V prvi dobi po ustanovitvi Novega mesta (1. 1365.) je bilo zdravstvo predvsem domena ljudske medicine, ki je delovala po prastarih, iz roda v rod podedovanih izročilih in običajih. Večina meščanstva tedanjega No vega mesta, razen plemstva, tujih trgovskih, obrtni ških in vojaških družin, je pač izhajala predvsem iz okoliškega kmečkega prebivalstva. Ta sloj je prinesel s seboj v mestno življenje vse običaje in vraže, ki so odločale takrat, kakor v izdatni meri tudi še danes, v primerih poroda, bolezni, nezgode in smrti. Premož nejši sloji v mestu, kakor tudi graščaki na podeželskih gradovih tedanje dobe se v tem oziru tudi niso bistveno razlikovali od preprostega ljudstva. Iz Valvasorjevih opisov življenja na gradovih se lahko prepričamo, kako primitivna je bila miselnost tedanjih meščanskih in plemiških krogov. V srednjem in zgodnjem novem veku je bilo zdrav ljenje razen tega tudi še v rokah raznih mazačev, sej lu skin zdravnikov, šarlatanov, operaterjev mrene in kamna v mehurju, v rokah brivcev, kopalnih mojstrov, padarjev itd. Pozneje so se pojavili ranarji ali kirurgi, ki so bili nekoliko bolj izobraženi. Prvotno so bili ki rurgi organizirani v obrtniških cehih in so se izučili pri starejšem mojstru. Drugod po svetu so imeli že v 13. stoletju posamezne kirurške šole, za naše kraje pa je bila osnovana mediko-kirurška šola na Dunaju (Josephinum) šele v 18. stoletju. Kmalu nato je dr žava pridelila tudi učnim zavodom filozofije in teolo gije, ki so obstojali tudi v Ljubljani in v Celovcu že v 17. stoletju, še mediko-kirurški učni zavod (1.1782.). Ljubljanski mediko-kirurški zavod je prenehal delo vati dokončno s šolskim letom 1850./51. Drugod so bili zavodi preoblikovani v liceje, oziroma v fakultete, razen mest, ki so imela medicinske fakultete že od prej.1 Zdravniki, doktorji medicine so bili v srednjem ve ku precej drugačni kakor pa zdravniki po drugi po lovici 19. stoletja. Njihova univerzitetna izobrazba je bila predvsem filozofska in teoretska. Graduirani zdravniki so se pečali z internimi boleznimi. Bolnikov niso preiskovali v smislu današnjih načel medicine; otipavali so samo puls, ogledovali so urin, o bolezni pa so si dali referirati od bolnika samega ali pa od posredovalca. Pod častjo jim je bilo, da bi si mazali roke s točno preiskavo bolnika, s kirurškimi posegi ali pa s porodničarstvom. Zdravnikovo delo je bilo: učeno disputiranje, diagnoza in dolg, kompliciran re cept. Vse drugo je bilo prepuščeno kirurgom. V Nem- ZDRAVSTVO STAREGA NOVEGA MESTA DR. DRAGO MUŠIČ, CELJE I. NOVOMEŠKI ZDRAVNIKI OD 16. DO 19. STOLETJA 19 čiji so 1. 1725. odredili strogo ločitev delokroga dok torjev od delokroga kirurgov. Doktorjem je bilo pre povedano vršiti kirurške posege, kirurgi pa so smeli zdraviti v krajih, kjer ni bilo doktorjev, tudi notranje bolezni. Ce pa je bilo le mogoče, so morali v težjih primerih konferirati z bližnjim doktorjem. V Avstriji je bil izdan šele 1. 1872. zakon o enotni splošni iz obrazbi doktorjev medicine. S tem so končno prene hale delovati šole, v katerih so se šolali kirurgi in je prešla medicina po zakonu izključno v roke zdravni kov s fakultetno izobrazbo. Ker je bilo doktorjev medicine na Dolenjskem še v 19. stoletju zelo malo in so bili dostopni predvsem le bogatejšim slojem, ne moremo aplicirati pravkar omenjenih nemških in avstrijskih uredb tudi na kul turno in socialno zelo zanemarjeno avstrijsko pode želje, če, postavim, govorimo o Dolenjskem 17. ali 18. stoletja, se moramo zavedati, da govorimo o sta nju, v katerem so se nahajale takrat široke plasti kmečkega in malomeščanskega slovenskega ljudstva, ne pa tuje plemstvo. Dolenjsko ljudstvo je bilo torej izročeno vse do konca 19. stoletja predvsem znanju in moralnim kvalitetam kirurgov (ranocelnikov), po svetnih ali pa samostanskih.2 V Novem mestu, kakor tudi drugod po Kranjskem, je igrala že zgodaj v srednjem veku veliko vlogo sa mostanska medicina. Iz dobe samostanske medicine se nam je ohranilo obilno gradivo na nekdanjem Kranjskem, posebno pa tudi v Novem mestu samem. Samostani so se že v 9. stoletju in morda še prej pe čali z zdravljenjem in zdravilstvom. Za samostane na Kranjskem so ohranjeni viri, ki govore že v 12. in 13. stoletju o menihih zdravnikih in o samostanskih lekarnah. V starih samostanih je bil vedno po eden ali več menihov, ki so bili vešči zdravništva in lekar- ništva. To je bil »infirmarius«; brat laik pa, ki je oskrboval lekarno (farmakopolo), je bil »farmakolog«. Infirmarius je oskrboval bolnike v bolniški sobi (in- firmaria, infirmatorium), ali pa na bolnikovem domu. Javnih bolnišnic v današnjem smislu takrat še ni bilo. V samostanske infirmarije in apoteke so se zatekali po pomoč seveda tudi posvetni bolniki. Tudi premožni bolniki so se radi posluževali samostanskih zdravni kov, posebno še, ker so bili podeželski posvetni kirurgi in padarji večinoma manj izobraženi in na slabem glasu; prav tako pa pogostoma tudi tedanji doktorji medicine niso uživali posebnega slovesa. Radi tega so nastajale razne afere in tožbe. Ponovno so samostane v Novem mestu, Ljubljani in Kamniku posvetni zdrav niki in kirurgi radi konkurence tožili oblasti, tako celo cesarici Mariji Tereziji, češ da zdravijo civilno pre bivalstvo vsevprek, tudi izven samostana, celo ženske bolnike itd. Tako so 1. 