Kakovostna
starost
REVIJA ZA GERONTOLOGIJO IN MEDGENERACIJSKO SOŽITJE
LETNIK 12 (2009), ŠTEVILKA 3
INSTITUT ANTONA TRSTENJAKA
KAKOVOSTNA STAROST
letnik 12, številka 3, september 2009
UVODNIK (Introductory)
2	Jože Ramovš
NAGOVOR
3	Jože Trontelj: Nagovor
ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI (Scientific and expert articles)
5 Božidar Voljč: Pregled gerontoloških in geriatričnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih
državah Evropske unije 16 Jože Ramovš: Koncept gerontološkega in geriatričnega izobraževanja 24 Vito Flaker, Mateja Nagode: Dolgotrajna oskrba - stanje, izzivi, eksperimenti in reforma 38 Suzana Bračič: Raziskava med stanovalci v domu starejših občanov Gornja Radgona
IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE (Review of gerontological literature)
44	Deklaracija Generalne skupščine AGE-a (Božidar Voljč)
47	Predsodki in dejstva o starosti (Božidar Voljč)
53	Medgeneracijska solidarnost v Evropi (Simona Hvalič Touzery)
58	Dolgotrajna oskrba, deinstitucionalizacija ... (Jože Ramovš)
61	Dohodkovna neenakost v srednjeevropskih in baltskih državah (Simona Hvalič Touzery)
62	Avstralski projekt za zmanjšanje socialne izolacije starih ljudi (Tanja Pihlar)
64	Brošura s koristnimi informacijami o Alzheimerjevi bolezni (Simona Hvalič Touzery)
66	O ženski in o moškem (Ksenija Ramovš in Jože Ramovš)
70	O duhovnosti v starosti: humor in obup (Anton Mlinar)
77	Evropski in ameriški dodiplomski in podiplomski študij gerontologije (Tanja Pihlar)
78	Zapisi v socialnem delu (Klemen Jerinc)
80	Poročilo švicarskega Kantona Zürich o zdravju v starosti (Tanja Pihlar)
82	Nemška brošura o zasvojenost v starosti (Tanja Pihlar)
84	Nemški družinski spletni priročnik (Tanja Pihlar)
91	Drobci iz gerontološke literature
101	Slovenska periodika o starosti
101	Jože Ramovš: Spominčica
104	Klemen Jerinc: Socialno delo
106	Gerontološki dogodki
GERONTOLOŠKO IZRAZJE (Glossary of gerontology terms)
108	Simona Hvalič Touzery: Pričakovana leta zdravega življenja
SIMPOZIJI, POSVETI (Symposiums, workshops)
109	Božidar Voljč: Posvet o uvedbi pouka gerontologije in geriatrije v slovenskem zdravstvu 112 Ksenija Ramovš in Jože Ramovš: 19. svetovni IAGG kongres gerontologije in geriatrije 114 Tanja Pihlar: Posvet Nasilje nad starejšimi je največja kršitev človekovih temeljnih
pravic in svoboščin v Državnem svetu Republike Slovenije
IZ MEDGENERACIJSKIH programov (Reflections from the intergenerational programmes)
117 Klemen Jerinc in Mateja Zabukovec: Medgeneracijski tabor Soča 2009 119 Miri Pišek: Kuharija po domače - spomini na mlada leta v revirjih
Slika na naslovnici: Hinko Jazbec, stoletnik, Trbovlje
KAKOVOSTNA STAROST GOOD QUALITY OF OLD AGE
Revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
Izdajatelj in založnik / Publisher
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Resljeva 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana
ISSN 1408 - 869X UDK: 364.65-053.9
Uredniški odbor / Editors
dr. Simona Hvalič Touzery (za socialno gerontologijo) dr. Tanja Pihlar
dr. Jože Ramovš (odgovorni urednik)
dr. Božidar Voljč (za medicinsko gerontologijo)
Uredniški svet / Editorial Advisory Board
prof. dr. Vlado Dimovski (Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta)
dr. Simona Hvalič Touzery (Inštitut Antona Trstenjaka)
prof. dr. Zinka Kolarič (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede)
prof. dr. Ana Krajnc (Univerza za tretje življenjsko obdobje)
Vida Miloševič Arnold (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo)
prof. dr. Vid Pečjak (psiholog in pisatelj)
mag. Ksenija Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka)
prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka)
dr. Božidar Voljč (član izvršnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije)
Mednarodni uredniški svet / International Advisory Board
prof. dr. Mladen Davidovic (Center for geriatrics, KBC Zvezdara, Beograd, Srbija)
prof. dr. David Guttmann (Faculty of Welfare and Health Studies, School of Social Work, University of
Haifa, Izrael) dr. Andreas Hoff (Oxford Institute of Ageing, VB) dr. Iva Holmerova (Centre of Gerontology, Češka)
prof. dr. Ellen L. Idler (Institute for Health, Health Care Policy and Aging Research, Rutgers University, ZDA)
dr. Giovanni Lamura (National Research Centre on Ageing - INRCA, Italija) Pregled besedila: Polona Marc
Povzetki člankov so vključeni v naslednjih podatkovnih bazah: Sociological Abstracts, Social Services Abstracts, Cobiss, EBSCO.
Oblikovanje in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana, Rakovniška 6
Tisk: Itagraf d.o.o. Ljubljana
Cena: letnik 20 €, posamezna številka 6€
Spletna stran: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/revija.html E-pošta: info@inst-antonatrstenjaka.si
Revijo Kakovostna starost v letu 2009 sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Za nami je največji znanstveni gerontološki dogodek: 19. svetovni kongres gerontologije in geriatrije v organizaciji Mednarodnega združenja za gerontologijo in geriatrijo (IAGG) in v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Ta kongres se odvija na štiri leta, letošnji je bil v Parizu od 5. do 9. julija 2009 in je imel naslov Dolgoživost, zdravje in blaginja. Okrog 5.000 zdravnikov, sociologov, psihologov, socialnih delavcev in strokovnjakov drugih ved, katerih znanje je potrebno za reševanje vprašanj staranja in medgeneracijskega sožitja, je na njem predstavilo skoraj 4.000 prispevkov o sodobnih gerontoloških in geriatričnih spoznanjih, problemih in izkušnjah iz prakse na vseh delih zemeljske oble. Tudi Slovenijo smo zastopali aktivno s prispevki in s pozornim zbiranjem novih spoznanj in vodilnih razvojnih smeri. Z zadovoljstvom smo ugotavljali, da smo tu in tam v prednjih vrstah razvoja; to velja zlasti za spoznanja in programe na področju medgeneracijskega sožitja. Spet drugje so vodilni svetovni strokovnjaki javno imenovali Slovenijo v skupini držav, ki tačas hitro in ustvarjalno uresničujejo prednostne svetovne projekte za zdravo in kakovostno staranje; gre predvsem za projekt Starosti prijaznih mest, ki je sad prejšnjega svetovnega kongresa gerontologije in geriatrije leta 2005 v Riu de Janeiru v Braziliji. Na mnogih področjih pa ugotavljamo dejstvo, da je po letu 1988, ko je prenehal delovati Accettov Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, Slovenija zelo zaostala za svetovnim razvojem. Takšno je predvsem področje gerontološkega izobraževanja.
Prav tu so se letos začele intenzivne dejavnosti. Marca je potekal na SAZU posvet o uvedbi pouka gerontologije in geriatrije v slovenskem zdravstvu. Vsak zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, farmacevt ali drug strokovnjak, ki dela v zdravstvu, se pri svojem delu srečuje veliko ali celo pretežno s starejšimi ljudmi. Ob današnjem staranju prebivalstva in problemih, ki se pri tem odpirajo, bo v prihodnje tega še veliko več. Zato bi vsakdo moral pri dodiplomskem študiju pridobiti znanja o starosti, starih ljudeh, komuniciranju z njimi in posebna gerontološka znanja svoje poklicne usmeritve. Osnovna znanja o staranju, starih ljudeh in sožitju med generacijami pa je potrebno dobiti v osnovni in srednji šoli - tudi pri tem zamujamo vsaj četrt stoletja za potrebami časa. Današnji čas zahteva tudi podiplomske gerontološke specializacije v različnih zdravniških panogah in pri drugih zdravstvenih poklicih. O tem boste v pričujoči številki revije našli precej gradiva, tako domačega, ki se je začelo porajati ob navedenem posvetu, in tujega, ki je bilo precej v ospredju letošnjega gerontološkega kongresa v Parizu. Za medicino čakajo isti koraki premišljenega uvajanja gerontološkega pouka tudi vse druge poklice, ki so pomembni za staranje in sožitje med generacijami: družboslovne vede, ekonomijo, arhitekturo, pravo ...
Druga pereča tema, o kateri boste našli v tej številki nekaj spoznanj in pobud, je dolgotrajna oskrba. Med upokojensko generacijo po 65. letu starosti kakih dvajset odstotkov potrebuje oskrbo in nego, nekateri malo, vsak deseti pa veliko. Stroški domov za stare ljudi, oskrbe in nege na domu, negovalnih bolnic in drugih ustanov za dolgotrajno oskrbo so veliki, tudi domača nega starega človeka veliko stane. Stroški se poleg neposrednih plačil ljudi krijejo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter iz proračuna države in občin. Ob naraščanju števila starih ljudi je čedalje večja nevarnost, da osebni in javni viri financiranja oskrbe ne bodo vzdržali. Nekatere države že dve desetletji oblikujejo sistem novega financiranja dolgotrajne oskrbe. Nemčija je uvedla sistem novega solidarnostnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pred enajstimi leti. Slovenija ga pripravlja od leta 2002 in po vseh dosedanjih omahovanjih kaže, da bo v naslednjih mescih sedanja vlada le prišla pred javnost z dobro pripravljenim predlogom za javno razpravo. To bo velik dosežek, ki se mu bo revija še posvečala, nekaj prispevkov o tem pa boste našli tudi v tej številki.
J. Ramovš
Jože Trontelj* Nagovor**
Spoštovani!
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je problemom starosti in staranja ter medgeneracijskega sožitja vedno pripisovala velik pomen. Doživljamo demografske premike, ki bodo piramido starostne porazdelitve prebivalstva obrnili dobesedno na glavo, ko bo v sredini našega stoletja že tretjina prebivalstva Evrope starejša od 60 let. Zato se bomo morali lotiti teh problemov skrajno resno - ne le kot ustanove, ki imajo te vrste dolžnosti, ne samo kot država in družba, temveč kot svetovno gospodarstvo, politika, etika, na kratko - civilizacija nasploh.
Manjši, a nikakor ne malo pomemben del teh problemov zadeva zdravje starih ljudi. Premike dramatično občutijo zdravniki v prvih linijah javnega zdravstva: splošni in družinski. Potem so tu specialisti: ortopedi, srčno-žilni kirurgi, nevrologi, kardiologi. Seznam se z naštetimi seveda nikakor ne konča. Starostniki se pojavljajo z zelo drugačnimi zdravstvenimi težavami kot ljudje v srednji življenjski dobi. Ne le na škodljivosti, tudi na bolezni in celo na zdravljenje se odzivajo drugače kot mlajši. Že običajna zdravila je treba predpisovati drugače, z drugimi odmerki. Težko obvladljiv problem pa so pogosto neznani in komajda ugotovljivi, a potencialno nevarni medsebojni učinki treh, štirih ali več zdravil, ki jih mora večina starih bolnikov jemati vsak dan. A to je samo drobec posebne zdravstvene situacije starih.
* Akademik prof. dr. Jože Trontelj, zdravnik, redni profesor nevrologije, predsednik Slovenske
akademije znanosti in umetnosti.
**Nagovor ob začetku Posveta o uvedbi pouka geriatrije v slovenskem zdravstvu 17. marca 2009 na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Medicinski problemi pa niso samo posebni, so tudi posebej zapleteni in so poleg tega precejšnji. Medicinska stroka in zdravstvena služba se morata nanje odzvati bolj načrtno, z večjim znanjem in tudi z večjo etično odgovornostjo. Stari in bolni so namreč pogoste žrtve zavestne ali nehotene diskriminacije. K temu naravnost spodbuja njihova usihajoča telesna moč, čedalje slabotnejše duševne sposobnosti, upadajoča avtonomija. A tu je prav, da se spomnimo izjave britanskega zdravniškega združenja ob evtanazijski razpravi pred poldrugim desetletjem: zdravniki se bolj kot kdo drug zavedamo izjemne dragocenosti, ki jo za etično orientacijo družbe pomenijo stari, bolni in invalidni ljudje. Lahko dodamo: ko teh ljudi ne bi bilo med nami ali se ne bi več želeli zmeniti zanje, bi izginil velik del humanosti, s tem pa bi odšla tudi solidarnost, skrb za bližnjega. Ko bi se zgodilo to, pa bi tudi zdrave in mlade zajel strah pred njihovo lastno prihodnostjo. Strah pred časom, ko se bodo morda sami znašli pred mučno, dolgotrajno boleznijo, oslabelostjo ali invalidnostjo, ko jih utegnejo te spremljevalke starosti oropati njihove samostojnosti in neodvisnosti, njihovega samospoštovanja in dostojanstva.
Spoštovani, današnje srečanje je, kot veste, namenjeno prav prizadevanju, da razvoj v tej smeri preprečimo. Eden od pomembnih korakov bo, da zdravnike in zdravstveno službo bolje pripravimo na sedanjo in predvsem prihajajočo veliko delovno obremenitev in rastočo odgovornost. Še pomembnejše pa je, da družbo opozorimo, da skrb za stare in bolne ni samo strošek, da je tudi modra investicija, ki se bo na različne načine povrnila mladim in zdravim. Tvegal bom še tole misel: prav stari, bolni in invalidni so tisti, ki nas učijo lekcije o človeškem dostojanstvu. Družba pa lahko računa samo na toliko miru, blaginje in sreče, kolikor dostojanstva je pripravljena priznati svojim članom.
Božidar Voljč
Pregled gerontoloških in geriatričnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih državah Evropske unije
POVZETEK
Prispevek opisuje razvoj in stanje gerontologije in geriatrije v večini držav Evropske unije, Norveške in Švice, vključno s Slovenijo. Ob tem kritično presoja stanje v Sloveniji, kjer se je razvoj geriatrije prekinil po 22 letih uspešnega razvoja.
Ključne besede: gerontologija, geriatrija, Slovenija, Evropska unija
AVTOR: Doc. dr. Božidar Voljč ji diplomant javnega zdravstva in specialist družinski medicini. Bil ji Viiikto) zdravstvenih domov, vodil ji Zavod RS za transfuzijsko medicino, katiiiga delovanji ji povzdignil na ravin kolaborativniga centra Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO). V neodvisni Sloveniji ji bil minister za zdravstvo v prvi slovenski vladi in od maja 2006 do maja 2009 član Izvršilnega odbora SZO. Na Inštitutu Antona Trstinjaka vodi zdravstveno girontologijo.
ABSTRACT
An overview of the gerontological and geriatric activities in Slovenia and within the others EU member states
The article describes both the development and present situation of gerontology and geriatrics within the majority of member countries in European Union, Norway and Switzerland, including Slovenia. It criticaly determines the Slovenian situation where the geriatrical development was ceased after the 22 years of a successful growth.
Key words: gerontology, geriatrics, Slovenia, European Union
AUTHOR: Dr. Božidar Voljč, M.D. is a specialist in family medicini and Public Health. Hi was a director of two primary health cari centers in Ribnica and Kočivji and a director of The Blood Transfusion Centri of Slovenia that during his management became a collaborative centri of the World Health Organization (WHO). Hi was the minister of health in the first government in independent Republic of Slovenia. Hi was a member of the WHO Executive Board from May 2006 to May 2009. Hi is in charge of the Anton Trstinjak Institute's endeavors in medical gerontology.
UVOD
V letu 1999, zadnjem letu preteklega stoletja in tisočletja, so ob načrtovanju razvoja za obdobje po letu 2000 evropski geriatri sklenili, da je treba vsem državljanom Unije omogočiti geriatrično zdravljenje in nego. V ta namen je v vseh državah članicah potrebno podpreti geriatrično stroko in ji zagotoviti ustrezen razvoj. Ustanovili so Združenje za
geriatrično medicino (European Union Geriatric Medicine Society, s kratico EUGMS), ki je bilo septembra 2001 registrirano v Bruslju. V združenje so včlanjene vse države Unije, tudi Slovenija.
Za ustanovitev take organizacije, katere namen in cilje bomo opisali kasneje, so bila potrebna desetletja razvoja stroke, ki ji danes rečemo geriatrija ali geriatrična medicina. V vseh letih razvoja je njen pomen zaradi vse večjega števila starejših v evropskih družbah nenehno rastel. Ker se demografska razmerja še vedno spreminjajo in ker ni videti, da bi v bližnji prihodnosti lahko pričakovali kaj bistveno več rojstev, bo geriatrija tudi v medicini in zdravstvu vse bolj prisotna in prevladujoča. Tega se ne zavedajo le v Evropi, ampak tudi po svetu, kjer staranje prebivalstva, še posebej v tretjem svetu, izredno hitro napreduje.
Ker je razvoj geriatrije v Sloveniji potekal in še poteka na način, ki ga je težko primerjati s katerokoli drugo državo v Evropi, je zanimivo pogledati, kako se je geriatrija razvijala v posameznih državah Evropske unije.
PREGLED PO DRŽAVAH
Neposredno po končani drugi svetovni vojni, ko je demografsko drevo povsod dobilo globoko rano v višini mlajše in srednje moške generacije, v času povojnega olajšanja in velikih pričakovanj, ustanovitve Združenih narodov in sredi priprav na ustanovitev Svetovne zdravstvene organizacije, je bila v letu 1947 v Veliki Britaniji ustanovljena British Geriatric Society (BGS), Britansko geriatrično društvo. Ustanovili so ga z namenom, »da bi starim in slabotnim olajšali trpljenje in stiske z boljšo zdravstveno oskrbo, s srečanji in z objavljanjem ter razširjanjem dognanj usmerjenih raziskav«. Danes ima BGS 2300 članov po celem svetu in je v Veliki Britaniji edino poklicno združenje geriatrov. Poleg njih so v BGS aktivni še psihiatri, javnozdravstveniki, splošni zdravniki in raziskovalci s področij, ki so povezana s starostjo in staranjem. V članstvo sprejemajo še specializante iz geriatrije in tiste, ki se nameravajo posvetiti geriatriji, medicinske sestre in terapevte. Njihov član lahko postanejo tudi zdravniki, ki ne delajo v Veliki Britaniji, vendar želijo vzpostaviti in vzdrževati stike z BGS.
Cilj BGS je še danes opredelitev in krepitev standardov za zdravstveno oskrbo starih ljudi na domu, v bolnišnici in v negovalnih ter bivalnih ustanovah. Vključeno je tudi v aktivnosti lokalnih skupnosti za oskrbo starejših in njihovo rehabilitacijo, za katero meni, da je poleg sposobnosti ustreznega življenja s kronično boleznijo pomembnejša od dolgotrajne oskrbe. Izvaja tudi šolanje geriatričnih kadrov in geriatrične raziskave.
BGS ima številne sekcije in skupine. Vsaka se na svojem področju povezuje s strokovnjaki drugih, a povezanih področij. Vsi se dvakrat letno srečajo na spomladanskem in jesenskem zboru. Izdajajo znano revijo Age and Ageing, svoje uradno glasilo, ki objavlja znanstvena poročila o različnih raziskavah in o kliničnih, epidemioloških in psiholoških aspektih življenja v starosti. Več o njih je mogoče najti na: www.bgs.org.uk.1
Britanskemu zgledu sta že naslednje leto 1948 sledili še Finska in Španija.
1 Spletni naslovi so povzeti po publikaciji EUGMS - gl. Cruz-Jentoft in Williams, 2006.
Zasluge za to, da je bila na Finskem že leta 1948 ustanovljena Societas Gerontologica Fennica (SGF), Finsko gerontološko društvo, ima dr. Eeva Jalavisto. Z njeno ustanovitvijo je v svoji domovini želela vpeljati raziskave o staranju, vendar pa se je ukvarjala tudi s praktičnimi geritaričnimi vprašanji. Danes je SGF zelo aktivna na področju združevanja geriatrije in gerontologije na Finskem. Vsako leto organizira kongres in številne simpozije ter strokovna srečanja s področja staranja. Pri tem pogosto partnersko sodeluje s tistimi, ki jih to področje zanima. Veliko sodeluje tudi v mednarodni izmenjavi znanja in izkušenj.
Do leta 1990 je bila na Finskem geriatrija subspecialnost interne medicine, nevrologije in psihiatrije, nato je postala neodvisno specialno področje. Finska ima 5 medicinskih fakultet in na vseh je geriatrija posebna stroka s predstojnikom ter kot taka vključena v dodiplomski študij. Danes je na Finskem okoli 100 aktivnih geriatrov, ki so zaposleni bodisi v kliničnih bolnišnicah bodisi v primarnem zdravstvu. Naloga vseh je, da organizirajo, koordinirajo in vodijo varstvo starejših. SGF ima svoje glasilo, ki izhaja na njihovi spletni strani www.gernet.fi.
Tudi Španci so v Madridu že leta 1948 ustanovili Sociedad Espanola de Geriatria y Geron-tologia (SEGG), špansko geriatrično in gerontološko društvo. Njegovi cilji so napredovanje znanja o človeškem staranju, povezovanje raziskav s poklicnimi aktivnostmi, prizadevanje za višjo kakovost življenja starih ljudi, podpora zdravstvenim in socialnim ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstvenimi in socialnimi problemi starih ljudi, opredelitev aktualnih področij in razvijanje geriatrije in gerontologije. SEGG ima tri sekcije: klinično, biološko in vedenjsko-socialno.
Njihova glavna pozornost je trenutno usmerjena v padce in osteoporozo, demenco, zdravstveno pomoč v domovih za stare, psihosocialne aspekte staranja, kakovostna merila v socialnih in zdravstvenih dejavnostih s starimi ljudmi, proste radikale in biološko starost, gerontološko izobraževanje, povišan krvni tlak in kardiovaskularna tveganja, sestrsko oskrbo v geriatriji, etiko in zakonodajo ter terminalno oskrbo.
SEGG je bila 1950 v Liegu med ustanovitvenimi člani Mednarodne gerontološke zveze - International Society of Gerontology (IAG), pa tudi EUGMS in geriatrične sekcije pri Evropski zvezi specialistov v medicini - The European Union of Medical Specialists (UEMS). Na nacionalni ravni pa je bila SEGG soustanoviteljica zveze vseh znanstvenih in medicinskih društev v Španiji, Federation of Scientific and Medical Associations (FACME).
Trenutno ima SEGG prek 2400 članov, med njimi 1675 z zdravstveno izobrazbo. Številni društveni odbori pokrivajo različna področja delovanja, med njimi tudi Odbor za stalno zdravstveno izobraževanje, imajo tudi svoj Odbor za akreditacijo. Vsako leto v juniju skli-čejo nacionalni geriatrični in gerontološki kongres. Izdajajo Revista Espanola de Geriatria y Gerontologia, ki izhaja vsaka dva meseca, tako da na leto izide 6 številk, vsako leto pa jih obogatijo z najmanj tremi monografskimi suplementi. Revijo indeksirajo IME, IBECS, Bibliomed, Biosis, Psicodoc, EMBASE/Excerpta Medica & Embase Alert. Njihova spletna stran je: www.segg.es.
V Španiji imajo od leta 2000 pod enakim imenom, Sociedad Espanola de Geriatria y Gerontologia, še zasebno geriatrično in gerontološko ustanovo, ki pa nima ekonomskih interesov. Podpira proučevanje in razvoj geriatrije na vseh njenih aktivnostnih področjih. Posebno jih zanimajo težave, ki preprečujejo zdravstveno oskrbo starih ljudi. Skušajo jih
rešiti z raziskavami in konzultacijami. Organizirajo tudi debatne forume o specifičnih problemih ali področjih, na katerih se srečujejo predstavniki sociale in znanosti. Skupaj iščejo rešitve in predloge za izboljšanje kakovosti življenja starih ljudi. Vsako leto izdajo knjigo o posameznem področju geriatrije. Spletna stran je: www.semeg.org.
Med državami, ki jih na področju staranja lahko štejemo med pionirje, je tudi naša soseda Italija. Že leta 1950 je prof. Enrico Greppi z univerze v Firencah, ustanovil društvo za geron-tologijo in geriatrijo - Societa Italiana di Gerontologia e Geriatria (SIGG), z namenom, »da pospešuje in koordinira raziskave o patofiziologiji staranja pa tudi o problematiki staranja in z njim povezanih socialnih okoliščin«. SIGG je odločilno prispevala pri uveljavljanju geriatrije kot samostojne stroke. Že leta 1961 so ustanovili šolo za specializiranje v geriatriji. Ves čas svojega obstoja se SIGG trudi za znanstveni in poklicni napredek geriatrije. Zasnovala in izvedla je številne študije na nacionalni ravni na področju farmakovigilance, Alzheimerjeve bolezni, biogerontologije, socialnih in vedenjskih znanosti, ter klinične medicine. Društvo ima tudi klinično, biogerontološko, vedenjsko-socialno in sestrsko sekcijo. Delo poteka v tematskih sklopih, ki so: nepretrgano izobraževanje, regijske aktivnosti, institucionalne povezave, bolnišnična politika, raziskave in mednarodno sodelovanje, imajo tudi dve stalni komisiji, kulturno komisijo in komisijo za geriatrične šole.
SIGG sodi med največje tovrstne organizacije v Evropi, ima 2124 članov in 16 regionalnih sekcij, s katerimi pokriva vso državo. Izdajajo tri strokovne publikacije. Ena je namenjena sestrskemu delu v geriatriji, ena italijanskemu govornemu področju, ena pa mednarodnemu okolju. Giornale di Gerontologia izhaja že od leta 1953, Aging Clinical and Experimental Research pa izhaja le v angleščini.
Vsako leto v novembru pripravijo nacionalni kongres s številnimi satelitskimi področji. Organizirajo tudi poletne šole za geriatre in mlade zdravnike.
Z 20% ljudi, starih nad 65 let, sodi Italija med najstarejše države v Evropi, ustrezno temu narašča tudi pomen geriatrije. Kljub težavam, ki jih v razvoju stroke predstavlja razdrobljenost zdravstvenega sistema v Italiji, ima večina bolnišnic že oddelke za akutno geriatrično obravnavo, za pomoč vsem starim bolnikom, ne oziraje se na vrsto njihovega zavarovanja. Spletna stran: www.sigg.it.
Tudi Belgija ima že več kot polstoletno zgodovino svojega geriatričnega razvoja. Leta 1950 je bilo v Liegu ustanovljeno belgijsko društvo za gerontologijo in geriatrijo - Societe Belge de Gerontologie et de Geriatrie, ki se je leta 1972 združilo s sestrskim flamskim društvom - Vla-amse Vereniging voor Geriatrie. Do leta 2006 je bila geriatrija vključena v interno medicino, s petimi leti specializiranja interne in z dodatnim letom izpopolnjevanja v geriatriji. Zdaj je geriatrija samostojna specialnost, ki specializacijo izvaja v skladu z evropskim standardom, tremi leti interne in tremi leti geriatrije. Geriatrični oddelek za akutno oskrbo in rehabilitacijo je v vsaki od 102 bolnišnic v državi. Leta 2006 so imeli 280 geriatrov.
Vsako leto koncem maja pripravijo generalno skupščino v Bruslju. Flamsko govoreči del ima vsakoletni kongres februarja v Ostendeju, francoski pa oktobra v Liegu. Njihova spletna stran: www.geriatrie-online.at.
Tudi Irska šteje svoje gerontološko društvo med najstarejše na svetu. The Irish Gerontological Society (IGS) je bila ustanovljena leta 1951 z namenom širjenja znanja o staranju. Vsako leto v septembru organizira letno strokovno srečanje. IGS je vseirska organizacija, vendar
pa je večina geriatrov na Irskem vključena v British Geriatric Society, ki je doslej že dvakrat na Irskem organizirala strokovno srečanje, ki ga sicer pripravlja vsaki dve leti. Kljub temu so leta 1979 ustanovili Irsko društvo zdravnikov v geriatrični medicini - The Irish Society of Physicians in Geriatric Medicine, ki si prizadeva, da so načela geriatrije vključena v vse zdravstvene pobude. Tudi irski geriatri so bili med ustanovitelji EUGMS.
Razvoj geriatrije je na Irskem potekal podobno kot v Veliki Britaniji. Stroka je predvsem doma v splošnih bolnišnicah, je pa dobro povezana z dejavnostmi na lokalnem nivoju, rehabilitacijo, specialnimi bolnišnicami in enotami za podaljšano nego. Bolnika napoti v bolnišnico njegov družinski zdravnik. V velikih učnih bolnišnicah imajo geriatrične enote, v manjših bolnišnicah je geriater eden od največ treh ali štirih internistov, geriatrija pa je vključena v interno medicino. Geriater zdravi bolnike vseh starosti, v primeru potrebe s kolegi načrtuje tudi posebno geriatrično oskrbo.
Geriatrijo je mogoče specializirati le po zaključeni specializaciji iz interne medicine in po uspešno opravljenem izpitu za članstvo v Royal College of Physicians of Ireland. Specializacija je v skladu s specializacijo geriatrije v Evropski uniji. Po 3-letnem delu v interni medicini sledi 4-letno izpopolnjevanje iz geriatrije za akreditacijo v geriatriji, kdor pa želi imeti akreditacijo v geriatriji in splošni medicini, potrebuje še dodatno leto izobraževanja. Trinity College v Dublinu ima katedro za geriatrijo, Limeriška univerza pa profesorja za podiplomsko izobraževanje. Spletna stran: www.ispgm.ie.
Češka je gerontološko in geriatrično aktivnost institucionalizirala v letu 1958. Ustanovljena je bila gerontološka sekcija češkega internističnega društva. Njen ustanovitelj je bil profesor Bohumil Prusik s Karlove univerze v Pragi. Leta 1962 je bila sekcija preimenovana v Češko gerontološko društvo. Staranje češke populacije je večalo potrebe in pomen društvenih aktivnosti in leta 1993, po ločitvi Češke od Slovaške, je bilo društvo spet preimenovano v Češko gerontološko in geriatrično društvo - Česka gerontologicka a geriatricka společnost (CGGS). Poslanstvo društva je bilo ves čas izboljšati oskrbo starejših, vključno s klinično oskrbo, zagotavljati rast gerontološko-geriatričnega znanja in veščin, organizirati izobraževanje, pospeševati raziskave in interdisciplinarno sodelovanje, vplivati na socialno in zdravstveno politiko, preprečevati diskriminacijo starejših, izboljšati podobo in prestižnost stroke v specializacije iz geriatrije v vseh krogih češke družbe.
Od leta 2003 izdajajo znanstveno revijo Česka geriatricka revue. S Slovaškim gerontolo-škim in geriatričnim društvom izdajajo skupaj znanstveno revijo Geriatria.
Vsako leto v septembru organizirajo gerontološki in geriatrični kongres, čez leto pa v različnih krajih tudi tradicionalne gerontološke konference.
Razvoj geriatrične medicine je na Češkem potekal ob podpori stroke in družbe. Od leta 1970 je potekalo izobraževanje zdravnikov iz geriatrije in leta 1974 je bila na Inštitutu za podiplomsko izobraževanje v Pragi ustanovljena katedra za geriatrijo in gerontologijo. V letu 1983 je bila priznana specializacija po zaključeni specializaciji iz interne medicine in dodatnem 3-letnem strokovnem izobraževanju. Že leta 1980 je izšel prvi učbenik gerontologije in geriatrije. Število geriatrov na Češkem vztrajno raste od leta 1986, leta 2006 so imeli že več kot 200 specialistov, na specializaciji jih je bilo kar 90. Program izobraževanja so obnovili in uskladili z evropskim, leta 2005 ga je potrdilo Ministrstvo za zdravstvo. Sprva za geriatrijo ni bilo velikega zanimanja, odkar pa so ustanovili katedre na fakultetah, je zanimanje
skokovito naraslo. Čehi zato posebej podpirajo katedre za geriatrijo. Leta 2002 je na Karlovi univerzi dobil akreditacijo raziskovalni doktorski program, ki naj bi gerontološko-geriatrične raziskave v državi še dodatno pospešil.
V	zdravstvenem sistemu imajo na Češkem celo vrsto dejavnosti in storitev, namenjenih starejšim: akutno in postakutno zdravljenje, dolgotrajno in sestrsko oskrbo, psihogeriatrično oskrbo, dnevno oskrbo, oskrbo in pomoč na domu in drugo. Borijo se proti neenakopravni obravnavi v nekaterih delih države, zato so določili minimalne standarde oskrbe, ki naj bi veljali povsod. Spletna stran: www.cggs.cz.
Zanimivo zgodovino gerontologije in geriatrije ima Nemčija. Tam je že leta 1938 dr. Max Bürger, internist in raziskovalec staranja, ustanovil Nemško društvo za raziskovanje staranja, Deutsche Gesellschaftfür Altersforschung. Združevalo je zdravnike, ki jih je staranje zanimalo. Izdali so nekaj knjig o boleznih v starosti, v katerih ni mogoče najti besed demenca, inkontinenca, Alzheimerjeva bolezen ali rehabilitacija. Avtorji so bili bolj raziskovalci in manj geriatri, kot jih danes pojmujemo. Druga svetovna vojna je prekinila njihovo delo in razvoj.
Po vojni so društvo oživili v Leipzigu, v takratni Nemški demokratični republiki, DDR. Ko so Nemčijo razdelili na vzhodni in zahodni del, je bila leta 1966 ustanovljena zahodna veja društva pod imenom Nemško društvo za gerontologijo - Deutsche Gesellschaft für Gerontologie. Imelo je sekcije za biologijo, medicino, psihologijo s sociologijo in sestrsko nego. Po združitvi obeh Nemčij sta se 1991 združili tudi obe veji društva in se preimenovali v Nemško društvo za gerontologijo in geriatrijo - Deutsche Gesellschaft für Gerontologie und Geriatrie (DGGG). V letu 1995 so se geriatri odcepili in ustanovili Nemško geriatrično društvo - Deutsche Gesellschaft für Geriatrie (DGG), da bi svojo stroko lahko bolje predstavljali med ostalimi medicinskimi specialnostmi, poklicnimi odbori in v politiki. Namen društva je krepiti in pospeševati geriatrične raziskave, geriatrično do- in podiplomsko izobraževanje, ustanavljanje specializiranih ustanov za geriatrično oskrbo po vsej državi in vzpostavljati akademske temelje geriatrične medicine. DGG je doživela hiter razvoj in ima že več kot 1600 članov, ki so aktivni v 16 različnih sekcijah.
DGG je uspela geriatrični medicini priboriti položaj subspecialnosti v okviru interne medicine, družinske medicine, nevrologije in psihiatrije. Izpopolnjevanje traja 2 leti, sledi izpit v enem izmed naštetih področij. Od leta 2001 je geriatrija obvezno vključena v dodi-plomsko izobraževanje. Slabše so se odrezale univerze. Od 37 medicinskih fakultet jih ima le 5 katedro za geriatrijo.
Nemški geriatri sodijo med ustanovitelje EUGMS. V zadnjem času se povezujejo tudi z nemško govorečimi kolegi iz Avstrije in Švice, da bi vzpodbudili skupne projekte in srečanja v nemškem govornem področju.
DGG izdaja dve znanstveni reviji in novice. To so angleški The European Journal of Geriatrics (tudi nemška verzija), samo v nemščini Geriatrie Journal in redne novice Geriatrie Online. Vsako leto pripravijo kongres, ki je vsako drugo leto v Berlinu, vmes pa v različnih nemških mestih. Spletna stran: www.dggeriatrie.de.
V	letu 1966 so se organizirane gerontološko-geriatrične aktivnosti pričele tudi v Sloveniji. Z odlokom Izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije so v prostorih nekdanje fiziatrične klinike v Trnovem ustanovili Inštitut za gerontologijo in geriatrijo. Pobudnik te odločitve je bil pokojni prof. dr. Bojan Accetto. Ob ustanovitvi si je vodstvo inštituta za nalogo
zadalo »vzgajati ustrezne medicinske in strokovne kadre, razvijati raziskovalno dejavnost in povezovati vse kadre, ki so delovali na področju zdravstvenega in socialnega varstva za stare prebivalce.« (Gerontološko društvo Slovenije, 1999, str. 8) Inštitut je kot klinična bolnišnica Medicinske fakultete v Ljubljani predstavljal nacionalni strokovni vrh obeh strok. Pod njegovim vplivom so se po Sloveniji pričeli graditi za takratni čas sodobno organizirani domovi za stare (Accetto, 2006, str. 17-21). Leta 1978 je bil Inštitut vpisan v mednarodni direktorij za gerontologijo pri Združenih narodih. Po upokojitvi prof. Accetta se je leta 1988 Inštitut preimenoval v Kliniko za žilne bolezni. Dotedanja dejavnost inštituta je bila s tem preusmerjena, Slovenija pa je od 1988 leta dalje na ravni geriatrije ostala brez strokovnega vrha, brez usmerjenih geriatričnih raziskav, brez na nacionalni ravni usklajenega medicinskega dodiplomskega in podiplomskega geriatričnega izobraževanja, brez z raziskavami potrjenega znanja o zdravstvenih potrebah in življenju starih v Sloveniji. Uveljavilo se je stališče, da specializacija iz geriatrije ni potrebna. Ob takih razmerah je prof. Accetto leta 1999, ob trideseti obletnici dela Gerontološkega društva za svojo nekdanjo kliniko resignirano ugotovil, da »te ustanove zadnjih petnajst let ni več niti po naslovu niti po vsebini dela«. (Gerontološko društvo Slovenije, 1999, str. 9)
Tri leta po ustanovitvi Inštituta, leta 1969, je bilo prav tako pod vplivom prof. Accetta ustanovljeno Gerontološko društvo Slovenije, ki letos praznuje že 40. obletnico svojega obstoja in dela. Slovenske razmere društvu niti finančno niti ubikacijsko niso bile naklonjene, kljub temu je v slovenskem prostoru opravilo veliko delo in je kot član Mednarodnega geron-tološkega združenja Slovenijo aktivno predstavljalo tudi v mednarodnem merilu. Ima tri sekcije: socialno-gerontološko, medicinsko-gerontološko in eksperimentalno-gerontološko, ki nikoli ni ustrezno zaživela. Društvo združuje posameznike, društva in organizacije, ki delujejo na področju starosti in staranja. Organiziralo je številna strokovna srečanja, sodelovalo pri izobraževanju kadrov, pri pripravi zakonov in izdalo številne strokovne publikacije ter knjige, namenjene starim ljudem. Pri svojem delu se društvo še vedno bori z velikimi finančnimi zadregami, kar zagotovo otežuje izpolnjevanje njegovega poslanstva. Seveda pa društvo tudi ob nemotenem delovanju ne more nadomestiti stroke in njenega dela, je lahko le njena nadgradnja. Zato je večkrat pozivalo in opozarjalo slovensko strokovno, politično in drugo javnost o potrebi po usklajenem poučevanju gerontologije in geriatrije na vseh nivojih zdravstvenega in medicinskega pouka. Ustrezna tovrstna znanja naj bi po mnenju društva imeli tudi politiki, novinarji, arhitekti, urbanisti in učitelji.
Za razliko od geriatrije in medicine na ravni drugih fakultet in zdravstvenih šol razvoj gerontologije ni bil prekinjen. Fakulteta za socialno delo ima gerontologijo vključeno v izobraževalni program neprekinjeno od leta 1975 dalje. Fakulteta za družbene vede v Ljubljani ima v programu predmet Socialna gerontologija, Fakulteta za zdravstvene vede v Mariboru ima predmet Gerontološka zdravstvena nega, Visoka šola za zdravstvo v Ljubljani ima gerontologijo vključeno v zdravstveno nego. Leta 1992 je bil v Ljubljani ustanovljen Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje z usmerjenostjo v integralno gerontologijo. Leta 1998 je pričel izdajati strokovno znanstveno revijo Kakovostna starost, ki štirikrat letno neprekinjeno izhaja že 12. leto.
Razveseljivo in vzpodbudno je, da je nova Medicinska fakulteta v Mariboru, ki je pričela s predavanji leta 2004, v svoj kurikulum takoj vključila predmet Gerontologija z geriatrijo.
Leta 2006 je slovenska vlada sprejela Strategijo varstva starejših do leta 2010, ki na nacionalni ravni opozarja na potrebo po oživitvi dela Inštituta za gerontologijo in geriatrijo. V prizadevanja za oživitev slovenske geratrije sta se vključila tudi Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije, leta 2009 je prizadevanja podprla tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
K temu je potrebno dodati, da je Evropska unija zaradi naglega naraščanja števila starejših Slovenijo že večkrat opozorila na potrebo po pokojninski reformi. In še to: v Sloveniji imamo zelo močno Društvo upokojencev, starejši pa imajo svojo politično stranko, Demokratsko stranko upokojencev - DeSUS, ki ob vsakih volitvah pride v parlament in ima v vladi tudi svoje ministre!
Ob vsem tem se lahko vprašamo, kako je mogoče, da geriatrični stroki v Sloveniji ob tako obetavnem začetku ni uspelo zadržati strokovnega vrha z njegovo institucijo vred? Navsezadnje Slovenci vedno sledimo razvoju medicine na vseh področjih brez večjih zaostankov. Zakaj se je torej že doma in na tujem uveljavljena strokovna dejavnost zožila, namesto da bi se širila kot povsod drugod po svetu? Zakaj smo ob izkazano hitrem staranju Slovencev prav na področju geriatrije pokazali strokovno in domovinsko šibkost? In zakaj kljub temu, da geriatrija po svetu zaradi podaljševanja dolgoživosti sodi med najbolj propulzivne stroke, v Sloveniji do nje v nekaterih medicinskih krogih še vedno vlada nekakšna zadržana opreznost in organizacijska slabokrvnost? Slovenski politiki ne moremo očitati, da bi bodisi v preteklosti bodisi danes ne podpirala razvoja strokovnih področij. V primeru geriatrije je to najbrž posledica dejstva, da se politika z zdravstveno politiko vred ni vmešavala v odločitev stroke po preimenovanju Inštituta za gerontologijo in geriatrijo.
Na Švedskem je geriatrija samostojna specialnost že od leta 1969. Poskusi, da bi jo spravili pod okrilje interne medicine, so bili zavrnjeni. Predstavniki starejših v švedskem parlamentu so zaradi staranja švedske družbe vedno poudarjali pomen geriatrije, ki sodi med deset najmočnejših samostojnih strok na Švedskem. Leta 2005 so imeli 680 specialistov geriatrov. Vsako leto konča specializacijo od 30 do 40 zdravnikov, prav toliko se jih tudi upokoji. Kakih 500 jih dela na geriatričnih oddelkih, ostali pa v primarnem zdravstvu. Večina je vključenih v članstvo Švedskega društva za geriatrijo in gerontologijo - Svensk Förening För Geriatrik och Gerontologi. Nimajo svoje revije, pomembne informacije in raziskovalna dognanja objavljajo v The Journal of Swedish Medical Associiation. Od leta 2005 organizirajo vsako leto Geriatrisk Forum, pred tem so ga vsako drugo leto. Spletna stran je: www.sfgg.se.
Gerontološko sekcijo Slovaškega društva za interno medicino je leta 1969 ustanovil dr. Eugen Gressner. Zaradi velikega zanimanja je bilo že čez eno leto ustanovljeno samostojno Slovaško gerontološko društvo. Takoj so vzpostavili sodelovanje s Čehi in se do delitve Češkoslovaške v dve državi izmenjavali v vodenju. S samostojno državo se je društvo preimenovalo v Slovaško gerontološko in geriatrično društvo - Slovenska gerontologicka a geriatricka spoločnost (SGGS).
Leta 1979 je Ministrstvo za zdravstvo pripravilo načrt razvoja geriatrične medicine. Organizirali so bolnišnične oddelke, ustanove za dolgotrajno oskrbo, dnevne bolnišnice in raziskovalni inštitut. Danes je SGGS samostojno društvo, član Slovaške medicinske zveze in Mednarodne zveze za geriatrijo in gerontologijo (IAGG).
Od 1995 izdajajo skupaj s Čehi glasilo Geriatria. Izhaja štirikrat letno v slovaškem in češkem jeziku. Vsako leto priredijo Gressnerjeve geriatrične dneve z mednarodno udeležbo. Vsako leto prav tako organizirajo tudi Slovaško geriatrično konferenco in druga strokovna srečanja po različnih krajih države. Vsako drugo leto priredijo skupno strokovno srečanje s psihiatri, leta 2000 pa so v Bratislavi gostili 5. evropski kongres klinične gerontologije.
Specializacijo iz geriatrije so vpeljali leta 1979 in leta 1983 so dobili prve specialiste. Danes jih imajo že več kot 160. Specializacija je prilagojena evropskim priporočilom. V do-diplomskem študiju imata medicinski fakulteti v Bratislavi in Košicah vključena predavanja in vaje iz geriatrije. Tudi fakulteta za zdravstveno nego in socialo v Trnavi in sestrska šola v Bratislavi imata geriatrični pouk.
Po državi imajo 50 oddelkov za dnevno geriatrično hospitalizacijo in 65 bolnišničnih oddelkov z 2743 posteljami. 19 oddelkov je namenjenih akutnim bolnikom, 46 pa dolgotrajni negi. Na primarni ravni izvajajo zdravstveno oskrbo starejših splošni zdravniki. Spletna stran: www.geriatria.sk.
Dansko geriatrično društvo - Dansk Selskab for Geriatri, je bilo ustanovljeno leta 1972 z namenom, da širi klinična in znanstvena dognanja s področja geriatrije. Tesno sodeluje z Danskim gerontološkim društvom, ki so ga ustanovili že leta 1946, z Nordijsko gerontološko zvezo, z Dansko zvezo geriatričnih sester in Dansko zvezo interne medicine.
V bolnišnicah ima večina geriatričnih oddelkov enote za akutno oskrbo, imajo tudi dnevne bolnišnice. Geriatrične bolnike povsod obravnavajo interdisciplinarni timi (zdravnik, sestra in fizioterapevt). Skupaj s splošnimi zdravniki bolnike obravnavajo tudi na njihovem domu.
Na treh medicinskih fakultetah imajo geriatrični kurikulum. Geriatrija je ena od devetih specialnosti interne medicine. Vsako leto organizirajo tri strokovna srečanja. Spletna stran: www.danskselskabforgeriatri.dk.
Norveško geriatrično društvo - Norsk Geriatrisk Foreningje bilo ustanovljeno leta 1973. Že po dveh letih je geriatrija dobila status posebnega področja interne medicine. Geriater lahko postane, kdor zaključi specializacijo interne medicine in se potem dodatno specializira. Prvi hospitalni oddelek so dobili leta 1978, 1982 pa je geriatrijo že predaval prvi norveški profesor. Trenutno imajo 5 profesorjev, 2 v Oslu, po enega pa v Bergenu, Trondheimu in Troms0ju. Večino bolnikov sprejmejo v bolnišnico zaradi akutnih poslabšanj kroničnih bolezni. Čeprav imajo okoli 150 geriatrov, jih je zaradi velikih potreb še vedno premalo.
Na nacionalni ravni prirejajo kongrese geriatrične medicine vsake dve leti. V letu 2008 so organizirali Nordijski gerontološki kongres. Spletna stran: www.legeforeningen.no.
Luksemburška zveza gerontologije in geriatrije - Association Luxembourgeoise de Gerontologie et de Geriatrie, je bila ustanovljena leta 1985. Imajo nekaj čez dvajset geriatrov, enkrat letno izdajajo Journee de Gerontologie et Geriatrie. Spletna stran: www.rbs.lu.
Od članic, ki so bile sprejete v EU leta 2004, so gerontološke in geriatrične aktivnosti najbolj razvite na Madžarskem in v Estoniji.
Madžarsko gerontološko združenje - Magyar Gerontologiai Tarsasag, je bilo ustanovljeno leta 1966, čeprav Madžarska lahko zasleduje svojo gerontološko/geriatrično tradicijo tja do leta 1937. Združenje proučuje in se ukvarja z medicinskimi, kliničnimi in socialnimi področji staranja. Vsako leto organizirajo kongres na ravni države, leta 1993 so bili gostitelji 15. svetovnega gerontološkega kongresa. Leta 2000 je bila geriatrija priznana za samostojno
specialnost. Kolegij za gerontologijo je svetovalno telo Ministrstva za zdravstvo za področje staranja, ki predlaga tudi zakonske spremembe. Spletna stran: www.geronto.hu.
Estonija je dobila svoje gerontološko in geriatrično združenje - Eisti Girontoloogia ja Giriaatria Assotsiatsioon v letu 1997. Združenje združuje vse, ki aktivno skrbijo za starejše: zdravnike, sestre, sestrske pomočnike, socialne delavce, oskrbovalce, upravnike oskrbovalnih ustanov, predstavnike upokojencev, prostovoljce in tudi same stare ljudi. Želijo predvsem pomagati na socialnem, zdravstvenem in psihološkem področju ter vzgajati poklicne delavce v gerontologiji in geriatriji. S tem želijo upočasniti staranje in dvigniti kakovost življenja starejših. Sodelujejo v mednarodnih raziskavah o staranju, doma pa prirejajo vsako leto štiri strokovna srečanja o aktualnih gerontološko/geriatričnih vprašanjih. Spletna stran: www.egga.ee.
Švica je razmeroma pozno, v letu 2000, geriatrijo priznala kot specialno vejo in dve leti kasneje so v Baslu ustanovili Švicarsko strokovno geriatrično društvo - Schweizerische Fachgisillschaft für Geriatrie. V Švici so geriatri predvsem internisti in splošni zdravniki, ki so po zaključku vsak svoje specializacije še tri leta specializirali geriatrijo in gerontopsihia-trijo. Po državi imajo 7 geriatričnih učnih oddelkov za šolanje zdravnikov. Izobražujejo se predvsem za področja akutne oskrbe, ambulantnega dela in dolgotrajne oskrbe. V geron-topsihiatriji se šolajo v psihiatričnih bolnišnicah. Na 23 bolnišničnih oddelkih se v geriatriji izobražujejo tudi sestre. Izdajajo Geriatrie Praxis, ki objavlja bolj administrativna obvestila. Spletna stran: www.sgg-sgg.ch.
V	Avstriji je društvo za geriatrijo in gerontologijo - Österreichische Gesellschaft für Geriatrie und Gerontologie, neprofitna znanstvena organizacija, ki raziskuje staranje in razširja geriatrično in gerontološko znanje. Izdajajo Journal für Geriatrie und Gerontologie. Spletna stran: www.geriatrie-online.at.
V	Franciji je bilo francosko društvo za geriatrijo in gerontologijo - Sociiti Frangaisi di Geriatrie it Gerontologie (SFGG), ustanovljeno z namenom, da pospešuje raziskave, posreduje informacije in organizira izobraževanje na področju staranja, dolgoživosti, zbolevnosti in starosti. Ob geriatriji in gerontologiji se povezuje še s psihologijo, sociologijo, demografijo in javnim zdravstvom. Vanj je vključenih 16 regionalnih društev, Nacionalna gerontološka ustanova in Društvo za psihogeriatrijo. SFGG ima tri kolegije: medicinskega, humano-biološkega in oskrbovalskega. Z drugimi medicinskimi društvi sodeluje na področju kakovosti oskrbe, paliativne oskrbe, kardiogeriatrije, pneumogeriatrije, gerontehnologije in diabetogeriatrije. Partnersko je povezano z Ministrstvom za zdravstvo in zdravstvenimi zavarovalnicami. SFGG je član IAG in je leta 2009 organiziral svetovni gerontološki kongres. Izdajajo La Rivui di Geriatrie. Vsako leto imajo v novembru letno srečanje v Parizu. Spletna stran: www.sfgg.net.
EVROPSKA UNIJA
V	razvoju medicine je Evropa vselej igrala pionirsko vlogo. V skladu s tem izročilom je Evropska Unija vodilna tudi na področju gerontologije in še posebej geriatrije. V evropskih državah in med njimi je vzpostavljena široka mreža aktivnosti in tri mednarodne organizacije: European Union Geriatric Medicini Society (EUGMS), Evropska regija mednarodne
zveze za gerontologijo in geriatrijo - The European Region of the International Association of Gerontology and Geriatrics, ter Evropska akademija za medicino staranja - The European Academy for Medicine of Ageing. Najmočnejša med njimi je EUGMS, ki je bila ustanovljena leta 2000, registrirana pa leta 2001. Njena spletna stran je www.eugms.org, njeno uradno glasilo pa The Journal of Nutrition, Health and Aging (JNHA).
Cilji EUGMS so: krepiti geriatrične dejavnosti v vseh državah članicah, pospeševati raziskave o staranju in starostnih boleznih, proučevati socialne in ekonomske aspekte staranja, preprečevati diskriminacijo starosti in starostnikov ter vzpostavljati etične norme, zagotavljati visoko kakovost zdravstvenih storitev starejšim bolnikom z vzgojo potrebnih kadrov, z neprekinjenim poklicnim izobraževanjem, pripravo navodil in z bogatenjem klinične prakse, znanja ter spretnosti oblikovati evropsko specializacijo iz geriatrije in z njo seznanjati vlade držav ter z organizacijo mednarodnih srečanj in sodelovanj pospeševati in utrjevati vse naštete cilje.
Članica EUGMS je lahko vsaka država, ki ima geriatrično organizacijo. S tem si pridobi pravico do enega člana v svetu EUGMS. Slovenija je redna članica, zastopa jo dr. Marko Kolšek.
LITERATURA
Accetto Bojan (2006). Med zdravniki in bolniki. 40 let od ustanovitve Inštituta za gerontologijo
in geriatrijo. Inštitut Antona Trstenjaka: Ljubljana. Cruz-Jentoft A.J., Williams B.O. (2006). Developing geriatric medicine in the European Union European. EUGMS booklet.
Gerontološko društvo Slovenije (1999). Trideset let Gerontološkega društva Slovenije. Stari ljudje v Sloveniji. Ljubljana.
Kontaktne informacije: Dr. Božidar Voljč
Inštitut Antona Trstenjaka Resljeva 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana e-naslov: bozidar.voljc@gmail.com
Jože Ramovš Koncept gerontološkega in geriatričnega izobraževanja
POVZETEK
Uvajanje pouka sodobnih gerontoloških in geriatričnih znanj ter veščin v poklicno usposabljanje zdravnikov in vseh drugih zdravstvenih poklicev je utemeljeno z današnjimi demografskimi potrebami ter z dobrimi izkušnjami in normativnimi dokumenti Evrope in Slovenije. Predstavljene so gerontološke in geriatrične kurikularne vsebine na treh ravneh poklicnega usposabljanja: 1. osnovna propedevtična predpoklicna in poklicna gerontologija v srednjih šolah, ki usposabljajo zdravstvene poklice ali prihajajo iz njih študentje medicine in drugih visokih zdravstvenih šol, 2. odgovarjajoča poklicna geriatrija pri visokošolskem usposabljanju zdravnikov in vseh drugih zdravstvenih strokovnjakov, 3. podiplomsko specialistično in znanstveno-pedagoško geriatrično in gerontološko izobraževanje za posamezne zdravstvene in druge strokovnjake. V članku je posvečen poseben poudarek izobraževalni integraciji intelektualnih gerontoloških in geriatričnih spoznanj s sodobnim socialnim učenjem veščin za komuniciranje s starimi ljudmi, z njihovimi svojci ter za poklicno sodelovanje zdravstvenih strokovnjakov med seboj.
Ključne besede: geriatrija, gerontologija, gerontološki kurikulum, geriatrični kurikulum, komunikacijske veščine
AVTOR: Dr. Jože Ramovš je socialni delavec in antropolog. Zadnji dve desetletji dela predvsem na področju socialne gerontologije. V ospredju njegove znanstvene in akcijske pozornosti so zlasti: solidarno medgeneracijsko sožitje in komunikacija med mlado, srednjo in tretjo generacijo, osebna priprava na kakovostno staranje in družbena priprava na velik delež starega prebivalstva, oblikovanje novih medgeneracijskih programov sodobne socialne mreže za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij, ki temeljijo na principu osebne in skupinske samopomoči ob doživetih potrebah ter strokovne in javne podpore za razvijanje samopomoči in samoorganizacije prebivalstva v skupnosti.
ABSTRACT
A concept of gerontological and geriatric education
That modern gerontological and geriatric science and skills ought to be introduced into the curricula for doctors and all other health care professions can be justified by current demographic challenges, good practical experience and both Slovenian and European normative documents. Education in gerontology and geriatrics can be enhanced by introducing curricula at three levels of training for a career in health care: 1. basic propaedeutic instruction in gerontology in secondary schools that turn out career health care workers or students of medicine at university or other levels of higher education; 2. adequate geriatric courses in medical schools of higher education turning out doctors and all other expert health care
practitioners; 3. postgraduate geriatric and gerontological training for individuals specializing in a field of medicine, research or teaching. Integrating intellectively acquired gerontological and geriatric knowledge with teaching modern social skills applied to communication with the aged and their relatives as well as to professional cooperation between medical workers cannot be overemphasized.
Key words: geriatrics, gerontology, gerontological curriculum, geriatric curriculum, communicational skills
AUTHOR: Dr. Jože Ramovš is a social worker and anthropologist. In the last two decades he is mainly working in the area of social gerontology. In the forefront of his scientific work are intergenerational relations and communication between young, middle and old generation, personal preparation for quality ageing and social preparationfor large share of old population, creation of the new intergenerational programmes of modern social network for quality ageing and good intergenerational relations, that are based on the principle of personal self-help and self-help in groups and on professional and public support for developing self-help and self-organisation of the population in the community.
1. UVOD
Sistematično uvedbo pouka gerontologije in geriatrije pri šolanju zdravstvenih poklicev narekujejo in spodbujajo naslednja dejstva.
1.	Dolgoživost posameznikov. Od takrat, ko so preživljali starost stari starši sedanjih upokojencev, se je več kot podvojila pričakovana življenjska doba po 60. letu starosti.
2.	Staranje družbe. Ker je po letu 1980 pri nas delež rojstev manjši od enostavne reprodukcije prebivalstva (namesto ničelnega demografskega prirastka 2,1 otroka na žensko, se zadnja leta giblje med 1,2 in 1,5), se bo v prihodnjih letih število ljudi, ki so stari nad 60 let, podvojilo v primerjavi s številom mladih. 20. stoletje otroka je prešlo v 21. stoletje starih ljudi. To dejstvo narekuje, da se geriatrija in celotna gerontologija razvijeta in v praksi razširita s podobno hitrostjo in intenzivnostjo, kakor sta se v preteklih desetletjih pediatrija in porodništvo.
3.	Stanje drugod po Evropi. Zadnja desetletja se je po evropskih državah naglo razvijala gerontologija in znotraj nje geriatrija, tako da Slovenija pri tem zelo zaostaja za drugimi (Voljč, 2009). Na zadnjem svetovnem kongresu gerontologije in geriatrije julija letos v Parizu je bila vrsta prispevkov in celotnih simpozijev posvečena gerontološkemu študiju ter evropskim in ameriškim izkušnjam pri tem (IAGG, 2009; Pihlar, 2009).
4.	Slovenske dobre izkušnje. Slovenija je bila med leti 1968 in 1988 pri razvoju gerontologije in geriatrije med vodilnimi na svetu; v tem času je deloval Inštitut za gerontologijo in geriatrijo v Trnovem v Ljubljani, ki ga je ustanovil in vodil dr. Accetto (Accetto, 2006).
