v lorek. '••lil*k iiMlot liluj» i» »*lj* » Miri
im i""'' i>><"iij»»j» ni
4oui 73 v«h letu H gl. — k
,« ll .1 let. ..*„-,
M MM I»t»  . S ., SO .
I'i i pošli :
Si mm hrta io (i pul lfU . r> „ ,Mri Itta 2 „
VrinlnMtvo in ui#r.ivnuit
j« iu '1 "I ".....     ti,'u I l<i
pluti) kil. it. IM
Št. 35.
O.Minnil.i:
/i im>a«Iiiu ilre.-.li>pn) *r*t.i m pUiuje ti kr.. t* »>• n:ili»n« Ikr it. :• k., h n lMi -jkrji, 4 kr. rn H ti-k» .tkrut-VMt |||H|# H pl.it u-j»jo po prosti.rn.
Z* »<«k li.i-k j,. plu,»t. kolek (.tKinppIj) M 3o v.
Kiiknpi-i  up ni> Trai'aji,
llupi-l ll.ij »a lll;l^„YilljU.. I ru n kuj fj...
\T Mariboru maroa 1JS<>?>.
Vabilo na narocbo.
S poretkmn aprila meseca se začno, novo naročevanje na Slov. Narod". Cena je naznanjena na čelu našega lista. Naročniki, kterim je naročilo že poteklo ali jim do 1. aprila poteče, proieni 80} naj vsaj do 2o. t. m. svoje navorih ponovč, da pošiljanje ne pride zopet v nered. Najkrajše in z najmanjimi stroški se naročaje po poštnih nakaznicah, (Postanweisung). Dobro bi bilo, ko bi dosedanji naročniki pride/i adresni zavitek, novi pa napis prav jasno pisali.
Vsled zadnja naše obljube so nam nektevi prijatelji „S/or.
J„ferorengami" od Poncija <lo Pilata hoditi in vsled tega Se ta in tam opeharjen biti, njih nenaravno ravnanje čisla in hvali. »Lassetl \\ir dio Sprache bei Scite!" pravijo, pa vendar ne nehajo na Slovenskem v edinozveličav ni nemški „šprahi" uradovati, kakor da bi ne vedeli, da jo, kakor vsakemu drugemu, tako tudi slovenskemu narodu njegov narodni slovenski jezik, bodisi ustno ali pismeno vedno šo najbolji „mittel zur verstandigung". — „Oho!" pravijo, krokodilove solze prelivajo, „to ni tako, ampak nam so smili slovensko ljudstvo, ktero bi moglo dopise v tem novem jeziku prijemati, ktere ne zastopi, in »avolj ktere bi tudi velika nevarnost v pravu nastopila, ki bi Slovencem već škodovala, ko koristila." Pesemco to pojejo nemškutarji naši dan za dnevom že od 1. 1848, pa ne vidijo ali videti nočejo, da nas je njihova nemška pravna varnost žn v toliko zadreg in izguh spravila. Kako lehko bi se. bila že  zdavno slovenska  pravna akademija ustanovila! ali —
Naroda" že pridobili po enega, celo po tri nove naročniki'. vendar\n* dajo       i1' - fie8i tlil pravne akademijo imeti ne moremo, dokler sloven dozdaj še ne toliko, da bi mogli le prihodnje četrtletje začeti z sk,h 8lmna2lJ """"no5 če pa alovenske gimnazije zahtevamo, pravijo dnevnikom.   Ako se pa tudi to četrtletje naročniki množe, kakor po
novem letu, spremenimo negledč na nove žrtve naš list drugo pol' letje v dnevnik, da tudi v tej zadevi nstrežemo žr/jam in potrebam
mnogokrat izrečenim : Naprej!
Administraciju „Slov. Nnrodn."
Telegram ..Slov. Narodu."
V Trstu 22. marca.
Vsi Primorčevi priporofienel:gg,i France Oegnar, Ivan Zor, Ivan Piano, Ivan Nabrgoj, Jože Primožič in Janez Marija Starec ho izvoljeni 1 veliko veČino. Sovražniki so delni i na vse kriplje — zastonj.   Živili okoličani!
flzir na zadnjo čase slov. politika
(Dalja.)
slovenski otroci se že v glavnih šolali toliko nemščino nauci-, da ji V spodnji gimnaziji vsi predmeti spešuo v nemškem jeziku razlagajo, vsled tega potrebu slov. gimnazij in realk odpade; če pa zahtevamo slovenske glavne šole, nam odgovore: „liog obvari! drugače vaših otrok V nobeno gimnazijo in realko ne sprejmejo" itd. — V takem kolobarji sučejo nemški misijonarji „ravnopravne" Slovence, „1'eit eljice" in „voditeljice" naše dobro vodo, kako pri nas narodno ravnopravnost zagotovljajoći „liberalni" dualizmu s taisto zahtevajočimi učitelji in učenci „neliheralno" postopa, in da od njega ni boljših časov pričakovati; ali namesto da hi ,, Novico" svojo in dualističnill poslancev naših zmoto, vsled ktere jo tudi naše šolstvo v naj-važnejih rečeh nemškim misijonarjem na milost in nemilost izdano, spoznale in popraviti si prizadevale, raji svojo in njih oporlunsko trmo hvalijo in zagovarjajo, a Hrvate pomilujojo, kteri, dasiravno od sedanjih magjaron-skih poslancev svojih v drugem obziru zapeljani in izdani, so vendar v šolskih zadevah še zmerom popolnoma neodvisni od dunajskega, kakor od peš tanskega ministerstva. — Po tem takom borme! ni čuda, da gro na slovenski zemlji čedalje bolj naprej zastava nemška, zastava slave pa sloji, ali če že napreduje, napreduje po rakovo; povsod razen plesajočib čitalnic, pa tudi izmed njih že mnoge v poslednjem času hirajo in pokašljujejo, ko da bi so jih
