Snitumpcmra GLASILO ŽUPANSKE ZVEZE V LJUBLJANI LETO 1940 LJUBLJANA, V JUNIJU 1940 ŠTEV. 5-6 7. Legat: Matični predpisi. (Konec.) Rodbinska imena. Načelo velja, da mora nove vpise v matice izvrševati matičar tako, da se rodbinsko ime otroka točno ujema z matično vknji-ženim rodbinskim imenom prednika, to je očeta, odnosno nezakonske matere (čl. 23). Od tega načela pa določa zakon sledečo izjemo: Ako je rodbinsko ime prednika vpisano še po starem pravopisu, ali če gre za ime našega (slovenskega, hrvaškega ali srbskega) izvora, a je vpisano neskladno s pravilom našega pravopisa, mora matičar izvršiti vpis rodbinskega imena njegovega otroka skladno s pr avili našega pravopisa (čl. 25). Potomce Miklitschev, Bresouniggov in podobnih je torej po uveljavljenju omenjenega zakona vpisovati v matice pravilno »Miklič«, »Brezovnik« in podobno, ker so to imena čistega našega izvora. To pa seveda pod pogojem, da gre za naše državljane. Omenjeno določilo je posebne važnosti za naše kraje, kjer je bila do leta 1919 vedno v tujih rokah državna uprava, ki ni nikoli kazala razumevanja, še manj čutila potrebo, da bi se našim imenom ohranjevala slovenska oblika. Nasprotno se je iz posebnih razlogov dosledno pospeševalo potujčevanje naših imen. Namen tega določila je, da se zopet očistijo naša imena tuje navlake in dobe prvotno čisto slovensko obliko. Vendar dopušča zakon, da se more vpis v matice v omenjenih primerih izvršiti še nadalje v prejšnji tuji nisavi, toda le pod pogojem, da to izrecno zahteva oče otroka, odnosno oče nezakonske matere ali pismeno ali ustno na zapisnik pred dvema pričama pri matičarju in dokaže, da se je tako dejansko vpisovalo v matice ime dotičnega rodu v poslednjih 60 letih (čl. 25). Rojstna imena. Rojstna imena se morajo vpisovati v matice redoma po želji osebe, ki je po zakonu poklicana določiti rojstno ime otroku. Matičar sme odkloniti vpis samo onih rojstnih imen, ki žalijo verska čustva, ki nasprotujejo nravnosti ali so sicer žaljiva (čl. 25). Najdenčkom in otrokom neznanih roditeljev določi rodbinsko kakor tudi rojstno ime okrajno načelstvo (mestno poglavarstvo), v čigar območju je bil otrok najden, dokler se eden od roditeljev ne izsledi (čl. 6 in 9). Ako se naknadno ugotovi pokolenje takega otroka, mora omenjeno oblastvo povzročiti po pristojni banski upravi uradni popravek v maticah (čl. 29). Sprememba imen. Vsaka sprememba rodbinskega ali rojstnega imena se mora vpisati v matične knjige (čl. 28). 2. Rojstno ime se more spremeniti pri spremembi verske pripadnosti. Tedaj je prosti volji dotičnega prepuščeno, da si sam izbere drugo rojstno ime. Rodbinsko ime se spremeni ali zaradi rodbinsko-pravnega razmerja (pozakonitve, posvojitve, omožitve) ali zaradi odločbe upravnega oblastva. P o zakonite v. S pozakonitvijo (legitimacijo) izgubi pozakonjenec rodbinsko ime, ki ga je imel po svoji nezakonski materi, ter prejme rodbinsko ime svojega očeta, če se pozakonitev vpiše v matično knjigo (čl. 11). Podrobnejši predpisi glede pozakonitve slede v prihodnjem poglavju. Posvojitev. S posvojitvijo (adopcijo) dobi posvojenec pravico in dolžnost, nositi za svojim rodbinskim imenom še rodbinsko ime posvojiteljevo (čl. 15). Ne izgubi torej svojega rodbinskega imena, temveč dobi k temu še novo rodbinsko ime po posvojitelju. Ako sta obe rodbinski imeni enaki, mora nositi obe enega za drugim, ker zakon nima drugačnih določil. Po prejšnji praksi je zadostovalo v takih primerih le eno rodbinsko ime, posvojencu pa je bilo dano na prosto, da se je lahko posluževal obeh enako se glasečih imen enega za drugim. Ako je posvojitelj oinožena. ločena, razvedena žena ali vdova, dobi posvojenec njeno dekliško (ne pa primoženo) rodbinsko ime. Ako je pa posvojenec omožena, ločena, razvedena žena ali vdova, odbrži svoje primoženo rodbinsko ime in ne dobi za njim posvojiteljevega rodbinskega imena. Posvojitev se vpiše v matice po odredbi banske uprave na osnovi pravnomočne odločbe pristojnega okrožnega sodišča, s katero se je potrdila posvojitvena pogodba. Dajatev imena. Po § 165 občega drž. zakonika sme dati s posebno izjavo zakonski mož matere (ki ni otrokov oče) svoje rodbinsko ime nezakonskemu otroku svoje žene s privoljenjem matere in otro- ka, odnosno če je otrok nedoleten, zakonskega zastopnika in sodišča. Omenjena izjava mora biti predložena banski upravi v javni, sodno ali notarsko overovljeni obliki. Institucije dajatve imena pa zakon o osebnih imenih ne pozna. Zato se omenjeno določilo občega drž. zakonika v praksi več ne izvaja. Nadomešča ga pa popolnoma določilo čl. 16 zakona o osebnih imenih, s katerim se doseže isti učinek (gl. spodaj). O m o ž i t e v. Z omožitvijo dobi žena rodbinsko ime svojega zakonskega moža. To primoženo rodbinsko ime obdrži žena tudi, če postane vdova, ali če se zakon sodno loči (od mize in postelje). Pri sodni razvedbi (popolni razvezi zakona) pa sme razvedena žena po lastni volji pridržati primoženo rodbinsko ime ali pa si izbrati nazaj svoje dekliško rodbinsko ime, če na razvedbi zakona ni kriva, ali je samo sokriva. Ako pa je bil zakon razveden samo po njeni krivdi, sme obdržati primoženo rodbinsko ime samo s pristankom moža, sicer dobi nazaj svoje dekliško rodbinsko ime. Pri razveljavljenju zakonske vezi nastopi stanje pred sklenitvijo zakona, to je žena prevzame nazaj svoje rodbinsko ime, ki ga je imela pred omožitvijo (čl. 14). Sprememba rodbinskega imena z odločbo banske uprave. Rodbinsko ime se more spremeniti z odločbo banske uprave in to: 1. na prošnjo prizadetega, če govore za tako izjemno odločbo Posebne okolnosti. Kakšne naj bi bile te okolnosti, zakon ne pove. repuščeno ie to prosti presoji oblastva (čl. 16). 2. na zahtevo prizadetega, če dokaže, da ga rodbinsko ime, ki ga ima po pokolenju (rojstvu ali pozakonitvi), ovira brez lastne krivde v poštenem prizadevanju za vsakdanji obstanek ali da mu sicer povzroča bistveno škodo (čl. 17). Sprememba rodbinskega imena na osnovi oblastvene odločbe velja od dne, ko se ta razglasi v »Službenih novinah«. Sprememba rojstnega imena. Načelo velja, da ostane rojstno ime vse življenje nespremenjeno. Od tega načela pozna zakon te-le izjeme: 1. Rojstno ime se more spremeniti z dovoljenjem ministrstva notranjih poslov in to iz res tehtnih razlogov in ako to ne nasprotuje predpisom prosilčeve vere. Dovoljena sprememba velja od dneva objave razglasa v »Službenih novinah« (čl. 19). 