SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AffO) XLIY (38)
Štev. (No.) 21
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 6. junija 1985
40-letnica	Do smrti častil Stalina
Pisatelj Karel Mauser je v Spitta-lu v prvih letih našega begunstva takole opisal svoja doživetja:
„Zaklenil sem vrata, zagrnil okna, da 'bi kdo ne videl moje žalosti. Odprl sem zemljevid sveta. In sedaj gledam, kje so moji bratje in sestre. Mirno je med barakami našega taborišča. Transporti požirajo ljudi. Zdi se mi, da naši gazijo cicean... Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja.“
Slovenski politični emigranti po svetu se letos spominjamo letos 40-1 etnie e našega ideološkega izseljenstva. Vsak narod na svetu komemorira vesele in žalostne praznike — pomembne obletnice v narodovem življenju. Žal je našo politično polpreteklost pretresla vrsta tragičnih dogodkov, ki je vtisnila slovenskemu narodu poseben pečat tako v matični domovini kot izven nje. Ta važna obletnica naše diaspore predstavlja žalostne spomine vendar je tudi hkrati praznik zvestobe in upanja.
Trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki sta ga povzročila po eni strani okupator, po drugi pa brezbožni . komunizem ter genocid, ki ga je izvršila komunistična partija po končani vojni 'sta povzročila v narodovem življenju rano. Ta se ne bo zacelila, dokler se ne1 bodo uveljavili v slovenski narodnopolitični skupnosti demokratični principi.
Kleni značaj slovenskega begunca se ni strl ali klonil kljub slepoti zahodnega sveta, kljub zlobi marksistične politike. Slovenski mučenci-do-mobranci, ki so padli v obrambi krščanskih idealov in narodnih vrednot, so nam ostali v vzpodbuden zgled, da vztrajajmo na isti poti.
40-letnica nasè politične emigracije je praznik zvestobe idealom, ki jih vrednotita kbščanska kultura in demokratični svet. Vztrajna zvestoba verskim in narodnim izročilom je živa ne samo v srcih tistih, ki so doživeli od blizu strahote medrevolu-cijskega obdobja temveč tudi v srcih tistih, ki so se rodili v italijanskih in avstrijskih taboriščih ali pa celo na tujih tleh.
Letošnja obletnica'je praznik upanja na svobodo slovenskega naroda, tistega upanja, ki je navduševal slovenske domobrance in je' prešinjal in dajal moč slovenskim političnim beguncem, da so brez presledka nadaljevali z verskim, kulturnim in političnim življenjem v taboriščih in v zdomstvu. Bogati razcvet slovenskih organizacij in ustanov v novem nepoznanem svetu so dogodki, ki bodo zapisani v analih slovenske zgodovine, da bo podoba našega naroda popolna in sama sebi zvesta.
Zvestoba in upanje sta med sabo povezana. Zvestoba slovenskim narodnim vrednotam zahteva v današnjem času materializma in masifi-kacije junaško mero ljubezni do Boga in do bližnjega. Zvestoba slovenskemu narodu nam narekuje, da smo politično-ideološko opredeljeni, brez strahu sredi kaosa, ki vlada v današnjem svetu na miselnem področju. Zvestoba krščanstvu in slovenstvu zahteva od slovenskih beguncev razkropljenih po svetu, da imamo jasno stališče do življenjskih vprašanj v osebnem in družbenem življenju.
Ob 40-letnici slovenskega ideološkega izseljenstva se nove slovenske generacije, rojene v zdomstvu v svobodi; zahvaljujejo staršem, da so v upanju na svobodno bodočnost slovenskega naroda, prevzeli nase težko in zahtevno poslanstvo političnega begunca. S’ovenska zdomska mladina spremlja življenje Slovencev v o-četnjaVi: njih upe, uspehe, poraze in zahteve ; istočasno se pa zaveda, da ima v svobodnem svetu edinstvene možnosti pričevanja resnice, zgo.
FAZ, aprila 1985. Priredila Pavlina Dobovškova
Pred kratkim je umrl Enver Ho-xha (izg. Hodža). Star je bil 76 let in je od leta 1944 vodil albansko komunistično partijo ter de facto tudi državo. Bil je komunistični vodja, ki je najdalj časa vladal. Obdr. žal je prijatejske stike z Moskvo, čeprav je sosednja Jugosavija leta 1948 ime1 a z njo konflikt. Takrat so mnogi Titovi prijatelji v albanski komunistični stranki morali plačati svoje simpatije z življenjem kot npr. Koc; Xoxe itd. Ko se je kasneje Hoxha sporekel s Hruščevom (zaradi razstalinizacije), se je navezal na Peking, ki je mali deželi v začetku rad pomagal. Ko pa se je albanski predsednik leta 1978 po smrti Mao Ce-tunga odtegnil od Pekinga, so padli v nemilost mnogi prijatelji Kitajcev.
Hoxha je študiral okrog 1920 leta v Franciji in Bruslju, 1936 se je vrnil v Tirano in nastopil službo profesorja za francoščino. Ko so na veliki petek leta 1939 vkorakali v Albanijo Italijani, je pričel organizirati komunistične celice po vsej deželi. Rodil se je v Gjirokasterju, kjer je bil njegov oče zaposlen kot skromen uradnik. Kasneje pa je Hoxha prikazoval lepo poslopje, last svojega bogatega strica, kot svojo rojstno hišo.
Gjirokaster pa ni bil samo center bogatih albanskih veleposestnikov, temveč je bil tudi center mladih albanskih intelektualcev, ki so že takrat hip levo usmerjeni. Albanska komunistična partija se je razvila predvsem s pomočjo sosednjih jugoslovanskih komunistov. Po italijanski kapitulaciji leta 1943 so se komunisti lahko povzpeli do oblasti,
ker so onemogočili albanske nacionaliste, ki so jih obdolžili kot kolaboracioniste z državami osi. Za ta svoj uspeh so se Albanci morali zahvaliti predvsem Titu, kateremu so V zahvalo prepustili svoje pravice na Kosovem.
Hoxha je prakticiral skoro popolno izolacijo Albanije. Posledica takšnega gospodarstva je bila, da se je Albanija razvijala v ze\o omejeni meri, pa tudi tehnološko ni dosti napredovala. Dežela je bila v glavnem navezana le na lastne rezerve.
Hoxha je do konca svojega življenja oboževal Stalina. Trdil je, da e. dino on (Stalin) predstavlja čisti marksizem-leninizem. Vse druge je smatral za revizioniste.
Albanci na Kosovem bodo sledili z največjim zanimanjem vsem dogodkom v "Tirani. Naslednik Hoxhe je 59-letni Ramiz Alia, k; je politično dominantna osebnost. Bil je predsednik parlamenta in s tem formalni vodja države. Kot ministrski predsednik pa nastopa Ad'l Karkani. Oba veljata kot umirjena realista. Opazovalci menijo, da se bo v albanskem življenju gotovo kaj spremenilo, vendar pa ni pričakovati bistvenih sprememb. V svojem nastopnem govoru je novi albanski predsednik poudarjal, da želi imeti z Jugoslavijo dobre, prijateljske odnose in želi poživeti kulturne vezi z njimi. Kar se tiče' Albancev, ki živijo na Kosovem ali v drugih delih Jugoslavije, bo nadaljeval isto politiko, kot jo je imel pokojni Hoxha. Jugoslovanska komunistična vlada pa smatra, da je govor R|m;z Alie ponoven poizkus vmešavanja Albanije v notranje politično življenje Jugoslavije.
Prošnje ljudstva
PROŠNJE LJUDSTVA V KATEDRALI SV. JANEZA PRI MAŠI ŠKOFA E, PEVCA NA SLOVENSKI SPOMINSKI DAN VETRINJSKE TRAGEDIJE V CLEVELANDU, 26. MAJA 1985:
—	Za rajnega škofa Gregorija Rožmana in vse pomorjene slovenske duhovnike in semeniščnike. ..
—	za vse mrtve narodne vodnike, za vse padle, za vse v času revolucije pomorjene, za vse vrnjene domobrance, četnike in za vse zavedne Slovence, ki so umrli po taboriščih in v tujini...
—	za domovino in za vse preizku-
šane v njej, da bi vzdržali, in za našo novo domovino, ki nas je sprejela in v kateri raste naš novi rod. ..
—	za vse, ki trpijo na posledicah vojne in revolucije...
—	za vse, ki so nam hudo storili in nam hudo žele...
PROSIMO GOSPODA!
Razpoke v fasadi
Londonski „Times“, 16. maja 1985
Novice iz Evrope
Erich Honecker, ki je predsednik države kakor tudi predsednik partije vzhodnonemške demokratične republike, je te dni obiskal sv. očeta v Vatikanu. Verniki vzhodno od Berlina, si nadejajo od tega obiska zboljšanje verskega življenja v svoji domovini., čeprav je katoličanov sedemkrat manj, kakor ' protestantov, 'povzročajo komunistični vladi dost] preglavic, ter se ne smatrajo kot „Cerkev v socializmu“, temveč kot del Cerkve v svetu. Papež Janez Pavel II. pa dobro pozna verske razmere v Nemčiji, saj jih je imel možno dolgo časa opazovati iz svoje domovine', sosednje'Poljske.
Friedrich Wetter, nadškof iz Miin-chna, je ob 40-letnici konca druge svetovne vojne organiziral romanje v Dachau, k'j;er je bilo med. vojno zaprtih 2,720 katoliških duhovniki)v. Povabil-je' vse še živeče, da naj se po možnosti udeležijo tega romanja ter se spominjajo na vse žrtve vojne in ujStništva, katere' je povzročilo dvanajstletno vladanje Hitlerjeve Nemčije.
Dopisnik FAZ-a iz Budimpešte i-menuie Romunijo „sirotišnico vzhodnega bloka“. Leto za letom se slabšajo v tej deželi življenjski pogoji. Pomanjkanje goriva v najhujšem mrazu, 'poplave in pomanjkanje ži-•vil je povzročilo, da se je izredno zvišala umrljivost otrok. Slabo načrtovanje gospodarstva, zgrešen program 'industrije in opuščanje poljedelstva so glavni vzroki, da je prej 'tako bogata Romunija pod povojnim rdečim vodstvom vedno bolj revna.
Ob 40-letnici razpada Nemčije so se tamkajšnji časnikarji med drugimi dogodki spominjali, tudi lakote, ki je sledila porazu nemške vojske. Le tisoč kalor’j dnevno na osebo še
Jugoslavija je včeraj dobila petega predsednika, odkar je Tito umrl, pred petimi leti. Od Črnogorca Ve-selina Djuranoviča je predsedniške posle prevzel Radovan Vlajkovič, ki predstavlja avtonomno pokrajino Vojvodino, ki je podobno kot Kosovo del republike Srbije..
Ko bo prihodnjega maja potekel njegov mandat, bo njegove posle prevzel Sinan Hasani s Kosova kot prvi etnični Albanec na položaju titular nega šefa jugoslovanske države.
Sistem ratocije naj zagotovi, da vsak od osmih članov predsedstva, ki predstavljajo vsako od šestih republik in dve avtonomni pokrajini, služi enoletno dobo kot državni šef.
