Znanstvena revija »Leonove dražbe«
Ljubljana, 1917
XI. letnik. Zvezek 4-5.
Tiskala Katoliška tiskarna
»Čas« □ 1917 □ XI. letnik □ Zvezek 4-5.
i, ,1	.	......... —
Vsebina.
ČLANKI:
Prof. dr. Jos. Srebrnič, Respublica christiana . . 145
I.	Problem mednarodnih razsodišč......145
II.	Respublica christiana ..........148
1. Religiozno ozadje. — 2. Vloga papeštva. —
3. Glavarji vse krščanske družbe. —■ 4. Zaščitniki svobode. — 5. Varihi pravice. — 6. Po-sredovatelji miru in sprave.
III.	Rešitev problema ...........169
L Za kaj gre. — 2. Rešitev problema v preteklosti. — 3. Možnost rešitve v sedanjosti.
Ivan Podlesnik, Iz Albanije.........177
Dr. A. Pavlica, Naravoslovje in vera.....190
Dr. Fr. Grivec, Ruska revolucija.......203
Politična revolucija...........204
Revolucija in pravoslavje.........209
Dr. P. Hugo Bren O. F. M., Še enkrat: Valentin
Vodnik kot frančiškan ........213
Dr. Fr. Grivec, Poljsko pripovedništvo.....220
Andrej Kopitar, Dvaprevoda.........226
—n—, Slovenska Iliada..........230
OBZORNIK:
Zapiski: »Jeranov problem«. (A. U.). Psihologija zmote. (Dr. F. Grivec). Na poti k Bogu. (A. U.). Ritem in metrum. (A. U.). H kritiki o Bežkovem vzgojeslovju. (F. U.). Uvod do filosofije. (Dr. F. Grivec). Veda a vira ve filosofii stredniho veku. (Dr. F. Grivec). O Kristusovem spoznanju. Ob 50letnici dr. Janeza Kreka. Iz revij. Vseučiliške drobtine. (—r). Glasnik »Leo-. nove družbe«.
Ljubljana, 15. junija 1917.
Respublica christiana.
Prof. dr. Jos. Srebrnič.
I. Problem mednarodnih razsodišč.
Morda se ni nikdar v novejši dobi toliko delalo za mir in za reševanje mednarodnih sporov potom mirovnih razsodišč kakor zadnjih petindvajset let pred sedanjo svetovno vojsko. Bilo pa je vse tisto delo res le kakor mir pred viharjem.
31. oktobra 1888 se je sprožilo v Parizu gibanje za mirovna razsodišča ter dobilo organizirano obliko v Interparlamentarni Zvezi za mirovna razsodišča, ki je že v naslednjem letu 1889. pričela prav tam s svojimi interparlamentarnimi konferencami.1 Člani Zveze so mogli v nasprotju z različnimi pacifističnimi društvi postati samo aktivni politiki vseh kulturnih držav na svetu, ki so po svojem ugledu doma in v tujini dajali poroštvo za resnost Zvezinih smotrov. Leta 1906. jih je bilo že 2600.
Države na svetu naj organizirajo višjo zvezo nad seboj; v njej naj se konkretno določi mednarodno pravo, ki bodi obvezno za vse; predvsem pa naj bi Zveza mirnim potom reševala mednarodne spore ter tako sodelovala, da se ohrani splošni mir. To je bil ideal Interparlamentarne Zveze. Po nje prizadevanju se je končno leta 1899. na vabilo ruskega carja sestala v Hagu prva mednarodna mirovna konferenca. Osem let pozneje ji je prav tam sledila druga. Papež ni bil povabljen ne k prvi ne k drugi. Pri drugi konferenci se je v obliki resolucije sprejela želja, naj bi se tretja vršila približno po istem času, kakor se je druga po prvi, torej leta 1915.2 Vzbujale so se najlepše nade; vstajale so sanje o večnem miru; pacifisti so se vedno bolj navduševali. No, prišlo je leto 1915., a stalo ni v znamenju
1	Rieh. Eickhoff, Die internationale Schiedsgerichtsbewegung, Berlin, 1910, p. 13 s.
2	Die zweite Haager Konferenz vom Jahre 1907, Wien, 1908, herausgegeben v. k. u. k. Ministerium des Äußeren, p. 50 s.
Čas, 1917	11
mednarodne mirovne konference, ampak strašne svetovne vojske.
Vse delo obeh haških konferenc se je razblinilo v prazen nič. Divje so bruhnile sile druga ob drugo; in nihče izmed onih 174 delegatov, ki so pri drugi haški konferenci zastopali 44 držav,3 ni našel poguma, da bi bojujoče imenom svoje vlade pozval k miru. Edini papež, ki h konferencam ni bil povabljen, je imel ta pogum. Opetovano je Benedikt XV. pozival na spravo ter vse poskusil, da bi vojski konec napravili. Zaman! Njegov klic je — kakor je sam ugotovil — glas vpijočega v puščavi. In tako se vrtijo strasti uprav blazno in vedno naprej.
Bilo pa je tega pričakovati. Obe haški konferenci sta ob vseh idealnih nadah vsakemu lahko dokazali, da je vse le centrifugalno razpoloženo. Vsaka država je že kar naprej z največjo ljubosumnostjo vse izključevala, kar bi jo omejevalo v njeni popolni suverenosti. Nobena se ni kakorkoli marala vezati, boječ se za one ugodnosti, ki bi jih v slučaju kake vojske pred sovražnikom imela. Nobena ni zaupala drugi, ko je prihajal na dnevni red predlog o razoroževanju, oziroma le o zmanjšanju oboroževanja.4 Ob taki dispoziciji je zveza držav nemogoča, prav tako nemogoče mednarodno razsodišče, ki bi bilo stalno, za vse obvezno ter bi imelo koaktivno oblast.
In res, mednarodno razsodišče, kakršno naj bi bilo v zmislu haških konferenc, bi pomenjalo le malo več kakor igračko. Od njegove kompetence bi bili izvzeti najprej ravno najvažnejši slučaji, namreč vsi spori, ki se tičejo obstoja ali življenskih interesov ali časti kake države, torej baš taki, ki navadno izzivajo vojske.5 Potem bi bilo obvezno le za one države, ki bi se svobodno izjavile zanje, in v tem slučaju le za tiste točke, ki bi jih država z državo medsebojno določile. Končno bi bil pa tudi ob teh pogojih uspeh razsodišča še zmerom iluzoričen, kajti: »Njegova razsodba seveda spor odloči; toda« — pravi Meurer, profesor na vseučilišču v Würzburgu" — »mednarodno pravo ne pozna v nasprotju s privatnim pravom na polju sodnega prava prav nobene koaktivne eksekutivne
3	Pravtam p. 3.
4	Eickhoff, o. c., p. 33 ss.
5	Pravtam p. 24 ss.
6	Meurer, Ubersicht über die Arbeiten der Haager Friedenskonferenz; v. 1899; München, 1903, p. 25 s.
oblasti; to je njegova šibka stran, ki je nihče ne bo odstranil,« Zato ugotavlja isti Meurer kot zaključek svojih izvajanj: »Mednarodno pravo p omenja vse, če se ga prostovoljno držimo in če ga prostovoljno izvršujemo; v nasprotnem slučaju ne p omenja nič; to je dejstvo, ki ga nobeno sanjarenje ne bo odpravilo.'«7
Svetovna zveza držav z vrhovnim mirovnim sodnim dvorom v svoji sredi je torej pri sedanjih razmerah utopija. Wilson je sicer v svojem znanem govoru 22. januarja 1917 tako zvezo kot sredstvo za ohranitev svetovnega miru zopet predlagal. Označil jo je tudi kot pot, kjer bi bile vse države svobodne, ker bi zveza jamčila, da bi se nikomur krivica ne godila in bi lahko radi tega tudi vsako oboroževanje v vojne namene odpadlo, Tudi Wilsonova misel utopija! Odgovor ji je bil poostritev svetovne vojske.
Ostanimo v življenju, kakršno je v resnici! Načrti o zvezi držav ali tudi o mednarodnih mirovnih razsodiščih se dajo izvesti res samo na temeljih mednarodnega prava- Takega pa sedaj dejansko ni, kajti moderni državnopravni teoretiki in politiki si ga ustvarjajo in tolmačijo le v luči uspehov in koristi, ki jih ima za svoj intenzivni in ekspanzivni razvoj lastna država, V sedanjem času ne odločuje moralno načelo, ampak moč. Moč pa ne priznava nobene avtoritete nad seboj kakor zopet le moč. Pravico ima tisti, ki ima moč. Zato princip: »Vedno na straži!« (Toujours en vedette!) Mednarodno pravo kakor sploh pravo v takih razmerah ni mogoče, zato tudi ne zveza držav in ne mednarodno mirovno razsodišče. Kjer je pa kaka zveza, je gotovo efemerna in navidezna ter se razkraja pri prvi priliki iz prijateljstva v sovraštvo. V sedanjem svetu ima prostora le oboroženi mir, ki se pa seveda izliva v najhujši militarizem in bankrot vse osebne in državljanske svobode ter ljudskega blagostanja. Nevtralnost držav je fikcija; svoboda narodov, posebno šibkejših, popolnoma iluzorična. Slika je obupna.
Zdi se, kakor da bi živeli v novi »polnosti časa« (pleni-tudo temporis), kjer ima človeški rod zopet priliko spoznati, da tako ne more iti dalje; da je princip moči in koristi absurden,
7 Pravtam p. 53.
ker tira človeško družbo v samomor. Fantasti so, ki v obsegu tega načela izdajajo študije o blagostanju in kulturnem razvoju držav in narodov, —
In vendar nam pogled v zgodovino kaže, da sta mogoča i zveza držav i najvišji tribunal, ki z uspehom urejuje odnošaje med njimi, ki uspešno stoji na braniku svobode narodov, ki s koaktivno oblastjo nastopa proti kršitvam mednarodnih pravic in dolžnosti in si prilašča za sedanje čase kar nepojmljivo kom-petenco, da sme posegati celo v notranje zadeve posameznih držav v brambo vere, ljudstva ali vladarja.
Vse to nam predočuje »Respublica christiana« srednjega
veka,
II. Respublica christiana-
1. Religiozno ozadje. Bili pa so tedaj drugi časi kot so sedaj. Ozrimo se n. pr. v XI. stoletje. L. 1054. je sicer od rimske cerkve odpadel grški vzhod, toda Cerkev je dobila veliko zameno. Spreobrnili so se Mažari, spreobrnila se je Danska, cela Skandinavija in Islandska ter malo poprej Poljska. V papežih so častili narodi namestnike božje in svoje največje dobrotnike. Versko življenje je bilo navzlic raznim izrastkom živo in globoko. Svetniki so živeli ne samo po samostanskih celicah, ampak tudi na škofovskih sedežih in kraljevskih prestolih. Na Ogrskem so bili svetniki kralj Štefan (f 1038), njegov sin Emerih (f 1031) in kralj Ladislav, ki je vladal od 1. 1077. do 1. 1095. Soproga sv. Štefana je bila Gizela, ki se tudi časti kot svetnica. Svak njegov je bil nemški cesar sv. Henrik II. (f 1024); žena sv. Henrika je bila sv. Kunigunda. Na Ruskem je živel skoraj istodobno knez Vladimir Veliki — svetnik (f 1015).8 Na Danskem je umrl 1. 1086, kralj Kanut II, mučeniške smrti kot svetnik; na Norveškem je vladal v letih 1014,—1030. sv. Olav II.; na Angleškem je 4. januarja 1066 umrl sv. Eduard III. kralj; na Škotskem pa je delovala sv. Marjeta kraljica (f 1093), soproga kralja Malkolma.
Pet let pred početkom vlade Nikolaja II. (1058—1061) je umrl papež Leon IX. — svetnik. Njegov svetovalec in svetovalec vseh naslednjih papežev — tudi Nikolaja II. — je bil
8 Rohrbacher-Tensi, Universalgeschichte der kath. Kirche, Münster, 1886, B. 14., p. 134.
menih kardinal Hildebrand, od 1. 1073. do 1. 1085. Gregor VII. — svetnik. Njegov prijatelj je bil kardinal Peter Damijanski (f 1072), tudi svetnik.
Vrsta svetih škofov je kar nepregledna: Hartwich v Salz-burgu (f 1023), Walbod v Liittichu (f 1021), Gerhard v Czanadu na Ogrskem (f 1047), Burhard v Wormsu (f 1025), Bernward v Hildesheimu (f 1022), Adalbero v Metzu (f 1105), Bruno v Toulu (f 1054), Aufried v Utrechtu (f 1010), Bruno, nadškof in apostol med Prusi (f 1008), Libentius v Bremenu (f 1013), Heri-bert (f 1021) in Hanno v Kolnu (f 1075), Fulbert v Chartresu, Elfeg v Canterburyu (f 1012)9 itd., itd.
Istodobno so se med drugimi posebno razvijali in širili štirje novi strogi redovi: klunijacenški, čigar opata sv. Odilo (f 1048) in njegov naslednik sv, Hugo sta silno vplivala na vse religiozno življenje svojega časa; sv, Hugo je bil tudi svetovalec papežev sv. Leona IX, in sv, Gregorija VIL; — kartuzijanski, ki ga je zamislil in izvedel sv. Bruno v L 1084. — k am a 1 d u 1 a n s k i, ki ga je 1. 1018. ustanovil sv. Romuald (f 1027) in valumbroški, ustanovljen 1. 1036. po sv, Ivanu Gvalbertu (f 1073),
Navedeni zgledi pričajo dovolj; dado se množiti kar brez konca za vso dobo, ki pride tu v poštev; svetniške cvetke poganjajo v taki množini in na takih mestih samo v vrtu globokega, živega verskega življenja. Kar je bilo zla, posebno med svečeništvom, je imelo svoj glavni vir v lajiški investituri, v odvisnosti Cerkve od svetne oblasti. Papeži od Nikolaja II, dalje so prevzeli boj za osvoboditev Cerkve, Ljudstvo, pre-šinjeno od verske zavesti, jim je pri tem boju navdušeno stalo ob strani,10 kajti: »Dve reči sta,« — učijo znameniti sodobniki — »ki jih verniki čuvajo z največjo ljubeznijo ter jih cenijo bolj kot lastno življenje: svoboda in vera,«11 »Pravičnost in svobodo, to dvoje mora vsak vernik braniti do smrti.«12 — Papeži so zmagali.
9 Podatki pravtam p, 163 s. in na raznih straneh.
,0 Hergenrother, Kirchengeschichte II.4, p. 346 ss., 393 ss.
11	Tako Ivan Salisburški (t 1182), cfr. Hergenrother, Katholische Kir-che und christlicher Staat, Freiburg i. Breisgau, 1872, p, 17.
12	Peter Bleski (Blessius — Blois) pravtam.
2. Vloga papeštva.
Rim je postal središče vsega evropskega življenja. Sicer so si bili papeži v Karlu Velikem izbrali pomočnika pri vladanju krščanskih narodov; kot cesar naj bi imel vrhovno vodstvo vseh njih skupnih posvetnih zadev, kot »advocatus Eccle-siae« pa naj bi Cerkev ščitil pred sovražniki ter papežem lajšal njih delo v kraljestvu božjem na zemlji. Toda nasledniki Karla Velikega niso niti od daleč odgovarjali nalogi, ki so jo kot cesarji prevzemali; celo zatajili so jo, ko so si lastili oblast nad papežem in Cerkvijo. Tako je prešla na papeža tudi13 skrb za posvetne zadeve krščanskih narodov.
Največja internacionalna podjetja tedanje dobe so oni vodili. Oni so ustanavljali oziroma delili najvišja svetna dostojanstva: cesarsko in kraljevsko krono. Njih skrb je bila, da se je razvil in nemoteno ohranjal koordiniran sistem svobodnih držav v Evropi. Narodi, ki so po svojih vladarjih papežem obljubili zvestobo, so dosegli največjo varnost v svojem razvoju. Papeži so skrbeli za mednarodni mir; zato so sankcionirali božji mir — Treuga Dei;14 prav mnogi so tudi učili, da se brez papeževega dovoljenja ne sme niti vojska začeti.15 Spori med državami in narodi so dobili v njih svoje razsodnike in miritelje. Oni so bili svetovalci kraljem in knezom pri njih podjetjih; neizprosno so čuvali nad pravico in božjo postavo; neizprosno zavračali vsake napade na svobodo Cerkve in narodov.
Tako se javlja v srednjem veku, osobito približno od srede XI. do srede XIII. stoletja ali od Gregorja VII. (1073 do 1085) do Inocenca IV. (1243—1254) na tleh gori označenega globokega verskega življenja tisto med seboj po Cerkvi in Rimu tako čudovito zvezano in dirigirano življenje vseh krščanskih narodov v Evropi, ki je dobilo naslov »Res-publica Christian a« srednjega veka. Sveti Bernard16 (f 1153) vidi tedaj v papežu ne samo namestnika Kristusovega, ampak tudi maščevatelja zločincev, bič mogočnikov, kladivo nasilnikov, očeta kraljev; on predseduje knezom, za-
13	Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., p. 22.
14	Weiss, Weltgeschichte IV.3, p. 491.
13 Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., p. 23.
18 Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., p. 341.
poveduje škofom, urejuje cesarstva in kraljestva. Tu je bil papež, kar oče v družini. Oglejmo si to dobo natančneje!
3. Glavarji vse krščanske družbe.
L. 800. so papeži zopet oživili v zapadni Evropi najvišje politično dostojanstvo — cesarsko dostojanstvo — in mu dali ono vzvišeno vsebino, ki je že zdavna nima več.17 Cesar je mogel postati le tisti, ki ga je papež izbral in kateremu je papež z maziljenjem in posvečenjem, s pokladanjem rok in kronanjem cesarsko dostojanstvo podelil. To je Inocenc III, {1198—1216) v nemškem nasledstvenem sporu opetovano povedal in po tem se tudi ravnal. Mirno je 1. 1199. poudarjal: »Nemški knezi si morejo svobodno kralja voliti, ne da bi papež imel pri tem kako besedo, in izvoljenega morejo za kralja tudi kronati, toda podelitev cesarske krone je stvar papeževa; podelil pa jo bode tistemu, katerega bode smatral on za pravega kralja Nemčije.«18 — Jasno je tudi pisal v isti zadevi tri leta pozneje vojvodi Zahringen: »Kakor ne maramo, da se kdo drugi meša v naše pravice, prav tako si tudi mi sami ne maramo prilaščati pravic knezov. Zato pripoznamo, kakor je to naša dolžnost, da imajo oni zbog starih pravic in navad oblast in pravico, voliti kralja, ki ima potem postati cesar; to pripoznamo toliko bolj, ker so oni to pravico dobili od apostolske stolice, ki je rimsko cesarstvo prenesla od Grkov na Germane, Toda tudi knezi morajo priznati, da imamo mi pravico in moč, ono osebo presoditi, ki je za kralja že izvoljena, a se ji ima podeliti cesarsko dostojanstvo, kajti le mi imamo pravico, ono osebo v ta namen maziliti, posvetiti in kronati.«19
Isto je veljalo glede kraljevske časti. Samo papež je podeljeval kraljevski naslov, oziroma kraljevski naslov je postal postaven le, če ga je tudi papež priznal. Po tem načelu so se ravnali že frankovski velikaši, ko so se 1. 751. obrnili na papeža Caharijo (741—752) s prošnjo, da si Pipina postavijo za kralja.20—
17	Po srednjeveških nazorih bi cesar moral biti zaščitnik in pospeše-vatelj Cerkve, varih miru med državami in narodi, najvišji nadzorovatelj vsega reda, da bi dušna blaginja ne prišla nikjer v nevarnost; kot posledica vsega tega mu je pristojalo prvenstvo med vladarji in vrhovno svetno vodstvo evropskih krščanskih narodov.
18	Rohrbacher-Werner, o. c., p. 54.
JS Pravtam p. 65.
50 Hergenrother, Kirchengeschichte, o. c., p. 62.
Ko pa je leta 999. poljskemu vojvodi Bolesiavu Hrabremu Oton III. izročil kraljevsko krono, mu je Silvester II. nikakor ni hotel priznati, češ, samo stolica sv. Petra ima pravico, kralje postavljati.21 Šele 1. 1025. ga je Ivan XIX. za kralja priznal.22 Štefan na Ogrskem je dobil kraljevsko krono 1. 1000. od papeža; prav tako zadnji hrvatski kralj Zvonimir 1. 1076. od Gregorja VII. — Vratislavu na Češkem je Henrik IV. naklonil kraljevsko čast, Vladislavu Friderik Rdečebradec in 1. 1198. Premyslu Otokarju Filip švabski, ki je hkratu Češko samo povzdignil v kraljestvo, toda rimska stolica ni hotela nič slišati o tem. Šele Inocenc III. je Otokarju priznal kraljevsko krono, ko ga je 1. 1203. po svojem legatu v Merseburgu mazilih23 Tako splošno v srednjem veku.24 Kar je sedaj zadeva svetnega diplomatskega razpravljanja, to so tedaj kot svojo nalogo in svojo pravico izvajali papeži.
Oglejmo si papeže še dalje kot glavarje v »Respublica christiana«. Izpustiti pa hočemo popolnoma njih delo za Cerkev in za uveljavljanje nravnih načel, ker to ne spada v okvir sedanje razprave. Papeže hočemo gledati samo v tisti najvišji vlogi v političnem življenju srednjeveške Evrope, ki so jo imeli kot zaščitniki svobode krščanskih narodov in kot zastopniki pravičnosti in miru med njimi. Le nekaj podatkov!
4. Zaščitniki svobode.
Tedaj je pretila od Izlama strašna nevarnost krščanski Evropi, Nekdaj cvetoče krščanske pokrajine v Aziji in Afriki je že v VII. stoletju pogazil. Vladal je na Španskem. Vse Sredozemsko morje je bilo v njegovem območju. Polastil se je bil celo Provence ter tam razdejal stara kulturna ognjišča Marseille, Lerinski samostan, Arles ter pošiljal svoje čete tudi v današnji Piemont. Sicilija je prišla 1. 991. popolnoma pod njegovo oblast. Papeži sami so ga že imeli v groznem spominu, kajti že 1. 846. so Saraceni za papeža Sergija II. (844—847) Rim neusmiljeno opustošili. Leon IV. (847—855) jih je sicer tri leta
21	Weiss, o. c., p. 279 s.
22	Pravtam p. 488.
23	Fr. Hurter, Geschichte Papst Innozenz III., Hamburg, 1834, I., p. 388, 499.
« A. Fr. Gfrörer, Past Gregor VII., Schaffhausen, 1860, V., p. 885.
pozneje pri Ostiji premagal, toda navzlic temu so zagospodovali do 1. 875, po celi južni Italiji. Počenjali so nepopisne reči,25 Sedež krščanstva je trepetal pred njimi. L, 875, so razdejali slavne samostane Monte Cassino in S, Vincenzo, Prišli so zopet pred vrata večnega mesta. Da se je obvaroval preteče pogibeli, se je moral Rim sramotno obvezati, da bo plačeval letni tribut. Bile so za papeže res obupne ure, Izlam je žugal z zasužnjen jem njim samim, Rimu in vsemu evropskemu krščanskemu svetu.
Svetnih vladarjev ni bilo, ki bi prinesli pomoči. Tako so se postavili papeži na čelo sekularnega boja za svobodo Cerkve in krščanskih narodov. Leon IV, ga je začel, ko je vodil sam osebno svoje vojake in rimske meščane proti Sara-cenom ter jih od Rima prepodil. Ivan X, (914—928) je že združil proti njim Grke, beneventskega kneza Landolfa, mejnega grofa komarinskega in spoletanskega Alberika, neapoljskega vojvodo Gregorja, italske republike ter vazale cesarja Beren-garja. Zadnjim je osebno poveljeval,26 Uspeh združenih moči je bil krasen. Boji so se vršili v avgustu leta 916, Saraceni so bili iz Italije prepodeni; Italija je po papežu zadobila zopet svojo svobodo.27 Tu imamo prvo podobo poznejših križarskih vojsk.
Toda šlo je za svobodo vse krščanske Evrope. Papeži so čuvali nad njo in tej veliki nalogi posvečevali svoje moči še mnogo preko srednjega veka tja do časov princa Evgena, do pričetka 18. stoletja, ko je Izlam nehal biti s svojo agresivnostjo nevarnost za krščanstvo v Evropi, Živeli pa so ji izmed vseh vladarjev dosledno, neutrudno, neprestano oni edini.
Leta 999. je jeruzalemski patriarh Jeremija zaprosil Silvestra II. (999—1003) pomoči proti krutostim in grozovitostim Fatimidov v Palestini. Z ognjeno besedo je papež takoj nato v posebni poslanici pozval vse krščanstvo na sveto vojsko proti nevernikom.28 Genua, Pisa in arelatski kralj Boso so se odzvali, odšli preko morja v Sirijo in izsilili mir.
25	Cantü - Brühl, Allgemeine Geschichte, Schaffhausen, 1852; III., p. 54 ss., 65.
26	Pravtam p. 66.
27	Sam piše: »Z božjo pomočjo je moja roka prepodila Saracene iz dežele, v kateri so se nahajali že 60 let. Jaz sam sem sukal meč ter v dveh bojih trčil s sovražnikom. Mnogo krščanskih jetnikov je zopet oproščenih. Vsa Italija se raduje.« Fr. Gfrörer, o. c. V., p. 190.
28	Pravtam V., p. 936 ss. — Cantü, o. c,, p. 575 ss.
Odtedaj so se pogledi krščanske Evrope vedno obračali proti vzhodu. Izvojevati svobodo svetim krajem in tamošnjim kristjanom ter priboriti mir pred Izlamom, to so bili načrti, ki so jih papeži zamislili ter začeli uresničevati, dokler niso pod njih vodstvom prešli v dvestoletno gibanje križarskih vojsk. Silvester II. je bil prvi, ki se je s tako mislijo obrnil na vso krščansko Evropo; Gregor VII. je bil na tej poti drugi; on se je celo osebno hotel postaviti na čelo podjetju, pa je bil zadržan radi dogodkov s Henrikom IV. — Viktor III. (1086—1087), njegov naslednik, je organiziral Genuo, Piso in druge, da so odšli v Libijo in si tam priborili veliko zmago nad Saraceni. Splošno pa je prikipelo navdušenje za osvoboditev svetih krajev pod Urbanom II. (1088—1099) na dan. Kot agitator je nastopil papež, sam vidni namestnik Kristusov! Kako vzneseno je moralo to vplivati tedaj! Leta 1095. je govoril neštetim množicam v Piacenzi in Clermontu; še isto in naslednje leto potem na sinodah v Limogesu, v Toursu, Nimesu in drugod,29
Tako so se pričeli ti boji za svobodo in kulturo krščanskih narodov, ki so se stoletja vršili na pirenejskem polotoku, v Aziji, v Afriki. Z veliko politično modrostjo so tedaj papeži tudi hkrati naravnali v primerno strujo neukročene nagone po bojevanju, ki so se v tolikih oblikah javljali povsod v vseh ljudskih slojih, ter jim dali idealno vsebino. Oni so bili vsemu temu evropskemu gibanju glava in srce.
Ni se jim sicer posrečilo, da bi osvobodili Jeruzalem za zmerom, toda krščansko Evropo so vendarle o n i obvarovali pred usodo izlamske Afrike in Azije. Oni so vabili in pozivali v pismih in po svojih legatih; odzivali so se jim cesarji, kralji, knezi in neizmerne množice. Kolika vdanost do skupnega Očeta, ko je vendar šlo za življenje in smrt in za prenašanje najhujših naporov! Vsa krščanska Evropa se je ozirala v Rim ter od tam sprejemala želje, nasvete, pozive in povelja. »Respublica christiana« se je javljala v čudoviti veličini. Človeku se kar zdi, da je božja previdnost dopustila dobo križarskih vojsk tudi raditega, da bi človeštvu pokazala način, kako se dado najrazličnejši narodi navzlic vsi svoji državni neodvisnosti združiti v svetovno-
29 Rohrbacher-Franz, o. c. V., p. 401 ss.
velikopotezna podjetja na moralnih tleh avtoritete rimskega papeštva.
V svobodni, oziroma osvobojeni krščanski Evropi pa so hoteli papeži imeti tudi svobodne, enakopravne narode. To je druga velika poteza njih tedanje evropske politike, ki se še vse premalo pozna. V isti meri, kakor so narodi vstajali iz poganske teme, so jim papeži tudi pomagali k državni neodvisnosti s tem, da so jih spravljali pod svojo zaščito, ki je bilo najmogočnejše sredstvo za ohranitev nacionalne svobode. Zato so ravno šibkejši narodi — kakor n. pr. Škoti nasproti Angležem — v brambo svoje politične neodvisnosti prav radi poudarjali, da so samo papežu podložni.30
Označena politika sv. Stolice se nam kaže glede slovanskih narodov že davno pred dobo, ki jo tu vpoštevamo, že pri delovanju sv. Cirila in Metoda na Moravskem. Hadrijan II. (867—872) je v cerkvenem ozira Moravsko popolnoma osamosvojil od Nemčije in Carigrada ter ji ustvaril tako glavni pogoj politične neodvisnosti. Imenoval je sv. Metoda za svojega legata in sirmskega nadškofa31 ter mu dovolil zelo izjemen privileg, da sme v liturgiji rabiti slovenski jezik.32 Žal, Svetopolk ni imel umevanja za pota, na katera je Moravsko pripeljal Rim. Drugo pa so leta 907. Mažari končali.
Mažari so svoj položaj neprimerno bolj razumeli. Nemci in Bizantinci so že tekmovali med seboj, da bi jih najprej v cerkvenem oziru spravili pod svojo odvisnost.33 Toda sv. Štefan kralj (997—1038) je v Ostrogonu ustanovil od njih neodvisno nadškofijo, kateri je podredil še deset drugih škofij, sam pa je oddal svoje kraljestvo rimski stolici. Silvester II. je je sprejel, a mu je je zopet izročil ter mu obenem poslal kraljevsko krono in križ, mu dal naslov »apostolski« ter ga imenoval celo za svojega dosmrtnega legata s pravico, da hierarhijo po svoji volji uredi. Kar bi bila imela postati nekdaj Moravska, je postala sedaj Ogrska: v vsakem oziru neodvisna država na meji med vzhodom
30 Hergenrother, Kath. Kirche, o. c„ p. 140. — Hist.-pol. Blatter, 1861, 47. B„ p. 59.
81 Hergenrdther, Photius; Regensburg, 1865., II., p. 616.
32 Pravtam p. 629.
53 Hergenrother, Kirchengeschichte II., o. c., p. 287 s.
in zapadom Evrope. Papeži so jo s pomočjo velikega Štefana ustvarili in ljubosumno so čuvali, da je vedno taka ostala. Ko je n. pr. Henrik III. hotel napraviti ogrskega kralja Andreja za nemškega vazala, se je papež Leon IX., dasi sam po rodu Nemec, odločno temu uprl;34 leta 1074. pa je pisal Gregor VII. Salomonu, ki se je bil predal nemškemu kralju Henriku IV., takole: »Zelo veliko napako si napravil, da si sprejel svojo krono, ki jo je nekdaj kralj Štefan I. prvaku apostolov posvetil, kot fevd iz rok nemškega kralja. Ona ni vazalka nemškega prestola, ampak apostolske stolice. Popravi svoj pogrešek, sicer se Tvoja vlada bliža koncu.«35 In res, že leto pozneje je Gregor VII. nastopil proti Salomonu za novega kralja Gezo II. ter temu pisal: »Ogrska mora ohraniti, kakor vse druge velike in plemenite države, svojo lastno neodvisnost! Raditega ne sme biti nobenemu kralju kake države podložna kakor le sv. Stolici apostolskega prvaka. Ker je Tvoj sorodnik Salomon to postavo prezrl in svojo krono sprejel kot fevd iz rok nemškega kralja, ne pa od sv. Stolice, zato je Bog po naših mislih njegovo vlado zavrgel.«36
Bolj energično pač ni mogel Gregor VII. nastopiti za neodvisnost Ogrske!
V pismu omenja »druge velike in plemenite države«. Gregor VII. je mislil pri tem na Hrvaško in na Halič.
Leta 1075. sta izjavila hališki kralj Demetrij in njegova soproga,37 da hočeta svoje kraljestvo smatrati kot darilo sv. Petra; kot tako sta je nato prejela iz rok Gregorja VII. Kaj pa je tedaj to pomenjalo, je bilo gori povedano.
Na jugu so istodobno bizantinski cesarji vodili boj do uničenja proti balkanskim Slovanom. Bazilij II. je leta 1019. pokončal bolgarsko kraljevo rodbino in Bolgarska je postala bizantinska provinca. Isto leto so morali tudi Hrvati priznati njegovo nadvlado; 35 let pozneje je v Carigradu izbruhnil razkol. Dvojna nevarnost je pretila Hrvatom od vzhoda; poleg tega so jih vznemirjali tudi Mažari, Normani in Benečani. Tedaj je leta 1076. hrvaško in dalmatinsko ljudstvo izvolilo Zvonimira za svojega kralja. V tolikih nevarnostih se je Zvonimir zatekel
3' Gfrörer, o. c. VI., p. 670 ss.
35	Gfrörer, o. c. VI., p. 671; VII., p. 382.
36	Gfrörer, o. c. VII., p. 401.
37	Hist.-pol. Blätter, 1857, B. 40, p. 946 s.
pod varstvo sv. Petra. Gregor VII. mu je poslal krono in žezlo, meč in prapor; on pa je papežu obljubil pokorščino in zvestobo. Kmalu potem je že nastopil Gregor VII, z vso odločnostjo proti nekemu Vecelinu, ki je leta 1079, hotel Zvonimira napasti, češ, kdor napade kralja, napade sv, Stolico samo,38 Takö je Hrvatska pod avtoriteto Kristusovega namestnika stopila na najtrdnejša tla politične neodvisnosti, Žal, da je Gregor VII. prezgodaj umrl. On, ki je imel glede Hrvatske takö mogočne načrte, bi bil gotovo razmere v kraljestvu tako uredil, da bi država tudi po smrti Zvonimirovi leti 1089, ostala politično samostojna in neodvisna,39
Zanimivo je pri Poljski, Zanjo so se trgali nemški vladarji in papež. Nemški vladarji so hoteli imeti v Poljski most proti vzhodu, zato Poljsko odvisno; papeži pa so bili za nje popolno neodvisnost. Mječislav je bil podložen prvim, toda po njegovi smrti (992) je nameraval Boleslav Hrabri ustvariti neodvisno državo, h kateri bi spadale tudi Češka, Moravska, Šlezija ter pokrajine med Labo in Odro. V ta namen je stopil s papežem v stik,40 Komaj je Oton III. zvedel o tem, je že hotel papeža Silvestra prehiteti ter je Boleslavu sam podelil kraljevsko čast in vrhu tega napravil deželo v cerkvenem ozira z ustanovitvijo nad-škofije v Gnjeznu neodvisno od Magdeburga. Hotel ga je privezati nase in na Nemčijo.41 Toda papež kraljevske časti ni hotel priznati. Otonov čin je bil uzurpacija njegovih pravic. Mnogo si je Boleslav prizadeval, da bi to priznanje dobil. Šele po smrti cesarja Henrika II. (1002—1024) leta 1025. se mu je to pri Ivanu XIX. (1024—1038) posrečilo. Tako je Poljska dosegla svojo politično neodvisnost; nje vazalno razmerje do Nemčije je prenehalo. Dasi je država po smrti Boleslava (1025) radi notranjih razmer mnogo morala trpeti ter je zopet prehajala v začasno odvisnost od Nemčije, so bili papeži odtedaj vedno odločni pokrovitelji njene samostojnosti, Inocenc III. n. pr. je leta 1208, z velikim veseljem sprejel vladarja in deželo v varstvo sv. Petra, ko ga je vojvoda Lješko po slavni zmagi nad
•1S Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., p. 134.
30 Weiss, o. c. IV.3, p. 457.
40	G frörer, o. c, V„ p. 879 ss.
41	»Vsemogočni Bog naj cesarju odpusti, da je Poljaka napravil samostojnega gospodarja, ki je bil do tedaj vazal nemške države ter ji danj plačeval!« — Tako kronist Thietmar! cfr. Fr. Gfrörer, o. c. V., p. 886.
Romanom, knezom Vladimira in Haliča, in ž njim združenimi Rusi za to naprosil.42 In še Bonifacij VIII. ji je leta 1295. pomagal k prenovljenju, vojvodi Pfemyslu II. pa do kraljevske krone nad celo Poljsko.43
Kakor za Poljsko, tako so se papeži silno zanimali tudi za Bolgarsko. Že Nikolaj I. je imel ž njo velike namene. Toda Bolgari so se tedaj obrnili zopet h Grkom, kar jim pa ni prineslo nobene sreče. Pozneje, ko so se grškega jarma osvobodili, se je njih knez Ivan (1196—1207) zatekel v Rim ter Inocenca III. naprosil za zedinjenje, za varstvo in kraljevsko krono. Mnogo je prosil, vse mu je papež dal.44 Dne 7. nov. 1204 je postala Bolgarska v cerkvenem oziru od Carigrada popolnoma neodvisna; dan potem, 8. nov., pa je papežev legat med neizmernim veseljem vsega naroda v Trnovem Ivana mazilil in kronal za bolgarskega kralja.45
Vzbuditev narodov ter njih vstajanje k samosvojemu političnemu življenju je bilo Cerkvi zmerom simpatično, da se je le vršilo v legalnih mejah. Nikdar ni Cerkev nastopala proti težnjam za svobodo, pač pa jih je povsod pospeševala, kjer ji roke niso bile vezane po višji moči ali po obstoječih mednarodnih razmerah. Isto, kar nam dokazujejo že dosedanji zgledi, nam dokazujejo tudi dogodki v postanku Portugalske in Španske, v razvoju Angleške in Danske.
Portugalska je bila vsa prešla v oblast Mavrov, Osvoboje-vati so jo pričeli junaki iz Kastilije, zato so ostajali osvobojeni deli v vazalni odvisnosti od njih. Toda Alfons Henriquez, ki je vladal v portugalskih krajih od leta 1128. dalje, je kastilskemu kralju Alfonsu VII. odpovedal prisego zvestobe ter pričel voditi boj za osvoboditev dežele samostojno dalje. Leta 1139. ga je ljudstvo po sijajni zmagi nad Mavri kar na bojnem polju proglasilo za kralja. Alfons kastilski ga ni hotel priznati; nastala je med njima vojska; oba sta prepustila odločitev papežu. Aleksander III. je končno leta 1179. priznal Alfonsa Henriqueza za kralja Portugalske, sprejel državo in vse kraje, ki bi jih Alfons še zavzel, v svojo zaščito ter zažugal z izobčenjem vsem, ki bi novega kralja napadli. Hkrati je v Bragi ustanovil nadškofijo ter
42	Hurter, o. c. II., p. 136 s.
43	Hist.-pol. BI., 1861, B. 47, p. 429; B. 40, 1857, p. 950.
44	Hurter, o. c. I., p. 459 ss., 608 ss.
15	Pravtam p. 613.
Portugalsko tako tudi cerkveno popolnoma oprostil od španskega primasa v Toledu.46 To je bil začetek države, ki je pozneje za časa velikih odkritij imela takö slavno in svetovno vlogo!