2. Rodbinsko ime se more spremeniti pri spremembi verske pripadnosti. Tedaj je prosti volji dotičnega prepuščeno, da si sam izbere drugo rojstno ime. 3. Pri vstopu v cerkveni red velja isto, kar je omenjeno pod prejšnjo točko. V obeli slednjih primerili je obvezna le prijava spremembe rojstnega imena pristojnemu banu, ki odredi vpis v matične knjige (čl. 20). Popravki osebnih imen. Vsakdo ima po zakonu pravico, zahtevati za se in za svoje potomce pravilnost svojega imena, odnosno popravek vpisa in izpisa iz matičnih knjig in to: 1. če dokaže, da se je pisalo rodbinsko ime prednikov drugače, nego je vknjiženo v matici; 2. če gre zgolj za pravopisne razlike ter se želi popravek skladno s pravili našega pravopisa in 3. če želi, da se piše rodbinsko ime po pravilih fonetike (čl. 27). Z omenjenim določilom je dana podlaga, da se imena našega izvora, ki so že vpisana v matice v tujem pravopisu, popravijo in prilagode naši pravilni pisavi. Žal se tega določila prizadeti ne poslužujejo v zadostni meri, temveč se še ozkosrčno oklepajo tuje posebnosti v svojih imenih. B. Veroizpoved. Pri vpisovanju veroizpovedi v matične knjige pridejo v poštev, ker drugih določil ni, še vedno veljavna določila medverskega zakona od 25. 5. 1868, drž. zak. štev. 49 ter izvršilna uredba k temu zakonu od 18. 1. 1869, drž. zak. štev. 13, odnosno za naše kraje iz bivše Madžarske določila zakonskih členov Lili : 1868, XXXII : 1894 in XLIII : 1895. Omenjeni zakoni določajo v bistvu sledeče: Zakonski in z zakonskimi izenačeni (pozakonjeni) otroci slede veri roditeljev, ako sta oba iste vere. Nezakonski otrok sledi veri matere. Ako pa sta roditelja različne vere (mešani zakon), jima slede otroci po spolu, torej sinovi veri očeta, hčere pa veri matere. Moreta pa roditelja pred ali po sklenitvi zakona s pogodbo določiti obratno razmerje ali pa, da slede vsi otroci veri enega ali drugega. Ako spremenita roditelja oba ali eden od njih, odnosno nezakonska mati vero, se smatrajo otroci izpod 7. leta starosti glede vere, kot da bi bili rojeni šele po spremembi vere roditeljev. Do 7. leta starosti sledi otrok veri roditeljev v primeru spremembe vere. Z dopolnjenim 14. letom (v krajih bivše Madžarske 18. letom) pa ima vsak prosto izbero vere po svojem lastnem prepričanju. Med 7. in 14. letom (v krajih bivše Madžarske 18. letom) je vsaka sprememba vere brezpogojno izključena. Pod izrazom vera je v prejšnjih izvajanjih razumeti le usvojeno oziroma zakonito priznano vero. Ako sta oba ali eden od roditeljev brez vere, ali ne pripadata nobeni zakonito priznani veri, jima tudi otroci ne morejo slediti v veri in ostanejo brezkonfesionalci. Ne smatra se za mešan zakon, ako izstopi eden od roditeljev iz priznane vere in izjavi, da ostane brez vere, ali da želi vstopiti v vero, ki ni zakonito priznana. Izstop iz vere. Izstop iz vere po omenjenem medverskem zakonu ni vezan na posebne formalnosti. Da pa ima izstop zakonito veljavo, mora oseba, ki izstopi, javiti to ustno ali pismeno okrajnemu načelstvu (mestnemu poglavarstvu), v čigar območju biva. To oblastvo pa obvesti o tem predstavnika opuščene cerkve. Vstop v novo izbrano cerkev pa mora dotični, ki vstopi, sam prijaviti dotič-nemu predstavniku cerkve. Po zakonih, veljavnih za kraje bivše Madžarske, pa je predpisana posebna oblika za izstop in prestop. Prestopiti more po teh zakonih v drugo vero samo oseba, ki je dovršila 18 leto starosti, z izjemo poročenih žen, ki lahko prestopijo že prej. Kdor želi izstopiti, mora izjaviti svojo željo duhovniku svoje cerkvene občine pred dvema pričama, ki ju sam izbere. Po preteku 14 dni in najdalje pred potekom 30 dni od te izjave mora pred istima ali drugima pričama, ki ju tudi sam izbere, ponovno izjaviti duhovniku, da vztraja pri prvotni izjavi glede izstopa. Pri obeh izjavah prosi duhovnika za potrdilo o izjavljeni želji. Ako potrdil ne dobi, mu izstavita potrdili prisotni priči. Ti potrdili mora predložiti političnemu oblastvu, ki obvesti o tem predstojnika opuščene in novo izbrane cerkve. C. Zakonitost otrok. Glede vpisov zakonitosti otrok v maticah pridejo v poštev v pretežni večini določila občega državljanskega zakonika, razglašenega s patentom od 1. 6. 1811. Domneva se, da so zakonskega rodu otroci, rojeni po preteku 180 dni (6 mesecev) po sklenjenem zakonu in pred potekom 300 dni (10 mesecev) po moževi smrti ali po ločitvi, razvezi odnosno razveljavljenju zakona (§ 138 o. d. z.). Za zakonsko rojene se pa smatrajo tudi otroci, rojeni pred potekom 180 dni, ako mož v treh mesecih po doznanju otrokovega rojstva sodno ne os-porava očetovstva. Ako mu je bila nosečnost žene znana že pred poroko, sploh nima pravice do prigovora (§ 156 o. d. z.). Zakonsko rojstvo otrok, roienih v zakoniti dobi, more mož izpodbijati samo sodnijsko najoalje v treh mesecih, ko je za to izvedel. Niti materino prešestvovanje, niti njena trditev, da je otrok nezakonski, ne moreta sama za se odvzeti otroku pravice zakonskega rojstva. Pravica izpodbijanja zakonskega rojstva gre tudi zakonitemu zastopniku duševno obolelega moža pa tudi otroku samemu s pritrditvijo matere, ako je mož umrl pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje, ali je izza rojstva otroka trajno neznanega bivališča (§§ 158 in 159 o. d. z.). Otroci ločene, razvedene žene ali vdove, rojeni 300 dni po sodni ločitvi, razvedbi ali ovdovitvi, se smatrajo za nezakonske in se vpišejo v matice z dekliškim rodbinskim imenom matere. Otroci ločenih žen se pa smatrajo za zakonske, četudi so rojeni po omenjeni dobi, t. j. po 300 dneh po sodni ločitvi, če ali mož očetovstvo kljub ločitvi izrecno prizna, ali če se sodno dokaže, da je naravni oče otroka, ali če je dokazano, da sta soproga svojo zakonsko skupnost zopet vzpostavila (§ 163 o. d. z.). Otroci roditeljev, ki so samo dejansko, ne pa pravno (to je sodno) ločeni, veljajo za zakonske in se morajo kot taki vpisati v matice. Pravice zakonskih otrok jim je mogoče odreči samo s sodno sodbo na podlagi predhodnega izpodbijanja zakonskega rojstva po omenjenem § 158 o. d. z. Pozakonjenje (legitimacija) nezakonskih