Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Spij, in abb. poslal» II, gtuppt - I.P.1.70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 900 lir -letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500 lir Oglasi po dogovoru Posamezna številka 100 lir
Leto XXIV - N. 1 (483)
Udine, 15. januarja 1973
Izhaja vsakih 15 dni
OB LETOŠNJEM	SREČANJU
ČEPRAV NAS JE MALO, HOČEMO ŽIVETI Z UPI ZA DOSEGO NAŠIH PRAVIC!
Udeležence je ob koncu praznika razvedrilo Stalno slovensko gledališče iz Trsta s komedijo
„ Kadar se ženski jezik ne suče “
Tudi letos je bil v soboto, 6. t.m. v Čedadu tradicionalni «Dan emigranta». V nabito polni kino dvorani «Ristori» je več kot 500 udeležencev, predvsem iz Beneške Slovenije, emigrantov in domačinov prisostvovalo prireditvi, ki je znova pokazala jasno in glasno, kako so beneški Slovenci navezani na ta svoj, danes že tradicionalni praznik, ki se je nekoč začel v skromnih prostorih kulturnega društva «Ivan Trinko», danes pa se je že preraste! v mogočno manifestacijo beneškoslovenske misli, zavednosti in prisotnosti v največji gledališki dvorani.
Program je pričel zbor «Vi šarski zvon» iz Kanalske doline, nato pa je prvi spregovoril župnik iz Gorenjega Tar-bija Emil Cenčič, ki je dejal:
«Z velikim veseljem vas prisrčno pozdravljam v imenu domačih duhovnikov okoli lista «Dom». Z zadovoljstvom ugotavljam, da ste tudi letos prišli v velikem številu na naš «Dan emigranta».
Letos imamo tri lepe priložnosti za praznovanje: 25. januarja bomo obhajali 110. obletnico rojstva msgr. Iva-
na Trinka, najbolj imenitnega beneškega človeka, zaslužnega duhovnika, ki je posvetil vse svoje življenje Benečiji in katerega spomin postaja vedno bolj živ med nami. Danes smo srečni, da imamo prvikrat med nami naše slovenske brate iz Kanalske doline, ki nas bodo razveselili s svojim pevskim zborom «Višarski zvon». Vsi poznamo njihove prijetne kraje z vsakoletnih romanj na Sv. Višarje. Srčno jih pozdravimo in voščimo tudi za naprej obilo sodelovanja in bratskih srečanj z njimi, da bi se še globlje medsebojno spoznali. V naši Benečiji, pod Ažlo, so odprli tovarno. Upamo da predstavlja začetek tiste politike, ki bo končno preskrbela ljudem delo doma.
Pri vseh teh treh lepih priložnostih ostaja v naših srcih velika bolečina, ki nas ne more pustiti pri miru, in to je tista rana, ki nam pije kri in življenje v Benečji, to so naši emigranti, ki odhajajo z.a kruhom v tujino. Vsi ste prebrali rezultate ljudskega štetja. V desetih letih, od 1961 do 1971 se je znižalo število naših ljudi v sedmih ob-
V NOVO LETO
Spet smo obrnili zadnji list starega koledarja in odprli list novega koledarja za leto 1973. In kaj nam vam, kot je običaj ob novem letu, to pot obljubimo, kakšni so naši načrti z.a novo, 73 leto?
Če smo bili že doslej, dolgo vrsto let optimisti, pa tudi trmasti hkrati, bomo takšni ostali tudi v novem letu, vendar za spoznanje bogatejši in zrelejši.
Spet bomo ponovili želje, ki smo jih ponavljali že vrsto let v upanju, da sc bodo morda vsaj letos delno izpolnile. V mislih imamo predvsem naš najhujši problem, to je problem delovnih mest za naše roke na domačih tleh. Zato upamo, da bo morda letos le malo bolje glede tega in da bo vsaj izseljevanje manjše, saj prav zaradi pomanjkanja dela odhajajo naši ljudje tra tuje po drobitno vsakdanjega kruha.
Prav tako upamo, da se bo tudi v letošnjem letu povrnilo domov, če že ne z.a stalno, pa vsaj za pomembnejše praznike, čim več emigrantov, da bi leti ne pretrgali vezi z domačo streho in da bi vsaj z.a družinske praznike oživele naše doline in vasi po hribih.
Naše upanje je letos
uprto tudi v tako imenovano čedadsko industrijsko cono, od katere pričakujemo, da bodo na njej zrastle nove tovarne, ki naj bi zaposlile naše ljudi. Isto upanje gojimo tudi za Nadiške in druge doline Beneške Slovenije, kjer naj bi z.rastla nova industrija in da bi se ne pojavljali spet primeri zaprtja tovarne tako kot v Čemurju.
In končno, najbolj vroče pa si želimo, da bi naš materin jezik, slovenščina, končno našel pot tudi v naše šole, za kar si, to moramo priznati, vztrajno prizadevamo in se borimo že desetletja. Zavedamo se, da bo ta boj še težak in dolg, vendar nismo pripravljeni v tem pogledu niti popustiti niti odnehati.
Naša zadnja želja v tem letu p.i je usmerjena tudi v to, da bi naši tečaji slovenščine, ki so se tako u-spešno začeli in bili tudi presenetljivo številčno o-biskani, dobili ustrezne prostore ter da bi nam ne delali toliko nevščenosti, kot so jih nam doslej.
Vse to in še marsikaj so naši načrti in želje za leto, ki je pred nami. Nismo izgubili niti optimizma, niti upanja, to pa nam daje pogum, da bo nekaj naših načrtov in želja vseeno u-resničenih v letu 1973.
Odšli smo kot mladi, pogumni delavci po svetu, da smo zaslužili kruh za naše družine. Nismo se zbali težkega dela v rudnikih v Belgiji, v tovarnah v Franciji, Švici in Nemčiji, in danes nas ni strah biti Slovenci, ki živimo po lepih dolinah naše drage Benečije. Zato je današnji dan emigranta praznik naših src, je dan naše vere v pravico, je dan naših zahtev do dela in kruha na domačih tleh, je klic vseh nas, ki želimo spoštovanje našega jezika in boljšo prihodnost našim dolinam in vasem.
Kolikokrat je bila naša dobra in poštena Benečija bičana in križana, ker smo bili premehki, ker nismo znali reči kruhu kruh, ker nismo znali pogumno braniti jezika naših mater! Toda danes skupno potrjujemo, da smo in da bomo!
Zatorej, bratje, bodimo trdni, ker je naša pot prava. Mi, emigrant je, pa bomo še naprej delali po vseh krajih sveta, da bodo še drugi narodi spoznali, kako smo spoštovani na rojstni zemlji. Trudili se bomo, da bodo vsaj naši sinovi lepše živeli na naši prelepi zemlji».
Naslednji del programa, sestavljenega iz recitacij, sta napovedovali mlada absolventka slovenskega učiteljišča iz Gorice, Marija Vižintin iz Dolenje Mjerse in Silvestra Markolini iz okolice Praprotnega, ki hodi v tretjo nižjo srednjo šolo v Gorici.
Recitirali	so Viviana
Zuodar «Soi Furlan», Edo Dre-konja je recitiral pesem Ada Konta «Naš	zuoni», Marko
Predan je predstavil pesem Franceta Balantiča «Sen o vrnitvi», Adrijano Stulin je recitiral pesem	Emila Cenčiča
«Rad bi ukradel», Viviana pa je zaključila s Kosovelovo «Vidim te, mati».
