DOMOLJUB.
Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo.
V semeniAkih ulicah št"Z -	/o S, « Z'""0 ? T'™* **. °Pra™išt™ -DOMOLJUBA", £j„&z;ana, t«Jta duafcra i„ iTlZ s. Tr i-	?V0*T° P^t-vrsto, če se tiska enkrat; 12 kr., če se __ ai«*.rat, w in /cr., če <ts*a «nfcra<. Fečtrotno tiskale je k veliko ceneje.
&tev. 21.
V Ljubljani, 6. novembra 1890.
Letnik III.
Šesti shod katoliškega političnega društva.
V nedeljo dnč 26. oktobra uapolmla se je proti 7,6. uri zvečer prostorna dvorana doma katol. rokodelskih pomočnikov v Ljubljani t. društveniki »Katoliškega polit, društva". Predsednik društva gosp. kanonik in poslanec K 1 u n otvori shod, konstatuje za sklepčnost dovoljno število navzočih udov ter omenja v svojem nagovoru, da ima naše društvo tudi namen svojim udom pojasuovati važna dnevna vprašanja in pomenljive dogodke. Tako važno vprašanje za nas vzlasti v Ljubljani je vprašanje o ustanovitvi višje dekliške šole, ki ima vzgojevati naše prihodnje gospodinje, žene in matere. Drug važen dogodek za vse Slovence je bil prvi shod vseh slovenskih poslancev dne 2. oktobra t. I. v Ljubljani. Odbor »Katol. polit, društva" bil je mnenja, da je ujegova dolžnost pojasniti udom te dve važni zadevi; v ta namen je sklical današnji shod ter postavil na dnevni red poročilo o višji dekliški šoli, katero je prevzel odbornik dr. Ivan Š u š t e r š i č in poročilo o shodu slovenskih poslancev, o katerem bo poročal tajnik društva.
Gosp. dr. S u š t e r š i č je v krasno predavanem, temeljitem svojem poročilu pojasnoval v prav poljudni domači besedi, ali je potrebna ustanovitev novega višjega ženskega izobraževališča, ko imamo že ustanovljeno višjo slovensko gospodinjsko šolo pri uršulinkah v Ljubljani, ali je sploh tak zavod iz-peljiv z ozirom na denarno stanje dežele kranjske in stolnega mesta ljubljanskega ter ali je umesten gledd na krščansko-pedagogično stališče? Dokazal je gosp. poročevalec jasno, da je ustanovitev tacega zavoda v sedanjih razmerah nepotrebna, težko izvedljiva in z ozirom na krščanska vzgojeslovna na-čela neumestna. K sklepu svojega poročila, katero
so poslušalci pazljivo spremljali in pogosto glasno odobravali, predlaga gospod govornik v ime odbora »Katol. polit, društva" to-le resolucijo:
»Šesti shod »Katol. polit, društva" v Ljubljani izjavlja prepričanje, da je za slovenski ženski naraščaj potrebna višja izobražba na versko-narodni podlagi;
vendar pa misli, da bi bila ustanovitev novega višjega dekliškega izobraževališča v Ljubljani pri sedanjih finančnih razmerah dežele kranjske in vzlasti mesta ljubljanskega neizpeljiva, iz krščansko-pedagogičnih ozirov pa neumestna;
zato pozdravlja z veseljem otvoritev višje slovenske gospodinjske šole pri uršuliokah v Ljubljani kot primeren začetek za višje izobraževanje slovenske ženske mladine;
slednjič izraža željo, da slavni deželni odbor vsprejme od uršulinskega reda ponudeno mu nadzorstvo nad slednjim zavodom brez prikratbe nad-zorovalne pravice državne šolske oblasti."
Pri razpravi o tej resoluciji omenja g. tajnik, da je vodstvo uršulinskega samostana pri ustanovitvi višje gospodinjske šole gledd na mnoga učenkam te šole potrebna učila določilo 5 gld. kot šolnino za vsak mesec. Z ozirom ua to pa, da mu bo zagotovljena vsakoletna podpora od deželnega zbora iu vzlasti zato, da bo mogoče tudi manj premožnim starišem pošiljati hčerke v ta zavod, je vodstvo te šole naznanilo, da hoče popolno brezplačno, brez kake šolnine oskrbovati pouk slovenskih deklic na novi gospodinjski šoli. Pač bi si vodstvo ne bi bilo moglo dati lepšega spričevala, da mu je edino le vzgoja slovenskih deklic pri srcu, da torej
zasluži v obilni meri zaupanje meega trezno in
pravično mislečega človeka.
Gosp. K rž i 6 pojasnjuje, da se v zadnjih letih kaže neka mržnja do uršulinskih šol, ki so vendar najceneje za mesto in za deželo. V dokaz temu navaja, da šolsko oblastvo ni dovolilo Uršulinkam ustanovitve vsporednega petega nemškega razreda, ki bi ne bil dežele veljal uiti krajcarja; pač pa je dovolil, da se razširi nemška dekliška šola v petraz-rednico, kar bode seveda prizadevalo novih troškov za učiteljico, šolsko sobo in druge potrebščine. — Natančneje poudarja tudi glede na nameravano ustanovitev meščanske šole, da prav za prav imamo že dve taki šoli v Ljubljani, namreč pri Uršulmkab in v dekliški šoli pri sv. Jakobu, to je, šesti, sedmi in osmi razred; po njegovem mnenji bi bila meščanska šola le novo ime, a šola ista. Po raznih živahnih pojasnilih je bila stavljena resolucija soglasno sprejeta od navzočih društveuikov.
O drugi točki dnevnega reda: „0 shodu slovenskih poslancev", omenjal je gosp. poročevalec, kako važen je bil shod slovenskih poslancev, da se zdaj niso zanimali le Slovenci, nego tudi vsa Avstrija, da je torej vredno, da ž njim natančneje seznani na shodu tudi .Katoliško politično društvo" svoje društvenike. V poročilu pojasni: a) zakaj se je osnoval shod slovenskih poslancev, b) kaj so zastopniki slovenskega naroda sklenili na tem shodu, in c) v kaki razmeri da so ti sklepi z načeli in z delovanjem .Katoliškega političnega društva. — Ker
obe poročili objavimo prilično v celoti, zadostuje naj za danes, da navedemo resolucijo, predloženo v imenu odbora in soglasno potrjeno od društveuikov.
Resolucija sldve:
.Katoliško politično društvo, zbrano na VI. društvenem shodu v Ljubljani, izreka svoje soglasje i resolucijami, sklenjenimi dnd 2. oktobra t. I. na shodu slovenskih poslancev v Ljubljani, in izjavlja svojo radost, da so tudi slovenski poslanci s svojimi resolucijami priznali načela, ki vodijo .Katoliško politično društvo", kot prava in slovenskemu narodu koristna, Ur izraža željo, da bi gospodje poslanci prej ko mogoče uresničili te resolucije, in zagotavlja, da bodo pri tem poslu radovoljno podpiralo delovanje slovenskih poslancev."
Shod se je vršil v najlepšem redu; počastili so shod s svojo navzočnostjo nekateri gg. kanoniki, osem gg. deželnih poslancev, več gg. mestnih odbornikov, iu vzlasti mnogo udov obrtno-rokodelskih stanov, ki najbritkeje čutijo težko breme mnogih davkov; zastopana je bila po lepem številu vdele-žencev tudi okolica ljubljanska.
G. predsednik zahvali g. načelnika kat. društva rokodelskih pomočnikov, da je drage volje prepustil zborovalcem prelepo dvorano; vdeležnike, da so se v tolikem številu zbrali; priporoča, da naj pridno nabirajo novih udov, ter želeč društvu najboljših vspehov, sklene društveno zborovanje. Vsem vdele-žencem ostane gotovo shod v trajnem spominu.
«e—----
Listek.
V zametih pokopan.
Dogodba, katero danes podamo svojim bralcem, dogodila se je v začetku sedanjega stoletja in sicer v Ameriki med Čipeva-Indijanci.
