v Ljubljani 1. avgusta 1916. Po končani
maturi na meščanski šoli v Šiški seje učila
tekstilno oblikovanje. Po zlomu Jugosla¬
vije leta 1941 se je vrnila v Ljubljano in
obiskovala Goršetov večerni risarski tečaj,
študirala pri Sternenu, risala pri Jakcu.

Leta 1944 je izdelala dvoje predlogov za
jaslice po srednjeveških freskah. Ti pred¬
logi niso izšli; za prvim seje izgubila sled,
drugi je ohranjen v ljubljanski škofijski
knjižnici. Po vojni je študirala eno leto v
Beogradu pri profesorju Tobakoviču, po¬
tem pa v Ljubljani (Pengov, Stupica, Pre¬
gelj). Med reprodukcijami pomembnih
slikarskih del, naj omenimo kopijo Jelov-
škove Svete Družine, ki je zdaj v brezjanski
cerkvi. Diplomirala je leta 1950 na likovni
akademiji v Ljubljani in opravila specialko iz restavratorstva. Leta 1951
je v Ljubljani pripravila svojo prvo samostojno razstavo.

Ob obisku beneškega bienala leta 1952 se je odločila, da ostane v tujini.

Živela in ustvarjala je v Italiji (1952 -1954), v Parizu (1954- 1961), v Afriki
- predvsem v Maroku (1961 - 1964). Imela je mnogo samostojnih raz¬
stav v državah, v katerih je začasno živela in tudi v ZDA. Vendar so ji bila
vsa vrata slovenskih galerij na domačih tleh zaprta; to je bila kazen za
njeno izseljenstvo in za združenje s »sovražno emigracijo«, kot so takra¬
tne komunistične oblasti imenovale povojne begunske skupnosti. Kot
je zapisal Gregor Batagelj »Kako ne, ko pa je umetnica »sodelovala«
oziroma bila članica Slovenske kulturne akcije in seje s svojimi deli ude¬
ležila nekaterih skupinskih razstav slovenskih likovnih umetnikov po
svetu in opremila nekaj knjig.«

Leta 1965 se je naselila na Korziki, kjer sta se postopoma spremenili
vsebina in paleta njenih slik. Poročila seje z domačinom, s katerim sta
živela v bukoličnem okolju tega otoka. Na Korziki je umrla 11. junija
2010 v 94. letu starosti in plodovitega umetniškega življenja. Slikarki se
je ob njenem odhodu simbolično poklonilo Slovensko veleposlaništvo v
Franciji. Pokopana je na pokopališču vasi Occiglione. V Ljubljani, v cerkvi
sv. Frančiška v Šiški, so 22. junija 2010 po daritvi sv. maše za rajnko Ale-
kso, predstavili njeno življenjsko pot in umetniške stvaritve. Poklon je 285

ALEKSA
IVANC OLIVIERI

(Ljubljana, 1916 -
Korzika, 2010)

ODŠLI SO

vodila argentinska Slovenka Zalka Arnšek, ki je tudi vodila pripravo raz¬
stave leta 1996 in bila v pogostem stiku z umetnico.

Aleksa Ivanc Olivieri sodi med pomembne slovenske ustvarjalce, toda
njeno delo je v Sloveniji malo poznano. Leta 1996 je Izseljensko društvo
Slovenija v svetu v Zavodu Svetega Stanislava priredilo prvo razstavo
njenih likovnih del po njenem odhodu v tujino leta 1952. Leto kasneje
je doživela razstavo v galeriji Ars sacra v Mariboru. Umetnostni zgodovi¬
nar dr. Ivan Sedej je v razstavnem katalogu opozoril na izjemno kvaliteto
delo slikarke - menil je, da sodi med najbolj zanimive slovenske iskalke
drugačnega, nekonvencionalnega likovnega izraza v petdesetih in šest¬
desetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi v vrsto zrelih umetnic, ki so se
spontano odzvale na izzive historično naglašenega postmodernizma.
Likovni kritik dr. Ivan Sedej jo je poimenoval »poetesa mediteranske kle¬
nosti in trpke monumentalnosti.«  Gre za slikarko, ki se naslanja na prvine
ekspresionističnega in sodobnega slikarstva, ki še ostaja zvesta figurali¬
ki, barvna paleta pa je zelo blizu barvnim odtenkom narave s Korzike in
Krasa. Kot zanimivost lahko zabeležimo, da je leta 1999 na veliko platno
naslikala 14 slik Križevega pota za cerkev sv. Martina v Doberdobu.

286

ODŠLI SO

Ted Kramolc se je rodil 27. marca 1922 v
Podgorici pri Šentvidu v Ljubljani. Njegov
oče je bil znameniti skladatelj, muzikolog
in zbiralec ljudskih napevov Luka Kramolc.
PriTedovih šestih letih seje družina prese¬
lila v Bežigrad. Pred svetovno vojno je štu¬
diral realko v Ljubljani. Že v tem obdobju
ga je najbolj veselilo risanje, ki ga je učil
Anton Koželj. Posebno so ga navdušili za
slikarski poklic kasnejši pedagogi France
Košir, Nikolaj Omerza in Marij Pregelj. Po
končani realki je Kramolc nadaljeval šola¬
nje v Pragi. Zaradi vojne se je vpisal na ar¬
hitekturo pri Jožetu Plečniku (dobro leto).
Leta 1940 je pričel z poukom pri Božidarju
Jakcu. Obiskoval je razne zasebne slikarske
šole tudi pri Matiji Šviglu, Mateju Sterme-
nu in Marjanu Tršarju. Dvakrat je bil poslan
v koncentracijsko taborišče Gonars. Nadaljeval je izobraževanje pri ki¬
parju Francetu Goršetu. Gorše je ustanovil risarsko šolo prav na pobudo
Teda Kramolca in Marjana Tršarja.

Toge taborišča je delil z Nikolajem Pirnatom, bratoma Vidmar, Jakobom
Savinškom in Marjanom Tršarjem. V Gonarsu so slovenski umetniki usta¬
novili slikarsko šolo in pripravili razne razstave. Ted Kramolc je imel svojo
prvo samostojno slikarsko razstavo v podhodu Nebotičnika
Pred vojno je šel na Koroško. V Spittalu seje preživljal z risanjem priložno¬
stnih portretov britanskih vojakov in ilustriral knjige za taboriščne šole.
Odhod v Ameriko zaključi prvo njegovo ustvarjalno obdobje.