Približno enake začetke je imela tudi Španska sama. Papeži so se silno mnogo trudili, da bi najprej osvobodili ves polotok, potem pa posamezne države zedinili. Kastilski kralj Alfons VI. (1065—1109) je n. pr. nameraval Toledo, slavno sto-lico nekdanje gotske države, Mavrom iztrgati, s tem sebe proslaviti, svoje kraljestvo razširiti in povzdigniti. Toda brez papeževega sodelovanja je bilo to nemogoče. Gregor VII. je poznal Alfonsove načrte. S silno spretnim diplomatskim pritiskom je privedel kralja najprej do tega, da je sprejel njegove cer-kveno-pravne zahteve na korist Cerkvi in njenih pravic, potem pa je zanj organiziral pomoč.47 Dne 25. maja 1085 je kralj zmagoslavno vkorakal v Toledo. Uspeh, ki je po vsej Evropi povzročil nepopisno radost, je bil popoln.48 Mogočni in dalekovidni načrti Gregorja VII. gledé Španske so delovali tudi po njegovi smrti ter omogočili slaven, svoboden obstoj in razvoj Alfonso-vega kraljestva.49 Sploh so se papeži z največjo pozornostjo zanimali za dogodke na Španskem. Kako je bil ves političen razvoj na polotoku od papeža odvisen, kažejo jasno besede, ki jih je bil isti Gregor VII, v svojem pismu 30. aprila 1073 izpre-govoril knezom, ko so se pripravljali na vojno podjetje proti Saracenom na Španskem: »Vedite, da Vam pohod preko Pire-nej prepovem, ako se trdno ne zavežete, da boste na španskih tleh pravice sv. Petra neprelomljivo spoštovali.. .«50 — V sijajni vlogi je tam doli nastopil posebno Inocenc III. Združil je Portugalsko, Aragonijo, Navaro, Léon in Kastilijo. Poleg tega je sklical na Špansko pomoč iz Francoske, Italije in Nemčije. Uspeh njegovega diplomatskega dela je bila velikanska zmaga, ki so jo vsi ti skupaj pri Naves de Tolosa 16. julija 1212 izvojevali nad Mavri. Kastilij§, ki se je dala papežu tudi tukaj posebej na razpolago, je spêla pod Alfonsom VIII. in Ferdinandom III. do vedno večje slave in moči.51
"9 Weiss, o. e.V., p. 266 ss.; Cantu, o. c. III., p. 543 ss.
47	Gfrörer, o. c. IV., p. 470.
48	Pravtam p, 484 ss.
40 Pravtam p. 497 ss.
50	Pravtam p. 470.
51	Cantù, o. c. III., p. 509 ss.
Novo dobo so pripravili papeži tudi Angleški. — Po smrti Edvarda Spoznavalca (početkom 1. 1066.) so zavladale v državi silno žalostne razmere. Kralj je bil sicer določil za svojega naslednika Viljema, vojvodo v Normandiji. Toda drugi so se temu uprli, med njimi tudi Harald, dasi se je bil kraljevski kroni odpovedal. Meščanska vojska brez konca je imela izbruhniti. Razni tekmeci pa so drug proti drugemu klicali tujce iz Škotske, iz Irske, iz Flamske, iz Danske itd. v deželo. Ljudstvo samo je bilo demoralizirano, celö svečeništvo v zelo žalostnem stanju/'2 Poleg tega so dohajali na Angleško morski roparji iz Norveške, Švedske in Danske, Tedaj so se papeži ozrli na nesrečni otok in napravili red, V sporu med Haraldom in Viljemom je Aleksander II. (1061—1073) Viljema priznal za zakonitega kralja ter mu kot zunanji znak svojega priznanja poslal prapor sv. Petra, da gre ž njim po svoje pravice na Angleško. Z mojstrsko politiko je papež po prizadevanju kardinala Hildebranda53 izbral moža, ki je bil velik kot vojak in hkrati Cerkvi vdan.54 Dvojno obljubo pa mu je moral Viljem napraviti: da bode spoštoval pravice in svobodo Cerkve in da Normandije ne bode združil z Angleško v eno kraljestvo.55 Kako so vendar papeži znali skrbeti za ravnotežje med državami! Če bi bil namreč Viljem Angleško združil z Normandijo, bi bila Francoska preveč udarjena in oslabljena; zato ta papeževa zahteva. — Viljem je imel popoln uspeh. Dne 14. oktobra 1066 je porazil svoje nasprotnike pri Hastingsu; v šestih letih mu je Angleška postala podložna, Škotska pa njegova vazalka. Angleška je postala še pod njim velika: dobila je svobodo na morju, v notranjosti mir, varstvo pred tujimi napadi; poleg tega še ustavo, prvo svoje vrste v Evropi, ustavo svobode in medsebojne zaveznosti, ki je angleškemu ljudstvu pomagala obistiniti največji politični umotvor, kar jih svetovna zgodovina pozna. Bil pa je Gregor VII., ki je ti ustavi temelje položil.56
62 G frörer, o. c. III., 354 ss.
53	Ranke, Englische Geschichte, Leipzig, 1870., I.3, p. 30.
54	»Cerkve božje, naše skupne Matere, nisem nikdar žalil, ampak vedno sem jo, kakor so ravno razmere nanesle, z res notranjim dopada-
jenjem spoštoval« — takö je Viljem izjavil v oporoki pred svojo smrtjo; cfr. Gfrörer, o. c. III., p. 466. — Prim. tudi Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., 131.
55	Gfrörer, o. c. III., p. 463.
58 Pravtam p. 469 ss.; prim. tudi Weiss, o. c. V., p. 315 in Cantii, o. c. III., p. 605 ss.
Tudi Danski je hotel Rim pripomoči do svobode! Danska je bila cerkveno in politično odvisna od Nemčije: cerkveno, ker je bila podrejena nadškofu v Hamburgu; politično, ker je danski kralj Swen III. zašel v vazalnost Henrika III. in njegovega naslednika. Swen se je skušal otresti vsake odvisnosti od nemške nadvlade. Papeži so mu bili zeló naklonjeni. »Če česa potrebuješ, kar Ti more rimska Cerkev podeliti, tedaj mi sporoči po zanesljivih poslancih in vse boš dobil.« Tako mu je 17. aprila 1075 pisal Gregor VII.57 Dati je hotel Danski posebnega nadškofa, kralja pa napraviti vazala sv. Petra; hotel je torej Dansko cerkveno in politično od Nemcev osvoboditi. Toda prevelika neodločnost kralja Swena je bila kriva, da ga je pri pogajanjih z Rimom smrt prehitela in da se načrti papeževi tedaj niso mogli izvršiti.
5. Varihi pravice.
Za svobodo in pravico! To je bila vsebina politike papežev, Tudi zgornjeitalska mesta so priča za to.58 V papežih so imela mogočne zaščitnike. Odločno sta se Aleksander II. in Gregor VII. postavila na stran ljudstva, ko je v zmislu papežev napravljalo konec korupciji pri »višjih krogih« v Milanu in drugod; odločno se je združil Aleksander III. (1159—1181) z istim mestom in lombardsko zvezo proti nasilnemu Frideriku I. (1152—1190), ki je hotel pogaziti svobodo Cerkve in zgornjeitalskih mest. Aleksander III. je sicer moral bežati na Francosko, toda od tam je leta 1167, lombardski zvezi poslal svoj blagoslov, Friderika pa izobčil iz Cerkve.59 Še isto leto je moral Friderik bežati iz Rima; 29. maja 1176 je bil pri Legnanu popolnoma poražen. Zmagala je svoboda, katere zaščitnik je bil papež.
Prav tako je nastopil Inocenc III.—Henrik VI, (1190—1197) je uvedel povsod po Italiji uprav grozotno strahovlado.60 Papež je bil osvoboditelj. Oprostil je najprej tujega jarma Spo-leto in Assisi,61 potem Romagno in Ankono; mesta v Toskani: Firenze, Lucca, Prato, Volterra itd. je pozval, naj posnemajo
57 Gfrörer, o. c. III., p. 113.
68 Prim. Cantü, o. c. III., p. 871 ss.
» Pravtam p. 978 ss.
60 Weiss, o. c. V., p. 200; Cantü, o. c. III., p. 71 ss.
81 Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 26.
Cas, 1917.	12
zgled lombardske zveze.62 Prav tako je skušal očistiti tujega nasilja južno Italijo in Sicilijo. Dne 8. junija leta 1201. pa se je moral Oton IV., katerega je Inocenc pripoznal za legitimnega cesarja, vpričo treh papeževih legatov takole zavezati: »Kar se dostaje pravic in običajev rimskega ljudstva, lombardske in toskanske zveze, se bom tukaj držal nasvetov in nagibov sv. Stolice.«63 Ko je Oton pozneje to obljubo prelomil, papeža izdal ter pričel isto politiko nasilja kakor Friderik I. in Henrik VI., tudi papež ni molčal. Oton je izgubil vse: čast, cesarstvo in ljudstvo!
Resnično, papeži niso poznali šale; tudi v politiki, ko je šlo za svobodo in pravico, ne!
Malo let pozneje je Friderik II. poskusil svojo srečo z uvajanjem krutega despotizma. Takoj so zopet papeži Gregor IX. in Inocenc IV. nastopili proti njemu za prostost Cerkve; o b njih strani pa so lombardska mesta izdala geslo: »Rajši hočemo z mečem v roki umreti kakor pa pustiti, da se naše mesto uniči in da mi poginemo od glada in bede v ječi ali pa po roki rablja!«84 V Milanu je sam papežev legat ljudstvo vzpodbujal k odporu in vztrajnosti. Papež je v isti namen posredoval spravo med Benetkami in Genuo, ki sta mu nato obljubili pomoč in se celo zavezali, da ne skleneta ne miru, ne pogodbe, ne zveze s cesarjem brez papeževe vednosti. Tako se je pripravil padec nasilnika, najprej z obsodbo iz papeževih ust na koncilu v Lijonu leta 1245.;65 slednjič še s porazom pri Parmi 18. februarja 1248. Zopet je pod vodstvom papeževim svoboda zmagala nad nasiljem! —
Na Angleškem vidimo v dobi Inocenca III. tiranstvo Ivana Brezdeželnega (1199—1216).66 Niti čast žena in hčera pleme-nitašev ni bila varna pred njim.67 Inocenc se je pridružil Normanom in Anglosasom pri boju za pravico. Leta 1208. je kralja izobčil iz Cerkve. Ko ni vse nič izdalo, ga je leta 1213. celo odstavil od vladarstva. To je pomagalo!
62	Cantu, o. c. III., 81.
63	Pravtam p. 83.
64	Weiss, o. c., p. 520.
65	Weiss, o. c., p. 536.
m Prim. Cantu, o. c. III., p. 83.
Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 117.
Še en zgled, kako je Inocenc III. proti nasilnikom umel govoriti. Dne 29. maja 1209 je pisal Rajmundu Tolozanskemu med drugim: »Katera ošabnost Te je vendar napihnila, katera blaznost je prevzela Tebe nesrečnega, da zametaš mir s svojimi sosedi in se pridružuješ sovražnikom katoliške resnice? Ni Ti-li dosti, da si ljudem v nadlego, hočeš biti v nadlego tudi Bogu? Če se radi časnih kazni ne strašiš takih krivic, se Ti morda nič ne zdi, da se boš moral radi njih v večnem ognju pokoriti? Gorje Tebi, če se ne pričneš zavedati, kaj delaš!«68 — To so pač jasne, neustrašene besede!
Z isto odločnostjo je Inocenc nastopil na drugi strani Evrope na Norveškem proti uzurpatorju Sverrirju.69 Pozval je leta 1198. danskega in švedskega kralja, naj zagrabita za meč v brambo Cerkve, v varstvo duhovščine in za svobodo ubogih ter naj nestvora pokončata! Leta 1202. je »nestvor« umrl; red je bil deželi zopet prinešen, ker ga je papež upostavil.
V	papežih so imele svoje odločne varihe tudi pravice legitimnih vladarjev, ako so jih drugi kršili.
Proti Henriku II. na Angleškem so se spuntali sinovi. Oče se je obrnil do Aleksandra III. za pomoč; papež je skušal najprej po svojem legatu posredovati, a je potem, ko ni nič pomagalo, sinove kaznoval z izobčenjem.70 Pozneje je leta 1213. Inocenc III. Angleško rešil francoske invazije;71 leta 1215. pa vzel v svoje varstvo kralja proti samolastnemu nastopu državnih velikašev,
V	bojih za krono leta 1208, med Swerkerjem in Erichom na Švedskem je isti papež skušal najprej vplivati na Ericha, da bi odnehal.72 Škofom je pisal: »Swerker je pod varstvom sv. Petra; protipostavno ga hočejo iz kraljestva izpodriniti. Zato pregovorite Ericha, da pusti Swerkerja pri miru, ker tiče prestol po vsej pravici le zadnjemu. Če bi pa ne hotel poslušati dobrohotnih besedi, zažugajte mu s cerkvenimi kaznimi!«73 —
68 Pravtam p. 289 s.
«» Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 167 ss.
70	Hist.-pol. BI., 1861, B. 47, p. 435.
71	Weiss, o. c. V., p. 216.
72	Hurter, o. c, II., p, 133.
73	Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 171 s.
Erich ni odnehal; boj se je vršil dalje; Swerker je padel. A stališče papeževo je bilo jasno.
Enako vlogo je imel Inocenc III. leta 1212. in leta 1213. na Ogrskem, kjer se je proti kralju Andreju pojavil upor radi njegove nemodre naklonjenosti nasproti tujcem. Kralj je pri papežu poiskal zaslombe, ki mu jo je tudi takoj naklonil in upornike z izobčenjem kaznoval.74
Prav tako se je papež zavzel leta 1207. za carigrajskega cesarja Henrika, ko si je tamošnji patriarh lastil pravico, da sme cesarja ali deželo brez prejšnjega opomina cerkveno kaznovati, in je še trdil, da ne sme cesar proti njegovim razsodbam niti v Rim apelirati. Inocenc je kratko odločil: vse take pa-triarhove razsodbe so že naprej neveljavne!75 —
To je bil papež v »Respublica christiana«: oče vseh, zaščitnik svobode in pravice. Narodi so v njegovo pravičnost neomejeno zaupali. Zato jim je bil tudi najvišji mirovni sodnik, ki sprejema prizive in rešuje spore; ki spravlja tudi iz lastne iniciative spore pred svoj forum, da jih rešuje. Poglejmo ga še s te strani!
6. Posredovatelji mirü in sprave.
Leta 1199. je med Ivanom Brezdeželnim in Filipom Avgustom izbruhnila huda vojska. Takoj je Inocenc III. iz lastne iniciative poslal legata, da bi posredoval mir, ki se je tudi v naslednjem letu v resnici sklenil.76 Tri leta pozneje je med njima zopet prišlo do vojske; tedaj je Ivan Brezdeželni papeža poprosil pomoči. Zopet se je Inocenc hitro odzval, poslal svoje legate in sam deloval v svojih pismih za mir. Tu je poudarjal: »Mir je vsebina evangelija; moja dolžnost je, mir oznanjati!«77 Filip Avgust ni hotel nič slišati o papeževem posredovanju, češ, spori med kralji papeža prav nič ne brigajo. Toda Inocenc mu je resno odgovoril, papeževa pastirska dolžnost je, da opominja krščanske vladarje k miru, kajti: »Najemnik bi bil, če bi mirno gledal, kako se cerkve uničujejo; kako se služabniki Gospodovi motijo v njih službi; kako se svetišča pustošijo in boguposve-čene device onečaščajo. Evangelij uči, da se moramo z bratom
74	Pravtam p. 183.
75	Hurter, o. c. II., p. 78.
7« Weiss, o. c. V., p. 299.
77 Hurter, o. c. I., p. 513.
sporazumeti, da pokličemo priče, da spor prepustimo Cerkvi v poravnavo. Če bi pa Ti Cerkve ne hotel poslušati, ali bi Te ne morali smatrati za pogana in cestninarja? ... Če bi pa milina materina nič ne izdala, tedaj bi morala nastopiti očetova resnost. Bodi kar hoče, mi se Boga bolj bojimo kot ljudi; radi pravičnosti se izpostavimo vsakemu preganjanju; na škodo resnice se nočemo umakniti nobenemu križu.«78
Leta 1213. je med obema vladarjema izbruhnila nova vojska. Zopet je papež nastopil kot posredovatelj. Toda prišlo je 27. julija 1214. do odločilne bitke pri Bovines-u, kjer je francoski kralj zmagal; za Ivana pa je papež pri njem izposloval premirje proti plačilu 60.000 mark v srebru.79
Vlogo posredovatelja je imel Inocenc III. med angleškim kraljem in drugimi knezi, še preden je zavladal Ivan Brez-deželni. Rihard Levjesrčni je hotel dobiti odkupnino nazaj, ki sta jo bila izsilila iz njega babenberški vojvoda Leopold in cesar Henrik VI.; hotel je zopet imeti gradove, ki mu jih je bil v njegovi odsotnosti odvzel francoski kralj; hotel je navarskega kralja napotiti, da bi mu odstopil obljubljeno doto. Obrnil se je do papeža za pomoč, ki je zopet posredovanje tako dolgo vodil, dokler niso bile vse te zadeve rešene.80
Na Nemškem se je po smrti Henrika VI. (1197) vnela državljanska vojska. Od leta 1198. dalje sta si stala Filip švab-ski in Oton IV. kot sovražnika nasproti. Inocenc III. je imel v teh sporih odločujočo besedo. Neprestano velikansko diplomatsko delovanje se je tukaj pletlo ves čas Inocencevega pape-ževanja; sedaj je veljalo posredovanje sporazumu med obema nasprotnikoma; sedaj miru ali vsaj premirju; sedaj pridobivanju novih pristašev za Otona. Delo se je nadaljevalo, ko je Oton pozneje od njega odpadel in je Inocenc III. kneze pozval, naj se oklenejo Friderika. Papež je bil iz Otona napravil kralja in cesarja; oboje je v njem zopet zavrgel ter drugemu oddal: tako moč je imel v tedanji politiki papež!
Istodobno so delovali papeževi legati in papeževa pisma na pirenejskem polotoku, kjer so bili neprestani prepiri in spletke in boji med tamošnjimi posameznimi knezi, oziroma celo med člani istih knežjih rodbin; med knezi in cerkvenimi do-
78	Pravtam p. 515.
79	Cantu, o. c. III., p. 583.
80	Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 110 s.
stojanstveniki; med krščanskimi vladarji in Mavri. Inocenc III. je bil povsod miritelj. Takoj od početka svoje vlade je imel opraviti s kraljem Sankom na Portugalskem, ki si je dovoljeval razne nasilnosti proti nekaterim škofom.31 Po Sankovi smrti (1211) so izbruhnili prepiri v kraljevi rodbini med naslednikom Alfonsom in njegovimi sestrami; zopet je papež posredoval. Po petih letih velikega prizadevanja se je končno leta 1216. njegova razsodba sprejela.82
Prav tako je bil Celestin III. (1191—1198) in še bolj njegov naslednik Inocenc III. miritelj in sodnik na severu: na Danskem v zadevi kralja Waldemarja (1202—1242) nasproti bratrancu in velikemu njegovemu nasprotniku schleswiskemu škofu v Lii-becku; na Norveškem v težkočah prestolonasledstva in zakonite vlade za časa uzurpatorja Sverrirja in njegovega sina Ha-kona IV., dokler se ni slednjič Honoriju III. posrečilo deželo pomiriti; na Švedskem v bojih med kraljem Swerkerjem in Erichom, kakor je bilo preje omenjeno.83
Na Ogrskem sta se po smrti kralja Bele III. sprla njegova sinova Emerih in Andrej; takoj je Inocenc III. že leta 1198. ne-naprošen in nepozvan posredoval; vnela se je med obema bratoma vojska v deželi; papež je tja poslal dva legata, ki sta početkom leta 1200. ljudstvu zopet vrnila mir. —
Silno mnogo dela so Inocencu III. donašale razmere na vzhodu. V aprilu leta 1204. so bili križarji osvojili Carigrad ter ustanovili samostojno latinsko cesarstvo. Poleg njega in raznih njemu podrejenih vazalnih kneževin sta obstojala še nicejsko in trapezuntsko cesarstvo, ki sta bili polni vednega sovraštva proti Latincem iz zapada. Carigrajsko cesarstvo pa je tudi bolgarski kralj Ivan neprenehoma napadal. Inocenc je povsod delal za mir.84 Razmere so bile tudi v grški cerkvi sami zelo zamotane, a na vse se je obračala papeževa pozornost; vsem pritožbam je bil dostopen: tu je opominjal, svaril in žugal; tam preiskoval, protestiral in razsojal, vse pa je imel v evidenci,85
In še dalje na vzhod se je raztezalo njegovo diplomatsko delo! Leon Veliki, kralj armenski, se je bil tedaj z vsem svojim
81	Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 131 ss.
82	Pravtam p. 135 s.
83	Pravtam p. 166 ss.
84	Pravtam, p. 324 ss., 329 ss.; Hurter, o. c. I., 713, II., 74.
85	Rohrbacher, o. c. XVIII., p. 331 s. — Hurter, o. c. II., p. 352.
ljudstvom odpovedal monofizitizmu, sprejel katoliško vero ter se postavil pod papeževo varstvo.86 Še v istem letu je naprosil Inocenca, naj posreduje v zadevah njegovega nečaka. Papež mu je odgovoril: »V čast Ti je, da se zatekaš k apostolski sto-lici ne samo v duhovnih, ampak tudi v svetnih rečeh ter si prizadevaš braniti po njenem posredovanju svoje pravice.«87 Poslal je legata, da bi vso stvar preiskal in njemu poročal. — Opominjal je tudi kralja, tripolitanskega grofa in antiohijskega kneza, naj bi se skupno borili proti Saracenom, ter si na vso moč prizadeval, da bi sporne točke med njimi uredil ter vse zedinil proti sovražniku krščanstva.88
Tudi na Jeruzalem je Inocenc mislil, ko je leta 1203. kardinala Soffreda pozval, naj sprejme dostojanstvo jeruzalemskega patriarha; ko je potem isto dostojanstvo podelil vercell-skemu škofu ter tega imenoval za svojega legata v orientu; ko je leta 1205. po smrti jeruzalemskega kralja Amalriha v Palestini delal in pisal, da bi se tamošnji ostanki krščanske neodvisnosti obvarovali nevarnosti, ki jim je žugala od sultana v Egiptu;89 ko je leta 1209. grofa Ivana Briennskega podpiral gmotno in moralno, da bi odšel v Palestino in tam kot jeruzalemski kralj branil deželo proti nevernikom;90 ko je tudi n. pr. leta 1212, tako presrčno opominjal kralja ciprškega in prej imenovanega Ivana, posebno pa prvega, ki je nastopal nasilno in krivično, naj vendar mirujeta in naj bodeta složna v odporu proti sovražnikom svete vere.91
Celo na sultana v Halebu se je leta 1211. obrnil, da mu je priporočil antiohijskega patriarha. »Zvedeli smo od mnogih strani,« — mu je pisal — »da zelo spoštuješ katoliško vero in v tem oziru mnoge kristjane nadkriljuješ, dasi sam še nisi prejel milosti krščanstva ... Pozivamo Te, da se iz spoštovanja do nas zavzameš za antiohijskega patriarha ... Ne dopusti, kolikor je od Tebe odvisno, da bi kdo njemu ali njegovemu kralju nagajal, ampak pomagaj mu z dejanjem in svetom, kadar bo to potrebno, da si na tak način pridobiš dobrohotnost božjega
88 Hurter, o. c. I., p. 286 ss.
87	Pravtam p. 291.
88	Pravtam p. 461 s., 614 ss.; II., 77, 203 s.
88 Hurter, o. c. I., p. 715 s.
80	Hurter, II., p. 199 ss.
81	Pravtam 458 ss.	'	\>
veličastva in naklonjenost apostolske stolice.«92 — Dve leti pozneje je zopet pisal sultanu Damaska in Babilona ter ga gin-Ijivo prosil, naj kristjanom brez boja prepusti Jeruzalem, da bi se tako še za časa preprečilo nadaljno prelivanje krvi.
Mnogo skrbi so dalje povzročali papežem vedni prepiri in boji med italijanskimi mesti, posebno v zgornji Italiji med Milanom in Modeno, med Milanom in Ferraro, med Modeno in Ferraro, med Bologno in Modeno, med Milanom in Cremono, med Parmo in Piacenzo, med Mantuo in Verono, med Benetkami in Ferraro, med Genuo in Piso itd. Tu je bilo neprestano krvavo vrvenje.93 Le nekaj primerov. Leta 1199. je Inocenc posredoval mir med Parmo in Piacenzo. Mnogo je delal, da bi spravil Pavio in Cremono z Milanom, a nasprotstvo je bilo preveliko; prišlo je preko papeževih prošenj do bitke leta 1213., kjer je bil Milan poražen. Ko so leta 1215. Benetke Padovance premagale, je prosil papež za zadnje pri beneškem senatu ter jim izposloval ugodne pogoje. Še zadnja pot, ki jo je Inocenc III. v Italiji pred svojo smrtjo napravil, je bila za spravo med Genuo in Piso. Odpotoval je v Viterbo, potem v Perugio, in ko je Pisa odklonila predloge njegovih legatov, je hotel sam osebno oditi v Piso. Toda smrt ga je pri tem prehitela 16. julija 1216.
Tudi na jude so papeži mislili. Odločno so bili proti temu, da bi jih kdo v njih naravnih pravicah zatiral, a tudi proti temu so bili, da bi bilo krščansko ljudstvo kakorkoli odvisno od njih. Leta 1081. je Gregor VIL kastilskega kralja Alfonsa VI. pismeno opominjal, naj judov nikar preveč ne protežira. Bilo jih je namreč že mnogo med uradniki, tudi med sodniki. »Opominjam Te, da dalje ne trpiš, da bi judje v Tvojem kraljestvu vladali nad kristjani ali zavzemali uradniška mesta. Kdor daje judom oblast nad kristjani, ponižuje cerkev božjo, povzdiguje tolpo satanovo. Ko si prizadevaš, da se izkazuješ uslužnega sovražnikom Kristusovim, žališ Kristusa samega.«94 Zanimivo papeževo stališče! Tudi raditega, ker suponira pravico, da sme besedo imeti v notranjih zadevah tuje države in dajati tu celo zapovedi. V naših časih bi tak nastop pomenjal »casus belli«. — Nikakor pa ni bil papež judom nasproten! Odločno nastopa zanje Inocenc III. »Naše varstvo jim je iz krščanske ljubezni po zgledu
82 Hurter, o. c. II., 386.
03 Hurter, o. c. IV., 701 ss.; II., 667 (za 1.1216.).
M Gfrorer, o. c. IV., 478.
naših prednikov zagotovljeno!« — Tako piše. — »Noben kristjan ne sme siliti juda h krstu! Noben kristjan se ne sme brez sodnega pravoreka njih osebe dotekniti, ne sme jim lastnine odvzeti, ne sme jih 'tam, kjer stanujejo, motiti pri njih bogoslužju!«95 — Prav tako so mislili in nastopali pred Inocen-cem III. Inocenc II. in Aleksander III. in za njim Gregor IX. — Strogo je nastopal Inocenc III. kakor nekdaj Gregor VII. proti knezom, ki so jude preganjali, pa tudi proti onim, ki so se jih za oderuške posle posluževali.96 Izdal je mnogo določb, ki so urejevale civilno razmerje med judi in kristjani.
Koliko zatajevanja in koliko ljubezni in koliko neskončnega dela in truda se nam kaže v papežih miriteljih in po-sredovateljih!
III. Rešitev problema.
1. Za kaj gre.
Respublica christiana! Poskusili smo jo v glavnih potezah orisati. En glavar je v njej — glavar katoliške Cerkve! On je neizmerna politična moč! Ta moč je posvečena le pravi sreči narodov in človeštva. Koliko ogromne energije je za srečo narodov delovalo tedaj, ki je sedaj zaprta! — Njegov vpliv, njegovo delo in njegova pozornost se razteza na cesarje, kralje in kneze; na vsa kraljestva, na vse dežele krščanske Evrope. In dasi se mu ne posreči vse, dasi mu celo najboljši in največji načrti izpodletijo, kakor so n. pr. tudi Inocencu III. izpodleteli načrti glede križarske vojske 1. 1202.—1204., kakor tudi načrti, ki jih je imel glede državnih tvorb v Italiji itd., vendar občudujemo v njem avtoriteto, ki so jo vsi dejansko priznavali za svojo največjo in najsilnejšo instanco tudi v svetno-političnih zadevah.
»Ne bomo se ozirali ne na desno ne na levo; in premotilo nas ne bo ne prijateljstvo ne naklonjenost do kogarkoli, da bi zapustili kdaj pota pravičnosti!« — »Naša dolžnost je, braniti pravico vsakogar!«97 — To je bil temelj mednarodnega dela pri Inocencu III., prav isti pri Gregorju VII., Aleksandru III., pri vseh. Tega so se tudi narodi v Evropi zavedali, zato so avtoriteti v Rimu zaupali in njene razsodbe in odredbe sprejemali.
»3 Hurter, o. c. I., 311 ss.
86	Pravtam p. 314.
87	Tako papež Inocenc III., prim. Hurter, o. c. II., p. 693.
Takega stanja v krščanski družbi že davno davno ni več. Od tedaj je minulo 600—700 let. Je li možno tako stanje sedaj?--
Naivno kaj takega vpraševati! Vendar je v tesni zvezi z vprašanjem o možnosti mednarodnih mirovnih razsodišč sploh in z vprašanjem tudi, je li mogoče, da bi papeštvo v sedanjih časih postalo nositelj mednarodne mirovne sodne oblasti. Sku-
šajmo še tukaj jasnost dobiti.
*
Razmere, kakor jih podaja »Respublica christiana«, nikakor niso samoposebi umevne. To treba najprej poudariti. Narodi, ki so tvorili kot enakopravni člani tedanjo krščansko družbo, so bili vsi eni po skupni veri; in tem po veri in kulturi enotnim narodom so bili papeži najprej najvišja, res sveta verska avtoriteta; bili pa so jim potem najvišja avtoriteta tudi v političnih zadevah. Sedaj so si narodi, kire-flektirajo na najvišjo avtoriteto vsaj pri reševanju mednarodnih sporov, različni i po veri i po kulturi. Vlade, ki bi bila v resnici krščanska, ni nikjer; svetnikov med političnimi osebnostmi še manj. Globljih skupnih vezi ne dobiš nikjer. Besede o humaniteti so le fraza! Tu je torej bistveni razloček med tedaj in sedaj: tedaj enotnost ne samo kar tako po veri, ampak enotnost po globoki in živi veri v okviru katoliške Cerkve ter skupnost vseh kulturnih interesov; sedaj pa globoke žive vere kot splošnega pojava nikjer ni in poleg tega še splošna atomizacija v najvažnejših kulturnih stremljenjih.
Tudi je bilo tisto vodstvo, ki je je papeštvo imelo v evropski družbi, le sad mnogo stoletnega zgodovinskega razvoja. Tisto vodstvo namreč nikakor ni nujna posledica oblasti ali celo del oblasti, ki jo papeži imajo kot glavarji Cerkve! Če so je torej navzlic temu imeli, so si je pridobili in izvajali — kakor nam zgodovina dokazuje — le kot historično pravico na podlagi razvoja vseh evropskih krščanskih narodov. To je bila pot k »Respublica christiana« srednjega veka.
Tega se moramo zavedati ob vprašanju, če je v sedali j i dobi sploh možen najvišji mednarodni tribunal, četudi omejen le na eno samo poglavje, ki bi imel obliko stalne institucije, ki bi bil od vseh priznan in ki bi tudi imel vso za svoj namen potrebno koaktivno oblast.
Kako je torej prišlo papeštvo potom zgodovinskega razvoja do vrhovnega vodstva v evropski politiki za časa »Res-publica christiana«?
2. Rešitev problema v preteklosti.
Krščanstvo je bilo v svojih prvih početkih za rimsko državo politična ničla. Toda iz ničle se je polagoma razvijala moč, vedno večja in večja! Vsa svoja sredstva je država mobilizirala, da bi jo zatrla. Vse zaman. Vsemogočno bitje v tedanjem svetu, poganska rimska država, je morala slednjič pred njo kapitulirati. Z milanskim ediktom leta 313. je Cerkvi dala pravice, kakor jih v sedanjih časih nima nikjer več. Taka veličastna zmaga je seveda Cerkvi donesla nepopisno velik ugled pri vsej sodobni generaciji. Ugled je rodil primerne sadove.
Vpliv krščanskih načel na vso zakonodajo se je pričel kar vidoma javljati.98 Neizmeren je bil ugled škofov, ki so dobivali važne funkcije pri javnopravnih institucijah. Ta ugled in pomen se je še potenciral po onih njihovih zastopnikih, ki so tedaj svetovno sloveli po svoji učenosti, delavnosti, svetosti in odločnosti, kakor n. pr., da se ozremo le na 4. stoletje: Atanazij v Aleksandriji (f 373), Ciril v Jeruzalemu (f 386), Bazilij v Cezareji (f 379), Ambrozij v Milanu (f 397), Hilarij v Poitiersu (f 366), Martin v Toursu (f 397), Gregor Nacianški (f 390), Ivan Hrizostom v Carigradu (f 407), Julij v Rimu (f 352), Evze-bij Vercelski (f 371) itd., itd. Cesarji sami so jih častili in se klanjali njih vplivu.90
Istodobno so cerkveni pisatelji tudi razvijali svoje nazore o Cerkvi in državi. Sv. Avguštin (f 430) kot tolmač vsega tedanjega javnega mnenja uči, da mora biti država s svojo sebi svojsko nalogo v službi pravega bogočastja; pomagati mora voditi podložnike k nadnaravnemu blaženstvu ne samo posredno, ampak tudi neposredno z varstvom, oziroma pritiskom.100 Bog je Kristusu podredil zemeljske oblasti; zato mora cesar pri vsem svojem javnopravnem delu uveljavljati
9S	Hergenröther, Kath. Kirche, o.e., p. 511 ss.
99	Hergenröther, Kirchengeschichte, o. c. I.*, 430 s.
100	Hergenröther, Kath. Kirche, o. c., 373 ss.; Migne, P. L. XXXIII., 671, 673.
krščanska načela in se po njih ravnati.101 Pravičnost je temelj državi, toda spoznanje, kaj vsakemu tiče in kaj pristoji pred vsem Bogu, razlaga in posreduje Cerkev.102 V državi, kakor jo sv. Avguštin uči, je vse prešinjeno s krščansko idejo; misel na Boga, na odgovornost se kaže povsod; vse javne in zasebne obveznosti so podrejene vesti, ki je zopet odgovorna vsevednemu Bogu.103
Ti nauki so imeli preiti v življenje!
Konfliktov z državno oblastjo pa tedaj ni bilo. En smoter so imeli vsi, država in Cerkev, posebno od cesarja Gracijana (375—383) dalje: enotnost v veri ostvariti in ohraniti.104
Rimska država je tudi bila velika, mogočna in dovršena stavba, njena organizacija že popolna, ko se je pričela organizacija Cerkve na podlagi od Kristusa dobljene ustave šele razvijati. Mlada Cerkev je stala nasproti popolni mogočni organizaciji. Cerkvi ni bilo treba tukaj nič vzgajati; dovolj ji je bilo, če je mogla toplotne žarke svojega duha vanjo sijati. Zato je puščala vse pri miru, kar ni spadalo v njeno področje; aktivno in iniciativno ni v politiki javno nikjer delovala; krščanske cesarje je častila in cenila; koaktivno ni nastopala proti njim niti tedaj, ko so jo kot pokrovitelji herezij preganjali.
Vendar so cerkveni očetje opetovano poudarjali, kako nadkriljuje Cerkev državo. Sv. Izidor Peluzijski (f 440) pravi: »Vladanje škofov je vzvišenejše in težje kakor vladanje kraljev«; sv. Ivan Hrizostom pa uči: »Kakor je duša nad telesom, kakor nebo nad zemljo, tako je Cerkev nad državo, da, še višje«, in isto tudi sv. Gregor Nacijanški (f 390).105
Medtem je mogočna stavba rimske države pričela razpadati in tekom 5. stoletja je nje zapadna polovica v valovih germanskih narodov popolnoma izginila. Ostala pa je Cerkev s svojo medtem že razvito organizacijo, s svojim že stoletnim življenjem, s svojo resno in sveto mogočnostjo, s pravicami in načeli, ki jih je predstavljala in zastopala posebno v svojih škofih.
101	Schilling, Die Staats- und Soziallehre des hl. Augustin, Freiburg i. Breisgau, 1910, p. 105.
102	Pravtam p. 108 s.
103	Migne, o. c., p. 524.
101 Schilling, o. c., p. 16 s.
io5 Hergenrôther, Kath. Kirche, o. c„ p. 375 s.
Slika se je čisto izpremenila. Sedaj so stali dohajajoči barbarski narodi pred veličastno dozidano stavbo Cerkve in pričeli stopati vanjo, da bi v njej dobili vse, ker sami niso imeli ničesar. Oni so bili v vlogi še nerazvitih otrok; Cerkev jim je postala mati. Vzgoja se je pričela pri Frankih.
Kar je bil Leon Veliki (440—461) Rimljanom za časa Hunov in Vandalov, kar Gregor Veliki (590—604) in njegovi nasledniki za časa Longobardov, to so po Cerkvi postajali drugi škofje drugod. »Caput urbis« — župan, načelnik mesta je bil škof in tako so ga imenovali.106 Reprezentantov civilne oblasti dostikrat ni bilo, državne tvorbe novih narodov so bile še ne-dovršene, zato so škofje morali biti vse, zato so radi ljudstva morali marsikaj prevzemati in voditi, kar je drugače stvar države. Oni so regulirali reke, oni posredovali s sovražniki, oni gradili vodovode, oni dajali sanitetne določbe proti razširjenju kuge itd.107
Škofje in svečeniki sploh so bili dalje edini nositelji znanja in kulture; kralji so le pri njih v šolo hodili. Vpliv škofov se je še bolj večal,108 odkar so se od početka 6. stoletja pogostoma shajali v sinodah.109 Kralji so jim prepuščali razsodbe celo v svojih družinskih sporih.110
Seveda ni bilo vse idealno. A vzgojo narodov je Cerkev vršila naprej. Čudovito živa vera se je pojavljala v vseh stanovih.111 V Cerkvi so zrli svojo največjo dobrotnico, v škofih namestnike apostolov, v papežu namestnika Boga samega — Kristusa. Razmerje do Cerkve je postalo polno največjega spoštovanja in najgloblje vdanosti. Takole govori Karol Veliki svojim sinovom v listini leta 806., kjer deli državo mednje: »Predvsem zapovedujemo in ukazujemo, da prevzamejo vsi trije bratje skupaj skrb in brambo Cerkve sv. Petra, kakor sta jo bila prevzela nekdaj naš ded Karol in naš blagopokojni oče kralj Pipin in kakor smo jo nato prevzeli mi, ter da si prizadevajo braniti jo z božjo pomočjo pred sovražniki ter ji ohranjati pravice,
106	Tako n. pr. škof Patiens v Lijonu; prim. Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, Leipzig, 1887, L, p. 123.