otrok. Nezakonski otroci se pod gotovimi pogoji štejejo za zakonske in to: 1. Otroci, ki so bili sicer rojeni izven zakona, a so se njihovi roditelji pozneje poročili (§ 161 o. d. z.). Kot zakonski se smatrajo tudi otroci iz neveljavnih zakonov, ako je bil zadržek naknadno spregledan in so roditelji ponovili poroko. Tak zakon je smatrati kot že prvotno veljaven, zato se štejejo tudi otroci iz tega zakona za zakonske ne glede na kakovost zadržka (§ 88 o. d. z.). Pozakonitev zaradi poznejše poroke je odvisna od priznanja, odnosno od dokaza očetovstva. Oče mora podati pri vodji matic, odnosno pri političnem oblastvu ali sodišču izjavo pred dvema pričama v soglasju z materjo, da je res naravni oče otroka, in mora izrecno zahtevati, da se kot tak vpiše v rojstno matico otroka. Na podlagi take izjave more oče izdejstvovati vpis pozakonitve otroka v matice ali neposredno pri matičarju ali posredno potom banske uprave. Sodišče v takih primerih ne postopa. More pa izdejstvovati vpis pozakonitve tudi mati, odnosno otrok po smrti očeta. Vpis se izvrši v tem primeru le po predhod-liodnem postopanju pristojnega sodišča na osnovi njegovega izreka. 2. Otroke iz neveljavnih zakonov, pri katerih je zadržek ali sam po sebi odpadel, ali pa je bil spregledan, toda ni bila poroka ponovljena, je šteti za zakonske samo, ako ne gre za zadržek iz §§ 62—64 o. d. z., to je za zadržek obstoječe zakonske vezi, ali za zadržek slovesne zaobljube brezzakonstva ali za zadržek različnosti vere. Ne glede na kakovost zadržka pa je šteti otroke iz neveljavnih zakonov za zakonske, ako vsaj eden od roditeljev dokazano brez lastne krivde ni vedel za zadržek (§ 160 o. d. z.). Neveljavnost zakona torej sama po sebi še nima za posledico nezakonitega rojstva v tem zakonu spočetih otrok. Ako je bil zakon s pravnomočno sodbo sodišča izrečen kot neveljaven po krivdi obeh soprogov, ni nobenega dvoma, da so otroci nezakonskega rodu in se to zaznamuje v maticah po odredbi banske uprave. Ako se pa iz sodbe ne razvidi krivda obeh soprogov, pa mora ostati prvotni vpis zakonskega rojstva nespremenjen, dokler ni drugačnega sodnega izreka. 3. Možna je pozakonitev tudi po vladarjevi milosti. Prošnjo za pozakonitev je predložiti pristojnemu okrajnemu sodišču, ki jo predloži apelacijskemu sodišču, le-to pa ministrstvu pravde, da jo predloži kralju. Vladarjevo odločbo, ki je pravnomočna z dnem podpisa, priobči okrajno sodišče banski upravi, da odredi vpis v matice (§ 162 o. d. z. ter §§ 217 in 218 nepravdnega postopnika). Učinek pozakonitve ni odvisen od vpisa v matične knjige. Pozakonjenec, ako je nedoleten, sledi v državljanstvu in doinovinstvu naravnemu očetu. Državljanstvo kot domovin-stvo pa dobi po očetu že od dneva rojstva in ne šele od dneva pozakonitve ali vpisa v matice. Po prejšnjih predpisih, veljavnih pred 14. junijem 1933, to je preden je dobil obvezno moč zakon o občinan, se je štelo domovinstvo pozakonjenca po očetu od dneva sklenjene poroke roditeljev. V izpiskih iz rojstnih knjig, to je v rojstnih listih, se pozakonitev ne omeni, temveč se otrok zaznamuje kot zakonski. Ako otrok, ki je po nezakonski materi naš državljan, s po-zakonitvijo izgubi naše državljanstvo, ker je njegov oče tuj državljan, mora matičar ob vpisu pozakonitve pripisati v matice tudi izgubo državljanstva ter o tem obvestiti občino (čl. 59 uredbe za izvrševanje zakona o državljanstvu). VI. Ostali matični predpisi. V rojstne in mrliške matice je vpisovati tudi otroke, ki so mrtvo rojeni, vendar toliko razviti, da bi bili sicer živlienja zmožni. Razveze in razveljavitve zakonov se zaznamujejo v poročni knjigi tam, kjer je poroka vpisana. V to svrho mora sodišče, ki je odločilo o tem, obvestiti bansko upravo zaradi odreditve vpisa (§ 122 o. d. z.). Ločitve zakonov (od mize in postelje) niso predmet matičnih vpisov. Matičarji so dolžni vpisovati v matice tudi pridržbe državljanstva naših državljank, ki se poroče s tujci in bi sicer izgubile naše državljanstvo (čl. 57 uredbe za izvrševanje zakona o državljanstvu). Pri proglasitvi pogrešancev za mrtve pošlje sodišče odločbo neposredno vodji matic zaradi vpisa v matične knjige (§ 234 nepravdnega postopka). To naj bi bil v bistvu izvleček iz najvažnejših določil, ki pridejo v poštev za vodstvo matic. Z ozirom na veliko važnost in trajno vrednost teh matic bi bilo le želeti, da bi se vodile pravilno ter z vso skrbnostjo in vestnostjo, čemur bi morala tudi nadzorna oblastva stalno posvečati največjo pažnjo. 5. P.: O ubožni oskrbi inozemcev. V zadnjem času se občine zelo pogosto obračajo na bansko upravo s prošnjami za posredovanje pri inozemskih oblastvih, da dajejo ta svojim, pri nas živečim državljanom redne mesečne podpore, ali da povrnejo pogrebne oziroma oskrbne stroške našim občinam, ki so jih te imele z njihovimi državljani. Postopek in materija o oskrbi inozemskih ubožcev je neurejena. Naša država nima o tem s svojimi sosednimi državami prav nobene Eogodbe, razen z Italijo tako imenovani »sporazum o podpori ose-am, ki so v breme javne pomoči« z dne 12. VIII. 1924, lci pa je bil ratificiran šele leta 1928/29 in objavljen v Uradnem listu od 21. I. 1929, kos 7 (o tem sporazumu bo govor pozneje). Zaradi pomanjkanja vsakih predpisov o tem smo navezani izključno na prakso, pa še ta je neustaljena in inozemska oblastva postopajo v enakih primerih različno. Za dravsko banovino pridejo v poštev le pri nas živeči ubožci iz Nemčije in Italije, dočim z Madžarsko naša oblastva glede tega niso imela še posla. Postopanje nemških oblasti je prav različno. Znani so primeri, da so nemška oblastva v nekaterih primerih gladko nakazala povračila izredne enkratne nujne podpore, v drugih primerih pa so povračilo stalne podpore odklonila z izjavo, da naj se ubožec repatriira, ali pa da niso bila o dajanju oskrbe njenemu državljanu obveščena. Le pogrebne stroške nakažejo na osnovi podrobnega obračuna nemška oblastva vedno. V Nemčiji (tudi bivši Avstriji) gredo ti stroški v breme »okrajnega oskrbnega urada«, v nekaterih primerih pa tudi v breme domovinske občine oskrbovanca oziroma podpiranca. V nekem konkretnem primeru je okrajni oskrbni urad po zaslišanju domovne občine odklonil povračilo podpore, in to iz razloga, da tudi