Julija 1948 je skupaj z bratom Nikom emigriral v Kanado in po nekaj letih
dobil kanadsko državljanstvo. Prvo leto v Kanadi je trdo in ob vsakem
vremenu delal na železnici. V srcu pa je vedno ostala želja po nadalje¬
vanju umetniške poti, ki si jo je zarisal že v Sloveniji. Vpisal se je v znano
šolo Ontario College of Art in po dveh letih diplomiral. Kasneje po poroki
in rojstvu dvojčkov se je zaposlil v arhitekturnem biroju in se posvetil
notranji arhitekturi ter projektiranju stanovanjskih in počitniških hiš. Po
končanem študiju je dolgo opravljal delo oblikovalca notranje opreme
v pomembnem kanadskem biroju Royal Trust. Vedno se je počutil raz¬
pet med mestnim življenjem in naravo. Zelo so ga zanimali odnosi med
ljudmi in njihovi značaji, kar se pozna v njegovih črticah in short stories.
Pisal je tudi pesmi, te pa večinoma v angleščini. Za objavo v našem tisku

TED KRAMOLC

(Podgorica pri Šentvidu,
1926 - Toronto, 2013.)

287

ODŠLI SO

jih je prevajal France Papež. Takoj, ko je pričel z ustvarjanjem na literar¬
nem in likovnem področju, je postal tudi član Slovenske kulturne akcije.
Njegove stvaritve je zaslediti v Meddobju  in Glasu  SKA in večkrat se je
celo odzval na natečaje, ki jih je razpisala naša ustanova.

Kot pisatelj je njegova prva knjiga, ki jo je tudi sam ilustriral, izšla v tabo¬
rišču Spittal na Koroškem z naslovom »Pravljice«.  Po prihodu v Kanado
so njegovo literaturo in ilustracije objavljali v Meddobju, Koroški kroniki,
Ameriški domovini, Zbornikih Svobodne Slovenije, Novem svetu.

Božidar Kramolc je obdržal živo vez z domovino in slovenskim jezikom,
zato je pisal kratke zgodbe in romane. Medtem, ko je bil v diaspori znan
in cenjen, je v Sloveniji postal znan šele po osamosvojitvi. Veliko zaslug
za njegovo ponovno rojstvo v domovini ima Nova revija,  ki je izdala nje¬
gove romane ter direktorica ajdovske Pilonove galerije dr. Irene Mislej,
ki ga je predstavila z obsežnimi razstavami in zapisi. Tako je gostovala
razstava, ki jo je s slikarjem pripravila dr. Irene Mislej, maja 2011, v Ars
galeriji na Travniku v Gorici. Odprtja seje udeležil sam slikar, ki je malo
prej imel odmevno razstavo s posebnim kulturnim večerom v Pilonovi
galeriji v Ajdovščini.

V Narodni univerzitetni knjižnici (NUK-u) je bila slikarska razstava ob
90-letnici rojstva Teda Kramolca iz Toronta. Ted Kramolc je bil slikar in
pisatelj, zato so otvorili razstavo pod naslovom »Speresom in čopičem«.
Ted Kramolc je bil odličen slikar in risar; med drugimi likovnimi deli je
razstavil tudi Zadnjo večerjo,  na kateri je namesto apostolov okoli Kristu¬
sa umestil delavce. Na vprašanje, zakaj je naslikal umetniško delo s tako
močno socialno sporočilnostjo, je Ted Kramolc povedal, da goji globoko
spoštovanje do delavcev in težakov, ki niso imeli take sreče, kot sta jo
imela z bratom, saj sta oba v Kanadi dokončala univerzo.

Njegova dela - slike in grafike - so uvrščene v najpomembnejše kanadske
nacionalne likovne storitve.

Ted Kramolc je imel izredne risarske sposobnosti, imel je značilen slikovit
in barvit slog, ki ima nekaj ameriškega pridiha. Slovenija ga je uradno
začela spoznavati kot sposobnega pisatelja in slikarja šele po osamosvo¬
jitvi. Leta 1992 je izšla zbirka Kramolčevih kratkih zgodb Podobe iz arhi¬
vov:  pozneje pa tudi njegova daljša prozna dela. Pri Novi reviji pa je izšel
Kramolčev roman Tango v svilenih coklah,  ki je bil nominiran za nagrado
Kresnik. Pozneje pa so mu natiskali roman Sol v grlu s  prvotnim naslovom
Karavana brez vprege.

Ted Kramolc je umrl v Torontu, v 92. letu življenjske poti, 3. septembra
288 2013.

ODŠLI SO

DR. ALOJZIJ
KUKOVIČA DJ

(Devica Marija v Polju,
1926 - Buenos Aires, 2013)

Rojen je bil 22. junija 1926 v Devici Mariji
v Polju. Skoraj še kot otrok je zapustil dom
in v zavodu dokončal gimnazijska leta.
Naslednji študij je prekinila vojna in mladi
Lojze se je uvrstil med domobrance. Štiri
njegovi bratje so utrpeli mučeniško smrt v
rokah komunističnih krvnikov.

Po vojni seje pridružil beguncem in med¬
tem, ko je njegova družina odšla v Ekvator
in od tam naprej po svetu, seje pater Kuko¬
viča odločil za duhovniški poklic in se od¬
pravil v Argentino. V slovenskem izseljen¬
skem semenišču v San Luisu je bil 19. marca 1951 posvečen v duhovnika.
Nadaljeval je študije in doktoriral leta 1953 v Adrogueju.

Pokojni pater dr. Alojzij Kukoviča, znan in
priljubljen zaradi svoje goreče vere, pre¬
danosti duhovniški službi in stalne pripra¬
vljenosti za delo je odšel v večnost 31 .juli¬
ja leta 2013, prav na godovni dan svetega
Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Jezuso¬
ve družbe, ki ji je pripadal z dušo in srcem.

Leta 1957 je vstopil v Družbo Jezusovo, v kateri je z neverjetno aktiv¬
nostjo deloval dokler so mu dopuščale telesne moči. Bil je profesor cer¬
kvenega prava in moralne teologije v jezuitskem semenišču Colegio
Maximo v San Miguelu. Deloval je v jezuitski skupnosti Regina Martirum;
urejal je Glasnik Srca Jezusovega;  deloval je tudi v bednih naseljih in pov¬
sod oznanjal evangelij.

