AVGUST: SEPTEMBER kETNIK 25 Ums Im Ena izmed novejših mariborskih znamenitosti: spomenik narodnoosvobodilnega boja na trgu Svobode Foto: Danilo Škofič •;iv YU ISSN 0557-2282 Številka 8/9 Avgust/September 1978 Letnik 25 Izdaja Slovenska izseljenska matica Ljubljana Telefon 061 / 20-657 Naslov 61000 Ljubljana Cankarjeva l/II p. p. 169 Slovenija, Jugoslavija Telefon uredništva 061 / 23-102 Telefon uprave 061 / 21-234 Glavni urednik Drago Seliger Odgovorni urednik Jože Prešeren Uredniški odbor Janez Kajzer, Jože Olaj, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Ina Slokan, Mila Šenk, Juš Turk Uredniški svet Anton Ingolič (predsednik), Matjaž Jančar, France Poznič, Franci Stare, Andrej Škerlavaj, Martin Zakonjšek Oblikovalec Peter Zebre Prevajalci Alberto Gregorič (španščina), Viktor Jesenik (francoščina), Milena Milojevič-Sheppard (angleščina) Revija izhaja vsak mesec, 8. in 9. številka izideta skupno. Tisk ČGP Delo, Ljubljana Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/173 z dne 24. 7. 1973 RODNA GRUDA Revija za Slovence po svetu ▼ Magazine for Slovenes abroad \ Revista para los Eslovenos por el mundo Vaša pisma 2 Urednik vam 3 Dogodki 4 YU in svet: Za kaj se zavzemajo neuvrščeni? 5 Po Sloveniji 6 Osebnosti 7 Iz kamna je vzklilo življenje 8 Sejem bil je živ . . . 11 Zakonca Turkman: Amerikanci nas spoštujejo 12 Savinjski gaj 14 Mesto na bregovih reke 16 Starost je vračanje v mladost 19 Slavne slike: Jurij Šubic 20 Pol stoletja podzemskih poti 22 50 let radia in 20 let televizije Ljubljana 24 Začasno na tujem — English Section — priloga 25 »Vdova Rošlinka« navdušila 33 Nagelj sredi Amerike 36 Naši po svetu 40 Za mlade po srcu 44 Krožek mladih dopisnikov 46 Umetniška beseda: Ana Praček-Krasna 47 Vaše zgodbe: Teh petdeset let (Tončka in Franc Trkaj) 49 Materinščina, nove knjige 51 Zaupni pomenki, slovenski lonec 52 Filatelija, domače viže, mali oglasi 53 SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Značilna kraška vas Brje pri Koprivi, precej odmaknjena, povezana s svetom le s slabimi potmi. Berite reportažo o sodobnem razvoju slovenskega Krasa na str. 8 do 10. Foto: Ančka Tomšič LETNA NAROČNINA Jugoslavija 100,00 din, Avstralija 6,00 au.$, Avstrija 115,00 Sch, Anglija 3,50 Lstg, Belgija 220,00 Bfr, Danska 35,00 Dkr, Finska 23,00 FM, Francija 25,00 FF, Holandija 16.00 Hfl, Italija 5.000,00 Lit, Južnoameriške države 6,00 US $, Kanada 6,00 c$, Nemčija 16,00 DM, Norveška 33,00 Nkr, švedska 30,00 Skr, Švica 19,00 Sfr, USA 6,00 US $ PLAČILO NAROČNINE Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356 — Devizni račun: 50100-620-010-32002-575 pri Ljubljanski banki — Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom, naslovljenim na tSlovenska izseljenska matica« v priporočenem pismu. PISfM ] t DESET LET V TUJINI Prejela sem pošiljko slikanic, za kar se vam prisrčno zahvaljujem. Oba otroka sta navdušena, čeprav ne znata slovensko. Saj se želita učiti, a doma pri stari mami v Lendavi govorijo madžarsko, prijatelji v Zagorju pa hrvaško. Tako se zdaj učita »jugoslovansko«. Če se bosta naučila vsaj malo, bom zelo vesela. V maju letos je minilo deset let, odkar sem v Nemčiji. Kar prehitro je minilo. Dopoldne delam po 3 ure v domu za stare ljudi. Koliko bridkih usod spoznam tukaj. Avgusta bodo minila štiri leta, odkar delam tukaj. V tovarno ne morem, ker sta otroka še premajhna, tujim ljudem pa ju nerada prepustim. Kar stisne me pri srcu, kadar vidim umazane, slabo oblečene otroke. Sama sem imela težko otroštvo, zato želim, da bi moja otroka imela lepše otroštvo. Upam, da bosta poštena in dobra, ko odrasteta. Predvsem pa naj imata tudi čustva, saj vidim tukaj toliko brezsrčnih ljudi, ki Aleksander, Erika in Tomi Leist iz ZR Nemčije ter teta Ana Hoffman iz Švice hodijo naokrog kot mumije, kot avtomati za denar. Nobenih globljih čustev ni v njih, nobenega razumevanja za druge. Pomilujejo le sebe, potem se pa čudijo, ko dobijo to isto za »plačilo« ... Erika Leist, Buchen, ZR Nemčija PO OKUSU VEČINE Kar nerodno mi je, ker ne vem, kako je z mojo naročnino za Rodno grudo. Zdi se mi, da vam dolgujem, zato vam pošiljam naročnino za dve leti in nekaj za tiskovni sklad. Rodna gruda mi zelo ugaja, ker nam omogoča reden stik z domovino. Moram pa priznati, da me bolj zanima, kaj se dogaja v domovini kot pa v Avstraliji, Južni Ameriki, Clevelandu in podobno. Sicer pa vem, da je Rodna gruda urejena po okusu večine bralcev. Še to: moje življenje v Ameriki je res urejeno in udobno ter ustaljeno, toda slovenska beseda je vedno dobrodošla. Andrew Selak, San Diego, Calif., ZDA NAŠE DRUŠTVO V OTTAWI Pošiljam vam naročnino za Rodno grudo in Slovenski koledar za leto 1978, ostalo pa naj bo v tiskovni sklad. Naše slovensko društvo v Ottawi kar pridno dela. Slovenske zabave so vedno dobro obiskane in je na njih zelo veselo. Zahvala in čast Ivanu Bračku, ki je postavil temeljni kamen, da se je naše društvo postavilo na noge in začelo delati. Imeli smo obisk ansambla Toneta Kmetca, ki so odlično igrali in peli. Občinstvo je bilo zelo zadovoljno in navdušeno. Hvala jim za tako lep nastop. Doma sem iz Dobrepolj, iz vasi Podgorica. Prosila bi vas, da kdaj kaj napišete o Dobrepolju in Dobrepolj-cih. Marija Fatorič, Ottawa, Ont., Kanada SREČANJE S »FANTI TREH DOLIN« Ker še nisem zasledila v Rodni grudi nobenega sestavka o gostovanju ansambla »Fantje treh dolin« v Clevelandu, ZDA, sem se odločila, da napišem nekaj vrstic o tem in o mojem prvem obisku ZDA. Čeprav je minilo | od Novega leta že nekaj mesecev, so nam vsem še vedno sveži spomini na nastop tega ansambla. Z možem živiva v Torontu v Kanadi, kljub temu pa sva se odločila, da novo leto pričakava v Clevelandu. Dobila sva namreč pismo od doma, da pride najin sorodnik Janko, ki poje pri ansamblu, na gostovanje v ZDA. Kaj bi bilo lepšega kot pričakati novo leto z domačimi fanti ob domači glasbi! Ker je bilo to najino prvo potovanje v ZDA in v Cleveland, naju je seveda skrbelo, kako bova našla restavracijo Slovenian Country House. Ob pravem času sva zasledila naslov v dnevniku Prosveta. Prijazen taksist naju je odpeljal z letališča do restavracije, kjer so imeli že vse pripravljeno za veliko slovensko silvestrovanje. Srečanje z našimi rojaki iz Slovenije je bilo veselo, saj so se vsi začudili, ko so naju zagledali. V veselem, pravem slovenskem vzdušju smo pričakali novo leto. Silvestrski spored so tudi neposredno prenašali prek radijske postaje WZAK v Clevelandu. Naslednji dan se je veselje nadaljevalo 1. januarja na koncertu v Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair. Ansambel »Fantje treh dolin« je zopet pokazal občinstvu, da so dobri muzikanti in pevci in občinstvo jih je nagradilo z dolgim aplavzom. Ob izvajanju venčka narodnih so jim pritegnili vsi v dvorani. Od gostov iz domovine smo se poslovili pozno zvečer, kajti zgodaj zjutraj sva se z možem vrnila v Toronto. Zahvaljujeva se lastniku restavracije Slovenian Country House Franku Sterletu za prijaznost, natakarici Ančki in družini Beričič. Svetujem vsem kanadskim Slovencem, ki obiščejo Cleveland, naj obiščejo to restavracijo, kjer jim vedno postrežejo z domačimi jedmi in prijazno besedo. Vida Puc, Weston, Ont., Kanada V SPOMIN NA MOŽA Pošiljam vam naročnino za dve leti, prilagam pa tudi pet dolarjev v tiskovni sklad v spomin na mojega pokojnega moža Antona Faturja, ki počiva v ameriški grudi že deset mesecev. Za vedno je zaspal 27. julija 1977. Vedno ga zelo pogrešamo. Hiša je prazna, gospodarja ni več. Rodno grudo je zelo rad prebiral, kakor jo tudi jaz. Lepe pozdrave pošiljam vsem bralcem Rodne grude. Mary Fatur, Redford, Midi., ZDA POZNO PRIHAJA Rodna gruda prihaja z veliko zamudo, a ko pride, sem je vedno vesela in jo preberem od prve do zadnje besede. Je zelo zanimivo, kako izseljenci v oddaljenih krajih pišejo o svojem življenju. Tukaj v Ameriki je še vedno velik lov — za denarjem. Kjer ga pa najbolj potrebujejo, tam ga ni. Ni prave razdelitve. Zdravniki v bolnišnicah so pravi oderuhi. Računajo 120 do 200 dolarjev samo za sobo in hrano, zraven pa zaračunajo še zdravila in vsako malenkost. Če nimaš zavarovalnine, sploh ne moreš v bolnišnico, zavarovalnice pa so tudi drage, da ne pomaga dosti. Louisa Močnik, Cleveland, Ohio, ZDA SEGLA BI JIM V ROKE Tudi jaz sem bila ena izmed tisočev, ki so bili na koncertu Slovenske filharmonije v Carnegie Hall v New Yorku. Kaj takega se doživi le redko, posebno pa še tak obisk iz Slovenije. Rada bi jim tudi segla v roke, a sem pri šibkem zdravju. Berem pisma v Rodni grudi, pa vidim, da bi se marsikdo rad seznanil s kakim našim rojakom. Tudi jaz bi se rada dopisovala s kakšno Slovenko. Vabim Marijo Ko tier, da se mi glasi. Jaz sem doma z Iga pri Ljubljani in sem v Ameriki že čez 50 let. Nisem več mlada kot ti, a Slovenka bom ostala do smrti in tako tudi moji otroci. Tukaj se včasih snidemo Slovenci v Brooklynu na veselici SNPJ ali pa v New Jerseyu pri društvu SNPJ. To je naše veselje. Moj naslov: Marija Tursich Gross, 52 Wadsworth Terrace, New York City, 10040 ŽALOSTNA OBLETNICA Dne 7. septembra mineva leto dni od smrti mojega ljubega moža Martina Maučeca. S težkim srcem in solznimi očmi se ga spominjam iz dneva v dan. Težko je življenje brez človeka, ki si ga imel rad in si se z njim razumel. Žalostna usoda nam ga je odtrgala iz življenja. Marija Maučec, St. Leonard Montreal, P. Q., Kanada KRŠKO SKOZI ČAS V januarski številki Rodne grude sem v rubriki Nove knjige zasledila, da je občinska skupščina v Krškem izdala knjigo ob 500-letnici mesta Krško. Ker sem rojena na Vidmu in preživela svojo mladost tudi v Krškem, bi rada to knjigo naročila. Rada bi jo imela na vsak način. V domovini sem bila na obisku meseca julija lani in sem slikala tudi jedrsko elektrarno. Želela bi tudi, ko bi kdaj v prihodnjih mesecih kaj napisali tudi o Vidmu in Brežicah. Tam je zelo lepo in te kraje vedno pogrešam. Res je lepa naša domovina. Matilda Simčič, Franklin, Wis., ZDA SKRB ZA VRAČAJOČE V aprilski številki »Rodne grude« me je zelo prevzel urednikov komentar o skrbi za vračajoče se zdomce, posebno zadnji odstavek. Tudi sam že dolga leta živim in delam v zahodni Nemčiji. Ta članek bi navezal še na sestavek »Kje smo in kam gremo, Dovolj anonimnosti« Toneta Jakšeta iz Našega glasa, Švedska. Nisem si predstavljal, da tudi na Švedskem doživljajo naši delavci take neprijetnosti. Naj omenim samo to, da s Švedsko nismo bili nikoli v vojni pa kljub temu tamkajšnji domačini ne sprejemajo naših ljudi kot soljudi, temveč jih zapostavljajo in obravnavajo kot manjvredne. Še težje stališče imamo delavci iz Jugoslavije v ZR Nemčiji, saj si lahko mislite, kako nas gledajo in sprejemajo, ker so v medsebojnih odnosih še vedno očitne posledice druge svetovne vojne. To so stvarne, grenke izkušnje. To doživljam vsak dan na delovnem mestu, tako glede strokovnosti, socialnih odnosov, medčloveških odnosov, psiholoških in političnih. Ravno zaradi tega se že dolga leta ukvarjam z raziskovanjem teh medsebojnih odnosov in iskanjem korenin ter vzrokov za tako stanje. Friderik Kobale, Miinchen ZR Nemčija IUREDNIKI \m t * »Oziram se nazaj na leta, ko smo ameriški Slovenci v velikem New Yorku in po vsej Ameriki s tolikšno skrbjo in ljubeznijo skušali prispevati svoj delež pomoči k osvoboditvi in obnovitvi rodne zemlje, iz katere smo izšli — in toplo mi je pri srcu, saj so bila tista leta morda najlepša in najpomembnejša doba mojega življenja. Da so bila tudi grenka, o tem pripovedujejo tudi dela, ki sem jih nanizala v tej knjigi.« Tako je Anna P raček-Krasna med drugim zapisala na ščitnem ovitku svoje knjige z naslovom »Med dvema domovinama«, ki je pred kratkim izšla pri koprski založbi Lipa.. Daljši prispevek o njenem življenju in delu, o literarnem delovanju, o njenem pomenu za kulturno ustvarjalnost ameriških Sloveticev je napisal v fajigi tudi pisatelj Anton Ingolič, ki velja za odličnega poznavalca slovenskega izseljenstva. Knjiga Anne Praček-Krasne, ki tokrat slovenski javnosti prvikrat v tej obliki predstavlja del svojega bogatega dela, je nedvomno izreden dogodek tudi za številne naše ljudi po svetu, ki so s tem dobili novo potrditev zanimanja domovine za njihovo delo. Anna Praček-Krasna, rojena v Dolgi poljani na Vipavskem, je v Združenih državah Amerike prehodila trnovo pot izseljenca v rudarskih in jeklarskih naselbinah, tako značilno za mnoge naše ljudi. Ob težkem boju za golo življenje pa ji ni zadostoval samo kruh — prav tako si je želela tudi znanja, želela si je nekaj več. Izobraževala se je v večernih šolah, vključevala se je v slovenska podporna in kulturna društva. V času svetovne gospodarske krize, ki je močno udarila tudi po naših ljudeh, se je z možem odpravila v New York, od koder se je kmalu začela oglašati številnim slovenskim listom s pesmimi, črticami, priložnostnimi dopisi. V času druge svetovne vojne je bila med organizatorji gibanja za gmotno in moralno pomoč razkosani lugoslaviji in narodnoosvobodilnemu gibanju. V naši reviji nameravamo v eni od prihodnjih številk objaviti daljši razgovor z Anno Krasno, da bi nam sama povedala nekoliko več o svojem bogatem življenju, o življenjskih izkušnjah, o odnosu do svojih dveh domovin. Jože Prešeren IDOGCDKII Pred nekaj tedni so odprli odsek prenovljene ceste med Koprom in Šmarjem, ki je znatno razbremenil promet na obalni cesti. Foto: Janez Zrnec NOVO VODSTVO ZVEZNE SKUPŠČINE Potem ko so v vseh jugoslovanskih republikah in pokrajinah izvolili 380 delegatov za skupščino SFR Jugoslavije, so se izvoljeni delegati sestali v Beogradu na ustanovnih sejah, na katerih so izvolili organe skupščine in skupščinskih odborov. V novem mandatnem obdobju je novi predsednik zvezne skupščine Dragoslav Markovič, podpredsedniki pa so: Rudi Kolak, Kira Hadživasilov, Ivan Kukoča, Sreta Kovačevič in Sinan Hasanija. Za generalnega sekretarja skupščine je bil izvoljen Janez Lukač, za predsednika zbora republik in pokrajin v zvezni skupščini je bil izvoljen Zoran Polič, za predsednika zveznega zbora pa Dobroslav čulafič. PREDSEDNIKU ZA 86. ROJSTNI DAN Ob 86. rojstnem dnevu je predsednik republike Josip Broz Tito sprejel tisoče čestitk iz vse Jugoslavije in tujine. Čestitali so mu njegovi sodelavci, sprejemal je čestitke tujih državnikov, s štafetno palico, ki mu jo je letos izročil Čede Bordevski iz Skopja, pa so mu čestitali tudi vsi mladi ljudje Jugoslavije in vsi delovni ljudje. Predsednik Tito je letos proslavljal rojstni dan na Brionih, kljub temu pa je bila v njegovo čast v Beogradu velika prireditev, na kateri je sodelovalo okrog 5000 mladink in mladincev iz vseh jugoslovanskih republik. UGODNA MENJAVA Z ZDA Rednega letnega sestanka jugoslovanskih in ameriških gospodarstvenikov se je udeležilo nad 300 uglednih gostov, ki so zastopali 88 naših in 79 najpomembnejših ameriških tvrdk in bank. Ta redna srečanja prav gotovo ugodno vplivajo na razvoj trgovinske menjave med obema državama, saj je ta znašala leta 1974 670 milijonov dolarjev, lani pa že 842 milijonov. Za letos predvidevajo, da bo spričo ugodnega razvoja trgovina med Jugoslavijo in ZDA dosegla vrednost milijardo dolarjev. ZIMSKA OLIMPIJADA 1984 V SARAJEVU Na seji mednarodnega olimpijskega komiteja v Atenah so izbrali Sarajevo za gostitelja zimskih olimpijskih iger leta 1984. Za prireditelje teh iger so se potegovali Göteborg, Sapporo in Sarajevo. V drugem glasovanju, potem ko je izpadel Göteborg, je dobilo Sarajevo 39 glasov, Sapporo pa 36. Za Sarajevčane je zaupanje organizacije zimskih olimpijskih iger velika odgovornost in obveznost, obenem pa tudi znamenje zaupanja mednarodne športne javnosti. OŽIVLJANJE DALMATINSKEGA ZAGORJA Skupščina Jugoslavije je pred nedavnim sprejela zakon o sprejemanju in uporabljanju tujih sredstev za povečanje zaposlenosti in zaposlovanje povratnikov z dela v tujini. Vse kaže, da bodo novi zakon najprej uporabili v primeru dalmatinskega Zagorja, od koder je bilo v preteklosti zlasti veliko izseljevanje, kar pa traja še danes. Dalmatinsko Zagorje naj bi postalo tudi poskusni primer za uresničevanje projekta organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj OECD in ob denarni pomoči več držav, v katerih so na začasnem delu delavci iz tega območja. Zanimanje za ta projekt je najprej pokazala Nizozemska, sodelovanje pa so obljubile tudi ZR Nemčija in Švedska. TOMOSOVA TOVARNA V ITALIJI Delavci koprske tovarne Tomos razpravljajo o predlogu, da bi v Italiji, v bližini Gorice, postavili lastno tovarno, v kateri bi izdelovali sestavne dele, ki jih zdaj Tomos vgrajuje v končne izdelke. Tomos naj bi vložil v novo podjetje 60 odstotkov potrebnih sredstev, 20 odstotkov naj bi bil delež Tomosovega partnerja v Italiji, 20 odstotkov kapitala pa naj bi vložila organizacija slovenske manjšine v Italiji, Slovenska kulturno-gospodarska zveza. SLOVENSKA AVTOMOBILSKA INDUSTRIJA Z dopolnilom o temeljih plana Slovenije do leta 1980 je dobila avtomobilska industrija v naši republiki prioritetno mesto: štirje proizvajalci bodo v letu 1980 izdelali okoli 172.000 avtomobilov, 14.000 tovornjakov, 5000 avtobusov, 10.000 traktorjev ter okrog 150.000 drugih motornih vozil in motorjev. Gre torej za izredno velik porast proizvodnje, ki se mu bo morala prilagoditi tako slovenska kot jugoslovanska industrija. Vsi štirje proizvajalci načrtujejo tudi obsežno mednarodno JUGOSIAVUA IN SVET ZA KAJ SE ZAVZEMAJO NEUVRŠČENI sodelovanje. Ta industrija bo leta 1980 potrebovala okrog 420.000 ton surovega železa, slovenska železarska industrija pa tega bremena ne bo zmogla sama. DOMAČI RAČUNALNIKI Iskra, Elektronska industrija Niš in Rudi Čajavec iz Banje Luke ki predstavljajo 80 odstotkov jugoslovanske elektronske industrije, so izdelali skupen načrt o osvojitvi domače proizvodnje računalniške opreme. Zasnova jugoslovanske računalniške proizvodnje je v veliki meri sad prizadevanj Iskre, ki se je že povezala z znanstvenim inštitutom Jožef Štefan, z ameriško tvrdko Control Data Corporation (CDC) pa je sklenila pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju. SPODBUDNA NAČRTOVANJA Gospodarska banka Ljubljana načrtuje za letos začetek investicij na manj razvitih območjih in sicer: IMP, delovna organizacija Blisk v Muski Soboti, Elma, delovna organizacija Elektromaterial in novi motel Petrola v Bistrici ob Sotli. V bazni kemiji predvideva začetek investicije Jugo-tekstil-Julon, razširitev tovarne polia-midnih vlaken, Donit-FenoMt — rekonstrukcija obrata sintetičnih smol idr. LJUBLJANA—NEW YORK Od aprila dalje sta Amerika in Slovenija bližji. Jugoslovansko letalsko podjetje JAT (Yugoslav Airlines) je uvedlo reden tedenski polet iz Ljubljane v New York in nazaj. Nova proga je namenjena turistom, poslovnim potnikom in za prevoz tovora. Čas prihoda v New York je zelo ugoden za potnike, ki nadaljujejo potovanja \ druge kraje ZDA ali Kanade. Cene za letalski prevoz so enake cenam, ki veljajo v ZDA in so torej nižje od drugih cen za letalske prevoze. Na novi progi uporabljajo za zdaj letalo boeing 707, čez nekaj mesece\ pa bodo začeli uporabljati moderne letalo DC-10, ki bo imelo 286 potniških sedežev 'in še za 20 ton tovora. Flota JAT šteje 22 letal s približno 3000 sedeži. V drugi polovici maja je bil v kubanskem glavnem mestu Havani sestanek koordinacijskega odbora neuvrščenih držav. Udeležili so se ga zunanji ministri 25 neuvrščenih držav, ki sestavljajo koordinacijski odbor. Jugoslovansko delegacijo je vodil novi zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip Vrhovec, za katerega je bil ta sestanek prvi uradni obisk v tujini in prvi mednarodni sestanek v funkciji šefa jugoslovanske diplomacije. Sestanek v Havani (prvotno bi moral biti v Kabulu, toda nekaj dni pred tem je bil v Afganistanu državni udar in so zato sestanek neuvrščenih sklicali na Kubi) je bil posvečen pripravam neuvrščenih držav na celo vrsto zelo pomembnih konferenc. Prva med njimi je konferenca zunanjih ministrov neuvrščenih držav, ki bo julija v Beogradu in kjer bodo pripravili novo konferenco šefov držav in vlad neuvrščenih dežel, ki bo predvidoma prihodnje leto v Havani. Te konference in sestanki seveda niso sami sebi namen. Neuvrščeno gibanje danes vključuje večino držav na svetu in je postalo v mednarodnih odnosih dejavnik, brez katerega praktično ni več mogoče obravnavati ali odločati o kateremkoli pomembnejšem svetovnem vprašanju. Takšno stanje nalaga neuvrščenim državam obveznost in dolžnost, da redno in sistematično usklajajo in razvijajo svoji stališča in dejavnost, tako znotraj gibanja kot v vseh mednarodnih organih in telesih, kjer so prisotni, zlas: seveda v OZN. Tako pri takih sestankih, kot je bi na primer majski na Kubi, kakršen bc julijski v Beogradu ali celo kakršen bo »vrhunski« sestanek prihodnje lete v Havani, sploh ne gre več za kakšne izjemne dogodke, ampak za člene a verigi stalnih sestajanj in dogovarjan neuvrščenih držav. Teme teh dogovorov so vsa tekoča dogajanja in problemi v svetu, seveda s poudarki, zc katere so neuvrščene države še posebej zainteresirane. Med take teme, k' jim je bila tudi v Havani posvečena posebna pozornost, sodi boj za uveljavljanje novega gospodarskega reda \ svetu, ki naj neuvrščenim državam — med katerimi je večina držav v raz voju — omogoči, da bodo lahko same razpolagale s svojimi naravnimi bo- gastvi, da bodo za svoje surovine in pridelke dobivale pravičnejše cene, da se bodo lahko okoriščale z znanstvenimi in tehnološkimi dosežki razvitega sveta — skratka, da bodo lahko zadihale in zaživele v enakopravnejšem in pravičnejšem mednarodnem gospodarskem redu. Ena od pomembnih in razmeroma novih tem v neuvrščenem gibanju je informacijsko osamosvajanje in neodvisnost neuvrščenih držav, ki so doslej še vedno v znatni meri odvisne od informacijskih sistemov razvitih držav in s tem seveda izpostavljene pogosto pristranskemu in celo zlonamernemu obveščanju. Tiskovne agencije neuvrščenih držav pa tudi že radijske in televizijske hiše so se zadnje čase začele tesneje povezovati in sodelovati, tako da se razmere v obveščanju v svetovnih okvirih že začenjajo spreminjati. V Havani je bilo dosti govora tudi o stanju znotraj gibanja; še pomembnejša bo ta tema na beograjski konferenci. Neuvrščene države so soočene z vrsto težav in zapletov, zlasti v Afriki, kjer zaradi zgodovinskih, narodnostnih, družbenih in drugih razlik in nasprotij med posameznimi državami prihaja do sporov in celo do oboroženih konfliktov. V mnoge take krize, predvsem v Afriki, so zapletene tudi neuvrščene države in to na nasprotujočih si straneh; na primer Etiopija in Somalija, Alžirija in Maroko, Angola in Zaire — če omenimo le nekaj takih kriznih žarišč. Kadarkoli pride do takih konfliktov, se praviloma takoj vmešajo tudi velesile, krizno področje postane tudi poprišče vplivnega tekmovanja med vsaj dvema velesilama. Neuvrščene države doslej praviloma na svojih sestankih in konferencah niso obravnavale sporov med posameznimi članicami gibanja, ampak so se posvečale le splošnim vprašanjem. Zdaj pa je slišati vse več glasov, da bi vendarle neuvrščeno gibanje lahko vsaj poskusilo najti načine in poti za pomoč in dobre usluge tistim svojim članom, ki se znajdejo zapleteni v tovrstne spore in konflikte. To je eno od zelo pomembnih vprašanj, o katerih bo morala reči sodbo zlasti beograjska ministrska konferenca. Janez Stanič FO SIOVENU KUMROVEC — S številnimi kul-turno-umetniškimi in športnimi prireditvami so mladi iz vse Jugoslavije v Kumrovcu, rojstnem kraju predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita, proslavili dan mladosti in počastili rojstni dan predsednika Tita. AJDOVŠČINA — 16. septembra letos bo v Ajdovščini proslava ob 150-letnici ustanovitve prvega tekstilnega obrata v Sloveniji. Leta 1928, pred petdesetimi leti, so v Ajdovščini odprli tudi prvo bombažno predilnico pri nas. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil to tudi naj starejši industrijski obrat na področju današnje Jugoslavije. METLIKA — V metliškem parku pred Belokranjskim muzejem so 21. maja odkrili spomenik velikemu Belokranjcu Otonu Župančiču. Kip je odkril predsednik belokranjskega muzejskega društva Jože Dular. Tako se je dvema znamenitima Belokranjcema, Antonu Ganglu in dr. Niku Zupaniču, ki že imata kip pred muzejem pridružil še pesnik Oton Zupančič. Kip je delo prof. Zdenka Kalina. ČENEBOLA — V tej vasi v Beneški Sloveniji so odprli zadružno poslopje, za katerega obnovo so velik del prispevali naši zamejski rojaki sami. UKVE — V Ukvah v Kanalski dolini so konec maja zaključili tretje leto tečaja slovenščine, ki ga za osnovnošolske otroke prireja župnik Mario Gariup. Ob koncu tečaja so šolarji nastopili z recitacijami in petjem. Ob tej priložnosti je Ukve obiskala delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev iz Avstrije. ŠTORE — Tukajšnja tovarna traktorjev načrtuje do konca tega desetletja precejšnje povečanje proizvodnje. Namesto letošnjih 5.400 nameravajo tako v letu 1980 izdelati 10.000 traktorjev. Več kot polovico letošnje proizvodnje bo tovarna izvozila v Italijo in nekatere druge zahodnoevropske države. JEPRCA — Na Jeprci na gorenjski magistralni cesti so uredili izogi-bališče za osebne avtomobile, ki bo omogočilo utrujenim voznikom, da se umaknejo s cestišča. Znano je, da je odsek ceste pri Jeprci med najbolj nevarnimi na Gorenjskem in da se je tu pripetila že vrsta hudih nesreč. LITIJA — Tu so začeli graditi nov zdravstveni dom, za katerega prispevajo sredstva s samoprispevkom tudi Slovenske gorice. Foto: Ančka Tomšič sami občani. Zgrajen bo v 420 dneh od začetka zidave. RIBNICA — Ribniški grad je spet dobil novega lastnika. Tokrat je to Turistično društvo Ribnica, ki namerava v letošnji sezoni prirediti v gradu vrsto kulturnih in zabavnih prireditev, postavili pa bodo tudi spomenike trem velikim Ribničanom: Gallusu, Škrabcu in Prijatelju. LJUBLJANA — Krvodajalstvo v Sloveniji praznuje letos 25-letnico. V tem času je darovalo kri več kot pol milijona ljudi, pri tem pa je s požrtvovalno organizacijo pomagal zlasti Rdeči križ Slovenije. V naši republiki je krvodajalstvo precej bolj razvito kot v drugih jugoslovanskih republikah, kljub temu pa krvi še vedno zmanjkuje. ZALOG — V Zalogu pri Ljubljani so po desetletnem delu odprli največjo in najmodernejšo ranžirno postajo pri nas. Ranžirna postaja ima 60 tirov, proge se raztezajo v dolžini 12 km. Postaja je v celoti avtomatizirana z daljinskim upravljanjem in po sistemu popolne zanesljivosti. PTUJ — V klubu mladih v Ptuju se v teh dneh zbirajo številni mladi, ki se bodo udeležili letošnjih mladinskih delovnih akcij. Na brigadirski konferenci so se dogovorili, da bosta letos iz ptujske občine odšli dve brigadi, v Brkine in v Makedonijo. BLED — Tu je bilo v maju 11. mednarodno pisateljsko srečanje, ki se ga je udeležilo 30 gostov iz skoraj 20 dežel. Srečanje je organiziralo Društvo slovenskih pisateljev in slovenski PEN center. PIRAN — Ladijska družba Splošna plovba namerava letos in prihodnje leto porabiti 9,3 milijarde dinarjev za nakup novih oziroma za zamenjavo starih ladij. To pomeni, da bomo imeli konec prihodnjega leta za 94.500 DWT več ladijskega prostora. Splošna plovba je pred nedavnim okrepila obstoječe linije z nakupom novih polkontejnerskih ladij. NOVO MESTO — Z novomeške železniške postaje je 13. maja odpeljala zadnja parna lokomotiva v Sloveniji. 85 let stara lokomotiva, ki so jo vodili Jože Cesar iz Trebnjega, Branko Ivanež s Trške gore in Silvo Kovačec iz Straže, je peljala številne goste do Semiča. NOVO MESTO — Novomeščani so po opravljenih testih določili 14-člansko ekipo, ki bo to mesto zastopala v velikih mednarodnih »Igrah brez meja«, ki jih prenaša tudi Evro-vizija. Poleg tekmovalcev, ki jih vodi Jože Splichal, bo v belgijsko mesto Rochefort odpotovala tudi 6-članska delegacija novomeške občine ter zdravnik in prevajalec. ORMOŽ — Letošnja majska slana je uničila skoraj ves pridelek breskev, hrušk in jabolk v okoliških sadovnjakih. Pridelek grozdja v Jeruzalemu bo po napovedih za polovico manjši, prizadeti pa so tudi vinogradi v Slovenskih golicah. CELJE — Izšla je monografija »Celje«, ki so jo izdali skupščina občine Celje, turistično društvo in Spek-tar iz Zagreba. Monografija je reprezentativna, pripoveduje pa veliko tudi o tukajšnjih ljudeh. Besedila za monografijo so prispevali dr. Ivan Stopar, Stane Mrvic, Jože Volfand, Risto Gajšek, Gustav Grobelnik in Zoran Vud-ler. MARIBOR — Na osnovi zakona o urbanističnem načrtovanju so v mariborski občini za 10 kršilcev zakona uvedli »postopek do izvršbe«, to je do rušitve na črno zgrajene stavbe. Prve žrtve poostrenega zakona so tisti, ki so šele začeli zidati. Pri inšpekciji imajo pripravljenih še 40 odločb proti črnograditeljem. KROPA — Prebivalce Krope že več let pestijo težave z obnavljanjem starih, spomeniško zaščitenih stavb. Edini izhod iz stanovanjske stiske vidijo v Kropi z obnavljanjem sedanjih hiš v starem delu mesta, za prenovo pa niso pripravljeni potrebni načrti. FORMIN — V novi dravski elek-rarni Formin je začel poskusno obratovati prvi agregat, drugi pa bo začel predvidoma avgusta. Začeli so tudi polniti pet kilometrov dolgo akumulacijsko jezero med Ptujem in Markovci. Ko bo HE redno obratovala, bo dajala letno 570 milijonov kilovatnih ur električne energije. Skupna moč vseh dravskih elektrarn bo znašala 531 megavatov. ŽUŽEMBERK — V letošnji zvezni mladinski delovni akciji Suha krajina 78 se bo zvrstilo 610 brigadirjev iz vse Jugoslavije. Brigadirski naselji bosta v Prevolah in Dobrniču. TRST — Tržaški občinski svet je sprejel sklep o preimenovanju ulice Petronio, v kateri je slovenski kulturni dom, po Francetu Prešernu. To bo druga tržaška ulica, poimenovana po Slovencu. Pred kratkim je namreč občina sklenila, da bo eno tržaško ulico poimenovala po Ivanu Cankarju. BATUJE — V tovarni poljedelskega orodja v Batujah so pred leti pripravili investicijski načrt za malo IOSEBNO Sli valjamo z letno proizvodnjo okoli 50.000 ton. Ker so nasprotovale slovenske železarne, ni prišlo do uresničitve načrta. Zdaj v Batujah pripravljajo novo investicijo, izdelovali pa naj bi specialne profile, ki jih trenutno primanjkuje na našem trgu. Dogovarjajo se tudi o združitvi z ravensko železarno. CERKNICA — V naslednjih letih nameravajo v cerkniški občini posvetiti več pozornosti trgovini, gostinstvu, turizmu, komunalni dejavnosti in zagotavljanju hrane. Zgradili bodo tudi 440 novih stanovanj. Tudi vse delovne organizacije v občini nameravajo precej razširiti svoje obrate. Pred kratkim so že položili temeljni kamen za novi trgovski center. ZAGORJE — Tovarna elektro-porcelana Izlake že vse od svojega obstoja velik del izdelkov prodaja v tujino. Najboljše sodelovanje imajo Izlačani s Poljaki, saj so v to državo prodali že na milijone varovalk in dmgega blaga. V prihodnje si bodo prizadevali, da bi več svojih izdelkov prodali tudi na Zahodu, da bi tako dobili devize, potrebne za nakup nove opreme. PORTOROŽ — Pristanišče za jahte, ki ga grade v Luciji, bo povsem pripravljeno prihodnje leto, prvi zasilni navezi pa bodo lahko sprejeli navtične goste že letos. Napovedi za letošnjo turistično sezono precej obetajo, portoroške hotele pa bodo, sodeč po rezervacijah, polnih predvsem gostje iz ZR Nemčije, Švice, Avstrije, Francije in skandinavskih dežel. Slovenska obala pričakuje letos dobro sezono, saj so cene ostale na lanski ravni. SEMIČ — Tu so ustanovili društvo vinogradnikov Bele krajine, ki bo predvsem skrbelo za obnovo vinogradov ter za pravi izbor cepljenk. Pripravljali bodo tudi strokovna predavanja, izlete in med drugim organiziral tudi vsakoletno razstavo belokranjskih vin. KOČEVJE — V kočevski občini se že nekaj let ubadajo s težkim vprašanjem — kako v mesto in občino privabiti strokovnjake. V Kočevju delata na sodišču samo dva sodnika, čeprav bi lahko zaposlili še najmanj tri. Podobno je tudi v drugih dejavnostih. Opažajo pa tudi, da se v Kočevje ne vračajo strokovnjaki, ki so jih namensko štipendirali. JOSIP BROZ TITO, predsednik SFR Jugoslavije: »Blagostanje enih in lakota ter siromaštvo drugih — sosedov na našem planetu — ne zagotavljajo miru in sreče niti prvim niti drugim. Z drugimi besedami: na tuji nesreči, množičnih boleznih in vsakovrstnih nezgodah nihče ne more zasnovati niti lastne gotovosti, izgradnje in srečnejše prihodnosti.« MILAN KUČAN, predsednik slovenske skupščine, ob 25-letnici Kmečkega glasa: »Temelj, ki omogoča kmetu enakovreden družbenoekonomski položaj ter postopno izenačitev z delavcem, je njegovo delo na zemlji, združevanje tega dela in zemlje z drugimi kmeti in delavci v kmetijskih delovnih organizacijah, ne pa lastnina te zemlje. Enakopraven položaj kmeta ni ne socialna ne politična deklaracija ampak vprašanje njegove vključitve v sodobno načrtovano kmetijsko proizvodnjo.