prizadeta naša občina ni hotela povrniti oskrbnih stroškov za svojega v Nemčiji živečega ubožca. Na splošno velja glede Nemčije, da plačuje pogrebne stroške in povračuje enkratne nujne podpore, dostikrat (zlasti pri starih ljudeh) tudi sama na- kazuje manjše stalne podpore svojim ubožcem, skoraj dosledno pa se brani povrniti stalne mesečne ali večje enkratne podpore našim občinam. Načeloma pa nemška oblastva ne pristajajo na to, da bi se njihov ubožec na stroške nemške države oddal v kak tuzemski oskrbni zavod (zavetišče ali hiralnico). Formalnih odločb o obveznosti povračila oskrbnih stroškov jugoslovanskim oblastvom nemška oblastva ne izdajajo in tega niso hotela niti na našo diplomatsko intervencijo. Za naša oblastva pa v našem skupnem interesu — čeprav pri tem trpi škodo ta ali ona naša občina — ni na mestu, da v to stvar preveč dregajo, ker je znano, da je v Nemčiji precej več naših ubožcev, kakor nemških pri nas. Prav na kratko, a precej jasno pa je urejena ta stvar z Italijo. Po čl. 1 »sporazuma o podpori osebam v breme javne pomoči« (Ur. list št. 7 z dne 21. 1. 1929) sta obe državi medsebojno dolžni dajati državljanom druge pogodbene države isto pomoč kakor svojim lastnim državljanom, dokler se ne repatriirajo. Repatriacijo mora izvršiti na svoje stroške do državne meje tista država, ki repatriacijo predlaga. Po čl. 3 navedenega sporazuma ne more nobena pogodbenih držav zahtevati povračila ne za pomoč (ubožno oskrbo), ne za voznino (repatriacijo) in tudi ne za pogrebne stroške niti od druge države, niti od občine, kateri ubožec pripada. Le ako se je zahtevala repatriacija ubožca, pa druga država (Italija) ni dala pristanka ali odgovora na tak predlog v treh mesecih, mora dotična država povrniti stroške za oskrbo njenega ubožca, počenši s potekom treh mesecev po predlogu za repatriacijo in do dneva, ko je dospel pristanek na repatriacijo. Predpogoj povračila stroškov za oskrbo ubožcev italijanskim državljanom je torej, da se je predhodno predlagala repatriacija. Italijanska oblastva se spredaj navedenih predpisov skrbno držijo in v redu nakazujejo vse oskrbne stroške, ki so bili izdani skladno z obrazloženimi predpisi. Zavračajo dosledno vse zahtevke, četudi so bili nujni in dobro utemeljeni, ako se ni predhodno zahtevala repatriacija; vso ubožno oskrbo (redne in izredne podpore, pogrebne stroške, oddajo v hiralnico) izza treh mesecev po predlagani repatriaciji pa vračajo. Da se izognejo naše občine večjim stroškom, naj postopajo takole: Občina, ki pozna svoje prebivalce in vidi,^ da bo kak tuji državljan obubožal in padel v javno breme, naj že prej zahteva preko okrajnega načelstva in banske uprave od države, kateri taka oseba pripada, potrdilo o domovinstvu in državljanstvu (domovnico, državljansko izkaznico). Ako se zahteva povračilo katere koli vrste ubožne podpore brez tega potrdila tuje države, ta država navadno odklanja državljanstvo, naša država pa nima prav nikakih sredstev, da prisili tujo državo k priznanju državljanstva, py naj bo državljanska pripadnost prizadete osebe še tako jasna. Predlog na priznanje tujega državljanstva naj se le v nujnih primerih združi s predlogom na povračilo ali dajanje ubožne oskrbe. V vseh predlogih, bodisi da se prosi za priznanje državljanstva ali za ubožno oskrbo, morajo občine navesti točno rojstne in rod- binske podatke oskrbovanca in tudi njegovih prednikov. Vsak predlog mora nuditi tudi točne dokaze, da gre za tujega državljana; navesti se mora zlasti kraj, čas in številka izdanja dosedanje flomovnice, naziv oblastva, ki je domovnico ali drugo listino (potni list, delavsko knjižico) izdala oskrbovancu, ter kdaj in kje so bile te listine izdane. Pri italijanskih državljanih je zlasti važno, ali je služil v italijanski vojski, kdaj in kje. Ako so bile izdane take listine bližnjim sorodnikom, oziroma so ti izpolnjevali kake pogoje, ki kažejo, da so vsi člani družine tuji državljani, naj se tudi to točno navede. Vsak tak predlog naj tudi vsebuje izjavo, da oskrbovanec ni pridobil jugoslovanskega državljanstva, niti po opciji, niti po naturalizaciji. Brez teh podatkov morajo že naša oblastva vračati spise v izpopolnitev, sicer pa to storijo tuja oblastva, kar vse pa ima za posledico zavlačitev postopanja in običajno tudi večje stroške za občino. Glede posameznih vrst ubožne oskrbe pa se priporoča še tole: Največkrat in kjer je to le mogoče, naj se predlaga repatriacija, to je odprava ubožca v domovino. Poudarjam ponovno, da je tak predlog glede italijanskih ubožcev sploh predpogoj povračila oskrbnih stroškov. Z repatriacijo, če je ta pravočasna, se občina izogne bodočim stroškom, na drugi strani pa se prisilijo sorodniki, ako repatriacije nočejo, da sami bolje skrbe za tistega, ki ga občina hoče repatriirati. Pri ubožcih, ki niso jugoslovanske narodnosti, pa je repatriacija tudi v nacionalnem interesu. Predlogi za oskrbo tujega ubožca v tukajšnji hiralnici naj se stavijajo le izjemoma, ker tuje države, kakor kaže praksa, oskrbujejo ubožce raje v svojih ubožnih zavodih. Stalnih podpor naj se tujim ubožcem ne daje brez pristanka tujih oblastev, ker občine verjetno ne bodo dobile povračila. V primerih, kjer pa se da enkratna nujna podpora, naj se tuja država takoj o tem obvesti in istočasen predlog na povračilo podpore dobro podpre, zakaj se je podpora dala. Pri predlogih za povračilo pogrebnih stroškov, ali kjer se zahteva povračilo več podpor, naj se predlogu priloži vedno podroben obračun. V vseh predlogih pa je treba točno navesti, da gre in zakaj gre za siromašno osebo (n. pr. da nima nobenega premoženja, da ni zaradi starosti ali bolezni sposoben za delo, da nima nikogar, ki bi bil dolžan zanj skrbeti, da ne prejema od drugod vzdrževanja itd.). Preden občina da tujcu ubožno podporo, naj raje prej zaprosi po pristojnih naših oblastvih (ne neposredno!) tuje oblastvo, da prispeva k oskrbi, obenem pa naj predlaga repatriacijo. Tako postopanje se je v praksi pokazalo kot najuspešnejše. Četudi ne spada toliko k stvari, se opozarjajo občine še na to, da naj svoje ubožce, ki jih imajo v inozemstvu, raje oskrbujejo doma in naj pristajajo na njih repatriacijo. Kajti ako tega nočejo, jih morejo jugoslovanska oblastva po jugoslovanskih ubožnih zakonih