Enako ali pa še bolj aktivno seje udejstvoval v slovenski skupnosti. Bilje
prefekt in profesor slovenščine v Adrogueju, duhovni vodja tedanjega
Slovenskega akademskega društva in član Akademskega starešinstva.
Bil je član Slovenske kulturne akcije pri kateri je vrsto let vodil teološki
in filozofski odsek.Tudi na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja
Marka Bajuka je dolga leta deloval kot katehet. Na vabilo slovenskega
dušnega pastirstva je prevzel dušno skrb najprej dolgo let v skupnosti na
Slovenski Pristavi, zadnja leta pa, do konca svojih moči, v Našem domu
v San Justu. Bolniki in starejši so bili njegova posebna skrb. In njegova
zavzetost za duhovne vaje! Kot zvest sin svetega Ignacija Lojolskega je
v tej pobožnosti videl temelj globokega krščanskega življenja. Vodil je
nepregledno vrsto duhovnih vaj tako v slovenski skupnosti kot med do¬
mačini. Goreč spovednik in zavzet duhovni vodja je dejansko izgoreval v

289

ODŠLI SO

delu »za večjo čast božjo«, kot navaja geslo jezuitskega reda. Poleg tega
pa je bil v dveh obdobjih vicedelegat za slovensko dušno pastirstvo v
Argentini. V letu 2010 je za svoje delo prejel priznanje Zedinjene Slove¬
nije. Poleg vsega dela je vedno našel čas za pisanje. Pisal je knjige ter
članke in razprave za naše publikacije, predvsem za Duhovno življenje.
Imel je mnogo predavanj pri Slovenski kulturni akciji in objavljal eseje
in spise v kulturni reviji Meddobje  in v Glasu Slovenske kulturne akcije.
Bil je eden izmed velikanov našega zdomskega filozofskega mišljenja.
Vedno seje trudil, da bi v pisani besedi, zlasti pa s svojim življenjem in
nastopom dokazal, da si vera in znanost ne nasprotujeta temveč dopol¬
njujeta.

290

ODŠLI SO

V mirnem nedeljskem popoldnevu,
29. julija 2012, je prestopila prag večno¬
sti dr. Nadislava Laharnar. Rodila seje v
Grebinju na Koroškem slovenskim star¬
šem. Po mejnem sporazumu seje družina
preselila v Maribor V tem mestu je ma¬
turirala na Klasični gimnaziji leta 1938. V
Mariboru je Nada preživela otroška leta in
mladost. Večkrat je boleče omenila Jaro¬
slava Kiklja, ubitega sošolca, že akademi¬
ka, v Ljubljani leta 1942. Odlagala je željo
napisati njegov življenjepis.

DR. NADISLAVA
LAHARNAR

(Grebinje, 1919 —
Buenos Aires, 2012)

Leta 1943 je diplomirala na Filozofski fa¬
kulteti, kjer je dokončala klasične jezike
Na povabilo organizatorjev obnovljenega
šolstva, ki je na Goriškem in Tržaškem že
obstajalo pod staro Avstrijo, podpisano
po odvetniku dr. Ivo Češniku, je odšla na
prvo službeno mesto v Gorico. Prvo dobo
pod nemško okupacijo je bil ravnatelj dr. Jože Lavrenčič. Delovanje je
bilo kmalu potem za nekaj mesecev prekinjeno, dokler ozemlje ni prišlo
pod zavezniško upravo »Kranjci« so med tem odšli v taborišče v Italijo. V
drugi dobi pod zavezniško upravo so se profesorji vrnili na svoja mesta.
Takrat je dr. Nadislava Laharner poleg poučevanja postala tudi podrav-
nateljica Slovenske klasične gimnazije in Liceja v Gorici. Ko je 15. septem¬
bra 1947 po podpisu mirovne pogodbe v Gorici (mesto) pripadlo Italiji so
»prišleki«, ki niso imeli italijanskega državljanstva, izgubili svoja mesta.
Skupina slovenskih profesorjev je bila postavljena pred težko izbiro: ali
v Jugoslavijo ali v emigracijo. Dr. Laharnarje izbrala zdomstvo. Celo ži¬
vljenje je ohranila prijateljske stike s kolegi iz Gorice, zlasti z dr. Vinkom
Brumnom.

Leta 1948 je stopila na argentinska tla. Dobre sestre na Paternalu (Bue¬
nos Aires) predvsem usmiljenka-sestra Magdalena Gerzetič, soji sveto¬
vale, naj odpotuje v notranjost države, Formozo, kjer bo lahko v nekaj
letih ponovila vse obvezne stopnje šolske izobrazbe in tudi akademske.
Vmes je tudi delala na občini in poučevala v Catamarci, Entre Riosu in
nazadnje v Buenos Airesu vrsto let. Z železno voljo je dosegla, kar si
je zastavila. Vsi pridobljeni naslovi so bili polni naporov, odrekanj, skr¬
bi in nad. Nikdar ni klonila. Zadnji dve diplomi je prejela na univerzi El
Salvador v Buenos Airesu. Oddahnila se je šele z zadnjim izpitom, ko je

291

ODŠLI SO

uspešno branila z odliko doktorsko tezo (300 strani) v angleščini, samo
eno leto pred devetdesetletnico rojstnega dne. Zagovarjala je tezo
»Enotnost, identiteta in integracija evropske celine«,  v kateri je trdila s teh¬
tnimi dokazi, da sta nedvomno proglasitev sv. bratov Cirila in Metoda
za sozavetnika Evrope (1985) in razširjenje Evropske unije na Vzhod
(2004), v luči današnjega procesa evropske integracije dve strani močne
povezave dogodka: Vzhod in Zahod v bistvu izhajata iz istih kulturnih
korenin, čeprav ne nujno v istem časovnem razporedu.

V zadnjem času je imela vrsto predavanj pri raznih slovenskih ustano¬
vah tudi pri Slovenski kulturni akciji. Bila je članica Slovenske kulturne
akcije na zgodovinsko - družbenem področju.

292

ODŠLI SO

Pojdem, ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj vseh majev...
Ne kličite me nazaj!
(Tone Kuntner)

Blaž Miklič seje rodil leta 1957 v Buenos
Airesu slovenskim zavednim staršem, Jo¬
žetu Mikliču in Francki Krajnik. Argentin¬
sko šolo je končal v župnijski šoli v San
Justu. Vse sobote je obiskoval slovensko
šolo Franceta Balantiča, kjer je še kot otrok
razodeval svoje talente pri recitacijah in
nastopih. Gimnazijo pa je dovršil v Sloven¬
skem zavodu v Slovenski vasi. Zanimanje
za gledališče je še bolj občutil ob igranju prve igre, pri kateri je nastopil
v slovenskem zavodu skupaj z drugimi študenti.