1762. obtožili tudi novomeškega samostanskega kirurga Fr. Leopolda, češ da »ga je kot zdravnika in kirurga vsepovsod dosti«.3456 Novomeški frančiškani, ki so prišli v mesto 1. 1469.," so se v smislu svojih redovnih pravil najbrže že od vsega začetka pečali tudi z zdravljenjem. Do pravega razmaha pa je prišla samostanska medicina v Novem mestu, ko si je samostan po začetnih težavah — ubo- štvu, borbah z novomeškim kapitljem, po turških vpa dih, požarih itd. — gospodarsko opomogel. Na višku je bila samostanska medicina v Novem mestu v prvi polovici 18. stoletja. Kakor navaja samostanski kro nist, se je nahajala samostanska lekarna izven dor- mitorija patrov, tam, kjer je bil nameščen klerikat; tega pa se danes ne da več ugotoviti, tudi se žal ni ohranilo prav ničesar več od inventarja nekdanje sa mostanske lekarne. V samostanski kroniki so ome njeni imenoma razni samostanski kirurgi in lekar narji, tako n. pr. Fr. Arzenij Pierling, o priliki epi demije težke gripe, legarja ali škrlatinke, v 1. 1759./60. Od marca do srede aprila 1760. je težka gripa pokosila v mestu vsak dan po deset ljudi in je nazadnje po brala še kirurga Pierlinga. Za njim je žalovalo vse mesto in okolica, ker je bil ljudomil in odličen zdrav nik (»chvrurgus peritissimus«). Samostanski nekro- logi in Fajdigova kronika (v biblioteki ljubljanskega frančiškanskega samostana) navajajo še samostanske kirurge: Fr. Donulus Eckhard (t 1713.), Adalbert Kronberg (t 1.1760.) in Damjan Petz (t 1. 1824.). V seznamu redovnikov v novomeški samostanski knjiž nici je omenjen še kirurg Fr. Secundus Neudecker (1. 1780.). Na nekaterih medicinskih knjigah samo stanske biblioteke pa so podpisani še Fr. Sigismund Skerpin, Jos. Petz in P. Bernardinus Gregorič (1. 1714), ki je dal kot gvardijan 1. 1720. obnoviti samostansko infirmarijo. Kakor v ljubljanskem, je tudi v novomeškem franči škanskem samostanu ohranjena iz tiste dobe obsežna medicinska biblioteka. Cela biblioteka novomeškega samostana ima več tisoč knjig, medicinska sama pa okoli dve sto. Zastopana so skoro vsa važnejša dela tedanje dobe od 15. stoletja naprej. Medicinske knjige so večinoma poklonjene, kar se da sklepati iz podpi sov darovateljev. Med knjigami, ki so prišle v medi cinsko biblioteko med zadnjimi, je veliko število knjig o homeopatski medicini, s katero sta se pečala v prejšnjem stoletju v samostanu predvsem P. Benignus Snoj in P. Rafael Klemenčič. Pozneje pa so tudi močno zastopane Kneippove knjige in podobno. Zanimivo je, da je v biblioteki sedem različnih farmakopej, oziroma farmakopejam odgovarjajočih del. Iz tega se da skle pati, da se je tudi samostanska lekarna strogo držala predpisov. Po letu 1569. je bila v mestu že po ena ali pa sta poslovali dve javni lekarni, ki sta bili pod stal nim nadzorstvom deželnih zdravnikov in upravnih oblasti. Dokler pa v mestu ni bilo javne lekarne, je bila samostanska lekarna javna in takrat pod kontrolo oblasti. H koncu 18. stoletja je začelo delovanje samostan ske medicine popuščati; razvijalo se je javno zdrav stvo, v mestu je bilo vedno več izšolanih posvetnih kirurgov in zdravnikov. Tudi kvaliteta posvetnih ki rurgov, zdravnikov in lekarn se je izboljšala. Usoden udarec pa so samostanom prizadejale tudi v tem oziru ostre reforme Jožefa II., ki so mnogo samostanov sploh ukinile. Za 19. stoletje ne najdemo v samostan ski kroniki nobenih zapiskov več o samostanskem zdravstvu v Novem mestu.2 Javno zdravstveno skrbstvo začenja na nekdanjem Kranjskem okoli /. 