prisiliti k temu, da povrnejo inozemskim oblastvom, ustanovam ali poedinčem vse stroške, potrebne za oskrbo njih ubožcev v inozemstvu, seveda kadar inozemska oblastva dokažejo, da gre res za siromašno, ubožne oskrbe potrebno osebo. A. Jagodič: Gospodarstvo občin po odobrenem proračunu. Vsako javno gospodarstvo se mora voditi po nekem že vnaprej določenem načrtu. lakšen vnaprej določen načrt ima tudi občina in ta načrt se imenuje občinski proračun. Že bivši občinski redi so imeli določilo, da se je pri gospodarstvu z občinskim premoženjem natanko držati proračuna. To določilo je izraženo tudi v novem zakonu o občinan, in sicer v § 100 z. o., ki pravi, da se ima vršiti občinsko financiranje po proračunu, kakor je odobren. Da pa je mogoče to zakonsko določilo izvajati med proračunskim letom, ie predvsem potrebno, da je vsak občinski proračun sestavljen kolikor mogoče skrbno in stvarno. Natančno je pretehtati in oceniti vse potrebe, ki se bodo pokazale v novem proračunskem letu, med dohodke pa je vnesti samo takšne zneske in v takšni višini, v kakršni je mogoče z gotovostjo računati, da bodo doseženi. Občinski proračun naj bi obsegal gospodarstvo samo enega leta. Konec vsakega računskega leta bi morali biti izterjani vsi proračunani dohodki, hkrati pa poplačane tudi vse proračunske potrebščine. Saj je ravno zaradi tega računsko leto podaljšano za štiri mesece, t. j. do konca julija, da se lahko v tem času opravijo vsa vplačila in izplačila za preteklo leto. To osnovno načelo občinskega financiranja pa je izvedljivo samo tam, kjer je davčna morala dobro razvita in kjer ni davčnih zaostankov. Potrebno pa je tudi, da se davčne uprave, ki pobirajo za občine občinske doklade, točno držijo določila čl. 35 pravilnika o vknjiževanju neposrednih davkov (Ur. list 1928, št. 121) in da pobrane davke pravočasno in sorazmerno porazdelijo na račun državnih davkov in samoupravnih doklad. Ni v skladu z zakonskim predpisom, če bi se vsi plačani davki z dokladami vred najprej preodkazali državi in bi šele nato*' Erišla na vrsto samoupravna telesa (banovina, občine, cestni od-ori itd.). Če se je to kdaj dogajalo, upamo, da se v bodoče ne bo več. Dravska finančna direkcija je s svojim razpisom z dne 24. februarja 1934, št. 8948, naročila vsem davčnim upravam, da skrbno pazijo, da bodo vse občine prejele toliko svojih doklad, kolikor jih jim po ključu, to je po procentu vplačil na celokupno obremenitev davčnih zavezancev tiste občine, dejansko pripada. Vsakomur, ki ima opravka z občinskimi financami, je znano, da še tako skrbno in vestno sestavljen proračun ne more vsebovati Prav vseh potreb, ki se bodo pokazale med proračunskim letom, ojavijo se n. pr. epidemične bolezni, vremenske nezgode itd., na katere pri sestavi proračunov ni nihče mislil. To so nepričakovane potrebe, ki onemogočijo, da bi se proračun izvajal natančno tako, kakor je bil odobren. Bivši občinski redi so imeli v tem oziru zelo enostavne in vsakomur razumljive predpise. Tako se je n. pr. glasil § 63 občinskega reda za Štajersko: »Ako se pokažejo tekom upravnega leta taki izdatki, za katere v tozadevnem razpredelku proračuna sploh ni ali ni zadostnega pokritja, kateri se pa ne dajo odložiti, mora župan sklicati odbor, ki naj o tem sklepa. V primerih največje nujnosti, če brez velike škode in brez nevarnosti odborovega sklepa ni mogoče počakati, sme župan tak potreben izdatek sicer izplačati, vendar mora nemudoma poskrbeti pri odboru za naknadno odo-brenje tega izdatka.« Slična določila je imel § 67 občinskega reda za Kranjsko in § 66 občinskega reda za Koroško. Kakor vidimo, je moral tudi po teh predpisih župan gledati na to, da se proračunske postavke niso prekoračile. Če pa so se pokazali med letom nepričakovani izdatki, je moral župan sklicati občinski odbor, ki je sklepal o prekoračenih proračunih. Le v nujnih primerih je smel župan prekoračiti proračun brez predhodnega odborovega sklepa, moral pa je poskrbeti, da je občinski odbor o tem naknadno sklepal. Praviloma se je moralo že po bivših občinskih redih sklepati o prekoračitvah proračuna predhodno, torej pred izvršenim izplačilom. V praksi so se ti predpisi le malokje izvajali tako, kakor bi se morali. Ker takrat niso bili predpisani razdelilniki dohodkov in izdatkov, ni med letom nihče vedel, kako se proračun izvaja in ali so katere postavke prekoračene. Navadno je vsa med letom izvršena prekoračenja odobril občinski odbor na proračunski seji in vsi so bili mnenja, da so s tem zadostili zakonskim predpisom. Kako zelo so se oddaljevali proračuni od dejanskih izdatkov, nam zgovorno pričajo občinski obračuni iz leta 1950. Takrat so občinske proračunske potrebščine znašale (brez Ljubljane) 109.75 milijona, izdalo pa se je 169.2 milijona din, torej za 60 milijonov ali za 50 % več, kale or so znašali odobreni proračuni.1 Po predpisih bivših občinskih redov so bili sklepi občinskih odborov glede proračunskih prekoračenj izvršni in niso potrebovali višje odobritve nadzornega oblastva. Ta samostojnost občinskih odborov oziroma pomanjkanje kontrole je bilo vzrok, da so župani le malokje predlagali med proračunskim letom občinskim odborom v odobritev proračunska prekoračenja. Saj niti sami niso vedeli, ali se vrši občinsko gospodarstvo po odobrenem proračunu ali ne. Krajevne kontrole, ki bi pri odobravanju računskih zaključkov pazila na izvajanja občinskih proračunov, takrat še ni bilo. Zaradi pomanjkanja kontrole je bilo veliko občinskih izdatkov potrošenih nesmortno in lahkomiselno. Novi zakon o občinah pa je v tem oziru strožji in se razlikuje od bivših občinskih redov v tem, da postane sklep občinskega odbora o prekoračenju proračunskih postavk izvršen šele, ko ga odobri nadzorno oblastvo. S tem je 1 Glej »Samoupravno gospodarstvo v dravski banovini« str. 6. — L. 1938/39 so znašali vsi proračuni občin brez Ljubljane 165.9 milijona din, obračuni pa 141 milijonov din. Točnejšo sliko občinskega gospodarstva vidimo iz proračunov in obračunov samo podeželskih občin za leto 1938/39. Po proračunih so znašale proračunske potrebščine 86.1 milijona, po obračunih pa 89 milijonov dinarjev. uvedena kontrola nad točnim izvrševanjem občinskih proračunov. Marsikdo je že trdil, da novi zakon o občinah v marsičem