Ob virih velike reke Misisipi, ob velikih jezerih bila je naselbina indijanska; kakih dvanajst koč bilo je skoro zakopanih pod visokim snegom. Cez pokrajino pa piše mrzli sever in se igra s snežinkami, katere drvi kakor v divjem plesu na vse strani. Nekako v sredi selišča dvigala se je nekoliko višje od drugih koča, na nizkem stolpiču postavljen je bil lesen križ. To je bila kapelica; precej zraven nje je bilo stanovanje za misijonarja. Tedaj je med ondotnimi Indijanci prebival že kakih deset let oče Renč, ljubljenec svojih Indijancev, ki so mu bili kot otroci udani iz vsega srca. — V koči misijonar-jevi je gorel na ognjišču ogenj; poleg ognjišča je
sedela stara Indijanka ter mešala po lončku, ki je bil pristavljen k ognju.
.Mati", reče ji oče Rene, ko se poslovi iz koče, .mešaj tekočino toliko časa, da zavre in hoče prekipeli; tedaj postavi jo na stran, da se shladi in daj dečku piti vsake pol ure. Ne pozabi, deček Manša-kita je zelo bolan."
.Vse bom prav naredila", pravi stara, .črno-rizec (misijonar) sme biti brez skrbi."
Kdo je bil deček Manšakita, kdo skrbna starka? — Manšakita, .mali poglavar" je bil sin imenitnega poglavarja indijanskega in skrbna žena je bila njegova stara mati. Deček je bil šes., let star, ko so mu umrli mati in devet ob smrti očetovi. Umirajoč prijel je oče misijonarja Reneja za roko, položil jo na glavo malega dečka, rekoč:
.Poslušaj me, oče I Jaz grem nad oblake k velikemu duhu, deček pa ostane tukaj; oče, vzemi ga v svoje varstvo, tvoj jel"
Od tedaj je bil deček pri misijonarju; ljubila sta se kakor oče in sin. In kdo bi tega rudeče-kožnega dečka ne imel rad? Okrog belega jezera ni
v Avstriji zborujejo sedaj deželni »bori. V kranjskem so se poslanci med drugim pritožili, zakaj da je minister brez kake preiskave odstavil' okrajnega šolskega nadzornika v Kočevju, in zakaj je okrajni glavar kočevski nabiral podpise za nemške pridige v Dragi. Nemški Šulverein sega s svojim uplivom in svojim denarjem na Kočevsko in zato vcdni narodnostni prepiri. — V koroškem zboru sta slovenska poslanca popolnem osamljena; dasi zastopata tretjino vseh koroških prebivalcev, vendar v odsekih deželnega zbora nimata nobene besede.
—	V Poreču morajo slovanski poslanci veliko trpeti pred strastnimi Lahoni, celo govoriti v slovanskem jeziku bi jim radi prepovedali, ko bi bilo mogoče.
—	Na Češkem se v zboru še vedno pogajajo za spravo, dasi vedo Cehi in Nemci, kakor tudi vlada, da iz te moke ne bo nič kruha. — Na Moravskem so Cehi v zboru v manjšini; dasi je v deželi štiri petine Cehov in le ena petina Nemcev, vendar so Nemci gospodarji v deželi. — Tirolski katoliški poslanci so izjavili, da se strinjajo z izjavo avstrijskih škofov za versko šolo. Upamo, da bodo to storili tudi slovenski poslanci vsaj na Kranjskem, sicer njih
Kaj je novega po svetu?
sklenjena resolucija o verski šoli nima pravega pomena. — Na Poljskem se tudi v zboru vedno kav-sajo Poljaki in Rusini; vedno novi pojavi starega nasprotja med brati. — Dn<š 19. febr. 1893 bo 50 let, odkar je bil Leon XIII. posvečen za škofa. V božjih rokah je sicer, ali papež dožive ta čas, vendar se je že sedaj v Rimu osnoval odbor, ki bo vse potrebno oskrbel, da se spomin na ta dogodek obhaja kar le moč slovesno. Ob tej priliki bodo zopet hiteli katoličani kot romarji v večno mesto. — Na Nemškem je obhajal znani general Moltke svoj 90. god. Nemci seveda so po pravici slavili ob tej priliki moža, ki je zanje tako zmagoslavno vodil vojske leta 1866. proti Avstrijcem in 1. 1870. proti Francozom. Nekateri dunajski Nemci so pa tudi hoteli slaviti tega pruskega generala, najbrže zato, ker je Avstriji zadal tako hude rane 1. 1866. Taki domoljubi in pa puhla repa! — Italijani bodo imeli ta mesec nove volitve. Krispi, stari lisjak, bo gotovo zmagal pri volitvah; s svojim govorom je prav primerno raztegnil svoje mreže na vse ztrani. Katoličani tudi letos ne bodo volili.
Kaj je novega po Slovenskem?
Kranjsko. V Vipavi je bila 11. oktobra živinska razstava; prignali niso veliko živine, a kar jo je bilo,
bila je prav lepa. Razstavljeni so bili tudi poljski pridelki, vzlasti veliko domačega žganja. — V Že-
bilo nobenega tovariša, ki bi ga bil dohitel pri tekanju, nobeden mu ni bil kos pri streljanju z lokom, in nikdo ni tako varno znal veslati med vzburjenimi jezerskimi valovi, kakor naš Manšakita. Okusne ribe, ki so visele v dimniku, vse je nalovil mali deček. Poleg tega pa je imel deček nežno-nedolžno srce, rad je molil s svojim očetovskim prijateljem in s svojimi duševnimi zmožnostimi je obetal
lepo prihodnost.
»Oče", vpraša deček pri priliki misijonarja ter vprč vanj črnosvetle svoje oči, »oče, ali sme pač tudi sin rudečekožnega Indijanca postati duhovnik?" In veselja so žarele njegove oči, ko mu pritrdi oče Ren<S. To željo je od tedaj mladi Manšakita vedno
gojil v svojem srcu.
Nekaj dnij že leži naš mladi znanec na postelji; zgrabila ga je huda mrzlica in misijonar je v skrbi za njegovo življenje. Sedel je ono jutro, ko se začenja naša dogodba pri postelji svojega ljubljenca, ko vstopita v kočo dva indijanska sela ter naznanita, da dva bolnika prosita misijonarja duhovne pomoči. Prišla sta čez jezero, vsaki od enega konca. Težavno
dolgo pot je imel nastopiti oče Rend; toda misijonar je vajen tega; gorečnost njegova ne pozna težav, pripravljen je dati vsaki trenotek življenje za svoje drage katoliške Indijance, on je pastir in ni najemnik. — Urno starki naroči, kako naj daje zdravila mlademu bolniku, napravi se dobro, vzame seboj v puščici Najsvetejše, sede na s&ni in kakor blisk so švigali njegovi psi-vozniki po jezerski gladini.
Onkraj jezera je ležal bolan 701etni starček; mogočen poglavar bil je nekdaj, a sedaj ga napadajo smrtne sile in večjidel leži v nezavesti. Kar n&krat zopet spregleda in v istem trenotku stopi v kočo misijonar, ter se približa ležišču bolnikovemu.
.Kako je?" vpraša ga sočutno oče Ren<5. — »Dobro sedaj, ko ste vi prišli; vedel sem, da vas bom videl še enkrat."
Ko misijonar dovrši svoje opravilo, že je zunaj težko čakal drugi sel, ter klical duhovna k svoji umirajoči materi. Oče Ren<5 se takoj poslovi; bila je koča zelo oddaljena in še le pozno popoldne vrnil se je zopet memo koče poglavarjeve ter seveda še stopil v hišo, da se od bolnika poslovi za vselej.