107	Hauck, o. c., p. 126.
108	Pravtam p. 128 ss., 135 ss.
109	Pravtam p. 137.
110	Hauck, o. c., p. 137 s.
111	Hauck, o. c., p. 177 ss.
kolikor je to od njih odvisno.«112 Gregor IV. (827—844) poudarja !eta 833. pri svojem trudu za poravnavo spora med Ludo-vikorn I. in njegovimi sinovi: »Kadar papež nastopa za mir v Cerkvi (med krščanskimi narodi), nastopa kot namestnik Kristusov, in tedaj ima tudi cesar dolžnost, da se papeževim odredbam pokori. Vodstvo duš je važnejše kot vodstvo časnih zadev, zato je papeštvo višje kakor cesarstvo.«113 Isti nauki kakor pri cerkvenih očetih, samo da imajo sedaj konkretne oblike v življenju! Nazori kompetence papeževe oblasti so se vedno bolj čistili,114 so se vedno bolj določno javljali v Rimu in pri krščanskih narodih.115
Zavladal je svetu veliki Nikolaj I. (858—867).116 V njem je zmagalo načelo, da je papeževa moč v Cerkvi neomejena, da stoji duhovska oblast Cerkve in papeža nad svetno oblastjo države in nje vladarja.
Ko se je dvesto let pozneje z Gregorjem VII. pričela »Respublica christiana«, je stopil papež na tla, ki jih je bil Nikolaj I. pripravil. Narodi so papeževa načela kot samoposebi umevna imeli za svoja. Kdor se jim je skušal protiviti, je moral podleči. Papež je postal voditelj krščanske družbe toliko bolj, ker so se cesarji svoji prvotni nalogi izneverili.
3. Možnost rešitve v sedanjosti.
Kar so torej papeži bili v srednjeveški »Respublica christiana«, so bili temeljem vsega razvoja od rimskih časov dalje. Njih mesto je bilo organsko zvezano z vsem tedanjim svetom; njih mesto povsem naravna posledica življenja tedanje krščanske družbe; njih mesto postulat vsega dotedanjega razvoja v Evropi,
Tedaj ni bilo mednarodno pravo samo možno, ampak je dejansko obstojalo v zapovedih božjih, v načelih in zakonih Cerkve, Vrhovni, od vseh priznani nadzornik njegov je bil papež, ki je imel v cerkvenih kaznih uspešno sredstvo za svojo koaktivno oblast proti njegovim kršiteljem,
112	Marx, Lehrbuch der Kirchengeschichte, Trier, 1908, 4. izd., p. 279.
113	Hauck, o. c, II., p. 460 ss,
114	Pravtam p. 463—491.
115	Številni podatki pri Hergenrother, Kath, Kirche, o. c., 77 ss., 96 ss.
116	Prim. Hauck (protestant), o. c. II., p. 491—514.
Sedaj tvorijo Evropa in države na svetu ravno ekstrem onih razmer, v katerih je bila »Respublica christiana«. Le papeštvo je še zmerom isto. Zgodovinski sijaj ga obdaja, toe* i resnično avtoriteto uživa le v vernih katoliških srcih. Diplomacija vpošteva papeža samó toliko, kolikor ji koristi. Za veličastne mednarodne zgradbe, kakor je bila »Respublica christiana«, manjka prav vsake podlage, pa tudi za institucijo mednarodne mirovne oblasti. Trdnih realnih tal bo pri sedanjem duhu v politiki zmerom manjkalo tudi za vse tozadevne poskuse. Brez principa pravičnosti in svobode ali — kar je isto
— brez živega krščanstva ostane to za veke nemogoče.
*
Gotovo so mirovna sodišča mogoča; to nam dokazuje »Respublica christiana« srednjega veka, ki je — kakor smo videli — podajala svetu še neprimerno več, kakor vsebuje problem mirovnih razsodišč. Če je bila v takem obsegu ona mogoča, so mogoča tudi druga, ki bi bila vendar samó en pojav iz veličastnega delokroga prejšnje. Toda možno uresničenje mirovnih razsodišč nujno suponira koordinacijo narodov, oziroma držav; enake pravice za vse pri njih življenju in razvoju; resnično spoštovanje naroda do naroda in samoposebi umevno priznavanje vsega, kar pospešuje njih razvoj. Suponira dalje kozmo-politična internacionalna načela o svobodi in pravičnosti pri razsojevanju konfliktov, ki se bodo vedno porajali radi različne nadarjenosti, agilnosti in sposobnosti posameznih narodov. Suponira končno tako mednarodno ali bolje nadnarodno, od vseh priznano avtoriteto, ki bi razpolagala z resničnimi koaktiv-nimi sredstvi, da bi v skrajnem slučaju svojim razsodbam znala izsiliti uveljavljenje.
Takih predpogojev moderni svet ne nudi. V internacionalni politiki vlada neomejeno le načelo uspeha in moči, ki izključuje pravičnost, svobodo in avtoriteto. Moderni svet raditega ne more rešiti problema mirovnih razsodišč in ga tudi ne bo.
Rešiti ga more po našem prepričanju le katoliška Cerkev; zanjo govorijo ne samó načela, ki jih neizprosno in vedno enako uči o svobodi, pravičnosti in avtoriteti, zanjo govorijo tudi dejanja v zgodovini! Ona edina je tudi tisti činitelj, ki predstavlja ves svet preprezajočo nadnarodno oblast in razpolaga v gotovih predpogojih z vsemi potrebnimi koaktivnimi sredstvi.
Toda ravno od Cerkve je moderni svet tako daleč proč kakor nekdaj poganska rimska država. Med obojimi in Cerkvijo zija nepremostljiv prepad.
Človeška družba ima še dolgo pot, preden bo rešila problem mednarodnih razsodišč. Najprej mora najti zopet pot k Cerkvi ter skleniti organsko zvezo ž njo in s papeštvom. Potem bo treba razvoja na temelju te zveze, bo treba oživljenja onega globokega živega verskega duha, ki ga kot splošen pojav občudujemo v srednjem veku. Cerkev s svoje strani vedno neutrudno dela, da bi se vse to v blagor izmučenih narodov čim preje zgodilo.
Toda tisoč let je minilo, preden je prišla Evropa po Cerkvi do tiste čudovite enotnosti krščanskih narodov, iz katere se je vzdigala ena od vseh priznana mednarodna mogočna sveta avtoriteta; pa so bili pogoji pri tistem razvoju zelo ugodni. Kdaj bo Cerkvi ob sedanjih razmerah iznova mogoče, da bo mogla s svojim duhom prekvasiti narode ter jih z vzgojo privesti ne samo do lepe institucije mednarodnega mirovnega razsodišča, ampak še više do tja, kjer bo v novi popolnejši izdaji oživela »Respublica christiana«? Nedvomno je Cerkvi to mogoče! Toda kdaj?--
Za nas bodi za sedaj dovolj, da je vse to res mogoče, a mogoče le po Cerkvi in papeštvu!
Kaj čuda pa, da drugi možje, ki sicer resno mislijo, v teh problemih ne vidijo nobenega izhoda ter zdvajajo nad možnostjo njih rešitve. Seveda se ne ozirajo na Cerkev in pa-peštvo ...

Iz Albanije.
Spisal Ivan Podlesnik (Lješ v Albaniji).
Albanija je bila do balkanskih vojsk zapadni Evropi malo znana, Ko je potopisec in zgodovinar S. Gopčevič leta 1881, izdal svoje delo »Oberalbanien und seine Liga«, je imenovala kritika to knjigo »razodetje« in pisatelja novega Kolumba, ki je »odkril nemškim čitateljem povsem neznano deželo«.
Tudi pri nas Jugoslovanih, neposrednih sosedih te čudne dežele, ni bilo bolje. Naš slovenski potopisec Josip L a v t i -ž a r je leta 1902. potoval med Jugoslovane in opisal svoje doživljaje v knjigi »Pri Jugoslovanih« (XVI. zvezek »Zabavne knjižice«), katero je izdala leta 1903. »Slovenska Matica«. V tej knjigi čitam na strani 203. o Albaniji sledeče: »Ozrimo se s krivačkega sedla proti jugovzhodu. Ondi se vzdigujejo albanske gore, med katerimi kipi 2643 metrov visoka Prokletija proti nebu. Ime se sliši nenavadno za naše uho, pravzaprav pa krije veliko resnice. Ne samo snežnik s tem priimkom, temveč vsa Albanija je nesrečna, skoro bi dejal prokleta pokrajina zloglasne turške države. Pozabljena je, zapuščena in podivjana. Drzni preiskovalci zemlje so dospeli v severni Evropi že do 85. stopinje zemljepisne širine ter jim manjka samo pet stopinj, da prodro do severnega tečaja, v Albaniji je pa še mnogo krajev, ki so zemljepiscem neznani. Ne upajo se tja, a ne zaradi težav potovanja, temveč zaradi silovitosti ondotnih prebivalcev. Marsikdo bi šel rad v notranje dele Albanije, da bi videl kaj novega, toda glava mu je vseeno ljubša kakor veda in odkritje nepoznanih krajev. Hudo bi bilo priti v roke razbojnikom, ki jim žare iz temnega lica leskeče oči, tolovajem, ki sede, v bele cape zaviti, na koščenih konjih ter preže, z dolgimi pihalniki na hrbtu, s samokresi in noži za pasom, na plen brez usmiljenja in prizanašbe ondi, kjer upajo kaj ugrabiti. Kdor hoče vedeti, kaj je romantika, naj gre v Albanijo in ondi bo našel vse, kar srce poželi: roparje, visoke gore, nevarne steze, slabe krčme in izgledno nesnago, kajti o Albancu je znano, da se umije samo dvakrat v življenju. Kdaj pridejo časi, da bodo ukročena ta divja ljudstva, časi, ko se odpre barbarom pot do izobrazbe? Na Balkanu vre in vre vedno bolj, da mora priti do vrha. Katera je Čas, 1917.	13
tista država, ki dobi te zapuščene pokrajine v svojo oblast ter pripelje Albance do omike?«
Tako Lavtižar leta 1902.! Deset let pozneje se je začelo albansko vprašanje reševati in se je po vojski med Turki in balkanskimi narodi in po vojski med balkanskimi narodi samimi rešilo v Londonu tako, da je postala Albanija samostojna kneževina s samostojnim knezom W i e d o m I. Takrat šele se je začela zapadna Evropa zanimati za Albanijo.
Svetovni požar je pa ožaril in odprl naenkrat tudi najbolj nepristopne kraje divje Albanije. Tudi marsikateri slovenski vojak je romal, tako kakor jaz, čez Lovčen v Albanijo in bo odnesel seboj iz te dežele spomine, bogate zanimivih doživljajev, pa tudi bogate trpljenja. Je pa v tej deželi tudi premnogo svežih grobov fantov in mož, ki so prišli od daleč in se ne bodo vrnili nikdar več ---
Po balkanskih vojskah je dobila Albanija meje, ki so že zarisane na novih zemljevidih.
Albanija je povečini gorata, a ne tako divja kakor Črna-gora. Gorovje ima vrhove do nad 2000 m visoke (Jablanica 2310 metrov, Tomor 2418 m). Ob morju so ravnine. Sicer je pa vse to, kakor tudi glede rek, jezer i. dr., vidno na zemljevidu. Porabna pristanišča so: Ivan Meduanski (Šin Džin, S. Giovanni di Medua), Drač, Avlona in Ajin Saranda. Mesta: v Zgornji Albaniji glavno mesto Skader (okrog 30.000 prebivalcev, med njimi 20.000 mo-hamedancev, 9000 katoličanov, 1000 pravoslavnih in 120 ciganov), Lješ blizu izliva Drina (2500 prebivalcev, med njimi le malo katoličanov), Kruja (6000—7000 prebivalcev), Tirana, najlepše mesto v Zgornji Albaniji (2600 prebivalcev, med njimi le 300 katoličanov in 1500 pravoslavnih); v Srednji Albaniji Drač (1500 prebivalcev, 180 katoličanov, 600 pravoslavnih, 650 mo-hamedancev, v predmestju 200 ciganov); v Spodnji Albaniji Kavaja (7000), Pekinj (1000), Elbassan (10.000 mohamedancev, 1000 pravoslavnih Tajno-srbov, 400 pravoslavnih Turkov), Berat (18.000), Avlona (okrog 3000). Po deželi se nahaja več zgodovinsko pomenljivih samostanov: Dušmani ob Drinu (ime baje po srbskem knezu Dušanu), dalje severno ob potoku Šala samostan Abate, nasproti Lješu majhen samostan sv. Antona, v Škadru pa velik frančiškanski samostan (v Škadru imajo tudi jezuitje svojo hišo); v Srednji Albaniji deloma zapuščeni samostani Šin Giergj (S. Giorgio) v Dibri, Šin Pol (S. Paolo) in Šin
Džin (S. Giovanni) v Oroši. Pri Elbassanu leži v krasni dolini Šin Džon. V njem se hrani telo sv. Vladimira in je najznamenitejši pravoslavni samostan v deželi.
Podnebje je v Zgornji Albaniji kakor v Črnigori, poleti dušeča vročina, pozimi hud mraz. Ob Drinu so te izpremembe bolj izravnane, V nižinah je pa podnebje kakor južno od Rima do Neaplja, V Srednji in Spodnji Albaniji je južnoitalijansko podnebje. Prehodi so nagli: čez dan neznosna vročina, takoj po solnčnem zatonu hlad s hladnimi nočmi in mrzlimi jutri. V gorovju hlade dnevno vročino sveže sape. V Srednji in Spodnji Albaniji razsaja ob močvarah pri morju malarija (močvirska mrzlica). Provzroča jo majhen živalski zajedavec iz vrste »Pro-tozoov« (plasmodium malariae), ki ga z vbodljaji prenašajo močvirne mušice. Ti zajedavci se z delitvijo množe in uničujejo v človeku krvna telesca, kar provzroča hude mrzlične napade. Mnogo, mnogo junakov je položila v Albaniji malarija v prerani grob, mnogim je pa zapustila dosmrtno hiranje. Najboljše sredstvo zoper malarijo je kinin.
Albanija je po dolinah in ravninah zelo rodovitna, a slabo obdelana, ker je ljudstvo leno. Glavni pridelki so: koruza, oves, ječmen in fižol, potem pa sadje: črešnje, breskve, grozdje in smokve; tudi je mnogo oljk z mastnimi olivami za olje. Gore so na gosto zarasle z gozdovi. Les se je pred vojsko izvažal na Malto, v Genuo in Tunis, zlasti rumeni les (scodano, fustik). Jezera so bogata rib. Glavno bogastvo je pa živina. Po ravninah imajo mnogo volov in krav, črnih bivolov, močnih mul in konj, največ je pa ovac in koz. Zadnja leta so začeli zelo gojiti čebele in sviloprejke in so že izvažali med, vosek in svilo.
Železnice ni v Albaniji nobene. Ceste so bile do pred letom v najslabšem stanju, pravzaprav cest še bilo ni, ampak le iz kraja v kraj steze ali pa blatne poti.
Vseh prebivalcev so šteli pred vojsko iy2 milijona, a doma jih je bilo le kakih 480.000, drugi so bili po Italiji, Srbiji, Črnigori in po Grškem. Po jeziku je prebivalstvo silno mešano (Albancev 480.000, Srbov 63.000, Turkov 30.000, Zinzarov 22.000, Grkov 5000, raznih 3600). Po veri je nad 320.000 mohamedanov, 265.000 kristjanov (139.000 katoličanov in 126.000 pravoslavnih), pa 600 židov.
Albanci sami zopet niso niti plemensko enoviti. Ločiti je treba vsaj dve plemeni, ki se tudi jezikovno dosti razlikujeta:
13*
Gege in Toske. Oboji so mešani iz najraznejših elementov. Vendar prevladuje v Gegih srbski element in bi jih lehko imenovali »albanizirane Srbe«; v Toskih pa staroilirska kri in so torej prabivalci dežele, »Škjipetari«, Gegi vladajo v Zgornji in Srednji Albaniji, Toski pa v Spodnji. Gegov je 310.000, Toskov pa 170.000.
Iz tega je razvidno, da je Albanija prava mešanica narodnosti in ver. V Zgornji in Srednji Albaniji je nasproti 160.000 kristjanom 180.000 mohamedancev, med kristjani pa okrog 120.000 katoličanov nasproti 40.000 pravoslavnim. V Spodnji Albaniji pa nasproti 93.000 kristjanom (83.000 pravoslavnih in 10.000 katoličanov) 143.000 mohamedancev.
Ker sem bival le v Zgornji in Srednji Albaniji in mogel tu sam pobliže spoznavati razmere, se bom omejil le na te kraje.1
Gegi so pleme, ki sestoji iz raznih plemenskih skupin, te pa zopet iz rodov. Take rodovne skupine so: Maljisori, Mire-diti, Dukadžini, Matijani, Ljumani in Dibrani. Izmed teh tvorijo največji skupini Maljisori in Mirediti. Vsaka obsega zopet celo vrsto rodov, Maljisori n. pr, Klemente, Hote, Škrele, Kastrate, Šoše, Krasniče, Gače, Nikaje in dr.
Maljisori prebivajo od črnogorske meje na severu pa do reke Drin, ki jih nekako deli od drugih skupin. Prebivajo raztreseni po gorskih vaseh (beseda Maljisor pomeni prebivalca gora, gorjanca). Mesto Skader je njih središče.
Maljisori niso nikdar bili zares podložniki turške države, ampak le po imenu. Vsak rod zase tvori malo republiko, ki se vlada po lastnih zakonih. Prostovoljno niso ti rodovi nikdar plačevali davka, vojake pa so dajali turški državi za boje proti Črnogorcem samo za dobro plačilo. Avtoriteta turškega guvernerja (valija) v Skadru je bila samo navidezna. Ž njim so bili posamezni rodovi v zvezi samo po takoimenovanih »baluk-baših«, ki so bili nekaki poslanci rodov na dvoru guvernerja,
1 Rabil sem tudi sledeča dela, ki sem jih sem v Albanijo le s težavo
dobil:
S. Gopčevič, Das Fürstentum Albanien, Berlin 1914.
S. Gopčevič, Oberalbanien und seine Liga. 1881.
S. Gopčevič, Geschichte von Montenegro und Albanien. Gotha 1914.
Jireček, Albanien in der Vergangenheit (Österr. Monatsschrift f. Orient. Nr. 1—2, 1914).
turškega paša v Skadru. Ti »balukbaši« so bili navadno moha-medanci, so stanovali v Skadru in opravljali za svoje rodove sledeče posle: v slučaju, da so se udeležili rodovi na turški strani vojske proti Črnogorcem, so »balukbaši« od paše sprejemali potrebno hrano za vojake rodov; dalje so ob priliki, kadar so prišli posamezni člani in veljaki rodov v Skader, tiste predstavili na dvoru paše; posredovali so »balukbaši« glede krvne osvete in imeli so nalogo, kaznovati krivce. To je bila vsa zveza med temi albanskimi rodovi in turško državo. Zelo rahla zveza, kajti ti »poslanci« rodov, »balukbaši«, se niso nikdar prikazali na zemlji rodov, temveč so imeli za to posebne »uradnike«, takoimenovane »kavase« ali »čauše«. »Balukbaši« so bili imenovani od paše, potrditi pa jih je moral vsak rod posebej z nekako volitvijo.
Vsak teh rodov tvori še dandanes zase nekako aristokratsko republiko, katere predsednik se imenuje »barjaktar« (zastavonoša). Čast barjaktara je dedna kakor tudi čast njegovih svetovalcev, ki se imenujejo »vojvodi« in so nekaki občinski predstojniki. Na mesto vojvod se volijo zdaj takoimeno-vani »gjobari« navadno izmed najhrabrejših in najdrznejših, zato uživajo med rodom tudi velik ugled. Omeniti je še »dov-rane«, t. j. poroke. Te je imenoval guverner-paša in so bili paši »poroki« za dobro vedenje rodu, kar pa je bilo seveda samo navidezno,
Barjaktar, vojvoda, dovran in gjobar tvorijo »plektje«, t. j, starešinstvo. To je zbor (plečenia), ki ima odločevati o vseh stvareh, ki niso splošne važnosti za rod. Zadev, ki so za blaginjo celega rodu važne, kakor n. pr. vojska, mir, razglasitev ali opustitev kakega zakona, sprememba starih navad itd, ne more rešiti sam zbor starešin, temveč take zadeve se morajo predložiti ljudskemu zboru, takoimenovanemu »kuvetu«, V ta zbor pošlje vsaka hiša svojega zastopnika. Vsako pomlad in vsako jesen se vrši po eden reden tak zbor. Na njem se določa čas, kdaj je treba gnati živino na pašo in kdaj jo prignati zopet domov, ter o drugih važnih gospodarskih zadevah. Vrše se pa tudi po potrebi nekaki občni zbori vseh rodov Maljisorov skupaj, Na teh predseduje vedno barjaktar iz rodu Hoti.
Če je treba sklicati tako občno ljudsko zborovanje, se odpošljejo od rodu do rodu, od vasi do vasi v to določeni ubožni ljudje, ki se imenujejo »čauši«, Barjaktar iz rodu Hoti predse-
duje temu zborovanju. Krog njega se razvrste v krogu starešine rodov. Zunaj tega kroga stoje odposlanci rodov. Najprvo razloži predsednik vzrok zborovanja, potem se začno razprave, katerih se sme udeležiti vsak odposlanec rodu. Po razpravi se umaknejo na posebno posvetovanje gjobari, ki potem razlože ljudstvu svoje nazore o stvari, za katero gre. Ljudstvo odloči potem z glasovanjem. — To je parlament!
Razen teh zborovanj se vrše še po potrebi zborovanja posameznih rodov, vasi, občin, družin. Da je n. pr. družinsko zborovanje, kjer gre navadno za zasebne zadeve, sklepčno, je treba navzočnosti vsaj enega dovrana.
Rodovi Maljisorov se preživljajo z živinorejo. Pa tudi poljedelstvo je tam, kjer pripuščajo razmere, na precejšnji stopnji. V dokaz naj navedem rod Klimenti.
Ta rod šteje približno 4000 duš in ima posesti 300 km' zemlje. Ta zemlja pa je taka kot v Črnigori: skala na skali. Ker jih ta zemlja ne more preživljati, so si vzeli v najem zemljo daleč spodaj ob mestecu Lješ v Srednji Albaniji. To je ravnina »Bregu Mati«. Tam pasejo svoje črede in tam tudi obdelujejo zemljo zdaj že s 300 pari volov. Povprečno pridela premožen kmet na tej zemlji že letno 400 vdovskih voz žita. Na vsak voz računajo 80 ok, t. j. po 90 kg, skupaj 36.000 kg.
Po svojih značajih so Maljisori povsem različni od katoličanov, ki žive v ravninah in mestih Zgornje Albanije. Maljisori so zelo podobni Črnogorcem, ki so jim sosedi. So ponosni, svobodoljubni, pogumni in drzni, pa tudi domišljavi in komedi-jantovski. Medseboj se spoštujejo in cenijo. Zabavljic pri njih ravnotako kot pri Črnogorcih ni najti, niti v šali ne. Med njimi vlada prava bratovska ljubezen in si v nesrečah drug drugemu izdatno pomagajo. Gostoljubnost je med njimi na najvišji stopnji.
Ako se kdo pregreši proti rodovnemu zakonu, ga kaznujejo z denarno globo, ali pa se mu odvzame živina. To nalogo izvršujejo »gjobari«. Če kdo ne pride neopravičeno k ljudskemu zborovanju, mora dati dve do štiri ovce, Z globami se priredi od časa do časa veselica, h kateri sme poslati vsaka hiša po enega udeleženca. Če se kdo pregreši zoper župnika ali občino, mora za kazen prignati določeno število živine na župno dvorišče, kjer se živina zakolje in meso razdeli med občane. Zasebne spore poravnavajo razsodniki, ki jih imenujeta obe stranki.
Tatvina se kaznuje samo v »tuzemstvu«, t. j. če se izvrši na ozemlju rodu. Tatvina v »inozemstvu«, t. j. na ozemlju sosednjega ali kakega drugega rodu, se ne smatra za tatvino, ampak za junaštvo, ker množi rodovno bogastvo. Tat v »tuzemstvu« mora vrniti ukradeno blago, poleg tega pa še plačati denarno globo, ki presega mnogokrat dvanajstkrat ukradeno vrednost.
Umor, ako je bil izvršen namenoma, se kaznuje z denarno globo 1500 piastr, t. j. približno K 300. Toda to le izjemoma, ker morilec zapade navadno krvni osveti.
Glede prodajanja in kupovanja imajo Maljisori posebne rodovno zakonite določbe. Tujcu ne sme Maljisor prej ničesar od svoje posesti prodati, dokler ni vprašal vseh članov svoje družine po vrsti, če so s kupčijo zadovoljni. Ker so Maljisori zelo partikularistični, ne vidijo radi, če se naseli član kakega drugega rodu tam, kjer biva že en rod. Za prodajo kosa zemlje članu drugega rodu je treba privoljenja zbora vsega rodu.
Žena pri Maljisorih ne more in ne sme ničesar podedovati. Samo če se edina hči kake družine po očetovi smrti izjavi, da se ne bo nikdar možila, ji morajo bratje izplačevati letno odškodnino. Če umrje Maljisor brez otrok, preide vse njegovo premoženje na moške sorodnike, ki morajo preživljati vdovo. Bratje imajo pa pravico, da lahko kdo izmed njih vzame vdovo, ne da bi jo bilo treba vprašati za privoljenje. V tem slučaju dobi vdova za poročno darilo od svojega svaka (zdaj moža) enega vola, ali štiri koze. Ako je nihče izmed bratov umrlega noče poročiti, ji je svobodno, da se omoži s kom drugim, kar se pa le redko zgodi. Če se, mora polovico denarja, ki ga dobi kot po-ročnino (bolje kupnino) od novega soproga, izročiti bratom prejšnjega soproga. Če se hoče omožiti s kom v isti vasi, mora v to privoliti družina njenega prvega soproga.
Kakor med Črnogorci je tudi med Maljisori močno razširjeno p o b r a t i m s t v o. Prijatelja, ki hočeta skleniti pobra-timstvo, napolnita po sv. maši čaše z vodo. V to vodo nakap-ljata krvi iz ran, ki sta si jih napravila z nožem na rokah. Potem to vodo, pomešano s krvjo, izpijeta. V Črnigori je še ta navada, da jesta pobratima medtem sol in kruh. Dolžnost pobratima je: — pobratima tako braniti in ljubiti kakor sebe.
Oporoke (testamenti) so med Maljisori popolnoma neznane. Če zapusti Maljisor sinove, nimajo hčere nobene pravice
do premoženja. Če pa zapusti samo hčere, dobe te opravo, posestvo pa preide na moške sorodnike.
Albanci si splošno brijejo glave. V zadnjem času to ponehava in se že dobe »reform-Albanci« z bujnimi, črnimi kodri, med katerimi je pa navadno le preveč nesnage.
Maljisori so v marsičem podobni Črnogorcem. Kakor ti so tudi Maljisori izredno hrabri, drzni in ponosni. Medsebojno se spoštujejo in občujejo med seboj z izredno spoštljivostjo. Njih nazori o časti so močno razviti. Maljisor rajši voli smrt, kot bi se pustil (po svojih nazorih seveda) onečastiti. Zato so bili ni-čevi vsi poizkusi Turkov, da bi jih pridobili zase in si jih podjarmili. Dano besedo (»besso«) drži Maljisor zvesto do smrti. To je pri tem rodu nad vse zgledno. Če bi bil dal oče morilcu svojega otroka besedo (»besso«) in bi se morilec v zadregi k njemu zatekel, bi oče rajši pustil sebe na kosce raztrgati, nego bi izročil pogubi morilca lastnega otroka. Z »besso« more tujec brezskrbno potovati po celi deželi. Če bi kdo žalil tujca, potujočega v spremstvu človeka, ki mu je dal »besso«, bi si s tem nakopal krvno osveto celega rodu tistega spremljevalca.
Gostoljubnost je med Maljisori prav tako razvita kot pri Črnogorcih. V najubožnejši koči si prizadeva gospodar storiti vse mogoče, da postreže tujcu ali prijatelju. Ta gostoljubnost, na katero sem naletel pri vseh albansikh rodovih, je kot topla ljubezen, ki ogreva srce človekovo v tuji deželi. V tem oziru prednjačijo mohamedanci.
Moški so splošno močne, visoke postave, vendar zaostajajo za Črnogorci. Tudi obleka Maljisorov ni tako slikovita kakor Črnogorcev. Samo starešine in premožnejši se oblačijo dokaj dragoceno. Navadno ima oblečene Maljisor hlače iz belega platna ali sukna, nagosto pošite s črnimi vrvicami. Te hlače so okoli meč in spodaj ozke, zgoraj pa široke. Krog pasu ima Maljisor prepasan rdeč pas, za katerim ima shranjen nož, par pištol, pripravo za kajo i. dr., Čez ta pas nosi še drug usnjat pas, na katerega ima pritrjene vrečice za patrone. Poleti nosi Maljisor na zgornjem životu navadno samo srajco, ali pa telovnik, ki je prikrojen tako kot pri Črnogorcih »džamadan«. Ta »džamadan« je navadno rjav ali rdeč in črno obrobljen. Mnogi pa nosijo namesto »džamadana« »džurdinjo«, t. j. debel, črn volnen jopič s čveterovoglato kapuco. Ta jopič je brez rokavov. Pravijo, da je »džurdinja« še izza časov albanskega narodnega
junaka Skanderbega, Njena črna barva naj znači žalost za tem junakom. Na glavi nosi Maljisor rdeč fes, ali pa belo kapico iz ovčje volne, po vzorcu bolgarskega kalpaka. Kakor Črnogorec nosi tudi Maljisor opanke, Pozimi oblači Maljisor čez »džama-dan« »jelek«, t. j. brezrokaven jopič, spodaj rjavo ali rdeče prevlečen in bogato pretkan s črnimi vrvicami. Čez ta »jelek« nosi še »džurdinjo« ali »kapoto«, t. j. debelo, s kapuco sšito, rjavo suknjo, ki pa sega samo do bokov.
Maljisora ni zunaj hiše nikdar videti brez orožja. Ako nima dolge puške — kar je navadno — ima vsaj pištolo za pasom. Orožje Maljisorov je navadno dragoceno, močno s srebrom obloženo delo; neredko tudi z dragimi kameni.
Kakor vsi Albanci, so tudi Maljisori zelo praznoverni. Verujejo v čarovnice, čarovnike, uroke, duhove in vampirje. V noči sv. Andreja postavljajo Maljisori pred hišni oltar vodo. To vodo rabijo potem celo leto kot vseobče zdravilo. Če pri obedu ni kruha na mizi, vtakne Maljisor levi kazalec v dlan desne roke in čaka, da se prinese kruh na mizo, ker drugače bi ga zadela nesreča. V sobotah se ne sme pričeti z nobenim delom, v petkih se ne sme sejati. Umoriti mačka se smatra za nesrečen dogodek. Zato je po Albaniji nenavadno mnogo, velikih, rejenih mačk. Kljub temu pa je tam toliko miši in podgan, da so nam v najboljših hišah ponoči po posteljah plesale.
Žena splošno uživa med Maljisori več spoštovanja kot drugod na vzhodu. Tujec more pod varstvom žene brezskrbno potovati. Pod varstvom žene je človek med Maljisori tako varen, da more celo ubijalec pod varstvom žene breskrbno srečati očeta umorjenega.
Maljisorka se malo meni za svojo lepoto (ki je navadno tudi zelo redka), vse so ji otroci. Otroci jo spoštujejo bolj kot očeta. Čim več "otrok rodi Maljisorka, tem večji je njen ugled. Dokler žive starši, žive vsi družinski udje, tudi poročeni, v hiši. Zato imajo pri Maljisorih starši navadno brezskrbno starost. V hiši žene prve vstajajo in zadnje legajo k počitku. Njih dnevno delo je: poljsko delo, vardevanje živine, preja in šivanje.
Čudno v razmerju med možem in ženo pri Maljisorih je to: če mož odpotuje, se od žene ne sme posloviti. Niti pri odhodu, niti pri vrnitvi žena ne sme biti navzoča. Tudi ne sme žena nikdar vprašati, kam in doklej, in naj ji kaj poroči. Mož odide in pride, ne da bi smela žena pokazati, da je prihod ali odhod opa-
žila. Niti nasproti mu ne sme iti, ko se mož vrne. Hliniti mora brezbrižnost in se delati, kot da moževe odsotnosti ni niti opazila. Zakonska nezvestoba je pri Maljisorih, kot pri Črnogorcih, nepoznana. Če bo sedanja vojska v tem oziru kaj spremenila, dvomim.
Maljisorka ne gre zdoma, razen na sejem ali v cerkev, Z možem se javno nikjer ne pokaže. Samo v boj gre ž njim, kakor Črnogorka, da skrbi za hrano in leči ranjence. Pripoveduje se pa, da Maljisorke v boju tudi plenijo in padlim sovražnikom režejo glave, da jih imajo za trofeje, kar je baje tudi pri Črnogorkah navada. Pogosto se bore Maljisorke tudi z orožjem na strani mož in mladeničev in se ne strašijo smrti. V tem oziru so Maljisorke in Črnogorke podobne Špartankam. Da, prigodilo se je celo, da se je Maljisorka ločila od moža, ki je bil bo-jazljivec.
Obleka Maljisorke je zelo čudna. Na nogah nosi opanke in rdeče gamaše, vse obšite s črnimi vrvicami. Krilo, ki sega do kolen in se imenuje »džube«, je rdeče, pravtako vse črno prešito, Črno in rdeče sta sploh pri Albancih narodni barvi. Tudi narodna zastava je črna in rdeča, ravnotako so parole sedanjih modernih albanskih vojakov črne na rdečem dnu. Zelo smešen je pri Maljisorkah jopič, ki je prikrojen tako kot naš frak. Čez pas si nadevlje Maljisorka rdečo prevezo in pas iz pločevine ali medenine, na katerem visi vse polno različnih okraskov. Lase nosijo Maljisorke pristrižene tako kakor pri nas punčke. Vise jim v dveh pramenih po obrazu, kar jim daje mladosten značaj. Mohamedanke med Maljisori ne nosijo »jašmaka«. t. j. koprene čez obličje.
Deklice pri Maljisorih pasejo živino, predejo in tkejo volno za obleko. Kakor pri Črnogorcih je tudi pri Maljisorih še navada, da zaroče starši otroke, ko so še v zibeli. Ta zaroka se imenuje »sejes«. Drži pa tako močno, da se ne razdere pod nobenimi pogoji. Duhovščina je delala in dela še z vsemi močmi, da se ta navada med Maljisori odpravi. Uspehi so že vidni.
Če bi se deklica, katero so starši že v rani mladosti zaročili, pozneje upirala zakonu, bi bila posledica krvna osveta družine proti družini. Dekleta ene družine se smejo možiti le po starostni vrsti. Če bi se zaročenec upiral vzeti deklico, ki mu je bila zaročena, pa mu ni všeč, bi bila zopet posledica krvna osveta. Tej se more mladenič izogniti le s tem, da zapusti de-
želo. A tudi to je za zaročenko in nje mlajše sestre zelo neprijetno zakaj, dokler ne pride zanesljivo poročilo, da je zaročenec na ta ali oni način umrl, se zapuščena zaročenka ne sme omo-žiti, zato pa tudi ne njene mlajše sestre, ker se smejo možiti le po vrsti.
Maljisori so veliki prijatelji javnega govorjenja. Pri ljudskih zborovanjih ima vsakdo pravico, da pove svoje mnenje. Govor pa vpliva samo tedaj, ako je kolikormogoče la-koničen, pa navzlic temu jedrnat. Če je govor humorističen in ovenčan z mnogimi prispodobami ter govornik ne kriči, pa tudi ne govori pretiho, je lahko gotov uspeha.
Glavni praznik v družini Maljisora je praznik hišnega patrona. Hišni gospodar je ta dan tembolj ponosen, čimveč gostov ima zbranih v svoji hiši. Zjutraj se moli, zvečer pa je in pije. Po zajutrku gredo žene, na čelu jim gospodinja in možje in fantje z očetom na čelu v cerkev k sv. maši. Vsi so kar najlepše oblečeni. Po sv. maši gredo vsi trikrat okrog cerkve, kjer poljubljajo cerkvene vogle. Žene, ki so se zaobljubile, hodijo bose in se skesano trkajo na prsi. Potem se vrnejo vsi, v istem redu kot so prišli, v hišo, kjer se umijejo. Temu sledi obed, med katerim se zunaj strelja, v hiši pa s pesmimi poveličujejo boji. Po obedu se vrše na prostem bojne igre.
Hrana Maljisorov je navadno zelo preprosta. Izvrsten koruzen kruh, ki ima okus kot polenta, mlečne jedi in zelišča, to je navadna hrana. Samo če so gostje v hiši, zakolje gospodar ovco. Ovčje meso z rižem je albanska posebnost. Vino se pije samo ob praznikih, rakija pa kar na litre.
Koče Maljisorov so zelo ubožne. Zmetane so skupaj iz lesa in kamenja in pokrite s slamo. V notranjosti je strašna nesnaga. Oprave po kočah je le malo. Niti miz, niti stolov ni, pač pa je nekaj skrinj. Kamen služi za ognjišče. Je se z roko; žlic, nožev in vilic Maljisor ne pozna. Samo za zajemanje tekočih jedil rabijo nekake lesene žlice.
Zanimivi so pri Maljisorih ženitovanjski običaji. Morda sporočim o njih o drugi priliki kaj več. Neveste v Albaniji ne dobivajo nobene dote. Starši ji dajo samo balo:" obleke, perila in razne drobnjavi, zlasti nakitja. Mož mora imeti ženo trdo, a ne sme je tepsti. Za tepež zadene moža takoj »plektje«, t. j. sodnik ga obsodi v težno denarno globo--.