Ta metoda vodstva, ki . jo je Tito uvedel v zgodnjih sedemdesetih letih kot jamstvo proti morebitnim borbam za oblast, zdaj,, kakor kaže dobro deluje. Dejansko je postala značilnost Jugoslavije, podobno kot njena neuvrščenost.
Zaenkrat ni nobenih znakov, da bi kdorkoli hotel ta sistem rotacije preobrniti. Kot jamštVo nekega narodnega predstavništva se je sistem izkazal za uspešnega. Toda enako jasno je tudi, da ta sistem rotacije ni zadosten za reševanje mnogih težav, k; se kažejo v odsotnosti gospodujoče Titove osebnosti.
Brez Tita, k] je deloval kot ključ-
na osebnost v tako zelo razvrednotenem sistemu, so se kaj hitro pokazali narodnostni, družbeni, ideološki in politični spori, in neprijetna dejstva, ki so jih doslej skrivali in zakrivali, se ne dajo več prikrivati. Slabe strani sistema, ki jih je razkrila po-titovska kriza, so 'zdaj postale več kot očitne.
Toda težava tiči v vprašanju, kako sistem popraviti, ker danes še ni sporazuma nit] o diagnozi niti o zdravljenju. Spori dejansko postajajo ostrejši in republike se oklepajo svojih ustavnih pravic brez ozira na koristi države kot celote.
Inflacija je dosegla stopnjo več kot 60 odstotkov in zvezna vlada je, kakor kaže, brez moči, da bi jo mogla zavreti. Država ima več kot en milijon brezposelnih — ali skoraj 15 odstotkov dela sposobnih državljanov —- kar je nadaljnji vir težav, zlasti še, ker imajo mladi Ij.udje le malo upanja, da bi kmalu mogli najti zaposlitev. To ima tudi za. posledico, da komunistična ideologija mladine ne privlači in da ta odrešilnih odgovorov išče v vedno Večji meri v religiji. In kar je še bolj nevarno, v narodnih mitih.
Mnogi Jugoslovani krivdo za sedanje gospodarske težave valijo na preveliko politično vmešavanje v gospodarstvo.
v letu 1946 je odsevalo na zdravstveno stanje ljudi. Samo v angleški coni je v tistem letu zaradi pomanjkanja umiralo mesečno šest tisoč oseh več kakor pa v predvojnem času. V letih 1945-46-47 je umrljivost otrok v prvem letu življenja dosegla eno petino. Stanje se je vidno zboljšalo, ko so , zaveznik; pričeli pošiljati živi’a.
Med nas je usekalo...
lil» 4®*letralei našega begunstva
a* («ummmwh
dovinske preteklosti slovenskega naroda ter iskanja demokratičnih perspektiv za bodočnost družbeno-poli-tičnih struktur.
40-letnica našega zdomstva: spomin naših junakov in praznik upanja. Z radostjo ponovimo v naših srcih Mauserjeve preroške besede: „Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobija-■ li, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopali so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubor] slovenska beseda. Za veselje je. ta moj pozdrav, ne za žalost. Pozdravljam vas, bratje in sestre, kjerkoli ste! Vaša ljubezen je zemeljski ekvator.“
Katica Cukjati
Ko se je ■ že precej zmračilo, sem se obrnil 1: prijatelju — edinemu še živemu in pri zavesti — da bi mi končno povedal, ali poskusiva splezati iz jame. Rekel mi je: „Do zadnjega sem računal na to, dokler sem imel še moči. Zdaj mi nojema in postaja mi slabo, čutim, da bom prav kmalu umrl. Če si ti še pri moči, poskusi jiriti ven. Bog ti bo pomagal, da boš uspel in povedal svetu, kje počivamo!“
Zjokal sem se v žalosti, da ne more z mano in da čuti bližnji konec. To je bil moj zadnji 'živis/prijatelj v jami 'mrtvih.
Poslovil sem se od njega, sedečega na sitali, s sklenjenimi rokami, ter mu zagotovil, da se bom potrud.il priti iz jame. Obudil sem kesanje in prosil božje varstvo za srečno rešitev.
Poskusil sem plezati po skalah. Krušile so se, zato je bil ves trud zaman. Po nekaj metrih sem se moral vrniti. Šele po dolgem razmišljanju sem se skobacal do debla bukvice, ki je padlo pri
razstrelitvi z vso višino v jamo. Toda že v sredini debla sem se tako tresel, da bi kmalu padel nazaj. Stisnil sem v sebi zadnje moči, da sem se privlekel do vrha .. . Za srce sem se bal, ker mi je tako bilo.
Čez čas sem opazil, da se je deblo opiralo komaj za dva prsta ob skalo. Samo mali premik in z njim vred bi bil za večno zgrmel v globino .., Jaz pa sem pr&magal smrt. Bog me je izbral za resenca!
(Iz pogovora z rešencem zapisal J.
Krivec. Senegallia-Italija, okt. 1945.)
Poleg okupatorskih vojakov je bilo zajeto (na Koroškem leta 1945, n. op.) tudi 120.150 kvislinšldh vojakov (Pave-ličevih domobrancev, ustašev, Rupnikovih domobrancev, četnikov Draže Mihailoviča, muslimanske milice, legionarjev, Nedičevcev itd.) ...
(„Sporočilo ministrstva za notranje . zadeve FLRJ“, „Borba“ 8. februarja 1949; po „Delu“, 4. maja 1985, str. 21.)
• Ali veste* dsj .. »
—	da je v začudenje Slovenije na zadnjo adventno nedeljo ljubljanski nadškof dr. Šuštar posvetil v diakona bivšfe-ga partizana, člana Zveze komunistov in celo miličnika Franca Špe. liča iz Begunj na Gorenjskem, ki je tako postal drugi stalni diakon ljubljanske nadškofije...
—	da je slovenski politik Mitja Ribičič ob koncu vojne obiskoval visoko sov-jetsko-berijevsko policij ko golo „Džerdžinski“ v Moskvi...
—	da se madžarska narodnostna manjšina v Prekmurju presenetljivo hitro slovenizira...
—	da je nekaj mariborskih bogoslovcev zažgalo številko verskega tednika DRUŽINA, kjer je bila izjava Slovenske škofovske konference o intervjuju dr. Grmiča v JANI...
—	da se je bojev na Falklandskem otočju udeležilo tudi osem mladih argentinskih Slovencev, med njimi vnuk znanega gospodarstvenika dr. Peršuha, ki ga je likvidirala OF, in da sta bila dva med njimi ranjena...
—	da je pisatelj Vinko Beličič dokončal daljši prozni rokopis z našlo, vom NA PRAGU...
—	da so govor Borisa Pahorja v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer so razpravljali o slovenskem narodu in slovenski kulturi in ki ga je poslušalo okrog 1000 ljudi, trikrat prekinili z dolgim ploskanjem...
iz „Mladike“
Slovenska ognjišča
Tone Mizerit
IZ 2IVL3ENJA V ACCENTA
Že davno smo izročili pozabi tiste prve trde dni, ko je bilo treba zasaditi ■lopate za kopanje temeljev novim skupnim Domovom ali se odreči težko pri-služenemu delčku plačice, da si pomagal z njo do tega ognjišča.
25 let Doma ne pomeni le kup zidovja, streho in vrata, ampak zvestega dela za skupno slovensko ohranitev, pomeni vedno živo življenje, zaradi česar ga človek rad ima, ker mu je v resnici pri srcu. Naj mu bo usojeno, da bi dolga desetletja zvenela v njem slovenska beseda, mehka slovenska, pesem in predvsem prošnja in zahvala Bogu!
V	prvi vrsti pa mora biti skupni dom predvsem kulturno žarišče. Izvirne slovenske kulture. V preizkušnjah preteklosti nas je reševalo kvalitetno kulturno delovanje, v potrebah bodočnosti bomo iz njega črpali nov pogum in odločnost. Zgodovina nam ne našteva zmagovitih vojnih pohodov, niti mnogih uspelih diplomatskih potez; bolj je podoba drzne kulturne prizadevnosti. Ta se je razvijala in uspela zlasti v jezikovni kulturi. V glavnem le med lastnim narodom, ki obvlada slovenski jezik. Zato smatramo naš jezik ne le ves med posamezniki, ampak tisto osnovno kulturno orodje, če smem. tako reči, na katerem sloni vsa naša kulturna stavba. Med mlajšimi obvladajo dovoljno naš jezik le tisti, ki iz lastne prizadevnosti in zavesti smatrajo to za potrebno, ker za vsako ceno hočejo ohraniti ljubezen in zvestobo narodu.
Zato tu toliko važnosti za slovenske šolske tečaje, medsebojno slovensko govorjenje, za ohranitev slovenskih družin in za d-obre prireditve, ki pomagajo k ohranitvi slovenskega jezika med nami. Tudi slovenska pesem je izrednega pomena. Kaj je lepšega in slajšega, kakor to, če zadoni med temi stenami domača pesem, ki s toplimi lepotnimi občutki seže v srce, kar se zlepa ne pozabi. Jezik in pesem sta brez dvoma neprecenljivi narodni vrednoti, ki razkrivata lepotne osnove in mladega človeka prepričujeta o duhovni enakosti v sosedstvu z drugimi narodi.
Ni nam vseeno, če naša mladina odpada ali ne obvlada več materinega jezika. Prav tu narodna zavest in jezik prideta do svoje veljave. Kdo naj bere, naroča in končno še piše slovenske liste in knjige, če bo odmirala v mladem rodu živa sila pripadnosti k slovenskemu narodu? V resnici občudujemo tiste slovenske mladince, tu rojene, ki govorijcr materni jezik in od tega pridobljenega zaklada razdajajo zdaj že mlajšim. Koliko idealizma in prizadevnosti, da pomagajo k ohranitvi in razširjanju vrednot, prejetih od naroda!
V	sredino tega vrvenja pade skrb
Stanka Jerebiča sem spoznal že 1. 1946 v lienškem taborišču na Tirolskem, kjer sva oba. obiskovala begunsko srednjo šolo. Tedaj še nisem vedel, da je tudi on eden od vrnjenih domobrancev iz Vetrinja v Teharje. Kot takega sem odkril slučajno šele pred nekaj leti v Argentini, ko je v ožjem krogu povedal dogodek iz teharskega taborišča, katerega ne bom nikoli pozabil.
Kako, da bi šel tako mlad v borbo?
Ko so mi komunisti ubili očeta — poveljnika štajerskega odreda četnikov — sem čutil za svojo dolžnost, da „nadomestim izgubljenega borca“. Močno razvito telo in ponarejeni rojstni list sta mi pri tem pomagala.
Kako veš, da si bil najmlajši domobranec?
Govorim o najmlajšem domobrancu v aktivnosti. Kot 14-leten sem bil šentviškem udarnem bataljonu pri Meničani-nu za tolmača. V njegovi res zadnji borbi s partizani pri Občinah sem bil ob njem. Še danes slišim besedo, katere pa ni mogel do konca izgovoriti, ker je dobil kroglo naravnost v srce.
Tvoja pot iz Vetrinja v Titovino je šla skozi Pliberk?