« ANA PRAČEK-KRASNA ob izidu njene knjige »Med dvema domovinama«, ki je izšla pri koprski založbi Lipa: »Naši ljudje v Ameriki so bili že od vsega začetka napredni, vedno so podpirali napredne ideje in gibanje za boljše življenje delovnega človeka. Vesela sem, ko berem v ,Prosveti1, da je Slovenska narodna podporna jed-nota podprla premogarje, ki so štraj-kali več mesecev. To kaže, da so se tudi mlajši rodovi marsikaj naučili od nas.« DR. SREČKO BRODAR, akademik, je v televizijski portretni oddaji slovenski javnosti pripovedoval, kako je odkrival skrivnosti slovenskega podzemskega sveta. Njegovo ime je zlasti povezano s Potočko zijalko na gori Olševi, kjer je dr. Brodar našel ostanke jamskega medveda in ostanke kultur ledenodobnega človeka. Njegova odkritja so ponesla ime naše domovine po vsem svetu. Umrl je: MARIO J. PILEPICH, povratnik iz Združenih držav Amerike, ki je dolgo vrsto let živel v Fontani v Kaliforniji in bil tudi zvest dopisnik dnevnika »Prosveta«. KRAS NEKOČ IN DANES IZ KAMNA JE VZKLILO ŽIVLJENJE Kras je brez dvoma naša najbolj in hkrati najmanj znana pokrajina. Svojevrstna podoba tega predela v jugozahodni Sloveniji s pečatom sive, kamnite pustinje in radovednost zbujajoči kraški pojavi so že pred mnogimi leti ponesli njegovo ime v svet. Slovencem pa ga je pobliže predstavil Srečko Kosovel, pesnik borov, gmajne, brinja in sivega kamna, ki nam je v svojih liričnih pesmih v dvajsetih letih tega stoletja doživeto pričaral trpko vzdušje otožne pokrajine in ljudi, ki jim narava skopo odmerja svoje darove in ki so se le z vztrajnostjo obdržali na prepihu burje in političnih pretresov. Vendar pa danes Kras ni več tako otožen kot v Kosovelovih pesmih niti nima več kamnitega golega lica, kot ga je kazal pred 200, 300 leti prvim raziskovalcem njegovih pojavov, ki so po njem poimenovali podobne pokrajine v svetu in ki mu je še pred tridesetimi leti dajalo obeležje. V svojem jedru je Kras ohranil bogat podzemeljski svet, toda njegovo valovito kamnito obleko pa povsod, kamor seže oko, prekrivata gozd ali vsaj grmičevje. Davno nazaj je bil namreč Kras ves porasel z mogočnimi hrasti. Toda tuji gospodarji, ki so si stoletja podjarm-1 j ali Kras, niso izkoriščali le ljudi, ampak tudi pokrajino. Pustošili so po njej, iztrgali iz nje, kar se je dalo, ko pa je ogolela, so jo prepustili burji. Benetke še danes stojijo na kraških pilotih in tudi benečanske ladje so bile stesane iz kraških hrastov. Kraševce so prisiljevali, da so les posekali in ga spravljali do pristanišč, kar je bilo po terenu brez cest sila naporno. Neznosnega bremena se je obupano prebivalstvo pogosto skušalo rešiti tudi s tem, da je samovoljno s sekiro in ognjem uničevalo drevje in si tako rezalo še tisto tanko gospodarsko vejo, ki so jo dah gozdovi. Tako je bil že v Valvasorjevih časih Kras precej opustošen. Na njegovih bakrorezih je videti grajski hrib nad Senožečami popolnoma gol. Tudi eden prvih krasoslovcev Tobias Gruber je v opisu poti iz Postojne proti Krasu zapisal, da kjer so gozdove posekali, »ne vidiš naokoli nič drugega kot siromašno grmičevje tu in tam, ki se težko prehranja med skalnimi razpokami«. NAČRTNO POGOZDOVANE Avstrijci so sicer ob prelomu v naše stoletje s skromnim načrtnim pogozdovanjem začeli vračati življenje tem, na videz mrtvim goličavam. Pomanjkanje lesa za ladjedelništvo je bilo namreč tedaj tolikšno, da je obrnilo kolo zgodovine v prid zasajanju novih gozdov na že skoraj do gole skale sprani zemlji. Pred 200 leti je Josip Koller slovesno zasadil prve borovce pri Bazovici in odtlej je Kras, počasi sicer, a vendar, zgubljal svojo brezupno podobo. Toda da bi postal zelen kot nekdaj, bi morali zasaditi drevje na 30.000 hektarih goličav, so ocenili pred slabimi sto leti. Prva svetovna vojna je prekinila pogozdovanje. Kras je zajelo opustošenje za vrsto let, ki je grozilo, da bo uničilo še tistih nekaj nasadov črnega bora, ki so kljub burji, vročini in suši pognali korenine v skalnati zemlji. Italijani, ki so vladali Krasu med obema vojnama, so pogozdovanje celo zavirali. Posebne dodatke so dajali tistim kmetom, ki so krčili gozd, kolikor ga je še bilo. Trst je bil namreč lačen zelenjave, povrtnin, lesa. Tako so uničili še tisto, kar so naredili Avstrijci, saj so v svojem mačehovskem odnosu Kras ves čas svoje oblasti le izkoriščali in nič vanj vlagali. Tudi med drugo svetovno vojno Italijani gozdu na Krasu niso prizanesli. Da bi zavarovali ceste in železnice pred partizani, so po dvesto metrov na vsako stran ceste ali železnice posekali vse drevje in izruvali grmovje. Uničili so tudi Kollerjev gozd, ki je bil prvi uspel poskus vrniti Krasu živo zeleno podobo. Za Italijani smo tako podedovali Kras bolj gol, kot so ga oni kdajkoli dobili v svoje roke. In ne le gol, pač pa tudi bolj prazen. Življenje v tem zapostavljenem delu je bilo pretrdo, borna zemlja ni mogla rediti številnih družin z deset ali dvanajst otroki. Pa še te zaplate zemlje so bile na milost in nemilost prepuščene burji in dežju, ker pač ni bilo gozda, ki bi jih varoval. Kraševci so si pomagali, kakor so vedeli in znali. V culah in koših so znosili v Trst vse, kar je šlo v denar. Kraševke so prale perilo Tržačanov, čistile njihova stanovanja, dojile njihove otroke, mnoge so odšle prodajat svoje mleko celo daleč čez morje v Egipt. Zlasti po prvi svetovni vojni mnogi niso videli izhoda iz revščine. Na veliko so odhajali v svet s trebuhom za kruhom. Med tistimi, ki so zapustili kraško zemljo med leti 1921 in 1930, se jih še danes približno tisoč javlja svojcem, ki so ostali na Krasu. V tridesetih letih se je izseljevanje nekoliko umirilo zaradi svetovne ekonomske krize, ko Amerika ni več širokosrčno sprejemala izseljencev. Takrat so Kraševci vse, kar je prinašalo denar, znosili v Trst, saj jih sama zemlja ni mogla preživljati. V tistih letih pred drugo svetovno vojno so izsekali še tisto malo drevja, kolikor se ga je ohranilo. Zgorelo je v tržaških pečeh. ZDAJ ZELENI KRAS Ko se danes peljemo čez Kras, zaman iščemo njegov kamniti obraz. Celo poleti je odet v zelenje, saj smo v letih po vojni v gozd spremenili kar 15.000 hektarov pušče. Takoj po osvoboditvi je bila namreč ena naših glavnih nalog vrniti življenje temu delu naše dežele, ki bi končno po več stoletnem jarmu in nenehnem izkoriščanju lahko polno zadihalo. Mlado in staro je takrat sodelovalo v akcijah za pogozditev opustošene pokrajine. Čeprav nebogljene, so drobne sadike pognale korenine v skalnih razpokah in neprijazni pokrajini počasi menjale podobo. Številni Sežančani se še spominjajo, kako so množično zasajali bor na od sonca razbeljenih in od dežja spranih pobočjih kamnitega Tabora. Danes je ta hrib nad Sežano ves porasel s štiri metre visokim gozdom. Danes nam Krasa ni več treba pogozdovati. Znebil se je pečata kamnite pokrajine, saj statistika kaže, da je na Krasu kar 39 odstotkov površine pod gozdom, torej le devet odstotkov manj kot znaša slovensko povprečje. Gozda je toliko, da se že sam obnavlja. Nekateri menijo, da celo prehitro, saj že požira pašnike in travnike, s katerih so kmetje nekdaj z veliko muko otre-bili skale in kamenje. Priče nekdanjih pašnikov, ki jih je zarasel gozd, so marsikje le še suhi zidovi. Izvirajo še iz keltskih časov, nastajali pa so skozi stoletja v znoju kmetov, ki so kamenje v kosih odnašali z ravnic in ga zlagali v zidove, s katerimi so pregradili kraško pokrajino podolgem in počez in z njim zavarovali zemljo pred burjo. Kamnit dvoriščni portal v Gorjanskem Osameli vinograd Kraške strehe — Sveto. Vse fotografije: Janez Zrnec Danes je veliko teh zidov že sredi gozda. »Bolj kot za pogozdovanje moramo zdaj skrbeti za čiščenje že zraslih gozdov. Kmetov je manj, pašo opuščajo in gozd se ponekod že preveč razrašča. Od leta 1960 dalje ne pogozdujemo več novih površin, ampak samo še bogatimo gozdove. Med črn bor zasaja-mo hrast, bukev in črn gaber,« pravi direktor zavoda za pogozdovanje in melioracijo Krasa Vladimir Čehovin. Na novo pogozdujemo le tam, kjer je gozd uničil požar. Ognjeni zublji pa žal vse prepogosto požirajo drevje. Med Sežano in Štorjami je pred sedmimi leti v treh urah zgorelo sto hektarov gozda. Danes je tudi tam že nanovo pogozdeno. NASTALA JE NOVA PODOBA Z gozdom je Kras zgubil svoj nekdanji tipični videz, po katerem je postal znan po svetu. Ustvaril pa ni le nove podobe. Starejši Kraševci pravijo, da so v zadnjem času poletne suše manj hude. Grozdje so nekdaj trgali okoli 23. septembra, zdaj ga šele oktobra. Tudi značilna kraška burja se ne zaganja več tako sunkovito v borovce in v jesenskih dneh ne zavija več tako silovito okoli hiš kot še pred leti. Življenje pa se ni vrnilo le v pokrajino, ampak tudi v prej že umirajoče vasi. Prva leta po vojni, v kateri je izgubilo življenje 1600 Kraševcev, sicer Krasu niso takoj prinesla blaginje. Meja je Kraševce odrezala od Trsta, do tedaj njihovega glavnega in skoraj edinega vira zaslužka. Do leta 1955 je bilo gospodarsko stanje slabo. »Mi-zerija« ga je z eno besedo opisal predsednik sežanske občinske skupščine Boris Bemetič. Mnogi Kraševci so se zato izselili, največ v Avstralijo. Po letu 1955 pa je tudi Kras, čeprav odrezan od Trsta, začel živeti, dihati, utripati z novim časom. Obrtne delavnice so se razvile v industrijske obrate, ki so zaposlili več ljudi, razvijala se je trgovina, obrt, promet, tudi maloobmejni. Vendar pa, ker do pred treh let na Krasu ni bilo oddelka srednje šole, so mnogi nadebudni Kraševci odhajali na šolanje drugam in povečini se niso vračali. Zdaj pa mladi Sežančani in okoličani že tri leta drgnejo klopi v od- delku gimnazije, srednje ekonomske šole, šole za RTV mehanike in šole za trgovce. Lani so v Sežani tako prvič po mnogih letih zabeležili porast prebivalstva. »Kraške vasi želimo ohraniti pri življenju, zato smo se odločili za policentrični razvoj: še vnaprej bomo razvijali šest središč in sicer Komen, Dutovlje, Sežano, Divačo, Hrpelje-Kozi-no in Senožeče. Tam se bodo lahko zaposlili ljudje iz okoliških vasi, tam bodo imeli šole in vrtce za svoje otroke,« razlaga Boris Bemetič. Po vojni je bilo v sežanski občini zaposlenih med tri in štiri tisoč ljudi, danes je zaposlenih 7500 ali 35,5 odstotkov. Razvija se tip družine, kjer starejši obdelujejo vinograd, redijo živino in sušijo pršut, skratka, ukvarjajo se s kmetijstvom, ki je zdaj, odkar cenimo teran, donosnejše, mladi pa hodijo v službo in v prostem času poprimejo tudi za delo na kmetiji. Številne kraške domačije so si tako precej opomogle, kar se vidi že na zunaj. Življenjski standard se je dvignil, z njim pa je na Kras žal vdrla tudi potrošniška miselnost, ki zanemarja tradicijo in domačo kulturo. Preneka-tera tipična kraška kamnita hiša je izginila, namesto nje pa stoji neokusna enonadstropnica, ki kar noče v sozvočje s svojo okolico. Tujci, pa tudi ostali Slovenci, radi občudujemo »urbanistično disciplino« (kot pravi Stane Peterlin za zavoda za spomeniško varstvo SRS) kraških gričkov in primorskih vasi. Hiše druga ob drugi dajejo vtis ulice, enaka višina, strešni naklon in kritina, vse iz kamna. Prav zaradi tega je skoraj vsaka vas celovit kulturni spomenik. KAMEN ZAMENJUJE BETON Takšen tip kraške vasi je narekovala sama narava. Človeška bivališča so namreč najbolj zlita z okoljem tam, kjer so naravni pogoji najbolj ostri. Na Krasu so zaradi burje zgradili hiše na kupu, strehe so prekrili s težkimi korci, zemljo zaščitili s kamnitimi ogradami. Ker je bil človekov poseg v okolje kar se da prilagojen naravnim pogojem in ker je vse, kar je ustvaril, služilo določenemu namenu, je človekova prisotnost na Krasu bolj kot kjerkoli drugje oplemenitila po-| krajino in soustvarila pojem Krasa. Zadnji čas pa so številne kraške vasi zgubile svojo značilno podobo. Iz dneva v dan cenena predmestna arhitektura spodriva nekdanje kvalitete kraške arhitekture. Ljudje, ki se jim pač ni treba več boriti z naravo, so spremenili svoja merila. Kamen je nekdaj pomenil imenitnost, lepoto, danes je odveč. Zamenjujejo ga z betonom in plastičnimi snovmi, vendar pogosto s pomanjkanjem tistega estetskega čuta, s katerim so se Kraševci nekdaj odlikovali. »Skoraj vse vasi so že pokvarjene,« meni inž. Nataša Šumi z zavoda za spomeniško varstvo SRS, ki se že nekaj let ukvarja z vprašanjem, kako modernizirati kraško hišo, da bi le-ta ohranila svoje tradicionalne vrednote, obenem pa nudila Kraševcu sodobno stanovanje. »Upam, da značilnosti kraških vasi medtem ne bodo docela izginile,« pravi Nataša Šumi in poudarja, da je zlasti pomembno ohraniti vasico Štanjel, ki je kot celota kulturni spomenik brez primere in bi njena obnovitev imela tudi velik turistični pomen. Sploh si od turizma Kraševci veliko obetajo. Lahko si, saj imajo Lipico z najstarejšo kobilarno v Evropi, imajo Škocjanske jame, ene najlepših jam, in imajo konec koncev v bližini Tržačane, ki jim je Kras že dolgo oaza miru, pribežališče ob koncu tedna, ko si želijo sprostitve, dobre kapljice in jedače. Seveda pa bodo morali še za marsikaj poskrbeti, če bodo zares hoteli doživeti turistični bum, v katerem načelnik oddelka za gospodarstvo sežanske občine Danilo Daneu vidi eno od perspektiv Krasa. Najprej bo treba ohraniti to, po čemer se Kras odlikuje. Ne le slikovite vasice, pač pa tudi razne naravne kraške znamenitosti. Mnoge od njih bodo po predlogu zavoda za spomeniško varstvo SRS zavarovane z razglasitvijo krajinskega parka na območju med Sežano, Materijskim podoljem, Vremščico, črnokalskim prelomom ter Slavnikom. Kljub temu pa bodo morali še posebej paziti na okolje, da se ne bo ponovila »zgodovina« onesnažene Reke. CELOVITOST NARAVE IN ČLOVEKA Še zlasti skrb za okolje narekujejo načrti za bodočnost. Ti so z osimskim sporazumom postali zares velikopotezni. Kras naj bi s prosto industrijsko cono postal eno od pomembnih slovenskih industrijskih jeder in obenem eno od oken, skozi katerega bo Slovenija na široko zrla v svet. Načrti, ki veliko obetajo, hkrati pa tudi zastavljajo vprašanja. Kakšno industrijo izbrati, da ne bo poškodovano kraško okolje, ki ga je bilo treba s toliko truda iztrgati kamnu, da ne bodo uničene lepote podzemeljskega sveta, ki jih je voda ustvarjala milijon let? Na Krasu narava nikoli ni bila ljudem pretirano radodarna, prej narobe. Boj Kraševca z njo je bil vedno izjemno trd, zato lahko pričakujemo, da bo velik razvojni zamah na tem koščku Slovenije upošteval celovitost narave in človeka. Verjamemo, da bodo Kraševci znali smotrno izrabiti možnost, ki se je ponudila za odpravo obmejnih hipotek med Italijo in Jugoslavijo, da bodo modemi tokovi na Kras prinesli napredek in lepše življenje, kot je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti. Danes namreč tudi na Krasu kot drugje po Sloveniji šumijo gozdovi. Življenje se je vrnilo na sivi kamen in v osamele vasi. In v pesmih, ki bi opevale današnji Kras, ne bi več moglo biti niti sledu po tisti brezupni otožnosti, ki veje iz Kosovelovih pesmi. Silvestra Rogelj SEJEM BIL JE ŽIV. ŽIVLJENJE NA VASI Sejmi so starodavna slovenska tradicija. Skorajda ne poznamo mesta v naši ožji domovini, kjer ne bi bilo nekoč slavnih sejmov. Na sejmih so se zbirali ljudje z vseh koncev sveta; če pomislimo na dolge in prašne makadamske poti, dolge sto in več kilometrov, ki so nekoč delile podeželje od mest, trgov in vasi... In znani so bili sejmi, ki so še posebej sloveli po dobrih konjih, prašičih ali kravah. Beretavci in sejmarji so hodili iz kraja v kraj. Med njimi je bilo veliko poklicnih prekupčevalcev, goljufov in podobnih ljudi, ki so znali iz starih in bolnih konj delati mlade in zdrave. Ko pa so prodali, so se razgubili neznano kam in opeharjeni kmet je doma zaman preklinjal, iskal tolažbe v vinu in si pomagal, kakor je pač vedel in znal. Dr. Boris Kuhar je v knjigi »Odmirajoči stari svet« zapisal: »Kmetje so iz Dolenjske in od drugod hodili na oddaljene sejme, celo na Štajersko. Poprej so kmetje menjavali vole skoro vsako leto. Mlade junce so redili, stare vole pa spitali in prodali. Kupili so navadno cenejšo kumerno žival, jo eno leto redili in nato spet prodali naprej. Tako je bila kupčija z volmi in vso živino odsev slabega gospodarskega stanja kmetov posebno v goratih predelih. Posebna študija stanja kmetov v Škocjanskih hribih,« piše Kuhar, »je pokazala, da so ondotni kmetje že med obema vojnama opu- ščali kupčije z volmi. Ostalo govejo živino so kupovali in prodajali na živinskih sejmih, ki so bili največ dve do tri ure oddaljeni od teh krajev. Ti sejmi so bili na Turjaku, v Vel. Laščah, na Zdenski rebri, v Dobrepolju, pri sv. Gregorju, na Čušperku, na Krki, v Strugah, v Višnji gori in drugod .. . Pri kupčijah na sejmih so se odvijale stare pravne šege kupčij, kakršne poznamo tudi v drugih koncih Slovenije. Ljudsko obligacijsko pravo je tudi tu vsebovalo šege pri sklepanju in prenehanju kupnih in prodajnih obveznosti. Kupčije z živino so sklepali in jih tudi še danes sklepajo navadno le ustno, potrdijo pa jih s seganjem v roko. Pri kupnih pogodbah se je kot utrditev obveze, ki vsebuje tudi funkcije skesnine, uporabljala ara (tudi še danes ponekod). Kupec, ki razveljavi kupčijo, se mora odpovedati ari. Če pa to stori prodajalec, mora vrniti dvojno aro. Poznali so tudi aro na kup — predplačilo, po katerem pogodbe ni mogoče več razdreti. Posebna oblika ljudskega prava pri kupčijah je ustno popolno ali delno jamstvo, ki ga prodajalec da kupcu; če ta v določenem času odkrije goljufijo, lahko kupčijo razveljavi. V tem primeru pa ne velja določilo o ari. Kupec in prodajalec se zmenita, da kupčija ne bo veljala, če bo kupec našel napake (tadle). In tega so se držali. Na sploh lahko ugotovimo mnogo poštenosti v kupčijah z živino. Nekoč so kmetje rekli, in to še danes velja, da mora biti živina, ki jo kupijo ali prodajo natirlih — naravna, ne sme biti uržuhasta, ne sme imeti togote in bož-jasti, skratka nobenega tadla. Vse mora biti pošteno. Če je žival uržuhasta, jo lahko kupec vrne v osmih dneh in pogodba se tako razdre. Kupčija se ne razdre le v primeru železne pogodbe. Tovrstne kupčije sklepajo predvsem mesarji. Živina je ob taki pogodbi nekoliko cenejša in prodajalec ne odgovarja za nobene manjke, ki bi jih kupec pozneje odkril. Ob kupčiji je dal nekdaj prodajalec tudi božji denar. Tega je moral kupec nesti v cerkev na oltar sv. Antona za zdravje pri živini. Razen tega je dal kupec še šenkungo, kot nagrado tistemu, ki je skrbel za živino. Po kupčiji pa je bil likof, ki postaja vse bolj skromen. Tudi mešetarjev je vse manj.« Toda sejmi, kot je tisti v Sevnici, Šentrupertu, v Novem mestu in še posebno v Metliki, še dolgo ne bodo izumrli. Na sejmih so se včasih srečali ljudje z vseh koncev in tudi danes se še srečujejo. V Metliko v Beli krajini priženo konje in vole globoko s Hrvaškega, naši Kranjci pa prav tako pridejo od vsepovsod. Zdaj je živina draga. Slab par volov stane najmanj tri stare milijone, da o konjih ne govorimo. Čeprav konji izumirajo, so v hribovitih predelih in v gozdovih skorajda nenadomestljivi. Metliški sejem je zelo obiskan in prav zanimivo je prisluhniti glihanju, temu staremu in nadvse zanimivemu ljudskemu običaju, ko se kupec in prodajalec držita za dlani, mahata in kričita, da je veselje. Takih, ki mahajo in kričijo, je veliko. Veliko kupčij se nikoli ne sklene, toda posebno prašiči in mlada teleta gredo kar dobro v denar. Pridejo tudi sejmarji s suho robo in vsemogočimi izdelki. Lončarji pa izdelovalci raznega kmečkega orodja. Prodajalci klobukov in kokoši. V Metliki je ta sejem nekoliko ločen od živinskega. Paše za oči je veliko . .. Prodaja na drobno, pravijo kmetje v Beli krajini, se ne izplača. Bolje je rediti dvajset telet in jih prodati zadrugi pa čeprav po uradni odkupni ceni. Kmečki sejmi so veseli dogodki, kjer se ljudje srečujejo. Na sejmih se ne govori samo o živini. Tudi o letini, o politiki in o vsem mogočem. Popije se tudi kakšen liter, da je bolj veselo. Veselo pa je na sejmih že od nekdaj. Ladislav Lesar n CLEVELANDSKI 1 POGOVORI 1 ZAKONCA TURKMAN AMERIKANCI NAS SPOŠTUJEJO Josephine Turkman — žena leta! Najprej sem videl njeno fotografijo in dolg seznam podatkov o njeni široko razvejani kulturni dejavnosti. In seveda sem poprej večkrat slišal o njej in njenem možu, ki v srcu Clevelanda gorita za slovenstvo. Naneslo je, da sem oba znana clevelandska zakonca kmalu zatem videl v njuni trgovini Tivoli Enterprise na nekoč povsem slovenskem delu clevelandske ulice St. Clair. V izložbi trgovine so slovenske knjige in časopisi, tudi Rodna gruda in Slovenski izseljenski koledar ne manjkata, saj sta zakonca Turkman že dolga leta prizadevna razpečevalca slovenskega tiska. V izložbi so tudi spominki iz Slovenije. V tej trgovini, ki še najbolj učinkuje kot knjigarna, je mogoče kupiti tudi radensko slatino Tri srca, strojčke za rezance iz Kranja in tehtnice iz Celja. Obiskovalci pa najbolj segajo po časopisih iz domovine, čeprav jih dolga pot čez ocean kar krepko podraži, in ne nazadnje po slovenskih slovarjih. Marsikdo iz drugega ali tretjega rodu pred potovanjem v domovino svojih staršev poskuša izboljšati svoje znanje slovenščine. Naše slovarje pa kupujejo tudi Amerikanci, ki morajo po poslih v Jugoslavijo. Tretjikrat sem srečal zakonca na pevski vaji Zarje. Čeprav je bila sezona že končana, so tako kot vsako sredo že prizadevno vadili za prvi jesenski koncert. Josephine Turkman je namreč dolgoletna dirigentka zbora Zarja, njen mož Andrew pa je Zarjin predsednik. S člani Zarje, ki jih dobro poznamo tudi doma v Sloveniji, saj so se nam predstavili že na treh koncertnih turnejah, sem se zadržal v kratkem pogovoru. Zanimali so se, kako je s slovensko pesmijo v drugih izseljenskih deželah, kako v Franciji, kako na Švedskem, kako v Avstraliji in ne nazadnje, kako je z njo doma v Sloveniji. Ali drži, da slovenska mladina v matični domovini nima posebnega smisla za starodavne slovenske ljudske pesmi? Potolažil sem jih: seveda se mladina doma zanima za najrazličnejše stvari in tudi za rock glasbo, vendar je zborovsko petje doma v polnem razcvetu in tudi ljubezen do domače pesmi ni še prav nič pojenjala. Četrtič se z zakoncema Turkman vidimo na njunem lepem domu na Josephine in Andy Turkman na slovesnosti ob proglasitvi žene leta hribu, kot pravijo zgledno urejenemu stanovanjskemu območju. Zvečer po trudapolnem dnevu — naposled si je treba podnevi v Ameriki predvsem služiti denar — se vsedemo pred zakurjen kamin v veliki dnevni sobi. Na steni je Jakčeva slika Pri klavirju, klavir v sobi priča o največji ljubezni obeh gostiteljev, skozi okno se ponuja razkošen pogled na morje clevelandskih luči. »Kako se počutite kot žena leta?« vprašam Josephine Turkman. »No,« mi odgovori. »Kulturni delavci smo bili poredko deležni počastitev. Pevski zbor Zarja vodim od leta 1960. Mislim, da je bila počastitev bolj kot meni osebno namenjena dirigentki zbora in zboru samemu.« Andy Turkman pripoveduje: »Bil sem star petnajst let, ko sem pristopil k Zarji. Moj oče je prišel v Ameriko iz Predjame pri Postojni in začel tu delati v gozdovih. Mama je prišla za njim leta 1916. Sam sem se rodil naslednje leto. Oba sta bila pevca, peli smo tudi doma. Tako sem se vdal v slovensko kulturo in gibanje.« Josephine dodaja: »Zarji sem se priključila že odrasla. Pri Zarji je pela že moja mama in pele so moje sestre.« Andy: »Čeprav smo bili rojeni že v Ameriki, so nas otroke slovenskih staršev imeli za tujce. Nismo govorili tako fino, med seboj smo se pogovarjali po slovensko. Gledali so nas navzkriž. Dali so nam čutiti, da smo tu v Ameriki drugorazredni ljudje.« Josephine: »Dolgo sama nisem vedela, kam spadam. Šele leta 1951, ko sem prvikrat obiskala Slovenijo, sem si oddahnila. Do sedaj sem obiskala Slovenijo trinajstkrat, mož pa osemkrat.« Andy: »Leta 1950 so bili tu v Clevelandu pisatelj Tone Seliškar, Drago Šega in dr. Franja Bidovec. Takrat je v pogovoru vzniknila zamisel o matici, ki naj bi povezovala vse Slovence po svetu. Zamisel je bila kmalu uresničena. Menili smo se o ansamblu, ki naj bi potoval po svetu in svet seznanjal s slovensko kulturo. Morda se ne motim zelo, če rečem, da je bil tisto uro spočet danes slavni Slovenski oktet.« Josephine: »Pri Zarji smo si upali peti partizanske pesmi.« Andy: »Zato so nas pa gledali navzkriž, češ da nismo pravi Ameri- kanci. Tudi izognil se nas je kdo. Vseeno smo vztrajali in zmagali.« Sta se zagrizla v slovensko pevsko kulturo, ker je ta bistveni del slovenskih narodnih korenin? Andy: »Korenine, da! Mi živimo od njih. Večkrat slišimo, da smo narodnostno bolj zavedni kot Slovenci, ki žive doma.« Josephine: »To nas drži skupaj. Čeprav smo rojeni tu, smo v Ameriki pravzaprav še vedno tujci. Kaj pa je Amerika? To je mešanica najrazličnejših narodov. Ljubezen do slovenstva smo podedovali od staršev. Čeprav so živeli v tujini, niso pozabili na svoj rojstni kraj.« Andy: »Dandanes je med Slovenci v Ameriki veliko zanimanja za slovenske prireditve, lahko rečem, da več, kot prej. Ni nam težko napolniti dvorano. Vendar mora biti vsebina sporeda lažja. Tu rojenim Slovencem zmanjkuje besedni zaklad. Pogosto moramo besedilo slovenskih pesmi tolmačiti v angleščini. Naše kulturno življenje nenehoma raste. Imamo že tretji in četrti rod, ki se še vedno zaveda, od kod izvira. Neveste se pogosto odločijo za slovensko svatbo. Slovensko pojemo na vinski trgatvi na farmi SNPJ. Pridejo tudi Slovenci iz Pennsilvanije, iz Detroita. Pojemo ža-lostinke mrtvim, če so člani našega društva ali njihovi sorodniki. V našem zboru Zarja pojemo vsako sredo in vendar je naš zbor samo eden izmed delujočih slovenskih zborov v Clevelandu. Pred nastopi vadimo po dvakrat, trikrat na teden.« Zatem si ogledujemo številne diplome in čestitke, ki jih je Josephine Turkman dobila, ko je bila izvoljena za ženo leta 1978. Tu je čestitka clevelandskega župana in čestitka župana Euclida pa čestitke mestne zbornice, slovenskih društvenih domov, slovenskih krožkov in ne nazadnje celo čestitka guvernerja države Ohio. Andy: »Najvažnejše je, da nam Amerikanci priznajo naš delež ameriški kulturi.« Josephine: »Poznajo nas po naši kulturi, pridnosti in politiki. Vedo, da smo dobri zastopniki slovenskega in ameriškega naroda. Ameriško ljudstvo nas spoštuje, ker ve, da je Slovenec pošten, delaven in čist. Ko so še pred zadnjo vojno Cleveland obiskovale tuje delegacije, so jim radi pokazali naselja Slovencev, ker so bila najlepše urejena. Slovenec je zaradi svoje znane marljivosti vedno laže dobil delo. Smo zelo sposobni, vendar obenem tudi nevsiljivi.« Andy: »Novi rodovi Slovencev so na slovenstvo bolj ponosni kot so bili njihovi starši. Čeprav ne znajo več slovensko, pravijo: Slovenec sem. To je povsem drugače kot nekoč, ko se je kdo skromnega evropskega naroda tudi sramoval. Poglejte, župan Euclida je Slovenec!« Kaj pa kulturni delavci tu najbolj pogrešate? Andy: »Dirigenta iz domovine. Stanovanje imamo pripravljeno zanj, zagotovljeno je plačilo zanj, le dobiti ga ne moremo. Ne veste, kako zelo bi ga rabili in kako zelo si ga želimo.« Pogovor se zavrti okrog Rodne grude. Oba menita, da je reprezentančna revija, Slovencem v ponos. Želita le, da bi prihajala prej in mislita, da bi morala imeti obsežnejši angleški del — za tiste, ki se laže izražajo v angleščini kot v jeziku svojih staršev in starih staršev. V reviji si želita več stika z novimi, mlajšimi priseljenci. Pripovedujeta mi o nameravanem Zarjinem popotovanju po Združenih državah Amerike. Radi bi peli po slovenskih naselbinah tja do Kalifornije. V Clevelandu imajo sicer zvesto, vendar vedno isto občinstvo. Z ameriško turnejo bi radi prispevali k zbližanju vseh ameriških Slovencev. Zanimivo je, da v Zarji ne poje noben predstavnik prvega rodu, večina pripada tako kot onadva drugemu rodu, deset jih je že iz tretjega rodu. Razlagata mi, da so se prvi izseljenci, tako kot njuni starši, naučili angleščino šele od svojih otrok. Nasprotno pa se nekateri pripadniki že v Ameriki rojenega rodu uče slovenščino šele pri petdesetih, šestdesetih letih, že zaradi stikov s svojci v Sloveniji. Obmolknemo v zbranem vzdušju pred razgorelim kaminom. Zakonca Turkman tipata po spominu. Eden redkih večerov, ko se po celodnevnem prizadevanju v trgovini na St. Clair Avenue ne posvečata kulturnemu delu, se je prevesil v noč. V zraku je neizgovorjeno veselje nad bogastvom opravljenega dela, in je tudi bolečina, ker ni moglo biti to bogastvo še razsežnejše. Janez Kajzer 13 SAVINJSKI Pogled na nad dvesto let staro gornjesavinjsko kmečko hišo. V ospredju stara kasta s prešo in kmečkim vozom Savinjski gaj in prva vrtnarska razstava na prostem v Mozirju, ki so ju odprli pred letošnjimi prvomajskimi prazniki, sta doživeli ne le množičen obisk, saj si ju je do danes ogledalo že okrog 30 tisoč obiskovalcev, marveč sta poželi tudi nedeljena laskava priznanja. Držalo bo, kar je ob otvoritvi povedal podpredsednik slovenskega izvršnega sveta dr. Avguštin Lah, da Savinjski gaj pomeni enkratno kulturno obogatitev na Slovenskem. Vse kaže, da so imeli projektant ing. Miha Ogorevc in ostali prireditelji srečno roko ne le pri izbiri prostora ob tu še čisti Savinji, marveč tudi, kar zadeva organizacijo in sodelovanje. Na površini šestih hektarov cvete morje tulipanov, pa tudi domačega cvetja. Poseben mik Savinjskemu gaju dajejo etnografske zanimivosti od nad dvesto let stare gornjesavinjske kmečke kašte, prav tako starega mlina, kmečke domačije, kovačnice itd. Savinjski gaj obdajata z ene strani čista Savinja, z druge pa potok Stržin-ca, ki sta obe polni postrvi in drugih rib. Lahko bi rekli, da so Mozirjani v svojem gaju uspeli strniti vse, česar še ni zadušil hlastajoč razvoj industrije na Slovenskem. PRVI SO BILI RIBIČI Čeprav so deljena mnenja, v kateri glavi se je najprej porodila zamisel o ureditvi Savinjskega gaja, bo držalo, da so se prvi zganili mozirski ribiči. Zavihali so rokave in ob novem ribniku zgradili ribiški dom. Na mestu, kjer je nastal Savinjski gaj, je bila prej vaška gmajna, ki so jo rabili za pašo pa tudi za kopanje Dvesto petdeset let star kmečki mlin sodi med redke etnografske zanimivosti Lepo ga je restavrirala VS NIVO Celje GAJ V MOZIRJU gramoza. Tako so nastale kotanje, ki jih je po vsakem dežju zalila voda. Ko je pozimi kotanje prekril led, so mozirski fantje na njem igrali hokej. Ribiči pa so rekli, da bi lahko kotanje poglobili v ribnik. Tako so že 1969. leta s svojo zamislijo ogreli Vodno skupnost NIVO Celje, da je s svojimi stroji opravila težaško delo. Nastal je ribnik na površini enega hektara. Ribiči so vanj spustih ribe, hkrati pa je stekla gradnja ribiškega doma. Danes je ribnik poln postrvi in drugih rib, ki so na voljo tudi športnim ribičem — turistom. ZAČETEK SAVINJSKEGA GAJA Kmalu so začeli Mozirjani premišljevati, da bi celotno gmajno preuredili v Mozirski gaj, ki so ga slednjič preimenovali v Savinjski gaj. Miha Ogorevc je izdelal projekt in potlej so stekla dela, ki so trajala tri leta. Najbrž bi bil to za Mozirjane prevelik zalogaj, zato so jim priskočili na pomoč združeni slovenski vrtnarji. Najprej so si ogledali teren in se navdušili za skupno akcijo. Poleg vrtnarjev in drugih hortikulturnikov iz vse Slovenije, so obljubile pomoč delovne organizacije, levji delež pa so opravili občani, še zlasti ribiči, gozdarji, planinci in drugi. Gmajna se je spremenila v eno samo veliko gradbišče, ki je počasi dobivalo vse bolj urejeno podobo. Posebej so bili prizadevni gojenci in pro- fesorji vrtnarske šole Medlog, ki so opravili izredno veliko dela. ETNOGRAFSKE ZANIMIVOSTI SLOVENIJE Poleg morja lepega cvetja, dajejo Savinjskemu gaju poseben mik etnografske zanimivosti, posebej še Gornje Savinjske doline. Krajevna skupnost Mozirje je prepeljala iz okolice Ljubnega 240 let staro kmečko kašto, turistično društvo pa je postavilo poleg kašte nad dvesto let staro kmečko hišo. Notranjost kmečke hiše je polna stare opreme, ki je bila v tedanji rabi in se je ohranila do današnjega dne na podstrešjih starih domačij. Nekaj posebnega je tudi nad dvesto let star mlin (vodenica), ki ga je postavila vodna skupnost Celje. Mlin je odkupila od nekega kmeta v Šmihelu pod Mozirsko planino. Posrečen je čebelnjak s slamnato streho. Obrtniki so postavili sredi gaja staro gornjesavinjsko kovačijo. Škoda, da jih je prehitel čas in tako kovačija ni opremljena, senčna stran tega sicer zanimivega objekta pa je tudi prizidek, ki nikakor ne sodi zraven. Sicer pa je to še možno popraviti. Priznanje si nedvomno zaslužijo tudi gozdarji, ki so uredili visoko prežo za srnjad in krmišče za fazane ter postavili staro leseno drčo, kakršne so bile v rabi minula stoletja, dalje bivak za gozdarje iz lesa in lubja, zanimivost pa je tudi flos na obrežju