Pevski zbor «Rečanj» je pod vodstvom Rina Markiča nato zopel nekaj pesmi.
Prireditev je zaključilo Stalno slovensko gledališče iz Trsta z Rabadanovo komedijo «Kadar se ženski jezik ne suče». Delo je bilo rahlo dialek-talno obarvano, lektorsko delo pa je opravila Iris Bataino. Z njim je gledališka hiša že nastopila na Tržaškem in Goriškem ter v Trbižu. Pred dviganjem zastora, ga je v narečju obrazložil občinstvu Mario Lavrenčič. Občinstvo je z zanimanjem spremljajo izvajanje gledališčnikov ter jim z aplavzi izreklo zaslužno priznanje.
Ob koncu še vest, da pripravlja Stalno slovensko gledališče za konec februarja turnejo v Belgijo, k rudarjem v Muru, kjer jih je največ zaposlenih in kier jih je tudi naiveč izgubilo življenje. Na prireditvi bodo nastopili z igro «Kadar se ženski jezik ne suče», z zborom «Rečanj» iz Ljes ter z recitatorji.
činah, od 14.293 na 9.643. V desetih letih nas je v Benečiji kar za 4.650 manj. To so strašne številke, ki pričajo kako se praznijo naše vasi.
Kam borno prišli, če pojde tako naprej? Marsikdo že misli in se tolaži, tudi med oblastmi, da se bo v nekaj letih naša Benečija izpraznila in da bodo naše vasi postale kakor muzeji. Upajo, da bodo tako rešena vsa naša vprašanja, posebno etnična, ker ne bo več ljudi. Proti temu krivičnemu mišljenju in nečloveškemu upanju se upiramo z vso silo, ker smo prepričani, da naš narod ne sme in ne bo izumrl.
četudi nas je majhna peščica, bomo kakor v preteklosti premagali vse sile, ki nas hočejo uničiti, če bomo združili naše moči».
Drugi govornik je bil predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko» Izidor Predan, ki se je najprej zahvalil vsem udeležencem srečanja, potem po je nadaljeval:
«Kot je naša navada, že dolgo let, na tale dan, smo se tudi danes zbrali, da bi skupaj preživeli nekaj veselih ur in pregledali, kaj smo napravili za našo skupnost od zadnjega srečanja dalje. Lansko leto smo slišali žalostno novico, da so za božične praznike z.aprli tovarno v Čemurju in vrgli na cesto 27 delavcev. Prav tako kot obsojamo tiste, ki so krivi za zaprtje tovarne, tako radi danes pohvalimo one, ki so pomagali, da je zrasla nova tovarna pri Mostu sv. Kvirina. Toda s tem naša vprašanja še niso rešena. Nasprotno, če vzamemo statistike v roke, bomo videli, da nazadujemo namesto, da bi napredovali».
Predan je nato govoril o rezultatih ljudskega štetja in navajal trditve videmskega «Gazzettina», da je položaj v Benečiji zaskrbljujoč.
«Naša dolžnost pa je, da povemo, zakaj so spremenili
rezultate štetja pred desetimi leti in zakaj smo prepričani, da ni bilo popolno niti lansko štetje.
Občine prejemajo od dežele in države manjše prispevke za vsakega občana, ki je vpisan v rezidenčne knjige. Več ljudi kot je vpisanih, več prispevkov prejmejo. Zato upravitelji sodijo, da je v njihovem interesu, če dokažejo visoko število prebivalcev. Kar jim daje dežela, je zelo malo, komaj za papir. Občinski voditelji so torej iskali mušice, izgubljali pa konje. Zavoljo tega dežela in druge oblasti ne poznajo resničnega položaja in zato tudi niso mogli vedeti, da je tako hudo pri nas in zato tudi niso ničesar ukrenile.
Naši ljudje so šli po svetu, umirali so v belgijskih rudnikih, na gradbiščih v Švi-*>, Franciji in v Nemčiji ter v kanadskih gozdovih. Če so oblasti vprašale naše upravitelje, kako gre pri vas, so jim odgovai jali, da je vse po starem in da ni nič novega, tako kot v Remarqueovi knjigi.
Nekateri ljudje so nam večkrat očitali, da je na «Dnevu emigranta» prisotna politika. Seveda je prisotna, vse je politika, politiko počenja tud' gospodar z gospodinjo v hiši, v družini. Če ji da manj denarja za kuhanje, je to slaba politika, če ji da več denarja, je to boljša politika. Politika je razgnala naše ljudi po vseh deželah sveta, politična je naša zahteva, naj se čimprej vrnejo domov, da bodo služili kruh pri svojih družinah. Med dvema politikama je treba spoznati, katera je boljša: ali tista, ki jih hoče obdržati doma.
Malo nas je ostalo. Ali hočemo hoditi po poti, ki nas pelje v smrt, k uničenju naše skupnosti, našega jezika, naše kulture ali pa bomo združili vse naše moči, da bomo živeli in da bo z nami živel rod kakršen je današnji, z. vsemi pravicami, ki so za-
pisane in ki tudi niso zapisane.
Veseli smo bili lanske spomladi, ko nam je špetrska občina dala na razpolago šolsko učilnico na učiteljišču za učenje slovenskega jezika. Prepričani smo bili, da smo odprli novo stran v naši zgodovini, sad medsebojnega razumevanja in spoštovanja, žal je to naše upanje trajalo malo časa. Za drugi tečaj slovenskega jezika so se zbrali župani in se pogovorili. «Če je uspel prvi tečaj, drugi ne sme uspeti!» so sklenili in nam učilnico odpovedali. S smešnim odgovorom nam jo je odklonilo tudi videmsko šolsko skrbništvo, kakor da bi ne vedeli, kaj se skriva za vsem tem.
Toda mi ne bomo odnehali z bojem za naše pravice. Naši otroci, kot vsi otroci na svetu, imajo pravico, da se učijo v materinem jeziku. Prav tako imajo naši delavci pravico do dela na svoji zemlji. Ker pa nihče ničesar ne podari, se je treba boriti. Združeni se moramo boriti za naše pravice, da bomo zgradili našo deželo pravičnejšo in bogatejšo».
Predstavnik Društva beneških izseljencev Ado Kont pa je rekel:
«T' imenu društva želim prinesti kot delavec delavcu in kot emigrant emigrantu, topel pozdrav vsem vam, ki ste se tu zbrali in pa našim ljudem in emigrantom po svetu, ki hranijo v srcu ljubezen do svoje z.emlje.
Zbrali smo se, ker čutimo, da smo bratje, ker čutimo, da v nas bije eno srce, ker živimo v ljubezni in delu za dosego pravic v naši lepi Beneški Sloveniji.
Kolikokrat po svetu smo sanjali o naši zemlji, kako srčno smo se razveselili, ko smo slišali govoriti po naše, po slovensko. Zato danes hočemo izpričati vsemu svetu zvestobo našemu rodu in jeziku, ki je od rojstva naš vsakdanji kruh.
Pogled v nabito polno dvorano ob tradicionalnem srečanju emigrantov v Čedadu
IZPOD KOLOVRATA
Važni sklepi komunskega konsila
Podpora emigrantom
kakšno zaposlitev v Čedadu,
Manzanu ali kje drugje. IJ-panje jim ni ugasnilo. Prišli asistenco, na njegovo mesto so domov, nekateri s pri- pa so izvolili Atilija Vo-hranki trdega dela v tujini, griča.