V slovenski skupnosti seje pred vsem udejstvoval v Našem domu v San
Justu. Bolj resno je začel nastopati pod režijo Frida Beznika v igri Paul
Claudela Ivana Arška na grmadi.  Vse, kar je pridobil pri tem režiserju in
igralcu, mu je ostalo v spominu in se je k temu podzavestno vračal pri
izvajanjih. Poleg njega je Blaž občudoval režisersko delovanje Nikolaja
Jeločnika, kot velikega kulturnika in gledališčnika in režiserja ter igralca
Marjana Villemparta. Najbolj pa je pogrešal prijatelja, režiserja in igralca
Maksa Borštnika. Od vsakega seje nekaj naučil.

Zanimanje za režijo je občutil že ob prvi igri. Čutil je posebno željo, da
je naštudiral ne samo vso igro, ampak tudi avtorjevo okolico in dobo, v
kateri je živel, predvsem pa vloge značajev.

Tečaj, ki gaje v Buenos Airesu izvedel igralec in pesnik Tone Kuntnerje
pustil tudi pri Blažu Mikliču svoje sledove, ko je poudarjal čustveni del
recitacije. Obiskoval je tudi zelo zahtevno dramsko šolo za režiserje pri¬
znane argentinske gledališke umetnice, igralke in režiserke v Argentini
Alejandre Boero.

Med drugimi odrskimi predstavami je režiral: Ljubezen za bolezen, Veli¬
ki oder sveta  (Calderonde la Barca), George Dandin ali Kaznovani soprog
(Moliere), Slehernik  (Plugo von Hoffmansthal), Striček Vanja  (Čehov) in

BLAŽ MIKLIČ

(Buenos Aires, 1957 -
Buenos Aires, 2010)

293

ODŠLI SO

Martin Fierro  (Jose Hernandez). V njegovi režiji so bile predstavljene mar¬
sikatere recitacije, otroške igre, velikonočne akademije in božični prizori
ter domobranske proslave v Našem domu San Justo in v Slovenski hiši.
Zaradi bogatega in kvalitetnega delovanja v okviru slovenske skupnosti
v Argentini je bil imenovan za člana gledališkega odseka Slovenske kul¬
turne akcije in bil skozi tri leta tudi vodja gledališkega odseka.

Za svoje delo in zasluge v slovenski skupnosti je leta 2009 prejel prizna¬
nje Zedinjene Slovenije.

Že težko bolan, je do zadnjega pokazal močno voljo, požrtvovalnost
ter se z vso vnemo lotil režije igre Veliki oder sveta.  S to igro bi sanhuška
igralska skupina nastopila tudi v raznih krajih v Sloveniji. Zavedajoč se
svojega zdravstvenega stanja in z veliko mero odgovornosti, je hkrati z
vajami pripravljal sorežiserko Ivano Tekavec ... za vsak slučaj. Igra je bila
izredno kvalitetno predstavljena v raznih krajih po Sloveniji en mesec po
Blaževi smrti. Igralci so občutili, da je bil pri teh predstavah Blaž Miklič
med njimi.

Po težki bolezni, proti kateri seje bojeval z vso vnemo in z globoko vero
v Jezusa in Marijo ter nadaljeval z delom v skupnosti, nas je Blaž zapu¬
stil, 9. maja zjutraj. Odšel je k Bogu, k večnemu Plačniku prav na nedeljo,
ko smo Slovenci romali k Materi Božji v Lujan. Žalostna novica je pretre¬
sla vso skupnost. Ob krsti so se njegovi prijatelji in znanci poslovili s sv.
mašo v dvorani Našega doma, kjer je pokojni Blaž preživel nešteto ur s
pripravo iger, proslav, akademij in podobno.

Blaž Miklič ni bil samo režiser in igralec temveč človek izredno dobrega
srca. Zadnja leta življenja je delil s ženo Marijo Paulo Martin in sinčkom
Matejem Jožetom.

294

ODŠLI SO

Branko Rebozov seje rodil 8. julija 1926.
leta v Sevnici, kjer je končal 6 razredov
ljudske šole; 7. in 8. razred pa je končal v
Državnem deškem vzgajališču na Selu v
Ljubljani, ki so ga vodili salezijanci. Prvo
gimnazijo je napravil v Salezijanskem za¬
vodu v Veržeju s prostimi izpiti v Murski
Soboti. Malo maturo in del petega razreda
pa je končal kot redni dijak na Državni mo¬
ški realni gimnaziji na Rakovniku v Ljublja¬
ni, kjer je živel v internatu kot gojenec. Ob
kapitulaciji fašistične Italije so ga partizani
mobilizirali v svoje čete do njegovega po¬
bega sredi novembra 1943. Od 1. januarja
1944 do umika čez Ljubelj v angleško uje¬
tništvo v Vetrinju in do pobega iz njega tik
pred zadnjim transportom v boljševiško
Jugoslavijo, koncem maja 1945 je služil je
v domobranski vojski. V Avstriji in Italiji je bival v begunskih taboriščih.
Maja 1948 je emigriral v Argentino in postal argentinski državljan.

V okviru Slovenske kulturne akcije je objavil v reviji Meddobje nekaj pro¬
ze, pesmi in prevodov. Nekaj prispevkov je priobčil Celovški in Ljubljanski
zvon.  Poročil se je z Ljudmilo Drobnič s katero sta imela štiri otroke. Slo¬
venska kulturna akcija in vsa skupnost mu dolgujeta priznanje za nje¬
govo zvestobo kot sodelavcu, kulturniku, ki je stal do konca na okopih
slovenstva v boju za zgodovinsko resnico in za prijaznejšo Slovenijo. Bil
je naš član, prijatelj, sourednik Meddobja, spremljal je naše delo, pisal in
objavljal. Bil je stalna vez med SKA in NUK-om preko Rozine Švent. Malo
pred predstavitvijo njegove Pesmi  sem ga obiskal na domu, zelo tiho je
govoril, jaz pa slabo slišal; tako da se je potem pošalil, da je bil pogovor
gluhonemih.

