List 84.
Iz parižke razstave
glede na razpostavljene kmetijske pridelke.
4.
V dunajskem časniku 5)Oesterr. Zeit.a smo brali te dni popis tistih kmetijskih pridelkov, ki so jih različne dežele našega cesarstva v pirlžko   razstavo poslale.
334
Dopisnik iz Pariza začenja svoj popis s tem, kar drugod pravimo, da „suknja dela moža" — to je, v kakošnih posodah in v kolikšni meri so dežele austrijanskega cesarstva poslale svoje kmetijske pridelke.
Najpred razlaga o tem razločke, kako ravnajo Francoz i, kako Angleži, kako Austrijanci itd., kadar ktero stvar na ogled postavljajo. Francoz — pravi gosp. dopisnik — ve semena, žita ali druge rastline tako lično napraviti v vezke in kranceljne, da je veselje jih ogledovati, — Anglež olika ali politira vsak sodeč, kamor kaj položi, — Austrijanec napravi le navadne kište s predal-ojki ali vzame žakelj, da vsuje mervico žita ali kaj dru-zega noter, kar hoče v razstavo poslati, — pa tudi vsaka skatljica, vsak peharček, vsako steklo mu je prav, da le —• derži. Kupčijska zbornica v Lvovu (Lemberg) je poslala svoje razstavke v bornih lesenih skledah, — ljubljanska kmetijska družba si je izbrala par steklenic, — koruza Slezingarjeva ni bila celo v nobeni posodi itd. Potem pride na mero, koliko je namreč bilo vsake stvari iz te ali une dežele poslano; zabavlja Ogrom, da so svojih pridelkov tako malo poslali itd.
V vsem tem ne vemo: koliko je resnice, koliko ne; — če pa je vse drugo tako resnično, kakor to, kar on pravi od steklenic ljubljanske kmetijske družbe, nam ne bo zameril, ako mu rečemo, da se je mešal (da bi bil nalašč lagal, nočemo misliti) ali pa da je bil kak copernik v razstavi, ki je 14 precej velikih lesenih tružic premerili v par steklenic! Kmetijska družba je namreč, razun za model vezanega krajnskega kozolca in panju, za vsih 14 razstavkov, ki jih je poslala v Pariz, narediti dala enako velike, lične tružice, kterih vsaka je deržala četert mernika. Dosti velika mera za presojo vsake stvari!
Pa pustimo to. Gosp. dopisnik se je, ker je veliko ogledoval, lahko en malo mešal. Poslušajmo raji, kaj pravi od krajnskih razstavkov.
Razun suhih čespelj, ktere, čeravno so bile lepe izbrane, graja, da po dimu diše, vse drugo hvali: posebno omenuje lepe hitrice, jezic (konopra) in rudečega vinskega kamnja (Weinstein) , od kterega celo pravi, da za vse druge austrijanske dežele, ktere vendar veliko kupčujejo ž njim, je bil krajnski edini namestovavec. Koruza krajnska je pa bila ogledovavcem parižke razstave tako silno všeč, da razun enega s te i za so pošli vsi drugi ribniške in gorenske sorte, ki jih je kmetijska družba v Pariz poslala. Čudno je, da se gosp. dopisnik zavzemlje o tem, da je le en sterž vidil; saj kvala Bogu! koruza na Krajnskem ni tičje mleko, da bi bila kmetijska družba iz vse dežele le en sterž vkup spravila, in od naše kup-čijske zbornice, kteri smo vse blago za odpravo v Pariz izročili, tudi ni misliti, da bi bila tružico odperla in koruzo pouzmala do enega sterža!
Pa pustimo tudi to. Veseli nas, da krajnski pridelki so pohvaljeni, in nadjamo se, da tudi ajdi naši, verh-p oljske mu vinu itd. se od druge strani ni pohvala odrekla; ali prezreti ne smemo, da naše auhe češplje tudi v Parizu niso ljudem všeč bile. Že večkrat smo v ?)No-vicah" od tega govorili in prav natanko smo v 12. listu leta 1853 dokazali, da naše sušivnice (z malo izjemki)ne veljajo nič, da naše kakor horvaške suhe češplje so v ceni zmiraj za kaka 2 forinta in še več nižje kakor bos-niške, in vzrok tega je, da naši ljudje jih večidel suše na dimu, ne pa v edini gorkoti; potrosi se veliko derv, blago je pa vendarle malo vredno. Povedali smo v omenjenem listu, kako naj se narejajo dobre sušivnice, pa ne vemo, ali nismo le boba v steno metali. Se ve da kdor sam doma povživa svoj prideik, tak nizberčen, — al kdor hoče svoje blago dobro prodati, tak naj pomisli, da ter-govci dobro poznajo razloček med lepo posušenimi in pa med zakajenimi in sožganimi  češpljami.    Tega  so  se zdaj
lahko vnovič   prepričali   iz   pričujočega   parižkega   pisma. Naj bi ne bil vnovič klic vpijočega v puščavi!