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Umrl je	Tonifistno
iz Kr e zi j
v
in cesto v Črnem vrhu
Grmeški komunski konsil se je tokrat spomnil tudi e-migrantov - povratnikov, ki se ta zadnja leta v čedalje večjem številu vračajo zopet pod rodni krov. Ti povratniki so nekako kot ptički brez gnezda, če so bili dosti let od doma in so medtem časom pomrli oče in mati, ki sta držala domačij ico pokonci. Naveličani tujine, morda z malim penzijonom, so se vrnili spet na tisto krpico «fazzolet» zemlje, ki so jo zapustili in podedovali po starših. Spet jo bodo obdelovali z ljubeznijo, kot nekdaj, in na njej umrli. Mor-
Na Štefanovo, to je 26. decembra, so v cerkvi Marije dobrega sveta priredili koncert slovenskih božičnih pesmi. Koncert sta organizirali kulturno društvo «Rečanj» iz Les in župnijski svet iz Les, sodelovali pa so pevski zbor «Rečanj», ženski zbor iz Topolovega in šen-lenarski mešani pevski zbor. Osnovnošolski otroci iz Klo-diča, Gorenjega Trbilja in Topolovega so ob tej priložnosti recitirali tudi nekaj pesmi.
Cerkev je bila nabito polna domačinov in tudi iz drugih sosednih vasi. Pevci so zapeli več starih božičnih pesmi in ljudskih pesmi, ki so jih napisali domači skladatelji, uglasbil pa jih je kaplan Rino Markič, ki vodi pevski zbor «Rečanj».
I)ItEŠKI KOMUN
PREDVIDEVA TOLIKO DOHODKOV KOT IZDATKOV
Dreški komun, katerega župan je Mario Namor, predvideva v letu 1973 toliko dohodkov kot bo imel izdatkov, to se pravi, da ne bo prosil podpor za integracijo. Bilanca (bilancio preventivo) ali proračun za letošnje leto znaša 43 milijonov 498.821 lir. V tej vsoti je všteto tudi breme komuna 10% druge faze (drugega lota) del za ureditev turistične ceste, ki vodi v Kras, ki bo koštala 85 milijonov lir, ostale stroške pa bo krila dežela.
DEŽELNA PODPORA ZA CESTO SEIjCIE - TOPOLOVO
Deželno odborništvo za javna dela je dalo grmeške-mu komunu 45 milijonov lir podpore za drugi lot ceste, ki povezuje Selce s Toplo-vom. Gradnja te gorske ceste je bila zelo potrebna, saj bo sedaj prihranjenega ljudem dosti truda in časa, ker bodo svoje pridelke lahko
Vso našo okolico je globoko prizadela žalostna vest, da nas je za vedno zapustil 41-letni Vigi Tomasino, Uhan po domače, doma iz Bon pri Brezjah. Hudo nam je, ker je moral umreti tako mlad, še poln dobre volje
prevažali in ne več nosili na hrbtu. Ker ležita ti dve vasici visoko v bregu, je upanje, da jo bodo obiskovali tudi turisti in tako bodo vsaj ob nedeljah oživele.
V KLODIČU ZAPRLI OTROŠKI VRTEC ZARADI EPATITISA
V Klodiču se je pojavila epidemija vnetja jeter (epatite) in je za to boleznijo zbolelo že 14 otrok, katere so morali poslati v špitau. Ker je ta bolezen huda in nalezljiva, so zaprli in dizin-fetlrali otroški vrtec.
POLEDENELA CESTA JE
AVTO VRGLA S CESTE
V čedadski špitau so morali peljati 22-letnega Gina Zuodarja iz dreškega komuna. Ko se je peljal z avtomobilom po dolini Kosce, je bila cesta poledenela in ga je zaneslo v jarek. Dobil je dosti poškodb po glavi ir drugih delih telesa, zaradi katerih se bo moral zdraviti najmanj tri tedne.
V Fojdi, naj večji vasi «pedemontane», ki je jezikovno mešan komun, se je vršila priložnostna svečanost ob 70-letnici ustanovitve lokalne zadruge (cooperative) in mlekarne.
Cerimonije so se udeležili sen. Toros, zastopniki deželnih, pokrajinskih in lokalnih oblasti ter številni člani zadruge in mlekarne.
Župan komuna Fojda Tof-foletti je prisotnim obrazložil zgodovino zadruge in tež-koče, ki jo je doživela med to zadnjo vojno in da bodo sadove in iniciative tistih težkih časov uživali sedanji in bodoči rodovi, katerih je danes združenih v «cooperativo» več kot pred vojno.
nekateri pa tudi potrebni podpore. Komun misli tudi na te zadnje. Na zadnjem zasedanju konsila so sklenili, da bodo «no mare» zvišali «špeze», da bodo pomagali emigrantom.
Dosti seveda ne bo, a za prvo silo bo že nekaj.
Ob zaključku zasedanja so tudi sprejeli odstop Maria Rutarja, ki je bil konsi-lir pri komunski ustanovi za
do dela. Bil je 20 let rudar v Švici in enkrat pri tem trdem delu zelo ranjen, njego-gov delovni tovariš pa je takrat ostal na licu mesta mrtev.
Kako priljubljen je bil rajnki Tomasino, potrjuje njegov veličasten pogreb. Več kot 20 avtomobilov ga je iz videmske bolnice spremljalo k. zadnjemu počitku in številni venci so prekrili grob.
Dragi Vigi, težko nam je, ko se zavedamo, da te ne bomo imeli več v naši sredi. Zelo te bomo pogrešali, saj si bil z vsemi tako dober in prijazen. Tako malo ljudi je ostalo v Brezjah, ker so se skoraj vsi izselili, sedaj si pa odšel še ti. Počivaš, po dolgem delu v rudniku, na domači zemlji, ki ti je bila vedno tako draga.
Vsem sorodnikom dragega :n nepozabnega Vigija izrekamo naše globoko sožalje.
Ob zaključku so podelili zlate in srebrne medalje v spomin padlim in živečim, ki se še danes trudijo, da bi se še bolj ukoreninilo zadružno življenje.
Zlato medaljo so prejeli: Eugenio Zani-ustanovitelj zadruge, Antonio Armentarut-to, Valentino Bertossi, Emilio Celledoni, Giovanni Del Bianco, Carlo Genero, Domenico Pelizzo, Pietro Pici-ni in Duilio Zani. Drugih sedem medalj so prejeli svojci Giobatte Coisa, Angelo De Luca, Luigi De Luca, Antonino Mulloni, Angelo Pi-cini, Abramo Scubla in Cornelio Scubla.
Srebrne medalje so preje-
IZ NADISKE DOLINE
Za vodovod
V Črnem vrhu, ki je za Matajurjem najvišje ležeča vas v Beneški Sloveniji, trpijo že dolgo let zelo veliko pomanjkanje pitne vode. Ko smo jih lani obiskali, so nam domačini kazali steklenice mineralne vode, ki so jih morali seveda drago plačati, če so se hoteli po trdem delu pod. žgočim soncem na senožetih odžejati. Odpirali so pred nami tudi vodovodne pipe, a iz njih ni pricurljala niti kapljica. Enako je bilo tudi pri vaški «fontani». Te dni pa je prišla na komun dobra novica. Ministrstvo za javna dela je v ta namen na podlagi novega zakona št. 912 dodelilo 12 milijonov lir. Z delom bodo pričeli na pomlad.
