Podhujka Andrej Figelj in Al Vrezec Še ne dolgo tega, morda nekaj let, so kmetje v Vipavski dolini hodili naTrsteljske travnike in goriški kras kosit travo za živino. Po koncu napornega dne so med odhodom v dolino poslušali skrivnostno brnenje neznanega bitja. Imenovali so ga legen (l©ghan). Prepričani so bili, daje to ptič, ki gaje mogoče slišati, nikakor pa ne videti. Njegovo petje so imeli za znak lepega, sončnega vremena, ki se bo nadaljevalo in omogočalo pravočasno spravilo sena. Danes nam je podoba te ptice znana, imenujemo jo podhujka, še vedno pa o njej ne vemo veliko. Skoraj izključno nočna aktivnost in izjemna sposobnost prikrivanja čez dan sta krivi, da se s podhujko običajno le redko srečamo, kar jo dela šc bolj skrivnostno. Celo brneče petje samca ob nepozornosti hitro presli- šimo v gluhi nočni tišini. Tucli najbolj izkušeni ornitologi morajo podhujkincmu petju vsaj dvakrat prisluhniti, če ne gre morda za bramorja. ki cvrči iz svojih podzemeljskih logov, ali morda za zeleno krastačo, ki regija kje v kakem vodnem jarku. Podhujkina pesem je sestavljena iz nekaj brnečih delov, ki se razlikujejo v višini tona, neredko pa samec pesem zaključi z glasnim ploskanjem, ko udarja z zgornjimi stranmi peruti. Tovrstno ploskanje je pogostejše takrat, ko so samci območno oziroma teritorialno razpoloženi. Ob morebitnem vdoru tekmeca na teritorij ali če podobno situacijo izzovemo s predvajanjem območnega petja podhujke. se bo lastnik teritorija odzval s svarilnim »kvip« in s perutmi grozeče ploskal med letom, sledilo pa bo šc teritorialno brneče petje. Podhujke sicer začno peti približno uro po sončnem zahodu in s prekinitvami pojejo celo noč. Podhujkino skrivnostno življenje in nenavadni videz sta razlog, da se je ptice prijel cel kup krajevnih imen, denimo legen, ležetrudnik, mravljinčar, kozodoj in kozomolz. Slednji imeni sta povezani z legendo, da je podhujka bajeslovno bitje, ki ponoči kozam sesa mleko, kar je v svojih spisih omenil že f»t«f K-irar.-'; ,Vn.Ji Značilen habitat podhujke na Krasu. 20 SVET PTIC letnik 9, številka 2, julij 2003 Aristotel. Tu vraža je bila razširjena po vsej Evropi, na kar še danes opozarjajo podhujkina imena v nekaterih evropskih jezikih, denimo »Ziegenmelker« v nemščini, »Succiacapre« v italijanščini ali »Goatsucker« v angleščini, čeprav ji Angleži danes uradno pravijo »Nightjar«. Ta bajeslovna lastnost je pri prvem znanstvenem opisu podhujke prevzela tudi švedskega naravoslovca Carla Linneja, ki ji je nadel latinsko ime Caprimulgus europaeus (lat. capra - koza. mulgere = molzti). Podhujkino sorodstvo je večinoma tropsko, nekaj pa jih živi tudi po stepah. V ptičjem sistemu je red ležetrudnikov Capriniulgiformes povsem samostojna skupina ptic. čeprav jo nekateri znanstveniki po najnovejših raziskavah uvrščajo celo med sove Strigiformes. V redu je 119 vrst uvrščenih v pet družin. Najbolj posebna med njimi so tolsti lastovičniki Steatornithidac z edino vrsto tolstim lastovičnikom (Sleatornis caripensis). ki gnezdi v jamah Južne Amerike, hrani pa se s plodovi dreves. Mladiči teh ptic se med odraščanjem v gnezdu tako odebelijo, da so jih Indijanci lovili in iz njih pridobivali olje. Naša podhujka sodi v največjo družino ležetrudnikov. med podhujke Caprimul- gidae. v katero je uvrščenih veliko zelo slabo poznanih vrst. Še pred nedavnim, leta 1995. so na nekem kolovozu v etiopskem višavju našli ostanke povožene podhujke. od katere je ostala le leva perut. Po temeljitem pregledu kadavra so ugotovili, da gre za povsem novo, znanosti še nepoznano vrsto. Nadeli so ji ime Caprimulgus šolala• Še do danes je nihče ni videl cele. kaj šele žive. Naša evropska podhujka