Da, tri dni trajajoči križev pot iz Vetrinja je šel skozi Pliberk, Dravograd, Slovenjgradec, Velenje in Celje z zadnjo postajo v Teharjah.
Angleži so vas izročili srbskim partizanom ?
Tako je. Resnici na ljubo je treba povedati, da so Srbi z našo skupino človeško postopali v primeri s početjem slovenskih partizanov. Nekateri so nas
za našo mladino, ki je postala neločljiv delček v mešalniku velemesta. Ali je pripravljena za te čase in za to okolje?
Smo ji dovolj prepričevalno prikazali naš medvojni položaj doma in okrog 1945 leta? Vedo, kako visoko ceno je naš narod plačeval med revolucijo za to, ker si • je hotel ohraniti krščanstvo in tradicionalno svobodo življenja? Je prepričana o pravilnosti našega ravnanja? Razume do cina, kaj je pomenilo malemu narodu izgubiti cvet mladine?
Vse to je nujno potrebno, da bo razumela, zakaj smo po tistih grozotah izbrali pot v begunstvo, našo zadnjo možnost, da si rešimo življenje. Le tako bomo tudi enotni in bodo baklo svobode prevzeli oni, ko bodo naše roke omagale. Terjamo od njih zvestobo idealom, zaradi katerih je molk zapečatil usta dvanajst tisočem — pretehtajmo pa tudi našo ljubezen, trdnost in zvestobo do nj ih !
■Še prošnjo materam. Zgodovina priča, da so bile matere v vseh časih zveste čuvarice slovenstva. V svobodnih in suž-nih dneh. Z vztrajnim, iznajdljivim in kljubovalnim delom so pomagale reševati slovenstvo. Današnji dnevi spet terjajo vašo pomoč: v Sloveniji in v svetu. Zasadite v mlada srca otrok spoštovanje in ljubezen do svojega naroda, govorite jim o svetlih dneh naše preteklosti, o kulturi in o dobrih navadah! Bodite luč, ki bo svetila v temo mladih duš! Z ljubeznijo jim odpirajte slovenske knjige: berite z njimi o slovenski zemlji in njenih ljudeh! Zapojte z njimi, saj mlado srce tako hitro vzljubi pesem ! To bo prva in odločilna iskra, ki bo morda zanetila ogenj ljubezni in ponosa do slovenskih vrednot.
Čestitamo tistim mladim ljudem, ki pojejo v slovenskih pevskih zborih! Bogatijo, vrednejšo od zlata, kopičijo v svojih dušah. Radujemo se z onimi izbranci, ki s korajžo izgovarjajo slovensko besedo na odrih. Dokazujejo polno možnost nje umetniškega oblikovanja. — Spoštujemo izbrance, ki od svojega pridobljenega znanja velikodušno trosijo drobtine med znanja žejne duše po šolskih učilnicah. Kar so zastonj prejeli, hvaležni vračajo. — Naše veselje je z vsemi, ki so pripravljeni kaj dobrega in vrednega storiti!
Zato, draga mladina: slovenska ognjišča smo ti pripravili, naša ljubezen je z vami, svoja srca ti razdajamo. ■Sprejmite najdražje vrednote s hvaležnostjo dobrih sinov in hčera!
Sedanjost je naša — ti si kuj svojo bodočnost! Toda ne kakršnokoli bodočnost, ampak tako, ki bo pognala iz trdnih korenin zvestih očetov in dedov in bo vredna slovenske časti in imena!
DR. JOŽE KRIVEC
■ ■MK ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■<
celo nagovarjali, naj pobegnemo, in nas pomilovali, ker nas bodo morali naslednje jutro izročiti v roke slovenskih „tovarišev“.
So bili morda to isti srbski partizani, ki so tedne prej pobijali hrvaške domobrance in ustaše?
Ne vem.
Je bilo kje kaj sledu o pobitih Hrvatih?
Ne.
Kako so vas sprejeli v Teharjah?
Ko smo prišli v Teharje do koncentracijskega taborišča, smo se morali u-staviti. To so nas odiateli po 100 in nas spravili v skupine, ki so jih vsake pol ure spuščali skozi rampo v taborišče. Teči smo morali skozi vse taborišče na griček (kakšnih 400 m) konec taborišča in tam odmetati vso prtljago, ki smo jo še nosili s Seboj. Nato smo morali na dvorišče, kjer so nas postrojili zopet po 100 skupaj in nam pobrali čisto vse do žepnih ■ robcev in hlačnih pasov. Neki domobranec je obdržal -v žepu svetinjico. Ko so jo pri njem našli, so ga tolkli kakor žival. Nato so za vsako tako skupino odbrali enega domobranca, ki je moral vse ljudi iz svoje skupine popisati in napraviti poimenske spiske. Med tem časom so prihajali v taborišče razni komunistični funkcionarji, ki so z naperjenimi pištolami hodili okrog skupin, jih ogledovali in izbirali iz njih znane obraze. Tiste, ki so jih odbrali, so potegnili pred skupine in jih začeli divje pretepati s pasovi, in sicer so jih tolkli po obrazu z za-penjači na jermenu. Fantje so bili stra-
Ne moremo mimo dogodka preteklega tedna, o katerem pišejo in govorijo domala širom širom države. Le’ da ne bomo ostali pri suhem naštevanju ali pripovedovanju, temveč bomo skušali pogledati malo glob je, prodreti Vsaj malo skozi kalno vodo, ki jo je v nizko ležeče predele prestolnice in okolja kruto natočilo izredno jesensko deževje. Dogodek in njega okoliščine so vredne, da se jih ogledamo.
KO SE NEBESA ODPRO
Petkov dan se je v prvi zarji že rodil ves pomočen. Zarje pravzaprav ni bilo, že vso noč je lilo kot iz škafa, in z dnem se položaj ni nič zboljšal. Zemlja že ni mogla več požirati vlage in tisti 31. maj bo ostal zapisan v zgodovini kot dan največjega naliva v stoletju. Kakih 300 milimetrov vode je padlo, ko se je nebo odprlo in zlilo nad Buenos Aires vse kar so prenesli težki oblaki. Posledice so bile izredne, ako-ravno ne vemo, če bi dali dogodku vzdevek „katastrofe“. Bile so tudi smrtne žrtve. Baje kakih 14. Nekaj pogrešanih, in zlasti kakih 100.000 ljudi je moralo zapustiti svoje domove pred navalom poplave, ki je nastala zaradi dežja.
Potem se je vse razvijalo kot po navadi. Gasilci in civilna obramba so hiteli na pomoč. Šole in klubi so se polniii z begunci, katerim je voda vdrla v hiše in grozila že njih lastnemu življenju. Manjše nengod. nosti pa je trpelo vse prebivalstvo. — Ljudje, ki so hiteli na delo so se znašli pred dejstvom, da v številnih primerih ni bilo transporta. ■— Osebni avtomobili na mnogih krajih-že niso mogli prek zalitih cest in naraslih voda. Tisti, ki so le dospeli, so se kmalu zavedli, da povra; tek ne bo lahak, kajti deževja ni in ni hotelo biti konca. Za mnoge je bil povratek domov prava odiseja. V številnih primerih, ker so tudi železnice odpovedale, so cele procesije ljudi, delavcev in uradnikov, bredle vodovje in prehodile deset, petnajst in še več kilometrov peš, da so dospeli do svojih domov. Množice bredle v vodi do pasu, da so mogle nadaljevati pot.
Po domovih, ki so se rešili poplave, je bil prvi znak problemov ukinitev električnega toka. Hitro so odpovedali tudi telefoni, stolpnice po mestu so ostale1 brez dvigal, in kmalu tudi brez vode. Celo plin so
šno krvavi. Kakšne od teh so tudi ne-znanokam odpeljali.
Kdaj so vas razdelili v skupine?
Drugi dan so nas razdelili v tri skupine. V skupino A so odbrali vse pod 18 let stare domobrance, v skupino B pa Vse tiste, ki so šli k domobrancem šele leta 1945. Obe skupini so odvedli brez zaslišanja v barake. V skupino C so dali vse ostale. Usoda teh zadnjih je zadela tudi mojega brata Francija, ki je bil medicinee, in sva se tisto dopol-ne zadnjikrat videla. Že v Slovenjgrad-cu, pa tudi v Teharjah, so odbrali vse desetarje, podoficirje in oficirje in jih ločili od nas.
Skupina A in B v barake. Skupina C — kam?
Skuipina C ni bila poslana v barake, pač pa so sedeli in ležali nai dvorišču na ostrem granitu. Stati se ni smelo, razen v zastraženem kotu, za kazen, in ure gledati sonce. Večino teh iz našega transporta so v dveh nočeh zvozili neznanokam. Zvezane so naložili na: kamione tako kot drva, da so ležali drug na drugem. Slišali smo ropot kamionov ob 10 zvečer in ob 2, ponoči. Drugo noč sem med klicanimi imeni, preden so jih naložili na tovornjake, slišal tudi ime brata Francija. Čeprav so kasneje komunisti hoteli svojce prepričati, da so vsaj nekateri od njih v Srbiji na prisilnem delu, sem danes prepričan, da je bil njegov prevoz — in tudi vseh drugih C-jevcev — v smrt.
Večino iz skupine C so odpeljali. Ali ne vseh?
Kakšnih 150 domobrancev iz skupine C so iz meni neznanih vzrokov pustili mesec dni pod milim nebom na kamenju brez odej in -brez vsega. Po njih se je vlival dež, jih žgalo sonce, v mr-
po mnogih okrožjih enostavno odklopili, zaprli dovodne cevi, zaradi varnostnih razlogov.
PO NEURJU
Okoli osmih zvečer je naliv pričel ponehavati. Potegnil je jug in prinesel oddih mestu, okolica pa je’ še trpela vsled naraščanja obrobnih rek. A glavna nevarnost je prešla. Pričelo se je, zlasti v soboto, delo obnove. In tu se je znova pokazala solidarnost, ki je ena prvin tega naroda. Pomoč je hitro prišla, čeprav se za mnoge drama šele pričenja. Tistih, ki so bežali pred povodnjo, je kakih sto tisoč. Nekaj časa bo preteklo, predno se bodo mogli vrniti v svoje domove. In tam jih bo čakalo razdejanje. So to po večini ljudje bednih naselij, ki postavijo svoje barake po terenih, za katere se nihče ne zanima: nizko ležeči, običajno ob kakem rečnem toku ali v bližini starih močvirij. T-m je šlo vse „po vodi“. Sedaj pa nastopa mraz, in treba jim bo preskrbeti o-bleke in odeje. Dobrodelne organizacije delajo- z vso paro in tudi vlada svoje pristavlja. A kaj, ko je kriza v državi jn so gospodarski problemi vedno večji.
Zanimivo je bilo, da je ob vsem tem bilo slišati tudi druge glasove. Tiste, ki so govorili o vzrokih poplave. Ne govorimo o naravnem o. ziru. Dež je dež in naliva ni mogoče preprečiti. A tudi na nalive moramo biti pripravjeni, in tega tukaj ni bilo. Nasprotno, vsa mestna in o-koliška struktura sloni na improvizaciji, na piškavi kanalizaciji in ostarelih podzemskih odvodnih napravah. Tu pa se dotikamo že težkega vprašanja resnosti in odgovornosti. Vendar, oglejmo si ga.