Pa še druga dobra novica za Črnovršane. Ministrstvo je poleg omenjene podpore dodelilo podboneškemu komunu tudi 25 milijonov lir za ureditev ceste, ki vodi iz doline v Črni vrh. Cesta sicer ni stara, a delali so jo tako počasi, v «tokih» in toliko let, da se je vse delo sproti podiralo Sedaj bodo vse to popravili in kjer je potrebno, bodo zgradili tudi oporne zidove, da bodo preprečili trganje zemlje in snežnih plazov, ki dostikrat onemogočajo promet in o-staja črni vrh, včasih tudi po več dni, od sveta odrezna vas.
SPREJETE OSTAVKE PODBONEŠKEGA ŽUPANA
Kot smo že zadnjič poročali, je podboneški župan Luigi Dorbolò podal ostavke
li: Eliseo Armellini, Giovanni Cecotto, Cesare Leonardo Cecotto. Eugenio Gabriči, Guido Gandini, Angelo Gia-vitto, Giuseppe Juri, Luigi Pelizzo, Raimondo Picini, U-go Roiatti, Guerrino Sgual-dino. Emilio Simonittti, E-doardo Spollero in Francesco Zani.
Poleg sen. Torosa so bili prisotni pri podeljevanju medalj tudi deželni odbornik Varisco in župan Toffo-letti, deželni odbornik Romano, deželni odbornik Del Gob bo in Tosoratti, ki je prinesel pozdrav v imenu poslanca Bressanija, številni župani in člani deželne komisije za zadružništvo.
iz zdravstvenih razlogov. Konsil, ki se je sestal ob koncu leta, je ostavko sprejel in sklenil, da bodo izvolili novega župana na prvem zasedanju, to se pravi, verjetno še ta mesec.
Ob zaključku zasedanja so se odborniki in konsilirji zahvalili županu za požrtvovalno in težko delo, ki ga je opravljal.
Na istem zasedanju je konsil odklonil predlog, da bi komun Podbonesec stopil v tajniški konzorcij skupno s komunom Sovodnje.
DINO JERSET SKORAJ ZMRZNIL
V čedadski špitau so morali peljati 55-letnega Dina Jerseta iz špehonj, ker je padel čez škarpato, ko se je vračal domov ob desnem
ČEDAD
Te dni so se sestali pod predsedstvom inž. Bertolija številni industriale! videmske pokrajine, da so na široko razpravljali o odprtju še ene nove fabrike, ki bo zaposlila dosti ljudi.
Ta nova metalmehanična industrija bi bila lahko na ozemlju industrijskega konzorcija, ki ima vse pogoje, da se še bolj razvije: cesto, železnico, močan električni tok, gas in dosti domače delovne sile, ki sedaj odhaja, posebno iz Nadiških dolin, v inozemstvo.
TUDI LETOS SO SE
SPOMNILI PADLIH PARTIZANOV
Dne 17. decembra je poteklo že 28 let, kar so Nemci in nacifasisti ustrelili na športnem igrišču, danes imenovano «Martiri della libertà», osem partizanov.
Ob tej priliki je tudi letos, kot vsa leta, komunska administracija skupno z ANPI ( Associazione nazionale partigiani italiani) pripravila spominsko proslavo za padle borce, katere so se udeležili številni predstavniki lokalnih in pokrajinskih obla sti. Na športnem igrišču, kjer je vzidana spominska plošča, so položili lovorov venec in šopke cvetja.
SV. LENART
UMRL JE BIVŠI ŽUPAN
GIUSEPPE PODRECCA
Po dolgi bolezni je umrl 75-letni Giuseppe Podrecca iz škrutovega. Rajnki je bil zelo poznan po vsej naši o-kolici, ker je bil župan šen-lenarškega komuna od leta 1948 do leta 1952. K zadnjemu počitku so ga spremili številni vaščani, predstavniki komunskih oblasti in prijatelji iz širne okolice.
Svojcem nepozabnega rajnkega izrekamo naše glo-bodo sažalje.
SV PETER
Razširili in modernizirali
bodo dom za stare ljudi
Dom za stare in onemogle, v katerem biva danes o-doli 50 ljudi, bodo razširili in modernizirali. Zgradili bodo novo dnevno sobo, v kateri bodo preganjali dolg-
bregu Nadiže. Bila je zelo mrzla noč in mož bi prav gotovo zmrznil, če ga ne bi našli pravočasno. Poleg hude «polmonite» je pri padcu dobil še dosti težkih poškodb po vsem telesu. V videmski špitau je bil prepeljan v zelo kritičnem stanju.
SMRTNA KOSA
V videmskem špitalu je umrla 87-letna Antonija Ju-retig vd. Puller. Pokopali smo jo na domačem pokopališču v Landarju dne 6. januarja.
V čedadskem špitalu je umrl 62-letni Antosio Cen-don. Dobil je pljučnico in sedaj so v teku preiskave, če ni mogoče njegova nenadna smrt posledica prometne nesreče, ki jo je utrpel pred kratkim.
čas osameli starčki, in obnovili stare prostore.
Precej prispevka za zboljšanje Doma je dal g. Sirch Renzo iz Vidma, ostalo pa bc krila dežela. Vse skupaj bo stalo okoli 50 milijnnov lir.
POROKA
Poročil se je naš vaščan Renato Sittaro z Lauro Mulloni iz Čedada. Prijatelji jima želijo dosti sreče na skupni življenjski poti.
NAŠI DRAGI RAJNKI
IZ KOMUNA REZIJA: 72 letna Anna Siega;
IZ KOMUNA TIPANA: 41-letni Luigi Tomasino iz Brezij, 61-letni Arturo Blasutto;
IZ KOMUNA NEME: 46 letni Gildo Mattiuzza;
IZ KOMUNA AHTEN: 75 letni Giovanni Pelizzo;
IZ KOMUNA FOJDA: 72 letna Giulia Sgualdino vd. Toso, Luigi Grimaz iz Pod-klapa (Canal di Grivò);
IZ KOMUNA PODBO JE SEC: 64-letni Giuseppe Floram, 62-letni Antonio Cen-don, 87-letna Antonia Jure-tig vd. Puller;
IZ KOMUNA SV. PETER: 69-letni Antonio Flaibani, 71-letna Marta Sittaro por. Bir-tig, 83-let.na Maria Venturini vd. Venturini;
IZ KOMUNA SV. LENART:
88-let.na Maria Simaz vd. Predan, 75-letni Giuseppe Podrecca iz Škrutovega, 89-letna Agostina Mugnaini, 60-letna Antonia Terlicher;
IZ KOMUNA SREDNJE: 66-letna Maria Stulin por. Ballus, 70-letna Pierina Crai-nich vd. Vogrig;
IZ KOMUNA DREKA: 45 letni Valerio Tomasetig;
IZ KOMUNA GRMEK: 67 letna Maria Gus vd. Gus, 73-letna Giulia Jurman por. Trusgnach;
IZ KOMUNA PRAPOTNO: 49-letni Basilio Balloch.