utesnjuje občinsko samoupravo in da brez potrebe uvaja nad poslovanjem občinskega odbora kontrolo ter da so imeli župani in občinski odbori za časa bivših občinskih redov dosti večjo delovno Erostost. Res je, prostosti so imeli takratni občinski odbori več akor danes, dokazano pa je tudi, da so to prostost velikokrat izrabljali in da zaradi tega ni trpela samo dotična občina, marveč celotna javna uprava. Novi zakon je moral to zlorabo prostosti vsekakor preprečiti in preprečil jo je na ta način, da je uvedel kontrolo. Novi pravilnik o finančnem poslovanju v občinah je uvedel enoten vzorec občinskih proračunov. V njem imamo partije - po- fflavja, pozicije - postavke ter rezervni kredit. Te tri pojme je treba očiti tudi pri sklepanju o prekoračenjih proračunskih postavk. Osnovno pravilo je: o vsakem prekoračenju mora sklepati občinski odbor in poiskati tudi kritje za prekoračeni znesek. Kritje pa je možno: a) s porabo rezervnega kredita, b) z virmiranjem sorodnih pozicij, c) s prihranki v ostalih partijah ali z več prejetimi dohodki. Ad a) V prvi vrsti je porabiti za kritje prekoračenih proračunskih postavk rezervni kredit v partiji 17/1, 2. Ta kredit je namenjen za nezadostno preliminirane materialne izdatke proračuna in pa za take izdatke, ki v proračunu sploh niso bili predvideni. Nekateri blagajniki se še vedno krčevito držijo stare, še iz prejšnjih časov podedovane navade, da vpisujejo v razdelilnik izdatkov pod poglavjem »rezervni kredit« vsako posamezno izplačilo za razne nepričakovane potrebe ali za izdatke, ki nimajo svoje posebne partije. To ni pravilno. V razdelilniku se v partiji 17/1, 2 ne vpisujejo posamezni zneski, vsak izdatek je vpisati v razdelilniku med izdatki v ostalih partijah, kamor pač po svoji vsebini spada. Če kak izdatek še nima v proračunu svoje pozicije, jo je v razdelilniku napraviti na posebni strani. V partiji 17/1, 2 se vpišejo samo skupni zneski, za Koliko naj se ta ali ona postavka poveča. Ta znesek je v partiji 17 odšteti in ga prišteti k proračunskemu znesku one partije, ki jo je treba povečati. I ako prekoračenje občinskega proračuna, ki se naj krije iz postavke »rezervni kredit«, ne rabi višje odobritve. V čl. 16 pravilnika o finančnem poslovanju v občinah je namreč določilo: »Z odobritvijo občinskega odbora se smejo zvišati iz rezervnega kredita samo partije stvarnih izdatkov« (torej ne osebnih). Da bi kaka občina ne vstavila v proračun poljubno visokega zneska kot rezervni kredit, je to zakon preprečil s tem, da rezervni kredit ne sme biti večji kakor 2% skupne vsote kreditov, odobrenih za stvarne potrebe vsega proračuna. Ad b) Ko je izrabljen rezervni kredit, sme občinski odbor kriti nadaljna prekoračenja proračunskih postavk z virmiranjem. Virmiranje v ožjem pomenu besede je po čl. 22 pravilnika o finanč- nem poslovanju v občinah dopustno le med pozicijami iste partije. S prihrankom ene pozicije se krije povečana druga pozicija. N. pr. v partiji 6 izkazuje občinski proračun 18 pozicij. Vse te pozicije se lahko virmirajo med seboj. Virmirajo se lahko tudi vse pozicije ubožnega proračuna, proračuna veterinarskega sklada in ljudskega dela, ker imajo vsi ti proračuni samo eno partijo in so zato vse pozicije teh proračunov pozicije iste partije. V razdelilniku se prihranek dotične pozicije odšteje in prišteje k poziciji, ki jo je treba povečati. Sklep občinskega odbora o povečanju pozicij iste partije oziroma o prenašanju pozicij iste partije med seboj, odobruje po 2. odstavku & 100 z. o. okrajno načelstvo in ne banska uprava. Ad c) Kadar pa ni mogoče kriti povečanih proračunskih izdatkov niti z rezervnim kreditom, ker je že izrabljen, niti z virmi-ranjem sorodnih pozicij, je poiskati kritje ali v prihranku v kaki drugi partiji ali pa v kakem dohodku, ki je večji, kakor pa je predviden v proračunu. Tak sklep občinskega odbora pa mora odobriti po § 100 z. o. tisto oblastvo, ki je odobrilo občinski proračun po § 98 z. o. Pri nas je to oblastvo banska uprava. Pri proračunih, ki jih je odobrilo ministrstvo financ, odobruje take sklepe ministrstvo financ. Kritje za povečanja takih izdatkov, ki že imajo v proračunu svojo partijo, se imenuje naknadni kredit, kritje za povečanje takin izdatkov pa, ki še v proračunu nimajo svoje postavke in jo je treba na novo napraviti, se imenuje izredni kredit. Še sedaj imamo občine, ki se ne držijo predpisov glede prekoračenj občinskih proračunov. Največkrat ne ločijo virmiranja od naknadnih in izrednih kreditov, dostikrat pa se občinski proračuni prekoračujejo brez vsakega sklepa občinskega odbora in seveda brez višje odobritve. Take občine so mnenja, da zadostuje, če se vsa med letom izvršena prekoračenja odobrijo naknadno na obračunski seji, ko so že vsi dohodki in izdatki znani in ko je mogoče računati že s prihranki in z več prejetimi dohodki. Tako postopanje bi bilo sicer praktično, ni pa v skladu z zakonskimi predpisi. Že bivši občinski redi so zahtevali, da so morali občinski odbori sklepati o prekoračenju proračuna predhodno, isto zahteva sedaj tudi novi zakon o občinah. Besede »predhodno« sicer ni v zakonu, vendar pa to jasno sledi iz besedila samega, ki pravi: »Prekoračenje proračunskih postavk, kakor tudi prenos iz ene postavke na drugo, niso dopuščeni brez odobritve.« Še bolj jasno pa vidimo to v navodilih ministrstva financ za sestavo občinskih proračunov za leto 1939/40 (Sl. list 1938, št. 317/53) pod poglavjem VI. »Virmiranja in naknadni krediti«. Tukaj stoji dobesedno: »Prekoračitve posameznih partij in prenosi iz ene partije v drugo niso dopustni. Glede takih, po zakonu priznanih prekoračitvah je treba vselej zaprositi pristojno oblastvo predhodno in pravočasno za potrebno odobritev pred storjenimi izdatki. Prekoračitve, izvršene brez predhodne odobritve po pristojnih organih, se ne bodo priznale, ampak obrcmene računodajnika in nakazovale a.