BESEDA IN KORISTOLOVSTVO
Ni to kapricasta iznajdba. V tukajšnjih dnevnikih smo te dni lahko brali, kako je mesto narastlo vsled slabe planifikacije, in kako so'javna dela večkrat bila sad špekulacij, koristolovstva, podkupovanja in podobnih „rožic“. — Zanimivo je, da so vse pokrite oz. kanalizirane reke prestopile bregove ali pa vzniknile iz podzemlja. Ko so ta dela izvajali baje sploh ni bilo resnih tehničnih študij. Problem se je to pot povečal, toda na mnogih krajih se pojavijo ti problemi ob vsakem, še tako majhnem dežju.
zlih nočeh so pa prezebali. Prestajali so strašne muke. V Vsem tem času niso okusili koščka kruha. Enkrat na dan so dobili malo čiste juhe iz suhe zelenjave. (V tem trenutku sem opazil na Jerebiče vem obrazu, da ga je nekaj spreletelo. Ni mogel skriti, da, se je nečesa spomnil. Zato sem ga vprašal:)
Kaj se ti je zgodilo?
■Še danes vidim Janeza Zdešarja — saj’ se ga spomnilš iz Lienza ? —. kako je korakal, ko so šli postrojem enkrat na dan po zajemalko tistega, kar naj bi bila juha. Izstopajoč, visok, za eno glavo večji od drugih, pokonci, ponosno, čeprav zato najbolj premlaten. Ti rečem, nekaj — nepozabnega,!
Janez Zdešar, sedaj monstnjor in slovenski vrhovni dušni pastir v Zahodni Nemčiji? Kdaj se je rešil iz Teharij?
Neko noč smo slišali regljanje strojnic. Partizani so zapazili pobeg nekaterih domobrancev iz taborišča in šli za njimi. Drugi da,n nisem več videl Zde-šarjeve visoke postave v vrsti, ki bi korakala po juho.
Pa Korošec, Debevec in Hren so se rešili isto noč kot Zdešar.
Za Ivana Korošca vem, da je bil v isti skupini kot Zdešar, za druga dva pa ne vem. (Na Spominski proslavi v Slovenski hiši v soboto zvečer sem isto vprašanje stavil Ivanu Korošcu in dobil točen odgovor: „Zdešar, Debevec in jaz smo jurišali iz taborišča na dan sv. Alojzija, 21. junija pondči; z nami so bili tudi oficir Švigelj, ki je zdaj v Avstraliji, moj brat Niko in kurat Rupnikovega bataljona Polda. Brata Nika in kurata Polda so na žalost pozneje spet ujeli in umorili.“)
Zadnje domobrance iz te — C skupine — so odpeljali v neznano, kot reče-
Najmlajši domobranec
Problem, ki smo ga doživeli v Buenos Airesu, lahko najdemo pomnoženega po velikih predelih države. Pred kratkim je guverner iz Formose nujno prosil pomoči zvezne vlade, kajti pričakujejo novih povodnji. „Upajmo, da bo prišla pomoč, predno pridejo vodé.“
Problem je, da že desetletja, vsaj od leta 30, tukaj ni resnih celotnih načrtov za nobeno stvar. Javna dela so sporadična, nesinkronizirana in sad trenutnega zagona. Po navadi so bila sad vojaških vlad, a zadnje so se tudi temu že odpovedale. V kaosu, ki je dandanes celotna država, sploh ni govora o novih delih, še manj o načrtovanju. Najprej je treba narediti red sredi razvalin, potem šele bo možen pogled na nadaljnje delo. Kdaj bo to?
Morda bo kdo, ob tem prizoru o-bupal. Meni se zdi stvar pozitivna. O 'tem se že piše in govori, kar je bilo do nedavnega že neverjetno. Ljudje se zavedajo teh polomij iz zgodovine. Počasi raste zavest, da se tako ne da več naprej. Da je potreben red, da so potrebne tehnične študije v vseh ozirih in na vseh področjih. Da je treba napraviti konec podkupovanju in korupciji. Počasi družba raste v zavesti in zori za komunitarno življenje. S tega vidika, in še z marsikaterega drugega, so naliv; z neba pravzaprav blagoslov, ki nas kliče k zavesti, k pokori in k trdnim sklepom. Vsaka šola stane.
HEDNÄRQDNI TEDEN
VOJNA med Iranom ter Irakom se nadaljuje. Že leta teče in nobena izmed zapletenih strank noče odnehati. Še več. Akcije se stopnjujejo na trgovsko vojaškem področju, z napadi in potapljanjem petrolejskih ladij v Perzijskem zalivu, pa z bombnimi in raketnimi napadi na prestolnice in druga mesta, kjer trpi zlasti civilno prebivalstvo. Medtem pa svetovni organi, med njimi varnostni svet ZN nič ne storijo. Očividno je vojna vsem po godu.
ITALIJANSKE OBLASTI v Rimu uprizarjajo novo sodno raziskavo zaradi atentata na papeža, ki je bil 13. maja 1981. Tedaj je turiški terorist Ali Agca streljal na Janeza Pavla II. in ga težko ranil. Agca je bil potem obsojen na dosmrtno ječo. Sedaj pa raziskujejo še vso zaroto, v katero so zapleteni tudi bolgarski varnostni organi. Izgleda še, da Agca ni bil edini, ki je streljal na papeža. Zarota je izredno široka in globoka, in ji bo težko priti do dna.
no, čez mesec dni, odkar sem prišel v Teharje.
Prej si omenil oficirje. Ti je znana njih usoda?
Imeli so jih zaprte v kleteh partizanskih barak, ki so stale malo bolj stran od naših. Skozi dva dolga tedna so jih mučili. Ko so morali nekateri iz naše skupine odnašati njih trupla in jih zakopavati, smo zvedeli, kaj so počeli z njimi. Zvezali so jim roke na hrbet in jih zanj’e obešali po kavljih na steni. Tako viseče so pustili brez vode in hrane, da so umirali od lakote in muk.
Koliko časa si bil v Teharjah?
Dva meseca in pol. Istega dne so nas odpustili, kakšnih 80 mladoletnih domobrancev.
Povej nam kaj iz življenja vas, mladoletnikov, iz skupine A!
Medtem ko so fantom iz skupine C dajali zajemalko „juhe“ enkrat na dan, smo jo mi dobivali dvakrat: ob 10 dopoldne in ob 5 popoldne. Razlika je bila tudi v tem, da smo mi dobili enkrat na dan pol kg kruha na 10 fantov. Dali so nam tudi nož, da, smo si ga lahko rezali... In sicer je to važno opravilo delal vsak dan drug. Zadnji kos in vse drobtinice so ostale tistemu, ki je tisti dan rezal kruh.
Tista juha je bila edina pijača in voda?
Samo enkrat na dan so nas pustili za 5 minut do pip z vodo. Za stranišče je služil pred vsako barako na prostem postavljen prerezan pločevinast sod, na katerem je kos „lašte“, položen počez, služil za sedalo. Rabili so ga praktično le tisti, ki so imeli krvavo grižo, drugi skoraj ne.
(Nadaljevanje na 5>. str.)
aj: Na pohodu
Spodaj: Gorenjski domobranci
Spodaj: Topniška grupa
Zgoraj: Doma
Spodaj: Legionarji v borbi
Zgoraj: Počitek patrulje
Spodaj: Na predstraži
Zgoraj: Proučevanje položaja
Spodaj: Zadnja povelja
Desno: Domobranci v patroli
SLOVENSKI DOMOBRANCI - 40 LET ZVESTOBE
Zgoraj: Na položaj
Spodaj: Na položaju
Spodaj: Domobranci iz škofje Loke
VSEM, KI SO POSODILI SLIKE, NAJLEPŠA HVALA
4- NAMESTO KRIŽA NA GROB
I žrtvam komunistične revolucije v Sloveniji
f Dr. MARKO NATLAČEN,
ubit na domu v Ljubljani 1. 1942; spominja se ga SLS
■f Dr. LAMBERT EHRLICH,
ubit v Ljubljani 1. 1942; spominja se ga SLS
f Dr. ALBIN ŠMAJD,
ugrabljen in ubit 1. 1945; spominja se ga SLS
•f POLKiOVNIK PETERLIN IN DRUGI DOMOBRANSKI ČASTNIKI,
vrnjeni iz Dachaua in pobiti 1. 1945; spominja se jih SLS
f Dr. LOVRO HACIN,
ubit 1. 1946 v Ljubljani;
sipominjajo se ga protikomunistični borci
+ LEOPOLD NOSE od Cerkve pri Strugah, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Nosetova družina
■f ALEKSANDER ZUPAN iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Helena Malovrh
■f JELO CAPUDER iz Ljubljane, ubit 1. 1943 v Jelendolu; spominja se ga družina Kremžar
■f DANILO CAPUDER iz Ljubljane, ubit 1. 1943 v Velikih Laščah; spominja se ga družina Kremžar
j- SLAVKO ABRAM iz Ljubljane, ubit 1. 1943 v Grčaricah; spominja se ga družina Kremžar
j- JOŽE PAHOR iz Homca,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Justina Pahor
f IVAN SEDEJ iz Homca,
padel 1. 1944 v Lescah pri Bledu; spominja se ga Justina Pahor
■f MAKS ŠUŠTERŠIČ iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Škofji Loki; spominja se ga brat Tone
^ FRANCE KOKALJ st. iz Ihana, ubit 1. 1944 v Ihanu ; spominja se ga hči Vera
■f FRANCE KOKALJ ml. iz Ihana,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga sestra Vera
f VILKO SAVELLI, župnik s Koprivnika, obsojen na smrt ter ubit 1. 1949 ; spominja se ga brat
-j- BOJAN KRISTAN, poročnik iz Ljubljane, vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga sorodniki
-f- FRANCI LIPOVŠEK iz Zidanega mosta, ubit 1. 1944 v Stični; spominja se ga brat Silvo
■f DOBRIVOJ VASILJEVIČ-IZTOK,
poveljnik štajerskega bataljona ubit 1. 1942 na Suhorju;
spominja se ga
njegov adjutant poročnik Silvo Lipovšek
■j* FRANCI POGRAJC, rez. oficir iz Celja, ustreljen 1. 1943 v Velikih Laščah; spominjajo se ga
sestra Zofija, brat Marjan in sorodniki
f VLADO POGRAJC iz Celja,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga
sestra Zofija, brat Marjan in sorodniki
f TONČEK ŠTURM iz Metlike,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se ga sestra Martina Černič z družino
•f MATIJA REMIC iz Dobrove pri Ljubljani, padel 1. 1943 pri Dobrovi; spominjata se ga sestri
-f JOŽE REMIC iz Dobrove pri Ljubljani,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjata se ga sestri
-f- IVAN REMIC iz Dobrove pri Ljubljani,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjata se ga sestri
•f MATIJA ŠMALC iz Brega pri Ribnici, ubit 1. 1943 v Kočevju; spominjata se ga brat in sestra
■f JANEZ ŠMALC iz Brega pri Ribnici,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominjata se ga brat in sestra
■f ALOJZIJ ARKO iz Zapotoka,
vrnjen in ubit 1945 v Kočevju; spominja se ga bratranec
*f> JOŽE RUS iz Dolenjih Laz pri Ribnici, vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga prijatelj