5.	Sprejeti slovenski in EU dokumenti. EU na politični (Svet EU, 2005), ekonomski (Leon, 2007) in drugih ravneh sprejema dokumente, ki narekujejo pospešeno skrb za kakovostno staranje in medgeneracijsko solidarnost, pogoj za uspešen razvoj na tem področju pa je izobraževanje strokovnjakov in znanstveno raziskovanje. Slovenski strateški politični
dokumenti s tega področja (Strategija, 2006), ki sledijo evropskim, usmerjajo razvoj tudi v medicinsko gerontološko izobraževanje in raziskovanje.
Preden preidemo h konceptu gerontološkega izobraževanja, bomo delovno opredelili glavne pojme, o katerih govorimo.
Geriatrija je veja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem, diagnosticiranjem in zdravljenjem starostnih bolezni (prim. Slovar, 1970; Collins, 1986).
Gerontologija je veda, ki proučuje staranje in vprašanja, ki so povezana s starostjo in starimi ljudmi. Gerontologija je torej veliko širši pojem od geriatrije, saj obsega vse znanosti, ki so pomembne za kakovostno staranje. Gerontologija in geriatrija sta neločljivo povezani, saj je geriatrija ena od bistvenih strokovnih panog celostne gerontologije.
Izobraževanje nam tukaj pomeni celotno sistematično šolanje za kompetentno opravljanje zdravstvenih poklicev (zdravnikov, sester, zdravstvenih negovalk, fizioterapevtov in drugih), in sicer na pripravljalni srednješolski stopnji (gimnazija, srednja zdravstvena šola ...), na poklicni visokošolski stopnji, na podiplomski stopnji specializacij in znanstveno raziskovalnega podiplomskega študija ter vseživljenjsko izobraževanje strokovnjakov v zdravstvenih poklicih. Neločljive sestavine poklicnega izobraževanja strokovnjakov vseh zdravstvenih poklicev (to je zdravstvenikov) so sodobna gerontološka znanja ter veščine za njihovo učinkovito uporabo v praksi pri delu z ljudmi in za ljudi. Veščine za uspešno poklicno delo v praksi pa se delijo v gerontološke in geriatrične za zdravstveno delo ter v socialne in komunikacijske za kakovostne odnose z bolniki in za dobro sodelovanje s sodelavci v zdravstveni delovni ekipi.
2. TRI RAVNI GERONTOLOŠKEGA IZOBRAŽEVANJA ZDRAVSTVENIKOV
Pri izobraževanju zdravstvenikov za današnje in jutrišnje potrebe sodi sistematični pouk gerontoloških znanj in veščin v učne načrte na treh ravneh:
1.	na ravni predpoklicnega in poklicnega izobraževanja je potrebna za vse zdravstvene poklice propedevtična gerontologija,
2.	na ravni poklicnega izobraževanja je potrebna za vse zdravstvene poklice osnovna geriatrija,
3.	na podiplomski ravni je potrebno specialistično in znanstveno-pedagoško geriatrično in gerontološko izobraževanje za posamezne zdravstvene in druge strokovnjake.
2.1. OSNOVNA PREDPOKLICNA GERONTOLOGIJA
V današnjih razmerah, ko se delež starih ljudi naglo veča, nujno potrebuje vsak, ki opravlja zdravstveni poklic, osnovno znanje o starosti, staranju ter o zakonitostih solidarnega sožitja med mlado, srednjo in upokojensko generacijo. V sklop osnovnih znanj o sožitju pa sodijo predvsem znanja in veščine o medgeneracijskem komuniciranju s starejšimi ter o poklicnem sodelovanju. Brez teh znanj danes ni mogoče uspešno in z zadovoljstvom delati ne v zdravstvenem ne kateremkoli drugem poklicu, ki se posveča delu z ljudmi in za ljudi in pri katerem je pomembno poklicno sodelovanje; v tem prispevku se izrecno posvečamo
poklicnemu izobraževanju zdravstvenih strokovnjakov. Ta znanja so zdravstvenikom potrebna tudi zaradi vpogleda v pojav in probleme sedanjega procesa staranja družbe ter zaradi nujno potrebnega sodelovanja z drugimi strokami.
Uvajalna ali propedevtična gerontološka in medgeneracijska znanja in veščine so torej naslednji:
•	človekovo staranje in starost,
•	potrebe, zmožnosti in razvoj v tretjem življenjskem obdobju,
•	komplementarna sistemska povezanost ter sožitje med mlado, srednjo in tretjo generacijo,
•	demografske zakonitosti in družbene posledice sedanjega staranja prebivalstva,
•	medgeneracijska solidarnost kot osnova družbenega razvoja,
•	preživetveni pomen socialnega imunskega vzgiba solidarnosti ter možnosti za njegovo krepitev pri posamezniku in v družbi v današnjih razmerah,
•	kakovostno komuniciranje kot osnova poklicnega dela z ljudmi in za ljudi. Navedena propedevtična gerontološka in medgeneracijska znanja ter veščine sodijo v
redni učni načrt vseh srednjih zdravstvenih šol, ki oblikujejo samostojen zdravstveni poklic, prav tako pa gimnazij in drugih šol, od koder prihajajo dijaki na visokošolsko stopnjo medicine in zdravstva (kot že rečeno, je te vsebine prav tako potrebno vpeljati v učne načrte vseh drugih srednjih šol, ki usposabljajo ali pripravljajo mlade za poklicno delo z ljudmi in za ljudi).
Ta znanja ne zahtevajo veliko ur pouka, pač pa kakovostno vsebinsko in metodično zasnovo in učne pripomočke ter dodatno usposabljanje učiteljev, ki jih bodo poučevali. Pouk teh vsebin sodi v zadnji del srednješolskega študija.
Če bodoči zdravstveni strokovnjaki teh znanj ne osvojijo v srednji šoli, morajo biti obvezna kurikularna propedevtična vsebina prvega letnika medicinskih fakultet in vseh drugih visokih zdravstvenih šol.
2.2. POKLICNA GERIATRIJA
Na medicinskih in zdravstvenih fakultetah ter vseh visokih šolah zdravstvenih smeri je potrebno, da vsakdo, ki bo opravljal zdravniško ali zdravstveno delo, pridobi naslednja geri-atrična znanja in veščine (seveda v večji ali manjši meri glede na svojo poklicno usmeritev):
•	bolezni in bolezenski poteki pri starih ljudeh,
•	posebnosti pri zdravljenju starejših ljudi,
•	preventivna krepitev zdravja v starosti,
•	socialno učenje veščin za kakovostno poklicno komuniciranje s starimi bolniki in njihovimi svojci,
•	socialno učenje veščin za medsebojno sodelovanje in komuniciranje zdravstvenih delavcev.
Pri starih ljudeh so bolezenski poteki, zdravljenje, učinkovanje zdravil in preventivna krepitev zdravja večinoma precej drugačni kakor pri ljudeh v srednjih letih ali pri otrocih. V prihodnjih letih bo imel vsak družinski zdravnik, internist, travmatolog, dermatolog, kirurg, okulist ..., medicinska sestra, fizioterapevt in vsi drugi zdravstveni poklici pri svojem delu še veliko več opraviti s starimi ljudmi kakor danes. Uspešnost njihovega dela bo zelo odvisna prav od navedenih znanj. In sicer ne samo geriatričnih, ampak tudi komunikacijskih, saj
noben zdravnik ali drug zdravstveni strokovnjak ne zna in ne more za nobenega bolnika vsega opraviti sam, ampak je uspeh njegovega dela v odločilni meri odvisen od tega, kako dobro zna sodelovati s poklicnimi kolegi. Od kakovosti poklicnega sodelovanja je v največji meri odvisno tudi zadovoljstvo v poklicu. Od veščin za komuniciranje z bolniki, še posebej s starimi, in z njihovimi svojci je odvisen z ene strani uspeh zdravljenja, z druge pa ugled zdravstva in zdravstvenih poklicev, saj je znano, da na zadovoljstvo ljudi z zdravstveno ustanovo in njenim osebjem zelo vpliva dejstvo, kako zna osebje komunicirati z njimi.
Kakovosten praktični pouk v poklicnih veščinah za kakovostno komuniciranje z bolniki in za medsebojno sodelovanje ni torej nič manj potreben kot pouk geriatričnih znanj. Naj poudarimo, da so znanje in metode na področju komuniciranja večinoma zelo nove, naglo se razvijajo šele zadnja leta. Po izkušnjah, ki jih imamo na tem področju, je potrebno v šolanje vseh zdravstvenih poklicev na fakultetni in visokošolski ravni vpeljati vsaj petnajst ur sodobnega socialnega učenja za komuniciranje s starimi ljudmi in za medsebojno sodelovanje.
Omenimo še usposabljanje za učinkovito preventivno krepitev zdravja v starosti. Dolgoživost in vse večje število aktivnih ljudi v tretjem življenjskem obdobju zahtevata redefinicijo starosti. Za zdravstvo to med drugim pomeni intenzivnejšo preventivo kroničnih nenale-zljivih bolezni pri ljudeh v zrelih letih. Glavna metoda za preventivno krepitev zdravja, če hoče biti uspešna, je komunikacija.
2.3. PODIPLOMSKA GERIATRIČNA IN GERONTOLOŠKA SPECIALIZACIJA
Tretja raven sodobnega zdravstvenega šolanja so podiplomske gerontološke in geriatrične specializacije zdravnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov. Visoko specializiranih ge-rontoloških in geriatričnih strokovnjakov ni potrebno veliko, odločilna je njihova kakovost. Specializirani posamezniki bodo morali obvladati eno od naslednjih usmeritev, po katerih se že sedaj kaže živa potreba.
1.	Specializiran geriater za posamezno zdravstveno panogo (npr. za geriatrično travmato-logijo, farmakologijo, fizioterapijo, prehrano, preventivo ...). Večja bolnišnica, pokrajina ali vsaj celoten slovenski prostor bi moral imeti celotni spekter tovrstnih geriatrov. Potrebni so za konzultativno pomoč vsem drugim zdravnikom in zdravstvenim strokovnjakom ter za obravnavo posebno zapletenih primerov.
2.	Interdisciplinarni (celostni ali integralni) gerontolog. Področji njegovega dela sta zlasti dve. Prvo je usklajevanje celotnega dela s starimi ljudmi v zdravstveni, socialni ali drugi ustanovi. Tovrstni gerontolog v zdravstveni ustanovi bo moral dobro obvladati veščine za učinkovito sodelovanje z nezdravstvenimi gerontološkimi ustanovi ustanovami in službami, zlasti s socialnimi, da bodo usklajene zdravstvene in druge storitve starim ljudem v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, socialnih in drugih ustanovah. Drugo področje dela interdisciplinarnega gerontologa je politično. Tu naj bi prevzemal odgovornost za strokovno in demokratično načrtovanje ter izvajanje zdravstvene, socialne, ekonomske, prostorske, prometne in drugih politik z vidika starih ljudi in razvoja starajoče se družbe.
3.	Specializiran menedžer za vodenje gerontoloških ustanov ter za upravljanje ali vodenje kakovosti njihovega dela. Menedžment uspešnega in etično odgovornega vodenja
ustanov ter upravljanje ali vodenje kakovosti njihovega dela sta danes samostojni poklicni specializaciji. Na teh dveh področjih dela je danes potrebnih veliko specializiranih znanj in veščin, ki komplementarno dopolnjujejo znanja iz prejšnje točke in seveda prav tako obratno; ta znanja so po svetu že dejansko na voljo.
Ostaja nam še vprašanje gerontološkega raziskovanja in poučevanja, ki je prav tako visoko specializirano gerontološko ali geriatrično delo. Tu se je pametno odločiti za tesno povezavo enega in drugega s konkretno gerontološko prakso navedenih treh in morebitnih drugih specializiranih gerontoloških in geriatričnih specializiranih poklicnih skupin. Seveda sodi k naravi stvari, da učitelj, če hoče biti kakovosten, tudi raziskuje in da raziskovalec posreduje spoznanja tudi s poučevanjem. Na področju gerontologije in geriatrije naj torej poučujejo in raziskujejo ali vsaj vodijo eno in drugo tisti, ki so specializirani v eni, drugi ali tretji od zgoraj navedenih smeri in to uspešno delajo tudi v praksi. Takšna povezava med vsakdanjim praktičnim delom z bolniki, raziskovanjem in poučevanjem je sicer v medicini splošno uveljavljena, medtem ko v družboslovnih poklicih raziskovalci in visokošolski učitelji večinoma v praksi ne delajo tega, kar raziskujejo ali poučujejo; in obratno, tisti, ki v socialnih ustanovah praktično delajo, tega ne raziskujejo, o tem ne poučujejo in pogosto celo ne publicirajo svojih izkušenj. Opomba o nujni povezanosti med praktičnim delom, raziskovanjem in poučevanjem, vključno s publiciranjem izkušenj in spoznanj, želi torej opozoriti, naj se zdravstvo pri uvajanju gerontologije in geriatrije ne zgleduje po družboslovju, saj je v tej točki naprednejše in samo zgled družboslovju v njegovem razvoju k večji družbeni učinkovitosti.
3. GERONTOLOŠKO DELO: ZNANOST IN UMETNOST
Letos spomladi je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti posvet o organiziranem uvajanju sodobnega pouka geriatrije in gerontologije v slovenskem zdravstvu (Voljč, 2009). Beseda na posvetu je seveda tekla o izobraževanju. Toda kraj posveta nudi možnost simbolične razlage, ki razširi miselni prostor: SAZU je najvišja slovenska ustanova tako znanosti kakor umetnosti. Gerontološka znanja in gerontološko izobraževanje, kar sodi na polje znanosti, ne zadostujejo za uspešno zdravstveno delo s starimi ljudmi. Nepogrešljivo dopolnilo je vzgoja za humano delo s starimi ljudmi in za krepitev solidarnosti med vsemi tremi generacijami. Danes je v praksi in teoriji jasno, da znanje o starosti in staranju še ne prinaša kakovostnega staranja in da znanje o kakovostnem sožitju med ljudmi samo ne zmore zboljšati tega sožitja. Samo znanje je tu nemočno, pa naj je še tako popolno. Nujno komplementarno dopolnilo znanju je življenjska umetnost osebnostne in socialne vzgoje ter samovzgoje za humano poklicno delo s starimi ljudmi, za lastno kakovostno staranje in za osebno solidarno sožitje s starejšimi, z mlajšimi in s svojo generacijo skozi vse življenje.
Pri razpravi o sodobnem gerontološkem izobraževanju torej ne smemo prezreti dejstva, da je osnova za učinkovitost tega izobraževanja umetnost nove medgeneracijske vzgoje. Za kakovostno staranje in ohranitev medgeneracijske solidarnosti potrebujemo vzgojo za medsebojno poznavanje, spoštovanje in dopolnjevanje generacij. In sicer vzgojo za to
v vrtcu, osnovni, srednji in visoki šoli, pri izobraževanju odraslih in pri gerontagoškem izobraževanju v starosti. Na vseh teh stopnjah in področjih so potrebni novi programi za medgeneracijsko vzgojo. Še posebej so potrebni tudi novi programi za pomoč pri solidarnostni vzgoji družinam, mladinskim vrstniškim skupinam, civilnim organizacijam odraslih in starejših ter javnim občilom, ki zelo usmerjajo stališča današnjih ljudi. Metode za dosego teh vzgojnih ciljev niso intelektualno učenje - ta metoda je primerna samo za izobraževalno osvajanje znanja - , primerna metoda za vzgojo je socialno učenje ob vzorčni interakciji v socialnih skupinah. Po tej metodi smo usposabljali več tisoč medgeneracijskih prostovoljcev v Sloveniji, ki se redno družijo s starimi ljudmi in imajo pri tem zelo dobre izkušnje; tudi ti in njim podobni bi bili primerni sodelavci vzgojnih in izobraževalnih ustanov pri življenjski medgeneracijski socialni vzgoji. Že nekaj ur kakovostne medgeneracijske socialne vzgoje letno bi verjetno občutno povečalo raven medgeneracijskega sožitja v družbi.
Medgeneracijska vzgoja seveda ni bila tema tega prispevka. Omenil sem jo za sklep, ker je osnova za vsako učinkovito gerontološko in geriatrično izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov. Kajti še tako dober gerontološki pouk zdravnikov in drugih ne bo kos nalogam zdravstvene oskrbe množice starih ljudi v prihodnje, če si zdravstveni strokovnjaki, njihovi bolniki in vsa družba ne bomo privzgojili nove solidarnosti med generacijami, kot to imenuje temeljni politični dokument EU o odzivu na demografske spremembe, oziroma solidarnosti za sožitje in kakovostno staranje prebivalstva, kot pravi naslov slovenske Strategije varstva starejšihNaš prispevek je bil posvečen vprašanju poklicnega gerontološkega izobraževanja zdravnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov. Omenjeni posvet na SAZU, usmeritev zadnjega kongresa zdravniškega društva in drugi znaki kažejo, da slovensko zdravstvo ponovno (prvič je to storil dr. Accetto pred štirimi desetletji) orje ledino na področju sistematične gerontologije in gerontološkega izobraževanja. Podoben razmislek o gerontološkem izobraževanju čaka v Sloveniji tudi vse druge strokovne panoge, ki delajo z ljudmi in za ljudi, družboslovne, naravoslovne in tehnične. Staranje prebivalstva prinaša korenite spremembe tudi v ekonomiji, v arhitekturnem urejanju prostora, v prometu in drugod. Če bo zdravstvo uspelo vzpostaviti sodobno gerontolo-ško izobraževanje, naj bo to tudi spodbuda drugim strokam. To bo tem lažje, čim bolj bo samo zdravstvo znalo dobro sodelovati z vsemi drugimi strokami. Današnje naloge pri obvladovanju staranja prebivalstva so tako obsežne in težke, da jih lahko opravimo le, če strokovnjaki vseh strok - po besedah pokojnega Antona Trstenjaka - vkup držimo ali po nasvetu Svetovne zdravstvene organizacije - sklenemo partnerstvo za izvedbo obsežnih in zahtevnih gerontoloških nalog.
LITERATURA
Accetto Bojan (2006). Med zdravniki in bolniki. 40-let od ustanovitve Inštituta za gerontologijo in geriatrijo. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Collins (1986). Collins Dictionary of the English Language. London and Glasgow: Collins. Leon (2007). Deklaracija konference UNECE. http://www.unece.org/pau/age/ConferenceonAgeing_2007/
ECE_AC30_2007_L1_E.pdf. Pihlar Tanja (2009). Evropski in ameriški dodiplomski in podiplomski študij gerontologije. V:
Kakovostna starost, letnik 12, št. 3. str. 77-78. Slovar (1970). Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1. knjiga. Ljubljana: SAZU in DZS.
Strategija varstva starejših do leta 2010 - solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva
(Vlada RS 21.9.2006). Izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2007. Svet EU (2005). Zelena knjiga »Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami«. Bruselj.
Voljč Božidar (2009). Pregled gerontoloških in geriatričnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih državah
Evropske unije. V: Kakovostna starost, letnik 12, št. 3. str. 5-15. IAGG (2009). 19th IAGG World Congress of Gerontology and Geratrics, Paris, 5-9 July 2009 - ABSTRACT BOOK. V: JHNA - Journal of Nutrition, Health and Aging. Volume 13, Supplement 1.
Kontaktne informacije: Dr. Jože Ramovš
Inštitut Antona Trstenjaka Resljeva 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana e-naslov: joze.ramovs@guest.arnes.si
Vito Flaker, Mateja Nagode Dolgotrajna oskrba -stanje, izzivi, eksperimenti in reforma
POVZETEK
Dolgotrajna oskrba je kot ideja, zavarovanje, sistem, metoda in oblika organiziranja posamičnih storitev velika inovacija. Predstavlja novost v načinu razumevanja in pojmovanja socialne varnosti in socialnih pravic, njihovega uveljavljanja, odnosov med uporabniki in pomočniki ter položaja strokovnjakov in drugih poklicnih izvajalcev oskrbe. Proces uveljavljanja novih načinov organiziranja in financiranja dolgotrajne oskrbe bo zagotovo zahteven, saj nova ureditev narekuje mnogo sprememb na različnih ravneh. Prispevek predstavlja trenutno ureditev socialne in zdravstvene dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, ki še ni sistemsko urejena, skozi obstoječ sistem institucionalnega varstva, skupnostne oskrbe in denarnih prejemkov. Prve izkušnje individualizacije in neposrednega financiranja storitev tečejo od leta 1995, od leta 2003 pa obsežnejši eksperimentalni projekt Individualizirano financiranje storitev socialnega varstva, ki je pokazal, da je moč dolgotrajno oskrbo organizirati na način, ki upošteva posebnosti ljudi. Orisal je možni razvoj, rešitve in naletel na več ovir in zapletov. Pokazal je, da je uvajanje dolgotrajne oskrbe pomemben izziv, ki lahko korenito spremeni sistem socialnega in tudi zdravstvenega varstva.
Ključne besede: dolgotrajna oskrba, institucionalno varstvo, skupnostna oskrba, individualno načrtovanje, individualno in neposredno financiranje storitev
AVTORJA: Dr. Vito Flaker je profesor na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Osrednje teme njegovega zanimanja so duševno zdravje, dezinstitucionalizacija, uživanje drog in zasvojenost, teorije in metode socialnega dela. Mateja Nagode je višja raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo. Osrednje področje njenega dela je spremljanje storitev in programov socialnega varstva in sodelovanje pri vpeljevanju individualiziranega financiranja storitev.
ABSTRACT
Long-term care - conditions, challenges, experiments and reform
As an idea, insurance, system, method and form of organising services, long-term care can be seen as a major innovation. Long-term care introduces new ways of understanding and conceptualisation of social security, social rights and their enforcement, of relationships between users and their helpers and of position and status of professionals and other providers of care. The process of implementation of new ways of organising and funding of long-term care is going to be very demanding. Namely, the new system will introduce many changes on different levels. The paper outlines the present organisation of long-term care in Slovenia, its institutional and community elements and payments in cash. Experimenting with individu-alisation and direct funding began in 1995. The pilot project for the long term-care reform is described, some solutions have been offered but also obstacles encountered. Long-term care remains an important challenge that can profoundly change the social and health care.
Key words: long-term care, residential care, community care, individual planning, individual and direct funding of services
AUTHORS: Vito Flaker is a professor at the Faculty for Social Work, University of Ljubljana. His major topics of interest are community mental health, deinstitutionalisation, drug use and addiction, theories and methods of social work. Mateja Nagode is a senior researcher at the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia. Currently she works in the area of social care services, social welfare programs and direct funding.
UVOD
V zadnjih desetletjih se je v Sloveniji na področju socialnega in zdravstvenega varstva ter organiziranja socialne varnosti razvila tema dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba je namenjena predvsem ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno, organizirano pomoč in podporo drugih ljudi. Pojavila se je torej nova potreba, ki je prej nismo zaznavali. Ta potreba se kaže po eni strani kot potreba po vzpostavitvi novega stebra socialne varnosti, po drugi strani pa kot potreba po drugačnem organiziranju odgovorov na potrebe ljudi (Flaker et al, 2008). V letu 2006 so v ta namen Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) in Zavod za zdravstveno zavarovanje pripravili osnutek Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki ima namen na novo urediti področje dolgotrajne oskrbe v Sloveniji za ljudi, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali splošne oslabelosti pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnostih potrebujejo pomoč druge osebe.1
UREDITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE V SLOVENIJI
Tako kot v večini drugih evropskih držav je tudi pri nas število oseb, ki bi tovrstno pomoč potrebovale, iz leta v leto večje. Po oceni iz predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo kot tudi po naši oceni (Flaker et al, 2005) je v Sloveniji med 40.000 in 45.000 ljudi, ki pri opravljanju življenjskih dejavnosti potrebujejo tujo pomoč in oskrbo. Po napovedih se bo v naslednjih letih to število povečevalo vzporedno s povečevanjem števila oseb, starejših od 65 let. Dolgotrajna oskrba je namreč v prvi vrsti namenjena starejšim ljudem, vendar je namenjena tudi mlajšim osebam, ki zaradi bolezni ali poškodb ali prirojene telesne oziroma duševne prizadetosti potrebujejo pomoč druge osebe. Hkrati demografske spremembe napovedujejo čedalje bolj neugodno razmerje med ljudmi, ki bodo upravičeni do dolgotrajne oskrbe, in ljudmi, ki bodo zanjo prispevali, kot tudi razmerje med tistimi, ki potrebujejo pomoč drugih, in med tistimi, ki jo na neformalni način lahko zagotovijo.
Področje dolgotrajne oskrbe v Sloveniji še ni sistemsko urejeno. To pomeni, da ljudje prejemajo storitve in prejemke za dolgotrajno oskrbo na način, ki ga urejajo ločeni sistemi socialne
1 Več o ureditvi dolgotrajne oskrbe, izkušnjah in izzivih gl. v Flaker Vito, Kresal Barbara, Nagode Mateja (2008). Needs and Beads - The Long-Term Care System Emerging (Country Report Slovenia), ki je tudi osnova za nastanek pričujočega teksta.
varnosti in ločeni sistemi zagotavljanja oskrbe (socialno in zdravstveno varstvo). Trenutno področja dolgotrajne oskrbe v Sloveniji urejajo naslednje področne zakonodaje: pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju), zdravstveno zavarovanje (Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), zavarovanje za starševsko varstvo (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih), socialni prejemki (Zakon o socialnem varstvu) in Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih ljudi.
INSTITUCIONALNO VARSTVO
Institucionalno varstvo se zagotavlja v domovih za starejše občane, v posebnih social-novarstvenih zavodih in v varstveno delovnih centrih (domsko varstvo). Najdaljšo tradicijo imajo domovi za stare, ki delujejo tako v javni kot tudi v zasebni sferi (zasebne institucije s koncesijami). V javni in zasebni sferi delujejo tudi varstveno delovni centri, medtem ko posebni socialnovarstveni zavodi delujejo samo kot javni zavodi. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v letu 2007 v Sloveniji 69 domov za stare, od tega 13 s koncesijo, 14 posebnih socialnovarstvenih zavodov, od tega 8 enot za posebne oblike varstva odraslih znotraj domov za starejše ali njihovih dislociranih enot, ter 71 varstveno delovnih centrov, od tega 29 samostojnih, 21 v sestavi drugih zavodov in 21 s koncesijo. V domovih za stare je bilo konec leta 2007 13.856 oseb, v posebnih socialnih zavodih pa 2.531 oseb (Statistične informacije, 2009).
Financiranje institucionalnega varstva je mešanega tipa, saj je financiranje državno-zasebna odgovornost: ljudje morajo sami kriti stroške bivanja, prehrane in socialne oskrbe, vendar v primeru, da plačilna sposobnost ni dovolj visoka, država oziroma občina doplača manjkajoči del cene (Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev). Zdravstveno oskrbo v socialnovarstvenih zavodih skoraj v celoti krije zdravstveno zavarovanje, torej javna sredstva. Po podatkih iz Socialnih razgledov 2006 dolgotrajno zdravstveno oskrbo večinoma financirajo iz javnih virov (95%), dolgotrajno socialno oskrbo pa polovico iz javnih virov (52%) ter polovico iz zasebnih virov (48%), torej doplačil stanovalcev (Javornik, 2006, str. 31).
V Sloveniji so cene bivanja v zavodih različne v različnih zavodih, ni enotne cene institucionalnega varstva. Glede na to, da Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev predpisuje in natančno določa način določanja cene v institucionalnem varstvu glede na standarde, in glede na to, da višja cena ne odraža nujno večje ali manjše kakovosti, lahko sodimo, da so razlike rezultat naključij ali pa ne dovolj jasnih okoliščin, različnih izhodiščnih pozicij in pogajanj med izvajalci in ministrstvom. Med javnimi domovi za starejše in tistimi, ki imajo koncesijo, ni bistvenih razlik, saj so vsi del javne mreže. Podatkov o pridobitnih organizacijah, ki bi starejšim nudile bivanje in socialnovarstvene storitve za dobiček, ni (Flaker, Kresal, Nagode, 2008).
SKUPNOSTNA OSKRBA IN NJENI ZAČETKI
Dolgotrajna oskrba v Sloveniji je dolgo temeljila izključno na institucionalni oskrbi, šele v devetdesetih letih se je začela razvijati oskrba v skupnosti. Poleg oskrbe na domu so se pričele
razvijati še nekatere druge ne-institucionalne oblike, kot so na primer dnevni centri, oskrbovana stanovanja, varovalno alarmni telefon, dostava kosil in podobno. Omenjene storitve se še vedno ne morejo zagotoviti velikemu številu uporabnikov, kar onemogoča enak dostop do storitev. Izvajalci skupnostne oskrbe v javnem sektorju so centri za socialno delo, organizacije, ki izvajajo pomoč na domu, domovi za starejše, dnevni centri in družinski pomočniki, v profitnem sektorju so to privatne institucije (izvajalci privatne zdravstvene oskrbe, dostava hrane), v neprofitnem sektorju pa nevladne organizacije, predvsem društva, deloma pa tudi humanitarne organizacije kot sta na primer Karitas in Rdeči križ (Flaker, Kresal, Nagode, 2008).
Na primarni ravni zdravstvene službe je zavarovanim osebam zagotovljeno zdravljenje in zdravstvena nega na domu, ki v primeru daljšega trajanja predstavlja zdravstveni del dolgotrajne oskrbe. Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja posebej poudarja, da je potrebno vzpostaviti bolj koordinirano sodelovanje zdravstvenih služb na lokalni ravni. Poleg tega so zmogljivosti patronažne službe in služb za pomoč na domu za zdravljenje in oskrbo na domu premajhne in omejene. V letu 2003 je bilo tako v patronažno zdravstveno nego in zdravstveno nego na domu vključenih 32.978 oseb, starih nad 60 let, kar predstavlja 83,1% vseh prvih obravnav patronažne službe. Trenutne kapacitete dolgotrajne oskrbe na domu, ki so na razpolago v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva, ne zadoščajo dejanskim potrebam (Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2006 - 2008, str. 49-52).
V Sloveniji je konec leta 2007 delovalo 30 (22 v letu 2006) dnevnih centrov za starejše, 6 regijskih centrov za pomoč na daljavo in 11 (9 v letu 2006) oskrbovanih stanovanj na lokacijah po vsej državi (Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2006 - 2008, str. 46, in za obdobje 2008 - 2010, str. 64). Delovala je tudi mreža medgeneracijskih in drugih skupin za samopomoč ter drugih programov, ki v skupnosti skrbijo za zmanjševanje socialne izključnosti starih. MDDSZ je v letu 2007 sofinanciralo 15 izvajalcev, ki so izvajali programe s skupno 968 skupinami za starejše (Kobal et al, 2008, str. 89).V prvi polovici leta 2007 je bilo v Sloveniji na mesec povprečno tudi 5.595 uporabnikov pomoči na domu (5.328 v letu 2006 in 5.780 v prvi polovici leta 2008). Pomoč na domu je v letu 2007 izvajalo 74 organizacij, leta 2008 pa 77. Izvajajo jo večinoma (več kot 85%) javni zavodi (v glavnem centri za socialno delo in domovi za starejše), nekaj je tudi koncesionarjev in eno podjetje z dovoljenjem za delo (Smolej in drugi, 2008).
Oblika skupnostne oskrbe je tudi družinski pomočnik, ki ga lahko izbere oseba kot alternativo institucionalnemu varstvu. Družinski pomočnik pomaga pri vsakodnevnih aktivnostih in omogoča hendikepirani osebi, da živi doma. Je neke vrste osebni asistent (pomočnik), ki živi skupaj s hendikepirano osebo in ji nudi vsakodnevno oporo in pomoč (Zakon o socialnem varstvu, 18. člen). Poleg družinskega pomočnika in pomoči na domu si lahko v nekaterih predelih Slovenije hendikepirani zagotovijo tudi osebnega asistenta. To je program, ki ga vodijo hendikepirani sami in je financiran s strani države, lokalnih skupnosti in uporabniških skladov (National Report on Health Care and Long-term Care in the Republic of Slovenia, 2005, str. 8). Pobudnica razvoja te storitve je bila skupina hen-dikepiranih oseb (YHD), ki zaposluje približno 100 osebnih asistentov. Danes to storitev izvaja in zagotavlja več organizacij, vendar je YHD med njimi tista, ki še vedno zaposluje največ osebnih asistentov. V letu 2007 je 24 organizacij zagotavljalo 353 osebnih asistentov
oziroma pomočnikov (skoraj polovica med njimi so prostovoljci), ki so bili v oporo in pomoč 705 ljudem (Smolej in Nagode, 2007).
Ljudje z oviranostjo, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, se lahko odločijo za bivanje v zavodu ali pa lahko izberejo eno od oblik pomoči na svojem domu. Glede na to, da ima v Sloveniji institucionalno varstvo zelo dolgo tradicijo, oblike skupnostne oskrbe pa smo začeli ustanavljati šele nedavno, to pomeni, da so institucionalni odgovori na dolgotrajne stiske pogostejši in bolj razširjeni, medtem ko je dostop do skupnostnih oblik varstva in oskrbe neenakomeren, včasih slučajen, ne dovolj poznan in uveljavljen. Dopuščanje neenakosti v dostopnosti do storitev je nesprejemljivo in v nasprotju z vodilnimi načeli nacionalnega programa na tem področju.
DENARNI PREJEMKI ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO
Različni podsistemi socialne varnosti zagotavljajo tudi denarne prejemke, t. i. dodatke za pomoč in postrežbo. Dodatke zagotavljajo različni zakoni, oseba pa je do dodatka upravičena le na podlagi enega zakona. V primeru, da je oseba do dodatka upravičena na podlagi več zakonov, lahko sama izbira, iz katerega naslova ga bo prejemala.
Denarne prejemke omogočajo naslednji zakoni (Flaker in Nagode, 2008, str. 32):
•	Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omogoča tri različne zneske, in sicer višjega za tiste, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih aktivnosti (278,94 EUR), nižjega za tiste, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju večine osnovnih življenjskih aktivnosti (139,47 EUR), in najvišjega za posebne primere (398,48 EUR);
•	Zakon o socialnem varstvu, po katerem je oseba upravičena do istega zneska kot pri Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju;
•	Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki omogoča dva različna zneska, in sicer višjega za osebe, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih aktivnosti (158,69 EUR), in nižjega za osebe, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju večine osnovnih življenjskih aktivnosti (79,35 EUR);
•	Zakon o vojnih veteranih in vojnih invalidih, ki za vojne invalide omogoča tri zneske, in sicer višjega (1.062,08 EUR), znesek z dodatkom za posebne primere (1.327,60 EUR) in nižjega (531,04 EUR). Dodatek za pomoč in postrežbo za vojne veterane je urejen po predpisih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Dodatek upravičenci lahko prejemajo v obliki dodatka k starostni pokojnini, invalidski pokojnini, invalidnini, denarni socialni pomoči ali kot invalidnini za vojne veterane. Oseba je upravičena do dodatka v primeru, ko sama ni sposobna opravljati temeljnih življenjskih aktivnostih in ob tem potrebuje pomoč druge osebe. V letu 2006 je dodatek za pomoč in postrežbo prejemalo 27.656 oseb, v letu 2007 pa 28.799 (Burja, Frank in Šuštar, 2008, str. 24-26). Denarne pomoči oziroma dodatki so relativno nizki in uporabnikom z nekoliko višjimi potrebami (več kot 30 ur pomoči na teden) ne zadostujejo za ohranjanje samostojnega življenja. Ti prejemki večinoma prispevajo k družinskemu proračunu in tudi storitve v teh primerih večinoma izvajajo družinski člani. Ko prejemek ne zadostuje za zadovoljitev potreb, povzroči izgorevanje družinskih članov in/ali institucionalizacijo osebe, ki potrebuje
podporo. Lahko rečemo, da je v Sloveniji oskrba organizirana tako, da je osebi, ki prejema neposredno financiranje (dodatek) ali individualizirane storitve (pomoč na domu) zagotovljena le delna pomoč. Z drugimi besedami - oseba, ki potrebuje več kot 2 ali 3 ure pomoči dnevno in nekaj koordinacije storitev, je primorana vstopiti v institucionalno varstvo. O tem priča nesorazmerje med številom uporabnikov in izdatki, ki so namenjeni organizaciji oskrbe.
Preglednica: Ocena izdatkov za dolgotrajno oskrbo (%) in števila uporabnikov v skupnostni oskrbi in institucionalnem varstvu (za leto 2004)
	Število uporabnikov	izdatki %
Institucionalno varstvo	16.686	61.07
Skupnostna oskrba	38.011	11.05
Denar	30.015	27.89
Vir: Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Lastni izračuni.
Veliko več je uporabnikov storitev skupnostne oskrbe kot pa uporabnikov institucionalnega varstva, medtem ko je razmerje porabljenih izdatkov ravno obratno. Institucionalno varstvo je skoraj šestkrat dražje kot skupnostna oskrba in nesporno zavzema dominanten del trenutno urejenega področja dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Hkrati lahko ugotavljamo, da je ena izmed osnovnih značilnosti organizacije dolgotrajne oskrbe v Sloveniji njena izrazita binarnost, dvotirnost in nezveznost. To pomeni, da imamo na eni strani sistem neformalne oskrbe, ki je le šibko podprt po eni strani z dodatki, po drugi s šibkim sistemom oskrbe na domu, na drugi strani pa močan (in drag) sistem institucionalnega varstva. Prehod med dvema različnima registroma podpore ni zvezen, saj izčrpavanje in izčrpanost neformalnih sredstev in virov povzroči dramatični preskok v formalno okolje oskrbe.
PREUREDITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE V SLOVENIJI -UVAJANJE SPREMEMB
V preteklem desetletju in pol se je področje dolgotrajne oskrbe v Sloveniji soočilo z različnimi izzivi. Eden izmed njih je kritika institucionalnega varstva, ki je predmet mnogih diskusij že od osemdesetih let dalje. Pogosto smo opozarjali na negativne in destruktivne učinke totalnih institucij. Hkrati z domačo kritiko so mednarodni trendi vplivali, da se je, spočetka le deklarativno, oblikovala podpora za preoblikovanje institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo. Leta 1992 je bila vzpostavljena prva stanovanjska skupina za ljudi s težavami v duševnem zdravju, tej so sledile še druge, dolgo časa le v nevladnem sektorju. Te spremembe oziroma novosti niso vodile k zmanjševanju števila oseb v institucionalnem varstvu. Šele leta 2002 se je pričel proces prestrukturiranja v največjem socialnovarstvenem zavodu v Hrastovcu. Kmalu so temu procesu sledili tudi drugi posebni socialnovarstveni zavodi, ki so skupaj že v letu 2007 dosegli cilj iz Resolucije Nacionalnega programa socialnega varstva 2005 - 2010, in sicer zagotoviti 25% vseh mest v institucionalnem varstvu za različne organizirane nastanitve v skupnosti. Dezinstitucionalizacija poteka predvsem v posebnih socialnovarstvenih zavodih, ne pa tudi v domovih za starejše in varstveno delovnih centrih.
Eden izmed izzivov dolgotrajne oskrbe in socialnega varstva na splošno je tudi koordinacija, ki je nujno potrebna zaradi preoblikovanja tega področja in vzpostavljanja sistema povezovanja
več akterjev (nevladne organizacije, zasebni izvajalci, pomoč na domu in podobno). Koordinacija poleg evalvacij programov in storitev potrebuje tudi proces spremljanja (monitoring), da bi zagotovili kakovostne storitve in programe. Na področju socialnega in zdravstvenega varstva so začeli potekati procesi krepitve moči in pravic uporabnikov. Uporabniške skupine so postavile na dnevni red veliko pomembnih vprašanj in dosegle več sprememb, ki krepijo položaj uporabnikov in njihovih svojcev (npr. nazadnje končno sprejet Zakon o duševnem zdravju, ki vključuje zagovorništvo in skupnostno obravnavo) in ki omogočajo individualizacijo storitev (npr. individualno načrtovanje, osebni pomočniki) (Flaker, Kresal, Nagode, 2008).
Nova zakonodaja in spremembe na področju dolgotrajne oskrbe naj bi podale kar nekaj odgovorov na vsa ta porajajoča se vprašanja. Tako je bila v avgustu leta 2006 odprta javna razprava o predlaganem modelu dolgotrajne oskrbe, ko je bil pripravljen osnutek Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki je zarisal naslednja pomembnejša načela predlaganega modela:
•	razvoj integriranih zdravstvenih in socialnih storitev visoke kakovosti,
•	posebne storitve, ki bodo odgovarjale na posebne potrebe posameznika,
•	posvečanje prednosti oskrbi na domu pred institucionalno oskrbo,
•	individualizacija storitev (razvoj modela individualnega načrtovanja),
•	vzdržen sistem financiranja,
•	delitev odgovornosti med družbo in družino,
•	vzpostavitev novega podsistema socialnega zavarovanja - zavarovanje za dolgotrajno oskrbo kot rezultat reorganizacije in redistribucije obstoječih virov dolgotrajne oskrbe,
•	enotna vstopna točka in
•	razvoj modela javno - zasebno (ibid).
Oseba, ki bi potrebovala dolgotrajno oskrbo in bi ustrezala pogojem, bi lahko prejela denar (osebni paket storitev na podlagi potreb) ali pa bi prejela storitve. Možna bi bila tudi kombinacija obojega, torej nekaj v denarju, nekaj v naravi (storitvah). Količina denarja ali storitev bi bila sorazmerna s potrebami osebe. Natančen način določanja teh potreb v predlogu ni bil določen in je še vedno stvar razprav, ki gredo v dveh smereh. Prva izhaja iz zdravstvenega varstva in je osnovana na ICF (International Classification of Functioning), druga izvira iz izkušenj socialnega dela v Sloveniji in je osnovana na bolj kvalitativnem in biografskem načinu ocenjevanja potreb in ciljev. Dolgotrajna oskrba naj bi delovala na osnovi obveznega socialnega zavarovanja, morebiti z možnostjo dodatnega prostovoljnega zavarovanja2. Obvezno zavarovanje bi obsegalo celotno prebivalstvo v Sloveniji. Zavarovanje naj bi podpirala posebna organizacija storitev (ibid).
Idejo individualnega in neposrednega financiranja, ki je pomembna za razpravo o dolgotrajni oskrbi, smo v Sloveniji prvič predstavili leta 1994 (Brandon, 1994, 1997). Odtlej v Sloveniji poteka proces eksperimentiranja in razvijanja metod ter vpeljevanja nekaterih
2 Prostovoljno zavarovanje se je izkazalo za problematično že pri zdravstvenem zavarovanju. Pri dolgotrajni oskrbi je lahko na način, kot deluje v zdravstvenem zavarovanju, se pravi, da je od njega odvisno veliko število storitev, še toliko bolj kontraproduktivno in utegne diskriminirati revnejše sloje prebivalstva. Dolgotrajna oskrba je namreč tveganje, ki je manj zaznavno kot bolezni, zato je pričakovati, da se bo velik del revnejšega prebivalstva odločil za to, da prostovoljnega prispevka ne plača. To posledično pomeni, da bodo prikrajšani za večji del možnih storitev.
izkušenj in pilotskih projektov. Brandonova metoda temelji na načelih normalizacije, nadalje jo je razvijala Jelka Škerjanc (1997, 2006) in drugi strokovnjaki (Flaker, 1995; Zaviršek et al., 2002). Srž metode so življenjski cilji, ki jih uporabniki oblikujejo s pomočjo »magnetov« (tematskih sklopov) vpliva, bolečini, stikov in spretnosti. Metodo so preizkusili v različnih okoljih kot metodo individualnega načrtovanja, vendar le redko v povezavi z neposrednim financiranjem osebnega paketa storitev.
S pomočjo pilotskih izkušenj in eksperimentov smo v Sloveniji razvijali več novih modelov individualizirane oskrbe. Tak je na primer profil osebnega asistenta oziroma pomočnika, ki ga je razvil YHD in ki zagotavlja storitve po meri uporabnikovih potreb. Ta storitev še ni uzakonjena. Obstajajo tudi primeri individualnih preselitev iz institucij v skupnost, kjer so bili narejeni individualni načrti preselitve, manjkala pa je finančna podpora h konkretni preselitvi. Še ena inovacija neposrednega financiranja je uvedba vavčerjev za gluhe in gluhoneme, ki je bistveno izboljšala kakovost njihovega življenja.
Prva izplačila neposrednega financiranja so se pričela leta 1995 na slovenski Obali, kjer so lokalne oblasti to omogočile 15 uporabnikom (na področju težav z učenjem oziroma intelektualne oviranosti). Izplačila so bila namenjena predvsem dodatnim storitvam, ki so dopolnjevale storitve varstveno delovnega centra. Izkušnje pilotskega projekta so pokazale, da lahko individualizacija storitev bistveno pripomore h kakovostnejšemu življenju, ko lahko uporabniki upravljajo z denarjem in sodelujejo pri organizaciji zagotavljanja storitev. Te izkušnje so pokazale tudi, da so potrebne spremembe v sistemu dolgotrajne oskrbe na način, da se dopusti neposredno financiranje storitev, ki odgovarja na potrebe uporabnikov. Poleg demonstrativnega učinka imajo te izkušnje tudi razvojno vlogo, saj je pilot preizkusil načine organizacije, ugotavljanja, načrtovanja in tudi koordinacije storitev (Flaker et al, 2004).
Omenjene inovacije so vplivale na spremembe v širšem pogledu na socialno varstvo in so bile že del Nacionalnega programa socialnega varstva do 2005. Dolgotrajna oskrba in neposredno financiranje sta postala tudi del Resolucije Nacionalnega programa socialnega varstva do 2010. Na tej podlagi se je pričelo delo na pripravi Zakona o dolgotrajni oskrbi in prvi osnutek tega zakona je bil v javni obravnavi leta 2006.
PILOTSKI PROJEKT NEPOSREDNEGA FINANCIRANJA DOLGOTRAJNE OSKRBE
Z namenom uvajanja individualizacije financiranja in dolgotrajne oskrbe je MDDSZ naročilo pilotski projekt Individualizirano financiranje storitev socialnega varstva, ki smo ga zasnovali na načelih akcijskega raziskovanja (Flaker et al, 2007). Projekt se je začel v letu 2003, ko sta Fakulteta za socialno delo (FSD) in Inštitut RS za socialno varstvo (IRSSV) pripravila načrt pilotskega projekta uvajanja neposrednega financiranja. Raziskovalni tim je pripravil osnovno idejo projekta in predvidel načine vstopanja in temeljna metodična izhodišča za izdelovanje in izvajanje osebnih načrtov. Pripravili smo tudi podroben pregled sistemov neposrednega financiranja v nekaterih drugih državah (Velika Britanija, Avstrija in Švedska). V tem obdobju smo predpostavili oceno obsega stroškov, metodološki načrt raziskave ter ustrezne inštrumente (Flaker et al, 2004). Druga faza se je začela z vzpostavitvijo formalne
organizacijske strukture eksperimenta in je najbolj intenzivno potekala v drugi polovici leta 2004 in v začetku leta 2005. Pripravili in izvedli smo dopolnitve pravilnikov in formalnih aktov, potrebnih za delovanje projekta. Vzpostavili smo tudi organizacijsko strukturo, testirali raziskovalne inštrumente, usposabljali načrtovalce, seznanjali akterje s projektom in formulirali potek vključevanja uporabnikov ter vlog posameznih akterjev (Flaker et al, 2005). Tretja faza je zahtevala zagon projekta in vzpostavitev celostne organizacijske strukture. V drugi polovici leta 2005 smo okrepili sodelovanje z akterji, novačili uporabnike, pripravljali posvete in usposabljanja, evidentirali uporabnike, novačili načrtovalce in izvajali formalizacijo paketa. V letu 2006 smo pridobivali soglasja (MDDSZ in občine) ter ustanovili Agencijo IN. V tem obdobju je prišlo do prvih izplačil in dejanskega zagona projekta, pa tudi do urejanja in odpravljanja ovir in zadržkov občin in centrov za socialno delo (Flaker et al, 2007).
V	eksperiment so se vključile osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju, so telesno ali/in senzorno ovirane ali pa so intelektualno ovirane. Živijo bodisi v instituciji bodisi doma, v skupnosti. Za izdelavo osebnih načrtov smo uporabili zgoraj omenjeno biografsko in kontekstualno metodo načrtovanja, ki precizno upošteva posameznikovo situacijo. Temelji na osebni pripovedi in natančno povzema človekovo situacijo. V tem se ločuje od standardiziranih metod. S tovrstno metodo postane osebni načrt pomemben dokument, ki predstavlja voljo in želje posameznika, po drugi strani pa natančno opisuje sredstva, ki jih človek potrebuje za dosego ciljev.
V	letu 2007 smo na podlagi 29 osebnih načrtov naredili analizo le-teh. Ugotovili smo (Flaker et al, 2007, str. 220-221):
•	Intenzivnost njihovih potreb niha med 37 do 340 ur, v povprečju 136 ur na mesec. Polovica oseb potrebuje na mesec manj kot 110 ur pomoči.
•	V načrtih uporabniki govorijo o odvisnosti od pomoči drugih in o želji po večji samostojnosti. Stanovalci zavodov si želijo preselitve, svobode, bližine svojcev, tisti, ki živijo doma, pa samostojnosti in urejanje življenja.
•	Našteli smo 159 ciljev oziroma 5 ali 6 na načrt. Klasificirali smo dve osnovni kategoriji ciljev: tiste, ki so usmerjeni v pridobivanje storitev, in tiste, ki so usmerjene v pridobivanje osebnega kapitala, se pravi, krepitev osebnih možnosti s sposobnostmi, denarjem in boljšim zdravjem. Konkretno so cilji usmerjeni v preselitev in bivanje v skupnosti, v izobraževanje in izpopolnjevanje, v pridobivanje spremstva, pomoči in podpore, mreže izvajalcev, vpliva, stikov, v krepitev zdravja, v ukvarjanje s športom, kulturo, v možnosti počitnic, pridobivanje informacij, zaposlitve in urejanje uradnih zadev.
•	Navedli so več kot 40 različnih izvajalcev. Največ različnih izvajalcev naj bi imelo visoko izobrazbo, največje število predvidenih storitev pa naj bi izvajali profili z nizko ali srednjo izobrazbo (spremljevalec, gospodinja, asistent). Razmeroma pomemben delež storitev izvajajo svojci in prijatelji.
•	Najvišja cena paketa je bila 1.625,37 €, najnižja 366,14 €, povprečna 1.198,47 €. Malo več kot tretjina cene paketov je potrebna za pokrivanje življenjskih stroškov, ostalo je namenjeno izvajanju storitev. Med življenjskimi stroški zavzema stanovanje 13% paketa, hrana 11%. Med storitvami največji delež zahteva spremstvo (21%), pomembna je organizacija storitev (12%), opazni so tudi stroški za načrtovanje in prevoze (6%). Razmeroma majhni so režijski stroški (4%).
Za vzpostavitev projekta je bila potrebna posebna organizacija. Vzpostavili smo tim načrtovalcev in raziskovalcev, koordinatorjev storitev, Komisijo za potrjevanje individualnih načrtov in projektni svet. Načrtovalce in koordinatorje storitev je bilo potrebno dodatno usposobiti. Potrebno je bilo vzpostaviti odnose med različnimi akterji, zato da je bila zagotovljena določena podpora in zato da se je lahko ustvaril postopek za potrjevanje načrtov in za nakazovanje denarja na uporabnikov osebni račun (MDDSZ, FSD, IRSSV, ZHT Hra-stovec itd).3 Med potekom eksperimenta in za njegove potrebe smo ustanovili Agencijo IN (Agencijo za načrtovanje, posredovanje, koordinacijo socialnih storitev). Naloga agencije je, da podpira projekt in njegove uporabnike (ibid.).
Projekt je doživel več zastojev. Razlogi za zastoje so bili prešibek dotok sredstev in posledično manjša opremljenost s kadri, razvejanost projekta in veliko število udeleženih akterjev, krhkost rutin, nejasnost postopkov, prešibek in desinhroniziran ritem delovanja, učinek kadrovskih sprememb v strukturah odločanja in v drugih razmerjih med akterji, nezaupanje v idejne in konceptualne zasnove projekta ali nestrinjanje z njimi. Idejni zadržki in pomisleki so bili usmerjeni v višino sredstev, nadzor nad porabo sredstev, zagotavljanje varnosti in odgovornosti uporabnikov. Ti zadržki po eni strani kažejo na stvarna vprašanja novih načinov zagotavljanja dolgotrajne oskrbe, po drugi pa izražajo nezaupanje in zavračanje uporabnikov in odpore do novih načinov financiranja in organiziranja dolgotrajne oskrbe (Flaker et al, 2007, str. 43-57).
Poseben problem projekta, ki je povzročal veliko nesporazumov, zavlačevanj in nezadovoljstva uporabnikov, je dejstvo, da je bil po eni strani pilotski, po drugi je moral zadovoljevati kriterije legalnosti, saj slovenska zakonodaja ne omogoča pilotiranja tako, da bi za pilotsko izkušnjo veljala posebna pravila, ki bi jih hoteli z eksperimentom preizkusiti. Tako je pilot moral obstajati v okolju in okviru možnosti obstoječe zakonodaje. Tako smo na primer storitve osebnega paketa morali poimenovati institucionalno varstvo z bivanjem izven institucije z individualnim paketom storitev, kar je samo po sebi jezikovni nesmisel in paradoks. Paradoks med upoštevanjem obstoječega in ustvarjanjem novega je povzročil tudi, da smo morali poleg postopkov, ki smo jih uvedli za potrjevanje osebnih paketov in načrtov, izvajati tudi postopke, ki veljajo za institucionalno varstvo, čeprav si po vsebini in obliki v ključnih elementih nasprotujejo (npr. za institucionalno varstvo veljajo enotne cene, za individualizirano pač individualne; v institucionalnem varstvu prejemajo sredstva izvajalci, pri neposrednem financiranju uporabniki).
Dejstvo je, da projekt, čeprav omejen na razmeroma majhno število ljudi, zajema različne registre spoznavanja in delovanja. Stopa v konkretne življenjske svetove uporabnikov, krepi moč in subjektiviteto uporabnikov, razvija metodo, ki omogoča sistematično izražanje volje, oblikuje postopke, ki naj bi omogočili preobrazbo uporabnikov v pogodbene subjekte, ocenjuje vrednost dela, oblikuje cene, posluje s partnerji in organizira poslovanje uporabnikov,
3 Pravni okvir za izvajanje projekta smo našli v alternativnih možnostih institucionalnega varstva in ga poimenovali institucionalno varstvo z bivanjem izven institucije z individualnim paketom storitev. To omogoča črpanje sredstev, ki so zagotovljena za institucionalno varstvo. Za potrebe eksperimenta je to urejeno v 7. členu Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev in z dopolnitvijo Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev (več v Flaker et al, 2007, str. 219-220).
vzpostavlja strukture in funkcije projekta, jih povezuje z zunanjimi strukturami, ustvarja in interpretira pravila in zakone, se aktivno vključuje v socialno politiko, ko redistribuira sredstva in kot projekt oblikuje nove poti uresničevanja socialne varnosti. Na ravni kulture oskrbe je eksperiment trčil na ovire skrbništva kot temeljnega obrazca oskrbe (odvisnost od strokovnjaka, lastninjenje uporabnikov, odločanje v imenu uporabnikov in v imenu stroke), ovire conske obrambe, kjer posamezna organizacija pokriva svoj prostor in reagira na posameznika, njegove potrebe, zahteve, ko stopi (zaide) v njen prostor. Ovira je bila tudi normativna usmerjenost akterjev v socialnem varstvu, ki se kaže v pretirani potrebi po formalizaciji postopkov in odgovorov, vendar tudi v želji po zadoščanju formalnosti in postavljanju v ospredje formalne plati postopkov, zanemarjajoč dejanske, realne želje, sposobnosti in okoliščine uporabnika (Flaker et al, 2007, str. 224).
Kljub vsemu je projekt zaživel in preživel. Danes je v projekt aktivno vključenih čez 30 oseb, denar za osebni paket storitev prejema trinajst ljudi. Nekateri med njimi so se tudi preselili iz institucionalnega varstva v skupnost, v svoje stanovanje. Na podlagi načrtovanja in mesečnega spremljanja udejanjanja ciljev in načrtovane oskrbe ugotavljamo4, da do večjih razlik med načrtovanimi stroški osebnega paketa storitev in porabljenimi sredstvi ne prihaja. V povprečju znašajo načrtovani stroški osebnih paketov storitev 1.297,98 € mesečno s standardnim odklonom 370,24 €, porabljeni pa 1.265,59 € s standardnim odklonom 362,86 €.5 Najmočnejši razlog, da so porabljeni stroški celo nižji od planiranih, najverjetneje izvira iz dejstva, da so nekatere občine svojim občanom znižale in fiksirale planirane zneske osebnih paketov storitev. Znižanje planiranega osebnega paketa storitev (poleg drugih nepredvidenih okoliščin, kot so menjava bivalnega okolja, bolezen in podobno) je najpogosteje šlo na račun storitev, kar lahko ponazorimo z naslednjimi podatki: načrtovane storitve so predstavljale skoraj 40% osebnega paketa storitev, porabljene 35%, planirani življenjski stroški 43%, porabljeni pa 47%. Verjamemo, da ima zniževanje planiranih stroškov osebnih paketov storitev vpliv tudi na realizacijo zastavljenih ciljev uporabnikov. Namreč, v primeru realiziranih ciljev ugotavljamo, da so uporabniki tistih osebnih paketov storitev, katerim občina ni znižala zneskov, v povprečju uspeli realizirati statistično pomembno več ciljev kot pa uporabniki z znižanimi osebnimi paketi storitev (t = 2,842, p = 0,009)6.
Projekt ima za uporabnike mnoge pozitivne učinke7, predvsem pa vpliva na izboljševanje kakovosti njihovega življenja (»z možem živiva bolje, kot sva prej«, »ja, men se je spremenilo celo življenje«), pomaga jim širiti in vzdrževati socialno omrežje, vzpodbuja njihovo svobodo, individualnost in samostojnost, kar z zadovoljstvom poudarjajo tudi sami. Med negativnimi učinki projekta pa opozarjajo predvsem na dolgotrajne birokratske postopke in s tem tudi na zamude pri nakazilih, kar pomembno vpliva tudi na potek uresničevanja zastavljenih ciljev,
4	Za potrebe projekta smo izdelali več merskih inštrumentov. Metodologija spremljanja izvajanja osebnih paketov storitev temelji predvsem na posnetku stanja, osebnem načrtu ter mesečnem zbirnem listu (več v Flaker et al, 2007, str. 19-28).
5	Stroški bivanja v posebnem socialnovarstvenem zavodu so med zavodi razlikujejo. Gibljejo se med približno 1.250 € in 1.550 € mesečno, v povprečju znašajo okoli 1.450 €.
6	Uporabili smo Levenov test homogenosti varianc ter t - test za testiranje razlike med aritmetičnimi sredinami dveh neodvisnih vzorcev.
7	Z uporabniki smo oktobra 2008 izvedli fokusno skupino oziroma skupinski intervju, kjer smo se z njimi pogovarjali o raznih vidikih pilotskega eksperimenta, v katerega so vključeni.
ki so vezani predvsem na pridobivanje spremstva, podpore in pomoči, preselitev in bivanje v skupnosti, krepitev socialnega omrežja, izobraževanje in podobno. Skratka, preizkušena metoda in način oblikovanja paketov sta ustrezna, potrebna pa je organizacija, ki bo omogočala hiter postopek in hitro izvajanje osebnega paketa storitev.