Drugi rodovi so si v mnogočem podobni v šegah in navadah, vsak pa ima tudi dosti svojega. Najvplivnejši so poleg Maljisorov M i r e d i t i v Srednji Albaniji. (Ime izvajajo iz »mir — dita« = dober dan.) Na čelu jim je knez, sedaj znani Prenk Bib Doda. Glavno »mesto« je Oroši (okrog 500 prebivalcev) z eno veliko enonadstropno hišo, knežjim dvorcem. Glavno bogastvo Mireditov je živina. Žive v zadrugah, časih po 50—200 članov skupaj. Družini ukazuje ded. Vasi poveljuje barjaktar z vojvodi kot svetovavci. O važnih stvareh pa sklepa le, kakor pri Maljisorih, »ljudski zbor«. Socialno življenje ureja starodaven zakonik »Kanuni e Lek Dukadžinit«.
Mirediti so po veri vsi katoličani. Ko so pri Maljisorih mešani zakoni z mohamedanci precej navadni, Mirediti ne trpe moslemov med seboj. Seveda katoličanstvo tudi Mireditov še ni moglo prestvariti. Glede nekaterih stvari so silno strogi, glede drugih so ohranili še vedno svoje nazore. Zakonsko nezvestobo, ki je pa jako redka, kaznujejo s smrtjo. Največja sramota za družino je, ako kako dekle »pade«. Če je družina ne umori, jo ljudstvo kamenja ali sežge. Tudi zapeljivca ubijejo. Čast jim je nad vse. Uboj jim ni nič posebnega. Večje hudo se jim zdi prelomiti post kot koga ubiti, če jih je razžalil. Tudi tatvine se ne morejo odvaditi, Mirediti so še vedno glasoviti živinski in konjski tatovi. Neka posebnost je pa, da ne poznajo ode-ruštva in obresti. Kdor potrebuje denarja, se obrne na soseda, ki mu more pomagati. Ta mu posodi, ne da bi zahteval kakršenkoli dobiček. Do zadnjega časa niti zadolžnic niso poznali. Moška beseda jim je bila več kot vsaka zadolžnica.
Glede verskih obredov je značilno, da prejemajo sv, obhajilo v obeh podobah. Po njih cerkvah je mnogo bizantinskih križev in podob. Najbrže — tako mislijo tudi sami — so Mirediti poalbanjeni Srbi.
Albanci po ravninah, zlasti po mestih ob morju, so zelo mešano in manjvredno pleme. Tudi katoličani po mestih daleč ne dosegajo gorjancev. Vzroka sta zlasti dva: to so večinoma potomci benečanskih kolonistov, potem pa so morali cela stoletja strašno trpeti pod turškim jarmom. Zato se kaj posebno dobrega o njih ne more reči. Kmetiško ljudstvo pa rado zahaja v cerkve in se lepo vede. Tudi na polju in po cestah sem sre-čaval žene in dekleta z rožnim vencem v rokah.
Vsekako pa v Albaniji ni vse tako temno, kakor smo si navadno predstavljali. V mnogočem bi nam bili Albanci lehko za zgled.
It
* *
Kako je sedaj v Albaniji?
So dežele, ki je po njih svetovni požar kulturo skoraj docela uničil; so pa tudi druge, ki je v njih vojska utrla kulturi pot. Taka dežela je Albanija.
Ni še mogoče o vsem govoriti. Rečem le to: V Albaniji je red in se mnogo dela.
Kjer so bile prej samo gorske steze, vodijo sedaj lepe široke ceste in po njih drče — čudo za Albance — avtomobili. Po teh cestah vozi tudi poljska železnica, zraven njih, globoko v deželo, so pa napeljane zračne železnice. Vse novo za Albance. A kaj šele največje čudo! Po zraku se spreletavajo zrakoplovi. Albanec gleda vse to in se čudi in maje z glavo. Pa dobro prodaja živino, tobak, ribe in druge pridelke, Skupiček dobiva v denarju ali pa dobiva, če ima rajši, kolikor potrebuje za družino, sol, sladkor, petrolej. Pošta prinaša novice, orožniki skrbe za red in mir. Bolnice so odprte tudi za domače prebivalstvo in — čudo golemo za Albanca! — povsod je najstrožja snaga.
Kako pa bo še? se po pravici vprašamo.
Še mnogo bo treba,
Šol bo treba, da se vzgoji v njih nov rod.
Cerkva bo treba, da se poglobi in očisti v srcu ljudstva vera.
Železnic bo treba, da se zvežejo mesta in dežela z morjem, kjer bo treba preurediti, pregraditi in prenoviti pristanišča.
Industrije, trgovine in obrti bo treba, da se izrabijo zakladi zemlje in pritegnejo novi v deželo.
Treba bo poljedelskega pouka, ker zemlja je rodovitna, kar le more biti.
Novega rodu bo treba, da bo imel zmisel za vse to in se bo iznebil stare lenobe.
Za vse to pa bo treba v prvi vrsti — mnogo, mnogo denarja.
Toda začelo se je: Albanec gleda in vidi delo, napredek, skrb in resno voljo. Vidi požrtvo-
valnost, da, tudi nesebičnost. Vidi to in spoznava. Spoznanje pa je prvi korak do napredka. Ta korak je storjen in velik je njegov pomen.
Kaj čuda, da je med Albanci prišel v navado popolnoma spontani pozdrav: Živela Avstrija!
Tujec v deželi gleda moža z gor, ki ga pozdravi tako. Pogleda mu v odkritosrčne oči in srce mu zatrepeče od radosti. Od radosti mu zatrepeče srce daleč proč od domovine, v deželi, kjer živi čudno ljudstvo, v deželi, ki se je še krčevito oklepa Italija.
Tujec gleda in posluša to in tudi on odzdravi Albancu s srčnim, domačim nam pozdravom: Živela Avstrija in njen vladar, naš in zdaj tudi tvoj mladi gospodar!
Naravoslovje in vera.
Dr. A. Pavlica.
Najhujši napadi na krščanstvo so v zadnjem času prihajali od strani naravoslovnih ved. Ti napadi se še vedno ponavljajo. Narastlo je celo slovstvo, ki je kot bojna četa namenjeno, da z orožjem naravoslovskih naukov pobije krščanstvo.
Prepričani smo pa, da se bo streznilo kmalu tudi naravoslovje in da se bo moralo vrniti na stara pota, k srednjeveški »temi«. Učenjaki, ki se resno in objektivno bavijo z naravo-slovskimi vedami, se že vračajo. Lep dokaz za to imamo v knjigi: Erschaffung, Entstehung, Entwicklung und über die Grenzen der Berechtigung des Entwicklungsgedankens, ki je izšla zadnje dni meseca decembra minulega leta v Berlinu (Verlag von Gebrüder Paetel) in ki jo je spisal najslavnejši avstrijski naravoslovec dr. Julij Wiesner, profesor dunajskega vseučilišča. To knjigo proglašajo nemški časopisi kot znanstveno oporoko svetovno slavnega učenjaka. Kakor znano, je umrl dr. Julij Wiesner meseca oktobra 1916 na Dunaju, Ta knjiga je zadnje delo, ki je je slavni pokojnik še dokončal.1
1 Dr. Julij Wiesner, katerega je pokojni cesar imenoval za člana gosposke zbornice in ga počastil z dednim plemstvom (viteštvom), je deloval
V tej knjigi dobi teolog in filozof prav dobro orožje v boju z brezmiselnim darvinizmom in zlasti s Haecklovo brezversko »dogmatiko«. Dr. Wiesner pravi na več mestih, da darvinizem in posebno še Haecklovi nauki niso na podlagi zdravega človeškega razuma. To je huda obsodba, zlasti ako pomislimo, da jo je izrekel mož, ki je bil prvi znanstvenik v tej stroki.
Priznati pa treba, da so nekatere trditve Wiesnerjeve take, da se nad njimi katoličani spotikajo. Tako je dr. W. v »Reichs-posti« z dne 17. januarja t. 1. dvignil glas proti dr. I. St., ki je v istem listu z dne 6. januarja t. 1. Wiesnerja hvalil in knjigo zelo priporočal. Prvo mesto, nad katerim se spotikajo, najdemo na str. 24., kjer pravi, da so v prejšnjih časih na sploh učili, da je bil svet ustvarjen iz nič, da je bil to nedotakljiv nauk in da se tega nauka niso strašili, čeprav se to ne da misliti (undenkbar). Verovali so v ta nauk večkrat v zmislu reka: Credo quia absurdum est. Toda intelektuelci (Die Intellektuellen) zavračajo ta nauk odločno, kajti zanje je merodajen zakon, ki ga je utemeljil
na dunajskem vseučilišču od 1. 1868. skoraj do smrti. Ukvarjal se je s fiziologijo, anatomijo in morfologijo rastlin in pri tem skrbno zasledoval teorijo o razvoju, ki je v zadnjih šestdesetih letih razburjala duhove. Bavil se je s podrobnimi raziskavanji, na pr. o nastajanju klorofila, o heliotropičnih pojavih, o gibalni zmožnosti rastlin, o uživanju svetlobe pri rastlinah itd. Potoval je v znanstvene namene na Javo, v Ameriko, v Egipt, Spitzbergen itd.
V mladosti je bil darvinist. Kasneje sta imela nanj največji vpliv modro-slovca Karel Ernst Baer in Reinke. V svojih predavanjih se je ukvarjal zlasti tudi s tehničnimi problemi rastlinstva, z naukom o surovinah, ki jih dobivamo od rastlinstva. L. 1873. je izdal knjigo: Die Rohstoffe des Pflanzenreiches, ki mu je pridobila svetovno slavo. Svoja predavanja je zbral v knjigi: Elemente der wissenschaftlichen Botanik, ki ima tri dele: 1. Anatomie und Physiologie der Pflanzen. 2. Organographie und Systematik der Pflanzen. 3. Biologie der Pflanzen. Razentega je objavil še nebroj spisov in predavanj. Dr. Wiesner je v vseh svojih spisih objektiven znanstvenik. Vsako vprašanje pojasnjuje tudi z zgodovinskega stališča. Ogiblje se naravoslovskih izgredov, kakršnih si dovoljujejo darvinisti, zlasti Haeckel in pristaši, ki rešujejo z zgolj zunanjimi poskusi vsa bogoslovska in metafizična vprašanja, n. pr. o življenju, o duši, o Bogu itd., in ki proglašajo teorijo ali bolje hipotezo o razvoju kot svetovno vero, ki naj bi osrečila vse ljudi. Dr. Wiesner se je s svojim velikim duhom preril skozi darvinistične omamljajoče zmote do treznih naukov krščanskega svetovnega nazora. To je znamenje velikega moža, dočim se pritlikavi talenti potapljajo v »znanstveni« nadutosti v brez-verstvo darvinistične šole. Dr. Wiesner je dal svojemu krščanskemu nazi-ranju izraz na smrtni postelji. Umrl je kot kristjan.
L a v o i s i e r in ki uči, da se teža svetovne substance ne more niti pomnožiti niti zmanjšati, ker ne more materija niti nastati iz nič niti spremeniti se v nič. Zato da treba postanek iz nič odkloniti.
Tako dr. Wiesner, ki bi se bil prav lahko poučil, da ni še noben teolog učil, da verujemo, ker je nespametno. Vsi teologi brez izjeme poudarjajo, da zahteva vero razum in da ni nobene verske dogme, ki bi razumu nasprotovala. V tem ima dr. W. v »Reichsposti« prav. Kar se tiče pa intelektuelcev, nad katerimi se tudi spotika dr. W., se zdi po zvezi, kakor da bi se sam dr. Wiesner ne prišteval med nje in da navaja tu le njih mnenje. Zato dostavlja: »Trotz dieser bedingungslosen Ablehnung (Der Erschaffung aus dem Nichts) steht man in der Frage über die Herkunft des Stoffes vor einem großen, nach unserer heutigen Einsicht unlösbaren Rätsel. Wenn nämlich der Stoff nicht aus dem Nichts entstanden ist, so müssen wir ihn als gegeben hinnehmen, positiver ausgedrückt, ihn als ewig erklären. An die Stelle des Undenkbaren ist das Unbegreifliche getrete n.« Da razumemo besede: Večna dejstva (von Ewigkeit gegeben), moramo pomisliti, da govori dr. Wiesner v tej knjigi izključno le z naravoslovskega stališča in izključno s stališča človeškega razuma neoziraje se na verski nauk. To poudarja na več mestih. Ta mesta bi se bila pa morda vse drugače glasila, ko bi dr. Wiesner ne bil šel v posvete k svojemu tovarišu, gospodu dr. A. S t ö h r u , profesorju modro-slovja na dunajskem vseučilišču. Dr. Wiesner pripoveduje na str. 15, da se je obrnil na dr. Stöhra, ker se je hotel poučiti avtoritativno o modroslovcih, ki učijo, da je Bog svet ustvaril in da ga vzdržuje. Dr. Stöhr mu je med drugim odgovoril: »In jedem Zeitpunkte wird nach dieser Auffassung die Welt aus Nichts erschaffen, und in jedem Zeitpunkte würde sie verschwinden, wenn sie nicht neuerdings erschaffen würde. Die Stetigkeit dieser Schöpfungsakte heißt die Erhaltung der Welt... — Was aber den Anfang der Welt in der Zeit betrifft, so hat schon Thomas geantwortet: Mundum ince-pisse (initium durationis habuisse) sola fide tenetur.« Potemtakem smemo govoriti o vzdržnosti (Stetigkeit) božjega delovanja in dosledno tudi bivanja! V Bogu bi bila torej deljiva zaporednost bivanja! Kdaj so sholastiki tako učili? In to naj bi bil po dr. Stöhru ne le nauk sholastikov, ampak celo nauk
krščanske ortodoksije! Kam vede ta nauk in kako naj sodijo naravoslovci o njem? Veselilo bi nas, ko bi dr. W. dvignil glas tudi proti takim naukom in ko bi povedal glasno resnico tudi o stavku: Mundum incepisse sola fide čredi tur. Ne tako! S takimi »pouki« več škodimo kot koristimo. Sledovi tega »pouka« se vidijo tudi v Wiesnerjevi knjigi.
Drugo mesto, ob katero se spotika dr. W. v »Reichsposti«, je na strani 80, kjer navaja dr. Wiesner izrek naravoslovca Reinkeja: »Kot naravoslovec trdim, da so organizmi dejstvo (daß sie gegeben sind), kot filozof pa trdim, da so ustvarjeni.« K temu izreku pripominja dr. Wiesner, da kažejo taki metafizični stavki velike vrzeli v našem spoznavanju in da nas ne zadovoljujejo, ampak pričajo le, da ne bomo mogli nikdar najti zadnjih vzrokov vsega bivanja in dogajanja, kličoč nam v spomin besede, ki jih je Goethe večkrat zelo poudarjal, naj se namreč nikar ne gonimo za vzori in zadnjimi vzroki.
Tako bi gotovo ne pisal mož, ki stoji na katoliškem stališču!
Toda dr. Wiesner pravi sam, da se je postavil v tej knjigi zgolj na naravoslovsko stališče neoziraje se na vero. Podati nam hoče le zgolj naravoslovske podatke in po naravoslovju dognane nauke. Takemu stališču so kajpada dobrodošle tudi hudomušne opombe pesnika Goetheja. Kdor pa resno premišljuje o namenu človeškega življenja, ne bo tako govoril. Sicer pa kaže prav to, kar dr. W, v »Reichsposti« po pravici pobija, kako oprezni moramo biti, ko govorimo o tem predmetu. Tisti »pouk«, ki ga je dal dr. Stöhr Wiesnerju in ki ga dr. W. v »Reichsposti« hvali, kaže še večje vrzeli v človeškem spoznavanju. Nauk o možnosti večnih stvari nas vede do istega nepremostljivega prepada, pred katerim stoji dr. Wiesner in katerega po njegovih besedah ne more prekoračiti človek s svojim razumom: An die Stelle des Undenkbaren ist das Unbegreifliche getreten! Sicer pa daje prav na tistem mestu dr. Wiesner naravoslovcem, ki se spuščajo v vsa mogoča vprašanja, pobijajoč sv. vero na podlagi svojih zgolj zunanjih poskusov, prekoristni svet, da naj se ne vtikajo v vprašanja o izvoru ali postanku živih bitij kakor tudi ne mrtve substancije, ker je to z naravo-slovskega stališča brezuspešno. S tega stališča je najbolj pra-Cas, 1917	14
vilno, da smatramo živa bitja kot dejstvo prav tako kakor mrtvo substancijo.2
0, da so se naravoslovci držali tega pravila, koliko brez-potrebnih napadov na krščansko vero bi bilo manj! Kolikokrat je zamorila ena sama lahkomišljeno izgovorjena beseda v šoli v mladih srcih vero v Boga in v večno življenje!
Goreč katoličan utegne v tej knjigi najti še marsikaj, kar mu ne bo všeč in kar se da grajati, ako se postavi kdo na strogo versko in katoliško stališče.3 V tem zmislu radi pritrdimo dr. W. v »Reichsposti«, kajti knjiga res ni za vse. Na drugi strani pa moramo izpovedati, da ima Wiesnerjev učenec dr. I. St. popolnoma prav, da slavi knjigo kot posebno in velevažno delo, ki bo tudi v verskem oziru koristilo. To hočemo takoj dokazati s podatki, ki jih je dr. Wiesner po svojem šestdesetletnem raziskovanju in proučevanju ugotovil in ki jih zapušča kot znanstveno oporoko potomcem. Te si hočemo zapomniti, ker se napadi na krščansko vero od strani naravoslovja neprestano ponavljajo in se tudi slovenski naravoslovci gibljejo v tej smeri.4
3 »Naturwissenschaftlich erscheint es wohl am richtigsten, das Lebende ebenso als gegeben zu betrachten, wie die tote Substanz und sich über die Herkunft beider keine Gedanken zu bilden, weil ein solches Unternehmen doch naturwissenschaftlich fruchtlos bleiben müßte.« (Str. 80.)
3	Tako na strani 27, kjer govori o »stvarjenju« v naravoslovskem pomenu ali na str. 235, kjer je govor o monizmu. Hvala, ki se daje Kantu, tudi ne bo ugajala.
4	L. 1914. je izšel knjige: Tierbau und Tierleben, ki jo izdajeta R. Hesse in T. Doflein, drugi del: Das Tier als Glied des Naturganzen (Leipzig), ki ga je spisal F. Doflein. Tudi v tem delu se ponavljajo iste zmote, kakor v prvem, namreč, da je življenje v živih bitjih in tudi duševno delovanje v človeku zgolj mehanično. Življenja pravzaprav ni, le mehanizem je. Tudi človek je le stroj. Doflein modruje takole: Za življenje ne smemo priznati posebnega življenjskega principa, ker bi potem moralo biti življenje ali večno ali pa preneseno z drugega sveta na zemljo. Oboje da je neverjetno. Življenja nekdaj ni bilo in tudi preneseno ni z onega sveta. Iz tega sledi, da je življenje zgolj mehanično. S tem je vse pojasnjeno in ni več nobene težave glede vprašanja: Odkod življenje? Od »duševne« zmožnosti, ki se javlja v nekaterih živalih, je le majhen korak do duševnega delovanja v človeku. Vse delovanje v človeku, tudi abstraktni pojmi in vse njegovo modrovanje je le mehanika! Organična bitja so se razvila zgolj mehanično iz mrtve materije in tako se je tudi človek razvil mehanično iz živali. Ves razvoj se je vršil in se vrši še danes zgolj mehanično po selekciji. Po selekciji dobivamo nove oblike in nove vrste organičnih bitij. Ves napredek v razvoju in vsa smotrenost v organizmih izvira le navidezno iz življenjskega
Dr. Wiesner pravi, da hoče natančno dognati in določiti dva velevažna pojma: postanek in razvoj. Čeprav se je slovstvo o razvojni teoriji neizmerno namnožilo, vendar ne najdemo v nobeni knjigi natančne opredelbe, kaj je razvoj in kaj je postanek in kako se razvoj razločuje od postanka.
Postanek (Entstehen) pomenja začetek kake reči ali začetek bivanja kake reči, ki nastopi naglo, trenutno, skokoma, t. j. prej te reči ni bilo, potem pa naenkrat skokoma nastane. Razvoj ali razvijanje pa je dogajanje, ki se vrši polagoma in zdržema, kakor bi kdo kaj zamotanega odvijal. Razloček med »postankom« in »razvojem« je že v besedah dobro izražen. Do-čim je za postanke merodajno, da se dogodki izvršujejo naglo, trenutno, skokoma, je za razvoj ali za razvijanje merodajno, da se dejanje vrši polagoma in zdržema. Druga beseda za postanek je izvor (origo), ko mislimo na vodo, ki naglo privre iz zemlje. Za besedo razvoj rabimo tudi besedo, ki je izposojena iz latinščine: evolucija. Razvijanje razločujemo od postankov tudi v navadnem govoru, ko govorimo: Pišče se je razvilo iz jajca, drevo se je razvilo iz semena, na drugi strani pa: Voda je postala led: ali: Svet je postal, ko ga je Bog ustvaril, ali: Med živalmi je nastala nova vrsta (species), če je namreč ni mogoče razlagati po naravnem razvoju, ampak se je novost kar skokoma pojavila. Postanek, ki se je dogodil po božjem stvarjenju imenujemo prvi postanek (erstes Entstehen) ali praposta-n e k (Urentstehen), dočim imenujemo postanek novih vrst nov postanek.
V knjigi Natürliche Schöpfungsgeschichte, ki jo je spisal Haeckel, sta v tem oziru dva velika pogreška. Haeckel zamenjuje v njej najprej stvarjenje z razvojem, potem pa še razvoj s postankom. V knjigi hoče Haeckel dokazati le, da so organična bitja nastala iz mrtve materije, kar imenujejo generatio aequi-voca ali spontanea in je temeljni nauk njegovega monističnega svetovnega naziranja. Prav tako je naslov Darwinove knjige: On the origin of species (1.1859.), t. j. o postanku vrst, nepri-
principa, v resnici je vse le mehanično delo. (Glej: »Stimmen der Zeit« 1916, 3. zv.)
Te nemške nauke si moramo zapomniti, ker govorijo tudi slovenski »znanstveniki« že o mehaniki duševnega delovanja. Ali ni res škoda, da se zastruplja zdrava slovenska mladina s takimi nauki, o katerih pravi dr. Wiesner, da ne slone na podlagi zdravega človeškega razuma?
14'
meren, ker je v njej le malo povedano o postanku vrst (species). Darwin omenja v njej le mimogrede podmeno o pra-organizmu ali o več praorganizmih, iz katerih se baje dado izvajati vse vrste (species), in podmeno, da se dado n. pr. nekatere oblike živali in rastlin izvajati iz drugih, v glavnem pa skuša dokazati, da se je preminjanje ene vrste v drugo vršilo polagoma in ne skokoma, Darwin razpravlja bolj o razvoju ko o postanku organičnih bitij in bi se torej naslov njegovi knjigi bolje glasil: O razvoju vrst potom selekcije ali zgolj zunanjih pričin,
Ako premislimo gori navedene zglede,5 vidimo, da je treba razločevati trojen postanek. Predvsem razločujemo navadni postanek (gewöhnliches Entstehen). Po kemični razkrojitvi ali spojitvi nastajajo trenutno ali skokoma specifično nova telesa, ki imajo lastnost, da vztrajajo nepremenjena, dokler ne pridejo v dotiko z drugimi vplivi. To vztrajanje v pridobljenem stanju je poseben znak, po katerem se razločuje navadni postanek od drugih postankov. Izjema v tem oziru je pri kristalnih molekilih. Ko nastanejo po kemični razkrojitvi in spojitvi kristalni molekili, imajo že v sebi privlačno silo, po kateri se začnejo razvijati in rasti v kristale. Zato govore nekateri o kristalnih k a 1 i c a h. Razume se pa, da je to razvijanje povsem drugačno ko razvijanje pri organičnih bitjih.
Druge vrste postanek je novi postanek (Neuentstehen), ki se tudi izvrši skokoma, toda le ob razvijanju organičnih bitij. S temi novimi postanki dobivamo baje6 nove vrste organičnih bitij. Po izvršenem skoku ali po izvršeni premembi nastopi takoj nov razvoj v novi smeri, v čemer se novi postanek razločuje od navadnega postanka.
Od novih postankov v organičnem svetu treba razločevati prvi postanek ali prapostanek, ki se je izvršil v zmislu krščanskega svetovnega nazora po stvarjenju, v zmislu monističnega nazora sam od sebe iz mrtve materije.7 Tudi po tej prvi pre-
5	0 postanku ledu in novih vrst ter o stvarjenju sveta.
6	Temu ugovarjajo mnogi. Glej Wiesnerjevo knjigo, str. 190. Kar imenujejo nekateri nove vrste (species), so le zvržki (Bastardierung) ali razrodki (Spielart). Filogenetično podmeno utegne zadeti ista usoda kakor podmeno o generatio aequivoca.
7	Nekateri materialisti menijo, da so organična bitja večna, kakor materija.
membi je nastopilo v nastalih organičnih bitjih takoj novo pre-minjanje ali bolje razvijanje iz istih prvih organizmov.
Vse drugo pa je razvoj, razvijanje. Razvoj se ne vrši skokoma, ampak polagoma, zdržema. Razločujemo pa razvijanje po zunanjih, slučajnih pričinah in razvijanje po notranjih pričinah. To razločevanje je prvi strogo poudarjal naravoslovec K. E. B a e r. Vse drugo je n. pr. nanašanje peska na breg morja, ki se vrši polagoma in neprestano po morskih valovih, in drugo je razvijanje živalic iz jajčec ali rastlin iz semen. Peščeni morski breg se razvija po slučajnostih zunanjih pričin, dočim se razvija rastlina iz semena po strogih zakonih, ki so skriti v semenu in ki določajo ne samo razvoj, ampak tudi cilj. To je pravi razvoj, dočim je oni le navidezen. V semenu ali v jajčecu so skrite notranje sposobnosti ali geni, ki določajo razvoj in cilj. Te sposobnosti ali geni delujejo v organičnih bitjih kot skrivnostne moči, ki neprenehoma gibljejo, urejujejo, izločujejo, spajajo, pretvarjajo in sprejemljejo nove tvarine, da se more bitje prehraniti in rasti v dosego določnega cilja, ki je obroditev novega semena za ohranitev vrste.8 Ta življenjski princip je le v organičnih bitjih, v organizmih. Zato je vsak organizem plod prejšnjega organizma in sploh vsaka stopnja organičnega razvoja plod prejšnje. Ako štejemo dobe od semena do novega semena nazaj, moramo ali priti do prvih organizmov ali pa šteti v večnost. Dalje je tudi dokazano, da je vsaka tudi najmanjša orga-nična tvorba v mejah enega ter istega organizma vedno plod druge prejšnje organične tvorbe in da ni niti v mejah enega ter istega organizma mesta za postanek, ki se imenuje generatio aequivoca. Vsaka tudi najmanjša živa tvorba celice izvira potom delitve, torej direktno, iz druge organične tvorbe.9 Razvoj se vrši vedno enotno; pod mikroskopom se kaže kot neko izdelovanje in predelovanje celic in njih sestavin. Enotnost in zlasti določni cilj organičnega razvijanja dokazujeta, da se vse
8	V tem oziru se dr. Wiesner popolnoma ujema z Johannsenovo teorijo, o kateri smo poročali v članku: Nova kritika o darvinizmu. (Čas, 1916, I. zvezek.)
9	Dr. Wiesner je prvi to poudarjal v knjigi: Die Elementarstruktur und das Wachstum der lebenden Substanz (Wien, 1892) in je bil torej prvi, ki je odločno odklonil generatio aequivoca v vsakem oziru. V tej knjigi dokazuje, da so deli ene ter iste celice deljivi v najmanjše življenjske enote, ki jih imenuje plasome. V teh so življenjske sposobnosti.
vrši iz enega ter istega življenjskega principa ali iz ene ter iste življenjske sposobnosti. Zato se pravi razvoj more vršiti le v bitju, o katerem lahko rečemo, da je individuum, enotna celota. Že seme je individuum in rastlina se kaže ves čas svojega razvijanja kot individuum. Cilj razvoja je novo seme, ki je je treba smatrati spet kot individuum.
Razvijanje se torej vrši iz notranjih sposobnosti, po določnih zakonih, enotno, ritmično in potencialno neomejeno od semena do semena, vselej z določnim ciljem, ki je novo seme z novimi sposobnostmi. Vsega tega ne vidimo pri navideznem razvoju, ki se vrši iz zunanjih moči, ki deluje sicer tudi nujno, a brez reda, le slučajno, brez določnega cilja.
Ker se razvoj organičnih bitij vrši v kratkih dobah od semena do semena in nikdar drugače, ker se more organična tvorba razviti le iz druge prejšnje organične tvorbe in nikoli drugače, vsiljuje se premišljujočemu duhu samoobsebi vprašanje, kako je življenje nastalo? Naš duh šteje lahko dobe, v katerih se vrši razvoj od semena do semena nazaj in vprašanje je, ali je mogoče priti do prvega organičnega bitja, in drugo vprašanje, kako je to organično bitje nastalo? Ali je morda življenje nastalo iz mrtve materije skokoma, kar imenujejo prvi postanek (prapostanek) ali generatio aequivoca (spontanea)?
Dr. Wiesner pravi, da je za vsakega, ki ima zdrav razum, dognano, da more živo bitje nastati le iz drugega živega bitja in da nismo nikdar še videli, da bi živo bitje nastalo iz mrtve materije. Res je sicer, da so nekateri še v 19. stoletju sanjali, da se golazen, miši in mrčesi porajajo iz nesnage, in gobe iz trhlečih in gnijočih tvarin, a to je sedaj že davno popolnoma premagano stališče. Tako je n. pr. še pesnik Goethe mislil, da se uši na rastlinskih listih porajajo iz sokov, ki so v listih.
Pasteur je dokazal z neizpodbitnimi dokazi, da imajo vsi organizmi in celô bakterije, ki so najmanjši organizmi, kar jih poznamo, svoje starše, in da ga ni organizma, ki bi nastal iz mrtve materije. Toda slučajno je bilo, da se je prav ob tistem času, ko je Pasteur to vprašanje končno rešil, pojavil darvinizem (1859—1860). Darwin sam se je izognil temu vprašanju, učeč le, da so se vsa organična bitja razvila iz nekih praorganizmov, katere je treba smatrati kot dejstvo (als gegeben), o katerem ne vemo, kako je nastalo. Pristaši Darwinovi so kajpada začeli
takoj učiti, da so ti praorganizmi nastali iz mrtve materije in so darvinizem proglasili kot nov svetovni nazor. Z vso gotovostjo in odločnostjo je učil in uči to še danes strastni materijalist Ernst Haeckel. Po Haecklu bi bila iz neorganične sub-stancije nastala organična, ki bi se bila spočetka v nedoločni obliki združila v protoplasma. Toda to je po dr. Wiesnerju popolnoma napačen nauk, ki ga treba odločno zavrniti. Isto-tako treba zavrniti kot popolnoma napačen nauk Haecklovo trditev, da se še dandanes rode iz mrtve materije organizmi. Organizmi, ki jih človeški rod pozna, se pojavljajo vsi v določni obliki kot enotne celote (individuum) in se rode le iz drugih prejšnjih. Največ, kar bi mogli priznati, bi bilo, ako bi rekli, da se iz mrtve materije morda rodijo taki organizmi, ki jih še nihče ni videl in ki so človeštvu popolnoma nepoznani. Tako se morajo materialisti umakniti pred strogim človeškim razumom in objektivnim znan-stvom v temo, v kateri se nič ne vidi in v sploh skrite kraje, na pr. v vodo, blato, pesek ali v zemljo, kjer bi se bili baje sprožili tisti skrivnostni postanki organičnih bitij iz mrtve materije. Generatio aequivoca se ne vrši v fenomenalnem svetu, ampak v metafenomenalnem. Nageli10 imenuje take nevidne iz mrtve materije nastajajoče organizme p r o b i j e , Weismann11 pa b i o f o r i d e. Dr. Wiesner pripominja k temu, da so taki nauki popolnoma nedokazani, ker ni takih organizmov še nihče videl in jih tudi ne bo nikoli, ker so z »onega« (metafenomenal-nega) sveta. Že Kant je učil sedemdeset let pred Pasteurjem, da je nespametno trditi, da bi bila organična bitja nastala iz mrtve materije, kajti organizem ni mehanizem, ki ima le gibajočo moč, upodabljajoče pa ne. Ura na pr. je le mehanizem, a ura ne more pokvarjenega kolesca prenoviti ali celo druge nove ure izdelati, kakor vidimo na organizmu, ki se sam sebe prenavlja in popravlja in na koncu še seme obrodi, ki je nov organizem.
Dr. Wiesner sklepa, da je treba z naravoslovskega stališča in s stališča zdravega človeškega razuma odločno zavrniti vse poskuse, s katerimi hočejo nekateri dokazati, da je generatio aequivoca dognana ali tudi samo verojetna. Nagelijeve probije
10	Abstammungslehre, 1884, str. 526.
11	Vortrage, Bd. II, str. 416.
in Weismannove bioforide imenuje gola domišljija (bloße Gedankenbildungen). Weismannov nauk je naiven in prazen.
Pa tudi tiste teorije, po katerih bi bila iz mrtve materije nastala fenomenalna organična bitja, na pr. po jonizaciji ali po vplivu radija na mrtvo substancijo, so popolnoma krive in nespametne.
Mojster Haeckel se je še najbolj oddaljil od zdravega razuma. Pravi, da postajajo še dandanašnji neprestano iz mrtve substancije metafenomenalna (nevidna) organična bitja, t. j. prohije, kakor meni Nägeli, a da se ta preminjajo v vidna bitja (probijonte), ki se pod mikroskopom razločujejo. Sklicuje se na mala zrnca plazem, ki se vedno nahajajo v sladkih in slanih vodah in ki so jih do sedaj smatrali kot ostanke plazem iz mrtvih rastlin ali živali, ki so pa v resnici iz probij nastala organična bitja, t. j. potomci nevidnih praorganizmov. Takole modruje Haeckel v knjigi »Natürliche Schöpfungsgeschichte«: »Wer will mir beweisen, daß diese feinsten Plasmakörnchen nicht erst kürzlich durch Urzeugung entstanden sind?« Dr. Wiesner pravi, da je treba za take trditve močne domišljije (ein starkes Phantasiestück), da so ti nauki popolnoma nedokazani in da jih ne more odobravati noben resen naravoslovec. Če so ti vidni organizmi nastali iz nevidnih, kdo je pa to videl, da bi mogel o tem pričati? V vodah se vedno nahaja zmes vseh mogočih odpadkov in ostankov mrtvih organičnih bitij iz rastlinstva in živalstva, a kdo bo to proglašal kot nova organična bitja, ki bi bila nastala iz vode? Ta Haecklov nauk, na katerem sloni njegov moni-stični nazor, je med vsemi drugimi najbolj plitev. V njegovem glavnem delu: Natürliche Schöpfungsgeschichte ne najdemo niti pravih pojmov o stvarjenju, o postanku in razvoju. Kako naj bo razvojna teorija ključ za rešitev vseh svetovnih ugank, ako ne najdemo v celi knjigi nikjer nobene definicije o razvoju?12
Ako izvzamemo Haeckla, ki v mnogih ozirih res ni resen in objektiven znanstvenik, ampak strasten oznanjevalec moni-stičnega svetovnega nazora, je najbolj omembe vredna knjiga Herbert Spencerjeva: First Principies,13 v kateri skuša le-ta na znanstven način utemeljiti monizem. Toda tudi o tej knjigi pravi
12	Haeckel pravi: »Entwicklung ist von jetzt ab das Zauberwort, durch das wir alle uns umgebenden Rätsel lösen oder auf den Weg ihrer Lösung gelangen können. (Natürl. Schöpfungsgeschichte.)
13	Nemška prestava: Grundlagen der Philosophie von B. Vetter, 1875.
dr. Wiesner, da ne daje nobenega količkaj trdnega dokaza za resničnost monističnega naziranja in da ni v soglasju z dejstvi (Dieser Monismus läßt sich mit den tatsächlichen Verhältnissen nicht in Einklang bringen. Str. 245.) V pozitivnih vedah si je pridobil in si pridobiva d u a 1 i z e m čedalje močnejšo pozicijo.14
Dr. Wiesner zaključuje svoja razmotrivanja z naravoslov-skega stališča takole:
Razločevati treba postanek od razvoja. Navadni postanki se dogajajo neprestano v anorganičnem svetu po kemičnih spojitvah in razkrojitvah. Novi postanki se baje dogajajo skokoma med organičnimi bitji in dobivamo po njih baje nove vrste (spe-cies). Nekateri smatrajo pa te nove vrste le za sprevržke ali razrodke. Od teh postankov treba razločevati prvi postanek ali prapostanek.
Drugo vprašanje pa je o razvoju. Razvoj nahajamo le pri organičnih bitjih, in sicer vidimo, da se morejo organična bitja razvijati le iz drugih organičnih bitij in nikoli drugače. To je v naravoslovju dognano dejstvo, s katerim treba računati. Od pravega razvoja, ki je le v organizmih, treba razločevati navidezni razvoj pa tudi razvoj v kristalih. Navidezni razvoj je le preminjanje po zunanjih, slučajnih pričinah in brez določnega cilja.
Glede organičnih bitij je velevažno vprašanje, kako so postali prvi organizmi. Izkušnja uči neizpodbitno, da se organična bitja razvijajo v določnih dobah od semena do semena. Ako štejemo te dobe nazaj, moramo priti do prvih organizmov ali pa šteti v večnost. Vprašanje je torej o prvem postanku ali prapostanku. Kako je nastalo življenje? Ali je morda večno? Naravoslovje uči, da je postanek organičnih bitij iz mrtve materije ali generatio aequivoca popolnoma izključena, na drugi strani pa z naravoslovskega stališča ni mogoče dokazati, da bi bila organična bitja večna. Kaj torej? Dr. Wiesner se tu ustavi, ker hoče v navedeni knjigi ostati le pri naravoslovju. Vplival je morda nanj tudi pouk, ki mu ga je dal dr. Stöhr: Mun-
14 Dr. Wiesner pravi na str. 235: »Die tatsächlich begründeten, in Gegensätzen sich offenbarenden Forschungsergebnisse sind für die Weiterentwicklung der Wissenschaft fruchttragender als der Monismus, welcher wohl den Schein tiefster Einsicht um sich verbreitet, aber bisher doch als eine öde, monotone und unfruchtbare Lehre sich erwiesen hat.«
dum incepisse sola fide creditur. Le na strani 24, kjer govori o tistih modroslovcih, ki odklanjajo stvarjenje učeč večnost materije, pravi o tej večnosti, da je nerazumljiva.13
Za katoliškega modroslovca in bogoslovca pa, ki ve, da je večnost sveta nemogoča in da vsebuje nauk sv. Tomaža o možnosti večnih stvari, kontradikcijo, je sklep iz dr. Wiesner-jevih podatkov lahek in jasen. Za naravoslovce je pa res najbolje, da si glede postanka organičnih bitij in mrtve substancije ne delajo misli, ker se to vprašanje z zgolj naravoslovskega stališča ne da rešiti. Ko bi se bili naravoslovci držali tega navodila in bi bili ostali pri svoji stroki, ne bi se bili osmešili. Naravoslovje se bo moralo vrniti v tem pogledu na stara, »srednjeveška« pota,16 čeprav so ta nekaterim zoprna. Dr. Wiesnerjeva knjiga nam je nov dokaz, da resno in temeljito znanstvo ne nasprotuje krščanstvu, ampak da je še osvetljuje in potrjuje. Visoko nad vsemi teorijami tega sveta, kot večno znamenje, kateremu zastonj ugovarjajo, je božja beseda, zapisana v Mozesovi knjigi, ki nas uči, da je Bog v začetku ustvaril nebo in zemljo, da so na božjo besedo nastala zelišča, drevesa in živali po svojih plemenih in da je bil človek ustvarjen po božji podobi.