Da se Slovenci ne učimo nemščine zavoljo slovenskih uradnikov, kiijetika prijemala. Tabori pretočenega leta so bili edina tolažba naša v tej nii-hi na slovenski remiji vsaj morali slovenski biti, ampak lo zavoljo nemško zeriji, edina rešilna zvezda, ktera je obupajoči narod slovenski spet k novemu kulture in literature, in ker nam je in nam bo nemščina zavoljo občenja in 1 življenju budila in nam pravi pot iz politično ničle, v ktero so najbolji slov. dotike s sosednimi Nemci (od kterih ne moremo, ko od svojih uradnikov rodoljubi Slovenco zapeljali, kazala; ali „Novicc", kakor se kaže, niso poznanje našega jezika zahtevati) kolikor toliko še vedno potrebna ostala: to;sobno za taboro navdušene, ker so slepe in gluhe ostale za vse tisto, ki so našim slovenskonemškim amfibijam ne gre v glavo; pa kako jim bi šlo to v se tudi na Kranjskem za napravo tabora poležali in njegovo potrebo doka-glavo, ko se oni, dasiravno ne taje, ampak še celo povdarjajo, da je jezik zovnli. Kdo bi se potem čudil, da pri nas šo zmerom tako lepo pšenica cvete sredstvo k porazumljenji, slovenskega jezika v slovenski deželi službovaje šeLtevtoburgarjem", ki ne nehajo svojega nemškutarenja zagovarjati s toni, da toliko ne naučo, da bi vsaj s priprostim! Slovenci, ki besedico nemški ne je književni naš jezik slovenskemu kmetu in tudi izobraženim našim ljudem uinojo, ne le ustno, ampak tudi pismeno vsaj za silo v njih jeziku občevati še premalo umeven, ko da bi ne vedeli, d;\ so oziroma ravno taka godi mogli, in da raji še zmerom po stari navadi trdemu Slovencu vse po nem- laškim, inagjarskini in tudi nemškim kmetom in meščanom, ako se tako malo ško napišejo, kar so poprej ž njim slovenski obravnavali, in zraven tega še za svoj književni jezik brigajo, ko naše zgubljene kmečke ali gospodske 0V-zahtevajo, r.aj ubogi Slovenec, ki mora potem ž njih nemškimi „urtcljni" in|čico za slovenskega; ki ne pomislijo, kako farizejsko ravnajo s priprostim
Itlltrorilli mu/tj v /aKrelMi.
Leta, ki leže med 18ii5 in 1850, poinenjajo  v zgodovini hrvaškega naroda tista velika vrata, ki na ono stran prošlost, polno narodnega mrtvila
lišće, ki sicer denes res še malo zadovoljuje, pa je vendar bolje kakor nič. V goro omoti jenih letih se jo osnovalo društvo za jugoslovansko zgodovino, s pomočjo kterega je žo veliko dragocenega zgodovinskega gradiva na dan prišlo. Med še mnogo drugimi kulturnimi zavodi su je v gore omenjenih letih tudi temelj položil našemu narodnemu muzeju.
Ko je bil enkrat sklep storjen, da B6 ima narodni muzej na noge
iu nodelavnosti zapirajo, — na drugo stran pa v široko bodočnost odpirajo, \ postaviti, je bilo treba najpoprejo preskrbeti sposobnih prostorov za niuzej-ktero uiznaiuje probujenjo in preporod hrvaškega naroda. sko   zbirke.   V   ta   namen   se  jn   leta   1*10   društvo  osnovalo, ki je
Prebujen in samega sebo zaveden hrvaški narod jo pogledal okolo |od grofa Draškoviča njegovo za muzejsko zbirke prikladno zgrado v sebe, pa s strahom zapazil, koliko jo zaostal v kulturi za drugimi cvrop- zgornjem Zagrebu na akcije kupilo. Ta zgrada je potem dobila ime: na-skimi narodi.  Junaško je skočil na noge, tor so začel tudi on poganjati in rodni dom.
potezati za to, kar so pod imenom kulture razumeva,   llogine ! bilo jo treba] Na poziv, naj vsakter, kdor kakšen za narodni muzej prikladen prod-
ne sile in žile napeti, da druge kulturno narode kolikor toliko doidc. Nje-J met ima, tega blagovoli muzeju dobrovoljno darovati, so začeli od vseh strani fjovi napori niso bili brez vspelia. Kljub svojim malim materialnim sred- trojedine kraljevine vsakovrstni predmeti prihajati ; in s tem jo bil temelj stvoui s; jo  hrvaški narod vendar v kratkem času najpoglavitnija kulturna,našemu narodnemu muzeju položen.
sredstva stvaril, kajti v teh malih letih so je pri Hrvatih vsem tistim kultur-, Najveće zasluge za naš narodni muzej sta si pridobila posebno dva
nim zavodom temelj položil, ki jih denes vidimo tako lepo razvito in raz- moža: Lj. Vukotinović s tem, da ni samo strogo muzejske predmete, ampak cvetene. Vsak začetek je težek, prari pregovor; za Hrvate je pa še zato,tudi denarne prineske nabiral, in pa pokojni župnik tiaraminčić, ki se je v težji bil, ker bo mu politični in narodni zoperniki nasproti stali, ter vsem svoji oporoki z lepim legatom tega narodnega zavoda domislil. Denarni na-njegovim političnim in narodnim težnjam, kjer so god mogli, zavore pod ko-^iirki Vukotinoviča iu llaraminčićev legat so temelj tako zvane muzejske za-lesa podkladali. Iz vseh teh zavor so jo videlo, da jim razvijanje hrvaške klade, ki je koncem pretočenega leta 1868 tlo '24.000 goldinarjev goto-kulturo ni po godu, kajti oni so hrvaško zemljo že kot neko  domeno tuje vino imela.