1530. Takrat so deželni stanovi uvideli nevarnost pogostnih in težkih epidemij, ki so jih prinašale v deželo vedne vojne. Opazili so, kako je prebivalstvo vse bolj in bolj osirotevalo in so zato začeli nameščati stalne deželne zdravnike. Zdravniki naj bi tudi kontrolirali lekarne, ki so jih subvencioni rali deželni stanovi. Razen tega pa so takrat tudi že mnogoštevilne medicinske fakultete v Italiji, Franciji in Nemčiji producirale vsako leto večje število zdrav nikov in so tudi ti s svoje strani pritiskali na domače oblasti, da jih nameste s stalno plačo. Tudi so deželni stanovi podeljevali štipendije za študij medicine.7 Leta 1548. apelira pametni in pošteni ljubljanski zdravnik Reiffinger na stanove, da sam ne more več zmagovati vsega dela, češ da so bili pred njim v Ljub ljani po dva do trije zdravniki, v Novem mestu pa je bil po eden. Iz tega torej lahko sklepamo, da je moral biti v Novem mestu prvi graduirani zdravnik že v prvi polovici 16. stoletja, kar je z ozirom na tedanje zdrav niške razmere zelo zgodaj. L. 1573. pa predlaga K. pl. \Veixlberg11 na dvorni veči (Hoftaiding) v Regens- burgu v imenu deželnih stanov Kranjske, da naj se vendar že pošlje na Dolenjsko stalnega zdravnika.8 L. 1575. omenja W. pl. Thurn v deželnem zboru sklep stanov, da bodo poslali v Novo mesto poleg plačanega lekarnarja tudi plačanega zdravnika, češ da zdravnik Baltazar Burger ni hotel iti doli in da v mestu še vedno ni zdravnika.9 Posamezni zdravniki so torej morali biti v mestu že pred 1. 1548.; kot prvi deželni zdravnik pa je nastopil na Dolenjskem službo dr. Andreas Cha- ropius (Italijan?), ki je bil doli od 18. aprila 1575. do ca. 1585.3011 Pred njim je bil v Novem mestu dr. Jakob Chlapitz (Hlapec?), v letu 1573. Nato je prišel v mesto dr. Krištof Homelius. Homelius je bil Nemec (Homel?); bil je znan pripadnik takrat še novih Paracelsovih naukov in njegovih kemičnih zdra vil. Ob sprejemu v službo je dež. stanovom obljubil, da se bo posluževal starih Galenovih medicinskih na ukov in novih Paracelsovih, kakor bo v konkretnem primeru potrebno. V tej dobi so imeli deželni zdrav niki okoli 200 goldinarjev letne plače (za 300 gld. se je dobila takrat hiša, kakršne so bile v tedanji ži dovski ulici v Ljubljani).10 Ob koncu 16. stoletja je nastopil v Novem mestu službo deželnega zdravnika dr. Bartolomej Schober. Kakor poroča kranjski zgodovinar Dimitz, je Schober nastopil službo 7. novembra 1587. Schober je posebno znan radi tega, ker je z njegovim imenom povezan dober del stare zgodovine farmacije na Kranjskem. (Gl. tudi članek Mr. Minafika v prihodnji številki Kro nike.) Deželni stanovi so Schobra zaslišali o njegovem mnenju o priliki podelitve službe dež. lekarnarja v Novem mestu Johanu Levkaufftu. Ob isti priliki je Schober v poročilu stanovom na lastno pobudo sestavil obširna navodila in pouk o poslovanju lekarnarjev; navodila obsegajo osemnajst točk*Schober je deloval v Novem mestu menda do 1. 1598.31213 21 Ob koncu prve polovice 17. stoletja je bil v mestu zdravnik dr. Andreas Moteli (Morelli?); o njem vemo, da so ga stanovi poklicali 1. 1654. iz Novega mesta v Ljubljano.1415161749 Okoli 1. 1655. je bil kratek čas v mestu dr. Andrej Compiter (Kopitar?).1516 Do leta 1658. je bil doli tudi znani zdravnik, nemirni duh in veseljak dr. phil. et med. Lavrencij pl. Rebek, ki je delal stanovom in svojim stanovskim tovarišem obilo preglavic. Imel je celo vrsto afer, ki so jim sledile pre iskave, ostri ukori, grožnje in kazni s strani ljubljan skega protomedika in dež. stanov. Deloma se je Rebek pregrešil, ker je napačno uporabljal takrat še nova kemična zdravila, ker je napačno zdravil in ker ni bil zadosti podkovan v teoriji. Ni se držal predpisanih zdravniških tarifov, sam delal in prodajal zdravila, desavuiral je, javno zasmehoval in kritiziral svoje to variše, njihove recepte in. njihov način zdravljenja. Tudi se ni pokoril odredbam deželnih stanov, ker se kljub ponovnim pozivom ni hotel preseliti iz Ljub ljane v Novo mesto. Končno pa so ga le ugnali in se je poboljšal, ker beremo v zapiskih sej deželnih stanov, da je šel v Novo mesto in da so mu povišali plačo 14 15161T lS 19 20 2l L. 1662. je v Padovi promoviral dr. phil. et med. Ivan Gosjak - Ganser, rodom iz Novega mesta. Njegov oče je bil menda tudi zdravnik aH pa vsaj ranocelnik. Mlajši Ganser je bil lastnik gradiča »Pred mostkom«, »Steinbruckl bei Neustadtl« (sedaj gradič »Kamen«, last šukljetovih dedičev v Kandiji). Valvasor ga ime nuje »Steinhof«. Ganser je bil 1.1685. sprejet v deželne stanove in je umrl 17. januarja 1689. Nekaj mesecev pred svojo smrtjo je v ustnem testamentu pred pri čami volil frančiškanskemu samostanu med drugim 1000 goldinarjev z željo, da se bere zanj vsak mesec po ena sv. maša. Pokopan je pri frančiškanih sredi cerkve. Radi velike vsote, ki jo je namenil pokojni Ganser samostanu, -so se potem vršila dalj časa raz pravljanja z dediči, ki z njegovo odločbo po vsej pra vici niso bili zadovoljni. V zadevo se je vmešal tudi brat zgodaj umrlega zdravnika, dr. iur. Gregor Ganser, ki je bil tajnik dež. stanov v Ljubljani.622232*552'' Protokoli sej dež. zbora omenjajo v tej dobi še ne kega novomeškega zdravnika dr. Poigla ali Piigla2* (Pugelj ?, ime je v aktih slabo čitljivo). Okoli 1. 