Savinje, ptičje krmilnice in podobne reči. O Savinjskem gaju bi lahko napisali še veliko lepega, kajti to si zasluži. Vendar pa še tako obširno poročilo ne odtehta obiska, enega samega pogleda na ob Savinji strnjene zanimivosti. Savinjski gaj si je treba pogledati. Lojze Trstenjak Morje lepega cvetja, v ozadju planinski bivak Pri ureditvi Savinjskega gaja so sodelovali tudi Nizozemci. Na sliki darilo holandskih vrtnarjev Pogled na Savinjski gaj REPORTAŽA PO ŽELJAH MARIBOR MESTO NA BE Doma sem iz Maribora in v Rodni grudi že dolgo nisem opazil ničesar iz tega dela Slovenije. Ali tam res ni ničesar zanimivega? Branko Potočnik, Johannesburg, Južna Afrika Tudi mesta imajo osebne izkaznice. Podatki iz njih so sicer ponavadi suhoparni, vendar zgovornejši od leporečij. Zatorej za začetek brez njih ne gre. Takole bi lahko rekli na kratko — TO JE MARIBOR: — središče severovzhodne Slovenije; — mesto z bogato revolucionarno tradicijo; — gospodarsko, kulturno, znanstveno, zdravstveno in politično središče; — drugo največje mesto v Sloveniji in deseto v Jugoslaviji; — delavski center z bogato industrijsko tradicijo; — mesto velikih trgovskih, prometnih in kmetijskih delovnih organizacij; — prometno križišče, železniško in cestno; — univerzitetno mesto in srednješolsko središče; — turistični center z daleč znanimi smučišči na Pohorju; — gostitelj vrste mednarodnih in jugoslovanskih gospodarskih, kulturnih in športnih prireditev; — središče razvejane časopisne in založniške dejavnosti; — mesto z mednarodnim letališčem; — pobraten s Kraljevim v SR Srbiji ter prijateljsko povezan z angleškim Greenwichem, Marburgom ob Lahni v ZR Nemčiji in Szom-bathelyjem na Madžarskem. Skopi podatki sicer, toda z bogato vsebino. Vendar je za kratek, zaokrožen prikaz treba seči malce v preteklost. Reka ga seka na dvoje. Drava. Široka, nekdaj urnejša in bistrejša, s trdno zloženimi splavi iz jedre pohorske smrekovine na svojih valovih, zdaj od Dravograda do Ormoža nekajkrat uklenjena v elektrarniške jezove in zategadelj počasnejša, sredi mariborskega mesta v dolgo jezero razlita in umirjena. In prav reka Drava pa hrib, ki nosi ime Piramida, sta pred stoletji botrovala nastanku Maribora. Zgodovinski zapisi omenjajo grad v marki —- današnji Maribor — kot naselbino leta 1164, kot trg 1209. in 16 Na starem mostu čez Dravo EGOVIH REKE kot mesto 1254. leta. Nastalo in razvilo se je ob vznožju Piramide, na kateri je nekdaj stal grad mejnega grofa, in pri mostu čez reko, ob trgovski poti proti severu oziroma jugu. Šele XVII. stoletje je mestu navrglo hitrejšo rast in večjo pomembnost — zaradi razvoja trgovine in obrti. Hiter skok naprej in bolj odprto pot v svet pa so Mariboru prinesli tiri južne železnice z Dunaja do Trsta, po katerih je do mesta pripeljal prvi vlak leta 1846. Tudi narava je bila mestu in okolici radodarna. Zemljepisna lega in podnebje sta ugodna — nekateri celo pravijo, da je Maribor slovenski Meran. Mesto, ki leži na nadmorski višini 274 metrov, se je razvilo v naravno gospodarsko in kulturno središče severovzhodne Slovenije ter prek bližnjih nižinskih mejnih prehodov povezuje z magistralnimi cestnimi in železniškimi prometnicami Slovenijo in Jugoslavijo z deželami srednje in zahodne Evrope. Če se mesto dolga stoletja ni moglo izviti izza zidov nekdanjega srednjeveškega obzidja, pa mu je zdajšnje stoletje bolj na široko odprlo vrata, zlasti v industrijskem razvoju, ki je po svobodi povsem preobrazil mestno podobo in je po letu 1945 Maribor zakoračil na pot nenehnega vsestranskega napredka in širjenja. Že neverjetno nagla rast števila prebivalcev zgovorno priča o skokovitem razvoju mesta: pred 110 leti je Maribor štel le približno 16.000 prebivalcev, leta 1948 jih je bilo že 62.677, leta 1976 pa je na 125,8 kvadratnega kilometra velikem mestnem območju živelo 125.910 prebivalcev, medtem ko so jih v vsej mariborski občini našteli kar 184.332. NAJTRŠE PREIZKUŠNJE Stoletja trajajočega nemškega gospostva in jarma se je Maribor prvič otresel po končanih bojih Maistrovih borcev za našo severno mejo po koncu prve svetovne vojne. Toda nemški oziroma tuji kapital je v stari Jugoslaviji še naprej krojil usodo mariborskemu slovenskemu delavcu. V mestu ob Dravi se je industrija, zlasti tekstilna, razvila na slovenskih žuljih, takratni vzdevek mesta »jugoslovanski Manchester« je sad garanja našega delavca, ki je tudi ničkolikokrat pokazal svoje nezadovoljstvo in srd nad izže-malskim ravnanjem tujih kapitalistov in z ramo ob rami z ostalim naprednim, organiziranim slovenskim delavstvom stopal v velike stavke in demonstriral. Premnogi od kapitalističnih mogočnežev, industrialci in trgovci, zloglasni mariborski Nemci, so bili tudi člani nemške pete kolone, ki je že precej pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo (eden od glavnih vdornih sunkov je šel čez Maribor) pripravljala tla za prihod Nemcev v naše kraje ter izdajalsko zbirala obsežno dokumentacijo o vseh zavednih štajerskih Slovencih, ki bi se utegnili upreti nemškemu redu. Leto 1941 je pomenilo za Slovence v Mariboru začetek štiriletnega obdobja najtrših preizkušenj in žrtvovanj, začetek štirih let, ko se je mlado slovensko mesto pod zelenimi obronki Pohorja, Kozjaka in Slovenskih goric moralo spopasti v smrtnem boju z zverinskim okupatorjem za golo življenje. Bil je to neusmiljen boj, življenja najboljših slovenskih hčera in sinov je terjal — ko so grmeli okupatorjevi streli za zidovi mariborskih sodnih zaporov in kosili stotine in stotine talcev, ko je prasketanje borb zmotilo tišino pohorskih gozdov, kjer je pri Treh žebljih junaško padel za svobodo legendami Pohorski bataljon. Nemški pritisk je bil strašen, ni bil samo moritev, ampak nakana o umom celega naroda, bil je poskus genocida. Na tisoče slovenskih pregnancev je s transporti odšlo iz zloglasne Meljske vojašnice neznani usodi nasproti. Toda okupator ni računal na široko srce in gostoljubnost srbskih, hrvatskih in bosanskih bratov, ki so vzeli slovenske pregnance pod streho. Bili so res časi usodnih trdih preizkušenj, obenem pa leta, ko je vzklilo seme bratstva in enotnosti, ki se še danes med drugim manifestira vsaki dve leti v že tradicionalnem Vlaku bratstva in prijateljstva, ko se obiščejo nekdaj usodno povezani prijatelji in ko mladi rod podoživlja in potrjuje vse tisto, za kar so se borili njegovi očetje in matere. Hitler je aprila 1941. leta med svojim obiskom v Mariboru ukazal: »Naredite mi to deželo nemško!« Ta ukaz so njegovi najbolj krvoločni hlapci poskušali z vsemi silami uresničiti, vendar niso mogli streti upornosti slovenskega človeka, ki se je boril za svojo domovino in za svoj obstoj. Ko je maj 1945 razvil zastave svobode, je mesto ob Dravi sicer v tisočih moralo prešteti svoje žrtve in je bilo zavoljo premnogih bombardiranj najbolj razrušeno v Jugoslaviji, vendar se je iz teh ruševin znova pognalo kvišku in se dokončno znebilo nemškega škornja. RAST IN RAZCVET V triintridesetih povojnih letih, ki so bila v začetku v znamenju obnove in udarniškega dela, pa potem vztrajnega širjenja in izgradnje in v zadnjem času neverjetno hitrega razcveta, je Maribor zrasel v eno najmočnejših industrijskih središč Jugoslavije. Še zmerom je delavsko mesto, je pa tudi mesto študentov, znanosti, kulture, turizma in športa. Mnoge so njegove značilnosti. Omejeni prostor naj jih predstavi vsaj na kratko, brez smotrne razporeditve, pa zato nemara tolikanj bolj pestro, tako kot bi se odpirale pred naključnim obiskovalcem, ki vidi to in ono pa mu tudi kdo kaj pove. Čez reko se pno mostovi, kmalu bodo začeli graditi še enega novega — magistralnega. S tem bo tudi v veliki meri rešeno vprašanje prometa, zlasti tranzitnega, mednarodnega, ki že močno duši mesto. Stanovanjska soseska »Maribor Jug« in še vrsta drugih, torej napori za boljše reševanje stanovanjskih problemov, ki pestijo naraščajoče prebivalstvo. Razvijajoča se bolnišnica z novo osrednjo stolpnico. Mariborska forma viva v betonu, ki bogati mestne ulice in parke z vedno novimi skulpturami. Veliko FIS smučarsko tekmovanje najboljših smučark sveta za svetovni pokal in »zlato lisico« na Pohorju. Vsakoletno oktobrsko Borštnikovo srečanje slovenskih gledališč z njihovimi najboljšimi stvaritvami. Vrsta sejemskih prireditev na Mariborskem razstavišču, festival narečnih popevk »Vesela jesen«. Širna smučišča na Pohorju, tik poleg mesta. Univerza s tisoči in tisoči rednih in izrednih študentov, Univerzitetna knjižnica. Zimski in poletni turizem, rekreacija na Brestrniškem jezeru na Dravi. In še in še. Janez Cundrič KOSTELSKI METUZALEMI STAROST JE VRAČANJE V MLADOST Prazne in napol izpraznjene kostelske vasi so bile samotne. Kolpa je bila kakor izgubljena lepotica pod masivom Gorskega Kotara. Reka in ljudje in tista strma pobočja, revna zemlja in divje živali so si nekako podobni. Obiskali smo nekaj starcev — de-vetdesetletnikov, ki vztrajno in žilavo kljubujejo času. V tej deželi, pravijo, ni bilo izdajalcev. Čez Kostelsko so vodile znane partizanske poti od Ča-bra do Bele krajine, mimo Kočevja in na Hrvaško. Banja loka, kjer je padel slavni komandant mladinske čete Jastreb, je bila prva slovenska osvobojena vas. Zdaj je čez te kraje speljana nova, sodobna avtomobilska cesta. Deželici pa se obetajo lepši časi. Kostelski metuzalemi-starci, ki so doživeli visoka častitljiva leta, so kakor žive okamenine. Čas jim je zarezal gube in poglobil spomine. In spomini so kakor naplavine časa. Zdaj že petindevetdesetletni Anton Šneberger iz Grglja je bil krošnjar. Kakor toliko Kostelcev je moral s trebuhom za kruhom. Toda domači Grgelj je bil močnejši. Neke pomladi pred mnogimi leti se je oženil in ostal na tisti skromni kamniti zemlji v najlepši soteski tega sveta, blizu Bilpe, kjer še stoji kovačnica na vodni pogon. Tudi njegov mlin so gnala štiri vodna kolesa. Zdaj pa se občasno zavrti samo še eno, že malo nagnito. Kostelska razglednica Anton Šneberger pravi: »Delal sem vse. Bil sem tudi čevljar. Najraje pa sem imel čebele. Čeprav ni bilo nikoli kaj prida medu, sem jim ostal zvest vse življenje. Pil sem bolj malo, kadil pa nisem nikoli, le včasih kakšen dim, ko sem pobiral med.« Anton Šneberger je bil tudi hraber čolnar. Čez nevarno, naraslo Kolpo je prevažal partizane, žena in hčerka pa sta pripravljali za premražene borce večerjo. JOŽE BAUER iz Laz pri Kočevju jih ima tudi že petindevetdeset. Vse življenje je bil kmet. Dvakrat je poskušal srečo v Ameriki. Veliki novi svet, ki je bil v njegovi mladosti strup in veliko pričakovanje, ga je navdal z modrostjo. »Bolje doma žganci in zelje, kakor na tujem pečene kokoši.« Laze pri Slovenskem Kuži ju so vasica na veliki terasi, kjer se še vidijo stopinje Petra Klepca. In blizu tam so speljane poti v nepregledne gozdove Stružnice in Snežnika, kjer je domovala partizanska četa. Jože Bauer je dobro poznal vse skrivne poti, zato je bil še posebej v veliko oporo partizanom. Bil pa je tudi že tako star, da ga sovražniki niso imeli za preveč sumljivega. MICI KAJFEŽ, iz Novih sel pri Kočevju, prababica, jih je prekoračila devetdeset in je živa zgodovina. Spominja se prvega avtomobila in prvega kolesa, poštnih vpreg in postiljona, pa poročnega potovanja v Benetke in tisoče dogodkov, ki so ostali zapisani v njenem spominu. Živela je v veliki gostilni s pošto in trgovino in ljudje vedo povedati, da je bila izredno dobrega srca. Bila je botra številnim otrokom, kar je pomenilo veliko čast in ugled. Spominja se tudi nekega Cigančka, ki so mu dali ime Jože. Od takrat je bilo pri hiši veliko Ciganov in vsi so prosili: »Botra, dajte nam kaj jesti, saj vidite, da smo bosi in lačni.« Starost je kakor vračanje v mladost. Za Mici Kajfež je bilo življenje en sam delovni dan. In pogum, ko je bila vojna. V njihovi hiši je bila ustanovljena OF za kostelsko območje. V hiši je bila tudi partizanska ambulanta. KATARINA LUNDER, iz Potoka pri Vasi, je drobna in krhka ženica in živi kakor vreteno. Zdaj jih ima devetdeset, pa bi človek pomislil, da je pravkar prišla z njive. Pravnučki se je držijo kakor jagode grozda, ona pa jim kar naprej pripoveduje in pripoveduje. Rodila se je med devetimi otroki visoko v hribu. Bili so revni. Štiri leta in pol je preživela v Ameriki, potem pa si je ustvarila družino. Trije njeni sinovi so postali partizani. »Tudi jaz sem jim dala vse, kar sem imela.« Nekega dneva pa jo je skrb za sinovi gnala v gozd. Ob poti je naletela na dvajsetletnega Janeza, prerešetanega od sovražnih krogel. »Bil je ta moj sin tako mlad in tako dober; če bi živela še sto let, ne bi prebolela te bolečine.« Katarina Lunder pije domač bezgov in lipov čaj. To je najboljše zdravilo za dolgo življenje. Dolgo življenje je tudi bolečina. Tudi dvaindevetdesetletni JOŽE JAKOVAC iz Slavskega laza se rad pošali, da živi od dobrega zraka, če ga vprašate za recept za dolgo življenje. Tudi on je moral v fremt s popotno krošnjarsko torbo. Toda kmalu se je vrnil domov in vse od takrat je bil mlinar in žagar. Življenje je bilo trdo. Med zadnjo vojno so prihajali mimo vsemogoči vojaki: Italijani in Nemci, ustaši in partizani. Jakovcev sin je bil partizan in Jože je vedel, da ga iz vasi ne bo nihče izdal. Devetdesetletna Kostelka je tudi KATARINA RAČKI iz Lipovca. ANTON BELJAN, štiriindevetdeset-letni krošnjar, pa je pred meseci umrl. Tudi ta dva sta imela sinove partizane in sta dobro poznala težko življenje. Ta zapis je kakor spomin in kakor upanje. Reka onstran travnikov pa je neslišna. Tudi zaradi izjemnih ljudi, skromnih, preprostih in neuničljivih. Ladislav Lesar SLAVNE SLIKE KRATKO, A RAZGIBANO ŽIVLJENJE JURIJA ŠUBICA Ni ga skoraj Slovenca, ki ne bi poznal zares slavne slike Jurija Šubica »Pred lovom«. Tako znana je, da smo se odločili uvrstiti v našo serijo manj znano »Stara mati šiva«, žanrski prizor, kakršnega starejši bralci še hranijo v spominu, prizor poln topline ter ljubezni do preprostega okolja in razumevanja za ženino opravilo. Seveda je Jurij Šubic navkljub zelo kratki življenjski dobi naslikal še veliko slik, vrednih ogleda, veliko svojega daru je pustil tudi na razsežnih stenah javnih in cerkvenih stavb. Zdi pa se, da se je le dotaknil tistega, kar mu je najbolj ležalo, namreč narave in življenja preprostih kmečkih ljudi. Jurij Šubic je doma iz Hotovlje pri Poljanah. Rodil se je pet let za bratom Janezom, ki je bil prav tako znan slikar. Oba sta se s slikarstvom srečala že v rosnih otroških letih, saj je bil njun oče Štefan lastnik daleč naokrog znane cerkvene delavnice v Hotovlji. Tako se je Jurij najprej učil pri očetu. Osemnajst let star je odpotoval na Dunaj gledat svetovno razstavo. Pravzaprav ga je zanimal en sam oddelek: oddelek sodobne evropske umetnosti. Vse dni je pretičal v njem. Slike so ga tako navdušile, da je sklenil ostati na Dunaju. Čeprav je doma končal samo ljudsko šolo, so ga zaradi njegovega slikarskega znanja sprejeli na dunajsko akademijo in po enem letu je dobil celo nagrado za najboljšo kompozicijo na akademiji. Živel je težko. Reševala so ga živila, ki mu jih je pošiljal oče od doma. Včasih ga je navdal obup, vendar ni nikoli obupal. Slikal je po naročilu, kopiral, se lotil slikanja nabožnih tablic. Ob puščobi akademijskega risanja so ga privlačili domači žanri. Naslikal je kmečko lepotico, postavljeno v kmečko gorenjsko pokrajino, naslikal je domačega berača s harmoniko, z ljubeznijo se je loteval slikanja notranjosti kmečkih hiš, oken, pohištva, rož in iger svetlobe. Študije mu je prekinilo služenje vojaškega roka. Zanj, ki ni bil vajen discipline, je bila vojaška služba težavna. V Trstu, kjer je služil v 17. pešpolku, je s humorjem risal svoje vojaške tovariše. Kot vojak se je celo udeležil pohoda avstrijske armade v Bosno, ki je bila tedaj turški vilajet. Tam sta se srečavali vzhodnjaška in zahodnjaška kultura. Na dolgih pohodih se je kljub naporom v Juriju pre-20 budilo zanimanje za življenje balkanskih Slovanov. Risal je ilustracije za vojna poročila za nek dunajski časnik: kraje in ljudi, običaje, pastirje, voznike. Po služenju vojske se je vrnil na Dunaj, vendar ga je dunajsko življenje kmalu začelo dolgočasiti. Tedaj se mu je ponudila nenavadna epizoda. Arheolog Heinrich Schliemann si je v Atenah zidal družinsko palačo. Želel je, da mu Jurij poslika stene razkošnih prostorov. Bolj ko slikanje ornamentov, alegorij in mitoloških scen je Jurija vlekla v Atene radovednost, saj je bil to čas velikih arheoloških odkritij. Še bolj ga je vleklo v Pariz. Ko je uspel priti tja, je dneve in dneve v Louvru občudoval stare mojstre. V pol leta se je dodobra naučil francoščine. Nekoliko teže se je privadil sodobnemu francoskemu slikarstvu. Ker je bilo treba tudi živeti, je posojal svoj dar in svoj čopič bolj slavnim slikarjem, sicer pa je delo rad menjaval s študijem in veseljačenjem. Njegova prava slikarska narava se mu je razodela šele v Normandiji. Slikal je hiše, sadovnjake, krajine, kmete, starke, ljudi in prizore, ki jih je nosil v srcu že iz domače Poljanske doline. Tu, v Normandiji, je nastala njegova najbolj znana slika Pred lovom. Svojega lovca, zaposlenega s snaženjem puške, je postavil na prag revne normandijske hiše. Bolj ko vse drugo ga je zanimala igra sončnega žarka na lovčevem obrazu in na steni. Sliko se mu je leta 1883 posrečilo razstaviti v pariškem Salonu (velik uspeh za komaj osemindvajsetletnega umetnika!). Bil je deležen številnih pohval. Poslej je slikal doma, v Parizu, na Dunaju. Pogosto je krasil stene javnih poslopij, zlasti cerkva z razsežnimi freskami, izdeloval je oltarne podobe. Vseskoz se je rad gibal v literarni družbi, bil je tudi zelo načitan in morda prav zato v kulturnih družbah priljubljen. Končno si je v Parizu omislil lastno delavnico, se popariža-nil, rad zahajal v gledališče, gojil številna znanstva in postal sestavni del pariške boheme. Vmes so ga vedno znova zvabili tudi slovenski žanrski prizori: narisal je Polharje, Kajenje na božični večer, Kurente s plugom. Imel je toliko naročil, da je slikal celo ponoči. Pri petintridesetih letih je nenadoma zbolel. Zelo mu je opešal vid. Bil je obsojen na počasno zdravljenje in na veliko počivanja, kar je bilo za radoživega umetnika več kot težko. Ko ga je po prestani bolezni pregledal zdravnik v Leipzigu, kjer se je ravno mudil, mu je dokaj brezobzirno sporočil, da ima povsem opešano srce. Bolnika je novica zelo razburila. Še isto noč ga je, komaj petintridesetletnega, zadela kap. Bil je izjemno nadarjen in širok v svoji umetniški radovednosti. Česarkoli se je lotil, vse je naredil imenitno. Vendar mu ni bilo dano, da bi postal prelomni umetnik. V Normandiji se je v času, ko je začel v Franciji svoj zmagoviti pohod impresionizem, vdal globokim vtisom iz narave. Začel je uporabljati svetle barve, kar je bilo v njegovem času revolucionarno, vendar ni postal impresionist. Ostal je na pol pota, otrok svojega časa. Vsestranski in nenavadno eruptiven dar je prepogosto trošil za malovredno pomoč drugim slikarjem ali za historično slikarstvo. Povrhu je večino življenja prebil v tujini, se razdajal za tujce, saj doma tedaj še ni bilo pogojev za umetniško delovanje, še za pošteno preživljanje z umetniškim delom ne. J. K. Jurij Šubic: Stara mati šiva Lastnik: Narodna galerija, Ljubljana TABORSKA JAMA PRI GROSUPLJEM POL STOLETJA PODZEMSKIH POTI Med Grosupljem in Turjakom leži slikovito gozdnato hribovje, Škocjan imenovano. Blizu Ljubljane, le trideset kilometrov proč, je marsikak Ljubljančan kupil staro kmečko hišo ali si postavil vikend. Na hribčkih in rebreh se belijo male cerkvice in vasice, ki jih ponekod sramežljivo skriva gozd starih hrastov, drugod pa se razkošno nastavljajo soncu sredi polj in travnikov. Te zelene barve ponekod pretrgajo bele črte, makadamske ceste, ki hitijo od zaselka do zaselka, skozi gozd in travnik, kjer je jeseni mnogo gob in še več gobarjev. Sredi gozda se odpira mogočno žrelo, iz katerega tudi poleti v najhujši vročini veje hlad. Spodaj, kjer se že začenja tema, je vhod zaprt z mo- Župan Jože Perme, kateremu gredo zasluge, da je bila jama odkrita in odprta za turiste Franc Kanduč iz Lipljen, ki že nad dvajset let vodi obiskovalce po jami, skrbno zaklepa vrata svojega drugega doma gočno železno rešetko. Malo više v gozdu je še ena odprtina, prav tako zavarovana z rešetkami. To sta vhoda v čudovito dolenjsko podzemlje, v Taborsko jamo, ki je lani, z enoletno zamudo praznovala petdeseto obletnico odkritja. Ob tej priliki so v jami tudi odkrili spominsko ploščo njenemu odkritelju in raziskovalcu Jožetu Per-metu, predvojnemu županu bližnje Ponove vasi. Svečanosti ob petdeseti obletnici se je udeležilo nekaj tisoč ljudi iz Grosupljega, Ljubljane in druge okolice, posebej častni gostje pa so bili Anton Gačnik, Anton Ogrinc in Jože Perme, ki so pred petdesetimi leti kot golobradi mladeniči sodelovali z županom Permetom pri odkrivanju podzemlja. Bila je sreda, 26. maja 1926. leta po kosilu, ko so se župan Perme, njegov sin Jože, krojač Ogrinc in njegov petnajstletni sin Tone skrivaj izmuznili iz vasi in se napotili proti jami. »Bil je lep dan,« pravita danes sinova, »in očetoma je bilo nerodno, da bi ljudje govorili, da namesto dela na polju raje lazita po jamah. Pri cerkvi na Taboru smo vzeli še enajst metrov dolgo lestev in jo pri breznu privezali na smreko.« Krojač se je menda zbal in je raje ostal pri vhodu za zvezo; njegov sin pravi, da mu je strah ostal tudi potem in da oče verjetno sploh nikoli ni bil v jami, čeprav ga prištevamo med njene odkritelje. »Brezno je bilo globoko le dobrih devet metrov,« pravijo trije očaki, »na dnu pa je bilo kamenje in vejevje, ki so ga redki mimoidoči metali noter. Veste, je bila taka navada, da kdor je šel mimo, je moral nekaj vreči noter.« Ko so se že razočarani vračali, kakih podzemskih rovov namreč niso našli, je Permetu na lestvi spodrsnilo in slučajno je osvetil rov, ki se je potem izkazal za nadaljevanje jame. Župan Perme si je jamo sproti skiciral in jo tudi približno meril. »Potem smo kake tri metre visoko zagledali votlino in v njej kapnike,« nadaljuje svojo pripoved danes županov sin. »V hipu smo splezali gor in obnemeli od lepot, ki so nas tam čakale. Takrat je bila jama lepša kot danes, saj v njo še ni nihče stopil. Kapniki so se lesketali kot kristali, današnje dni pa so zaradi množice obiskovalcev in ilovnatih tal že rahlo umazani.« Ko so se vrnili iz jame, je bila že tema in krojač Ogrinc se je naveličal čakati in je odšel domov. V vasi je povedal, kam so odšli in v Permetovi gostilni je zdaj čakala gruča vaščanov. Bili so že rahlo zaskrbljeni, predvsem pa radovedni. Pa zato potem navdušenja ni bilo konec in gostilna je bila tisto noč odprta mnogo dlje, kot je bilo v navadi. Jamo si je takoj hotelo ogledati še več radovednežev, zato je Perme organiziral prvi turistični obisk že naslednjo soboto. Udeležencev je bilo prek dvajset in učitelj Einspiler je jamo tudi fotografiral, le fotografije mu niso uspele. Župan Perme je o svojem odkritju poročal takratnemu muzejskemu društvu v Ljubljani in društvu za raziskovanje jam, ki je bilo že takrat precej številčno. Oboji so si jamo ogledali in priznali, da je ena lepših pri nas. Potem je župan, ki je bil premožen mož, kupil zemljišče ob vhodu v jamo. Lastnica Severjeva Jera ga je rada prodala, saj je menda rekla: »Če ste že vse potacali, pa še davke plačujte.« Ko je bil Perme lastnik zemljišča, je lahko vhod zaprl z železno rešetko, kajti v jamo so na svojo pest že začeli zahajati razni nezaželeni obiskovalci, ki so si za spomin lomili kapnike. Perme je dal v jamo postaviti lesene stopnice, gasilci pa so v peharjih nanosili peska in za silo posuli poti. Leto pozneje, v mesecu maju, so organizirali pri jami veselico, in seveda uradno otvoritev. Prireditelji so pripravili štiristo litrov vina in mnogo jedače, kljub temu, da so se jim nekateri posmehovali. Vendar je vsega že na začetku zmanjkalo, saj je prišlo kar deset tisoč ljudi od blizu in daleč. Od teh si je okrog tisoč obiskovalcev ogledalo tudi jamo. Županu Permetu pa jamarska žilica ni dala miru. Venomer je iskal povezavo z bližnjo Ledenico, ki je bila znana že iz turških časov, saj so ljudje pred Turki v njej skrivali živino, pozneje pa so spravljali meso in mleko. V Ledenici, ki je po tem dobila tudi ime, se obdrži led v pozne poletne mesece, da človeka, ki se spusti v njo, zazebe pri srcu. Navdušeni raziskovalci so po Per-metovih napotkih v najoddaljenejšem koncu Ledenice zakurili ogenj in nanj naložili listje, da se je neznansko kadilo. In res se je čez nekaj časa dim pojavil v jami pod breznom. Povezava je torej bila, le razpoke so bile mnogo preozke za človeka. Naslednja štiri leta so v jami vrtali in razstreljevali, da so prebili rov, dolg štiriintrideset metrov, ki se iz Ledenice strmo vzpenja. Ko so v njem napravili stopnice, v jamo ni bilo več treba po lestvi, ampak le strmo navkreber. Sedemnajstega aprila 1938. leta je v jami zasvetila električna luč, leto pozneje pa so odkrili še glavno dvorano, kjer je danes konec poti za obiskovalce. Jama se sicer še nadaljuje in konča v globokem breznu, ki pa za turiste ni več zanimivo. Pred vojno, ko so ostali vsi slovenski kraški biseri, Postojnska in Škocjanske jame pod Italijo, je bila Taborska jama mnogo bolj obiskana. So- dobni turizem, ki se drži bolj glavnih cest, jo je žal izpustil, vendar jo vsako leto najde okrog deset tisoč obiskovalcev. Po vojni so jo iz Županove, kot so jo poimenovali, preimenovali v Taborsko, po bližnji cerkvici in gričku Tabor. Že ime samo pove, da gre za utrdbo proti Turkom, ki se je lepo ohranila v današnje čase in je poleg cerkvice svetega Tilna nad Repnjami najbolje ohranjeni protiturški tabor na Slovenskem. Danes jamo upravlja turistično ,dru-štvo Grosuplje, ki vzorno vzdržuje vse jamske naprave, poti, ograje in električno razsvetljavo. Domačin France Kanduč, iz bližnje vasi Lipljene, pa že več kot dvajset let skrbi za vodništvo po jami. France, ki je kmet, pozna jamo kot svoj žep, poleg tega pa lahko v več jezikih vodi obiskovalce. Pohvalil se mi je, da je imel lani tudi skupino Japoncev. Ob vhodu je gostišče, ki slovi po dobri kuhinji in kleti, kjer se lahko obiskovalci, ki jih je pot po jami utrudila in zlačnila, okrepčajo, kot se spodobi. Tekst in slike: Janez Zrnec F najlepšem delu Taborske jame 50. OBLETNICA RADIA IN 20. OBLETNICA TV NA SLOVENSKEM NENEHNO V KORAK S ČASOM Letos praznujemo 50-letnico radia in 20-letnico televizije na Slovenskem. 28. oktobra leta 1928 je začel oddajati Radio Ljubljana, 11. oktobra 1958 pa so iz ljubljanskega studia poslali v eter prvi televizijski program v Sloveniji. Proslave teh dveh pomembnih obletnic se vrstijo vse letošnje leto, vrhunec pa bodo dosegle oktobra. Poglejmo, kako se je na Slovenskem rojeval radio in nato še, kako je nastala televizija. Najprej je treba povedati, da se lahko Slovenci pohvalimo s celo vrsto prvovrstnih tehnikov in inženirjev, ki so kot pionirji neomajno in skoraj brez zamude z ostalo Evropo začeli raziskovati pojav brezžičnega pošiljanja znakov in besed na daljavo. O tem nam je »oče slovenskega radia« inž. Marjan Osana zapustil dobre in zanesljive zapiske, iz katerih se da jasno razbrati, da so slovenski tehniki že v letih 1899 in 1900 s koherjem in relejem zabele-ževali nevihte. To so bili prvi slovenski radioamaterji. Toda resnično pomembno delo so pokazali šele po letu 1925, ko je Ljubljana dobila domačo radiooddajno postajo, ki je začela delati 8. marca 1925. Nato je 1. septembra 1928 prvič zadonela po svetu slovenska pesem iz domžalske postaje z močjo 2,5 kW. To postajo so zgradili po tehničnih navodilih inž. Marjana Osane. V oddaji 1. septembra 1928 je prvi spregovoril pisatelj Fran Šaleški Finžgar, nato še pesnik Oton Župančič, ki je recitiral nekaj odlomkov iz svoje »Dume«. Slovesno pa so postajo odprli šele 28. oktobra 1928 ob 15.30. Oddaja se je začela s slavnostnimi govori, ki jim je sledil koncert pevske zveze z 800 pevci. Kot rečeno, smo imeli v Sloveniji dober tehnični kader, ki ima nedvomno največ zaslug, da je radio-fonija nastopila svojo zmagoslavno pot skorajda vzporedno z radiofonijo v drugih evropskih deželah. Med temi strokovnjaki moramo omeniti tudi Ljubljančana Codellija, znamenitega graditelja pomorskih radiotelegrafskih zvez, ki je med drugim že leta 1908 načrtoval prenos slike na daljavo. Svoj izum je dokončal in ga leta 1929 prodal nemški firmi Telenfunken. Ponudil pa ga je tudi ljubljanski pošti, ki pa ni imela denarja zanj niti ne možnosti, da bi ga uporabila. Čeprav se je poznejši razvoj televizijske tehnike obrnil v drugo smer, pa je vendarle treba reči, da je Codelli, po katerem se še danes imenuje del slovenske prestolnice, zagotovil Ljubljani sloves mesta, kjer se je tudi rojevala televizija. To o začetkih televizije, a zdaj se spet vrnimo k radiu. Spored radiofonske postaje Ljubljana je v prvih petih letih od začetka oddajanja trajal ob delavnikih šest ur, ob nedeljah in praznikih pa po deset ur dnevno. V programu naj navedemo troje značilnosti. Ena izmed njih je tako imenovana nacionalna ura, večidel nacionalistično obarvana oddaja v srbskohrvatskem jeziku. Vsako ne-dejo dopoldne je bilo na sporedu versko predavanje in prenos maše. Tretja pomembnejša značilnost radia Ljubljane pa je bila ta, da je hotel postati že na svojem začetku neke vrste ljudska visoka šola. Ob napadu na Jugoslavijo so nemška letala 6. aprila 1941 popolnoma porušila ljubljanski radijski oddajnik v Domžalah. Ljubljanski radio je onemel, dokler ga ni v drugi obliki spet oživel znameniti ilegalni »Kričač«. Ta skrivni radio sredi Ljubljane je bil edinstven v vsej okupirani Evropi. Italijani so ga iskali in iskali, a ga nikoli niso mogli najti, tudi zato ne, ker se je nenehno selil iz ene stavbe v drugo. Znanih je 23 stanovanj, iz katerih je »Kričač« oddajal. Oddajnik je izdelal inž. Rado Luznar in prva oddaja je bila 17. novembra 1941. Do aprila 1942 je »Kričač«, ta radijska oddajna postaja Osvobodilne fronte, oddajal praviloma trikrat tedensko po 15 minut. Vsebino radijskih oddaj je pripravljalo uredništvo, v katerem so bili pisatelj Prežihov Voranc, Fran Albreht, Rudolf Kobilica, Mirko Jeršič in Jože Dolenc. Oddaje so se začenjale s tiktakanjem ure, kar je bilo znak za geslo »Naš čas prihaja!