kulture imoli.   Sicer tudi denes še ni vse premagano, vendar pa so Hrvatje Naš narodni muzej še ni bil  popolnoma premagal začetne z vte-
pi've početno osnovo že premagali, in to je že nekaj. Slovenci v tem po- merjenjem vsakega takega zavoda neogibno zvezane težkoče, ko je leta 1851 gledu s Hrvati prispodobljcni so denes tam, kjer so Hrvatje že pred kakimi politična reakcija vso Avstrijo pod svoja črna krila zajela. Na vse, kar god dvadesatimi leti bili. je epiteton narodno imelo, je svojo železno roko položila, pod  ktoro B6 m
V gore omenjenih letih se jc položil temelj hrvaški žurnalistiki, ki moglo nič narodnega razvijati in napredovati. Celili deset let jo to stanje je denes dosta lepo razvita. V gore omenjenih letih se ju vteuicljila matica - prava mora — avstrijske narode tlačilo. Naš narodni muzej jo hudo čutil 'lirska, ki se more kot predhodnica jugoslovenske akademije znanosti in isledko preziranja iu preganjanja vsega narodskoga. Dobrovoljni prineski, umetnosti smatrati.   V gore omenjenih letih se ju vtciueljilo narodno kaza-j  marni iu stvarni, so pojemali prihajati, iu malo po malem je ta edini vir
Slovencem , da ga tako skrbno slovenskega uratlovanja zarad par znanstvenih v vsakdanjem življenji menj navadnih in njemu ncunievnih besed varujejo, z nemščino oziroma taljanščino p« ga, će prav vedo, da čisto nobene nemške ali laške besede ne zastopi. brez vsega usmiljenja davijo!'/ Kes je sicer pri nas že nekoliko kmetičev, ki so se, spoznavši tla v svoji lastni slovenski domovini brez znanja gospodujoče nemščine nimajo nobene veljave, že kolikor toliko nemščino lomiti naučili. ali to ne bi smelo nemškutarjom našim potuhe dajati k nadaljevanju nemškutarije, temveč ravno iz tega morali bi si nauk posneti, da si bistroumen Slovenec, ki .i"' celo težo čisto tujega jezika premagal, tudi pod nekoliko manj znanimi slovenskimi besedami reber polomil ne hode, ker vč. da kakor ima on pri svojem kmetijstvu in rokodelstvu mnogo besed in izrazov, ktori niso nov jezik, ampak čisto slovensk' dasiravno so slovenski gospodi, ktera ne dela I ojesom, temveč i glavo in peresom, neumevni ali celo popolnoma neznani, da se jih mora št; le učiti, akn jih hoče umeti, —• tako imajo tudi tisti, ki obdelujejo znanstveno polje, svojo posebno, menj navadne, znanstvene izraze, nad kterimi ne sme kmetic nosa vihati in zarad njih čez nov jezik tožariti, marveč se jih učiti, si jih prisvojiti, ter v duhu časa napredovati. In če slovenski kmetic tega še nt spozna, naj se k dobremu prisili, kakor se. de je nemaren, k popravljanji cest, k sadjoreji itd. siliti mora. Mesto tega pa kmetica našega po stari navadi le z ljubo nemščino (v Priinorji s talijanščino) silijo in pitajo, m t" delajo opirajoči se deloma na uspeh dosedanjega ponemčevanja . ko bi se morali oni gospodje naši, ki se radi bahajo, ko da bi bili vso inteligencijo iu bistroumnost le za-sc v najem vzeli, ravno zavoljo tega uspeha od pete do glavo sramovati, če so pri vsem svojem bislroiimji v svojem materncin slovenskem jeziku še toliko izuriti ne morejo, da hi mogli v njeni uradovati. ko se je marsikak priprost kmetic naš v čisto tujem jeziku za silo govoriti in še celo pisati naučil. (Dalje prih.)
i? d p i s j.
Iz Ljubi j a it 20. marca J.R [Izv. dop.] (Naše bogočastje) Znano je, da naša duhovščina jo narodnu, a vkljub temu se pa vendar ne more znebiti starega nemškega šlendrijana v oziru prideg in krščanskih naukov posobno pri stolni cerkvi in pri cerkvi gv. Jakoba. Mi smo preverjeni, da ima pridiga in krši. nauk namen spodbujali m gojiti zavest krščanstva v srcih poslušalcev. A kako se mora to vršiti, dokler se slovenskim poslušalcem ne OZnanuje potrebni uk v jeziku ljudskem. Dokazov imamo mnogo, da pri slovenski božji službi v stolni in šentjakobski cerkvi je gnjeća, a pri nemški piha burja po cerkvenem hranili. Pisnlec tega se je včeraj tega prepričal pri nemški popoldanski slu/bi božji v stolni cerkvi, ko so ljudje mrmrajo zapuščali cerkev, ko so čuli v jeziku kterega so oznamnvali za Karola velicega solnograški in bavarski niisionarji, ozunmovnti iz razkladati gosp. K. slovenskemu narodu, nemščino ne uinovetiui. besedo resnice. Sicer smo prepričani da uzrok toj napaki ni gospod K. in sam on nam bn prav dal ako rečemo, da bi imel on kakor dober govornik še enkrat toliko poslušalcev, ako bi se mu dovolilo v narodovem jeziku pridigovati. Kdaj neki pridemo po tej poti do pravega namena in koristi za narod, to sam Bog ve in mogoče tudi kanonik, nemškim liberalcem všečni gi>sp. Savvaschuigg. Ker je pa naše ljudstvo slovensko in katoliško, smo prisiljeni in dolžnost nas žene duhovnim predstojništvom teb cerkov na srco položiti željo, naj opusti brž to nemče-vanje pri opravljanji božje službe, kjer ako ji je v resnici mar za večno blagost našega naroda, naj v prihodnje daje kruha svojim otrokom ne pa kamenja. Prepričani smo da 22.000 ljubljanskih prebivalcev ume jezik domači bolj nego tuji nemški. Ako se pa za malo peščico Ljubljančanov, ki morda slovenski ne ume ali ne hoče znati, konzistoriju potrebno zdi tudi nemške pridge opravljati, mislimo . tla ti ljudje  bodo  imeli dovolj prostora
muzejskega popolnjonja in rastenja nazadnje celo vsahnil. Svel je na to naše gojence celo pozabil. Nobeden - ne božji ne vražji — se ni brigal več za-nj. Ko je bilo treba akcije amortizirati, jih ni bilo s čem! D,, bo vsaj tej denarni zadregi doskoči, m zo akcije narodnega doma z rednim amortiziranjem v bolji glas postavijo, je dalo nkcijno društvo muzejne zbirke nu kolikor mogoče mali prostorček stisniti, ostale pako prostoriju iznajmilo je zabavnomu društvu: „dvorana" imenovanemu, da bi si z najmovino kolikor toliko opomoglo. „Dvorana" je bila sicer s prva narodno društvo, pozneje 80 je pa celo v nasprotje Bprevrgln, ter v to zdivjala, kar pri vas v ('islajtaniji „kazino" ali čo hočete „konštitinijonaliio društvo" imenujete. Narodni ži-velj je iz društva ali sani izstopil . ali so ga pa z bockanjem ven izrinili. In tako sejo zgodilo, tla so v „dvorani" tuji Bahovi uradniki in oficirji gospodarili, in narodni dom jo v Bvojih prostorijah vse drugo videl, samo narodnega nič. To je bila strašna ironija.
