D o p i s i. Štajersko. Odgovor gospodu Janezu Golaveršenšeku. (Konec.) Ker sem tudi jaz potovalni učitelj, moram glede svoje osebe pripomniti, da sem za to mesto popolnoma dobro kvalificiran. Nočem se hvaliti, temveč le opravičenost svoje eksistence zagovarjati. Leta 1886., to je še v dobi, ko so bili za to še strožji predpisi, imel sem zmožnost za enoletnega prostovoljca. Ta stopnja splošne izobrazbe zadostuje za potovalnega učitelja, kakor je raenda tudi za gospoda J. G. zadostovala. Primerne strokovne študije dovrsil sem odlično. Bavil sem se nekaj let z prakso v Bolgariji in v Sremu, prehodil ob tej priliki velik del vinorodnih krajev Ogrske, Srbije, Rumunije itd. Tudi vzorno kmetijstvo Nižje Avstrijske znano mi je še iz Klosterneuburga. Potoval sem za študije sicer se po najimenitnejših vinorodnih krajih Nemčije. Prehodil sem precej sveta, pa človek, ki se zanima, povsod kaj vidi ter tako gotovo svoj obzor bolj razsiri nego je to le na šolskem vrtu mogoče. Moje strokovne potopise so vsi merodajni strokovni listi kaj dobro ocenili, dokaz, da nisein pri potovanju niižal. Potrdili so tudi, da to ni bilo prepisano, temveč popolnoma originalno delo. Za principijelna načela potegoval sem se že mnogokrat v merodajnih strokovnih listih, ne pod sinonirnom, temveč pod polnim iraenom, reči sraem, uspešno. Pri svojem več kot desetletnem potovanju po južnem Stajerju sem imel tudi priliko marsikaj opazovati. Tisoč suhoparnih predavanj sem imel, pa prepričan sem, da so ta že vsaj toliko koristila, kakor vrt gospoda J. G. Vsaj imam priliko opazovati marsikak sicer počasen, a siguren prevrat, čegar podlaga so mnogokrat ta predavanja, kar se lahko dokaže. Leta 1897. delal sem izpit v prostorih visoke šole za kmetijstvo na Dunaju, pred komisijo, ki izprašuje kandidate-učitelje gozdarstva in poljedelstva na nižjih in srednjih šolah. S spričevaloin z dne 4. aprila 1897 me je ta komisija za učitelja sadjarstva, vinogradarstva in kletarstva na kmetijskiii solah kot prav dobro sposobnega spoznala. Ta komisija, ki je sestavljena iz profesorjev visoke šole, mej temi nekateri dvorni svetniki, ravnateljev ter profesorjev srednjih šol bode pa menda že znala zmožnost kandidatov vsaj toliko presoditi kakor gospod J. G. Sedaj pa h knjižici, radi katere se je vnel cel prepir. Čuditi se moram logiki gospoda J. G., ki sklepa, da, ker knjiga ne prinaša nič čisto novega, je cela ali nje veliki del prepisan. Imamo pri naši stroki tudi ljudi, ki v stremljenji za originalnostjo kot dekadenti, secesijonisti prinašajo vsaktere novotarije. Oni prevračajo vse narobe. To je novo, ker se prej taka stvar ni pisarila. Zakoni narave ne spreminjajo se tako kakor se spreminjajo človeški nazori, oni imajo svojo trajno veljavo. Tu gre le za to, da se ti prav in ekonomičnim pogojem primerno interpretujejo ter porabijo. ,,Weinbauers Buatha" je prestavljen viničarjev kažipot, ki je bil moj proizvod. Mej drugim je bil povod prestave ostra kritika oblike viničarjevega kažipota brez vpoštevanja vsebine od nekaterih slovenskih listov. Mislil sem pač, da se iz gospodarskih ozirov v prvi vrsti naj vpoštevajo nazori. Vrednost teh hotel sem skusiti pa na ta način, da omogočim kritiko večjemu stevilu merodajnih nepristranskih strokovnjakov. Eden najmerodajnejih strokovnih listov ,,Weinlaube" v št. 40 od tega leta prinesel je za poskušnjo odlomek knjižice «Weinbauers Buatha" ter piše doslovno: Herr Johann Belle, welcher die geneigten Leser dieser Zeitschrift durch seine vortrefflichen