« Sledila je slovenska himna in nato so bila na vrsti poročila o položaju na frontah, o bojih partizanskih enot. Nato so bili izrečeni pozivi za boj proti okupatorju in domačim izdajalcem. Radio je objavljal tudi pozive italijanskim vojakom v italijanščini. Oddaje so se končevale z gesli, himno in Prešernovimi verzi. Posebej znamenita je bila oddaja 7. februarja 1942, posvečena pesniku Francetu Prešernu, ki je trajala celo uro. Vloga radia OF »Kričač« je bila v letih 1941 in 1942 izrednega pomena. Sredi okupirane Ljubljane, obdane z bunkerji in bodečo žico, je radio redno oddajal in ga okupator kljub vsem prizadevanjem in kljub svoji veliki jezi ni megel nikoli odkriti. Nekoč je postajo iskalo celo 20 avtomobilov, opremljenih z goniometri. »Kričač« je nehal delovati aprila 1942, ko je italijanski okupator v svoji nemoči zaplenil vse radijske sprejemnike in odstranil vse radijske antene. Nobeno drugo odporniško gibanje v Evropi ni imelo česa takega, kakor je bil ljubljanski »Kričač«. Tudi naslednik »Kričača« Radio OF (ROF) je svojevrsten fenomen tistih časov. Deloval je v Črnomlju na osvobojenem ozemlju in oddajal ne le informativne oddaje, marveč kompletne sporede: gledališke predstave, koncerte pevskega zbora, govore borcev in znanih kulturnikov. Tudi česa takega v vsej zavojeni Evropi ni bilo. Po osvoboditvi se je slovenska ra-diofonija razvila z velikim poletom. In danes je v Sloveniji že cela vrsta postaj, centralnih in lokalnih, ki oddajajo najširši programski spekter. Radio Ljubljana ima močan oddajnik, tako da je moč slovensko besedo in slovensko pesem slišati daleč po svetu. Kot pričajo ankete, radio Ljubljana zelo radi poslušajo tudi Slovenci, ki so na začasnem delu v tujini in mnogi slovenski izseljenci. In zdaj še beseda o razvoju slovenske televizije. Kmalu po vojni so v Sloveniji mislili na svojo televizijo. Domači tehnični poskusi so obrodili prve sadove. Toda v svetu je v tem času televizija že zapustila laboratorije in postala vodilna sila na področju množičnega širjenja informacij, vzgoje in razvedrila. Že radio sam je imel težave, ker ni imel močne naročniške podlage, ki bi omogočala denar za nadaljnji razvoj, in zdaj še televizija! Toda televizija je morala priti. Rojevala se je na skoraj nični sprejemni-ški bazi — kdo pa je imel takrat TV sprejemnik? —• in rojevala se je v letih, ko so se v Jugoslaviji še čutile posledice gospodarske blokade Ko-minforma. Slovenija je zdaj odprla novo okno v svet. Že s prvim dnem je televizija sodelovala s sosedi pri enakopravnem pretoku informacij in s kulturno izmenjavo — kar vse je veliko pozneje podprla helsinška konferenca. Nato je sledilo obdobje iskanja lastnega televizijskega izraza. Vse našteto je moralo navsezadnje dobiti tudi sodobno televizijsko vsebino in obliko. In to iskanje je bila naloga najnovejšega obdobja in bo ostala tudi še naloga v prihodnosti slovenske televizije. Jus Turk BERLINSKA SREČANJA USTNI ČASOPIS V ZAHODNEM BERLINU Skupina slovenskih novinarjev, predstavnikov vrste dnevnih in tedenskih listov ter revij, se je spet odpravila na zanimivo pot med rojake. Pred dvema letoma so bile podobne prireditve v Winterthuru, Miinchnu in na Dunaju, tokrat pa je bil na vrsti zahodni Berlin, kjer živi po približnih podatkih okrog 1500 slovenskih rojakov. Organizator »ustnega časopisa« v domovini je bil republiški sekretariat za informacije, koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev pri RK SZDL Slovenije in kulturna skupnost mesta Ljubljane, v Berlinu pa je skrbela za organizacijo prireditve Slovenska katoliška skupnost, ki ima sedež v Kolpinghausu. Slovenski novinarji so poskrbeli, da so bila v informativnem delu obravnavana skoraj vsa vprašanja aktualnega dogajanja v Sloveniji, od nedavnih volitev v delegatske skupščine, zunanjepolitične dejavnosti Jugoslavije pa do informacij s področja kulture in družbene aktivnosti žensk. Rojaki so z zanimanjem sledili zanimivim prispevkom, pozneje v ustnih pogovorih pa so postavljali številna vprašanja z vseh področij aktualnega življenja v Sloveniji, ki mu mnogi nimajo možnosti slediti. Kljub temu da sicer lepa dvorana v Kolpinghausu ni najbolj primerna za tovrstne prireditve, je spored potekal v zadovoljstvo vseh prisotnih. Pred informativnim delom so se predstavili tudi mladi plesalci, člani otroške folklorne skupine, ki jo vodi učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka, in mali pevski Na »ustnem časopisu«, ki ga je v Berlinu pripravila skupina slovenskih novinarjev, se je zbralo nad dvesto rojakov in povsem napolnilo dvorano v Kolpinghausu Spored je osvežil tudi društveni pevski zbor — sekstet zbor Slovenske katoliške skupnosti. Za ples pa je poskrbel ansambel Toneta Žagarja iz domovine. Slovenska katolišča skupnost ima v Kolpinghausu pravzaprav idealne pogoje za društveno delo, saj ¡ima tu na voljo prostore, za katere jim ni treba plačevati najemnine, tu imajo prostor za manjše prireditve pa tudi za vaje posameznih sekcij. Pred nekaj leti je tod delovala tudi dramska skupina, ki sicer formalno še obstaja, vendar pa trenutno nima režiserja. Pri delu jim veliko pomaga tudi slovenski duhovnik Anton Steki. Na območju zahodnega Berlina živi po podatkih jugoslovanske vojaške misije, ki jo vodi Slovenec Vlado Godler, okrog 30.000 jugoslovanskih državljanov, od katerih jih je zaposlenih 17.000, drugi pa so otroci oziroma nezaposleni družinski člani. Jugoslovani so druga največja skupina tujih delavcev v mestu, za Turki, in so sorazmerno dobro organizirani. Svoje družabne in kulturne prostore imajo v stavbi, kjer je tudi sedež posvetovalnice Arbeiterwohl-fahrta, kjer svetujejo našim rojakom trije jugoslovanski socialni delavci. V dveh nadstropjih te stavbe ima prostore tudi »dom prostega časa za jugoslovanske delavce«, ki je razvil številne aktivnosti ■— od športnih do izobraževalnih. V domu imajo svoje učne prostore tudi številni tečaji, ki jih organizirata delavska univerza »Novi Beograd« in Dopisna delavska univerza »Univerzum« iz Ljubljane. V teh prostorih poteka tudi dopolnilni pouk v vseh jezikih jugoslovanskih narodov in v albanščini. Tako dopolnilni pouk kakor tudi tečaji za odrasle so dobro obiskani, zato je v domu vedno živahno, zlasti pa seveda še ob koncu tedna. Slovenski dopolnilni pouk, ki poteka tako v Kolpinghausu kakor tudi v jugoslovanskem domu, obiskuje skupno okrog osemdeset otrok. Poučuje jih učiteljica Antonija Brezec. Slovenska katoliška skupnost, ki jo vodi kot predsednik Anton Bačovnik, nekdanji velenjski rudar, se je udeležila tudi letošnjega srečanja slovenskih društev iz zahodne Evrope v Frankfurtu. V njihovi skupini je bila otroška folklorna skupina, šahisti in igralci namiznega tenisa ter pevski zbor. Jože Prešeren Zbranim rojakom se je predstavila tudi folklorna skupina slovenske dopolnilne šole v Berlinu V jugoslovanskem domu v Berlinu, »domu prostega časa za jugoslovanske delavce«, se naše žene lahko naučijo tudi šivanja in krojenja Učenci slovenskega dopolnilnega pouka v Ravensburgu nastopajo pred občnim zborom Vesela zabava po ustanovnem občnem zboru v Ravensburgu NOVO DRUŠTVO »PLANINKA« V RAVENSBURGU Že sam začetek društvenega dela v Ravensburgu v ZR Nemčiji obeta veliko: dvorana za ustanovni občni zbor, v kateri je bilo prostora za približno 300 obiskovalcev, je bila premajhna. Veliko gostov je privabil zanimiv kulturni program in seveda ples po zaključenem uradnem delu, prav gotovo pa je veliko zanimanja vzbudil tudi sam občni zbor novega društva. Kot gostje so se ustanovnega občnega zbora udeležili tudi jugoslovanski generalni konzul v Stuttgartu France Presetnik, konzul Vlado Jovanovič iz Ravensburga in predsednik centralnega upravnega odbora SKUD Triglav v Stuttgartu dr. Ferdo Hožič. V kulturnem sporedu je sodeloval oktet Triglavanov iz Sindelfingna in učenci slovenskega dopolnilnega pouka iz Ravensburga. V odbor novega društva, ki so mu izbrali ime »Planinka«, je bilo izvoljenih 15 oseb; za predsednika je bil izvoljen Stane Kokalj, njegov namestnik je Janez Hrenko, blagajnik Franc Žmavc, tajnica pa je Darja Tičar. Uradni naslov novega društva je: Slovensko kulturno športno društvo »Planinka« Ravensburg. S. K. BIL JE LEP DAN Bilo je zares lepo nedeljsko popoldne. Prenapolnjeno dvorano je pozdravljalo geslo DOMOVINA JE ENA NAM VSEM DODELJENA. Za nas Slovence v Ravensburgu je bil to zelo pomemben dan. Kot zdravico smo si vsi skupaj zapeli slovensko himno. Otroci dopolnilne šole so lepo recitirali in peli naše pesmi. Pozdravil nas je pobudnik in ustanovitelj našega društva Stane Kokalj, potem 26 pa so sledile volitve v novi odbor društva, ki je dobilo ime Planinka. Kot častni gost je govoril o problemih in težavah društvenega dela predsednik centralnega upravnega odbora SKUD Triglav dr. Hožič. Nekaj pesmi nam je zapel slovenski oktet iz Sindelfingna. Spored je bil resnično pester. Kratek govor nam je pripravil tudi jugoslovanski konzul v Ravensburgu, za ples in razvedrilo pa je potem poskrbel naš trio »Dolenjci«. Zdaj imamo tudi mi svoj kotiček, kjer se bomo lahko zbirali ter reševali probleme in težave ter se zabavali. Zvoki harmonike in domače pesmi so odmevale še pozno v noč. Kati Golič, Ravensburg NOVICE IZ ŠVICE SREČANJE Z DUBROVNIŠKIMI TRUBADURJI Otroci slovenskih dopolnilnih šol so imeli v aprilu nekaj lepih doživetij. V Winterthur je prišlo iz Ljubljane nekaj najboljših učencev osnovne šole dr. Jožeta Potrča in s tem vrnilo prijateljem iz Švice njihov lanskoletni obisk v Ljubljani. Organiziran je bil sprejem na generalnem konzulatu, izlet okoli Ziiriškega jezera in v Luzern. Otroci iz Ljubljane so stanovali pri svojih sovrstnikih in ker je bil to čas šolskih počitnic v Švici, je bilo dovolj časa za kramljanje. Ob slovesu na ziiriškem letališču je prišla marsikomu solza v oko, ko so rekli »na svidenje v Ljubljani« in pa »hvala« za lepo harmoniko, ki so jo prinesli tukajšnji slovenski šoli, darovali pa sta jo podjetji Jugotehnika »Pod Trančo« in Melodija iz Mengša. V tem času so bili v Ziirichu »Jugoslovanski dnevi«, na katerih so gostovali tudi Dubrovački trubadurji, ti pa niso zabavali samo švicarsko občinstvo, temveč so svoj proti čas posvetili tudi našim ljudem. Tako so se sestali z dvesto otroki slovenskih in jugoslovanskih dopolnilnih šol in jim eno celo popoldne peli narodne pesmi in popevke iz vseh krajev Jugoslavije, od Makedonije pa tja do Koroške. Otroci so posedli po tleh, peli z njimi, žareli od ponosa in veselja, po končanem koncertu pa so se gnetli okrog njih in zbirali avtograme. Za otroke, ki so vedeli, da so Dubrovački trubadurji svoj čas zastopali Jugoslavijo na tekmovanju za popevko Evrovizije, je bil to velik dogodek, o katerem še sedaj govore. O tem prisrčnem srečanju z otroki so Dubrovački trubadurji pripovedovali odraslim, s katerimi so se srečali in katerim so igrali in peli teden dni kasneje v Albisrieder-hausu v Ziirichu. Tu pa Trubadurji niso bili edini gostje. Iz domovine sta namreč prišla tudi profesorja Bekeš in Marjanovič, ki sta poslušalcem govorila o današnjih gospodarskih prizadevanjih in dosežkih v domovini, ter jih seznanila z možnostmi zaposlitve po povratku domov, kar je nedvomno eno najbolj perečih vprašanj med našimi rojaki v tujini. Breda Stepic-Cechich SLOVENSKI PLANINSKI PLES IN NAGRAJENCI Slovenci iz vse Švice so se 29. aprila ponovno srečali na tradicionalnem planinskem plesu, ki ga je priredilo Slovensko planinsko društvo Triglav iz Ziiricha. Kljub temu, da so bile tega dne ne samo v Ziirichu, temveč tudi drugod, številne proslave in prireditve v počastitev prvega maja, pa je bil obisk na planinskem plesu še boljši kot doslej. Poleg domačih in švicarskih gostov in predstavnika generalnega konzulata, predsednika Pro-culture slovenicae ing. Janka Ručigaja, predsednikov JU-SKI in Beneških Slovencev ter drugih osebnosti, so se te, vsako leto tako željno pričakovane prireditve udeležili tudi gostje iz domovine. Zvezo sindikatov Slovenije sta zastopala tovariša Miha Draksler in Vlado Tkalec, Nedeljski dnevnik pa tov. Pogorevec. Z nekaj prizori starih slovenskih običajev se je to pot našemu občinstvu v Švici predstavila folklorna skupina »Mali Vrh izpod Jelovice«, ki jo vodi Jože Šolar in žela je vsesplošno občudovanje in navdušenje. Slovenka Crocijeva, ki je od svojih občudovalcev prejela kar enainpetdeset nageljnov, je postala »Kraljica večera«, za dobro voljo pa so poskrbeli stari znanci »Fantje iz Selške doline«. Posebno svečano obeležje pa je temu večeru dala podelitev diplom in medalj kot priznanje za dolgoletno zaslu-no delo pri društvu. Izbrani četvorki, ing. Matiji Tumi, ing. Janezu Kušarju, sedanjemu predsedniku JU-SKI-ja Jožetu Jelovčanu in ing. Damjanu Hladniku jih je izročil sekretar Smučarske zveze Slovenije Miloš Rutar. Damjanu Hladniku, temu nam vsem doma in po svetu dobro znanemu strokovnjaku, pa je bilo namenjeno še nekaj več — Miloš Rutar mu je v svojem imenu in v imenu njunih kolegov izročil še medaljo veteranov in ga povabil na srečanje v domovini. Breda Stepic-Cechich JU-SKI JE USPEL V Arbonu na Bodenskem jezeru je bil 22. aprila prvi letni občni zbor Jugoslovanskega smučarskega kupa v inozemstvu, ali na kratko JU-SKI-ja, to je združenja, ki ga vodi smučarska komisija, sestavljena iz po dveh delegatov sodelujočih društev. Letošnjega občnega zbora so se udeležili predstavniki SPD Triglava München, Slovenskega društva Planika Winterthur, Hrvatske kulturne zajednice, Planinskega društva Vihor, SPD Triglava iz Züricha, SPD Vorarlberg iz Avstrije in SKUD Triglava iz Stuttgarta. Iz poročila o prvi zimski sezoni JU-SKI-ja, ki ga je podal predsednik Jože Jelovčan, je bilo čutiti veselje in zadovoljstvo, saj je to združenje, ki je komaj leto dni staro in ki je pričelo delati brez kakršnihkoli sredstev, zdaj že organizacija, ki je znana v Švici in preko meja. S tem potrjuje svoj namen, namreč širiti idejo o športu, vzgajati mlade kadre in s skupnimi močmi skrbeti za čim boljšo organizacijo tekmovanj. Poročilo blagajnika je pokazalo pozitiven rezultat, vendar se bo treba za finančna sredstva, ki so nadvse skromna, boriti še naprej. Stari odbor so razrešili in z javnim glasovanjem izvolili novega, v katerem je bilo predsedstvo ponovno zaupano Otroška skupina iz Halmstada med nastopom na Zupančičevem večeru o Olofströmu Jožetu Jelovčanu, poleg njega pa je podpredsednik dolgoletni aktivist SPD Triglav Zürich ing. Janez Kušar, tajnik Vlado Zobec od Hrvaške kulturne zajednice, blagajnik pa Milan Golub, član Planinskega društva Vihor. Z letom 1977 so na splošno zadovoljni, zato velja nadaljevati z zastavljenim delom, hkrati pa bo treba rešiti pereče vprašanje pokrovitelja iz domovine. Na tem prvem občnem zboru so tudi spremenili pravilnik združenja v toliko, da za JU-SKI v bodoče ne bo smel tekmovati nihče, ki nima oficielno smučarsko licenco, da bosta za JU-SKI na vseh tekmovanjih po dva teka, določili pa so tudi program smučarskih tekmovanj za sezono 1978/1979, ki je naslednji: najprej bo decembra veleslalom v Voralbergu, januarja münchenski veleslalom, ki bo verjetno v Garmisch-Partenkirchnu, sledila mu bosta Planikin »veleslalom prijateljstva« in Vihorov veleslalom ter seveda tradicionalni slovenski veleslalom SPD Triglav Zürich v Unteribergu. Breda Stepic-Cechich KULTURNI VEČER V OLOFSTRÖMU ŽUPANČIČEV VEČER Kulturno društvo »Slovenija« je 29. aprila priredilo kulturni večer v počastitev 100-letnice rojstva slovenskega pesnika Otona Župančiča. Prireditev, ki je bila za lanskoletnim festivalom ena največjih, kar jih je organiziralo to društvo, je zelo lepo uspela. V kulturnem sporedu je sodelovalo nad 70 sodelujočih iz Olofströma, Halmstada, Jönköpinga in Värnama. Poleg slovenskih so nastopile tudi švedske pevske in folklorne skupine. Prireditev je obiskalo nad 200 rojakov, iz drugih slovenskih naselbin pa so k nam dopotovali v dveh avtobusih. Kulturnemu večeru je sledila tudi veselica, na kateri je igral za ples slovenski ansambel »Vikis« iz Hdstvede Prireditev se je pričela ob 19. uri, ko je predsednik KD Slovenije v Oiofstromu Štefan Zrinski pozdravil navzoče in spregovoril nekaj besed o življenju in pomenu Otona Župančiča. Svoj govor je zaključil z besedami, naj prireditev, katero posvečamo spominu Otona Župančiča in na kateri sodelujejo tudi švedske skupine, izzveni kot večer prijateljstva med narodi in spoznavanja medsebojnih kultur. Ob koncu je recitiral pesem »Veš, poet, svoj dolg?«. Program je za tem povezoval Milan Starc. V kulturnem sporedu so nastopili: otroška skupina iz Halmstada, švedski pevski zbor, otroška skupina iz Olof-stroma, instrumentalni trio iz Olofstroma, švedska folklorna skupina, rojakinja Marija Hriberšek iz Halmstada, otroška skupina iz Jonkopinga in Varnama, švedska instrumentalna skupina, Vlado Ribič iz Halmstada, Annika Petterson iz Olofstroma, švedska pevka Ingrid Karlsson iž Olofstroma in slovenski ansambel »Vikis« iz Hastvede. Po pestrem in zanimivem sporedu, ki je trajal dve uri, se je pričela tradicionalna slovenska veselica, na kateri je igral ansambel »Vikis«. Del odbojkarske ekipe KD »Slovenija« iz Olofstroma v »društvenih« majicah s slovenskim grbom in zastavo Poleg slovenskih rojakov iz Olofstroma in drugih krajev so se prireditve udeležili tudi predstavniki lokalnega tiska, ki so o prireditvi poročali zelo pohvalno. Rojakom iz Halmstada, Jonkopinga in Varnama se zahvaljujemo za številne obisk in sodelovanje v kulturnem sporedu. Prav tako se zahvaljujemo KD »Planika« iz Malmoja, katerega predstavniki so se udeležili naše prireditve, kakor tudi predstavništvu Ljubljanske banke in kulturno-informativ-nernu centru SFRJ iz Stockholma, ki sta prispevala dobitke za loterijo. UO KD »Slovenija«, Olofstrom ŠPORT ODBOJKARJI V OLOFSTROMU Športniki »Slovenije« v Oiofstromu že nekaj let trenirajo in tekmujejo v odbojki in to v ligi »Korpen«. Odigrali so tudi že vrsto pokalnih tekem. Doslej niso zavzeli še nobenega prvega mesta na tekmovanjih, kar pa je povsem razumljivo, saj zaradi svoje redne zaposlitve nimajo dovolj možnosti za trening. Nekateri izmed odbojkarjev so aktivni tudi v ostalem društvenem delu, zato jim pomeni odbojka predvsem razvedrilo in možnost za športno rekreacijo. Pred kratkim je dalo društvo izdelati tudi majice in zdaj slovenski odbojkarji nastopajo v majicah s slovenskim grbom in zastavo na prsih. OBVESTILO POHOD V ENGADIN Slovensko planinsko društvo Triglav Zürich vabi vse rojake v Švici, da se udeleže 7. in 8. oktobra dvodnevnega pohoda v švicarski nacionalni park v Engadin. Letos potujemo z vlakom iz Züricha prek St. Moritza in Pontresine do Bernina-Diavolezza. Z žičnico bomo obiskali dve razgledni točki: Corwatsch, 3433 m in Diavolezzo, 2973 m, od koder je prekrasen pogled na celoten masiv Bernina. Po dolini Roseg se bomo peljali tudi s konjsko vprego, po dolini Morteratsch mimo koče Boval pa gremo peš. Slovenske rojake vabimo, da se tega zanimivega in lahkega pohoda udeleže v kar največjem številu. SPD Triglav Schwandenwiesen 15 CH-8052 Zürich telefon 01/51 79 84 PRVA SLOVENSKA PLOŠČA »LASTOVKE« NA MALI PLOŠČI Zadnji dan marca je v Landskroni izšla prva slovenska gramofonska plošča na Švedskem, ki jo je izdal znani slovenski ansambel »Lastovke«. Mala gramofonska plošča, na kateri sta posneti pesmi z naslovom »Lastovke« in »Na dopust«, je med našimi rojaki in tudi med švedsko publiko, ki ceni slovensko pesem, vzbudila veliko zanimanja. Obe pesmi sta bili predvajani tudi v oddaji za naše izseljence na radiu Ljubljana. Ovitek prve slovenske male gramofonske plošče na Švedskem NA DUNAJU PRI SLOVENSKEM KULTURNEM DRUŠTVU »IVAN CANKAR« Ustanovitelj in dolgoletni vodja je Franc Sever. Stavek: »Tako radi pridemo v klub, da se ne počutimo tako osamljene tu,« nam je povedal vse. Zdaj je prevzel vodstvo ing. Marjan Pirc — najbolje pa povemo, če rečemo, da zdaj oba s Severjem skrbita, da skupnost ne razpade ali zamre. Člani sekretariatov za informacije, pravosodje in mednarodne odnose pri IS Slovenije na obisku v kulturnem klubu »Ivan Cankar«. Foto: Neža Maurer Težko je bilo dobiti prostor. Klubski prostori so bivša opuščena trgovina — odpadke, smeti in kose ruševin so odvažali daleč ven iz mesta. Potem so začeli beliti, prezidavah, lepšati... Vse to je delo Slovencev, ki delajo na Dunaju. Več kot pet let je že od tistih začetkov . . . Sedanji predsednik ing. Marjan Pirc je dejal, da je položaj Slovencev na Dunaju (in v Avstriji sploh) precej drugačen kot drugih Jugoslovanov: Ne težijo toliko skupaj, hitro se naučijo nemščine — in zelo so zvesti domovini. Na dva do tri tedne hodijo domov. Zakaj in za katere je potem potreben ta klub? Za vse — da čutijo, kako imajo tudi tukaj prostor, kamor se lahko zatečejo. Tu jih čakajo slovenske knjige (skoraj kompletnega Cankarja imajo), vsako soboto je kinopred-stava, ob državnih in kulturnih praznikih prirejajo proslave. »V teh primerih moramo najeti dvorano — ker. so naši prostori premajhni. Ne zbere se toliko ljudi kot v mestih po Zahodni Nemčiji, kjer jih pride skupaj tudi po 1000. Pri nas pride največ 400 Slovencev. A že to je precej. Kadar prirejamo tradicionalne slovenske veselice s kulturnim sporedom, je treba plačati tudi godbo. Poudarjam zato, ker smo vedno v denarni stiski. Dunaj je drag. Če sami prodajamo hrano in pijačo, še krijemo stroške. Drugače ne. Sreča, da nam priskočijo na pomoč predstavništva slovenskih podjetij — največkrat Gorenja,« razlaga predsednik Pirc. Bila je sobota in ljudje so se začeli zbirati. Prihajali so na partijo šaha, po knjigo, nogometaši pa predvsem na dogovore o treningih in tekmah. Prihajali so kot domov ali k dobrim prijateljem. Neža Maurer TUJI IN DOMAČI TURISTI V JUGOSLAVIJI ALI JE POTREBNA PRIJAVA Imam vprašanje, na katerega bi želel, da odgovorite v Rodni grudi. Vprašanje se je porodilo v manjši družbi Slovencev, ki začasno živijo v Zvezni republiki Nemčiji, glasi pa se takole: Ali se je dolžan vsak turist prijaviti v času svojega dopusta v Jugoslaviji? In drugo: ali se je dolžan prijaviti jugoslovanski državljan, ki je zaposlen v ZR Nemčiji, v času svojega dopusta doma? V družbi, v kateri smo se o tem pogovarjali, so bila mnenja deljena. Eni smo trdili, da se je treba prijaviti v obeh primerih, drugi pa so trdili, da to ne piše nikjer in da jih ob prehodu državne meje na to nihče ne opozori. Stane Zemljak, Mannheim, ZR Nemčija Na oddelku za potne liste in tujce pri skupščini mesta Ljubljane so nam povedali takole: med dopustom v Jugoslaviji se mora prijaviti vsak tuji turist. Če stanuje v hotelu, kampingu ali podobno, uredi to zanj recepcija oziroma turistični urad, če pa stanuje pri osebnih znancih ali sorodnikih, se mora prijaviti sam oziroma znanci, pri katerih stanuje. Jugoslovanski državljani, ki so začasno zaposleni na tujern, se med dopustom v domovini niso dolžni posebej prijavljati, ker se smatra, da je njihovo stalno bivališče v SFR Jugoslaviji. V primeru, da so prevzeli tuje državljanstvo, pa so obravnavani tako kot ostali tuji turisti. Predsednik KD »Planika« Jože Myndel in vodja kulturnega programa Ivan Pucko pozdravljata udeležence slovenskega kulturnega festivala Goste je pozdravil tudi jugoslovanski ambasador na Švedskem Feliks Gorski 4. SLOVENSKI KULTURNI FESTIVAL NA ŠVEDSKEM ODSEV ŽIVAHNEGA DELA Folkets Hus v Malmoju, kulturni dom v središču tega mesta, so v soboto in nedeljo 3. in 4. junija zasedli slovenski rojaki, člani slovenskih kulturnih in športnih društev iz vse Švedske, ki so se množično odzvali vabilu na sodelovanje na tradicionalnem 4. slovenskem kulturnem festivalu. Festival je v sodelovanju s koordinacijskim odborom slovenskih društev na Švedskem pripravilo kulturno društvo »Planika« iz Mal moj a in je bil po svoji obsežnosti in pestrosti pravi odsev vse bolj živahnega kulturnega in društvenega dela naših rojakov v tej državi. Kulturnemu sporedu je prisostvoval tudi jugoslovanski ambasador v Stockholmu Feliks Gorski, predstavniki jugoslovanskih konzulatov v Malmoju in Goteborgu ter predstavniki nekaterih jugoslovanskih in švedskih društev in ustanov. Iz domovine so poleg sodelujoče ekipe RTV Ljubljana prisostvovali tudi predstavniki koordinacijskih odborov za vprašanje naših delavcev v tujini pri mestni konferenci Socialistične zveze Ljubljana in pri republiški konferenci SZDL Slovenije, predstavnik podobnega odbora pri skupščini občine Ljub-ljana-šiška in drugi. Številni obiskovalci so v polni veliki dvorani Folkets Husa najprej sledili javni radijski oddaji »Spoznavajmo svet in domovino«, ki sta jo neposredno prenašali radijski postaji Malmo in Ljubljana, pripravila pa jo je ekipa ljubljanskega radia. V oddaji sta se v znanju o svetu in domovini pomerili ekipi učencev slovenskega dopolnilnega pouka s severa in juga Švedske, oddajo pa je popestril tudi ansambel Mojmira Sepeta s pevci Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Otom Pestnerjem in Jankom Ropretom. V sporedu sta sodelovala tudi dramska igralca Majda Potokarjeva in Janez Hočevar-Rifle. Oddajo sta vodila napovedovalca Mi-lanka Bavcon in Vili Vodopivec. Ekipa ljubljanske radijske postaje je bila med našimi rojaki izredno lepo sprejeta, saj je bilo to prvikrat, da je bila ta priljubljena mladinska oddaja izvedena tudi med našimi na tujem. V popoldanskem kulturnem festivalskem sporedu se je v 36 točkah sporeda zvrstilo skoraj vse, kar deluje na kulturnem polju med Slovenci na Švedskem. To so bile kulturne skupine in posamezniki, ki so zastopali posamezna slovenska društva, skupine učencev slovenskega dopolnilnega pouka, narodno-zabavni ansambli. Zlasti visoko raven so pokazali nekateri pevski zbori, pohvala velja zlasti, zboru »France Prešeren« iz Goteborga, pa tudi drugi. Po bolj ali manj pesimističnih izjavah nekaterih društvenih delavcev na Švedskem (v preteklosti) glede slovenske mladine lahko tokrat rečemo, da je spored vzbujal veliko mero optimizma, saj je sodelovalo v sporedu veliko naše mladine, ki je pokazala dovolj znanja materinščine in materinske zavesti. Prav gotovo so imele v zadnjem času odločilen vpliv na to prav slovenske dopolnilne šole in slovenske učiteljice, ki vlagajo ogromno truda za to, da bi se mladi slovenski rod na Švedskem ne potujčeval. V stranskih dvoranah Folkets Husa so si obiskovalci lahko ogledali tudi razstave o delu nekaterih slovenskih društev in razstavo del nekaterih slovenskih likovnih samorastnikov, ki živijo na Švedskem. Veliko zanimanje je vzbudila zlasti razstava, ki so jo svojim vrstnikom v Olof-stromu namenili učenci osnovnih šol v ljubljanski občini Šiška, poleg tega pa je bila tudi razstava fotografij o delu tukajšnjega društva »Slovenija«. Koordinacijski odbor ob- čine Šiška je ob tej priložnosti navezal tudi tesne prijateljske stike s tem društvom, šišenski šolarji so mladim rojakom v Olofstromu podarili tudi lepo knjižnico, vsi pa obljubljajo, da bodo tudi v prihodnje razvijali kar najbolj vsestranske vezi. V nedeljo, 4. junija dopoldne se je na svoji redni seji zbral tudi koordinacijski odbor slovenskih društev na Švedskem, ki je razpravljal o nadaljnjem učvrščanju vezi med slovenskimi rojaki v tej državi in o nadaljnjem medsebojnem sodelovanju, še posebej pa o sodelovanju z domovino. Na seji so z nekaterimi pripombami sprejeli statut odbora, pogovarjali pa so se tudi o sodelovanju v zvezi jugoslovanskih društev na Švedskem. Ugotovili so, da ima amaterska kulturno-umetniška dejavnost v slovenskih društvih dobre možnosti za delo, kar se je na festivalu pokazalo zlasti glede na kvantiteto, v prihodnje pa bo treba posvetiti več pozornosti tudi kvalitetnejšemu delu kulturnih skupin. V razpravi so tudi poudarili, da so dosedanji stiki slovenskih kulturnih delavcev, ki živijo na Švedskem, s sodobno slovensko kulturno ustvarjalnostjo nezadostni. Med našimi rojaki vlada veliko zanimanje za gostovanje kvalitetnih kulturnih skupin iz domovine, žal pa je teh gostovanj vse premalo. Prav gostovanje takih skupin, to je izkušnja iz preteklosti, spodbujajo številne kulturne delavce k sodelovanju v društvih, take prireditve pa bi pomagale tudi pritegniti več članov v slovenska društva. Po drugi strani naj bi se tudi domovina bolj kot doslej zanimala za dejavnost posameznih društev, jim pomagala z nasveti, kulturnim gradivom in podobno. Na sestanku so se tudi dogovorili, da bodo letošnjo jesen, ob koncu oktobra, v Goteborgu pripravili dvodnevni seminar za organizatorje slovenskega društvenega življenja na Švedskem, kjer naj bi jih strokovnjaki iz domovine seznanili z organizacijskim delom v društvih in podobno. Prihodnji, peti slovenski kulturni festival bo predvidoma konec maja 1979 v Goteborgu, kjer ga bo organiziralo slovensko kulturno društvo »France Prešeren«. Slovenske založbe so v Malmo poslale tudi bogato zbirko leposlovnih knjig, ki so jih želele razstaviti na festivalu, žal pa knjige zaradi štrajka na letališču v Stockholmu niso prispele pravočasno. Založbe so celotno zbirko podarile organizatorju letošnjega festivala, kulturnemu društvu »Planika« za društveno knjižnico. Omeniti moramo še to, da so na slovenskem kulturnem festivalu v Malmoju kot gostje sodelovale tudi nekatere kulturne skupine drugih jugoslovanskih društev v Malmoju in folklorna skupina švedskega društva Hembygdsggilet. Organizatorji so v delo okoli festivala vložili ogromno svojega truda in prostega časa, zato jim lahko izrečemo vse priznanje. Poleg predsednika društva »Planika« Jožeta Myndla so druge skupine vodili še Ivan Pucko, Franc Franceus, Herta Myndel, Dragica Bogič, Tone Šramel, Franc Šprah, Pavel Pevec, Jože Bergoč in drugi. Jože Prešeren Po mnenju številnih udeležencev se je predstavil kot najboljša skupina, festival sicer ni imel tekmovalnega značaja, pevski zbor slovenskega kulturnega društva »France Prešeren« iz Goteborga Moški pevski zbor »Planika« iz Malmoja Sestanek koordinacijskega odbora slovenskih društev na švedskem je sprejel tudi nov statut o medsebojnem sodelovanju [PARTIE EN 1 FRANÇAIS tm ........ * QUELS SONT LES OBJECTIFS DES NON-ALIGNÉS? Dans la seconde moitié de mai se tint à La Havane, capitale de Cuba, une réunion du Comité de coordination des pays non-alignés. A cette réunion participèrent les ministres des affaires étrangères de 25 pays non-alignés, qui forment le Comité de coordination. La délégation yougoslave fut dirigée par le nouveau Secrétaire d’État aux affaires étrangères, Josip Vrho-vec, pour lequel cette réunion fut la première visite officielle à l’étranger et la première réunion internationale en fonction de chef de la diplomatie yougoslave. Cette réunion à La Havane (qui aurait dû être à Kaboul, mais quelques jours auparavant il y avait eu un coup d’État en Afghanistan et pour cette raison la réunion des non-alignés avait dû être convoquée à Cuba) fut consacrée aux préparatifs des pays non-alignés à tou;e une série de conférences très importantes. La première d’entre elles est la Conférence des ministres des affaires étrangères des pays non-alignés, qui aura lieu en juillet à Belgrade et où l’on préparera une nouvelle Conférence des Chefs d’États et Gouvernements des pays non-alignés, qui se tiendra selon les prévisions l’année prochaine à La Havane. Ces conférences et réunions ne sont évidemment pas une fin en soi. Le mouvement du non-alignement inclut aujourd’hui la plupart des États du monde et il est devenu, dans les relations internationales, un facteur sans lequel il n’est pratiquement plus possible de traiter ou de décider d’une question mondiale d’une certaine importance. Un tel état impose aux pays non-alignés l’obligation de coordonner régulièrement et systématiquement et de développer leurs points de vue et leur activité aussi bien à l’intérieur du mouvement que dans tous les organes et corps internationaux, où ils sont présents, surtout évidemment à l’ONU. Ainsi, pour des réunions comme le fut par exemple celle de mai à Cuba, comme le sera celle de juillet à Belgrade ou même la réunion au sommet l’année prochaine à La Havane, il ne s’agit plus d’événements exceptionnels, mais de maillons dans la chaîne des rencontres permanentes et des conventions des pays non-alignés. Les thèmes de ces conventions sont tous les événements courants et les problèmes dans le monde, en mettant l’accent sur ceux qui intéressent particulièrement les pays non-alignés. Parmi ces thèmes, auxquels on a accordé une attention particulière aussi à La Havane, se range aussi la lutte pour l’affirmation du nouvel ordre économique dans le monde, qui permettra aux pays non-alignés — parmi lesquels se trouvent la majorité des pays en voie de développement — de disposer eux-mêmes de leurs richesses naturelles, d’obtenir pour leurs matières premières et leurs produits des prix plus justes, de profiter des acquisitions scientifiques et technologiques du monde développé — bref, de commencer à vivre dans un ordre économique international plus juste et à égalité de droits. Un des thèmes importants et relativement nouveaux du mouvement des non-alignés est l’émancipation et l’indépendance des pays non-alignés en ce qui concerne l’information, alors que jusqu’ici ces pays étaient toujours dépendants dans une bonne mesure des systèmes d’information des pays développés et par là évidemment souvent exposés à une information partiale et même malveillante. Les agences de presse des pays non-alignés et aussi les maisons de la télévision ont commencé ces derniers temps à se lier plus étroitement et à collaborer, de façon que les conditions de l’information dans les cadres mondiaux commencent déjà à changer. A La Havane on a beaucoup parlé aussi de la situation à l’intérieur du mouvement; ce thème sera encore plus important à la conférence de Belgrade. Les pays non-alignés sont confron- tés avec une série de difficultés et d’intrigues, surtout en Afrique où, à cause des différences historiques, nationales, sociales et autres et des contradictions entre les États particuliers, on en arrive à des collisions et même à des conflits armés. Dans bien des crises de ce genre, surtout en Afrique, sont mêlés aussi des pays non-alignés, et cela dans des camps opposés; par exemple l’Ethiopie et la Somalie, l’Algérie et le Maroc, l’Angola et le Zaïre — pour ne mentionner que quelques-uns de ces foyers de crises. Chaque fois que de tels conflits surviennent, selon la règle aussitôt les grandes puissances s’en mêlent, le secteur en crise devient aussi le théâtre de la compétition d’influence entre au moins deux grandes puissances. Cela provoque évidemment des difficultés additionnelles et amène de plus grands dangers encore. Selon la règle, jusqu’ici les pays non-alignés n’ont pas traité à leurs réunions et conférences des conflits entre les membres particuliers du mouvement, mais ils se sont consacrés seulement aux questions générales. Mais maintenant on entend déjà de plus en plus de voix qui affirment que le mouvement des non-alignés pourrait au moins essayer de trouver des modes et des voies pour accorder son aide et ses bons services à ceux de ses membres qui se trouvent mêlés à des conflits de ce genre. C’est là une des questions très importantes que devrait trancher surtout la Conférence des ministres à Belgrade. Pour