« V konkretnem primeru se je zgodilo, da je neka občina prekoračila proračun za velike zneske, o katerih občinski odbor ni sklepal predhodno, niti ni bila izdana višja odobritev za prekoračenja. Vsa prekoračenja je občinski odbor sklenil in odobril šele na proračunski seji. Banska uprava pa teh prekoračenj ni odobrila in ko se je občina pritožila na ministrstvo financ, je ministrstvo financ pritožbo zavrnilo. Občina je v pritožbi navedla, da § 100 zakona o občinah ne predpisuje izrecno, da morajo biti sklepi občinskega odbora o naknadnih kreditih predhodno odobreni po pristojnem nadzornem oblastvu. Ministrstvo je v svojih razlogih poudarilo: »Po določilih § 100 z. o. sklepa o naknadnih kreditih občinski odbor, tak sklep pa odobrava pristojno oblastvo po § 98 z. o. Kakor je odobritev iz § 98 z. o. predhodnega značaja, t. j. občinski proračun ne more dobiti pravne moči, dokler ga ni odobrilo pristojno oblastvo, to je jasno iz zadnjega odstavka § 98 z. o., tako je analogno po določilu 2. odst. § 100 z. o. tudi za naknadne kredite potrebna taka predhodna odobritev.« Kakor hitro bo ta odločba ministrstva financ pravomočna, ima občina pravico zahtevati od odgovornega župana in blagajnika povračilo vseh zneskov, ki so bili izplačani brez odobritve. Iz tega se vidi, da ima lahko tako neupoštevanje in neizvajanje zakonskih predpisov zelo občutne posledice za dotične, ki odgovarjajo za občinsko blagajniško poslovanje. Pri odobritvi računskih zaključkov bo krajevna kontrola zahtevala za vsako prekoračenje odiobritveni odlok pristojnega obla-stva. Ker občina takega odloka ne bo mogla predložiti, bo krajevna kontrola odstopila računski zaključek pri zneskih preko 10.000 din glavni kontroli in ta bo izdala odločbo o povračilu vseh neodobrenih prekoračenj kot vrhovno računsko sodišče (gl. »Samouprava« št. 12, leta 1939). Neizvrševanje zakonskih predpisov pa je tudi nerednost, ki ima lahko posledice iz 2. odst. § 129 z. o., t. j. razrešitev dolžnosti predsednika občine oziroma članov občinske uprave, ker so do- Eustili, da so se posamezne proračunske postavke prekoračevale rez predhodne oaobritve. V nujnih primerih utegne postati predhodna odobritev nameravanih proračunskih prekoračenj po nadzornem oblastvu neizvedljiva. Znano je namreč, da rabi vsaka prošnja za odobritev naknadnih ali izrednih kreditov več dni, preden je rešena. Večkrat S a se zgodi, da je izplačilo tako nujno, da ga ni mogoče odložiti alje časa. Za tak primer pa predvideva že zakon o občinah sam pospešeni postopek. V nujnih primerih ne sklepa o prekoračenjih proračuna občinski odbor, marveč občinska uprava, ki jo je lažje sklicati na sejo in v krajšem času; sklepa občinske uprave pa ni treba predložiti banski upravi v odobritev, marveč sreskemu načelstvu, ki se mu lahko prošnja predloži tudi osebno, če je izplačilo res zelo nujno. Tak pospešen postopek je predviden v 4. točki § 84 z. o. Nihče torej nima izgovora, da si v nujnih primerih ni mogel pravočasno preskrbeti predhodne odobritve za prekoračenja proračunskih postavk in cia je bilo zato nemogoče v polni meri zadostiti zakonskim predpisom. Po § 135 z. o. je vse sklepe občinskega odbora, ki so občne narave, razglasiti in proti takim sklepom je dopustna pritožba. Nastane vprašanje, ali je tudi sklep občinskega odbora o naknadnih in izrednih kreditih »odločba občne narave« po tem členu, ali se mora torej razglasiti in ali je proti njemu dopustna pritožba. Kakor občinski proračun zadenejo tudi naknadni krediti dostikrat v živo davkoplačevalce, ki bi nedvomno morali biti tudi o naknadnih kreditih obveščeni. Vendar pa bi mogel potem vsak davkoplačevalec tudi nujno potrebna prekoračenja preprečiti, ker bi lahko vložil pritožbo samo zaradi tega, da bi se izvršitev sklepa občinskega odbora zavlekla. Znano je, da je proti sklepu občinskega odbora dopustna pritožba na okrajno načelstvo, proti odločbi okrajnega načelstva pa tožba na upravno sodišče, in preden je ta rešena lahko mine pol leta in več. Če bi obveljalo naziranje, da je tudi proti sklepu občinskega odbora o naknadnih in izrednih kreditih dopustna pritožba, bi bilo res večkrat nemogoče pravočasno dobiti odobritev. Kraljevska banska uprava se je postavila na stališče, da je določilo 4. odst. čl. 21 pravilnika o finančnem poslovanju v občinah, ki pravi, da se naknadni in izredni krediti odo-brujejo tako kakor občinski proračun, uporabiti tudi glede razglaševanja. Z okrožnico z dne 13. maja leta 1939, II. št. 17104/1 je kraljevska banska uprava odločila takole: »Z naknadnim ali izrednim kreditom se že odobreni občinski proračun večkrat bistveno spremeni, zato zahteva pravilnik pri sklepanju in odobravanju teh kreditov isti postopek, kakor je predpisan za odobritev občinskega proračuna, to je: sklep občinske uprave, ki predlaga naknadni ali izredni kredit, je razgrniti na občni vpogled občinstvu skozi dobo 5 dni in razgrnitev razglasiti. Proti sklepu občinske uprave pa je dopustno vlagati po § 96 z. o. pripombe.« Banska uprava torej zahteva, da o vsakem naknadnem ali izrednem kreditu sklepa najprej občinska uprava v svoji seji in da ta sklep potem javno razglasi. Če je kdo vložil proti sklepu občinske uprave pripombe, mora o teh pripombah sklepati občinski odbor v tisti seji, v kateri sklepa tudi o naknadnih kreditih. Sklep občinskega odbora z vloženimi pripombami vred in s potrdilom, da je bil predlog občinske uprave javno razglašen, je predložiti banski upravi v nadaljnje poslovanje in končno odobritev. Vsako prekoračenje občinskega proračuna mora občina utemeljiti na spremnem dopisu. Overjen izvleček sejnega zapisnika je priložiti spisu na posebni tiskovini, ki jo je založila banovinska zaloga šolskih knjig v Ljubljani pod št. 21. Ker je pri vsakem izmed treh prej imenovanih načinov kritja postopek različen, naj občine ne združijo v en spremni dopis več različnih načinov kritja. Prošnjo za odobritev virmiranja proračunskih pozici j je vedno predložiti okrajnemu načelstvu v pristojno Eoslovanje, naknadne in izredne kredite pa po okrajnem načelstvu anski upravi. Franc Žnidaršič: Gozdna zakonodaja.