IZ KOMUNA TAVORJA-NA: 75-letni Angelo Rieppi, 46-letni Alfredo Sgubin, 32-letni Danilo Premarias;
Vsem sorodnikom naših dragih umrlih izrekamo globoko sožalje.
da bodo mlajši dobili tudi '
koncerl slovenskih božičnih pesmi v Lesah pri Klodiču
NADIŠKA DOLINA - Pogled iz Landarske jame
FOJDA
Ob 70-letnici zadruge in mlekarne
(edadsko industrijsko področje bo dobilo še eno novo iabriko
Sprehod skozi slovensko književnost
Rudolf
Delavci-emigranti naj bi dosegli svoje pravice
Rudolf Maister se je rodil 1874 leta v Kamniku, šest razredov gimnazije je obiskoval v Kranju in Ljubljani, nato častniško šolo (kadetnico) na Dunaju. Kot pehotni oficir je služboval največ po slovenskih krajih in se končno ustalil v Mariboru. Zaradi narodne zavesti so ga avstrijske vojaške o-blasti preganjale in zapostavljale. Med prvo svetovno vojno je prebil nekaj mesecev v konfinaciji v Gradcu, nato postal poveljnik črno-vojniškega okrožja v Mariboru. V novembru 1918 je v boju z upornimi in stavkajočimi Nemci osvobodil Maribor in rešil severno mejo Slovenije od Radgone do Dravograda, torej Slovenske Gorice in Dravsko dolino, iz vojaških razlogov pa ga je Narodni svet v Ljubljani tedaj imenoval za generala. Naslednje leto je srbskim častnikom pomagal voditi boje za osvoboditev Koroške, katerih uspeh pa je uničil plebiscit. Od 1923 leta je živel v pokoju v Mariboru, umrl pa je leta 1934 na Uncu pri Rakeku.
Kot pesnik se je Maister poskušal že v gimnaziji, ko je izdajal in urejeval razne rokopisne dijaške liste.
Prva Maistvova zbirka «Poezije» iz leta 1904 vsebuje pesmi, ki vedro, hudomušno in samozavestno pojo o vseskozi srečni ljubezni do dekleta ali pa razodevajo mladostno prešerno in objestno življenjsko občutje. Balade in romance, največ z biblijsko in turško snovjo, posredno pričajo o avtorjevem svobodoljubju in življenjski radosti.
Tretja skupina pesmi obsega vasovalske in ljubezenske pesmi o fantih in vojakih v preprostem tonu ljudske pesmi; nekatere med njimi so zelo občutene in tudi estetsko uspele ( Pomlad, Roženkravt, Ljubezen, Rožmarin). Zbirko zaključuje vrsta ljubezenskih in premišljujočih sonetov. Knjigo je napisal tridesetletni častnik in razodeva življenja željno in prešerno svobodno naravo, ki nazorsko zametuie tradicijo.
četrt stoletja kasneje je Ma'ster objavil zbirko «Kitica mojih» ( 1929), ki je v primeri s prvo zbirko vsebinsko bolj prečiščena in zrela ter izrazno bolj dognana in samostoina. Pesnik tu ni več izpovedovalec ljubezenskih čustev ir. mladostne objestnosti, ampak glasnik osvobodilnih prizadevanj svoje-
ga naroda in lepot slovenske zemlje. V prvi skupini se vrste bridki vojni motivi: odhajanje fantov na fronto, divji boji in umiranje ob Soči in na Krnu, begunci z otroki iz teh krajev. Drugi ciklus preveva žalost nad izgubljeno Koroško in Primorsko, ki pa s pričo o zavesti trdoživosti našega ljudstva (Kraški piloti) prehaja v trdno vero v njuno osvoboditev v prihodnosti. V tretjem delu knjige Maister o-epeva. slovensko zemljo in s.cer njen (tedaj svobodni) vinorodni del, Haloze in Do-
lenjsko: sončna in zoreča poletja, valovita polja in griče, bele cerkve in zidanice, pesem škorcev, klopotcev in čričkov, fantovsko vasovanje pod noč, barvite in plodne jeseni z veselim martinovanjem. Estetsko šibkejše so pripovedne pesmi.
Maistvorva osebnost se torej v svoji zreli dobi razodeva s trpko bojevito vojaško in osvobodilno pesmijo koroškega borca, hkrati pa opojno mehko fantovsko ljubeznijo do slovenske zemlje in njenih vinskih goric.
V Rimu so se pred kratkim sestali ministri za delo 17 evropskih držav, članic evropskega sveta, da bi obravnavali problematiko emigrantskih delavcev v tujini. Namen sestanka je bil tudi uskladiti ukrepa, ki naj bi jih storili deželah, kjer so zaposleni emigranti. Med temi ukrepi je treba vsekakor poudariti potrebo po profesionalnih kvalifikacijah, dalje dati emigrantom pravico do stanovanja, da bi na ta način združili doslej ločene
Huda »Plima cee o sianouanim emigraaiev
Pomanjkanje stanovanj sili emigrante, da najemajo neprimerna bivališča in zato nešteti žive v nezdravih barakah
Barake, lesenjače, kolibe! Kadar pa gredo stvari malo bolje, stare in razpadajoče hiše. Vendar pa vedno z najvišjimi najemninami. Vidite, kje so prisiljeni živeti delavci, ki emigrirajo v katerokoli državo skupnega evropskega tržišča, bodisi začasno, bodisi za dlje časa. To je star problem Vendar se ga je prvič lotila zdaj z ostro kritiko izvršna komisija v Bruslju.
Kakšen je položaj stanovanj emigrantov, se vprašuje po-
ročilo komisije. «Gre v večini za neustrezna stanovanja». Hiše (če jih lahko sploh tako imenujemo) so za tujo delovno silo premalo ustrezne kar zadeva sanitarno plat in v glavnem sploh ne ustrezajo.
Komisija je tudi ugotovila, da je bilo na območju skupnosti kakih.3 milijone 400.000 emigrantov: semkaj je treba prišteti tudi naravni prirastek domačega prebivalstva za 3.300.000 ljudi, torej gre skupno za 6 milijonov 700.000
oseb; vendar pa so stanovanja, zgrajena v tem letu, zagotovila bivanje samo 2 milijonom 800.000 osebam. Zdaj lahko pričakujemo, da se je v letu 1971 in v prvih šestih mesecih lanskega leta položaj na tem področju še poslabšal.
Pomanjkanje stanovanj sili emigrante, da si iščejo stanovanja in najemajo tudi neprimerna bivališča. Položaj je še slabši, kot pravi izvršna komisija, v Franciji in Nemčiji, torej v deželah, kjer je pritok tuje delovne sile največji. Tako Bonn kot Pariz sta napela vse sile, vendar se jima ni posrečilo zmanjšati problema, pravi komisija.
Preostane nam samo dejstvo, da so številni naši delavci v tujini tudi zdaj prisiljeni živeti v nezdravih stanovanjih, pogosto v barakah.
družine, pravico do šolstva in še vrsto drugih ukrepov, ki naj bi v socialnem in profesionalnem smislu zaščitili emigrante-delavce.
Razprava na posvetovanju je pokazala, da je nujno potrebno izdelati skupen, multilateralen dokument, v bistvu statut za delavce-emigran-te, ki pa je že v izdelavi pri evropskem svetu. Omenjeni statut naj bi uskladil vse veljavne predpi'se in zakone posameznih držav s pravicami delavcev-emigrantov, o katerih smo govorili že prej, tu pa gre predvsem za pravico do stanovanja in s tem do družinskega življenja e-migranta ter pravico do šolanja v domačem jeziku, da bi tako tudi otroci delavcev emigrantov ohranili svojo nacionalno pripadnost, pa čeprav žive v tujini.
Za boljše zveze z ronškim letališčem
Zvedeli smo, da se deželna uprava ukvarja z mislijo, kako bi olajšala prometne zveze med Karnijo in Kanalsko dolino ter deželnim letališčem v Ronkah. V tem smislu so odgovorni činite-lji že obiskali nekatera središča v omenjenih goratih predelih, kjer naj bi odprli posebne urade za prodajo letalskih vozovnih in drugih dejavnosti, ki so v zvezi z letalskim prometom. Prav tako preučujejo tudi možnost, da bi uvedli med najvažnejšimi središči v Kar-niji in Kanalski dolini avtobusne zveze redno in vsakodnevno z ronškim letališčem.