les pays non-alignés — et avec eux évidemment pour la Yougoslavie, qui est un des membres les plus importants et les plus influents du mouvement — a, en fait, déjà commencé le «long été chaud», qui durera pratiquement sans interruption jusqu’à la nouvelle conférence au sommet même. Janez Slanic L'ENTREPRISE SLOVÈNE LA PLUS EFFICACE La Chambre économique de Slovénie a discuté, à une de ses réunions de l’automne dernier, aussi des entreprises Slovènes qui ont été les plus efficaces au cours de l’année dernière. On a d’abord effectué par ordinateur un large choix de cent entreprises Slovènes ayant obtenu de bons résultats financiers, puis par un traitement ultérieur par ordinateur on a établi la liste des trente entreprises les plus efficaces. Il est intéressant de noter qu’après ces calculs la première place est revenue à l’entreprise Cornet de Zreče, qui n’est pas très connue en Slovénie. Elle est née en 1958 d’un petit atelier artisanal, lorsque dans l’entreprise voisine, les Forges de Zreče, on eut besoin de meules artificielles. Aujourd’hui, l’entreprise Cornet emploie 300 ouvriers, qui fabriquent annuellement plus de 5 millions de meules artificielles qu’ils vendent facilement dans le pays et à l’étranger. Dans cette entreprise, le rendement s’accroît continuellement, tous les ouvriers dépassent les normes pourtant assez élevées et leurs salaires sont aussi élevés d’autant. Ces derniers temps, Cornet est en pourparlers avec un partenaire de l’Allemagne de l’Ouest pour fonder dans ce pays une entreprise mixte; il a l’intention aussi d’établir une petite exploitation à Malte. Parmi les dix premières entreprises Slovènes les plus efficaces se rangent encore: Alples de Železniki, Intereuropa de Koper, Le service d’urbanisme de Maribor, L’entreprise industrielle de montage de Ljubljana, L’entreprise routière de Novo mesto, Les magasins publics de Ljubljana, Le bureau 71 de Domžale, Termika de Ljubljana et Surovina de Maribor. PRVO GLEDALIŠKO GOSTOVANJE »VDOVA ROŠLINKA« NAVDUŠILA V prvi polovici maja se je v Kanadi in Združenih državah Amerike mudila skupina igralcev Mestnega gledališča ljubljanskega. S tremi odrskimi prireditvami so na drugi strani Atlantika obiskali slovenske izseljence — ter bili deležni, lahko zapišemo, vsepovsod več kot prijaznega in gostoljubnega sprejema, še zlasti pa živahnih, pritrjujočih odmevov v vseh tistih avditorijih, kjer so nastopali pred dokaj številnim občinstvom. Povedati moramo, da je bilo v vsej zgodovini slovenskega gledališča to prvo gostovanje nekega poklicnega igralskega ansambla zunaj Evrope. Svoj ameriški spored so igralci Mestnega gledališča ljubljanskega naštudirali zunaj rednih delovnih obveznosti in na lastno pobudo. Tudi misel na ameriško gostovanje je zrasla iz njihovega kroga, seveda pa so gostovanje potem pomagali organizirati Slovenska izseljenska matica, Kanad-sko-slovenska skupina za kulturne izmenjave v Torontu in pa Ameriško-slovenski odbor za kulturno izmenjavo v Clevelandu (Ohio). Lahko rečemo: brez odločilnega deleža kanadskih oziroma ameriških organizatorjev gostovanje nikakor ne bi moglo uspeti do takšne mere, kot je uspelo, in bilo je uspešno prav gotovo v vseh ozirih. Ljubljanski igralci so se vrnili z »nove celine« zvrhano polni odličnih, tudi poučnih vtisov. Člani Mestnega gledališča ljubljanskega so se najprej pomudili v kanadskem Torontu, kjer so bili gostje podjetne in iznajdljive skupine za kulturne izmenjave, ki jo vodi Ludvik Stegu. Gostovanje so začeli v avditoriju velike knjižnice Parkdale v središču Toronta, in sicer z izbranim sporedom slovenskih verzov, napisanih v času med Prešernom in dandanašnjimi dnevi. Pesniški večer, ki mu je občinstvo prisluhnilo z vidno zbranostjo in naklonjenostjo, so posvetili stoletnici rojstva pesnika Otona Župančiča, ki smo jo obhajali letos. Verze je komponiral v gledališko obliko pesnik Tone Kuntner, uprizoritev pa je po režijski plati vodil Žarko Petan. Nastopali so vidni člani Mestnega gledališča ljubljanskega: Zlatko in Maja Šugmanova, Jožica Avbljeva, Janez Eržen, Majda Grbac, Judita Hahnova, Franc Markovčič, Marko Simčič, Slavko Strnad in Srečo Špik. Sledila je posebna prireditev za otroke torontskih izseljencev — sestavljena iz izbranih poglavij stare in nove slovenske mladinske književnosti. Potem, ko se je odrski nastop iztekel, so igralci razdelili med mlado publiko nekaj novih slovenskih knjig za otroke, prispevek ljubljanske založniške hiše Mladinska knjiga. Nato pa je bila dvakrat na sporedu, naj rečemo, osrednja in obenem najbolj gledališka prireditev turneje: po- pularna ljudska veseloigra pesnika Cvetka Golarja — »Vdova Rošlinka«, delo, ki je bilo napisano v letu 1924 ter nekajkrat že odigrano tudi na amaterskih odrih v Ameriki. Predstavo je režiral Žarko Petan. — Najprej je bila igra, združena z družabnim večerom, v novi dvorani Vzajemnega podpornega društva »Bled« oziroma njegove podružnice »Planica« v Beamsvillu pri Hamiltonu: predstava je izredno uspela. Zbralo se je mnogo pozornega in obenem razigranega občinstva, ki je z dolgimi, prisrčnimi aplavzi pozdravilo komedijsko uprizoritev. — Uspeh se je v enaki meri ponovil tudi še v Torontu, kjer so ljubljanski komedijantje odigrali »Vdovo Rošlinko« pred polno dvorano Centralne tehniške šole. Iz Kanade so člani Mestnega gledališča ljubljanskega odpotovali v Cleveland. Tudi tu so bili, kot v Torontu, v gosteh pri komiteju za kulturne izmenjave, organizacije, ki jo vodi požrtvovalna Josie Zakrajšek. Spet so najprej nastopili z večerom slovenskega pesništva, tokrat v enem prijaznih, intimnih avditorijev Clevelandske državne univerze. Bila je sugestivna atmosfera med nastopom in med prijaznim sprejemom po njem (priredil ga je prof. Karl Bonutti), izjemno živ odmev med gledalci, ki so — neredki — spremljali recitacije slovenskih stihov s knjigami v rokah, živo ganljivi odmevi. Ljubljanski igralci so Prešernovo »Zdravljico« podajali tudi v angleškem prevodu. Več kakor vesele odmeve je požela nato tudi v Clevelandu »Vdova Rošlinka«, uprizorjena v slovenskem domu na znameniti slovenski ulici St. Claire. Bilo je blizu tisoč obiskovalcev, ki so na zares izjemen, prav vroč način sprejeli Golarjevo veselo igro. Obžalovati smo morali le, da so bili ameriški organizatorji prisiljeni odpovedati že najavljeno ponovitev. Člani Mestnega gledališča ljubljanskega so bili tako v Kanadi kot v Clevelandu deležni pozornosti tudi s strani uradnih oblasti, več kot izjemne gostoljubnosti pa med slovenskimi gostitelji v obeh državah. V Torontu je priredil v njihovo čast poseben sprejem tudi jugoslovanski konzulat. Vsi, kanadski in ameriški Slovenci ter ljubljanski odrski umetniki so si na gostovanju — ne enkrat — zaželeli poslej trajnejših in tradicionalnih stikov. A. I. S sprejema na jugoslovanskem konzulatu v Torontu: na desni generalni konzul SFR Jugoslavije dr. Bečir Meholjič, poleg njega predstavnik Socialistične zveze Slovenije Mitja Rotovnik, v sredini predsednik Kanadsko-slovenske skupine Ludvig Stegu in drugi MOJSTRI S KAMERO Janez Zrnec, 32, je zaposlen kot fotoreporter pri dnevniku Delo, tako da mu fotografija ni le hobi, s katerim se je spoprijel pred dvajsetimi leti, ampak tudi vsakdanji kruh. Kot dragocenost hrani svoj prvi fotoaparat, staro besso, ki jo je izbrskal iz očetove omare, in kot pravi sam, začel uničevati filme. Danes prisega na nikona in na mamiyo, od prvega se le redkokdaj loči, saj delo fotoreporterja ni časovno omejeno. Fotografira vse, kar se mu zdi zanimivo za objavo v časopisu ali za arhiv, vse od vremena, portretov, športnih dogodkov, politikov, prireditev, otrok itd. Tudi ob zares prostem času rad seže po fotoaparatu, v gozdu, ob vodi pri ribolovu, v idilični slovenski pokrajini, v kraških jamah ali kje v hribih. Še najraje slika stare kmečke očance pri njihovih kmečkih opravilih, z orodji na način, ki ga sodobni čas izpodriva in sodijo že v muzej. Zanj je Kalifornija, 1966 A Zimski počitek 1977 Death Valley, 1966 T iANEZ ZRNEC reporterska fotografija zapisovanje minevajočega časa na film, edini način, da se lahko pogledamo v ogledalo pred dvajsetimi ali več leti. Razstav fotografij se ne udeležuje, ker meni, da ima v svojem poklicu dovolj možnosti, da ne ostanejo njegove slike prezrte in, da jih tiskane v časopisih, revijah in knjigah, vidi več ljudi kot na razstavi v enem prostoru. Drži se gesla: živeti med ljudmi in delati za ljudi. Najljubše priznanje mu je zlata značka Posočje, ki jo je dobil za spremljanje dogodkov med potresom na Tolminskem in potem med obnovo, saj meni, da je po svojih skromnih močeh s fotoaparatom pomagal pri pomoči in obnovi prizadetih krajev. Kaj je zanj dobra fotografija? Tista, ki sama po sebi pove več kot tisoč besed. Na Notranjskem, 1974 Breze, 1976 V A Ob žganjekuhi 1976 POPOTNI VTISI NAGELJ SREDI AMERIKE SLEDI SLOVENSTVA Pogled na Borough oj SNPJ v Enon Valley po največji slovenski organizaciji v ZDA letoviško mesto, ki se imenuje In vendar je pozornejšemu očesu mogoče vsepovsod opaziti sledi slovenstva. V samem središču mesta ti oko nenadoma obstane na izložbi s slovenskimi narodopisnimi predmeti, na razstavi o prebujenju ameriške ženske je mogoče opaziti tudi fotografijo Progresivnih Slovenk. Na nekoč zelo slovenski St. Clair Avenue še danes mrgoli slovenskih napisnih tabel. Telefonski imeniki so potni slovenskih priimkov, čeprav so napisani v angleški transkripciji, je za njimi mogoče zaslutiti slovenski izvor. Na interni predstavi romunskega folklornega ansambla, ki je priletel v Ameriko skupaj s predsednikom svoje države in kamor so vabili predstavnike vseh številnih priseljenskih skupin, je spet slišati predvsem slovensko govorico. Slovenski publicist Louis Kaferle Z ženo pred svojim domom v Euclidu SNPJ v Cairtland, se ti oko prikuje ob pravem kozolcu. V več ur vožnje oddaljenem Borough of SNPJ v Enon Valley pa je mogoče v dvorani slovenske etnične zbirke opaziti predmete, ki jih ni najti niti v starem kraju. V tem kratkem sestavku bi rad raz- Zgodovina danes milijonskega Clevelanda v ameriški državi Ohio je stara komaj dvesto let. Vsaj pol te dobe je neločljivo povezane s slovenskim življem, ki je v velikih množicah prišel sem iskat kruh in srečo. Po najbolj skopih ocenah živi v Clevelandu danes še 15.000 Slovencev prvega rodu, vseh skupaj odraslih Slovencev pa naj bi bilo tu kakih 45.000, manj zmerne ocene omenjajo število 70.000. Človek z evropskimi predstavami o mestih naivno pričakuje, da bo našel vso to veliko armado Slovencev zbrano v središču mesta in da se bo lahko tako rekoč peš sprehodil med njimi. V večernih urah bo na mestnih ulicah vsepovsod slišal slovensko govorico. Središče Clevelanda je poslov-no-trgovsko, tod ne žive Slovenci. V večernih urah so ulice povsem opustele, pogosti nočni zločini so ljudi že zdavnaj prisilili, da so se začeli s prvim mrakom zaklepati v varno zavetje domov. Slovenski domovi so daleč iz središča, v prostranih zelenih stanovanjskih naseljih, včasih drug zraven drugega, pogosto razkropljeni med ameriškimi domovi in domovi drugih priseljencev. Slovenščino uporablja v vsakdanjem življenju predvsem prvi rod, drugi rod jo praviloma še obvlada, vendar jo v medsebojnih pogovorih ne uporablja, tretji rod je že povsem ameriški, vsaj kar zadeva jezik. V trgovskem jedru Clevelanda: sredi izložbenih oken nenadoma naletiš na slovenske narodopisne predmete In potem je sledi slovenstva vse več. V Euclidu je mogoče videti ulico Ljubljana Drive (Ljubljana je pobratena s Clevelandom). Ujameš, da še danes pravijo delu St. Claira kar Ribnica in drugemu delu Žužemberk. In če se zapelješ na oddaljeno farmo Cilka Dolgan, voditeljica radijske oddaje Slovenski večer in popularna društvena delavka. Na sliki s svojim možem, novinarjem Robertom Dolganom Tony Petkovšek, vodja najbolj popularne slovenske oddaje grnil nekaj najmočnejših vtisov, ki mi jih je pustilo razgledovanje po Clevelandu, predvsem pa med clevelandskimi Slovenci. Predvsem so mi pustili najmočnejši vtis sami Slovenci vseh treh rodov: prvi rod, ki se je naselil nekje v začetku stoletja in ki Betty Rotar, znana društvena delavka in režiserka mladinskih iger je že hudo v letih, je ponosen, da se je obdržal, da je obdržal tudi svoje slovenstvo in da se je do danes že tako zelo razmnožil in s potomci segel v vse niti ameriškega javnega življenja; drugi rod je še ohranil govorico svojih staršev — čeprav je rojen v Slovenski balinarji v Euclidu Ameriki, mu govorica poje po notranjsko ali po primorsko, od koder so pač prišli starši, vendar mu že zmanjkuje besednega zaklada in si zato prizadevno pomaga s slovarjem; tretji rod, ki vidi v domovini svojih starih staršev samo še zanimiv izvor in ki se počuti Slovence, čeprav misli in govori ameriško. not: Slovenci gore za glasbo! V družinskih albumih in v zbirkah diapozitivov je dokumentirano razvejano fa-miliamo življenje slovenskih družin: poroke, rojstva, slavja, potovanja, na začetnih straneh albumov pa je mogoče videti tudi posnetke današnjih starih staršev, prišlekov, ki so se do svoje današnje sreče in blagostanja dokopali predvsem s trdim, garaškim delom, s svojimi priseljenskimi rokami. Močan vtis je naredil name bežen sprehod po Slovenskem domu za ostarele, edinem takšnem domu, ki ga je kaka clevelandska etnična skupina postavila za svoje ostarele pripadnike. Dom, v katerem živi danes 87 starih Slovencev — razmišljajo že o dozidavi, tako da bi lahko sprejel dvesto ljudi — vzdržujejo iz daril slovenskih organizacij in društev ter posameznikov. V domu je slišati skoraj samo slovensko. V častitljivih letih je znanje priučene angleščine opešalo, bolje jim teče govorica otroških in mladih let. Pogovarjam se z devetdesetletnim možem, ki se v spominu sprehaja po majhnih vasicah svojih rodnih krajev; ki še vedno ve za vsako stezico svoje HARMONIJA DOMOV Močan vtis so naredili name domovi ameriških Slovencev, v katerih je že na prvi pogled opaziti veliko slovenskih knjig, časopisov in revij. Televizijski sprejemniki, pred katerimi naj bi Amerikanci preždeli pol življenja, so diskretno umaknjeni v stranske sobe, v bivalnih prostorih sem pogosto videl klavirje in kopico mladosti. V Clevelandu je kar osem slovenskih domov s slovenskimi dvoranami. Največji, na St. Clair Avenue, sprejme do 1300 gledalcev. Skoraj pobožno zrem v orjaški zastor z Gasparijevo alegorijo. S to dvorano je povezano veliko zgodovine slovenske kulture v Ameriki. Vedel sem, da se slovenska 'pevska društva v Clevelandu sestajajo vsak teden in prizadevno vadijo. Nikoli ne bi verjel, da bom kdaj v enem samem večeru prisostvoval vajam treh zborov na treh koncih mesta. Povrhu so bili na vajah samo pripadniki drugega rodu. Menili so se po angleško, dirigent jim je dajal navodila v angleščini, peli so po slovensko, kot da nikoli niso počeli ničesar drugega. V enem naslednjih dni vidim predstavo tretjega rodu, Sneguljčico, seveda v angleščini, saj je na odru zbrano že tudi nekaj mladih pripadnikov četrtega rodu. Neumorna režiserka Betty Rotar mora skrbeti za slednjo podrobnost, celo za umetne nosove in uhlje škratov. Res je, da je predstava ame-38 riška, lahko bi rekli brez sledu slovenstva, vendar še vedno združuje v Ameriki rojene pripadnike slovenskega naroda, ki se svojega evropskega porekla ne sramujejo, ampak so nanj čedalje bolj ponosni. PARLAMENT EUCLIDSKIH UPOKOJENCEV Med temi natresenimi vtisi se mi izvija vtis na mesečni sestanek Kluba slovenskih upokojencev v Euclidu. Društvo ima tisoč članov, na zborovanju jih je bilo več kot tristo. Zasedanje je bilo bolj podobno živahnemu, razgretemu parlamentu kot pa kakemu utrujenemu, zaspanemu sestanku. Duhove je vznemirjal poletni piknik. Enoglasno so se strinjali s predlogom, da si bodo na pikniku postregli z golažem in polento, bili pa so močno deljenega mnenja, ali naj pikniško kosilo stane tri dolarje in pol ali štiri dolarje. Končno je zmagala draginja. Ob koncu sprejmejo dvanajst novih članov, počaste spomin umrlih, se spomnijo rojstnih dnevov navzočih in opozorijo na bolne člane, ki si morda žele obiskov. Tisoč članov se zdi kot ena sama velika družina. Predsednik kluba Birk mi pove, da je njihov klub eden največjih upokojenskih klubov v Ameriki sploh, če že ni največji. Na sestankih uporabljajo nekako do polovice slovenščino. Če bi opustili slovenščino, pravi, bi tretjina članov ne prišla na sestanek. Tako se na njihovih zborovanjih slovenščina nenehoma meša z angleščino, včasih celo sredi stavkov. Še na en način prihaja slovenska pesem in slovenska beseda v domove slovenskega ljudstva v Clevelandu. Premorejo kar tri popularne radijske oddaje: PETKOVŠEK, DOLGAN, BUCHNER Tony Petkovšek oddaja po dve do štiri ure na dan. Menda ima okrog 50.000 poslušalcev, poleg Slovencev ga poslušajo tudi Poljaki, Čehi in Slovaki. Slišijo ga tudi v Pennsylvaniji, Michiganu, južnem Ohiu in celo v Kanadi. Njegovi poslušalci so stari v povprečju 50 let. Ker je med njimi veliko žensk, je zelo popularen vsakokraten nastop Aliče Kuhar, mojstrice za recepte. Sicer pa je v njegovi oddaji poleg polk in druge slovenske narodne glasbe veliko jedrnatih, kratkih sporočil o življenju slovenskega občestva. Gre za novice iz društev, za osebne novice. V božičnem času darujejo njegovi zvesti poslušalci denar za slovenski dom ostarelih. Zadnjikrat se je nabralo 25.000 dolarjev! Cilka Dolgan oddaja že sedmo leto. Njena oddaja se imenuje Slovenski večer. Poteka kasno, med deseto in enajsto večerno uro. »Poslušalci nazadnje slišijo moj glas, preden zaspijo,« se pošali voditeljica. Tudi njena oddaja poteka v angleščini, slovenska besedila slovenskih pesmi pa še posebej razloži v angleščini, da bi jih občinstvo laže doumelo. Njenih poslušalcev je kakih 10.000 in jo slišijo 50 milj naokrog. Oddajo vzdržujejo predvsem podjetniki slovenskega rodu. Njena posebnost: oddaja ima vsakokrat drugačno vsebinsko obeležje, enkrat so na sporedu »zelene pesmi« (o gozdu, o zelenih dolinah . . .), drugič pesmi o rožah, tretji-krat pesmi o ženskah. Nino Buchner, 34 let, ki se je priselil v Ameriko s Koroškega, vodi oddajo Nino’s Saturday Slovenian Show. Njegova oddaja je najmlajša, saj jo vodi šele pol leta, vendar računa, da ga sliši 35.000 poslušalcev. Na sporedu ima slovensko zabavno in narodno glasbo, zborovsko petje ter poročila v slovenščini, med katerimi so tudi novice iz starega kraja. Nino Buchner, ki v Ameriki še ne živi zelo dolgo, pravi: »Slovenci so po mojem ena najbolj aktivnih narodnih manjšin v Clevelandu. Ne samo, da se izdvajajo med drugimi po svoji kulturi, ampak so med sabo tudi zelo solidarni. Nekomu je poplava odnesla hišo. Tisoč Slovencev je nemudoma sodelovalo v veliki nabiralni akciji. Vsepovsod so znani tudi kot odlični delavci.« Razumljivo je, da se Slovenci s svojimi pesmimi in nošami pogosto pojavijo tudi na televiziji. Slovenstvo, ki se je do včeraj obdržalo predvsem zaradi svoje izoliranosti in velike narodne zavesti, je v tretjem in četrtem rodu že povsem prepleteno z ameri-štvom Ohranjajo ljubezen do slovenske pesmi, do starega kraja in čedalje bolj tli želja spoznati se še z drugimi razsežnostmi slovenstva, s slovensko vrhunsko kulturo. Vse to se kaže tudi na straneh dobro mislečega ameriškega slovenskega tiska, ki še vedno prihaja v številne slovenske domove. In kaže se celo v knjigah o slovenskih dosežkih, ki opozarjajo na vitalnost Slovencev v Ameriki tudi same Američane. Jack Tomšič, ki se je priselil v Ameriko leta 1921 in slovi kot slovenski pesnik, je dejal: »Ko sem prišel, sem se počutil tako, kot bi se izgubil v gozdovih.« Tako se je počutila velika večina. Njemu in njegovim gre zahvala, da Slovenci niso utonili v ameriških prostranstvih, ampak so se utrdili in s svojimi kulturnimi in narodnimi posebnostmi prispevali k raznolikosti Amerike. Janez Kajzer iPlei&rdna tovarna trikotažnih izdelkov, Ljubljana, Zaloška c. 14 proizvaja: vse vrste kopalnih oblek iz najsodobnejših surovin in najnovejših krojev; trenirke za odrasle in otroke ter trenirke po svetovno znani licenci ADIDAS; vse vrste ženskega, moškega in otroškega perila melodijo MENGEŠ - SLOVENIJA »MELODIJA« tovarna glasbil in učil MENGEŠ, Trdinov trg 4 — Slovenija proizvaja in nudi po konkurenčni ceni klavirske harmonike diatonične harmonike klasične in električne kitare ojačevalce zvočne notne table in pribor za glasbene instrumente Vsem našim rojakom po svetu čestitamo ob 1. maju — prazniku dela in se priporočamo za obisk. SLOVENSKI KOLEDAR 1979 Sporočamo vam, da je gradivo za naš letni zbornik že v tiskarni. Tudi koledar za prihodnje leto bo poleg bogatega koledarskega gradiva prinesel v vaše domove obilico zanimivega branja iz domovine in tujine. Posebno pozornost bo tokrat posvetil slovenskim ljudskim plesom, ki bodo prikazani tako z besedilom kakor tudi z lepimi barvnimi fotografijami. Slovenski koledar bo predvidoma izšel v prvih dneh novembra letos, vabimo pa vas, da ga naročite na naš naslov: Slovenska izseljenska matica 61000 Ljubljana, Cankarjeva l/II Slovenija-Jugoslavija IlSlößl PO 1 SVETU r KANADA »ETNIČNI KALEIDOSKOP« O SLOVENCIH Časopis »Etnični kaleidoskop«, ki izhaja v Ottawi pri ministrstvu za delo in imigracijo, je v nekaj letošnjih številkah objavil tudi vrsto podatkov o Slovencih v Kirkland Lake, kakor jih je objavljal slovenski mesečnik »Dnev-nik-Diary«, in del življenjske zgodbe Janeza Wertina, ki se je priselil v Kanado leta 1926, začel svoje novo življenje na prerijah kot poljedelec, nadaljeval kot drvar in se pozneje ustalil kot rudar v Ontariu in Que-becu. KATERA JE NAJLEPŠA? Slovensko društvo »Lipa Park« v St. Catharinesu, Ontario, je pred nekaj tedni priredilo zabavni večer, katerega največja privlačnost je bila vsakoletni izbor društvene lepotice. Spored je potekal v slovaški dvorani, kjer se je zbralo veliko število rojakov iz tega okoliša. Za naslov letošnje lepotice se je potegovalo pet deklet, ki so vse aktivne pri svojem slovenskem kanadskem društvu. Občinstvu so se predstavile na odru tako, da je vsaka povedala nekaj besed o sebi v angleškem in slovenskem jeziku. Potem so se še sprehodile po dvorani, da so jih rojaki lahko dobro videli in ocenili. Medtem je plesna skupina odraslih članov »Lipa Parka« zaplesala v počastitev lepotic »Mlinarjevo polko« in »Pustovanje«, igral pa je slovenski ansambel Esquires iz St. Catharinesa. Celoten spored prireditve je povezoval znani rojak Rajko Bukovec. Za »Miss Slovenije Lipa Park« je bila po daljšem napetem pričakovanju izbrana Marion Drobnič, študentka psihologije na univerzi v Torontu. Marion je stara 19 let in se poleg študija zanima tudi za glasbo, sama igra harmoniko, rada ima šport, zlasti smučanje ter odbojko in hokej. Marion je prejela buren aplavz občinstva, kar pomeni, da so sodniki prav izbrali. Letos bo mlada Marion zastopala »Lipa Park« na vseh prireditvah multikulturnega značaja v St. Catharinesu in drugod po Ontariu. Za namestnico društvene lepotice je bila izbrana Bernardina Korošec, druge tekmovalke pa so bile še: Fran- Bernardina Korošec, namestnica lepotne kraljice Lipa Parka ceska Grisonich, Frida Kralj in Mary Rudman. Vsa dekleta so dobila denarne nagrade in zapestnice z vgraviranim spominskim napisom. Kraljica večera in njena namestnica sta radostno zaplesali s predsednikom društva Tonyjem Krašovcem in drugimi gosti. Tričlansko komisijo za podelitev naslova lepotne kraljice so sestavljali: »Miss Lipa Parka« Marion Drobnič se predstavlja Ann Stavina, Slovakinja, Paul Salo-monian, Armenec, oba sta direktorja pri Folk Arts Council, in Ivan Dolenc, urednik revije »Dnevnik-Diary« in tajnik kanadskega kluba etničnih novinarjev. ZDA SLOVENSKA RAZSTAVA V TERMINAL TOWER Slovenski ameriški inštitut je doslej pripravil že vrsto razstav o slovenski dediščini in slovenskem doprinosu Ameriki. Razstave so bile v več slovenskih dvoranah in tudi v muzejih, na univerzah in knjižnicah v več ameriških zveznih državah. Vse razstave so doslej požele že veliko pohval tako za izbor gradiva kakor tudi za dobro ureditev. V maju letos je bila velika slovenska razstava tudi v Terminal Tower, v osrednji stavbi mesta Cleveland. Na majski razstavi v Clevelandu je bila posebna pozornost posvečena Otonu Župančiču, ki letos proslavljamo 100-letnico njegovega rojstva, predstavljena pa je tudi druga slovenska književnost tako iz domovine kakor tudi iz zamejstva in izseljenstva. Zlasti veliko je bilo iz slovenščine prevedenih del. Na razstavi so bila tudi dela škofa Friderika Barage, Louisa Adamiča in drugih ameriško-slovenskih pisateljev. Z bogatim dokumentarnim in fotografskim gradivom je bilo predstavljenih tudi veliko slovenskih dosežkov na področju tehnike, znanosti in kulture v svetu. KALIKOVO VESELO POTOVANJE Slovenski klub iz Herminieja v Pennsylvaniji namerava tudi letos organizirati veselo dvotedensko potovanje po Sloveniji in Hrvaški. Udeležence tega izleta bo spremljal tudi znani ansambel Franka Kalika, ki je dobro znan med slovenskimi rojaki v Pennsylvaniji in tudi v ameriški javnosti. Frank Kalik, ki bo to njegovo drugo potovanje v Jugoslavijo, živi v mestu Plum blizu Pittsburgha in je med drugim tudi podpredsednik potovalne agencije K & M, poleg tega pa vodi tudi sobotne in nedeljske radijske od- Ansambel Franka Kalika daje na radiu WEDO v McKeesportu, Pa. Ansambel je ustanovil leta 1966 in šteje zdaj šest članov, sam Frank pa igra na harmoniko. Pred nedavnim je bil ansambel Frank Kalika izbran za enega izmed najboljših »polka ansamblov« v ZDA in Kanadi. Nastopal je že na številnih prireditvah v mestih po ZDA, na televiziji, posnel je več plošč in med drugim prejel tudi priznanje »ponos Pittsburgha«. Frankova stara mama je bila rojena v Raki pri Krškem na Dolenjskem, njegov stari oče pa je bil iz Poljanske doline. OHRANITEV BOGATE ZGODOVINE PRISELJENCEV Že vse od svojega nastanka si Etnografski muzej v Clevelandu prizadeva, da bi zbral in ohranil nam vsem dragoceno dediščino, zgodovino naše starejše generacije. Naloga muzeja je, da pregleda, razišče, zabeleži in ohrani vrednote različnih etničnih skupnosti, ki živijo v samem mestu ali okolici Clevelanda. Starejše generacije priseljencev nezadržno umirajo. Tako usihajo tudi korenine slovenskih pionirjev v Ameriki. Doba množičnega priseljevanja v Ameriko je danes že zabeležena kot edinstven primer v zgodovini človeštva in mlada generacija se danes z velikim zanimanjem ozira nazaj v preteklost ter išče svoje korenine. Kam pa naj se obrne, da bi našla gradivo? Prvi celoletni projekt, ki ga je začel etnografski muzej, je dokumentiranje m zapisovanje pripovedi še živečih priseljencev. Posebno zanimiva so njihova osebna doživetja, njihove edin- stvene življenjske izkušnje. Priseljenci naj bi odgovorili na vprašanje: Kaj je igralo odločilno vlogo pri odločitvi za odhod z doma? Zakaj ravno Amerika? Prvi vtisi o Ameriki, o novih ljudeh, običajih? Kako si našel druge Slovence? Zakaj si obdržal stare šege in navade? Katere si obdržal, katerih se še spominjaš? Ali imaš še kakšne spomine na staro domovino? Se še spominjaš običajev, pesmi, izrekov? Ali si prinesel s seboj drage spominke, fotografije, orodja ali predmete, ki si jih uporabljal še pozneje? Kakšno je bilo življenje priseljenca? Kakšno je bilo tvoje življenje, slovensko življenje v Ameriki? Vprašanj je torej veliko in etnografski muzej bo imel v prihodnje še veliko dela. Za začetek si je muzej zastavil cilj: 150 magnetofonskih posnetkov s priseljenci, sistematični pregled njihovega življenja in udejstvovanja. Poleg tega zbira muzej tudi dokumente in vse druge predmete, ki bi bili primerni za razstavo. Strokovni sodelavci muzeja so predstavniki vseh narodnostnih skupin na območju velikega Clevelanda, zastopniki društev, organizacij in zainteresirani posamezniki. Muzej se financira v glavnem iz zasebnih in državnih skladov ter iz prispevkov etničnih pokroviteljev. Najteže bo morda s predmeti, ki bi bili primerni za muzej oziroma etnografsko razstavo. Od slovenskih predmetov naj posebej omenim butare, ki so jih tudi ameriški Slovenci nosili na cvetno nedeljo; te butare so pravi ljudski slovensko-ameriški običaj, sem pa spadajo tudi ljudske noše, ljudska glasbila in podobno. Slovenci v Clevelandu tako počasi a vztrajno nosimo s seboj svojo narodno zavest, svojo dediščino. Če imate med svojimi znanci osebo, ki mislite, da bi bila pripravljena, da jo posnamemo na trak, potem se povežite z muzejskim raziskovalcem za slovanske narode: Walter (Vlado) Ma-hovlich ali pa s samim direktorjem muzeja: Mrs. Carole Kantor, telefon: (216) 621-4768. Naslov: Greater Cleveland Etnographic Museum, 137 The Arcade, Cleveland, Ohio 44114. Avgust Božidar Pust ŠTIRIDESETLETNICA »PLANINE« Tridesetega aprila 1978 v slovenskem domu na Maple Heights, v tistem izmed osmih slovenskih domov, ki je najbližji clevelandskemu širnemu železarskemu industrijskemu območju. V dvorani, pred dvorano, za odrom in na odru vse vrvi. Člani slovenskega pevskega društva Planina se mrzlično pripravljajo na začetek velike slovesnosti — poteklo je štirideset let, odkar so njihovi očetje in stari očetje društvo z velikim zanosom ustanovili, da bi lahko v velikem ameriškem industrijskem mestu blažili domotožje in bolečine z domačo pesmijo. Drugi, tretji in celo že četrti rod, vsi rojeni v Ameriki, ne pojejo več zaradi domotožja, ampak zato, ker se v ameriški mešanici narodov in narodnosti počutijo Slovenci. Dvorana je prostrana, vendar je napolnjena do zadnjega kotička, nekaj obiskovalcev se je moralo zadovoljiti s stojišči. Preden se začne sam koncert, se spodobi nekaj govorov. Članom društva ob lepem jubileju čestita domači župan. V klenih besedah pove, da je slovenska etnična skupina ena najbolj zglednih, mirnih, delavnih in za lepo kulturo vnetih narodnostnih skupin v tem delu Clevelanda. Pevski zbor in obiskovalce počasti s slovenskim šopkom in nagovorom tudi jugoslovanski generalni konzul v Clevelandu Stane Lenardič. Razgrne se zastor in pred nami je jedro pevskega zbora Planina: delovni ljudje srednje generacije pa mnogi starejši, ki se tudi v častitljivih letih nočejo in ne morejo odpovedati lepoti skupnega petja. In že napolni dvorano pozdravna pesem pa Nazaj v planinski raj in pesem o Zlati kanglici in Gorenjska koračnica in Vesela polka. V drugem delu koncerta pevci na odru niso več razporejeni v togo pevsko skupino, ampak so razdeljeni v prijetna omizja na gostilniškem vrtu. Sproščeno in tako rekoč mimogrede pojo slovenske in tu pa tam tudi ameriške pesmi: Oj, lepo je res na deželi, Mam pa majhno kajžo, Marko skače, I Feel Pretty, Moj ljubček je krepak ARGENTINA »TRIGLAV« VABI V novem domu slovensko-jugoslo-vanskega društva »Triglav« v Buenos Airesu se redno zbira vse več naših rojakov, čeprav še ni v celoti dograjen. Novi dom že zdaj vzbuja občudovanje številnih rojakov, saj si še pred nekaj leti mnogi niso mogli predstavljati, da se bodo jugoslovanski rojaki v tem mestu kdaj lotili takega podviga. Zidava novega doma po sodobnih načrtih bi bila nemogoča, ko ne bi rojaki združili premoženja štirih nekdanjih društev Ljudski oder, Bratstvo, Zarja in Naš dom. Načrtovalci so upoštevali tako želje starejših rojakov, ustanoviteljev nekdanjih izseljenskih društev, kakor tudi želje mlajših rodov, ki so že bolj asimilirani v novo okolje in imajo tudi drugačna zanimanja. Ponos novega doma bo zlasti večnamenska dvorana, kjer bo dovolj prostora tudi za večje prireditve, in plavalni bazen, katerega otvoritev bo 1. decembra, ko bodo pripravili plavalno tekmovanje. Iz sporeda aktivnosti Triglava v Buenos Airesu je razvidno, da želi vodstvo društva vsaj vsak mesec organizirati najmanj eno večjo prireditev ali tekmovanje, v sezonskih mesecih pa tudi po več, poleg družabnih in kulturnih prireditev ter proslav argentinskih in jugoslovanskih državnih praznikov. Proslava dneva republike bo pri Triglavu 26. novembra. AVSTRALIJA PREŠEREN JE NAŠ PONOS S tem pismom bi se želela v imenu odbora Slovenskega društva Sydney zahvaliti Slovenski izseljenski matici, v Buenos Airesu Pevski zbor »Planina« iz Maple Heights INASI PO I SVETU I mornar, Rain Drops, Mladi smo Ame-rikanci... Veliko navdušenje požanje kvartet sester Polž: Jodi, Jeanette, Tina in Jennifer. Lynn Marie Hrovat preseneti s solo pesmijo Povej mi, kje pomlad gostuje. Proti koncu koncerta se iz ozadja dvorane zlivata na oder dva potočka najmlajših, oblečenih v pisane narodne noše. Mogočno zažubori njihova slovenska pesem. Vanjo se zliva navdušeno ploskanje množice poslušalcev. Navdušenje velja posebej mladi harmonikarki, ki živahno razteguje svoj meh in ki ne igra samo s srcem in z dušo, ampak tudi z bliskajočimi mladimi očmi. Društvo Planina se je ob svoji štiridesetletnici zares odrezalo. Pokazalo je dostojno