21»
_ Letino smo imeli sploh dobro; sadja je bilo greš nje, kostanj je jako lep in ukusen. Trta je tukaj popolno opešala in ne kaže več obdelovati vino-gradov. — Kaj je z bogenšpersko cesto ? Kaj bodo storili v tem oziru naši poslanci? — Umrl je v Žužemberku čislani posestnik g. Fr. Pebani po dolgi bolezni v 64. letu. Lep pogreb je imel dnd 80. okt. N. v m. p.! — Ii Motuika se nam z dn6 31. oktobra poroča: Žrtva hude zime je postala v vransko-štajerskih hribih kmetska postarna ženic*, ki je obiskala svojo omoženo hčer; vračajoč se dne 31. oktobra v Ceš-njice v Špitalskl duhovniji, je na potu v snegu omagala in umrla. — Danes sneg ročno kopni. Pravijo namreč: Zgodnje zime se ni bati.
Iz Brda se nam poroča, da je dn6 20. oktobra zjutraj ob 9. uri pogorelo gospodarsko poslopje J. Strežarja (Martinčka) v Refolčab. Kako je začelo goreti, se ne v^, škoda znaša nad 1000 gld, zava-rovao je bil za 100 gld. Lukoviška požarna hramba se je obnašala vrlo; tudi dekleta so pridno donašale vodo; več se jih pa ni ganilo ter so le gledali. — Druga nesreča je bila 23. t. m. v Duplnjah pri gospodarju J. Jazbecu, kateremu sta otroka strašne smrti umrla. Gospodinja je namreč šla za nekaj časa k svojim sorodovincem. Ko pride nazaj, najde vezna vrata odprta, v hiši pa polno dima, dečka zadušenega, v stranski sobi pa na goreči postelji malo deklico opečeno. Oba otroka sta bila mrtva.
Iz Polhovega Gradca se nam poroča: Dne 16. oktobra, to je v torek, treščilo je v hišo Blaža Kožuha, vulgo „Pleta", v Dvoru zvečer okoli 6. ure.
leznikih je za župana izvoljen posestnik Luka Košmelj, svetovalci pa Leopold Globočnik, Jož. Levičnik in Mih. Tolar. — V samostanu čč. gg. karmeličank na Selu pri LJubljani prijele so redovno obleko tri kan-didatinje in sicer: Ana Kernc, Helena Avberšek in Begina Beiterer. - V Spodnji Šiški je umrl dne 31. oktobra na nagloma po noči spoštovani nadučitelj g. Pr. Govekar. N. v m. p.! — V Moravčah so vodili prečast. oo. jezuiti Doljak, Kos in Tomazetič sv.misijon od 12. do 22. oktobra. Vdeležba Moravčanov in Pečanov je bila tako obilna, da je bilo v desetih dneh obhajanih 3700 vernikov. Lepi misijonski križ je izdelal domači podobar Anton Bovšek. — V teku jednega tedna je sneg jedenkrat pobelil moravško dolino, dvakrat pa vrhunce obestranskih gora. — In Smlednika se nam piše z dnd 24. oktobra: Včeraj je bil zopet za župana izvoljen občečislani veleposestnik g. Anton Burger. Občinski svetovalci so pa gg.: Henrik baron Lazarioi, Jožef Keršič, S. Knific in Janez Rozman. Volitev odbornikov je bila dosti živahna, zdaj pa je upati, da se vrne potrebni mir v občino, ker le v miru in edinosti more občina napredovati. Bog daj! — V Smartnem pri Litiji je 23. oktobra pogorelo na Gradišči dvema gospodarjema hišno in gospodarsko poslopje. — Na Prira-skovem je pogorelo Antonu Potočniku, po domače „Lokarju", blizu Kranja novo postavljeno, s krmo napolnjeno gospodarsko poslopje. Pogorelec ima škode do 2000 gld. in ni zavarovan. — V Štangi je napravil sneg po vrtovih grozno škodo, kar pokalo in hrščalo je pod drevjem, ki se je lomilo pod težkim snegom.
In zopet se je tedaj zjasnilo oko umirajočemu. Prime namreč misijonarja za roke ter mu reče: „Oče danes ne sme čez jezero nazaj; glas slišim, ki mi pravi: Nikar naj ne hodi!"
„ Zakaj ne?" vpraša misijonar. „Saj sem vam storil vse, kar sem vam mogel."
„Umirajoči poglavar ne govori za-Be", pravi na to bolnik, „on se boji za očeta; čuj, kako tuli zunaj sever in zdi se mi, da že duh viharjev jezdi na oblakih, le poslušaj! — Ostani!"
V tem poglavar omahne in sklene; oče Rene mu zatisne oči, premišljuje njegove svarilne besede, da naj ne gre domov, a vedel je, da ga mlada deklica, kamor je bil že zjutraj poklican, tako težko čaka, morda je sedaj v zadnjih vzdihih, zato sklene oditi kljub severu, ki divje tuli okoli koče.
Indijanci ga prosijo, naj ostane „Ne morem", pravi oče Rene; ..dolžnost me kliče, Bog me bo varoval." — Psi so cvilili in vzlasti se je zvesti veliki pes Sambo sukal okrog misijonarja ter ga pogledoval, kakor bi hotel reči: Ali bi ne bilo bolje, da počakamo jutra? Žival je po svojem nagonu slutila viharen večer.
Misijonar vendar mora iti; bič zažvižga in hipoma zdrse sani po jezerski gladini. Žalostni gledajo Indijanci za očetom, boje se najhujšega. V kratkem izginejo jim sani izpred očij.
Manšakita, mali deček ležal je med tem zelo bolan na svoji postelji; stara mati je še vedno čepela ob ognjišču ter grela pri ognju svoje vele roke.
„Matiu, pravi bolnik, „kedaj se vrne danes oče Rene?"
„Ne, ne", odgovarja ženka, „oče se danes ne povrne; vihar je srdit, preganja nepokorne svoje vetrove. Ali slišiš, kako tulijo? Oče je moder, počakal bode jutra. Manšakita pa naj ne govori, on naj zaspi, ker je bolan."
»Vsaj mi je obljubil, da nocoj gotovo pride in meni je tako slabo; ah, morda mi je umreti in očeta ne bo pri meni." In jokati je jel deček, da ga je komaj potolažila stara mati. Deček obtihne. »Mali poglavar spi", pravi stara mati, „dobro je." Nato gre iz koče. Deček pa se vzdigne na postelji ter gleda skozi okence, posluša bo li začul drsanje bližajočih se sanij. Utrujen omahne na posteljo v
Strela poškodovala je samo del strehe, kajti hudi naliv preprečil je večjo nesrečo. Gasilno društvo po-grajsko prihitelo je o pravem času na pomoč. A žahbog, da je smrtonosna strela končala življenje bratu omenjenega gospodarja, Jakobu Kožuhu. Ravno med molitvijo (augeljsko) „Ave Mari|a" udarila je strela v hišo, takoj usmrtila Jakoba Kožuha, brata Blaža pa jako omamila. — Človeku ni dano vedeti ni ure, ni dneva, kdaj ga pokliče Gospod. Po noči je zavila burja in danes imamo — belo odejo. Sadja je letos precej. Da bi ljudje delali sadni mošt, bi se gotovo tudi prejšnia zadovoljnost ž njim povrnila. Tudi poljski pridelki so se dobro obnesli.
Z Radovice se nam poroča: Grozna nesreča je danes, dn4 14. oktobra, zadela našo veliko, 85 številk broječo vas. V jedni uri |e pogorelo 29 gospodarjev; zgorelo je trideset hiš, drugih poslopij šestdeset, ali še več, tudi nekoliko živine. Nesrečni ljudje si niso rešili skoro nobene reči; nimaio ni stanovanja, ni obleke, ni hrane; živina je brez krme. Tudi mnogo mošta je šlo pod nič. Strašni element je divjal, da je bilo groza. Prišlo je mnogo stranskih ljudij v pomoč, prihitelo je tudi metliško gasilno društvo z brizgalnico. A kaj je vse to pomagalo, ker vsled dolgotrajne suše vode nimamo! — Od premnogih stranij prihajajo žalostna poročila o raznih nesrečah, pa tudi mile prošnje za blago pomoč. Naj se mi ne zameri, ako tudi jaz poprosim kak milodar za siromašne pogorelce. Kakor so pri pogoriščih vzrok navadno otroci, tako tudi tu.