1621. sta bila v Novem mestu zdravnika dr. Andreas pl. Mor- dax zu Parthendorf in dr. Gregor pl. Raab.20 O njima vemo samo to, da sta 12. junija 1621. poročala dež. stanovom, da jima je kot domačinoma neprijetno vr šiti kontrolo novomeških apotek in radi tega prosita, da naj bi za to delo delegirali ljubljanske zdravnike. Dr. Raab je bil v službi stanov od 1. 1610. do 1. 1623. V frančiškanski cerkvi je pokopan neki Gregor pl. Raab, ki je umrl 1. 1621., bil je mogoče sin ali pa stari oče zdravnika G. Raaba.835 Ob koncu stoletja je bil v mestu zdravnik neki dr. Rochner. Leta 1698. ga omenja samostanska kronika, ko je samostanu prodal njivo.648 L. 1630. se pojavi na Kranjskem plemiška rodbina Breckerfeldov. Prvi kranjski Breckerfeld zu Impel- hoven, čigar rod je živel v Nemčiji ob Renu, je bil dr. Konrad pl. Breckerfeld, sin Petra in Elizabete, roj. v. Bachars und Hecht. Bil je rojen v Julichu, študiral je medicino v Kolnu, Parizu, Avignonu, Padovi, Bo- logni, Mantovi in Piši. Najbrže so ga dež. stanovi, ki so takrat iskali zdravnike po italijanskih in nemških univerzah, privabili, da se je naselil na Kranjskem. Verjetno je, da je na ta način prišlo na Kranjsko v 16. in 17. stoletju več nemških in italijanskih plemi ških rodbin. Konrad Breckerfeld se je oženil 1. 1630. s kranjsko plemkinjo Gneditzevo. Z njo je priženil posestvi Rukenštajn in Impolo (v sedanji občini Bo- štanj ob S., oziroma Studenec pri Sevnici). Na aktih o priliki zopetne otvoritve Muharjeve lekarne v Novem mestu iz 1. 1640.,3637 je dr. Konrad Breckerfeld po novno omenjen kot novomeški fizik. Bil je lastnik se danje Bergmannove hiše. Zagrebški zgodovinski viri pa navajajo, da je 3. junija 1643. hrvatski sabor v Zagrebu imenoval dr. Adama Breckerfelda za svojega zdravnika.32 Rodbinska kronika in rodovniki ne po znajo v tem razdobju nobenega dr. Adama Brecker felda, pač pa je verjetno, da je bilo drugo Konradovo ime Adam, ker je ime Adam tudi še zastopano v po znejših generacijah rodbine. Novomeški Konrad B. bo torej najbrž identičen z zagrebškim Adamom, posebno še, ker tukajšnji in zagrebški viri povedo, da je dr. VVolfgang Konrad Breckerfeld sin Konradov, oziroma Adamov. Zagreb, Karlovac in Novo mesto so bili ta krat upravni mejaši in je tudi sicer obstajal med temi mesti znaten trgovski in politični kontakt. Tako je prav lahko mogoče, da je bil Konrad nekaj let v Za grebu fizik. L. 1659. je moral biti Konrad že zopet v Novem mestu, ker je podpisan na aktih revizijske ko misije novomeške lekarne skupaj z novomeškima zdravnikoma Rebekom in Burkhardom. Dr. Konrad Breckerfeld je umrl 1. 1665. v Novem mestu in je po kopan v škapulirski kapeli samostana, v Lenkovičevi grobnici.30 31 33 Drugi iz rodovine Breckerfeldov, ki je bil zdravnik, je bil Konradov sin dr. Wolfgang Konrad pl. Brecker feld. Rodil se je 1661. 1678. je diplomiral v Bologni in se je 1. 1680. oženil s hčerjo ljubljanskega zdrav nika dr. Franca de Coppinija. L. 1698. je po zamenjavi in doplačilu pridobil graščino Stari grad pri Novem mestu. Dr. W. K. Breckerfeld je bil obče znan in kli can praktik, predvsem kot zdravnik plemiških rodbin in klera v bližnji in daljni okolici Novega mesta, kakor tudi v Zagrebu in v sosedni Vojni Krajini. Po stari korespondenci zagrebških škofov je dr. W. K. Brecker feld zdravil poveljnika Frana Chernkoczija in grofa Ratkaja iz Stenjevca. Nekateri bolniki so radi zdrav- 22 ljenja prišli tudi za dalj časa k Breckerfeldu v Novo mesto. Chernkoczi je bil, sodeč po pismih, ki jih je pisal svojemu prijatelju škofu Brajkoviču v Zagreb, težko bolan na jetrih. Dr. Breckerfeld je poklical h konziliju še novomeškega zdravnika dr. Burckhardta in dr. Lupinisa iz Ljubljane, ki je bil znan diagnostik. Kakor piše Chernkoczi, je bil Lupinis tako imeniten zdravnik, da bi mu bilo še celo na Dunaju težko najti para. Chernkoczi je ostal v Novem mestu dalj časa, ker je uvidel, da bo zdravljenje trajalo precej dolgo in da se ne more »čarati«. Tudi škofa Brajkoviča je zdravil Breckerfeld. Prva dva dni je Brajkovič dobil »odvajalna sredstva, od tretjega dne pa prašek za osla- jenje krvi, vsak dan po enega, štiri ure pred obedom. Nato so mu izpustili iz jetrne žile na desni roki šest unc krvi, nato je moral še štiri dni jemati praške za oslajenje krvi, odvajalno pijačo in sirotko od kozjega mleka, ki je bilo destilirano skozi steklene posode.