Civilni zakon nasprotuje zakramentu sv. zakona. II. S tem pa zakon krščanski §e ni prav popolen. Zakon je dobil višo nalogo, ko prej; ni več samo ustanovljen za pomnoženje 61ove.škega rodu, ampak za pomnoženje pravovernib kriatijanov, ,,sodržavljanov svetnikov Božjib." Efez. II. 19. Tako naj bi se izrejalo človečanstvo ,,za 6eščenje Boga in odreanika Kristusa." Nadalje so se natanko določile pravice in dolžnosti možu in ženi. Vedno morata namreč pred očnii imeti, da sta si dolžna prisrčno ljubezen, vedno zvestobo in medsebojno podporo. Mož je glava rodovine, glava žene; ker pa je žena meso od njegovega mesa, mu je pokorna le kot družnica, ne pa kot dekla, tako, da s svojo pokorščino ne zgubi nič na časti in dostojnosti. Pa tako v moži, ki ukazuje, kakor v ženi, ki uboga, mora bivati Božja ljubezen, ker mož predstavlja Kristusa in žeua Cerkev. ,,Mož je glava žene, kakor Kristus glava Ceikve; kakor je Cerkev Kristusu pokorna, tako naj bodo žene možem pokorne v vseh rečeb." Efez. V. 23. 24. Otroci so pa po vesti zave/.ani, staršem biti pokorni in jih spoštovati; staršem pa se šteje v 6ednost, da za svoje otroke skrbe in jib izgoje. ,,Vi očetje" pravi sv. Pavel ,,izgojite svoje ntroke s podučevaujem in svarenjem Gospodovim." Iz tega je razvidno, da so dolžnosti zakonskih mnogoštevilne iu težke. Pa milost (guada) sv. zakramenta jim to olajša. Ko je Kristus sv. zakon tako ponovil in tako odlično posvetil, izročil je vso oblast nad njirn sv. Cerkvi. Ona je tndi vedno in povsod vladala sv. zakon kristijanov, tako, da je bilo vsem očitno: da je ta oblast le njena, in da je ni dobila od ljudi, auipak iz nebes. Znano jo, koliko si je sv. Cerkev prizadevala, da ohrani sv. zakonu svetost in popolnost. Znano je, kako je cerkveni zbor v Jeruzaleuiu karal raznzdano ljubezen, kako je sv. apostol Pavel nekega meščana v Korintu zavoljo krvne nečasti obsodil, kako je sv. Cerkev vedno pogumno odbijala uapade na sv. krsčanski zakon. n. pr. napade guostikarjev, maniliejcev, montanistov v prvib časih kristijanstva, potem napade mormonov, simonistov, falansterijancev in komunistov v našib dneb. Naredila sc je edinoatna zakonska postava za vse brez razločka; razloček med svobodnimi in sužnji se je odpravil; pravice moža in žene so se uravnale, kajti sv. Jeronirn pravi: Kar je ženi prepovcdano, to pri nas tudi možu ni dovoljeno, poslužna sta si pod enakimi pogoji." Iz enake ljnbezni in enakih dolžnosti 80 rastle enake pravice. Čast žene se je izrekla in branila; možu je se prepovedalo žeuo umoriti zavoljo zakonoloma, ali pa iz nečiste strasti nezvestemu poatati. Tudi to je velika pridobitev, da so se omejile pravice o6eta do otrok, in da jim ne sme braniti, da v sv. zakon stopijo ; dalje, da so se prepovedali zakoni med žlahtniki, ker s teui se je povikšala čeznaravua ljubezen: branili so se tndi zakoni zoper zmoto, silo in zvijačo : zakonski zvezi se je dala sramožljivost, osebi varnost, zakonu dostojnost, veri nedotakljivost. Sv. Cerkev je obdala te Božje naredbe s tako močjo in s tako previdnimi postavami. da mora vsak nepiistrauski razvideti, da je sv. Ceikev tudi v tem najboljša braniteljica človeškega rodu; da je njena modrost vedno premagala diriajoči čas, krivico ljudi in neštevilne premembe držav. Po piizadevanji budega duba pa nikoli ne manjka ljudi, ki zametujejo vse dobrote odrešenja, in fako zaničujejo preuovitev sv. zakona. V prejšnjib časib so napadali sv. zakon v posameznib točkab; dandanašnji čas pa bočejo kar ves sv. zakon vnlčiti, čeravno je tako popolen postal v vseb zadevab. Vzrok tej prikazni leži v tem, ker so ljudje zmoteni po krivib filozofib in ker je tak dub med njimi, da jim nobena reč ni tako zoperna, kakor vdanost iu pokorščina. Z vso silo delajo na to, da bi posamni, in rodovine in ves 61oveški rod zaničevali Božjo nadvlado. Ker je pa začetck rodovine v zakonu, zato ti Ijudje ne trpe, da bi bil zakon sv. Cerkvi podvržen, prizadevajo si nasprotno, vzeti zakonu vsako svetost in potisniti ga med posvetne reči, o kterih ukazuje država. Zato bočejo vso oblast 6ez zakone vladarjem izročiti,sv. Cerkvi