Mladi recitatorji in napovedovalki iz Beneške Slovenije ob « Dnevu
emigranta ».
Wm dohvo voljo
«Ali smem z vašo hčerko na sprehod?».
«Obžalujem, vendar vam tega ne morem dovoliti».
«In zakaj ne, ali mi morda ne zaupate?».
«Nasprotno! Popolnoma vam zaupam».
«Potemtakem svoji hčerki ne zaupate?».
«Tudi njej zaupam. Le vama obema skupaj ne zaupam».
«Ne razburjaj se», ga miri žena. «Nič se ne more zgoditi, saj imam ključe jaz».
«Natakar, kako star je ta kruh?».
«Tega vam, na žalost, ne morem povedati!».
«Zakaj ne?»
«Ker sem tu šele tri tedne».
Ivo in Ančka se odpravljata z vlaka.
«O, groza, Ančka, najin kovček so ukradli», ves bled vzklikne mož.
«Oglejte si tole kokoš, natakar! Saj je je sama kost in koža!».
«Kakopak — ali bi mar radi tudi perje?» predrzno odvrne natakar.
Za naše delo
Kaj bomo delali meseca januarja
NA POLJU gnojimo in orjemo njive ter jih pripravljamo za setev. Kjer je potrebno, posipamo z apnom, ki je zelo važno za kisle zemlje. Apno ugodno vpliva na razvoj rastlin, posebno stročnic. Trosimo ga najmanj 6 stotov na hektar. Zdaj, ko ni na polju drugega dela, popravljamo poti, čistimo jarke in gradimo, kjer je potrebno. Priden in vesten gospodar tudi tak mesec, kakor je januar, najde povsod dovolj dela na tako težavni zemlji, kakor je naša.
NA TRAVNIKU branamo in gnojimo zlasti z mešancem, rajši kakor s hlevskim gnojem samim. Če tega nimamo, uporabljamo umetna gnojila.
V VINOGRADU je ta mesec dovolj dela. Trte okopavamo, stare izkopavamo, kopljemo za nove nasade, obrezujemo, pripravljamo in impregniramo kole in kar je še podobnega dela. Čim prej vse to opravimo, tem bolje bo za nas. Vinograd mora biti pognojen. Za to uporabljamo hlevski gnoj, kateremu dodajamo umetna gnojila, zlasti su-perfosfat.
V SADOVNJAKU kopljemo jame za nove nasade. Podkopavamo gnojila, ki se počasi razkrajajo, kakor na primer hlevski gnoj, super-fosfat, kalcijev cianamid itd. Če ni hudega mraza, obrezujemo jablane in hruške. Strgamo debla, da odstranimo skorjo, ki je polna jajčec in raznih škodljivcev. Skorjo zažgemo, deblo pa namažemo z 10 do 20 odstotno brozgo železne galice in apna. Obrezujemo suhe veje, nagnite dele debel čistimo in namažemo s katranom. Breskve moramo brezpogojno poškropiti s 4 do 5 odstotno raztopino modre galice.
V HLEVU moramo zlasti skrbeti za zdravje živine. Svež zrak je za to nujno potreben. Najprimernejša hlevska toplota za krave in prašiče, za teleta in pujske je 15 do 18 stopinj. Zapomnimo si, da v premrzlih hlevih živina porabi več krme za pridobivanje in ohranjanje telesne toplote. Privoščimo živini tudi dovolj svetlobe.
FRANCE BEVK
Kaplan Martin Čedermac
49
Zagledal je pismo, ki je bilo dospelo med njegovo odsotnostjo. Bilo je Severjevo, spoznal ga je po pisavi. Pretrgal ga je in ga hlastno preletel z očmi. Odgovor na njegovo drugo pismo. Tri redko popisane strani; opravičilo, da pismu ne more vsega zaupati. Naj ga vendar obišče, da se pomenita... Čedermacu je omahnila roka, pismo je zopet položil na mizo.
Branje ga ni raztreslo. Saj se je že v naslednjem trenutku komaj spominjal, kaj piše v pismu. Zdaj ni bilo ničesar, kar bi ga moglo raztresti. Duh mu je bil prebujen, izbičan’kakor še nikoli poprej. Topa omotica ga je popustila, lahko je mislil jasno, trezno, logično; zdelo se mu je, da bi v tem trenutku ne mogel storiti nobene nepremišljenosti. Preden leže, si mora priti na jasno o marsičem, sicer znori. Nehote se je spomnil one noči, ko je bil izmučen zaspal z glavo na mizi. Tiste ure so bile malenkost proti tem trenutkom. Dogodki zadnjih štiriindvajsetih ur, ki so kakor zver tičali v zasedi, so mu vedno jasneje stopali v zavest. In čudno — nenadoma se mu je duh začel baviti z malenkostnimi, čisto postranskimi stvarmi.
Zakaj je bil zopet trd s Katino? Kaj je zakrivila? Nenadoma mu je postala očitna njena žalost in skrb, potem njena radost, ki ji jo je zagrenil. Zdaj morda bedi in joče.
Ta misel se mu je kakor trn zasadila v srce, ni mu dala miru.
Vzel je svetilko, odšel po stopnicah in rahlo potrkal na vrata. Katina mu ni odgovorila. Tiho je stopil v sobo, kakor da se jo boji zbuditi. Zagrnjena je bila skoraj čez glavo, obraz je imela obrnjen v zid. Po belem vzglavju je bila sprostrta mreža njenih las. Tiha je bila, nepremična, a Čedermac je čutil, da ne spi. Pridrževala je sapo in prisluškovala.
«Katina!».
Okrenila je obraz, od solz mokra lica so se ji zasvetila v svetlobi. Velike oči so ji bile očitajoče, vendar so izražale hvaležnost in ljubezen.
«Zakaj ne spiš?» ga je znova rahlo vznevoljilo. «Zakaj
jočeš?».
«Tako sem se bala zate!» je zajecljala skoraj tiho. «Tako sem se bala!».
V tresočem se glasu je bilo toliko duše, da se je Čedermacu milo storilo ob srcu. Zdaj je bila tako zelo podobna deklici iz dni, ko je bila pravkar prišla k hiši. Kadarkoli jo je zaradi otroške objestnosti trdo pokaral in se je razjokala, ji je pobožal lase, pa je bilo vse dobro. Moj Bog, saj mu je nazadnje le dobro delo, da skrbi zanj. Tega bi ji ne smel poplačevati s trdoto.
«Saj se mi ni nič zgodilo», je rekel božajoče. «Vidiš, da se mi ni nič zgodilo. In se mi nikoli ne bo. Spi, Katina! Lahko noč!».
Dekle se je nasmehnilo skozi solze.
Odšel je s pomirjenim srcem. Zdaj je lahko misli nemoteno posvetil le sebi. Tako čudno je bilo z njim, tako zelo čudno! Bil je izmučen, do konca izčrpan, saj prejšnjo
noč ni spal in veliko je hodil. A bil je vendar prebujen do poslednje celice svojega telesa. Tudi če bi legel, bi mu duh neumorno dalje snoval in mu ne dal počitka.