■f FRANCE RIGLER iz Dravelj,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga prijatelj
-f ANDREJ RODE iz Rodice,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga družina Rode
f IVAN CERAR iz Zgornje Zadobrove pri Polju, vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga družina Antona Cerarja
DOMOBRANCI iz Zgornje Zadobrove pri Polju, vrnjeni in ubiti 1945 neznano kje; spominja se jih Anton Cerar
-j- FRANC JEREBIČ, major, iz Ljubljane, padel 1. 1944 v Lahovčah; spominjajo se ga Terezija, Milena in Stane Jerebič
-f FRANC JEREBIČ ml. iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah;
spominjajo se ga
Terezija, Milena in Stane Jerebič
FRANCE MIKLAVČIČ iz št. Jerneja - čandraže, padel 1. 1944 pri Semiču ; spominja se ga sestra Fabjanovih
-j- ALBIN ZEVNIK iz št. Jerneja - čandraže, vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevju; spominja se ga sestra Fabjanovih
f JOŽE ZEVNIK iz čandraž,
padel leta 1944 pri Semiču; spominja se ga sestra Fabjanovih
f NACE CVELBAR iz čandraž,
padel 1. 1944 pri Semiču; spominja se ga sestra Fabjanovih
-f- MATJAŽ HREN iz Verda pri Vrhniki, ubit 1. 1945 na poti domov; spominja se ga M ja Markež
f LADO LEBAN z Vrhnike,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Mija Markež
f STANKO URBANČIČ z Vrhnike,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Mija Markež
■f JAKOB REMEC iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Škofji Loki; spominjajo se ga Remčevi in Debeljakovi
f JOŽE ŠKERLJ iz Begunj pri Cerknici, padel 1. 1945 pri Tržiču; spominjajo se ga Remčevi
f TONE DOLINAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga bratranec Lojze Dolinar
-f ANDREJ DOLINAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjajo se ga vsi Dolinarjevi
f TONE DOLINAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjajo se ga vsi Dolinarjevi
*1* JANEZ DOLINAR iz Zaklanca pri Horjulu, ubit 1. 1942 v Zaklancu; spominjajo se ga vsi Dolinarjevi
“I“ MARJETA DOLINAR iz Zaklanca pri Horjulu, ubita 1. 1942 v Zaklancu ; spominjajo se je vsi Dolinarjevi
f BERNARDA DOLINAR iz Zaklanca, ubita 1. 1942 v Zaklancu ; spominjajo se je vsi Dolinarjevi
"j" IVANKA DOLINAR iz Zaklanca pri Horjulu, ubita 1. 1942 v Zaklancu; spominjajo se je vsi Dolinarjevi
+ ANTON DOLINAR iz Zaklanca pri Horjulu, padel 1. 1944 pri Razdrtem; spominjajo se ga vsi Dolinarjevi
f JAKA DOLINAR iz Zaklanca pri Horjulu,
umrl v koncentracijskem taborišču 1. 1943; spominjajo se ga vsi Dolinarjevi
f JANEZ JERIN iz Prikrnice pri Moravčah,
vrnjen, mučen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominjajo se ga nečakinje Neda, Mimi in Tonči
f 58 FANTOV DOMOBRANCEV IZ BIZOVIKA
vrnjenih in ubitih 1. 1945 pri Hrastniku in Kočevju;
spominja se jih družina Korošec
j- DOMOBRANCI RUPNIKOVEGA BATALJONA
z Rakeka — Cerknice,
vrnjeni in ubiti 1. 1945 v Teharjah in Kočevju; spominja se jih Ivan Korošec
f IVAN MLAKAR iz Podloža,
ubit 1. 1943 v Loški dolini;
spominja se ga družina Vladimira Vitriha
f BRATA VITRIH iz Loža,
ubita med revolucijo; spominja se ju družina Vitrih
f BORCI V GRČARICAH,
pobiti 1. 1943;
spominja se jih Milena Mikolič
f DOMOBRANCI 18. ČETE TEHNIČNE ŠOLE,
vrnjeni in ubiti 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominja se jih Janko šterbenc
■J* JERNEJ TELIČ iz Starega Trga pri Ložu, padel 1. 1944 na Rakeku; spominja se ga sošolec Joža
■j* TONE KRŽIč iz Podleska pri Pudobu,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga sošolec Joža
f PAVLE HOMAN iz škofje Loke,
ubit 1. 1944 v loških hribih; spominjajo se ga sin in hčere
f JANEZ HOMAN iz škofje Loke, ubit 1. 1945 na Jesenicah ; spominjajo se ga brat in sestre
f STANISLAV HOMAN iz škofje Loke,
padel 1. 1943 v Rusiji kot nemški vojak; spominjajo se ga brat in sestre
f TONE HOMAN iz škofje Loke,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Kočevskem Rogu; spominjajo se ga brat in sestre
f JANEZ BORŠTNAR iz Jarš,
padel 1. 1945 v Dravljah; spominjajo se ga brat in sestre
■J* SESTRI JAKOŠ iz Bizovika,
ubiti 1. 1945 pri Hrastniku; spominja se ju družina Lovše
«j- MARJAN URŠIČ iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga prijatelj
•j* MILAN LOGAR iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga brat Franc
f DUŠAN KLEMENČIČ iz Ljubljane, padel 1. 1945 na Primorskem ; spominja se ga sestra Sonja
f ZORAN KLEMENČIČ iz Ljubljane, padel 1. 1945 na Primorskem; spominja se ga sestra Sonja
-j- SLAVKO BEDENčIč iz Grosupljega, ubit 1. 1943 v Jelendolu; spominja se ga Avguštin Jeločnik
-f MARJAN BEDENčIč iz Grosupljega,
vrnjen in ubit 1. 1945 v Teharjah; spominja se ga Avguštin Jeločnik
f POLDE KUMPESTAR iz Vodic,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga Marjan Loboda
•f MIRKO ŽONTA iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjata se ga družini Loboda — Smole
-f JANKO ŽONTA iz Ljubljane,
vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominjata se ga družini Loboda — Smole
-j- ANTON KUN A V AR iz Gorice pri Moravčah, vrnjen in ubit 1. 1945 neznano kje; spominja se ga bratranec Anton Vesel
SE NADALJUJE V PRIHODNJIH ŠTEVILKAH
Ak NOVICE IZ SLOVENIJE
Srebrni jubilej SlavensUega doma e San Martinu
'Lepoto domovine in bogato duhovno dediščino, ki je kot zlat prah neprecenljive vrednosti, smo prinesli s seboj v novo domovino, da jo razdajamo mlajšim rodovom. Iz te želje so zrasli domovi v kotičke naše domovine, s svojimi šolami, organizacijami, verskim življenjem, revijami, knjigami in časopisi in ne nazadnje tudi z zdravimi zabavami in igrami. In tak kotiček je vzbrstel tudi v San Martinu, katerega srebrni jubilej smo obhajali 19. maja.
Na predvečer je režiser Maks Borštnik postavil na oder „Namišljenega bolnika“. Smeha je bilo na pretek in zadovoljstvo se je izražalo še naslednji dan, saj je gledalec v navdušenju zaklical: „Slovenski dom je pravi raj“, predno se je podal k zahvalni službi božji, ki jo je daroval dr. A. Starc. V globoko zasnovanem govoru je svetoval kot izkušen in daljnoviden vzgojitelj, naj ne sedamo za prazno mizo misli in čuštev. Med sveto mašo je pel sanmartinski pevski zbor pod spretnim vodstvom V. Klemenčiča. Slavnostno kosilo so pripravile požrtvovalne gospe našega doma.
Popoldansko akademijo s kulturnim programom, katere so se udeležili predsednik Zedinjene Slovenije L. Rezelj z gospo, botra našega doma Jelka Marinšek, predstavniki vseh domov, predsednica Zveze žena in mater Pavlina Do-bovškova, velika večina bivših odbornikov in polna dvorana prijateljev in članov doma, je pozdravil predsednik doma Stanislav Zupančič. Nato je pozdravil tudi vse navzoče predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj. Ponosen, da je član tega doma, je zaokrožil klene
besede v pozdrav in v vabilo vsem članom in prijateljem, naj se udeleže spominske proslave. Ljubek nastop učenk šolskega tečaja, oktet deklet in recitacija „Dume“ so poslušalci spremljali v popolni tišini, odobravanje ob koncu je oglušilo dvorano.
Mogočno so zadoneli akordi mešanega zbora našega doma in prav taka je bila nagrada za izvajane pesmi. Vrh vse akademije je bil slavnostni govor dr. Jožeta Krivca, ki ga zaradi pomembnosti prinašamo na drugem mestu. In h koncu je še veseloigra „Pošteno dekle“, ki jo je naštudiral režiser Maks Borštnik z mlado sanmartinsko odrsko skupino, zelo pripomogla, da so se udeleženci tega slavja zadržali še pozno v noč im so se ob zvokih Magnuma malo zavrteli.
Zdi se mi, kakor bi v domu potekalo življenje posebne vrste, ki smo mu blizu samo v iskrenem razmerju do njega. Hodiš v dom in zdi se ti, da se ti je nasmehnil dober, blag obraz in zdi se kakor bi v notranjosti zvenela struna tajinstvenega pogovora med našim domom in življenja v njem. V podobnih trenutkih mi je ta pogovor tako čudno v podrobnosti razumljiv in nič ni nejasnega, kakor bi med menoj in njim zadrhtela vez prijateljstva in prisrčnor sti. V njem potrka na naša notranja ušesa govorica, ki je med svetom nisem nikdar čul oziroma razumel. Tam je duše dobila svojo prostornino in življenjsko besedo in nič več je ne ugotavlja oko, pač pa se ti prelije v kri, postane ti sorodna, po svojem življenju sorodna. Da, jaz verjamem, da je vsak dom srce, svoje skupnosti.	„„
LJUBLJANA — Sredi aprila so bila področna tekmovanja osnovnošolcev v' znanju fizike. Kar petsto se jih je v dvojicah pomerilo in skušalo uvrstiti na republiško tekmovanje v Mariboru in nato na zvezno tekmovanje v Beogradu.
LJUBLJANA — Na koncertu Beethovnovega komornega ciklusa je Camerata Slovenica izvajala Duo za klarinet in fagot št. 3 v B-duru, Sekstet za dva rogova in godala v Es-duru ter Septet op. 20' v Es-duru. Medtem ko sta bili prvi dve deli bolj šibki in brez ustvarjalne energije, je bilo tretje na višku izvajalskega razpona. Posebej je omenjena violinistka Monika Skalar, ko je posebno v določenih stavkih bila izvrstna.
LJUBLJANA — Bencin brez svinca
bo na razpolago od 15. marca prihodnjega leta 1986 prav na vseh turističnih krajih in tranzitnih točkah. S tem hočejo zagotoviti miren dopust o-nim turistom iz Evrope, ki že imajo vozila na tako gorivo.