pa jo popoluem vzeti; pravijo, če jesv. Cerkva o tem kedaj kako pravico imela, da si jo je sama prilastila uepostavno ali z dovoljcujem vladarjev. Zdaj pa, pravijo, je 6as, da vladarji to svojo pravico nazaj vzamejo. Iz tega izvira civilni zakon iu tisto postave o zadržkib porokc iu uvadne sodbe o zalumskib pogodbab.Ognjevito in strastno rc jcuiljejo sv. katoliški Ceikvi v.se pravicc, zapovedovati in določevati o sv. zakonu, in ne jenilje se ozir ue ua njeno Božjo obiast, ue na njcne niodre določbe, ki so narodom, ko so krščansko vero sprcjcli, toliko 6asa ugajale. Naturalisti pa, ki imajo državno vsemogočnost za Boga in s tem veliko zmešujav delajo, se vendar moeno niotijo. Ker jc av. zakon od Boga postavljeu, iu tako rekoč podoba Kristusovega rojstva, zato irna nckaj svetega ua sebi, kar ni prišlo od zunaj, ampak že leži v njegovi naravi, in doatojnosti, ki jo inia po naravi, ni dobil zakou od ljudi. Zato sta izrekla naša prednika Iuoccncij III. in Honorij III., da je zakon nekaj svetega tako pri kristijauib, kakor pri ncvercib. Sklicujemo se na zgodovinske ostanke prejšujib časov, ua uavade iu naprave onib narodov, ki so se v omiki vise povspeli in ki so imeli 6ut za pravico. Vsem tem uarodom je bila dognana reč, da je zakon neka sveta, z vero v zvezi stoječa reč. Zato so bili z ženitvovanjem združeni verski obi6aji, ki so jib duhovniki opravljali. Celo do ne- 7erce7 tedaj je imela tako moč nara^a zakona, spomin na njegO7 začetek in samo^est clo^ečanstva. Eer je tedaj zakon sam po sebi 87. reč, zato ga ne sme 7ladati pos^etna oblast, ampak 87. Ceike7, ker le njej je dana oblast učiti, kar je s^etega. Pomisliti pa je tudi, da je zakon zakrament, in ra^no zato je zakon pri kristijanib plemenita naprava. 0 87. zakramentih pa sme le Eristuso^a Ceike7 posta^e dajati in ne gre, to oblast, naj bo tudi le deloma, izročiti pos^etni gosposki. To nam jasno dokazuje tudi zgodo^ina; kajti 7edno je ona dolo8e7ala o zakonu, tudi 7 časih, 0 kterih se ne more trditi, da bi bili 7ladarji z njo 0 tem porazumljeni. Ali ni abotno misliti, da bi bil Kristus od Poncija Pilata ali od judo^skega kralja Heroda do7oljenja dobil, obsojati mnogoženst^o in razdruženje zakona? Ali je mar 87. Pa7el od Tiberija, Ealegule ali Neiona do7oljenja dobil učiti, da ločit^e in kr^na onečistenja niso do^oljena? Pameten človek ne bo botel verjeti, da je 87. Cerke7 dala toliko posta7 0 s^etosti zakona, 0 njego^i nerazdružlji7osti, 0 porokab med Biižnjinii in S7Obodnimi, in da je za 7se to do^oljenje dobila od rimskih cesariev, ki so krsčanstvo iz celega srca so^ražili, in le na to inerili, da bi kršeansko vero s silo in mečem uoičili. To se posebno ae iz tega raz^idi, ker ceik^euo pra^o dostikrat ni bilo enako pos7etuenui, in ker so 87. mučeniki Ignacij, Justin, Atenagoras, in Tertulijan mnoge zakone, ki so bili po pos^etni postavi do^oljeui, ja^no za neveljavne proglasili. In tudi potem, ko so kršeanski vladaiji naatopili, 7endar papeži in 7 cerk^enib zboiib zbrani škofje niso nehali, ra^no tako svobodno in pra^oza7estno sklepati o zakonu, kar se jim je zdelo koristno in času primeino, če piav se ni zmirom 7Jemalo s pos7et_imi posta^anii. Vsakeniu je znano, koliko se je sklepalo o 87. zakoDskih zadižkib, 0 obljubab, 0 zakonih med razno^erninii, 0 krvui žlahti, o zločinu, 0 ja^ni pošteuosti, na cerk^enih zborih 7 Illiberi, Arlesu, kalcedouu, Milevi iu na drngib, in kako so bili ti sklepi včasih protivni pos^etni oblasti. Vladarji sami si niso 7 tej st^ari nobene oblasti pripisovali, ampak priznali, da 0 sv. zakonu nimajo druzega odlo8evati, ko 87ete zapo^edi eerk^ene 0 87. zakonu spošto^ati in brauiti. In Be so kaj določili 0 87. zakonskib zadržkih, pristavili 80 precej, da iinajo za to dovoljeuja od sv. Cerk^e. Vedno so bili na^ajeni, 0 prepirib zaradi Iočit7e ali kake druge S7. zakon zadevajoče stvari poizvedeti razsodbo 87. Cerk^e in njej se pod^reči. Zato je Tridentinski cerk^eni zbor rekel, da ima 87. Cerke7 pravico in oblast, določiti zakonske zadržke, ki store 87. zakon ne^elja^en, in da zakonske st^ari spadajo pred cerk^ene sodnike.