* Pod tem naslonom prinašamo o tej in d dveh sledečih številkah lista večjo, sklenjeno razpravo znanega gozdarskoupravnega strokovnjaka, kjer bodo sistematično obravnavani vsi v Sloveniji veljavni go/.dno-policijski, gozdnogospodarski predpisi in predpisi o pospeševanju gozdarstva. Na to važno in zanimivo razpravo opozarjamo naše čitatelje posebej, zlasti še, ker je predmet doslej še docela neobdelan in ni v javnosti nobene tovrstne publikacije. Uredništvo. Predgovor. Gozdovi so prevažna prirodna dobrina v privatnem gospodarstvu kmeta in obrtnika in naposled v industriji. Gozdi dajejo les in druge raznovrstne pridelke, ki so za življenje potrebni in od katerih so več ali manj odvisni vsi stanovi prebivalstva. Izvoz lesa je glede na množino ena najvažnejših postavk v naši trgovinski bilanci. Znan je vpliv gozdov na ozračje, podnebje krajev, na vodno oskrbo. Gozdi branijo pred škodljivimi silami viharjev, burje in hudournikov. Oni vplivajo na zdrav, ozomi poln vzduh. Uničevanje in propadanje gozdov imata za posledico pogoste elementarne nezgode, poplave in nevihte, pomanjkanje vodnih izvirov, usihanje studencev, upadanje vode v rekah in potokih. Gozdovi služijo interesom obrambe domovine. So tudi najboljša zaščita v prosti naravi živečih živali, ki jih človek želi ohraniti. Gozdovi večajo lepoto krajev, privlačnih za turiste. Gozd ima tedaj važno funkcijo v narodnem gospodarstvu. Zato ni čuda, da se država vedno bolj udejstvuje s svojo gozdarsko politiko. Pod gozdarsko politiko razumemo vse one ukrepe državnih oblastev, ki se izvedejo za zavarovanje obstanka in za dvig gozdnega gospodarstva. Ti ukrepi državnih oblastev so različne narave. So ali preventivni ali represivni; z njimi država ali prepoveduje ali zapoveduje, ali pospešuje ali kaznuje. Te ukrepe izvede država ali proti lastniku-posestniku gozda ali proti drugim osebam. Cilj gozdnopolicijskih ukrepov je zaščita širokih javnih in občnih interesov. Poleg občnih interesov pa ukrepi gozdarske politike ščitijo tudi interese posameznika. Cilji javnega in občnega interesa so zlasti ti-le: 1. Obstoječa gozdna površina naj ostane čim bolj neizpre-menjena. * V tem članku sc obravnava pravna snov s posebnim ozirom na dravsko banovino. 2. Neobrasla (gola) zemljišča, ki so nesposobna za drugo vrsto kulture kakor za gozd, naj se pogozde. 3. S prepovedjo krčenja gozdov, pustošenja gozdnih zemljišč, z umnim ukoriščanjem gozda in z dolžnostjo pogozdovanja posekanih gozdnih ploskev naj se omogoči trajna gozdna proizvodnja. 4. Ukoriščanje stranskih gozdnih proizvodov naj se vrši v mejah umne gojitve gozda. 5. Gozd naj se zavaruje pred škodljivim mrčesom, boleznimi in požarom. 6. V območje zasebnih interesov lastnika gozda pa posega država s takimi gozdnogospodarskimi ukrepi, s katerimi ali zapoveduje lastniku gozda izvesten način gospodarjenja ali ga omejuje v načinu ukoriščanja gozda. Vsi ti ukrepi slone na načelu trajnega gozdnega gospodarstva. S takimi ukrepi hoče država zaščititi interese bodočih generacij pred uničenjem gozdov po sedanji generaciji. V interesu pospeševanja gozdnega gospodarstva posega država v vprašanje delitve, arondacije in komasacije gozdnih zemljišč, osnavljanja gozdnih zadrug, z dajanjem gozdarskega pouka. Da se vsi ti ukrepi uvedejo v življenje, vzdržuje država kot lastnica gozda lastni gozdarski administrativni aparat, namešča gozdarske strokovnjake pri upravnih oblastvih in predpisuje pogoje tudi ostalim lastnikom gozda, da namestijo svoje strokovno osebje. Proti osebam, ki ukoriščajo gozd proti odredbam zakona, pa predpisuje represivne mere, to je, da jih kaznuje. Zakon o gozdih. Uvod. Osnovo gozdarske politike daje zakon o gozdih z dne 21. decembra 1929. Razglašen je bil v Službenih Novinah dne 31. decembra 1929, v Uradnem listu pa dne 28. februarja 1930, št. 162/35, in (popravek) z dne 14. marca 1930, št. 181/40. Obvezno moč je dobil dne 1. julija 1930. Ta zakon, ki je izrazit gosp meru bi bilo treba vnesti v kolono »za občino« med izdatke potrebni primanjkljaj ubožnega sklada, isti znesek pa med dohodke v kolono »za ubožni sklad«. Ker pa se mora kolona »blagajna« ujemati s posameznimi proračuni, je isti znesek vpisati tudi v kolono »blagajna« med dohodke in med izdatke. Na isti način je postopati s primanjkljajem ali prebitkom veterinarskega sklada. Oba načina sta dopustna in pravilna, priporoča pa se prvi način. Prebitek veterinarskega sklada. Ali se sme porabiti prebitek veterinarskega sklada za splošne občinske potrebe, in če se sme, kdo o tem odloča in katero oblastvo odobruje takšne sklepe. — O. D. Odgovor: Po čl. 7 pravilnika o posesti psov (Sl. list 1937, št. 119/17) »se mora kriti morebitni primanjkljaj veterinarskega sklada iz splošnih občinskih sredstev, morebitni presežek pa se sme porabiti le takrat za splošne občinske potrebe, če dohodki sklada stalno presegajo izdatke in se presežek po vsej verjetnosti ne bo rabil za potrebe tega sklada. Primanjkljaj proračuna občinskega veterinarskega sklada se vnese v redni občinski proračun pod posebno postavko, ravno tako njegov presežek, kadar se sme po določilu prejšnjega stavka porabiti za splošne občinske potrebe.« Besedilo pravilnika je jasno. Presežek veterinarskega sklada je mogoče porabiti za splošne občinske potrebe, če se ta presežek stalno ponavlja in če sc ne bo rabil za potrebe tega sklada. Najenostavnejši postopek, da se taka uporaba dovoli, je ta, da se presežek sklada vstavi v občinski proračun med dohodke v partijo 6/7 »nepričakovani dohodek«. Mora pa občina v pojasnilih k proračunu izrecno pripomniti, da se presežek v veterinarskem skladu že nekaj let ponavlja in aa zadostujejo za kritje rednih potreb sklada redni letni dohodki. Če pa občina ni vnesla presežka veterinarskega sklada v redni občinski proračun, ga je mogoče porabiti za splošne občinske potrebe v obliki izrednega kredita po § 100 z. o., ki ga odobruje ban. Tako se med letom pokaže, da je treba povečati n. pr. kredit za pisarniški material ali kak drug izdatek. Občinski oabor sklene na predlog občinske uprave, da krije to povečanje z več prejetimi dohodki občinskega veterinarskega sklada. Blagajniški letni prebitek, ki še ni vnesen v proračun, smemo smatrati za »več prejeti dohodek«. Tudi v takih primerih mora občina v spremnem poročilu pojasniti, da se prebitek veterinarskega sklada, s katerim se krije nameravano povečanje kredita v občinskem proračunu, ne bo potreboval za potrebe tega sklada. Na podlagi odobritvenega odloka prenese sedaj blagajnik prebitek iz blagajniškega dnevnika veterinarskega sklada v občinski blagajniški dnevnik. mi m n nimiu, m Aiiti«« .................................... Letošnji občni zbor Županske zveze je zaradi izrednih razmer odložen na nedoločen čas!