SKLEPI IN UGOTOVITVE
V preteklih dveh desetletjih je bilo na področju zdravstva v Sloveniji veliko sprememb, a le malo v zvezi z dolgotrajno oskrbo. Po drugi strani so bile na področju sociale spremembe bolj postopne in niso v bistvu spreminjale sistema socialnega varstva, pač pa ga dograjevale. Spremembe so sledile izboljševanju obstoječih storitev in razvijanju manjkajočih ter pričele s procesom dezinstitucionalizacije. Kljub temu novo nastajajoči sistem še ni premostil binarne ureditve institucionalnega varstva in oskrbe na domu.
Predlagana ureditev dolgotrajne oskrbe namreč ni le način, kako zagotoviti oskrbo, temveč tudi, kako izboljšati obstoječe storitve in sistem nasploh. Cilji dolgotrajne oskrbe so čimbolj učinkovito uporabiti sredstva in vire, zagotoviti manjkajoče storitve (paliativna oskrba, pomoč na domu, osebna asistenca itd.) ter tudi zagotoviti primerno podporo (individualno načrtovanje, prilagojene storitve, podpora neformalni oskrbi). Cilj je tudi preskrbeti storitve tistim, ki so izključeni, in zagotoviti enakopravnost pri upravičenosti ter dostopnosti do storitev. Glede na to, da dolgotrajna oskrba zahteva sodelovanje različnih sektorjev pri načrtovanju in izvajanju, obstaja bojazen, da bo zdravstvo dolgotrajno oskrbo videlo predvsem kot negovanje in kot podaljšek bolnišničnega zdravljenja. Osnova dolgotrajne oskrbe pa je predvsem socialna, saj gre za ustvarjanje storitev, ki jih bodo uporabljali ljudje s potrebo po kontinuirani pomoči, da si bodo lahko organizirali svoje življenje. Socialno varstvo je že sedaj glavni ponudnik dolgotrajne oskrbe tako v ustanovah kot v skupnosti (oskrbovana stanovanja, pomoč na domu, skupnostna skrb) in je že razvilo mnoga orodja, ki so potrebna za spodbujanje te sheme. Potrebno je torej povezati trende, ki se odvijajo tako v zdravstvenem kot tudi socialnem varstvu. To so dezinstitucionalizacija, individualizacija, krepitev moči uporabnikov, zagotavljanje kakovosti, kot tudi organiziranje in koordinacija storitev na lokalni, regionalni in državni ravni (Flaker, Kresal, Nagode, 2008).
Z rezultati pilotskega eksperimenta (Flaker et al, 2007) se je izkazalo, da je neposredno financiranje zelo občutljivo na interference. Če bo blagajna dolgotrajne oskrbe vezana na zdravstveno zavarovalnico, lahko pričakujemo, da bo na dolgotrajno oskrbo vplival model zdravstvenega zavarovanja in nege. Posebna blagajna bi zagotovila večjo avtonomnost postopkov in vodenje sistema. Predlagamo organizacijo sistema dolgotrajne oskrbe na način, da bo financiranje centralizirano, organizacija regionalizirana, izvedba pa lokalizirana in individualizirana. Tako bo dosežena visoka stopnja univerzalnosti, organizacijske učinkovitosti in občutljivosti za kontekst in potrebe uporabnika.
Obstaja odprto vprašanje, ali višino (do)plačila pogojevati z višino dohodkov in premoženjskim stanjem. Če bo sistem dolgotrajne oskrbe deloval kot socialni korektiv, bo na praktični ravni postavljal prejemnike v odvisnost in bo ranljiv za medučinkovanje z ostalimi viri dohodkov.
Izkušnje eksperimenta so pokazale tudi, da je mogoče potrjevanje načrta in upravičenosti izvesti na nestigmatizirajoč način in da ga lahko organiziramo kot proces krepitve moči in iz perspektive moči. Uporabnik lahko z vstopom v neposredno financiranje doseže večjo suverenost in se ponovno vključi v družbo kot pogodbeni posameznik. Metoda, ki smo jo razvili v Sloveniji, je občutljiva na konkretne situacije uporabnikov, omogoča tudi ustrezne odgovore, s tem pa tudi stroškovno učinkovitost, saj človek prejme prav tiste storitve, ki jih potrebuje.
Vlogi koordinatorja storitev in načrtovalca bi bilo smiselno ločevati, saj gre za dva ločena procesa in prepletanje lahko povzroči navzkrižja interesov. Nekateri načrti so zahtevni, vendar za večino ni potrebna zelo visoka stopnja izobrazbe izvajalcev. Koordinatorji so lahko socialni delavci, ki so v Sloveniji najbolje usposobljeni za tovrstno delo, pa tudi drugi profili ob ustreznem usposabljanju, obstaja pa tudi možnost, da se kot koordinatorji ob ustrezni podpori in usposabljanju vključijo tudi svojci in uporabniki sami. Predvidevamo tudi, da bo novi sistem dolgotrajne oskrbe spodbudil nastanek novih organizacij in posredovalnic storitev, izvajalske organizacije pa k prilagoditvam in pestrejši ponudbi.
Vzpostavljanje sistema dolgotrajne oskrbe bo zagotovo zahtevalo spremembo v kulturi sodelovanja med različnimi izvajalci dolgotrajne oskrbe. Razviti bo potrebno načine, kako zagotoviti povezanost storitev in koordinirano delovanje v korist posameznika. Potreben bo prehod iz skrbniškega modela in razdeljene oskrbi (naš, vaš uporabnik) k skupni oskrbi, ko je uporabnik v prvi vrsti sam svoj, njegova oskrba pa skupni projekt vseh udeleženih. Drugačna delitev odgovornosti terja prehod od conske obrambe na pressing, od služb, ki pokrivajo realen ali simbolni prostor, k odločnemu delovanju v prostoru, kontinuiranemu spremljanju in partnerstvu z uporabnikom.
LITERATURA
Brandon David (1994). Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Brandon David in Brandon Althea (1997). Enkrat za spremembo denar. V: Altra - Časopis za novosti v
duševnem zdravju, letnik 2, št. 2, str. 9-10. Burja Janja, Frank Tanja, Sonja Šuštar (ured.) (2008). Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v številkah,
2007.	Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Flaker Vito (1995). K navadnosti izjemnega. V: Socialno delo, letnik 34, št. 6, str. 361-372. Flaker Vito, Jurančič Iztok, Kresal Barbara, Nagode Mateja, Rode Nino, Škerjanc Jelka, Urh Špela, Videmšek Petra, Zaviršek Darja (2004). Individualiziranje financiranja storitev socialnega varstva: načrt pilotskega projekta uvajanja neposrednega financiranja: (fazno poročilo pred začetkom eksperimenta). Ljubljana: Inštitut za socialno varstvo v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo. Flaker Vito, Kresal Barbara, Rode Nino, Škerjanc Jelka, Urh Špela, Zaviršek Darja, Videmšek Petra,
Nagode Mateja, Jurančič Iztok (2005). Individualiziranje financiranja storitev socialnega varstva: načrt pilotskega projekta uvajanja neposrednega financiranja. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker Vito, Cuder Maja, Nagode Mateja, Mateja, Podbevšek Kristina, Podgornik Nevenka, Rode Nino, Škerjanc Jelka, Zidar Romana (2007). Vzpostavljanje osebnih paketov storitev: poročilo o pilotskem projektu Individualiziranje financiranja storitev socialnega varstva. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker Vito, Kresal Barbara, Nagode Mateja (2008). Needs and Beads - The Long-Term Care System Emerging (Country Report Slovenia). V: Osterle August and Meichenitsch Katharina. Long-Term Care in Central and South Eastern Europe. Institute for Social Policy. Vienna University of Economics and Business Administration. Neobjavljeno poročilo. Flaker Vito, Mali Jana, Kodele Tadeja, Grebenc Vera, Škerjanc Jelka, Urek Mojca (2008). Dolgotrajna
oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker Vito, Nagode Mateja (2008). Kakšen je položaj danes?: dolgotrajna oskrba. V: Vzajemna, nov.
2008,	letnik 9, št. 11, str. 32.
Javornik S. Jana (ured.) (2006). Socialni razgledi 2006. Ljubljana: Inštitut za makroekonomske analize in razvoj.
Kobal Barbara, Črnak Meglič Andreja, Smolej Simona, Nagode Mateja, Žiberna Vid, Jakob Polonca, Rakar Tatjana, Boljka Urban (2008). Spremljanje učinkov izvajanja Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva 2006 - 2010. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2006 - 2008 (2006).
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2008 - 2010 (2008).
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. National Report on Health Care and Long-term Care in the Republic of Slovenia (2005). Ljubljana: Republic of Slovenia.
Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev (2002). V: Uradni list Republike
Slovenije, št. 36/2002, in naslednji. Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (1995). V: Uradni list Republike
Slovenije, št. 52/1995, in naslednji. Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (2006). Ljubljana: Ministrstvo za
delo, družino in socialne zadeve. Resolucija Nacionalnega programa socialnega varstva 2005 - 2010 (2006). V: Uradni list Republike Slovenije, 39/2006.
Smolej Simona, Nagode Mateja, Jakob Polonca, Žiberna Vid, Jerina Petra (2008). Izvajanje pomoči na
domu: Analiza stanja za obdobje januar - junij 2008. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. Smolej Simona, Nagode Mateja (2007). Spremljanje izvajanja socialnovarstvenih programov, ki
dopolnjujejo javno mrežo na tem področju: Analiza programov osebne asistence. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo.
Statistične informacije (2009). Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, št. 1 (20. januar 2009). Škerjanc Jelka (1997). Načrtovanje neodvisnega življenja v sistemu neposrednega financiranja. V: Zupan, A. in Uršič, C. (ured.): Neodvisno življenje najtežje gibalno oviranih. Ljubljana: Inštitut za rehabilitacijo, str. 53-69.
Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (2004). V: Uradni list
Republike Slovenije, 110/04, 124/04, 114/06 - ZUTPG. Zakon o socialnem varstvu (1992). V: Uradni list Republike Slovenije, 54/1992, in naslednji. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1998). V: Uradni list Republike Slovenije 106/1999 in naslednji.
Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (1983). V: Uradni list SRS, 41/1983 in naslednji,
Zakon o vojnih veteranih in vojnih invalidih (1995). V: Uradni list Republike Slovenije, 63/1995 in naslednji.
Zaviršek Darja, Zorn Jelka, Videmšek Petra (2002). Inovativne metode v socialnem delu: Opolnomočenje ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba (Scripta).
Kontaktne informacije: Dr. Vito Flaker
Fakulteta za socialno delo Topniška 31, 1000 Ljubljana e-naslov: vito.flaker@fsd.uni-lj.si
Mateja Nagode
Inštitut RS za socialno varstvo
Rimska 8, 1000 Ljubljana
e-naslov: mateja.nagode@guest.arnes.si
Suzana Bračič Raziskava med stanovalci v domu starejših občanov Gornja Radgona
POVZETEK
Starejši ljudje lahko preživijo starost v svojem domačem okolju, lahko pa se iz različnih razlogov preselijo v dom za stare ljudi, kjer je poskrbljeno za njihovo zdravstveno in socialno oskrbo. Z anketo smo ugotavljali, zakaj se starejši ljudje odločajo za preselitev v dom. Preverili smo tudi stopnjo zadovoljstva s storitvami in prostočasnimi dejavnostmi, ki jih domovi ponujajo svojim stanovalcem.
Ključne besede: staranje, starostniki, dom starejših občanov, domsko varstvo
AVTOR: Mag. Suzana Bračič je od leta 2003 magistrica znanosti s področja ekonomije in poslovnih ved, končuje podiplomski študij na Filozofski fakulteti v Mariboru, smer pedagogika. Prejela je Rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru, leta 2007 pa štipendijo Ustanove dr. Antona Trstenjaka.
ABSTRACT
The study among residents in old people's home Gornja Radgona
The majority of old people live in their own homes, yet some of them - due to different reasons - move into an old people's home, where they receive the necessary social and health care. This article presents the results of a study on why do old people more and more frequently decide to go to old people's home. It also discusses the level of satisfaction with services and leisure time activities, that old people's homes offer to their residents.
Key words: ageing, old people, old people's home, institutional care
AUTHOR: Suzana Bračič, M.A., holds a Master degree in the field of economy and business sciences. Currently she is finishing the postgraduate study on the Faculty of Arts in Maribor, in the area of pedagogic. She was awarded a prize of Chancellor of University of Maribor, and in 2007, the scholarship of the Anton Trstenjak Foundation.
1. UVOD
Domovi za starejše postajajo vse pogostejša oblika bivanja starostnikov. Pri tem je pomembno, da so domovi tesno povezani s krajem in da se nahajajo blizu šole, vrtca, zdravstvenega doma, cerkve in drugih krajevnih ustanov, da se lahko ljudje tudi mimogrede oglasijo pri svojcih in drugih domačinih v domu (Ramovš, 2006, str. 23). Smiselno bi bilo slediti izkušnjam razvitih držav, kot je npr. Nemčija, kjer so v ospredju tako imenovane hišne skupnosti, katerih bistvo je avtonomija starostnika in čim večje ohranjanje njegovih sposobnosti za osebne stvari (Winter, 2002, str. 5-28).
Starost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne posebnosti, ki ga razlikujejo od drugih življenjskih obdobij. Avtorji različno opredeljujejo obdobja v človekovem razvoju. Jože Ramovš (2006, str. 8-9) je razdelil življenjska obdobja človeka na mladost, srednja leta, starost ter smrt in kar od človeka ostane po njej.
Ko govorimo o domovih za stare ljudi, je pomembno upoštevati, da starost sama po sebi ni bolezen, ampak tretja tretjina človeškega življenja, ki ima svoje posebne možnosti in težave, je pa enako smiselna kakor sta mladost in srednja leta (www.inst-antonatrstenjaka. si); v pozni starosti pogosto izstopa potreba po oskrbi in negi.
2. PROSTOČASNE DEJAVNOSTI STAROSTNIKOV
Preživljanje prostega časa je čedalje pomembnejši del vsakdanjega življenja in načrtov starostnikov. Prosti čas se po obsegu in vsebini s starostjo spreminja, hkrati z njim pa tudi načini, kako se ga preživlja. S starostjo je navadno povezana tudi racionalna izraba prostega časa, ki se spreminja od preprostega počivanja, zabave, športa, do miselno in kulturno zelo zahtevnih dejavnosti (Strojin, 1986, str. 103-106).
Dejavnosti, ki po upokojitvi obsegajo več časa kot pred njo, so zlasti: gledanje televizije, trajanje dnevnih obrokov, branje, obiskovanje prijateljev in sorodnikov, izleti, igre z vnuki, obiski knjižnice in varovanje domačih živali. Prostočasne dejavnosti starih ljudi delimo na štiri skupine glede na vrsto in pomen: množično-komunikacijske, medosebni odnos, hobiji ter kulturno-rekreativne in zabavne dejavnosti. Dejavnosti lahko razdelimo v aktivne in pasivne. Pasivne dejavnosti naj bi bile tiste, ki so telesno manj zahtevne, vendar ni nujno, da so tudi duševno manj zahtevne (Hojnik-Zupanc, 1999, str. 87).
Domovi za starejše imajo svoj dnevni ritem, ki je usmerjen v zadovoljitev fizioloških potreb (dnevni obroki), medtem ko je vmesni čas namenjen posameznikovi odločitvi za zadovoljitev drugih potreb. Dnevno se pod vodstvom strokovnih oseb izvajajo različne aktivnosti. Stanovalci imajo na voljo knjižnico, kjer lahko prebirajo knjige ali se dodatno izobražujejo. V tedenski ritem se vključujejo tudi prostovoljci, ki so velika obogatitev domskega življenja. Ob večjih cerkvenih praznikih so tudi verski obredi, nekatere domove pa duhovnik obiskuje tedensko. Stanovalci imajo redno zdravniško oskrbo, saj ima vsako institucionalno varstvo zdravnika, ki v dom prihaja enkrat ali večkrat tedensko, odvisno od števila stanovalcev in pogodbe, sklenjene z zdravstvenim domom. Vse leto se odvija še veliko drugih dejavnosti: kulturne prireditve, izleti, pikniki, srečanje s svojci itd. (Belič, 1997, str. 127-134).
Za človeka je zelo pomembno, da tudi na starost ostane miselno aktiven in da se izobražuje. Najpogosteje to počne sam, z branjem, poslušanjem radijskih in gledanjem televizijskih oddaj, v pogovorih z ljudmi, z udeležbo na kulturnih prireditvah in podobnim (Ramovš, 2003, str. 109). Veliko definicij je, ki govorijo, kaj je prosti čas, pri čemer smo v naši raziskavi razumeli prosti čas kot tisti čas, v katerem lahko starostniki svobodno izbirajo svoje dejavnosti.
3. RAZISKAVA V DOMU STAREJŠIH OBČANOV GORNJA RADGONA
S pomočjo anketnega vprašalnika smo leta 2009 izvedli raziskavo v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Dom razpolaga s 44 enoposteljnimi in 53 dvoposteljnimi sobami. Vse sobe imajo lastno kopalnico in sanitarije, priključek za kabelsko televizijo in telefon ter klicni sistem za nujni klic. Na voljo so sončne in senčne terase, mirni kotički, terapevtski vrt, klopi ob fontani in številne možnosti za vse, ki si želijo miru, in za tiste, ki se radi družijo. Stanovalcem so na voljo skupni dnevni prostori, knjižnica, domska kapela, jedilnica in bife. In čeprav je osnovna dejavnost Doma institucionalno varstvo starejših oseb, so vrata Doma odprta za vse, ki želijo z njimi sodelovati, izmenjati izkušnje ali jih obiskati (interno gradivo Doma).
3.1.	POPULACIJA IN CILJI RAZISKAVE
Anketirali smo 65 od skupno 150 stanovalcev doma starejših občanov Gornja Radgona. Vzorec je bil naključno izbran in ni reprezentativen. V raziskavo smo vključili le tiste stanovalce, ki so sposobni odgovarjati. Moški so stari v povprečju 67 let, ženske 80 let. Tudi povprečna starost vseh stanovalcev v domu kaže, da v domu bivajo ženske, ki so v povprečju bistveno starejše od moških. Med anketiranci je bilo 37 žensk (57%) in 28 moških (43%). Struktura vseh stanovalcev doma je po spolu podobna, saj v domu biva 64% žensk in 36% moških; več žensk namreč biva na oddelku na dementne, zato je odstotek vključenih žensk v raziskavo nekoliko nižji.
V tem prispevku bomo predstavili podatke o tem, kje so stanovalci bivali pred prihodom v dom, kdo je načrtoval njihov sprejem v dom, kako gledajo na bivanje v domu in katerih dejavnosti se v domu poslužujejo. Prikazali bomo osnovne ugotovitve o kakovosti storitev in dejavnostih, ki jih dom ponuja stanovalcem.
3.2.	KRAJ PREBIVANJA PRED SPREJEMOM V DOM
Več kot 80% moških in žensk je pred prihodom v dom živelo doma. Med moškimi stanovalci je manjši delež takšnih, ki so živeli pri otrocih. Nekaj žensk je pred sprejemom živelo v drugem domu za stare ljudi, kjer so si že pridobile izkušnje o bivanju v tovrstni instituciji. Velika večina pride v dom za starejše občane iz domačega okolja, ki jim je nudil udobje in zatočišče, predvsem pa občutek svobode in varnosti.
3.3.	NAČRTOVANJE SPREJEMA V DOM
Večina je načrtovala odhod v dom sama. Tako je odgovorilo 53% moških in 60% žensk. Tretjina moških je odgovorila, da so njihov odhod v dom načrtovali svojci.
Zanimivi so izsledki o razlogih, zakaj so se stanovalci odločali za odhod v dom. Pokazala se je precejšnja razlika med moškimi in ženskami. Moški so kot glavni razlog za sprejem v dom navajali bolezen. To lahko povežemo s spremembami, ki se v zadnjih letih dogajajo v
Tabela 1: Pregled razlogov za sprejem v dom po spolu (N= 65, 2009 )
Razlog za sprejem	Moški		Ženske	
	N	%	N	%
Bolezen	17	60,71	7	18,92
Osamljenost	/	/	13	35,14
Poškodbe	5	17,86	2	5,41
Socialne stiske	2	7,14	2	5,41
Oslabelost oz. nezmožnost samooskrbe	4	14,29	2	5,41
Zelja otrok	/	/	9	24,30
Starost	/	/	2	5,41
SKUPAJ	28	100	37	100
zdravstvu. Ker starejši živijo dlje, je v starosti vedno več takih, ki potrebujejo profesionalno, zahtevno zdravstveno nego in pomoč. Vedno dlje živimo z različnimi boleznimi in od tu tudi dejstvo, da je vedno več starejših, ki potrebujejo dejansko zelo zahtevno zdravstveno nego in oskrbo. Pri ženskah ni izrazito izstopal le eden od razlogov, kot se je to pokazalo pri moških, opazimo pa vseeno razlog, ki so ga pogosteje navajale, namreč, da so odšle v dom zaradi osamljenosti. To je navedla več kot tretjina žensk iz našega vzorca. Socialna izolacija in osamljenost sta v sodobni družbi velik problem, ker so njune negativne posledice lahko velike, pa tudi zato, ker je do teh ljudi najtežje priti. Težava nastopi predvsem takrat, ko so posamezniki socialno izolirani in se ob tem počutijo osamljeni. Rezultati študije iz leta 2002 (Vidovič in Hlebec, 2006) so pokazali, da se s staranjem zmanjšuje velikost socialne mreže starega človeka. S starostjo postopoma umirajo posameznikovi starši, partner ter drugi ožji in širši sorodniki, prijatelji, sosedje in tudi sodelavci. Predvsem za starejše ženske je značilno, da je delež vdov veliko višji od deleža poročenih. Različne oblike razvedril in drugih dejavnosti v okolju velikokrat osamljenih starih ljudi kljub dobrim nameram ne dosežejo. Kot eno od rešitev za zmanjšanje lastne osamljenosti, pa kot kaže naša raziskava, stare ženske vidijo v odhodu v dom za stare ljudi. Dom namreč ponuja vrsto dejavnosti, stari ljudje pa imajo tudi več možnosti za stike z drugimi ljudmi - s sostanovalci, zaposlenimi in prostovoljci. Tako se stanovalcem v domu zadovolji nematerialna socialna potreba, ki je bistvenega pomena v medčloveških razmerjih.
Tabela 1 je sicer še pokazala, da je skoraj petina žensk navedla, da so šle v dom zaradi bolezni. Bolj zaskrbljujoč podatek, ki bi ga bilo potrebno v prihodnje podrobneje raziskati, je, da je šla skoraj četrtina starejših žensk v dom na željo svojih otrok.
3.4. POSLUŽEVANJE STORITEV IN PROSTOČASNIH DEJAVNOSTI V DOMU
Iz rezultatov ankete lahko razberemo, da se stanovalci v domu najbolj poslužujejo osnovne in socialne ter zdravstvene oskrbe, kar je tudi temeljna dejavnost domov za starejše. Le 7% stanovalcev je odgovorilo, da se poslužujejo tudi dodatnih, samoplačniških storitev, kot so frizer, domski bife, storitve fizioterapije, šivanje in drugo.
Glede na to, da dom ponuja različne možnosti za zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb, nas je tudi zanimalo, katerih prostočasnih dejavnosti v domu se stanovalci najraje
Tabela 2: Katerih prostočasnih dejavnosti v domu se stanovalci doma najraje poslužujejo (po spolu, v % (N= 65, 2009 )
Dejavnosti v domu	Moški		Ženske	
	N	%	N	%
Aktivnosti na delovni terapiji	6	21,43	17	45,95
Sprehodi v naravo	7	25,00	5	13,51
Obisk kulturnih prireditev	7	25,00	2	5,41
Prostovoljno delo	2	7,14	6	16,22
Drugo: gledanje TV, branje knjig	6	21,43	7	18,91
SKUPAJ	28	100	37	100
poslužujejo (Tabela 2). Pokazalo se je, da skoraj polovica anketiranih žensk preživlja prosti čas najraje z aktivnostmi na delovni terapiji, kjer lahko izdelujejo cvetlične aranžmaje, ustvarjajo različne izdelke in tako razvijajo čut za ustvarjalnost. Čeprav domovi za starejše ponujajo stanovalcem tudi individualne programe delovne terapije, velja delo v skupinah za učinkovito metodo dela, ki preprečuje socialno izoliranost stanovalcev in povečuje njihovo samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih nalog. Moški se v primerjavi z ženskami udeležujejo manj aktivnosti na delovni terapiji, saj je tako odgovorilo le 21,43%. Četrtina moških raje preživlja prosti čas z obiski kulturnih prireditev, prav toliko tudi s sprehodi v naravo. Delež žensk, ki kot prostočasno dejavnost najraje izberejo sprehode v naravo, je v primerjavi z moškimi nekoliko nižji, saj znaša le 13,51%. Zanimiv je podatek, da je skoraj petina moških in žensk v domu odgovorila, da najraje preživljajo prosti čas ob gledanju TV in branju knjig, zato bi bilo v bodoče smiselno razmisliti, katere dejavnosti v domu najbolj ustrezajo specifičnim zahtevam in potrebam stanovalcev, da se v domu počutijo kot doma. Tudi Slovenska filantropija organizira in izvaja projekt Starejši za boljšo kakovost življenja doma v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev Slovenije. Namen projekta je ugotoviti, kakšne so dejanske potrebe po pomoči starejših ljudi. Prav takšne ugotovitve lahko domovi za starejše koristno vključijo pri oblikovanju svojih prostočasnih dejavnosti. Med drugim so rezultati ankete pokazali, da je udeležba stanovalcev pri prostovoljskem delu različna. Le dva anketiranca sta odgovorila, da najraje sodelujeta v prostovoljskem delu v domu. Žensk, ki sodelujejo v prostovoljskem delu, je nekoliko več, kar kaže na to, da je prostovoljstvo vsebinsko bližje ženskam, saj gre v glavnem za delo na recepciji, pomoč pri urejanju okolice in pomoč v pralnici. Za večje vključevanje stanovalcev v prostovoljsko delo bi bilo potrebno uporabiti izhodišča, ki jih pripravljajo nekatere organizacije, kot je to iniciativna skupina Slovenske filantropije, ki v okviru projekta Starejši s prostovoljnim delom za večjo kvaliteto lastnega življenja in življenja vrstnikov že vrsto let poskuša motivirati člane društev upokojencev za organizirano medsebojno pomoč.
4. ZAKLJUČEK
V naši raziskavi smo ugotovili, da je za Dom pomembno, da so ponujene storitve osnovne in socialne ter zdravstvene oskrbe čim bolj kakovostne, dejavnosti v prostem času pa čim
bolj prilagojene individualnim potrebam stanovalcev, saj bodo njihove potrebe le tako še bolje zadovoljene.
Ugotovili smo, da je večina stanovalcev prišla v dom iz domačega okolja, kjer so se počutili varno in blizu svojih domačih. Zato je prihod v dom za marsikoga neprijetna sprememba, hkrati pa omogoča iskanje novih stikov s sostanovalci. Zanimiva ugotovitev je tudi, da je bil pri moških stanovalcih glavni razlog prihoda v dom bolezen, pri ženskah pa osamljenost in želja njihovih otrok. Tudi ta podatek nakazuje, da mora biti pristop ob prihodu človeka v dom čim bolj individualen, s poudarkom na razlikah v razlogih za odhod v dom.
Iz spoznanj raziskave lahko še povzamemo, da bo veliko pozornost potrebno nameniti pripravljenosti starostnikov na starostno onemoglost, hkrati pa iskati možnosti, da se jim domovi za starejše predstavijo prek prostovoljcev, še preden pridejo v dom. Le tako bo kasnejši sprejem v dom suverena in samozavestna odločitev vsakega starostnika.
V okolju je namreč potrebno zagotoviti takšne pogoje, da starejši čim dlje ostanejo doma, hkrati pa jim ob prihodu v dom nuditi storitve, ki jim bodo omogočile aktivno in polno življenje. Pri tem je smiselno upoštevati izhodišča, ki jih v slovenskem okolju pripravljajo nekatere organizacije, z namenom boljšega dojemanja življenja starejših v institucionalnem varstvu.
LITERATURA
Belič Mirjam (1997). Dom za starejše občane kot tretji dom. V: Hojnik - Zupanc Ida (ured.). Dodaj
življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije, str. 127-134. Evropska unija - priložnost tudi za starejše, 2009. V: http://www.zveza-otks.si/starejsi/vsebine/kakovost. html
Hojnik-Zupanc Ida (1999). Samostojnost starega človeka v družbeno-prostorskem kontekstu. Ljubljana:
Znanstvena knjižnica FDV Interno gradivo Doma starejših občanov Gornja Radgona.
Kožuh Novak Mateja. V: http://www.zveza-zotks.si/starejsi/vsebine/kakovost.html Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Ramovš Jože (2006). Kakovostno staranje in sožitje generacij v Komendi. Komenda: Občina Komenda. Ramovš Jože. Socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje
generacij. V: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/medgeneracije.html (15.4.2009). Strojin Tone (1986). Izraba prostega časa kot razpoznavni znak človekove identitete. V: Socialno delo,
letnik 13, št. 1-2, str. 103-106. Vidovič Urška in Hlebec Valentina (2006). Druženje kot komponenta socialne integracije.
V: Kakovostna starost, letnik 9, št. 2, str. 30-37. Winter Hans Peter (2002). Hišne skupnosti - 4. generacija negovalnih domov. V: Strokovno-pravni informator, št. 10, str. 5-28.
Kontaktne informacije: mag. Suzana Bračič
Dom starejših občanov Gornja Radgoni Trate 40, 9250 Gornja Radgona e-naslov: suzana.bracic@dso-gr.si
IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE
Vir: Age general assembly declaration, 8 may2009. http:// w w. age -platform.o rg/EN/IMG/p df_A GE_ General_ Assembly_final_Declaration_8_May_2009.pdf
DEKLARACIJA GENERALNE SKUPŠČINE AGE-A
Kdo in kaj je AGE?
AGE - The European Older People's Platform1 je evropska mreža približno 150 organizacij z 28 milijoni članov, ki zagovarja interese vseh državljanov Evropske unije, starejših od 50 let. Prizadeva si, da bi starejši na evropski, nacionalni, regionalni ter lokalni ravni aktivno sodelovali v političnem dogajanju, vplivali na razvoj politike EU in se bolj zavedali vsega, kar vpliva na njihova življenja.
Povzetek Deklaracije
Staranje evropskih družb lahko v času finančne in ekonomske krize povzroči napetosti med generacijami, ki se jim je mogoče izogniti z ustreznimi družbenimi spremembami. Kljub razlikam v ukrepanju posameznih držav članic EU izhajajo vsi njihovi ekonomski, davčni in socialni sistemi iz solidarnosti med državljani vseh generacij. Ta solidarnost, s katero si delimo skupno evropsko dediščino, mora ostati osrednja točka vseh sprememb. Po mnenju AGE-a se je na današnjo socialno in demografsko danost mogoče ustrezno odzvati le s krepitvijo medgeneracijske solidarnosti ter sodelovanja. Zoperstaviti se je potrebno negativnemu dojemanju staranja, dostojanstvo starejših pa ohraniti in podpirati v vseh reformnih načrtih.
1 Na Generalni skupščini AGE-a maja letošnjega leta so Inštitut Antona Trstenjaka sprejeli med redne člane.
Na solidarnost med generacijami ne smemo gledati le s finančne plati, ampak tudi s stališča medsebojnega sodelovanja. Spodbujati je treba boljše medsebojno razumevanje potreb in pričakovanj vseh starostnih skupin in iskati nove načine sožitja. Demografske spremembe bodo pomembno vplivale na medgeneracijska dogajanja, zato bo treba ponovno opredeliti sodelovanje med generacijami in ga podpreti z ustreznimi ukrepi. S podporo socialnih in ekonomskih ukrepov je treba zagotoviti večje sodelovanje ljudi vseh starosti, negovati bolj pozitivno vzdušje in odpravljati s starostjo povezane predsodke. Ljudje vseh starosti naj s svojim znanjem, izkušnjami in sposobnostmi prispevajo h krepitvi Evrope.
V odgovoru na nedavno objavljeno Sporočilo (Communication)2 in Poročilo o staranju 2009 (Report on Ageing 2009)3 Komisije UE poziva Generalna skupščina AGE-a države članice in Evropske ustanove, da na naj upoštevajo naslednja priporočila:
Pokojninske reforme
Podpira naj se močan obvezen državni pokojninski sistem (t. i. 1. steber): sedanja finančna kriza kaže, da so močni obvezni državni pokojninski sistemi, ki sledijo splošni rasti in blaginji, najboljša rešitev. Države članice naj iščejo še druge finančne vire in rešitve za zagotavljanje finančne vzdržnosti pokojninskih sistemov, za bolj pravično razdeljevanje virov med mladimi in starejšimi ter med bogatimi in revnimi vseh starosti.
2	Gl. http://europa.eu/rapid/ pressReleasesAction.do?reference=IP/09/656 &format=HTML&aged=08language=EN&gu iLanguage=en
3	Gl. http://ec.europa.eu/news/ economy/090429_1_en.htm
Za zaščito dodatnih pokojninskih sistemov in zasebnih prihrankov naj se vzpostavi učinkovit Evropski nadzorni in regulatorni sistem za finančne trge ter ustanove: nauk sedanje krize je, da finančne ustanove za zaščito prihrankov in pokojnin državljanov in za doseganje njihovih družbenih ciljev potrebujejo predpise in ukrepe. Države članice same tega ne zmorejo, zato naj se dogovorijo za vzpostavitev Evropskega nadzornega in regulatornega sistema, ki naj spet zagotovi zanesljivo vodenje finančnih trgov in povrnitev zaupanja državljanov.
O pokojninski reformi naj se organizira aktiven civilni dialog: potreba po reformi pokojninskih sistemov je nujnejša kot kdajkoli prej, izvaja naj se v popolnem soglasju z zainteresiranimi državljani. O pokojninskih reformah naj se z organizacijami mladih in starejših državljanov na nacionalni in evropski ravni organizira širok javni dialog. Na evropski ravni naj se to pripravi v okviru Evropskega pokojninskega foruma (The European Pension Forum), njegove pristojnosti pa naj se razširijo na vse pokojninske stebre in na povezave med njimi.
Vsem je treba zagotoviti ustrezno pokojnino tudi osebam, ki so začasno prekinile z zaposlitvijo: med pripravami na pokojninske reforme naj vlade namenijo posebno pozornost temu, da njihovi učinki ne bodo poslabšali stanje ranljivih skupin, na primer žensk, dolgotrajno nezaposlenih in priseljencev z omejenimi leti dela v EU. Poskrbijo naj tudi za boljša nadomestila neformalnim oskrbovalcem, ki so prekinili zaposlitev za določeno obdobje ali se odločili za skrajšano delo, da bi skrbeli za sorodnika, ki potrebuje pomoč, in slabo plačanim delavcem, vključno s priseljenci.
Zaposlovanje
Možnosti zaposlovanja je treba prilagoditi potrebam starejših delavcev in upoštevati težave, s katerimi se soočajo v današnji krizi: dosedanji ukrepi za povečanje zaposlovanja starejših
delavcev ne učinkujejo več in ljudje, stari nad 45 let, so na trgu dela bolj ranljivi kot kdajkoli prej. Države članice naj pripravijo inovativne rešitve, vključno z možnostjo nadaljnega izobraževanja in usposabljanja ter starejšim delavcem pomagajo, da ostanejo aktivni oziroma »zaposljivi«, da se bodo sposobni čim hitreje vrnili na trg dela, ko bo obstoječa recesija minila.
Zakonodaja naj oskrbovalcem zagotavlja dopust: pri oskrbi starejših so potrebni novi pristopi, ki naj podprejo neformalne oskrbovalce, ki nudijo oskrbo. Investicije v oskrbo odvisnih starostnikov so (kot je to urejeno v zvezi z varstvom otrok) tudi investicije v zaposlovanje in ne samo proračunski izdatek. Tudi neformalnim oskrbovalcem, ki skrbijo za sorodnike, odvisne od pomoči, je treba zagotoviti socialne pravice, vključno s pravico do pokojnine.
Odpraviti je treba zakonsko starostno mejo, ko se je treba upokojiti: države članice naj ponovno preverijo starostno mejo (ne pa starosti, od katere je oseba upravičena do upokojitve) in odstranijo ovire, ki posameznikom onemogočajo, da bi se svobodno odločali o nadaljevanju dela ali o postopni upokojitvi, o delni zaposlitvi oziroma o upokojitvi, ko so dosegli pokojninsko starost.
Socialna vključenost
Posledice krize na stare ljudi je treba dobro oceniti in se dogovoriti, kako v posameznih ciljnih skupinah zmanjšati revščino: pripravijo naj se bolj natančna orodja za oceno kratkotrajnega in dolgotrajnega učinka krize na vse skupine prebivalstva, vključno s tistimi, ki so najbolj izpostavljeni socialni izključenosti: ljudje z nizkimi dohodki, starejše ženske in priseljenci.
Vsem starim ljudem naj se zagotovi primeren dohodek: v vseh starostnih skupinah je revščina vzrok socialne izključenosti. Izkoristiti je treba priložnost Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 2010 in predlagati ustrezen minimalen dohodek, ki naj dosega vsaj
prag revščine, ki se sproti opredeli, za zagotovitev dostojnega življenja v starosti. Ukrepi za podporo revnih starejših naj bodo izvedeni tako, da bo ohranjeno njihovo dostojanstvo in ne bodo stigmatizirani.
Vsakomur naj se zagotovi možnost spodobnega bivališča: za ponoven zagon nacionalne ekonomije je treba podpirati gradnjo in obnovo bivališč. Investira naj se v socialno gradnjo, ki je prilagojena potrebam starajočega se prebivalstva in omogoča čim daljše bivanje doma.
Med starejšimi naj se pospešuje uporaba javnega prevoza: brezplačen ali subvencioniran javni prevoz je ključnega pomena za povečanje vključenosti starih ljudi, njihove mobilnosti in sodelovanja v življenju skupnosti. EU naj v okviru svoje trajnostne razvojne strategije spodbuja države članice, da ponudijo posebne cene ali brezplačen prevoz mladini in upokojencem. S strukturnimi skladi EU je državam članicam mogoče pomagati pri uvajanju tovrstnih načrtov.
V novi zakonodaji EU proti diskriminaciji naj se še nadalje omogočajo posebne cene za starejše in mlade: za spodbujanje socialne vključenosti mladih in starih ljudi je treba zagotoviti, da predlog smernice o enaki obravnavi in dostopnosti dobrin in storitev vključuje ustrezne ukrepe, ki dopuščajo različno obravnavo starejših in mlajših na podlagi starosti z namenom, da lahko aktivno sodelujejo v življenju skupnosti.
Zdravstvena in dolgotrajna oskrba
Omejiti je treba doplačila posameznikov za zdravstveno in socialno oskrbo: zagotoviti je treba nadzor nad doplačili starih ljudi in da bodo vsi, tudi bolniki s kroničnimi boleznimi, imeli še naprej zagotovljen dostop do potrebne oskrbe za primerno ceno.
Vire za zdravstveno in socialno oskrbo je treba porabljati na bolj smotrni način: v času omejenih finančnih sredstev naj bo med prednostmi nalogami politike na primarni ravni krepitev zdravja in preprečevanje bolezni, podpi-
ranje zdravega načina življenja in odgovornosti posameznika. AGE poziva k bolj smotrni in učinkoviti porabi sredstev v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi. Poraba naj bo pravična za vse generacije, zmanjša naj se čezmerna uporaba zdravil. Uvedejo naj se novi načini oskrbe, pri čemer naj se vključijo nove tehnologije za zmanjšanje stroškov oskrbe in izboljšanje njene kvalitete.
Podpira naj se uvajanje obveznih standardov kakovosti za oskrbo za socialne storitve in institucionalno oskrbo. Uvajajo naj se ustrezni ukrepi za preprečevanje zlorab starejših tudi v neformalnih okoljih oskrbe.
Izboljšati je treba socialni položaj in usposobljenost oskrbovalcev v dolgotrajni oskrbi: na ta način naj bi povečali število oskrbovalnega in sestrskega osebja in privabili več mladih ljudi v oskrbovalni sektor.
Podpre naj se neformalne oskrbovalce, tudi tiste, ki so že presegli upokojitveno starost: z novimi pristopi naj se oskrbovalcem omogočijo dopust, začasni oddih, usposabljanje, supervi-zija in uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij.
Pozornost je treba usmeriti na neenakopravnosti v zdravju, s katerimi se srečujejo starejše ženske in moški ter druge ranljive skupine: na podlagi zaključkov posveta Evropske komisije o nepravičnosti v zdravju je treba oblikovati strategije za odpravo nepravičnosti, s katero se srečujejo stari ljudje, tudi na področju duševnega zdravja. Zavarovalniškim družbam se tudi ne sme dopustiti, da pri sklenitvi dodatnih zdravstvenih zavarovanj upoštevajo razlike glede na spol in starost, kot to predvideva obstoječi osnutek smernice o enaki obravnavi in dostopnosti dobrin in storitev.
Aktivno sodelovanje državljanov
Treba je vzpostaviti in krepiti civilni dialog na lokalni in nacionalni ravni: države članice in Evropski parlament naj zagotovijo, da se z odprto metodo koordinacije vzpostavi močan civilni
dialog z organizacijami državljanov. Pri tem naj se izkaže močna politična volja po konstruktivnem dialogu z državljani.
Krepiti je treba vlogo starejših v evropskih družbah: Evropska komisija naj predlaga leto 2012 za Evropsko leto aktivnega staranja in sožitja med generacijami. Svet Evrope in Evropski parlament naj predlog podpreta in glasujeta za ustrezen proračun. Podpira naj se vključevanje starejših v evropske programe vseživljenjskega učenja in programe za državljane.
Vzpostavi naj se most med starejšimi državljani in evropskimi ustanovami: povrniti je treba zaupanje državljanov v aktivnosti EU. Na novo izvoljeni Evropski parlament naj podpre ponoven sklic Medskupine za staranje.
V času krize naj se spodbujajo prostovoljske aktivnosti: treba je podpreti pobude za večje vključevanje starejših v prostovoljsko dejavnost in v starostno mešanje skupine, pri čemer naj se pravično povrnejo stroški prostovoljcem. V evropskem letu prostovoljstva 2011 naj se podpira prostovoljstvo starejših.
Starejši ob katastrofah in drugih kriznih razmerah
Sprejeti in pospeševati je treba akcijski načrt Svetovne zdravstvene organizacije za starejše ob katastrofah in drugih kriznih razmerah:
v primeru kriznih situacij, kot npr. v primeru naravnih nesreč ali terorističnih napadov, naj se s čezmejnim sodelovanjem zagotovi usklajeno in boljše odzivanje. Pri tem je treba upoštevati kratkoročne in dolgoročne potrebe ranljivih skupin, kot so otroci in starejši, z vključevanjem lokalnih nevladnih organizacij pa bolje izkoristiti človeški kapital in zmožnosti starejših.
Zaključek
Finančna in ekonomska kriza še bolj poglabljata izzive demografskega staranja. Ključnega pomena je priprava usmerjenih in dobro usklajenih političnih odzivov, ki upoštevajo velike zmo-
žnosti in prispevek starejših. Pomembna je tudi krepitev sodelovanja in plodnega ter dejavnega sožitja; pri tem je povezovanje sil in zmožnosti ljudi vseh generacij v korist vsem.
Kriza je jasno pokazala na pomanjkljivosti socialne politike, zato mora biti njena reforma med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami evropskih ustanov in nacionalnih, regionalnih ter lokalnih uprav.
Generalna skupščina AGE-a se strinja s temi priporočili in pooblašča Svet, da stori vse, da se bodo Evropske ustanove in nacionalne vlade odzvale na naš poziv. Svet bo o tem poročal Generalni skupščini na njenem naslednjem letnem zasedanju.
Pripravil Božidar Voljč
Ritsatakis, Anna (2008). Demistifying the myths of ageing. World Health Organization, Regional Office for Europe. Copenhagen. http://www.euro.who.int/ document/e91885.pdf
PREDSODKI IN DEJSTVA O STAROSTI
Prebivalstvo Evrope in Slovenije se stara. Starejši državljani živijo dlje kot kdajkoli prej in so tudi bolj zdravi. Kljub temu se pogosto srečujejo s težavami, ki izhajajo iz predsodkov, pogojenimi z njihovimi leti oziroma s starostjo. Dolgoživost tako na eni strani ustvarja pogoje, da je predsodkov več, na drugi strani pa vse večji fizični, izkustveni in socialni potencial starejših izpostavlja potrebo, da se jih zavemo in jih odpravljamo. Če vsak predsodek natančneje analiziramo, ugotovimo, da je veliko iz njih izhajajočih težav mogoče razrešiti z določenimi spremembami v socialnem, delovnem in fizičnem okolju. Pri tem naj bi se uveljavljalo načelo, da so pridobitve dolgega in zdravega življenja v dobrobit ljudem vseh starosti, zdravi in aktivni starejši pa so lahko v veliko pomoč svojim družinam, skupnosti in gospodarstvu.
Staranje družbe vpliva tudi na njen ekonomski razvoj in na strukturo socialnih in zdravstve-
nih potreb. To dejstvo je v Sloveniji povezano s pogostimi razpravami o vprašanju, kako še naprej zagotavljati vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema. O tej temi naši politiki in ekonomisti razpravljajo na način, ki kaže, da so tudi oni pod vplivom predsodkov o starosti. Za uspešen odgovor na to vprašanje so potrebni drugačni pristopi, ki izhajajo iz resnice o starosti, ne pa iz predsodkov o njej. Predvsem je starejšim treba omogočiti, da bodo v dobro družbe lažje prišle na dan sposobnosti, ki so jih ohranili z zdravo in aktivno starostjo.
V Evropi, Sloveniji in v vseh drugih okoljih je predsodke, ki so zakoreninjeni ne samo med politiki in izvajalci storitev, ampak žal tudi med številnimi starejšimi, mogoče odpravljati le s partnerskim sodelovanjem ob hkratnem upoštevanju kulturnih posebnosti in družbenih razmer.
Evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije je o tej temi leta 2008 izdal brošuro, v kateri našteva 12 najbolj razširjenih predsodkov o starosti, ki prevladujejo v večjem delu sveta. Dejstva, s katerimi v tej brošuri predsodke zavrača, imajo večjo težo v razvitem delu sveta, kamor sodi tudi Slovenija. Zato so nam blizu stališča, s katerimi Svetovna zdravstvena organizacija vabi evropske države članice, da v svojih okoljih in na sebi primeren način sprožajo aktivnosti, ki bodo njihovim starejšim državljanom omogočile ne samo zdravo in aktivno starost, ampak tudi aktivno in produktivno vključenost v družbo. S temi stališči bi lahko odgovorili na vrsto vprašanj, o katerih se danes v zvezi z vzdržnostjo sistemov v Sloveniji, pa tudi drugod, razpravlja na tako konzervativen način.
Najpogostejši predsodki o staranju in starosti:
1. predsodek: Staranje je povezano z duševnim in fizičnim nazadovanjem
Gre za najbolj zakoreninjen predsodek, ki drži le deloma. Veliko primerov dokazuje, da je duševno kondicijo mogoče vzdrževati tudi v visoki starosti. Prav tako kot v vseh drugih življenjskih
obdobjih ima duševna kondicija tudi v starosti velik vpliv na telesno aktivnost, ki vzdržuje tonus mišic in vitalnost organizma. Z redno vadbo zmanjšamo izgubo mišičja in moči, vzdržujemo presnovo telesa, količino maščobe, aerobno kapaciteto, ustrezen krvni tlak, presnovo sladkorja, gostoto kosti in uravnavanje telesne temperature. Vsaka aktivnost je koristna. Predstavlja jo tudi delo doma, na vrtu, hoja, vzpenjanje po stopnicah in podobno. V družbi vrstnikov je telesna aktivnost lahko tudi razvedrilo. Pomembno je vedeti, da telesna aktivnost pri kakršnikoli starosti vedno izboljša stanje. Posebnost starosti pa je, da starejši potrebujejo več tekočine, ki naj jo pijejo v rednih časovnih razmakih, ker izsušenost organizma pospešuje procese staranja.
Duševno in čustveno kondicijo vzdržujemo tudi s socialnimi aktivnostmi, predvsem z družbo prijateljev ali vrstnikov, ki je sama po sebi socialni korektiv. Skupna srečanja, skupni sprehodi, kolesarjenja, plavanja, obedi, izleti in druge prireditve, ki so povezane z zdravimi navadami, lahko v vseh starostnih obdobjih veliko prispevajo k njihovemu privzemanju.
Zdravo in dolgo starost je treba načrtovati že desetletja prej z ustreznimi prehranjevalnimi in življenjskimi navadami ter izogibanjem kajenju oziroma škodljivemu pitju alkohola. Navade in razvade je prav tako mogoče vedno spremeniti ali opustiti, treba se je le odločiti.
V starosti je pomemben tudi nadzor nad zdravstvenim stanjem in zdravljenje morebitnih bolezni ali stanj. Zdravljenje ni vedno povezano z jemanjem zdravil. Veliko starejših jemlje preveč zdravil, njihove kombinacije jim lahko škodijo. Zdravniki in farmacevti na to premalo pazijo. Mnogo bolnikov tudi ne razume zdravnikovih navodil, še posebej o tem, kako naj jemljejo zdravila, pa jih je to sram povedati.
Veliko ovir za ustrezno fizično in duševno aktivnost je tudi med samimi starejšimi. Nekateri menijo, da so prestari za aktivnosti, ki zato zanje niso več smiselne. Med manj izobraženimi
je takih, ki tako mislijo, več. Vendar tudi zanje velja, da kdor svojih sposobnosti ne uresničuje, jih izgublja.
2.	predsodek: Večina starejših ima podobne potrebe
Ta predsodek ne drži. Napačno je, če si starejše predstavljamo kot homogeno populacijsko skupino s podobnimi lastnostmi in potrebami. Resnica je, da se razlike med posamezniki s starostjo le poglabljajo. Bolj ko je skupina ljudi stara, manj je homogena. Če poslušamo in opazujemo starejše, hitro ugotovimo, da imajo različne individualne značilnosti, želje in potrebe.
Potrebe in navade starejših se razlikujejo po spolu, starosti, poreklu, kulturi in izobrazbi. Starost je koledarska, funkcionalna in doživljajska; vsaka na svoj način vpliva na obseg in vrsto potreb. Zato politike ali osebnega odnosa do starejših ni mogoče oblikovati s predsodkom o njihovih več ali manj podobnih potrebah.
3.	predsodek: Ustvarjalnost in družbeni doprinos sta področje mlajših oziroma zaposlenih
Ta trdovratni predsodek izhaja iz povezovanja kreativnosti in socialnega doprinosa z ekonomsko produktivnostjo na eni in prisilnim upokojevanjem na drugi strani. Produktivnost in sposobnost ne ugasneta z dopolnjenimi 65. leti. Veliko zaposlenih bi želelo delati tudi še potem, ko izpolnijo pogoje za upokojitev. Omogočiti bi jim bilo treba, da povejo, za kaj se še čutijo sposobne oziroma da bi sami določali, kako bodo prenehali delati. Posebej tisti v intelektualnih poklicih želijo delati dlje. Pri svojem delu tudi politiki in vodilni strokovnjaki ne poznajo starostnih omejitev.
Doprinosa k skupnosti ne predstavlja samo zaposlenost. Starejši lahko veliko pomagajo kot skrbniki sorodnikov, kot stari starši, družini so lahko v pomoč pri njenih emocionalnih in finančnih stiskah, delajo kot prostovoljci, odločajo kot lastniki nepremičnin, so potrošniki, so aktivni v kulturi, v verskem udejstvovanju, so
posredovalci izročil in podobno. Na številnih področjih življenja so starejši oboroženi z izkušenostjo in modrostjo, zato lahko z nasvetom ali dejanjem v družbi še veliko prispevajo.
Talent in ustvarjalnost ne poznata starostnih omejitev! Sta neizbrisni lastnosti, ki ju nosimo v sebi, dokler živimo. Veliko umetnikov je v visoki starosti ustvarilo svoje največje mojstrovine. Michelangelo je naredil načrte za baziliko Sv. Petra, ko je imel več kot 70 let in je delal vse do svoje smrti v 89. letu. Picasso je v visoki starosti še slikal, Rubinstein pa igral klavir. Nekateri se v starosti lotijo povsem novih področij. Na Švedskem je na volitvah v parlament kandidirala 79 let stara gospa. Tudi v Sloveniji poznamo veliko ljudi, ki so v visoki starosti na svojih področjih še vedno zelo aktivni in spoštovani. Vsakdo lahko v svojem okolju prav tako najde primere aktivnih starejših ljudi.
V nadaljnjem razvoju Evrope bo prispevek starejših zelo pomemben, še posebej na področju nevladnih organizacij. Zato je treba v starajočih se družbah ustvarjati pogoje, v katerih bodo starejši lahko še naprej na različne načine bogatili svoja okolja.
4. predsodek: Izkušnje starejših so za današnji čas manj pomembne
Starejši so resda odraščali v povsem drugačnih okoliščinah kot so današnje. V Sloveniji njihovih otroštev ni mogoče primerjati s sedanjimi, ko otroci ne poznajo pomanjkanja in že predšolski otroci povsem samostojno uporabljajo mobilne telefone, naprave za daljinsko upravljanje, računalnike in podobno. Vendar pa imajo stari ljudje veliko izkušenj, ki so koristne tudi danes in koristijo tudi otrokom. Tudi današnji otroci morajo znati jesti, se ustrezno vesti in se naučiti brati ter pisati. Koristno je, če si znajo prišiti gumb, zlikati srajco ali krilo, se naučiti kuhati in podobno. Vsega tega jih lahko naučijo starejši, ki predstavljajo vir tistih praktičnih informacij, ki jih ni mogoče najti v knjigah. Obenem so starejši tudi posredovalci kulturne ali religiozne
tradicije, ki postane prej ali slej pomembna za vsako generacijo.
Otroci radi poslušajo pravljice in zgodbe. Starejši so s svojo potrpežljivostjo in izkušnjami, ki so jih zbrali pri vzgoji svojih otrok, idealne osebe za pripovedovanje. Tudi otroci radi vidijo, da jim pravljice in zgodbe pripovedujejo starejši ljudje, babice in dedki. S pripovedovanjem vzbujajo domišljijo in duševni razvoj otrok, obenem pa že na tej ravni sejejo seme medgeneracijskega sožitja. Taka srečanja mlajših s starejšimi je dobro organizirati v vrtcih, šolah, knjigarnah in nanje vabiti pripadnike vseh generacij, saj v določeni meri ostajamo otroci vse življenje.
5.	predsodek: Starejši želijo imeti mir
Res je, da starejši radi berejo in se v miru sproščajo s partnerjem, če ga imajo. Res pa je tudi, da se zaradi tega ne odrekajo socialnim stikom, če se jim zanje ponudi priložnost. Raziskave so pokazale, da je želja po branju in miru v domačem okolju v enaki meri prisotna tudi med drugimi starostnimi skupinami.
Vendar pa aktivnosti starejših v slovenskih dnevnih centrih potrjujejo njihovo potrebo po družabnih aktivnostih. Tudi veliko število starejših udeležencev kulturnih in verskih prireditev ne potrjuje predsodka o želji po miru. Prav tako so spolne aktivnosti v poznih letih še vedno zanimive, čeprav starejšim o tem njihove družine in družba vsiljujejo svoje predstave. Resnica je, da se starejši ne odrekajo možnostim socialnih stikov in aktivnosti, če se jih k temu povabi.
Zato je smiselno, da lokalni kulturni, športni, pa tudi dnevni centri za starejše organizirajo različne vrste družabnih aktivnosti. Želja po njih ostaja ves čas, le ponuditi jih je treba.
6.	predsodek: Zdravstvena nega in bolnišnice so najbolj pomembne
Ta ugotovitev je le del problema, ki ga je potrebno obravnavati bolj celovito. Res je, da je med hospitaliziranimi bolniki največ starejših, vendar raziskave kažejo, da so med hospitalizacijami tudi take, ki so neprimerne
in celo odvečne. Da bi jih zmanjšali, bi bilo treba del sredstev za akutno zdravstveno oskrbo preusmeriti v preventivne aktivnosti na lokalni ravni. Marsikaj je za ohranjanje samostojnosti starejših, ki imajo zdravstvene težave, ob ustrezni organiziranosti primarnega zdravstva in njegovih kadrov možno urediti tudi v domačem okolju. Uspeh bi bil še večji ob ustrezni povezanosti lokalnih zdravstvenih in socialnih kapacitet. V takem primeru bi bilo hospitalizacij manj, bile bi tudi krajše. Tudi ustrezne poučitve družinskih članov in prostovoljcev med starejšimi, bi lahko prispevale k drugačnemu stanju. Vsem negovalcem bi morala družba posvečati več in bolj inovativne skrbi. Pri izboljšavah bi lahko upoštevali tudi mnenja in predloge samih starejših negovancev, ki se običajno preslišijo. In končno je tudi res, da si starejši - kot vsi ostali - hospitalizacij ne želijo.
Svetovna zdravstvena organizacija je v svojem programu Zdravje za vse poudarila, da sta krepitev in varovanje zdravja na eni strani povezana z medpodročnimi ukrepi za zmanjšanje tveganj, ki ogrožajo zdravje, na drugi strani pa z ukrepi, ki krepijo zdravje. V številnih državah iščejo načine, s katerimi bi ugotavljali, na kakšen način nezdravstve-na področja vplivajo na zdravje. Ti načini so skupaj z urbanizmom osnova evropskega programa Svetovne zdravstvene organizacije Mreža zdravih mest.
Kakovost življenja je v starosti povezana s kolikor mogoče dolgo trajajočo samostojnostjo oziroma neodvisnostjo, ki je najboljša preventiva pred nepotrebnimi ali predolgimi hospitalizaci-jami. Samostojnost je povezana z družbenimi okoliščinami, ki vplivajo na dejavnike zdravja. Mednje sodijo ustrezni dohodki, kakovost bivanja, dostop do zdravstvenih, socialnih in kulturnih storitev ter učinkovita socialna mreža, ki krepi vse te dejavnike. K temu sodi še možnost, da starejši lahko še naprej nepristransko sodelujejo na vseh družbenih področjih.
7. predsodek: Storitve za starejše zmanjšujejo sredstva za mlajše
To je nesporazum. Marsikaj, kar olajšuje življenje starejšim, koristi vsem. Varno prečkanje prometnic in boljša osvetljenost cest ter stanovanj na enak način ščitita vse generacije. Investiranje v lahko dostopne kopalnice in držala zmanjšuje možnost padcev in z njo povzročeno umrljivost med starejšimi, koristi pa tudi vsem drugim, ki jim prav tako zmanjšuje draga zdravljenja po poškodbah zaradi padcev. Odprave ovir na pločnikih olajšujejo gibanje tudi materam z majhnimi otroci in vsem, ki so vezani na invalidske vozičke. Ustrezni stoli in osvetlitve na delovnem mestu ne pomenijo boljšega okolja samo za starejše, ampak za vse zaposlene. Manjši odmerki vsakodnevnih potrebščin, ki jih v supermarketih namenjajo starejšim, so primerni tudi za študente in samske osebe. Dobro organiziran javni promet je odločilen za lažji dostop do zdravstvenih ustanov, trgovin in zelenih površin. Povečuje mobilnost vseh generacij, zmanjšuje prometno gnečo in onesnaženost zraka. Tudi zelene površine, ki so primerne za vadbo ali počitek, koristijo vsej skupnosti.
