SIMPOZIJ
Ljubezen, ki giblje sonce z milijon zvezdami (O Dantejevem bivanju v Tolminu)
ALEKSANDER LAVRENČIČ
Jacopo Valvasonc di Maniago se je sredi 15. stoletja navduševal nad Tolminom in njegovo okolico. V tem po njegovem mnenju "čudežnem okolju" je kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torre florentinski begunec bival in tu ustvaril del svojih pesnitev. Nekateri opisi narave v Božanski komediji so po Jacopovem mnenju podobni naravnim krasotam tolminske deželice. Še bolj kot visoki vrhovi in krasen čist zrak ga je v to prepričalo ime neke skale nad Tolminko, "Sedia di Dante", tudi najmanjši dvomi pa so se mu razblinili, ko se mu je zazdelo, da je na nekem kamnu pri jami, ki se še dandanes imenuje Dantejeva jama, razbral pesnikovo ime.1
Človeško je razumeti Jacopa, verjetno Dantejevega oboževalca, ki je morda znal njegove stihe na pamet. Poskusimo se zalo vživeti v njegovo kožo (ali pa dušo), ko je iz jame prišel na svetlo. Spomnil seje Dantejevih verzov, ko pesnik opisuje svoj prihod i/, pekla (Pekel. 34.133-139).
Po stezi tej sva jaz in vodja zvesti krenila zopet v svet, kjer sonce sije, hodeč, ne da bi kdaj hotela sesti on pravi, jaz. za njim, kot pot se vije, dokler tam Zgoraj skozi luknjo v jami ne uzrem neha in nje^a lepotije: tam šla sva ven in stala pod zvezdami.
Vsakdo, ki je kdaj bil v podzemeljski jami, je spoznal ta občutek, ko je prišel na piano. Jacopo je bil tako navdušen, da se mu je celotna pokrajina zazdela takšna, kol jo je opisoval Dante.
Temu poročilu je poskušal dati zgodovinsko podlago furlanski zgodovinar Joannes Candidus (1521). Ta je prelevil mesto Forli v Romagni v Friuli2 (Čedad), tradicija je tako dobila zgodovinsko ozadje, pred zgodovinsko kritiko pa ni vzdržala. '
Tradicijo so nato različni avtorji še bolj razpletli (ali zapletli?), Danteja so postavljali v Dcvin, v Postojno... Vzhičeni Jacopo, ki je razbral njegovo ime na kamnu pred jamo nad Tolminom, ni pomislil, da bi bilo tako podpisovanje barbarsko uničevanje naravnega okolja. Dejanje torej, ki ne bi bilo vredno velikega pesnika.
Firence in druga toskanska mesta so v drugi polovici 13. stoletja pretresali boji med gibelini in gvelfi ("belimi" in "črnimi"), zaradi katerih je moralo veliko ljudi zapustiti domača tla in se podati sirom po svetu. Furlanija in sosednje dežele so mnogim poslale drugi dom. Ob prelomu stoletja pa se je kot povsod po Evropi tudi k nam širil gospodarski vpliv florentinskih trgovcev in bankirjev, uradnikov in obrtnikov. Florentines so postali upniki vrste vladarjev, kot posojevalci denarja so tako prišli do po-
Milko Kos. Srednjeveška kulturna in politična zgodovina Slovencev. Izbrane ra/prave, Ljubljana 1985, str. 108.