Muzejne zbirke so bile sicer vsakega četrtka občinstvu na Ogled odprto , pa — ogledovat jih ni šel  skoro nobeden.   .Narodnjaki so se BVOJega
,narodnega doma* sramovali.   Groza me jo časih  bila, ko si.....'isto sani
po izbah stopal, in svojo stopnjo tam na drugem koncu votlo in pošastno odmevati slišal. Se muzejnega pazitelja mnogokrat ni bilo nikjer videti, gotovo se jo zanašal, da itak nobenega ogledalcu ne bo.
Najmovina, Id jo jo „dvorana" narodnemu domu plačevala, temu ni dosta pomogla, kajti vsa bo je skoro samo na hišne popravke in na davke potroŠOValo. Amortizacija akcij se po tem ni nič redneje obavljala, nego preje. Ni čudo tedaj, če so pri takem stanji akcije narodnega doma skoro ob vso veljavo prišlo.
Tudi od leta 18t>0 do 1867 niso bilo denarne in stvarne zadeve narodnega doma in muzeja skoro nič na božjem, nogo pod Duhovim absolutizmom ; in šo lo s početkom leta 1868 so začno nova vesolejša doba.
Pa da vidimo kakšen je bil naš narodni muzej do konec leta 18(17!
Poedine muzejne zbirke, ali boljo rekoč vso, so se lo slučajno atva-
v ,p ro m e o g a r sk i cerkvi" in naj se jim postavi ondi g. besjagg ali
pa g- Savvasehnigg na lečo.
Iz Šmarja '2<>. marca. (Nova okrajna šola — slovenska.) Naš sienjski odbor je sklenil, iz tukajšne ljudske šole napraviti okrajno glavno šolo I štirimi razredi, v kteri se bo vso v slovenskem jeziku podučavalo. Naš okraj šteje blizo 20.000 duš in nima dozdaj nobene glavne šole. Sreojski odbor šmarski si jo torej z svojim sklepom pridobil hvalo celega našega okraja, tembolj ker bo ta učilnica osnovana na narodni podlagi. Nadjamo se torej, da ne bo samo naš okrajni l&stop, ampak tudi vse po-samezne občine našega okraja po svojih močeh pripomagale, da se ko najhitreje v življenje spravi ta učilni zavod.
Od Velenja. xyz. [Izv. dop,] Ker niste slovenski bratje pri mariborski volitvi zadnjič zmagali, storilo me je to pozornega, da denes slovenske rodoljube očitno opominjam, naj se na s 1 o v e n j o g r a š k i volilni okraj Že zdaj posebna pazljivost jemlje ; prepričani smemo biti, da nemški liberalci — lucus a mm lucendo — ki našo svobodomišljenost po meči kakega obskiunega penzionista merijo, ako se je le toliko že naučil, kuko sc imajo zrna za Nemčijo ploditi, bodo še vedno roke po naši lepi domovini stegali, .liberalci", ki nas črnijo, da smo fevdalci ultraniontanci, teniotneži in vrag vedi kaj vso. sami so pa /.vvergerja desetkrat bolj bojijo, ko mi Stepischnogga — dokaz zadne volitve v graški magistrat. Kar so šoštajnskega okraja tiče, bo ta v večini vselej na naši strani; v sloTenjs-graškeno in marenber-škein okraji je pa uemškutarijn Že globoko korenine vgnala, med toni ko na drugi strani še strašna nevednost traja. Treba bo kmalo na delo se podati ; znano je namreč, da sc neinškuturija ne da tako hitro iztrebiti, kakor se kača vbije. Naj bolje sredstvo, da se ljudstvo zdrami in poduči, bi bil tabor, ki hi se naj pri Slovenje-Gradci naredil (Je bi se pa ta no dal napraviti, bi se pa saj slov. b r o š i r e med ljudstvom razposlalo. Naj se toraj zgodaj začne, tla prepozno no bo. iu naš vrli Kak ne propade. Razmere V Sloveno-graškcra volilnem okraji niso ugodnejše, kakor v Mariborkem. Da naši nasprotniki nas bi naj raji žive pozobali, kaže izrek, ki ga je g. Gospodar-ritseb pri priliki blizo tako-le preroškega tlulia pijan izrekel : „die Slovencu vverden wir babi hinvegriiumen." Naši kmetje so pa bolj pametni, oni ostanejo še naprej pridni, pošteni Slovenci in no marajo za nenišliutarsko maslo Gospodaričevo. Naš narod jo toliko napredoval, da vsak šolarček že sprevidi, da človek, ki kaj tacega čveka, rakovo pot hodi.
Iz Dunaja, 'JI. marca H. 11. [Izv. dop.] Zdaj ko se jo naša tukiijšna inteligentna omladina oglasila in sicer v tem zmislu, kakor se oglaša zdaj o naši politiki vse federalistično slovansko časopisje, poprijel so bom /.opcl svoje stare dopisniške firme, dasiravno imam še staro provei jenje, tla politikovati ni posebno prijetno delo. Kajti če je človek še tako blizu parlamenta iu ustavnosti, in čo se šo tako pravega konstitucijoualizma napije in uči politično modrosti, ki se jej pravi potrpljenje, čakanje itd. — vendar ga VČasi (če ima kaj srca za domovinsko stvar in za svoj narod) poprime grdo poželenje, tla bi vsaj za en dnu mogočen absolutist bil. in ker se. moram tu sam izpovedati tako neustavnega greha, denes drž. poslancem ne bom nič hudega prizadejal. Saj vem in čujoni, tla imajo dovolj povedanega in dokazanega in ker svoje slovanske krvi ne morejo zatajiti, morda so bodo čez velikonočno praznike pri vas doma Spreobrnili — in kar nič več som prišli, kar bo menda za Slovence najbolje. — Tukajšni listi zdaj na velik boben svobode in vladne hvalo bijejo, ko je vendar enkrat težko rojena postava o porotnicah za pregrešniko tinte in peresa na dan prišla. Treba bode temu — liedarovaneruii, temuč zasluženemu in kot nekaj dolžnega prejetemu — daru. na zobe pogledati. Dober je, da bi le kakih vratic no ne našel, skozi ktera nam ho uhajal, namestili da hi nam pravo pravice prinesel. — Ta naj ostanem pri domači stvari. Ljubim našim „Novicam" ni bilo všoči, tla so tukajšni mladi Slovenci svoja „slobodoumna načela" pokazali,   "ne vzemo politiko naših poslancev pod svoj plašč in pravijo, daje
rale in množile, in zato so bilo tudi jako pomanjkljive, kar tudi drugače ni mogoče bilo, kajti poedini predmeti so prihajali tako, kakor jih je rodoljubje na žrtvenik domovino polagalo. Neke zbirke so na ta način bogale postale, druge pa zopet niso še z enim predmetom zastopane bile.