visoko raven svojih pevskih zmogljivosti, vabljiv in vabljivo režiran spored in vojsko mladega naraščaja. Prepolna dvorana je dokaz, da so med svojim občinstvom spoštovani in priljubljeni. Ves čas koncerta je bilo pred odrom opaziti živahno se gibajočo postavo dirigenta Thomasa Kramerja, ki je z roko dobesedno izvabljal hotene pevske učinke. Od pravcatega težaškega opravila in duševnega napora mu je pot curkoma lil po čelu, da si ga je moral otirati kar z brisačo. Povedali so, da je dirigent irskega rodu, s Slovenci ga veže le ljubezen do glasbe. Po koncertu se v dvorani hipoma razvije vesela družabnost, ki se je udeležujejo slavljenci in obiskovalci. Iz skritih kotičkov doma se na pladnjih selijo med ljudi domače slovenske jedi, ki so jih ves poprejšnji dan pripravljale slovenske žene na Maple Hts., v tem morda najbolj skritem clevelandskem slovenskem kotičku. Janez Kajzer Pogled na gradbišče doma »Triglav« Otvoritev novega plavalnega bazena bo 1. decembra letos kulturni skupnosti Slovenije in vsej slovenski javnosti za prekrasno darilo našemu društvu — kip dr. Franceta Prešerna. Kip sam je čudovit in naša vhodna soba je zdaj res nekaj posebnega. Prešernov kip je ponos našega Tony B ulov ec in Natika Špicar pozdravljata draga gosta iz domovine predsednika Matice Draga Seligerja in književnika Cirila Zlobca društva in vseh Slovencev v Sydneyu, naše društvo pa zdaj dela z veliko večjim veseljem in v svetlejši luči kot kdajkoli prej. Začeli smo tudi z dopolnilno šolo slovenskega jezika in obisk otrok narašča iz tedna v teden. Najbolj pa so zavzeti naši balinarji, ki balinajo vsako soboto in nedeljo do poznih večernih ur. Naši posebni pozdravi veljajo tudi predsedniku matice Dragu Seligerju in književniku Cirilu Zlobcu, na katerih bivanje v Sydneyu hranimo najlepše spomine. Ivanka Bulovec tajnica Slovenskega društva Sydney VENEZUELA VSE VEČ SODELOVANJA Iz leta v leto raste zanimanje za sodelovanje na različnih jugoslovanskih proslavah v Venezueli. Naši rojaki žive raztreseni predvsem v večjih industrijskih središčih, ki so med seboj precej oddaljena, zato si člani našega veleposlaništva prizadevajo, da bi jih obiskali vsaj enkrat v letu. Tako se je v preteklem letu na proslavi dneva republike zbralo na vrtu jugoslovanske ambasade nad 400 naših izseljencev, katerih otroci so poskrbeli tudi za kratek kulturni spored, v naslednjih dneh pa je sekretar ambasade Radomir Lazarevič obiskal še naše izseljence v Ciudad Guayani in na zahodu Venezuele v Maracaibu. Po- Posnetek z lanske'proslave Dneva republike v Caracasu dobne sprejeme ob veliki udeležbi naših rojakov je ambasada priredila tudi ob 25. maju, rojstnem dnevu predsednika Tita. BRAZILIJA TRIO LORENZ V SAO PAULU V počastitev rojstnega dneva predsednika SFR Jugoslavije Josipa Broza Tita je ljubljanski komorni ansambel »Trio Lorenz« priredil koncert v Sao Paulu. Koncert so organizirali »Društvo prijateljev Jugoslavije«, slovensko podporno društvo »Bertioga« in jugoslovanski generalni konzulat v Sao Paulu. Koncert tria Lorenz, ki je tokrat že drugič gostoval v tem brazilskem mestu in ga zato tu že dobro poznajo ter cenijo, je odprl znani glasbeni kritik in profesor glasbe na državni univerzi v Sao Paulu Ernesto Emerlich in ob tem poudaril, da bo v čast enega najbolj uglednih državnikov sveta, ki mu je v imenu vseh zbranih zaželel vse dobro za rojstni dan, igral tudi ansambel izrednih kvalitet. Na koncertu so se zbrali mnogi predstavniki javnega in kulturnega življenja Sao Paula ter seveda številni naši izseljenci. Koncert tria Lorenz je prenašala tudi televizija iz Sao Paula. \Zh MLADEI PO SRCU t 1 * MOKEDAJ Navadno se lepe zgodbe začnejo takole: Nekoč v davnih, davnih časih je živel kralj ... Tale zgodba, ki jo bom zdaj povedal, pa se začenja s prijetno pesmico, kjer je pod notami zapisano takole besedilo: Tam za hlevom, pred dvoriščem včeraj bil je direndaj: Ženil se je s strašnim vriščem mali mišek Mokedaj. Mokedaj je bil miš, ali točneje mišek, ki je stanoval v bližnji luknji in je poleg svoje rojstne luknje na vsem mišjem svetu imel rad luknje v siru, če kajpak sira samega še posebej ne omenjamo. Ta Mokedaj je bil, najsi sicer majhen, kar pravšen fant: nobena mačka, ne naša ne sosedova, ga ni ulovila, pa jima je zato pogosto iz svoje luknje strgal korenček. To pa je znal res imenitno. Štrk, štrk, frk, frk, krc! A ko je Mokedaj z velikim uspehom končal osnovno mišjo šolo, pa še potem srednjo strokovno mišjo šolo — tiste, ki v tej šoli padejo, pohopsa mačka ali umro od strupa — ko je torej Mokedaj odrastel šolskim klopem, je postal zrel in velik, velik in zrel. Kar je res, je res. Njegova mati, skrbna kot je bila, ga je poklicala in mu rekla: Sedaj ali nikoli, Mokedaj, oženi se, pa bosta mir in sir pri hiši. Vedi namreč: v dvoje je lepše tako mačkom kot mišim. Zasukal je Mokedaj levi brk in si pogladil desnega, zvil je repek kot kakšen zamišljen mačkon in potuhtal: Kar reče mama, bo najbrž držalo, saj mama vse ume in vse razume. To pa pomeni, da se oženim. Oblekel se je v paradno obleko, obul gizdalinske škorenjčke in šel na mišjo promenado. Enkrat doli, enkrat okoli in Mokedaj si nevesto izvoli: Ta ali nobena bo moja žena! In pripravili so veliko svatbo. Napekli so sladkih pogač, pripeljali moke in sira pa sladke medice, naročili godbe, bobne in brenkala, povabili svate in pred spoštovanim županom sta Mokedaj in njegova lepa nevesta — vse neveste, če še ne veste, so lepe — pred županom sta torej oba rekla odločno in točno svoj: Da. In potem. . . Tam za hlevom, pred dvoriščem včeraj bil je direndaj, Ženil se je s strašnim vriščem mali mišek Mokedaj. Mnogo svatov se je zbralo, mnogo svatov z vseh strani, vse je pilo in plesalo bogme res do polnoči. Da ne boste še posebej ugibali, kdo vse je bil na Mokedajevi svatbi, naj vam, kakor ne smem, povem. Pripeljali so se z avtomobili in romobili, s kolesi in peresi, s karavelami in z marelami, prijahali na konjih in oslih ter priromali peš svati od vseh strani: čriček in bližnje vasi, oblečen v praž-nje z rdečo kravato, murn s frakom, črnim z zeleno pozlato, gizdava kobilica in z njo obilica muh, mušic, mušnjih kraljic, pajkov s križi kakor tistih brez njih in nad vsemi, lahek kot dih, kot prijeten večer — kačji pastir. Toda nikdar ne mislite, da so bili to edini svatje. Bilo jih je še mnogo in še dosti več. Za celo ohcet. Recimo, bili so še: vodni komarji, žabe, klepetave babe in pa jež. Ta je zadnji, da pri priči tega, ki ne verjame, napiči. Kakor veste, so bodice ježa ostre in resnicoljubne. Torej: Mnogo svatov se je zbralo, mnogo svatov z vseh strani, vse je pilo in plesalo bogme res do polnoči. Ko pa polnoč je odbila, se je družba razgubila in zaspal je Mokedaj, da ni niti vedel kdaj. Saj razumete. Polnoč je tista ura, ko je treba celo ponočnjaku spat, sicer ga luna nosi. Tako so torej odšli vsi svatje in je ostal Mokedaj sam, čisto sam, če seveda njegove neveste ne štejemo. In kaj naj počne takole sam samcat z nevesto na svetu? Nič. Preprosto nič. Zaspi, kot pravi pesem, zaspi nekje pod Rimsko cesto, pod zvezdami in pod Luno, sam, vendar objet z nevesto. In tako je včeraj zaspal tudi Mokedaj, da ni niti vedel kdaj. Bila je lepa zvezdnata noč, Luna je šla čez nebo, a za njo Mokedaj z nevesto na potovanje v sanje, bile so sladke, vendar kratke. Danes zeha, samo zeha ves je pust in neprespan, čudno bleda je nevesta, slednji svat na smrt bolan. Katastrofa! Katastrofa! Vsaka stro-fa — katastrofa! To, kar se danes godi z Mokedajem, z njim in mimo njega, je resnično strašno. Pod očmi mu sevajo strašni kolobarji, brki, ti imenitni črni brki, ponosno stoječi ko dvignjene helebarde, vise klavrno ko zmočeno omelo. In repek! Tisti navihani in privihani repek, zvit ko pred šivanko nit, je zdaj kakor navadna vezalka za čevlje. Usta — široko odprta, zehajo, zehajo, in še enkrat zehajo. Vse pa, kar se lahko sliši, je samo: Joj, uboge miši, kadar imajo mačka! Kajti tedaj — mišek zeha, samo zeha, ves je pust in neprespan, čudno bleda je nevesta, slednji svat na smrt bolan! To pa je od tega, na uho kajpak, od tega, ker se je izkazalo takoj, ko je ura odbila dvanajst udarcev, da je bilo na svatbi nekaj preveč kozarcev, preveč medice, sladice, vodice, žganjice za male sodčke in prazne želodčke, pa so — muhe noge polomile, ko so se domov valile, pajki mreže zamešali in komarji v lužo pali, kjer so žabe pozaspale, ker na svatbi so regljale, šele ob osmih so se zbudile — vse so šolo zamudile. In pomislite, kako je bilo ubogim žabam brez šole. Mar niso ostale zato vse življenje samo neumne žabe? Nič več niso znale kot samo rega, rega in kvak, kvak, pa čeprav je na svetu — in celo v luži — še toliko drugih, na tisoče drugih stvari, ne samo rega in kvak. Tone Pavček UJET V SKOBEC Bilo mi je kakih deset let, ko so skozi Baško grapo merili za novo železnico. Tedaj sva se s sosedovim Ferjanom vsako popoldne klatila po gmajnah. S seboj sva imela vsak svojo sekirico, iskala sva leskovih ročajev za lopate. Pravili so, da jih bodo drago plačevali. S Ferjanom, ki nikoli nisva imela božjaka v žepu, bi si bila rada prislužila kako kronico. Lesk je bilo na naših gmajnah dovolj, vendar nama ni iz vsakega grma pomežiknila sreča. Veja, ki naj bi dala dober ročaj, je morala biti gladka, na debelejšem koncu rahlo ukrivljena. Takih pa ni bilo na vsakem koraku. A saj nama ni šlo samo za ročaje. Uživala sva prostost v naravi. Potepala sva se vse križem po kozjih stezah, žvižgala in kričala, da je odmevalo z brega v breg. Kdaj pa kdaj sva tudi zakurila. Brez potrebe, saj ni bilo mraza, tudi nisva pekla krompirja ali kostanja. Imela sva veselje nad igrivimi plameni, nad iskrami in dimom. Ko sva čepela v gostem grmovju, sem si domišljal, da sem Robinzon na kakem samotnem otoku. Ali razbojnik, ki se skriva pred žandarji. Ferjan, ki ni bral knjig in ni imel bujne domišljije, se je kmalu naveličal te igre. Poteptal je ogenj in zopet sva šla na potepanje od grma do grma.. . Nekoč v jeseni sva se pozno v noč vračala s prisojnega Slemena. To pot sva bila praznih rok. Ni se nama vsak dan nasmehnila sreča. A to nama ni prehudo kalilo veselja. Požvižgavala sva in spotoma s sekirico odbila kako vejo, ki je visela na stezo. Suho listje nama je šumelo pod nogami. Nenadoma — šlek! — me je nekaj zgrabilo za nogo ob gležnju. Zavpil sem od strahu in se ves pričenil. Ujel sem se v skobec, ki je bil nastavljen na stezi, skrit v listju. Z železnimi zobmi je bil kot odprte čeljusti morskega psa. Ker sem bil obut, me ni prehudo zabolelo. Ostri zobje so sicer predrli usnje, a poznalo se je le toliko, kot da me je ugriznil maček. Ferjan me je rešil s skobca, ki sva ga nato vzela s seboj. »Skobec bova prodala,« je rekel Ferjan. Saj res. Na to v prvem hipu nisem niti pomislil. A zaskrbelo me je nekaj drugega. Skobca si nisem upal prinesti domov. Še manj, da bi ga ponujal na prodaj. »Kdo, misliš, da ga bo kupil?« sem vprašal. »To prepusti meni,« je dejal Ferjan. »Denar si bova delila.« Prav. Skobec je bil moj, saj je mene zgrabil za nogo, vendar sem sprejel predlog. Če Ferjan naredi kupčijo, mu rad odstopim polovico. Tiho sva hodila po stezi okoli pobočja. Ferjan spredaj, a jaz za njim s skobcem, ki mi je bingljal ob nogah. Bila sva zatopljena v misli. Premlevala sva, koliko kronic bova izbila iz te nezgode. In kaj si bova kupila za ta denar. Imela sva nič koliko tihih želja. Nenadoma sem z nosom trčil v Ferjanov hrbet. Bil se je ustavil, kakor da so mu noge primrznile k zemlji. Oči so se mu uprle v breg nad stezo. Šel sem za njegovim pogledom. Od presenečenja mi je burno zatolklo srce. Pred nama je sedel Tonče, vaški lovec. Bil je močan človek s košatimi brki, gorak vsem paglavcem. Takoj sem uganil, da je bil on tisti, ki je nastavil lisicam. Pisano naju je gledal izpod klobuka kot zlodej iz špranje. Med koleni mu je tičala dvocevka. »Aha!« je rekel in uprl jezni pogled v skobec. »Kje sta to pobrala?« Če bi bila srečala medveda, bi ne bila tako prepadena. Vzelo nama je glas, zijala sva kot dva bebca. »Z-za n-nogo s-sem se u-jel,« sem izjecljal. »Prav ti je, zakaj pa stikata tod!« je rekel Tonče nejevoljno. »Daj sem!« Dal sem mu skobec. Z njim je šlo upanje na izkupiček in na vse lepe stvari, ki sva jih s Ferjanom nameravala kupiti. A tedaj nisva več mislila na to. Rada bi bila kje daleč proč, četudi brez skobca. Stala sva kot dva zasačena grešnika. »Drugič pustita stvari v miru,« je rekel Tonče in izpljunil. Odšla sva osramočena, s tiho jezo v srcu. Razumela sva, da naju dolži tatvine. To naju je peklilo. Zdelo se nama je krivično. Bila sva prepričana, da je skobec po vsej pravici najin, kot bi bil najin tudi krepelec, ki bi ga nama kdo zalučil v hrbet. Vso pot do doma nisva spregovorila. Tudi doma sva molčala. Molčal je tudi Tonče. In če bi ga bil moral kdaj srečati, sem se mu raje izognil v velikem loku. Dogodka pa nisem nikoli pozabil. France Bevk Ilustriral Matjaž Schmidt SLAVKO PREGL: BASNI Zanimivo »Ne vem, zakaj bi izgubljala čas z učenjem tujih jezikov,« se je vprašala ura. »Jaz vedno govorim po svoje, pa me vsi razumejo!« Žalostna usoda »Nekaterim je res hudo na svetu,« je zatarnal predpražnik. »Ves teden si vsi brišejo čevlje vame, ob sobotah me pa gospodinja našeška s palioo, namesto da bi mi bila hvaležna, ker sem zadržal vso umazanijo pred vrati.« Napačna jeza Streha majhne hiše je opazovala, kako se kadi iz dimnika. »Nesramnež,« se je obregnila, »kaj te ni sram, ker tako kvariš zrak?« »Z ognjem se pogovori, iz njega se kadi,« je mimo odgovoril dimnik. I KROŽEK MIADIH 1 DOPISNIKOV ) SOBOTA Vse dneve v tednu v popoldanskih urah samevam v stanovanju, kajti mamica in očka hodita na delo. Prav zato se veselim vsake sobote. Tedaj sta oba doma in se počutim mnogo srečnejšega- Danes dopoldne nisem imel nemškega pouka in sem zato spal malo dlje kot po navadi. Ko sem vstal, se umil in se oblekel, me je že čakal zajtrk na mizi. Vsi skupaj smo zajtrkovali, ob tem pa smo se o marsičem pogovorili. Kmalu za tem sva z očkom odšla v trgovino, da bi nakupila razne stvari za konec tega in za prihodnji teden. Nakupljene stvari sem mu pomagal nesti domov. Potem sem se pripravil za popoldanski slovenski pouk. Prebral sem v slovenskem berilu zgodbo »Roke«, nato pa sem mamici in očku povedal, kar sem si zapomnil. Popoldne me je očka odpeljal k slovenskemu pouku. Zelo se že veselim, da se bom v slovenski šoli s sošolci pogovarjal v slovenskem jeziku. Sobota je za mene res najprijetnejši dan v tednu in bi imel povedati še marsikaj, vendar pa sem za enkrat še premajhen, da bi znal zapisati vse. Stanci Petek 2. razred slov. dop. šole v Berlinu NAŠ MUC Našemu mucu je ime Belinosek. To je pravi nagajivček. Je črno bel in ima rožnat gobček. Kadar ga kopamo, joka, ker se boji vode. Če kdo pride iz trgovine, pa radovedno pogleda, kaj je v torbi. Belinosek spi v lastni košari. Zjutraj se zbudi že ob štirih in mijavka, da ga spustimo ven. Tudi kadar hoče priti noter, zamijavka. Podnevi noče spati v svoji košari, ampak si izbere stol, naslanjač ali posteljo. Kadar sliši tovornjak za smeti, se skrije, ker se boji hrupa. Nerija Cah, Jonkoping, Švedska MOJA DOMOVINA Moj domači kraj je v Prekmurju. To je vas Gorica blizu Murske Sobote. Druga svetovna vojna tudi tem krajem ni prizanesla. Med vojno so gospodarili tam Madžari. Danes je Prekmurje svobodno. Tam se veliko gradi, veliko več kot pred vojno. Prekmurje ima mnogo prebivalcev. Precej jih dela v tujini. Pokrajina tudi zato hitro napreduje. Ljudje s svojimi prihranki gradijo nove hiše. Ko se vračamo domov, je vedno več cest tudi v Prekmurju asfaltiranih. V Murski Soboti je tudi tovarna perila in konfekcije »Mura«. V tej tovarni je veliko zaposlenih. Ko bo še več tovarn v Prekmurju, ne bo več zaostalosti in pomanjkanja. Takrat bomo imeli vsi delo v domovini. Margareta Časar, Ingolstadt PRVOMAJSKO PRESENEČENJE V nedeljo so nam tovarišica učiteljica Švaganova in brata Brodnjak, ki sta zaposlena pri avtobusnem podjetju Fischler iz Etlingena, omogočili majski izlet na Bodensko jezero. Zbrali smo se v treh skupinah. Prva na avtobusni postaji v Stuttgartu, druga v Esslinge-nu in tretja v Reichenbachu. Skupno se je zbralo dvainšestdeset ljudi. Avtobus je bil zaseden do zadnjega kotička. Peljali smo se skozi mesto Rottweil, Geisslingen, čez reko Donavo in ob jezeru Gnaden, ki se pretaka v Bodensko jezero. Ogledali smo si otok Mei-nau. Tu uspevajo tropske rastline, ki so nasajene v ogromnih rastlinjakih (banane, pomaranče, limone). Dolgo smo hodili po otoku in občudovali nasade vseh vrst majskih cvetlic. Ob štirinajstih smo se zbrali v avtobusu in se popeljali na primerni prostor, kjer smo zakurili ogenj in pekli na ražnju. Najedli smo se klobas in potešili žejo s pivom, vinom in brezalkoholnimi pijačami. Otroci smo se igrali različne igre z žogo. Ob šestnajstih smo nadaljevali pot. S trajektom smo prečkali Bodensko jezero in pristali v Meersburgu. Na ladji smo popili kavico, si ogledali labode, galebe, ladje in jadrnice in že smo morali spet v avtobus. Pot nas je peljala prek Meersburga v Heilige Berg, Sigmaringen, Reutlingen, Esslingen in spet nazaj v Stuttgart. Ves dan nas je spremljala domača glasba in seveda tudi sami smo zapeli ter se zabavali s šalami. Bili smo veseli. Spoznali smo veliko Slovencev, ki smo se prvikrat srečali, in sklenili smo nova prijateljstva. Počutili smo se kot doma. Vreme nam sicer ni bilo najbolj naklonjeno, toda to nam ni moglo pokvariti dobre volje. Naš majski izlet je lepo uspel. Bili smo zadovoljni in zato se zahvaljujemo našim organizatorjem. Takih izletov si želimo še več. Irena Medle, 4. r. osn. šole, Karlsruhe DRAGA MAMA Draga mama, imam te rada! Bodi srečna, ostani zdrava. Srečni smo, ker te imamo, življenje srečno, dolgo ti želimo. Manuela Pergar, 2. r., Ingolstadt KO BO VSE V CVETJU Moja domovina je Jugoslavija. Rodila sem se v Kranju. Zelo ponosna sem, da sem Slovenka. Otroška leta sem preživela na Beli, v kraju pod prelepimi gorami, ki v vseh letnih časih privabljajo turiste-Spominjam se, kako sem hodila s sosedovim fantom Slavčkom v preddvor-sko šolo. Pozimi sva se na hribu zraven hiše mojih starih staršev smučala in sankala. Zelo dobro se še spominjam, kako sem nekega dne padla v potok, ki teče zraven hiše. Skrivali smo se, jaz pa sem stekla čez poledeneli most. Spodrsnilo mi je in na srečo je bil v bližini moj stric, ki me je potegnil iz vode. Poleti smo jedli grozdje s trte, ki se vzpenja ob balkonu in dresirali nemškega ovčarja Gillota. Potem pa je prišel dan, ko mi je rekla mama, da greva k očetu v Švico. Sedaj smo že veliko let tu. Samo prvi razred sem dokončala v Sloveniji. Ko bom končala šolo, se bom nekega maja, ko bo vse v cvetju, vrnila v svojo lepo domovino. Aleksandra Kalan iz 7. r. v Oltnu, Švica NAJBOLJŠI PRISPEVEK je tokrat napisal Stanci Petek iz Berlina, ki je na dokaj izviren način opisal sobotni dan. Prislužil si je knjižno nagrado. Vabimo vse slovenske šolarje, naj nam pošljejo nekaj svojih spisov ob zaključku šolskega leta. Ne pozabite tudi na risbe! [UMETNIŠKA BESEDA f Slovenska knjižna bera je pred nekaj tedni postala bogatejša še za eno novo delo — tokrat za knjigo, ki jo je napisala naša znana izseljenka, povratnica iz Združenih držav Amerike Ana Praček-Krasna. Njena knjiga z naslovom »Med dvema domovinama« je resnično dogodek posebne vrste, saj se je po dolgem času v sodobno slovensko književno ustvarjalnost ponovno vključila tudi naša izseljenka. Kaj je glavna značilnost njene knjige? V njej so zbrana prozna besedila in nekaj publicističnih člankov, ki zajemajo snov tako iz domovine, kakršna je bila pred njenim odhodom v Ameriko, vendar pa je teža predvsem na gradivu iz Amerike. To so predvsem socialni zapisi, drobne slike iz življenja preprostih Američanov, za slovensko književnost pa so ti zapisi pomembni zlasti zaradi »kratkih zgodb«, značilne literarne zvrsti, ki se je najbolj uveljavila v Ameriki, tokrat pa jo dobivamo Slovenci prvikrat v »izvirni« obliki. ANA PRAČEK -KRASNA: MED DVEMA DOMOVINAMA AMERIŠKI BALONČKI V mojem dnevniku je dogodek z ameriškimi balončki zabeležen čisto kratko: toy baloons ... kiddies of Dolga Poljana happy ... V mojem spominu pa je vtisnjen kot svetal nasmeh mladosti, ki raja, raste in se uči tam, koder sem sama preživljala zlata leta otroške dobe. Dogodilo pa se je vse to čisto preprosto: prvi malček, ki je dobil od »tete iz Amerike« ameriški balonček, je stekel z njim na klanec in raznesel vest hitreje, kot bi jo mogel telefon ali brzojav. V dobre pol ure smo imeli polno dvorišče vaškega drobiža. »Imate še kak balonček, teta?« »Še, a dvomim, da jih bo dovolj za vse; mnogo vas je, nisem vedela števila, ko sem nalagala kovček. No, če jih zmanjka, bom poslala novih za Miklavža — naša Štefka vam jih bo porazdelila.« Vsi so zmenjali žareče, vesele poglede med seboj in se rinili do mene. Zaloga balončkov je hitro skopnela in žalost je legla na lica malih, ki niso dobili nič . . . to se pravi, dobili so svinčnike, radirke itd., ali kaj vse to, če ni več balončkov. . . Žalostnim je odleglo, ko se je razpočil prvi balonček. Ostali so jih potem napihovali z večjo previdnostjo, ali balončki so balončki, radi počijo pod radovednim otipavanjem in božanjem in temu so bili izpostavljeni nenehno, saj so bili tako pestri, tako lepi! Naše staro dvorišče je bilo, kakor ob festivalu mladine. Toliko živih barv, toliko glasnih kratkohlačnikov, toliko smejočih se dekletc. Sedla sem na kamnite stopnice pred hišo in jih opazovala, se pogovarjala z njimi. Dekletca so posedla okrog mene, fantiči niso bili tako domači, vendar so se radi približali in stavili kako vprašanje o ameriških otrocih, o velikem morju, prek katerega sem prišla s temi pisanimi balončki, o ladjah, ki plovejo po neizmernem vodovju in prevažajo potnike. Joj, to mora biti lepo priti tako daleč! Tudi mene je vedno pritegnila daljina, ko sem bila v njih letih... ko pa so sanje otroških fantazij postale resnica, se mi je tožilo po domu, tako zelo, da sem prišla ta dom pogledat po 29 letih odsotnosti. Povedala sem jim to in so me gledali pol zavzeti, pol razočarani. Kaj pa je vendar lepšega za otroško domišljijo kot daljni, daljni svet? Pesem, pesem je lepša, ki poje o domači zemlji. Ali znajo katero? Znali so jih in smo skupaj peli in pozabili na daljne dežele. Nekaterim so vmes misli uhajale v bajno deželo, kjer izdelujejo tako lepe balončke, pa smo prišli do zaključka, da bodo kmalu tudi doma izdelovali marsikaj in seve tudi balončke. Saj ima Jugoslavija zdaj petletni plan. Ena od dekletc je menila, da je taka stvar, kot so balončki, premalenkostna, da bi bila vključena v petletni plan. Zdaj morajo najprej zgraditi tovarne, hiše, vasi, mesta, Novo Gorico, novi Beograd in toliko drugega — v šoli se uče o tem. Pri otrocih mora človek hitro misliti, pa sem jim odgovorila: »Tudi balončki so važni — vse, kar otroke osrečuje, jih dela vesele, pridne in ukaželjne, je važno za bodočnost in srečo vsake dežele, tudi vaše. Saj vidite, kako prihajajo nove otroške igračke tudi že v vaške zadružne trgovine. Ne samo naši, tudi vaši deželi je mnogo do tega, da ima veselo, srečno, zdravo in zadovoljno mladež. Povsod koder se vozim po vaši domovini, vidim in srečujem mladino, ki se vozi na izlete, v Postojnsko jamo, v Opatijo, na Bled, v planine, v znamenite kraje drugih republik. Imate pionirske železnice, otroške restavracije in druge ustanove, ki skrbe, da boste dorasli v lepšo bodočnost pripravljeni, da vzamete nase odgovornosti upravljanja svoje lastne dežele. To je velika stvar, mar ne?« Prikimavali so mi in vrteli v rokah napihnjene balončke. Nekako pozabi- li so na daljne dežele in se pričeli med seboj pogovarjati o tem, kdaj bodo dovolj stari, da pojdejo tudi oni na izlete v lepe kraje svoje domovine. Dekletca so me občudovala, ker sem komaj prišla od nekod daleč, pa sem videla že toliko zanimivosti v njih lastni domovini. Toplo, brez zadrege, so razpletale z menoj razgovor o tem in pripovedovale obenem o svojih otroških dogajanjih na vasi, v šoli, v cerkvi. Sonce je zašlo, mrak je zajemal dolino in naše dvorišče. Brat Janez je prišel na hišni prag in menil, da je že čas, da se otroci poslovijo in gredo domov. Prihajale so tudi matere in klicale svoje male domov k večerji. Tako se je praznilo naše dvorišče, jaz pa sem morala vsem in vsakemu posebej obljubiti ponovno, da jim še pošljem balončkov. Domači so se smejali, češ kaj le obljubljaš otročadi! Jaz pa sem obljubo vzela prav resno in sem v novoletnem paketu poslala mnogo balončkov za našo dolgopoljansko mladež tam na Vipavskem. »GOING TO TOWN« Prost dan, deževje, muhasta volja, dolgočasje, ki se ne da pregnati z branjem, razmišljanjem, pisanjem, sploh z ničemer resnim — samo s kakšno nesmiselnostjo. Vsi imamo menda take dneve zaznamovane na koledarju. All right. V mali kino dvorani sosednjega bloka kažejo Mae West. Pospravim knjige, zaprem strojček, si s pudrom oprašim nos, poveznem klobuk na glavo in hajd na ulico. Pred kino dvorano se ozrem okrog, če me morda ne vidi kak pameten človek, nato pobrskam po torbici za desetico in grem proti okencu. Tedaj me nekdo potegne za rokav: »Vzemite me s seboj.« Obrnem se in moja radovednost se sreča s precej zanemarjenim kratkohlačnikom, ki moli desnico proti meni: »Tu je desetica, plačajte še zame.« »Zakaj ne bi plačal sam?« »Sam ne smem noter.« »O, mamice ti je treba. A tako? Kaj pa te tako mika tam notri?« »Mae West.« »Mae West. Hm, srečna ženska ... no, pa pojdiva, sinko, gledat Mae West.« Plačam vstopnino, primem »sinka« za roko in se oba zgubiva v mračnosti kina. Na platnu še teče prvi film. Kavboji — kravji pastirji se bahavo in s puhlim pogumom postavljajo v pretepu. Revolverji pokajo, pesti se uveljavljajo, mrtve in ranjene pobirajo po tleh, kakor smo v domačem kraju pobirali hruške po nevihti. Vse zaradi čednega dekliča. Zeham. Da bi vsaj kmalu pokazali Mae West, sicer zaspim. Ozrem se po »sinku«: »Se zabavaš?« »Pa kako!« V mračnost prostora svetijo njegove razširjene, zavzete oči. »Ah, če bi imel enega njihovega konja.« »Tisto niso konji, sinko, tisto so kljuseta.« Fantek me zavzeto pogleda, potem pa se spet zamisli v sliko. Končno dobi junaški kavboj svojo srečo, nakar nas seznanijo z osebjem filma »Going to Town« in Mae West nastopi v vsej svoji leno-razkošni lepoti. Moj pobič se dvigne in navdušeno zaploska. Drugi pobiči okrog po sedežih jo pozdravijo na enak način. Poglejte, si mislim, kako svet napreduje. Film se odvija in Mae West leno poje, leno hodi, pleše, meče zanke, poglede in celo strele za moškimi, ki kar vsi od kraja tako rekoč ponorijo za njo. Mae pa se smeje, pregiblje boke in stresa zabeljene opazke iz rokava. Kratkohlačniki z užitkom polglasno ponavljajo njen »gag«. Moj pobič se obrne k meni rekoč: »Isn’t she swell?« »Ali ni sijajna?« »Swell,« mu odvrnem, »swell — a povej mi, kaj na njej ti predvsem ugaja?« »To, da vse tako izborno za nos vleče.« Oddahnila sem se ... Vkljub vsej gnilobi so nekatere glavne korenine le še zdrave. TEH PETDESET LET Kako hitro mineva čas! Ko pomislim nazaj, se mi zdi, da je nemogoče, da bi minilo že petdeset let, odkar smo zapustili domovino in odšli v tujino za zaslužkom in s trdnim upanjem, da se prej kot slej z lepimi prihranki vrnemo domov. Človek misli in obrača, a usoda stori svoje. Danes, trinajstega marca, je petdeset let, odkar nas je šest sosedov in prijateljev stopilo na belgijska tla. Ne iz radovednosti, kako je v svetu, pač pa z namenom, da si kaj prislužimo in si po vrnitvi v domovino ustvarimo družino. Saj nam naša trgovina ni mogla dati tega, kar smo potrebovali. Ob prihodu v Eisden smo srečali Slovenca. Prav tako je bil zadovoljen kot mi in spremljal nas je v kantino k Slovencu Valnarju. Tam smo si najprej potešili lakoto, potem pa je šel kantiner z nami na rudnik, kjer smo takoj dobili delo. Naslednji dan, 14. marca, smo se z dvigalom že spustili domala tisoč metrov globoko v temni rov. Malo tesno nam je bilo pri srcu, a imeli smo delo in upanje na dober zaslužek. Vendar pa sta moja dva prijatelja Franc in Lojz Hočevar ugotovila, da ne bosta ostala pri tem delu. Tudi Johan Fabjan, Stanko Pavlin in Ludvik Markelc so omahovali. Meni pa se je zdelo najbolje, da pišem ženi, naj se potrudi in čim prej pride za menoj. Mislil sem si: Z denarjem, ki bi ga plačeval zase za hrano, bova lahko živela oba. Kantiner mi je tudi ponudil, da bi ona delala v kuhinji in s tem zaslužila za hrano za oba. Moj zaslužek pa bi tako v celoti prihranil. Zadovoljen sem ji pisal in enaindvajsetega aprila je bila že pri meni. Ni pa bilo vse tako, kot sva želela. Žena je delala v kantini in bila sva zadovoljna. Kmalu pa ji je voda, ki je tukaj veliko bolj trda, povzročila hude bolečine v rokah. Kaj storiti? Denarja ni bilo niti za stanovanje. Kar pa je najhuje, da se človek ni znal pogovoriti in da ni razumel ničesar. Težko pa je čakati na milost drugih. Kantino je vsak dan obiskal star oskrbnik stanovanj. Videl je boleče roke moje žene in vprašal kantinerja po vzroku. Kantiner mu je povedal. Mož se je obrnil k moji ženi in ji nekaj rekel, a ona ni razumela ničesar. Govorile pa so solze, ki jih je izkušen človek razumel. Dva dni pozneje ji je prinesel ključe hiše, ki še ni bila dograjena. Ni še bilo vseh vrat in ne vseh oken. Bile so štiri sobe. Imela sva stanovanje, a bilo je prazno. Žena me je vedno prosila: Zasluži za vlak in vrniva se domov! Jaz pa sem vztrajal. Skromno sem opremil stanovanje, bodril in tolažil ženo, sam pa sem vestno hodil na delo. V očeh moje žene pa je bilo vedno čutiti žalost. Belgija je danes lepa, v času našega prihoda pa je bila pusta. Ni bilo cest, bila so le blatna pota. Sama puščoba, resje in grmovje. Ko je šel človek po koloniji, je moral dobro paziti, da si ni zlomil nog. Takrat so največ zidali in pripravljali stanovanja za delavce. Rudnik je v tem času šele dobro začel delati. Kjer je dobra volja, je tudi obstoj. Žena se je počasi potolažila, sam pa sem se privadil rovu in delu. A tudi težave so opravljale svojo kruto službo. V hišo je prišla bolezen. V avgustu istega leta je žena ležala tri mesece po porodu, otrok pa je umrl. A minilo je tudi to. Soseda je bila Belgijka, s katero seveda nisva mogla govoriti, a razumeli smo se kljub temu. Skoraj neverjetno, a vendar je bilo res: vse tri mesece je skrbela za ženo in zame za kosilo, ko sem se vrnil z dela. Na vprašanje, koliko sem ji dolžan, je rekla, da je že vse plačano. Priznati moram, da so Belgijci zares dobri, seveda pa so tudi izjeme kot povsod. Sčasoma se je izboljšalo. Žena se je trudila, da bi se naučila kakega tujega jezika, ali nemško ali flamsko in čez dobro leto je že razumela za silo. Ni me več prosila za domov. Pet let pozneje sva imela že tri hčerke, med temi pa je en sinček umrl. Žena ni imela več časa, da bi razmišljala in se dolgočasila. Vedno pa sva oba gojila željo po vrnitvi. Počasi se človek n'avadi, otroci odraščajo, začnejo hoditi v šolo. Ko pa dorastejo, si najdejo pare, pridejo vnuki, si napravijo domove, potem pa je staršem za stalno zaprta pot v domovino. Tako se je zgodilo tudi nama. Imava dva vnuka, dve vnukinji in kmalu bodo štirje pravnuki. V rudniku v Eisdnu sem delal trideset let. Ni bilo vedno lahko, včasih mi je tudi tu in tam zlomilo kakšno kost, pa vendar sem zadovoljen. Napravil sem si hišo in tudi hčerke niso šle praznih rok od doma. Zdaj sem že dobrih dvajset let upokojen. Z ženo rada obiščeva sorodnike v domovini in tako uživava najino jesensko življenje, ki se že obrača na dolgo, neprespano zimo. Naj še omenim, kaj se je zgodilo z mojimi prijatelji. Fojze Hočevar se je čez nekaj let vrnil domov in kmalu umrl. Njegov brat Franc se je kmalu preselil v Holandijo in umrl tam pred kakimi sedmimi leti. Ludvig Markelc je šel že prvo leto v Holandijo in se je tam smrtno ponesrečil. Stanko Pavlin pa se je preselil v Charleroi, tam se je oženil in še mlad umrl. Zapustil je ženo in troje otrok. Johan Fabjan je šel za časa vojske v Nemčijo in je tam umrl. Vsi smo bili doma iz škocjanske okolice pri Novem mestu. V času, ko je odšlo v svet nas šest, je odšlo še mnogo drugih in vsi smo imeli trden namen, da se vrnemo. Nekaj se jih je vrnilo, veliko jih je pokrila tuja zemlja. Le nekaj nas je še, ki si mislimo: Bogve, če nam bo še sreča mila, da bomo obiskali domovino in svojce, kar jih še živi. Kako lepa je misel in beseda, ko rečeš: Danes se odpeljemo. Zgodi pa se tudi, da srečaš človeka, ki pravi, da ga ne zanima več domovina, kjer je toliko pretrpel. Ne mnogokrat, a zgodi se, da kdo izusti: Slovenskega jezika ne potrebujem več. Kako zelo se motijo. Saj ni mogoče, da bi se ne spomnil na kraje in poti, ki so ti bile nekoč tako drage. Kjer si se srečal z ljubljenim dekletom ali dekle s fantom. Kjer so odmevale lepe melodije. Še bolj pa se moti tisti, ki pravi, da slovenščine ne rabi več. On morebiti res ne več, ne veš pa, kakšna bodo pota otrok in vnukov. Kdor je videl, kaj se pravi ne razumeti, bo znal upoštevati vsak jezik. Ne znamo si tudi predstavljati, kaj bi bilo, če bi zatajili domovino. V dolžnost si moramo šteti, da izražamo spoštovanje do nje in do naše lepe slovenske govorice. Lepe pozdrave vsem Slovencem po svetu in doma! Franc in Tončka Trkaj Maasmechelen, Belgija ČAKANJE NA MATER Čakal sem že dobro uro na železniški postaji v Malmoju. Veter, ki je tu pri morju običajen, se je igral z mojimi lasmi ter jih kuštral in prepletal po mili volji. Bil sem zelo nemiren, nekaj me je v srcu stiskalo in bal sem se, strašno sem se bal, da je ne bo. Prižgal sem si cigareto, da bi pomiril razburkane duhove, ki so mi šepetali in drezali vame: »Ne bo je!