15 »Wenn nämlich der Stoff nicht aus dem Nichts entstanden ist, so
müssen wir ihn als gegeben hinnehmen, positiver ausgedrückt, ihn als ewig
erklären. An die Stelle des Undenkbaren ist das Unbegreifliche getreten.«
18 Sodeč po drznih trditvah naravoslovcev bi človek mislil, da je naravoslovje v razvojni teoriji zelo napredovalo, toda dr. Wiesner, ki je v tem oziru prva avtoriteta, pravi, da je ves napredek — nič: »Unser Wissen ist hierüber gleich Null.« (Str. 242.) Naravoslovci se torej prav lahko vrnejo k starim naukom o življenju. S tem ne izgube nič, ker nimajo nič!

Ruska revolucija.
Dr. F. G r i v e c.
Značaj in zgodovina, cerkev in država, zemljepisne in gospodarske razmere so v ruskem narodu nakopičile toliko neskladnih nasprotij, da se ta zagonetni orjak skoraj ne more mirno razvijati, ampak napreduje v presenetljivih skokih in raste po pretresujočih notranjih bojih. Ruska revolucija je v organični zvezi z ruskim narodom. Ruski problem je problem revolucije.1
V	ruskem značaju so začrtane značilne poteze vzhodnega značaja, pokorna vdanost višjim silam, »heroizem suženjstva« (Mickiewicz), spoštovanje starodavnosti, konservativnost in okamenelost. Rus je malo zmožen za reforme in evolucijo, zato pa nagnjen k revoluciji, ko postane suženjstvo že neznosno in starodavnost nevzdržljiva.2 To je tista nepreračunljiva in nomadska »široka ruska narava«, o kateri pravi Dostojevskij: »Mi smo široke narave, kakor je širna matuška Rusija, narave, ki so zmožne v sebi združevati največja nasprotja, obsegati brez-dno dobrote in brezdno zla« (Bratje Karamazovi).
Okamenelo bizantinsko pravoslavje je enostransko pospeševalo konservativnost in s tem posredno tudi revolucionarnost ruskega naroda. Z enostranskim bizantinskim krščanstvom in s hladnim grškim formalizmom se je Rusom vcepljala ponosna konservativnost ostarelega naroda, ki je v onemogli ostarelosti oboževal svojo slavno preteklost; pravoslavna bizantinska konservativnost je mladostnemu narodu brez slavne preteklosti in kulture zapirala vrata k prepotrebnemu kulturnemu in socialnemu napredku ter ga s tem posredno vzgajala za revolucijo. Daleč zaostala ruska država je bila namreč naposled prisiljena odpreti okna v zapadno Evropo (Peter Veliki je o sebi rekel, da je »prebil okno v Evropo«), a ker je bila razlika med ruskim in zapadnim kulturnim ozračjem prevelika, zato je skozi ta okna pihal preoster veter, ki je nujno vplival razkrajajoče in revolucionarno.
V	istem duhu je Ruse vzgajala država v zvezi z zemljepisnimi in gospodarskimi pogoji. Neizmerne ruske planjave brez
1	Gl. »Čas«, 1915, str. 126—137.
2	Gl. »Čas«, 1917, str. 61.
gorskih ovir in brez omiljujočih morskih tokov ne poznajo milih prehodov, ampak pospešujejo presenetljive skoke iz ene skrajnosti v drugo; ostra zima se menjava z vročim poletjem brez prave pomladi in jeseni. Na trdih moskovskih tleh pod ostrim kontinentalnim podnebjem brez naravne obrambe proti divjim navalom se država ni mogla organično razvijati na podlagi stanov in stanovske organizacije, kakor so se razvijale zapadne države. Vse se je zbiralo okoli kneza in okoli njegove vojaške organizacije, ki je bila nujno potrebna za obrambo naravno nezavarovane dežele. Stanovi so bili tvorba in orodje države, brez privilegijev in brez političnih pravic.3 Zato ni bilo nikogar, ki bi bil mogel uspešno omejevati knezov absolutizem, ni bilo podlage za avtonomijo in ustavo. Pravoslavje je s svojim bizantinskim cezaropapizmom še pospeševalo in posvečevalo državni absolutizem. Zato je absolutizem brez ovire usužnjeval vse sloje ruskega naroda. Ko se je zbudilo teženje po politični svobodi in ustavi, ni bilo nikjer primerne zgodovinske in legalne opore za nove težnje. Zato so ruski domoljubi segali po revolucionarnih sredstvih ter začeli naposled svojo domovino sistematično vzgajati za revolucijo.
Politična revolucija.
Če izvzamemo ponesrečene kmetske in kozaške upore v 17. in 18. stoletju, je bilo vse rusko revolucionarno gibanje v prvi vrsti politično, ne pa socialno. V Rusiji namreč ni dosti netiva za socialno revolucijo. V absolutistični in gospodarsko zaostali ruski državi se niso mogli razvijati krepki stanovi. Ker ni bilo krepke stanovske zavesti, zato tudi ni bilo ostrih stanovskih nasprotij. Ves srd in boj se je obračal proti vsemogočnemu državnemu absolutizmu.
Prva ruska revolucionarna zarota »dekabristov« (v decembru 1825) je bila zgolj političnega značaja. Pri zaroti je bilo udeleženih nad tisoč oseb, skoraj sami plemiči, po večini častniki. Ruski revolucionarji sredi in v drugi polovici 19. stoletja so bili sicer v zvezi z zahodnim socializmom, a njih delovanje v Rusiji je imelo predvsem politične cilje. Tudi ruska revolucija leta 1905/6 je bila po svojem začetku in po svoji podlagi po-
3 To jako bistroumno dokazuje P. N. M i 1 j u k o v v svojem temeljitem delu »Očerki iz istorii russkoj kuljtury«. I. zv., 4. izd. Petrograd, 1900.
litična; socialni razlogi in pojavi so bili podrejenega pomena.4 Pravtako je pa tudi najnovejša ruska revolucija leta 1917. politični prevrat, organiziran po ruski dumi. Duma je za svoje politične namene izrabila delavsko organizacijo in delavsko gibanje. Vodilno vlogo je pa imela duma sama v zvezi z vojaštvom. Delavski odbor je v zvezi s socialističnimi poslanci in skupno z vojaškim odborom sicer trenutno dobil velik in morebiti celo vodilni vpliv, a trajno to ne more biti. V resnici vendarle odločuje vojaštvo, ki je seveda bolj vneto za mirovno teženje delavcev in demokracije, kakor pa za imperialistične težnje prvotnih voditeljev revolucije.
Najnovejša ruska revolucija je bila skrbno pripravljena, vendar je prišla nepričakovano. Po revoluciji leta 1905. se je v Rusiji revolucionarno razpoloženje zelo poleglo. Mnogo prenapetih revolucionarjev je bilo ubitih v revolucionarnih bojih in pomorjenih po vojnih sodiščih, drugi so se streznili in se lotili političnega dela na legalni ustavni podlagi. Rusi so že prva leta pokazali veliko sposobnost za ustavno in parlamentarno življenje. Ruska duma in rusko politično časopisje ni zaostajalo za najboljšimi zapadnimi vzorci. Vse je kazalo, da ni nemogoč miren razvoj ruske države.
Edina ovira pravilnega razvoja ruske države je bil cezaro-papistični carski absolutizem v zvezi z nazadnjaško birokracijo. Moder in bistroumen car bi bil morda zmožen, da ves državni ustroj, zlasti pa carsko oblast prilagodi potrebam moderne dobe ter tako Rusijo reši novih prevratov. A Nikolaj II. ni imel zadosti politične modrosti in razsodnosti. Ko se je pred desetimi leti poleglo prvotno revolucionarno navdušenje, je prejšnji absolutizem in birokratizem zopet silil na površje ter izzival nove notranje zapletljaje. Svetovna vojska se je carju in birokraciji zdela dobrodošla zaveznica, ki naj bi vsaj začasno omejila ustavo. Ko bi bila vojska kratkotrajna in zmagovita, bi se bilo to morebiti posrečilo. Dolgotrajna in malo srečna vojska pa je prekrižala carske in birokratske načrte. Nastal je boj med carjem in dumo. Krepka in spretna duma je zmagala, odstavila carja in njegovo vlado ter sama prevzela vlado. Zares zanimiv in presenetljiv pojav.
4 O zgodovini in značaju ruske revolucije do leta 1906, glej »Čas«, 1915, str. 132—137.
Najnovejšo rusko revolucijo je organizirala in izvršila ruska duma. Sedanja (četrta) duma je bila izvoljena leta 1912, na podlagi omejenega volilnega reda (iz leta 1907.), ki daje prednost veleposestvu in premožnejšemu delu meščanstva. A ker v Rusiji iz že navedenih razlogov ni hudih stanovskih bojev, zato se je večina izobraženih domoljubov združila v delu za napredek Rusije na ustavni in vsaj deloma demokratični podlagi. Vseh poslancev je 442. Stranke vladne desnice štejejo skupno 185 poslancev (desnica, nacionalisti, centrum), med njimi 45 pravoslavnih duhovnikov, levica 129 poslancev (58 kadetov, 47 progresistov, 10 »trudovikov« in 14 socialistov), Poljaki in druge narodnosti 21. Odločilna je posredujoča stranka oktobristov (99), ki stoji na stališču oktobrskega ustavnega manifesta 1905 in deluje za mirni razvoj države na podlagi ustave in monarhije. Ta stranka je imela že v tretji dumi (1907—1912) odločilni vpliv, že takrat je predsedovala dumi (Gučkov in za njim Rodzjanko) in dala predsednika tudi četrti dumi (Rodzjanko). Za oktobristi so najvplivnejši kadeti in pro-gresisti. Kadeti (K. d. = konstitucionalni demokrati) pod vodstvom P. N. Miljukova (kulturni zgodovinar, bivši vseučiliški docent v Moskvi in vseučiliški profesor v Sofiji), enega naj-izobraženejših evropskih politikov, so imeli v prvi dumi (1906) relativno večino (okoli 170); pozneje je vsled omejenega volilnega reda in novih strankarskih tvorb število poslancev-kade-tov padlo, a vendar so kadeti, zlasti vsled izredne politične in parlamentarne spretnosti Miljukova, vedno ohranili velik vpliv. Progresisti so nastali iz bivših strank »mirnega obnovljenja« in »demokratične reforme«, ki sta se prvotno iz taktičnih ozirov ločili od oktobristov, da bi posredovali med središčem oktobristov in med kadeti, vodilno stranko levice.
Ruska vlada je torej imela na razpolago zelo lojalno in domoljubno dumo, ki po svojem strankarskem ustroju nikakor ni bila nagnjena k revoluciji v navadnem pomenu. Revolucije pravzaprav ni izzvala duma, ampak nesposobna carska in birokratska vlada. Ruski absolutizem je v vseh resnih dobah novejše ruske zgodovine pokazal popolno nesposobnost za vladanje ogromne države. Zato so vsem velikim vojnim podjetjem (krimska, rusko-turška, rusko-japonska vojska) sledile notranje reforme in revolucije. Čudno je torej, da je v najstrašnejši vojski, kar jih je doživela Rusija in Evropa, ruska vlada pozabila
resen nauk svoje preteklosti ter je s svojo zaslepljenostjo izzvala notranji prevrat.
Ruska vlada ni razumela, da je v taki vojski, kakor je sedanja, potrebno sodelovanje javnosti, občinstva. Na čelu vlade so bili nepopularni in nesposobni ministri; car sam je bil pod vplivom čudaškega »starca« Rasputina in drugih nazadnjaških oseb. Taka vlada ni bila sposobna, da bi organizirala javnost v vojne namene. Zato se je občinstvo pod vodstvom dume samo organiziralo. Vlada je pa to organizacijo ovirala in sumničila. Tako je nastal boj med uradno vlado in med popularno vlado dume. Duma je imela vodilno vlogo pri vojnoindu-strijskem odboru, ki je organiziral večino vojnih dobav (strelivo i. dr,), ter bila v prijateljskem stiku z vojnoindustrijsko delavsko organizacijo. Po teh organizacijah je dobila vpliv na armado in mogla nazadnje izvršiti državni prevrat, ko so državo branile milijonske armade.
Ob koncu leta 1916. je duma že skoraj soglasno izjavljala svoje nasprotje proti nesposobni uradni vladi. V seji dne 12. decembra 1916 so ne samo levičarski poslanci, ampak tudi skrajnji desničarji (Puriškevič, Krylov, Budilovič) svarili vlado pred temnimi silami, ki hočejo usužnjiti rusko cerkev in državo; vsi so klicali: »Pravoslavna Rusija je v nevarnosti.« To se je nadaljevalo še v začetku letošnjega leta. Duma je uradni vladi dokazovala, da je vsled strahu pred vsako organizacijo nesposobna za obrambo domovine. Ko je v februarju 1917 vlada zaprla zastopnike delavske organizacije, češ da delavski odbor pripravlja tla za rusko republiko, je razburjenje prikipelo do vrhunca; razburjenje je netila tudi draginja in pomanjkanje živeža. Med delavci je vrelo, duma je nastopala samozavestno in grozilno. V začetku marca je bila duma odgodena. Odgovorila je s političnim prevratom; odstavila je carja in njegove ministre ter sama sestavila začasno revolucionarno vlado. »Instinkt narodne samoohranitve se je z nevzdržno silo uprl diktaturi brezumja.« Tako so ta prevrat pozdravile »Ruskija Vedo-mosti«.
Prvotna sestava začasne revolucionarne vlade dokazuje, da je bila duma po ogromni večini solidarna. Med 16 člani začasne vlade sta celo dva zastopnika desnice (Šuljgin in Engel-hardt), pet zastopnikov vedno lojalnih, monarhično-ustavnih oktobristov (predsednik dume, oktobrist Rodzjanko, je pred-
sednik začasne revolucionarne vlade), dva kadeta, štirje progre-sisti (progresist knez Ljvov je predsednik revolucionarnega ministrstva) in trije zastopniki skrajne levice (največkrat se imenujeta socialist Čheidze in »trudovik« advokat Kerenskij; trud = delo, torej trudoviki = zastopniki delavstva in kmetov; Kerenskij je voditelj radikalnih kmetov).
Prvotna sestava začasne revolucionarne vlade nam odpira pogled v notranje vzroke ruske revolucije. A gotovo so krepko sodelovali tudi zunanji vplivi, namreč Angleži in Francozi. Znano je, da je angleška in francoska industrija med vojsko pomagala organizirati rusko vojno industrijo; zato je umevno, da se je ta organizacija izvršila pod vodstvom dume, ne pa uradne vlade. In ravno vojnoindustrijska organizacija je dumi pridobila vpliv na armado. Poleg tega je sploh zelo vplival najožji stik z republikansko Francijo in parlamentarno Anglijo. Drugi vplivi zunanje politike za sedaj še niso zadosti znani. Lahko pa trdimo, da se brez Anglije in Francije ruska revolucija ne bi bila tako gladko izvršila.
Anglija je najbrže vplivala tudi na sestavo začasne vlade. Vsaj Miljukov (zunanji minister) in Gučkov (vojni minister) sta bila gotovo imenovana v sporazumu z Anglijo, a sta morala odstopiti, ker vsled odpora ruskega vojaštva in delavstva nista mogla izpolniti, kar sta obljubila zaveznikom. Gučkov je bil vrhutega vsled svoje trde odločnosti nesposoben za reorganizacijo revolucionarne armade in za sodelovanje z republikanskim delavskim odborom.5 A tudi Kerenskij bo rusko armado težko navdušil za namene angleške politike. Zelo verjetno je, da bo ruska revolucija ne samo Rusijo, ampak tudi Anglijo in Francijo prisilila k miroljubnosti.
Popolnoma naravno je, da je organizirano delavstvo v zvezi z vojaškim odborom začasno dobilo odločilni vpliv, a le začasno med vojsko; delavstvo je v Rusiji še v preveliki manjšini nasproti drugim državljanom, da bi moglo trajno odločevati usodo ruske države.
Valovanje v ruski revoluciji je dokaz, da se tako ogromna država ne da kar na mah vreči v nov tir in da se ruski narod ne da vpreči v tuji jarem. Ruski narodni značaj je tako nepre-
5 V novem ministrstvu so trije progresisti (ministrski predsednik Ljvov, zunanji minister Tereščenko in Konovalov), dva kadeta, en oktobrist (prej pet, zelo značilno), ostali so »trudoviki«, socialisti in radikalci.
računljiv in ruske razmere tako nejasne, da so možna še različna presenečenja. A gotovo je desetletna ustavna doba in triletna vse pretresajoča vojska tako globoko posegla v ruski narodni in državni organizem, da je ni na svetu sile, ki bi mogla Rusijo trajno vreči nazaj v stari tir.
Revolucija in pravoslavje,
Rusija se je pred in med svetovno vojsko še ravnala po zastarelem absolutističnem geslu že davno umrlega naučnega ministra Uvarova (1833—1849): pravoslavje, samodržavje, narodnost. Pravoslavje je bila bistvena točka v programu ruskega carskega birokratizma. Za svetovno vojsko se je Rusija pripravljala s pravoslavno propagando v Galiciji (celo angleško časopisje je podpiralo to propagando, kar dokazuje, da je bilo pravoslavje važna točka v ruskih političnih načrtih), in med svetovno vojsko je v Galiciji dokazovala, da pravoslavna nevarnost ni prazno strašilo. Rusija je v Galiciji nastopala tako nasilno proti katoličanom, da je začasna revolucionarna vlada morala že s prvimi svojimi naredbami razveljaviti protikatoliška nasilja prejšnje vlade, gotovo ne iz naklonjenosti do katoličanov, ampak zato, ker je bilo krivično nasilje preočividno.
Najočitnejši dokaz za velikanski cerkvenopolitični prevrat v Rusiji je usoda lvovskega metropolita Andreja Šeptic-kega. Kdor nekoliko pozna osebnost in delovanje metropolita Šeptickega, ta je takoj vedel, da se je z njegovo aretacijo in izgnanstvom v Rusijo izvršilo krivično nasilje. Metropolit Šep-tickij, gotovo eden največjih mož katoliške Cerkve, je namreč politično tako previden in neomadeževan, pravno tako izobražen (je doktor civilnega prava, doktor bogoslovja in modro-slovja), da se gotovo ni nič pregrešil proti kakemu pravu. Pač pa je bilo znano, da je imel vsled svoje globoke pobožnosti in izredne osebnosti veliko privlačno silo za pravoslavne, po resnici hrepeneče Ruse. Zato se je proti njemu obračal srd ruskih fanatikov, ki proti tako odlični osebnosti niso imeli drugega sredstva kakor oboroženo nasilje. Ruski agenti niso prav nič skrivali ruskih namenov, zato je bila javna tajnost, da bo metropolit žrtva ruskega nasilja. Od dobro poučene merodajne strani so ga svarili in prosili, naj se umakne iz Lvova. Toda metropolit je odgovoril: »Kjer je čreda, tam mora biti pastir.« Tako je
Čas, 1917.
15
metropoli! prostovoljno sprejel trpljenje ruskega pregnanstva. Vsa prizadevanja avstrijske in rimske diplomacije za njegovo osvoboditev so bila brezuspešna, očividen dokaz, kako globoko je prejšnja ruska vlada še tičala v nasilniškem cezaropapizmu. Mučeništvo metropolita Šeptickega ni bilo brez sadu. Pri novi vladi je dosegel uspehe, kakršnih sicer gotovo ne bi nihče dosegel, vsaj ne v tako kratkem času.
Rusko pravoslavje je dosledno po bizantinskih načelih tako tesno zvezano z rusko državo, da se vse važnejše pre-membe v državni upravi čutijo tudi na cerkvenem polju. Po ustavi leta 1905. bi se moralo razmerje med cerkvijo in državo bistveno preurediti. A preden se je mogla cerkev preurediti, je zavladal prikriti absolutizem in je cerkev zopet usužnjil. Leta 1911. je bil za »ober-prokurorja« sinode imenovan Sabler, ki je vladal v absolutističnem duhu zloglasnega Pobedonosceva. Med svetovno vojsko se je Sabler umaknil Samarinu, ta pa Volžinu, Volžin pa Rajevu. Cerkveno suženjstvo je bilo že neznosno. Ob koncu lanskega leta so zastopniki vladne desnice v dumi bridko tožili, da je rusko pravoslavje v veliki nevarnosti, ker ob cerkvenih vratih stojijo temne sile, ki hočejo cerkev usužnjiti in ponižati.
Sedanja revolucija ruske cerkve ne bo rešila sužnosti, ampak bo to sužnost samo omilila in preuredila. Saj drugače skoraj ni mogoče. Vzhodni razkol, vzhodno pravoslavje je namreč nastalo in rastlo pod vplivom državne politike; zato nima zadostne podlage za neodvisnost od države. Začasna revolucionarna vlada se ni odrekla pravicam nad cerkvijo. Nastavila je novega nadprokuratorja sinode (Ljvov, ki ga je treba ločiti od ministrskega predsednika kneza Ljvova), odstavila nazadnjaškega petrograjskega metropolita Pitirima ter na njegovo mesto postavila Andreja kneza Uhtomskega, doslej škofa v Ufi. (Petro-grajski metropolit navadno predseduje sinodi pod nadzorstvom nadprokuratorja.) Sinoda je priznala novo vlado.
Sedanji metropolit Andrej Uhtomskij je kot škof v Ufi že pred vojsko izjavil, da je ruska cerkev nujno potrebna reform in da se mora sklicati cerkveni zbor, ki naj bi reforme izvršil. Po letu 1905. se je sploh veliko razpravljalo o prepotrebnih cerkvenih reformah. Bistvena točka cerkvene reforme naj bi bila izvolitev patriarha kot podlaga za večjo cerkveno samostojnost. Že Vladimir Solovjev je dokazoval, da patriarh ne bi
bil prav nič bolj neodvisen, kakor je sinoda. Podobno trditev je ponovil prvi ruski cerkveni zgodovinar E. Golubinskij. Metro-polit Uhtomskij je v programatičnem članku, objavljenem v »Ruskih Vedomostih« opozoril na neko važnejšo točko cerkvene reforme, namreč na spravo ruske uradne cerkve s staro-verci. S tem nas opozarja na najvažnejše verske posledice ruskega političnega prevrata, namreč na versko svobodo.
Verska svoboda je bila načelno priznana že leta 1905. A po raznih vladnih naredbah se je ta svoboda tako omejila, da nazadnje že ni nič ostalo. Sedanja vlada je razglasila popolno versko svobodo ter razveljavila vse državne zakone, ki so versko svobodo omejevali ali ji nasprotovali. Popolnoma gotovo je, da bodo te svobode trajno deležni ruski staroverci, sektanti in drugoverci. Proti katoličanom so sicer še možne izjemne postave, a nekaj svobode je gotovo za vedno zagotovljene. Vsled verske svobode bodo staroverci in sektanti postali nevarni tekmeci državne cerkve, ako se ta ne spravi vsaj s staroverci.
Staroverci so se sredi 17. stoletja ločili od uradne cerkve, ker je popravila besedilo ruskih cerkvenih knjig, da bi se popolnoma ujemalo z grškimi izvirniki, ter odpravila nekoliko neznatnih ruskih obrednih posebnosti. Staroverci so se odločno uprli tem novotarijam ter so kljub najkrutejšemu preganjanju vztrajali v svoji upornosti. Staroverstvo je z ene strani dokaz za nizko stanje tedanje ruske verske izobrazbe, z druge strani pa spričuje o veliki duševni sili in verski zavednosti ruskega naroda. Staroverci so namreč sklepali: Če je vsaka obredna malenkost tako bistven del vere, kakor nas to uči naša cerkev, potem ne sme teh obredov nihče izpreminjati; nihče nima pravice odpravljati naših obredov in uvajati grških. Res so se staro-verstvu pridružili najznačajnejši in najgorečnejši Rusi. Staroverci so torej pravi zastopniki pristnega ruskega pravoslavja. Kljub 2501etnemu preganjanju se je staroverstvo neomajano ohranilo. Staroverci so najsolidnejši del ruskega naroda, najboljši kmetje, najboljši obrtniki in trgovci. Vseh starovercev je najbrž nad 10 milijonov; nekateri mislijo, da jih je celo okoli 20 milijonov,
Metropolit Andrej Uhtomskij popolnoma pravilno trdi, da je ločitev starovercev posledica državne nasilnosti nad cerkvijo in žalostni uspeh cerkvene krutosti. Pravoslavna hierarhija, tako priporoča metropolit, naj prizna svoje grehe nasproti
iS*
starovercem. Potem je možna sprava s staroverci in sektanti; potem bi se tudi socialisti sprijaznili s cerkvijo.
V Rusiji se bo gotovo odkrito in svobodno razpravljalo o cerkvenih reformah in o združitvi starovercev z uradnim pravo-slavjem. Pri tem bodo Rusi zadeli na tako bistvena cerkvena vprašanja, da bodo prisiljeni resno poseči nazaj v prva krščanska stoletja pred grškim razkolom; potem bodo zadeli tudi na vprašanje o razmerju do katoličanstva. Po tej poti so bili prisiljeni hoditi tisti anglikanci, ki so hoteli anglikanstvo reformirati v pravem krščanskem duhu; ta pot jih je vodila k Rimu in tako je nastalo katoliško gibanje med anglikanci. Prav verjetno je, da se bo rusko pravoslavje sploh podobno razvijalo kakor anglikanstvo. Na eni strani se bo razkrajalo, na drugi strani se bo pa v krščanskem duhu reformiralo ter se s tem približevalo katoličanstvu.
Verjetno je, da se bo med rusko inteligenco s poživljeno silo nadaljevalo versko gibanje, ki se je začelo po revoluciji 1905 in ki se je zlasti globoko izrazilo v zborniku »Vehi«." K temu bo poleg drugih nagibov brez dvoma pripomogla tudi simpatična osebnost metropolita kneza Andreja Uhtomskega.
Za katoliško Cerkev je že sama verska svoboda velik uspeh. Naj tudi svobodo katoličanov začasno še omejijo po kakih izjemnih postavah, a že samo svobodno razpravljanje o verskih vprašanjih in cerkvenih reformah bo ugodno za napredek katoliške vere. Kakor poročajo časopisi, se je dosegel že neki konkretni uspeh izredne važnosti. Metropolit Šeptickij je namreč v Kijevu posvetil ruskega katoliškega duhovnika Leonida Fedorova za ruskega katoliškega škofa vzhodnega obreda. S tem je ustanovljena ruska katoliška hierarhija. L. Fedorov je bil slušatelj pravoslavne duhovne akademije v Petro-gradu. Na podlagi zgodovine prvih vesoljnih cerkvenih zborov je spoznal resničnost katoliške Cerkve ter je šel v Rim nadaljevat svoje bogoslovske študije. Prišel je torej v katoliško Cerkev po tisti poti, po kateri se bo najbrže zbudilo večje katoliško gibanje v Rusiji; torej bo sposoben, da to gibanje na podlagi lastne notranje izkušnje pospešuje.
Ruska demokracija bo torej povzročila velike cerkvene premembe v Rusiji. Ker je bila Rusija vsaj moralna zaščitnica
8 Glej »Čas«, 1915, str. 136.
balkanskega pravoslavja, zato bo imel ruski prevrat tudi na Balkanu velike posledice. Demokracija je ruski državi odlomila ost imperialističnega bojevitega pravoslavja; s tem je tudi raz-orožena bojevitost balkanskega pravoslavja. Poglavitna ovira politične in verske sprave je premagana. Pravoslavne nevarnosti ni več.
Še enkrat: Valentin Vodnik kot frančiškan.
Dr. P. Hugo Bren O. F. M.
Zadnjič objavljeni podatki o Vodniku1 so bili z zanimanjem sprejeti. Zato sem skušal medtem puščene vrzeli kljub prometnim težavam iz samostanskih arhivov zamašiti. Iskanje tudi topot ni bilo brezuspešno, dasi še nisem mogel vsega ugotoviti. Kar manjka, se bo iz naših arhivov sploh težko dognalo. Morda slučajno! Razen teh paberkov me pa še nekaj sili, da se nanovo oglasim. Vidičevi razpravi2 in iz nje povzetemu Grafenauerjevemu dopolnilu k mojemu članku se vidi, da je treba sem spadajoča cerkveno-redovno-pravna vprašanja bolj pojasniti, kakor sem to zadnjič storil, drugače je stvar svetnim izobražencem premalo umljiva. Bodi mi torej še enkrat dovoljena beseda.
Redovni novicijat je delal Vodnik v nazareškem samostanu. Zapisnik preoblečenih novincev, ki ga hrani tamkajšnja knjižnica, pravi, da je dne 24. avgusta 1775, okoli ure zjutraj, prejel redovno obleko retor Valentin Vodnik iz župnije Št. Vid nad Ljubljano ter da mu je bilo dano ime Marceljan.3 Obenem z njim sta bila preoblečena retorja Jožef (Fr. Atanazij) Schrott iz Št. Ruperta in Jurij (Fr. Ino-cenc) Kunstl iz Škofje Loke. Fr. Marceljan je bil prvi, ali kakor mu pravimo, dekan, ker je bil prvi sprejet.
V novicijatu, se zdi, da se je zgledno držal. Sodbe (vota) kapi-tularijev so bile vedno jako ugodne, kakor je vidno iz zapisnika.4 Zato je mogel ob letu brez ugovora napraviti neslovesne, začasne obljube, ker slovesnih radi obstoječe državne prepovedi ni smel. To se je zgodilo 24. avgusta 1776 okoli 8. ure zjutraj.5
1	Čas, 1917, zv. 1., str. 31 si.
2	Fr. Vidic: Valentin Vodnik, der erste slovenische Dichter, v Archiv für slavische Philologie 1901.
3	Nomina, Cognomina, Aetas et Patria Fratrum Novitiorum, una cum Anno, Mense, die, ac hora, quibus in conventu Nazarethano Sacro Habitu induti fuere. Začenja z 1.1746.
5 Nomina etc. quibus Fratres Novitii post expletum annum Probatio-nis ad Solemnem Professionem admissi fuere. Isti zapisnik začenši od zadaj. L. 1746. so novinci takoj po novicijatu delali slovesne obljube, zato »ad Solemnem Professionem«.
4 Ibid.
V pojasnilo bodi povedano, da je moral po cerkveno-redovnem pravu do zadnjega časa novicijat trajati natančno eno leto, niti minute manj; zato je v zapisniku pri vsakem zabeležena ura preoblečenja in obljub. Nadalje, da vsi oni patri in bratje novicijatskega samostana, ki imajo slovesne obljube in so že najmanj dva meseca v dotičnem samostanu, o vsakem novincu posebej trikrat kapitularno, tajno glasujejo (votirajo), ali je za red ali ni. Če pri zadnji votaciji, ki se vrši dva meseca pred obljubo, nima vsaj večine glasov zase, mora zopet med svet. Fr. Marceljan je imel vse glasove zase. Iz tega bi sklepal, da ga niso »muhe v klošter gnale«, ampak je šele pozneje prišel do tega mnenja.
Dveletni modroslovni kurz je Fr. Marceljan obiskoval v Novem mestu. Družinska seznama 11. 1776. in 1777. ga imata med kleriki-modroslovci s pristavkom o r g a n i s t. Torej je moral biti tudi nekaj muzika. K temu pripomnim, da si ga raditega še ne smemo misliti izurjenega organista. Če bi bil kot tak dosegel kako večjo spretnost, bi bil bržkone prej povedal, kakor da se je učil »kamenje spoznavat«. Ker je bilo klerikom po provincijalnih statutih radi zadostnega naraščaja organistov zapovedano se orglanja učiti, kdor je imel zmožnost za to, se je gotovo toliko priučil, da je pri navadnih sv. mašah orglal, če je bila sila. Med kleriki sta bila takrat dva taka organista-kandi-data, on in Fr. Kvirin Kuntara. Pravi samostanski organist je bil pa P. Mavricij Pohm.
Kdaj in kje je delal Vodnik slovesne obljube, bil posvečen in pel novo mašo, še ni bilo mogoče dognati. Zadnjič sem izrazil mnenje, da se je zavezal s slovesnimi obljubami skoraj gotovo v Brežicah, kjer je bil tista leta kurz za praktično moralko. Pozneje sem doznal, da je provincijalni kapitel prav tisto leto (12. novembra 1.1781.) ta kurz premestil v Kamnik. Preiskal sem tedaj kamniški samostanski arhiv. Cel šop takozvanih odpovedi vsemu časnemu premoženju, ki jih kleriki in priče ob priliki slovesnih obljub podpisujejo, je notri, Vodnikove ni vmes. Enako mi ni še bilo mogoče dognati kraja in časa njegovega mašniškega posvečenja. Le toliko lahko rečem, da v Ljubljani ni bil posvečen, kakor meni Vidic." Tu je pač dne 18. decembra 1. 1779. prejel tonzuro in nižje redove, ne pa višjih.7 V Zagrebu, kjer je bilo tiste čase več naših posvečenih, tudi ne.8 Ostane še Gorica, pod katero je takrat Kamnik spadal, a od tam sedaj ni mogoče dobiti pojasnil. Je li novo mašo pel v domači župni cerkvi v Št. Vidu ali v samostanski in kateri, ni znano. Dnevnik kamniškega samostana ne ve v tem času nič o kaki taki slovesnosti. Če je ni pel v Št. Vidu, bi bilo mogoče, da jo je v ljubljanski samostanski cerkvi. Šišenska cerkvica je pač premajhna za take slovesnosti.
Po končanih študijah je moral biti v Ljubljani nastavljen. V katalogu iz 1. 1791. ga dobimo med eksponiranimi tega samostana.
6	Protocollum Ordinatorum. De anno 1761.—1823. (Škofijski arhiv.)
7	Saj v imenovanem protokolu ga ni najti.
s Preč. g. kanoniku Janko Barle lepa hvala za sporočilo.
Da bi ga bili že kot takega inkorporirali ljubljanski samostanski družini, se mi zdi malo verjetno. Preidimo k njegovi sekularizaciji.
V začetku protiredovniškega pogroma v Avstriji se nekateri škofje in redovniki oziroma redovnice res niso znali orientirati. Prva skrb obojih je bila življenjska preskrba, pravno razglabljanje o redovnih vezeh je zaenkrat stopilo v ozadje. A kmalu so tudi ta vprašanja prišla v pretres. Da redovnik še ne neha biti redovnik, če ga kdo meni nič tebi nič zapodi iz samostana, so vedeli vsi. Tudi to je bilo vsem znano, da škofje v normalnih razmerah nimajo pravice, razvezavati slovesnih redovnih vezi. Pač pa kaže, da so bili nekateri mnenja, papež bo radi izrednih okoliščin molče odobril, kar bi bilo v rednih razmerah nepostavno. V tem prepričanju so pri škofih trkali za dispenzo, in morda se jim je kje tudi odprlo. To je bilo prve mesece po zatoru samostanov takozvanih premišljevavnih redov, ki je bil ukazan 12. januarja 1. 1782. Toda preden je bil Vodnik »ven poslan duše past«, so bila ta vprašanja že vsa avtentično rešena.
Dne 22. marca 1. 1782. je prišel papež Pij VI. na Dunaj in ostal v prestolnem mestu štiri tedne. To priliko so porabili avstrijski škofje za potrebne informacije in fakultete. Posebej se je brnski škof nanj obrnil. Kakor je vidno iz odgovora,9 je on izgnano redovno duhovščino iz človekoljubnosti brez ozira na redovne vezi uvrščal med svojo, svetno duhovščino. Ni si pa upal na svojo roko od slovesnih obljub dispenzirati, kakor so ga nekateri prosili. Papež mu odgovarja, da tega ni prav storil, ker je na podlagi splošne civilne seku-larizacije, ki se je izvršila brez vednosti apostolskega sedeža, izgnano redovno duhovščino kratkomalo med svetno uvrstil. Ne bi smel pri tem imeti v prvi vrsti človeških ozirov pred očmi, ampak vest in večno blaginjo. To da naj vsakemu pove, ki ga zadevlje, ter ga potrdi v njegovem poklicu, če bi omahoval. Nadalje pravi, da tistim, ki ne dobe prostora v kakem drugem kateremkoli samostanu, dovoli, da smejo, dokler bodo vladale take razmere, živeti kot svetni duhovniki.10 Toda nikakor ne smejo pozabiti, kaj da so. Svoje redovne obljube, ki vedno ostanejo v svoji moči, morajo kar se da vestno držati.11 Živeti jim je čisto ubožno, kolikor spremenjene razmere dopuščajo, ter v pokorščini nasproti svojim škofom. Poleg tega imajo nositi pod obleko svetnih duhovnikov kak redovni znak, kot znamenje, da niso svojevoljno, ampak vsled sile zapustili samostanov. Iz tega lahko spozna, mu piše dalje, da se on nikakor ne strinja s tistimi, ki ga prosijo dispenzacije od obljub.12 Zato naj pazi, da se
6 Breve datiran na Dunaju z dnem 12. aprila 1782. Citiram po prepisu, ki ga hrani naš novomeški samostanski arhiv.
10	Sinimus posse eum tamdiu in statu Presbyteri saecularis manere, quamdiu ita vivere sola necessitate cogetur. Ibid.
11	Vota solemnia, quae semper firma, semper immota manebunt, dili-genter custodiat et observet. Ibid.
12	ut carnales nuptias contrahant vel condere valeant testamenta. Ibid. Za dispenzacijo od obljube čistosti so prosili nekateri redovni bratje in redovnice. Redovna duhovščina je itak, ne glede na redovno obljubo čistosti, dolžna držati celibat.
lepota sv. Cerkve ne bo s takimi dispenzacijami skrunila. Sicer pa naj ve, kakor je že sam priznal, da te redne pravne pravice sploh nima, on pa, da ga za to ne pooblasti.13
Da te informacije niso veljale samo brnskemu škofu, ampak celokupnemu avstrijskemu oziroma avstro-ogrskemu episkopatu, se vidi iz ustnih instrukcij, ki jih je papež dal ogrskim škofom, ko so se prišli 20. aprila k njemu poslovit. Predložili so mu štirinajst prepor-nih vprašanj. V petem žele vedeti, kaj jim je storiti z redovniki in redovnicami, ki se jim je reklo, naj pri njih potrkajo glede dispen-zacije od obljub, ko so si vendar v svesti, da nimajo te pravice. Papež jim je odgovoril, da imajo čisto prav, ker si ne prilastujejo te pravice, da je on sam nima od slovesnih obljub naravnost dispenzi-rati, ampak le nenaravnost. Kako se jim je v takih slučajih ravnati, je natančno določeno v njegovem pismu na brnskega škofa, tega naj se drže.14
Mislim, da sta 1. 1784. Herberstein in Vodnik že vedela, kako stališče je papež zavzel nasproti državno podeljeni škofovski juris-dikciji. Seveda ne smemo pozabiti, da je bil Herberstein prosvet-ljenec. Ti pa so imeli o papeževi oblasti posebne pojme. A kljub temu lahko rečemo, da o kaki dispenzaciji ali tudi popolni sekula-rizaciji našega pesnika od njegove strani ni govora. Vodnik 1. 1784. ne za eno ne za drugo sploh prosil ni. Dokaz za to je, kakor bomo spodaj videli, 1. 1798. izražena zavest, da je še frančiškan.