Antično ime za Forli je bilo Forum Livii, Čedad pa je bil v antiki Forum lulii M Kos. o d., str. 109
SIMPOZIJ
sesti mnogih krajev v Posočju, Bohinju in drugod.4 Zgodovinsko in miselno podlago za izvor tradicije o Dantejevem bivanju v Tolminu lahko iščemo v lesnih stikih, ki so državo oglejskega patriarha vezali s Firencami in Florentinci.5
Bianchi je dokazal, da patriarh Pagano della Torre leta 1319 ni hil v Tolminu, in da takrat tudi Dante ni tam prebival. Govoril je precej zaničljivo o "tolminskih barbarih", češ da oni niso bili niti vredni tako velikega pesnika, kol je Dante, med seboj imeti in gledati ga/1
Če lahko za kralja Riharda Levjesrčnega7 še domnevamo, da je jezdil po Nadiški dolini, moramo to za Danteja zanikati. Motijo pa Bianchijeve besede, "da si ti ljudje takšnega pesnika niso zaslužili niti gledati". Kdo pa si je zaslužil? Morda mesto ob Arnu, ki ga je izgnalo, papež, ki ga je razžalil? Sam je dejal, da lahko vsepovsod po širnem svetu opazuje gibanje sonca in zvezd ter pod svobodo neba modruje o milih mu resnicah. Zato se mu ni treba vračati v Firence, kjer bi celo mesto kot za zločincem kazalo za njim. Nad našim preprostim ljudstvom vzvišeni Bianchi je morda pozabil, da so se "civilizirani" Florentinci svojega velikega sina spomnili šele čez skoraj sto let. Pesnikovo truplo so takrat želeli pokopati v baziliki Santa Croce, toda pesnikov grob v Ravenni je bil prazen. "Kaj hočete," se je namuznil samostanski predstojnik, "verjetno se potika kje po onostranstvu, saj je bil tudi za živega večji del tam..."x
In v rojstno mesto, ki mu je pripravljalo grmado oziroma grozilo z rabljevo sekiro, se ni več vrnil. Niti kot mrlič ne. Dante je že vedel, kdo ni vreden koga. Visoko omikana florcntinska drhal je leta 1498 na glavnem trgu obesila Girolama Savanarolo, njegovo truplo pa sežgala...
Prav lam, sir. 110.
Florentinske bankirje v Ljubljani so v 14 stoletju nasledili člani trgovske in bančne rodbine Porgcrjev. po izvoru i/ Furlanije. ki so več četrt stoletja povsem obvladovali bančne in denarne posle na Kranjskem. Po tem času so le posle prevzeli čedajski in goriški Židje, katerih banke so poleg v Ljubljani bile še v Slovenj Gradcu, Celju, Radgoni, Mariboru in na Ptuju. Te banke - tudi židovska v Ljubljani, ki je prenehala po letu 1335 - so se ukvarjale s posojili na zastavo (lombardni posli), menjavo novcev, depozilnimi posli in so prevzemale tudi kovanje novcev (Porgerji za patriarha Pagana della Torre). S temi bankami se je tudi v slovenskih deželah uveljavljalo mednarodno, italijansko pravo posojevalcev denarja.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, Ljubljana, št. 508. Ob robu slovenskega etničnega ozemlja je še v 12. stoletju omenjena posest toskanskega mejnega grofa. Vasi Brcginj in Logje sta skupaj z zahodnobeneškimi vasmi Porčinj, Čereneja, Subid, Prosnid, Krnice, Tipana, Vižonl in drugimi v zaledju Ahlna (At tirni s) in Tarčcnta (Tarcento) spadali v gastaldijo s sedežem v Ahlnu. To ozemlje je oglejska cerkev I I 170 dobila od toskanskega mejnega grola Ulrika in njegove žene. Še okoli leta 1400 seje ozemlje imenovalo fevd mejnega grofa iz Ahtna, Fcrdo Gestrin, Italijani v slovenskih deželah od 13. do 17. stoletja, ZC 35. 19X1, str. 224. Simon Rular, Zgodovina Tolminskega, to je; zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin. Boleč in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom, Gorica 1X92, str. X2.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veliu II, Ljubljana, št. XI7, XIX Ladjo angleškega kralja Riharda Plantagcncta, imenovanega Levjesrčni, je ob vračanju s tretje križarske vojne domov (I. I 192) mrzel decembrski vihar zanesel k obrežju. Kralj je s svojimi tovariši stopil na suho nekje v bližini Ogleja in preoblečen v navadnega trgovca nadaljeval pot. ki pa je ne moremo natančno ugotovili, saj je moral bežati pred goriškim grofom in njegovim bratom, ki sla ga holela ujeli Ko se je holcl prebili čez Koroško proli deželi njegovega žela Henrika Leva. saškega kneza, je padel v kremplje svojega zakletega sovražnika avstrijskega vojvode Leopolda.
Danic Alighieri, Božanska komedija, Ljubljana 1994, spremna beseda dr. Andreja Capudra, sir. 659.