Beitrage bestens kennen, hat in einer handlichen illustrirten Broschiire, betitelt ,,Weinbauers Buatha" all den im modernen "VVeinbau Wissenwerthe zusammengetragen, so dass deren Inhalt den Titel voll auf berechtigt. Das Capitel iiber die Dimgung, welcher sie im allgemeinen Interesse zum Abdrucke bringen und einen Schluss gestatten auf die Reichhaltigkeit des ganzen Werkchens, desen massigen Preis von K 1.20 die Anschaffung einen jeden Interessenten ermoglicht. Es ist Im Verlage vom Wilhelm Blanke in Pettau (Steiermark) erschienen und verdient die weiteste Verbreitung. Enake ocene prinesli so tudi drugi strokovni listi. Gospod Janez Golavršenšek, kaj pa porečete Vi k temu? Zakaj ne bi bila knjiga za proste vinogradnike, da li samo zbog Vaše logike? Mala mera ponižnosti, katero drugim pridigujete, dičila bi i Vas. Merodajne ocene oproščajo mene zločina plagijatstva, katerega ste me Vi s svojimi zofizmi dolžili. Stvari koristno bi bilo, da različni ljudje, ki se pečajo s kmetijsko stroko, svoje skušnje priobčujejo in te naj bi se pod strokovnim uredništvom zbirale in natisnile. To pa naj bi bil povod za stvarni boj, v katerem se nazori bistrijo, ne pa za osebne napade. Sinonimi naj bi pa popolnoma izginili, kajti sleherni naj jamci za svoje nazore, ki naj vplivajo na narodno gospodarstvo. Le tako mislim bode prišla tiskana beseda do veljave kakoršno zasluži. Sama potrata papirja za plitve strokovne fraze pač nima za narodnogospodarstvo nikacega pomena. Motiv za celo obrambo ali pravzaprav napad gospoda Janeza Golavršenšeka je pravzaprav nialenkosten in nedostojen. Povsod med vrstami bere se strast, zavist. Tako je g. J. G. zaviden gospodu oskrbniku, ker ta baje pri polni mizi sedi, mej tem, ko on siromak strada. Zaviden je njegovemu šefu, ker mu gospod oskrbnik premoženje množi. Bi bilo lepše, da mu ga krati? Je li za to mož priznanja vreden, ker izpolnjuje svojo dolžnost? Ne zamore li gospod oskrbnik za ubogo ljudstvo toliko storiti kolikor stori gospod J. G. in li ne stori tega? Zakaj ga prezirati, zakaj prezirati slične patentovane enologe in pomologe? Zakaj zavidati druge stanove, zavidati celo inteligentnejšega kmeta, če dobi kako priznanje za povzdigo kmetijstva? Posebno pa ne gre, da bi tak dober prijatelj, dobrotnik kmeta, kakor je gospod Golavršensek, celo kmeta zavidal. V tolažbo pa bodi gospodu J. G. povedano, da niso tako visoka in najvisja odlikovanja na dnevnem redu in da v tej zadevi varajo nade posebno še patentovane enologe. Človeka zavidati, ki pozna par sto vrst sadja, je pač tudi zelo nepotrebno. Taka zmožnost je bolj posledica športa uego ima pomena za narodno gospodarstvo. Pridelovati moramo le malo in to primerne vrste. Te treba poznati. Kdor jih hoče vec poznati, se lahko potrudi in vadi, ako neče svoj čas kako drugače dobro za porabiti. Pravi strokovnjak najde si druzega dela dovolj. Tako gospod Janez Golavršenšek, sedaj sem nekoliko pojasnil stališče patentovanih enologov in nečem v tej zadevi dalje polemizovati. Ako Vam je daljši boj všec, onda Vam navedem bojišče, na katerem ta stan primete, da gredo lahko tudi drugi v ogenj. Zakaj bi samo jaz se bojeval, ko je še druzih toliko stotin. Druge gospode učitelje pa prosim, da si ta odgovor nikakor ne smatrajo za napad na njih stan, in upam, da ostanemo kakor doslej dobri prijatelji. Tudi gospod Janez Golavršenšek mi menda ne bode za zlo vzel, da sem svoje stališče pojasnil, do česar me je prisilil. Maribor, dne 24. oktobra 1901. Ivan Belč, potovalni učitelj.