IZOLA — Nova literarna revija A-
gras je izšla, da ponudi priložnost objavljanja in uveljavitve obalnega in širšega primorskega področja. Odgovorni in glavni urednik je Franc Goljevšček; naklada prve številke je 500 izvodov.
LJUBLJANA — Prva gledališka predstava na velikem odru Cankarjevega doma je bila v priredbi Serapions Theatre. Naslov: Erwina Piplit-sa vizualna poema Dvojnik in paradiž. „Je spektakel, niz nadrealističnih! scenskih slik, polnih otožnosti in humorja... predstava, ki ne potrebuje prevoda, čutno, nadrealistično in poetično združevanje glasbe, govorice telesa, likovne umetnosti, barv, svetlobe, kostu-movi in predmetov,“ pravi reklamni tekst.
Serapions Theater je znan kot najustvarjalnejša avstrijska odrska skupina.
LJUBLJANA — Vpis na visoke šole in univerze po Sloveniji je pokazal, da se je vsega skupaj vpisalo 15.264 študentov, razpoložljivih mest je pa 12.802. Bolj kot razlika v skupnem številu je problematična razporeditev vpisanih v posameznih strokah. Zanimivo je, da se je za likovno umetnost prijavilo 281 študentov, medtem ko je razpoložljivih mest le 40. Akademija za gledališče, radio, film in televizija bo sprejela le 24 študentov, vpisnikov je pa kar 101. Za arhitekturo je trikrat preveč prijav, za
medicino, veterinarstvo, agronomijo in za socialne delavce dvakrat preveč.
POSTOJNA — Koncertna dvorana
v Postojnski jami je 22. aprila spet potrdila svoj naslov. Ta dan so za praznovanje postojnske občine pripravili nastop simfoničnega orkestra RTVLj z dirigentom Samom Hubadom in solistom Acijem Bertoncljem. Izvajali so tri dela Georga Gershwina, z baletno točko je pa sodeloval Vojko Vidmar. Poslušalcev je bilo okoli tisoč.
ŠŠKOFJA LOKA — Staro mestno jedro bo postalo kulturni in zgodovin-spomenik. Območje spomenika bo obsegalo Mestni in Spodnji trg, grad nad mestom in kapucinski samostan. Škofja Loka je poleg Pirana in Ptuja še najbolj ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji.
SKOPJE — Na zveznem tekmovanju
učencev in študentov glasbe je med 560 tekmovalci nastopilo tudi 63 Slovencev, ki so vsi odnesli nagrade: 37 prvih, 16 drugih in 10 tretjih. Najvišjo oceno — 100 točk — je dobil klarinetist Andrej Zupan v 1. kat. Slovenci so zaostali le med pianisti in solo-pevci, kjer niso dosegli prvih mest.
UMRLI SO od 22. do 30. aprila 1985:
LJUBLJANA — Hubert Zevnikar; Marija Leskovšek; Štefan Dolenc; Zdravko Kavčnik; Janez Sedej; Borut Volkar; Anton Jarc, 94; Janez Moj-škerc, 7,; Lojze Gerì; Tončka Marolt roj. Urbas; Dušan Grudnik; Ivan Ze-bel; Ivan Škraba; Karel Sovič; Jurij Varga; Marica Zupan roj. Pengov; Pavla Filipan; Ivanka Ravnohrib roj. Zdešar, 82; Anton Krajačič; Marija Kores; Alojz Kocjan; dr. Dušan Rueh, žpk. na Ježici; Slavko Resnik; dr. France Pergar; Marija Pogačnik roj. Brandsteter, 84; Fani Jager, 90; Franc Sterle; Dora Križ roj. Vidrih; Stojan Globočnik; Vera Valenčič roj. Bajič.
RAZNI KRAJI — Jože Jakša, Novo mesto; Joahim PoVše, Pollšnik; Janez Sedej, Žiri; Albin Smolnikar roj. Bregar, Domžale; Maks Kurent, 84, Šentrupert na Dol.; Maks Trost, 78, Beograd; Ivan Saje, Ločna; Karel Jonke, 76, Stari trg ob Kolpi; Vanda Rustja roj. Mihelj; Rozalija Dolenc, Smarca pri Kamniku; Amalija Šprajc roj. So-tenišek, 80, Šmarje pri Jelšah; Ivanka Šinkovec roj. Hrovat, Ambrus, Belgija; Janez Šuštar, Železniki; Natalija Eder, ; Podkraj; Katarina Cerar, 86, Dol pri Lj. ; Antonija Koderman roj. Vajd, Domžale; Ivan Rosenwirt, 86, Vrhnika; Jože Tavčar (Matajcev Pepe), 81, Škofja Loka; Nežka Češarek (Lukeževa), 85, Ribnica; Brigita Križaj roj. Porenta, Škofja Loka; Anton Pintar, 65, Ptuj; Ivana Nastran, Maribor; Vinko Drobnič, 87, Podčetrtek; Ludvik Dolinar, 61, Kranj.
SLOVENCI v ARGENTINI
Osebne novice
I TEREZIJA POGLAJEN roj. Pirnar
Poglajnova mama, kot so jo vsi klicali kdor jo je poznal, je bila rojena leta 1920. Doma iz preproste kmečke družine je prejela globoko versko vzgojo. Že v zgodnji mladosti je izgubila starše in morala od doma, da si zasluži vsakdanji kruh. Tedaj je tudi spoznala Lojzeta, ki ji je postal življenjski drug. Vendar ji je bilo namenjeno, da bo stopala po trnjevi življenjski poti, prišla je druga svetovna vojna in po njej rdeča revolucija. Tudi ona z možem Lojzetom, ki sta oba imela globoko krščansko vzgojo, se z njo nista strinjala. Z malima dvema otrokoma sta se podala na begunsko pot.
jll 'ppJEpfej.
Preživela sta vsa leta v taborišču potem pa se vselila v to deželo. Z velikim trudom sta si skupno postavila skromen dom, a poln družinske ljubezni. Ona se je z dušo in telesom posvetila svoji družinici, ki je tedaj zrastla že na tri. Vendar ni dolgo uživala te sreče. Mož Lojze je zgodaj, ko je komaj izpolnil 50 let, po hudi bolezni zapustil še nepreskrbljeno družino. Od tedaj je vsa teža ležala na njenih ramenih. Ni ji manjkalo ljubezni, predvsem do lastne 'družine, ki jo je v največji meri vlivala vanjo. Bog ji je dal še doživeti sadove teh njenih žrtev in nesebične ljubezni, ki jo je posvečala družinici. Vsi trije otroci so si ustanovili zavedno slovenske in globoko krščanske družine. Prav zato je v bolezni vse vdano prenašala, vedoč da je svojo življenjsko nalogo dobro izpolnila.
Kdor je poznal Poglajnovo mamo, jo je videl vedno nasmejano in ljubeznivo, kljub neštetim težavam, ki jih je nosila v srcu, a jih zaupala samo Bogu. Bila je prava podoba, :ki jo imamo o naši krščanski in preprosti slovenski materi. Na videz tako malenkostna a v notranjosti pravi duhovni velikan, ki se dviga samo k Bogu.
Mama, Ti si sicer odšla od nas, a
v duhu boš za vedno ostala med nami. Potolaženi z besedami, ki jih je izrekel duhovnik ob odprti krsti in ki jih je spregovoril sam Bog: ,Pridi, zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil“. Teh stvari, malih pred ljudmi, pred Bogom pa bogat zaklad, je bilo njeno življenje polno in zanje ji bo On podelil večno plačilo.
Mama, v miru počivaj !
PRIJATELJSKO SREČANJE IN OBČNI ZBOR
Za nedeljo 21. aprila je bilo napovedano za našo maloštevilno berazateško skupino družinsko kosilo, popoldne pa občni zbor.
Večina rojakov se je z veseljem u-deležila napovedanega asada. V veseli družbi, ob okusnem kosilu in dobri kapljici smo pozabili na vsakodnevne teža-
....................................
ve in skrbi. Vsi smo bili mnenja, da bi se morali pogosteje zbirati. Za lepo in hitro postrežbo je skrbela našp mladina, ki nam z dobro voljo vedno rada poma-
Popoldne ob 16,30 se je začel občni zbor. Predsednik Doma J. Šterbenc je toplo pozdravil vse navzoče. Za pokojne člame in dober uspeh občnega zbora smo zmolili Oče naš. Po molitvi je predsednik podal pregled društvenega dela, na ikar se je razvila zelo živahna debata. Po poročilih še ostalih odbornikov so bile volitve novega odbora, ki pa so bile na željo večine tajne. Za predsednika je bil izvoljen France Vitrih s sledečimi sodelavci: Mihec Omahna, Vinko Pucko, Jože Vidmar, Betka Vitrih, Miha Omahna, Lojze Pozelnik, Andrej Vidmar, Olga Vidmar in Olga Omahna.
Ko smo zapuščali naše majhno, skromno „gnezdece“ in se vračali na svoje domove, smo sklenili: Novoizvoljenemu odboru bomo pomagali, ikolikor je v naših močeh, saj se vsak dan bolj zavedamo, da smo drug drugemu potrebni.
Berazategui
NAJMLAJŠI DOMOBRANEC (INad. z 2. str.)
So bolne kaj zdravili?
Edino zdravilo zoper krvavo grižo je bil kavin zoc. Zato jih je veliko od griže pomrlo.
Na čem ste ležali?
V na'ši sobi nas je ležalo 40' skupaj, logično, po tleh. Bili smo pa tako natlačeni, da smo morali ležati skrčeni in se vsaki dve uri na. povelje vsi istočasno obrniti. Kolki so bili ena sama rana. Ko smo dobili od nekod mizo, sem bil privilegiran skupaj z nekim fantom, da sva lahko spala na mizi. S tem vsaj nisva imela težav pri vstajanju. Pri o-stalih je namreč vstajanje trajalo od pet do petnajst minut in so se morali oprijemati sten zaradi izčrpanosti in pomanjkanja ravnotežja. Mnogo fantov se je potolklo zaradi tega, ker so pri hoji padali vznak.
So vas pretepali?
Na splošno ne, razen če ni kdo od „komisij“, ki 'so nas obiskovale, koga prepoznal. Pri pretepanju in mučenju fantje niso odprli ust. Od tistih, ki so jih pretepli, so se eni vrnili, drugih pa nismo videli več.
Kaj ste počeli v barakah?
Lovili in pobijali stenice in uši ter si pripovedovali kuharske recepte. „Naša mama je delala češpljeve cmoke tako: toliko dkg moke, toliko jajc, surovega masla...“ itd. Takšno javno fantaziranje in obujanje spominov smo si morali prepovedati, ker nam je vsem škodilo. Lakota je bila huda. Ko je nekoč eden od naših nekaj ukradel iz partizanske barake — medtem ko je v vrsti korakal po juho, se je izmuznil — je bil „obsojen na smrt“, kar smo morali slišati zato postrojeni, in bil takoj
ustreljen.
Ali ste dobivali pakete od domačih?