Resnica je, da vse, kar v javnosti olajšuje življenje starejšim in povečuje njihovo varnost, v enaki meri koristi tudi vsem drugim. Najboljši primer za to je tudi program Svetovne zdravstvene organizacije Starosti prijazno mesto.
8. predsodek: Izdatki za starejše so razmetavanje sredstev
Tudi to ni res. Stroški, povezani s storitvami za starejše, lahko sredstva prihranijo. Razmeroma skromne investicije so potrebne za očala in slušne aparate, za ustrezno rabo zdravil in navodila o prehrani in aktivnostih. Z vsem tem ohranjamo samostojnost starejših.
Namesto da gradimo vse bolj sofisticirana stanovanja, bi bilo bolje, če bi gradili taka, ki z manjšimi adaptacijami na enem mestu omogočajo bivanje v vseh starostnih obdobjih.
Plačane servisne dejavnosti kot npr. pomoč v domačem okolju, vrtnarjenju, kupovanju, pranju perila itd, niso pomembne samo za ohranjanje
samostojnega življenja starejših, ampak pomenijo tudi ohranjanje delovnih mest.
9.	predsodek: Starejši se ne obnesejo na sodobnih delovnih mestih
Od vrste dela, ki ga opravljamo, je odvisno, po koliko letih je treba z njim prenehati. Poklicni atleti to naredijo že pri 35 letih, pisatelji pa lahko pišejo vse življenje. Težko in naporno delo povzroča starejšim več težav, čeprav tisti, ki lahko napore in ure dela prilagodijo svojim sposobnostim, samostojni kmetovalci na primer, lahko na ta način dolgo ohranijo svojo aktivnost.
Sistem prisilnega upokojevanja je povezan s predstavo, da bolj ko se bližamo upokojitvi, manjše so naše sposobnosti na delovnem mestu. Tudi sindikati razglašajo nujnost upokojevanja in omogočanja zaposlitve mlajšim. To ima le malo opraviti z resničnimi sposobnostmi starejših, ki prisilno upokojitev pogosto sprejemajo ne le kot zmanjšanje običajnih dohodkov, ampak tudi kot izgubo svoje identitete, normalnega načina življenja, družabnosti in prijateljev.
Če starejšim zaposlenim omogočamo, da se prilagajajo spremenjenim zahtevam delovnih mest, so to prav tako voljni in sposobni storiti kot mlajši. Raziskave so tudi pokazale, da starejši razmišljajo bolj strateško, da so preudarnejši in skrbnejši, da logično utemeljujejo odločitve in stvari sprejemajo bolj celovito.
Starejši so tudi lojalnejši do podjetja, so manj odsotni z dela in so delu bolj predani.
10.	predsodek: Starejših se ne da poučevati o novostih in novih pristopih
To sploh ni res. Raziskave so pokazale, da so starejši pri učenju bolj motivirani in vztrajni od mlajših sodelavcev. Če so pri učenju pomešani z mlajšimi, lahko dosegajo boljše rezultate, njihova vztrajnost pozitivno vpliva tudi na mlajše. Starejši učenje in novosti povezujejo s svojimi izkušnjami, kar jim omogoča boljše razumevanje.
Vprašanje ni v tem, ali starejše lahko naučimo novih stvari, ampak v tem, kako jih učimo. Starejšim način učenja, ki je primeren za mlade, ne
ustreza. Če se jim omogoči, da se učijo na njim primeren način, pa so pri učenju lahko enako ali celo bolj uspešni. Pomembno je, da je pri učenju več prakse kot teorije, da je dovolj časa za ponavljanje in da se napreduje z manjšimi koraki. Vendar pri učenju vse to v enaki meri ustreza tudi drugim starostim, metodo majhnih korakov s pogostim ponavljanjem pa učencem priporočajo tudi moderni učbeniki. Tudi to je dokaz, da je tisto, kar je dobro za starejše, dobro tudi za ostale.
Učenje in prilagajanje starejših zaposlenih jim omogoča tudi bolj gladek prehod v upokojitev in željo po drugačnih aktivnostih, ko se upokojijo. Njihove sposobnosti učenja ne smejo biti povezane le z njihovo zaposlitvijo, ampak jih je treba ohranjati v pozno starost. Res pa je, da izobrazba in stopnja prejšnjega učenja v veliki meri vplivata na obliko oziroma vrsto učenja v starosti. To je treba upoštevati pri organizaciji izobraževalnih aktivnosti.
11.	predsodek: Starejši se želijo umakniti
To ni res. Starejši se zanimajo za dogajanja v svoji okolici in v družbi. Njihova razgledanost in informiranost sta danes večji kot kdajkoli prej. Veliko vedo o zdravju in čutijo večjo potrebo po kakovostnem življenju. So vse bolje organizirani, njihov glas se vse bolj sliši in je vse bolj pomemben. Marsikatere volitve so že danes odločene z glasovi starejših volivcev, ki so vključeni tudi v politiko, kjer odločilno vplivajo na življenje družbe. V Sloveniji je stranka upokojencev DeSUS že tretji mandat parlamentarna stranka in ima že v drugi vladi svoje ministre. Poleg politike se v nekaterih evropskih državah (Skandinavija, UK) pojavljajo tudi odbori starejših, ki so na lokalnih nivojih aktivno vključeni v odločanje skupnosti.
12.	predsodek: Stvari se urejajo same po sebi
To je nevaren predsodek. Danes so spremembe hitre, družba bo čez nekaj desetletij spet povsem drugačna. O potrebah starejših je treba razpravljati na vseh forumih z njihovim aktivnim sodelovanjem. O vseh mogočih variantah razvoja
je treba razpravljati v šolah, na univerzah, delovnih mestih, sindikatih, pri vseh načrtovanjih itd. Organiziranost skrbi za stare je treba nenehno izboljševati, saj s tem omogočamo aktivno in zdravo starost tudi našim vnukom.
Razvoj vsake družbe naj bo povezan z aktivnostmi in prispevki vseh generacij. Stvari je treba urejati, ne pa jih prepuščati da v danosti časa in razmer potekajo brez vizij in nadzora.
Vsebina vsake starosti je povezana s preteklim življenjem, z obnašanjem, z osebnim in družinskim stanjem, z dostopnimi storitvami, s socialnim, ekonomskim, kulturnim in fizičnim okoljem in z načinom, kako starost sprejemamo. Zdrava in aktivna starost nasploh je povezana s podobo vse družbe, z njeno strukturo in kulturo, še posebej tisto, ki določa odnos do vseh krhkih življenj. Na vprašanje, ali bodo predsodki še naprej izhodišče družbenega in medgeneracijskega odnosa do starosti in staranja, je treba povedati, da odgovor nanj oblikujemo vsi - od posameznika do vlade.
Starejši posameznik lahko vpliva na pozitiven odnos svojega okolja do njega z aktivnim in zdravim življenjem. Zato naj vzdržuje svoje zdravje z ustreznim načinom prehranjevanja, s pitjem zadostnih količin vode, z redno vadbo, z duševno aktivnostjo, z aktivnimi stiki z družino ter prijatelji in s svojim zgledom prispeva k bolj zdravi družbi.
Zdravstvene, socialne in druge službe naj bodo na vseh stopnjah bolj povezane, dostopne in organizirane tako, da lahko zadovoljijo tudi potrebe starejših. Še enkrat je treba poudariti, da družine in prijatelji, ki skrbijo za krhke starejše, prav tako rabijo pomoč in podporo.
Vsa področja vladnih služb naj ustrezneje zadovoljujejo potrebe starejših, še posebej revnih, in odpravljajo ovire, ki zavirajo njihovo samostojnost, na primer z zagotavljanjem ustreznih dohodkov in primernih pogojev dela, z odpravljanjem zapostavljanja starejših in zagotavljanjem varnega okolja ter bivanja. Vseživljenjsko
izobraževanje in nepretrgani osebni razvoj naj bi bila možna tudi še v starosti.
Dojemanj e starosti potrebuje še veliko sprememb, kamor sodi tudi odpravljanje predsodkov o njej. To je mogoče doseči z ustreznimi informacijami in raziskavami. Potrudimo se, da bi to potrebo razumele vse generacije skupaj s tistimi, ki odločajo na zasebni ali javni ravni, pa šole in univerze, sindikati in poklicna združenja, posebej še javna občila. Starejša slovenska javnost upravičeno pričakuje, da se bodo temu cilju resno posvetili tudi njeni predstavniki v Državnem zboru in Vladi.
Božidar Voljč
Intergenerational solidarity. Analytical report. Flash Eurobarometer 269 - The Gallup Organisation. April 2009. 98 str. http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/ fl_269_en.pdf
medgeneracijska solidarnost V
EVROPI
Demografske spremembe bodo povzročile vrsto zdravstvenih in socialnih sprememb na področju socialne zaščite, stanovanjskih razmer, zaposlovanja, pokojninskih sistemov ipd. Staranje prebivalstva bo močno vplivalo tudi na tradicionalne odnose med generacijami, poudarjajo v publikaciji. Običajno se v političnih razpravah omenja finančni vidik odnosov med generacijami. Evropska komisija poudarja, da je potrebno enako pozornost nameniti medsebojnemu sodelovanju in izmenjavi med generacijami ter boljšemu razumevanju novih oblik sožitja med generacijami.
V okviru Eurobarometra o medgeneracijski solidarnosti (The Flash Eurobarometer Intergenerational solidarity) so v marcu 2009 državljane 27-ih držav članic EU povprašali o njihovem mnenju glede:
• obstoječih odnosov med mlajšimi in starejšimi generacijami;
•	stroškov starajočega se prebivalstva - predvsem na področju pokojnin in oskrbe starejših oseb;
•	potreb po pokojninski reformi in reformi socialnega varstva;
•	načinov, s katerimi lahko starejši ljudje prispevajo k družbi, finančno in širše gledano;
•	obstoječih možnosti za samostojno življenje starejših državljanov v EU;
•	načinov zagotavljanja oskrbe za bolne starejše osebe in o socialni podpori;
•	vloge javnih organov pri spodbujanju med-generacijske solidarnosti.
Za boljše razumevanje, pred predstavitvijo izsledkov omenjene raziskave, na kratko povzemam značilnosti različnih tipov sistemov blaginj v evropskih državah, ki so pomemben dejavnik pri oblikovanju javnega mnenja in pričakovanj ljudi. Sistem države blaginje je koncept, ki upošteva vlogo države in javnega sektorja, trga oz. komercialnega sektorja, civilne družbe oz. neprofitno-prostovoljskega sektorja ter skupnosti oz. neformalnega sektorja pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje državljanov. Vsi ti sektorji so relativno avtonomni in se medsebojno dopolnjujejo pri zadovoljevanju potreb ljudi. Po Esping-Andersenovi klasifikaciji obstajajo liberalni, konzervativno-korporativistični in socialdemokratski sistemi blaginje. K njegovi klasifikaciji so številni drugi avtorji dodali evropski oz. mediteranski oz. katoliški blaginjski režim ter državno-socialistični (etatistični) režim. Ob vsaj petih različnih tipih sistemov državne blaginje - klasifikacij je namreč veliko - torej ne moremo govoriti o enotnem evropskem socialnem modelu, ki združuje države članice EU, kot tudi ne moremo neposredno primerjati mnenja in pričakovanja ljudi iz različnih sistemov blaginje. V liberalnem sistemu blaginje (Velika Britanija, ZDA, Avstralija, Nova Zelandija) igra centralno vlogo trg, medtem ko sta vlogi sfere države in družine le obrobni. Dominantna oblika solidarnosti je individualna. V konzervativno-
korporativističnem sistemu (Nemčija, Avstrija, Francija) igra najpomembnejšo vlogo trg dela, saj je socialna varnost vezana na status zaposlenosti. Vloga države je v tem tipu večja kot v liberalnem, a mnogo manjša kot v socialdemokratskem modelu. Vloga družine je pomembna, a ne osrednja. Država je ključni dejavnik v socialdemokratskem sistemu blaginje (Švedska, Norveška, Danska, Finska), kjer pomeni tudi dominantno mesto solidarnosti. Prek močnega javnega sektorja skrbi za zadovoljitev vseh potreb in zagotavlja socialno varnost posameznikov. Vloga družine in trga sta obrobni. V mediteranskem blaginjskem režimu (Italija, Španija, Portugalska) je civilna družba zelo religiozna in se socialna varnost zagotavlja na najnižji ravni, to je na ravni družine, sorodstva, zasebnih neprofitnih organizacij (večinoma cerkvenih). Država nastopi šele, ko odpove trg. Zadnji tip blaginje, ki velja za nekdanje socialistične države (Češka, Madžarska, Slovaška, Slovenija, Romunija), se imenuje državno-socialistični. V njem je igrala dominantno vlogo sfera države. Tega modela po padcu komunizma ni nikjer več. Sistem blaginje je delal po načelih univerzalnosti in vzajemnosti. Vloga države se je v nekdanjih socialističnih državah močno zmanjšala, pri čemer je javni sektor izgubljal veljavo, njegovo mesto je prevzemal in še prevzema zasebni sektor.
Slovenski sistem blaginje je med državami članicami EU-27 še najbolj podoben češkemu, madžarskemu, poljskemu, slovaškemu modelu blaginje in to bom pri sami interpretaciji in primerjavi upoštevala. Rezultate bom prikazala po tematskih področjih, kot so jih oblikovali v Eurostatu.
1. Odnosi med generacijami
Evropejci se večinoma ne strinjajo (85%), da so stari ljudje breme za družbo. Zanimiv je podatek, da se je kar četrtina Evropejcev, starih nad 65 let strinjala s trditvijo, da so stari ljudje breme za družbo! Temu je npr. pritrdilo le 12,3% ljudi, starih med 15 in 24 let in okoli 9% ljudi, starih
od 25 do 54 let. V Sloveniji se je s to trditvijo strinjalo 23% vprašanih, a žal razreza po starosti nimamo. Sicer pa so bile pri strinjanju z omenjenim vprašanjem opazne tudi razlike glede na izobrazbo anketiranih. Petina Evropejcev, ki so se šolali do 15. leta starosti, je menila, da so stari ljudje breme za družbo, kar je veljalo za polovico manj srednje in višje izobraženih.
Državljani EU se večinoma strinjajo, da se stari in mladi ljudje ne sporazumejo tako lahko pri tem, kaj je najbolje za družbo (temu je pritrdilo 69% ljudi v državah članicah EU, v Sloveniji pa 59%). S starostjo upada delež tistih, ki se z omenjeno trditvijo strinjajo (74,6% starih 15-26 let oz. 65,8% starih 65+ let).
60,8% Evropejcev (62,8% Slovencev) se je strinjalo s trditvijo, da mediji pretiravajo, ko govorijo o konfliktu med generacijami. Ker se bo število starejših volivcev povečalo, bodo politike manj pozornosti namenjale mladim ljudem, je bila še ena od trditev, s katero se ni strinjala polovica Evropejcev (42% Slovencev). Bistvenih razlik v strinjanju z omenjeno trditvijo ni bilo med starostnimi skupinami ni bilo, prav tako ne med tistimi, ki so na različnih stopnjah že zaključili izobraževanje. Izstopali so le tisti, ki se še izobražujejo, saj jih je 52% menilo, da bo politika manj usmerjena na mlade, ker bo vse večje število starejših volivcev.
Precejšnje odstopanje Slovenije od evropskega povprečja se je pokazalo pri strinjanju s trditvijo, da bo manj služb za mlade, ker bodo starejši ljudje delali dlje časa. Takšnega mnenja je bilo 55,5% Evropejcev in 70,1 % Slovencev. S to trditvijo se je popolnoma strinjalo 58,8% Grkov in 49,7% Ciprčanov. Delno so podatki odraz visoke stopnje brezposelnosti med mladimi (15-24 let), ki znaša v Grčiji 24,2%.V Sloveniji je bila letos 12% stopnja brezposelnosti mladih, predvsem je izrazit problem brezposelnosti diplomantov starih od 25 do 29 let. Po podatku ZZZS se je delež brezposelnih s šesto in sedmo stopnjo izobrazbe med dolgotrajno zaposlenimi med letoma 2002
in 2007 povečal s 3,8% na 7,7%. Po drugi strani je po uradnih podatkih stopnja brezposelnosti mladih v nekaterih drugih evropskih državah še višja (Španija, Slovaška, Belgija, Estonija, Irska). Kljub temu se s trditvijo, da bo manj služb za mlade, ker bodo starejši ljudje delali dlje časa, prebivalci teh držav niso tako številčno strinjali. Razlogov za to je seveda več in bi jih bilo treba identificirati ter jih poskušati zmanjšati. Bistvenih razlik v strinjanju z omenjeno trditvijo ni bilo med spoloma in starostnimi skupinami, se je pa pokazala glede na stopnjo izobrazbe. In sicer, manj izobraženi Evropejci se bolj strinjajo (62%) s trditvijo, da bo za mlade manj služb, ker bodo starejši delali dlje, kot izobraženi Evropejci (47%), ki so se šolali 20 let in več. Sedem od desetih prebivalcev EU se ni strinjalo s trditvijo, da podjetja, ki v glavnem zaposlujejo mlade ljudi, bolje poslujejo kot podjetja, ki zaposlujejo ljudi različnih starosti. V Sloveniji je bilo manj ljudi (64,3%) takšnega mnenja kot je evropsko povprečje. Najmanj so se s to trditvijo strinjali v državah z liberalnim, konzervativno-korpora-tivističnim in socialdemokratskim blaginjskim modelom. Najbolj so se s tem strinjali v nekdanjih socialističnih državah ter delno v mediteranskih državah. Pomembno vlogo pri stališču je imela tudi izobrazba, saj je tretjina manj izobraženih menila, da so podjetja, ki zaposlujejo mlade, uspešnejša od drugih, medtem ko se je s tem strinjalo 18,5% izobražencev.
2. Stroški starajoče se družbe - pokojnine in oskrba
Državljani EU se strinjajo, da morajo njihove vlade več denarja nameniti za pokojnine in oskrbo starejših: v 18 državah članicah se je s tem strinjalo vsaj 8 od 10-ih anketiranih, in temu predlogu ni nasprotovalo več kot 6 od 10-ih. Najmanj se je s tem strinjala večina držav s socialdemokratskim sistemom blaginje, kamor prištevamo tudi Slovenijo, kjer je skoraj tretjina temu predlogu nasprotovala.
Z izjavo, da v prihodnjih desetletjih vlade ne bodo mogle več zagotavljati denarja za pokojnine in oskrbo starih ljudi, se je strinjalo okoli 4 od 10-ih anketirancev v Bolgariji in Romuniji in dvakrat toliko na Portugalskem (81%), v Sloveniji pa 54,7%. Stari med 25 in 54 leti so bili najbolj zaskrbljeni glede dostopnosti pokojnin: nekaj več kot 6 od 10-ih se je strinjalo s to trditvijo, v primerjavi s slabo večino v drugih starostnih skupinah (53%-55%).
Okoli polovica državljanov EU se je strinjala s trditvama, da bodo zaposleni ljudje vse manj pripravljeni plačevati davke in prispevke za socialno varnost, da bi podpirali starejše ljudi ter da morajo stari ljudje sprejeti pokojninske reforme, s katerimi se bo olajšalo finančno breme zaposlenega prebivalstva. S prvo trditvijo se je strinjalo skoraj 6 od 10-ih anketirancev, starih 15-24 let (kar je sicer veljalo za celotno Slovenijo) v primerjavi s polovico starejših anketirancev.
Da njihova država nameni premalo denarja za izobraževanje mladih ljudi v primerjavi s starejšimi, se je strinjalo dobri dve petini Evropejcev in dobra polovica Slovencev. Pritrdilni odgovori so nihali od 24% na Švedskem do 69% v Litvi. Takšnega mnenja so bili največ mladi, stari od 15 do 24 let (55,2%), medtem ko takšno razmišljanje s starostjo upada, tako da se s to trditvijo strinja le še dve petini oseb, starih 65 let in več (40,2%).
Dve tretjini evropskih prebivalcev se je strinjalo, da morajo njihove vlade omogočiti starejšim ljudem, da bodo delali dlje od običajne starosti za upokojitev, če bodo to želeli. Države z liberalnim in socialnodemokratskim tipom blaginje so to trditev močno podprle, najbolj med njimi Združeno kraljestvo, Finska in Nizozemska (87%). V Sloveniji je bilo strinjanje veliko manjše (55%), kar je veljalo tudi za druge države s socialdemokratskim sistemom blaginje. Le v Grčiji, na Slovaškem in v Italiji je bilo število tistih, ki se s tem niso strinjali, enako številu tistih, ki so podpirali trditev.
3. Prispevek starih ljudi v družbi
Več kot 8 od 10-ih vprašanih v skoraj vseh državah članicah se je strinjalo, da je finančna pomoč staršev in starih staršev pomembna, ko mladi ustvarjajo lastna gospodinjstva in družine. Celotna stopnja soglasja je bila znatno nižja na Danskem (59%), Nizozemskem (65%), Češkem (71%) in na Švedskem (76%). Večina anketiranih v vseh državah članicah je tudi menila, da prispevek starejših ljudi, ki skrbijo za družinske člane ali sorodnike, ni dovolj cenjen v njihovi državi; s tem se jih je povsem strinjalo v razponu od 58% v Luksemburgu do 91% na Portugalskem in 75,4% v Sloveniji. S to trditvijo so se najbolj strinjali stari med 40 in 64 leti (80% vs. 71% pri starih 15-24 let). Velika večina (78%) državljanov EU (v enakem deležu tudi Slovenci) se je strinjala, da starejši ljudje bistveno prispevajo k družbi s prostovoljskim delom v dobrodelnih in lokalnih organizacijah. Osem držav članic, v katerih so se anketiranci najmanj verjetno strinjali s to izjavo, pripada državam z državno-socialističnim tipom blaginje oz. so vse pridružene članice EU po letu 2004; države, kjer so se z izjavo najpogosteje strinjali, pa so iz EU-15. Le 7 od 10-ih ljudi, starih 15-24 let je dejalo, da starejši pomembno prispevajo k družbi s prostovoljskim delom v primerjavi z nad 83% ljudi, starih 55 let in več. V velemestih je najmanj anketiranih oseb menilo, da stari ljudje s prostovoljstvom prispevajo k družbi (70,9%), nekoliko višji je bil odstotek enako mislečih v mestnem okolju (77,8%), najvišji pa na podeželju (80,4%). Slednji podatek ni presenetljiv, saj se običajno lažje in hitreje razvija prostovoljstvo v podeželskem kot pa v mestnem okolju. Najmanj so bili tega mnenja fizični delavci (69,7%), največ pa upokojenci (83,8%).
Ko so državljane EU povprašali, ali obstaja dovolj možnosti za starejše in mlajše osebe, da se srečujejo in delajo skupaj prek različnih društev in lokalnih skupnostnih pobud, je večina ljudi
dejala, da je teh možnosti premalo (63,8%). V Sloveniji je bilo takšnega mnenja 56,7% anketirancev.
4. Samostojno življenje starih ljudi, oskrba starih ljudi in podpora socialnih služb
Skoraj dve tretjini državljanov EU (in 72% Slovencev) je menilo, da so zdravniki, medicinske sestre in poklicni oskrbovalci v njihovih državah dovolj dobro usposobljeni, da skrbijo za posebne potrebe starejših ljudi. Popolnoma se je s to trditvijo strinjala nekaj manj kot polovica vprašanih v Grčiji, Litvi in Estoniji (46% -47%), več kot 8 od 10-ih anketirancev pa v Avstriji. Približno 6 od 10-ih državljanov EU se ni strinjalo s trditvijo, da je dovolj socialnih storitev za podporo slabotnim starejšim ljudem, ki lahko na ta način ostanejo doma. Ljudje iz najmlajše (pod 25 let) in najstarejše starostne skupine (nad 64 let) so bili bolj kot anketiranci iz drugih starostnih skupin mnenja, da je na voljo dovolj socialnih storitev za podporo bolnih starejših (38%-39% v primerjavi s 30%-34%) in družinskih oskrbovalcev (28%-30% v primerjavi s 23%-24%).
Skoraj dve tretjini anketirancev se ni strinjalo s trditvijo, da imajo oskrbovalci starih družinskih članov dobro podporo s strani socialnih služb (v Sloveniji: 68%). Dejstvo je, da je položaj družinskih oskrbovalcev v mnogih evropskih državah, tudi v Sloveniji, zelo težak, saj smo priča velikemu pomanjkanju ustreznih podpornih storitev za družinske oskrbovalce in stare ljudi. Evropska Eurofamcare raziskava je npr. pokazala, da večina družinskih oskrbovalcev sploh ne prejema nikakršne podpore. Torej so mnenja ljudi o dostopnosti storitev bolj pozitivna, kot pa je dejansko stanje v mnogih državah. Kljub temu lahko vidimo odraz socialnih politik posameznih držav, saj se je višji delež ljudi v skandinavskih in zahodnoevropskih državah, ki imajo dejansko na voljo kar nekaj storitev za družinske oskrbovalce, strinjal, da
je družinskim oskrbovalcem starih ljudi namenjenih dovolj storitev, kot pa v nekdanjih socialističnih in mediteranskih državah, kjer je tovrstne pomoči malo ali nič.
Anketiranci na Portugalskem, v Bolgariji in Grčiji so bili med najmanj zadovoljnimi s storitvami za bolne stare ljudi in njihove oskrbovalce. Po drugi strani so bili s tovrstnimi storitvami najbolj zadovoljni v Luksemburgu.
Najmanj 7 od 10-ih anketirancev v vseh državah članicah EU (povprečje v EU: 84, 5%) se je strinjalo, da veliko krhkih starih ljudi ne more živeti samostojno, ker njihovi domovi niso prilagojeni njihovim potrebam: s tem se je v celoti strinjalo od 70% anketiranih v Luksemburgu do 95% na Portugalskem (v Sloveniji: 85,2%). Z vidika aktivnega staranja ter preprečevanja poškodb, povezanih s padci starejših, ki sta eno od prioritetnih področij Svetovne zdravstvene organizacije, je prilagojenost domačega in zunanjega okolja starim ljudem ključnega pomena. Kljub temu so bila mnenja o tem, da bi starejši ljudje lahko veliko več prispevali v družbi, če bi se lahko lažje gibali naokoli, med državami precej različna. S trditvijo se je strinjala manj kot polovica Čehov, v primerjavi s približno devetimi od desetih anketiranih na Portugalskem, v Italiji, na Irskem in na Cipru. V Sloveniji ji je pritrdilo tri četrtine anketiranih, kar je blizu Evropskemu povprečju (77,6%).
5. Vloga javnih služb pri vzpodbujanju medgeneracijske solidarnosti
V šolah bi morali vzpodbujati boljše odnose med mladimi in starimi, meni najmanj vsak deveti od desetih Evopejcev. Prav takšno podporo ima tudi mnenje, da naj bi lokalne oblasti vzpodbujale pobude in združenja za večjo povezanost med mladimi in starimi ljudmi. Razlike med državami so bile le v tem, da so se ponekod v večjem deležu zelo močno strinjali s trditvijo (Portugalska: 83%, Grčija:
76,2%, Irska: 71,2%) kot drugod. Če pogledamo strinjanje na splošno, so deleži med državami podobni. V vseh državah članicah EU (razen na Češkem - 79%) se je najmanj 85% vprašanih strinjalo, da morajo lokalne oblasti podpirati združenja in pobude, ki krepijo tesnejše odnose med mladimi in starejšimi ljudmi. Zelo velik delež ljudi podpira tudi pobudo, da naj bi razvili javne centre, v katerih bi starim ljudem pomagali najti možnosti za prostovoljsko delo, ustrezno njihovim spretnostim, zmožnostim in željam.
Več kot 6 od 10-ih državljanov EU se ni strinjalo s trditvijo, da njihova vlada dobro in uspešno ozavešča o boljšem razumevanju med mladimi in starimi. S to trditvijo se v celoti ni strinjalo 28,5% anketirancev, v Sloveniji 17,5%. Največji delež ljudi, ki se niso strinjali s trditvijo (več kot 45%), je bil v Bolgariji, Grčiji, na Irskem in na Madžarskem. Litva in Belgija sta edini državi, kjer se je okoli polovica vprašanih strinjala z omenjeno izjavo. Najbolj so se strinjali stari 65 let in več (31,6%) ter stari od 15 do 24 let (29,4%).
Če torej povzamemo, lahko rečemo, da se državljani EU strinjajo glede vloge javnih organov pri vzpodbujanju boljših odnosov med starimi in mladimi. Omenjeni dve pobudi torej podpira veliko ljudi v Evropi.
Za natančnejšo analizo, predvsem pa za načrtovanje politik, ki bodo vzpodbujale medge-neracijsko solidarnost in zmanjševale dejavnike, ki nanjo negativno vplivajo, bi bilo zanimivo pogledati še bolj natančne podatke znotraj države, kot je bilo to narejeno za EU (glede na starost, spol, izobrazbo, zaposlitev ipd.). Ta javnomnenj-ska anketa je odraz socio-ekonomskega stanja v državah EU. Kljub temu nudi pomembne informacije o tem, kje so šibke točke, ki jim morajo naša družba in oblikovalci politik še posebej posvetiti pozornost. Medgeneracijska solidarnost je namreč temeljnega pomena za našo sedanjost in prihodnost.
Simona Hvalič Touzery
Vito Flaker, Jana Mali, Tadeja Kodele, Vera Grebenc, Jelka Škerjanc in Mojca Urek (2008). Dolgotrajna oskrba. Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 480 strani.
DOLGOTRAJNA OSKRBA,
deinstituacionalizacija ...
Predgovor v obširno knjigo Vita Flakerja in sodelavk o dolgotrajni oskrbi se začne s pomembnimi stavki:
»Dolgotrajna oskrba je razmeroma nov pojem, ki je v rabi šele zadnja leta. Tudi prej, ko smo govorili o ljudeh, ki potrebujejo dolgotrajno, kontinuirano in organizirano podporo ali pomoč, je bila dolgotrajna oskrba področje na obrobju zanimanja socialnega dela pa tudi zdravstvenih in drugih disciplin. Čeprav je bila skrb za ljudi z dolgotrajnimi stiskami vedno po količini ena od glavnih nalog socialnega in zdravstvenega varstva, je ponavadi pozornost pritegnilo reševanje akutnih, trenutnih in perečih stisk. Dramatične stiske, krize, konflikti, prekrški so bili v ospredju, 'kronična' stanja, dolgotrajne stiske, ki jih ni mogoče odpraviti z enkratnim intenzivnim posegom, so ostali v senci, morda pozabljeni. Dolgotrajne stiske so bile nekaj, kar ni nujno, kar mora človek prenesti, potrpeti, se nekako znajti po svoje, sam in s pomočjo svojih bližnjih. Zato so dolgotrajne stiske ostale nerazumljene, spregledane in nereflektirane. K temu je prispevala tudi institucionalna ureditev, saj je bil poglavitni odgovor na dolgotrajno stisko odlaganje takih 'primerov' v ustanove, ki so bile pogosto na robu strokovnega dela.
Govor o dolgotrajnih stiskah in ljudeh, ki jih doživljajo, o dolgotrajni oskrbi, se je začel z dein-stitucionalizacijo...« (str. 3).
Obširna knjiga Dolgotrajna oskrba prinaša raziskovalna spoznanja in akcijske izkušnje, ki so jih avtorji nabrali v svojih projektih pretežno na področju dolgotrajne oskrbe ljudi z duševnimi motnjami. Zato v ožjem smislu njena podrobna predstavitev ali ocena ne sodi v gerontološko revijo. Ker se deloma nanaša tudi na področje sta-
rih ljudi in je po svoji celotni tematiki pomembna za to področje, bomo ob njej razmišljali o miselnem okviru za strokovno razpravo o dolgotrajni oskrbi onemoglih starih ljudi. Široka javna razprava o dolgotrajni oskrbi in vzpostavitev javnega sistema za njeno financiranje sta danes zaradi staranja prebivalstva neodložljiva nuja. Velika večina ljudi, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo so kronično telesno bolni in onemogli stari ljudje, v prihodnjih letih bo teh še veliko več.
Dr. Vito Flaker, profesor na Fakulteti za socialno delo, že skoraj dve desetletji - odkar je potekal mednarodni študijski projekt TEMPUS - dela na področju deinstitucionalizacije. Sodeluje pri teoretičnem in praktičnem iskanju načinov za (ponovno) vključitev psihiatričnih bolnikov v skupnost ter novih možnosti sožitja v skupnosti z vidika krepitve duševnega in socialnega zdravja vseh, torej bolj in manj zdravih, z več in manj socialne moči ... Na tem področju je bil s sodelavci dejaven v več projektih. Zgodba o prestrukturiranju posebnega socialnega zavoda Hrastovec v stanovanjske skupine je na primer kar vzorčen dosežek v slovenskem socialnem prostoru.
Sodobna prizadevanja za deinstitucionaliza-cijo neizbežno spremlja potreba po individualnem financiranju ljudi, ki so upravičeni do plačil svoje dolgotrajne oskrbe v ustanovi iz javnih virov. Deinstitucionalizacija je uresničljiva, če človek, ki je upravičenec do denarja iz solidarnostnega socialnega zavarovanja ali do javne dajatve, lahko dejansko izbira med alternativnimi vrstami storitev za svoje potrebe. Od nastanka sistemov sodobnega solidarnostnega socialnega zavarovanja v času Bismarcka je namreč potekalo financiranje iz solidarnostnih skladov po dveh zelo različnih poteh: pokojninsko in invalidsko zavarovanje se izplačuje z individualnim nakazovanjem upravičencem, zdravstveno zavarovanje pa tako, da gre plačilo institucijam (zasebnemu zdravniku, zdravstvenemu domu, bolnišnici, lekarni ...), ki opravijo zavarovancu zagotovljene
storitve, medtem ko sam zavarovanec morda niti ne ve, koliko so stale ali kako poteka plačevanje zanje. Proračunske socialne dajatve in doplačila za upravičene storitve državljanom se izplačujejo deloma po prvem in deloma po drugem načinu. Vsak od obeh načinov izplačevanja ima svoje prednosti in svoje slabosti. Vsekakor je treba reči, da je, v več kot sto letih dosedanjega delovanja teh temeljnih sistemov socialnega in zdravstvenega varstva, korist obeh neprecenljiva. To se vidi sedaj ob staranju prebivalstva v deželah tretjega sveta, kjer nimajo vpeljanih sistemov socialnega zavarovanja, tradicionalna družina in soseska pa odpovedujeta pri oskrbi onemoglih ljudi.
Razvoj socialnega in zdravstvenega varstva se v tem času srečuje z dvema novima dejstvoma.
Prvo je individualizacija, ki je potekala z demokratizacijo evropske družbe v zadnjih dveh stoletjih. Danes se vsakdo zaveda svojih pravic, individualne pravice posameznika spodbujajo in ščitijo pravni, vzgojni, informacijski in drugi družbeni sistemi. Zato ljudi čedalje bolj moti ne-prozorno financiranje njihov potreb v socialnih institucijah, ki poteka tako rekoč samodejno za njihovim hrbtom. To velja zlasti za (dolgo)trajno oskrbo ljudi, ki niso sposobni za samostojno življenje zaradi duševne ali telesne okvare ter zaradi oslabelosti in starosti. Poleg tega se je v skladu s pravicami posamezne osebe v zadnjih desetletjih zelo spremenil tudi način dolgotrajne oskrbe. Paradigma oskrbe v velikih zavodih, ki je bila odsev industrijske miselnosti, je prešla v paradigmo sožitja in oskrbovanja v malih stanovanjskih in gospodinjskih skupinah, ki so po številu članov in načinu življenja bolj primerljive z družino.
Drugo novo dejstvo je demografsko: daljšanje življenja ob nizki rodnosti in s tem povezano naglo staranje prebivalstva. V zdravstvu odpade glavnina stroškov na kronične nenalezljive bolezni, v sociali pa raste število starih ljudi, ki potrebujejo pomoč in oskrbo. Obstoječi sistemi zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter
doplačevanje iz državnega ali občinskih proračunov postajajo čedalje manj finančno vzdržni. Zato so prve evropske države že pred dobrim desetletjem uvedle nov sistem solidarnostnega zavarovanje za dolgotrajno oskrbo onemoglih starih ljudi in vseh drugih, ki so zaradi duševnih ali telesnih težav upravičeni do te vrste družbene pomoči.
Flaker in soavtorice so zbrali v knjigi Dolgotrajna oskrba svoja raziskovalna spoznanja iz skoraj poldrugega desetletja. Najprej so raziskovali potrebe ljudi z duševnimi stiskami pod vidikom njihovega vključevanja v skupnost, nato vodili projekte z invalidi, žrtvami nasilja in ljudmi z demenco. Pri teh projektih so oblikovali katalog potreb, ki ga dopolnjujejo s spoznanji ob novih projektih. Tako prihaja do zemljevida potreb, ki je osnova za individualni načrt storitev in za njihovo individualno financiranje. Zajetna knjiga želi biti empirično in teoretično osvetljevanje teh vprašanj ter usmerjevalec za razvoj socialne prakse, pa tudi enciklopedično delo odprtih spoznanj, ki naj se stalno dopolnjujejo.
Naslovi glavnih poglavij knjige so obenem seznam potreb na področju dolgotrajne oskrbe, ki so jih avtorji našli in obdelali v svojem dosedanjem raziskovanju. Prednjači potreba, da človek ne živi instituacionalizirano v ustanovi, ampak v skupnosti, kjer doživlja sam in njegovi bližnji več gotovosti in smisla. Z njo je povezana potreba, da je njegovo stanovanje primerno in da lahko doživlja, da v resnici ima svoje stanovanje. Sledi obdelava sklopa potreb po delu in denarju ter primernem upravljanju z njim - pa naj ga prejema za svoje delo, kot svojo pokojnini ali kot socialni prejemek od države. Pomembni sklopi so potrebe vsakdanjega življenja (potek dneva in rutine, gospodinjstvo, prosti čas, opravki ...), stiki, družabnost, nelagodje v interakciji, osamljenost, samostojno življenje s posebnostmi osamosvajanja od družine, institucionalna kariera, pripadnost in drugi posebni vidiki osebne identitete ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Pri obdelavi se
ves čas prepletajo izvirna besedila uporabnikov storitev, ki so sodelovali v raziskavah in projektih, s teoretično analizo. Kot že rečeno, se celotna vsebina knjige nanaša predvsem na intelektualno, telesno in senzorno ovirane ljudi.
Najbolj množično področje (dolgo)trajne oskrbe je starostna onemoglost; ta zadeva tako rekoč vsakega človeka, ki dočaka dovolj visoko starost. Ob sedanjem staranju prebivalstva v Sloveniji že zelo zamujamo čas, ko je treba sprejeti nov sistem (zakon) za financiranje dolgotrajne oskrbe onemoglih starih ljudi, ki pa bo seveda zajel tudi vse druge skupine ljudi, ki potrebujejo dajatve in storitve dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba onemoglih starih ljudi v skupnosti ni bila v ospredju raziskovanja avtorjev knjige Dolgotrajna oskrba. Množičnost in druge razlike sistema dolgotrajne oskrbe starih ljudi kot daleč največje skupine upravičencev narekujejo specifično raziskovanje in rešitve, ki se ne ujemajo vedno s področji, ki jih obravnava knjiga. Osnovni problem in naloga sta seveda ista: najti ustrezen odgovor skupnosti za vsakega posameznega človeka, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo, ter ustvariti solidarnostni sistem financiranja, ki bo vzdržen. Temelj obojega je krepitev pristne solidarnosti - evropska politika govori o novi solidarnosti. Pristna človeška solidarnost edina zmore najti humane rešitve za človeško sožitje v skupnosti z vsemi ljudmi od začetka do konca njihovega življenja. Gre torej za novo zavedanje o neopaznem dejstvu, da je lepo človeško sožitja močnih in nemočnih v skupnosti za prve in druge isti preživetveni pogoj, da imajo od solidarnega sožitja enako veliko korist močni in nemočni, da solidarnost v skupnosti ni enosmerno dajanje enih in prejemanje drugih, ampak komplementarno dajanje in prejemanje obojih.
Knjiga Dolgotrajna oskrba stopa v strokovno javnost z upravičeno željo, da bi bila odprt enciklopedični priročnik za stroko, udeležence, svojce in vse relevantne družbene skupine. Ovira, ki si jo pri tem sama postavlja, je njen jezik, tako
njegovo izrazje kot njegova skladnja. Avtorji izhajajo iz načela udeležbe in neposrednega stika z ljudmi in si prizadevajo, da svoje projekte vodijo na ta način, pri čemer tudi uspevajo. Pri pisanju pa so utopljeni v hermetično zaprto družboslovno izrazje, ki se po tvorbi besed, prevedenih iz angleščine, zlasti pa po kopičenju samostalnikov in pomanjkanju povednih glagolov razvija proč od duha slovenskega jezika in kulture, s tem pa tudi od tega, da bi bilo berljivo, domače in razumljivo širšemu krogu ljudi. Čeprav tako imenovani uporabniki socialnega dela hitro prevzamejo način govorjenja strokovnjakov, ki z njimi in zanje delajo, bi bilo za ugled in razvoj socialnega dela v slovenskem kulturnem prostoru bolje, če bi bil jezik socialnega dela v tem in drugih delih lepši, vsem razumljivejši in bolj aktivno glagolski. Kot socialec, ki ima za seboj štiri desetletja dela tako v praktičnem socialnem delu kot pri njegovem teoretičnem razvoju, si zelo želim preusmeritev strokovnega jezika socialnega dela v duhu slovenščine, kakor se je razvijala od Brižinskih spomenikov do danes v govorjeni besedi ljudi, leposlovju in znanostih, ki že dolgo zavestno skrbijo za svoje slovensko strokovno izrazje.
Ker smo se ob novi knjigi mudili predvsem o dolgotrajni oskrbi onemoglih starih ljudi, bomo končali z mislijo o antropološki usmeritvi pri reševanju vprašanj dolgotrajne oskrbe; menim namreč, da je pojmovanje človeka odločilnega pomena pri tem.
Porast veljave posameznega človeka sodi med odločilne dosežke v 20. stoletju. Tisočletna tradicija je reševala razvoj skupnosti, posamezni človek pa ni imel v njej posebne veljave niti na družbeni ravni niti v svoji lastni zavesti (razen vladajočih in drugih ljudi z vodilno vlogo v skupnosti). Razvoj pojmovanja posameznega človeka v 20. stoletju pa je šel v dve smeri: po enem pojmovanju je človek individuum, po drugem je oseba. Prvo poudarja pravice posameznika in njegovo neodvisnost od drugih
(individualizem). Zasluga te smeri je nagel kapitalistični in liberalni razvoj materialnih dobrih, ki ga poganja individualni interes in dobiček. Nemočna pa je ta smer pri utemeljevanju solidarnosti, dialoškega komuniciranja med posamezniki, med skupinami in skupnostmi ter pri uresničevanju poštene enakopravnosti ljudi v praksi. Čeprav ta smer veliko govori o strpnosti, se konflikti kopičijo, za njihovo reševanje pa ima v končni fazi na voljo le silo. V 20. stoletju je bila ta smer prevladujoča na intelektualnem polju in v družbenih praksah. Druga smer pojmuje človeka kot osebo (per-sonalizem). Pri njej je v ospredju človekova odgovorna svoboda in svobodna odgovornost v okvirih medsebojne soodvisnosti vsakogar od vseh in vseh od narave. Tudi to smer so misleci dograjevali skozi vse 20. stoletje: nekateri eksistencialisti (Kierkegaard, Marcel, Jaspers ...), francoski in drugi personalisti (pri nas sodi mednje tudi Anton Trstenjak), misleci dialoga in solidarnosti (Buber, Levinas ...), psihoterapevti (Frankl ...) in drugi. Po vstopu v 21. stoletje se individualistična paradigma kaže v praksi in v teoriji kot čedalje bolj nezadostna. Demografsko neravnotežje in težke družbene naloge zaradi njega, podnebne spremembe in ogroženost okolja, stopnjevanje nasilja, porast despresiv-nosti in omamljanja, upadanje zaupanja ljudi v skupnost in v prihodnost, gospodarski pretresi, čedalje večji razkorak med bogato manjšino in revno večino; vse to, zlasti pa neposredni demografski problemi, nagibajo celo politiko, da govori o novi solidarnosti, ki jo je treba razvijati, krepiti, raziskovati in miselno utemeljevati. Individualizem ni ustrezna antropološka osnova za solidarnost in dvig sožitja med generacijami in sploh med ljudmi, saj je eden izmed glavnih povzročiteljev sedanjih družbenih in človeških zagat. Med sodobnimi pogledi na človeka je za to veliko primernejše personalistično gledanje
na človeka, to je pojmovanje človeka kot osebe.
Jože Ramovš
Salman Zaidi (2009). Main Drivers of Income Inequality in Central European and Baltic Countries Some Insights from Recent Household Survey Data. Policy Research Working Paper 4815. The World Bank Europe and Central Asia Region Poverty Reduction and Economic Management Department. January 2009.29 str. http://www-wds.worldbank.org/external/default/ WDSContentServer/IW3P/IB/2009/01/13/0001583 49_20090113081636/Rendered/PDF/WPS4815.pdf
DOHODKOVNA NEENAKOST V SREDNJEEVROPSKIH IN BALTSKIH DRŽAVAH
Sedanja raven dohodkovne neenakosti na Češkem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Madžarski, Poljski, Slovaški in v Sloveniji ostaja bistveno višja kot v obdobju pred tranzicijo, čeprav je med državami precejšnja razlika, ugotavlja avtor pričujočega dokumenta, ki temelji na podatkih evropske raziskave o prihodkih in življenjskih razmerah (European Union Survey of Income and Living Conditions, 2006). Avtor ugotavlja, da so prevladujoče ravni dohodkovne neenakosti v teh državah glede na mednarodne standarde še vedno nizke, in da je to v veliki meri posledica zelo visokega redistributivnega učinka neposrednih davkov in javnih transferjev. Pri pojasnjevanju dohodkovne neenakosti med ljudmi in med različnimi regijami imajo poleg davkov in prenosa politik pomembno vlogo tudi razlike v stopnjah izobrazbe ter stopnja udeležbe na trgu dela (vendar ne pri razlaganju razlik med državami). Ta študija vključuje analizo ključnih dejavnikov, ki pomagajo razložiti opažene razlike med državami, in sicer glede na raven javne podpore pri redistribuciji, vključno z ekonomskim ozadjem ljudi in relativnim uspehom v življenju. Preučuje torej, ali je revščina povezana z dejavniki znotraj ali izven nadzora tistih, ki jih zadeva (na primer, lenoba/pomanjkanje volje nasproti krivicam v družbi).
Ljudje v omenjenih državah so pokazali močan odpor do dohodkovne neenakosti. V raz-
iskavi Svetovne banke (EBRD-World Bank Life in Transition Survey) se je tri četrtine ljudi strinjalo s trditvijo, da se mora v njihovi državi zmanjšati razlika med bogatimi in revnimi. Hkrati se kaže izrazita javna podpora neposredni vpletenosti države v vprašanje neenakosti.
Avtor v dokumentu na kratko predstavi dolgoročne trende v dohodkovni neenakosti in ugotovi različne vzorce sprememb v neenakosti med proučevanimi državami. V tretjem delu primerja prevladujoče se trende neenakosti v državah EU-8 z drugimi državami EU in pokaže, da je kljub temu, da imajo države EU-8 znatno nižji povprečen dohodek kot države EU-15, stopnja neenakosti v vseh državah podobna. Dohodkovna neenakost v državah EU je precej nižja kot v drugih evropskih državah, predvsem zaradi močne redistributivne vloge državnih davkov in transferjev politike. Poleg tega države EU namenjajo veliko večji del javnih sredstev za gospodinjstva in nadomestila - npr. za socialne programe, kot so invalidska in vdovska pokojnina, nadomestilo za brezposelnost ipd.
Publikacija je posredno vezana na problematiko gerontologije in morda predvsem zanimiva za tiste, ki jih zanima področje ekonomije in socialne neenakosti.
Simona Hvalič Touzery
Queensland Government. Department of Communication: Cross Government Project to Reduce Social Isolation of Older People. Interim Report: Project Phases One to Three. http://www.communities.qld.gov.au/seniors/ isolation/consultation/documents/pdf/social-isolation-report-interim-report.pdf.
AVSTRALSKI PROJEKT ZA ZMANJŠANJE SOcIALNE IZOLAcIJE STARIH LJUDI
Vlada avstralske zvezne države Queensland je bila pobudnik obsežnega medvladnega projekta za zmanjšanje socialne izolacije starih ljudi (Cross Government Project to Reduce Social
Isolation of Older People), ki od leta 2003 poteka v več fazah. Vodenje projekta je prevzel Urad za seniorje na Oddelku za skupnosti Queenslan-dske vlade; člani projektnega usmerjevalnega odbora so med drugim Zdravstvene oblasti Queensland (Queensland Health) - Enota za duševno zdravje ter Enota za oskrbo na domu in v skupnosti, Avstralski oddelek za veteranske zadeve - Queensland (Australian Department of Veterans Affair - Queensland), Avstralsko-azijski center za staranje (Australasian Center on Ageing). Njegov glavni cilj je dobiti informacije o inovativnih in trajnostnih ukrepih ter aktivnostih za zmanjšanje in preprečevanje socialne izolacije v skupnosti. Projekt je razdeljen na pet faz: 1. proučitev obstoječe literature; 2. posvetovanja v posameznih skupnostih po državi, da bi lahko ugotovili, kateri so varovalni dejavniki in dejavniki tveganja za socialno izolacijo ter kakšni so ukrepi za njeno preprečevanje na lokalni ravni; 3. analiza rezultatov projekta; 4. implementacija in evalvacija predstavitvenih projektov; 5. širitev informacij o učinkovitih modelih za preprečevanje in zmanjšanje socialne izolacije.
Za našo revijo si bomo ogledali vmesno poročilo, v katerem so zbrane temeljne ugotovitve, do katerih so se raziskovalci dokopali v prvih treh fazah projekta (končno poročilo naj bi bilo objavljeno v začetku leta 2009). Socialna izolacije starih ljudi je nedvomno pereč problem in vpliva na njihovo zdravje in dobro počutje. Je kompleksen pojav, ki vključuje tako socialno in čustveno izolacijo (str. 8). Stari ljudje imajo do socialne interakcije zelo različen odnos: za nekatere so pomembni tesnejši odnosi z manjšim številom ljudi, za druge pa je pomembna interakcija s številnimi ljudmi. Vendar socialni stiki niso zagotovilo, da ne bodo imeli občutka osamljenosti. Socialna izolacija vpliva na telesno in duševno zdravje in je dejavnik tveganja za samomorilnost.
Razširjenost socialne izolacije med starimi ljudmi je težko oceniti, ker se jo različno opredeljuje in ker so podatki o tem pomanjkljivi. Avtorji na
podlagi več študij ocenjujejo, da je vsaj 10% ljudi v starostni skupini 65 let in več socialno izoliranih in da je nadaljnjih 12% ogroženih (str. 9). Čeprav večina starih ljudi ni socialno izoliranih, avtorji predvidevajo, da se bo zaradi staranja prebivalstva število socialno izoliranih ljudi povečalo.
Avtorji so v raziskavi ugotovili, da obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na socialno izolacijo, in sicer na treh različnih ravneh: na individualni, na socialni ter na ravni skupnosti in okolja (gl. str. 33). Sem sodijo:
1.	individualna raven: telesno in duševno zdravje, prizadetost (slušne okvare), možnost uporabe javnega in zasebnega prevoza, materialno stanje, smiselne dejavnosti, spol, poznavanje sodobnih tehničnih pripomočkov za komunikacijo, pripravljenost sprejemati pomoč, odnos do življenja ipd.;
2.	socialna raven: partnerstvo, podpora družine, socialna mreža, preselitev v novo okolje, oskrbovanje družinskega člana, ki potrebuje oskrbo, možnost sodelovanja v socialnih aktivnosti v skupnosti ipd.;
3.	okoljska raven in raven skupnosti: javni prostor, ki je na voljo vsem članom skupnosti, lokalna infrastruktura za zdravo staranje, razpoložljivost služb za zdravstveno in socialno oskrbo za zadovoljitev potreb v skupnosti, dostopnost do informacij o tovrstnih službah, ageizem, rasizem, socialni kapital ipd. Nekateri od dejavnikov imajo kumulativen
učinek, kot npr. izguba partnerja, socialne mreže, prihodka in zdravja. Razumevanje dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov je pomembno pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje in preprečevanje socialne izolacije. Upoštevati je treba, da se dejavniki med seboj prepletajo. Tako lahko npr. oseba z duševno boleznijo prebiva v skupnosti, kjer sicer obstaja dobra infrastruktura za zdravo staranje, ni pa na voljo psihiatričnih in svetovalnih služb.
Na socialno vključenost starih ljudi vplivajo tudi prehodi in kritični življenjski dogodki, kot
npr. upokojitev, ki pomeni spremembo načina življenja, vključno s spremembo socialne mreže; izguba partnerja, preselitev v novo okolje ali preselitev sorodnikov in znancev, nenadna onemoglost zaradi kapi ali infarkta. Socialni stiki se zmanjšajo tudi pri starih osebah, ki so bile žrtve nasilja in se bojijo zapustiti prebivališče; pri osebah, ki niso stabilne pri hoji in so pri njih pogostejši padci. Nenazadnje velja to tudi za osebe, ki nimajo več vozniškega dovoljenja in živijo v skupnostih, kjer ni dobrega javnega prevoza. Pravočasni ukrepi v primeru kritičnih dogodkov in prehodov lahko preprečijo socialno izolacijo starih ljudi.
Avtorji so posebno pozornost namenili skupinam, ki so še posebej ranljive (str. 14 in dalje). To so najstarejši stari, ki so pogosteje onemogli in imajo več kroničnih bolezni kot pa osebe v drugih starostnih skupinah. Ranljive so tudi osebe, ki imajo manjšo sposobnost navezovanja stikov z drugimi, nižjo socialno zaupanje in/ali duševno bolezen, osebe s slušnimi okvarami. Starejši moški so bolj ranljivi za socialno izolacijo kot pa ženske, ker so bolj odvisni od socialnih vezi na delovnem mestu, čustveno so manj sposobni živeti sami in težje zaprosijo za pomoč. Nadalje avtorji med ranljivimi skupinam za socialno izolacijo omenjajo tudi domorodno prebivalstvo in stare ljudi iz kulturno in jezikovno različnih okolij, oskrbovance v domovih za stare, stare ljudi z omejenim dostopom do zasebnega ali javnega prevoza, družinske oskrbovalce, žrtve zlorab, stare ljudi, ki se bojijo kriminala, brezdomce ipd.
V prvi in drugi fazi projekta so raziskali tudi, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče preprečiti in zmanjšati socialno izolacijo (str. 17 in dalje). Da bi bili ukrepi učinkoviti in trajnostni, je potrebno sodelovanje celotne skupnosti; učinkovita akcija tudi ni mogoča brez partnerstva med različnimi sektorji v skupnosti. Po mnenju avtorjev je treba v načrtovanje in nadzor implementacije vključiti tudi stare ljudi. Ukrepi v skupnosti med drugim vključujejo: identifikacijo lokalnih dejavnikov
varovanja in tveganja, razvoj akcijskega načrta za skupnost in njegovo implementacijo. Cilj akcijskega načrta je zgraditi infrastrukturo za promocijo socialne vključenosti starih ljudi. Avtorji med ukrepi navajajo tudi individualno pomoč, ki vključuje obiske na domu, pomoč po telefonu, telefonsko ali osebno informiranje o socialnih dejavnostih in službah v skupnosti, spremstvo pri nakupovanjih in obiskih zdravnika ipd. Pomembno je tudi mentorstvo: mentor pomaga starejši osebi pri razvijanju socialnih kompetenc, socialnih stikov in pri socialni neodvisnosti. Nadaljnji ukrep je promocija pozitivnega in zdravega staranja, ki med drugim vključuje ozaveščanje starih ljudi o vplivu socialne izolacije na zdravje, izgradnjo infrastrukture v skupnosti za podporo telesne dejavnosti oz. aktivno staranje, preventivne ukrepe za promocijo socialne povezanosti, podpiranje mrež in sodelovanje v skupnosti ipd. Kot četrti ukrep avtorji navajajo spodbujanje smiselnih dejavnosti pri starih ljudeh, kar ima številne pozitivne učinke, kot npr. povečanje samozaupanja, veselja do življenja, in varuje pred depresijo. Sodelovanje v skupinskih dejavnostih zadovoljuje potrebe po prijateljstvu in druženju. Peti ukrep je v skupnosti zagotoviti dostop do socialnih povezav, dejavnosti, dobrin, služb in informacij. V raziskavi so ugotovili, da to otežujejo različne ovire, kot je npr. slabša razvitost javnega prevoza v podeželskih in oddaljenih okoljih, medtem ko v velemestih ni javnega prevoza, ki bi bil primeren in prijazen starim ljudem. Pomembna je ustrezna infrastruktura, kot so varni, široki in asfaltirani pločniki, primerne pešpoti za onemogle starejše osebe in invalide, dobra razsvetljava, dovolj toaletnih prostorov ipd. Za stare ljudi je tudi pomembno, da čim dlje lahko vozijo avto, potrebne so tudi izboljšave v javnem prometu, da bi bolje ustrezal njihovem potrebam. Kot zadnji ukrep avtorji omenjajo učinkovito strategijo informiranja o službah in možnostih za socialno povezavo, saj starim ljudem ne koristijo, če niso obveščeni. Takšno informiranje mora
zajeti celotno skupnost, obveščanje mora potekati prek različnih medijev. Med najbolj učinkovitimi je ustno obveščanje (prek sorodnikov, znancev, sosedov ipd.), večina obveščanja v skupnosti je s prospekti in glasili, vendar je treba paziti, da starejši ne bodo imeli tovrstnih informacij za običajno reklamno gradivo.
Ob koncu poročila najdemo več dodatkov, v katerih je zbrano različno gradivo: med drugim zaključke prve faze projekta, primere dobre prakse v Queenslandu in tabelo dejavnikov, ki vplivajo na socialno izolacijo.
V poročilu o avstralski raziskavi socialne izključenosti najdemo marsikatero koristno informacijo. Dostopno je na spletnem naslovu: http://www.communities.qld.gov.au/seniors/ isolation/consultation/documents/pdf/ social-isolation-report-interim-report.pdf.