« Brajkovič pa kljub temu ni ozdravil, temveč se je po zneje zdravil še v Grazu in na Dunaju, kjer je tudi umrl. Od zapuščine dr. VV. K. Breckerfelda je ohranjen del biblioteke. Njegove medicinske knjige in preostale knjige poznejših Breckerfeldov se nahajajo sedaj v vili g. A. Jordana v Družinski vasi pri Novem mestu. V Breckerfeldovem arhivu v Narodnem muzeju je tudi še ohranjen katalog nekdanje še kompletne Brecker- feldove biblioteke (Catalogus librorum althenburgen- sium). V Jordanovi zbirki se nahaja rokopisna knjiži ca dr. W. k. K. Breckerfelda z naslovom: »Scrupoli d' acqua fresca« z motom: »Um unangenehme Gefuhle durch unschuldigen Scherz und durch leichten Witz sich in furchtloser Stimmung zu erhalten«. V knjiž nici so pol resne, pol šaljive pripombe medicinske vse bine in pa zbirka beletrističnih poskusov, najbrž o lastnih doživljajih iz dobe študijskih let in potovanj po Švici in Franciji. Zanimivi so tudi stavki o kavi, čaju, čokoladi, kakau in tobaku, ki so ravno v tistih časih prodrli v Srednjo Evropo in so se tedanji medi cinski pisatelji mnogo pečali z njimi in jim pripisovali najrazličnejša in fantastična delovanja.4546 Dr. W. K. Breckerfeld je umrl 10. maja 1715. na Starem gradu in je tudi on pokopan v škapulirski kapeli. Napis na grobne plošče si je sestavil sam in dal narediti grob nico že dvajset let pred svojo smrtjo. Napis nagrobne plošče v slovenskem prevodu (P. A. Furlan) se glasi: »V življenju si je pripravil to bivališče, ki si ga je zagotovil z varstvom, ki ga je (v oporoki) naročil soprogi in potomcem: v kapeli Device. Kakor iz prsti narejen, enako v prst spremenjen, ko ga je smrt prehitela, počiva tu zadovoljen prejasni in prevzvišeni gospod Volbenk Konrad pl. Prekerfeld Impelhoffenski. V letu 1695«.6835 Grobnice Breckerfeldov in drugih novomeških zdrav nikov se mogoče nahajajo še danes nedotaknjene pod sedanjim tlakom v ladji cerkve, oziroma v škapulirski kapeli. Breckerfeldov prvorojenec je bil jezuit Franc Anton, ki je bil znan astronom. Peti sin W. K. Brecker- felda je bil znani, vsestransko izobraženi in nadarjeni Johan Sigismund, ki je napisal celo vrsto upravno- političnih, zgodovinskih in drugih del. Ta pa je imel med drugimi tudi sina Franca Antona, ki je bil znani topograf Kranjske.6 31 32 33 34 3B 36 3T 23 M 2T Breckerfeldova vrstnika v Novem mestu sta bila takrat še zdravnika dr. Burkhardt in pa Tržačan dr. Ivan Standler. Standlerja sta dr. W. K. Breckerfeld in grof Barbo toplo priporočala zagrebškemu škofu Brajkoviču, da bi ga poklicali za uradnega zdravnika v Zagreb, češ da je zelo izobražen in odličen zdravnik, da govori tudi hrvatski in italijanski, na Kranjskem pa radi preobilice zdravnikov ne more postati fizik in da je že tri leta v Novem mestu.31 Dr. Kari Joachim (Johann Bapt.J pl. Burkhardt je bil nameščen z dekretom dež. stanov od 8. avg. 1656., za fizika v Novem mestu. Poročil se je 1. 1657. s sta rejšo sestro dr. W. K. Breckerfelda. Tudi on je štu diral v Italiji. V Novem mestu je nad trideset let pro učeval toplice v okolici Novega mesta in o njih tudi pisal, posebno o Dolenjskih toplicah, ki so se takrat imenovale »Soteske toplice«. VeTJetno je, da je Franc Anton pl. Breckerfeld, znani topograf Kranjske in Novega mesta, ki je bil kot gospod na Starem gradu tudi lastnik šmarjeških toplic, sestavil svojo propa gandno knjižico o »Jezerskih toplicah«,44 vsaj deloma 23 tudi po nekdanjih Burkhardtovih zapiskih, ki pa v originalu, razen kar je v Valvasorju, niso ohranjeni. Burkhardt je poleg tega opisal tudi zdravilne rastline iz bližnje in daljne novomeške okolice. K opisu rastlin, k nemškemu in latinskemu imenu, dodaja še njihovo farmakološko delovanje in uporabo v praktični medi cini. Posebno zanimiv je opis rože preobjede (Aconi- tum Napellus, Eisenhut), ki je zelo strupena. Na tej rastlini da živi neka žuželka zlate barve, ki je obenem tudi edini protistrup pri zastrupljenju s to rastlino. Pravi, da žuželka, ki živi v stalnem kontaktu s stru peno rastlino, dela v sebi neki protistrup, ki pomaga ljudem, če so se zastrupili s strupom imenovane rast line. To da je potrdil iz svoje zdravniške izkušnje tudi dr. W. K. Breckerfeld. Burkhardt, ki je umrl v za četku 18. stoletja, je tudi pokopan v Breckerfeldovi grobnici.615 23 38 39 Poleg dr. Urbančiča,8 ki je umrl 23. okt. 1738. in je pokopan v samostanski grobnici, je treba omeniti med novomeškimi zdravniki 18. stoletja dr. Franca Sallacherja (Zalokar*1) pl. Sallensteina. Dr. Zalokar je bil deželni fizik za Dolenjsko in je bil 1. 1740. že kot novomeški zdravnik sprejet med »deželane«. Samo stanska kronika ga omenja v zvezi s samostanskim kirurgom Pierlingom, ko ju je (1. 