V arheologičnem razdelu jo bila numizmatična zbirka ražmerno šo naj bogatija. Plastičnih stvari je bilo samo nekoliko odlomkov. (Jeraunikii iu gliptiku sto imeli samo nekoliko malo rimskih posod, kamej in nitagli|. S,- munjo pa nego starin starega sveta bilo jo starin srednjega veku. S tem smo. kar se arheologičnega razdela tiče, žo pri kraju. (Kon. prih.)
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodovinsko-romantičen obrtu; češki iplsal Prokop Cliochaluušuk, poslovenil Podgorioan.)
IV. (Dalje.)
Kraljico so oplašile to besede, zato stiahoma pogleda po čumnati, kjer so v daljnejših koteh neprijazno, rdečo fantastične sonce.
,.Tu. tukaj, praviš, bival je moj mož V" — povpraša ga plašim kraljica. „Njegov duh me tedaj straši , in jaz —u umolkne, — in snežna bledost jej pobeli bledo obličje.
„l»a!" — prikima Ilija; ni zapazil, kako nadnavadno se je prestrašila kraljica. „Da sem tako pozno prišel k tebi, to je zato, ker ne bi strpel božji dan tega, kar ti povem; tudi nihče ne, le sopruga mojega ubogega mrtvega kralja 1"
»O Bogi   1 kaj pa jo vendar V I" — začudi so oplašena kraljica.
„Ljuba kraljica," — stopi bliže Ilija, „poznam jaz tvojo minolost, znam, da ljubezen do kralja Štefana ni stopila s teboj vred na bosuiški prestol; ali videl sem, da vondar-le izvršuješ svoje dolžnosti do kralja, česar bi izmed tisoč jih nobena ne bila."
„Kralj Štefan jo bil vrl mož." — odvrne kraljica, „in njegova vrlost jo bila odškodnina za ljubezen."
bridko biti poslance v tako „mršavih" časih kakor so zdanji. Hočejo tudi reči, da naše poslance vodi vest in čisto roiloljubje, ter da ho poznejši ,;is poku*! i»k*j jo l*oljo bilo-.
Vse drugo prepuščam razsodbi kralcem .SI. N," govorim samo eno besedico o tem „prihodujeni času" iu sicer zato ker veni, da je tu stoječe opravičevanje g. Svetca. Ta gospod poslanec je vlani že nekomu lolajšeuui Slovencu dejal: „vsa mladina je /daj zoper nas; pa ravno mladina bo uživala sad tega, kar bomo mi s svojim ravnanjem pridobili, ravnopravnost." Tačas je bil morda omenjeni poslanec še malo prepričan svojih besedi. Donos ne more biti več. Kajti no samo, da mu je Hasner dvakrat že javno pokazal, koliko sc da pridobiti od tega ministerstva polne ravnopravnosti, pokazal jo to tudi dr. (Jiskra v Ljubljani Dlcivvcisu samemu in jako razločno je pokazal to tudi dr. Ilerbst. Ko jo namreč »Slov, Narod'- prinesel tisto okrožnico na okrožne sodnije, da so imajo uradniki ,,nach nioglichkeit" slovenskega naučiti, in je ,81. Nar." k kratkimi opombami pokazal, kako pomanjkljiv in nezadosten je tak ukaz; pokazal je nek slov. poslanec to ministru pravosodja in ga privatno interpeliral, kaka ravnopravnost je to. Dr. Ilerbst pak jo prišel nekako v živost in je dejal : „Jaz nezapopadem , kaj bočeto se več." To sem čul i/, vira, na kterega se zanašam. In to pač tudi .Novicam" glasno govori: „Kaj ji; bolje bihr" - - Da so naši poslanci v eno vrsto stavijo z Jelačičem in Strosmnjerjcm, to vesolje jim privoščimo, Vprašali pa bi radi, ko.laj jo bila v a mladina (ali kakor je nek poslanec dejal, die bebiirteto und onbebiirtoto jugend) proti onima dvema V Nikdar.
Iz Moskvo smo prejeli to-le pismo s prošnjo da ga natisnemo: Slovansko podporno društvo (slnvjanskij blagotvo-ritelnij komitet) \ Moskvi želi sestaviti biblioteko iz knjig, ki izhajajo v zdanjem časti zunaj ruskega cesarstva v slovanskih jezikih. Obrača se k vsem vredništvoin slovanskih časopisov k pisateljem in izdateljem novih knjig, da jih darujejo \ v biblioteko slovanskega blagotvo riteljnega komitotn.
No ker po ruskih poštnih pravilih ioostranski časopisi mogo io črez moskovsko časopisno ekspedicijo v Moskvo prihajati, prosi komitet, vrodništvn slovanskih periodičnih listov, da že prej naznanijo ako hote pošiljali, da moro potem komitet zopet moskovsko časopisno ekspedicijo uvedomiti. Samo v takem slučaji sc iimsiranska Izdanja ne bodo na avstrijski meji zabranjevnlii čez mejo in pridejo do svojih namenov. Za porazumljenje meju vredništvoin kacega inostranskega lista in komitetom in pa med moskovsko časopisno ekspedicijo, je potreba treh, celo štitili tednov. Po tem času se odpošiljatev lehko začne. Knjigo ki so on zvezek debele, lehko po na posto dade križem preveznne (mit Kreuzbnnd) brez prejšnjega nnznanjonjn pri komitetu če je poslanje več zveskov obsežno, je' bolje, da se po časopisni ekspediciji pošljejo, V vsakem slučaji morajo biti knjige adivsovauo na ime : „sokro-tarja s la v j a n sk e g a b 1 U g 01 v o ri t 01 j no g a komitotn, profesora moskovskega u n i v o r s i t e t a, Nila Aleksandrova Popova." Stroške za periodičnih listov iu knjig pošiljanje komitet drage volje na sebe prejenilje. Kazen toga je pripraven darovateljem za zameno poslati ruskih knjig po njih ukazanji in po svoji zmožnosti.