«. Molčal sem, a nisem se dal prepričati. Usta sem imel suha. V glavi mi je vrelo. Vročično sem se oziral okoli, postopal sem sem ter tja. Misliti nisem mogel nič določnega. Veter mi je hladil razgreto čelo, mi pošepetaval okoli ušes, da pride, še danes, da pride. »Ne verjemi«, mi je šepetal, »njim zlobcem, ki bi te hoteli premotiti!« Te tolažilne besede so mi pomagale, da sem dvignil glavo in bolj mimo opazoval svet okoli sebe. Za trenutek sem pozabil, zakaj sem tukaj. Gledal sem razgibano množico ljudi, ki so hodili mimo mene in se pogovarjali v vseh mogočih jezikih. Eni so čakali na taksi, drugi na vlak, tretji so se prerivali sem ter tja. Brezdelje jih je združevalo. Tu so čakali lahkega zaslužka. Gledal sem te ljudi in si mislil, da življenje mora imeti neki smisel; ljudje so povezani med seboj, prijatelji in bratje. Saj prav to je moč življenja, saj prav to je ono, kar jaz iščem, saj prav zato čakam danes tu na tejle železniški postaji svojo mater, ki je edino neokrnjeno bogastvo, ki mi je še ostalo. Iz misli me je predramil glas, ki je napovedal, da vlak iz Hamburga prihaja na železniško postajo v Malmo. Srce mi je še burneje zaplalo, ko se je prikazal vlak in se počasi klopotajoče ustavljal. Množica potnikov se je vsula iz prvih in dragih razredov ter se mešala v vrvež ostalih ljudi na peronu. Že me je prešinila slutnja, da je ne bo. Potnikov je bilo vedno manj, ko sem na stopnicah oddaljenega vagona zagledal obraz preplašene, drobne ženice, ki ni vedela ne kod ne kam. Naenkrat se mi je nekaj zganilo v srcu, toplo čustvo mi je preplavilo telo; pohitel sem, pravzaprav sem tekel, ljudje so me začudeno gledali, ko sem jih odrival stran s svoje poti. Utrujen — foto: Milenko Pegan »Mati!« sem zakričal in jo vzel v naročje, sivolaso, drobno ženico. Zdaj sem uvidel, da sem dobil tisto, kar sem najbolj pogrešal. »Torej tukaj živiš, sin moj,« mi je rekla presrečna, da me je našla in solze so se ji zalesketale na ostarelem licu. Tudi jaz nisem vzdržal in solznih oči sva se oba napotila proti izhodu. Ciril Stopar, »Naš glas« Švedska NA SVET Svetujem, polagam na vsako srce, da pesmi Slovencev so zlate gore. Moč in obstoj slovenske rasti, nedvomno v glasbi in pesmi leži. Zapoj si, poslušaj, spoštuj ta nasvet, le pesem rešuje slovenski nasled. SINU OB POROKI Minulo je osemindvajset let, odkar odšla sem v široki svet. Pustila sem svoj rojstni dom in sina s sabo odpeljala. In zdaj naš lepi sin odhaja z doma svojega, poraja si svoj novi dom. Ob strani mu stojim in govorim: »Veliko let minilo je, slovenska roža ti še cvete, ti nosil boš jo za spomin saj slovenske matere si sin. Z veseljem sva te gledala in pesmi ti prepevala. Le nosi nagelj za spomin! Bil najin si najlepši sin.« Pepi Proške St. Catharines, Ont., Kanada Viktor Prest or MATERINŠČINA SLOVENSKA NAREČJA Rojak Feri Ž. iz Kanade je rojen že v Kanadi. Starši so ga z veliko ljubeznijo naučili slovenščine, vendar le pogovorne, slovenskih knjig in časopisov niso imeli pri hiši. Lansko poletje je bil na obisku v Beltincih, od koder so doma njegovi starši. Bil je pravzaprav presenečen, kako zlahka se je pogovoril s sorodniki in z domačini. Ko pa je potoval po Sloveniji, zunaj Prekmurja, se je sporazumeval čedalje teže. Ponekod je videl, da se njegovi govorici celo posmehujejo. Ugotovil je, da so ga starši naučili le prekmurskega narečja, saj drugačne slovenščine tudi sami niso znali. Ali se prekmursko narečje zares tako zelo razlikuje od knjižne slovenščine, da ga zunaj Prekmurja ne razumejo? je torej vprašanje, na katero naj poskusimo odgovoriti v Rodni grudi. Rojak Feri Ž. je tako rekoč na svoji koži boleče občutil dve stvari, o katerih smo se v Rodni grudi sicer že pogovarjali, a mogoče preveč na splošno, da bi moglo veljati za vse posamezne primere, in preveč teoretično, da bi mogel kdo izsledke navezovati nase in na svoje spoznanje in doživljanje narečij. Za kateri stvari torej gre? 1. Za slovenska narečja na splošno in posebej za prekmursko in 2. za govorjeno slovenščino (v nasprotju s pisano ali tiskano). Poskusimo se danes malo več pogovoriti o tako imenovanih narečjih. Slovensko ozemlje v domovini je sicer majhno, pa je vendar jezikovno precej neenotno in razgibano. Vemo, da tako rekoč niti v dveh sosednjih vaseh ne govorijo povsem enako in da se vaščani radi med seboj hudomušno zbadajo zaradi takih posebnosti, in vemo, da so kajpak razlike v narečni govorici toliko večje, kolikor bolj se razdalje med primerjanimi vasmi povečujejo. V čem vse se razlikujejo med seboj take govorice? V vsem mogočem, predvsem pa seveda v naglaševanju posameznih besed in v melodiji, v petju posameznih samoglasnikov, besed in celih stavkov. Nadalje v dolžini ali kračini, v širini ali ožini posameznih samoglasnikov, v njihovi čistoči ali spojenosti po dveh glasov in podobno. Kljub navideznemu neredu in samovoljni pisanosti v slovenskih govoricah pa so jezikoslovci — strokovnjaki za narečja ali dialektologi, kakor jim pravimo s tujo besedo — odkrili zanimive prevladujoče značilnosti za posamezna zemljepisna področja, tako da so celotno slovensko ozemlje razdelili na sedem jezikovnih območij, tako imenovanih narečij (dialektov) ali bolje rečeno, večjih narečnih skupin, ki naj jih kar našte- jem: gorenjska, dolenjska, rovtarska, koroška, primorska, štajerska, panonska. Razdeljenost slovenščine na narečja sega daleč v preteklost. Že Trubar je leta 1555 nakazal približno isto stanje, saj pravi med drugim: »Drugače govore z dostimi besedami Kranjci, drugače Korošci, drugače Štajerji in Dolenjci ter Bezjaki, drugače Kraševci in Istrijani.« Vendar je govorna razdrobljenost opazna tudi sredi takih večjih pokrajinskih jezikovnih skupin, tako da je jezikoslovec dr. Fran Ramovš (1890—1952), ki se je prvi pri nas sistematičneje ukvarjal z narečji, našel in v svojih knjigah obdelal nad 40 slovenskih narečij. Podobno stanje ugotavlja tudi njegov učenec dr. Tine Logar v svoji knjigi Slovenska narečja (1975). Taka razdrobljenost enega jezika na toliko skupin in skupinic je v svetovnem merilu nekaj prav posebnega, saj celo jeziki, ki jih govori veliko več ljudi kakor slovenščino, niso tako razcepljeni na toliko narečij. Od kod in zakaj tako? Strokovnjaki so ugotovili, da moramo iskati vzroke v več smereh, v zemljepisni, naselitveni, zgodovinski in tako naprej. Med zemljepisne okoliščine lahko štejemo veliko razdrobljenost slovenskega ozemlja, saj naselitev ni bila nikjer posebno gosta in strnjena, temveč so bila posamezna področja — zlasti v starejših časih — izrazito ločena med seboj, zlasti z neprehodnimi ali težko prehodnimi in s cestami nepremaganimi gorami, vodami, gozdovi, močvirji. Tudi naselitveni tokovi so pri oblikovanju narečij odigrali ponekod bistveno vlogo, saj se je s priselitvami, preselitvami in podobnimi premiki zelo spreminjal zemljevid narečij. Veliko pa so pri tem sovplivcle tudi politične in upravne razdelitve slovenskega ozemlja, ki so vsaka po svoje pomagale drobiti ali družiti zavest enotnosti. Na obrobnih področjih je treba pri tem upoštevati zlasti šc vsakokratne sosede, tako na zahodu Italijane in Furlane, na severu Nemce, na vzhodu Madžare in na jugu Hrvate. Obrobna narečja imajo namreč ne le v besedah, temveč tudi v celotnem govornemu toku, veliko značilnosti sosednjih jezikov, na zahodu italijanščine in furlanščine, na severu nemščine, na vzhodu madžarščine in na jugu srbohrvaščine. Janko Moder INOVE I KNJIGE I t' —ii——✓ BESEDA SODOBNIH JUGOSLOVANSKIH PISATELJEV. Založba Mladinska knjiga je pred kratkim predstavila javnosti nov zavitek knjig iz te priljubljene zbirke, v kateri bo skupno izšlo 45 knjig. Tokrat so izšle naslednje knjige: Miško Kranjec: Strici so mi povedali, Karel Grabeljšek: Med strahom in dolžnostjo, Vladimir Kavčič: Pustota, Oskar Davičo: Pesem, Slobodan Novak: Dišave, zlato in kadiio, Ivan Minatti, Janez Menart, Lojze Krakar: Pesmi; Vaško Popa, Miodrag Pavlovič, Stevan Raičkovič, Branko Miljkovič: Pesmi; Matej Bor: Zvezde so večne; Drame — Marijan Matkovič: Sejem sanj, Djordje Lebovič-Aleksandar Obrenovič: Nebeška komanda, Kole Čašule: Temine. MIRA MIHELIČ: TUJEC V EMONI, Cankarjeva založba, Ljubljana. Po besedah urednika te založbe je to knjiga, ki. govori »o tujstvu v človeku in o stiskah, ki so tudi današnje«. Znana pisateljica je tokrat dogajanje prenesla daleč v zgodovino, ker se ji je tako ponudila priložnost, da laže prikaže nekatere intimne človeške in družbene probleme. IVO ZORMAN: VONJ PO JESENI, Cankarjeva založba. Tudi to novo delo pisatelja Zormana se navezuje na partizansko tematiko. V tem primeru to ni vračanje v preteklost, temveč soočanje s časom, ki je socialno in idejno tesno povezan s sodobnim človekom. Zorman v tem delu opisuje generacijo, ki jo je vojna »povozila« in ki je bila »ogoljufana« za pravo mladost. DR. ERNEST PETRIČ: MEDNARODNO VARSTVO NARODNIH MANJŠIN, založba Obzorja, Maribor, cena: 200 din. To je obsežna študija, ki podrobno in obenem dokaj poljudno obravnava pregled mednarodnega varstva narodnih manjšin v Evropi. Še posebej je opisan položaj slovenske narodne manjšine v Avstriji in Italiji. JOŽE DULAR: METLIKA SKOZI STOLETJA, izdalo ČGP Delo, Ljubljana. To je nova izdaja knjige, katere zadnja je izšla že leta 1961, zdajšnja je precej dopolnjena in obogatena. Knjigo je pisala izkušena pisateljska roka, zato se odlikuje po jasni in kleni besedi. Primerna je tako za šolarje kakor tudi za odrasle bralce, zlasti pa še za vse »bivše Metličane«. VLADIMIR GRADNIK: KRVAVO POSOČJE, izdalo Založništvo tržaškega tiska in založba Lipa iz Kopra. Knjiga pripoveduje o soški fronti, o največjem vojaškem dogajanju na slovenskih tleh med 1. svetovno vojno. Vladimir Gradnik, vojaški strokovnjak, je po večletnem študiju napisal podobo krvavih bojev ob Soči, prikazal taktične napake, obšel pa ni tudi številnih žrtev v strelskih jarkih. MATE DOLENC: GORENCEV VRAG, založba Mladinska knjiga. V knjigi so objavljene tri novele mladega slovenskega pisatelja, ki govore o življenjskih navadah nemirnih, z družbo skreganih ljudi. Pripoved teče gladko, v lepem, preprostem jeziku, kljub temu pa lahko rečemo, da je Dolenčeva proza pravi odsev sodobnega slovenskega pisateljevanja. J. P. 2\UPNI FCMENKI H LJUBEZEN NA PRVI POGLED Čeprav imamo v vsakdanjem življenju toliko pripomb na mnoge administrativne zahteve ali ukrepe, se prej ko slej sleherni izmed nas znajde v trenutku, ko je prav zadovoljen, da obstaja ta preljuba administracija. Včasih nam prav kakšen administrativni ukrep odpravi trenutno ali življenjsko stisko, včasih pa nas tudi razveseli. Razveseli pa nas zlasti takrat, ko lahko še z administrativne strani potrdimo, da smo prav ukrenili, prav storili ali pa potrdili našo izbiro. In prav to potrditev, ki bo nekje zapisana v knjige, potrditev naše čustvene vezanosti in ljubezni, bomo doživeli ob sklenitvi zakonske zveze, ob poroki. To je takrat, ko si rečemo, češ, saj je formalnost, pa vendar želimo tudi s takšno formalnostjo potrditi svojo ljubezen pred drugimi, tudi s tistim podpisom v knjigo poročenih, ki je del obsežne administracije. Razumljivo in človeško. Zakaj ne, saj potrjujemo le svojo ljubezen. Kaj pa pred tem? Kaj potem? Včasih se sprašujemo in si skušamo odgovoriti. Tako kot naša sogovornica, ki pravi: »Niti mesec dni ni minil od najine poroke in že se sprašujem, ali sem storila prav ali ne? Ne, pred poroko se nisva dolgo poznala. Veste, to je bila ljubezen na prvi pogled. Ko sem ga zagledala, ko sem prvič videla njegov obraz, sem vedela, da je to on, moški, ki sem ga dolgo čakala!« Tako je trdila ona. In on? »Tudi jaz sem v tistem hipu, ko sva se spoznala, ko je spregovorila, ugotovil, da je to ona. Premišljevati ni bilo kaj, saj mi je srce govorilo, da je ona tista prava, tista, ki sem si jo želel in jo čakal. Ne, nimam nobenih skrbi. Ona je začela skrbeti, če sva prav storila, da sva se poročila!« Tako kot mnogi drugi sta tudi naša sogovornika o storjenem koraku premišljevala šele potem. Kaj pa je bilo pred tem? Pred tem pa sta vsak po svoje doživljala in živela svoje življenje. On se je približeval srednjim letom, tistim, v katerih nekatere zgrabi panika, občutek, da je treba storiti še tisto, česar doslej niso storili. In on tega »usodnega koraka«, da bi se poročil, še ni 52 storil. Vedno znova, ob bežnih srečanjih z drugimi ženskami, je ugotavljal, da nobena ni prava. Vse — dokler ni našel sedanje žene, za katero trdi, da je prava. Ona pa že ima izkušnje skupnega življenja. To je njen drugi »usodni korak«. Skupno življenje, ki je trajalo nekaj let, je propadlo. Nesporazumi, nerazumevanje in prepiri so bili na dnevnem redu; vsega tega pa ni več prenesla. Naposled je ugotovila, da sta si z možem tako tuja, da med njima ni več nobenih čustev. Čustveni hlad jo je vso prežel. Po vsem tem in še marsičem drugim sta naša sogovornika ob prvem srečanju doživela tisto čustvo vznesenosti, kateremu rečemo ljubezen na prvi pogled. Močno ju je zagrabilo to čustvo ljubezni. Tako močno, da nista dolgo premišljevala. Le to sta premišljevala: »Usoda nama je bila naklonjena, da sva se našla ob pravem trenutku!« Le kaj je tisto, kar povzroča, da se dva najdeta in na prvi pogled ugotovita, da sta za skupaj? Včasih se dva najdeta zaradi telesne privlačnosti. To so tiste situacije v življenju, ko nekatere zunanje okoliščine ali značilnosti druge osebe izzovejo močno čustveno odzivnost v nas samih. Včasih skozi takšna srečanja in porajanja »ljubezni na prvi pogled« skušamo uresničiti »ideal« osebe, ki jo nosimo v sebi, tisto, ki jo vtkemo v vsa naša dosedanja pričakovanja. Po naključju se lahko pripeti, da takšna pričakovanja osebe-ideala nosita hkrati dva in se takrat tudi srečata. Toda še bolj pogosto se ljubezen na prvi pogled rodi v tistih, ki se znajdejo na različnih življenjskih prelomnicah, pred pomembnimi odločitvami ali pa v stiskah. Tako nas lahko tudi razveza, katere posledica je čustvena stiska, dalje — občutek, da se hitro staramo ali pa splošno nezadovoljstvo z življenjem spodbudi, da iščemo izhod v sili. Eden izmed teh izhodov v sili je tudi ljubezen na prvi pogled. Azra Kristančič dipl. psihologinja laOLNSKIl LONEC t 1,1 1 GOBE TAKO IN DRUGAČE MLEČNA GLOBANJEVICA Na Štajerskem pravijo gobam-jurčkom globanje. Takole pripravijo mlečno gobovo juho: Pol kg svežih očiščenih gob zrežemo na rezine, zatem pa jih poparimo ter ožete z nekaj rezinami čebule dušimo na vročem maslu ali masti. Solimo, dodamo strok strtega česna in lovorjev list. Po desetih minutah potresemo gobe z zvrhano žlico moke, vse skupaj prepražimo in nazadnje zalijemo z litrom vrelega mleka ter kuhamo, da se gobe zmehčajo. Preden postrežemo, juho popopramo. GOBOVO CVRTJE Ta jed je doma na Dolenjskem. Potrebujemo kilogram do dva zdravih jurčkov, 2 del mleka, 4 jajca, 20 dkg moke, sol ter mast ali olje za cvrenje. Jurčke očistimo in zrežemo na večje enakomerne rezine in jih osolimo. V mleku razžvrkljamo rumenjake, solimo in polagoma dodajamo moko, da dobimo gladko tekoče testo, ki mu nazadnje dodamo še sneg od 4 beljakov. Gobje rezine pomakamo v testo in ocvremo. Poleg postrežemo s sezonsko solato. GOBE PO TRŽAŠKO Potrebujemo: Vs 1 olivnega olja, sesekljan peteršilj, 4 stroke strtega česna, 1 kg gob, 4 do 5 svežih paradižnikov, 1 žlico moke, sol. Na vroče olje vržemo peteršilj in česen, ko zadiši, dodamo očiščene, na listke zrezane gobe. Česen ne sme porumeneti. Dušimo kakšne četrt ure. Posebej zdušimo in pretlačimo paradižnike ter jih nato dodamo gobam. Ko se sok posuši, gobe potresemo z žlico moke, malo popražimo in zalijemo s toplo vodo ter solimo. Jed mora biti gosta. Zraven ponudimo polento, testenine ali pire krompir. FIŽOL Z GOBAMI Kilogram fižola zvečer namočimo in naslednji dan skuhamo v osoljenem kropu, ki smo mu dodali lovorjev list. Na 8 dkg masti prepražimo sesekljano čebulo in pol kg na-listanih svežih gob. Pražimo deset minut. Ob koncu praženja primešamo strok strtega česna in sesekljan zelen peteršilj. Ko se sok posuši, potresemo gobe z žlico moke. prepražimo, nato pa zalijemo s fižolovko in gladko razkuhamo. Nazadnje primešamo gobam odcejen fižol in po potrebi dolijemo še vode, dosolimo, popopramo in kuhamo še kakšne četrt ure. Preden postrežemo, jedi primešamo 2 žlici dobre kisle smetane. Kot prilogo ponudimo ajdove ali koruzne žgance in solato. GOBE V SMETANI Na ta način pripravljajo gobe na Gorenjskem. Kilogram in pol jurčkov ali drugih gob, ki morajo biti lepe in čvrste, zrežemo na večje rezine, jih posolimo in popopramo, damo v kozico in polijemo z Vs 1 smetane. Počasi pečemo v pečici. Ko se smetana posuši, dodamo novo. To moramo večkrat ponoviti. Pečene gobe ponudimo k mesu ali kot samostojno prikuho. FIIÄTELkA PRVENSTVO V BOKSU 5. maja letos je Skupnost jugoslovanskih PTT izdala priložnostno znamko za 4.90 din v počastitev II. svetovnega amaterskega prvenstva v boksu, ki je bilo v dneh od 6. do 20. maja v športni dvorani »Pionir« v Beogradu. Slika na znamki kaže boksarsko rokavico prek stiliziranega globusa. Na spodnjem delu rokavice je kratica »BAPS«, ki pomeni »Boksarsko amatersko prvenstvo sveta«. Motiv je grafično priredil za tisk akad. slikar Dušan Lučič iz Beograda. Znamke je natisnil Zavod za izdelavo bankovcev v Beogradu v večbarvnem ofsetnem tisku v prodajnih polah po 9 kosov. Ob izidu znamke je izšel tudi ovitek prvega dne, ki je stal 2.50 din. NAŠE ČEBELE 25. maja, na dan mladosti, je Skupnost jugoslovanskih PTT izdala že tradicionalno serijo z motivi iz živalskega sveta. Na štirih večbarvnih znamkah je upodobila naslednje predstavnice čebel: 1.50 din — domača ali medonosna čebela (Apis mellifica L.); 3.40 din — samotarka (Halictus scabi-osae Rossi); 4.90 din — modra lesena čebela (Xylocopa violacea L.) in 10.— din — zemeljski čmrlj (Bombus terrestris L.). Motive za to serijo je izbral Aleksan-dar Stevanovič, asistent Instituta za zoologijo naravoslovno-matematične fakultete v Beogradu. Živahno razgibane priprave na jubilejni X. festival domače zabavne glasbe v Ptuju gredo h koncu. Prirediteljem se je za nastop pred mikrofoni na dvorišču minoritskega samostana prijavilo prek dvajset ansamblov iz domovine, zamejstva in celo iz daljne Kanade. Dodajmo še, da bo ptujski festival ob jubileju »potegnjen« na tri dni (od 25. do 27. avgusta), poleg dveh tekmovalnih koncertov bodo zadnji dan nastopili dosedanji zmagovalci ptujske vižarske parade z revijskim programom, pri Produkciji kaset in plošč RTV Ljubljana bosta izšli plošča in kaseta z izborom festivalskih skladb, na prizorišču pa bodo po nekajletni odsotnosti spet televizijske kamere, skratka — polke in valčki z Dravskega polja bodo tako ali drugače dosegli tudi najbolj oddaljeno uho prijateljev domačih napevov. Z uspešne turneje po ZDA se je vrnila rock skupina SEPTEMBER, prvi tovrstni jugoslovanski ansambel, ki je gostoval v Združenih državah. Fantje so nastopali na koncertno-plesnih prireditvah, hkrati pa na Floridi za svojega ameriškega producenta posneli dve veliki plošči — eno ansambel, drugo pa vokalni solist Janez Bončina. Po vrnitvi iz Združenih držav se zdaj pripravljajo na dvomesečno turnejo po Sovjetski zvezi, za njo pa jih čakajo novi angažmaji in nova snemanja v Ameriki. Na malih zaslonih slovenske televizije sta med prijatelji folklore in domačih napevov izzvali veliko simpatij oddaji »Slovenski ljudski plesi« in »Domači ansambli«. V prvi so strnjeni plesi in običaji slovenskih pokrajin (z velikim zanimanjem so tem oddajam sledili tudi tuji gostje na XIII. TV festivalu v Portorožu), v drugi pa je uredništvo zbralo vrsto uspešnic najbolj priljubljenih vižar-skih skupin od Slakov, Avsenikov, do Stanke Kovačič, Zadovoljnih Kranjcev, Veselih planšarjev itd. Poletna ponudba novosti v ritmu polke in valčka je prej pičla kot bogata, saj sta pravi noviteti res samo LP plošči ansambla Vikija Ašiča »Razigrana harmonika« ter Francija Flereta »Rdeči nageljni«. Razen Ašičeve in nove Fleretove plošče (obe sta izšli pri produkciji RTB) pa je na prodajnih policah trgovin s ploščami in kasetami še pisan izbor plošč ansambla Avsenika, ansambla Lojzeta Slaka, Dobrih znancev in ansambla Franca Miheliča, pa skupine Toneta Kmetca, Gorenjcev, Alpskega kvinteta in sploh vseh godcev, ki znajo tako urno nabrusiti pete. Le poiskati jih je treba, pa bo ... Brane Golob MALI OGLASI UGODNO PRODAM večje posestvo z lepim sadovnjakom, gozdom, travnikom, gospodarskim poslopjem zgrajenim leta 1957. Voda in elektrika je v hiši. Hiša leži na sončni strani, prostori so primerni za vikend. Resni kupai naj se oglasijo na naslov: Majcen Štefanija, 5241 SCHEUERFELD/SIEG, HAUPT-STR. 48, DBR, telefon 02741/22150. GRADBENO PARCELO na Tišini v izmeri 10 arov ugodno prodam. Naslov: Vukan Štefan, Tišina 1, 69251 TIŠINA, Prekmurje. GRADBENO PARCELO v Tro-povoih v izmeri 11,80 ara ugodno prodam. Naslov: VERBAN Branko, Trop ovci 16, 69251 TIŠINA, Prekmurje. PRODAM večjo količino opeke (približno za eno večjo hišo) in nekaj železa. Informacije na naslovu: Fujan Samo, Hraše 5, Smlednik (pri Medvodah). NOVO, sodobno grajeno enostano-vanjsko hišo s petimi sobami, centralno ogrevano ob avtocesti blizu Rimskih Toplic prodam zaradi selitve. Poleg hiše je lep sadni, zelenjavni in cvetlični vrt v velikosti 800 m2. Parcela je v celoti ograjena. Lepa sončna lega in mirni kraj sta prav primerna za naše povratnike. Ponudbe pošljite na naslov: Štravs Stane, 61431 Dol pri Hrastniku 67 a. PRODAM POSESTVO (4,50 ha), od tega 2,50 ha gozda, sadni vrt, novejša hiša z gospodarskim poslopjem. V bližini je avtobusna postaja. Posestvo je primerno za kmečki turizem. Ponudbe poslati na naslov: Kotnik Marija, 63326 Topolšica 45. OBJAVA MLADINSKA KNJIGA, TOZD Trgovina o. sub. o., Knjigarna Ljubljana, Titova 3, II. oddelek, ima na zalogi revijo RODNO GRUDO, ki jo izdaja Slovenska izseljenska matica. o Mill LJUBLJANA - POLJE Izvajamo dela na stanovanjskih, industrijskih, gostinsko hotelskih in drugih objektih TOVARNA KOVINSKE GALANTERIJE n.sol.o. 61001 LJUBLJANA, TOLSTOJEVA 44 — TELEFON (061) 342 261 POSTNI PREDAL 28 — TEKOČI RAČUN 50102-601-20192 nudi iz svojega proizvodnega programa: pribor za obutveno industrijo, pribor za embalažo, okovje za usnjeno galanterijo, ostali izdelki kovinske galanterije, varnostni pasovi Tkrtxfteh? TEKSTILNATOVARNA NOVO MESTO Izdeluje: tkanine iz čiste runske volne, tkanine iz mešanice polyester-volna, jersey pletenine, moške, ženske in otroške hlače, ženska krila ■ DOM Sl GRADITE IN SE ODLOČATE ZA NAKUP OKEN, VRAT, OKENSKIH SENČIL, KAR VSE SODI V PODROČJE STAVBNEGA POHIŠTVA. SEVEDA GRADIMO ENKRAT ZA VSELEJ - TOREJ HOČEMO KVALITETO Z NAJMODERNEJŠIMI REŠITVAMI: TO JE STAVBNO POHIŠTVO JELOVICA - ŠKOFJA LOKA JELOVICA IZDELUJE MED DRUGIM TUDI FINALIZIRANA OKNA IN BALKONSKA VRATA, FURNIRANA NOTRANJA VRATA, POLKNA, ŽALUZIJE, MONTAŽNE STANOVANJSKE HIŠE IN VVEEKENDE, RAZNE MONTAŽNE POSLOVNE OBJEKTE, ITD. LASTNA TRGOVSKA MREŽA V JUGOSLAVIJI ŠKOFJA LOKA, KIDRIČEVA 58, TEL. 064 61-361 ZAGREB, SESVETE, ZAGREBAČKA bb, TEL. 041 253-259 NOVA GRADIŠKA, KRAJAČIČEVA 31, TEL. 055 81-123 PULA, FIŽELA 7a (NA STOJI), TEL. 052 23-976 CRIKVENICA, VINODOLSKA 31, TEL. 051 831-115 ZADAR, BIOGRADSKA bb, TEL. 057 23-815 ŠIBENIK, UL. BRATSTVA I JEDINSTVA 98, TEL. 059 23-876 DUVNO, BORISE KOVAČEVIČA bb, TEL. 080 72-179 SARAJEVO, RAJLOVAC, UL. 21. MAJA 147, TEL. 071 526-338 STARA PAZOVA, SAMENJAROVA 29, TEL. 022 81-666 NIŠ, UL. NIKODIJA STOJANOVIČA (TATKA), TEL. 018 65-930 SKOPJE. MADJARI, UL. 821 br. 3, TEL. 091 61-104 SPLIT, KOVANJINOVA 1, TEL. 058 48-780 OSIJEK, ČEPINSKA bb, TEL. 054 31-922 KRAGUJEVAC, BELOŠEVAC, M. BANKOVIČA bb, TEL. 034 66-235 VALJEVO, KOLUBARSKA bb, TEL. 014 22-233 BAR, TEL. 085 22-189 ?! - v V SOZD SAP-VIATOR (ijco — UMETNOKOVINSKA OBRT KROPA-SLOVENIJi ARTISTICALLY HAND-FORGED, ENGRAVED, CHASED AND OTHER ELABORATE PRODUCTS OF THE KROPA HOME INDUSTRY DEJAVNOSTI: NAKUP, SKLADIŠČENJE IN PRODAJA NAFTNIH DERIVATOV; PROIZVODNJA MOTORNIH OLJ; MASTI, MAZIV; TRANSPORTNE STORITVE; IZGRADNJA SLOVENSKEGA PLINOVODNEGA OMREŽJA IN DISTRIBUCIJA ZEMELJSKEGA PLINA; GOSTINSTVO, MOTELI, RESTAVRACIJE Sestavljena delovna organizacija za opravljanje prometne, delavniške, gostinsko turistične in hotelske dejavnosti SAP-VIATOR o. sol. o., LJUBLJANA združuje naslednje delovne organizacije: »LP«, ljubljanski potniški promet, Ljubljana, Celovška 164 »SAP«, medkrajevni potniški promet, Ljubljana, Središka 4 »VIATOR«, tovorni promet, Ljubljana, Celovška 166 »VV«, delovna organizacija za vzdrževanje cestnih vozil, Ljubljana, Celovška 166 »GOLF TURIST«, Gostinstvo in turizem, Ljubljana, Trdinova 3 686 avtobusov za mestni, primestni in medkrajevni potniški promet, 709 voznih enot za tovorni promet, 50 vozil rent a car, 92 taksi vozil, 1924 ležišč in 10.770 sedežev v penzionih, hotelih, restavracijah in gostiščih, 5 avtocampov, 25 turističnih poslovalnic, tehnični pregledi, servisi in delavnice za cestna vozila najbližja in najhitrejša pot v domovino — z letali JAT! Od aprila dalje REDNA DIREKTNA LETALSKA ZVEZA LJUBLJANA -NEW YORK v. v. enkrat tedensko. Za vse informacije in rezervacije se obrnite na najbližje predstavništvo JAT v tujini ali JAT — Ljubljana, Miklošičeva 34, telefoni (061) 314 340 ali 314 341 alples industrija pohištva Železniki telefon: (064) 61-121 novo na tržišču sistemsko pohištvo triglav-natural omogoča sodobno in estetsko opremo vseh stanovanjskih prostorov AVGUST. SEPTEMBER :L.1978 LETNIK 25 ^ZÆ ¡®5* Ena izmed novejših mariborskih znamenitosti: spomenik narodnoosvobodilnega boja na trgu Svobode Foto: Danilo Škofič Hi’:. ■' ENGLISH SECTION FROM THE EDITOR “One homeland is allotted to all of us” wrote the Slovene poet Oton Župančič, the centenary of whose birth is being marked this year. This line of poetry, this saying, is certainly true, but in spite of that many of our emigrants can be said to be people with two homelands. What does that mean? It means that in one homeland they have their roots and in the other their home and living. Which of the two homelands is the stronger? No one can measure that. These are people who are simply stretched between two different worlds and who are bound to both of them with deep feelings. Our well-known American Slovene, Ana Praček-Krasna, who now lives in her first homeland, at Ajdovščina in the Vipava Valley, tries to answer numerous questions on this subject in her book which has the characteristic title “Between two homelands” (»Med dvema domovinama«). The book forms an important contribution to modern Slovene literary art, including as it does subject-matter from the writer’s life in her old homeland and from her life in her new homeland, America. It’s hard to say which of the two homelands predominates in her work and thoughts. I recommend Ana Praček-Krasna’s book “Between two homelands” to all our fellow-countrymen around the world. Jože Prešeren LOUIS ADAMIC TRACES EMMIGRANT LIFE AND THEIR CONTRIBUTIONS TO AMERICA This American sociological writer and novelist was born of peasant parents in the village of Blato in Carniola, Slovenia, then a part of Austria, now Yugoslavia. His education in the old country included gymnasium. He emigrated to the United States late in 1913, when he was not quite 15 years old. His motives in this move and circumstances which contributed to it are more or less explained in his second book, “Laughing In The Jungle”, published in 1932. This same book contains also an informal account of his early years as an emigrant in this country. Among his other talents, Louis Adamic was a foreign language newspaperman, a soldier in the United States Army, a worker, a rover, and a pilot’s secretary in San Diego, California. When he was 13 years old in his native country, he wrote something in the Slovenian language which found its way into a Juvenile Magazine. At this point, he found out that he always wanted to write. In the early 1920’s, while touring around the country, he began to translate Slovenian, Croatian, and Serbian stories into English. Most of his translations appeared in the Living Age, a magazine then published in Boston. In 1928, his first stories and articles appeared in the American Mercury, which was edited by H. L. Mencken whose encouragement and from these articles came the idea for the book, “Dynamite”, which brought him to New York in 1929. The book was published in 1931. That same year he married Stella Sanders, a native of New York. In 1932, he received the Guggenheim Fellowship Award, a $ 2,500 stipend for his book “Laughing In The Jungle”. This allowed him to return to Yugoslavia for a year which resulted in the book, “The Native’s Return”, a 1934 publication and Book-of-the-Month selection. Two more novels appeared, “Grandsons”, and “Cradle of Life”. In 1936, after a trip to Guatemala, he wrote, “The House In Antiqua”, in 1937. “My America”, appeared in 1938. In 1940, the book, “From Many Lands” appeared, giving us Mr. Adamic’s views of other foreigners as they saw America. In 1941, this prolific writer again published a book “Two Way Passage”, which was a discussion of the factors he felt were fragmenting his nation, Yugoslavia. The problem of name changing where real people would become fictional such as a real officer would become Major Joppalo in John Hersey’s “A Bell for Adano”, prompted Louis Adamic to publish “What’s Your Name”, in 1942. In 1943 he again published the book “My Native Land”, in which he attempted to explain the history and present crisis of the Yugoslav peoples an an attempt to increase American understanding and support. In 1946, “A Nation of Nations”, was printed giving us his views of America’s mixture and interplay of its people of all racial and ethnic backgrounds, a truely remarkable work. In 1946, Louis Adamic and his wife, were invited to the White House because of President Roosevelt’s interest in his book, “Two Way Passage”. This then prompted Mr. Adamic to publish the book, “Dinner At The White House”, an examination of the entire relationship between Franklin Roosevelt and Winston Churchill, the bonds and conflicts between two great architects of victory. Louis Adamic was involved in a lawsuit with Churchill for .quoting Drew Pearson in this book. This was his first real setback. The last ten years of Adamic’s life were lived under great stress caused by the fatal disunity of his homeland, Yugoslavia, and by his own political insecurity. During World War II, he had switched his support of the Yugoslavian leader, General Drazha Mikhailovich, to the position of spokesman to the American People for the RODNA GRUDA Magazine for Slovenes Abroad Cankarjeva l/II 61001 Ljubljana Slovenia-Yugoslavia Tel. 061/23 102 Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Editors: Drago Seliger (Editor-in-chief), Jože Prešeren (responsible Editor) and Janez Kajzer English translations: Milena Milojevič-Sheppard, M. A. RODNA GRUDA is published monthly. Numbers 8 and 9 are published together as a double issue. Yearly subscription for overseas countries is 6.