Ne ravno od domačih, pač pa od Rdečega križa. Dobivali jih pa, nismo mi. Večkrat so se partizani zabavali z nami na ta način, da so odpirali naše pakete vpričo nas in sami žrli, kar je bilo dobrega, v njih. „Poglej, kako dobra čokolada!“ se je režal partizan in jo začel sam jesti. „Kakšni piškoti!“ je zavpil drugi in jih ponujal partizanki, ki je rezgetala ob njem, itd. Tuintam so vrgli nam čez ograjo kakšno skorjico kruha, da. smo se tepli zanjo. Na dvorišču, kamor smo smeli enkrat na dan za eno uro, je rastel velik hrast. Tisti izmed nas, ki je našel na tleh kak odpadel list, je bil neskončno srečen, če si je zraven še znal pridobiti stražarjevo naklonjenost za košček papirja.. Iz hrastovega lista si je zvil cigareto, ki jo je potem kadil, če mu jo je stražar hotel prižgati. Takšna cigareta je neverjetno dobro utešila lakoto.
Še danes ne vem, če smo morali sem ter tja telovaditi na dvorišču zato, da bi ostala telesa bolj pri moči, ali da so imeli zabavo z našo neokretnostjo (vsled lakote in šibkosti) ali pa, da bi nas prej spravili vstran, kajti največkrat so nas nagnali telovaditi, kadar je padal dež in smo morali biti nad pasom goli.
So vam partizani povedali, kaj hočejo storiti z vami?
Da, rekli so, da nas hočejo prevzgojiti, da nas bodo poslali v neke kasarne. Šele zadnji dan pred odhodom iz taborišča so nas vprašali za naslove, kam hočemo oditi.
Kateri naslov si dal ti?
Na našem domu ni bilo nobenega iz naše družine. Oče je prejšnje leto pa-
del, mama. in sestra Milena sta bili zajeti pri boroveljskem mostu od partizanov, vrnjeni in zaprti v Št. Vidu, brat Franci s skupino C odpeljan iz taborišča. Zato sem dal naslov neke kmečke hiše iz Dravelj, kamor smo zadnja leta hodili po mleko.
Ali se spomniš, katerega dne so te izpustili iz Teharij?
Da, Bilo je 13, avgusta 1945. Naložili so nas na kamione in odpeljali v Celje na kolodvor, od tam pa z vlakom do Ljubljane. Na kolodvoru so nam izročili odpustnice, na katerih je bilo napisano približno tole: ta in ta je bil odpuščen iz taborišča Teharje in ima pravico iti v ta in ta kraj.
Kako in v kaj si bil oblečen?
Imel sem svoje domobranske hlače, srajco, jopič, čevlje brez nogavic in majhen nahrbtnik, ki ni bil moj. Bil sem vsekakor pojava, ki je vzbujala pozornost in začudenje na cesti, ko sem se napotil pe!š proti Dravljam.
Koliko si tedaj tehtal?
Koliko sem tedaj tehtal, ne vem. Teden kasneje sem tehtal 47 kg. Bil sem tako izčrpan, da sem moral počivati na vsakem drugem „konfinu“. Z ljubljanskega kolodvora do Dravelj sem hodil tri ure in pol.
Kako so te v Dravljah sprejeli?
Bil sem tak, da se me je gospodinja zares ustrašila. Takoj me je spravila na skedenj v kad z vročo vodo, kjer sem se zdrgnil s petrolejem in skopal, cunje je pa sežgala. Nato me je poslala v posteljo in dala pol skodelice mleka. Ravnala je z menoj zelo modro, ko mi je postopoma večala obrok hrane. Marsikdo je tedaj' umrl zato, ker se je po dolgem stradanju preveč naenkrat najedel.
Po treh dneh bivanja pri tem kmetu se na lepem prikažeta tam tudi mama in sestra, ki sta bili odpuščeni iz šentviških zaporov. Če danes pomislim, kako plemeniti so bili ti ljudje, ki so nas sprejeli! Za tedanje razmere naravnost junaški! Bili smo si tujci, imeli smo prej samo trgovske odnose — stvar enega litra mleka na dan — pa so nas v tistih težkih časih hoteli poznati in pomagati.
Tvoje največje trpljenje v Teharjah? Si imel upanje na rešitev?
Trpljenje? Človek otopi. Stvari se pred njim odvijajo kot na filmskem traku, čeprav je sam tudi med nastopajočimi. Še zdaj se čudim, fantom, ki so poskušali po nekaj tednih uiti — kot se je to nekaterim tudi posrečilo — kajti med nami, mladimi, je vladalo vedno več ravnoduišja. Karkoli 'bi se zgodilo, nam bi bilo menda vseeno. V takih razmerah ne otopi le mišičevje. Zato, recimo, izraz „upanje na rešitev“ ne dobi jasnega odgovora. Rešitev je bila ena od možnosti, kot je bila smrt tudi ena. Katera od obeh bi bila bolj vredna „upanja“ — ne vem. Ko gledam nazaj, se mi še danes zdi, da se stvari niso dogajale meni, ampak nekakšnemu mojemu dvojniku.
Pa najlepši dogodek?
Najlepiši dogodek? Novica, da grem ven. Takrat sem se verjetno tudi prvič in zadnjič zasmejal, ko so mi dali v roko, za na pot, pol štruce kruha. Spomnim se, da sem bil klican med prvimi od osemdesetih in predno je ’bil na vrsti zadnji, mojega kruha že ni bilo več.
Kdaj in kje si našel pot iz Titovine v svobodo?
■Čez dober mesec in sicer čez Prekmurje, od koder je mama doma. Zvede-
li smo, da so v Avstriji ostali civilisti, da so v taboriščih, in sem se namenil tja. Meseca januarja 1946 sem prišel v Lienz j
Zanimivo, da morem o teh stvareh zdaj mirno govoriti. Dolga, leta mi je ob teh spominih butala kri v glavo, da sem se kar slabo počutil. Zato dolgo časa nisem želel o teh dogodkih razpravljati. A se zdi, da se po 40 letih zgodovina že laže bere. Tudi nobenega „krvavega“ filma ne prenesem in vzrojim, kadar vidim, da se komu dela fizična ali moralna krivica.
S čim zaključiva tale razgovor?
Če mi dovoliš, dva spomina iz življenja brata Francija.
Bil je medicinee, ne vojak. Sam sem bil nekoč priča, ko je reševal ranjenega partizana, ne samo domobrance. Kako drugače pa so postopali partizani! Oni niso delali razlike med „belimi“: vsakega so ubili, če je bil oborožen vojak ali neoborožen medicinee ali pa — vojaški kurat!
Kako jim je komunizem znal oprati možgane in zastrupiti s sovraštvom, pa pove tale zgodba. Ko je bil Franci za časa italijanske okupacije interniran v taborišču v Monigu pri Trevisu, je živel dolge mesece v družbi nekega partizansko mislečega Ljubljančana, s katerim je bratovsko delil vse svoje pakete, ki je dobival od doma. Ljubljančan pa, ki je bil iz revne družine s številnimi otroki, ni dobil od domačih nikdar nobenega paketa. Tisti dan, ko je šel Franci iz internacije, in v trenutku, ko sta se poslavljala in se mu je Ljubljančan zahvaljeval za vso pomoč, mu je kljub temu v obraz zabrusil: „Če se pa na terenu kdaj dobiva, te bom počil, kakor vsakega drugega!“
Pogovarjal se je Stane Snoj
OBVCSTILA
SOBOTA, 8. junija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega te-čaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Kulturni večer SKA: dr. Vinko Brumen predava „O kulturi in narodu“. V Slovenski hiši ob 20. _
Otvoritev podružnice SLOGE ob 20. uri v Hladnikovem domu v Slovenski vasi.
Prijateljsko srečanje Sanmartinča-nov z večerjo ob 20 v Slov. domu.
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure v mali dvorani Slovenske hiše.
V	Carapachayu ob 20 igra Namišljeni bolnik.
NEDELJA, 9. junija:
Sestanek SDO in SFZ s predavanjem Zorka Simčiča po sv. maši v Slovenski hiši.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
skupno družinsko kosilo.
Redni občni zbor Društva Slovenska pristava ob 10.30, nato družinsko kosilo.
SREDA, 12. junija:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu.
NEDELJA, 16. junija:
Procesija sv. Rešnjega telesa ob 15.30
v Don Boskovem zavodu v Ramos Me-
Na očetovski dan, opoldne, bo Zveza žena Slovenske vasi v Lanusu pripravila za vse valicane družinski asado. Prijave sprejemajo članice Zveze žena.
SOBOTA, 22. junija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 23. junija:
V	Zavetišču dr. Gregorija Rožmana cb 11.30 sv. maša za vse pobite soborce s kratko komemoracijo. Ob 10. uri
redni občni zbor Zavetišča.
Proslava s.ovenskih šolskih otrok v
Slovenski hiši ob 16, uri.
SO k OTA, 6. julija:
Bedni pouk Slov. Sred. tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	S'ovenskem domu v Carapachayu igra „Dom“.
NEDELJA, 7. julija:
V	Slovenskem domu v Carapachayu „Dom“.
NEDELJA, 14. julija:
Tombola Duhovnega življenja v Slovenski hiši.
Odbor Zavetišča dr. Gregorija Rožmana sporoča, da je občni zbor prestavljen na nedeljo 23. junija t. 1. ob 10. uri v prostorih Zavetišča.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja izvršnega odbora Zedinjene Slovenije bo v četrtek, 13. junija ob 20. uri v društvenih prostorih.
V	knjižnici Zedinjene Slovenije ima-
te na razpolago sledeče knjige^: Branimir čošič: ,,Dva svetova“; Gašper Rudolf:	„Predzakonska problematika“;
Jernej Andrejka: , Mladostni spomini“; Miklavž Kuret: „Veselja dom“ (3 knjige); Tihamer Toth: „Značaj“; Marko Kremžar: „Obrisi družbene preosnove“; France Koblar: „Moj obračun“; Ciril Cvetko: „Opera in njc-ni mojstri“; Pavla Zakonjšek: „Praktična kuharica“.
Sloveiaèi na Koroškem
Letošnji koroški nagrajenec Prešernovega sklada je Gustav Januš, pesnik, likovnik in dobitnik Petrarcove nagrade. Nagrado je dobil za zbirko „Pesmi“, ki sta jo izdali založbi Mohorjeva in Obzorje.
Slovenska kulturna akcija
IV. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONA
Kultura In narodnost
dr. Vinko Brumen
Predavanje bo v gornji dvorani Slovenske hiše v soboto, 8. junija ob 20. uri.
Blagor mrtvim, ki umrjejo v Gospodu... .. .zakaj njih dela gredo z njimi.
Vdano sprejemajoč sklep božje volje sporočamo vsem znancem in prijateljem, da nas je v četrtek, 30. maja, dobro pripravljen za srečanje s Stvarnikom v 85. letu svojega življenja zapustil naš mož, ata, ded, praded in stric, gospod
Herman Zupan
Pokopali smo ga v soboto, 1. junija dopoldne, po pogrebni sv. maši v Slomškovem domu v družinsko grobnico na pokopališču v San Justu.