Franc Schvveiger, župnik,
omotico, iz katere ga pa kmalu vzbudi silen piš, ki je tudi pihal skozi slabo zgrajene stene pri koči. Strah prevzame bolnika, srce mu močno bije. Zopet se urno sklone na postelji, zdi se mu, da je začni znan glas zvestega psa Samba. Pazljivo posluša in zdi se mu, da ga je zopet slišal, a zdelo se mu je sedaj, da pes cvili: na enkrat ne sliši več ničesar, ljut vihar je gospodar v temni noči. Kako da se Sambo več ne sliši? Kaj pomeni njegovo cviljenje? Kako da so se glasovi popolno izgubili? Ali je morebiti oče Rene v nevarnosti ? .. .
V trenotku skoči deček iz postelje; moč ljubezni sili ga naprej, da bi pomagal svojemu očetu, da bi rešil svojega dobrotnika; sirotec, ki vsled bolezni niti stati ne more, zgrudi se nezavesten ob robu postelje na tla . . .
Preteklo je več ur. Polegel se je polagoma vihar; Ie črni, pretrgani oblaki drvili so se po ob-nebju. Za gorami se je prikazala luna; skrivnostno odseval je njen svit na snežnobelih vejah stoletnih visokih jelk. Iz daljine čujejo se glasovi lačnih volkov in od bližnjega jezera sliši se pokanje ledu. Kaj pa
Z Blok, meseca oktobra. Mislil sem, da se ne smem predrzniti stopiti pred ljudomiii svet z nadležno prošnjo v pomoč siromašnim pogorelcem Ra-dovcem, ker je ravno zdaj mnogo pogorišč 1 Vendar me k temu silijo posebne okolščine. Radlek je izmej najubožnejših vasi, slaba lega in zemlja! Zdaj so ljudje še ob živež, krmo, obleko, orodje! Šlo je tudi sadno drevje; kar ga ni [dosegel ogeni, so pokle-stili, ker niso imeli s čem braniti, kakor le z vejami ; vode v&s nima! Tudi ob cerkev so; ni pogorela, ker je daleč od vasi, razdjal jo je tisti večer po sv. Jerneju vihar, ki je razkril marsikatero streho. Cerkev je bila pač slaba, zdaj je uničena, pobral je vihar z zvonika vso streho! Morala se bo staviti vsa na novo! — Bog pomagaj ! pa tudi usmiljena srca, dobrodelne roke, podeli naj kak dar plakajočim pogorelcem ali porušeni cerkvi sv. Janeza Krstnika! Bog povrni obilo vsem blagim dobrotnikom!
Janez Kaplenek, župnik.
Iz Breznice se nam piše: Zopet ogenj! Na sv. Lukeža dan vpepelil je v Koritnem pri Bledu ogenj trem gospodarjem vsa poslopja do tal z vsemi letošnjimi pridelki. Tudi štirje prašiči so zgoreli. Kdo da je zažgal, se ne v4. Pogorelci so bili za male svote zavarovani. Beda je velika. Na pomoč prihitele so tri požarne brambe: iz Bleda, Begunj in Lesec, ki so z združenimi močmi ogenj omejile. — Letina je nad vse dobra, celo suše nismo trpeli, ker naši studenci so neizcrpljivi. Zlasti sadja uam je precej vrglo. Po 4 gld. sto kilogramov obranega so kupovali prekupci ter ga odvažali na Dunaj.
je tam ob bregu jezera? Zdi se, kakor da bi bil hribček sredi snega. In iz snega moli bela roka in nekaj črnega gleda izpod snežne odeje, to je obleka. In poleg obleke čuje na straži veliki pes ter se s strahom ozira na kraj, od koder se čuje tuljenje volkov . . .
Kako dolgo je bil Manšakita v nezavesti, sam ni vedel. Ko je spregledal, bil je v svoji postelji. Skrivnostno je plapolal ogenj na ognjišču in v tem plapolanju zdelo se je dečku, da vidi pred seboj očeta Reneja.
„Oče, dragi oče, ali si vendar prišel?" vsklikne deček vesel in stegne svojo roko proti misijonarju. V tem pa ugasne plamen na ognjišču in podoba mu izgine izpred očij.
„Ali čujem ali spim?" povprašuje se deček, ki je bil nekako v pol spanju. „Saj vendar ne spim, ker čujem veter, ki zunaj buči, saj je to moja postelja, to je križ, ki ga mi je izrezal oče Rene" ... In vendar ni mogel dognati, ali je bil misijonar res pri njem ali se mu je zdelo. Dobro, da ni vedel sirota, kako skrbno^čuje Sambo sneženi grob svojega
Iz Zgornjega Tuhinja, dne 20. oktobra. Poslovil se je mnogozaslužni gospod Ferdinand Kogej od nas Tuhinjcev ter se podal na svoje novo službovanje v Crnivrh nad Idrijo. Vodil in oskrboval je našo župnijo sedem let tako spretno, vrlo in vzgleduo, da se mu ne moremo spodobno dovolj zahvaliti. V teku teh let postal nam je toli priljubljen, da ga bomo pogrešali s težkim srcem in ga tudi v prihodnje ohranimo v hvaležnem spominu.
Vsprejraite, gospod župnik, tem potom srčno hvalo od nekdanjih svojih za toli požrtvovalno in nesebično vodstvo naše žuonije, za lepe nauke in vodila, ki ste nam jih tako goreče na srca pokladali skozi vsa leta! Vsprejmite srčno hvalo za trud in skrb, ki ste jo imeli v šoli za našo deco. katero ste tako lepo in vzgledno poučevali, da Vas tudi ona prebritko pogreša. Se jedenkrat zakličemo Vara : »srčna Vam hvala! Mnoga leta!"
Črnvrhčanom smemo pa le čestitati ua tako vrlem, za vero. dom in cesarja vnetem in blagem gospodu župniku.
Klanec pri Dobrni. (Letina.) Pšenica dozorela je lepo ter se je namlatilo obilno črstvega zrnja. Podobno velja glede rži. Ječmena smo dobili bolj srednje mere in kakovosti. Ofes je boljši od lanskega, ki je bil nekako puhel. Turščica nam je vstregla povoljneiše, kakor smo pričakovali. Zdelo se je namreč, da bode opešala vsled snše, pa ob pravem času je še namočil dež. Pozneje se je začel prikazovati črv in je tu in tam podrl po nekatero deblo, vendar znatne škode povzročil ni. Zoper tega sovražnika so
dobrotnika pred gladnimi volkovi. Obvladal ga je dobrodejni sen.
Ko se Manšakita vzbudi, sevalo je že zimsko solnce skozi okenca in deček čuje glasove zunaj koče. Pri bližnji kapelici so stali Indijanci, v sredi njih kleči sivolas duhoven ob zmrzlem mrtvem truplu. Bil je to duhovnik Gaskon, ki je bil 80 milj oddaljen prišel obiskat svojega duhovnega tovariša Ileneja, a sedaj joka nad mrtvim prijateljem.
Indijanci namreč, ki so branili misijonarju, naj ne hodi zvečer domov, hiteli so za njim precej, ko se je nekoliko polegel vihar, bali so se namreč po pravici, da misijonar obtiči v snegu pri groznem viharju. Proti jutru so našli ob bregu jezera njegovo mrtvo truplo, katero je varoval zvesti Sambo.
»Pojdite, oče", pravi eden Indijancev Gaskonu, »pojdite, pokazali vam bomo, kako se je oče Renč boril z viharjem, kako je umrl". Bil je lep dan in napravijo se na pot, ko so vse potrebno oskrbeli za pokojnika.