Kadar je bil hudo vznemirjen, je vedno z naglimi koraki meril izbo. Tako tudi zdaj. Vsakikrat, ko je stopil mimo mize, je z ledjem zadel ob njen vogal, ne da bi se bil tega prav zavedal. Mrščil je čelo, ustnice so mu šepetale; zdelo se mu je, da dela končni obračun sam s seboj. V duhu je obnovil vse besede, vse dogodke od prvega do zadnjega dne. Pisana krama, ki jo je razvrstil pred seboj. Mučil se je, da bi se znašel v blodnjaku živih nasprotij. Bilo mu je, kakor da išče nekega pogreška v računu, a ga ne more izslediti. Kakor da pleše po vrvi nad prepadom, iz katerega gleda črna tema.
Hodil je vedno nagleje, v krogu okoli mize, ki je stala sredi izbe. Roke je držal na hrbtu, vroč pot mu je stopal na čelo. Kakor da se zamotava v klobec, v nekaj temnega, nerazrešnega, kar se je strašno upiralo njegovi duši. Začetek mrzlice ali blaznosti? Stresnil je z glavo, kakor da odganja strahove, a so se mu znova spovračali. Kaj je bil rekel o svojih vernikih, ki ga je vse dni mučila skrb za njihove duše? Od dvoma o pravičnosti Cerkve, o krščanski pravičnosti, je le korak do dvoma o Bogu. Ne, nikar mi ne pravite, da nimate sredstev! Kaj bi storil Jezus Kristus na vašem mestu? Greh bi javno obsodil in prevzel vse posledice. Tega niste storili! Stiskal je zobe, napete ustnice so se mu premikale, kakor da na tiho izgovarjajo besede... Bog nas lahko tepe in kaznuje za grebe a kako more dovoliti, da uničijo, kar je on ustvaril? Kako more dopustiti, da se komurkoli z nasiljem vzame Njegova beseda, ki edina vodi k večnemu zveličanju...
Kako so nastale gosli
GOZD IN VODA
Bila sta nekoč reven mož in žena, ki dolgo nista imela otrok. Zgodilo pa se je nekoč, da je žena šla v gozd. Tam je srečala starko, ki ji je takole povedala:
«Pojdi domov in razbij bučo, nalij mleka vanjo in ga popij, pa boš rodila sina, ki bo srečen in bogat!».
Starka je izginila, žena pa je šla domov in je storila, kakor ji je bilo rečeno.
Po devetih mesecih je rodila lepega fantička. Toda ni ji bila usojena dolgotrajna sreča. Kmalu je zbolela in umrla. Tudi mož je umrl, ko je bilo sinu dvajset let. Pa si je mislil fant: Kaj naj počnem doma? Po svetu grem in si poiščem srečo.
Fant je torej hodil od vasi do vasi, od mesta do mesta, sreče pa nikjer ni našel. Tako je prišel nekoč v veliko mesto, kjer je živel bogat kralj, ki je imel prelepo hčer. Za ženo jo je hotel dati samo tistemu, ki bi znal narediti nekaj takega česar še nihče na svetu ni videl. Dosti mož je že poskusilo srečo, toda vse je kralj pobesil. Niso namreč znali nič takega narediti, česar bi kdo že prej ne bil videl.
Ko je fant slišal, je šel h kralju in rekel:
«Tvojo hčer bi rad za ženo. Povej, kaj naj naredim?»
Kralj se je razsrdil in rekel:
«Vprašuješ, kaj bi? Saj veš, da. dobi samo tisti mojo hčer za ženo, ki zna narediti nekaj takega, česar še nihče na svetu ni videl. Ker si tako neumno vprašal, boš v ječi poginil!».
Nato so zaprli kraljevi služabniki mladeniča v temno ječo.
Komaj so zaprli vrata, se je ječa razsvetlila in prikazala se je Matulja, kraljica vil. Rekla je fantu:
«Ne žaluj, vzela se bosta s kraljično. Tu imaš škatlico in paličico. Izpuli mi nekaj las in napni jih preko skrinjice in paličice!».
Fant je storil, kakor mu je velela Matulja. Ko je dodelal, je dejala:
«Potegni s paličico po laseh na škatlici!».
Mladenič je ubogal. Nato je dejala Matulja:
«Ta škatlica naj se spremeni v gosli, naj ljudi razveseli ali užalosti, kakor boš hotel».
In je vzela škatlico in se zasmejala vanjo, potem pa je zajokala in njene solze so padale v škatlico.
Rekla je tedaj fantu:
«Zdaj pa potegni po laseh na škatlici!».
Fant je ubogal. In privrele so pesmi iz škatlice, da je
bilo srce ob njih zdaj žalostno, zdaj veselo.
Ko je Matulja izginila, je poklical fant hlapce, jim velel, naj ga popeljejo pred kralja, in je dejal kralju:
«Zdaj pa poslušaj in glej, kaj sem naredil!».
Nato je začel igrati in kralj ni vedel, kaj bi od veselja. Dal je fantu svojo hčer za ženo in poslej so živeli vsi v sreči in miru.
Bela pravljica
h
o
Bel mož za vasjo je stal, mož bel na poljani, ves premražen drgetal v mraku na poljani.
Zimi se zasmilil je bel mož na poljani:
«Še nocoj odenem te, tukaj na poljani!».
Tkala, tkala je vso noč Zima na poljani, v sneg odela je čez noč moža na poljani.
in možaka res nič več ne zebe na poljani — nos ima oranžno rdeč, pisker pa postrani..
To je bilo tiste čase, ko doline še niso bile tako globoke kot so dandanes in so se hribi dvigali bolj visoko pod zvezde. Tedaj so živeli velikani, ki so se prestopali z gorskega slemena na sleme in oblake z rokami posnemali z neba. Na bregovih in v dolinah še ni bilo žive duše, nobene hiše, ne njive ne laza. Sam gozd, bukve in smreke, gabri in hrasti, kostanji in orehi, drobnice in lesnike.
Tedaj je oče vseh dreves nekoč zaslišal, kako voda joče in se ne more utolažiti.
«Zakaj jočeš?» jo je vprašal.
«Kaj bi ne jokala!» je odgovorila voda. «Vsaka kaplja, moja hčerka, se ubije, ko pade z oblaka na trdo zemljo».
Očetu vseh dreves se je voda zasmilila.
«Ne jokaj, potolaži se!» ji je rekel. «Zaukazal bom vsem drevesom, mojim sinovom in hčeram, naj kaplje, tvoje hčerke, ujamejo na listje in igle in jih po mladikah, vejicah, vejah in deblih spustijo do korenin v mah in prst. Tako pridejo žive v tvoje naročje».
Voda se je vzradostila in pela zahvalo očetu dreves.
«S čim naj ti poplačam?» je vprašala.
«Ne potrebujem tvojega plačila ne pomoči», je odgovoril oče dreves...
Prešli so dnevi in noči in še dnevi in noči, neskončna vrsta dni, noči in let, ko je voda zaslišala glas očeta dreves.
«O joj, prejoj! ».
«Zakaj vzdihuješ, oče dreves?» ga je vprašala voda.
In oče dreves ji je odgovoril:
«Prišlo je majčkeno po dveh in prineslo svetlo in ostro v rokah. Grizlo je, grizlo mojega sina, ga pregrizlo nad koreninami, da je padel. Tako je bilo tudi z drugim sinom in s prvo in drugo hčerjo, z mnogimi zapovrstjo. Joj, prejoj, vsi bomo pomrli!».
«Če je tako težko tudi mojim hčerkam», je rekla voda.