Po tem se je Branku zdravje še poslabšalo in je predstavitev preklical. Ka¬
tica Cukjati ga je le prepričala, da je dovolil, saj je bil večer že napovedan.
Knjigo Pesmi Črn Plamen  smo predstavili 1. septembra 2012 v Slovenski
hiši. Na volji je bilo le pet izvodov, a vabilu akcije se je odzvalo lepo šte¬
vilo rojakov. Naj se Branku oddolžim, čeprav z zamudo, s skromnim za¬
piskom, kot počastitev njegovemu spominu. Zapis morda ne odgovarja
čisto dobesednemu predvajanemu v živo, a v glavnih mislih nedvomno.
Zbirka Pesmi Črn Plamen  je izšla kot samizdat. Na naslovnici je avtorjeva
fotografija iz mladih let. V posvetilu beremo Spomini slovenske domo-

BRANKO REBOZOV

(Sevnica, 1926-
Buenos Aires, 2013)

295

ODŠLI SO

branske vojske ...  res mi je Branko omenjal te pesmi kot domobranske.
Zbirko je pripravil za tisk in jo izoblikoval sin Aleksander Borut. Izvemo,
daje knjiga namenjena družini, sorodnikom, prijateljem in znancem, ne
pa za prodajo. Na zavitkih platnic je strnjen avtorjev življenjepis.
Leitmotiv zbirke je revolucija na Slovenskem in posebno tragična zgod¬
ba slovenske narodne vojske, katere član je bil. V zbirki prevladuje tema¬
tika smrti, groze, nasilja, krivic. Tragika protikomunističnega tabora ga je
zaznamovala kot travma. Pisanje mu je bila terapija, beseda ga zdravi.
Boli ga izguba domovine, razočaran je nad svetom brez ljubezni.
Nezaslišan zločin genocida je tema, ki se ponavlja v mnogih pesmih, Vest
o izdaji, Kje so, da jih ni nazaj? Skupen grob, Jaz sem en sam velik grob, Mati
čaka sina.  ...Potem naš eksodus: Prihod v Argentino, Slovenki Dom na tu¬
jem, Zakaj se ne vrnem.  V pesmi Lastovki vzklikne: Smrt srca je, ki v meni tli
in žge, kot črn plamen.  (...) Pesmi so po večini pričevanjske. Sporočajo re¬
snico o naši tragediji, ki nas je kot narod razdvojila in - žal - tudi pohabila.
Mislim, da je v tem njena vrednost. Knjiga je ostra obtožba boljševiške
revolucije - in tudi pričevanje o upravičenosti upora.

Črn plamen je, kot vem, edina Brankova pesniška zbirka. A pisal je tudi
spomine; postal mi je na ogled prvo verzijo iz njegove domobranske
dobe. Ne vem, če jih je mogel končati. Mnogo je prevajal. Eriko Poglajen
za knjigo Devet pomladi.  Gregorja Papeža v več kot sto pesmih; Gregor¬
čičevo Soči; pesmi Spoon River Edgarda Lee Mastersa.Tudi kakšno mojo
je prevedel. Da se mu oddolži, mu je Gregor Papež, prevedel Neformalne
pesmi.

Kje je objavljal? Največ v Meddobju,  potem v Zavezi,  v Zvonu  in še kje.
Veliko napisanega čaka na izbor in objavo. Omenil mi je, da ga je Rozina
Švent priganjala naj le piše, da bo pozneje čas za loviti napake.

Branko Rebozov ponovno zatrobi v rog zgodovine: bil je domobranec
in to mu je v čast. Bil je velik domoljub in poštenjak, kot vsi njegovi so¬
bojevniki. V neki pesmi piše: Ne vem ali je Bogu všeč moja vera,/ne vem,
ali ganejo koga moje pesmi,/ Vem, da v tem svetu brez ljubezni /umiram.

A glej, kot avis fenix vstaja iz pepela in nam sporoča - v posvetilu: Rad pel
bi srečnemu življenju in ljubezni/pa upajoč v Boga moram peti smrti.

Dragi Branko, počivaj v miru, kot si napovedal v pesmi: na pampski ravni¬
ni, /med samotnimi ombuji.../ tu bom ležal in še mrtev mislil nate, domovi¬
na, /čakal tvoje ljubezni in tolažbe...

296

(VIR, Svobodna Slovenija, Buenos Aires, 1. avgusta 2013)

ODŠLI SO

Rojen je bil v Bohinjski Bistrici, 31. marca
1925 in bil krščen v župnijski cerkvi sv.
Nikolaja. Škofijsko klasično gimnazijo je
obiskoval v Šentvidu in v Ljubljani matu¬
riral leta 1944. Pred komunistično nevar¬
nostjo seje moral z domobranci umakniti
na Koroško maja 1945. Bogoslovne študije
je opravil v Slovenskem begunskem se¬
menišču; šel je skozi vse »postaje« naše¬
ga semenišča: Praglia, Brixen in Bagnoli v
Italiji ter San Luis in Adrogue v Argentini.

V duhovnika ga je posvetil škof dr. Grego¬
rij Rožman 13. januarja leta 1952 v cerkvi
Marije Pomočnice kristjanov v Don Bosco-
vem zavodu v Ramos Mejiji in bil vpisan
v ljubljansko škofijo. Skupaj z njim je bilo
tisti dan posvečenih enajst novomašnikov
- domobrancev. Kasneje je škof Rožman
dejal, daje bil to eden najsrečnejših dni v njegovem življenju.

Služboval je najprej kot kaplan vVilla Dominico pri Buenos Airesu. Leta
1955 je na teološki fakulteti slovenskega semenišča dosegel doktorat iz
teologije. Leta 1957 je postal prefekt v Rožmanovem zavodu v Adrogue-
ju in v semenišču predavatelj pastoralne teologije, asketike in mistike,
kateheze in pedagogike. Poučeval je tudi koralno petje in primerjalno
veroslovje. V zavodu in slovenskem bogoslovju je bil tudi ekonom. V
slovenskem dušnem pastirstvu je sodeloval kot voditelj duhovnih vaj,
predaval je na duhovniških sestankih, pri SKAD-u in na sestankih fanto¬
vske zveze in dekliške organizacije. Leta 1966 je odšel v Evropo pomagat
izseljenskim duhovnikom v Nemčiji. Naselil se je v Munchnu in prevzel
vodstvo slovenske župnije. Sprejel je tudi nalogo urednika izseljenskega
mesečnika Naša luč  in ji ostal zvest do leta 1993. Skozi 27 let je uspešno
postavljal drugo-našo izbiro proti tisku iz matične Slovenije, ki je prinašal
med rojake le komunistično propagando.