Po dolgem potu pridejo onkraj jezera. In Teo-tunko, vodja Indijancev je začel kazati žametno pot,
pametno ravnali tisti gospodarji, ki so koruzišče pograbijali in dotične korenine sežgali. Tako s0 vničili mrčesjo zalego po svojih njivah za drugo leto. Skoda, da tega niso storili povsod! Saj nikdar ne smemo pozabiti na pregovor, kateri pravi: „p0. magaj si sam, in pomagal ti bode Bog." Če namreč jaz delati nočem, nisem pomoči Božje vreden. Že pamet mi mora povedtti, da Bog ne more podpirati moje lenobe, pač pa Ou blagoslov podeljuje mojej pridnosti, mojemu delu. Dalje: Krompirja smo nakopali krasnega in mnogo; marsikaterega gosp idarja si lahko čul govoriti, da se ue spominja ua toliko m tako lepega blaga, kakor ga je dobil letos, to velja vzlasti za njive po nižjih legah. Fižol se je tudi bogato obnesel. Izmed sadja so h.uške obrodile malo, č« nekatera posamezna drevesa izvzameš. Ali jabelka bile so polne. Te vrste ovočja se je veliko stolklo za pijačo in kis, a ne malo seje spoprodalo. Cena istemu je 7.a „škaf" ali »malo vedro" bila skraja po 50 kr., pozneje dospela je do 1 gld. Vinska trta je nastavila precej grozdičev. Vreme je istej večinoma ugajalo. Ob Malej Gospojnici dobili smo zdaten dež, ob enem pa tudi občutljivo mrzle dneve. Vinogradniki so zgubljali upanj« do dobre kapljice. S časoma jih je pripekajoče solnco začelo tolažiti. Vode po studencih je zmanjkovalo, a vina se je po goricah obetalo od dne do dne več. Slaba rosica dne 26. septembra je okrepčala samo omedlevajočo hajdino, katero je dne 10. septembra bila nekoliko pokazila tudi slana po nižavah. Dež o mraku dne 2. oktobra ni napojil .žejnih" vodnjakov, pač pa je
po kateri je Rene se boril z viharjem. Dasi je sneg vse sledi skoro popolno zamel, vendar je Indijanec s svojim natančnim slutom povsod opazoval sledi. »Tukaj", pravi čez nekaj časa, »tukaj nam je izginil izpred očij." — Ko hodijo dobro uro daljo, reče: „ Tukaj je počival in prvikrat obrnil svoj hrbet proti viharju, ki mu je bril v obraz." Kakih dvajset korakov dalje: »Tukaj je oče klečal in molil." In v trenotku pokleknejo Indijanci ua onem mestu in ž njimi seveda tudi misijonar; polni solza molili so za blagega rajnega psalm: »Iz globočine!" Naprej so se kazale sledi vse križem na desno in levo. Tu se je pričenjal boj za življenje in smrt. Borila se je tukaj močna, v Boga upajoča duša s silno močjo divjih elementov in ta boj je zarisan z rahlimi na pol izbrisanimi znamenji v sneg in led. Kakor veščak bere Teotunko, bistri Indijanec, ta nenavadni natorni rokopis. »Tukaj", pravi zopet, »omagal je oče prvikrat in padel na zemljo; zopet je vstal in korakal dalje. Todapresilen je vihar; presledki, kjer je počival, bo vedno pogostejši znamenje, kako so pešale njegove moči pred mogočnim pišem. Tukaj je padel junak",
bil „zlata vreden" za vinograde. Vsled suše je v rasti zaostajalo deloma zelje in pa »malovje", to je repa in „mrkva" ali korenje. Toda trti je prijetno vreme jesensko jako koristilo. Grozdje dozorelo je krasno, da redkokedaj tako. Listje bilo je do mraza zeleno več ali manje; sploh nisi mogel opaziti posebnega razločka med vinogradi, ki so jih bili škropili z galico in med onimi, kjer so to opustili. Po naših okolicah sta dež zvečer 9. oktobra in sledeče jutro po dolinah slana napotila nekatere gospodarje v
Cerkev in šola.
»Okrožnica našega sv. Očeta Leona XIII., po božji previdnosti pepeža, o najtehtnejših dolžnostih krščanskih državljanov". — Poslovenil in vravnal L. Je ran, vreduik »Zgodnje Danice". — Tak je naslov uovi lepi knjižici, kjer nam podaje prečast. g. kanonik Jeran v lepem slovenskem jeziku točen in kolikor pri taki \ednostui tvarini mogoče, domač prevod prevažne okrožnice Leona XIII. o dolžnostih kristijanov v naši dobi. Želja papeževa je, da se nauki te okrožnice razširijo po vsem svetu, kakor pravi papež sam v tem pismu škofom: »Vaša naloga je. skrbeti za to, da se ta naš glas razš-ri na vse kraje, da vsi spoznajo, kako potrebno je, da se res v dejanju spoluuje to, kar smo obravnavali v okrožnici. — Tej želii sv. Očeta je ustreženo s slovenskim prevodom, iu skrb slovenskih škofov in duhovnikov j«-, da to okrožnico razširijo med Slovence,	da jo ljudstva pojašnjujejo tudi v cerkvi; prevod ta je tem prikupnejši, ker je zaradi točnejšega pregleda okrožnica razdeljena v več poglavij, katera razpravljajo važnejše glavne misli. — Kdor je poskušal klasični latinski jezik Leonovih okiožnic zvesto in ob jednem po domače prevajati v slovenski jezik, vč, da je tako delo zelo težavno; želimo torej, da bi Slovenci gosp. pisatelju s tem pokazali 6vojo zahvalo, da urno in obilo posežejo po tej kujižici, vzlasti še zato, ker je čisti dobiček namenjen v korist Jeranovim ljubljencem, — ubogim slovenskim dijakom. — Okrožnico bi zlasti iskreno priporočili omikanim Slovencem. — Zvezek po 8 kr. dobiva se v »Katol. Bukvami". Iz Rima piše »Domoljubu" g. A. Karlin: Pred nekaterimi dnevi so izdali sv. Oče pismo do italijanskih škofov in ljudstva, v katerem bridko to-
pravi Teotunko, »in ni več vstal. Tu je nehalo biti plemenito srce našega očeta. Tu smo ga našli danes proti jutru. Desna roka mu je slonela na prsih, kjer je počivalo v puščici Najsvetejše; z Gospodom na srcu umrl je krščanski junak." Bil je to pretresljiv dogodek; zamišljen je stal solzeč se Gaskon ob živem kipu krščanske ljubezni; hvaležni Indijanci pa so glasno plakali in poljubljali tla, kjer je končal njih dobrotnik svoje blago življenje. V najboljših letih padel je misijonar kot žrtva svojega poklica. Dva dni pozneje pokopali so njegovo truplo ob bregu jezera pod mogočno visoko jelko in lesen križ kaže daleč na okoli Indijancem, kje da je našel njih ljubljenec svoje zadnje počivališče. Bog je hotel, da je tedaj došel gospod Gaskon. Tolažil je užaljene Indijance, odvzel je puščico z Najsvetejšim iznad prsij pokojnikovih in ponesel je Gospoda k bolni deklici, zaradi katere je oče Rene nastopil oni večer nevarno pot. — Gaskon je tudi dečku Manšakitu rahlo naznanil smrt dobrotnikovo. »Manšakita", tolažil ga jemisijonar, »očeRenč,	tvoj dobrotnik, preselil se je tja, kjer ne divja vihar, kjer se smehlja večna pomlad, ondi pri Velikem duhu je sedaj večno srečen. Od tam gleda kakor svetla zvezda na-te, dragi Manšakita, in te prosi, da ostani zvest njegovim lepim naukom." Ubogi deček-sirota, potreboval si obilne tolažbe 1 Deset let pozneje je bil lep poletni dan; solnce je svetlo odsevalo iz velikega jezera, na okrog je vse zelenelo in cvetelo v naravi. Vriski veselja so se razlegali po okraju, ob velikem jezeru čuli so se streli; Indijanci so se zbirali pri kapelici, prišel je veseli dan, ko ima prvi Indijanec-rudečekožec stopiti kot novomašnik pred altar Gospodov — bil je naš znanec Manšakita, nekdanji »mali poglavar". In med sv. daritvijo mu je pri spominu na mrtve zažarela pred očmi podoba dobrotnika očeta Rene-ja; solze hvaležnosti so pri tem rosile spravni altar in tedaj je zaprisegel Manšakita pričujočemu Bogu: Tak hočem biti, kakor je bil oče Renč, ki je kot dokaz svoje božje ljubezni našel na tuji zemlji svojo smrt — v zamčtih pokopan!
trgatev. Največjo silo pa je pouzročil dež s snegom v noči do 17. oktobra. Na praznik sv. Uršule popoldne poškropil je zopet dež, a višave so bile bele do sledečega dnč, ob enem smo pa dobili mraz, da je posmodil vse vinograde in z drevja je začelo padati listje. Ta dan je baje še samo jeden gospodar bil v trgatvi. Z isto so vinogradniki zadovoljni, ker je z malimi izjemami skoro vsaki naprešal več od vlani. Mošt prodajajo stari „polovnjak" po 40 gl. — Imeli smo torej, hvala Bogu, dobro letino.
