196
Anton Medved: Ljubezen prerokova.
bil pozneje vzor za „Osvetnike", Stankom Vrazom. s katerim si Je dopisoval. V Stolnem Belem-gradu Je začel pesnikovati. Prvo pesem Je poslal „Danici" z naslovom: „Zahvalnica bosanskih fra-tara maršalu Lavalu Nugentu", ki Jim je 1. [840. ponujal svoj grad Dubovac pri Karlovcu za semenišče. Tedaj je pesnik, dopisujoč hrvaškim in srbskim časopisom, videl, kako pogubna je nesloga med brati; zato se je za slogo mnogo trudil;
a ker je ni dočakal, potožil je milo v V. spevu svojih  „Osvetnikov"  v  „pripjevu"   (1. 1880.)
I u  mrske trne  se  sunovrata Vrlo pleme Srba i Hrovata! . . . Ja bih zrio u pokoju nujnu, Kano  ruža u nacvatu rujnu I  odpatnju  roda uzo'  na se, Kad bih slišo  sjedinjenja glase. (Dalje.)
I
Ljubezen prerokova.
L rešlo je dveinštirideset let, Odkar je  sin  Helkijin v božjem  sviti Gospodu jecal višnjemu:  A,  a, Otrok sem  in ne  morem govoriti.
Poražen,  strt do  tal Jeruzalem, Onesvečeno božjih služb je mesto, Podrti stebri,  bronasto  morje, Pokrivajo   razbiti vrči  cesto.
Ukradene posode vseh hramov Iz srebra,  zlata,  kamena in brona, Leskatne vrste snetih margaran Krase zdaj stebre mesta Babilona.
Kje si cvetoči Zedekijin rod, Kje poglavarji silni in  košati? Posekal vas je  meč,  in Judov  kralj, Zaprt in slep  vzdihuješ  sam v  Reblati.
Siv  mož.   —  Na čelu  mu leži oblak, Po  ramah padajo  mu kodri beli, Sloni  na polustebru  osamljen, In solza teče mu na lici veli.
„0  vsi,   ki  mimo greste tod,   o  vsi Postojte,  glejte,  premišljuj  vam  duša, Je-li katera večja srčna bol, Kot moje strto jo srce okuša?"
Vse  mirno, tiho  kakor pod  zemljo, Razsuto,  mrtvo,  zrušeno,  podrto, Ni radostnega glasa, joka ni . . . Oko je  starčevo  na  mesto vprto.
„0 kako je temč,  o kako noč Gospod  na hčer sijonsko jezen  dahnil! Sinov je izraelskih slavni rod Z visokega neba na zemljo pahnil."
Vse tiho,  mirno  kakor pod  zemljo; Kdo možu solznemu naj  odgovarja? S krvjo poj ena tla,  razpali zid, Nebeški svod li, morda  svetla zarja?
Ne!  Prebivalci le poredkih hiš, Kar ni jih strla vražna roka trda, Ki  v tožnem  vencu  okrog razvalin So vragov milost kažejo,  ne srda.
Poznate-li  moža,  ki sam  stoji Na svetih tleh pradedov  pokopanih, Ki plaka,  toži kamenom,  skalam O  noči,  sinih mrtvih in izgnanih?
Poznate ga.   Drugače je nekoč Govoril vam,  svaril vas,   klical,  prosil, Bodočnost kazal vam,  z  nočjo grozil, Saj  božje je navdihe v prsih nosil.
O,  kolikrat je klical blagoslov Na vladarico  narodov  neverno, In  tolikrat je tešil božji srd, In ljubil vas tako je neizmerno.
Zaprli ste uho,  drevili v greh, Meneč v slepoti, glas njegov je prazen; Gospod je krivdo  s  krivdo  kaznoval, In ta poraz,  pogin vseh krivd je kazen.
Ječi na tujem v robstvu  zarod vaš, Jeruzalem  sramota večna krije, Ker  niste tega slušali moža: Preroka,  svečenika Jeremije.
In ako  zdaj  na teme si pepel Potresate in  vikate:   „0 grozno!" V uho prebridek vam grmi odmev Preroka z mesta strtega:  Prepozno!"
Zašlo je solnce,  o Jeruzalem, Zašlo je, kakor divna tvoja slava: Ljubezen le preroka ni zašla, Domov se vrača in  v  molitvi plava:
„Očetje so grešili,  ni jih več, A mi pregrehe nosimo  njihove. O spreobrni k sebi nas,  Gospod, Povrni prejšnje dneve, dneve nove!"
Anton Medved.