Tanja Pihlar
The Alzheimer's Association (2009). Basics of Alzheimer's disease: What it is and what you can do. 32 str. http://www.globalaging.org/health/us/2009/ basicalzheimer.pdf
BROŠURA S KORISTNIMI informacijami O ALZHEIMERJEVI BOLEZNI
Danes ima Alzheimerjevo bolezen okoli 4,5 milijona Američanov in ta številka bo do leta 2050 dosegla 16 milijonov. Ker kar 70% bolnikov s to boleznijo živi doma, bo ta bolezen prizadela na milijone družinskih članov, prijateljev in oskrbovalcev. Podatki za ZDA kažejo, da bo šest od desetih ljudi z Alzheimerjevo boleznijo odtavalo in se izgubilo. Če jih ne najdejo v 24 urah, jih bo polovica tvegala resne poškodbe ali smrt. To je le nekaj podatkov, ki jih navaja pričujoča brošura. Sicer pa v njej že takoj na začetku opozorijo na ločevanje med simptomi za Alzheimerjevo boleznijo in običajno izgubo spomina, do katere pride s starostjo. Bolnik z
Alzheimerjevo boleznijo (AD) pozabi celotno izkušnjo, običajno pa se pozabi le del izkušnje; tak bolnik se tudi zelo redko pozneje spomni stvari, ki jo je pozabil, normalno pa je, da se je pozneje spomnimo; postopno izgubi sposobnost, da bi sledil napisanim ali povedanim navodilom, kar za ljudi, ki nimajo AD ne velja; sčasoma pozabi uporabljati zapiske in ne more več skrbeti zase.
Ker izguba spomina, ki vpliva na vsakdan posameznika, ni običajen pojav starosti, je treba biti pozoren na simptome te bolezni. Ameriško združenje Alzheimer's Association je razvilo seznam desetih opozorilnih znakov, ki vodijo k prepoznavanju Alzheimerjeve bolezni:
1.	Izguba spomina: pozabljanje na novo pridobljenih informacij, ki se jih tudi kasneje ne spomni.
2.	Težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil: običajno jim je težko načrtovati vsakodnevne naloge in jih izvajati (kuhanje, telefoniranje ipd.).
3.	Težave z jezikom: pozabljanje preprostih besed, zaradi česar se jih težko razume (ne spomnijo se npr. besede za ščetko in to opisno povedo: stvar za moje zobe). Občasne težave z iskanjem ustrezne besede ne sodijo sem.
4.	Dezorientiranost v času in prostoru: izgubljanje v lastni soseski (ljudje se ne zavedajo, kje so, kako so tja prišli in se ne znajo vrniti domov). Sem ne sodi občasno pozabljanje, kateri dan v tednu je.
5.	Slabo ali zamegljeno presojanje: neustrezno oblačenje glede na temperaturne razmere (oblečejo se v več slojih na vroč dan in zelo pomanjkljivo, ko je zunaj mrzlo), slaba presoja glede uporabe denarja (npr. dajanje velikih vsot denarja prodajalcem po telefonu ipd.).
6.	Težave z abstraktnim mišljenjem: velike težave s kompleksnimi umskimi nalogami (npr. pozabljanje, kaj so številke in kako se jih uporablja).
7.	Pogosto založijo stvari: stvari založijo na nenavadnih mestih (npr. likalnik v hladilniku).
Če občasno založimo denarnico ali ključe je to nekaj povsem običajnega in ni opozorilni znak za Alzheimerjevo bolezen.
8.	Spremembe v razpoloženju in obnašanju: nagle spremembe razpoloženja (npr. od umirjenosti k jezi in nato v jok).
9.	Spremembe osebnosti: dramatične spremembe od popolne zmedenosti do sumničavosti, preplašenosti, popolne odvisnosti od drugih.
10.	Prenehanje dajanja pobud: pasivnost, dolgotrajno posedanje pred TV zaslonom, neobičajno dolgo spanje, nerazpoloženost za običajne dejavnosti. Normalno pri človeku pa je, da je navadno utrujen od dela in družbenih obveznosti.
Zanimive so tudi smernice za oskrbovalce
ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. Predvsem je
potrebno mirno in varno okolje, ki je prilagojeno
zmožnostim osebe:
•	odpravite direndaj, bleščanje in zmanjšajte zunanji hrup;
•	oblikujete pomirjujoče obrede z redno dnevno rutino, pomirjujočimi predmeti, nežno glasbo in pomirjujočimi dotiki;
•	zagotovite možnosti za razgibavanje in izpolnjujoče dejavnosti, ki so prilagojene sposobnostim osebe;
•	spremljajte osebno udobje: zagotovite ugodno temperaturo in redno preverjajte ali ima oseba kakšne bolečine, ali je lačna, žejna, zaprta, ima poln mehur, je utrujena, ima kakšno okužbo ali če ji kaj draži kožo;
•	pozorni morate biti na frustracije ob izražanju želja in potreb;
•	namesto prepiranja in nestrinjanja raje preusmerite pozornost osebe;
•	poenostavite naloge in rutino;
•	izogibajte se odprtih vprašanj in raje postavljajte vprašanja, na katera se da odgovoriti z da ali ne;
•	omogočite dovolj počitka med dogodki, kot so obiski prijateljev ali sosedov;
•	uporabljajte nalepke, da opomnite osebo na
kakšno opravilo;
•	opremite vrata z varnostnim zapiralom.
Brošura zajema še kratko predstavitev drugih vrst demence, vpliv Alzheimerjeve bolezni na možgane, postopek diagnosticiranja te bolezni, razloge za Alzheimerjevo bolezen ter dejavnike tveganja. Glavni dejavnik tveganja je starost, saj se verjetnost za pojav bolezni po starosti 65 let podvoji vsakih pet let. Po starosti 85 let je verjetnost za pojav Alzheimerjeve bolezni že skoraj 50%. Dodaten dejavnik tveganja je genetika oz. dejstvo, da je imel to bolezen že kdo v družini. Raziskave kažejo, da je pri tistih, katerih starši, sestra ali brat so imeli to bolezen dva do trikrat večja verjetnost za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Znanstveniki so do sedaj identificirali gen, ki poveča verjetnost te bolezni, a to še ne pomeni, da je posameznik ne bo dobil, če tega gena nima (le v 5% primerov Alzheimerjeve bolezni je bil prisoten ta gen). Je pa skoraj gotovo, da bo posameznik imel bolezen, če ima ta gen. Poleg omenjenih dejavnikov tveganja lahko sem, kot kažejo raziskave, prištevamo resno poškodbo glave ter srčno-žilne bolezni. Po drugi strani pa raziskave kažejo, da zdravo in aktivno staranje nekako varuje pred pojavom Alzheimerjeve bolezni.
Brošura vsebuje tudi opis sedmih stopenj bolezni in z njimi povezanih simptomov. V povprečju živijo ljudje z diagnosticirajo Alzhei-merjevo boleznijo še osem let po tem, ko so simptomi bolezni postali opazni tudi drugim ljudem. Vendar pa preživetje variira od treh do dvajsetih let, odvisno od starosti in siceršnjega zdravstvenega stanja obolele osebe.
Čeprav je brošura napisana za ZDA, je v njej veliko uporabnih informacij, ki so neodvisne od kraja bivanja. Prav zato smo brošuro tudi na kratko povzeli in poudarili zanimive in uporabne napotke.
Simona Hvalič Touzery
1.	Jorosch, Linda in Grün, Anselm (2009). Kraljica in divja ženska. Celje: Mohorjeva družba, 176 strani.
2.	Grün, Anselm (2008). Boj in ljubezen. Kako moški najde pot do sebe. Celje: Mohorjeva družba, 184 strani.
O ŽENSKI IN O MOŠKEM
Knjiga o ženski Kraljica in divja ženska, ki jo je letos v slovenskem prevodu izdala Mohorjeva družba iz Celja, ter knjiga o moškem Boj in ljubezen, ki je izšla lani, tvorita dopolnjujoči se par. Obe sta namenjeni tako ženskam kot moškim, da bi eni in drugi bolje spoznali sebe in svoje posebne zmožnosti, prav tako pa drug drugega v njihovi spolni posebnosti in skupnih človeških značilnostih.
Skupno izhodišče obeh knjig je jungovska psihologija in njeno spoznanje, da imamo ljudje skupno podzavest, ki vodi človeško vrsto v njenem razvoju. Vsak posameznik se toliko uresničuje v svoje lastno dobro in v dobro skupnosti, kolikor vodi svojo življenjsko usmeritev v skladu z notranjimi ali sistemskimi zakonitostmi narave, družbe in sebe kot človeka. Pomemben način, da se zave temeljnih zakonitosti, kdo in kaj je, zlasti pa, kako naj živi, je človekovo srečanje z arhetipi, ki so celovite modelne prapodobe v njegovem nezavednem. Do njih lahko pride v pripovedih in zgodbah z močno simbolično povednostjo. V takih zgodbah se nahaja več spoznanja o kakovostnem uresničenju človeka in medčloveškega sožitja, kot v sodobnih znanstvenih spoznanjih. Ta več pomeni, da imajo znanstvena spoznanja samo razumski vidik vedenja o temeljnih vprašanjih človeka, medtem ko imajo simbolične zgodbe tudi druge vidike. Razumska spoznanja lahko človeka informirajo in usmerjajo, medtem ko so simbolične zgodbe glede informacij bolj zastrte, njihova velika prednost pa je privlačna moč, ki daje človeku energijo in motivacijo, da pomembna spoznanja o sebi, sožitju z drugimi in z naravo tudi uresničuje. Avtor pravi: »Arhetipski liki imajo po Jungu sposobnost, da nas povežejo z
lastnim nabojem, ki ga nosimo v sebi. Spodbujajo nas, da se vse bolj osredinimo in najdemo lastno središče. Vsak arhetipski lik ima svoj naboj.« (Grün, 2009, str. 10)
Knjiga o moškem Boj in ljubezen predstavlja arhetipske like osemnajst moških iz Svetega pisma, knjiga Kraljica in divja ženska pa vzporedne arhetipske like žensk. Avtorja v skladu z Jungovim spoznanjem in vsakdanjo izkušnjo poudarjata, da se »moški« arhetipi uresničujejo tudi v ženski in »ženski« tudi v moškem, poudarita pa tudi spoznanje, ki je danes bolj v ozadju, da ima namreč vsak od spolov tudi svoje posebne sposobnosti in možnosti ter da je sprejemanje in razvijanje svojih spolnih značilnosti pri ženskah in moških zelo pomembno za komplementarno sožitje. Knjigi predstavljamo v naši reviji tudi zaradi poglobljene in nazorne predstavitve tega spoznanja. Z njim je namreč neločljivo povezano sorodno spoznanje, da ima vsako starostno obdobje v človekovem življenju svoje specifične sposobnosti in možnosti, ki jih je treba prav tako zavestno spoznavati, sprejemati in uresničevati, da je medgeneracijsko sožitje lepo in plodno (Alselm Grün je napisal tudi knjigo o staranju, ki jo bomo predstavili drugič).
Po tej vsebinski opombi poglejmo najprej knjigo o ženski in nato še o moškem.
»Danes veliko žensk vznemirja predvsem hrepenenje po svobodi in neodvisnosti. Iščejo zmožnosti, ki se skrivajo v njih ... Sodobne ženske želijo odkriti, česa so zmožne, kadar ne izhajajo iz pričakovanj drugih, temveč iz lastnih moči. Hkrati pogosto trpijo, ker se na poti k svoji ženskosti čutijo nerazumljene in prepuščene same sebi«, je v uvodu v knjigo Kraljica in divja ženska napisal Anselm Grün (str. 5). Linda Jorosch, soavtorica knjige in njegova sestra, ki skozi vso knjigo dodaja svoje misli na podlagi strokovnih izkušenj, pa pravi v uvodu, da »se danes veliko žensk ukvarja s tem, kako bi se otresle vloge žrtve in pogosto privzgojenega samorazvrednotenja, ki povzročata prav to nezadovoljstvo, tako zelo vidno celo navzven« (str. 5).
Avtorja knjige nagovarjata bralce prek štirinajstih svetopisemskih arhetipskih ženskih likov. Ti liki nagovarjajo tiste moči in izkušnje, ki jih v sebi nosi vsaka ženska. To povedo že naslovi poglavij: Debora - sodnica, Estera - kraljica, Eva - mati, Hagara - zapuščena, ki jo je varoval angel, Ana - modra ženska, Judita - bojevnica, Lidija - svečenica, Marija Magdalena - strastno ljubeča, Marija - spreminjevalka, Marta in Marija
-	gostiteljica in umetnica, Mirjam - prerokinja, Ruta - tujka, Sara - smejoča se ženska, Tamara
-	divja ženska. Značilno za vse te ženske je, da so cenile svoje življenje, sprejemale so odločitve. Nad svojim položajem se niso pritoževale, ampak so uporabile svoje sile, da bi ga spremenile. Vse naštete like je možno razumeti kot variacije dveh osnovnih ženskih vlog, in sicer duhovne ženske in ženske matere. V nadaljevanju bomo bežno osvetlili lik Ane in Marije.
Evangelist Luka opiše Ano kot prerokinjo, ki je po sedmih letih zakona ovdovela in je do konca svojega življenja bivala ob molitvi in postu v templju. Števila, ki opisujejo Anino življenje, so simbolična. Sedem let je bila poročena. Sedem je število preobrazbe. In zdaj je stara 84 let. Osemdeset je število večnosti in neskončnosti, transcendence, ki nastopi v našem življenju. Štiri pa pomeni štiri elemente. Ana uteleša staro, modro žensko. Tudi danes živijo stare modre ženske, kakor je bila Ana. Ne sodijo, ko jim pripoveduješ o svojem življenju. Vse razumejo, vidijo do dna. Ne govorijo veliko. Toda ko kaj rečejo, povedo bistveno. Natanko čutijo, kaj drugi potrebuje. Ne vsiljujejo se, a ko je kdo v stiski, so tam. Modre ženske imajo izostren čut za modrost narave. Živijo skladno z naravo. Notranje so povezane z veliko materjo stvarstva. Ženska ima drugačno modrost kakor moški. Svoje vednosti ni pridobila v mnogih bojih in na potovanjih, temveč prihaja iz globoke povezanosti z vsem. Ve, kaj pomeni rojstvo in umiranje, nastajanje in minevanje. Iz lastne izkušnje pozna skrivnost človekovega življenja. (str. 66)
Modre ženske so bile v vseh kulturah deležne posebnega spoštovanja. Zaradi njihovih življenjskih izkušenj in modrosti so jih ljudje radi spraševali za nasvet. V današnjem času visoko cenimo mladost, zato je starejša modra ženska nekoliko izgubila svojo veljavo. Kljub temu veliko žensk hrepeni po tem, da bi srečale modro žensko. V vsakdanjem življenju se pogosto počutijo izgubljene in nič več osredinjene v svoji ženski moči. Želijo si, da bi imele v bližini žensko, ki bi izžarevala življenjske izkušnje, potrpljenje in blagost, žensko, ki bi modro in prijazno pazila nanje, potem ko bi ji zaupale vse, kar jih vznemirja v njihovem ženskem življenju. Na te misli soavtorice Linde Jarosch lahko navežemo naše lepe izkušnje in spoznanja o medgeneracijskem druženju, ki ga v lastno zadovoljstvo in v zadovoljstvo mnogih starejših udejanjajo prostovoljci širom po Sloveniji.
Za mnoge ženske je Marija tista podoba, ki jim pomaga, da sprejmejo lastno žensko identiteto in se veselijo tega, da so ženske. Avtor navaja Ericha Neumanna, ki je na podlagi Jungove psihologije opisal arhetip spreminjevalke. Že od pradavnine je ženska povezana s fenomenom spreminjanja - z rojevanjem in umiranjem, z rastjo in preobražanjem. Podobo materinskega naročja, v katerem otrok odrašča in preživlja različne stopnje razvoja, so v pradavnini razumeli tako, kot da je mati posoda, v kateri se dogaja preobrazba. Kar so arhetipske podobe spreminjanja in preobrazbe pomenile v pradavnini, doživljajo ženske danes podobno: na njihovem področju življenja se dogaja preobrazba. V njihovi bližini se spreminjajo otroci. Ženske na nek poseben način zaznavajo procese spreminjanja v družini in v družbi. In s svojimi vprašanji pogosto sprožijo preobrazbo. (str. 105)
V 13. stoletju se je pojavila Pieta - Sočutna: mati drži v naročju mrtvega sina. Ponazarja trpljenje v življenju vsake ženske, ko je morala ljubljenemu človeku pustiti oditi; trpljenje vsake ženske, ki je morala žrtvovati svoje zdravje ali ki
se je odpovedala kaki svoji možnosti. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti pomoč in dejstvo, da potrebujemo druge ljudi. Tudi Marija ni stala sama pod križem, ob njej so stali ljudje, ki so jo podpirali, in sprejela je njihovo podporo. (str. 107)
Grünova knjiga o moškem Boj in ljubezen je sestavljena zelo podobno kot knjiga o ženski. Predgovoru sledijo poglavja, od katerih vsako predstavi značilno moško osebo iz Svetega pisma in na njej pokaže arhetipsko moško značilnost; oboje je izraženo tudi v naslovih poglavij: Adam -moški in ženska, Abraham - romar, Izak - otrok brez očeta, Jakob - oče, Jožef - mag, Mojzes
-	voditelj, Samson - bojevnik, David - kralj, Salomon - ljubimec, Jeremija - mučenec, Elija
-	prerok, Job - trpeči pravičnik, Jona - šaljivec, Peter - skala, Pavel - misijonar, Janez Krstnik
-	divji moški, Janez - prijatelj in modri starec ter Jezus - zdravilec. V sklepnem poglavju so povzete misli o tem, kako postati moški, zatem pa je dodan seznam uporabljene literature.
Omenimo za pokušino tri opisane moške like: Petra, Janeza in Jono.
Peter je po rodu preprost ribič, z veliko energije in naglega značaja. Večkrat se zaleti v očitno neumnost ali napačno smer, toda njegova pristnost in iskrenost ga vedno vrneta na tisto življenjsko pot, ki je najbolj smiselna zanj in za skupnost. Vodja - trdna skala - skupnosti vseh Jezusovih učencev ni postal zaradi avtoritarne moči niti zaradi svojih odlik, ki bi jih ne zasen-čevale vidne slabosti. Je lik moškega, ki sprejema svojo vodstveno vlogo in poslanstvo, njunega uresničevanja pa se nenehno uči v zdravem, ponižnem partnerskem dialogu z drugimi ljudmi in z dejanskimi razmerami. Takšna mehka trdnost je ena od pomembnih razvojnih smeri moškega.
Janez je Jezusov najljubši učenec, čuteč prijatelj, ki daje in sprejema človeško nežnost v besedah in vedenju, prav tako pa zdrži kot opora ob človeku v najstrašnejših trenutkih (pod križem). Je mlad, lep, ambiciozen (z bratom Jakobom se pri Jezusu
potegujeta za prva mesta), z veseljem se uči in prvi prepoznava bistvo stvari. Človek mu lahko zaupa tudi v smrtni uri vse, kar ima, vsa svoja spoznanja in izkušnje, svoje najdražje. Od vseh Jezusovih učencev je samo Janez prikazan tudi kot starček, šestdeset ali več let po Jezusovi smrti. Njegovi spisi v Svetem pismu (evangelij, obe pismi in Razodetje) so prežeti z globoko duhovnostjo, pravo mistiko, in sicer mistiko mile in blage ljubezni, ki edina ohranja ravnotežje med zrelo individualno osebo in sožitjem v skupnosti ter to dvoje neločljivo povezuje v celoto uspelega človeškega življenja. Starček Janez ponavlja svojim samo eno božjo in človeško zapoved: »Ljubite se med seboj!«
Knjiga preroka Jona je v Svetem pismu zelo kratka, za komaj kaki dve strani jo je. Ta prerok je kot cirkuški klovn. Ko mu Bog naloži poslanstvo, odide v čisto drugo smer, toda v tragikomičnih okoliščinah polno opravi svoje preroško poslanstvo, ne da bi to hotel. Nasprotno, ob uspehu tr-mari kot pubertetnik v pravcato depresivnost. Ne zgodi pa se mu nič, ampak ga pri vseh njegovih neumnostih kot otroke, pijance in norce, varujeta dva angela varuha, če se izrazimo s slovenskim pregovorom. Pri Jonu se Bog kaže tudi kot dobrodušen šaljivec. Za današnjega moškega - in prav tako za žensko, saj ima vsaka ženska v sebi tudi moške gene - je zelo dragoceno, da stvari ne jemlje smrtno resno, ampak v napornih in resnih trenutkih vidi tudi smešno plat sebe, drugih in okoliščin, pa naj so prijetne ali hude, malenkostne ali življenjsko odločilne.
Še misel za konec tega prikaza obeh knjig.
Zgodbe žensk in moških z močno arhetipsko povednostjo o značilnostih in (z)možnostih žensk in moških sta avtorja izbrala med osebnostmi Biblije ali Svetega pisma, to je starodavne judovsko-krščanske zbirke več kot 70 knjig temeljnega verskega izročila teh dveh religij. Njuna jungovska psihološka interpretacija zgodb nudi bralcu zlasti dvoje.
Prvo je psiho- in sociohigienski naboj obeh knjig. Pokojni Trstenjak, ki je bil s 750.000 izda-
nimi izvodi tovrstnih knjig njihov najuspešnejši slovenski pisec, je to zvrst imenoval knjige življenjske modrosti. Knjiga o ženski Kraljica in divja ženska ter knjiga o moškem Boj in ljubezen imata namen pomagati bralcu - moškemu in ženski - pri njunem prizadevanju za osebno uresničevanje in medsebojno sožitje. Sodeč po tem, da je Anselm Grün eden od najbolj prevaja-nih in tiskanih sodobnih avtorjev, ta svoj namen tudi dosegata.
Naj dodamo, da je za človeško uresničitev nepogrešljivo iskanje v samem sebi, kot je prodorno odkrival Jung, vendar pa ni zadostno. Samo ta pot brez drugih se hitro izgubi v jalov poskus individualističnega samouresničevanja. Človekova uresničitev stoji na treh nogah: poleg vpogleda vase sta potrebna še sožitni odnos z drugimi ter globoko doživljanje in upoštevanje celotne neosebne resničnosti (narave, zdravja, razmer ...); z Martinom Bubrom bi dejali, da so za človekovo uresničitev potrebni lastni osebni jaz, pristen dialog s ti-jem ter upoštevanje onega. Potrebno je vse troje skupaj, kajti prvo, drugo ali tretje, ločeno od drugih dveh, ni le nezadostno, ampak ima tudi usodne pasti: pri poglabljanju vase se človek zlahka izgubi v sebi kot popotnik v podzemnih jamah, sožitje se rado sprevrže v podrejanje, manipulacijo in druge vrste izkoriščanja, neživa resničnost kaj lahko postane človekova omama (npr. imetje). Pri celostnem nauku o človekovem vsakdanjem uresničevanju (antropohigieni) se nam kaže še posebej nepogrešljiv pristen medčloveški dialog. V njem je namreč človeku drugi ogledalo, ki najbolje odseva resničnost in vrednost tega, kar je človek o sebi odkril pri poglabljanju v globine svoje podzavesti. Doživljanje drugega kot radikalno drugega v dialogu z njim je za človeka nenadomestljiv vir bogatenja - nič ne more človeka tako obogateti kakor pristen ali ljubeč odnos s sočlovekom. Končno se človek samo v pristnem sožitju in dialogu z drugim nauči sprejemati drugega in zdržati v sožitju z njim, ko je neprijeten, ter biti
z njim solidaren, ko je nemočen. Pri jungovsko usmerjenih avtorjih - kamor sodita avtorja predstavljenih knjig - človek išče predvsem orientacijo za poglabljanje vase, pri drugih usmeritvah pa orientacijo za dialog z drugimi ali za zdrava razmerja z neživo resničnostjo.
Druga značilnost obeh knjig je duhovnost. Duhovnost je specifično človeška značilnost. Ta je kot skrivnostna tla, na katerih stoji človekovo poglabljanje vase, njegovo sožitje z drugimi ljudmi in njegova kompetentnost za smiselno orientacijo v neživi stvarnosti. Pri duhovnosti prihaja človek v bolj ali manj zavesten stik s tem skrivnostnim temeljem, ki ga pogosto doživlja kot presežni nadosebni Ti. Duhovnost je danes v ozadju, ko pa je govor o njej, je večinoma zelo nejasen. Knjigi, ki smo ju predstavili, dokaj jasno govorita o duhovnosti, celo o specifični ženski in moški duhovnosti. Sodeč po tem, da sodi Anselm Grün med danes najbolj iskane duhovne učitelje in da se pri tem nanj obračajo podjetniški menedžerji in poslovneži, ki želijo ob svojem stresnem delu najti tudi globljo duhovno stabilnost svoje življenjske poti, lahko sklepamo, da je tudi ta značilnost knjig sprejemljiva za današnjega iščočega moškega ali žensko. Grünova metoda duhovnega poglabljanja izhaja iz našega domačega krščanskega izročila. Knjiga o moškem in knjiga o ženski, ki smo ju predstavili, torej pomagata dojemati sebe in drugega v svoji človeški globini in v človeški globini nasprotnega spola tudi kot nedojemljivo skrivnost ter iz te globine črpati moč za kakovostno življenje in sožitje.
Omenimo še pomanjkljivost slovenske izdaje. S prevodom teh dveh knjig Mohorjeva družba nadaljuje z izdajanjem knjig, ki pomagajo ljudem krepiti telesno, duševno, duhovno in socialno zdravje v vsakdanjem življenju. V zadnjega pol stoletja je imela Mohorjeva družba pri tem izreden posluh za tiste vidike, ki so bili bolj potrebni in v ostali družbi zanemarjeni. V petdesetih in šestdesetih letih so bile njene izdaje že omenjenih Trstenjakovih knjig redka duševna in duhovna
hrana slovenskemu ljudstvu, zadnja desetletja je pionirsko izdajala Frankla, Lukasovo in več drugih tovrstnih knjig. Tudi Grünovi sodita v to skupino. Ob njunih prednostih pa motijo jezikovne slabosti; (kdor pozna zgodbe mož iz Svetega pisma, na primer ve, da je Peter Jezusa zatajil, ne pa izdal, kot vztrajno dopoveduje slovenski prevod). Od urednikov in prevajalcev pri Mohorjevi družbi, ki opravlja veliko versko in kulturno poslanstvo med Slovenci, odkar jo je pred več kot poldrugim stoletjem ustanovil slovenski narodnjak in katoliški škof Slomšek, pričakujemo vrhunsko kakovost tudi v versko jezikovnih podrobnostih.
Na koncu še utrinek o konkretni možnosti za uporabo ene in druge od predstavljenih knjig v medgeneracijskih programih za kakovostno staranje. Potem ko so se v Evropi in Ameriki uveljavile ženske skupine za samopomoč, se zadnja leta pojavlja težnja po moških skupinah, v katerih se jih nekaj zainteresiranih srečuje na svoji tedenski uri. V skupini iščejo možnosti za globlje spoznavanje svoje moške narave in vloge, da bi jim bolje uspevalo vsakdanje življenje in sožitje. Knjiga o moških je primerno biblioedu-kacijsko gradivo za enoletno delo moške skupine za kakovostno staranje (seveda velja isto glede knjige o ženskah za specifično žensko skupino); taka moška skupina ob Grünovi knjigi se je lani oblikovala tudi pri nas in kaže, da bo letos imela nove posnemovalce.
Ksenija Ramovš in Jože Ramovš
MacKinlay, Elisabeth (2004). Spirituality of later life: On humor and despair. Binghampton: The Haworth Pastoral Press. XIX+165 str.
O DUHOVNOSTI V STAROSTI:
HUMOR IN OBUP
Knjiga Elisabeth MacKinlay o duhovnosti v pozni starosti, ki govori o napetosti med humorjem in obupom, zajema izbor desetih predavanj
s konference o duhovnih nalogah staranja (The spiritual tasks of ageing: Humor and despair in later life), ki je pomladi leta 2003 potekala v Canberri (Avstralija). Četudi je zbornik nekoliko starejšega datuma, je vsebina aktualna in bo v nekem smislu v prihodnosti še bolj. V Kakovostni starosti je bilo predstavljenih že nekaj knjig mlajšega datuma o duhovnosti v starosti, ki jih je uredila ali napisala Elisabeth MacKinlay, anglikanska duhovnica, profesorica na Univerzi Charles Sturt, direktorica Centra za staranje in pastoralni študij v Canberri in vodja posvetovalne komisije za staranje na območju zvezne države Južni Wales. Čeprav je vodilna tema zbornika duhovnost v pozni starosti, pa je posebnost tega zbornika humor kot ena ključnih antropoloških tem v razumevanju človekovega položaja v svetu. Že samo to dejstvo opravičuje tematizacijo tega vprašanja v zvezi s starostjo. Humor je etimološko povezan z latinskim pojmom homo, človek, kar izvirno pomeni moker. To neposredno ne govori o tem, da je človekovo telo pretežno sestavljeno iz vode, pa tudi ne o tem, da je humor smešen in da mokrost namiguje na solze smeha, pač pa o življenju oziroma o tekočini življenja, krvi. Izvedeni pojmi humorja, kot pravkar omenjena povezava humorja s smehom, povezanost religije s humorjem v krščevanju z vodo (tekočina), številne kulturno pogojene vrste humorja ipd. so le primer, kako si človek skozi zgodovino prizadeva razpreti vprašanje svojega položaja v svetu in zgodovini in kako je poleg teoretskega razpravljanja, ki posplošuje, potrebna intenzivna osebna udeležba. Nekatere oblike humorja, kot na primer ironija in sarkazem, očitno kažejo na telesno razsežnost (sarx, meso) in vročekrvnost. Skratka, humor je odločen umik s pozicije moči (obvladovanja, nadzora ipd. po lastni volji ali po volji koga drugega) in prav tako odločna nastavitev resnice o človeku kot zrcala človečnosti. Ta tema je nedvomno pomemben vidik študija staranja in starosti. Povezanost duhovnosti in humorja ni naključna: podobno kot humor v
raznih oblikah ne prizanaša, izziva in razkriva šibke točke, a nikoli ne škoduje, je tudi duhovnost področje zavesti in občutje krhkosti osebe, hkrati pa njena svoboda, odpor, kljubovalnost, neodvisnost.
Izbor tekstov v tem zborniku je svojevrstna kritika ideje uspešnega staranja. Medtem ko resno jemlje senčne strani staranja, zlasti pogostost depresij in izgube upanja, strahove pred prihodnostjo, upadanje telesnih moči in kognitivnih sposobnosti, in ko so nekateri avtorji zelo kritični do prakse duhovne oskrbe, ki se drži ustaljene nazorsko obarvane antropologije in je do neke mere absurdna (gluha), pa s humorjem v proces staranja vnaša nekatere nove teološke, pastoralne, psihološke in etične teme, kot sta na primer transcendenca in mir, in jih poskuša umestiti v človekovo soočanje s svojo končnostjo in krhkostjo. »Humor se izraža kot nekakšno heroično nezaupanje do ene najbolj izzivalnih življenjskih izkušenj, obupa, in omogoča praznovati življenje ter igrati božjo igro vere, upanja in ljubezni« (Melvin Kimble). Poudaril bi rad, da šibkost duhovnosti (humorja) ne gre jemati v običajnem pomenu besede, saj je duh kot antropološka struktura po definiciji brez moči, ne pa brez izhoda. Duhovna struktura kaže na to, da je človek na drugih ravneh, na primer na nagonski in čustveni ravni ne le bistveno nepotešen, pač pa tudi zaprt in brez izhoda. Duh pušča najmanj priprta vrata še nekam drugam. Človek, ki ima smisel za humor ali je duhovno nadarjen, lahko v neomejeni meri ravna odprto tudi v starosti oziroma v času, ko njegove telesne moči povsem pojemajo. Nastajanje človeka je povezano s to vedno večjo odprtostjo. Življenje/smrt sicer predstavljata neko dokončno mejo, toda v humornem svetu (na duhovni ravni) ta meja ni nasprotnik, ampak prijatelj. Zato je človek sposoben izvesti tako rekoč popolno distanciranje do sebe, videti sebe, biti oseba. Filozofska razprava nakazuje, da imajo lahko nekateri znani pojmi specifičen pomen. Transcendenca v kontekstu tega zborni-
ka ne pomeni samo preseganja položaja, pač pa predvsem osebno navzočnost, prizemljenost v tem položaju. Človek poslej ni več homo faber, človek, ki bi se dokazoval z delom, ali človek na begu pred samim seboj, pač pa homo spiritualis, ki si upa stvari poimenovati in tudi pogledati v temo niča, ki ga sicer izziva celo življenje. Mir pomeni samouresničitev, sprejemanje prize-mljenosti (omejenosti), pripravljenost sodelovati s tistimi, ki pomagajo, in razumeti tiste, ki ne sodelujejo.
Obup - izguba upanja - kot tretja kategorija te knjige kaže na človeka, ki je ostal na nagonsko-čustveni ravni, ujetnik ideje homo faber. Človeku, ki je vse življenje živel v območju narave čustev - od preprostih oblik zadovoljevanja potreb do naravne inteligence - in svet tako rekoč vse življenje doživljal hkrati kot nasprotnika in kot edini prostor, v starosti ne zmanjka le možnosti zadovoljevanja potreb (človekovo nezadovoljstvo je vedno v presežku), pač pa postane svet njegova dokončna kletka. Obup je tako rekoč razumljiv odziv.
Avtorji razprav v knjigi zagovarjajo tezo, da je človekova duhovna raven izraz človeške narave in ne neka dodana vrednost. Človek se lahko duhovno prebudi tudi v najbolj nemogočem življenjskem položaju. Duhovno prebujenje namreč ni odvisno od življenja, temveč od prostosti duha, da na probleme gleda s povsem drugimi očmi. Čeprav se torej zdi, da je v fazi dementnosti govoriti o duhovnem prebujenju ali o sodelovanju že na robu pretiravanja, je razmišljanje avtorjev z zornega kota samopreseganja (navzočnosti) zanimiv namig za medgeneracijsko sodelovanje in novo učno pot skupaj s starimi ljudmi, ki so tik pred smrtjo. Pomembna se mi zdi še ena podoba: tako duhovnost kot humor sta predstavljena kot pot, po kateri lahko hodijo vsi ljudje. Poudarek je na besedi hodijo. Čeprav se torej razprave vsebinsko nanašajo na terminalno obdobje človeškega življenja, ko ni upanja na ozdravljenje, je pomembno poudariti ta vidik hoje.
To seveda ni dirka. Glede na to, da je današnja civilizacija ustvarila tako dolg seznam stvari, ki jo ovirajo pri napredku - med temi ovirami so tudi stari ljudje in še mnogi drugi, ki niso sposobni dirkati -, lahko na osnovi sporočilnosti humorja in duhovne prebujenosti rečemo, da je zlasti tudi na tem področju potreben radikalni preobrat vrednot, tako da bodo postale današnje ovire razvoja bistvena sestavina napredka in razmišljanja o prihodnosti. Izpostavljanje duhovne in/oziroma humorne dimenzije in analiza stanj, ki vodijo v obup, je potrebno v vseh obdobjih človeškega življenja.
Knjiga poleg predgovora, kratkega vsebinskega uvoda (E. MacKinlay) in stvarnega kazala (str. 161-165) obsega deset avtorskih prispevkov. Prvih pet govori o duhovnosti in humorju spričo človeškega obupa in komičnosti situacij, ki jih povzroča to nasprotje: Melvin A. Kimble, upokojeni profesor pastoralne teologije in direktor Centra za staranje, religijo in duhovnost v St. Paulu (ZDA), piše o človeškem obupu in igrivi prisotnosti (Human Despair and Comic Transcendence, str. 1-11); Susan McFadden, profesorica psihologije z Univerze Wisconsin Oshkosh (ZDA), piše o paradoksu humorja in ovirah obupa (The Paradoxes of Humor and the Burdens of Despair, str. 13-27); Heather Thompson, profesorica sistematične teologije na nacionalnem teološkem centru in na Univerzi Charles Sturt v Canberri, kliče starim, naj dvignejo svoja srca in se postavijo pokonci (Lift up Your Hearts: Humour and Despair in Later Life, str. 29-41); urednica Elizabeth MacKinlay govori o humorju kot poti k preprosti navzočnosti v starosti (Humour: A Way to Transcendence in Later Life, str. 43-58); John Killick, pisatelj in učitelj ter znanstveni sodelavec Univerze Stirling (VB), se vprašuje o identiteti starih ljudi, ki so zboleli za dementnostjo (Dementia, Identity, and Spirituality, str. 59-74). Naslednji dve razpravi se ukvarjata z vprašanjem, kako raziskovati duhovna vprašanja in človekovo iskanje smisla življenja.
Elizabeth MacKinlay in Susan H. McFadden sta avtorici teksta, ki govori o nujnem raziskovanju religioznosti in duhovnosti v starosti ter o razširitvi vprašanja s filozofsko-teološkega na družbeno področje (Ways of Studying Religion, Spirituality, and Aging: The Social Scientific Approach, str. 75-90); John White, sodelavec teološke šole na Univerzi Charles Sturt, pa razpravlja o duhovni skrbi za stare ljudi, ki trpijo zaradi depresije, oziroma o nujnih spremembah izobraževanja tistih, ki nudijo duhovno oporo ljudem (Spiritual and Pastoral Care Approaches for Helping Older Adults with Depression, str. 91-107). Tri razprave na koncu se vsebinsko omejujejo na versko in duhovno oskrbo starih, dementnih in umirajočih. Corinne Trevitt, profesorica za geronto-logijo (gerontics) na zdravstveni šoli Univerze Canberra (AU), in znova Elizabeth MacKinlay pišeta o religioznosti kot obliki pomoči starim, ki trpijo zaradi dementnosti ('Just Because I Can't Remember...' Religiousness in Older People with Dementia, str. 109-121); Ann Harrington, upokojena profesorica na zdravstveni šoli Univerze Flinders v Adelaidi (AU), pripoveduje o upanju, ki raste iz obupa (Hope Rising Out of Despair: The Spiritual Journey of Patients Admitted to a Hospice, str. 123-145); v zadnjem besedilu pa Elizabeth Vreugdenhil, sodelavka v organizirani metropolitanski domači oskrbi v Black Forestu (AU), govori o nebesedni komunikaciji (NonSpeech Based Pastoral Care: A Pastoral Care Program for Aged Care Residents with Little or No Ability to Speak, str. 147-160).
Nekoliko podrobneje bi predstavil prvih pet razprav, ki tematizirajo duhovnost in humor spričo obupa in depresije. Tematika je zanimiva zaradi percepcije posameznih pojmov in problematik, kot so duhovnost, transcendentnost, upanje, smisel, življenje, obup, smrt itn., in sicer zato, ker jih avtorji ne vidijo kot domene enega samega področja ali enovite opredelitve, pač pa kot izraz nujnosti sodelovanja različnih strok in služb in predvsem tudi zaradi antropologije.
Ne mislim na kako specifično antropologijo, kot so filozofska, medicinska, socialna itn., pač pa na vprašanje o tem, kako ravnanje na tem področju vpliva na podobo človeka, kakšne so neposredne povratne informacije glede tega, kdo/kaj je človek spričo dejstva, da ni možnosti ozdravljenja, da ni več možnosti niti instinktivne niti čustvene niti intelektualne zadovoljitve, da se življenje bliža koncu in je smrt pred vrati. Humor je izredno natančen približek načelu duha, najvišjemu temelju, s katerim lahko človek opazuje bistvene vsebine človečnosti, kot so dobrota, ljubezen, kesanje, čudenje, mir, obup, svoboda, skratka to, čemur rečemo oseba. To je pomoč besed, s katerimi človek kot človek izraža, da je odprtost v svet, center odpora stvarnosti zadeva notranjega bistva biti človek. To je vodilna misel pri razpletanju vsebine te knjige.
Melvin A. Kimble (Human Despair and Comic Transcendence) za izhodišče svoje razprave jemlje Franklovo opredelitev obupa kot »trpljenja brez smisla« (str. 2). Franklova opredelitev eksistencialnega obupa ne kaže na kako duševno bolezen, na neko pomanjkanje (čeprav gre tudi za to), pač pa za trpljenje, specifično izražanje človekove duhovne narave, odprte v svet. Ta raven zavedanja je specifično človeška, toda kljub temu ni samoumevna. V mnogih primerih obupa se človeški duh le s težavo prebudi ali se sploh ne. Tedaj seveda prevlada običajen pojem nesmisla kot nezmožnosti za delo, kot duševna bolezen ipd. Pomembno je vedeti, pravi Kimble, da je človekovo bistvo njegova svoboda. Upanje v prihodnost ni upanje v to, da bo star človek zopet mlad in gibčen, pač pa da bo vzpostavil razmerje s svobodo, čemur je Frankl rekel derefleksija in obrat k sebi. Humor je specifično človeški, ker se manifestira kot človekova sposobnost, da je oseba (samozavest), da se lahko na neki način distancira od sebe, se sebi nasmeji in sprejme smisel, ki ga najde. Čutiti je, da je bodisi humor bodisi duhovna raven namenoma brez moči. Človek šele na ta način postane popolnoma odgovoren za
svojo usodo, ni več igrača v njenih rokah. Intimna povezanost humorja z duhovnostjo ter vero je v kombinaciji vere kot komične izkušnje, možnosti, da človek izstopi iz življenja in opazuje svojo igro kot izzivanje boja med hudim in dobrim. Humornost situacije je v tem, da do tega spopada ne pride, ker na duhovni ravni ni izključujočih nasprotij. To je vsebina bogopodobnosti. Humor - podobno kot vera - človeku svetuje, naj se slabega ne trudi premagati v neposrednem spopadu. Ta nasvet je znan tudi iz Svetega pisma. Kimble meni, da gre za posebno božje vabilo človeku, da se ne zadovolji z življenjem kot kletko, ki grabi za življenjem kot za rešilno bilko in hoče živeti za vsako ceno, pač pa da se zave svoje možnosti, da izbere svobodo oziroma sebi primeren način spoznanja resničnosti. Distanca do življenja ne razvrednoti življenja, a tudi ne pusti, da bi želja preživeti zameglila vsa druga vprašanja. To je absolutno prednostno vprašanje človekove človečnosti. »Humor je pobeg, pa ne pred resnico, pač pa pred obupom ...« (str. 10).
Susan McFadden (The Paradoxes of Humor and the Burdens of Despair) nadaljuje s to temo, ko govori o vzrokih obupnega obupa pri starih ljudeh. S tem pojmom označuje težavno posla-vljanje človeka od prevladujoče podobe človeka v dobi, v kateri šteje uspeh in imetje, inteligentnost in znanje (homo faber, človek delavec). Bolj kot percepcija tega obupa, ki ni tako redek, jo zanima paradoks dobrote v starosti, ki jo kažejo nekateri duhovno prebujeni ljudje. Pri tem ni zanimiva le njihova intimna povezanost med humorjem in vero, pač pa tudi med humorjem/duhom in dementnostjo. Paradoksna pomiritev glede vprašanja humorja ji je omogočila tudi preprosto in izredno natančno analizo današnjega kar precej prisotnega narcističnega preklinjanja starosti in obupa kot posledice izgub, ki jih na noben način ni mogoče nadomestiti. Susan McFadden nato skrbno razišče etimologijo in pomen humorja v človekovi človeški genezi, da bi lahko pokazala, kako znajo nekateri stari ljudje pokazati, da
dostojanstvo osebe ni isto kot neodvisnost ali blaginja, pač pa kljubovanje, odprtost v svet in upanje. Glede na to pa, da dementnost nekateri imenujejo kar »teološka bolezen« (str. 22), kljubovanje ni samoumeven proces. Susan McFadden je vsekakor kritična do prevzetnosti religije, da obljublja posmrtnost, ne stori pa tistega, kar bi morala, namreč pomagati človeku, da se duhovno prebudi in je človek do konca. Včasih se šele v de-metnosti pokaže, kaj je človek zamudil v življenju, če ni znal osebne vere povezati s humorjem - ki je predigra vere -, in ostal ujet v boj za preživetje.
Heather Thompson v svoji razpravi ne gre tako globoko (Lift up Your Hearts: Humour and Despair in Later Life), čeprav je tudi njena želja predstaviti razmerje med humorjem/duhom in obupom kot nalogo celovite osebe. Celovitost, ki je hkrati tudi sad te naloge/dejanja, je po njenem v tem, da človek dejansko pripada tako svetu časa in prostora (temu svetu) kot tudi brezčasnosti/ brezprostornosti. Zanimivo je, kot ugotavlja, da se ta naloga v območju človeka delavca (homo faber) prikazuje kot krivica, medtem ko se v okolju obupa in depresije kaže kot pravica to, da se človek pri 65 letih lahko počutiti star, da je lahko nemaren, ne pomiva posode, ne pazi na obleko, se druži samo s starimi ipd. Pokazala je, da je humor tisto področje, na katerem se človek nespretno izogiba svoji nalogi biti cel človek, kot tudi povratna informacija, ki jo človek vendar razume kot nalogo. Medtem ko je situacija obupa izraz narcisoidne žalosti (užaljenosti) in vdaje brez kakršne koli sledi duhovnega kljubovanja, je humorna situacija vedno kombinacija obeh, obupa in duhovnega kljubovanja. Humor človeka prizemlji, ko mu pokaže, kako neroden je človek, če poudarja pomembnost samega sebe ali če se na ta način izogiba življenjskim nalogam. Na ta račun je največ šal o starosti. »Toda humor nas tudi potegne ven iz umrljivosti in končnosti, tako da se vidimo na širšem platnu, kjer igra ne govori o nas, temveč za nas« (str. 34). Ta tip humorja se ne ozira nazaj, ne zbija šal na račun starosti, pač
pa gleda naprej na človeka, ki še vedno postaja in rase. Humor se naslanja na temeljno zaupanje, da svet ni igra, ki jo nekdo igra proti nam. Tako pomaga ljudem, da tega, kar se jim dogaja, ne vzamejo preveč resno.
Elizabeth MacKinlay v svojem prvem prispevku v zborniku (Humour: A Way to Transcendence in Later Life) piše o humorju kot načinu, kako se soočiti s svojo vsakdanjo vedno večjo omejenostjo. Prispevek je nastal na osnovi analiz večkratnih poglobljenih intervjujev s starimi ljudmi v domači oskrbi (varovana stanovanja), kjer živijo relativno samostojno življenje, obenem pa prejemajo pomoč prostovoljcev. Po njenem mnenju je humor edinstvena možnost v situacijah, v katerih bi bila na prvi pogled morda bolj razumljiva strah in žalost. Sklicuje se na različne avtorje, med drugim tudi na Franklovo misel, da je »humor orožje, s katerim človek brani samega sebe pred propadom« (str. 45). Frankl je to imenoval paradoksna namera. Že na duševni ravni, predvsem pa na duhovni ravni se zdi, da je humor nekakšna alarmna naprava, da ne bi pozabili biti ljudje. MacKinleyjeva meni, da je pri ljudeh, ki se med seboj poznajo, humor odlična metoda preprečevanja pozabljivosti. Humor ne pomeni smešne situacije, zbadanja ali smešenja drugih, pač pa tisto distanco do sebe, da lahko človek razlikuje med tem, ali se kdo smeji njemu ali skupaj z njim. »S šalami, ki poudarjajo negativne vidike staranja, stare ljudi napadamo« (str. 45). Tak humor ne izraža duhovne zrelosti in ne omogoča stičnih točk med ljudmi. Mackinle-yjeva je v pogovorih s starimi ljudmi ugotovila, da je humorna povezava med ljudmi izjemno pomembno sredstvo premagovanja strahu pred situacijo takega trenutka. Med drugim je povedala naslednjo zgodbo dveh starih gospa. Prva pravi: »Iščem besedo, pa se je ne morem spomniti. To je moj problem. Ko se postaraš, je res hudo.« Druga ji odgovori: »Potrebuješ slovar?« Prva: »Ja, toda preden besedo najdeš, te že mine, da bi jo iskal« (str. 45 sl.).
John Killick, ki nadaljuje to tematiko, se v svoji razpravi še bolj omeji; vprašuje se o identiteti starih ljudi, ki so zboleli za dementnostjo (Dementia, Identity, and Spirituality). Avtor se ne ukvarja posebej z opredeljevanjem dementnosti ter njenih pojavnih oblik. Ljudje se dementnosti spontano bojijo iz neštetih razlogov. Podatki govorijo, da se te bolezni ljudje bojijo bolj kot raka. Med občimi razlogi je nedvomno ta, da večina strokovnjakov govori o dementnosti kot o destrukciji osebe. To pomeni, da je dementnost ultimativna bolezen, ki ima vedno zadnjo besedo. Killick navaja in se strinja z avtorji, ki dementosti nimajo za ultimativne destrukcije osebnosti, pač pa poškodbo njene intelektualne plati, ki »bolj izrazito prispeva k izraznosti simptoma. /.../ Če ljudje okrog bolnika nimajo uvida v razvoj simptoma, ima lahko to hude posledice na ravnanje z dementno osebo« (str. 63). Killick močno poudarja vlogo oskrbovalcev v dementnosti, njihovo pristojnost, ki lahko temeljito spremeni pogled na pozabljivost in inteligenco dementne osebe. Ker etiologija dementnosti in njen zgodnji potek še nista dovolj znani, se včasih zdi, da je izbruh simptomov že posledica nečesa, ne le vzrok težav. Če dementnost kaže na nekatere specifične težave, ki jih pozna samo človek, da namreč sklepa kompromise med instinktivnim in naučenim, potem je dementnost nedvomno bolj nevarna za tistega, ki se je v življenju bolj zanašal na naučeno kot na instinktivno (v današnji hiperkognitivni družbi). Vendar ne gre samo za to; povsem novo razumevanje dementnosti odpira domneva, da lahko izguba intelektualnih sposobnosti sproži duhovno prebujenje in duhovni napredek, kolikor duhovna dimenzija predstavlja iskanje resnice o sebi.
Glede na bistveni prispevek zbornika bi lahko vsebinski pregled tukaj tudi končali. Naslednjih pet razprav je ožje namenjenih bodisi možnostim raziskovalnih metod na področju javljanja religioznosti in duhovnosti pri starih ljudeh bodisi nujnosti tega raziskovanja (Elizabeth MacKinlay
in Susan H. McFadden, ki sta avtorici razprave o - Ways of Studying Religion, Spirituality, and Aging: The Social Scientific Approach - poudarjata ravno to) bodisi posebnim vidikom ravnanja s starimi ljudmi, ki so deloma tudi rezultat manjših ali večjih raziskovalni projektov. Elizabeth MacKinlay in Susan H. McFadden očitno poudarjata, da tisti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem verskih vprašanj, duhovnosti in staranja, bodisi ne obvladajo metodologij raziskovanja bodisi kažejo, da je bil ta pristop doslej zanemarjen. Corinne Trevitt in znova Elizabeth MacKinlay poročata o pilotski raziskavi, v kateri se je uporabljala sodobna metodologija pri ugotavljanju vloge religioznosti, pripadnosti verski skupnosti in smisla življenja v skupini starih dementnih ljudi ('Just Because I Can't Remember...' Religiousness in Older People with Dementia). Pri raziskavi je uporabljala metodo intervjuja in opazovanja. Ugotovila je, da so bili verni ljudje (verni v smislu pripadnosti konkretni skupnosti oziroma Cerkvi) bolj mirni, so se manj bali za svojo prihodnost in so se bolje spominjali preteklih dogodkov, tudi tistih iz nedavne preteklosti. Presenetljivo je bilo predvsem to, da sicer slabši spomin in osiromašene kognitivne sposobnosti niso vplivale na čustveno oziroma doživljajsko vsebino dogodka. To kaže, da fiziološka razlaga dementnosti ne zadostuje, pač pa da lahko vztrajanje na tej ravni pojasnjevanja dementnosti razloži marsikateri strah pred dementnostjo tako pri starih ljudeh kot tudi pri tistih, ki so jim blizu. Tudi Ann Harrington v razpravi (Hope Rising Out of Despair: The Spiritual Journey of Patients Admitted to a Hospice) povzema spoznanja širše kvalitativne raziskave o nenadnih velikih spremembah (žalost, izguba) v življenju ljudi, ki so bili sprejeti v hospic. Raziskava je vključevala tudi tiste, ki so v hospicu delali z umirajočimi. Študija je pokazala, da se človek spričo bližine smrti, lastne smrti ali smrti ljubljene osebe ali spričo kakega drugega dogodka nenadoma spusti iz površne vsakdanjosti na duhovno pot. Poka-
zala je tudi, 1. da so na duhovna vprašanja manj pripravljeni oskrbovalci (negovalka, negovalec, pastoralni delavec, duhovnik itn.) kot oskrbovanci, 2. da je osebje pri delu z umirajočimi bistveno bolj prožno, če je duhovnost tudi njihova prioriteta, iz česar je razvidno, 3. da je duhovni razvoj oskrbovalcev ključno vprašanje. Na to temo se navezuje tudi zadnja razprava v zborniku (NonSpeech Based Pastoral Care: A Pastoral Care Program for Aged Care Residents with Little or No Ability to Speak). Elizabeth Vreugdenhil je v njej predstavila specifičen komunikacijski problem, ki po njenem niti ni tako redek. »Ko kdo izgubi sposobnost verbalne komunikacije, ga začno družinski člani in drugi obravnavati ne več kot osebo, ampak kot predmet, tudi ko ta človek živi z njimi v isti sobi. /.../ Ljudem se pri tem ne zdi, da so neprijazni« (str. 148). Avtorica je ugotovila naslednje: da gre za splošno civilizacijsko prizadetost ljudi, ki sami sebe ocenjujejo po neustreznih kriterijih. To je najbrž tudi povod, da se zdravi ljudje sploh ne potrudijo razumeti niti bolezni niti bolnega človeka. Izguba sposobnosti govora je običajno posledica izgube kake druge sposobnosti, neredko pa je posledica komunikacijskih blokad, ki jih bolezen samo še stopnjuje na obeh straneh. Skratka: pogovor in pozorno poslušanje ter druge razmeroma preproste oblike komunikacije po vizualnih simbolih, glasbi ali dotikih, ki lahko nadomestijo pomanjkanje verbalne sposobnosti, so morda najpomembnejša spretnost duhovne oskrbe.
V knjigi je polno pomenljivih, preprostih in izzivalnih idej o tem, kako neko sicer obrobno človeško dejavnost obogatiti in poglobiti. Z zornega kota humane trajnosti gre za področje, ki bo v prihodnosti ključni dejavnik napredka. Glede na oddaljenost tega trenutka je ta knjiga pomembna stopnica naproti temu času. Žal je treba spet ugotoviti, da v našem prostoru še vedno primanjkuje literature, ki bi premoščala razdalje med disciplinami in ustvarjala pogoje za pridobivanje lastnega znanja s tega področja.
Poleg že omenjenega se mi zdi pomembno poudariti to, kako se postopoma uveljavlja paradigma učne poti. Pomen tega izraza se počasi uveljavlja tudi v tradicionalnih utrdbah izobraževanja (ang. education) in v tradicionalnih institucijah. Pomenljivo je, da versko, kulturno in družbeno okolje, v katerem nastajajo študije o staranju in duhovnosti, omogočajo razmišljanje o učni poti in se tako odločno poslavljajo od tradicionalne paradigme izobraževanja oziroma učenja na zalogo.
Anton Mlinar
IAGG (2009). 19th IAGG World Congress of Gerontology and Geratrics, Paris, 5-9 July 2009 - ABSTRACT BOOK. V: JHNA - Journal of Nutrition, Health and Aging. Volume 13, Supplement 1.
EVROPSKI IN AMERIŠKI DODIPLOMSKI IN PODIPLOMSKI ŠTUDIJ GERONTOLOGIJE
V okviru 19. Svetovnega kongresa o geronto-logiji in geriatriji (IAGG), ki je od 5. do 9. julija 2009 potekal v Parizu, je bilo organiziranih tudi več simpozijev o študiju gerontologije in geriatrije. Naraščanje dolgoživosti prebivalstva pomeni izziv in priložnosti za mnoge države; hkrati narašča tudi potreba po izobraževanju in pridobitvi znanj z omenjenih področij. Zato je pomembno, da se uvede kvalitetni univerzitetni dodiplomski in podiplomski študij gerontologije. Za našo revijo bomo predstavili simpozij Čezmejno učenje gerontologije (Teaching gerontology across borders), ki je potekal 8. julija in je bil posvečen dvema modeloma - ameriškemu študiju na daljavo v okviru programa IDEA in evropskemu magistrskemu študiju EuMaG. Predsedovala sta mu Peter Martin (ZDA) in Marja Aartsen (Nizozemska), na njem je sodelovalo pet predavateljev. Opirali se bomo na povzetke predavanj, ki so bili objavljeni v Knjigi povzetkov s kongresa (19th IAGG World Congress of Gerontology and
Geriatrics, Paris, 5-9 July 2009 - Abstract book) in na informacije s spletnih strani (www.gpidea. org; www.eumag.org).
Greg Sanders (Državna univerza v Severni Dakoti) in Peter Martin (Državna univerza v Iowi) sta predstavila študij v okviru programa Great Plains-IDEA - The Great Plains Interactive Distance Education Alliance (Great Plains zveza za interaktivno izobraževanje na daljavo). Gre za konzorcij enajstih družboslovnih fakultet v osrednjem delu Združenih držav, ki ga med drugim sestavljajo Državna univerza Colorado, Državna univerza v Iowi, Državna univerza v Kansasu, Državne univerze Michingan in Državne univerze v Missouriju. Ustanovljen je bil leta 1994 in ponuja internetni študij na daljavo. Učne načrte razvijajo medinstitucionalni fakultetni timi. Fakultete same izberejo programe, s katerimi bodo sodelovale; čeprav je jedro učnih načrtov enako, ima vsaka univerza svoje ime programa in kurzov, sama določa tudi število kurzov. Med programi, ki jih ponujajo, so razvoj skupnosti, dietetika, znanosti o družini in potrošništvu, družinsko finančno načrtovanje, gerontologija, tehnike pospeševanja prodaje, razvoj mladine in kmetijstvo. Gerontološki študij, ki ima dodiplomsko in podiplomsko stopnjo (Graduate Certificate and a Mater's degree), izvaja v sodelovanju šest univerz. Učni načrt vključuje kurze o razvoju odraslih, vidikih staranja, ekonomiji in javni politiki, prehrani in fizičnem zdravju, staranju v družini, okolju za staranje, oceno programa in zaključni kurz. Študij poteka prek elektronske pošte, telefonskih konferenc in srečanj. Članice programa IDEA se srečujejo na rednih konferencah, kjer izmenjujejo izkušnje o učnih načrtih in izkušnjah s pedagoškim delom. Študenti so v stikih prek internetnih kavarn, klepetalnic in pri ocenjevanju ter izmenjujejo med seboj izkušnje praktičnega dela in gerontoloških znanj.