— U, S., Canadian or Australian dollars. Payment can be made direct to our Account, No. 50100-620-010-32002-575 at Ljubljanska banka, or by international money order, or by check — payable to »Slovenska izseljenska matica — in a registered letter Partisans, who he felt were putting up the more effective resistance to Hitler and Mussolini. A stay in Yugoslavia from January to August 1949, made him more pro — Tito than ever, so that much of his post-humous work, “The Eagle And The Roots”, published in 1952, is a biography of Tito. Louis Adamic’s position in American Letters is unique. He was peculiarly fitted for the vast project on which he was engaged. An attempt to evaluate America in terms of the emigrants and the varying racial factors which have coalesced to form a nation. He was frank and somewhat boyish in appearance, looking younger than his years. The uppermost literary influence on Louis Adamic’s life was Ivan Cankar, a Slovenian novelist, one of . whose stories, “Yemey’s Justice”, he translated into English and published in book form by the Vanguard Press in 1926. He also translated an additional 32 scripts and periodicals according to Henry A. Christian’s “Louis Adamic, A Checklist”, of different authors into the English Language. In 1941, Louis Adamic received the John Anisfield Award and a Honorary Doctor of Letters Degree from Temple University. Some think that Louis Adamic was controversial in his writings. Any serious author is controversial to a certain extent. Look what they must go through: Prance Preseren, Simon Gregorcic, Otto Zupancic, Ivan Cankar and others who are still recognized as great authors and poets. Naturally, whoever does any work will run into controversy with somebody. Personally I knew Louis Adamic since 1934. I first met him at the reception for his book, “The Native’s Return”. Before that, I read his articles in the Enakopravnost and the Prosveta. I also have his first book, “Dynamite”, autographed by him. All succeeding 13 publications are also in my possession. The second time I was with him was in 1936, when he lectured at Baldwin Wallace College in Berea, Ohio. During World War II, we met often. Whenever he visited Cleveland, we discussed the serious world situation. When engaged in these debates, he was serious; however, when we met privately, he always had a pleasant smile. When something humorous was said, he gave a deep wholehearted laugh which we all enjoyed. It’s interesting to know that the Cleveland Pederation of SNPJ Lodges invited Louis Adamic to be the guest speaker at their annual SNPJ Day which was held on September 5, 1951 which he turned down. If he came to Cleveland, maybe his untimely death at age 51 at his home near Milford, New Jersey, would have been avoided. Thus began the beginning and ending of a great literary genius, a man still young in years, who gave us much to learn through his endeavors and literary talents. I wholeheartedly, on this occasion, support this tribute to a great author, Louis Adamic. As poet and author Otto Zupancic said, “He gave everything for his homeland as an American author of Slovenian descent”. Louis Kaferle, Cleveland, Ohio A view of the village Selce near Kamno — photo: Ančka Tomšič THE SAVINJSKO GARDENS AT MOZIRJE The recently-opened first gardeners’ exhibition organized by Slovene gardeners and horticulturists, “Savinjski gaj” (the Savinjsko Gardens in Mozirje) has attracted over thirteen thousand visitors over a period of a few days. New groups of visitors from all over Slovenia and Yugoslavia keep on arriving at Mozirje. The Mozirje Gardens are an example of how much can be accomplished if people join together in their efforts. “Savinjski gaj” will undoubtedly have a record number of visitors and will receive a lot of praise and flattering comments. Everything seems to point to the fact that the designer was lucky not only in choosing this exceptional location but also as far as organization and cooperation are concerned. Within an area of six hectares there blooms a sea of tulips and also local Slovene flowers, including the alpine flowers. A special attraction of the Savinjsko Gardens are its ethnographic exibits, such as a two-hundred-year old granary from the Upper-Savinja Valley, an old mill, a typical farm, a smithy, etc. The Savinjsko Gardens are enclosed by the Savinja river, which, at Mozirje, is still unpolluted, and the Strznica stream; both waters are full of trout and other fish. We could say that the people of Mozirje have succeeded in including in their Gardens everything that hasn’t yet been smothered by developing industry in Slovenia. FISHERMENS’ INITIATIVE Although different opinions exist as to who was the first to conceive the idea of “Savinjski gaj”, it seems to be true that the initiators were the fishermen of Mozirje. They were also the first to begin materializing this idea; they built a fishpond and a fishermens’ lodge next to it. At the place where there the Savinjsko Gardens now extend there used to be a forest belonging to the local people, full of undergrowth. It was used as a pasture-ground for sheep and cows. Later on the people of Mozirje used to dig gravel there for the building of houses, thus creating pits which were flooded with water when it rained. The young people of Mozirje then enlarged the gravel-pits and played ice-hockey there in winter. THE BEGINNINGS OF “SAVINJSKI GAJ” The local people of Mozirje probably wouldn’t have been able to materialize such an ambitious project by themselves, in spite of their great enthusiasm. So Slovene gardeners offered their help. After they had first examined the location, they got enthusiastic about a joint action and promised to help. Almost all Slovene associations of gardeners took part in the action; among the individual participants special mention should be made of the Mozirje gardener Skornsek and the chairman of the Mozirje Tourist Association, Ivan Zupan. A lot of work was carried out also by the teachers and students of the School for Gardeners from Medlog near Celje. During the first phase the wood had to be cleared, a lot of earth had to moved and several other jobs had to be done. A SEA OF BLOSSOMING TULIPS In May 120 thousand tulips were in bloom at “Savinjski gaj”; 60 thousand of them were given as a present by a Dutch firm. Apart from this multi-coloured mozaic, visitors like to stop and admire the familiar Slovene flowers, among which there are many alpine flowers. We can say that “Savinjski gaj” includes all the nicest flowers, shrubs and trees that still grow in Slovenia. The Gardens show that everybody, gardeners, birdlovers, foresters and bee-keepers, have done their utmost to make them look as nice as possible. ETHNOGRAPHIC EXHIBITS The Savinjsko Gardens have been imaginatively enriched with several old buildings which are without doubt of great ethnographic interest. A 240-year-old granary has been brought over from the vicinity of Ljubljana by the Mozirje Local Community. The granary has been nicely restored. Next to the granary there is an old farmhouse of about the same age, with the household utensils which were in use in past centuries. The water-enterprise “Nivo” of Celje has purchased a 250-year-old water-mill from farmer Plesnik of Šmihel under the Mozirje Hills. The craftsmens’ association has erected an old-fashioned smithy, characteristic of the Upper Savinja Valley. Unfortunately, due to lack of time, they were unable to provide the equipment for it by the time the Gardens were opened. Hunters and foresters have consistently carried out their plans, too. The hunters have put up a hunters’ look-out, and laid out feeding-places for pheasants and deer. The The open air gallery at Piran — photo: Sveto Busic foresters have built a hut for foresters out of wood and bark, in the same fashion as centuries ago. They have also made a “flos”, an old-fashioned raft used for the transport of timber, a slide for the transport of logs down to the valley, of which there are only a very few left now, and several other devices used in forestry. In short, there is no doubt that, as the Vice-President of the Slovene Executive Council, Dr. Augustin Lah said upon the opening of “Savinjski gaj”, that the Savinjsko Gardens are an important cultural achievement which have enriched not only the Savinja Valley but also Slovenia as a whole. PLANS FOR JAT’S AIR FLEET At the end of this year Yugoslav Airlines (JAT) is to get its first DC-10 jet plane for long-distance flights (including the Ljubljana—USA route). This will be an important turning point for our largest airline company. Why? This and other topical questions concerning JAT’s further development were recently discussed in our interview with the Assistant Manager of JAT, Milan Ra-dojcic. “Next year we are going to get yet another DC-10 plane. Thus Yugoslavia will be connected with the world market even more closely. Such links are not important only for our passengers, but also for cargo traffic.” “And for Slovenia as well?” “That’s right. For Slovenia’s Economy in particular. During the past two years almost 21 % of the total value of exports to countries outside Europe have come from Slovenia. Among these exports, those to the countries of North America are the greatest (9 % of the total value). For this reason it was decided to set up the Ljubljana-New York route.” “You are going to have altogether 24 planes. Are you planning any further investements?” “By all means. We’ll probably purchase two more planes, perhaps as soon as 1980.” “The process of integration of Yugoslav airline companies has been going on for two years now. Why is it proceeding so slowly, what obstacles are there in the way?” “It would be sensible if the Yugoslav airline companies finally united and decided on an unified development plan for civil aviation. Some problems still remain to be solved, such as, for instance, those concerning the Pan Adria and Inex AA companies. We are discussing all these matters, but it is hard to say when we’ll reach an agreement. I think that we are working on this too slowly. This could be harmful for us since time is not on our side.” “What is your opinion of the new airport in Maribor?” “The passenger traffic situation is very good but air cargo traffic should be better. Maribor Airport has found its way to the market unexpectedly fast. The Economy has played an exceptional role in that. I’m sure that the Economy will aid further modernization of the airport and air traffic in the future as well.” RIJEKA SHIP-BUILDING YARD CONTRIBUTES TO PROTECTION OF THE ENVIRONMENT IN A FACTORY FOR THE PROCESSING OF WASTE MATTER 38 PEOPLE ARE TO TURN 200 TONS OF RUBBISH INTO USEFUL RAW-MATERIALS IN ONE SHIFT The “3. maj” ship-building yard at Rijeka has drawn up a complete project for the processing of household rubbish into industrial raw-materials. The model and the demonstration of the working of such a factory, where useful matter will be obtained out of rubbish, were presented to the public within the exhibition “Engineering and the Environment”, which was held at the Ljubljana Exhibition-Grounds in May. This exhibition attracted a great number of visitors. How does such a factory work? The dustbin-vans take the rubbish to the factory instead of to the places where ; rubbish is normally tipped or burned. The rubbish is emptied into special pits where the first rough selection takes place. By means of electro-magnets objects made of iron are sorted out and then the rest of the rubbish is sorted into paper, plastic, glass and compost ingredients, and animal feed, which is separated out at the very beginning of the process. At the same time those combustible materials which can’t be made useful by further processing are burned. Each of the above-mentioned materials then follows its * own line of processing. The iron pieces go into a rotary oven and press, where iron blocks are made, and then they are transported to iron-works. The plastic material is ground to pieces, melted and granulated. Glass is sorted according to colour and then ground into glass grindings, which are a raw-material used in glass-works. Fine organic material is exposed to accelerated rotting in homogeni-zaters and can then be used as compost (with the addition of the ashes obtained by the burning other materials) for fertilizers. The rest of the organic matter is washed, pressed, cooked in autoclaves, sterilized, dried, and ground into “flour” or grains, which are used as a basis for cattle feed. At the end there remain only 6 to 7 tons of ashes out of the 200 tons of rubbish, which is the total capacity of such a factory. The ashes can be used for the gritting of roads as well as in the building industry. At present no such factory for the processing of waste-matter exists in our country, but there are serious plans to build them at Rijeka, Zagreb, in Macedonia and elsewhere. Owing to full automatization of the process only 38 people would have to work in such a factory. The investments would not exceed those necessary for a rubbish-burning plant and the income generated by the selling of raw-materials would enable the investment to be paid off in 15 years. THE SUN-DRENCHED ISLAND OF HVAR With a total surface area of 300 square kilometres the Island of Hvar is the fourth biggest of the islands of Central Dalmatia. It has a length of 68 kilometres and if placed in Slovenia it would stretch from Ljubljana to Nova Gorica. The road which links Sucuraj, the most distant point on the island, and the town of Hvar is as long as 84 kilometres. It is mainly asphalted, but is narrow and full of bends. Between the island’s two highest mountains, Mt. Nikola (626 m) and Hum (603 m) there stretches a picturesque plateau, covered with pine-trees, lavender, grapevines and twisted old olive-trees of dignified appearance. It should be remarked that the whole island is well cultivated and that the main crops are grapes, olives, lavender and of course all kinds of vegetables, which are grown mainly for the needs of tourism. Since long ago this green island has not been able to offer its inhabitants all they need for life and so many of them have emigrated. It is thought that there are 2 and a half times as many “Hvarani” scattered around the world than on the island itself. Over the last two decades there have been almost too few of the local people to cover the needs of all the touristic activities into which the economy of this island is orientated. A total of approximately 12,000 inhabitants live in the twenty settlements on the island. The following towns and villages are developed touristically: Hvar, Jelsa, Stari grad, Vrboska, Sucuraj and Milna. In the other villages tourism is on an informal basis, with farmers letting rooms and taking in guests, who get their food there, too. Over the last few years tourism has been reaching even the most out-of-the-way corners of this sunny island, where there is as yet no road or where the existing road is more like a cart-track. If a car can’t get there, then a boat can. There are only a few locally-registered cars on the island. In order to preserve the picturesque towns, cars are forbidden to enter them, and all the town areas are reserved for pedestrians only. At the same time traffic has been arranged so that car-drivers aren’t put in a bad position, and have only a five-minute walk (at the most) from the car-park to the town. Apart from the Summer, when it is difficult to find a room without prior reservation, winter tourism is being developed, too, as winter in the real sense of the word never comes to Hvar. The island’s climate is ideal for curing respiratory diseases. The beaches are varied, rocky, stony, or sandy. Nearer the towns and villages the beaches are full of bathers, whereas the further you go the sooner you can find a beach to yourself. A beach where the sea is blue, so blue that a more beautiful blue can’t be found, overhead a clear sky, hardly ever covered by clouds. Nearly all the coastline is covered by pine-woods. OUR HERITAGE: JENNIE ZAMAN AND LOUIS SERJAK: FINDING ONE’S ROOTS Where did we come from? What are our roots, in what way do we differ from one another? These are the principal questions which in April brought two American Slovenes of the second generation, Jennie Zaman and Louis Serjak, over to Yugoslavia for a three-week study tour. With typically American vivacity and constant readiness for travelling and visiting museums, monuments and various places of interest, full of questions which even the experts often find it difficult to answer, they satisfied their curiosity, which will directly help them with their work concerning the Slovene ethnic group in Ohio, USA. More and more American Slovenes of the second, third and even fourth generation wish to explain their origins to American experts. They are becoming increasingly proud of their Slovene and Yugoslav descent, whereas their parents, grandparents or greatgrandparents, who had humbly trod the American continent in search of a better life, were sooner ashamed of their origin than not. Jennie Zaman works as Secretary to Circle 142 of SNPJ in her hometown of Cleveland and she is a member of the chief committee of SNPJ. Recently she has devoted a lot of time to the establishment of the Slovene Museum in the renamed American town, Borough of SNPJ (the former Enon Valley), for whose creation and initial breakthrough a lot was done by Doris Sadar. Jennie Zaman explains brightly that she has left her husband and three children, aged 25, 21 and 17, at home. We can imagine how the week before she came to Slovenia was spent: there was probably no end of washing, ironing, tidying-up and giving instructions on how they are to manage while she’s away. All her children have already visited Slovenia. Already early on she wanted to show them the homeland Lou Serjak and Jennie Zaman of her parents. This time she was staying in Slovenia for the sixth time in a row'. She loves to come over, not the least because all her relatives live in Slovenia, as of all her relatives her parents were the only ones to emigrate to America. Louis Serjak from the town of East Palestine in the state of Ohio, aged 60, by profession a designer of upholstered furniture, and belonging to the second generation of American Slovenes, too, devotes himself in his home town to Slovene ethnographic exihibitions, and just like Jennie he will be looking after the further development of the Museum of Slovene Heritage within the Borough of SNPJ. At first glance he gives an impression of businesslike seriousness and reservedness. Jennie mentions that he is the author of the regular article with the poetical title “Shangri-la” (a synonym for paradise on earth) in the popular monthly paper for young people “The Voice of Youth”, which is published by the Slovene organization SNPJ for its young people, and his lips stretched into a beaming smile. One wouldn’t think that behind his business-like appearance there is hidden a poet’s spirit with a rich imagination, which, month after month, in a nice way, in a varied style and with a lot of imagination writes about the world in which we live. “What are your impressions after your sixth visit to Slovenia?” we ask Jennie Zaman. “A lot has changed,” she says. “When I first came in i 1964 there were few cars. The standard of living here has gone up a great deal since then. People are better off. ! I feel that Slovenes are very near to me. I think I would quickly decide to live among you permanently.” “And what are your impressions, when you have flown over to Slovenia for the first time?” we ask Louis Serjak. “I must tell you that Slovenia didn’t surprise me, al- I though I had never seen this country before. I read ‘Rodna gruda’ regularly and so I know how you’re getting on (let me mention straightaway that as soon as we drove off from Zagreb Airport he started looking out for the hayracks which he had seen so many times in pictures; the first hay-rack he spotted was a really poor specimen of its kind). You’ve started to hurry along, too, so that you’re already like Americans in this respect. In the country everything goes on more slowly. I was very impressed by the beautiful countryside, about which my father, who left , Iška vas near Ig in 1908, had told me so much. My mother, who came from the neighbouring village of Dobravca, told me a lot about the village where she was born. I was surprised to see that the village was still just as my mother had portrayed it to me.” Louis Serjak was already in Ljubljana pleased to see only Slovene notices in the streets. Before he had hardly been able to believe that such places exist in the world where the Slovene language rules. “My parents could speak English,” he goes on. “They learned it from us, their children. There were five of us. I myself learnt Slovene at Saturday courses, and over the last years I have learnt most from ‘Rodna gruda’. I understand the language well, but it’s hard for me to speak it. It’s understandable that my two daughters don’t know Slovene. Both, however, are very interested in their Slovene roots and their national heritage. My elder daughter is a musician. The Slovene spirit in which she was brought up can be seen in her own compositions.” “What did you like best in Slovenia?” “Finding my father’s house, that was a big excitement.” “Were you saddened by anything?” “You certainly know that in America with the use of all kinds of chemicals which we use in agriculture we have spoilt our environment to a considerable extent. I do hope that Slovenes aren’t going to follow our path towards the destruction of the environment. I hope that you will learn from our mistakes.” We then talked about the SNPJ Museum at Enon Valley. It was set up only two years ago. Ii is called the Slovene Heritage Centre and is the first of its kind in America. It now consists of two large rooms, and soon the museum will be doubled in size. Proudly, Jennie Zaman told us what they have managed to collect so far: lace from Idrija, Kalin’s sculpture of the writer Louis Adamic, a lot of his books and articles, beehive drawer-ends, Skofja Loka bread, a lot of reproductions of paintings by Slovene painters, a “Kurent” mask from Ptuj, the skins of chipmunks, the bands on which country women used to carry loads into town, and old pictures of Slovene farmhouses. On the other hand they also collect anything connected with the start of emigration of Slovenes to America: old photographs, pictures of grand funerals, arranged by Slovenes for their departed relatives and friends, documents about the beginnings of Slovene organizations, particularly SNPJ, old flags, and documents about the first conventions. In short everything which reminds them of their old homeland and bears witness to the efforts of the first generation of Slovenes on the American continent. So far all this material has not yet been sorted out. And this three-week high-speed trip around Slovene ethnographic and historical museums, together with talks to Slovene experts in their old homeland, should help them in the future in the running of the Slovene museum in America, for which not only Slovenes but also Americans of non-Slovene descent are showing great interest. And now in America it is fashionable to show where one comes from, to show one’s roots. Did the two of them feel the roots of their generation in Slovenia? Jennie Zaman: “When the two of us were in Kropa and saw the old smithies, and heard how people worked at them in the old days — husband and wife, both at the anvil, from morning till night, and how they often suffered from tuberculosis, I was shocked. It was hard for me to | understand why they hadn’t gone somewhere else if they had to suffer so much. It was explained to me that the majority just had to put up with such a life. Well, my parents left Slovenia and left behind them the same kind of suffering. In that, too, I see the roots of my generation. And I see them on the beautifully-painted beehive drawer-ends.” Louis Serjak: “I was the most impressed by Begunje. I knew in advance what I was going to see. I had expected to see what I saw. In the fourth cell of the Occupier’s jail I saw the name Dolinar written on the wall. Back home, in America, I have a friend with just the same name. The sameness of the names deeply disturbed me. Two men with the same surname. One lives in America, I know him. The other suffered in the Begunje Prison, maybe he even died there. The roots are the same. I write down my impressions of each day in my diary. When in the evening at Hotel Turist I wanted to write about my experience at Begunje, I couldn’t write anything. I just burst into tears, I was so moved by all the suffering which Slovenes have undergone in the past.” A week before his first visit to Slovenia Louis Serjak quickly read through the American best-seller “Roots” by the writer Alex Halley, a book that is being read not only in America but throughout the world, and which will soon be available in a Slovene translation. While reading the book he prepared himself to meet the roots of his own generation. Not only the material culture, which the two of them encountered in Slovenia, was involved, not only the ethnographic objects which they will be taking back with them to America, but a farseeing curiosity about everything connected with the Slovene nation: how his forefathers had lived, whence did the Slovenes come, who lived formerly in the territory now occupied by Slovenes. All these things are “roots”! Finally we ask Jennie Zaman, what she was most glad to hear about Slovene matters recently. She answered without stopping to think: “I was one of the five Slovenes who went from Cleveland to greet Edvard Kardelj when he visited the USA. That was one of the most important moments in my life. I am proud to have been invited.” As in America, in Slovenia, too, the clock has no mercy. Jennie Zaman and Louis Serjak must leave for an official talk at the University of Ljubljana. Their relatives who have read in the Ljubljana papers that they have arrived are making strong invitations for them to come on a visit. We have to put an end to our talk. It would be nice to see for oneself the Slovene museum in the Borough of SNPJ (Enon Valley). Some proof about Slovene roots is already gathered there. If the third and fourth generation of Slovenes in America still feel themselves to be Slovenes, and are proud of that, then we can record the fact that the Slovene roots, which grew in only a small part of Europe up to the end of the last century, have now spread to the 400 times bigger area of the United States of America, and of course throughout the world, too. Janez Kajzer 31 I PAGINA 1 EN ESPAÑOL r ' CUÁL ES EL INTERÉS DE LOS PAÍSES NO ALINEADOS Durante la segunda quincena del mes de mayo tuvo lugar en la capital de Cuba, Habana, la reunión de la comisión coordinadora de los países no alineados. Participaron de la misma 25 ministros del exterior de distintas naciones de este tipo, que a su vez son miembros de la comisión de coordinación. La delegación yugoslava la dirigió el nuevo secretario de relaciones exteriores Josip Vrhovec, para quien significó esta reunión su primera visita oficial en el extranjero y su primera reunión internacional en función de jefe de la delegación diplomática yugoslava. La reunión que tuvo lugar en la Habana en un principio tendnía .que haber tenido lugar en Kabul, pero pocos días antes tuvo lugar en Afganistán un golpe de estado y por ello organizaron la reunión de los países no alineados en Cuba. Esta reunión fue dedicada íntegramente a los preparativos de los países no alineados para el sin número de interesantes reuniones futuras. La primera de ellas es la conferencia de ministros del exterior de los países no alineados que tendrá lugar en Belgrado el próximo julio y en la cual a su vez prepararán la nueva conferencia de jefes de estado de los países no alineados que está proyectada para el año entrante en la Habana. Estas reuniones y conferencias no son sí porque sí, tienen sin lugar a dudas un interés común. El movimiento de »no alineación« incluye hoy día la mayoría de los países y ha resultado en las relaciones internacionales una realidad sin la cual prácticamente no se puede más resolver, desarrollar o decidir cual.quier cosa que esté relacionada al mundo actual, al interés mundial y sus respuestas. Esta posición hace que los países no alineados tengan mayores deberes y derechos. Que en forma corriente, ordenada y sistemática se unan sus intereses communes para poder desarrollar así su Posición y acción, ya sea dentro del movimiento como en todos los órganos internacionales y cuerpos donde están presentes y representados, inclusive claro en la Organización de las Naciones Unidas. Es así que en las reuniones como por ejemplo tuvo lugar el mes de mayo en Cuba, como la .que tendremos en julio en Belgrado o inclusive como la reunión »cumbre« en Habana el año entrante, son todos hechos, ya no son excepciones sino eslabones de una cadena de reuniones y acuerdos permanentes .que tienen los países no alineados. Los temas que se tratan en estos acuerdos son del tipo corriente, es decir hechos relacionados con los problemas mundiales actuales, claro está con los respectivos arreglos por los cuales los países no alineados están aún más especialmente interesados. Entre estos temas, y qué entre paréntesis se le ha dado una importancia capital en la Habana, es la lucha por la conquista de un nuevo orden económico mundial. Orden .que permita a los países no alineados — en su mayoría en pleno desarrollo — puedan explotar solos sur riquezas naturales. Que puedan sus materiales y artículos alcanzar precios rezonables. Que peudan a su vez adquirir y aprovechar los conocimientos técnicos y científicos alcanzados 32 por el mundo desarrollado. En una palabra, que puedan respirar y vivir dentro de un orden económico internacional de igualdad y justicia. Uno de los temas más importantes y relativamente nuevos dentro del movimiento de países no alineados es la conquista de información e independencia de los países no alineados, que están todavía hasta ahora casi siempre dependiendo de las informaciones que reciben de los sistemas de países más desarrollados y con ello claro está la propaganda indirecta que llega con doble sentido; es decir para perjudicar. Neustras agencias de prensa, radio y TV comenzaron últimamente a relacionarse y colaborar más intensamente. Esto ayudó que las noticias y relaciones informativas mundiales hayan cambiado. En la Habana hubo muchas discuciones en cuanto a la situación del interior del movimiento, más cuanto éste será el tema principal de la conferencia de Belgrado. Los países no alineados se dan cuenta del número de problemas y dificultades que se presentan, en especial en Africa, donde a causa de las contradicciones históricas, nacionales, sociales y de otro tipo que existen entre cada uno de los países africanos, ayudan a tener conflictos e incluso guerras entre sí. En muchas de las crisis, ante todo en Africa, intervienen también muchos países no alineados y lo interesante que se encuentran uno frente a otro, por ejemplo Etiopia y Somalia, Algeria y Maroko, Angola y Zaire, entre otros. Lo lamentable de todo esto es la intervención de las dos potencias más grandes del mundo. Esto provoca problemas y hace peligrar el equilibrio existente entre los noalineados. Justamente en Belgrado se discutirá la posibilidad de intervención en caso de ayuda a uno de los componentes no alineados cuando las circunstancias lo exijan. Es así que comienza para Yugoslavia y los demás no alineados uno de los »veranos más calurosos« hasta el comienzo de la conferencia de Belgrado. Janez Stanic DESARROLLO DE LA ARTESANÍA PRIVADA En Eslovenia tenemos 11.650 talleres privados en los cuales trabajan 12.680 obreros. Si quisiéramos cubrir las necesidades que en el campo de la oferta y la demanda se están desarrollando tendríamos que ampliar el número de talleres dos o tres veces más que los señalados. Es por esto que un gran número de municipios y gobiernos comunales están haciendo un análisis y estudio sobre la posibilidad de desarrollar en el futuro este tipo de economía en miniatura. Especial atención se darán a las municipalidades y comunas donde se espera la vuelta de los obreros que están trabajando provisoriamente en el exterior. Justamente los que regresan tienen las condiciones necesarias para abrir talleres particulares. Muchos de los talleres privados comenzaron a fundar sucursales en forma de talleres adheridos —POZD—, en los cuales no se tienen en cuenta el número de empleados u obreros. JUG OSI O VF/VSK/ najbližja in najhitrejša pot v domovino — z letali JAT! Od aprila dalje REDNA DIREKTNA LETALSKA ZVEZA LJUBLJANA -NEW YORK v. v. enkrat tedensko. Za vse informacije in rezervacije se obrnite na najbližje predstavništvo JAT v tujini ali JAT — Ljubljana, Miklošičeva 34, telefoni (061) 314 340 ali 314 341 alples industrija pohištva Železniki telefon: (064) 61-121 novo na tržišču sistemsko pohištvo triglav-natural omogoča sodobno in estetsko opremo vseh stanovanjskih prostorov