IV.
Vse sanje bile senca so jutranja, ki drzne so v življenje me vabile, kjer naj bi preizkusil svoje sile in ne bil trs, ki se usodi klanja.
Li po življenja trdi cesti gremo zato, da le v bodočnost hrepenimo, in ko v poldnevu svojem se zavemo
Pa kaj ? — Prišla je ura opoldanja in sence lepih sanj so v nič se skrile, ne da bi se z besedo poslovile, ki bi odgovorila na vprašanja:
nazaj v mladosti jutro zaželimo ? —
O popoldanska senca hrepenenja,
mi ti poveš, kje cilj je, kjer vse jenja ?
V.
Jaz ti povem, kje cilj je, kjer vse jenja. Pohotno že vzbrstela sem iz niča in preko polja grem in preko griča: preko radosti sladkih in trpljenja.
Začetek ptico z zlatimi peroti
je vstvaril — hrepenenje, ki nevgnano
v bodočnost meri in v preteklost poti.
VI.
Ostani zdrav, otrok krvi ognjene, moreči dvom, za dolge večne čase: Kot še nikdar verujem v Njega, vase, po Njem so moje poti razsvetljene!
Pozdravljen angel mir, ki te želela je moja duša tolikrat objeti, ko v negotovosti je krvavela.
Že sem, kjer moja sestra, valovenja jutranjih živih žarkov zvesta priča, zaklicala v življenje je mladiča — Sedaj skrivnostni govor moj začenja:
Ko vpehana se spomni na Nirvano, se v solnčnem svitu ji blesti naproti: „Začetek v Meni, v Meni vse
končano!"
Zdaj v gluhi nič gubi se glas sirene, bahantnodivje misli, ki igra se s samozavestjo smelo, da kar vzrase samo iz nje, je volje znak jeklene —
S teboj v višine solnčne se povzpeti bo mogla in bo himno tam zapela: — Verujem Vate, Večni, trikrat Sveti!
Molitev.
Zložil Ksaver.
Kako bi rad stopil v sveti hram na Tvojo goro in pred Te pal, jaz, sin izgubljeni v prah, da Ti bi me sam v solzah vse krivde in senc noči opral, Ti sam!
In s Tvoje gore bi užival kras, jutranjega svita pil bi moč in govore bajne vse potokov in tajne vse umel bi in čul šepetajoč Tvoj glas.
In s čistim pogledom tam bi zrl vso našo zemljo in slast objel, občutil vso nje sladkost, potem da bi vso radost le z eno besedo v dol izpel in umrl!