Od 1. 1784. pa do 1. 1804. je imel tedaj Vodnik le začasno dovoljenje,15 v obleki svetnega duhovnika bivati zunaj samostana, če je bil primoran zapustiti samostansko ozidje. Če mu je pa radi njegovih visokoletečih misli postalo preozko, kakor pravi Wiesthaler,lfl in je bil med onimi, ki so si po krivih potih, kakor toži P. Kastul Weibl,17 sami ven pomagali, je bilo tudi to nepostavno.
Raditega ga je red po vsej pravici ves ta čas štel za svojega. Pa tudi Vodnik sam se je zavedal, kaj je. Dokaz za to nam je neko njegovo doslej neznano delo. V novomeškem samostanskem arhivu leži v rokopisu obširna frančiškanska bibliografija, kompilacija ponovno imenovanega P. Kastula Weibl.18 Za nas je tem zanimivejša, ker se kompilator posebej ozira na pisatelje svoje provincije. Tudi Vodnika ni prezrl. Tako-le ga je obdelal: Vodnik (Marceljan), fran-
13	Ñeque tu potes earn jure ordinario concedere, ut recte cogitas, ñeque nos Tibi eius tribuendae ius potestateraque delegamus. Ibid.
14	Ad quintum respondit Sua Sanctitas, nos recte sentire, ñeque se in votis solemnibus directe dispensare posse, ac ob id nos inviavit ad Breve Pontificium ad Episcopum Brunensem exaratum in quo habetur, quod materialu hanc concernit et exhaurit. (Rokopisni ekstrakt iz nekega dunajskega vira v našem novomeškem arhivu.)
13 . .. quamdiu ita vivere sola necessitate cogetur. . . 1. c.
16	Fr. Wiesthaler: Valentina Vodnika izbrani spisi. Str. IV.
17	Gl. Čas, 1817, zv. 1., str. 33, op.
18	Bibliotheca Scriptorum ex ordine Franciscano, nazivlje delo med drugimi, ki jih je spisal. Obsega pisatelje in pisateljice vseh treh redov sv. Frančiška in njih vej.
čiškan, ud kranjske provincije sv. Križa, javni profesor poetike na ljubljanski gimnaziji, zelo marljiv gojitelj domačega jezika, je izdal v tem jeziku več od in himen,19 v isti je prestavil 1. 1798. tudi življenje bi. Leonarda Portomavriškega,20 dodavši kranjsko pesem.21 Nadalje je 1. 1799. v istem jeziku izdajal časopis ter vanj prevedel in izdal kuharske bukve.
Tu imamo prvič nov dokaz, da je red Vodnika tudi kot gimnazijskega profesorja poetike še imel za svojega. Drugič so nam pa ti podatki odkrili vir, iz katerega lahko zajmemo, da se je kot tak tudi sam še zavedal, kaj da je, četudi morebiti le pravno. Ko bi si tega ne bil svest, bi ne pisal: »od mašnika frančiškanske provincije«.
Šele 1. 1804. je bil, kakor smo videli, postavno sekulariziran.22 Tozadevni dekret, datiran z dne 10. decembra 1. 1804., ima klavzulo, da sme prosivec nositi civilno obleko, a mora še vedno opravljati bistvene redovne dolžnosti,23 To Vidičevo poročilo se Grafenauerju ne zdi posebno jasno.24 Razumem! Tudi to je dokaj komplicirana cerkveno-redovno-pravna zadeva, ki je lajiku bolj ali manj tuja, četudi v celoti in jasno izražena. Naj jo malo raztolmačim.
Slovesne redovne obljube so nekaka pogodba, in sicer dvojna. Z njimi se redovnik v prvi vrsti zaveže Bogu, da bo spolnjeval tri evangelijske svete, živel v čistosti, pokorščini in uboštvu. Bog pa mu po tistem, ki obljubo v imenu sv. Cerkve sprejme, če bo to držal, zagotovi večno življenje. Obenem se pogodi tudi z redom, katerega si je izbral. Njemu se zaveže, da hoče vestno spolnjevati redovna pravila. Red pa mu od svoje strani, poleg raznih duhovnih dobrot in drugih privilegijev jamči za življenjsko preskrbo in postrežbo. Ta dvojna pogodba se izvrši v imenu sv. Cerkve, zato ne more pozneje nihče svojevoljno odstopiti, ne od ene ne od druge. Pač pa je sv. Cerkev iz tehtnih vzrokov pripravljena, eno ali drugo ali tudi obe razveljaviti, oziroma omiliti. Pri tem pa ne gre nikdar dalje, kakor je nujno treba. Ako je mogoče težavam, ki so se pojavile, s tem odpo-moči, da razdere pogodbo z redom, stori samo to. Ta popust se imenuje s tehničnim izrazom sekularizacija.
Postavno sekulariziran redovnik nima več nekdanjih obveznosti do reda, v katerem je bil, pa tudi red ne do njega, ker je pogodba
19	... plures odas et hymnos hoc idiomate edidit...
20	Kratko popifanje shivljenja svelizhaniga Ozheta Leonarda od Porto Mauritio ... Is lafhkiga v' Krainfko preltavleno od eniga mafhnika Franzi-fkanfke Provinzie na Krainikim v' leti 1798. Natifneno v' Lublani per Klein-majerju. Prestavljeno je, kakor stoji dalje na naslovni strani, po P. Jožefu Mariji Masseranno. Čudno, da v dr. Fr. Simoničevi »Slovenska biblijografija« ne najdem tega dela. Menda eksemplari niso tako redki.
21	Pefem od Svelizhaniga Leonarda is Porto Maurizio Malhnika inu mogozhniga Pridigarja ordna F. Franzifka. Pesem ni dodana življenjepisu, kakor bi bilo sklepati iz Weiblnovega »adnexa cantilena Carniolica«. Tiskana je na posebnem listu. En eksemplar sem slučajno našel v novomeškem arhivu. Na koncu jo priobčujem.
22	Gl. Čas, 1917, zv. 1., str. 37; Vidic, 1. c. str. 408.
23	Ibid.
2» Čas, 1917, zv. 2—3, str. 142, op.
med njima postavno razveljavljena. A pogodba z Bogom, če smemo tako reči, ostane v svoji moči. Dotični ostane v bistvu redovnik, ker bistvo redovnega življenja sploh so redovne obljube, s katerimi se Bogu zaveže. Samo da, kar tiče obljubo pokorščine, na mesto redovnih predstojnikov stopi škof, ki je takega redovnika sprejel, in kar zadene obljubo uboštva, mu je dovoljeno v toliko s časnim premoženjem razpolagati, kolikor je za stanu primerno življenje potrebno. Beneficijat biti, dedovati in testirati nima pravice.23
Če s samo sekularizacijo še ni zadostno pomagano, sv. Cerkev tudi vez z Bogom zrahlja ali razveže, kakor so pač vzroki bolj ali manj tehtni. To je popolna ali delna dispenzacija obljub. Za popolno dispenzacijo od vseh obljub zgodovina še do danes ne pozna nobenega gotovega slučaja, dasi novejši bogoslovci papežu priznavajo to pravico; najslovitejši starejši, sv. Tomaž Akv., sv. Bona-ventura itd., so mu jo pa odrekali. Slučajev delne dispenzacije v večjem ali manjšem obsegu imamo dovolj. Pri običajnih dispenzacijah redovne duhovščine, ki jo imamo tu pred očmi, gre itak samo za obljubo uboštva. Tisti, ki hočejo imeti pravico dedovati in testirati, ali se poganjajo za kak cerkveni beneficij, potrebujejo poleg sekulari-zacije še dispenzacije, za katero je treba navadno posebej prositi. Večkrat ima pa sekularizacijski ozir. disperizacijski dekret še posebne klavzule, na katere se mora dotični seveda ozirati.26
Vprašanje je sedaj, je li bil Vodnik samo sekulariziran ali tudi delno dispenziran. Definitivno mi tega ni mogoče ugotoviti, ker nimam dotičnega dokumenta (če ne morda dokumentov) pri rokah. Iz dekreta, kakor ga Vidic citira, bi človek sklepal, da je bil samo sekulariziran. V stereotipni formuli sekularizacijskih dekretov se namreč nahaja mesto, da mora prosivec »bistvene« redovne dolžnosti še vedno opravljati.27 V tem slučaju po kanonično-redovnem pravu ni imel pravice, testamentarično razpolagati s svojim premoženjem,2S razen z rokopisi.29 Lahko pa da ima sekularizacijski dekret glede tega kako dispenzativno klavzulo. Iz cesarske odredbe, naj se eks-ponirana redovna duhovščina radi pravice do beneficijev ter do dedovanja in testiranja izjavi, če ne misli več v samostan,3" bi sklepal, da je obenem prosil za delno dispenzacijo.
23 Prim.: De iuribus et facultatibus Regularium, qui indulto saecula-
risationis sint donati. — Acta S. Sed. in compendium redacta. Vol. IV.,
p. 388 sq.
38 Ibid.
27	V celoti se to mesto formule glasi: ... ut veris existentibus nar-ratis et dummodo Orator provisus sit de sufficient! patrimonio sacro rite constituto pro eius congrua sustentatione facultatem manendi in saeculo quoad vixerit in habitu presbiterali et retento interius aliquo regularis habitus signo (scil. episcopus concedat) ita tamen ut substantialia v o t o r u m suae professionis cum novo statu compatibilia observet et sub obedientia Ordinarii etiam in vim voti religiosi vivat... Acta S. Sed. 1. c. p. 389 sq.
28	Acta S, Sed. 1, c.
29	Sedaj tudi s temi ne S. Congr. Rel. 13. Jul. 1913.
80 Čas, 1917, zv. 1„ str. 36, op. 3.
Sedaj pa poslušajmo še njegovo pesem od bi. Leonarda. Saj čisto nabožnih nam je njegova muza malo dala.31 Seveda ni izključeno, da jih je več, a so nam neznane, kakor je bila ta doslej. Meni se zelo verjetno zdi, da je kot organist kaki lepi tuji kompoziciji podstavil izvirno ali prestavljeno slovensko besedilo. Ne kaže li tudi P, Kastu-lovo poročilo, da je izdal več od in himnov na to? Himen pomeni predvsem, dasi ne izključno, nabožno, cerkveno-liturgično pesem. No, pa zaenkrat se moramo zadovoljiti samo s sledečo:32
1.
Z^rkv boshjih otrok Mati Rodi sp?t en novi shar Ni fhe jenjala dajati Nam Svetnikov na Altar.
2.
Leonarda je [poznala Danef sa Svelizhanga Zhisto liljo vun isbrala 'S verta Serafinikiga.
3.
Leonard je v' loj mladoiti Mladim, ftarim pridigar Sgodno zv^tje kashe dofti Biti kaklhen ima itar.
Prefajen v' klofter nosi Sadje zh^dnost in'pokor Med neverne v'Kino proii Jim pershgat reinice sor.
5.
Preteien je iv^t za shele Rad bi vse Bogu dobil Al pokorlhna da povele : Gr^fhne Lahe bolh budil.
6.
Bol in'lazhen, shejen hodi Sdravit duih potr^bihine Skus ojftroiti telo vodi Pod duha pokorlhino.
7.
Moshtovanja ierd tolashi Is vovkov ovzhize stri Teshko v^It nareja lashi P^le dulhe h'zhiitofti.
8.
Terde ferza preoberne V'pregrehah pl?fnive Stari Ivet v' nov preverne Svisha krivov^rnike.
9.
Po vezh tavshent poilulhali Tezhe fkupej velik sbor Ludltva, Shkofi, Kardinali Papesh in' Tofkanlki dvor.
10.
Kirkol prizhe potrebuje Nej Bolonja, Korfika Florenz, Genova fprizhuje Lucca, Rim, oba morja.
11.
Kakor nekdaj Jeremija Dol podira, sida ipQt Ruje, seje, nu polija Skus l?t fhtir in'ihtirdei^t.
12.
Mezh v' rokah, Ivet sapufha Zhes pekel lerzhni vojihak Bit per Bogu hiti dufha Sklenit apoltoliki vlak.
13.
Smo sgubili vuzhenika Benedikt Shtirnajlt je djal Al velikga Pomozhnika V' neb^fah Bog nam dal.
14.
L^nard! fproli prebernenje Hudeh poivetneh navad Vpravizi nov shivlenje Spokorjenja vredni iad!
31	Do sedaj znano menda le prestavo »Dies irae«,
32	Za njeno izvirnost ne jamčim, menim pa, da je originalen pesniški posnetek po prestavljenem življenjepisu. Da je res njegova, o tem ni dvoma. Saj sta bila P. Kastul in P. Marceljan 1. 1798. stanovska kolega, eden prof. poetike na ljubljanski, drugi na novomeški gimnaziji, če ne še v ožji zvezi.
Poljsko pripovedništvo.
Dr. Fr. G r i v e c.
Celotna slika najnovejše poljske literature1 ni vesela. Na vsem obzorju zmedenost. Brez vsakih norm! Čudovito hitro so se preživeli in izčrpali znatni talenti.2
V svoji zgodovini poljske literature (Krakov 1902) omenja Ma-zanowski Reymonta, Žeromskega, Sieroszewskega, Gruszeckega in Przybyszewskega kot glavne zastopnike modernega pripovedništva. (Orzeszkowa, Sienkiewicz in Glowacki [Boleslav Prus) spadajo k starejši šoli). Vladislav Reymont je takrat slovel pred vsemi drugimi po nenavadni notranji sili svojega talenta; njegovi najslavnejši deli sta »Ziemia obiecana« (Obljubljena dežela, 1899; na podlagi fabriških razmer v Lodzi) in »Chlopy« (Kmetje, 1904). V novejših študijah Mazanowskega ga nič več ne srečamo. Pač pa večkrat srečujemo ostale štiri pisatelje.
Štefan Žeromski je po modernem umetniškem slogu in po globokem čuvstvovanju najpopolnejši med modernimi pripovedniki. Učil se je pri Rusih in Francozih; prisvojil si je skrivnosti ruskega psihologičnega realizma. Njegova beseda in slog ima veliko čuv-stveno silo. Zna pisati s krvjo in solzami, toplo, kipeče. V vsebini in motivih je skrajno brezupen pesimist, mračno otožen, brez verske utehe in brez vere v krepost. Samo narava ljubeče razprostira svoja angelska krila nad krvavomračno solzno dolino. Naravo, pokrajino zna prečudno krasno slikati. Škoda, da v novejših delih le redko ostane kaj prostora za pokrajinske slike. Je poljski patriot, še bolj pa demokrat in pesimist. Najbolj se mu posrečijo krajše povesti. V večjih delih mu zmanjkuje sape za enotno umetniško kompozicijo. V velikem socialnem romanu »Ludzie bezdomni« (1899) je krepko razmahal krila svojega talenta. Med njegova najboljša dela štejejo zgodovinski roman »Popioly« (1904, 3 zv.).
Žalostno se je proslavil z romanom »Dzieje grzechu« (Zgodbe greha, 1908, 2 zv.). To je patologično psihologični roman padle ženske. Še noben pisatelj, niti Tolstoj, niti d'Annunzio, niti Przy-byszewski ni tako mračno, strastno in brezupno narisal ženske pro-palosti. Neusmiljeno stika po najskritejših kotih grešne duše; pravcata vivisekcija živinskih instinktov. Satansko režanje moralne gni-
1	A. Mazanowski: Pogtosy Mtodej Polski w powiešci (Przegl. Pow„ 1917, št. 1/2, str. 99—118). — Wspolczesna (sodobna) galerya po-wiešciopisarek polskich (P. P., 1916, št. 6/7, str. 315—331, 67—74). — Problem mitošci (ljubezni) i malžeiistwa (zakona) w najnowszej naszej po-wiešci (P. P., 1916, št. 12, str. 293—307). — »Dzieje grzechu« Žeromskiego (P. P., 1908, št. 5, str. 308—321). —Kozlowski, S. Žeromski a tragedie polske intelligence (Naše Doba, Praga, 1914, str. 387—394, 503—518). — W. W i e c k i, Z novvszvch powiešci polskich (P. P., 1908, št. 2 in 9, str. 259—272 in 390—402). — Gl. Čas, 1917, str. 133.
2	A. Mazanowski v Przegl. P., 1914, št. 3, str. 318.
lobe, podlosti in propalosti, peklensko sramotenje »neznosne« kreposti in proslavljanje razkošja greha. Pisatelj tega ni nameraval, a dejansko je tako. Roman je brez umetniško celotne kompozicije. Je zbirka gnusnih in bestijalno besnih vizij, ki pričajo, kako globoko more pasti človek, če mu njegovih instinktov ne brzda krščanska kultura. Žeromski taji svobodno voljo. Vsega je kriva okolica, milieu. Greha ni, ampak le nesreča. Snov in barve je menda dobil v blatu človeške podivjanosti ob revoluciji leta 1905.
Umetniško popolnejša in prikupnejša so krajša dela »Echa lesne« (Gozdni odmevi), »O Walgierzu Udalym« in »Wierna rzeka« (1913). »Wierna rzeka« je pretresljiva povest iz bojev za poljsko neodvisnost. Pisana v krasnem slogu, krepkem kot jeklo in sijajnem kot blesk opoldanskega solnca. S čarobno silo vleče čitatelja s seboj; navdaja z zanosom. Značaji mojstrsko izklesani. Silno pa kazi pisateljev moralni nihilizem, ki ne veruje v moč kreposti in med vrstami oznanja, da je krepost neznosna. Glavna junakinja po mnogih dejanjih'vztrajnega junaštva in idealizma nazadnje pade v močvirje pol-tenosti. Le zvesta (verna) reka vztraja do konca ter v svoje naročje sprejema grozne skrivnosti in smrtno izmučena človeška telesa. — Na tleh domovinskih problemov se vrši tudi roman »Uroda žycia« (Krasota življenja, 1912), le bolj v negativni smeri. Umetniška kompozicija in izvršitev je slaba, dasi roman sicer še razodeva silo velikega talenta. Vmes diha sovraštvo proti katoličanstvu. — Zelo krepka je »Roža«, napol poem, napol razprava, ki obsoja varšavsko revolucijo 1905. V svoji najnovejši povesti »Zamieč« (Metež, Krakov, 1916) je Žeromski ostal na višini svoje umetnosti ter napravil še korak naprej. Glavne osebe je zares prešinil s svojo dušo. Psihologija je globoka in živa; zunanji prizori so plastični. Nekaj novega je krepko začrtana ideja: življenje in delovanje poedinca za družbo. To je pisatelju v čast in daje povesti nesmrtnost.
Žeromski je ljubljenec poljske napredne inteligence, tiste inteligence, ki zameta Sienkiewiczev katoliški in plemiški patriotizem ter vsled tega čuti tragični konflikt med poljskimi narodnimi tradicijami in med svojim mračnim skepticizmom in pesimizmom. Poljski inteligent visoko ceni Žeromskega, ker je ta veliki pevec izmučene poljske inteligentske duše najgloblje pogledal v poljsko »bolno vest«.3
Waclaw Sieroszewski je bil zaradi svojega političnega delovanja v Varšavi obsojen na smrt (1877), pomiloščen in do leta 1894 pregnan v Sibirijo. Po svoji usodi in po svojem talentu je soroden Rusu VI. Korolenku.
Krasno riše naravo, V opisih narave je njegov jezik živ in bogat, domišljija daje slikam barvo in življenje, čuvstvo jih prešinja s toplim občutjem. V prvih drobnejših spisih se je razodeval epični talent velike umetniške dovršenosti. Prizori dihajo življenje in dra-
3 Kozlowski, S. Žeromski a tragedie polske intelligence (Naše Doba, Praga, 1914, str. 387—394, 503—518).
matičnost. Prvim spisom je Sibirija vtisnila svoj pečat. V novejših delih se je epični talent razblinil; pisatelj se je pridružil modernim bojevnikom proti krščanski morali in idealnosti. Povest »Malžen-stvo« (Zakon, 1909) riše patologijo in fiziologijo divjega zakona. Za moralno zakonsko zvezo ima le posmeh. — Njegova najnovejša povest »Zacisze« (Zatišje, 1913) riše psihologijo poljskih velikih posestnikov v Kraljestvu v dobi pozitivizma in neoromantike, torej pred 30 leti. Nastopajoče osebe so simboli raznih prepričanj. Pogled v bodočnost je meglen in žalosten. Značaji so satirično prikrojeni. Prekrasne so slike iz narave; brez njih bi knjiga ne imela velike vrednosti.
Artur Gruszecki je ostal hladni naturalist, fotograf in bistri opazovalec, kakor je bil pred dvema desetletjema. Snov jemlje iz poljskih socialnih in narodnih bojev. »Nad Wartet« (1905) slika boj med nemškim in poljskim življem. »Swiatlodawcy« (1909) in »Kandydat« (1914) predstavljajo gališko politično korupcijo. »Na vulkanie« in »Bojownicy« (1908) sta povesti iz varšavske revolucije 1905. Gruszeckemu torej ne manjka aktualnih motivov, a ker je preplodovit in prepovršen, zato je v navedenih povestih pripovedna tehnika slaba in umetniška vrednost zelo majhna. Večjo umetniško vrednost ima »Przebudzenie« (1914), povest iz ekonomičnih bojev Poljakov z Židi v Varšavi. Tehnika je na višini današnje umetnosti, poteze značajev energične in dosledne, psihologija dobra, dejanje živo in dramatično. Družinsko življenje obravnavata povesti »Pod Czerwonym wirchem« (1911) in »U žrodla wiedzy« (1914). Prva je slaba in medla, druga je boljša, a vendar nič posebnega.
St. Przybyszewskega smo že srečali na dramatičnem polju (gl. Čas 1917, str. 134). V povesti in v drami je ostal prejšnji dekadent, ki je svojo nihilistično in individualistično filozofijo povzel iz Nietzscheja, patalogične psihologije se je pa enostransko učil pri Dostojevskem. Pod naslovom »Powröt« je izdal v založbi »Vrhovnega narodnega odbora« (1916) tri slike, v katerih je popustil svojo prejšnjo skrajno breznačelnost ter stopil na tla domovinske ljubezni. A visoko se ni dvignil; v slogu in metodi je ostal dekadent. Kot tipični zastopnik moralne in umetniške breznačelnosti in dekadence je v poljski literaturi zapustil znatne sledove. Mnogi slabotnejši talenti so popolnoma podlegli njegovemu vplivu, drugi so se pa navzeli podobnega duha, ker so dihali v istem ozračju kakor Przybyszewski. Sledovi »przybyszewščine« se nahajajo celo pri boljših modernih poljskih pisateljih.
Med mlajšimi pisatelji je Andrej Strug po talentu in tendenci najbolj soroden Žeromskemu. Od njega se je učil pripovedniške metode in čuvstvenega liričnega sloga; podoben mu je po svoji mračni, brezsolnčni in brezupni otožnosti, po pretresljivem realizmu in po plastični domišljiji. Piše same drobne študije in slike, večinoma povzete iz socialistično-revolucionarne agitacije v Kraljestvu in iz bojev za poljsko neodvisnost, (»Ludzie podziemni«, 1908; »Ze wspomnien starego sympatika«, 1909; »Jutro«, 1909). To so nesrečni ljudje, ki se
proti sovražni (ruski) premoči borijo za svoje ideje; globoke duše s silnim teženjem po idealu. Zlasti se odlikujejo slike iz zbirke »Ojco-wie nasi« (1911). Dramatična napetost, silna plastika. Duša razpeta na mučeniškem odru. Strugov talent mnogo obeta.
Znaten talent je pokazala pisateljica Zofija Urbanowska, Njen »Cudzoziemiec« (1912) ni nič posebnega. Nenavadna klasična sila in resnoba se pa razodeva v povesti »Wszechmocni« (druga izdaja 1908). Riše uspešni boj Poljakov proti vsemogočni koruptni ruski birokraciji. Značaji se po Dickensovi metodi razvijajo iz dejanja in dialoga. Kompozicija umetniška, jasna, dosledna. Ženski značaji odločni, krepostni, idealni.
Nadebudni talent ima Evgenija Žmijewska, učenka Orzesz-kowe, ki ji je napisala predgovor k povesti »Dola« (1909); obeta ji pisateljske uspehe. V povestih »Dola« in »Ptomyk« (1907) je še preveč pesimizma, fiziologije in patologije. Više se je povzpela v »Jutru« (1912). Je dobra opazovateljica, vmislila se je v žensko dušo, pozna notranje življenje, piše neprisiljeno in prepričevalno.
Najzdravejši in najveselejši pojav med mlajšimi pisatelji je J. Weyssenhoff. Že v prejšnjih spisih je obdeloval poljske socialne in narodne probleme. Zlasti pa je tem idejam posvečena njegova najnovejša povest »Gromada« (Zadruga, 1913). Veleposestniki in kmetje idealno zastopajo in izvršujejo vzajemnost in zadružnost. Pisatelj je prvovrsten epik, mojster v dialogu, v slogu nekoliko trd, a krepek in slikovit. Piše ekonomično. Značaji so izklesani. Zaveda se, da je umetnost za občinstvo. Njegova najnovejša povest je izreden in zdrav pojav, ki zbuja ljubezen in navdušenje kakor dela Sienkiewi-czeva. Povest oznanja, da je bodočnost Poljske tistih, ki jo bodo zaslužili z 'delom.
V klasični dobi poljskega pripovedništva v 19. stoletju so prevladovali domovinski in socialni motivi; tudi med mlajšimi pisatelji smo jih večkrat srečali. V najnovejši književnosti, ki povečini ne priznava nobenih norm in idealov, pa odločno prevladuje motiv čutne spolne ljubezni. Przybyszewski, Tetmajer (Otchlan, Aniot šmierci, Zatracenie), Žeromski (Aryman mšci si^, Dzieje grzechu) in Dani-lowski (Jaskolka, M. Magdalena) so bujno ilustrirali moderno načelo, da umetnost ne pozna meje med sramežljivostjo in nesramnostjo. Na struno čutne ljubezni in pohotnosti igra dolga vrsta mladih pisateljev in pisateljic.
W. B e r e n t je bil sprva resen pripovednik. V povesti »Pro-chno« (1903) pa je sprejel metodo in teorijo Przybyszewskega ter se popolnoma premenil. V istem duhu je pisana »Ozimina« (1911), povest brez pravega dejanja, brez živih značajev. Same vizije, samo notranje doživljanje; čuvstva bolesti, strasti, sovraštva, obupa, pohotnosti. Samo zlo, greh in obup. Ženske so kruto ponižane v močvirje strasti.
Jaroszynski (»Doktor Tomasz«, 1907) v duhu Przybyszewskega brez posebnega talenta slika pohotnost in verolomno žensko sovra-
štvo do moža. Zbierzchowski (Malarze, 1907; Anioly placz^, 1913) slavi pijanost in razuzdanost; oznanja, da razuzdana »svobodna« ljubezen ni greh, ampak da je greh le zakonska zveza brez ljubezni. Konczynski (Zawrotne drogi, 1912; Bunt, 1914) in Wierzbinski (Oaza milošci, 1913; Malženstwo na prob?, 1913) vsaj med vrstami poveličujeta »svobodno» ljubezen.
Jeske-Choinski, bolj priznan kot publicist in kritik kakor pa kot umetnik, je v romanu »W p^tach wolne milošci« (V vezeh svobodne ljubezni, 1913) naslikal pogubnost svobodne ljubezni. Pisatelj ima sicer dobro moralno tendenco in mnogo krepkih črt, a premalo impulzivne sile in premalo iskrenosti v čuvstvovanju.
Čudno pa je, da na čelu vseh pisateljev pohotnosti, »drvi in poskakuje krdelo visokoprepasanih pisateljic« (Mazanowski, P. P. 1916, št. 6, str. 317). Pred vsemi temperamentna pornografistinja Gabriela Z a p o 1 s k a , ki že 30 let služi za svojo žalostno slavo. Njena novejša povest »O czem si^ nie mowi« (1909) je povest poljske prostitutke. To je trivijalna pornografija brez sramežljivosti in diskrecije. Dobro opazuje malenkosti, a v globine ne sega; dekoracija je plastična, psihologija pa plitva. V moralnem nihilizmu in v nesramnosti jo dosega grofica Wielopolska (Marija-Jehanne Walewska), sicer uboga na talentih, a imponira z radikalno impetuoznostjo.
Zofija Rygier-Nalkowska (Kobiety, 1906; Ksiaž»?, 1907; Narcyza, 1910) je socialistinja brez vere v Boga in v poštenost, »onstran dobrega in zla«. Njena etika je egoizem in hedonizem, njen ideal je »bolna duša v zdravem telesu«, »svobodna« ljubezen in prostitucija. Njen slog je nervozno razblinjen in razdrobljen naturalizem, izmaličen barok s hladnim patosom in praznim besedičenjem.
Cecilija W a 1 e w s k a riše puhloglave in lahkomiselne Varšav-Ijanke, ki se rešujejo ali pa so se že rešile zakonskega jarma. Slast in uživanje ji je merilo nravnosti.
Galerija sodobnih poljskih pisateljic torej nudi malo prikupnih slik. Med njimi je celo krdelo pornografistinj. Srečali smo le dve resnejši talentirani pisateljici, namreč Žmijewsko in Urbanowsko; njima se pridružujeta manj talentirani, a vendar dostojni pisateljici Jelen-ska in Helena Mniszek.
Problem ljubezni in zakona se torej v najmodernejši poljski literaturi obravnava po veliki večini v protikrščanskem duhu in v nasprotju z objektivno večnoveljavno moralo. Oznanja se, da v življenju ni mogoče uresničiti visokega ideala kreposti; zatorej naj se spolna ljubezen reši vseh verskih in moralnih vezi. Ženi naj se da popolna svoboda. S tem se žena ponižuje v sužnjo svojih in tujih strasti. Literatura bodisi hote ali nehote prehaja v pornografijo. Pisatelji brskajo po blatu erotike in po močvirju poltene pohotnosti. Izgovarjajo se, da ne pišejo za mladino. Prazen izgovor. Kdo drugi bo neki bral povesti, katerih junaki in junakinje so po veliki večini mladeniči in mladenke, sploh mladi ljudje brez zrelosti in resnobe, brez zanimanja za visoke in resne probleme.
Tako je zašla literatura, ki je s ponosno afektiranostjo proglašala svobodo brez vsakih mej in norm.' A to je bilo literatom samim v škodo. Koliko talentov je v tej razbrzdani zmedi opešalo, koliko se jih pogubilo!
Velika večina mladih talentov je iz ruske Poljske, iz Kraljestva. Zato se v literaturi tako kaže vpliv brezverskega pozitivizma, ki je bujno cvetel pod ruskim jarmom, ko so bile stare poljske in katoliške tradicije vsled ruskega nasilja in vsled obupa nad poljsko svobodo po ponesrečeni vstaji leta 1863. izpodrinjene iz javnega življenja. Kaže se pa tudi vpliv velikomestnega varšavskega življenja z mednarodno velikomestno gnilobo.
Zato je literarni zgodovinar in kritik A. Mazanowski prepričan, da bi samo povrnitev k prejšnjim poljskim tradicijam, povrnitev k domovinskim in družabnim problemom mogla ozdraviti in povzdigniti moderno poljsko literaturo. Sveži dih zbujajočega se poljskega domoljubnega navdušenja bo poljsko literaturo navdihnil s krepkejšim življenjem, da bo s pomlajenimi silami razprostrla svoja krila in se dvignila v jasnejše višave.
* Častna izjema je predvsem veliki dramatik, pesnik in slikar Stanislav Wyspianski (rojen leta 1869. v Krakovu, umrl leta 1907.), umetniška osebnost prve vrste, največji talent poljske moderne literature, naj-genialnejši zastopnik literarne »mlade Poljske«. Njegova krepka umetniška individualnost združuje poglavitne prednosti moderne umetnosti, a brez vrtoglavega boja proti umetniškim in moralnim normam. O njegovi umetnosti se med Poljaki mnogo razpravlja. Priznani literat škof Bandurski (Czem Wyspia6ski dla Polski. Lvov, 1908) podčrtava važnost osnovne ideje Wyspi-anskega. To je ideja duševnega prerojenja ali odrešenja (»wyzwolenie«, po terminologiji WyspiaAskega). Poljaki se morajo najprej duhovno preroditi, ako hočejo rešiti svojo domovino. Iz te ideje pa poteka odločno poljski značaj, poljski duh in poljska kri vseh njegovih umotvorov. Najnovejše temeljito delo o Wyspiariskem je spisal prof. Tadeusz Sinko (Antyk Wyspiariskego. Krakov. Akademia Umej<?tnošci, 1916. Str. 319), ki kot izvrstni poznavalec grške kulture dokazuje, koliko se je Wyspia6ski učil od klasične grške umetnosti, ne da bi pri tem trpela njegova poljska in individualna originalnost.
Čas, 1917.
16
Dva prevoda.
Skromen prispevek k antologiji francoskih pesnikov.
Andrej Kopitar.
Ante Debeljak objavlja zadnji čas v »Zvonu« prevode francoskih pesni. Pravijo, da pripravlja antologijo francoskih pesnikov. Hvalil sem prijatelju med objavljenimi čudovito lepo pesem »Les Meules qui brûlent«. Emil Verhaeren pretresljivo opisuje grandiozen prizor, ko grozen požar uničuje kope žita na polju. Prijatelj moj Ante Suh-ljak je odkimal: »Žal, da Ante Debeljak ni proniknil originala, niti ga povsem umel. Nekaj besed je napačno, mnogo jih sploh ni prevel. Opuščal je rime in prevod mašil z besedami, ki jih izvirnik ne pozna.«
»To je huda obtožba. Imaš li dokaze zanjo?«
»Kakopa! Oglejva si izvirnik in prevod kitico za kitico!«
Planjava v poznem se mraku je prijela in v štiri stene obzorja zvon bijoč zaganja zvok svoj skok na skok.
—	Kopica se je vnela! —1
»S' est allumée« je po naše: se je vnela, ne pa: »se je prijela«, kar je nezmisel! Tudi v zadnjem verzu je napačno: »se je vnela«, ker »brûle« pomeni le: gori. »Bonds de sons« krasno slika in posnema plat zvona; v prevodu je namesto tega silno prozaično mašilo »skok na skok«, ki se ne rima s predidočim verzom!
Po brazdah potov valovi se gneča, preko gazi iz vasi vse gneča valoveča in čuvaji hišni tulijo iz sela.
—	Kopica se je vnela! —2
»Sillages« pomeni vse kaj drugega nego »brazda« ali »gaz«! »Vse« je mašilo, enako tudi »sela«, ki se rima z naslednjim verzom le za oko!
Plamen puha in drobi in melje, si trga krpe in v vzduh jih stelje; ko vitice in kitice včasi se zavije v kodre žareče počasi. Potem na mah umiri se, se umika, tihotapi, loči se, skoči od tal —
1	La plaine, au fonds des soirs, s' est allumée, et les tocsins cassent leurs bonds de sons aux quatre murs de 1' horizon.
—	Une meule qui brûle ! —
2	Par les sillages des chemins, la foule,
par les sillages des villages, la foule houle, et dans le cours, les chiens de garde ululent.
—	Une meule qui brûle ! —
in glej zlato in glen svetal
na temnem nebesu; perjanico svod si natika.
— ko hipoma v dalji druga se kopa zapali! —3
Mašil »v vzduh«, »tihotapi«, »svod« in podobnih izvirnik ne pozna! »Ko vitice in kitice včasi« je docela napačno; »ou — ou« in »encor« sploh nista izražena v prevodu!
Neskončna je — kakor da mahaš dva šopa žveplenih kač — prek polja skakljajo plameni čez pristave, zaselja, kjer v šipah iskre se razbeljeni kremeni.
—	Kopica se je vnela! —4
»Mahaš dva šopa« ni niti pesniško, niti prozaično! Odkod »dva«? Rim »rouge — serpents — passants — arpents — bouge« prevod ne pozna! Ta kitica ima v izvirniku šest verzov, v prevodu pa le pet: eden je najbrže — zgorel. .. »Caillot« (kri) ni caillou (kremen); komur je »caillot rouge« — »razbeljen kremen«, ima debelo Faguetovo zrno neumnosti, ki očividno ni potrebno prevajalcu!
Poljane? brezmejne so v trepetu;
drevesno listje dviga se v lesketu
nad barje in plodni kotel;
na zadnjih nogah žrebci v strah rezgetajo,
ogromne jate ptic plahutajo
in padajo v oglje živo — krik votel
vstaja iz zemlje; to je pogin,
vesoljni pogin, ki požar
vihti ga v zrak krvavih pesti.
Za grozo mir — ko v trudni večer
pošastno tam zopet na mah
somrak zalije hlastno svetloba smela?
—	Kopica se je vnela! —5
3 La flamme souffle et casse et broie, s' arrache des haillons qu' elle déploie, ou sinueuse et virgulante s' enroule en chevelure ardente ou lente; puis s' apaise soudain et se détache et ruse et se dérobe — ou rebondit encor: et voici, clairs, de la boue et de 1' or, dans le ciel noir qui s' empanache.
— Quand brusquement une autre meule au loin s' allume! —
* Elle est immense — et comme un trousseau rouge qu' on agite de sulfureux serpents, les feux — ils sont passants sur les arpents et les fermes et les hameaux, où bouge de vitre à vitre, un caillot rouge.
— Une meule qui brûle! —
6 Les champs? ils s'illimitent en frayeurs; des frondaisons de bois se lèvent en lueurs sur les marais et les labours; des étalons cabrés vers la terreur hennissent; d'énormes vols d'oiseaux s' appesantissent
»Plodni kotel« (kako prozaično!) — »votel«, ali je to rima za uho? »Ressurgie« in stik s prejšnjim verzom sta v prevodu izpuščena; mašili »hlastno«, »smela« sta odveč; zadnje štiri rime so se tudi po-kazile, oziroma so — pogorele . ..