V Moskvi .'!. marca 180!). Nil Aleksandrov Popov.
sklenil , da pošlje zastopnika iz svojo srede v Rim k papeževi petdesetletnici. —
Kakor se volitve na O gorske m vrše, je videti, da hodedozda-nja rezina veliko glasov izgubila na lovičmake. Žalostno je, da Slovanjo propadajo, l.ii slovaški kandidat za drugim je ostal v manjšini, tako da je do-zdaj samo en Slovak izvoljen, neki Zahainnckv. Tudi znani Srb Miletič jo padel (imel je lili.") glasov, magjarski kandidat  pa   IlitJT).   Sprejel je zdaj
kandidaturo v Banatu. Vso kole da to znali Magjari ogerake Slovane ie bolj Slovaustvu odtujiti, kakor pri nas nemškutarji, pa kaže tudi koliko dela jo med Slovani še treba, da se zavedo iu otivso tujega gospodstva.
Iz Poljske v zadnji čas zopet glasneje poslancem na Dunaj doni geslo javnega mnenja: domii nazaj! „D/.en l.vovski" in „(la/eta Narodova" se zlagata v eni misli, da po dozdanji poli ni za poljsko (lališko veliko doseči mogoče.
V itnlijskem parlamenta je zahteval general Bbrio, da sc naj hitro na mejah naredi? trdnjave kakor jih dela Avstrija in sicer naj so kopljejo podzemeljski rovi. Podpiral jo svoj predlog u tem, da jo dejal : vojska j« verjetno da hode  iu utegne se Amerika mešati v evropska vprašanja.
V I ran c os k i zbornici je hvalil maršal Niol francosko armado iu malo s sabljo poropotal proti Prusiji. Pravijo tudi, da so Napoleon v zadnjom času prav po gosto z maršal Nicl-oin posvetuje. Posnemlje sc iz tega,
I da že zdaj določujeta črtežo prihodnjo vojske in generale, kteri bodo dobili j povcljništvo.
V Parizu so bili neki že dekreti pođphtani, s kterimi bi se bili J nekteri dosedanjih ministrov zamenili z drugimi.   Zo v zadnjem trenotku pa
so so vsled mnogostranskih prizadevanj uničili.
Rusija >i pridno prizadeva, da bi brž ko brž svojo puško spremo-nila v igloniee. Pravijo, da jo sam Putilov prevzel 000,000 pušek v delo iu da so mu je Začasno odstopilo več delavnic Kolbinske 1'abrik. Putilov so jo razen tega pogodil še z drugimi privatnimi početniki, Puške se prav pridno podelujejo po Beranovi sistemi, ki ne pozna pri puškah nobenega peresa. Puške t.' sisteme so prav lahko razdirajo iu sestavljajo.
Med Turčijo in P e r z i jo sc je popolnoma nehalo diphmiatično ohr.njr. Mogoče je, da so izpolni prerokovanje, da bode prvi udar, ki bodo Turčijo razini, prišel ravno iz Azijo, od koder so Turki sami. Znano je, da je Perzija v naipi ij.izuejeni razmerji z. Rusijo.
I/, Kgipla se poroča, da so is. |. ni.   predrli kanal Suez.
Itn/Ji« si vari.
INililinii razgled,
V hrvaškem dež. zboru je Stojanovič vprašal bana na podlogi ktero postavo se sinejo gozdi v Slavoniji tako roditi in izlrebovati, kakor se zdaj. Dan jo odgovoril, da bodo vso potrebne korake storil, da bo gozdi ne bodo tako prodajali.
V Pragi jo akadetničen senat, više  prodstojništvo univerzitete,
el. c os ar) je 20. t. m. potovajo skozi Ljubljano, kakor so pomiloBtil vse obsojene iz tako zvano „Ježica-lodvoru so mu bili zapeli Bokolci slovensko, tumorji nein-
ter sklepa:
* (Nj
nam telegrafu; aflaire." Na ško pesem.
•'  (S t r o ss m aj e r) se v 1'oz.orii zahvalja, za čestitki šlo na godu* dan od korporacij iu poedinili ose moja dužnost i nastojanje, vriednim si bavi plemenitih muževah u narodu".
* (Iz Trsta) se pišo BI)om." : Zdaj mostu, bode „strankll" vse svoje moči V okolici napenjala, da so izvolijo tu ali njeni privrženci ali laki ljudje, ktorill so jej ni bati. „Cittadino" je temu priča. „Coininunicaio" v njem imenuje Cegnarja „un individuo," ki nema posestva v okolici in ki ne sine tedaj biti tu voljen. Čudno se nam zdi, da ni vprašal, ali imajo vsi izvoljenci njegove stranke posestva, haljo ne bi imel biti tu voljen ta „individuo" zato, ker ne iiuieje italijanski, češ, da so bodo zbornica in menda in galerija krohotala, ako spregovori slovenski poslanec slovensko besedo  v zboru,  ter da nastani! škandal,   tirozenja „('itta-
ki so mtl do-Vazda če biti azali svetoga zvanja  svoga i ljliko so  BO končalo volitve v
Ilija se na kolena skloni pred njo, začne poljubljati jej rob ua oblačilu in vsklikue: „Zato te čestim, jasna kraljica, zato sem prišel k tebi in prinose! poslednji kraljev odkaz."
„Ptt le skrivnostno govoriš," -strašnemu čutu, „kakot' da bi sc ti z jezika."
„l'genila si, kraljica jasna !"
odvrne kraljica, 110 more so vhraniti kako   grozovito   oznanilo zmikalo
potrdi llija resno in vstane. „Povedi tedaj, kar veš," • — veli mu kraljica, „ti si bil prvi med kraljevimi služabniki; tvoja starost, tvoja zvestosl je po vsej pravici mahnila to z vso njegovo zaupnostjo; tedaj veš, saj moraš znati več nogo kdo drug. Zatorej le govori, kaj ti jo naročil moj mož, da, meni povedi ! — In Rog zna, da verno izvršim vse, kar mi oznaniš, ko bi bilo šo kaj tako posebnega!"