1786.) konzultiral vodeničen in nadušljiv kmet, ki je potem našel ču dežno pomoč v samostanski kapelici Brezmadežne; zdravnika pa sta zmotno mislila, da mu ni več pomoči in mu ordinirala, naj pije laneno olje. Tako vsaj piše II. knjiga samostanske kronike. Leta 1790. je bil Za lokar še v Novem mestu, ker ga omenja tam seznam meščanov in je stanoval na Glavnem trgu.82740 Istočasno je deloval v mestu tudi Tržačan dr. Peter Nikolaj pl. Jurko, ki je študiral medicino v Rimu kot štipendiat (menda kranjskih dež. stanov). Bil je lju- domil in dober zdravnik in po takratni plemiški na vadi tudi velik dobrotnik samostana. Samostanskemu kronistu pa niso bile všeč Jurkova soproga in njenih pet hčera, ker trdi, da se je moral Jurko radi njih preveč sukati v plemiških družbah in skrbeti za ženine in za doto svojim hčeram in da je bil preveč pohlepen po denarju. Reveže pa da je vendar zdravil zastonj in jim še celo kupoval zdravila. Ostali zdravniki so bili hudi nanj, ker je s svojo ljudomilostjo preveč razvajal občinstvo. Klican je bil h koroškemu plemiču Kristal- niku in je pri njem zaslužil 12.000 florentincev. Zdra vili so ga že različni domači in tuji zdravniki, a no beden mu ni mogel pomagati, tudi Jurko ne, kljub temu, da je ostal pri njem do njegove smrti. Ko so Jurka nekoč klicali na neko graščino, sedem ur da leč, je tam baje zbolel za protinom in tako oslabel, da je kmalu nato umrl (v avgustu 1766.). Tudi Jurko je pokopan v škapulirski kapeli samostana. Zapustil je samostanu volilo za sedem sto sv. maš; tudi je dobila samostanska knjižnica od njega mnogo medicinskih knjig, ki so vezane vse enako v okusno sivkastobelo, tanko usnje.8 41 Za Jurkom sta bila ob koncu 18. stoletja v Novem mestu še fizika dr. Anton Jelovšek, rodom iz Vrhnike, promoviran 1. 1774.,40 nekaj časa pa tudi dr. Josip Knee, promoviran 1. 1765. Knee pa se je potem pre selil v Idrijo in je bil končno še v Ljubljani deželni fizik.40 Leta 1753. je v Novem mestu umrl zdravnik dr. Jakob Filip Grebbin, ki je tudi pokopan v franči škanski cerkvi.8 Do leta 1778. je bil v mestu neki dr. Franc Hormeuer, ki je v tem letu resigniral na svojo službo.42 Tudi v letu 1758. so bili v mestu trije zdravniki, v letu 1790. pa poleg zdravnika tudi dva ranocelnika, trije brivci, ki so se menda tudi še nekoliko pečali z zdravljenjem, dva lekarnarja in dve babici. V letu 1792. je bilo v mestu celo šest ranocelnikov, v letu 1800. pa zopet samo dva, dve lekarni in ena zeliščarica (Krautelvveib). Pripomniti je treba k temu, da je mo goče kateri zdravnik, ki v teh seznamih ni omenjen, stanoval izven mesta ali pa tudi, da zdravnike, ki so bili plemiči, niso šteli med meščane. J. Jarc omenja kot dopolnilo k Breckerfeldovemu seznamu meščanov, da je leta 1793. stanoval na Glavnem trgu št. 66 dr. Šte fan Kragel.35 Od novomeških posvetnih kirurgov naj bo omenjen Vid Mahrgraff, ki je skupaj z dr. Laschanom anali ziral vodo Dolenjskih in šmarjeških toplic. Mahrgraff, ki je bil 1. 1748. rojen na Bavarskem, je stanoval leta 1790. na Glavnem trgu št. 57 in umrl v Novem mestu 1. 1822. Mahrgraff je zapustil vse svoje premoženje (10.000 gld.) ubožcem (»dem Armeninstitute«). Nje gov nagrobni spomenik je imel slovenski, nemški in latinski napis; slovenski tekst se je glasil: »Kar je blaga skos saftopnoft nabral Tolk on ubogim skos miloft tod dal Sa to zhlovefki rod Hvaleshni njemu bod! M. C. J.«4344 Dr. Matija Lašan je postal po padcu Ilirije na lastno prošnjo zdravnik v Dubrovniku, pozneje pa v Novem mestu, kjer je tudi umrl. Njegov sin je bil Jurij Igna cij Laschan, ki je bil 1. 1838. profesor porodničarstva na Mediko-kirurškem učnem zavodu v Ljubljani.148 Ob koncu 18. stoletja je v mestu zdravnikoval še dr. Franc Sedej. Postal je žrtev svojega poklica dne 1. junija 1800., o priliki epidemije legarja (»Faulfie- ber«), ki je izbruhnila konec leta 1799. med franco skimi vojnimi ujetniki in maroderji v kasarni (sedaj poslopje okrožnega sodišča). Umrlo jih je od 70 skoro 60; v teku štirih mesecev pa je epidemija, ki se je razširila po mestu in okolici, pomorila 543 ljudi. Po noči so mrliče pokopavali na vojaškem vežbališču pri Cikavi. Dr. Sedej je prosil v Ljubljano, da bi poslali še kakšnega zdravnika, ker je moral kot edini zdrav nik sam oskrbovati veliko število bolnikov; njegovi prošnji pa niso ugodili. Sedejeva nagrobna plošča, ki v latinskih besedah lepo opisuje zdravnika Sedeja, ki je s svojo smrtjo plačal vestnost svoje borbe z ostudno kužno boleznijo, je vzidana v kapiteljski cerkvi, pri vhodu v zakristijo.2 6 Če se končno ozremo kritično na zdravstvo starega Novega mesta, kakor so ga oskrbovali pravkar našteti zdravniki, samostanski in posvetni kirurgi in kakor je odgovarjalo stopnji civilizacije tedanjega prebival stva, lahko rečemo