In je planila iz strug, trgala zemljo, odnašala prst, korenine in kamenje, hiše in majčkena bitja, ki hodijo po
PREMAGANA SEBIČNOST
Mali Tinče je bil zelo požrešen. Vedno je kazal večjo lakoto, kot pa jo je imel v resnici. Hotel je poln krožnik juhe, a pospravil je je največ deset žlic. Tudi krompirja in mesa je hotel prav toliko kot drugi, če je kdo vzel kruh, ga je tudi on. Seveda pa njegov želodček ni mogel prenesti toliko kot njegove oči. Skratka, v Tin-četu je bilo tudi precej nevoščljivosti in je hotel vedno vsega prav toliko kot drugi. Bog obvaruj, da bi mama drugemu otroku dala kaj več ali celo prej kot njemu! Takoj je stegnil roko in hotel tisto vzeti.
Nekoč pa so k hiši prinesli muco Maco. Dokler je bila čisto majhna, je pritekla hitro k skledi. Čisto nič ji ni bilo mar, če je pritekla še sosedova muca. Ko se je Ma-ca najedla, je pač odšla od sklede, čeprav je sosedova muca še naprej pila in jedla. Tinče jo je vedno silil, naj še je. Večkrat je nad njo zavpil in ji celo zakričal: «Jej vendar, ali ne vidiš, da ti bo sosedova vse požrla?! Muci pa je bilo to vseeno. Ko je bila sita, je odšla, pa čeprav se je Tinče jezil. Prav nič ga ni marala, ker jo je silil jesti, ko ni bila več lačna.
Minilo je leto in muca je zrasla, Tinče pa tudi nekaj! Ko je muca nekega dne jedla, jo je Tinče posebno pozorno opazoval. Zagledal je namreč tudi sosedovo muco, pa ga je zanimalo, kaj bo Maca naredila. In glej, Maca se je umaknila sosedovi muci in ji dala prednost, kot da bi hotela reči: «Iz vljudnosti se ti umikam; ko se boš nasitila, bom zopet jedla jaz!». Tinčetu pa to ni šlo v račun. Takoj je tekel to pravit mami in se je pritoževal, da bo sosedova muca vse pojedla, da nič ne bo o-stalo njihovi! Mama pa se je zasmejala in rekla:	«Vi-
dveh in nosijo svetlo v rokah...
Od takrat sta gozd in voda zaveznika. Gorje mu, ki poseka gozd in ogoli brdo! Prikliče srd voda, ki planejo iz svojih zibeli na njive in jih zasujejo s peskom, spodje-
dajo drevesa, skalovje in hiše, nosijo s seboj debla, brvi, mrtvaške krste in žive ljudi. Ne umirijo se vse dotlej, da je maščevano sleherno posekano drevo.
France Bevk
Brata Grimm
Sladka kaša
živela je uboga deklica sama s svojo materjo. Nista imeli več kaj jesti, pa je šla deklica z doma v gozd. Srečala jo je stara ženska, ki je že poznala njeno revščino.
Lev in lisica
Kraljevi lev zboli, ne more več na lov, želodec pa njegov navajen posta ni.
Ukaz je oster dal, naj k njemu se poda, obišče ga doma podložna vsa žival.
živali romajo bolnika obiskat, v besedah mu priznat, kak' ga milu je jo.
Lisica pride tje, vendar naravnost v skok!
Ne upa se v brlog, pred njim ustavi se.
«A, tetka! Tu sem, glej!»
Lev izpregovori,
«to mene veseli, pa kaj ne greš naprej?».
— AT veš, moj kralj, zakaj? lisica mu pove:
— Stopinje mi groze:
Nič jih ne gre nazaj! —
Dala ji je lonček in rekla: «Če rečeš lončku: «Lonček, kuhaj!» bo kuhal sladko kašo. Če pa rečeš:	«Lonček,
stoj» takoj preneha kuhati». Deklica je šla domov in dala lonček materi; tako je bilo konec njunega siromaštva in lakote. Jedli sta sladko kašo, kolikor se jima je ljubilo.
Nekega dne deklice ni bilo doma in mati je rekla: «Lonček, kuhaj!» Lonček je kuhal in mati se je najedla do sitega. Tedaj je hotela, da bi lonček nehal kuhati, pa ni vedela prave besede. Lonček je kuhal in kuhal in sladka kaša se je jela izlivati čez rob. Lonček pa je kuhal venomer dalje, da je kaša napolnila kuhinjo in vso hišo. Napolnila je še drugo hišo in nato cesto in že toliko je je bilo, da bi se lahko nasitili vsi ljudje na svetu, če bi bilo treba. Naposled je ostala prazna samo še ena hiša in tedaj je prišla deklica domov. Brž je rekla:	«Lonček, stoj!» In
lonček je nehal kuhati kašo.
Kdor pa je hotel priti v mesto, se je moral prejesti skozi kašo, da je mogel iti naprej.
diš, Tinče, takšen bi moral biti tudi ti! Muca nima pameti, pa se zaveda, da je treba dati gostu prednost! Tudi ti bi moral delati tako!».
Resnično, Tinčeta je postalo sram! Materine besede so mu segle globoko v srce! čeprav je bil še otrok, je sam. pri sebi kot možak sklenil, da bo s pametjo postal še boljši od muce. In od takrat ni bil več nevoščljiv! Vedno je dajal prednost vsem, ki so prišli na obisk k hiši. Tudi otrokom; in ti so se radi hodili igrat k njemu!
Pravljica o treh palčkih
V nekem gozdu so živeli trije palčki. Prvemu je bilo ime Palček Pokazalček, drugi je bil Palček Pomagai-ček, tretji pa je bil Palček Nagajalček. Prvi je živel v drevesni korenini, drugi na hrastovem listu, tretji pa med visoko praprotjo.
Prvi je pomagal ljudem, če so se zgubili v gozdu. Nikoli se jim ni pokazal, ampak jim je pomagal tako, da je stekel na potko, ki pelje iz gozda, in tam začel žvižgati in peti. Ljudje so bili radovedni, kdo žvižga in poje, pa so šli v tisto smer in že so našli pravo pot.
Drugi palček, ki je živel na hrastovem listu, visoko v drevesu, je vedel za mnogo krajev, kjer rastejo maline, jagode, gobe in šipkove jagode ter drugi gozdni sadeži. Tistim ljudem, ki niso nič našli in bi morali oditi prazni domov, je skrivaj napolnil nahrbtnike in koške. Ampak to je storil samo tistim, ki so imeli smolo, da niso ničesar našli, ali pa starim ljudem, ki so že slabo videli. Lenim pa ni hotel pomagati.
Tretji palček je živel med praprotjo. Ta je pa bil nagajiv in prva dva sta se vedno nanj jezila. Če nista prva dva pomagala ljudem, je Palček Nagajalček zavajal tiste, ki so se zgubili. Stekel je na slepo stezico in žvižgal in pel, da so se ljudje zgubili v še globlji gozd, ali pa je ljudem odnašal sadeže. Namesto, da bi utrujenim ljudem pomagal nositi nahrbtnike, je še sam zlezel vanje, da so jih še teže nosili, mimogrede pa je najlepše sadeže zmetal na stezo, da so potem ostali zanj.
Ko je kralj palčkov, ki je živel v sosednjem gozdu, zvedel za palčkove nagajivosti, ga je poklical k sebi in mu zagrozil, da ga bo spremenil v pujska, če se ne poboljša. Palček se je kazni ustrašil in postal Palček Poma-galček. Odtlej živijo trije palčki v gozdu v veliki slogi in tiste dni, ko posebej veliko pomagajo, zvečer na gozdni jasi veselo zaplešejo.