Po križiščih se plaho ugnetajo ko uročeni ljudje, in deca vekajo in starci izpuljene roke k praporom plamenov kretajo, a v dalji uporno molče zblazneli, topo strme izbuljene oči. — Kopica se je vnela! —"
»Uročeni« je velik nezmisel! Kvečjemu: uročni«, a niti to ni isto, kar je »hallucinés«. Tudi v tej kitici so verzi izgubili rime; zlasti zadnja dva verza daleč zaostajata za izvirnikom.
Rdeč je vzduh in svod neba, turoben ko duh, ko rajni, pod zaprtimi veki zvezdâ. Veter orje, podi pesek zlat, in porje škrlat.
Ogenj postaja krik, v plamenu zatuljen v daljne odjeke,
proti drugemu bregu, kjer ona stran reke
hipno ko sen se zasvita.
Širna ravan? žerjavica, kri
in laž in zlato — in vihra pometa
visoka smrt prehodno z oboka,
da odnaša nebo, se zdi.7
et choient dans les brasiers — et les cris sourds sortent du sol; et c' est la mort, toute la mort brandie
et ressurgie, aux poings en 1' air de l'incendie.
Et le silence après la peur — quand, tout à coup, là — bas,
formidable, dans le soir las,
un feu nouveau remplit les fonds du crépuscule?
—	Une meule qui brûle ! —
" Aux carrefours, des gens hagards font des gestes hallucinés, les enfants crient et les vieillards lèvent leurs bras déracinés vers les flammes en étendards, tandis qu' au loin, obstinément silencieux, des fous, avec de la stupeur aux yeux — regardent.
—	Une meule qui brûle ! —
7 L' air est rouge, le firmament, on le dirait défunt, sinistrement, sous les yeux clos de ses étoiles. Le vent chasse des cailloux d'or dans un déchirement de voiles Le feu devient clameur hurlée en flamme vers les échos, vers le la — bas,
»Turoben ko duh, ko rajni« je žalostno mašilo, ki se ne sklada z izvirnikom in se ne stika s prvim verzom. »Pod zaprtimi veki (sic!) zvezdâ« je preveč — »pesniško«, a premalo pravilno. » In vihra pometa visoka smrt prehodno z oboka« je pravi pravcati rebus, ki ga ne razreši niti Faguet s svojim znanim zrnom! Človek se vpraša, ali je mogoče napraviti večji nezmisel? »Avec un tel élan« in »vers les fins de 1" épouvante« pa sploh ni prevedeno; tako se je prevod skrčil za cele tri verze!
»Pokazal sem torej« (je povzel moj prijatelj) »in dokazal v podrobno premnoge neskladnosti med izvirnikom in prevodom — po vsej pravici!«
»Toda, prijatelj, veš li, kaj je najmočnejši zagovor naših pisateljev? Če jim dokažeš hibe in napake, pa velijo: ,pa ti bolje naredi'! Bi li ti bolje prevel?«
»Kakopa! Nâ, moj prevod!«
Kope gorijo.
Ravan se v poznem večeru je vnela; donenje plat zvona brni v obzorja štiri strani.
—	Kopa gori! —
Po stezàh vali se gneča, vali iz vasi se gneča drveča in po dvoriščih tulijo psi.
—	Kopa gori! —
Plamen sika, lomi, drobi,
krpe si trga in jih drvi;
zdaj se ko vejica vije
in urno ali leno v kodre se zvije;
potem umiri se na mah in se stresa,
se liže, se skriva — zdaj spet zadivjâ.
Glej, glen in zlato se tu lesketa
v temini neba, ki si vzdevlje peresa.
— Ko hipoma v dalji druga vname se kopa! —
Neizmerna je — in kakor žveplene zmije
v gorečem šopu, ki miglja,
ogenj — plapola prek polja
preko sel in vasi, kjer posije
od okna do okna, rdeč kakor kri je.
—	Kopa gori! —
In polja? Brez meje njihov je trepet; drevesnih listov dviga se lesket nad barje in poljé;
sur 1' autre bord, où brusquement les au — delà
du fleuve s' éclairent comme un songe:
Toute la plaine? elle est de braise, de mensonge,
de sang et d'or — et la tourmente
emporte avec un tel élan
la mort passagère du firmament,
que vers les fins de 1' épouvante,
le ciel entier semble partir.
vzpenjajo se žrebci, v strah rezgetajo, ogromne jate ptic okorno letajo in padajo v žerjavico; in iz zemlje vstaja nemi krik; to je pogin, sam pogin, ki ga vihti in vali požar pretečih pesti. In po grozi molk — ko hipoma tam doli, sred večera trudnega, nov grozen ogenj mrak razsvetli?
—	Kopa gori! —
Na križiščih ljud plašno
kreta se ko nor,
mlado vpije in staro
k ognjenim praporom navzgor
vije obupno roko;
tam doli pa topo molči
zblazneli strmečih oči — in buli.
—	Kopa gori! —
Vzduh žari, nebesni svod kot da je umrl grozot pod zvezdami, ki ne bleste se. Veter žene pesek zlat in uničuje zavese.
Ogenj spreminja se v krik, ki tuli v plamenu
v odjeke do daljne strani,
na drugi breg reke, ki zažari
hipoma kakor sanje.
Laž in žerjavica cela ravan je
kri in zlato — in vali se
viharno, tak silno divja
pogin, ki prihaja z neba,
da h koncu grozote zdi se:
vesoljno odhaja nebo. — —
»Toliko morda komu v ravnanje.«
Slovenska Iliada.
—n—
Počasi moramo dobiti najboljša svetovna dela tudi v lepih slovenskih prevodih. Res da prevodi izvirnika nikdar popolnoma ne na-domeste, vendar bolje prevodi kot nepoznanje. Nekaj jih že imamo. Imamo nekaj dram Shakespearja in Schillerja; Goethejevega Fausta (I. del); nekaj del velikih ruskih in drugih inorodnih pisateljev. Dr. De-bevec nam prevaja »Divino komedijo«. Tudi iz latinskih in grških klasikov imamo že to in ono prevedeno, a ti prevodi so ponajveč že zastareli in bi jih bilo treba vsaj predelati. (Novejši je Peruškov »Edip na Kolonu«, a je jezikovno trd, potem pa prof. Omerzov »Filo-ktet«, ki pa še ni posebej odtisnjen). Prof. Omerza se je lotil sedaj
Homerja, in veselo upanje je, da je on mož, ki bo veliko delo tudi dovršil.
Iz Homerja smo imeli doslej prevedene le posamezne speve. Tako je prevedel Koseski v »Novicah« (1852) 19. spev Iliade, Trdina v »Slovenski Bčeli« (1852) 1. spev, Ljubic v »Glasniku« (1861) del 18. speva (Ahilov škit), Celestin zopet v »Glasniku« (1867) 6. spev. V »Raznih delih« Jovana Vesela Koseskega so v IV. oddelku »Iliade spevi šesteri«. Poleg tega je preložil M. Valjavec v »Glasniku« (1854) 1. spev Odiseje, Kermavner v mariborski »Zori« (1876) 3. spev in v izvestju celjske gimnazije (1878) 9. spev. To je menda vse.1
Prof. Omerza je objavil dosedaj v »Mentorju« 8 spevov (VIII. 431 verzov). Prvih šest spevov je izšlo že tudi v ponatisu.3
Omerzov prevod je jako lep, v lepem, preprostem, umljivem jeziku. Tudi verzi heksametri so splošno prav dobri. To se pravi: zlasti v prvih štirih spevih se ne drži povsem naše domače tradicije o heksametru, deloma po našem mnenju po pravici ne, deloma manj po pravici. Sicer pa tudi sam v uvodu pravi, da mu je delala metrika v prvih štirih spevih preglavice.
Katera je pa naša domača tradicija o šestomeru?
Slovenski šestomer nam je ustvaril, kakor je znano, pravzaprav Koseski. Kar je bilo šestomercev pred njim od Vodnika preko Prešerna dalje, so vsi le bolj tipali in poskušali, pravega pa niso zadeli. .Koseski je pa vedoč ali nevedoč po nekem srečnem čutju pravo pogodil, Ko je namreč Stritar v »Dunajskem Zvonu« postavil teorijo o slovenskem šestomeru,3 jo je Fr. Leveč preizkusil na dotedanjih pesnitvah in s čudom našel, da je Koseski klasični predstavnik slovenskega šestomera po Stritarjevi teoriji. Zložil je (oz. preložil) okrog 3688 heksametrov, a Leveč je našel le nekaj malega, kar bi bilo po čisti Stritarjevi teoriji hibno.4
Stritar je glede slovenskega šestomera zlasti na dvoje opozoril. Najprej, pravi, moramo imeti pred očmi, da je šestomerova osnova daktilna (— u o), da pa namesto daktila lehko stoji (razen v 5.sto-
pici) spondej (--). Šestomeri s samimi daktili bi bili predolgočasni,
zato je treba menjati daktile s spondeji. Tu je pa za nas težava. Slovenci »pravih polnotežnih« spondejev sploh nimamo. Za silo bi taki spondeji bile nekatere zložene besede, a še teh je ubogo malo, n. pr.
1	Jezičnik XXIV 96, XXV 6. — Glaser IV 185. — Grafenauer II 55, 67. — V alojzijeviških »Domačih Vajah« je (1887) dijaški prevod Homer-jeve (?) »Batrahomiomahije«. Zadnja leta je objavil še BI. Bevk nekaj Ho-merjevih spevov (Izbrani spevi: Homerjeva Odiseja. Gorica, 1913s), a knjižica priča le o pridnosti in dobri volji, je pa oblikovno in tehnično povsem nezadovoljiva.
2	Fr. Omerza, Homerjeva Iliada, I.—VI. spev (Ljubljana, 1916, založila Katoliška bukvama).
3	Šestomer slovenski (Zbrani spisi VI, 289—301).
4	Prim. Fr. Leveč, Pravda o slovenskem šestomeru, 1878. Knjižica je še danes branja vredna, kaze jo le odurni osebni napadi na prof. Pajka in zlasti na njegovo ženo, Pavlino Pajkovo, ki jih je nekaj inspiriral, nekaj pa naravnost napisal in dostavil Levstik.
narod, potok. Če postavimo namesto spondeja trohej (— u), bi verz šepal. Kako pomagati? Stritar je izumil umetne, »ponarejene« spon-deje. Za prvo polovico spondeja bodi naglašen zlog (ali končni zlog kake besede ali krepka enozložna beseda), za drugo polovico pa zopet enozložna beseda ali pa prvi, četudi nenaglašen zlog druge besede. Kar je namreč drugi zlog prekratek, nadomesti odmor, t. j. prenehljaj med prvo in drugo besedo.
Zgled:
Grob se za grobom vrsti z visoko travo zarastel.
Ta Stritarjev šestomer ima na tretji stopici ponarejen spondej (sti — vi). V 4. stopici pa ima čist trohej namesto spondeja (z visoko) in zato na tej stopici po Stritarjevi teoriji »šepa«.5
Drugo, česar treba dobrim šestomerom, je zareza (cezura). Šestomer brez zareze, pravi Stritar, je monstrum; predolg je, da bi ga človek mogel brati v enem dušku, brez odmora. Zareza bodi v tretji, ali pa v drugi in četrti stopici.
Zgleda iz iste Stritarjeve elegije »Na Jenkovem grobu«:
V	zemlji domači ležiš, / predragi ti zemlji slovenski,
Stražijo dom / ti gorenjske gore / ob meji koroški.
Zahtevata pa Stritar in Leveč moško zarezo, edino ta se jim zdi dovolj krepka. Ženska zareza (»kata triton trohajon« jo imenujejo, če je v tretji stopici), pravi Leveč, da »slovenskemu šestomeru nikakor ne ugaja«. Zgled take ženske zareze dobimo, če nekoliko zasuknemo gori navedeni Stritarjev verz, ki ima krepko moško cezuro:
V	zemlji počivaš domači, / predragi ti zemlji slovenski.
Nekak vzor se zdi Levcu slovenski šestomer z moško zarezo na tretji stopici.8
Kako je torej s to teorijo v Omerzovi slovenski Iliadi?
1. Mnogo verzov je po čisti teoriji, bodisi z moško zarezo na tretji stopici, bodisi z moškima zarezama na 2. in 4. stopici.
5	Ta verz navaja za zgled šestomera Breznikova slovnica (str, 268). Povzet je najbrže iz »Zvona« (1870), torej iz dobe pred teorijo. V »Zbranih spisih« (I, 239) je premenjen in ne »šepa« več: Grob se za grobom vrsti, visoka pokriva jih trava. Oni je jezikovno lepši, ta formalno pravilnejši.
6	Klasik takih heksametrov je pri nas dr. M. Opek a. Vsi njegovi šestomeri imajo na 3. stopici glavno, in sicer moško zarezo. Če pravim »vsi«, bi moral radi par slučajev dostaviti »vsaj za oko«. Za sluh je namreč po Brcznikovi slovnici (§ 34—5) v resnici nekaj ženskih zarez, namreč v besedah, ki imajo samoglasne zlogotvorne r, 1, n. N. pr.
Potok na vasi sre b r n , / po njem smo brodili otroci.
(Rimski verzi, str. 18; podobno še nekaj drugih: odprl, zrl itd.). Beseda »srebrn« je trozložna (»sreberen«) in zato zareza za sluh ženska. Najbolj se to čuti na koncu pentametra, ki mora vsekako imeti moški konec. N. pr. »Zvedavo v deda okó vnuk je cvetoči uprl«. (R. v, 13.) Tu beremo »uperu« in čistega petomera ni več.
2.	Zlasti v prvih štirih spevih je precej trohejev namesto spon-dejev, tako da verzi po Stritarju »šepajo«. Tudi v naslednjih spevih mu je ušel še kak trohej in mu še vedno uhaja.
Zgledi iz »Mentorja« (spev VII.):
Pravi in koj odhiti skozi vr a t a Hektor bleščeči (v. 1).
Hi t r o stopi in skoči iz sinje višave Olimpa (v. 19).
Tako tudi vv. 200 in 201, 476, 478.
Celo pol stopice je ušlo v v, 180:
Al pa na kralja Miken, / z zlatom bogatega mesta.
Dosti je zlasti v prvih spevih verzov z žensko glavno zarezo na 3. stopici, kjer je obenem namesto spondeja trohej. S tako zgolj tro-hejsko zarezo, pravi Leveč, »šestomer izgubi celoto in se razvali v dve nezvezani domalega jednaki polovici«.
Zgledi:
Tiho zdaj gre ob obali / močno šumečega morja (I 34).
Zdaj pa ladjo brž črno / v božje morje potegnimo (I 141),
Sredi na jadra pritiska^sapa in koncem podseka (I 481).
V zadnjem verzu se posebno močno čuti šepanje. Drugi zgledi iz I. speva: vv. 3, 12, 15, 23 (?), 26, 30, 43, 45, 51, 65, 71, 74, 78, 91, 93, 98, 106, 108, 110, 111, 128, 140, 152, 155, 157, 165, 167, 176, 184, 222, 351 itd.
Slaboglasni so tildi verzi, kjer zareza pretrga skupaj spadajoče besede. N. pr.:
Stopi iz sinje višave / Olimpa srditega srca (1 44).
Dete pa k prsim lepo / se prepasane strežnice stisne (VI 467).
Tuintam ni prave cezure ali je jezik trd.
3.	Mimo klasične teorije slovenskega šestomera uporablja profesor Omerza žensko cezuro, a brez troheja. V uvodu se tudi radi-tega opravičuje, češ da ima tudi Homer »skoro enako število moških kot ženskih cezur«, in pa da tu ni bilo mogoče iti za Koseskim, ker ni smel tako ravnati s slovenščino, kakor je ravnal Koseski, ki je koval različne »grdune«, »vinomehe« in tako dobival krepke moške cezure. Po mojem mnenju se prof. Omerzu tu ni bilo treba opravičevati. Res so šestomeri z moško cezuro krepkejši, vendar ni resnično, da ženske zareze »skoraj ne čuti naše uho«, kakor je trdil Stritar in za njim Leveč. Če zareza loči tudi misel od misli, so heksa-metri s tako žensko zarezo prav blagoglasni. V dolgih epičnih spevih bi bili sami verzi z moško cezuro celo preveč enolični in dolgočasni; uho bi se jih sčasoma naveličalo. Mislim, da prof. Omerza v tem lehko mirno hodi za mojstrom Homerjem! Ali niso takile verzi blagoglasni:
Tamkaj pod platano lepo, / kjer bister izvira studenec (II 307).
Misli mladine so namreč / kot pena u zraku nestalne,
če je pa starček med njimi / naprej in nazaj se ozira (III 108—9).
Istemu vendar človeku / bogovi vsega ne delijo (IV 320). Slabši za boj je kot oče, / a boljši kot oče v jeziku (IV 400).
Kajti v naravi ni moji, / da jaz bi se v boju umikal (V 251),
Kri teče boginji nebeška, kakršna kri je seveda, / ki blaženim teče bogovom; kruha ti namreč ne jejo, / ne pijejo rujnega vina; torej so tudi brezkrvni / in pravimo, da so nesmrtni (V 339—42).
Kakor če veter odnaša / ti pleve čez sveto gumnišče
izpod vejavčeve roke, / ko tam zlatolasa Demeter
loči med pihanjem vetra / od sadeža prazne le pleve ... (V 499—501).
Kakor če mož se ustavi, / ko blodi po širni ravnini,
zdajci brez sveta ob reki, / ki teče deroč proti morju (V 597—8).
Tudi zoper to ni nič ugovarjati, če sta dve taki ženski zarezi ena v drugi, druga v četrti stopici, ali pa če je ena ženska, druga moška.
To bodo rekli, / za tebe pa rana / v srce bo to nova (VI 462). Revica moja, / nikar se preveč / žalostiti mi v srcu (VI 486). Kakor če lev / med govedo spusti se / in tilnik odgrizne (V 161).
Za epično pesnitev je brez dvoma najprimernejše, če se lepo vrste razne oblike zarez, zdaj moške, zdaj ženske, zdaj v 3. stopici, zdaj v 2. in 4., kakor pač zahteva tvarina krepkejših ali nežnejših glasov. Mislim, da bo napredek, če gremo tu preko Stritarjeve teorije, kakor je šel, morda bolj v sili, a po vsej pravici in v skladju z este-tičnim čutjem prof. Omerza.
Če bo prof. Omerza zabrisal še pod točko 2. omenjene hibe, dobimo prevod Iliade, ki bomo nanj lehko ponosni. Že sedaj smo mu pa hvaležni za I. del, da nam ga je podal v ponatisku. Marsikdo bi vendar le rad od časa do časa zopet čital kak spev iz Homerja, a mu izvirnik ni več tako domač, da bi ga lehko brez truda s čistim užitkom umel. Saj se tudi v domačem jeziku lepo glasijo tisti sloveči verzi:
To govori in pomigne s črnimi Zevs ji obrvmi,
hkrati pa božji lasje se usipljejo knezu ob sencih
doli z glave nesmrtne, veliki Olimp se potrese (I 528—30).
[V 1. verzu v 3. stopici in v 3. verzu v 1. stopici bi bilo seveda treba nadomestiti troheje z daktili ali umetnimi spondeji, n. pr.:
To govori ji Zevs in s temnimi migne obrvmi, hkrati božanski lasje usujejo knezu ob sencih doli se z glave nesmrtne, mogočni Olimp se potrese.)
Ali pa tisti verzi: Esetai emar ...
Prišel bo dan, ko uničen nekoč bode Ilion sveti Priamos tudi in ljudstvo bojevnika Priama kralja (VI 448).
(Bolje bi pa bilo, če bi se nadomestil v 1. verzu slab daktil »nekoč bode« z umetnim spondejem:
Prišel bo dan, ko uničen nekoč bo Ilion sveti.)
Ali grška modrost:
Revež, tega pa ne ve Diomedes Tidejevič v srcu,
dolgo da ta ne živi, ki v boj se z nesmrtnimi spušča (V 4C6—7).
Zraven pa tudi še sam pokrepčaš se, če malo ga piješ. Trudnemu možu zelo poživijo od vina se sile ... »Sladkega vina nikar mi ne nosi, prečastna ti mati, udov da s tem ne razkleneš, na hrabrost in moč pa pozabim.«
Kakršen listja je rod, prav takšen je tudi človeški:
Listje raznese po zemlji piš vetra, a novo goščava
spet zeleneča požene, ko solnce posije pomladno:
takšen človeški je rod, ta vznikne, a oni premine (VI 146—9).
Ali nežnost kosmatoprsih junakov:
Zajoka
zdaj Ahilej in odide ter proč od tovarišev sede k sivemu morju na breg ter zre na vode neizmerne. (I 348—50.)
Večen vzor bo pa Homer pesnikom s svojimi primerami. Zlasti bogati so teh primer II., IV. in V. spev, kjer poživlja z njimi časih bolj enolično tvarino o razvrstitvi čet in bojih junakov. Tu se vrsti primera za primero, ena lepša kot druga. In kako so izvedene! »Kakor čebele, kakor tiče, kakor cvetje, kakor drobnica, kakor škržati, kakor ovce, kakor mušice« ... sami prizori z morja in gor, s polja in staj, iz življenja in narave! Že radi teh primer je Iliada vredna vsega truda, ki ga daje prevajavcu.
Kakor če ogenj požrešni zažge neizmerne gozdove gori na vrhu gorovja in daleč odseva svetloba —
Zdaj se ustavijo, glej, na loki cvetoči Skamandra tisoči kot u spomladi listja požene in cvetja.
Kakor če reki po zimi, ki tečeta doli po hribu, noter v globoko kotlino združujeta močno valovje skup iz velikih izvirkov po votlih strugah in jamah — daleč v gorovju pastir pa posluša bobnenje valovja —
Trdno na mestu stoje kot oblaki, ki Zevs jih razgrne v tihem brezvetrju gori na vrhih visokih gorovja; mirno visijo, ko spava severnika besnost in drugih močni navali vetrov, ki senčnata krila oblakov zdajci med žvižgom in piskom viharja okrog razpršijo — čakajo trdno tako neustrašno Danajci Trojance.
Kakor slika iz naših dni je pa drugi del šestega speva: Hektor-jevo slovo od Andromahe.
Hektor dospel pa med tem do Skajskih je vrat in do hrasta. Tu ga obkolijo žene in tekajo hčere Trojancev, vsi ga vprašujejo vprek po stričnikih, bratih, sinovih in po soprogih preljubih; a vsaki po vrsti je rekel:
Moli k bogovom! Saj mnogim je bila usojena žalost!
(VI 260—5.)
OBZORNIK.
ZAPISKI.
»Jeranov problem«. K tej »Ča-sovi« razpravi (Čas XI, 98 si.) je napisal prof. Grafenauer v »Dom in Svetu« (1917, 188—92) vrsto opomb. Zares stvarne, ki bi segala v bistvo vprašanja, ni nobene. Svoje trditve, da je bilo »ljubljansko semenišče tačas (ko je bil Jeran bogoslovec) še skoro docela v rokah janzenistov«, G. niti sam več ne ponavlja. Od tistega »skoro docela« sta ostala še Metelko, ki »je bil še vedno učitelj slovenščine v bogoslovju«, pa Jurij Zupan. Kaj je z Jurijem Zupanom? Bil je tedaj res ravnatelj bogoslovnih šol (ki je torej uradno zastopal bogoslovne šole, ni pa ne predaval, celo pa ne imel vpliva na seme-niško vzgojo). Ali je bil janzenist? G. trdi, da. Sklicuje se pa na neko gubernijsko poročilo iz leta 1820. Tedaj je nasvetovalo licejsko ravnateljstvo guberniju (ki je moral predlagati terno c, kr. študijski dvorni komisiji) za ravnatelja bogoslovnih šol kanonika Humlja; ljubljanski škof pa kanonika Humlja (ki je bil izvršil študije v Col-legio Germánico v Paviji), kanonika dr. Jurija Zupana pa kanonika dr. Urbana Ažbeta. O Zupanu je škof pripomnil, da je sicer bo-lehen, a da bi vendar lehko vodil ravnateljstvo, ker so profesorji dobri. Svetnik pri guberniju Mayr (jožefinec, kakor pravi s poudarkom dr. Iv. Prijatelj) se je zavzel za Ažbeta in je tega na prvem mestu predlagal, ona dva pa na
drugem in tretjem mestu, češ, treba je za ravnateljsko mesto moža, ki bo »z močjo in previdnostjo krotil sektarski duh temne in lju-domrzke stranke, ki kakor angleški prezbiterijanci uporno ne časti ne postavne hierarhije ne najvišje državne oblasti, razen kadar ono potrebuje za svoje namene.« Potem pravi, da je kanonik Humelj že itak preobložen. Zupan pa bolan, skoraj celo zimo v postelji, zakaj torej ne dati ravnateljstva rajši čislanemu Ažbetu, »možu, ki ne dela v duhu one stranke«? Sicer je dobro znano, da škof te stranke ne ljubi, a se ji večkrat vdaja, in »od teh dveh ni pričakovati drugega kakor da bosta sedanji sistem vzdržavala«. Mayr je s svojim predlogom prodrl in imenovan je bil dr. Ažbe. (Prim. Zbornik S. M. IX, 1907, 10—1).
Iz tega sklepa G., da je bil Jurij Zupan janzenist. Toda prvič: po pravici je mogoče sklepati komaj več kot to, da je bil Jurij Zupan bolehavec, ki bi bil janzenistom preveč popuščal. Drugič: jožefinci so bili tedaj že v boju z janzenisti, (kakor trdi za dr.Prijateljem Grafenauer) in zato iz njih besedi ni mogoče več razbrati, koliko je bilo med profesorji pravega janzenizma (Jakob Zupan je bil n. pr. tak janze-nist-čudak). Tretjič: kakor je dokazal dr. Gruden, se je dogmatični janzenizem v tej dobi že porazgub-ljal in je ostal poslej le še dalje časa janzenistični duh; doklej in v
kom, to je pa treba vselej sproti dognati. Leto 1845 pa vendar ni več 1820! Nikar ne preskakovati cele četrti stoletja, ko zadostuje dostikrat par let za popoln duševni preobrat pri tistih, ki so blage volje (primerjaj zgodovino modernizma)! Ta dokaz za Zupanov jan-zenizem ni zadosten. 1 In ko bi bil, »realna zveza« janzenizma z Je-ranovo duševnostjo še davno ne bi bila dokazana!
1 Jurij Zupan je bil prej profesor pastirstva v ljubljanskem bogoslovju. Njegov naslednik je bil tedanji profesor Jožef Poklukar (1791—1866), učitelj in prijatelj Slomškov. Ker je Zupan pisal »Duhovno pastirstvo«, ki ga je Poklukar nadaljeval, a je ostalo v rokopisu, sem poiskal tisti rokopis v knjižnici ljubljanskega semenišča, da bi mogoče tako spoznal Zupanov janzenizem. Dobil sem kopo zvezkov z napisom: Duhovno pastirstvo Jož. Poklukarja (podaril kan. Zamejic). Pastirstvo je pisano v slovenskem jeziku (toda v 3, morda 4 rokopisih; en del z bohoričico, drugi z metel-čico, še drugi, zadnji, z gajico; zadnji rokopis mislim da je Zamejcev, eden je Poklukarjev, ki je večkrat podpisan, prvi bi pa utegnil biti Zupanov; zvezek (§ 1. in si.) ima letnico 1840, eden vmes (§ 34. in si.) letnico 1823). Natančneje sem doslej pregledal le poglavja, kjer bi se moral pokazati janzenističen duh. A nisem našel nobenega sledu. Naravnost proti janzenizmu (dasi ni imenovan) je rečeno v § 19., naj duhovnik ne uči reči, ki imajo le krščanski videz, »postavim, de keršanska pravednost tirja, vse iz golj ljubezni do Boga, brez ozira na časne dobre naslede storiti, ali de je k keršanski popolnosti potrebno vse posvetno veselje zaničvati«. Duhovnik da bi se pregrešil, »ki bi keršan-ske dolžnosti po svoji glavi ojstril in presiloval«. V § 34. je posebej govorjenje o preveliki »ojstrosti in mehko-sti«. Navadni vzroki prevelike ostrosti da so: a) »natorno nagnjenje«: nekateri je bolj otožne narave in mu je vse veselje zoprno, »odtod pride, de vsako posvetno veselje kmalo sploh za nespodobno in pregrešno drži in
Sicer pa Grafenauer ne ponavlja več svoje sodbe v tisti odurni obliki kakor v DS., da namreč temelje Jeranovi literarni nazori »v tradiciji janzenistične sekte, ki je stala časih z obema nogama zunaj Cerkve in je neizmerno škodovala pravemu krščanskemu življenju«. Govori le še »o literarnih zmotah Jeranovih, ki so jih imeli (poleg drugih) v prvi vrsti janzenisti«, pa »o duhu janzenizma«, »o nekem
ga torej tudi drugim prepoveduje«; b) časih koga zavede »lastno ojstro življenje« v »presiljene zavmene od kreposti«; c) vzrok je tudi »branje preostro pisanih bukev in krivo za-stopljenih naukov sv. pisma: od spri-de človeške natore, od križanja mesa itd.«; d) skoraj vselej je pa »podklad-ni ali vsaj družni vzrok preojstrosti pomanjkanje spoznanja človeške natore in sveta«. Prevelika mehkost je pa včasih iz »natorne lehkomisel-nosti«, prevelikega sočutja, iz ozira na ljudsko hvalo ali iz ljudskega strahu, pa »iz napčnih zavmenov kreposti in pokore«. Duhovnik mora ubrati, »kolikor mogoče, srednjo pot in resnico«. Zato je pa treba utrjene, razumne učenosti, poznanja človeške natore in sveta ter »prave in razsvetljene kreposti in bogovitosti«. Nikjer sledu o janzenizmu ali duhu janzenizma. — Naj tu mimogrede omenim še to: Ko je bil Jeran še bogoslovec, je šel po končanem bogoslovju Lenard Klofutar (poznejši prošt) na Dunaj (1844) in izbral za doktorsko disertacijo prav tezo zoper janzenizem. (Semeniška knjižnica hrani še vezan izvod rokopisa: Historico - dogmatica disquisitio jansenismi. Dissertatio inau-guralis a Leonardo Klofutar, presbyt. dioec. Labac. Viennae 1847.) Seveda to ni čudno, ko vemo, da je bil tedanji profesor zgodovine v bogoslovju Janez Polec (Polz) odločen nasprotnik janzenizma in jožefinizma! — Že leta 1850 sta pa izdala Jeran in Zamejic knjižico »Jesusa in Marije dvoje naj-fvetejfhi $erce«, kakor je pripovedoval Zamejic sam, prav z »antijanzenističnim« namenom, da bi namreč zamorila tistega »janzenističnega duha«, ki je tuintam še živel. — Sploh bo potrebna o janzeni-
čuvstvenem razpoloženju, ki je bilo dediščina janzenizma, o neke vrste rigorizmu, ki ga pa Cerkev pri janzenistih ni izrecno obsodila, kakor tudi janzenistične izpovedne in obhajilne prakse ne, dasi je bila napačna«.2 Koliko so bili Je-ranovi nazori »napačni« in koliko je bilo v Jeranu »duha janzenizma«, mislim, da je iz moje razprave dosti jasno in se mi ni treba več vračati na to.
zmu pri nas za Prešernove dobe odločna revizija. Naj bi naš zgodovinar dr. Gruden, ki ima z zgodovinskim znanjem tudi prav za to vprašanje tako potrebno bogoslovno znanje, še bolj natančno osvetlil zlasti dobo od 1. 1820 do 1. 1848!
2 Janzenistični rigorizem je Cerkev izrecno obsodila (prim. Enchiridion10 nr. 1293), izrecno in opetovano tudi princip janzenistične spovedne prakse (prim. o. c. nr. 728, 1306, 1437,
1535; praksa sama je pa vsaj za nekatere slučaje najbrže celo staro-krščanska). Tudi glede obhajilne prakse je Cerkev skrajnji rigorizem takoj obsodila (o. c. nr. 1147 si., 1312
do 1313), pustila je dalje časa svobodno le nelahko vprašanje o potrebnem razpoloženju za večkratno sveto obhajilo. Že sv. Tomaž Akvinski je čutil tu neko težavo. Samoposebi, je dejal, bi bilo najbolje vsak dan prejemati sv. obhajilo, a časih človek ni prav razpoložen. Dvoje je, kar mora ravnati obhajilno prakso: spoštovanje do sv. evharistije, ki vzbuja strah, da je ne bi nevredno prejemali, pa ljubezen do Kristusa, ki vzbuja hrepenenje po sv. evharistiji; a večja mora biti ljubezen. Ko je dejal Peter: Go-
spod, pojdi od mene, ker sem grešen
človek, je Jezus odgovoril: Ne boj se!
(Summa theol. p. 3, qu. 80, a. 10, cap. in ad 3). Janzenisti so prave pojme zblodili z napačno zameno, da je sv.
obhajilo plačilo kreposti, ne pa zdravilo človeške slabosti. Tako so z vi-
dezom časti in spoštovanja do sv. ev-
haristije zbegali za dalje časa tudi mnogo bogoslovcev, da so bolj mislili na ideal priprave kot na potrebe življenja, dokler ni Pij X. (z odlokom kongregacije sv. zbora 20. dec. 1905)
Kar sicer G. moji razpravi, zlasti »načinu« moje polemike očita, nima z vprašanjem dosti ali nič opravka. Par opazk (o »bogomilih-katarih« na Nemškem in morda še katera) je pravih. Eno, važno, ki pa ne zadeva moje razprave, omenim na koncu.
Glede načina polemike torej!
Najprej G. zopet ponavlja, da sem s tistim čisto slučajnim klicem: »torej ne proč od Jerana, ampak nazaj k Jeranu, če hočemo dobiti zares katoliških del!« mislil na Jeranove literarne nazore (sedaj pravi, da te misli vsaj nisem »izključil«). To je zelo
prepornega vprašanja načelno rešil. Glede našega vprašanja pa ni načelno nič prepornega. Vsi moralisti se strinjajo v tem, da je greh, vdajati se poželjivosti; vsi tudi v tem, da je greh, brez zadostnega razloga vdajati se temu, kar neti poželjivost; vsi tudi v tem, da so spolnoljubezenske stvari tega zmožne. Kaj je pa dejansko grešno, tega ni mogoče kar na splošno določiti; tu se začne kazuistika. Zato bo tu vedno neka različnost čuta in sodbe. Cerkev ne bo nikdar načelno obsodila vse ljubezenske poezije same na sebi, zakaj ljubezen je lehko lepa in čista, in čist ter lep tudi nje pesniški izraz; kako bi bilo sicer sv. pismo v visoki pesmi porabilo ljubezenske motive za simbol božje ljubezni? A Cerkev tudi nikdar ne bo obsodila pametne previdnosti glede takih reči; saj pravzato niti visoke pesmi ne daje v roke mladim ljudem. Katera previdnost je pametna, katera ne, o tem je možna le relativna sodba: so reči, ki so za vsakega nevarne; so pa tudi reči, ki so enim nevarne, drugim ne. Zabranjevati splošno to, kar sploh ni nevarno ali pa je nevarno le nekaterim in morda celo tem le vsled bolestnega razpoloženja, to je nespametna in neupravičena boječnost in pretirana previdnost (pruderie fr., iz lat. prudentia ali providentia, previdnost). Nikakor pa ni priderija nravna resnoba, ki izkuša, kar je po pameti možno, omejiti in zmanjšati nravne nevarnosti. Kako o tem sodi n. pr. glede leposlovja Cerkev, nam nekoliko kaže indeks, ki v njem ne le mladini, ampak tudi odraslim prepoveduje vse ljubezenske romane Zola, Balzaca in Dumasa, Flaubertovo Madame Bovary in Sallamba.
čudno! Nič ne rečem: iz besedila tiste notice bi se moglo sklepati, da nisem obsodil kot fraz iz liberalne Stritarjeve dobe le tistih Bohinjčevih izrazov o »fanatično omejenih izbruhih«, marveč tudi vse tisto govorjenje o Jeranovi »pedagogično-didaktični struji« (kar bi bilo deloma neupravičeno in sem zato v »Časovi« razpravi obsodbo določno omejil na tiste ne-lepe izraze); — toda v kakšnem zmi-slu sem zapisal tiste besede »torej nazaj k Jeranu!« namreč da samo v zmislu Jeranovega »plamenečega katolicizma«, ki ga zahteva za prava katoliška dela tam imenovani nekatoli-čan Nidden, to je iz besedila tako jasno, da nikakor ne morem umeti, kako da G. iznova nasprotno trdi!
Potem pravi G., da je moja polemika »nedostojna« (ker nisem še enkrat ponovil, kdo je rabil tiste besede »fanatično-omejeni izbruhi« Jeranove pedagogično-didaktične struje); pravi, da mu očitam »literarno nepoštenost«; da trdim, pravi, da se je »pravzaprav osmešil«; pravi, da mu »prikrito« očitam, da je »v nasprotju z razodeto resnico« (kjer pa da »sam ve, kdo je poklicani sodnik«!); pravi, da učim dogmatično zmoto o »nezmotljivosti duhovščine«, celo posameznih duhovnikov; pravi, da ga na žaljiv način poučujem o verskih in nravnih resnicah.