Marja Aartsen (Univerza Vrije Amsterdam, Nizozemska) in Martha Meyer (Visoka šola za tehniko in gospodarstvo Saarland, Nemčija) sta
v svojih predavanjih predstavili magistrski študij gerontologije v okviru The European master's in gerontology - EuMaG, ki ga podpira Evropska komisija. V njegovo mrežo je vključenih več kot 20 univerz in gerontoloških ustanov po Evropi, med drugim Avstrijsko društvo za gerontologijo in geriatrijo, Katoliška univerza Leuven v Belgiji, Karlova univerza v Pragi, Univerza v Padovi in Univerza na Malti. Omenjeni študij je nastal kot odgovor na številne gerontološke programe po Evropi, ki so se močno razlikovali med seboj glede vpisnih pogojev, strukture in vsebine tečajev, trajanja in stopenj. 80% celotnih gerontoloških programov je potekalo na univerzah v zahodni Evropi, zlasti v Angliji, Franciji in Nemčiji; v mnogih drugih državah pa so bili organizirani tečaji gerontologije. Prvi študenti so študij Eu-MaG vpisali septembra leta 2004, od tedaj njihovo število močno narašča. Cilj programa je, da študenti dobijo globji vpogled v procese staranja in družbene posledice. Študij je večdisciplinaren in vključuje socialno, psiho- in biogerontologijo ter javno zdravje, poudarek je na mednarodnih primerjavah ter evropskih razpravah o politikah in oskrbi starih ljudi. Študij je dvoleten in poteka v modulih; udeleženci imajo možnost vpisa v celoten magistrski program, lahko pa obiskujejo le posamezne module. Namenjen je izobraževanju strokovnjakov s področja (javnega) zdravja in socialne blaginje ter študentom z rednim statusom. Študij poteka v angleškem jeziku, predavatelji so iz Evrope, pa tudi iz neevropskih držav. Prednost študija je v izmenjavah raziskovanj, idej in vsebin gerontoloških predmetnikov, v možnosti primerjave razlik v tematiki staranja, političnih listin, načrtov za akcijo in primerov dobrih praks. Vsak modul se začne z enotedenskim blokom predavanj, ki poteka na eni od evropskih univerz in ga vodijo priznani strokovnjaki: prvi modul poteka na Univerzi Vrije v Amsterdamu (Vrije Universiteit Amsterdam) na Nizozemskem, drugi na Univerzi Ruprecht-Karl v Heidelber-gu (Ruprecht-Karls-Universität Heildelberg) v
Nemčiji, tretji na Univerzi Keele (Keele University) v Angliji in četrti na Univerzi Saint Quentin en Yvelines v Versaillesu (Universite Versailles Saint Quentin en Yvelines) v Franciji. Študenti pridobijo izčrpen pregled nad obravnavano tematiko, poleg tega imajo tudi možnost dela v skupinah. Po predavanjih v bloku poteka študij prek elektronske pošte. Drugi letnik študija je individualno oblikovan in je namenjen specializaciji; študent lahko sam izbira, katere module bo obiskoval na univerzah, ki sodelujejo v mreži EuMaG. Študij se zaključi z magistrsko nalogo. Martha Meyer je v svojem predavanju opozorila na pomembnost mednarodnega študija gerontologije v primerjavi s študijem na nacionalni ravni in vidi njegovo prednost v t. i. antietnocentrizmu. Po njenem mnenju je treba vprašanje vrednosti, pomena, interpretacije in subjektivnih izkušenj staranja obravnavati z mednarodnega vidika in ne le z vidika nacionalnih socialnopolitičnih okolij.
Tanja Pihlar
Poštrak, Milko in Urek, Mojca (ured.)(2008). Zapisovati socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 107 str.
ZAPISI v socialnem delu
Beseda ni konj, če povedano vzamemo dobesedno. Torej beseda je beseda, konj pa je žival. V socialnem delu pa beseda je konj. Saj z besedami lahko človeka razvedrimo, potolažimo, lahko ga tudi razjezimo ali prizadenemo. Knjiga je namenjena vsem socialnim delavkam in delavcem, ki pri zapisovanju svojega dela želijo še napredovati.
V prvem poglavju Mojca Urek predstavi pomen zapisov v socialnem delu. Vsekakor je v zadnjem času to zelo pomembna kvaliteta vsakega socialnega delavca. Posebno pozornost nameni zapisovanju v obliki pripovedi. V vsaki pripovedi je pomembno, da čimbolj podrobno opišemo prostor, kjer je pogovor potekal. Pomembno
vlogo igra tudi opis likov oziroma oseb, prisotnih v zgodbi, to pa vsebuje tudi karakterizacijo oseb, kar pomeni, da avtor zgodbe v svojem zapisu opiše fizični videz oseb in njihovo vedenje. Pri pripovedovanju zgodb mora zapisovalec predstaviti tudi svoj pogled na celotno zgodbo, torej kaj mu je zgodba pomenila in kako je vplivala nanj. Vloga zapisovanja je v socialnem delu ključnega pomena, saj predstavlja prehojeno pot pri reševanju nekega problema. V veliko pomoč so socialni delavki informacije, ki jih zapiše na papir, saj tam tudi ostanejo, s tem pa ima možnost vpogleda v prejšnja srečanja, skratka v vse, kar je bilo na pogovorih zapisanega. Zapisovanje ima dve plati: prva je nadzorna, saj je v javnih službah potrebno obvezno zapisovati, druga plat pa je priložnost za krepitev moči človeka, ki je poiskal pomoč. S pogledom na prehojeno pot zapisovalec vidi premike, ki so se zgodili, in s tem lahko suvereno krepi moč udeleženca v tej problemski situaciji. Zapisovanje socialnega dela skozi zgodovino stroke se je korenito spremenilo. V začetku 19. stoletja so v socialnem delu zapisovali zelo formalno, z zelo malo informacijami. Skozi čas so zapiski postajali čedalje bolj strukturirani in usmerjeni v to, da so socialni delavki pri njenem delu resnično v pomoč. Zapiske so socialne delavke začele predstavljati v raznih strokovnih revijah, predstavljale so primere dobre prakse in s tem pomagale drugim socialnim delavkam bolje opravljati svoje delo. Z obiski na domu so socialne delavke še bolj zapolnile zgodbo. V Sloveniji je zgodovina socialnega dela precej krajša, in sicer sega od konca druge svetovne vojne. Pomemben premik v slovenskem prostoru je Učbenik socialnega dela Katje Vodopivec. V njem daje poseben poudarek temu, da zapisovanje ne sme ovirati razgovora. Med razgovorom naj bi socialna delavka zapisovala le oporne točke, ki jih ob koncu razgovora skupaj z udeleženim oblikuje v zgodbo.
Zapisovati v skladu z načeli socialnega dela je naslov poglavja Milka Poštraka. Vsak zapis v so-
cialnem delu je odvisen od načel socialnega dela, ki jih pri zapisovanju uporabljamo. V kratkem zgoščenem poglavju nam predstavi načela socialnega dela in sestavine doktrine socialnega dela, med katerimi je vredno izpostaviti naslednji vidik. Vsak zapis v socialnem delu je hkrati že intervencija, saj predstavlja dokazila, uporabimo jih lahko kot izvedenska mnenja ali kot uradne zaznamke.
Gabi Čačinovič Vogrinčič govori o zapisovanju v delovnem odnosu. Vsak delovni odnos sestavljata socialna delavka in udeleženi v iskanju rešitve. Skupaj delujeta za pomoč temu človeku. Socialna delavka sama me more soustvarjati, pri tem ima udeleženi v iskanju rešitve zelo pomembno vlogo. Pomemben poudarek daje jeziku socialnega dela, ki ga moramo pri zapisovanju zavestno uporabljati. V nadaljevanju podrobno predstavi elemente delovnega odnosa. Najpomembnejši element je vsekakor dogovor o sodelovanju. Brez sodelovanja obeh udeleženih je praktično nemogoče izpeljati vse naslednje faze. V vsakem delovnem odnosu nastaja izvirni delovni projekt pomoči. V tem načrtu je skupno delo socialne delavke in udeleženega. Na koncu poglavja predstavi še praktična primera zapisovanja delovnega odnosa in izvirnega delovnega projekta pomoči.
Socialno delo in izzivi zapisovanja in poročanja pri izvajanju javnih pooblastil je naslov poglavja Petra Stefanoskega. Predstavi nam druge stroke na področju socialnega varstva in strokovne naloge izvajalcev socialnovarstvene dejavnosti - centrov za socialno delo. V poglavju veliko pozornosti nameni razliki med zapisovanjem socialnega dela in zapisovanjem delovnih nalog v socialnem varstvu. Namen zapisovanja delovnih nalog je dokazilo, da je bila naloga opravljena v skladu z vsemi pravili. Pri zapisovanju socialnega dela je jasno razvidna uporaba načel socialnega dela. Pri zapisovanju izvajanja socialno varstvenih storitev kot delovne naloge je pomembno, da vsebujejo delovne evidence izvajalca. Zapisovanje javnih pooblastil kot delovnih nalog se razlikuje od zapisovanja izvajanja
socialnovarstvenih storitev. Javna pooblastila so naloge, ki so z določenim zakonom zaupane centrom za socialno delo. Na koncu poglavja govori o razlikovanju zapisov socialnega delavca in psihologa ter pravnika. Zadnja dva izstopata po terminologiji, ki jo uporabljata.
Milko Poštrak in Mojca Urek v naslednjem poglavju govorita o dobri praksi zapisovanja. V tem poglavju so na enem mestu zbrana načela, ki jih pri zapisovanju socialnega dela uporabljamo. Zelo pomembno je, da pri zapisovanju aktivno sodeluje uporabnik. Pogosto se dogaja, da je namreč uporabnik le formalno prisoten pri pisanju zgodbe, ker pač »mora« biti tam. Prav tako ima socialna delavka nalogo, da varuje osebne podatke uporabnikov. V nadaljevanju poglavja avtorja opisujeta, kako se lahko pride do zaupnih podatkov. Temu je seveda podlaga Zakon o varstvu osebnih podatkov. Za lažje razumevanje imamo na tem mestu praktičen primer. Skozi celotno knjigo je govora o tem, kako pomembno je, da je uporabnik udeležen na vseh stopnjah reševanja njegovega problema, prav tako mora biti tudi ves čas prisoten pri zapisovanju. Gre namreč za njegovo življenjsko zgodbo, katere avtorja sta s socialno delavko. Doktrina socialnega dela pravi, da je pomembno tudi soustvarjanje zgodbe. Na tem mestu avtorja opozarjata, da se v praksi pogosto dogaja naslednje: ni namreč prav veliko uporabnikov, ki bi bili posebej zavzeti za soustvarjanje svoje zgodbe s socialno delavko. Vsekakor mora socialna delavka narediti največ kar je v njeni moči, da uporabnika čimbolj aktivno vključi v reševanje njegovega problema. Zelo pomemben poudarek v tem poglavju je razlikovanje med dejstvi in interpretacijami. Vsak zapis, vsaka zgodba socialne delavke je interpretacija, ni pa vse zapisano v zgodbah dejstvo. Na dejstvih je potrebno graditi naprej in iskati rešitve. Dejstva so lahko samo v preverjenih interpretacijah. Če interpretacije niso preverjene, tudi ne moremo z gotovostjo trditi, da so tu prisotna dejstva. Vsekakor mora socialna delavka zelo paziti na to, da se izogiba vrednostnim sodbam uporabnika.
S primerom pojasnita pojem vrednostne sodbe. Zato je potrebno zelo paziti na uporabo jezika socialnega dela, saj s tem možnost vrednostnih sodb precej zmanjšamo. Zgodbo uporabnika je potrebno pisati natančno, saj s tem omogočimo tudi drugim strokovnjakom, da pravilno razumejo naše interpretacije, sicer pri reševanju problema rado prihaja do napačnih korakov. Pri reševanju problema mora socialni delavec zavzeti vlogo profesionalnega strokovnjaka, uporabnik pa vlogo strokovnjaka iz izkušenj. Socialni delavec ima torej vlogo, da uporabniku pomaga s svojim strokovnim znanjem, uporabnik pa pri svojem delu pomaga s čimbolj izčrpno osebno zgodbo. Kot veliko spretnost socialnega delavca lahko štejemo to, da zna zapisovati jasno in zgoščeno.
Vida Miloševič Arnold predstavi, kako pomembno je zapisovanje z vidika refleksije in evalvacije prakse. Poudari pomen teorije in prakse. Ena ni mogoča brez druge. Reflektirati je potrebno med delom, saj s tem lahko dosežemo boljše rezultate. Na koncu opravljenega dela moramo podati oceno uspešnosti. Ta ocena je veliko bolj prepričljiva, če sproti zapisujemo svoje delo. Na koncu poglavja je predstavljen primer iz supervizijske prakse.
Zapisovati socialno delo je zelo pomembno, nujno pa je, da pri zapisovanju stremimo k temu, da so zapisi kakovostni, saj nam takšni vseskozi pomagajo pri nadaljnjem delu. Če so zapisi slabi, nam pri delu ne koristijo, ampak kvečjemu škodijo.
Klemen Jerinc
Institut für Sozial- und Präventivmedizin der Universität Zürich (2008). Gesundheit im Alter. Ein Bericht aus dem Kanton Zürich. ISPM Zürich.
POROČILO ŠVICARSKEGA KANTONA
ZÜRICH O ZDRAVJU V STAROSTI
Inštitut za socialno in preventivno medicino na Univerzi Zürich (Institut für Sozial- und
Präventivmedizin der Universität Zürich) je novembra 2008 objavil poročilo o zdravstvenem stanju starejših prebivalcev v kantonu Zürich z naslovom Zdravje v starosti (Gesundheit im Alter).
To je prvo poročilo o zdravstvenem stanju v kantonu, ki zajema izključno osebe, stare 65 let in več; omenjeni inštitut na vsakih pet let izdaja poročilo o zdravstvenem stanju prebivalstva v kantonu Zürich. Poročilo obsega 111 strani in je razdeljeno na šest poglavij, ki so jih prispevali različni avtorji, med drugim tudi prof. Francis Höpflinger z Inštituta za sociologijo na Univerzi v Zürichu. V posameznih poglavjih so predstavljeni demografska slika prebivalstva v kantonu, podatki o zdravstvenem stanju (zdravstvenih težavah, nezgodah, dejavnikih tveganja, funkcionalnih omejitvah, umrljivosti, vzrokih smrti ipd.), o psihosocialnih dejavnikih, ki vplivajo na zdravstveno stanje, o uporabi zdravstvenih storitev (preventivni pregledi, uživanje zdravil, bivanje v bolnicah in obiski osebnega zdravnika, diagnoze in operacije, oskrba na domu, domovi za stare ipd.). Posebno poglavje je namenjeno predstavitvi Centra za gerontologijo na Univerzi Zürich in organizaciji Pro Senectute Kanton Zürich, ki nudi starejšim ljudem oskrbo na domu (Spitex) in različne preventivne dejavnosti (nordijska hoja, vadba v vodi, joga, ples ipd.). V zadnjem poglavju so prikazane posebnosti preventive pri starih ljudeh; podani so tudi ukrepi za preventivo in spodbujanje zdravja pri starih ljudeh v kantonu, ki so bili izdelani na podlagi analiz; tudi se so prikazane v pričujoči publikaciji. Poročilo se opira na podatke iz različnih virov. Glavni vir podatkov je Švicarska nacionalna anketa o zdravju iz leta 2002 (vanjo so bile vključene osebe, stare nad 15 let, ki v Švici živijo v zasebnih gospodinjstvih), ki jo je izvedel Zvezni urad za statistiko (od leta 1992-1993 jo izvaja na vsakih pet let), popis prebivalstva iz leta 2000, statistika smrtnih primerov in vzrokov smrti, medicinska statistika bolnišnic in statistika socialno-medi-
cinskih ustanov ipd. Povzeli smo nekaj zanimivih
podatkov:
•	po demografskih napovedih bo število starega prebivalstva v kantonu močno naraslo: leta 2050 bo vsaka četrta oseba stara najmanj 65 let, vsaka deseta pa najmanj 80 let;
•	starejše ženske pogosteje doživijo izgubo partnerja in posledično pogosteje živijo v enočlanskih gospodinjstvih ali v domovih za stare; med ženskami, ki so dosegle starostno mejo za upokojitev, je tudi večji delež samskih in delež žensk brez otrok kot pa pri moških v enaki starostni skupini; praviloma imajo ženske tudi slabši ekonomski položaj;
•	v domovih za stare ljudi ali negovalnih domovih bivajo pogosteje osebe, ki so stare 85 let in več; le-ti so najpogostejša oblika bivališča za osebe po 95. letu;
•	zaposlitev po dopolnjeni starostni dobi za upokojitev je redka (leta 2006 je bilo v kantonu zaposlenih okoli 10% oseb, starih nad 65 let); zaposleni ostajajo predvsem kmetovalci in osebe v svobodnih poklicih;
•	upokojenska gospodinjstva so v povprečju premožnejša od gospodinjstev oseb, ki so zaposlene; večina premoženja je v lasti oseb, starih nad 65 let; po drugi strani pa za vsako deveto osebo v tej starostni skupini starostna pokojnina ne zadošča za preživetje in dobiva dodatek;
•	več kot tri četrtine vprašanih, starih nad 65 let, je svoje zdravje ocenilo kot dobro ali zelo dobro; v primerjavi s starostno skupino od 15 do 64 let imajo boljše duševno zdravje (večje duševno ravnovesje in prepričanje, da nadzirajo svoje življenje), slabše pa je njihovo telesno zdravje, pogosteje so poročali tudi o občutku osamljenosti - to velja še zlasti za ženske, za ljudi stare nad 75 let, za osebe z nizko stopnjo izobrazbe in nizkimi prihodki;
•	štiri od desetih oseb, starih 65 let in več, ki živijo v zasebnem gospodinjstvu, imajo funkcionalne omejitve, ki jim povzročajo težave
pri vsakdanjih opravilih (vprašani so kot najpogostejše vzroke navajali inkontinenco, težave z vidom, težave slediti pogovoru);
•	četrtina vprašanih je navajala, da je imela v zadnjih dveh tednih pred anketo znake depresije, ženske pogosteje od moških; osebe, stare 75 let in več, so to navajale pogosteje od oseb, starih med 65 in 74 let;
•	padci so v starostni skupini nad 65 let zelo pogosti: vsaka peta oseba pade najmanj enkrat na leto; nevarnost za padce je pri ženskah dvakrat večja kot pri moških, večja je tudi pri osebah z nižjo izobrazbo;
•	med moškimi in ženskami se je v primerjavi s prejšnjimi desetletji nekoliko zmanjšala razlika v življenjski dobi, vendar 65-letne prebivalke Züricha še vedno živijo v povprečju 3,5 let dlje od moških sodržavljanov enake starosti;
•	devet od desetih oseb, starih nad 65 let, je vključenih v vsaj eno od naslednjih oblik socialne mreže: živijo v gospodinjstvu z več osebami (večinoma s partnerjem), imajo vsaj enkrat na mesec stike s svojimi otroki ali vsaj enkrat na mesec zahajajo v cerkev ali so dejavni v društvu; najmanj so v socialno mrežo vključene ženske nad 75 let in osebe s funkcionalnimi omejitvami;
•	okoli tretjina vseh oseb, ki so bile v kantonu hospitalizirane, je bilo starih nad 65 let; leta 2005 je bila vsaka oseba, stara nad 65 let, hospitalizirana najmanj enkrat, moški pogosteje od žensk; vsaka peta oseba, ki je bila hospitalizirana, se je večkrat na leto zdravila v bolnici; osebe, stare nad 65 let, so v povprečju preživele v bolnici 12,4 dni;
•	med glavnimi razlogi za hospitalizacijo so bile srčno-žilne bolezni, artroza, okvare vida, zlom stegnenične kosti;
•	leta 2005 je oskrbo na domu (organizacija Spitex) prejemalo tri četrtine oseb, starih 65 let in več, ter skorajda polovica oseb, starih 80 let in več; med oskrbovanci v stacionarni
oskrbi pa je bilo več kot 95% oseb, starih 65 let in več, ter tri četrtine oseb, starih najmanj 80 let.
Celotno poročilo je dosegljivo na spletnem naslovu: http://www.gesundheitsfoerderung-zh.ch/fileadmin/user_upload/publikationen/ Berichte/Altersbericht_Version_14_20_04_09.pdf
Tanja Pihlar
Landratsamt Ostalbkreis et alia (2008). Sucht im Alter. Informationen für Angehörige und Pflegekräfte. http:// www.ostalbkreis.de/sixcms/media.php/26/sucht-im-alter.pdf
NEMŠKA BROŠURA O ZASVOJENOSTIH V STAROSTI
Urad okrožnega sveta Ostalbkreis (Landratsamt Ostalbkreis) je skupaj s Psihosocialno svetovalnico za zasvojene in za ogrožene diako-nije Ostalbkreis (Psychosoziale Beratungsstelle für Suchtkranke und -gefärdete der Diakonie Ostalbkreis) izdal brošuro Zasvojenost v starosti (Sucht im Alter), ki za svojce in oskrbovalce v domovih prinaša informacije o zasvojenostih in konkretne nasvete za njihovo ravnanje.
Za stare ljudi na splošno vlada prepričanje: »Pustite mu kozarček, saj nima več veliko od življenja«. Toda pogosto se prezre dejstvo, da uživanje alkohola pri starih ljudeh lahko vodi v zasvojenost. V starosti se lahko razvijejo tudi druge oblike zasvojenosti. V Nemčiji je 1,4 milijona ljudi zasvojenih z zdravili, 1,6 milijona pa je zasvojenih z alkoholom. Večina zasvojenih z zdravili so ženske, stare nad 60 let. 80% predpisanih zdravil so benzodiazepini, ki se jih predpisuje kot uspavalna sredstva, sredstva za pomiritev, sredstva pri napadih panike. Tudi sredstva proti bolečinam lahko povzročijo zasvojenost. Že po dveh tednih jemanja zdravil lahko pri starejših osebah nastopi zasvojenost; pri prenehanju jemanja se pokažejo abstinenčni znaki, kot so tresavica, slabost, znojenje ipd. Da bi se ljudje
počutili bolje, zdravilo znova vzamejo. Razvije se tudi duševna zasvojenost. Pri starejših ima jemanje tovrstnih zdravil številne stranske učinke (str. 6): zmanjševanje sposobnosti, zmedenost, negotovost pri hoji, upočasnjene reakcije, motnje spomina, paradoksne reakcije (razdražljivost, vznemirjenost, nemir).
Na razvoj zasvojenosti pri starih ljudeh vplivajo naslednji trije dejavniki (str. 7 in naprej):
1.	Okolje: otroci se odselijo, partner se upokoji in večino časa zdaj preživita skupaj. Vsakdanjik je treba na novo oblikovati, upokojeni ljudje se pogosto počutijo nekoristne, izgubijo smisel. Na drugi strani nastopijo telesne tegobe in bolezni, v krogu znancev je več smrti, umre lahko partner. Občutki nemoči ob življenjskih dogodkih, ki jih ni mogoče nadzorovati, lahko vodijo k depresiji.
2.	Substance: stari ljudje vidijo v alkoholu ali zdravilih pomoč pri premagovanju neprijetnih občutkov in problemov. Učinkujejo pomirjajoče, po njih lažje zaspijo ali se izklopijo. V starosti je zaradi zmanjšanja telesne teže in količine vode v telesu presnova alkohola počasnejša, alkohol ima pri njih močnejši učinek kot pri mlajših osebah.
3.	Osebnost: pomembno je, kako se posameznik sooča s staranjem in starostnimi problemi. To je odvisno od njegovega dosedanjega življenja - kako je prej oblikoval svoj prosti čas, prenašal telesne težave, duševne obremenitve ipd. Pri starih ljudeh je zasvojenost težje ugotoviti,
ker je njene znake težje razmejiti od znakov za druge bolezni v starosti. Znaki za zasvojenost so (str. 9):
•	motnje v ravnotežju, pogostejši padci;
•	pomanjkanje teka, izguba teže;
•	mišična oslabelost;
•	vnetje živca na rokah in nogah (polineuro-patija);
•	izrazito spreminjanje razpoloženja, agresiv-no/razdražljivo vedenje;
•	arogantno ali pretirano zaskrbljeno vedenje;
•	opustitev skrbi za zunanji videz;
•	abstinenčni pojavi (tresenje rok, znojenje ...);
•	pomanjkanje motivacije, depresivno razpoloženje;
•	osamitev;
•	motnje spomina;
•	zmedenost.
Da bi spoznali zasvojenost, je treba zunanje znake pravilno interpretirati; pogosto nanjo kaže več znakov. Starejši zasvojenci ne morejo vedno povsem abstinirati od alkohola ali psihoaktivnih zdravil. Cilj naj bo doseči, da bodo obvladovali svoje življenje. To je mogoče doseči s podaljševanjem obdobij, v katerih ne uživajo alkohola oz. zdravil, ali z zmanjšanjem njihovega uživanja.
V brošuri nadalje najdemo napotke, kam se lahko svojci obrnejo po pomoč. Pomoč za starejše je podobna pomoči za mlajše. Kdor se odloči za abstinenco, ima možnost zdravljenja z odvajanjem, na voljo sta mu tudi terapija in skupine za samopomoč.
Zelo pomembno je, kako se svojci obnašajo do starejšega zasvojenca. Avtorji menijo, da je v ravnanju svojcev in negovalcev običajno mogoče razlikovati tri stopnje (str. 13):
•	stopnja zaščite in pojasnitve: svojec se poskuša vživeti v starejšega in razumeti, zakaj pije oz. je zasvojen z zdravili (»po smrti žene išče uteho v alkoholu«);
•	stopnja nadzora: osebje v domu npr. nadzira, koliko je praznih steklenic, kje oskrbovanec skriva steklenice z alkoholom;
•	stopnja obtoževanja: svojci opazijo, da na zasvojenca ne morejo neposredno vplivati -začnejo ga zmerjati, obtoževati in mu očitati. Svojci in osebje v domovih ravnajo tako z
najboljšim namenom, da bi zasvojenca pripravili do tega, da bi prenehal piti ali jemati zdravila, toda pogosto brez uspeha. To se označuje kot sozasvojenost in pomeni nehoteno podpiranje zasvojenosti. Avtorji kot učinkovito strategijo predlagajo pogovor, v katerem naj svojci ali osebje v domu poskušajo motivirati starega človeka in mu
pomagati, da bi se odločil za zdravljenje. Pri tem so pomembni empatija, aktivno poslušanje in to, da se sogovorniku pokažejo nasprotja med pozitivnimi in negativnimi učinki uživanja alkohola oz. zdravil. Ni dobro, če se ga obklada z etiketami (»ti si alkoholik«), kar naleti pri njem na odpor. Ker je lahko zmožnost stare osebe za pogovor manjša (nezaupanje, občutki krivde in sramu ipd.), se je treba v pogovoru izogibati konfrontaciji. Večkrat je treba nakazati možne rešitve, priznati je treba uspehe osebe v njenem dosedanjem življenju. Treba je tudi ugotoviti, kako bi jo lahko motivirali, da bi uživala manj alkohola oz. zdravil - pogostejši obiski svojcev, izboljšanje njenega zdravja, dostojnejše življenje ipd. Po mnenju avtorjev je za svojce in osebje v domovih pomembno tudi, da se znajo distancirati od problema. Če se starejši zasvojenec nikakor ne more odločiti za zdravljenje, naj si ne pripisujejo krivde, da niso ničesar storili. Brošura priporoča, naj v takšnem primeru sprejmejo njegovo odločitev.
Priporočeni načini ravnanja so prikazani tudi s konkretnimi primeri.
Primer za motivirajoči pogovor z zasvojencem v domu za stare ljudi: »Z Vami moram govoriti o nečem pomembnem. Uživate preveč alkohola, kar negativno vpliva na sostanovalce. Pritožujejo se, da jim je neprijetno, ko Vas vidijo opitega. Zaradi pitja tudi slabše zadržujete vodo. Zelo radi bi Vas obdržali v domu, toda v takšnih okoliščinah to ni mogoče. Rad bi vam predlagal: s pomočjo zdravnika se počasi odvadite od alkohola. Če se s tem ne strinjate, bi bilo bolj smiselno, da greste v drug dom za stare. Prosim Vas, da razmislite o tem in se odločite. O tem bova spet govorila čez dva dni.«
V domovih za stare je treba zasvojene osebe obravnavati timsko; tim naj se odloči, kako bo ravnal v posameznem primeru. Motivirajoči pogovor ali pogovor o posledicah lahko opravi npr. vodstvo, zdravnik, oskrbovalec ali socialni delavec, pri čemer je treba ugotoviti, kdo ima z zasvojencem zaupni odnos. V težjih primerih je
treba poiskati pomoč v svetovalnici za zasvojene.
Tanja Pihlar
Fthenakis W. E. in Textor M. R. (ured.). Online-Familienhandbuch. URL=http://www.familienhandbuch.de/ cmainfs_275.html (20.02.09).
NEMŠKI DRUŽINSKI SPLETNI PRIROčNIK
Na spletnem naslovu www.familienhandbu-ch.de najdemo obsežen družinski priročnik v nemškem jeziku, ki ga je uredil Državni inštitut za predšolsko in šolsko pedagogiko (Das Staatsinstitut für Frühpädagogik) v Münchnu. Nastal je v okviru projekta Okrepitev vzgojne kompe-tence v družini (2002-2004), ki sta ga podprla Zvezno ministrstvo za družino, seniorje, ženske in mladino ter Bavarsko državno ministrstvo za delo in socialo, družino in ženske. Leta 2004 je v nekoliko krajši obliki izšel tudi v knjižni obliki.4 Nosilca projekta in urednika priročnika sta prof. dr. dr. dr. Wassilios E. Fthenakis, profesor za razvojno psihologijo in antropologijo na Svobodni univerzi v Bolzanu, ter dr. Martin R. Textor z Državnega inštituta za predšolsko in šolsko pedagogiko.
Priročnik obsega več kot 1400 strokovnih člankov s področja vzgoje otrok, partnerstva in družinskega življenja, ki jih je prispevalo več kot 1000 avtorjev z različnih področij - pedagogike, psihologije, medicine, politike in novinarstva. Namenjen je staršem, vzgojiteljem, učiteljem in strokovnjakom, ki se ukvarjajo z raziskovanjem družine. Tematika je razdeljena na naslednje rubrike (vsaka je potem razdeljena še na številne podrubrike): dejavnosti z otroki, ponudbe/pomoč, prizadetost, starševstvo, prehrana, vzgoja, vprašanja vzgoje, družina in poklic, ustvarjanje družine, raziskovanje družinske problematike, družinska politika, zdravje, najpogostejši problemi, gospodinjstvo/finance, raziskovanje mladinske problematike, varstvo otrok, raziskovanje otroške problematike, razvoj otrok, partnerstvo,
4 Fthenakis W.E. in Textor M.R. (ured.) (2004). Knaurs Handbuch Familie. Alles, was Eltern wissen müssen. München: Knaur, 544 str.
pravna vprašanja, šola, nadomestna družina, ločitev. Članki so opremljeni s fotografijo avtorja, na koncu je dodana literatura in kontaktni podatki. Priročnik je zamišljen kot pomoč staršem, da dobijo informacije o vzgoji otrok in mladine ter nasvete in pomoč pri reševanju različnih vzgojnih problemov. Poudarek je na nenasilni vzgoji. Vsebuje tudi informacije o različnih ponudbah otroškega varstva in šolanja, o položaju otrok pri razvezi, o ravnanju s prizadetimi otroci ipd.
Na začetni strani priročnika so objavljeni aktualni prispevki ter pozdravne besede v osmih jezikih (med drugim v italijanskem, ruskem, poljskem, srbskem in hrvaškem jeziku). Za starše je na voljo družinski forum, kjer lahko izmenjujejo svoja mnenja.
V	tem velikanskem projektu so poleg strokovnjakov sodelovali tudi starši, ki so se z aktualnimi vprašanji obračali na uredništvo in pomagali pri izbiri tem za priročnik.
Staršem, starim staršem, pa tudi vsem, ki se ukvarjajo z raziskovanjem družine, spletni družinski priročnik najtopleje priporočamo.
V	nadaljevanju objavljamo prevod prispevka Gelge Gürtler iz tega priročnika.
Helga Gürtler
KO STARŠI POSTANEJO STARI STARŠI
Kako je bilo, ko ste v porodnišnici navedli svoje sorodstveno razmerje do novega Zemljana: »Smo stari starši.« Ali vam je šlo zlahka z jezika? Morda pa ste, ker sta vaš sin ali vaša hči dobila novega partnerja, na vrat in nos postali stari starši šestletniku ali desetletniku. Ali ste se urno in veselo odzvali, ko vam je vnuk prvič rekel »babica« ali »dedek«? Ali pa vam je še vedno ljubše, če vam podmladek v javnosti reče »Ingrid« ali »Florian«?
Nenavaden občutek je, da zdaj, ko so se otroci končno osamosvojili, odkar imate spet več časa in še strašansko veliko načrtov, nenadoma sodite k »starejši generaciji«, h generaciji, ki jo kot naslednjo čaka smrt. To napeljuje k razmisleku.
Kljub temu pa dejstvo, da imate zdaj vnuke, ne pomeni, da sodite med staro železo, kajti po možnosti ste komajda kaj starejši od sosede, ki je po štiridesetem letu še enkrat postala mati - da o očetih v poznih letih sploh ne govorimo. Stari ste lahko štirideset, šestdeset ali sedemdeset let. To pa je že kar lepa razlika.
Stari starši imajo veliko prednosti
Domnevam, da imate svojega vnuka oz. svoje vnuke radi in bi radi imeli čim več od njihovega razvoja. Vse se začne še enkrat od začetka. Še enkrat vidite, kako se otročiček prvič nasmehne, se postavi pokonci, stoji, teče. Opazujete, kako se uči govoriti, naredi prve neumnosti, dobi prve buške in praske.
Toda najlepše je: niste več odgovorni za vse, kar otrok potrebuje. Zaradi njega vam ni več treba prebedeti noči, in če vas njegova podjetnost preveč spravlja ob živce, ga lahko spet pošljete k staršem in si odpočijete.
Ni vam več treba, ampak smete! Vse, kar zdaj mladi starši počnejo z veliko zavzetosti in truda, lahko opazujete z razdalje. Praska na nosu, buška na čelu? Tako je bilo neštetokrat pri vaših otrocih in so kljub temu odrasli - to bo prerasel. Star je trinajst mesecev in še vedno ne hodi? Bo že shodil. Problemi z optimalno prehrano? Dajte mu, kar mu tekne; ko bo lačen, bo že jedel.
Kar se tiče razvoja, vzgoje in prehrane, ste gotovo videli, kako se je pojavilo in izginilo kar nekaj dogem. In komajda kdaj je zares prišlo do katastrofe, ki so jo napovedovali, če se jih ne boste držali. Verjetno najpomembnejše spoznanje, pri katerem so stari starši v prednosti pred starši, je, da mnoge poti vodijo v Rim, da skorajda vedno obstajajo različne možnosti za zdravo in srečno odraščanje otrok. Ni se vam več treba obupano truditi za to, da bi našli eno in edino pravo pot.
Ni treba, da se počutite za vse odgovorni. Smernice v vzgoji določajo starši in ne stari starši. Toda obstaja veliko možnosti, da lahko z vnuki počnete, kar se vam ta hip zdi najboljše ali
najbolj prijetno, ne da bi se morali stalno spraševati, kam bi lahko to pozneje vodilo. Ste otroka pozno zvečer spravili v posteljo ali pa ste z njim v nasprotju z zdravo pametjo pozno zvečer odšli na sprehod po temnih ulicah? Vem, da tega starši ne marajo, toda otroci imajo radi stare starše, pri katerih lahko včasih počnejo stvari, ki jih doma ne smejo. In od naslednjega dne dalje bo spet vse po starem.
Vnuki so priložnost, da še enkrat poskusite na novo in na drugačen način vse tisto, za kar mislite, da niste najbolje storili pri vzgoji vaših otrok. Veliko očetov npr. obžaluje, da so svojim otrokom posvetili premalo časa, da so se premalo zanimali za njihov razvoj, njihove igre in misli. Pri druženju z vnuki lahko pokažejo, kaj so se iz tega naučili.
Če imate vnuke, ostanete mladi. Ali bi s pet-inpetdesetimi leti še plezali po plezalih, iskali na računalniku izhod iz labirinta, da bi rešili leminge, se zanimali za razliko med hip-hopom in tehno glasbo, če ne bi imeli vnukov? Druženje z vnuki zahteva, da ostanete duševno in telesno čili, da se vedno znova naučite kaj novega, da to sprejmete in se s tem soočite. Pomagati vnukom pri domačih nalogah ali z njimi razpravljati o smislu učenja angleščine je vsaj tako koristno, kot če bi na ljudski univerzi obiskovali tečaj za urjenje spomina za starejše. In še brezplačno je.
Kako se boste znašli v vlogi starih staršev, določate sami
Nekaj generacij nazaj so bila splošna pričakovanja glede starih staršev, še zlasti babic, povsem jasna: babice so bile stare. »V starosti« se marsikaj več ne spodobi: trajno skodrani lasje, modna oblačila, ležanje v bikinkah na plaži ali ples v javnosti. Konec je z radostmi v življenju, treba je postati neopazen, tih in moder. V številnih otroških knjigah ima babica snežno bele lase, spete v figo; nosi predpasnik in dolgo krilo, pod katero se lahko skrijejo vnuki. Zadolžena je za to, da pripravlja posebne slaščice, da tolaži in
pripoveduje pravljice. Takšne babice so tudi še danes. Toda vsaka babica, ki dobi vnuka, ne more ali ne želi ustrezati tej podobi.
Biti babica ali dedek danes ne zavezuje več k določenemu obnašanju. Vsakdo si ureja življenje še naprej tako, kot si želi. Nekdo se je nemara prav v zadnjih letih, ki so doma postala nekoliko bolj mirna, še enkrat s polno energijo vrgel na delo v svojem poklicu. Drugi načrtujejo obsežnejša potovanja, ki so jih prej, ko so potovali z otroki, vedno odlagali. Ali pa preživijo veliko časa v kakšnem društvu in za kakšno iniciativo. Vsekakor nimajo namena neprestano čuvati vnukov, da bi mladi ljudje lahko prosto pohajkovali naokoli. Tega jim tudi ni treba. Izpolnili so svojo dolžnost kot starši. Zdaj smejo celo stvar doživljati od daleč.
Vnuki cenijo pri svojih starih starših tisto, česar jim iz različnih razlogov starši ne morejo nuditi: da ne živijo v takšni naglici, da niso več tako strogi in kdaj pogledajo skozi prste, sodelujejo tudi pri kakšni neumnosti in tega ne povedo mami. In ker so pravzaprav vsi vsem zelo naklonjeni, njihovo dobro razumevanje trpi le začasno.
Za vnuke so stari starši žive priče časa, ki ga sicer spoznajo le še iz knjig ali iz starih filmov. Majhne vsakdanje stvari, ki jih lahko pripovedujeta babica in dedek, oživijo zgodbe in to naredi vtis.
Vendar zaupljiv odnos do otrok in vnukov ne pade z neba. Zanj se je treba potruditi. Stari starši so lahko tudi nerazumevajoče osebe, ki vse bolje vedo, ki jih moramo obiskovati, da niso užaljeni, ki imajo malo razumevanja za živahne vnuke in imajo najraje svoj mir in red. Če imajo njihove zgodbe iz otroštva moto: »To bi si moral kdaj dovoliti pri svojem očetu,« bodo komajda našli dovzetne poslušalce.
Kakšna babica in kakšen dedek bi bili radi?
Na podlagi svojih izkušenj, poročil, ki sem jih tekom let dobila o vedenju starih staršev, bi rada naredila za vas seznam tipov (niso povsem resno mišljeni). Preverite lahko, če se boste prepoznali
v enem ali drugem tipu in ali bi hoteli biti takšni ali pa bi raje bili povsem drugačni.
Tipi babic
Skrbna babica je prepričana, da ni nič tako, kot bi moralo biti, če ne vzame stvari v svoje roke. Od mladih staršev ne pričakuje, da bodo dobro vodili gospodinjstvo in meni, da tako in tako delajo vse narobe. Poklicala bo učiteljico zaradi nepravične ocene in hišnika zaradi oken, ki ne tesnijo dovolj. Preskrbela bo prospekte potovalne agencije za Bavarsko, ko bi starši in otroci raje odpotovali na Baltik, in bo drugače razporedila pohištvo, ko jo mladi ljudje pustijo samo v stanovanju.
Babica, ki pita s hrano: njen najpomembnejši namen je, da otroke in vnuke oskrbi z dovolj hrane ter z vsakovrstnimi dobrotami. Vlaga kisle kumarice, peče piškote, kuha jabolčno čežano in pripravlja cmoke za v skrinjo. Ko pridete na obisk, ne bo vprašala: »Ali ste že gotovi s tapeci-ranjem?« ali pa »Ali si našel ključe?«, ampak: »Ali si že kaj pojedel?« In nič, še zlasti pa ne popolno pomanjkanje apetita, je ne more odvrniti od tega, da ne bi najprej postregla.
Modna babica je videti kot mamina sestra, hodi redno v fitnes center in h kozmetičarki. Na plesnem turnirju je pravkar spoznala novega prijatelja, ki ga pa drži na razdalji, ker se ne misli še enkrat tesno vezati. Rada ima svoje vnuke, vendar ni žalostna, če po nekaj urah spet odidejo, ker ima še nekaj stvari v načrtu.
Babica, ki skrbi za udobje: pri njej je vedno silno udobno. Povsem se posveti vnuku, ko pride k njej na obisk. Prepričana je, da je vse, kar ji pove, absolutna in ne enostranska resnica. Prepričana je, da mora svojega vnuka braniti pred celim svetom ignorantov in je neomajno pristranska.
Babica, ki plete in krpa, nenehno išče nogavice z luknjami, odtrgane gumbe in raztrgane hlačnice. Če ne pazimo, bo zakrpala raztrgane kavbojke, ki jih je vnuk namenoma raztrgal. Plete volnene čepice, ki bodejo, in čudovite debele nogavice, zaradi katerih ni treba nositi copat.
Radovedna babica hoče vse podrobno vedeti, da bi lahko vse pojasnila in spravila v pravo zvezo. V otroke in vnuke nenehno vrta z vprašanji in odneha šele, ko ji zaupamo zadnjo skrivnost. Toda ne more je vedno ohraniti zase, kajti končno mora dokazati, da ima še druge vire, ko hoče izvedeti, kako je v resnici bilo.
Zamerljiva babica pričakuje, da vedno mislimo na to, kaj smo obljubili, da ji prinesemo ali ji bomo naredili. Nikoli ne pozabi na dedkovo obletnico smrti, na družinskem kosilu se nikoli ne prikaže neprimerno oblečena. Če pa se vnuk pregreši zoper kakšno od teh stvari, je to zanjo prepričljiv dokaz za to, da ji ni dovolj naklonjen in je ne spoštuje dovolj. Stalno jo skrbi, kaj bodo mislili ljudje, če vnukinja vsakokrat pride z drugim prijateljem ali če je dalj časa sploh ni na obisk.
Babica, ki jo lahko pokličemo v sili, se stalno pritožuje nad tem, da je nepogrešljiva, vendar je zanesljivo na voljo, brž ko jo potrebujemo. Odpove svoj večer iger s kartami, če ima vnuk vročino, in ostane - četudi godrnjaje (»kaj bi počeli brez mene!«) - čez noč, če se starši pozno vrnejo domov.
Emancipirana babica sklene s snaho zavezništvo zoper sina in moža, ker meni, da morajo ženske držati skupaj. Snahi priporoča, naj ne pospravi vsega za sinom in naj mu zvečer mirno prepusti otroke, da bi si sama kaj privoščila. Bere Emmo in jo nato posodi svoji snahi. Svoji vnukinji kupi usnjene hlače, da lahko bolje pleza na drevesa.
Vzorna babica je ljubezniva, tiha, nesebična in obzirna. Z veliko uspeha se poskuša izogniti vsem napakam, ki jih domnevno delajo hudobne tašče. Stalno si prizadeva za pravičnost in spravo. Redko koga razžali, če pa, se opravičuje. Vsem željam, ki jih izrazimo, poskuša ustreči. Njen priljubljen rek je: »Zadovoljna sem, če gre vsem vam dobro.« Le da je pri tem povsem pozabila misliti tudi nase. Kaj si sama želi, kaj bi rada naredila ali dobila od drugih, komajda še ve. To pa bi bilo že nekaj.
Tipi starih očetov
Dedek za igro na ženino veliko presenečenje z vnuki leze po tleh, je konj, parnik ali most. Poje, skače in miga z ušesi ter mu je čisto vseeno, kaj si o njem mislijo ljudje.
Nergajoči dedek ima današnjo mladino za preveč divjo in na sploh za slabo vzgojeno. Potrebuje svoj mir, predvsem se ga ne sme motiti med branjem časopisa in pri gledanju televizije. Govori malo, vendar lahko iznenada »skoči iz kože«, če kdo npr. pohodi cvetlične obrobke ali njegovo pipo uporabi za sneženega moža. Pri takšnem dedku vnuki raje ostanejo na razdalji.
Kaotični dedek v jesenskem vremenu, ko prši dež, pozabi otroku obleči vetrovko, ko gre z njim na igrišče. Enoletnika pita s svinjsko kračo in kislim zeljem ali pa z najstnikom spleza čez ograjo na kopališču, da bi prihranil vstopnino. Pozabil je vse, kar je prej veljalo pri njegovih lastnih otrocih. Ali želi kaj nadoknaditi? Vnuki so nagnjeni k temu, da o tem, kaj so počeli pri takšnem dedku, doma čim manj povedo.
Dedek, ki vse bolje ve, se stalno prepira z očetom o nepotrebnih izdatkih, o pravem vedenju v pisarni ali o nepravilnih pogodbah. Ne le da vse ve, ampak ve predvsem bolje. Po pogovorih z njim so starši razdražljivi in za vsako malenkost naderejo otroke.
Pustolovski dedek ima veliko idej, kaj početi, ki pa skorajda vedno spodletijo. Ko gre z vnuki v živalski vrti, je gotovo že mesece zaprt. Ko se peljejo z vlakom, je povezave z vlaki napačno izbral ali pa je povsem narobe ocenil čas odhodov. Toda na koncu vse nekako uredi in svojim vnukom pripomore do zelo napetih doživetij.
Dedek, ki denarno podpira, živi sam zelo varčno in ima svoje otroke za neodgovorne za-pravljivce. Uživa v tem, da jim tedaj, ko ga prosijo za denar, lahko očita slabo gospodarjenje z denarjem, vendar jim ga vedno primakne, čeprav vsakokrat naredi vtis, da ga bodo s to zahtevo dokončno spravili na beraško palico.
Dedek, ki skrbi za popravila, povsod najde stvari, ki jih je »treba nujno narediti«. Z družinskih srečanj ob kavi potihoma izgine, ker zanj vsi preveč čvekajo. Nato ga najdemo v kleti, kjer je pravkar pritrdil polico ali sortiral orodje. Zbira deske, vijake, dele pralnih strojev in avtomobilske dele; zadovoljno odstopa predmete iz te zaloge, kar bi sicer že spet morali kupiti novo.
Nemara boste v tej nenavadni zbirki našli ustrezno vlogo zase. Po možnosti jo boste našli pri opisih za drugi spol. Nič ne de - ne smete gledati tako ozko: babica, ki skrbi za popravila in dedek, ki skrbi za udobje, zakaj pa ne? Najbolje je, da naredite zase mešanico - malo od tega in večino od onega - namreč, kar vi, vaši otroci in vnuki zdaj potrebujete.
Ni treba, da so dobri stari starši stalno in vsem na voljo
Kljub vsej naklonjenosti lahko glasno rečete: vnuki pomenijo tudi stres. Ko je takšen mali raziskovalec že tretjič stresel vsebino iz škatle za šivanje, polil sok po mizi, padel pri plezanju na pručko in dalj časa presunljivo tulil, ste lahko veseli, da bo spet odšel, ker mora v posteljo in vam ne bo treba še enkrat preurediti celotnega stanovanja, da bi brez nevarnosti prestalo njegove podvige.
Pri druženju z vnuki si ne naložite več, kot radi storite in zmorete. Vaši otroci bi nemara radi videli, da bi večkrat na mesec ponoči do 2. ure namesto njih bedeli ob otroški postelji ali prespali kar pri njih in se šele zjutraj odpravili domov. Toda vi ste po 11. uri utrujeni, slabo spite v tuji postelji, neradi puščate svojega partnerja samega čez noč. Torej jim to povejte in se ne obotavljajte.
Gotovo je pomembno, da starši tudi kdaj počnejo kaj brez otrok, da se spočijejo in so lahko znova zaljubljenci. Zaradi večje sproščenosti imajo od tega korist tudi vnuki. Toda z enako pravico smejo tudi stari starši vztrajati pri upoštevanju njihovih potreb. Če gredo mladi ljudje zvečer na koncert, ne da bi šli zatem v gostilno, je tudi že nekaj.
Če vedno dopuščate, da vas »pregovorijo« za pomoč, ki vam je pravzaprav odveč, bo prej ali slej prišlo do odkritih ali prikritih očitkov, in to je strup za mir v družini. Ne pričakujte, da bodo mladi ljudje sami od sebe opazili, kaj je preveč za vas in bodo to upoštevali. Dokler boste dejali le: »Kar pojdita, bom že zmogel,« toliko časa bo verjetno tako. Kadar gre za lastno korist, ljudje radi sedijo na ušesih. Prevzemite samo to, kar v vas ne vzbuja jeze in občutka, da vas izkoriščajo!
Ne ravnate pošteno, če najprej neki prošnji ugodite, potem pa v starših vzbujate slabo vest kot npr.: »Otroci sploh niso mogli spati. Vedno znova so spraševali, kje tako dolgo hodita!« To v starših vzbuja jezo. Jezo namesto hvaležnosti. Ali hočete to?
Jasno povejte otrokom in vnukom, česar ne marate ali ne zmorete več. Če se ob ponedeljkih zvečer redno ukvarjate s športom, čuvanje otrok ob ponedeljkih pač ni mogoče. In že dveletni otrok se bo navadil na to, da ga ne morete nositi naokoli, ker vas sicer boli hrbet. Jasno povejte, kaj lahko od vas pričakujejo in na kaj pristajate. Domneve naj ne postanejo smernice za vaše ravnanje. Mogoče večkrat na teden skočite k svojim otrokom in vnukom, postorite polovico gospodinjskih opravil, čeprav je to pravzaprav za vas preveč. To storite, ker imate vtis, da mladi ljudje brez vaše pomoči sploh ne morejo shajati. Toda vaša snaha ima nemara vendarle občutek, da jo nadzorujete in ste pokroviteljski, in bi raje imela malce bolj kaotično, a samostojno gospodinjstvo. To bo prej ali slej vodilo k zajedljivim pripombam, žalitvam in sporom. Zato je bolje, da to pravočasno razčistite.
Vi določate, kaj naj bo vnukom v vašem stanovanju dovoljeno in kaj ne
Ko so bili vaši otroci majhni, ste gotovo celo stanovanje uredili tako, da so se po njem gibali brez večjih ovir in nevarnosti. Vse, kar se lahko razbije in je nevarno, ste umaknili na zgornje police, imeli niste mat lakiranega pohištva in
občutljivih preprog, na odtise prstov in grafite po stenah in vratih sta se navadili. Toda pozneje ste uživali, da ste vse spet malce bolj čedno uredili - ta in oni okrasni predmet, vrata omar brez ključavnic, svetle tapete. In zdaj spet vse od začetka? Spet brez pritoževanja prenašati lepljivo pohištvo in odtise prstov na tapetah? Je to cena, da postanete ljubljena babica? O tem odločate vi!
Če za vsak zdroblj en piškot, za vsak prevrnjen kozarec naredite kisel obraz in začnete s čistilno akcijo, vaši otroci in vnuki ne bodo pogosto prišli na obisk. Ali hočete to? Potem naredite tako. Če pa ne, poiščite kompromis, ki bo ustrezal vsem. Drobne porcelanaste predmete postavite na zgornje police, da vam ne bo treba stalno paziti in se jeziti. Dobro zaprite škatlo za šivanje, da se ne bo nihče mogel poškodovati s škarjami in bucikami. Da pri vas iz okrasnih blazin ne smejo zgraditi brloga, bodo vaši vnuki sprejeli šele, ko jim v zameno predlagate, da z odejo pokrijejo klubsko mizico in se igrajo pod njo.
Svojim otrokom ni smiselno očitati, da vnukov ne spodbujajo k »spodobnemu« obnašanju, ali pa to prenašate s stisnjenimi zobmi in kuhate zamero. Kaj v vašem stanovanju lahko počno in česa ne - na čim bolj prijazen in odločen način - določate sami. Merila so lahko zelo različna in to sploh nima ničesar opraviti s spodobnostjo. Otroci pri sicer podjetnemu dedku in ljubljeni babici prenesejo tudi eno ali drugo muho.
Vnuki kot trajni gosti
Če vaši vnuki v vašem stanovanju niso le priložnostni obiskovalci, ampak trajni gosti, je vse malce drugače. Klobuk dol, če ste sklenili, da vzgajanje vaših vnukov pretežno ali povsem prevzamete sami. Mogoče vam ni preostalo nič drugega, ker otrok ne more živeti pri svojih starših. Četudi ste stari starši, imate spet vlogo staršev in morate za pomoč pri ravnanju z vnuki iskati nasvete za starše.
Marsikaj bo seveda drugače kot pri pravih starših. Prijatelji iste starosti bodo najbrž imeli
malo razumevanja za vaše nove zadolžitve, stiki bodo postali ohlapnejši. Zato boste imeli več stikov z mlajšimi ljudmi kot pa z vrstniki - z mladimi mamicami na otroškem igrišču, s starši iz vrtca in razreda. In v takšni situaciji se boste mogoče počutili malce nenavadno. Toda kljub vsemu trudu lahko bolj kot drugi stari starši uživate v tem, da ste še enkrat v stalnem v stiku z novimi stvarmi in ste varni pred tem, da zakrnite zaradi svojih ustaljenih navad.
Ne postanite nadloga
Dokler so stari starši še dejavni v poklicu in imajo poln rokovnik, ni nevarnosti, da bi pretiravali s skrbjo za vnuke. Ko pa so upokojeni in povrhu nemara še brez partnerja, se mnogi zelo radi - in pogosteje, kot bi bilo dobro zanje - obvežejo, da bodo skrbeli za vnuke in jih čuvali. Zlahka so prikrajšani za stike s prijatelji enake starosti, za svoje lastne interese in podvige. Otroci in vnuki postanejo njihov edini življenjski smisel, edino veselje in popestritev.
Če je celotno veselje do življenja odvisno od nadaljnje usode otrok in vnukov, se boste pri razočaranjih - ki so neizogibna - počutili veliko bolj nemočne. Prej boste imeli občutek, da so mladi ljudje nehvaležni. Toliko ste se trudili za otroke, toliko stvarem ste se zaradi njih odpovedali, in zdaj to! Morda boste postali celo preveč vdani, hoteli boste povsod sodelovati in biti povsod vključeni. In ko to za otroke postane preveč, imate boleč občutek, da vas zavračajo.
Otroci in vnuki naj ne bodo vaša edina vez z življenjem mlajših. Glejte na to, da imate še naprej stike s prijatelji, da prevzemate naloge v društvu ali v cerkvenem občestvu, se ukvarjate s športom, igrate skat - da počnete prav stvari, ki vam dajejo energijo in gotovost, da živite dejavno življenje.
Ali si ne želite že dalj časa, da bi se malce naučili španščine ali da bi se vpisali na tečaj računalništva, a si za to nikoli niste vzeli časa? Ne pustite se prepričati, da se stare glave ne morejo več tako dobro učiti. Česar se še želite naučiti, se lahko tudi
še naučite. Da zdaj točno veste, kaj hočete, da bolj vztrajno in zanesljivo sodelujete kot mnogi mladi ljudje - vse to odtehta dejstvo, da se učite nekoliko počasneje. Ni razloga za to, da bi sami sebe prostovoljno dajali med staro železo!
Prav ko ste res obupali, ker se vse navidez odvija problematično, ker se mladina obnaša sa-mopašno in brezobzirno - naredite zase nekaj, kar vas bo vzpodbudilo. Odpeljite se tja, kamor ste si že dolgo želeli, najdite si stalno omizje, pridružite se kaki pobudi za izgradnjo obvoznice.
Če ste aktivni še drugje, vas ne bo tako prizadelo, če gredo otroci raje sami na dopust ali če dnevno sobo prenovijo raje brez vaše pomoči, če gredo vnuki med počitnicami raje na taborjenje, kot pa da bi prišli k vam. Bistveno lažje vam bo pustiti otroke in vnuke, da gredo po svoje, če imate še druge naloge, druge interese, ki vas zadovoljujejo.
Tudi če se pošteno trudite za to, da bi bili razumevajoči stari starši, ni zagotovljeno, da boste imeli nenehno pozornost in naklonjenost vnukov. Ne morete ju terjati. Vedno bodo obdobja, ko bodo vnuki raje počeli neumnosti z drugimi otroci, kot pa da bi odšli z babico ali dedkom na izlet ali da bi z njima sedeli doma na zofi. Spomnite se na to, kako je bilo, ko ste bili sami otroci. Ali ni bilo od časa do časa tako tudi z vami in vašimi starimi starši?
Otrokom se starejši ljudje pogosto zdijo tuji, včasih celo nekoliko strašni. Ne vedo dobro, kako naj z njimi ravnajo - še zlasti, če jih ne vidijo pogosto. Zdi se jim, da stari starši preveč govorijo o boleznih in drugih stvareh, s katerimi ne vedo kaj početi. Tečejo prepočasi, imajo čudne navade in poglede ali nekaj, kar otroke v določeni starosti moti.
Računajte s takimi »težavnimi obdobji«, da ne boste preveč razočarani, če do tega pride. In bodite vztrajni: čim manj boste zahtevali, - in če boste kazali naklonjenost, ne da bi za to kaj dobili v povračilo, - tem bolj gotovo se bodo odnosi
nekega dne spet izboljšali.
Uvodni del in prevod: Tanja Pihlar
DROBCI IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE
Zbrali: dr. Simona Hvalič Touzery, Klemen Jerinc dr. Anton Mlinar, dr. Tanja Pihlar, Ivana Vusilovic
AVSTRIJA: NAJPOGOSTEJŠE BOLEZNI PRI STARIH LJUDEH
Leta 2007 so v 5. številki spletne izdaje Ge-riatrična praksa (Geriatrie Praxis), ki jo izdaja Avstrijsko društvo za geriatrijo in gerontologijo, objavili seznam najpogostejših diagnoz pri starejših, ki so bile ugotovljene v zadnjem desetletju. To so: srčne bolezni, diagnoza za operacijo srca, urinska inkontinenca, inkontinenca blata, diabetes mellitus, osteoporoza in zlomi, pljučne bolezni, demenca, revma, onkološke bolezni, Parkinsonova bolezen, kap, duševne bolezni, krhkost in bolečine.
Vir: Geriatrie Praxis (2007), št. 5; http://www.geriatrie-online.at/dynasite.cfm?dsmid=83444
SLOVENIJA: MEDiciNSKI SPLETNI SLOVAR
Na spletnem naslovu www.lek.si najdemo Slovenski medicinski e-slovar. To je četrta izdaja Slovenskega medicinskega slovarja, ki sta ga izdali Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani in farmacevtska družba Lek. Pri njegovi pripravi je sodelovalo več kot 100 priznanih strokovnjakov z ljubljanske Medicinske fakultete. Uredniški odbor spletne izdaje sestavljajo Barbara Kus, Katja Razinger in Dušan Sket.
Spletni slovar vsebuje več kot 67.000 gesel s področja medicine, farmacije, veterine in biologije. Strokovni izrazi so zapisani v različnih jezikih:1 v slovenskem jeziku in v poslovenjeni latinski ali latinizirani grški obliki, v izvirnem latinskem ali latiniziranem grškem ali grškem zapisu, pa tudi v nekaterih tujih jezikih. V slo-
1 O vsebini slovarja lahko preberete več na spletnem naslovu: http://www.lek.si/medicinski-slovar/ vsebina/.
varju najdemo tudi navodila za pravilni zapis, izgovorjavo, besedno vrsto, sklanjanje ali pregibanje, sinonime, antonime, proste in stalne zveze. Razlage izrazov so kratke in razumljive. Pri številnih geslih najdemo tudi podgesla. Če npr. v slovarju poiščemo izraz pljučnica, bomo našli podatke, kako se pravilno naglašuje, sklanja, njegovo kratko razlago, sinonimne izraze, stalne in proste besedne zveze; med podgesli pa so navede različne oblike bolezni, kot so npr. abscedentna pljučnica, adenovirusna pljučnica, akutna eozinofilna pljučnica, apikalna pljučnica in aspiracijska pljučnica. V slovarju so navedene tudi osebe, ki so pomembne za zgodovino medicine, kot npr. Alois Alzheimer, Luis Pasteur in James Parkinson, pa tudi vidnejša imena v slovenskem prostoru (upoštevane so osebe, ki so živele do leta 1945) - med drugim Franc Derganc, kirurg in lastnik zasebnega sanatorija v Ljubljani, ter Alfred Šerko, nevropsihiater in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Medicinski spletni slovar ni namenjen samo strokovnjakom, ampak je uporaben tudi za laike, ki se srečujejo z medicinsko terminologijo.