„llog je čul tvojo prisego, kraljica jasna!" — pravi Ilija s slovesnim glasom, „no, tedaj idi za menoj!"
„Kaj'r!" — začudi se kraljica, „s teboj naj idem V Tako pozno, in todi-lo tija ? !   Kamo pa mo hočeš peljati ?"
„Ali se morebiti bojiš, da to izdadein, jaz izdadcmV" — povpraša jo s trpkim glasom. „Ali sem llija jaz, kteri še z. mislijo ni nikakovo razkalil zvestosti do svojega gospoda," — ponosno dvigno glavo; „tišti Ilija, ki ni lo enkrat krvavel za svojega kralja, llija , kteri je zmerom glavo imel pripravljeno! za-nj in — za-te, njegovo zvesto BOprugo, kraljica jasna ! Zdaj pa mi ne veruješ!" — oponese jej bolestno.
„Saj ti verujem,* — poteši ga kraljica po kratkem molčanji odločno. „lo idi, jaz pojdem pa za teboj, kamor hočeš!
„Uvala, svitla kraljica!" — zažene veselja skoro glasim, iu že se je obrnil, ter ' hoče oditi, a kar obstane. „Ali," — omeni žalostno, „opaši si nedrijc z vso srčnostjo, kajti žensko srce je nežno, rahločutno, da ti srce no pokno od tega. kar bodoš videla in kar ti povem; pa saj in i ni treba tega pripovcilati tebi, saj si Štefanu Košarica hči, junaškega načelnika
Hercegovini, žena kralja Štefana, ki je s svojo hrabrostjo proslavil ime sebi in Dosni!" —
rešine, lako so jo zadele [lijevebesede; de kamor meni, zagrne so v zavoj in eni.
nek iko umetno med verejami pripeto, pozna, ali se je kdo doteknil jo ali no ;
Mrzličen mraz kraljici ude ali vendar migne mu z roko. naj le stopi na mostovž z ozkimi durmi v i
Ilija postoji malo,  in steno
popravi tako, da bo kar nič
dvigne pak plamenico v koti, molči iu pred kraljico korači navzdol po stopnicah, potlej pa zopet daljo po zasuknjenom inostovži.
Ze precej dolgo časa koračita naprej iu naprej ; na enkrat pa ju neprijazno pozdravi zrak — vlažen, zatuhcl, kakoršen jo rad po podzemskih svodeh. Začujela menihe, da molijo; zdi se jima, da nad glavo. Tu drži mostovž na dve strani: na lovi so kamonene stopnice, ki so po polžje vijo VZgoro, na desni pak zapirajo inostovž srednje železne duri.
„Tu sva na tistem mestu 1" spregovori llija in ustavi so pri teh durih, „po onih-lo stopnicah lehko pride ua božjo svitlo zopet, kdor pozna skrivne kraje tega samostana, po le-teh pa —"
„A po le-teh?"  - povzame kraljica, ker llija no pove.
„V rako, v samostansko grobišče," — odgovori llija pokorno. „Svitla gospa, zakaj si se stresnila V No mara no strpiš kratke pomude pri truplih V Saj le eden še le počiva tu, tvoj mož! — prvi je on in tudi ne mara poslednji," — pristavi sani sebi.
„Jaz sem Katarina Ivosarevna, hosniška, kraljica," — omeni Katarina ponosno, nadnavaduo srčno, „ne bojim se mrtvih' Polji me v rako, pojdom za teboj,"
S silo llija odpehne železni, ori jo vi 1 i zapah, duri so odpro, a vodnik kvisko dvigne plamenico in stopi v raku. Ko zatulili zrak puhne v kraljico, stresno se Kosaievna iu mračna ustavi, pnk vendar: prekriža se, stopi l;ž v grobišče in bojczljivo sc ozre po mrtvašnici. (Daljo prih.)
narjei
dinou-vega so M strašimo: njemu in stranki Bjegovi j« aum žal. da izgubi tržaški mestni /.bor nimlnis .isto lahkega društva, ter da spoznajo nca\strij-ski Italijani, da je Trst mešano mesto. Smeha se ne bojimo, m prepovedati nam ne morejo govoriti: imajo g l'i. Ako imfl Ljubila u dršavncm zboru na Dunaji srbski govoriti, bodemo smeli mi v domaćem /boru po svoji! gol-čati. -• Društvo „Sokol" se ie UStaOOvljn : nadeja se, da dobi čez 100 udov snnio v mestu. Sicer trde, da ne bode imelo vspeba, kor mu bodo Italijani zabavljali; mi se pa nadejamo, da nas bo znala vlada resnih napadov braniti, dokler bodemo ravnali DO pravilih od nje potrjenih in nas pri-pozna za društvo, ki stoji pod obrambo zakonov: smesnib. otročjih zabavljic pa se ne bojimo. — Tudi bolj praktično društvo delaveev bodemo skušali Ustanoviti V Trstu, da bode po izgledu enačili slovanskih društev na Morav-iketn, Češkom in na Dunaji učilo delavcev koristnih reči, pravilne pisave jezika, kapčijske korespondencije, knjigovodstva, računstva itd. pa varčnega ravnanja z. denarji. Tako društvo v Dragi ima več štacun, v kteri prodaja kubinsko robo za ude po znižani, in za drugo po pošteni ceni, in sta-cuno s stri/nun blagom ter se jo prigospoihu ilo V enem letu 30,000 goldi-Tako društvo hočemo UStonovati tukaj. Geslo bodo društvu: „Po-lagaj si sam in pomore ti Bog." Tržaških rodoljubov čaka, kakor vidite, mnogo dela: opravljali ga bodo sebi na čast. narodu na korist in slavo.
■ (Taboritom) na Kalcu sc (po „Primorcu") naznani v s dneh vse na tanko; denes le to, da je odbr dan tabora prestavil na devetega niajiiika popoldne ob uri.