Branko Rozman je že kot študent odkril v sebi hrepenenje po lepi besedi
in posebej v svoji »argentinski« dobi začel pot literarnega ustvarjalca na
več področjih. Bil je član literarnega odseka Slovenske kulturne akcije.
Ukvarjal seje s pesništvom, leposlovjem in dramatiko. Izdal je pesniško
zbirko Na steni spi čas  (Rim 1954) in napisal tri drame, ki jih je uprizorila
SKA v režiji Nikolaja Jeločnika: Roka na steni  (1957), Človek, ki je ubil Boga
(1959) in Obsodili so Kristusa  (1962). Prevedel je dramo Diega Fabrija 297

DR. BRANKO ROZMAN

(Bohinjska Bistrica, 1925-
Ljubljana, 2011)

ODŠLI SO

Preiskava. Bil je sourednik Duhovnega življenja  (1956-1966), pri katerem je
sodeloval s članki verske vsebine, črticami in poezijami. Bil je sourednik
Vestnika,  sodeloval je pri Meddobju, Glasu SKA, Oznanilu,  tedniku Svobo¬
dna Slovenija, Katoliških misijonih  in pri duhovniški reviji Omnes unum.
Kot prefekt Rožmanovega zavoda je režiral igre in lutkovne predstave,
z gojenci in sodelavci je pripravil vrsto uspelih prireditev: En dan vzavo-
du  (1961), Ob 10-letnici zavoda Preljubo veselje, oj, kje si doma  (1962), ob
1100. obletnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda med Slovane Naša
zgodba  (1963). Ob 20. obletnici vetrinjske tragedije sta z Nikom Jeločni-
kom pripravila besedilo za odrsko balado Obsojen sem bil  (Fui condena-
do), za slovensko in argentinsko občinstvo - sodelovalo je 150 fantov in
deklet (1965).

Po prihodu v Evropo je opustil literarno ustvarjanje in se posvetil osve¬
ščanju rojakov v domovini in po svetu o zločinih KPS med drugo svetov¬
no vojno in po njej. Napisal je knjižico: Tomaž Kovač, V Rogu ležijo pobiti
(Buenos Aires 1968) in izdal deli: Matjaž Klepec, Teharje so tlakovane z
našo krvjo  (Buenos Aires 1973) in pod psevdonimom Stane Kos (skupaj z
Nikolajem Jeločnikom), sta izdala pomembno knjigo »Stalinistična revo¬
lucija na Slovenskem«.

Po upokojitvi leta 1991 seje vrnil v Slovenijo in še dolgo sodeloval pri
tedniku Družina. Umrl je v Ljubljani 31 .januarja 2011.

298

TAKO SMO USTVARJALI

MARIJAN MAROLT

SLOVENSKA LIKOVNA UMETNOST

V ZAMEJSTVU*

K temu delu o slovenski emigracijski umetnosti smo pova¬
bili tiste umetnike, ki so se že v domovini posvetili umetnosti in
svojo umetnostno snovanje v tujini, v emigraciji nadaljevali in si¬
cer ali v bistvu samo doma pridobljenim tehničnim znanjem ali pa
tudi s še pozneje na tujem izpopolnjenim učenjem. Med prve bi
prišteval kiparja Franceta Goršeta in slikarico Baro Remec, ki pa
je sodelovanje pri tej publikaciji odklonila z razlogi, ki urednika
niso mogli jasno prepričati. Ostali spadajo v drugo skupino, ker so
pot v tujino izkoristili za izpopolnitev šolanja.

Živi pa v izseljenstvu že tudi tretja generacija, ki je pričela s sis¬
tematičnim umetnostnim študijem šele v tujini in jo na slovenstvo
veže poleg drugega zlasti zbor slovenskih učiteljev iz prve in druge
skupine. Ta tretja generacija že zasluži posebno obravnavanje.

Od prve in druge generacije se je morda še kdo v svetu uveljavil
ali se obrtniško, poslovno utrdil, pa je opustil ali zrahljal svoje stike
z ostalim slovenskim izseljenskim življenjem. Le-teh v tej zbirki ni.
Prav tako ne onih, ki živijo neposredno v bližini domovine, in so
po večini živeli izven jugoslovanske Slovenije že pred komunistično
revolucijo.

Tu obravnavani slikarji in kiparji so obenem tisti, ki so se v teku
6 let obstoja SKA nekako priključili s svojim delom, stremljenjem te
organizacije, sodelovali z raznimi razstavami in publiciranjem pri
njenih podvigih ali drugače pomagali. SKA hoče s tem delom dati
njihovemu sodelovanju tudi skromen izraz zahvale.

Kratek pregled razvoja moderne slovenske upodabljajoče ume¬
tnosti bo tudi nam služil za umevanje delovanja izseljenskih ume-

Odlomek iz knjige Slovenska likovna umetnost v zamejstvu,  Marijan Marolt,
oprema Ivan Bukovec, SKA, Buenos Aires, 1959.

299

TAKO SMO USTVARJALI

tnikov. Vzporedno in nekako istočasno z moderno v literaturi in
glasbi se je približno ob meni 19. in 20. stol. pojavil slovenski impre¬
sionizem, ki se je razvijal v višino še pozneje ob sožitju z novejšimi
umetnostnimi tokovi. Nekoliko novejši in mlajši Vesnani bi mogli
deloma biti nekakšni predhodniki ekspresionizma, kot sta bila Fran
Tratnik in mlajši G. A. Kos. Pravi slovenski ekspresionizem pa je
nastopil manifestativno na razstavah šele po prvi svetovni vojni.
Ekspresionisti niso vedno enotno nastopali, niti se niso vsi oprije¬
li njihove reprezentance Kluba mladih, ki je bil bolj kratkotrajnega
dejanskega življenja in ga je kmalu zamenjal Slovenski lik z deloma
istimi umetniki. Slovenski lik je bil nekako organizacija nove stvar¬
nosti, ki je bila programsko naperjena proti ekspresionistični poglo¬
bitvi slikarstva. Faza nove stvarnosti ni bila niti tako dolgotrajna,
kot ekspresionizma, toda posledice njenega programatičnega poja¬
va so bile dosti trajne. Realizem nove stvarnosti je kljub nekakšni
opoziciji do ekspresionizma, ravno pridobitve tega ekspresionizma
upošteval, priključili so se mu prav veljavni prejšnji ekspresionisti
poleg nekaterih novih. Kot rojstno leto nove stvarnosti velja letnica
1925.