žijo o silnih nezgodah, s katerimi so preplavili prostozidarji lepo laško deželo. Najprej so ugrabili papežu po božji in človeški pravici mu pripadajočo zemljo, razpodili so na tisoče menihov in nun ter jim odvzeli vse premoženje, duhovnike zdaj ostro zasledujejo in stiskajo. V prihodnje pa hočejo še šole vpeljati brez vere in brez katekizma, mladeničem za-branjujejo z novo vojaško postavo prosto izvoliti si duhovski stan, sploh hočejo Cerkev in njene naprave povsod v kot potisniti. Ob taki nevarnosti priporočajo sveti Oče škofom posebno skrb za mladino, posebno skrb tudi za to, da se dobri, katoliški časniki po deželi kolikor le mogoče razširjajo. Vernike pa opominjajo, naj svojo vero skrbno in povsodi pogumno spoznavajo, naj se radi vpisujejo v katoliške družbe, posebej pa naj nikdar ne zamudi mladini dajati dober vzgled strahu božjega. — Katoliški časniki zadnjih dni se z velikim veseljem ozirajo na to tehtno pisanje papeževo, je v svojih člankih na vsaki strani omenjajo, ter pobijajo divjanje prostozidarskih listov, ki kakor vselej, tako še posebno zdaj, ko so sv. Oče zopet povzdignili svoj glas v blagor italijanskega naroda, kakor besni divjajo zoper Cerkev, papeža in duhovščino.
Nekaj prav tolažljivega pa Vam morem tudi danes iz Rima poročati. Ljudje po cerkvah prav veliko molijo. Vsak dan je sv. Rešnje Telo v kaki cerkvi izpostavljeno. In ondi se celi dan zbira ljudstva množica v pobožni molitvi. Po raznih cerkvah
se opravljajo tridnevnice, devetdnevnice itd., in to z večjimi slovesnostmi, kakor pri nas. Pred par dnevi sem imel priliko vdeležiti se v sosedni cerkvi tridnevnice, ki so je obhajala v čast srcu Jezusovemu. Ko bi Vi vedeli, koliko lučic je tu gorelo, koliko lestencev so obesili po celi cerkvi, koliko preprog so razstavili na okrog! No, kaj tacega si človek ne more predstaviti, kakor da z lastnimi očmi vidi. — Dasi so dandanašnji prav žalostne razmere v Rimu. vendar upajmo, da bode molitev čas bridkosti prikrajšala v prid svete Cerkve. —
V petek 17. t. m. je na kupoli stolne cerkve v Sieni neki klepar popravljal streho. Po neprevidnosti svoji zatresel je ogenj, in kar naenkrat, ob desetih dopoldne se pokaže plamen, ki je vpepelil kupolo in deloma streho na stranski ladiji krasnega hrama božjega. Gasili nič niso, ker niso mogli v tej razburjenosti vode napeljati na streho. K sreči so prekrasno notranjščino cerkveno rešili. — Stanovska družba mladeničev je po Italiji zelo razširjena. Zgodi se dostikrat, da take družbe napravijo božja pota v daljne kraje. Tako se je že sedaj napovedala družba mladeničev iz Bologne, da pride prihodnje leto meseca septembra v Rim, kjer se bode slovesno obhajala tristoletnica sv. Alojzija. Za takrat pa pričakujejo tudi iz raznih drugih krajev romarjev. No, teh se v Rimu nikdar ne zmanjka.
Pozdrav rojakom v domovini!
Gospodarske in obrtnijske stvari.
Občni zbor c. kr. kmetijske družbe kranjske, h kateremu se je sešlo okoli 70 družabnikov, vršil se je včeraj v dvorani mestne hiše ljubljanske po določenem vsporedu. Prvomestnik g. ces. svetnik Ivan Murni k otvori zborovanje takoj po 9. uri, pozdravi zastopnika c. kr. deželne vlade g. c. kr. vladnega svetnika Josipa Dralko in deželnega glavarja g. dr. Poklukarja ter omenja mej drugim tudi veselega dogodka v naši cesarski hiši. — Nato podi g. tajnik Gustav Pire nekatera pojasnila k tiskanemu poročilu glavnega odbora za leto 1889.
—	Pri volitvi v odbor, ki je na to sledila, so bili izvoljeni gg.: Oton Detela, V. Goli, Jos. Le-narčič, dr. Poklukar, Luka Robič, Fr, Wit8chl, dr. Wurzbach in prof. Franke.
—	V imenu centralnega odbora predlaga g. ces. sv&uik I. M u r n i k, naj se izvolita gg. J. G o r u p in dr. Josip Poklukar častnim članom. Zbor temu predlogu pritrdi, kakor tudi predlogu istega odbora, naj se izvoli g. D. Hostnik dopisujočim
članom. Dalje izreče občni zbor posestnici gospej Mariji G r e s s e 1 v Trebnjem priznanje glede njenih zaslug za gozdarstvo. — Kaj živahna razprava se je vnela, ko j« na to poročevalec gosp. vodja Fr. P o v š e v imenu glavnega odbora v temeljitem govoru občnemu zboru priporočal, naj sklene ustanovitev npepiniere" v Ljubljani ali v bližoji okolici njeni, da se bode ondi vzgojevala plemenska goved, kazoč še posebno na to, da bode prav ta „pepinierau najlepša podlaga za zimske tečaje kmetijske šole, katero namerava ustanoviti deželni odbor kranjski zlasti za gorenjsko stran. Po daljši debati, pri kateri so izražali gg. Dolenc, Lavrenčič. M a-1 en še k, Rus i. dr. svoje pomisleke, je zavrnil gospod poročevalec razne ugovore, na kar so bili vsi zadevni predlogi glavnega odbora sprejeti. — Gosp. ces. svžtnik M u r n i k predlaga dalje v imenu istega odbora, naj se sklene leta 1892., o priliki 125letnice c. kr. kmetijsko družbe, napraviti v Ljubljani splošno razstavo; podrobno poročilo
bode podal odbor pri prihodnjem občnem zboru. Predlog obvelja. — Ko so sledili potem če nekateri predlogi glavnega odbora gledd razdelitve drevja iz družbine drevesnice, gledd upravljanja podružnic in novega ribarskega odseka, ki so bili sprejeti, je bilo rešenih že cela vrsta podružničnih predlogov in nasvčtov, in še-le okoli V»2. uri popoldne je bilo zborovanje skleneno.
Tržna cena v Mariboru. Pšenica 6 gld. 10 kr., rž 4 gld. 40 kr., ječmen 4 gld. 30 kr., oves
3 gld. — kr., koruza 4 gld. 70 kr., proso 5 gld. 20 kr., hajdina 4 gld. 60 kr., krompir 1 gl. 70 kr., vse po hektolitru; kilo /ižole 10 kr., leče 28 kr., graha 20 kr., riže 28 sladkorja 34 kr., sljiv 20 kr., čebula 6 kr., soli 12 kr., putra 80 kr., sira 10 kr., govedina 56 kr., teletina 60 kr., mlada svinjetina 56 kr.; liter prosenega pšena 10 kr., mleka svežega 10 kr., posnetega 8 kr., žganja 60 kr., piva 20 kr., jajce 3 kr.