MOLDAVIJA: STARI STARŠI IN VNUKI - VPLIV MIGRACIJ
HelpAge International je izvedel manjšo študijo o vplivu revščine in migracij na starejše osebe v Moldaviji (Moldova: Grandparents and Grandchildren: Impact of Migration in Moldova). Kot ena najrevnejših evropskih držav s 732 evri BDP na prebivalca v letu 2006, Moldavija še vedno okreva od razpada Sovjetske zveze. Revščina in migracije imajo na ranljive družine precejšen vpliv, zlasti na tiste s starejšimi oskrbovalci. Običajno morajo stari starši skrbeti za vnuke v obdobju, ko se njihovo zdravje in gospodarski
položaj slabšata. Čeprav Moldavci, ki so v tujini, pošiljajo denarna nakazila svojim družinam, ta komaj zadoščajo za pokritje osnovnih potreb in ne izboljšujejo kakovosti življenja družin. Sicer pa nakazila Moldavcev iz tujine predstavljajo kar 36% BDP države.
Kratkoročno migracije izboljšujejo finančno situacijo družine. Dolgoročno gledano ima migracija staršev negativen psihološki vpliv na otroke. Raziskava HAI in UNICEF-a je pokazala, da so starejši oskrbovalci v glavnem ženske (92,11% v mestnih okoljih in 64,81% v vaseh). Število otrok, ki živijo s starimi starši, ki imajo kronične bolezni, je znatno; v vaseh ta skupina predstavlja 14,28%, v mestih pa 50,70%. Povprečna državna pokojnina znaša 33 evrov, kar ne pokrije niti osnovnih potreb družine.
Obstaja vrsta tveganj, ki so jim izpostavljeni starejši oskrbovalci in vnuki. Prva je bolezen oskrbovalca, lahko tudi smrt, pri čemer so otroci neposredno ogroženi. Po drugi strani stari starši niso pripravljeni na psihične težave otrok, ki so ločeni od staršev. Ostala tveganja v takšnih družinah so težavne stopnje v razvoju otroka, slaba medgeneracijska komunikacija, pomanjkanje prostočasnih aktivnosti za otroka ipd.
Poročilo vključuje več zgodb starih staršev in otrok ter predstavlja načine, kako so jim pomagali prostovoljci iz organizacije, ki se ukvarja s svetovanjem in pomočjo ranljivim družinam, v katerih stari ljudje skrbijo za otroke odseljenih staršev. V zaključnem delu poročila so zbrana priporočila, kako lahko država takim družinam pomaga.
Vir: URL=http://www.globalaging.org/elderrights/ world/2008/Moldova.pdf
AVSTRALIJA: OSTANIMO DUŠEVNO DEJAVNI V STAROSTI
Na spletnih straneh avstralske vlade, Oddelek za zdravje in staranje, najdemo v rubriki Pomoč s pomočjo (Help with help) številne koristne
informacije. Za našo revijo bomo predstavili članek, ki govori o pomembnosti duševne aktivnosti v starosti. Raziskovalci so odkrili, da je veliko sprememb, ki vplivajo na duševnost in naj bi bile domnevno povezane s staranjem, kot npr. pozabljivost, dejansko povezanih z načinom življenja ljudi.
Na duševne sposobnosti lahko učinkujejo zdravila in bolezni, kot je npr. Alzheimerjeva bolezen, ki je pogostejša v starosti. Na spletnih straneh svetujejo, naj s svojim zdravnikom preverimo, če je za slabši spomin krivo katero od zdravil, ki jih jemljemo. Vseživljenjsko učenje je dobra vadba za možgane; pripomore tudi k zmanjšanju stresa in odpravi socialne izolacije, saj je dobra priložnost za navezavo stikov z ljudmi. Z novimi stvarmi se lahko seznanimo na različne načine: z branjem, učenjem novih veščin, prostovoljskim delom in sodelovanjem v debatnih krožkih. Za ohranjanje duševnih sposobnosti so priporočljive naslednje dejavnosti: miselne igre (kot npr. reševanje križank, sudoku, šah), fizična aktivnost, branje časopisov, revij in knjig, obiskovanje gledališča, koncertov, muzejev in galerij, ohranjanje socialne mreže, ukvarjanje s starimi konjički in pridobitev novih, kuhanje in vrtnarjenje, obiskovanje tečajev, zlasti tečajev tujega jezika, ter obvladovanje stresa z meditacijo in rednim sproščanjem.
Na sposobnost možganov vplivajo prehrana, debelost in fizična aktivnost. Redna vadba lahko izboljša spomin, miselne sposobnosti in reakcijski čas. Priporočljivo je, da smo vsak dan vsaj 30 minut zmerno telesno aktivni; posamezne vaje lahko izvajamo tudi med gledanjem televizijskih oglasov ali med čakanjem, da na štedilniku zavre voda. Pomembno je, da izbiramo aktivnosti, ki so primerne za nas in jih po možnosti izvajamo skupaj s prijatelji in znanci. Priporočljivo je tudi, da opustimo kajenje in čezmerno pitje.
Za ohranjanje duševne čilosti je pomembna tudi prehrana. Priporočljivo je, da uživamo veliko sadja in zelenjave ter popijemo zadostno
količino vode in drugih tekočin. Glukoza je vir za možgansko energijo. Zamašitev arterij zmanjša oskrbo možganov s kisikom, zato je priporočljivo uživati nemastno hrano.
Na zmanjšanje sposobnosti možganov v starosti lahko vplivajo arterioskleroza, zamašitev žil, dehidracija, demenca (npr. Alzheimerjeva bolezen), depresija, diabetes, srčne bolezni, zdravila, slaba prehrana, pomanjkanje vitaminov, Parkinsonova bolezen in kap. Skratka, za ohranitev duševne čilosti je bistvenega pomena, da smo duševno in fizično dejavni.
Vir: Keeping yor mind active. URL=http://www. agedcareaustralia.gov.au/internet/agedcare/publi-shing.nsf/Content/Keeping+your+mind+active-3?0pen&etID=WCMEXT05-WCME-7PJGAA
SLOVENIJA: ŽIVLJENJE OB TRTI IN KRŠINU
V knjigi, ki je izšla leta 2000, so zbrana življenjska pričevanja krajanov Vipave in njene okolice. Odstira nam pogled na življenje Vipavcev. Njihove življenjske zgodbe je zbrala ga. Magda Rodman. Zgodbe veliko pripovedujejo o prvi, še več pa o drugi svetovni vojni. G. Rafael Premrl je svoj prispevek poimenoval Komaj smo čakali, da se ta neumna vojska konča. »Nepozaben dogodek, ki me zmerom pretrese, kadar se spomnim nanj, je bil, ko smo prišli v neko vasico v Abesiniji dan po napadu in velikem spopadu Italijanov z domačim prebivalstvom. Cela vas -hiše iz blata brez oken in vrat - je bila požgana in iz nje se je še valil dim. Ko smo prišli blizu, smo zagledali dvanajst velikih kupov pepela, v katerem so bili še vidni ostanki človeških kosti. Videl sem še okostje napol zgorelega domačina. To me je takrat zelo pretreslo.« (Premrl, 2000, str. 41)
Življenjske zgodbe so predstavljene tako, kot so jih pripovedovali stari ljudje. Črno-bele fotografije še dodatno podkrepijo njihova pričevanja. Vsaka zgodba človeka navdušuje. Še posebej je zanimivo prebirati pripovedi o odraščanju, novih čevljih, prvi plači, novem kolesu. Vsake male
stvari se veselijo z otroškim veseljem, česar danes primanjkuje. Prepogosto se dogaja, da imamo stvari za samoumevne, zato je knjiga idealna za vse generacije. Starejši se bodo s temi zgodbami lahko poistovetili, mlajšima generacijama je knjiga v spodbudo, kako naj se veselimo malih stvari, z zavedanjem, da ni vse dano samo od sebe. Na koncu knjige najdemo priročen slovarček narečnih izrazov. Med njimi tudi izraz kršin. »Kršin - visoka trava z ozkimi dlakavimi listi in trdimi koreninami, ki so jih uporabljali za krtače.«
Zgodbe predstavljajo težo življenja v Vipavski dolini. Starejši pripovedujejo o strahotah prve svetovne vojne, mlajši pa o strahotah druge svetovne vojne. Vendar je v zgodbah mogoče najti tudi veliko veselih trenutkov. Vsak od pripovedovalcev po svoje doživlja svojo starost. »To moje pripovedovanje končujem z mislijo, da življenje ni praznik in da je starost zelo neprijetna. V moji dobi se je življenje tako spremenilo, da mladi tega ne morejo doumeti. Če se bo to kolo še naprej tako vrtelo, bodo razočarani nad moderno dobo, ki pelje svet v pogubo. Mladim lahko rečem, da ta svet ni prav nič, vse se konča in izniči.« (Pregelj, 2000, str. 109) Zbirka teh zgodb zagotovo sodi med največje bogastvo doline. »Naslov Življenje ob trti in krši-nu ponazarja lepoto in trdoto življenja Vipavcev: lepoto žlahtnih trt in sladkih fig v rodovitni dolini, prijaznih domačij z borjači in kolonami in trdoto kamnitega Nanosa ali Gore z brinom, drenom, črnim trnom in kršinom.« (Rodman, 2000, str. 11)
Vir: Magda Rodman et alia (2000). Življenje ob trti in kršinu: Življenjska pričevanja krajanov iz Vipave in okolice. Vipava: Občina.
REPUBLIKA SRBIJA: DRUGA OLIMPIJADA ŠPORTA, ZDRAVJA IN KULTURE V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU SOKOBANJA 2009
Med 30. septembrom in 4. oktobrom bodo v Srbiji potekale olimpijske igre pod sloganom Za aktivno in ustvarjalno starost. Olimpijske igre
organizirajo Zveza upokojencev Srbije, Nacionalno združenje za staranje Dr. Laza K. Lazarevic, društvo Šport za celotno Srbijo ter SO Sokobanja. Kot pravijo organizatorji, je namen iger, da bodo starejši ljudje glede na svojo starost, življenjske izkušnje in potrebe aktivno in na ustvarjalen način sodelovali v procesu družbenih gibanj in razvoja. Udeleženci iger bodo ljudje, starejši od 60 let. Tekmovalci se bodo pomerili v različnih športih: orientacijskem krosu, streljanju, pikadu, ribarjenju, šahu in plavanju. Hkrati bodo potekala različna predavanja o zdravju in zdravem načinu življenja ter prireditve, kot so srečanje z nekdanjimi olimpijci, obeležitev mednarodnega dneva starih ljudi, literarna delavnica za starejše ipd.
Te olimpijske igre odražajo nov odnos do staranja in starosti ter spreminjajočo se vlogo vseh upokojenskih organizacij in starih ljudi. Predstavljajo obliko uresničevanja glavnih ciljev nacionalne strategije o staranju prebivalstva, ki jo je sprejela vlada Republike Srbije. Pokrovitelj drugih olimpijskih iger je predsednik republike Srbije, g. Boris Tadic.
Več informacij dobite na e-naslovih:
•	penzioneribgd@bvcom.net;
•	dsdinic@yubc.net
•	ter spletnem naslovu www.gds.org.rs .
Vir: http://www.sportforallserbia.rs/ TreceDoba2009.pdf/
NEMčIJA: KAKO UPORABITI IZKUŠNJE IN ZNANJE STARIH LJUDI
Na uradnih spletnih straneh dežele Berlin, deželne vlade in upravnih organov (www.berlin. de) so zbrane različne uporabne in zanimive informacije za meščane, pa tudi za turiste in vse, ki jih zanima dogajanje v tem mestu. Za našo revijo si bomo ogledali nekaj primerov dobre prakse, kako je mogoče na dober način uporabiti družbene potenciale starih ljudi, njihove bogate življenjske izkušnje in znanje. Številni stari ljudje
želijo ostati aktivni in posredovati svoje znanje drugim, zlasti mlajši generaciji. Ti v Berlinu sodelujejo v različnih projektih, ki so povezani pod skupnim naslovom Izkušenjsko znanje starih ljudi (Erfahrungswissen älterer Menschen), ki jih podpira jih Berlinska Uprava senata za integracijo, delo in socialo.
V Gledališču izkušenj, ki že več kot 25 let deluje v Berlinu, sodelujejo starejši amaterski igralci, ki na podlagi svojih izkušenj oblikujejo svoj gledališki program, ga predstavljajo v javnosti in z njim spodbujajo diskusijo v družbi. Z igrami sodelujejo tudi po šolah in med starimi ljudmi. Prizadevajo si za povezovanje generacij in medgeneracijski dialog. V okviru gledališča deluje tudi gledališka skupina Pisane celice, ki jo sestavljajo starejši Berlinčani nemškega in turškega porekla. Skupaj oblikujejo medkulturni in medgeneracijski program, njihove predstave so med občinstvom zelo priljubljene. Za svoja prizadevanja so bili leta 2008 nagrajeni z Berlinskim tulipanom.
Če si želite ogledati Berlin, vas lahko skozi mesto popeljejo izkušeni starejši vodiči v okviru projekta Vodenje po mestu na podlagi izkušenj-skega znanja. Takšno vodstvo je zelo dragoceno, saj bodo z vami podelili svoje spomine na mesto in vam iz svojih osebnih izkušenj opisali njegovo zgodovino. Pripovedovali bodo, kaj je mestu dalo poseben pečat, na kaj so ponosni in kaj jih vznemirja; spominjali se bodo stvari, ki jih danes ni več. Z njimi boste na poseben način doživeli življenje v mestu.
Društvo Borza pričevalcev časa je bilo ustanovljeno leta 1993 v Berlinu. Njegovi člani vsem zainteresiranim posredujejo svoje spomine in življenjske izkušnje. Sodelujejo v medijih, s šolami in drugimi izobraževalnimi ustanovami. Pripovedovanje doživetih zgodb omogoča boljše razumevanje lastne preteklosti in je tudi družbenega pomena. Društvo posebno pozornost namenja dialogu med vzhodnim in zahodnim delom Berlina ter medgeneracijskemu dialogu.
Mlajša generacija v pogovoru s starejšimi dobi odgovore na svoja vprašanja, starejši imajo priložnost, da navežejo stike z mlajšimi.
Pravljice niso samo za otroke, ampak so namenjene vsem starostnim skupinam. V okviru projekta Pripovedovanje pravljic za mlade in stare prostovoljci pripovedujejo pravljice za vsakogar in za vsako priložnost - v otroških vrtcih, šolah, cerkvenih občinah, podjetjih, klubih, bolnicah, domovih za stare in družinah.
Na Berlinski borzi interesov ljudje izmenjujejo svoja znanja in interese pri učenju računalništva, petju, ročnih delih ipd. Seznam s ponudbami in povpraševanjem izide trikrat na leto in je na voljo v knjižnicah, uradih in različnih socialnih ustanovah, pa tudi na spletnih straneh društva.
Vir: URL=http://www.berlin.de/sen/soziales/engage-ment/erfahrungswissen/ (28.01.09).
AVSTRIJA: NASILJE NAD STARIMI LJUDMI
Laura Seidel v svojem kratkem poročilu (81 strani) - gre za njeno za tisk prirejeno magistrsko nalogo - poroča o rezultatih raziskave, ki je potekala v okviru združenja Ukrepati namesto zlorabljati (Handeln statt Misshandeln). Združenje si poleg raziskovanja zlorab starih daje za nalogo tudi izobraževati oz. prirejati strokovna srečanja, na katerih bi povezano obravnavali oboje, primere zlorab in njihovo obvladovanje, in poskušali predstaviti izboljšave. Združenje skrbi tudi za objavo znanstvenih in strokovnih besedil na to temo. Lauro Seidel so v raziskavi zanimali predvsem dejavniki, ki sprožajo nasilje, in načini, kako bi jih lahko preprečili oz. obvladali. Pri splošni opredelitvi nasilja se odloči za opredelitev norveškega sociologa Johanna Galtunga, ki je nasilje opredelil kot usmerjeno ravnanje neke osebe zoper ljudi, s katerimi je osebno povezana in katerih pomoč je nujno potrebna za zadovoljevanje njenih najosnovnejših potreb. Po mnenju avtorice je ta opredelitev uporabna tudi
v primeru, ko gre za nasilje do starih ljudi, ki so posebej ranljiva skupina ljudi. Avtorica poskuša gledati na problem brez predhodnih sodb o tem, kdo je nasilnež in kdo žrtev. Zanimajo jo dejavniki, ki sprožajo nasilje in se v osnovi kažejo v nedolžni »samoobrambni« luči. Glede na izvor vzroke za nasilje deli na neposredne, strukturne in kulturne. V neposrednem odnosu s starimi se potem pojavljajo različne oblike nasilja, bodisi kot neposredno nasilje bodisi kot zanemarjanje dolžnega dejanja.
Laura Seidel meni, da je danes nasilje do starih ljudi v veliki meri povezano z dejstvom, da negovalci v aktualnih razmerah za uspešno delo niso nagrajeni, pač pa kaznovani. Tistim, ki dobro delajo, se nalaga vedno več. Takšen pristop je avtorico v raziskovanju nasilja do starih ljudi pri iskanju možnosti izboljšanja razmer zelo omejil. Treba je priznati, da je pogumno opozorila na preobremenjenost osebja v današnji stacionarni oskrbi in na absurdnost rešitev, ki se merijo s kazalci uspešnosti. Po njenem mnenju je ostrina tega vprašanja uperjena tudi proti tistim, ki so prepočasni v uresničevanju strukturnih sprememb na tem področju. Poudarja kompleksna nesorazmerja: večina starih, ki so premeščeni v domove, tja ne odhaja prostovoljno - že s tem selitev v domove predstavlja večplastno nasilje. Ker je oskrba cenovno opredeljena, se verjetnost nezadovoljstva le še povečuje.
Lauro Seidel zanimajo predvsem vzroki nasilja. Meni, da nasilje nima jasne vzročnosti in da je treba dejavnike iskati v splošnem nesorazmerju med ocenami storilcev in žrtev nasilja. Institucije stacionarne oskrbe so nekakšna tempirana bomba današnje družbe. Nasilje nad starimi se manifestira kot kopičenje strukturalnih in družbenih vzrokov (preobremenjenost, slaba samopodoba oskrbovalca, strukturna prisila, omejena zasebnost, nerešeni družinski konflikti pri oskrbovancu - žrtvi nasilja ipd.).
Ker gre za zgodovino nasilja, ki jo oskrbovanec prinese s seboj kot slabo dediščino, in za spe-
cifično nasilje, ki ga nad oskrbovalci izvajajo sorodniki, je razsežnost nasilja v stacionarni oskrbi še težje izmeriti. To je neredko tudi povod, da se nasilje v oskrbi obravnava z medikamentoznim blokiranjem možnih izbruhov nezadovoljstva.
Kakšne so poti iz takšnega položaja? Ob tako temni tematiki bi pričakovali, da bodo predlogi zajemali vse tri ravni problematike: družbeno, strukturalno in kulturno. Avtorica tega ne zmore in se nasloni na tradicionalne dejavnike, kot so lastna nega starih, timska podpora, učinkovita raba časa, profesionalna in odkrita komunikacija, preprečevanje izgorevanja. Stacionarne ustanove bi morale nuditi več prostora zasebnosti, osebje pa bi moralo obvladovati primere agresivne konfrontacije. Stari bi morali biti aktivno vključeni v delovanje ustanove ipd. Morda je tudi pričakovanje bolj tehtnih predlogov znamenje, da je stacionarna oskrba na razpotju in da prepletenosti problemov ni mogoče rešiti z eno potezo.
Vir: Seidel, Laura (2007). Gewalt an alten Menschen. Entstehungsfaktoren für Gewalt an pflegebedürftigen alten Menschen und Lösungsansätze. Frankfurt am Main: Mabuse Verlag.
AVSTRALIJA: AMBASADORKA STARANJA
Avstralska vlada je 12. aprila 2008 imenovala prvo ambasadorko staranja, Noeline Brown. Bro-wnova, ki je bila rojena v Sydneyju, je priznana in priljubljena avstralska igralka, ki ima za seboj dolgo in uspešno kariero na radiju, televiziji in v gledališču. Že več let se posveča tudi socialnim problemom in problemom v skupnosti - med drugim je od leta 1999 pokroviteljica Začetne točke (Starting Points), dobrodelne ustanove za otroke s posebnimi potrebami. Za svoje humanitarno delo je prejela več priznanj. Sporočilo ambasadorke je promocija zdravega, pozitivnega in aktivnega staranja. V skupnosti si prizadeva vzbuditi zavest o vrednosti starih ljudi in spoštovanje do njih. Njena naloga je tudi seznanjati
javnost z vladnimi programi in pobudami ter nuditi pomoči starejšim, da se dejavno vključujejo vanje.
Ambasadorka Brownova ima na spletnih straneh vlade, Oddelek za zdravje in staranje, svoj portal, kjer poleg njenega življenjepisa najdemo tudi koledar prireditev, ki se jih udeležuje, ter gradivo o pozitivnem staranju. Za stare ljudi je pripravila serijo plakatov in zgibank z informacijami in nasveti za aktivno starost, ustrezno prehrano, za vzdrževanje stikov z družino, prijatelji in skupnostjo ter za preprečevanje padcev doma. Njihovo skupno sporočilo je, naj stari ljudje živijo zdravo in naj ostanejo aktivni. Zgibanke so opremljene tudi s fotografijami in podpisom ambasadorke.
Vir: URL=http://www.health.gov.au/intemet/main/ publishing.nsf/Content/ageing-ambassador.htm (12.02.09).
FINSKA: SAMSKO ŽIVLJENJE POVEčA VERJETNOST RAZVOJA DEMENcE PRI POSAMEZNIKU
Najnovejša finska raziskava je pokazala, da je pri odraslih srednjih let, ki živijo sami, dvakrat večja verjetnost, da bodo v starosti oboleli za demenco ali Alzheimerjevo boleznijo kot pa pri poročenih oz. tistih, ki živijo s partnerjem. Tveganje za demenco je trikrat večje med tistimi, ki so ločeni ali ovdoveli. V omenjeno študijo so vključili 2.000 moških in žensk na Finskem, in sicer prvič, ko so bili stari 50 let in nato 21 let pozneje. To je prva tovrstna študija, ki proučuje povezavo med zakonskim stanom v srednjih letih in tveganjem za pojav demence. Glede na ugotovitev, da imajo tudi družbeni dejavniki pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja možganov, je lahko pomoč posameznikom, ki so izgubili partnerja, obetajoča strategija za preventivo v zdravstvenem varstvu, še ugotavljajo raziskovalci.
Vir: Global Action on Aging Newsletter (2009), julij 13-17; Health Day 2.7.2009.
AVSTRIJA: KOLPINGOV VEčGENERAciJSKI DOM NA DUNAJU
Na Dunaju se v 10. okrožju ob hribu Laaer nahaja Kolpingov dom Skupno življenje (Kolpin-gshaus Gemeinsam leben), v katerem prebiva več generacij - mladi in stari, zdravi in onemogli, ki potrebujejo oskrbo. Dom je dobra priložnost za socialne stike in sožitje med generacijami.
Najprej povejmo nekaj besed o Alfredu Kolpingu (1813-1865), nemškem katoliškem duhovniku in ustanovitelju katoliško-socialnih društev rokodelskih pomočnikov. S socialnimi, pedagoškimi in religioznimi pobudami se je boril zoper stiske, ki so vladale v njegovem času. Na osnovi njegovega dela je nastala Mednarodna ustanova Kolping (Internationales Kolpingwerk), ki je razširjena v 56 državah po svetu in ima danes že več kot 500.000 članov. Vključuje združenja na nacionalni in regionalni ravni - osnovna celica so Kolpingove družine, ki so praviloma organizirane po župnijah. Tudi pri nas v Sloveniji obstaja Kolpingovo združenje Slovenije, ki ima svoj sedež v Mariboru (www.kolping-zdruzenje.si), ter večje število Kolpingovih družin v ljubljanski in mariborski nadškofiji ter v posameznih škofijah.
Na spletni strani dunajskega Kolpingovega doma (www.gemeinsam-leben.at) najdemo o njem številne informacije - lahko se odpravimo tudi na virtualni obhod po domu in si ogledamo njegove prostore. Prof. Ludwig Zack, zvezni duhovni vodja Kolping Avstrije, je o filozofiji doma zapisal: »Skupno življenje različnih generacij spodbuja solidarnost med različnimi starostnimi skupinami, učinkuje pozitivno na du-ševnost in pri starejši ljudeh spodbuja sposobnost za samopomoč.« V ponudbi doma so apartmaji za samostojne in mobilne osebe, ne glede na njihovo starost, stanovanja za matere z otroki ter negovalni oddelki.
Osebe, ki so nastanjene v apartmajih, samostojno vodijo svoje gospodinjstvo, na voljo so
jim tudi različne storitve zdravstvene in socialne oskrbe, kot so npr. merjenje sladkorja v krvi, dajanje injekcij, menjava povojev, pomoč pri higieni ipd. Za primer, da bodo potrebovali oskrbo, lahko sklenejo pogodbo za pavšalni znesek za oskrbo in nego. Obede si lahko pripravljajo sami ali pa obedujejo v restavraciji doma. Stanovalci sami oblikujejo svoj prosti čas, se udeležujejo branj, glasbenih popoldnevov, izletov, praznovanj, maš ipd.
Dom ponuja tudi dolgotrajno in začasno zdravniško oskrbo na negovalnih oddelkih. Za oskrbovance skrbi pet zdravnikov socialnega zavarovanja in trije oddelčni zdravniki, na voljo imajo tudi konziliarne zdravnike ter dežurnega zdravnika. Poleg tega tim sestavljajo psihologi, delovni terapevti, logoped in dietetik. Oskrba je celostna; osnova za njeno načrtovanje so osebna biografija in vsakodnevne navade oskrbovanca.
Kolpingov dom za krajši čas ponuja bivališče tudi materam samohranilkam z otroki (v nekaterih primerih skupaj s partnerji), ki so se znašle v težkem položaju. Spremljajo jih socialne delavke in jim pomagajo pri vrnitvi v samostojno življenje. V domu se jim občasno ponudi tudi možnost za zaposlitev. Otroci imajo tu svoje prostore za igro. S starimi ljudmi se srečujejo v skupnih dnevnih prostorih, kjer se skupaj igrajo, pojejo, ustvarjajo in obhajajo praznike.
V domu deluje več skupin, med drugim pevska skupina, skupina za peko, glasbo, mešana kavarna, v kateri sodelujejo različne generacije. Na spletnih straneh Kolpingovega doma med drugim najdemo koledar prireditev, pripovedi stanovalcev o njihovem življenju, portrete zaposlenih, izbor misli, galerijo fotografij, pa tudi vsakodnevni jedilnik v restavraciji. Življenje več generacij pod eno streho nedvomno pripomore k boljšemu sožitju med generacijami in premaguje osamljenost ter socialno izolacijo starejših.
Vir: URL=http://www.gemeinsam-leben.at (28.12.08)
ZDA: SAMOMORILNE MISLI IN MISLI NA SMRT PRI OSEBAH S PARKINSONOVO BOLEZNIJO
Samomor je v ZDA velik javnozdravstveni problem. Spremenljivi dejavniki tveganja za samomor vključujejo duševne motnje (npr. depresija), zlorabo substanc ali alkoholizem, kronična zdravstvena stanja (npr. bolečina, kongestivno srčno popuščanje, kronična obstruktivna pljučna bolezen), pomanjkanje socialnih vezi. Brezpogojni dejavniki tveganja vključujejo moški spol in naraščajočo starost. Samomorilne misli oz. ideacije so definirane kot misli o namernem končanju lastnega življenja, medtem ko misli na smrt predstavljajo željo po smrti, ki ne vključuje namere ubiti se. Poročana prevalenca samomorilnih ideacij pri starejših ljudeh zelo variira, od manj kot 1% do 17%.
Parkinsonova bolezen je kronična nevrološka bolezen, ki prizadene predvsem starejše ljudi in je povezana z visoko prevalenco depresije. Demografski dejavniki tveganja za Parkinsonovo bolezen vključujejo dva dejavnika tveganja za samomor, naraščajočo starost in moški spol. Parkinsonovo bolezen pogosto spremlja ena ali več duševnih ali kognitivnih motenj, vključno z depresijo, psihozo in demenco. Prisotnost kronične, progresivne motnje, v povprečju prevladujoča moška populacija in pogost soobstoj duševnih motenj nakazujejo, da naj bi bile misli na smrt ter samomorilne misli in vedenje pri Parkinsonovi bolezni pogoste.
Čeprav pregled depresije zaključuje, da so samomorilne ideacije relativno pogoste pri Parkinsonovi bolezni, je malo objavljenih raziskav o tej temi in tiste, ki so bile izvedene, nakazujejo, da je samomor pravzaprav manj pogost pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo kot v splošni populaciji.
Avtorji te raziskave poročajo o pogostnosti in korelatih misli na smrt in misli na samomor na vzorcu 116 bolnikov s Parkinsonovo boleznijo,
ki prejemajo specialistično oskrbo. Bolniki so bili ocenjeni s Paykel-ovo lestvico za misli na smrt in samomor ter z obširno psihiatrično, nevropsihološko in nevrološko baterijo. Uporabili so univariatne in multivariatne logistične regresijske modele, da bi ocenili korelate misli na smrt in samomor. Trenutne misli na smrt (28%) ali samomorilne ideacije (11%) je imelo 30% udeležencev in 4% so poročali o poskusu samomora. Univariatna logistična regresija je pokazala, da so bile naraščajoča resnost depresije, impulzivne motnje in psihoza povezane s katero koli ideacijo. Multivariatna logistična regresija pa je pokazala, da je le naraščajoča resnost depresije napovedovala misli na smrt ali samomor. Demografske spremenljivke in tiste, povezane s Parkinsonovo boleznijo, niso korelirale z mislimi na smrt ali samomor.
Rezultati raziskave nakazujejo, da so misli na smrt ali misli na samomor pogoste pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo, čeprav ne jasno bolj kot v splošni populaciji starejših ljudi, ter da so poskusi samomora redki. Regresijski modeli so pokazali, da psihiatrični simptomi in motnje bolj kot spremenljivke, povezane s Parkinsonovo boleznijo, napovedujejo misli na smrt ali misli na samomor. To poudarja potrebo po celovitem pristopu h klinični oskrbi bolnikov s Parkinso-novo boleznijo.
Bolnike s Parkinsonovo boleznijo, ki izkazujejo misli na samomor ali misli na smrt, bi morali nadalje oceniti za depresijo in druge duševne motnje, vključno s psihozo in impulzivnimi motnjami. Depresivne bolnike bi morali vprašati o mislih na samomor ali smrt, saj je prisotnost katerih koli verjetno znak za bolj resno depresivno epizodo in predstavljajo dejavnik tveganja za poskus samomora ali izvršeni samomor. Poleg tega bi te bolnike morali nadalje ustrezno zdraviti za depresijo.
Čeprav se je izkazalo, da so poskusi samomora in izvršeni samomori relativno redki pri Parkinsonovi bolezni, pa je prisotnost trenutnih
misli na smrt ali samomor pri tretjini pacientov klinično pomembna. Takšne misli so lahko psihično obremenjujoče, tako za bolnike kot za njihove svojce, in lahko pomembno vplivajo na kakovost življenja.
Vir: Nazem S, Siderowf AD, Duda JE, Brown GK, Have TT, Stern MB in Weintraub D (2008). Suicidal and Death Ideation in Parkinson's Disease. Movement Disorders, letnik 23, št. 11, str. 1573-1579.
KOLUMBIJA: V STRATEGIJAH ZA RAZSELJENE OSEBE SO STARI LJUDJE NEVIDNI
V zadnjih desetih letih je bilo v Kolumbiji okoli 3,5 milijonov ljudi zaradi civilne vojne prisiljenih zapustiti domove. Kljub temu ni nikakršnih podatkov o starostni sestavi razseljenih ljudi, in problematika starih ljudi je v vladnih in nevladnih politikah ter programih skoraj popolnoma odsotna, ugotavljajo v organizaciji HelpAge International. Humanitarna pomoč je zaradi pomanjkanja informacij in razumevanja posebnih potreb starih ljudi za stare ljudi neustrezna. Ti se namreč soočajo s posebnimi izzivi, kot so težje prilagajanje novemu okolju in pogostejša potreba po psihosocialni pomoči po nasilju, ki so mu bili izpostavljeni. Zaradi nepismenosti, pomanjkljivih dokumentov in omejenega razumevanja birokratskih postopkov imajo mnogi velike težave pri dostopu do zdravstvenih in socialnih storitev, do katerih so upravičeni, kot tudi do paketa podpore, namenjenega razseljenim osebam. Stari ljudje so v finančni stiski in velikokrat skrbijo tudi za svoje vnuke, saj so ti zaradi notranjih konfliktov v državi izgubili starše. Študije, ki bi obravnavala vpliv državljanske vojne na stare ljudi, ni, nevladne organizacije pa brez ustreznih informacij ne vedo, kje začeti, še ugotavljajo v HelpAge International. Zato pri omenjeni organizaciji trenutno izvajajo poglobljeno oceno potreb starih ljudi po pomoči z namenom, da bi pripravili program, prilagojen starim ljudem. V
organizaciji upajo, da bo le-ta služil kot model ponudnikom storitev na lokalni in nacionalni ravni in da se bo tako izboljšal njihov odziv na potrebe starih ljudi.
Vir: Global Action on Aging (2009), marec 2-6, Newsletter. URL=http://www.globalaging.org/ar-medconflict/countryreports/americas/people.htm
EU: PRIROčNIK ZA NAčRTOVANJE IN IZVAJANJE MEDGENERAcIJSKIH PROJEKTOV
V	okviru projekta MATES (Vključevanje medgeneracijske solidarnosti) so izdali priročnik z idejami za načrtovanje in izvajanje medgeneracijskih projektov. Namenjen je vsem strokovnjakom, ki so ali želijo biti vključeni v razvoj medgeneracijskih dejavnosti. V njem je predstavljenih 37 primerov projektov, kratek časovni načrt za izvajanje medgeneracijskih praks ter obsežen seznam priporočil in idej. Vodič v vseh jezikih EU dobite na strani projekta: www. matesproject.eu.
FRANcIJA: NOV DRŽAVNI SEKRETARIAT ZA STARE LJUDI
V	Franciji so prvič v svoji zgodovini ustanovili državni sekretariat, namenjen starim ljudem. Ta položaj je prevzela Nora Berra, zdravnica in političarka. Sekretariat, ki bo odgovoren za vprašanja, povezana s staranjem, bo posebno pozornost namenil financiranju pomoči starim ljudem, ki so odvisni od drugih. Upoštevali naj bi posebno klasifikacijo starejših ljudi, na podlagi katere naj bi razlikovali med starimi osebami, ki na bolj tradicionalni način prevzemajo svoje vloge in položaj v družbi, tistimi, ki so bolj ranljivi, krhki, bolni in bodo izgubili avtonomijo, ter tistimi, ki so novodobni, bolj »moderni« stari ljudje, ki želijo ostati »mladi«.
Vir: Global Action on Aging Newsletter (2009), julij 6-10.
KANADA: TRETJINA STARIH LJUDI UMRE ZARADI ZANEMARJANJA
Analiza dokumentov mrliškega oglednika med letoma 2005 in 2007, ki jo je v Quebecu opravil sociolog Louis Plamondon je pokazala, da je enega od treh smrtnih primerov starih ljudi povzročila neka oblika pasivnega ali aktivnega zanemarjanja. Poleg tega je ugotovil 394 primerov samomora, za 101 primer smrti je bil vzrok padec iz postelje ali stola, 32 jih je umrlo v požaru ali zaradi nizkih temperatur, 22 primerov smrti pa so bile utopitve v kadi ali v nadzorovanih bazenih.
Vir: Global Action on Aging Newsletter (2009), julij 6-10.
SVET: POSEBNI ČEVLJI ZA BOLNIKE Z ALZHEIMERJEVO BOLEZNIJO IN DEMENcO
Proizvajalec čevljev Aetricks Worldwide je v sodelovanju s podjetjem GT-X Corp. oblikoval posebne čevlje, ki so namenjene ljudem z demenco, ki pogosto odtavajo in se izgubijo. Tehnologija v čevljih, ki je povezana s satelitom, bo pomagala določiti kraj, kjer se čevelj nahaja, z natančnostjo 90 metrov kjerkoli na svetu. To je uporabna novost, saj ima 60% ljudi z Alzheimer-jevo boleznijo vsaj enkrat resno nesrečo, nesreče pa so še pogostejše, ko se bolezen razvije. Ta tehnologija bo pomagala obolelim in njihovim družinam, saj bodo lahko »našli« svoje ljubljene le s klikom z miško.
Vir: Global Action on Aging Newsletter (2009), junij 15-19.
FRANCIJA: ROBOTI - OSKRBOVALCI STARIH LJUDI
Tržišče za oskrbo starih ljudi se naglo veča. Hkrati je vse manj delovne sile, ki bi se lahko na te potrebe odzvala. Mnogi vidijo robotsko tehnologijo kot popolno rešitev, ki bi lahko pomagala pri mnogih težavah, povezanih s staranjem, kot sta npr. delna izguba avtonomije, zmanjšan vid ipd. V Franciji so se s projektom Romeo, ki poteka od januarja 2008 in v okviru katerega oblikujejo človeku podoben robot, odzvali na vse večje povpraševanje po oskrbi. Cilj je razviti robota, visokega med 1,30 in 1,40 m, da bo pomagal ljudem, ki so vse bolj odvisni od pomoči drugih. Ta robot bo šel npr. po kozarec na mizi ali po kaj drugega, povezan bo na internet in bo od tam bral knjigo ali časopis, opozoril bo človeka, kaj je v načrtu za tekoči dan, kdaj mora vzeti zdravila. Poleg tega naj bi osebi pomagal iti na sprehod ali vstati v primeru padca. Robot naj bi bil zmožen komunicirati z osebo z glasom, s kretnjami, izrazom in se ustrezno umirjeno odzvati, če je oseba vznemirjena. Prvi prototipi bodo narejeni v letu 2011, v trgovini naj bi bili leta 2015. Kakšna bo cena, še ni znano, v načrtu pa je, da naj bi bili dostopni čim širšemu krogu ljudi.
Vir: Global Action on Aging Newsletter (2009), junij 15-19; Uexpress.fr, 5.6 2009.
SLOVENSKA PERIODIKA O STAROSTI
spominčica
Glasilo Slovenskega združenja za pomoč pri demenci, letnik 6 (2008), št. 1 do 6.
Motnje spomina in druge kognitivne motnje so dokaj pogost bolezenski spremljevalec starosti, zlasti v visokih letih. V 27 državah EU je za demenco obolelih blizu 6 milijonov ljudi. Demence, glavni predstavnik tovrstnih motenj, so v strokovni, znanstveni in družbeni javnosti deležne čedalje večje pozornosti, zlasti Alzheimerjeva bolezen, ki zavzema približno dve tretjini vseh demenc.
Alzheimerjevi bolezni, pa tudi drugim demencam in kognitivnim motnjam, se posveča Svetovno združenje za Alzheimerjevo bolezen. Na njegovo pobudo je 21. september razglašen za svetovni dan te bolezni.
V Sloveniji deluje prizadevna civilna in strokovna organizacija Spominčica - slovensko združenje za pomoč pri demenci. Strokovno ji služi gerontopsihiatrija, tudi sedež ima Spominčica v psihiatrični bolnici Polje (Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje; e-naslov: zzppd@ljudmila. org; spletna stran: www.ljudmila.org/zzppd).
Združenje Spominčica se posveča informiranju javnosti o demenci in o možnostih za preprečevanje ter blažitev tovrstnih motenj, prav tako se posveča pomoči bolnikom in njihovim svojcem. Vodstvo in sodelavci Spominčice uresničujejo svoje poslanstvo tako, da vodijo svetovalni telefon, organizirajo in izvajajo predavanja, tečaje, okrogle mize in druge izobraževalne programe, ustanavljajo in vodijo skupine za samopomoč, izdajajo in širijo brošure in zgibanke ter glasilo, ki ga želimo tukaj predstaviti.
Glasilo Spominčica je z letom 2008 uspešno končalo šesto leto izhajanja. Izhaja redno na dva meseca (6 številk letno) na 8 barvnih straneh ve-
likega formata. Ima lepo opremo, članki so kratki, napisani večinoma v zelo lepi in vsakomur razumljivi slovenščini, tudi ko obravnavajo strokovno tematiko, besedila poživlja kaka dokumentarna ali doživljajska fotografija.
Vsebina objavljenih besedil kaže, da ima uredniški odbor (Branka Mikluž, Aleš Kogoj, Nataša Vakselj, Jana Dragar, Alenka Hribšek, Janja Letnikoska, Katarina B. Štrukelj, Zlata Živič in Damjana Orel) jasno vizijo in spretno roko; za vsako številko dobi poleg pomembnih tekočih informacij tudi dovolj strokovno primernih besedil, med katerimi je velik del pristnih osebnih izkušenj z bogatim doživljajskim nabojem. Razpored besedil po straneh je dokaj ustaljen. Na prvi strani sta uvodni članek in kazalo s kratkimi povzetki, na tretji strani kaka globoko doživeta izkušnja svojca ali prostovoljca, v osrednjem delu prevladujejo strokovni prispevki o kakem vprašanju v zvezi z demenco, poročila o dogodkih v Sloveniji in po svetu, o raziskavah in novih spoznanjih. Na predzadnji strani se največkrat predstavlja ena od ustanov za stare ljudi s posebnim poudarkom na njihovem delu za ljudi z demenco, na zadnji strani je najavljen kak pomembnejši dogodek v združenju Spominčica, poročilo o dogajanju v kateri od področnih enot združenja Spominčica ter prijavnica za včlanitev vanj. Druga stran glasila je vedno napolnjena z informacijami: tu so kolofonski podatki o sami publikaciji z vabilom k aktivnemu sodelovanju, informacija o donatorjih in povabilo novim do-natorjem, dobro polovico strani pa zavzemajo informacije o rednih dejavnostih združenja: o telefonskem svetovanju (v Ljubljani 01/52-83995, ob ponedeljkih, sredah in četrtkih od 15. do 17. ure), skupini za samopomoč svojcev bolnikov z demenco (v Ljubljani vsako prvo sredo v mesecu) in o izobraževalnem programu za svojce bolnikov z demenco Ne pozabi me. Vsi ti
podatki so napisani tudi za druge regije in kraje, kjer deluje združenje Spominčica: v Novi Gorici za severnoprimorsko pokrajino, v Šentjurju pri Celju za zahodnoštajersko pokrajino, v Škofji Loki, Piranu, Izoli, Metliki, Dravogradu, Krškem, Brežicah, Sevnici, Tržiču ...
Tistim, ki Spominčice ne berejo, bi radi ponudili majhno pokušino z listanjem po zadnjem in predzadnjem letniku.
Vidno mesto v letu 2008 je imela ustanovitev Spominčice Šentjur - Združenja zahodnošta-jerske pokrajine za pomoč pri demenci, ki ima sedež v Domu starejših Šentjur pri Celju. Na ustanovnem občnem zboru 9. januarja je sodeloval tudi gerontopsihiater doc. dr. Aleš Kogoj, eden od duhovnih staršev slovenske Spominčice; v nagovoru je poudaril, kako pomembno je, da so njihova društva v neposrednih krajevnih okoljih, kjer živijo ljudje s težavami zaradi demence. Nova štajerska Spominčica je takoj začela z javnimi predavanji in delavnicami za svojce in druge, ob dnevu Alzheimerjeve bolezni so postavili informativno stojnico v Šentjurju in v Celju, pripravljajo ustanovitev skupine za samopomoč. Poročilom o teh dejavnostih v Šentjurju smo sledili v glasilu Spominčica skozi vse leto (pisali sta jih Zlata Felc in Irena Rauter), iz njih pa odseva velika zavzetost nove Spominčice, predavateljev in udeležencev. Poročilo o zaključku serije javnih predavanj se konča z navedbo zanimivega utrinka: Demenca je kot oblačno nebo. Nikoli ne veš, kdaj se bo oblak pretrgal in bo posijalo sonce.
V glasilu so tudi zanimiva poročila o delovanju združenja v drugih slovenskih okoljih. V prvi številki 2008 sta Marta Kavšek in Vanja Resnik poročali o delu skupine za samopomoč pri demenci Spominčica v Posavju (CSD in Dom Krško), v junijski številki pa Marjeta Šumič o skupini za samopomoč svojcev oseb z demenco v Domu Petra Uzarja Tržič. To skupino so ustanovili za svojce domskih stanovalcev z demenco in na prvo srečanje povabili Branko Mikluž, ki je podobno kot dr. Aleš Kogoj duša združenja
Spominčica, še posebej njihovih skupin za samopomoč svojcev. V poročilu o tržiški skupini za samopomoč je zanimivo spoznanje, da svojci stanovalcev doma ponavadi prenehajo z rednim obiskovanjem skupine, voditeljice tržiške skupine pa so ob naključni dobri izkušnji začele odpirati to domsko skupino za svojce okoliških bolnikov z demenco, ki niso nastanjeni v domu. Ti seveda še veliko bolj potrebujejo informacije in oporo, saj živijo z bolnim svojcem.
Ko se že mudimo pri skupinah za samopomoč svojcev, bi opozorili tudi na pregledni članek Katarine Progar (v junijski številki Spominčice). Opravila je namreč raziskavo o delovanju tovrstnih skupin pri Slovenskem združenju za duševno zdravje Šent (15 svojcev), pri Društvu za samopomoč zasvojenim in njihovim svojcev UP (14 svojcev), Slovenskem društvu Hospic (14 svojcev) in pri Slovenskem združenju za pomoč pri demenci Spominčica (5 svojcev). S to svojo raziskavo je diplomirala na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru.
Na predzadnji strani Spominčice so se v letu 2008, kakor tudi prejšnje leto, predstavljale s svojim delom za bolnike z demenco slovenske ustanove za stare ljudi. V decembrski številki letnika 2008 je Klavdija Možina predstavila župnijski dom za stare ljudi Zavod sv Terezije v Dobrepolju, ki je med svojci in stanovalci na dobrem glasu - eni in drugi so močno vključeni v delovanje doma. Poleg osnovne in številnih interesnih dejavnosti pa ima tudi oskrbo na domu, razvoz hrane na dom, psihiatrične, fizi-oterapevtske in delovnoterapevtske storitve. Za starostnike z demenco ima poleg rednega tudi dodatni program, vendar ne v ločenih oddelkih, ampak z integriranim pristopom. Jožica Šemnički je v oktobrski številki 2008 prikazala nov dom starejših občanov Gornja Radgona; ta ima terapevtski vrt, kjer bolniki gojijo na svojih gredicah rože, jagode, zelišča in drugo. Predstavljen je Dom počitka Mengeš - dom za stare ljudi, ki je med najstarejšimi v Sloveniji, pri ob-
novitvenih delih pa pridobiva primerne prostore prav za bolnike z demenco (Ivica Krivic, avgust 2008); Dom upokojencev Domžale, kjer ena od stanovalk živi že 48 let, leta 2008 pa je dom praznoval 30-letnico delovanja novega doma (Lidija Jančar, april 2008); Karitasov Dom sv. Eme v Šentjanžu pri Dravogradu, ki je eden najmanjših koncesijskih domov v Sloveniji (21 stanovalcev v 7 dvoposteljnih in 7 enoposteljnih sobah), njegova značilnost je poleg običajnih domskih dejavnosti zlasti ta, da skuša biti s svojim zelo individualnim pristopom zrcalo domačega ognjišča za dementne stanovalce, ki so v večini, in da ima pestro duhovno ponudbo (poročata Dominika Čreslovnik Jehart in Apolonija Šporin); Špesov dom v Vojniku (poročala Estera Štante, december 2007), ki je zasebni, ima pa podobno kakor drugi dobri slovenski domovi za stare ljudi vsak teden številne dejavnosti za tiste, ki so bolj pri močeh, in za one z demenco - med drugim tudi 8 medgeneracijskih skupin za samopomoč ter izmenjavo mladih prostovoljcev od zunaj z »babicami in dedki« iz doma. Ena od teh »babic« je dejala: »Zelo sem zadovoljna s prostovoljkama. Obe sta simpatični. Kadar ju ni, ju pogrešam. Obe sem naravnost vzljubila. Če bi zavrtela čas nazaj za 50 let, bi bila vesela, da bi imela takšni punčki.«
Doživljajsko so najbolj nabiti prispevki, ki jih pišejo prostovoljci ali svojci iz svojih življenjskih izkušenj. Nekateri od teh člankov so prave besedne umetnine, na primer Bila je zaljubljena v življenje o pristno vitalni stari mami, ki pripoveduje svojo življenjsko zgodbo vnukinji - ta se je podpisala Dijakinja srednje šole za zdravstvo (april 2008).
Kaj doživlja ljubeča žena v desetih letih razvoja hude demence pri svojem možu, pretresljivo opisuje Gizela (februarska števila 2008). Bila je povsem izčrpana in neprespana ob možu in njegovem vedenju, onemogla se je tudi zgrudila, toda ko je očeta vzela za kratek čas k sebi hčerka, je že čez 15 minut na vso silo hotel domov - zapiše: »Čeprav je najbolj zmerjal mene, se je v moji
bližini počutil najbolj varen.« Iz pripovedi izbija njena potreba po druženju s kom, ki bi doživljal enako bolezen svojca, in ko je bil v zadnjem stadiju bolezni mož nameščen v dom, sama sodeluje v skupini svojcev, delo osebja za te bolnike pa opisuje s hvaležnostjo in občudovanjem: »... Tukaj na oddelku pojejo, molijo, se smejijo tudi tisti, ki ne morejo govoriti. Pesem, molitev, prijazen nasmeh in dotik gre ljudem nekako globoko v srce ...« Pripoved sklepa: »Tri dni pred smrtjo mi je počasi in s težavo, a vendarle rekel: 'Rad te imam, lepa si.' Vprašala sem ga, kdo sem jaz in mi je odgovoril, da sem njegova punca. Dva dni zatem sem ga kot vsak dan prišla nahranit za zajtrk in tedaj sem vedela, da odhaja. Vprašala sem ga, naj mi da znak, če me pozna. Pritekla mu je solza. Poklicala sem hčerko in kmalu po njenem prihodu mi je v naročju umrl. Jokala sem in vem, da me kdo morda ne razume, ampak to je bilo olajšanje, konec tistega začetka.«
Pa zgodba Nade, ki dela v domu na oddelku za stare ljudi z demenco in piše živo zgodbo svoje 85-letne tašče, kako je z vso trpkostjo obolevala za demenco, sedaj pa živi vsa zadovoljna na oddelku, kjer je sama v službi (junij 2008). Avtorica A.G. (avgust 2008) piše o kruti zgodbi svoje matere, ki se je navidez čisto utopila v demenco; članek ima naslov Nočna lučka naj gori in se takole konča: »Naši sosedje rečejo, da smo zvečer pozabili ugasniti luč. Pa nismo pozabili. Nočna lučka naj kar gori, saj gori že od takrat, ko je mama zbolela. Pogosto jokam, ko se spominjam naših lepih in težkih dni, ki so bili in so odšli. Mi pa še vedno upamo ... Tako lepo, tako toplo je ob njej...«
In tako bi lahko nadaljevali s prikazovanjem člankov v Spominčici. Ustavili bi se ob zanimivih prispevkih o metodiki komuniciranja z ljudmi, ki so oboleli za demenco, in o metodah dela z njimi. Zanimiv članek te vrste je na primer Glasba nas spremlja skozi vse življenje (junij 2008), v katerem Nataša Durič in Damjana Orel pišeta o pomenu glasbe, zlasti petja, pri delu in sožitju z bolniki,
ki imajo demenco. Tu so članki o boleznih in uporabi zdravil, o samomorilnosti pri starejših, o slikovnih preiskavah možganov pri bolnikih z demenco ...
Naj bo dovolj za pokušino. Strokovnjaki, prostovoljci, svojci in drugi, ki potrebujejo informacije in spodbudo pri svojem delu in sožitju z ljudmi, ki imajo demenco, bodo dobili veliko vsega tega, če vsaka dva meseca preberejo to majhno, toda vsebinsko bogato glasilo Slovenskega združenja za pomoč pri demenci. O njem je treba reči, da je ena od najpomembnejših specializiranih slovenskih gerontoloških publikacij. Na osmih straneh, ki jih človek podrobno prebere v slabi uri, je veliko informacij, strokovnih spoznanj, dobrih vsakdanjih izkušenj in toplih spodbudnih misli. Njen pomen pa sega še korak dalje - v Spominčici stopa slovenska gerontopsihiatrija v ploden dialog z ljudmi izven svoje stroke, v pravi dialog z ljudmi, ki se jim kot stroka posveča. V Spominčici prenaša svoja strokovna spoznanja ljudem na njim razumljiv in uporaben način, pri tem pa prejema od njih njihovo pristno izkušnjo in tisto pristno spodbudo za svoj znanstveni in strokovni razvoj, ki je ni mogoče dobiti nikjer drugje.
Jože Ramovš
socialno delo
Revijo izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, letnik 47 (2008), št. 1-2, 3-6.
Revija Socialno delo, ki izhaja praviloma na dva meseca, objavlja tudi prispevke s področja staranja in socialnega dela na tem področju. Iz objav v 47. letniku bomo kratko povzeli dva članka, ki sta bila objavljena v dvojni številki (3-6), ki objavlja recenzirane članke in druge prispevke iz 3. kongresa socialnega dela »Socialno delo za enake možnosti za vse«, ki je potekal od 10. do 12. oktobra 2007 v Mariboru.
Dr. Subhangi M. K. Herath, docentka na Oddelku za sociologijo Univerze v Colombu (Šrilan-ka) je v svojem članku z naslovom Skrb za stare ljudi na Šrilanki: perspektiva spola, predstavila probleme starih ljudi na Šrilanki. Število starih ljudi se je od leta 1953 podvojilo. Delež starega prebivalstva še naprej narašča. K temu sta najbolj pripomogla vse daljša življenjska doba ljudi in zmanjševanje števila rojstev. Zaradi teh dveh dejavnikov se bo šrilanška družba v prihodnjih letih soočala s problemom, kako vse večjemu številu starejših zagotoviti ustrezno oskrbo. Bilo bi krivično, če bi starejšim pripisovali samo negativne stvari. Dokler lahko še kaj naredijo, družbi prispevajo svoje. Prispevek družbi pa je zelo odvisen tudi od spola. Ženske običajno tudi po upokojitvi prispevajo več kot moški. Problem nastane, ko starejši postanejo odvisni. Na Šrilanki stari ljudje nimajo pokojnin. V državi tudi ni primernih sistemov javnega socialnega varstva, ki bi zagotavljali ekonomsko varnost. Zato so stari pogosto izpostavljeni revščini. Pokojnine prejemajo le tisti, ki so bili zaposleni v državnem sektorju, vendar velik del prebivalstva ne sodi v to kategorijo.
Družinske spremembe pomembno vplivajo na položaj starejših. Za starejše so včasih skrbeli doma, kar je bila ena od najpomembnejših vrednot. Zanje so običajno skrbele ženske, ki danes opravljajo tudi plačano delo in imajo zato dosti manj časa za starejše. Na Šrilanki je danes vedno več domov za stare ljudi. Toda institucionalna oskrba ni priljubljena. Starejši ne gredo radi v domove, saj jim to povzroča številne težave, kot na primer kriza identitete in občutka pripadnosti. Na Šrilanki poznamo tri vrste domov za stare: eni so subvencionirani s strani države, drugi delujejo na podlagi dobrodelnosti, tretji pa so plačljivi.
Starejše ženske so odvisne samo ekonomsko, sicer pa ohranjajo večjo neodvisnost pri vseh opravilih, ki so jih opravljale že prej. Starejši moški, ki so postali vdovci, so dosti bolj ogroženi. Šrilanška družina je precej patriarhalna. Moški ohranijo
svoj položaj tudi v starosti, kar pomeni, da so dosti bolj odvisni kot ženske in se veliko težje soočajo s problemi staranja. Za Šrilanško družbo je zato zelo pomembno, da se ponovno osredotoči na domačo oskrbo starostnikov. Ta namreč starim prinaša več zaupanja vase in pripomore k boljšemu počutju. Na Šrilanki bi bilo potrebno izboljšati sisteme finančne varnosti v starosti, oblikovati politike oskrbe za starostnike, pri katerih se upoštevata tako starost kot spol, s čimer bi se izognili spolni in starostni diskriminaciji.
Dr. Suzana Bornarova, izredna profesorica na Inštitutu za socialno delo in socialno politiko na Filozofski fakulteti Univerze v Skopju, je v članku Vodenje primera v gerontološkem socialnem delu: odgovor na spreminjajoč se kontekst skrbi za stare ljudi predstavila pogled na gerontološko socialno delo. Pomembno pri tem je, da stroka pomaga starejšim skrbeti zase in da se vključi samo na tistih področjih, kjer je potrebna. S tem starejši dlje časa ohranijo svojo samostojnost in občutek pomembnosti. Avtorica je v nadaljevanju ana-
lizirala premik od dela na primeru k vodenju primera. Vodenje primera v socialnem delu je poznano že iz začetka prejšnjega stoletja, vendar se ta izraz pogosteje uporablja šele v zadnjem času. Vodenje primera pomeni, da nosilec primera pomaga starim ljudem šibkega zdravja prepoznati njihove potrebe, poišče storitve, jih tudi sam vodi ali koordinira, kar pomeni, da za to nekoga pooblasti. Funkcija vodje primera je oceniti uporabnikove potrebe po storitvah, načrtovati storitve, intervenirati pri uporabnikih, spremljati izvajanje storitev in vse skupaj oceniti. Namen teh dejavnosti je izboljšati oziroma vzdrževati življenje starejše osebe v najmanj omejenem in najbolj varnem okolju. Pri vodenju primera lahko naletimo tudi na dileme. Ena od dilem je, da mora nosilec primera presoditi, ali se je starejša oseba še sposobna sama odločati. Kljub temu vodenje primera še naprej ostaja osrednja dolgoročna skupnostna oblika pomoči starejšim.