A že komaj tri leta pozneje, leta 1928 nastopi Četrta generacija
tako proti ekspresionizmu kot proti novi stvarnosti. Problem slikar¬
stva ji je predvsem problem barve. Pridružili so se ji spet deloma
tudi oni, ki so spočetka sanjali o realizmu nove stvarnosti in zagreb¬
ške Zemlje. In prav iz Zagreba je ta četrta generacija dobila največ
pobude. Predmet ji je nosilec barvnega izraza, lahko bi jo imenovali
nekak poetični barvni realizem. Razpoloženje ima veliko veljavo,
poseben študij velja odnosu barvnih ploskev med seboj. Značilna
je izjava pokojnega Frana Pavlovca Francetu Steletu, da se stari im¬
presionisti mladim lahko smejejo, ker se borijo za to, kar so oni že
dosegli. V to smer se je nekako nagnil tudi G. A. Kos. Ne da bi katera
izmed navedenih smeri umrla ali splahnela, se je slovenska upoda¬
bljajoča umetnost gibala v glavnem po teh tirnicah še vse do konca
2. svetovne vojne in do odhoda beguncev v tujino.

France Gorše ni bil med vodilnimi umetniki v nobeni struji. Kot
Meštrovičev učenec na zagrebški akademiji je bil do neke mere med
ekspresionisti, kar pričajo njegove zgodnejše skulpture in zlasti ris¬
be pa ilustracije. Bolj poznane so njegove realistične skulpture zrele
dobe v tridesetih in štiridesetih letih in ne morejo mimo njegovega
zasebnega ljubljanskega umetnostnega učitelja, kjer je vzgojil po-

300

TAKO SMO USTVARJALI

membnega, v bistvu slikovitega emigranta Božidarja Kramolca in
deloma Ivančevo. Zanimivo je, da se je v Ljubljani združil Gorše
z mlajšim ekspresionistom Miho Malešem in s predvsem natura¬
lističnim G. A. Kosom v skupino trojice, ki jih je vezala izključno
kvaliteta in so vsi stali izven programskih združenj. Saj je bilo tudi
Goršetovo prvenstvo med kiparji predrevolucijske Ljubljane sko¬
raj nesporno. Mlajša Bara Remec prav tako ni bila med dejanskimi
propagatorji kakšne programske smeri. Njen poglavitni učitelj na
zagrebški akademiji je bil impresionist francoske šole prof. Becič,
kakor ga je označila v intervjuju z go. Kraljevo v Meddobju 1,1-2.

Najsi ta oznaka ni morda povsem pravilna, vendar kaže podob¬
no vrednotenje čustvenega barvnega realizma kot zgoraj navede¬
na Pavlovčeva izjava. Tako smo umetniško vlogo obeh dosedanjih
vodilnih emigracijskih umetnikov, Goršeta in Remčeve, približno
ugotovili in moremo reči, da se lepo ujema s sodobnim slovenskim
umetnostim potekom v domovini pred 2. svetovno vojno.

Po analogiji med katoliško in protestantsko, zlasti nagrobno
umetnostjo koncem 16. in še v začetku 17. stoletja, bi tudi za razvoj
sedanje emigracijske in domače umetnosti po revoluciji lahko sodili,
da med njima ne bi bilo bistvenih razlik, če bi obema bila dana svo¬
boda ustvarjanja.

Niti Gorše, niti Bara Remec nista organizatorja v tem smislu,
da bi pod svojim okriljem zbirala umetnike ter jih stilno usmerjala
in vodila. Zato tudi ne moremo govoriti o kakšnem enotnem stilu
emigracijske umetnosti. Za buenosaireško skupino Remec - Ahčin -
Volovšek bi lahko naredili neko skupno točko, nekak soroden kom¬
pozicijski način v smislu tradicije nove stvarnosti in barvnega rea¬
lizma, kjer je zlasti v začetku prišlo tudi do medsebojnega vplivanja
in napredka. S kratkimi označbami bomo zato obravnavali razvoj
vsakega umetnika posebej, osebno, dočim za njegovo zadnjo vlogo
in pomen govorijo v prvi vrsti posnetki njihovih del.

Avtor nato obravnava sledeče umetnike - člane SKA: Franceta Gorše¬
ta (ZDA), Baro Remec (Argentina), Alekso Ivanc (Maroko), Marijanco
Savinšek (Francija), Franceta Ahčina (Argentina), Božidarja Kramolca
(Kanada) in Milana Volovška (Argentina).

301

TAKO SMO USTVARJALI

302

TAKO SMO USTVARJALI

303

TAKO SMO USTVARJALI

MARJETA DOLINAR

Hudo jama 1,
kreda.

304

TAKO SMO USTVARJALI


CECILIJA GRBEC

Otroška igra.

FRANCE GORŠE

Dve materi.

305

TAKO SMO USTVARJALI

306

TAKO SMO USTVARJALI

TAKO SMO USTVARJALI

DANIEL LEBER

Nenavadno stvar ,;
novi obredi,
olje na lesu.

308

TAKO SMO USTVARJALI

TAKO SMO USTVARJALI

TAKO SMO USTVARJALI

TONE OBLAK

Marijin oltar v San
Nicolasu.

ADRIANA OMAHNA

Anastazija pod Južnim križem

311

TAKO SMO USTVARJALI

ANDREA
QUADRI BRULA

Noč v modrem,
mešana tehnika.

312

TAKO SMO USTVARJALI

TAKO SMO USTVARJALI

314

TAKO SMO USTVARJALI

JUllLEJ

MILAN VOLOVŠEK

Rancho,

olje.

TAKO SMO USTVARJALI

MARKO VOMBERGAR

Motiv iz pampe,
črno bela umetniška
fotografija.

