O p a, :z __ e. (Piše Dolinski.) 10. Berilne vaje moramo vsestransko in dobro obdelovati; saj na podlogi beril poučujemo otroke večinoma predmetov, kakor slovnico, spisje, kmetijstvo, zemljepisne in zgodovinske črtice itd. Neznane besede v sestavku je treba otrokom pojasniti; posamezne sestavke poučevaje naj učitelj mladiao vzgoja, napeljuje in vzpodbuja: ,,vse za vero, dom, cesarja". Berilo tedaj, kakor vidimo, ni v šoli samo za to, da se otroci brati uče, in morebiti celo mehanično, prebiraje sestavek za sestavkom, dokler ne preberejo vsega berila, in potem zopet od začetka od konca itd. Tako ravnanje bilo bi gotovo brez koristi. Berilne vaje naj bi se po naših mislih tako - le obravnavale: 1) Potem, ko je učitelj sam sestavek pregledal, razloži ga otrokom. Učitelj se vstopi pred učence tako, da ga vsi vidijo. Pripoveduje jitn sestavek razločno, mikavno in glasno tako, da ga vsi slišijo. Pripoveduje naj se z živimi besedami; pokaže naj učitelj, da se tudi sam za sostavek zunima. Besedc uaj pridejo iz srca, kajti: nkar iz srca pridc, to gre k srcu". — Poslužuje naj se učitelj le tistih izrazov, ki se v sestavku nahajajo, ker dolgo in široko razlaganje z druginii, celo nepotrebniini besedami, odvede otroke od pravega bralnega zapopadka — njih raisli se raztresejo. Kar se učitelju zdi, da otroci ne umejo, pojasni naj po domače in kratko. Držimo se tudi reda, tako, da se otroci s časoma navadijo na uvod, jedro in konec sestavkov. Ko je učitelj sestavek tako razložil, naj 2) bere sestavek. Berimo v vsakem obziru mislim in besedam primerno, vzgledno, prepričevalno in živo. Zato je dobro in celo potrebno, da učitelj prej sestavek sam prebere. nCesar sam nimaš, ne moreš dati." Na to naj si otroci sestavek ogledajo ter v mislih preberejo, ker to jim pomaga k uesporednemu raziiinenju. 3) Sestavek bero otroci. Pozove naj učitelj najprej najboljše bralce. Potem naj se preide na druge, tako, da več učencev po nekoliko bere. Pazimo, da berejo otroci počasi a glasno, razločno, razumno in s pravim poudarkom, da se otroci strogo ravnajo po ločilih. Ako zapazi učitelj kak pogrešek, opozori naj otroka nanj, a popravi pa naj ga bralec sam. — Poklican učenec naj bere jeden do dva stavka. Na to pokliče drugega, tretjega itd. Tega pa ne sme učitelj delati redno, ampak, vpraša naj zdaj tu zdaj tara, kakor se mu zdf. Tudi naj pokliče jednega učenca po večkrat, da se ne bo nobeden zanašal: mene je g. učitelj uže poklical, zdaj sem pa lahko brez skibi. Le tisti ki je poklican, naj bere, drugi naj mu sledijo v niislib. Tako postopanje v šoli vzdržuje v šoli red in pazljivost, vpliva na živahnost in življenje. Razločujemo troje branje: mehanično, logično in deklamatorično ali evfoničoo. Prvo je odločeno za nižjo stopinjo, drugo za srednjo in tretje za višjo stopinjo. A oni trije načini branja se po našem ne ločijo strogo; otrok, na kateri koli stopinji, naj bi razumel, kar bere. 4) Učitelj izprašuje sestavek ter poda otrokom zapopadek in moralo. Učitelj stavi otrokom iz branega sestavka primerna vprašanja. Ta vprašanja morajo pa biti vsi šoli stavljena. Poklicani naj vprašanja čisto, razločno, slovnično pravilno, s pravim naglašanjem rešujejo, da se otroci pismenega jezika nauče. S takimi vprašanji dovede učitelj otroke do razumenja in glavne rnisli sestavkove. Otroci se nauče na takej podlogi lastne misli izraževati. — Zamisli in postavi otroka v sestavek tako, da so ž njim in v njetn z dušo in telesom zadobč otroci žive slike, ki jim v spominu ostanejo. S takimi vprašanji dovedemo otroka do zapopadka sestavkovega, katerega raoramo podati šoli v polnej jasnobi. Ako se zadržaj mladini dobro pokaže, vzbuja jej nove misli s tem, da jo napeljuje učitelj k vzrokora ali nasledkora, enakostira ali nasprotjem, in da napravi mladina o tem lastno razsodbo ali sklep. Učitelj ne pozabi tudi pri vsakem sestavku, osebite pri tacih, ki so nalašč zato, na moralo. Saj morala edina vzgojuje prav, vzdržuje pokorščino, pravičnost in toliko drugih lepih in potrebnih lastnostij. Otroci naj bi se vsega v šoli naučili, ue velja. Delajmo previdno na to, da se otroci tudi doma urijo. S tem pa nij rečeno, da bi jih preobkladali; tudi ni rečeno, da bi, osobito odraslo mladino, preveč od dela odtegavali. Učitelj mora znati otroke in stariše prigovarjati, priporočati, da