takole: Zdravnika Breckerfelda, kakor tudi večina drugih, sta bila pač tipična zdrav nika — doktorja medicine tedanje dobe. Bila sta ari- stokrata, kretala sta se predvsem v plemiških in bo gatejših meščanskih krogih. Te vrste zdravniki so bili širokim plastem domačega prebivalstva bolj ali manj nedostopni. Tudi so bili v pretežni večini tujega rodu in so menda le redkokdaj znali slovenski jezik. Naj- odličnejši med temi je bil gotovo dr. W. K. Breckerfeld. Dr. Burkhardt se je s svojim študijem domačih zdravilnih rastlin in termalnih voda že tesneje po- 24 vezal z deželo, v kateri je deloval, še bolj upravičeno pa to trdimo o dr. Bartolomeju Schoberju. Njegovo ime bo ostalo, ker je avtor prvega, čeprav neoficielnega lekarnarskega reda, v domači zgodovini medicine omenjeno vedno med prvimi, zlasti še, ker bo z nje govim imenom združena tudi zgodovina starega jav nega zdravstvenega skrbstva na Kranjskem. Novomeška samostanska medicina je bila za doma če, to je slovensko ljudstvo, vsekakor zelo važna. Sa mostanski kirurgi in lekarnarji, večinoma sami pre prostega rodu, so živeli z ljudstvom v tesnih stikih; ljudje so se v nesreči, v telesnem in duševnem trplje nju brez dvoma rajši in bolj spontano obračali do njih, kakor pa do aristokratskih doktorjev, ki so bili domačemu prebivalstvu tuji, nedostopni in navadno tudi predragi. Prosvetljena doba van Svvietena, profesorja dunaj ske medicinske fakultete in organizatorja avstrijske sanitete v dobi Marije Terezije, čigar plodno delovanje se je poznalo takrat tudi v večjih mestih province stare monarhije, ni prinesla Novemu mestu nobene važnejše osebnosti med zdravniki niti kakšne zdrav stvene reforme. Novo mesto je bilo namreč takrat že v zatonu. Po ustanovitvi Karlovca je izgubilo mesto svoj nekdanji vojaški in trgovski pomen in s tem glavni vir dohodkov, začelo je siroteti in gospodarsko propadati. šele z zgradbo dolenjske železnice ter z novodobnim razvojem trgovine, obrti in šolstva je mesto zopet oži velo. Javno zdravstvo pa je zadobilo svoj pravi in so cialno pomembni razvoj šele z ustanovitvijo obeh javnih bolnišnic, s postopoma nastajajočo higiensko asanacijo mesta in s povzdigom civilizacijskega nivoja mestnega in okoliškega prebivalstva, to je šele — v dobi zadnjih 50 let. Literatura: 1 Dr. I. Pintar: Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec. Habilitacijska diserta cija. Ljubljana 1939. 2 Dr. D. Mušič: Iz zgodovine medicine na Dolenjskem. Zdravniški vestnik, Golnik, 12. 1939. 3 Mr. F. Minafik: Črtice iz zgodovine kranjske farmacije. Poseben odtis iz Apotekarskega vjesnika. Zagreb 1930. do 1935. 4 O zdravnikih in bolnikih v cistercijanskih samostanih. Farmaceutski vjesnik, Zagreb 1925. 5 J. Barle: Ranarnici i ljekarnici iz franjevačkog reda. Posebni odtis iz Lječn. vjesnika, Zagreb 1907. a Chronicon Conventus Neostadiensis II. 7 Kurze Erlauterung iiber die seltsame Frage, ob Kloster Chirurgie die weltliche ohne Unterschied, auch alle Zei-ten, da sie begehrt werden curiren konnen. Biblioteka frančiškanskega samostana v Novem mestu. 8 P. Alfons Furlan: Zgodovina frančiškanskega samo stana v Novem mestu. Novo mesto 1937. 8 A. Dimitz: Geschichte Krains IV. Ljubljana 1876. 10 Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain 1865. 11 Th. Elze, p. 31. 11 Ibidem. 12 A. Dimitz: Geschichte ... III., p. 221 13 I. Vrhove: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana 1891. 14 A. Dimitz: Geschichte ..., p. 222. 15 Landschaftsarchiv 29. IV. 1598. Instruktion des Landsapothekers. Narodni Muzej. 10 Landtagsprotokolle XVIII. 315. 17 I. Vrhove: Zgodovina ..., p. 92. 18 Dimitz: Geschichte..., III., p. 454., 455.; IV 76, 77. 10 Fasc: Sanitatswesen 1662—1681. Nar. Muzej. 20 Landschaftsarchiv Fasc. 5. 379. — 9. I. 1662., 15. VI. 1678., 13. III. 1681., 15. IV. 1682. Apotheker in Rudolfs-wert (1598—1709). 21 Landtagsprot. Carnioliae Pragmatica. 16. I. 1678. (29); 16. V. 1679. (27). 22 Landtagsprot. 20. VIL 1654., 20. I. 1659.; XVIII. 315, 419.; XXI. 4, 20, 150, 151, 314, 354, 355. 23 Slov. biografski leksikon. Ljubljana. 24 Valvasor: Ehre ... III. 25 Hoff: Gemalde vom Herzogthum Krain II. 48, III. 130. Ljubljana 1808. 26 Knjiga Bratovščine Sv. Dizma (dr. iur. Gregor Gan- ser). Nar. Muzej. 27 Staendische Adelsmatriken des Herzogthums Krain. Landmannsbriefe. 28 Landtagsprot. XVIII. 315. 333. 29 Landschaftsarchiv (poročilo o reviziji apoteka) 14. XI. 1619., 15. XI. 1619., 12. VI. 1621, 29. X. 1621. 30 Rodbinska Kronika: Breckerfeld — Langer — Mar-gheri. Sestavila Mathilde pl. Langer. 31 J. Barle: Zdravstvo staroga Zagreba. Zagreb 1902. 32 Dr. R. Horvat: Hrvatski državni lječnici u XVII. vi- jeku. Liječnički vjesnik 1931. 