N. pr.: literarno nepoštenost naj mu očitam, ko pravim, da neko mojo malenkostno notico iz »Časa« »izkorišča«, ko jo je citiral v Zg. si. in jo v DS. zopet s poudarkom, a brez mojega imena izrablja. Zopet naj mu očitam nepoštenost, ko sem dejal, da je »pretirano previjanje besedi«, če se Jeranu očita, da mora po njem umetnost in znanost neposredno služiti cerkvenemu slovstvu. In vendar sem dokazal, da je Jeran le učil: »oboje naj za oboje dela«. Značilno besedo »neposredno« je sam dostavil. Nezmotljivost duhovščine menda učim, ko pravim, da »zoper posvetno literaturo duhovniki nikdar niso bili in po svojih načelih o naravi in nadnaravi tudi biti ne morejo«. Za logičnimi distinkcijami razprto in s pomišljajem poudarja, da je ta »trditev nezmotljivosti četudi le na posameznem kulturnem polju — zmotna«. Zmotna? In vendar zares ni treba nobene modrosti, da se re-
čeni stavek tako preprosto in resnično umeje. Drugi del stavka je v pri-redni obliki izraženo pojasnilo prvega dela: Duhovniki pri nas dejansko niso bili proti posvetni literaturi kot taki, kar ni nič čudnega, saj tudi biti ne morejo, če umevajo katoliška načela o veri in kulturi. Da nimajo o umetnosti najmodernejših nazorov, to je kaj mogoče; tudi to je mogoče, da kdaj iz posebnih vzrokov za kak list niso vneti. Tako so res mnogi pustili »Glasnik«, ko je začel Levstik v njem s svojo znano literarno »maniro« boj zoper Hicingerja. (Prim. Levstikovo kritiko Kleinmayerjeve zgodovine slovenskega slovstva, ki bi jo bil Leveč iz Z. sp. »najrajši izpustil«, ali pa nečastne napade zoper Pavlino Pajkovo v Lev-čevi knjižici o slovenskem šestomeru, ki tudi gredo Levstiku na rovaš, kakor je Leveč zopet v Levstikovih Zbranih spisih V, 363, z obžalovanjem izpovedal.) Toda zoper posvetno slovstvo kar tako po katoliških načelih duhovniki ne morejo biti! In tako dalje. Če pojasnujem, zakaj je bil Jeran zoper Jenka, pravi G., da tako pišem, kakor da je on (G.) »zagovarjal njegove nemoralne pesmi«, ko je vendar on prvi »utemeljil v tej zadevi pravilno sodbo in so moje besede le rezultat njegovega dela«. Tudi za ta očitek ni v razpravi nobene opore. (Kar se tiče moje sodbe o Jenku, bi lehko omenil, ko bi ne bilo vse to tako malenkostno, da sem isto sodbo izrazil v podlistku »Slovenčevem« že L 1901., ko je pri Fischerju izšla Ganglova izdaja, preden sem torej mogel 1. 1911. v Zg. si. spoznati rezultate Grafen-auerjevega dela.) »Vrgel sem (mu) menda v obraz« tudi očitek, da je že itak enostransko podobo o Jeranu celo »izkrivil«. Resnica je pa, da sem dejal, »če literarna zgodovina take reči (o janzenističnih Jeranovih literarnih nazorih) le ponavlja in izkorišča, da se že sicer enostranska podoba tudi iz-krivi«. Grafenauer ogorčeno vprašuje, kje neki je te reči ponavljal? Samo tisto čisto korektno Jeranovo pismo Vrazu izkorišča v Zg. si. I 148, in zopet I 151, potem II 1392, in zopet II 160, nazadnje v DS. (1917) 12! S tem vednim ponavljanjem ene poteze se ustali neprava perspektiva in tako se podoba izkrivi. S tem sem označil dejstvo, nisem pa podtaknil nobenega
moralnega oziroma nemoralnega namena, kakor bi hotel G. Če kdo gleda kak predmet z neprave perspektive, se podoba izkrivi, ni pa s tem rečeno, da jo je on izkrivil, celo pa ne, da jo je iz slabega namena izkrivil. Vsega tega ne bi niti omenjal, če se ne bi kazala v tem neka metoda, ki ni prava. To se pravi podtikati nasprotniku nenravne nagibe, in na tak način bi bila vsaka resna kritika krat-komalo nemogoča. »To se da drugače umeti« — torej ti mi podtikaš nepoštenje? »Z drugega vidika bi se pokazala reč v drugačni luči« — ti mi mečeš v obraz očitek, da sem reč izkrivil? »Duhovniki niso proti posvetni literaturi, temveč le naglašajo — kar je naravno — načelo sub specie aeter-ni« — kaj, ti nam očitaš, da smo mi v nasprotju z razodeto resnico? Katera razprava bi bila še mogoča s kritiki, ki bi si osvojili tako metodo? Ni treba, da bi bil človek Talleyrand, pa bi s tako metodo lehko vsakega nasprotnika moralno »spravil na vislice«. Ali mar ne ?
Ob koncu poudarja Grafenauer, da »pri vsem svojem znanstvenem delu po svoji vesti služi resnici in samo resnici«. Ta izpoved je lepa in Grafen-auerju v čast. Tudi nihče ne dvomi o njej. Ima pa kritika kljub temu pravico, presojati njegove znanstvene rezultate in tudi dvomiti o njih resničnosti, če ima za to zadostne razloge. Tako kritika lehko podvomi o vidiku, ki ž njega G. opaža naše kulturne razmere, je li pravi, in lehko pove svoje mnenje, da se zdi vidik v marsičem enostranski, tako glede Kopitarja in drugih Prešernovih nasprotnikov, tako glede Bleiweisa (kjer je G. tako osebno posegel v boj na strani Blei-weisovih zoprnikov, da Bleiweisa »onika«), tako tudi rflede Jerp.na. G. ima pravico, zavračati to kritiko, če ni dosti osnovana, nima pa tudi on ne pravice, podtikati ji nemoralnih svoj-stev. Zakaj tudi drugi, ki se z njim v vsem ne ujemajo, lehko pošteno služijo resnici in samo resnici!
Ko je dejal G., da služi samo resnici, je mislil zlasti na to, da morajo katoliški znanstveniki »toliko bolj odkrito, toliko jasneje« kazati na kulturne zmote tudi katoliških ljudi, ker sicer nasprotniki napačno sklepajo, kakor da so tiste napake posledica katoliškega svetovnega naziranja, češ
»če take zmote po vsej sili branimo in olepšavamo, dajemo sami povod za take napačne sklepe in smo tudi so-krivi, če se nam odtujuje izobražen-stvo«. To je tista važna opazka, ki sem jo omenil odkonca. To načelo je pravo, samo da napak tudi ne pove-čavamo in pretiravamo! Ne eno, ne drugo bi ne bilo v resnični prid krščanski kulturi! Pravo je le stališče vse nepristransko motrečega in psihološko umevajočega znanstvenika.
A. U.
Psihologija zmote. Francoski filozof Olle-Laprune je dobro zadel, ko je rekel, da vsaka zmota zajema svojo moč iz drobcev resnice, ki se v zmoti skriva. To velja za modroslovske in za verske zmote. Poganske in krivoverske zmote imajo podlago v enostranskem pretiravanju posameznih naravnih ali nadnaravnih resnic. Odtod njih uspehi in njih žilavost; odtod dejstvo, da se včasih iste zmote pojavljajo v raznih dobah in na raznih krajih brez zunanje zveze. Tako si moremo razlagati uspehe bogomilstva in janzenizma, o katerem se toliko razpravlja.
Dr. A. Ušeničnik in prof. Grafenauer se trudita, da bi pojasnila razloge, zakaj imajo nekateri naši ljudje včasih vso spolnost za nekaj grešnega. Ali je to vpliv bogomilstva, ali luteranstva, ali janzenizma? Dr. Ušeničnik je, po mojem mnenju, prišel stvari do dna, in sicer z naslednjo razlago: »Lehko je tako mišljenje refleks izvenzakonskega spolnega občevanja na zakonsko življenje. Ali je pa samo pretiran izraz tiste resnične zavesti, da je po izvirnem grehu v spolnosti neki nered, ki ga občuti človek za ponižanje in se ga tudi sramuje« (»Čas« 1917, str. 110, pod črto). S tem je pokazal glavni vir omenjene zmote našega ljudstva ter zadel psihologijo bogomilstva,
deloma tudi luteranstva in janze-nizma. Janzenizem se posebno opira na enostransko pretiravanje naše resnične nevrednosti pred Bogom in žalostne slabotnosti pokvarjene človeške narave. Ker je oboje samo po sebi resnično, zato ni vsak rigorizem zmoten, in zmotni rigorizem ni vselej janze-nističen. Če se n. pr. Jeranu more dokazati pretiran rigorizem glede na ljubavno slovstvo, iz tega še nikakor ne sledi, da je bil janze-nist. Predobro je znano, da je bil Jeran tuj ne samo dogmatičnim zmotam, ampak tudi duhu janze-nizma. Zgodovinsko dejstvo je, da ljubljansko semenišče takrat ni bilo »skoro docela v rokah janze-nistov« (DS. 1917, str. 11), ampak ravno nasprotno. Duha janzenizma so v semenišču načelno preganjali. Tako je bil Jeranov spiritual J. Vole odločen nasprotnik janzenizma, o čemer ve Volčev gojenec prošt I. Sajovic še veliko pripovedovati.
J. Benkovič omenja v »Voditelju« 1901, da je bil škof Slomšek kot voditelj protijanzenistične in protijožefinske struje mentor J. Volčev in Jeranov (st. 242). Znano je, da je Jerana že od dijaških let vezalo prisrčno prijateljstvo z najboljšim Slomškovim učencem in življenjepiscem F. Kosarjem. Jeran torej ni bil pod vplivom jan-zenistov, ampak odločen nasprotnik janzenizma in v tesni zvezi z voditelji protijanzenističnega gibanja.	j>r. F. Grivec.
Na poti k Bogu. Dr. Simon Dolar (gl. Lj. Zv. 1917, 276—7) ni zadovoljen, da sem označil za nedoslednost, če kdo pravi, da je »Kant s svojim fenomenalizmom — bil«, malo potem pa pozivlje mrtvega
Kanta za znanstveno pričo zoper božjo spoznatnost. In vendar je tako. Kantov agnosticizem je bistveno združen z njegovim fenomenalizmom. Po načelih fenome-nalizma, tako tolmači Kanta tudi Kiilpe (Immanuel Kant, 1917\ 33), »je miseln objekt, ki ni nazorne narave, od kraja nemogoč«, zakaj um po Kantu nima svojih predmetov, temveč samo druži, kar je v nazorih (Anschauungen), vsak nazor je pa zopet bistveno nekaj čutnega v apriornih oblikah časa in prostora. Zato je Kantu Bog znanstveno nujno x, dasi ne taji božjega bitja, je marveč z nravnega stališča (po svoje) zopet ugotovil, kar je bil s spoznavnega stališča zanikal. Kant je sicer še posebej pobijal dokaze za bivanje božje, a dokaze tedanje dobe (katere edine je on poznal!) in tedanji dobi je bilo pod Leibnizovim vplivom žarišče vse metafizike o Bogu apriorna božja ideja (ontologični dokaz). Ontologični dokaz je pa, kakor za Kiilpejem omenja tudi Dolar, že davno pred Kantom zavrgel Tomaž Akvinski, češ da je idealističen (Summa theol. 1. p. qu. 2. a. 1. ad 2). Dokazi sv. Tomaža so pa oprti vsi na empirično osnovo. Metafizika sv. Tomaža ni aprioristična, kakor morda misli Dolar, in Tomaževe dokaze za božje bivanje je gotovo mogoče modernoznanstveno izpopolniti, a ni jih mogoče ovreči. Res pa tu Kiilpe še ni prišel do konca. V »Uvodu v modroslovje«, Einlei-tung in die Philosophie str. 274 (citiram zadnjo, 7. izd. 1915; katero Dolar, ne vem, a strani se ne ujemajo) imenuje navadne dokaze bolj »poskuse« kot dokaze. Toda ne glede na to, da presoja Kiilpe v Uvodu vse nazore bolj splošno kri-
Cas, 1917.
17
tično, ne da bi se globlje bavil s problemi, je Kiilpejevo glavno delo »Die Realisierung« (1912). Ker ga je prehitela smrt, preden je mogel delo dovršiti in v 4 knjigah izdati, ni še mogoče za gotovo reči, do kakšne jasnosti bi bil prodrl glede božjih dokazov. A že iz prve knjige1 je gotov rezultat, ki započenja novo dobo metafizike. Külpe je premagal Kantov fenomenalizem in utrl pot iz idealizma v resnični svet realnosti. Ta svet realnosti ni isto, kar svet empirije. »Dejstva dokazujejo, da more biti v mislih še kaj več kot same empirične sestavine« (142). Seveda je treba empirične podlage, iz sveta samih idej ni mogoče prodreti do spoznanja realnosti, toda na empirični podlagi more um spoznati »transcendentne objekte« (144). Veda nikdar ne ostane pri samih dejstvih (115). Um ima svojo posebno spoznavnost (102) in obseg mišljenja je širši kot pa obseg nazornih pojavov (140). Um sega do realnosti, ki se po empiričnih znakih razodeva v svojem bitju in bistvu (241). Ni resnično, da ni moči misliti, česar si ni moči predstavljati (130). Po indukciji, abstrakciji, analizi in sklepanju spozna duh tudi to, kar je najbolj resnično (das wahrhaft Seiende 35, 41, 257). Prva stopnja v svet realnosti je po odmišljanju dobljeno spoznanje zakonov (148). Druga stopnja je spoznava nositeljev te realne zakonitosti, spoznava substanc in vzročnih odnosov (148 cf. Zur ka-
1 Prim. tudi: predvsem »Zur Kate-
gorienlehre« (1915), ki je pravzaprav,
kakor sam v uvodu (3) pravi, le neka priprava za 3. knjigo glavnega dela »Rea-
lisierung«; potem »Immanuel Kant«
(1917) 4. izd., oskrbel A. Messer; dalje
»Die Philosophie der Gegenwart in
Deutschland« (19146).
tegorienlehre). Ta stopnja je pa tudi pot »do zadnjih realnosti«: »Boga, duše, s v e -t a« (189). To je pa v pravem zmi-slu metafizika, »veda o polni realnosti« (189, 197). Zakaj »za realistično «interpretacijo empiričnih ved ni nobene ostro začrtane meje med njimi in metafiziko« (189).
Tako je Kiilpe zopet pokazal pot k Bogu. Po vsej pravici sem torej v »Času« (1917, 139) zapisal besede; »Če bo moderna veda priznala Külpejeve rezultate, tedaj se kmalu srečamo na poti.« In le ponoviti moram: vesel sem, da je dr. Simon Dolar opozoril na Külpeja, ki oznanja novo dobo metafizike. Zakaj, kakor pravi Külpe sam, »mi nismo znanstveni stroji, ampak ljudje, ki potrebujejo za življenje svetovnega nazora in se ne morejo zadovoljiti z vrze-lastim (lückenhaft) spoznanjem sedanjosti ... Kaj je življenje? Čemu živimo? ... So sicer mnogi, ki jih taka ,odprta' vprašanja nič ne motijo in teže, ki v ponosni resigna-ciji ali malomarni toposti tako-rekoč ,mimo njih' žive. Drugim zadostuje avtoritativni odgovor pozitivne religije, ki ga daje na vsa ta vprašanja. Kdor pa hoče napredujoči vedi primeren napredujoč svetovni nazor, ta se mora lotiti metafizike« (Einleitung in die Philosophie7, 28), In res, pravi Külpe drugod (Die Philosophie der Gegenwart in Deutschland6, 4), »nastaja za dejstev lačno dobo nova doba, ki išče najglobljih razlogov in razmišlja o zadnjih možnostih. Mi nočemo več samo vedeti, marveč tudi umeti, ne se več zadovoljiti samo z vnanjim videzom, temveč seči do bistva pojavov, ne le cveteti, rasti in prospevati v vna-
njem blagostanju, temveč napredovati tudi v spoznanju in idejah, v kreposti in modrosti.« U.
Ritem in metrum. V »Lj. Zv.« (1917, 277—9) je izpregovoril Oton Župančič o živem ritmu in mrtvem metru. Da se pesnik poteguje za prvstvo »naravnega ritma nad umetno konstrukcijo metra«, to je njegova pravica. Ne primerja pa več po pravici 0. Ž. tega spora sporu za svetovni nazor. »Ritem in metrum: živo kipenje in prera-janje — okorela dogma; tok stvari in duš — svareče dvignjen prst; ali plavanje nad prepadi — gledanje z varnega brega; idealizem — utilitarizem (torej materializem); iskanje resnice skozi blodnje in zmote, borba duha za Boga na žive in mrtve — štiri poslednje reči na pladnju.« Zadnja, neokusna primera živo očituje, da se Župančič ne more resnično vmisliti v krščanstvo. Modernemu človeku kajpak predvsem imponira aktivnost, he-roizem volje in dejanja, borba za vsebino življenja. Toda ali se ne-krščanski in krščanski svetovni nazor res po tem ločita, da je ne-krščanski nazor nazor dejavnosti, krščanski nazor pa nazor »udobnosti«? Mislim, da je vprašanje že todgovor. Ne! Ločita se marveč kakor dve fazi, dve stopnji v razvoju. Moderni nekrščanski svetovni nazor je, kolikor je, borba za resnico življenja, in zato kipenje, plavanje nad prepadi, iskanje skozi blodnje in zmote, borba duha za Boga. Krščanski svetovni nazor je pa borba za življenje resnice. Da ima življenje zmisel in v čem je zmisel in resnica življenja, to spoznanje krščanski svetovni nazor črpa iz uma in dogme. Toda višja naloga
je, priboriti življenju to resnico, iz resnice kakor iz življenjskega principa prestvariti vse življenje. O, tu je tudi kipenje, tudi plavanje nad prepadi, tudi hrepenenje skozi blodnje in zmote, tudi borba duha za Boga! Tisti ne pozna resničnega krščanstva, kdor misli, da je krščanstvu življenje »udobnost«. Zakaj se pa zgražate, če le berete o evangeljskem nauku zatajevanja in križanja, ali če le slišite besedo »krščanska askeza«? Kaj pa zna-čijo te besede drugega kakor borbo? borbo človeka z nagoni, z nagonom samoljubja, lagodnosti in udobnosti, častihlepnosti in uži-vanjaželjnosti? borbo duha s snovjo , idealizma z materializmom ? Moderni svetovni nazor je kvečjemu borba za spoznanje božje — a kolikokrat še to ni! — krščanstvo je res »borba za Boga«, za božje kraljestvo v dušah in za življenje v Bogu. Življenje krščanstva je živ in mogočen ritem, kjer se tudi cesto »poudarki gneto, pno, tarejo«, da »se doseže oni tesni, najtesnejši spoj, ono popolno sozvočje« med resnico in življenjem, tisto »sočutje in sožitje« duha in Boga. a. u.
H kritiki o Bežkovem vzgoje-slovju. 0 Bežkovem vzgojeslovju smo brali ocene v »Dom in Svetu« (1916, str. 273 si.), v »Ljubljanskem Zvonu« (1916, str. 334) in v »Slovanu« (1917, str. 83 si.). Znamenje, da je knjiga vzbudila splošno pozornost in zanimanje. Kritik v »Dom in Svetu«, prof. dr. S a m-s a, pisatelju iskreno čestita in želi, naj se mu izpolni nada, da bo začeto delo nadaljeval in dokončal. O knjigi pravi: »Kakor mora biti vzgoja načelna in dosledna, tako ima Bežkovo vzgojeslovje načelno in jasno opredeljeno stališče
vzgoje nasproti vsem kulturnim činiteljem našega časa. In to je glavna vrlina te knjige. Če naj vzgoja doseže svoj cilj — harmon-sko enoto cele gojenčeve osebnosti — tedaj mora zavzeti stališče tudi napram veri in Cerkvi Aut — aut. Če kje, je treba tu jasnosti. .Vzgoja bodi nravno-verska', pravi naš ljudskošolski zakon in — Bežek.«
V »Slovanu« piše profesor Ferd. S e i d 1, da mora »zaveden avtor« naše dobe vzgojeslovje zasnovati na »socialni morali«, to je na morali, ki je nezavisna od vere, na morali, ki ni dana »po kaki izven nas nad nami zapovedujoči avtoriteti«. To načelo je g. profesorju temeljni nazor o vzgoji k nravnosti. Ta nazor je pred očmi zavednemu avtorju vzgojeslovne knjige in mu določa snov. »Iz tako vzrastle snovi je Bežek izbral in podal v svoji knjigi seveda le to, kar je smatral za primerno spričo postavljenim obveznim mejam šolske knjige za učiteljišča.« Bežek »se okorišča sredstev socialne morale« in »stoji menda nekako podzavestno pod vplivom njene blagodejne in prepričevalne sile«.
To je dvojna sodba o Bežkovi knjigi. Kritika v »Dom in Svetu« hvali pisateljevo načelno in jasno stališče nasproti veri in Cerkvi; Bežek da hoče, da bodi vzgoja nravno-verska. Prof. Seidl pa trdi, da je Bežek izbral in podal v svoji knjigi snov določeno po načelih »socialne morale«. — Odkod to različno umevanje ene in iste knjige? — Razlog, mislimo, smo označili v »Času« (1915, str. 348 si.), ko smo govorili o Bežkovem vzgojeslovju. Rekli smo takrat, da Bežkovi osnovni nauki temelje na
ateističnem evolucionizmu (prav to pravi z drugimi besedami tudi prof. Seidl), da pa pisatelj v praktičnem vzgojeslovju ni izvajal posledic iz svojih načel. Ta nedoslednost Bežkova je tisti razlog, zakaj pozitivno krščanski čitatelj, katoličan, najde v knjigi mnogo hval-nega, in da more nekrščanski kritik reči o njej, da je pisana pod vplivom socialne morale, morale brez vere in Boga. Prof. Seidl je čutil to nedoslednost in zato tudi pravi: »Neumljivo nam je, da pisatelj vendar poudarja svoje prepričanje, da , poleg krščanskega nauka ni treba prav nič posebnega etiškega poučevanja'.« Menda nekako podzavestno pa da je pisal Bežek pod vplivom blagodejne in prepričevalne sile socialne morale. — Kritik v »Dom in Svetu« je nedoslednost molče prezrl, hvali, kar je hvalnega, ne omenja pa načelnih zmot pisateljevih.
Kritika »Zvona« in »Slovana« je zopet pokazala žalostno dejstvo, da so med vzgojitelji naše mladine tudi možje z izrazito nekrščanski-mi vzgojnimi načeli. Bore se zoper versko vzgojo in oznanjajo moralo brez vere in brez Boga, in to v sedanjih tako silno resnih časih. Ali se ti gospodje neki zavedajo praktičnih posledic takih vzgojnih načel? Recimo, da bi se naše ljudstvo res poprijelo morale brez božje sankcije. Kaj potem? — No, potem ne bo dolgo, pa bo pri nas, kakor je že drugje, kjer žive po morali brez vere: šteli bomo tudi pri nas na leto več rakev kakor zibelk. In potem — bo za naš majhni narod lehko z majhnimi številkami dognati leto, v katerem bo grobar kopal grob zadnjemu Slovencu.	F. U.
Dr. J. Kratochvil, Uvod do fiiosofije. Olomouc, R. Promberger, 1911, Str. 154. K 4-—.
Moderna skeptična, relativistična in agnostična filozofija ne priznava absolutne resnice, torej tudi ne resnične filozofije, ampak le različne smeri in struje po resnici hrepeneče misli. Če pa nobena filozofija ni resnična, potem je najbolje, da se omejimo na zgodovino filozofije in na uvod v umevanje filozofičnih sistemov. Zato je v novejši dobi toliko različnih uvodov v filozofijo. S stališča obnovljene aristotelsko - skolastične filozofije taki uvodi niso strogo potrebni; zato v bogati novoskolastični (oziroma novoidealistični) literaturi ta stroka ni obilno zastopana. A vendar so take knjige koristne in z ozirom na obilno protikrščansko filozofično literaturo tudi potrebne. Zato je Kratochvilov (gl. čas 1917, str. 126) uvod v filozofijo zelo koristna in času primerna knjiga.
Kratochvilov uvod v filozofijo je prvo češko delo te vrste. Zato je ta knjiga po pravici zbudila veliko zanimanja v češki krščanski in protikrščanski znanstveni literaturi. Pozitivist F. Krejči je o knjigi resno poročal v »Češki Mysli« (1912, str. 71/2), dasi odklanja pisateljevo stališče. Masarykov učenec F, Drtina v svojem še nedokončanem »Uvodu do filosofie« (I. zv., str. 103) objektivno navaja Kratochvilovo knjigo in njeno glavno vsebino.
Kratochvilov uvod v filozofijo pa ni važen samo kot časovno prvo češko delo te vrste, ampak tudi zaradi svoje notranje vrednosti. Pisatelj zelo pregledno, jasno in jedrnato razpravlja: 1, o pojmu in
razdelitvi filozofije, 2. o zgodovini filozofije in filozofičnih sistemov, 3. o nalogah in temeljih filozofije v bodočnosti, 4. o češki filozofiji. V 3. delu pojasnuje svoje stališče; za filozofijo bodočnosti proglaša novoidealistično filozofijo kot nadaljevanje klasične in srednjeveške filozofije v soglasju s krščanstvom in z modernim napredkom ter kot srednjo pot med pozitivizmom in spiritualizmom. Pri posameznih odstavkih navaja najvažnejšo filozofično literaturo. Prav bi bilo, da bi navedel tudi poglavitne pripomočke za uvod v novoskolastično filozofijo. Omenil naj bi znamenito delo poljskega filozofa Marijana Morawskega: Filozofia i jej za-danie. (3. izd. 1899. Str. 433.)
Zlasti važen je 4. del, v katerem kratko in objektivno stvarno razpravlja o poglavitnih zastopnikih češke filozofije. Med češkimi modernimi filozofi posebno ceni F. Čada kot resnega misleca, ki se nagiblje k novoidealizmu.
Kratochvilov uvod v filozofijo je resna in koristna knjiga, vredna, da se zanjo zanimajo tudi drugi Slovani. Tik pred svetovno vojsko je dal pisatelj avtorizacijo za poljski in hrvatski prevod. Ne vemo, če bo mogoče in primerno, prirediti tudi slovenski prevod. Gotovo pa je, da se bomo Slovenci še večkrat prijateljsko srečali z odličnim češkim filozofom. Dr. Kratochvil nam je obljubil, da bo postal stalni sotrudnik našega »Časa«; poročal nam bo o najvažnejših pojavih na polju češke filozofije.
Dr. F. Grivec.
Dr. Jo s. Kratochvil, Veda a vira ve filosofii stfedniho veku. Praga 1914. Str. 96. Ki.
Pričujoča razprava je izšla v zbirki »Vzdčlavacl (izobraževalna) knihovna katolickâ« (pod uredništvom f Tumpacha in Podlaha). V uvodu pravi pisatelj, da hoče njegova razprava nekoliko pojasniti »harmonijo in enotnost srednjeveškega svetovnega naziranja«. Razmerje med vedo in vero je bil poglavitni problem srednjeveške krščanske filozofije. Ta problem je najgloblje rešila skolastič-na filozofija. Kratochvil razpravlja o tem vprašanju bolj historično kakor sistematično. Razprava priča, da pisatelj dobro pozna zgodovino srednjeveške filozofije in novejšo literaturo o njej. Mimogrede sem opazil par (menda tiskovnih) pomot; str. 10 mora stati Tatian (ne Fabian), str. 26 Denifle je bil dominikanec (ne jezuit), str. 59 Mandonnet v Dictionnaire de Théol. cathol. (ne samo Théol. cathol.).
Dr. F. Grivec.
O Kristusovem spoznanju. Modernisti (Loisy in dr.), ki so pravzaprav zavrgli vero v Kristusa Boga, so trdili, da se je Kristus sploh zmotil o svojem mesijanstvu. Kaj takega si seveda noben katoličan ne more niti misliti. So pa nekateri moderni teologi (Schell, Lebreton), ki ne prisojajo sicer Kristusu kot človeku nevednosti v slabem zmislu (privativno), pač pa nespoznanje (negativno), češ Kristus kot človek ni vedel n. pr., kdaj bo sodnji dan (tako tolmačijo Mark. 13, 32). Ker je pa Cerkev že v 6. stoletju obsodila herezijo »agnoetov« (krivovercev, ki so pri-devali Kristusu »agnoein«, nespoznanje), je nastalo vprašanje, ali ni moderni nauk heretičen, če ne v strogem, vsaj v širšem zmislu. Imenovani teologi trdijo, da ni, češ
agnoetje so bili monofizitje, ki so v Kristusu božjo in človeško naravo spajali v eno ter tako tudi Kristusu Bogu pripisovali nespoznanje, kar je seveda heretično. Tu je zastavil mladi hrvatski učenjak dr. Josip Marič ter napisal že dvoje del, eno v latinskem, drugo v nemškem jeziku, kjer dokazuje, da so agnoeti le Kristusu človeku pridevali nespoznanje, a da jih je Cerkev za to obsodila. V latinskem delu »De Agnoeta-rum doctrina« (Zagreb 1914) dr. Marič iz prvih (deloma šele zadnji čas izsledenih) virov dokazuje, da so bili agnoetje monofiziti svoje vrste, ki so bitno ločili v Kristusu dve naravi, le da te besede niso marali, ker jim je po-menjala narava isto, kar oseba, in so se torej bali nestorijanstva. Zato so mogli in so tudi res pripisovali nespoznanje le Kristusovi človeški naravi. Ta dokaz je dr. Mariču docela uspel. To je s priznanjem ugotovila tudi kritika (o delu so poročale najboljše katoliške revije, nemške, češke, tudi španska je vmes). Če je torej Cerkev agnoete obsodila, je obsodila prav to, da bi Kristus kot človek ne bil vedel za taka dejstva, združena z njegovo mesijansko službo, kakor je poslednja sodba. Logična zveza je jasna. Dokazi iz Evlogija in Gregorija V. pa tu niso tako jasni. Če človek preučuje sodbi teh dveh sami zase, se vedno vsiljuje misel, kakor da sta obsodila zmoto, ki je zvračala nespoznanje tudi na božanstvo. Tu je torej še nekaj nejasnosti, kakor je omenil tudi Bruders S. I. V drugem delu »D a s menschliche Nichtwissen kein soteriologisches Postulat« (Zagreb 1916) utemeljuje pisatelj dobljene rezultate še pose-
bej pod drugim (soteriološkim) vidikom nasproti Lebretonu, Schellu in Lepinu. Obe deli pomenjata za kristologijo resničen znanstveni napredek. (Dobita se po 3 K, v ko-mis. zalogi L. Hartmanna v Zagrebu.)
Ob 50 letnici dr. Janeza Ev. Kreka (Ljubljana 1917. Tiskal A. Slatnar v Kamniku). Hvaležnost učencev (v ožjem in širšem pomenu) je napisala to knjižico. Živo je narisana dr. Krekova podoba, njegovo mnogostransko neutrudno delo in tisti mogočni vpliv, ki ga je imela njegova osebnost zlasti na mladino. (Opisal je J. Puntar dr. Krekovo literarno in izobraževalno delo, Fr. Jež politično, A. Kralj zadružno, zopet Fr. Jež časnikarsko, J. Kalan protialko-holno, neimenovan versko delo. A. Komlanec je opisal njegov vzgojni vpliv; J. Gostinčar njegovo razmerje do delavstva, A. V. do »Danice«, J. Dolenec do slov. kat. di-jaštva, Fr. Jež do obmejnih Slovencev, P. Rogulja do Hrvatov).
Iz revij. V Carnioli (1916, 222 do 32) piše prof. dr. Jos. Mantuani o pasijonskih procesijah. Izvaja jih iz liturgije; misli, da so nekaka ljudska dramatizacija li-turgičnih obredov. Posebej govori o pasijonski procesiji v Loki. Pričela se je pri kapucinih 1. 1721. Imeli so jo na veliki petek. Ko je počasi izgubila prvotno asketično resnobo, jo je škof Herberstein 1773 prepovedal; obnovljena je le še životarila, najbrž do 1782. Za to procesijo se je ohranilo v slovenskih stihih zloženo besedilo (nekak »slovenski auto«). — V jubilejni štev. »Dom in Sveta« (1917, 64—6) je jako poučna razpravica St. Premrla o moderni glasbi. Lepa je tudi Iv. Vurnika apologija
umetnosti (63—4): »Umetnost je hčerka religije in je na svoj način tudi činitelj človeške sreče. Tudi ona izvira iz Večnega studenca, tudi ona vodi človeka k začetku vsega bitja. Zaraditega je tudi njej zapisan na čelo znak večnosti.« V 2. zv. (95—7) je zanimiva razprava prof. G. Porenta o »lepi knjigi«, namreč o zgodovinskem razvoju knjižne ilustracije in kakšna naj bi bila. — V 2. zv. »L u č i« (uredil Josip An-drič) je med drugo bogato tvarino razprava dr. St. Markulina »Slovenska katolička štampa« (35 do 40). V »Smotri« (74—80) je referat o knjigah »Leonove družbe« (1916).
Vseučiliške drobtine. 21. oktobra 1916 so otvorili Nemci v G e n t u na Belgijskem vseučilišče za Flam-ce. Priprave za ustanovitev in jezikovno ureditev je vodil tajni svetnik v. Dyck, profesor na tehniški visoki šoli v Monakovem, v zvezi z zgodovinarjem prof. Span-naglom v Miinstru in prof. umetnostne zgodovine pl. Bissingom v Monakovem. Prvi »rector magni-ficus« je flamski modroslovec in vzgojeslovec Hoffmann. S šolskim letom 1917/18 se bo vseučilišče izpopolnilo še s kmetijskim in tehniškim oddelkom. — Vseučilišče v L ii 11 i c h u (Liege) za Valone (Francoze) se v šolskem letu 1916/17 še ni otvorilo, ker profesorji in docenti nemški upravi niso hoteli izjaviti vdanosti, kakor je bilo zahtevano. — V Varšavi so Nemci ustanovili kar dve visoki šoli, poljsko vseučilišče in poljsko tehniško visoko šolo. S poletnim semestrom se je na vseučilišču otvorila tudi katoliška bogoslovna fakulteta. — V V i 1 n i se usta-
navija vseučilišče za Litovce. — Č e r n o v i c e so že tretjič od Rusov zasedene. Že leta 1914., ko so Rusi prvikrat prišli v Černovice, so svobodomiselni nemški krogi začeli širiti mnenje, naj se černo-viško vseučilišče premesti v Sol-nograd (Salzburg). Ministrski predsednik in naučni minister pa sta to namero kratkomalo odbila, niti obravnavati nista hotela o vprašanju. Kar naenkrat pa smo pred veliko nočjo čitali, da je deputa-cija članov društva kat. vseučilišča, deželnih poslancev in mestnih zastopnikov solnograjskih cesarju izročila prošnjo za ustanovitev »Cesar Karlovega vseučilišča« v Solnogradu. Kako se bo uredilo to vseučilišče, ki se zdi po cesarjevem odgovoru zagotovljeno, danes še ne moremo vedeti. Kažejo na razna nemška vseučilišča in na jeseni ustanovljeno flamsko vseučilišče v Gentu. Odbor »Svobodomiselnega vseuči-liškcga društva« z dogovorom, ki so ga sklenili Solnograjci, ni zadovoljen in napoveduje boj »klerikalnim težnjam po vseučilišču«. Odločeval bo državni zbor in gosposka zbornica; vpoštevati je tudi denarno vprašanje in klice po drugih vseučiliščih, ki so morda bolj potrebna kakor solnograjsko. T i -r o 1 c i n. pr. zahtevajo za zapad-ne alpske dežele tehniško visoko
šolo v Inomostu, 700.000 m o r a v-skih Nemcev hoče popolno vseučilišče v Brnu, m o r a v s k i Čehi hočejo seveda tudi svojo univerzo, tržaški in južnotirol-ski Italijani tudi še nimajo svojega vseučilišča. Če se bo ustanovila posebna Avstriji sosednja ukrajinska država, bo ukrajinska visoka šola v Lvovu neizogibno potrebna. In naše slovensko vseučilišče! — Na Ogrskem so novembra 1916 začeli poučevati na novem Elizabetinem vseučilišču v Požunu. Pravno akademijo pa so iz Požuna premestili v Szegedin. — V Temes-v a r u nameravajo ustanoviti tehniško visoko šolo. — Vpokojeni bavarski vladni svetnik dr. Jan. Raffel je zapustil v zadnji volji medicinski fakulteti v Budimpešti hišo, vredno 720.000 K, za obče-koristno ustanovo; konsumna zadruga Hangya pa je izročila vladi en milijon kron za ustanovitev visoke šole za narodno gospodarstvo. Obenem agitirajo, naj tudi drugi premožni krogi pomagajo idejo uresničiti. — Vseučilišče v Carjem gradu se izpopolnjuje. Pravni fakulteti so pridružili po-litiški oddelek, modroslovni zavod za eksperimentalno psihologijo in vzgojeslovje. — Ustanavljata se tehniki vHaifi in Damasku.
—r.
GLASNIK »LEONOVE DRUŽBE«.
Novi ustanovni člani:
Marinko dr. Jos., c. kr. profesor, duh. svetnik, Mavčiče (IV. obrok 50 K); Čadež Viktor, kaplan, Tržič (III. in IV. obrok 100 K).
Urednik: dr. A. USeničnik.
Naznanilo.
Knjige »Leonove družbe« za leto 1916 smo razposlali vsem članom, ki so plačali letnino. Drugim jih dopošljemo, ko prejmemo zaostalo članarino. Za naslove nekaterih članov z Goriškega ne vemo in bomo njih knjige shranili, dokler se ne zglase.
Novi člani dobe knjige leta 1916 in 1915 po znižani ceni v »Katoliški bukvami« v Ljubljani.
Knjige leta 1916:
Tržna cena	Za dane
1.	Dr. Mihael Opeka, Rimski verzi. . . K 2 40	K 1"80
2.	Meško, Dve sliki........» 160	» 1 —
3.	Aleš Ušeničnik, Knjiga o življenju. . » 2'40	» l-80 P. St. Škrabec, Jezikoslovni spisi I, 1. » 180	» 1*20
Za knjige leta 1915 glej na četrti strani!
Članarina - letnina znaša 6 K, ustanovnina 200 K (ki	se mora vplačati vsaj v štirih obrokih tekom štirih let).
Uprava »Leonove družbe«.
»Čas« izhaja kot dvomesečni k. List je ena izmed rednih letnih publikacij »Leonove družbe«. Letnina za «Čas« in druge redne publikacije L. D. znaša 6 K. Pošilja naj se na naslov: »Leonova družba« v Ljubljani. Uprava »Leonove družbe«, Ljubljana, Katoliška bukvama (stolno žup-nišče) I. nadstropje (oddelek za učila).
»Leonova družba« je izdala in priporoča naslednja dela:
Dr. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku:
I.	knjiga (1. 501—800) str. LXXX + 416. Ljubljana 1903. 8 K, vezana 11 K.
II.	knjiga (1.801—1000) str. LXXXIV + 516. Ljubljana 1906. 10 K, vezana 13 K.
III.	knjiga (1.1001 — 1100) str. LXXXVII + 330. Ljubljana 1911. 6 K, vezana 9 K.
Dr. Jos. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Str. 148 in 19 slik. Ljubljana 1908. 5 K, vezana 6 K.
Dr. Al. Ušeničnik, Sociologija. Str. XV + 840. Ljubljana 1910. K 8-50, vezana K 10'80.
P. L. Coloma, Malenkosti. Roman v štirih delih. Ljubljana 1915. 3'80 K; za nove člane »Leonove družbe« 2'50 K.
Dr. Jos. G ruden, Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini. Ljubljana 1915. 1*40 K; za nove člane »Leonove družbe« 0*80 K.
V zalogi so tudi še:
»Katoliški Obzornik« 1.1902 in 1906 po 6 K; in posamezne številke letnikov 1903 do 1905 po 1 K.
»Čas« 1908—1916 po 6 K; posamezne številke po 1 K.
Vsa ta dela se dobe v Katoliški Bukvami v Ljubljani.