se na paši, ob nedeljah in praznikih po cerkvenih opravilih, ko nimajo druzega dela, uče, naloge izdelujejo itd. Učitelj naj tedaj skrbi, 5) da otroci berilao vajo vsaj po zapopadku iz glave znajo. Učenje na pamet je vežba in krepilo spomina in nabiranja jezikovnih zakladov — besedi. Spomin je v ljudski šoli ena najvažnejših duševnih zrnožnostij. Spomin je zaklad, v katerem se hrauijo vse vede in vse koristne znanosti. S tem pa ne trdimo, da bi se inorali otroci vsak bralni sestavek na pamct učiti. Prvoletnikom bilo bi to neprimerno, celo nemogočo, sosebno v začetku. Njim zadostuje, da si posamezne pojme in stavke zaponinijo; še-le koncein leta naj se kak mali verz na pamet učijo. Tudi srednjim in višeletnikom ne sme se dajati preveč memorirati. S teui bi otroci nekako otrpneli, njih duh bi opešal, izgubili bi celo veselje do pouka, ter jeli iz šole ostajati. Tudi nij vsak sestavek za memoriranje. Oni sestavek, koji se otrokora roemorirati da, naj ga učitelj prej dobro, kolikor mogoče nazorno razložf, da ga otroci razumejo in tako v svojej notranjosti prisvojijo. Otrokom naj se ne da, preveč ob enem iz glave učiti, nego le toliko, kolikor si z dobrim uspehom in veseljem upajo. Otrokom je pa tudi povedati, kako naj se uče na paraet. 6) Otroci se uče sestavek brati. Vsak sestavek, katerega smo dobro obdelali, da se otrokoin na dora brati učiti. Res, da ima ljudska šola nalogo, otroke v šoli potrebnega naučiti. Učitelj pa raora paziti, da se utroci ne uče doma mebanično brati. Opozori naj jih v šoli, kako naj s pomislikom berejo. Prepričamo se o njihovej temeljitosti in logičnem branji, da jih v šoli izprašujemo po pomenu raznih pojmov in da nam nekoliko se svojinii besedami povedo, o čem so brali. 7) Otroci doraa sestavek prepisujejo. S tem se otroci vadijo in urijo v pisavi, pravopisji in lepopisji. Učč se ob enem tudi brati in misliti na razne besede, njih obliko in pojem. Morarao pa take prepise v šoli pregledati, ter jih z otroci mejsobojno glede pravopisa popraviti. Take baže prepisovanj izvršuje se lahko tudi v šoli v oddelku, neposrednje učeč se. Iz doma v šolo, iz šole domov in od tu zopet v šolo. Morebiti se zdi to koinu čudno. A prav tako se uam zdi najbolje. Učiteljeva dolžnost je, vpljivati na odgojo otrokovo, kjer se mu prilika ponuja. Povsod naj dela učitelj na to, da mladino uči in odgojuje; da jo pripravlja za prihodnje življenje ter vnenia za vse, kar je pravo in dobro. Idimo zdaj le zopet v šolo! 8) Učitelj vceplja otrokom na podlogi branega sestavka jedno ali drugo slovnično vedo. Slovnici sicer ne srnemo kot taki vrat v šolo odpirati, a tudi ne iz šole tirati; toliko: -jezik in njegovi zakoni naj se največ in na podlogi vzglednega — pravilnega govora nauče". Učitelj naj pravilno slovničuo govori in tako tudi od otrok v celih slovničao pravilnih stavkih zahteva. Na podlogi vzgledno - bralnega sestavka in na podlogi svojega pravilno-slovničnega govora naj se otrokoiu najpotrebnejša slovnična pravila vcepljajo, a tudi tega ne sistematično, nego od ložejega do težjega in otrokoveiuu razvoju primerno. Vse naj se uči v celih stavkih in vzgledih; varuj se suhoparnih in niučnib pravil in le pravil! 9) Otroci izdelujejo v šoli na podlogi branega sestavka različne naloge, kakor n pr. slovnične, naloge iz realij, iz kmetijstva, da spišcjo iz scstavka zadržaj, moralo itd.; direktni govor naj izpremeue v indirektnega, ali da jhu inorebiti učiteij narekuje itd. itd. Vsaka naloga bodi otroškeinu razvoju prituirua. Ne sme biti preobširna, sicer se otroci naveličajo. Toplo je pa priporočati, da se vsaka naloga skrbno popravi. Tako bodo otroci vestno in z vescljem naloge izdelovali, ker so si svesti, da se učitelj za nje briga. D o d a t e k. V začetku šolskega leta vzamemo v roke berilo. Izvolimo si kakih 40—44 sestavkov, tako, da pride ua vsaki teden eden (malo, a to dobio). Fri tem pa je treba ozirati se na: a) čas, n. pr.: o rudstvu govorimo po zimi, o rastlinstvu v spotnladi in po leti itd. b) Za poletni čas poiščiino v berilu take primerne koščeke, kakor n. pr. o gnoju, sadjoreji itd. c) Za nravnostne vaje izberenio take sestavke, s katerimi moremo mladino napeljevati k ubogljivosti, pokorščini, poštenosti itd. d) Sploh pa obravnavaj mo tako sestavke, da je naslednji prejšnjeniu v neki zvezi.