4. 33 Breckerfeldov arhiv. Nar. Muzej, Ljubljana. 34 Schiwtz v. Schiwitzhofen: Der Adel in den Matriken des Herzogthums Krain. 1905. 36 J. Jarc: Franc. Anton pl. Breckerfeld. O Novem mestu ob koncu XVIII. stoletja. Kronika slov. mest. 1938., 2, 3. 36 Landschaftsarchiv Fasc. 54./4.; 6. IX. 1640 (Eroffnung der Apotheke in Rudolsfvvert). 20. I. 1659. (Apotheker in Rudolfswert 1598—1709). 37 Landtagsprot. XXI. 60. 38 Landtagsprot. XXI. 60., 101. (1658.), 128, 150. 39 P. Marko Pohlin, Bibiliotheca Carnioliae. (Beilage znm Jahrgang 1862 der Mittheilungen des historischen Ve reins fiir Krain. Ljubljana 1862. »Burchard (Joh. Bapt.) Med. Doct, ed Phvsicus Rudolphiverdiae evulgavit: Com-mendatio thermarum Rudolfswerthensium, teste Valvasorio lib. III. p. 378.« 40 Landtagsprot. Carniolae Pragmatica. 30. I. 1740. (47); 30. IV. 1740. (47). 41 Landtagsprot. Carnioliae Pragm. 30. IV. 1740. (47). 42 Landschaftsarchiv 27. XI. 1778. 43 Illvrisches Blatt 1822. 6. 44 Breckerfeldov arhiv. Fr. Ant. v. Breckerfeld: Nach- richt von dem Seebad oder Jesirske Topplize in Unter-krain. 1792. Nar. Muzej. 45 Valvasor: Ehre... III. p. 321, 323, 327. 46 Steph. Blancard: Haustus Polvchresti oder zuver- liissige Gedanken vom Thee, Coffee, Čhocolate und Taback (Hamburg 1705.) Iz te knjige je prepisal dr. W. K. Brecker- fld podatke o čaju, kavi itd. in tudi mnogo drugega za svoj spis: »Scrupoli d' acqua fresca«. 47 I. Koštial: Novomeški priimki 1. 1515. Trgovski list 1. XXI., št. 42. 48 I. Vrhove: Zgodovina .... p. 138. 89 A. Koblar: Ljubljančani 17. stol. Izvestja Muz. društva za Kranjsko X. 1900, str. 179—239. 25 liam existentium thermarum, acidularum et sanitati conducentium aquarum«, pravi, da je v rokopisu. O njem ni sledu. Drugo, večje delo pa je po poročilu o. Marka izšlo v 2 delih leta 1748. v Frankfurtu že vdrugič in ima tale dehtivi naslov: »Neu vermehrte Dreck-Apotheke, wie namlich mit Koth und Urin fast alle, j a auch die schvversten, giftigen Krankheiten in- und auBerlich gliicklich curiert \verden«. O. Marko pripominja, da ne ve, kdaj je prva izdaja izšla. Da bi tudi to dognal, sem se obrnil na »Auskunftsburo der Deutschen Bibliotheken« v Berlinu in dobil pojasnilo, da je knjiga prvič izšla v Frankfurtu 1696., torej 16 let pred rojstvom našega Janeza Krizostoma Pollinija, in da je potem izšla še večkrat: v Frankfurtu 1697., 1699., 1713./14., 1714.; v Frankfurtu in Leipzigu 1748.; kot curiosum ponatisnjena v Stuttgartu 1846. in Ber linu 1908. Napisal pa jo je polihistor Christian Franc Paullini iz Eisenacha, zdravnik škofov v Miinsteru na Westfalskem, umrl 1712., torej isto leto, ko se je naš Pollini rodil (o Paulliniju: Allgem. Deutsche Biogra- phie XXV, 279—81; H. Schelenz, Geschichte der Phar- macie, Berlin 1904, 499.) III. Jožef Feliks Pollini, sin Janeza Krizostoma iz prvega zakona, je bil vsaj že leta 1780. in še leta 1796. kon trolor pri višjem solnem uradu v Trstu. Kmalu po očetovi smrti je 1787. prosil za fideikomisno substi tucijo, če bi univerzalni dedič, njegov polbrat Franc Pavlanski, pred njim umrl. Franc Pavlanski, zadnji sin Janeza Krizostoma in njegov univerzalni dedič, se je v februarju 1787. na Dunaju poročil z Jožefo baronico Bernrieder, ji dal za jutrno 5000 fl., za morebitno vdovščino pa še svojo vseh bremen prosto hišo na Starem trgu št. 154, oce njeno na 12.500 fl. Kmalu pa je hišo tako zadolžil, da je leta 1801. prišla v konkurz in naslednje leto na dražbo. Prišla je v last grofa Ludovika Dizme Lichten- berga. Krizostomova vdova je imela stanovanje in rento do svoje smrti 29. marca 1807. To se da dognati iz uradnih spisov. H. Costa (1. cit.) pa pripoveduje o nekem Krizosto- movem sinu, ki more biti samo Franc, da je bil zelo lepe postave, da je znal več jezikov, bil spreten risar, goslar in pevec, da je veseljačil po svetu, se v Parizu zaljubil v nečakinjo nekega kardinala in se zadolžil za 100.000 liver, da je za ta dolg moral žrtvovati svojo dediščino s hišo vred, da je v Ljubljani nastopal v nemških in »kranjskih« igrah in kot pevec, da je bil naposled operni pevec v raznih večjih italijanskih me stih in se v Napolju oženil z neko pevko. Na tej povesti utegne biti res, da se je Franc Pollini, ko je bil ob svojo dediščino, potikal po italijanskih mestih. Ali so bile portretne risbe, ki Costa o njih pri poveduje, res delo Franca Pollinija, ni izvestno. Tudi ni jasno, kaj je z receptom Pollinijevega dekokta, o katerem Costa pravi, da ga je dobil po upravitelju konkurzne mase, pa se razlikuje od recepta v Fridri- chovi knjigi, ko je ta po poročilu Nacionalne knjižnice na Dunaju vsaj problematična. 34