Klemen Jerinc
GERONTOLOŠKI DOGODKI
Zbrali dr. Anton Mlinar, dr. Tanja Pihlar in dr. Simona Hvalič-Touzery
V	SLOVENIJI
Paliativna oskrba v osnovnem zdravstvenem varstvu
Organizirajo: Svetovna zdravstvena organizacija, Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, Združenje zdravnikov družinske medicine, Zavod za razvoj družinske medicine, Katedra za družinsko medicino, MF v Ljubljani; Katedra za družinsko medicino, MF v Mariboru; Kolaborativni center SZO za primarno Zdravstveno nego, ZD Maribor, Sekcija patronažnih medicinskih sester 12. november 2009, Grand hotel Toplice, Bled
Spletni naslov: http://www.zbornica-zveza.si/Strokovno_srecanje.aspx?ID=142
V	TUJINI
British Geriatrics Society - Autumn Meeting
Organizira: British Geriatrics Society
7. -9. oktober 2009, Harrogate, Velika Britanija
Spletni naslov: http://www.bgs.org.uk/Notices/bgs_conferences.htm
International Programme in Policy Formulation, Planning, Implementationand Monitoring of the Madrid International Plan of Action on Ageing
Organizira: International Institute on Ageing (United Nations - Malta) (INIA) v
sodelovanju z UNFPA
12. -23. oktober 2009, Valletta Malta
Spletni naslov: http://www.inia.org.mt
10th Meeting of SIOG: International Society of Geriatric Oncology
Organizira: International Society of Geriatric Oncology 25. -17. oktober 2009, Berlin, Nemčija
Spletni naslov: http://www.siog.org/index.php?option=com_content&view=article&id =58&Itemid=63
Intergenerational Conference 2009: Back to the Future: Networks for All Ages
Organizira: Beth Johnson Foundation - Centre for Intergenerational Practice,
National Youth Agency
28. oktober 2009, London, Velika Britanija
Spletni naslov: http://www.centreforip.org.uk/default.aspx?page=24363
International Workshop on the Socio-Economics of Ageing
Organizira: ISEG, Technical University of Lisbon 30. oktober 2009, Lizbona, Portugalska
Spletni naslov: http://www.iseg.utl.pt/ageing
9th Annual Integrated Care Conference : »Lost in Transition : meeting the challenge through integrated care«
Organizira: International Network of Integrated Care; Medicial University of Vienna; University Medical Center, Utrecht
3.	-6. november 2009, Dunaj, Avstrija
Spletni naslov: http://www.integratedcare.eu/
OASIS 1st International Conference
Organizira: OASIS - Open architecture for Accessible Services Integration and Standardisation
4.	-5. november 2009, Firence, Italija Spletni naslov: http://www.oasis-project.eu
The Gerontological Society of America: 62nd Annual Scientific Meeting
Organizira: The Gerontological Society of America (GSA)
18.	-22. november 2009, Atlanta, ZDA
Spletni naslov: http://www.geron.org
SOPRANO Conference: Ambient Assisted Living - Promising concepts for designing user-friendly technologies
Organizira: SOPRANO project consortium
19.	-20. november 2009, Eindhoven, Nizozemska
Spletni naslov: http://www.soprano-ip.org/ecportal.asp?id=414&nt=19&lang=1
Falls Prevention in Older People
Organizira: Healthcare Events
19. november 2009, Manchester, Velika Britanija
Spletni naslov: http://www.healthcare-events.co.uk/conf/booking. php?action=home&id=344
gerontološko izrazje
Pričakovana leta zdravega življenja / pričakovano trajanje zdravja
Angleško: Healthy Life Years - HLY, disability-
free life expectancy - DFLE Nemško: Der Indikator gesunde Lebensjahre, behinderungsfreie Lebenserwartung Špansko: La esperanza de vida con buena salud, esperanza de vida sin discapacidades Francosko: L'indicateur des annees de vie en bonne sante (AVBS), esperance de vie sans incapacite
Ustaljeni kazalnik »pričakovano trajanje življenja« pove, koliko let življenja lahko človek pričakuje ob rojstvu in nato ob različnih starostih. V zadnjih desetletjih se vse več pozornosti namenja letom zdravega življenja, ki jih lahko posameznik pričakuje ob rojstvu. Na ravni EU se leta zdravega življenja ugotavlja z dodatnim kazalnikom, ki se imenuje »pričakovana leta zdravega življenja (HLY)«, oz. »pričakovano trajanje zdravja (DFLE)«. Ta kazalnik se uporablja kot dopolnilo ustaljenim kazalnikom pričakovanega trajanja življenja in opozarja na dejstvo, da posameznik ni celotno življenje popolna zdrav. Kronične bolezni, onemoglost in invalidnost so pri višji starosti veliko pogostejše kot pri nižji, kar lahko pomeni, da se z višjo pričakovano življenjsko dobo ni nujno povečalo tudi število zdravih let življenja. Zaradi staranja prebivalstva se postavlja glavno vprašanje, ali bo daljša življenjska doba ljudi pomenila manjši ali višji delež prebivalstva, ki bo določeno število let preživelo z omejitvijo pri vsaj eni dejavnosti. Če se kazalec HLY namreč povečuje hitreje kot pričakovana življenjska doba v prebivalstvu, potem ne le, da ljudje živijo dlje, ampak jih tudi vse več
živi večji del svojega življenja brez invalidnosti ali oviranosti pri vsakdanjih dejavnostih.
Kazalnik HLY se izračuna s pomočjo Sulli-vanove metode, ki jo uporabljajo strokovnjaki vsepovsod po svetu od leta 1970 naprej. Kazalnik kombinira informacijo o umrljivosti in informacijo o obolevnosti in torej razlikuje leta v življenju človeka brez omejitve pri dejavnostih in leta v življenju človeka z omejitvijo pri vsaj eni dejavnosti, pod pogojem, da se bodo trenutni vzorci umrljivosti in odvisnosti nadaljevali v prihodnosti. Kazalnik vnaša koncept kakovosti življenja, saj daje poseben poudarek kakovosti življenja, ne le njegovi dolžini.
Podatki Eurostata kažejo, da lahko leta 2006 rojeni moški v EU-25 pričakujejo, da bodo živeli 61,6 let, oz. 80,7% svojega življenja brez zdravstvenih omejitev, ženske pa 62,1 let, oz. 75,4%. Vrednost kazalnika obeh spolov je v Sloveniji nižja od evropskega povprečja. V Sloveniji v letu 2006 rojeni moški lahko pričakujejo 57,6 let zdravega življenja, ženske pa 61,0 let. Poleg tega je delež časa v življenju človeka, preživet v slabšem zdravstvenem stanju, pri ženskah (25,6%) večji kot pri moških (22,7%), čeprav sta vrednosti kazalnikov pričakovano trajanje življenja brez kroničnih bolezni in pričakovano trajanje življenja brez omejitev pri običajnih aktivnostih za ženske višji kot za moške. Med državami EU-25 so precejšnje razlike v pričakovanih letih zdravega življenja. Moški lahko največ let zdravega življenja pričakujejo na Danskem (89%) in Malti (88,4%), ženske pa v istih državah, vendar v obratnem vrstnem redu (na Malti 84,5% in Danskem 83,1%). Najmanj let zdravega življenja lahko pričakujejo na Finskem, in sicer moški 69,7%, ženske pa 63,4% svojega življenja.
Simona Hvalič Touzery
simpoziji, posveti
Božidar Voljč
Posvet o uvedbi pouka gerontologije in geriatrije v slovenskem zdravstvu
Ljubljana, SAZU, 17. marca 2009
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje pripravlja pregled geria-tričnega pouka na vseh stopnjah zdravstvenega izobraževanja v Sloveniji. Po ukinitvi Inštituta za gerontologijo in geriatrijo v Trnovem leta 1988 je Slovenija zaostala za razvojem geriatrične stroke, v veliki meri pa je opustila tudi geriatrični pouk. Da bi ugotovili stanje na tem področju, je Inštitut v sodelovanju s SAZU pripravil razširjen Posvet o uvedbi pouka gerontologije in geriatrije v slovenskem zdravstvu.
Posvet je bil dne 17. marca 2009 v veliki dvorani SAZU v okviru razširjenega Odbora za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Nanj so bili poleg članov Odbora povabljeni dekani medicinskih in zdravstvenih fakultet ter visokih šol za zdravstvo. Povabljeni so bili tudi nekateri strokovnjaki, ki so doslej pokazali interes za geriatrijo v Sloveniji, in člani medicinskega razreda SAZU.
Akademija in Inštitut sta posvet pripravila z namenom, da se seznanimo z obsegom in vrstami gerontološko-geriatričnega pouka na vseh stopnjah zdravstvenega izobraževanja v Sloveniji. Spričo naglih demografskih sprememb oziroma staranja slovenske družbe postaja zaostanek Slovenije za razvojem v Evropski uniji vse bolj oči-
ten, pa tudi tragičen, saj smo do preimenovanja Klinike za gerontologijo in geriatrijo v Trnovem leta 1988 na tem področju tako strokovno kot organizacijsko sodili med najbolj razvite države. Končni namen aktivnosti, med katere sodi tudi ta posvet, je, da bi v Sloveniji na vseh stopnjah zdravstvenega izobraževanja dosegli dogovorjen in obvezen obseg poučevanja geriatričnih in ge-rontoloških vsebin, skupaj s praktičnim poukom. Pri tem naj bi se zgledovali tudi po državah, ki v svojem gerontološko-geriatričnem razvoju niso imele prekinitve in ki se tudi v praksi izkazujejo z zgledno organizacijo ter dosežki.
Dr. Božidar Voljč, ki je posvet vodil, je v imenu Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje pozdravil navzoče, posebej še predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademika prof. dr. Jožeta Trontlja. Zahvalil se mu je za sodelovanje Akademije z Inštitutom pri organizaciji posveta in za možnost, da je posvet v njihovi dvorani. Za njim je navzoče nagovoril predsednik SAZU, akademik prof. dr. Jože Trontelj (nagovor je objavljen na 3. strani te revije). V svojih uvodnih nagovorih sta poudarila aktualnost posveta in prikazala potrebnost uvedbe pouka geriatrije v šolanju zdravnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov v Sloveniji tudi predsednik Zdravniškega društva Slovenije, prof. dr. Pavel Poredoš, in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, prim. dr. Gordana Kalan Živčec.
V prvem delu so bili trije referati: Božidar Voljč je prikazal stanje geriatrije pri članicah Evropske unije, Jože Ramovš pa koncept geron-tološkega izobraževanja (dopolnjeno vsebino obojega objavljata avtorja v člankih v tej številki revije), dr. Gregor Veninšek pa je predaval o
izzivih zdravstvenega varstva starostnikov v Sloveniji.
Sledila je široka razprava prisotnih strokovnjakov - nekaj misli iz njih povzemamo - ter sprejem zaključkov posveta, ki ga objavljamo na koncu tega prispevka.
Nekaj povzetkov iz razprave
Prof. dr. Dušan Šuput, dekan Medicinske fakultete v Ljubljani, je dejal, da ima fakulteta v vseh predmetih od 1. letnika dalje vključeno ge-rontologijo, čeravno se o gerontologiji in geriatriji posebej ne govori, kot se npr. ne govori o kata-strofni medicini. Področje se jim zaradi staranja prebivalstva zdi zelo pomembno. S Fakulteto za zdravstvene vede iz Ljubljane delajo skupaj na projektu skrbi za starostnike, menijo tudi, da bi se s tem moralo bolj ukvarjati javno zdravje, saj gre za javnozdravstveni problem. Prof. Accetto je vedno poudarjal, da starejše bolnike ne smemo strpati v nekakšen njim namenjen geto, ampak jih je treba zdraviti z ljudmi drugih generacij. Pomembno je imeti tudi negovalne bolnišnice. Fakulteta je pripravljena sprejemati tudi kritične pripombe in je odprta za vse predloge.
Doc. dr. Nadja Plazar, dekanja Visoke šole za zdravstvo Izola, je menila, da je skrb za starostnike v Sloveniji na vseh ravneh preveč razdrobljena, potrebujemo partnerski in povezovalni koncept, ki ga je potrebno še domisliti. Namesto institucionalizma bi se morala čutiti skupna organiziranost. Na ravni izobraževanja bi morala biti zdravstvena skrb za starostnike vključena v dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje. Zdravi starostniki predstavljajo velik prihranek za državo. Res pa je, da starostniki ne predstavljajo homogene skupine, ampak imajo najrazličnejše potrebe, zato so potrebni tudi povsem individualni odzivi. Slovenija na vsak način potrebuje integrirano skrb za starostnike.
Prof. dr. Peter Kokol, dekan Fakultete za zdravstvene vede iz Maribora, je povedal, da ima njihova ustanova gerontološki program
vključen v izobraževanje že od leta 2000 dalje, vendar je zanj bolj malo zanimanja, doslej le okoli 30 študentov. S tega področja imajo tudi magistrski program, med počitnicami pa organizirajo poletno šolo iz gerontologije. Izdali so tudi priporočila oz. navodila za promocijo področja.
Ga. Majda Šlajmer Japelj iz Maribora je dejala, da je pomembno, da starejši neposredno sodelujejo pri pripravi zdravstvenih programov za starejše. Med izobraževanjem pa je zelo pomembna živa praksa, ki jo študent mora doživeti. Težava je tudi, ker si družinski zdravniki, od katerih so starejši bolniki najbolj odvisni, zanje ne zmorejo vzeti dovolj časa. Ni prav, če se vse zreducira na pisanje receptov. Tudi patronažna služba, ki je zelo pomembna, ne dela več tako kot včasih, ko so sestre s starejšimi bolniki morale vzpostaviti stik, zdaj pa ga smejo. Za vsakega starostnika bi patronažna sestra morala skupaj z njim ugotoviti, ali rabi kakšno pomoč in kakšne vrste. Danes so tudi normativi taki, da se potrebam starejših ni mogoče prilagoditi. Zato je treba v izobraževanju dati več poudarka, vendar pa vsega, kar znamo, ne bomo zmogli uporabiti brez multisektorskega sodelovanja.
G. Davor Dominkuš, generalni direktor Direktorata za socialne zadeve na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je menil, da zaradi vse daljše dolgoživosti potrebujemo nove koncepte za vzdržnost vseh sistemov, ne le pokojninskega ali zdravstvenega. Pred nami so tektonski izzivi, ki zahtevajo, da gremo iz ozkih strokovnih krogov v široko javnost.
Predstavnik z Ministrstva za zdravje je opravičil odsotnost nadrejenih, ki so na drugih dolžnostih. Ministrstvo se zaveda pomena demografskih sprememb. Omenil je projekt oskrbe na domu.
Akademik prof. dr. Uroš Skalerič, predstojnik Odseka za dentalno medicino na Medicinski fakulteti, je menil, da je tudi v starosti oralno zdravje integralni del zdravja celega organizma. Med otroci imamo odlično preventivo s sijajnimi
rezultati, med odraslimi in starimi pa je slika obratna in zelo slaba. Raziskave so pokazale, da bolniki s paradentozo doživijo dvakrat več infarktov, trikrat več možganskih kapi in da diabetes pri njih slabše poteka. Zobozdravstvo je zato treba vključiti v geriatrijo. Podpira vključitev geriatrije v vse specifične predmete, razmišljajo pa tudi o novem predmetu - gerontostomatologiji.
Akademik prof. dr. Matija Horvat je menil, da je zdravljenje starih ljudi prehitelo slovensko medicino. Med hospitaliziranimi jih je večina stara več kot 70 let. S starimi se ukvarja vsak zdravnik. Zato potrebujemo centre za edukacijo in razvoj stroke. V Ljubljani imamo center za veterane v Šiški, kako je v Mariboru, pa ne ve. Specializacijo potrebujemo, čeprav ne v velikem obsegu. V Sloveniji na primer ni mogoče podeliti licence za gerontologijo. Slovenski gerontolog iz Argentine ni mogel dobiti licence za delo, dokler ni specializiral družinske medicine, in se je zato kot gerontolog moral učiti pediatrijo. Trnovo je bilo ukinjeno zaradi strahu, da bodo vse stare bolnike pošiljali tja, zato so se raje preimenovali.
Akademik prof. dr. Franc Strle, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, je dejal, da epidemija kroničnih nenalezljivih bolezni ustvarja dobro podlago tudi za večjo virulenco povzročiteljev nalezljivih bolezni. Za otroke so potrebna pediatrična znanja, ker so njihovi organizmi drugačni, prav tako drugačni so tudi stari organizmi, pa za to nimamo izobraževanja. Potrebujemo geriatre s specifičnimi znanji.
Mag. pharm. Nada Irgolič je menila, da je doziranje zdravil pri starih ljudeh prav tako specifično kot pri otrocih. Na tem področju nam primanjkuje potrebnih znanj, še posebej sedaj, ko so na obzorju nova, povsem drugačna zdravila. Klinični farmacevt je koristen sodelavec zdravnikov, ki bi ga bilo treba bolj upoštevati.
Predstavnik z Zdravstvene fakultete v Ljubljani je dejal, da fizioterapija ohranja funkcijske zmožnosti starajočega se organizma in na njihovi fakulteti je fizioterapija pripravljena na te izzive.
Akademik prof. dr. Jože Trontelj je pohvalil bogato dopoldne z veliko konkretnimi napotki. Opozoril je na stavbo stare nevrološke klinike, ki bo po selitvi v novo stavbo ostala prazna, nameravajo jo celo zapečatiti. Bila bi zelo primerna za novi center za geriatrijo, zato predlaga, da bi na Ministrstvo za šolstvo in Ministrstvo za zdravje poslali predlog, da se stavba prihrani v ta namen.
Dr. Meta Mencej, predsednica Gerontološke-ga društva Slovenije, je opozorila, da je bilo že kar nekaj takšnih razprav kot je današnja in da bi morali biti zraven tudi tisti, ki odločajo. Ne želi si, da bi bilo današnje srečanje le inventura, zato naj sledijo še kakšni konkretni ukrepi.
Dr. Božidar Voljč z Inštituta Antona Trste-njaka je povedal, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja na tri bodoče globalne grožnje: klimatske spremembe, vse večje razlike med bogatim in revnim delom sveta in demografske spremembe. Slovenija se ne bo izognila nobeni od njih. Na področju demografskih sprememb potrebujemo ponovno uvedbo geriatričnega pouka in zdravljenja, ki naj bo zasnovano na partnerskem konceptu. Impulz mora priti iz samega zdravstva, sicer bo načrt težko uresničljiv. Ob zaključku se je zahvalil avtorjem vseh prispevkov in razpravljalcem.
Predlagal je, da bi do naslednjega posvetovanja ob koncu letošnjega leta, pripravili predlog obveznih izobraževalnih vsebin gerontološko-geriatričnega izobraževanja in ga poslali Vladi Republike Slovenije ter pristojnim ministrom.
Zaključki posveta o uvedbi pouka geriatrije v slovenskem zdravstvu
Zbrani na razširjenem posvetu Odbora za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, dne 17. marca 2009, ugotavljamo, da v zadnjih desetletjih staranje prebivalstva najbolj spreminja podobo sveta. Leta 2006 je bilo na svetu 650 milijonov ljudi starih več kot 60 let, ob istem trendu se bo leta 2025 njihovo število podvojilo, do leta 2050 pa po-
trojilo. S podaljševanjem življenja narašča pomen kroničnih nenalezljivih bolezni, ki danes tvorijo že 80% vse zbolevnosti in so vzročno povezane s 60% vseh smrti na svetu, zato je vse več geronto-loško-geriatričnih raziskav in spoznanj. Svetovna zdravstvena organizacija poudarja potrebo po ustrezni prilagoditvi zdravstvenih sistemov, še posebej primarnega zdravstva, ki se edino lahko sooči s pandemijo kroničnih nenalezljivih bolezni.
Vse našteto velja tudi za slovensko družbo, ki se ob nizki rodnosti naglo stara. Čeprav so zdravstvene potrebe starejših specifične, njihovo reševanje pa zahteva posebno znanje, pogrešamo usklajeno gerontološko-geriatrično strategijo na vseh ravneh zdravstvenega izobraževanja. Vključevanje gerontoloških in geriatričnih znanj v izobraževalne programe je prepuščeno pobudam posameznih ustanov, kar se kaže v neenotnosti pristopa in pomanjkljivem povprečnem znanju s tega področja. Prav tako nimamo več kliničnih ustanov, ki bi skrbele za izobraževanje potrebnih kadrov, opravljanje raziskav in vključevanje Slovenije v mednarodne gerontološko-geriatrične aktivnosti.
Podpisani udeleženci današnjega posveta zato menimo, da v Sloveniji potrebujemo nacionalni koncept o pouku gerontologije in geriatrije v izobraževalnih programih obeh medicinskih fakultet, fakultete za farmacijo, fakultet in visokih šol za zdravstvene vede ter srednjih zdravstvenih in drugih šol. Usklajen naj bo s stališči Evropskega združenja za geriatrično medicino o pouku geriatrije v državah članicah Evropske unije. Njegovo uresničevanje naj v bodoče zagotavlja enovitost pouka, naše diplomante oboroži z ustreznimi teoretičnimi in praktičnimi gerontološko-geriatrič-nimi znanji, slovenski stroki pa na tem področju na enakopravni ravni omogoča strokovna in raziskovalna sodelovanja v mednarodnem okolju.
Pri pripravi takega koncepta želimo aktivno in partnersko sodelovati, pričakujemo pa tudi podporo slovenske Vlade in politike.
V Ljubljani, 17. marca 2009
Ksenija Ramovš in Jože Ramovš
19. svetovni IAGG kongres gerontologije in geriatrije
Dolgoživost, zdravje in blaginja
Pariz, 5. - 9. julij 2009
Mednarodno združenje za gerontologijo in geriatrijo (International Asssociation of Gerontology and Geriatrics - IAGG).
Poslanstvo IAGG je spodbujati vrhunsko raven dosežkov gerontološkega raziskovanja in usposabljanja po vsem svetu ter sodelovati z drugimi mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami pri uveljavljanju gerontoloških interesov. To poslanstvo je usmerjeno tako na svetovno raven kot na korist vsakega člana združenja. Spodbujati želi kar najvišjo raven kakovosti življenja starajočih se ljudi.
Začetek združenja sega v leto 1950, ko je bilo v Liegu v Belgiji osnovano Mednarodno združenje gerontoloških društev. V začetku julija tega leta je bil tam 1. svetovni gerontološki kongres, na katerem je sodelovalo 113 predstavnikov iz 14 držav. Pozneje se je združenje preimenovalo v Mednarodno združenje za gerontologijo, leta 2005 pa so na kongresu dodali imenu še geriatrijo; že ves čas je bilo namreč v ospredju spodbujanje geriatrije - medicinske veje, ki se posveča starejšim ljudem. IAGG deluje v tesni povezavi s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO).
Od 1950 do 1981 je IAG organizirala svetovne kongrese vsaka tri leta, od 1985 pa na štiri leta, kar se ujema z mandatom izvršilnega odbora IAGG. V začetku junija 2001 je bil 17. svetovni gerontološki kongres IAG v Vancouvru v Kanadi, konec junija 2005 pa 18. svetovni kongres v Riu de Janeiru v Braziliji. Na brazilskem je bila soglasno sprejeta zamisel programa starosti
prijaznih mest, ki jo poznamo in uveljavljamo tudi pri nas, Vancouver pa ostaja vsa ta leta v ospredju raziskovanja in praktičnih akcij na tem področju (Vancouvrski protokol za starosti prijazna mesta, priprava programa za starosti prijazno podeželje ...).
Pariški kongres 2009
Od 5. do 9. julija 2009 se je v velikem pariškem kongresnem centru odvijal 19. kongres IAGG. Ta znanstveni zbor je največji na področju gerontologije po številu udeleženih držav, udeležencev (okrog 5.000) in znanstvenih prispevkov (v kongresni knjigi je natisnjenih skoraj 4.000 povzetkov s približno 14.000 avtorji). Na kongresu v Parizu so bila predstavljena vsa pomembnejša spoznanja in praktične izkušnje v zadnjih letih, prav tako pa ni manjkalo temeljitih razmislekov o razvojnih smereh gerontologije in geriatrije v prihodnjih letih.
Udeleženci kongresa smo prejeli dve obsežni kongresni publikaciji:
•	programsko knjigo (19th IAGG World Congress of Gerontology and Geriatrics, Palais des Congres Paris, 5-9 July 2009 - PROGRAMME), ki obsega 374 strani, in
•	knjigo povzetkov (19th IAGG World Congress of Gerontology and Geriatrics, Paris, 5-9 July 2009 - ABSTRACT BOOK; JHHA The Journal of Nutrition, Health and Ageing. Volume 13, Supplement 1, 2009), ki obsega 794 strani.
Slovesna otvoritev kongresa je bila 5. julija popoldne. Pred tem so se ves dan že odvijale pred-konference.
Mednarodna zveza za preprečevanje zlorab starejših (INPEA ) je v sodelovanju s francoskim partnerjem ALMA, organizirala Četrti svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starimi. Predavatelji in razpravljavci so razgrinjali različne oblike in vidike ranjenega dostojanstva starejših ljudi. Nasilje nad starejšimi ostaja v mnogih primerih prikrito, zato so poudarjali, da je po-
trebno o njem odkrito govoriti, ga raziskovati in širiti dobre izkušnje iz prakse preprečevanja nasilja nad starejšimi ter reševanje posledic. Eden od najpogostejših razlogov za stiske starih ljudi je opustitev dolžne skrbi za starega človeka. V enournem video posnetku so bili prikazani pretresljivi primeri zlorab starejših iz različnih koncev sveta. Mnogi med njimi so bili zelo vsakdanji, komaj opazni. Ariela Lowenstein iz Univerze v Haifi je npr. predstavila posnetek iz doma starejših: negovalka je molče odpeljala staro gospo na kopanje, med nego je govorila po mobilniku, vprašanja in prošnje stare gospe pa je preslišala. Ignoriranje človeka in njegovih temeljnih potreb lahko enako boli kot težka beseda ali udarec.
Na otvoritvi gerontološkega kongresa je predsednik mednarodne zveze za gerontologijo in geriatrijo za obdobje 2005 do 2009 Renato Maia Guimaräes nagovoril avditorij z besedami, da živimo v začetku stoletja, ki ga bo najbolj zaznamovalo staranje prebivalstva. Poudaril je, da na kongresu ni nikogar, ki bi iskal čudežno tableto, da bi ustavila uro človeškega življenja, temveč se bodo razprave odvijale o alternativah za zmanjšanje negativnih vidikov staranja ter o promoviranju aktivnega in zdravega staranja. Vprašanja, ki se bodo odpirala, ne bodo samo o tem, kako preživeti, temveč tudi zakaj preživeti. Jean-Pierre Aquino, predsednik francoskega združenja za geriatrijo in gerontologijo, je dejal, da bodo le interdisciplinarni pristopi omogočili razvoj in bolj kakovostno starost.
Za svetovne kongrese je danes značilno, da so skoraj vsi udeleženci tudi nosilci raznih oblik znanstvenih in strokovnih prispevkov. Na tokratnem gerontološkem kongresu v Parizu se je v slabem tednu zvrstilo blizu štiri tisoč prispevkov. Večino časa so potekala predavanja in delavnice vzporedno v šestnajstih dvoranah, na velikih površinah predprostorov pa so bile na ogled predstavitve tem na plakatih in razne razstave. Osebno je torej možno
prisostvovati sorazmerno majhnemu delu predavanj po osebnemu izboru. Vendar pa bo zajetna knjiga povzetkov še nekaj časa bogat vir izhodiščnih informacij o današnjem stanju svetovnega znanja na področju gerontologije ter geriatrije.
Med drugimi je bil zanimiv na primer prispevek Attias-Donfut Claudine in njenih kolegic o socialnih vlogah starejših v 3-genera-cijskih družinah. V ZDA namreč opažajo porast 3-generacijskih družin, vzroke za to pa iščejo v sedanjih ekonomskih razmerah. Opazen je trend odvisnosti starejših od srednje generacije, to je od svojih otrok. Če se bodo 3-generacijske družine znašle v hujši ekonomski krizi, kaže, da bo srednja generacija prej poskrbela za svoje otroke (kar je tudi naravna biološka usmeritev) kot pa za ostarele starše. Da bo imela srednja generacija težave pri skrbi za starejše, napovedujejo tudi dejstva, da je odraščala v obdobju izobilja in je pri njej opazen padec altruističnih vrednot, predvsem solidarnosti do starejših ljudi. V državah, kjer solidarnost med generacijami temelji na tradicionalni 3-generacijski družini, opažajo usihanje le te, posledice pa so nepredvidljive. V razviti Japonski, kot tudi v drugih državah Daljnega vzhoda, se mladi izobraženi ljudje izseljujejo iz svojih družin in iz domačih krajev. Za starejše skrbi v glavnem manj izobražena srednja generacija, ko pa se bo ta postarala, bo ostala brez ekonomske in socialne varnosti.
Med odmevnimi temami kongresa so bili tudi padci starejših. Predstavljene so bile mnoge analize predvsem iz razvitega dela sveta. Za nas iz Slovenije so bili zanimivi tudi konkretni primeri dobrih praks, saj na tem področju zelo zaostajamo. Robert Cumming iz Avstralije (Sidney) je govoril o rizičnih faktorjih za padce. Povedal je, da osteoporoza in padci korelirata in padci so v 44% do 80% primerov posredni vzrok za smrt ali za bistveno poslabšanje kakovosti življenja starega človeka. Ob dejstvu, da začno
mišice po 60. letu starosti zelo slabeti, je odločilno vzdrževanje in razvijanje mišične mase med 50. in 60. letom starosti. Multikomponentna nefarmakološka preventiva je pri tem veliko uspešnejša od zdravljenja s zdravili. Preučevali so učinkovitost vaj za preventivo padcev, pri čemer se je Tai-Chi izkazal kot najuspešnejša metoda. Pravočasna ocena gibljivosti in ravnotežja je podlaga za ukrepanje, to je za trening boljšega ravnotežja pod strokovnim vodstvom.
Več sklopov predavanj je bilo posvečenih tudi programu starosti prijaznih mest, ki bo, kot kaže, zelo učinkovit način izboljševanje javnih razmer za kakovostno staranje večine ljudi. O razvoju projekta po svetu je v veliki dvorani s tisoč poslušalci govoril tudi direktor Oddelka za staranja v WHO, dr. John Beard, ki si je letos spomladi kot gost Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracij-sko sožitje ogledal delo za uvajanje tega projekta v Sloveniji. Kar ponosni smo bili, ko je dejal, da sta trenutno Slovenija in Irska državi, kjer najbolj resno in ustvarjalno pristopamo k uvajanju starosti prijaznih mest.
Z zanimanjem sva se udeleževala sklopov predavanj, ki so bili posvečeni študiju gerontologije na dodiplomski in podiplomski ravni, saj v Sloveniji pravkar potekajo prizadevanja, da bi na tem področju začeli popravljati zamudo in zaostanke pri tem. V tej številki revije je prikaz enega dela tovrstnih prispevkov na kongresu in več prispevkov o domačih slovenskih prizadevanjih. Tudi v prihodnje bomo v naši reviji prinašali posamezna za nas pomembnejša spoznanja iz kongresa.
Na koncu tega poročila naj dodamo, da smo bili Slovenci na kongresu prisotni s štirimi prispevki (dr. Ane Habjanič iz Maribora in trije iz Inštituta Antona Trstenjaka: Božidar Voljč, Ksenija Ramovš in Jože Ramovš) in da je bil naš prispevek z rezultati raziskave o problematiki pitja starejših ljudi deležen posebne pozornosti.
Tanja Pihlar
Posvet Nasilje nad starejšimi je največja kršitev človekovih temeljnih pravic in svoboščin
Državni svet RS, 15. junij 2009
Ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi 15. junija sta Državni svet in Zveza društev upokojencev Slovenije organizirala posvet Nasilje nad starejšimi je največja kršitev človekovih temeljnih pravic in svoboščin, ki je potekal v Državnem svetu Republike Slovenije. To je bil že četrti posvet na tovrstno tematiko; vodil ga je državni svetnik Rudolf Cipot.
Mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta RS, je v svojem uvodnem govoru menil, da je sedanja gospodarska kriza neke vrste test za medgeneracijsko solidarnost in preizkus naših vrednot. Zakonodaja je do nasilja vedno manj tolerantna, v praksi pa bo treba še marsikaj narediti. Državni svet se zavzema za spreminjanje naših miselnih in vedenjskih vzorcev že od vrtca dalje, poudarja pomembnost izobraževanja v šolah in medijih, ki lahko v javnosti vplivajo na širjenje pozitivne podobe o staranju. Skrb zbuja zlasti zamolčano nasilje. V starajoči se družbi je po njegovem osrednjega pomena medgeneracijska solidarnost.
Lea Javornik - Novak, vodja razvojnega sektorja za družino pri MDDSZ, je v svojem referatu predstavila Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini za obdobje 20092014, ki je bila sprejeta maja letošnjega leta. Njen namen je zmanjšati nasilje v družbi na najmanjšo možno mero, med konkretnimi cilji pa so med drugim: povečanje senzibilnosti za nasilje v družbi , usklajeno delovanje pristojnih ustanov in nevladnih organizacij, spodbujanje dostopnosti in kakovosti programov za pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja in ozaveščanje otrok o
njihovih temeljnih pravicah. Predstavila je posamezne tematske sklope resolucije in opozorila na kampanjo vlade RS zoper nasilje v družini, ki poteka v času trajanja resolucije.
Rožca Šonc, predsednica Sveta za solidarno sožitje generacij in za kakovostno staranje, je govorila o dejavnostih in dosežkih ZDUS-a v zvezi s problematiko nasilja nad starejšimi. MDDSZ in ZDUS sta podpisala dogovor, ki med drugim temelji na Strategiji varstva starejših, in ima za cilj večjo vključenost starejših pri oblikovanju politik, pripravi zakonodaje in spremljanju učinkovitosti ukrepov. Menila je, da se v primerjavi z letom 2004, ko so v Državnem svetu začeli s posveti o nasilju nad starejšimi, stvari sicer premikajo na bolje, vendar prepočasi. Seniorske organizacije sodelujejo s centri za socialno delo pri odkrivanju nasilja nad starejšimi. Menila je, da je nasilju nad starejšimi namenjeno premalo pozornosti; premalo so bili vključeni v pripravo vladnih dokumentov. Pomembno vlogo ima ozaveščanje starejših o nasilju, čemur bodo v društvih namenili več pozornosti. V večini primerov je nasilje nad starejšimi odraz stisk mlajših generacij. V medijih se premalo ukvarjajo z analizo pojavov nasilja in z možnostmi preventive. Pomembno je, da se pri reševanju problema povežejo vse skupine v družbi, strokovnjaki, civilna družba in vlada.
Darinka Rozman, strokovna sodelavka SOS telefona, je v referatu orisala izkušnje Društva SOS telefon na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi. Načelo društva je ničelna toleranca do nasilja. Poudarila je, da žrtev ni nikoli kriva za nasilje, ki ga doživlja, ampak oseba, ki ga povzroča. V večini primerov žrtve ne poiščejo pomoči. Pomembno je prepoznati, zakaj se nasilje dogaja in kdo ga povzroča. Vsaka žrtev mora imeti veliko poguma, da preživi nasilje; posledice nasilja so med drugim depresija in druge duševne motnje, zasvojenosti, nespečnost, nezmožnost za normalne socialne odnose. V svojem referatu je opisala oblike nasilja nad starejšimi, dejavnike
tveganja, kje prihaja do nasilja, govorila pa je tudi o nekaterih izkušnjah društva. Telefonsko pomoč iščejo osebe, ki niso uspele rešiti problemov, osebe, ki doživljajo nasilje s strani odraslih otrok in partnerjev. Žrtve pri tem, da bi poiskale pomoč, ovira občutek sramu, ki ga občutijo in pogosto prevzamejo krivdo nase (»Tega svojemu otroku ne morem narediti!«). Društvo ima tudi zatočišče za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja, ter skupino za samopomoč za ženske. Predavateljica je menila, da ima vsak posameznik odgovornost, da posreduje podatke o nasilju; v družbi je še vedno visoka toleranca do nasilja, saj mnogi menijo, da se ne smejo vtikati v družinske zadeve.
Angelca Žiberna, strokovna sodelavka ZDUS-a, je predstavila program aktivnosti ZDUS-a in DU. Menila je, da je bilo veliko storjenega pri preprečevanju nasilja nad ženskami in otroci, nasilje nad starejšimi je bilo dolgo časa zamolčano. Največji uspeh sta Zakon o preprečevanju nasilja v družini in Resolucija, vendar ni bilo javne razprave o tej nacionalni usmeritvi. Največ nasilja je v družini, ki nudi oskrbo svojcu, ki potrebuje pomoč; opozorila je tudi na pojav sovražnega govora o starejših. Starejši morajo aktivno sodelovati pri odkrivanju vzrokov in posledic nasilja nad njimi. Programi ZDUS-a in DU v zvezi s to problematiko so namenjeni izobraževanju in ozaveščanju, boljšim medgeneracijskim odnosom, svetovanju, imajo telefonsko linijo, pravno pomoč želijo približati ljudem v okolju, kjer živijo. V okviru projekta Starejši za višjo kakovost življenja doma želijo
dobiti podatke o stanju in potrebah starih ljudi. Večjo oporo je treba nuditi tudi prostovoljstvu. Zavzela se je tudi za večjo učinkovitost pristojnih služb, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja.
Boris Šuštaršič, predsednik komisije DS RS za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, je govoril o nasilju nad starejšimi in invalidi. Slovenija je sprejela nekaj dokumentov o preprečevanju nasilja nad invalidi (med drugim Akcijski program za invalide 2007-2013 in Konvencija o pravicah invalidov). Podal je nekaj podatkov iz raziskave Urada za enake možnosti. Največ nasilja ugotovijo invalidske organizacije v lokalnem okolju. Nasilje nad invalidi v zasebnih prostorih je večinoma prikrito; ženske so pogosteje žrtve nasilja kot moški. Najpogostejše vrste nasilja so zanemarjanje, telesno in duševno nasilje, ki ga povzročajo partnerji, ter finančno nasilje, ki ga povzročajo otroci. Žrtve v povprečju ne poiščejo pomoči; če pa, se obračajo na centre za socialno pomoč, policijo in invalidske organizacije. Menil je, da je družba še vedno preveč tolerantna do nasilja. Nasilje ni pravočasno in v dovolj velikem obsegu sankcionirano, v družbi vlada prikrito negativno stališče do invalidov in starejših. Opozoril je na pomen ozaveščanja potencialnih žrtev, da se vključijo v programe za zmanjšanje nasilja. Referatom je sledila živahna razprava. Med mnenji je izstopala ugotovitev, da se sklepi in spoznanja o nasilju nad starejšimi in drugimi nemočnimi ljudmi premalo izvajajo v praksi.
Tanja Pihlar
iz medgeneracijskih programov
MEDGENERAciJSKI TABOR SOčA 2009
V prvih dneh meseca julija je v organizaciji Zavoda Karitas Samarijan in Medgeneracijskega središča Emanuel v vasi Soča potekal Medgenera-cijski tabor Soča 2009 pod geslom 1 toplo dlanjo uresničujemo prijateljstvo. Voditeljici tabora sta bili Klementina Bajec in Elza Čehovin. Medgeneracij-ski tabor je edinstvena oblika druženja vseh generacij, prijateljevanja med mladimi, otroki, srednjo generacijo in starimi. Moderni časi namreč prinašajo veliko sprememb tudi v medsebojne odnose. Vedno manj se med seboj družimo, pogovarjamo, skupaj ustvarjamo, vedno bolj živimo vsak zase. Tudi v družinah je naša komunikacija mnogokrat omejena na kratek klepet ali delovni pogovor, kadar se moramo dogovoriti, kdo bo kaj postoril, uredil in podobno. Zato je prostovoljsko delo na medgeneracijskem taboru most povezovanja med generacijami. To je nova pot, ki v današnjem času vodi od človeka do človeka.
Udeleženci tabora smo se v Soči zbrali v petek pozno popoldne. Po uvodnem pozdravu naših voditeljic smo se razdelili v tri skupine. Večina udeležencev tabora se med seboj ni poznala ali se je poznala samo navidez, zato smo se člani posameznih skupin, ki so bile vse medgeneracijsko zelo pestre, najprej spoznali in si povedali kaj več drug o drugem. Sledil je izbor vodje oziroma predstavnika skupine, ki je imel vlogo koordinatorja. Nadaljevali smo z igro skriti prijatelj. Vsak od nas je dobil svoj »poštni nabiralnik«, kamor je prejemal lepe misli ali drobne pozornosti skritega prijatelja, hkrati pa jih je tudi on na skrivaj puščal drugemu skritemu prijatelju. Na veliko začudenje smo že prvi večer dobili sporočilca v svojih nabiralnikih. Posebno veselje je bilo prebirati sporočila v svojem nabiralniku, prav tako
pa pogled na množico vseh sporočil, ki smo jih dajali in prejemali. Po večerji je sledil družabni večer, na katerem smo prikazali nekatere naše skrite talente. Zakurili smo kres in plesali ob zvokih harmonike. Potem smo še malo zapeli in se nasmejali ob šalah mladine. Ena izmed študentk je lepo predstavila gostjo tabora, go. Magdo Rodman, ki je s poznavanjem mnogih zgodb ljudi in dogodkov v ožji in širši okolici ter s svojo iskrivostjo zabavala vse prisotne člane tabora. Precej časa je namenila otrokom, ki so se z velikim veseljem zbirali okrog nje.
Naslednje jutro je naprej sledila telovadba, pri kateri smo se res dobro razgibali in razigrani odšli na zajtrk. Po zajtrku so nam predstavniki skupin predstavili, katere delavnice se bodo izvajale. Na voljo smo imeli športno rekreacijsko delavnico, delavnico barvanja soških kamnov, delavnico barvanja na svilo, delavnico peke kruha in pevsko delavnico. Prav v vseh delavnicah smo se družili in med seboj izmenjavali izkušnje in znanje ljudje vsaj dveh, v večini pa vseh treh generacij. Zelo zanimiva je bila tehnika ustvarjanja na soške kamne. Pod prsti ustvarjalcev so nastajale prave umetnine, prav tako tudi pod spretnimi prsti tistih, ki so ustvarjali na svilo. Po celi hiši je dišalo po domačem kruhu. Mladi po duši in telesu so se veselo predajali tekanju za žogo ter drugim igram in aktivnostim. Namen pevske delavnice je bil pripraviti nekaj pesmi za družabni večer in se pri tem seveda imeti čim lepše. V skupini so se zbrale ljubiteljice petja, ki so imele hkrati veliko odličnih idej in volje za zabavo vseh udeležencev tabora. Udeleženke delavnice, ki jo je vodil Klemen Jerinc, so pripravo programa vzele zelo resno, hkrati so se vsi zelo zabavali in veselo pričakovali »premierni« nastop novoustanovlje-
nega zborčka Soški slavčki. Pevke so si pripravile pevske uniforme, poleg tega pa tudi pokrivala, ki so poskrbela za še bolj celostno podobo.
Po kosilu in krajšem počitku smo se odpravili na pohod do turistične kmetije Jelinčič. Gospodar na kmetiji nam je razložil, kako pridelujejo ovčji sir, nas navdušil nad njim in nam odprl trgovinico, kjer smo ga lahko tudi kupili. Poskrbel je tudi za razvedrilo, saj nam je zaigral na več kot sto let stare citre, katerih zvokom smo z zanimanjem vsi prisluhnili. Polni novih vtisov smo se odpravili proti naši hiši. Vseskozi smo hodili ob prekrasni, kot biser čisti, turkizni Soči, ki nas je hladila ob res žgočem soncu. Ko smo se vrnili v hišo, smo si privoščili prej pečen domači kruh, ki smo ga obogatili z odličnim ovčjim sirom.
Potem smo imeli nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili na različne načine. Nekateri so odšli počivat, drugi so dokončali izdelke, ki jim jih dopoldne ni uspelo, spet tretji pa so se igrali na igrišču.
Po večerji je sledil družabni večer, kjer smo si ob kresu, ki so ga oba večera pripravili naši osnovnošolci, pogledali projekcijo slik s tabora. Navdušeni nad dogajanjem na taboru, ki je bilo ovekovečeno tudi z zanimivimi fotografijami, smo nestrpno pričakovali nadaljevanje večera. Zbor Soški slavčki se je pripravil na premierni nastop. Že s prihodom na »oder« so poželi salve smeha, po odpeti prvi pesmi pa prejeli tudi navdušen aplavz. Med našim nastopom, je ga. Magda, ki smo jo spoznali že prvi večer, predstavila svojo knjigo z naslovom Življenje ob trti in kršinu, v kateri so zbrane zgodbe starih ljudi iz Vipave in okolice. Tudi našo drugo gostjo, go. Kristino Vrtovec, je uvodno predstavila ena izmed mlajših udeleženk tabora. Ga. Kristina ima 79 let in je slikarka, ki posebno rada riše rože. Tudi na taboru nas je razveseljevala s svojimi umetninami in posebno veselje je bilo opazovati najmlajše udeležence, ki so postavali okrog nje in jo opazovali med ustvarjanjem.
Med predstavitvami in po njih nas je vse zbrane zabaval naš novoustanovljeni zborček. Tako so navdušili s svojim petjem, pa tudi s svojo opremo in igro, da so morali zapeti dodatek, pri katerem so z veseljem sodelovali tudi poslušalci. Mnogim so povedali, da se že zelo dolgo niso tako sproščeno zabavali in se nasmejali do solz. Večer je bil res čaroben. Spat smo se odpravljali z nasmejanimi obrazi.
V nedeljo smo se zopet zbrali pri jutranji telovadbi, ki ji je sledil zajtrk. Po zajtrku smo se lotili pospravljanja po hiši. Pevski zbor se je pripravil tudi na sodelovanje pri maši, pri kateri smo veselo prepevali vsem dobro znane pesmi. Mašo je vodil pater Avgust Ipavec, ki svojo pastirsko službo opravlja na Dunaju, kar je bilo posebno presenečenje. Posebej zanimivo je to, da je g. Ipavec skladatelj in je navdušeno pozdravljal naše petje. Po maši smo se počasi odpravili h kosilu, ki je bil še zadnji odličen obrok na medgeneracij-skem taboru. Za našo prehrano so skrbeli kar trije kuharji, pri pospravljanju in pomivanju posode pa smo prostovoljno sodelovali udeleženci tabora. Po kosilu je sledilo skupno odkritje skritega prijatelja, ki je bilo pika na i celotnemu dogajanju. Vsi smo nestrpno pričakovali, nekateri tudi malo ugibali sami pri sebi, kdo bi lahko bil naš skriti prijatelj. Odkritje le-tega je med nas prineslo smeh, navdušenje in veliko prisrčnih objemov. Voditeljici sta nam nato razdelili zahvale, sledilo je še skupinsko fotografiranje in seveda dolgo poslavljanje.
Domov smo se odpravili polni prelepih vtisov. Nemogoče je vso to energijo, ki je bila prisotna na taboru, prenesti na papir. Posebno doživetje je bilo sodelovati na taboru, kjer je bila razlika v letih med udeleženci skoraj 80 let, pa vendar smo skupaj delovali kot ena sama generacija. Topla dlan je tista, s katero res lahko uresničujemo prijateljstvo. Tople dlani smo udeleženci odnesli tudi domov, kjer se še naprej vsak na svoj način trudimo uresničevati prijateljstvo.
Klemen Jerinc in Mateja Zabukovec
KUHARIJA PO DOMAČE - SPOMINI NA MLADA LETA V REVIRJIH
Konec lanskega leta sem se že šestič udeležila tekmovanja kuharjev amaterjev, ki ga vsako leto pripravlja prva slovenska ženska revija Naša žena. Vsako leto je druga tematika in tokrat je bila praznovanje. Dolgo sem ugibala, za kakšno priliko bi pripravila jedilnik, potem pa sem se spomnila misli iz knjige Toneta Partljiča Dom, dom: »Jejo toliko kot ptički! Pa se vseeno včasih pritožujejo nad hrano.« To so starostniki v Domu upokojencev Franca Salamona v Trbovljah, s katerimi imam tudi sama opravka in glede na njihove želje, kaj bi radi jedli, sem pripravila jedilnik za stoletnico, ki jo bosta dva izmed njih praznovala letos.
Ko sem jih anketirala o priljubljenih jedeh, jim je spomin uhajal v mlada leta. Vsi namreč niso privrženci sedanjih modernih jedi in začimb. Zato se jim je kar smejalo, kadar je pri gospodinjskih aktivnostih ali pri skupinah za samopomoč zadišalo po pečenem krompirju in
to čisto navadnem, dobro umitem, z olupkom, prerezanem in posoljenem ter pečenem v pečici. V njihovi mladosti ni bilo hrane v izobilju, sploh mesa. Po rudarskih kolonijah, kjer jih je večina stanovala, so nekateri gojili zajce in zato tudi želja za glavno jed - nadevan zajec.
Tako smo glede na njihove želje sestavili nekakšno lestvico najbolj priljubljenih jedi.
Za zajtrk ali malico so si najpogosteje zaželeli prežganko z jajcem, mlečno kašo s suhimi slivami, jetrnico z domačim kruhom ter konce (kranjsko klobaso) z zenfom (gorčico) in oljnim krompirjem.
Za praznično kosilo so najbolj priljubljene jedi: nadevan zajec, restan krompir, dušeno rdeče zelje in taler flajš z vaseršpocli. Za večerjo so najpogosteje omenjali fani kohen in fižolovo solato s čebulo ter funšterc in solato. Najbolj priljubljene sladice so: torta iz polente z domačo marmelado, grmada iz jabolčne čežane in jane-ževih upognjencev ter trijet. Med pijačami pa so to borovničevec za aperitiv, kozarec črnega vina za zdravje in malinovec za žejo.
RECEPTI
Prežganka z jajcem
Na malo olja prepražiš 2 veliki žlici moke, zaliješ s pol litra vode, dodaš sol in kumino, nato pa vmešaš stepeno jajce, da zakrkne.
Mlečna kaša s suhimi slivami
V kg prosene kaše preberemo in dobro operemo. Zakuhamo jo v liter vrelega osoljenega mleka z malo margarine. Vre naj 15 minut. Med mešanjem dodamo 8 suhih sliv brez koščic in lonček kisle smetane.
Fani kohen (krompirjeve polpete)
40 dkg krompirja drobno naribamo, malo vode odlijemo. Dodamo sol, poper, žlico moke in jajce. Dobljeno maso z žlico polagamo v vroče olje, poravnamo, zlato rumeno zapečemo in obrnemo še na drugo stran.
Nekatere jedi sem za tekmovanje malo izboljšala. Pripraviti je bilo potrebno tudi pogrinjek. Za okrasitev sem uporabila rudarsko svetilko z izpisano stoletnico ter rožmarinom, ki je za spomin.
Tekmovanje je potekalo na Srednji šoli za gostinstvo v Ljubljani, kjer so se učenci seznanili z drugačnimi jedmi, kot jih pripravljajo v šoli, in si razširili svoj pogled na nekatere dokaj preproste jedi, ki pa jih lahko zanimivo
okrasiš, kajti jemo tudi z očmi. Vesela sem odhajala s tekmovanja, ne le zaradi nagrad, ki jih prejmemo na koncu, ampak tudi zaradi pohval tekmovalcev, ki so včasih vredne več kot pohvale strokovne komisije.
Za konec še nekaj receptov za najbolj priljubljene jedi, ki so jih izbrali stanovalci Doma upokojencev Franca Salamona.
Miri Pišek
Nadevan zajec z rdečim zeljem
Iz zajca vzamemo jetrca, ki jih prepražimo na drobno sesekljani čebuli. Ko se ohladijo, dodamo še strt česen, sol, poper, peteršilj, majaron, jajce ter 3 majhne, dobro ožete žemlje, ki smo jih prej namočili v mleku, ter žlico drobtin. Nadevamo zajca, ki smo ga prej posolili in natrli z mletim rožmarinom. Zašijemo mu trebuh in ga pečemo najprej 15 minut na 200 stopinj, nato pa še 45 minut na 180 stopinj, vmes pa ga malo polivamo z maščobo. Zraven spečemo še drobna rdeča jabolka. Ko se zajec peče, pripravimo še dušeno rdeče zelje. Potrebujemo ga 1 kg brez reber in ga drobno zrežemo. Na malo olja prepražimo pol čebule in žlico sladkorja, nato dodamo zrezano zelje in jabolko, malo kisa in sol. Po potrebi dodamo še malo vode in dušimo do mehkega.
Taler flajš z vaseršpocli
Lep kos nemastnega govejega mesa damo kuhat skupaj z jušno zelenjavo, solimo. Kuhano precedimo, posebej pa pripravimo vaseršpocle iz moke, soli in malo vode. Skuhamo jih v kropu, nato pa na krožnik damo juho, kos govejega mesa in par žličnikov.
Grmada iz jabolčne čežane in janeževih upognjencev
Jabolka olupimo in zrežemo na manjše koščke. V posodo damo malo margarine, nato jabolka in dušimo, dodamo malo vode, sladkor, cimet. Ko je čežana zmehčana, jo ohladimo, nadevamo v steklene skodelice in okrasimo s kupljenimi janeževimi upognjenci.
Trijet
Prepečenec, prelit s kuhanim rdečim vinom, sladkorjem, mletim cimetom in klinčki.
Funšterc
Iz jajca, moke, mleka ali vode ter soli naredimo testo in spečemo debelo palačinko, ki jo imenujemo tudi knapovsko sonce.
POSLANSTVO REVIJE Z NAVODILI AVTORJEM
Poslanstvo revije Kakovostna starost je zbiranje sodobnega znanja o starosti, staranju in medgeneracij-skem sožitju ter posredovanje teh znanj vsem, ki jih v slovenskem prostoru potrebujejo.
Revija je vsebinsko znanstvena in strokovna, jezikovno pa si posebej prizadeva, da so prispevki napisani v lepi in vsem razumljivi slovenščini. Pri tem so nam vzor jezik, znanstveno in strokovno delo Antona Trstenjaka, enega največjih slovenskih duhov v dvajsetem stoletju.
Revija je usmerjena v celostno gerontologijo, ki upošteva pri znanstvenem in praktičnem delu za kakovostno staranje in solidarno sožitje naslednja štiri izhodišča.
1.	Celostna antropološka podoba človeka v njegovi telesni, duševni, duhovni, sožitno-socialni, razvojni in eksistencialni razsežnosti ob nedeljivi sistemski celoti vseh teh razsežnosti.
2.	Celovit človekov razvoj skozi vsa življenjska obdobja od spočetja do smrti, isto dostojanstvo in smiselnost človekove mladosti, srednjih let in starosti ter povezanost vseh treh generacij v solidarnem družbenem sožitju.
3.	Interdisciplinarno dopolnjevanje vseh znanstvenih ved in kulturnih panog, katerih znanja in tehnologije prispevajo h kakovostnemu staranju in solidarnemu sožitju; v reviji prevladujejo gerontološki in medge-neracijski prispevki iz psihosocialnega, zdravstvenega, vzgojno-izobraževalnega ter okoljsko-prostorskega področja.
4.	Intersektorsko sodelovanje vseh družbenih in političnih resorjev, ki so pomembni za kakovostno staranje in solidarno sožitje; posebna pozornost je posvečena medsebojnemu dopolnjevanju družine, krajevne skupnosti, civilne družbe in države.
Posamezni prispevki naj obravnavajo svoje področje tako, da so usklajeni z navedeno jezikovno in antropološko usmeritvijo celostne gerontologije.
Revija izhaja štirikrat letno. Vodena je v domačih in mednarodnih znanstvenih bazah. Prvi del revije je namenjen izvirnim in preglednim člankom; ti so recenzirani. Praviloma vsebujejo s presledki od 10.000 do 30.000 znakov. Prispevki v drugem delu revije povzemajo informacije o novih tujih in domačih spoznanjih in izkušnjah na področju starosti, staranja in medgeneracijskega sožitja. Njihova dolžina se razteza od kratke zabeležke z nekaj sto besedami do obširnejših prispevkov o gerontoloških dogodkih ter spoznanjih in izkušnjah iz literature in prakse. Prispevki so objavljeni v slovenščini.
Uporabljene vire in literaturo se v člankih praviloma navaja sproti v tekstu v oklepaju na sledeči način: (priimek prvega avtorja, letnica izida: stran) ali pa v opombah pod črto. Uporabljena literatura se navaja na koncu članka po abecedi priimkov prvega avtorja. Primeri za navajanje posameznih zvrsti uporabljene literature:
•	knjiga: Trstenjak Anton (1989). Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica;
•	članek iz revije: Trstenjak Anton (1998). Štirje letni časi življenja. V: Kakovostna starost, letnik 1, št. 1, str. 4-7 (če je več avtorjev, se navajajo vsi, loči jih vejica);
•	samostojni prispevek iz zbornika ali avtorsko poglavje v knjigi drugega avtorja: Trstenjak Anton, Ramovš Jože (1997). Sciences as a global problem. V: Pejovnik Stane in Komac Miloš (ured.). From the global to the roots: learning - the treasure within. Forum Bled '96, 13 - 15 October, 1996. Ljubljana: Ministry of Science and Technology of the Republic of Slovenia, str. 134-139;
•	če je avtor organizacija: World Health Organization (2007). Global Age-friendly Cities: A Guide.
•	spletno besedilo: Trstenjak Anton. Skozi prizmo besede. V: http://www.inst-antonatrstenjaka.si (datum sprejema besedila na spletu).
Izvirni in pregledni znanstveni in strokovni članki imajo naslednjo obliko: ime avtorja oziroma avtorjev, naslov članka, povzetek (do 250 besed) v slovenščini in v angleščini, ključne besede (2-5) v slovenščini in v angleščini, avtorjevi biografski podatki (do 100 besed v tretji osebi), kontaktni naslov avtorja ali avtorjev (poslovni in elektronski). Besedilo naj bo smiselno razčlenjeno v uvodni del, osrednji prikaz spoznanj, sklepne misli ter navedbo uporabljene literature. Napisano naj bo urejevalniku besedila Word s standardno pisavo brez dodatnih slogovnih določil, velikost črk 12 pt z razmakom med vrsticami 1,5. Rokopis se pošlje v elektronski in pisni obliki na naslov revije Inštitut Antona Trstenjaka, Resljeva cesta 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana ali kot priponko v e-pismu na: info@inst-antonatrstenjaka.si. Objave izvirnih in preglednih znanstvenih in strokovnih člankov v reviji praviloma niso honorirane.
Kakovostna Good quality starost of old age
LET. 12, ST. 3, 2009
VOL. 12, NUM. 3, 2009
ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI
SCIENTIFIC AND EXPERT ARTICLES
Božidar Voljč
Pregled gerontoloških in geriatričnih aktivnosti v
An overview of the gerontological and geriatric activities
Sloveniji in po drugih državah Evropske unije	in Slovenia and within the others EU Member States
Jože Ramovš
Koncept gerontološkega in geriatričnega izobraževanja ig A conception of gerontological and geriatric education
Vito Flaker, Mateja Nagode
Dolgotrajna oskrba -	Long-term care -
stanje, izzivi, eksperimenti in reforma 24 conditions, challenges, experiments and reform
Suzana Bračič
Raziskava med stanovalci v domu starejših občanov
Gornja Radgona
31
IZ GERONTOLOSKE LITERATURE 44
The study among residents in old people's home Gornja Radgona
REVIEW OF
GERONTOLOGICAL LITERATURE
GERONTOLOŠKO IZRAZJE 108 GLOSSARY OF GERONTOLOGY TERMS
SIMPOZIJI, POSVETI 109 SYMPOSIUMS, WORKSHOPS IZ MEDGENERACIJSKIH PROGRAMOV 117
REFLECTIONS FROM THE INTERGENERATIONAL PROGRAMMES
RESLJEVA 11, p.p. 4443, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel.: + 386 1 433 93 01 http://www.inst-antonatrstenjaka.si