je znanosti poznana že 250 let - dovolj, da o njej danes vemo že nekaj več. Je nočna ptica z izjemno vitkim telesom, dolgimi perutmi in repom. Perje je mehko, zato leta povsem neslišno, podobno kot sove. Samec in samica sta si podobna, le da ima samec na primarnih peresih peruti in repu bele lise, ki jih na osvetljeni podhujki v letu lahko opazimo tudi ponoči. V mraku in ponoči podhujke zelo rade posedajo na odprtih površinah in ceste so kot nalašč za to. Če se ji previdno približamo, bo podhujka. čeprav obsijana z. lučjo, mirno obsedela na cesti. Presenetile nas bodo izjemno kratke noge. kar daje opazovalcu 'o:o Davonn Tome Se vedno ni znana vloga glavnička na nohtu srednjega prsta podhujkine noge, veijetno pa ga uporablja pri odstranjevanju zajedalcev s perja ali pri ravnanju občutljivih brkov ob kljunu. občutek, da podhujka vedno leži na tleh. Na nohtu srednjega prsta je nazobčana struktura, glavniček ali pekten. Njegova funkcija še vedno ni povsem jasna, domnevajo pa, da si z njim ptica češe perje in si s tem odstrani zajedalce. Uporabljala naj bi ga tudi pri ravnanju občutljivih lasastih brkov ob kljunu. Za navidez majhnim neopaznim kljunom so orjaška vrečasta usta. Podhujka je. podobno kot podnevi lastovke, lovec na leteče žuželke. Na njenem jedilniku so zlasti nočni metulji, vešče pa tudi hrošči. Za lov v zraku je treba biti primerno opremljen in ogromna usta so uspešna lovilna priprava. Ravno njena žuželčja prehrana pa je razlog za njen selitveni značaj. Prezimuje v tropski Afriki in se k nam vrne šele v aprilu ter maju. Največ podhujk živi v pol odprti suhi krajini, porasli z nizkim listnatim ali redko rastočim iglastim drevjem. Pogosta je predvsem na prisojnih, z borom poraslih legah. Živi tudi na robu kostanjevih sestojev in celo na jasah sklenjenih sredogorskih gozdov, zlasti v mešanem bukovem jelovju. Dan preživi podolžno prilegla k veji ali padlemu deblu. Zaradi varovalne obarvanosti perja je ni lahko opazili. O svoji »nevidnosti« je prepričana tudi med gnezdenjem, saj samica znese prav tako varovalno obarvana jajca kar prosto na gozdna tla in se ob nevarnosti raje potuhne, kot pa da bi odletela. Če pa seji nepridiprav le preveč približa, zleti. a SVET PTIC 21 se še vedno nemirno spreletava v bližini, da bi ga odvrnila od iskanja gnezda. Valita izmenoma samec in samica. Mladiči so polbegavci. navadno sta v gnezdu po dva, in se po izvalilvi že lahko sprehodijo na kratke razdalje okoli gnezda. Pri nas je podhujka razširjena zlasti v zahodni in osrednji Sloveniji, medtem ko lokalno gnezdi v Gornjcsavski dolini, ob Sotli. v Slovenskih goricah, na Dravskem polju in Goričkem. V Evropi je približno enako pogosta v severnem in južnem delu. Njena razširjenost zajema še Azijo in severozahodno Afriko. V zadnjih desetih letih so ugotovili znaten upad števila podhujk v večjem delu Evrope. Tudi v Sloveniji velja podhujka za močno ogroženo vrsto. Zadnje raziskave na Krasu so pokazale, da je v tem delu Slovenije še vedno zelo številčna. Bolj intenzivno posvečanje tej skrivnostni ptici v prihodnje bo razkrilo, kako številčna je drugod po Sloveniji, saj je bila zaradi skritega in nočnega življenja pri ornitoloških popisih v preteklosti precej zapostavljena. Še vedno pa čaka na ustrezno pozornost slovenskih ornitologov kar nekaj vrst, denimo kragulj (Accipiter gentilis). gozdni jereb (Bonusa bonasia). duplar (Co/umba oenas), slegur (Monticola saxatiUs). krekovt (Nucifraga caryocatactesj. planinski vrabec (Montifringilla nivalisJ, če naštejemo le nekatere. Nekaj je tudi takih, ki so uvrščene v najvišje kategorije rdečega seznama. Potrudimo se. da ne bodo pozornosti deležne prepozno. • • •