Razne
(Druiba sv. Mohorja.) Ravnokar je družbina tiskarna končala natis letošnjih družbinih knjig in v malo dneh, ko bode knjigoveznica prve izlise zadnje družbine knjige dovezala, prične se razpo-šiljatev. Razpošiljali pa bomo letos knjige po tej-le vrsti, da jih dobi najprej ljubljanska škofija, potem krška, lavantinska, razni kraji, goriška in tržaška. Prizadevali si bomo, da knjige najhitreje ko mogoče odpravimo; ali pri vsej sili ne bode mogoče celo ogromno razpošiljatev prej dovršiti, ko v 7 do 8 teduib. Zato ude zadnje imenovanih škofij prijazno prosimo, naj blage volje po-trpijo. V Ljubljani smo kujige že dobili.
(Duhovniške premembe v ljubljanski škofiji.) C. g. Janez Demšar, do sedaj vikarij v St. Vidu pri Vipavi, je imenovau župnik ondotne na novo ustanovljene lare. č. g. Frančišek Spendal, farni oskrbnik in kapelan v Tržiču, je prezentovan za župnika ondotne tare. č. g. Matej Kljun, ekspozit v Begunjah pri Cerknici, gre kot farni upravitelj v Zgornji Tuhinj. 0. g. Frančišek Kušar, kapelan v Moravčah, je premeščen kot ekspozit v Begunje pri Cerknici. C. g. Tomaž Potočnik, kapelan v Dobu, je prezentovan za faro Breznico. C. g. Andrej Plečnik je nastavljen za kapelaua v Podbrezji. Novo-mašnik č. g. Martin Nemanič grč za kapelana v Kostanjevico. — C. g. Franc Rib ar, kapelan v Podbrezji, izprosil si je začasni pokoj.
(V Domžalah) je bil ogenj 17. oktobra, domači ognjegasilci so prihiteli urno na pomoč. Pogorela je ena hiša. — Naši mlinarji so zopet bolj veseli, ker imajo dovolj vode.
(Srebrno poroko) bodeta dne 9. novembra letos slavila ruski cesar Aleksander III. in cesarica.
(Železnico iz Radgone v Ljutomer) so dne 15. oktobra slovesno odprli. Navzoči bil je tudi marquiz Bacquehem, minister za trgovino. Njega in druge goste je množina ljudstva pričakala na kolodvoru v Ljutomeru in spremila v prijazni trg. Da
novice.
pri slavnosti ni manjkalo krepkih fantov-jahačev v narodni obleki in z zastavami na čilih konjih, to so za tamošnji kraj razumeva samo ob sebi.
(Begun iz ljubljanskega grada) Fr. Odlazek, znani konjski tat, ki je po letu ušel iz ječe, je tudi vjet in tako so zopet vsi trije ubegli tički varno pod ključem. Klatil se je po Hrvatskem in Dolenjskem. Zasačili so ga žandarji na državni cesti, ko je gnal ukradenega konja. Ko ga je hotel orožnik zgrabiti, vstrelil je štirikrat nanj z revolverjem, a ga ni zadel; na to je zbežal in še drugi dan so ga našli skritega v nekem mrvišču.
(Iz Šmartina pri Litiji:) Pretečeni mesec klatili so se tukaj v našem kraji tatinski lopovi, kjer so v večjih tukajšnjih bližnjih vaseh kradli. V Vintar-jevcu so v noči na torek in sredo ukradli enega konja, katerega so pa ša tisti dan proti noči dobili nazaj. Bili so triji lopovi, mej temi tremi je bil edeo onih treh, ki so poletu iz ljubljanskega grada ušli. — Pevsko društvo „Zvon" ustanovili so v Šmartinem pri Litiji.
(V Celji) so ustanovili slovensko tiskarno, kjer bodo Slovenci dobili nov časnik. Kakšen bo list, pokazala bode prihodujost, toliko pa znamo, da se ga „Iibe-ralni" Nemci že bojijo.
(Z Dobrne) se nam piše, da so se nekateri ljudje bali suhe zime in bi vsled tega še nadalje po-manjkovalo vode po studencih, toda dež dne 27. okt. in pozneje rastlinstvu škodljivi sneg sta za zdaj napojila studence.
(Dva človeka ustreljena.) Z Murskega polja nam kmetska roka naznanja: Med Malonedeljo in med cerkvijo sv. Duha pri sv. Juriju sta vasi Drdkovci in Bučkovci. Blizo istih nahaja se okolica z imenom „Rožni dol". Tukaj so letos na Porcijunkolovo tri deklico pasle živino. Mlada Alojzija Vrabelj je baje videla neko prikazen, o katerej tidi, da je to bila blažena Devica Marija. Ona se preplaši iu opozori obe tovarišici, ali te dve nista opazile nič. Prikazen za zdaj zgine. Toda isto prikazen je deklica baje
4> C
a>
o

Jelk

yr
< CD
,o<
' O 2.
rv.
Preobleke
tovarna dežnikov, Ljubljana, Mestni trg 15.
videla poznejo vsaki dan. Zadeva se je nagloma raz-glaševala po okolicah. Vzlasti ob nedeljah je ti o prihajalo na tisoče ljudij iz okrajev: Ljutomer, Ormož, Ptuj, Radgona, sv. Lenart, Maribor itd. Poročevalk teli vrstic naznanja, kakor je čul praviti, ker od njegove hiše ni bil nikdo tam. pač pa nekateri sosedje. Jeden bil jo že drugokrat ondi dne 2(5. okt. Ta je bil vpričo, ko je orožnik ustrelil in v srce zadel ter seveda usmrtil 23letnega Ant. Zemljiča od sv. Jurija. Ob enem je krogla zadela 28 let starega kofljarja in očeta Ivana Domanjko iz Logiirovee, da je sledeče jutro umrl. Orožniki so bili namreč ljudstvu naznanili, da je gosposka prepovedala shajanje. in da tudi deklica ne sme priti semkaj. Toda nekateri vročekrvni poslušalci so orožnikom zagrozili celo z noži. in ta okoliščina, ker orožniki niso mogli kraja zapustiti mirno, je provzrofila. daje orožnik braneč samega sebe. ustrelil ter dve osebi zadel za smrt.
Prihodnja številka ..DOMOLJUBA' izide dne 20. novembra.
Najcenejši, najboljši, preskusen, rujavi lesni pomaz
BAHTEL-ov izvirni carbolineum
varuje trajno	(16—11)
pomazane plotove, kolarnice, skladišča, vozove, gospodarsko orodje, tla itd. pred gnjilobo, glivami, oitorjenjem in žuželkami. V hlevih razkužuje.
1 kgr. zadošča za 8 kvadratnih metrov. Pregled brezplačno. Kakov-.it I neprtkoieno zajamčena. 6 kgr. 1*50 gld. , 100 kgr. 16 gld. z Dunaja.
| Hajoenejia karbolna klallna, karbolno apno, kolomaz.
Mihael Barthel in drugovi,
kemijska tovarna v Batlabonl in na Dnnajl, Z. okraj, Keplergaaa« Nr. ao.
(Ustanovljena 1781.)
PV Zaloga imata brata Eberl v Ljubljani.
pripravljena od lekarja GABR. PICCOLI-Ja v Ljubljani. Je upllvno zdravilo, katero krepča želodeo, mohči. čisti, odpravlja ,zlato illo ln odganja gllate.
Sestavljena je i/, zdravilnih, v rast-llinstvo spadajurih snovij ter ni nikako (drastično ufiiiikiijoVn. marveč* lahko, de-llovanje organov urejajoče zdravilo, kulten} organizmu kar nič ne Škoduje, čo I se prav delj časa rabi.