* (0 i t a 1 n i c a v S k e d n j i) je, kakor piše „Drim." prav lepo sprejela cesarja, ko so je peljal mimo Skednja v sv. Rok Vse svoje zastave, to se \č da cesarske in slovenske, je razvila in lno/.narji so pokali, daje bilo kaj. - - Tudi ko jo vojna ladija „Vis" z Tonellove ladjestavnice v morje zdr-čala, veselila sc se je skedenjska čitalnica tako, da so ljudje strmeli. Najmanj 20.000 izbranega ljudstva je bilo takrat povabljenega in pričujočega v Tonelovi ladjestavnici, ko je tako lepo ladija „Visu zdrčaln v morje. Vse ljudstvo - - tudi minister (Jiskra -je kričalo v svojem vesolji na srečo tej ladiji.
* (Sokolj s« napravlja v Trstu, pa tudi v Rojani. Na zdravje!
* (Deželno šol ko svetovavstvo goriško.) Predsednik tej naj viši deželni šolski oblastniji za grofijo Goriško bo kakor piše „Dom." O, k. naineslništveni svetovavec. gosp. baron Piuo , kot pooblaščenec gosp. namestnika primorskega. Deželni odbor jo svoja dva pooblaščenca tudi že odločil, in sicer, gg. dr. Tonkli-a in dr. Deperis-:i. Druge svetovavce ima imenovati presv. cesar.
(Hrvaški p osni k Trn s kil, ki je v slavo cesarjevo nazočnosti zložil lepo pesnico, je bil pred cesarjevim odhodom še na železnici imenovan za obrista. Poezija torej ni zmerom tolika igrača, kakor bi si morebiti kaka prozaična duša mislila.
* (Dunajski polioisjki komisarji) so imeli te dni svoj tabor, v kterem so sklenili, da se jim ima plača povekšati. Res ti možje so prvi, ki imajo priti zdaj na vrsto, —
* (Tisti ima .'ioo'fi volilcev. Pri zadnjih volitvah za mestni zbor. ki je za časa tudi deželni zbor, jih jo volilo samo 1418, torej se jih 158s no briga sa mestne zadeve. (Jotovo, ne naj bolje znamenje za mesto z 70,000 prebivalci, ktero jo obdarovano s pravicami posebne provincije.
* (I z G o rice.) Volitve za mestni zbor so pred durmi. Mestno svetovalstvo šteje 24 članov iu jih letos 8 po žrebu izstopi. Volitev se navadno komaj nekoliko čez sto udeležuje, včasi šo 100 ne. Marsikteri zarad ljubega miru in utragljivosti ne dobajejo k volitvam. Pri tem pa trpi pravična stvar, in italijanska stranka, ki je delavna in gibčna, zmaguje s svojimi kandidati. Kakor piše „Triest. Ztg." se mora zlasti Slovencem glede mestnih volitev nedelavnost očitati. Imenovani list trdi, da bi imeli Slovenci lahko prav polteno stranko v mestnem svetovalstvu. ko bi so vsi in složno volitve udeleževali. Potem bi izrečeni italijanski značaj, kterega ima zdaj mestni zbor, izginil in razglasi goriškega municipija, ki so zdaj izključljive pa neopravičeno samo v italijanščini nabijajo, morali bi se potom pač tudi v glavne m d o ž o 1 n e m, t. j. v slovenskem jeziku izdavati. Dokler pa ostanejo Slovenci pri volitvah tako utragljivi, ni so žalibog nadejati, da bi se stvari izboljšale, — Tako „Tr. Ztg." Menda bi bilo tu že navedenih razlogov dovolj, da bi slov. goriški list zopet začel svoje članke z napisom: „Pred našim pragom!"
* (Mariborski gimnazijski profesor Ginner) je bil — bojda zarad nenravno zlorabe svojih učeucev — 20. t. m. iz službe odpuščen. Dan poprej se jo bil šolski svetovalec g. Močnik iz Gradca semkaj pripeljal.
* (Poslanec Črne) je na Dunaji zbolel. Nevarnosti za njegovo življenje že ni več.
* (Poslanec Svote c) ostano velikonočno praznike na Duuaji in bo čakal, <la se državni zbor zopet obpre.   Drugi slovenski poslanci so
večidel žo doma.
" (Mariborski učitelji) normalnih šol se v svojem učiteljskem zboru o pedagogičnem vprašanji pečajo, ali je dobro če včasi prido palica v dotiko z nadepolnim šolo obiskajočim državljančkom, ali ni dobro.
* ((J. Iieust), posestnik na Štirskem. Kakor je brati po časnikih, nakupil si je g. Doust graščino Kibisvvald na Štirskom za 350.000 gld., in so bo morda tudi še potegoval za celokupnost svoje „belozelene domovine." ti. Iieust glede svoje domovine itak ni izbirčljiv. Upajmo, da najnovejši bolje služi, kakor naj prvi !
Poslano.
Slavno vredništvo! Prosim, blagovolite potrditi, da nisem jaz niti dopisa „iz Relatinec na Slovenskem Ogrskem"  na koncu lanskega leta, niti nikdar nobene črkice za „Slov. Narod" pisal. Anton Luci
kaplan v Strigovi v Medjumurji. Drago voljo potrdimo, da nam je gospod Anton Luci v tej in vsaki zadevi čisto nežna na osoba, Vredništvo.
-V-K^šč^^^ -e^Sis^K^- -€>"S3S£"* 3 • - f>m<^i^X^ ^>Bm^^r<^ ^O-^g^—čj^; ^a>£^^^^"^s*^^
Občno d.\inajsjko  zavarovalno društvo
prevoznega blaga.
Javno razglašamo, da smo gospodu
Avgustu Vrtniku v Ljubljani
izročili naše
z a
i>..;
lil
iii islro.
N. 1) u „ aj i 10. mar,a 1869. VOđlteljStVO
občnega dunajskega zavarovalnega društva prevoznega blaga. 1*. IMttrich.
Opiraje se na ravno navedeno pismo, mislim, da mi je dano najboljše priporočilo vsako zavarovanje prevoznega blaga po suhem, po morji in po rekah.
za
V Ljubljani 16. marca 1869.
A\%. Vrtnih.
Udfttelj in odgovorni vrednih Anion TontAU
IirbIi ■ i: Dr. Jnv.v Vošiijnk in dumi
Tiskar Kduard Jnn/.lc-
^182
L5
62
2647