Novi človek (Ivan Gol-Voj, »Človek, ki prihaja ...« 1934. Samozaložba.) Ni čudno, da je tisti, ki išče v tej svojstveni evangeljski knjigi Novega človeka — učitelj. Pravijo, da je šola tvomica mladih duš in učitelj njih graditelj; toda vsi ti primeri so prevsakdanji, da bi določili ono poskrito, poduhovljeno in privestno delo, ki ga oblikovalci nevidnih duš vrše nepo'klicno. Zakaj poklic je obrat oblike, je utesnitev v oklep, ki se vnavadi in preide v strajnost, v največje zlo našega časa. Učilnica ni predavalnica. Je varovalnica in žrtvovalnica! In v tem naddelu je učitelj nadčlovek, nujno gredoč z na tenko presejanim časom, ki ga sam preoblikuje v svoji notranjosti ter iz svoje osebnosti oživIjenega podaja v samolastnem ustvarjanju brez puhlih dnevnih krilatic in brez opičjih posnerrikov. In vse to naj je neprestano nihanje vse notranjosti in neprotrgana misel: iskati! In zato to ni poklicna služba in za to naddelo ni ocene! Ta učitelj je mislec iskatelj! Tako ga vidim ob Gol-Vojevi knjigi. Ker, ako ni iskatelj, ni učitelj, in ako si učitelj, moraš iskati. Učiti moreš le v neprestanem iskanju in razmišljanju. Ta naš novi človek, ki nam podaja Novega človeka, je poleg vsega še modrijan *oplega evangelija, ki mu je izvor slovanska filozofija, in cilj: »sinteza materializma in idealizma, torej obeh svetovnih nazorov v zdravo celotno zemeljsko in življenjsko realnost«. Gol-Voj je prišel k nam s to knjigo ob času, ko išče vsak nečesa, Novega človeka. Od najbolj učenega munika do poslednjega ročnega delavca gre ena sama deloma zavestna deloma podzavestna miselna črta: dajte nam novega človeka, ki bo rodil »dejavno ljubezen in ki bo užival zgolj v dobrem«. To iskanje velikega Socijalista je teoretično tako verno in prepričevalno podano v knjigi, da čutiš sam ob sebi nov pogon in toploto v mrtvih črkah, kakor da je ta novi čas in kakor da je ta Novi človek že blizu nas in ceio v nas samih. Medtem pa se zavemo v zadnjem poglavju ob novem problemu, o katerem filozofija šele razmišlja in dvomi, da je to svojstveno gledanje na svet in življenje le maloverni žarek v današnje splošno iskanje ne samo novega Človeka, temveč novega Vsečloveka, ki naj je popolnejši od Nietschejevega Nadčloveka. Vsakdanjost sicer ne vidi tega iskanja, ker jo preglasijo oskosrčna stremljenja trenutnosti in časovno — modne konjunkture; vendar se včasih naš duh le otr&se »tega sveta« ter gre vase in si ustvarja v sebi in v vseh lepoto, dobroto in ljubezen. Gol -Vaj nam v zadnjem poglavju »Ukazano — še neizvršeno (Noč •— dan...)« .po 120 straneh razvije svoje gledanje na sintezo že prej omenjenih svetovnih nazorov. Predvsem vidi on v brezrazrednosti, v pobijanju antagonizma, v dviganju proletarijata zgolj materialistični poudarek, kateremu manjka »življenja, peruti, idealizma«. To rešitev najde v visokem nauku krščanstva; zakaj »s krstom v reki Jordanu nam je pokazano, da je neobhodni temelj živega Ijubezenskega krščanstva na zemlji z resnico in pravico okrašena materija — mati zemlja, oziroma s tem krstom je objavljena danes tudi znanstveno dokazana resnica. da ie glavni predpogoj za zetiziranje, včlovečenje nas zemljanov socialno pravična, bratska ureditev neobhodne materialne plati življenja«. — Tudi zunanjost knjige je vsebini primerna: v sivih platnicah se zlati Človek, ki prihaja. Mislim ob tem, da hrepeni danes vse le za zlatom, in mislim tudi, da ie vsebina knjige podobna zlatemu hrepenenju in razodetju v sivino. ki naj objame in blagoslovi tebe, ki jo boš čital, in iz tebe vsakogar, komuj boš podajal njene misli. Leglonar Kralja Matjaža — našega pravljičnega Novega človeka — Ivan Cankar — je izrekel besede: »Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srca topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v sreči, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni.« Tone Gaspari.