Esenoo za želodeo poSilja iz-Idelovatclj proti postnemu povzetju v Skatljah po 12 stekleničir za gl. I 36; po 24 za gld. 2 60; po 36 za gld. 3 84; po 44 za gld. 4 26; po 55 za gld 5'26; po 110 za gl 1030; po 550 za 50 gld.
Dobiva se v steklenicah po 10 kr. le v Ljubljani v lekarni ,,Pri angelju", Dunajska cesta, v steklenicah po 15 kr. prodaja se skoro v vseh tu- in
inozemskih lekarnah.	(60 2
k« I
* Domača tvrdka!	A
H
V Salm^e ran«! n	(10_3) ^

G Spitalske ulice VLJUBLJAUI Spitalske ulice «
(poleg Lingerjeve ulice)
priporoča svojo bogato zalogo
najraznovrstncjšega modnega in kramarskega blaga,
posebej še
sukno za moške in ženska obleke
dalje močno, lepo volneno blago dvojne širokosti meter od 50 kr Niše
Mafitlije een«s	(10_3)
i a	>	«
Ii O	es	rs
T3 -a	C	>g
cS	■*■»	O
2	f	s*
e 3	H	««
.a	>	c
9	°	£
g 'n	s	:§
O	C
vi >ce .3
d
CA
«03
O
?3
Hišni telegraf
brez telefona
le gld. 4-50
in vidijo.
Posamezni (leli
za napeljavo
strelovodov, hišnih telegrafov
in
telefonov
so vedno na razpolago.
Za dobro, zanesljivo in točno delo jamči, cena je kar mogoče nizka.
Josip RebekJ
(prej Karol Ah čin)	'«>1
kljnčareki mojster, 13 Francovo nabrežje I^jubljana Francovo nabrežje 13.
priporoča svojo i/,borno zalogo lepo, natančno in trpežno izdelanih ■ iT- e*	• %
okov za okna ln vrata; izdeluje tudi	(C)
J|flF železne ograje TBfll
v vsakovrstnih oblikah po poslanih vzorcih ali lastnem načrtu in sploh vsa ključarska dela po najnižji eeni.
Sprejema naročila iz mesta in z dežele ter je izvršuje točno, poceni in zanesljivo.
Posebno opozarja na svojo na Kranjskem največjo zalogo
]§(F" elektrotehničnih proizvodov
katera omogočuje najzaneslj vejso vpeljavo telegrafov in hlinlh telefonov v poljubni dolgosti. Slednja priporoča še posebej cenjenim gg. trgovcem in tovarnarjem v varstvo pred tatovi in svrho hitrega poslovanju.
1'rečast. duhovščini, veleposestnikom, tovarnarjem in sploh hišnim posestnikom se priporoča za napeljavo
(sitrelovodo v.
katera napeljuje na stolpe, dimnike in poslopja po najnovešem zanesljivem " nu; popravlja tudi že napeljane pohabljene strelovode, katerih
sijivost preizkuša z navlašč za to naročenim „elektrometrom". (20-12)

I
8 V2 o
v : 2L
> u • J
liU
* ©
w • <1 »> ^ *-^ I J
s fej
53 .. "li W rt
s: rou^^ .rt
2 :m „r* C
.2-2 « ž. fe ".o
"v. «
o : c
c ° h —
o
F
§3
■3 3 ojj
IS.s
g ■ « 8.2 45
NH«
lekarna na Dunaji,
Singerstrasse št. 15
„zum goldenen Reichsapfel".
Kri <Mwt ilu<> Ki-oirl.ii«'«, !>nPr,'J univerzalne krogljloe imenovane
<o staroznano zdravilno sredstvo.	.
Že mnog,. descU.-tij so te kraljice sploino razširjene. oinogi zdravniki jih za-pisujejo in malo je .odbin, v katerih "i male zaloge ^» izvrstnega domačega zdravil,. 1J J u,l tel. krogljic velja- 1 »katljloa ■ 15 kroglami 21 kr., 1 z*vo .
6 ikatUioami 1 gld. 6 kr., pri nefrankovanej pošiljatvi po povzetji 1 gia. 10 kr.
(Vse naprej pošlje denar, velja s poštnin.' prosto pošiljatvijo: 1 zavoj krogljio 1 gld 25 kr, 2 zavoja 2 ghl. »0 kr. 3 zavoji 3 gld. X, kr. 4 zavoji 4 gld 40 kr, 5 zavojev 5 gld. 20 kr., 10 zavojev i) gld. 20 kr. (Menj nego jeden zavoj «* ne more odposlati.)
Prosi se, <la se zahtevajo Izrecno:
„J. Pserhofer-ja kri čistilne krogljice"
'n gleda na to, da ima vsaka skatljica na pokrovu na navodilu za rabo stoječi imenski počrk J. Peerhofer in sicer v JkJT rndefil TfeJS harvi.
Balzam za ozebljiuo	1 ,onA""ukr' '"lftkuvan"
Trpotcev sok l,rot' k:'Uru' hripavosti, krčevitemu kašlju itd. 1 steklenica
Ameriška maža za proti u, i gid. 20 kr.
Prašek proti potenju	Kkr•'f,MkoVRno
Balzam Za gUSO, 1 tlakon 40 kr . s frankovano pošiljatvijo 66 kr.
Zdravilna esenca (Praške kapljice). KL.lffi^LuI:
vosli itd. 1 steklenica 22 kr.
Angleški čudežni balzam, i .tekienka 50 kr.
l^iiob-ovub-i rkrnioL' Pro,i ka,|Ju M. 1 skatljica 35 kr., s frankovano riJilKtllMU pi af>t K, pošiljatvijo 00 kr
T«innnr4iinin t»rminfl'i J<PMrhoferJa, najboljše sredstvo za pospe-
iciniKK nuiin-pomaaa {(;vanj,. Mstl u* i škatla 2 gid
Urnivn»"7nlni /tlkliv prof. Steudel-a, domače sredstvo proti ranam, ote-III v t I /j(i lili UUII/, |(,inam il(, , |0|)-ek 50 kr „ frAn|( pošiljat. 75 kr.
TTnivor7uln'l /.icfiln-1	A- Bullrioh-a. Izvrstno domače
(J 111V ti Zdi 11(1 ( ISlUllcl SOI z,|raT1|0 proti vsem posledicam slabega
prebavljcnja. 1 paket 1 gld.
Kazen tukaj omenjenih izdelkov ima šc vse v avstrijsk h časopisih naznanjene tu- in inozemske f<rmacevtične specijalitete in te vsi predmeti, ki Iti jih no bilo v zalogi, na zahtevanje točno in po ceni preskrbe.
Poiiljatve po pošti zvrš(5 se najhitreje proti predpos Ijatvi zneska, večje pa tudi proti povzetju.
§y Ce ie denar naprej polije (najbolje po poitnej nakaznici), Je poštnina doatl niija nego pri poiiljatvah ■ povzetjem.
Zgoraj imenovane specijalitete dobivajo se tudi v Ljubljani pri O. Pioooli-Ja.
Določno ponavljamo, da >e na na-ro6«vanje brez h krati poslane naročbine ne ozira. Kadar se naročuje ali kaka sprememba naznanja, prosimo lepo, da se razločno vselej zapiie ime naročnikovo, kakor tudi ime poite, kam naj se pošilja.
Opravništvo Domoljuba
+4-H+>W IHMH i i H
Lotoi-lnk« Hro6kn.
Trst
Line
Gradec
Dunaj
Brno
Praga
31. oktobra: 31 oktobra: 25. oktobra: 25. oktobra: 29. oktobra: 22. oktobra:
28, 69, 47, 64, 61, 23,
77, 34, 57, 76, 88, <57,
65, 28, 35, 79, 44, 72,
2, 61, 45, 6, 10, 44,
66. 62. 1. 66. 12. 64.
Itdaiatelj • M. Ktlar.
Odgovorni urednik: A. Kalan.
HH M M M H-H'H'H1
Tinka ..KatoliAka Tinkama".