TAKO SMO USTVARJALI

317

TAKO SMO USTVARJALI

318

VSEBINA

UVODNA MISEL

ZORKO SIMČIČ (Slovenija): ŠEST DESETLETIJ ŽIVLJENJA  1

PROZA

LEV DETELA (Avstrija): MORDA JE BILO POPOLNOMA DRUGAČE - SARAJEVO 1914  3

MARIJAN EILETZ (Argentina): PRAVUICA O MARJETKINEM ČUDEŽU  19

DIPLOMSKA NALOGA

SARA HORVAT (Slovenija): LITERARNI OPUS LOJZETA NOVAKA  29

OSEBNOSTI

ANDREJ FINK (Argentina): DR. ANDREJ GOSAR, NJEGOVA DOBA IN Ml 65

ESEJI IN RAZPRAVE

MARTIN SUŠNIK (Argentina): PEDAGOGIKA SRCA - KOMARJEVI NAUKI O VZGOJI  88

INTERVJU

KATICA CUKJATI (Argentina): ARH. MARIJAN EILETZ  99

KNJIGE

LEV DETELA (Avstrija): OBSEŽNA ŠTIRIJEZIČNA ANTOLOGIJSKA IZDAJA PESMI

MILENE MERLAK DETELA  117

OBLETNICE

VINKO RODE (Argentina): ALOJZ REBULA, 90-LETNIK  120

6o ILEJ

UVODNE MISLI

LEV DETELA (Avstrija): DUHOVNI POTENCIAL SKA OB NJENI 60-LETNICI  125

VLADIMIR KOS (Japonska): SONET ŠE ZMERAJ MLADEMU MEDU  127

ANDREJ ROT (Slovenija): SVETOVUANSTVO SKA  128

TAKO SMO PELI

FRANCE PAPEŽ: SLOVENSKO ZDOMSKO PESNIŠTVO  132

DAMJAN AHLIN; VINKO BELIČIČ: Gluhi šumot borov;  JOŽE CUKALE: Bilo je
lani;  ANGELA CUKJATI: Sodobnost;  DR. TINE DEBELJAK: Pinija v Pompeji;  TINE
DEBELJAK ml.: Sklenjen krog;  VLADIMIR KOS: Čista Marija;  TED KRAMOLC:
Spomin  / Meddobje;  JOŽE KRIVEC: Poletje;  MIRKO KUNČIČ: Ded se poslavlja;
LOJZE LAVRIČ: Poljub v slovo;  ALBIN MAGISTER: Iz kampa;  STANKO MAJCEN:
Kočevski rog;  KAREL MAUSER: Molitev;  MILENA MERLAK: Devin;  AGUSTIN
MOJICA: Panorami;  LOJZE NOVAK: Pampa;  FRANCE PAPEŽ: Hiša;  GREGOR
PAPEŽ: Bežna sonca;  ERIKA LIDIJA POGLAJEN: Liker iz vrtnic;  HUMBERT
PRIBAC: Zlate nitke;  KAREL RAKOVEC: Giunto e gia il corso de la vita mia;
TONE RODE: Golobje;  VINKO RODE: Dolina La Punilla;  ANDREJ ROT: Oaza;
BRANKO ROZMAN: Večeri v maju;  NEVA RUDOLF:_ Jesen v Avstraliji;  FRANC
SODJA: Kaktus;  MILENA ŠOUKAL: Mrtvo drevo;  ŠTEFAN TONKLI: Življenje;
DOLORES TERSEGLAV: Tuje mesto;  KAREL VLADIMIR TRUHLAR: Srce v večeru;
RAFKO VODEB: Šibila iz Kume;  MAJDA VOLOVŠEK: Pesmi;  VINKO ŽITNIK:
Domov.

TAKO SMO PISALI

UVOD; VOJKO ARKO: Cerro Shaihueque;  FRANK BUKVIČ: Svaka;  LEV DETELA:
Sedmi spominski dan: sveta, široka, bridka cesta ...;  RUDA JURČEC: Oh, mladosti

leta;  TONE MIZERIT: Dieguito;  NARTE VELIKONJA: Zanke.  177

TAKO SMO RAZMIŠLJALI

DR. VINKO BRUMEN: Resnica in avtoritete;  AVGUST HORVAT: Sodobni hlapec
Jernej išče pravico;  DR. MILAN KOMAR: Zaključki;  DR. MARKO KREMŽAR: Napre¬
dek, razvoj, rast;  DR. IGNACIJ LENČEK: Hvaležnost.  220

OBRAZI

ALOJZIJ GERŽINIČ: Bližine z možem dejanj in pobud.  242

ZA ZGODOVINO

DR. TINE DEBELJAK: Martin Fierro.  248

IZ ARHIVA

Revija Meddobje;  NEDA FINK: Naši večeri - Koncertni del; Prošnja in poziv;  RUDA
JURČEC: Pismo Vladimirju Kosu; Umetniška šola Slovenske kulturne akcije;  DR.
MIRKO GOGALA: Razgovor o Slovenski kulturni akciji; Slovenska kulturna akcija
je prejela visoko priznanje.  253

ODŠLI SO

DR. KATICA CUKJATI: Skromen spomin; Kardinal Alojzij Ambrožič; Dr. Jože Bernik;

Tine Debeljak ml; Božidar Fink; Sestre Marija, Marta in Neda Fink; Miha Gaser;
Avgust Horvat; Aleksa Ivanc Olivieri; Ted Kramolc; Dr. Alojzij Kukoviča DJ;

Dr. Nadislava Laharnar; Blaž Miklič; Branko Rebozov; Dr. Branko Rozman. 266

TAKO SMO USTVARJALI

MARJAN MAROLT: SLOVENSKA LIKOVNA UMETNOST V ZAMEJSTVU; 299

FRANCE AHČIN: Mati z otrokom;  ZALKA ARNŠEK: Uspavanka;  LAURA BAVDEK
ANTONIO: El mensajero;  IVAN BUKOVEC: Gospod, usmili se nas!;  ANDREJA
DOLINAR: Nove oblike;  MARJETA DOLINAR: Huda jama 1;  FRANCE GORŠE:

Dve materi;  CECILIJA GRBEC: Otroška igra;  MARJAN GRUM: Kovinaste vrtnice;
ALEKSA IVANC OLIVIERI: Rojstvo luči;  HELENA KLEMENC: Violina, maska in
sadje;  TED KRAMOLC: Avtoportret;  TONE KRŽIŠNIK: Šopek;  DANIEL LEBER:
Nenavadna stvar, novi obredi;  ANDREJ MAKEK: Domov;  ANA MALOVRH:
Svoboda;  TILKA MOČNIK: Kontrasti;  GRACIELA MRAVLJE: Velikani;  TONE
OBLAK: Marijin oltar v San Nicolasu;  ADRIANA OMAHNA: Anastazia pod
Južnim križem;  ANDREA OUIADRI BRULA: Noč v modrem;  BARA REMEC:
Indijanski domačini;  MARJANA SAVINŠEK: tempera; KARLA SKVARČA: Mis
montahas;  VERONIKA ŠPARHAKL: Proti soncu;  JOŽE VOLDAN: Brez naslova;
MILAN VOLOVŠEK: Rancho;  JURE VOMBERGAR: Slovenska stena;  MARKO
VOMBERGAR: Motiv iz pampe;  VLADIMIR VORŠIČ; LUČKA VORŠIČ BIDONE;
BRANKO ZAVRTANIK: Cerkev Marijino srce;  MIROSLAV ZUPANČIČ: Pristanišče;

IRENA ŽUŽEK: Čričkovo petje.