Naša topla zahvala, vsem številnim rojakom, ki so ga prišli kropit in zanj molili ter ga spremljali na zadnji poti. Posebej hvala msgr. Antonu Orharju za pogrebno sv. mašo 'in spremstvo pri pogrebu in župniku g. Jožetu Škerbcu za dušno oskrbo pokojnega ves čas njegove bolezni. Hvala gg. duhovnikom dr. Filipu Žaklju, dr. Francetu Gnidovcu, dr. Juretu Rodetu, dr. Alojziju Starcu, Francetu Cukjatiju in župniku p. Gregoriju.
Besede naše hvaležnosti tudi gg. dr. Marku Kremžarju, Lojzetu Rezlju in Marjanu Lobodi, ki so se tako lepo poslovili od dragega nam pokojnika.
Hvala vodstvu Slomškovega doma, hvala vsem darovalcem vencev in cvetja!
Nepozabnega nam pokojnika priporočamo v blag spomin in v molitev.
Za njim žalujejo: žena Pavla roj. Aleš,
hčerka Helena Malovrh in sin Herman z ženo Julči roj. Prebil, vnuki: Heriko z ženo Mari roj. čater, Magda in mož Damjan Ecker,
Saši in mož Matjaž Omahna,
Klavdija, Karla in Sandra Malovrh, pravnuki: Ali, Cynthia, Niki, Dami, Hermi, nečakinje : Zlati Aleš por. Malovrh z družino Katica Zupan por. Kösser z družino, Ani Aleš por. D’Amore z družino,
Eli Aleš por. Ristič z družino.
Buenos Aires, Ljubljana, Sao Paulo; 1. junija 1985.
Vsem članom in prijateljem sporočamo, da je umrl naš častni član in boter, gospod
Herman Zupan st.
Bog naj mu bo dober plačnik, mi pa ga ohranimo y trajnem spominu !
Slomškov dom
NA PRISTAVI
bodo v soboto 8. t. m. zvečer na razpolago
KOLINE
Naslednji dan ob 13. uri KOSILO
Vabljeni vsi prijatelji Pristavi!
Poravnajte naročnino!
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMIN ISTR AC ION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-95 03 avni urednik:
Tine Debeljak ml.
„ . e d n i š t i odbor :_ dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
G 1
U r
TRAVMATOLOG IN ORTOPED
dr. Jnlij Savelli ml.
ordinira sedaj tudi privatno ob četrtkih od 19. naprej.
O BRAS SOCIALES
Maestra Triangelli 430 Los Portones, Ituzaingó
S postaj Morón in Castelar kol. 269 (de los Portones)
FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985 :
Za Argentino ?a 5.300, pri pošiljanju po pošti $a 6.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dob; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Jeremija Kalin
CRNA MASA
Dobi se v upravi lista in v Dušnopastirski pisarni
Po dolgi bolezn; je po volji Vsemogočnega, okrepčan s s to1 ažili sv. vere dne' 27. maja 1985 prestopil prag večnosti, gospod
Alojzij Horvat
Njegovo zmučeno telo čaka vstajenja na pokopališču Cha-icarita v Buenos Airesu.
Priporočamo ga v molitev.
Brat Avgust z družino v imenu vsega sorodstva
Buenos Aires, Ivanci, Bogojina, Trstenik.
Vsej slovenski skupnost) v Argentini, predvsem pa našim članom sporočamo težko vest, da Je po težki bolezni umrl naš bivši predsednik
Alojzij Horvat
Bog mu bodi plačnik za vse dobro, ki ga je storil svojim bližnjim!
Zedinjena Slovenija
Buenos Aires, 1. junija 1985.
Marja .Rodziewiczowna	(44)
M R A S T
(DEYVAJTIS)
„Vi ae držite besede. Dva tedna niste obiskali, ne mi1 pomogli ! Zato vas moram pokarati... “
„Ni bilo časa!“
„A v Jurgiszczek ste pa lahko šli?“ „Da. Upravljam imetje po očetu.“ „In ga niste vrgli stran kakor -— Poswice?“
„Tega nimam komu pustiti.“
„Kako? Tanj je dekle istih let kot jaz.“
„Slabotna in zelo nežna. Na slepo babico mora paziti.“
„Je vaša zaročenka?“
„Ne, gospodična.“
„Toda vi jo ljubite?“
„Gospodično Janiszewsko?“
„No, vendar ne babice! Prav, nalašč tako vprašate, da bi vam ne bilo treba odgovoriti. Pa boste že morali. Ali jo ljubite?“
Skómizgnil je z rameni.
„Dobro dekletce!“ je ravnodušno odvrnil.
„Ne vprašam za njene lastnosti in čednosti, le — če jo ljubite?“ je nestrpno ponovila vprašanje.
Začudil se je nad glasom, s katerim ga vprašuje, uprl vanjo oči in mimo rekel :
„Ne ljubim je!.. . Toda tema dvema sirotama bi rad nagnil vsaj malo neba.
Sami sta na svetu. Večkrat, kadar imata čas, stopim k njima.“
„In ne bodite tja zaradi svojega u-žitka in lastne, prijetnosti?“
„Ne, gospodična, nikdar. Takega prostora ni zame nikjer.“
„A pod tistim starila hrastom v dobravi?“
Še bolj se je začudil in roka mu je vzdrhtela.
„Kdo vam je govoril o hrastu?“ je vprašal.
„Ni važno, glavno je, da vem. Pojdiva zdaj tja skupaj in povejte mi, kakšen spomin vas veže na to drevo? Boste povedali?“
„Nimam kaj.“
Zavladal je hip molčanja. Gospodična je nestrpno grizla ustnice, on pa je gledal predse na temni gozd in poslušal znano šumenje. Stopila sta v goščavo. Mrak je že legal sredi velikanov.
„Ne boste zašli?“ je vprašala.
„Jaz — v Dewajtu? Rasel sem todi! Vsako grmovje imam v spominu. Vi bi radi prišli do reke?“
„Ne, na to poljano. Obljubila sem Clarku, d se tu dobiva, če me bo našel.“ Z vidno nejevoljo je spremenil smer poti in jo vodil po stranpoteh.
čez hip sta stopila na jaso. Vzela je
roko izpod njegove in se ozrla naokrog.
„Res, to mora biti zanimiv list iz naše zgodovine. Tu je bil gotovo kdaj grad — in to so razvaline?“
„Da.“
„Zakaj sc ni obdržal?“
„Ker ni bilo branilcev. Glejte, tam je gomila po njih.“ Pokazal je z roko.
„Gotovo še živi tu tradicija. Povejte mi jo!“
„Kaj naj povem? Oni so branili prav to, kar mi sedaj: zemljo in vero. Padli so vsi. Sovražnik je vzel zemljo, zažgal grad in razdrl svetišče. In tak je konec!“
„Naši praočetje leže tam?“ je zašepetala in pogledala na gomilo. Njeno obličje je spreletela resnost in^globoka žalost in nekakšen spomin ji je pomračil oči. Usedla se je na kamen Aleksote in po kratkem premisleku rekla:
„Čudno, kako me ta jasa spominja na otroška leta. Ko sem se prvikrat o-zrla v zibelki, sem videla krog sebe takšen črn gozd in na jasi našo majhno kočo, postavljeno iz brun. Mati je obešala zibel na veje in pomagala očetu pri krčenju gozda. Moralo je to biti naporno delo, ker je napredovalo strašno počasi. Kraj je bil divji, poln Indijancev in zveri: živeli smo od suhega mesa divjačine in od koreninic; daleč na okrog ni bilo naselij, ne mest, né belega človeka.
Našo drobnico so požrli panterji in vsako noč je bilo okrog koče slišati strašno zavijanje zveri in kričanje. Groza me je prevzemala in večkrat sem jokala. Tedaj me je oče vzel v naročje
in šele pri njem sem zaspala. Mati je bila nežnega zdravja ter je neprestano kašljala, oče je često padal od napora, glad nas je večkrat mučil, toda kljub temu se nista pritoževala in jezila nase. Morala sta se zelo ljubiti — nad vso življenjsko bedo. Kljub temu sta bila zelo srečna!
Kdo ve ? Po nekaj desetletjih takega truda in dela bi imeli morda, že milijone kakor Marwitzi, naselje bi postalo temelj velikega mesta, vrnili bi se v domovino, toda — drugače se je zgodilo: kakor tu .na tej jasi je ostala samo — gomila...“
Utihnila je. Dewajtis je lagodno šumel, a od reke je odmevalo samo enoglasno žalostno pljuskanje valov. V tem zatišju so živeli samo spomini...
Marko je spočetka zgodbo poslušal zelo ravnodušno, potem se je pa približal, se usedel poleg nje in kradoma pogledal v lice lepi pripovedovalki. Po njegovih ostrih potezah so se prepletali prameni svetlobe in globokega vtisa.
„Vi ste bili tedaj še zelo majhni?“ je tihoma vprašal.
„Imela sem komaj štiri leta, toda taki trenutki ostanejo otroku za vedno v spominu. Ponoči so nas napadli Indijanci. Nekaj : časa se je oče branil, mati je nabijala orožje, potem so pa u-dàrili v sreiino: nekdo je materi s tomahavkom razklal -prsi, dva sta se vrgla na očeta, drugi so se kot četa satanov razbežali in izropali vse... Moj Bog!... vi se gotovo čudite, kako se je mogoče vse to zapomniti ? Novorojeni otrok bi si zapomnil...
Tema, vrisk, vpitje, pisk, tresk lomečega se pohištva, gneča steklih tigrov v tesnih zidovih — in trupla, smrtni boj .umirajočih...
Zlezla sem s posteljice in vsa trepetala kot v mrzlici, iskala sem starše, zaščite, na tihem sem klicala „mama, mama!“ Nihče mi ni odgovoril, kajti v maternem telesu ni bilo več živega duha ; kar je tam poleg mene ležalo, je bilo že — mrzlo...“
Ni mogla, več govoriti dalje. Poble-dela j;e prav do ust, a iz oči so ji začele padati solze kot biseri na krčevito zvite dlani, členki so drhteli od vtisa.
Czertwan je zdaj že s pogumom gledal nanjo,. Vsa ta grozna podoba u-mora njej najdražjih oseb se mu je pokazala v duši, kakor da jo gleda, z njo vkup doživlja in trpi.
In pomislil je s sramom, da so vse njegove skrbi, neuspehi, nesreče in napori nič v primeri z obupom in bolečino štiriletnega otroka, ki zaman išče rešitve pri mrtvi materi v tako strašni noči...
Pozabil je, kaj je ona, kaj'stoji med njima in da nima pravice, oglasiti se s tolažbo on — tuj človek, revež v primeri s to magnatko; v njegovi duši je bolelo nekaj neznanega, vleklo ga je k njej; dokler ni izbruhnilo navzven.
Sklonil se je, vzel njene mrzle in drhteče dlani v svoje in jih dvignil do ust. Ustnice so mu Irhtele, v grlu ga je davilo in bolečina mu je trgala srce.
„Spomin vam dela bolečine, prosim vas, nikar mi več ne govorite o njem,“ je tiho spregovoril, toda čudno iz srca.