..Uilteljski tovarfS" ob rojstvu ,,Martina Kaiurja" Ob dvajsetletnici smrti Ivana Cankarja bo gotovo prav zanimivo pogledati, kako je sprejemalo učiteljistvo dela tega našega velikana, to se pravi, posebno ona dela, ki so rešetala prilike in neprilike učiteljskega stanu. Ko je Slovenska Matica med svojimi publikacijami izdala Cankarjevo delo »Martin Kačur«, je prinesel leta 1907. »Učiteljski tovariš« o tem delu prav zanimiv članek. iz katerega se vidi, kako sta učiteljstvo in slovenska javnost takrat sprejemala Cankarja. Iz celotnega članka se pa vendar spozna, da je že takrat učiteljstvo deloma občutilo in vedelo, da Cankar s svojimi deli noče smešiti učitelja, nego hoče z vso svo.jo umetniško silo pokazati na nezdrave razmere in sistem, ki je v tej dobi vladal na Slovenskem. V članku je sicer tu in tam nekaj tona, ki liči na užaljenost, vendar pa izgleda, da hoče ob Cankarjevem delu pisec članka predvsem naglasiti bedno stanje. v katercm je živel takratni učitelj. Škoda pri tem je le, da člankar ni tu dela jemal iz umetniške strani, nego je delo ocenjeval popolnoma iz realnosti, zato trdi med drugim: »V takih razmerah so bile Kačurju takoj strte peruti idealnega poleta, delovanja, pesnikovanja; strta mu je bila mladost. Za kazen premeščen v neko pozabljeno luknjo, kakršnih je tudi več na Kranjskem in drugod, se iz samega dolgega časa ali iz obupa oženi in postane pijanec. Škoda. da ni povedal Cankar, odkod jc jemal (Kačur) za pijačo denav.« Tu opisuje avtor članka mizerne gmotne razmere učiteljskega stanu ter pravi, da jc učitelj s svojimi pičlimi dohodki lahko kvečjemu vsakih 24 ur enkrat sit, ne r>?. pijan. posebno še. če ima družino. Glede Kačurjeve ženitve piše člankar »In slednjič še eno o Kačurjevi ženitvi in njegovem poznejšem delovanju. Žalibog, da je več takih neprcmišljenih zakonskih »messalianc«. A kdo more zameriti samujoči in često tudi v slabih razmerah obupavajoči učiteljski pari, ako si želi z ženitvijo in z žcnico izboljšati svoj neveseli položaj? Kdo je tisti, ki upa prvi zagnati kamen nan.j? Pred seboj vidi že žalostno perspektivo, da mora posiroveti, ali se popolnoma pokmetiti, kakor jc storil župnik, ki je davno pred Cankarjevim Kačurjem postal v svoji župniji pravcati — .petrefakt. In vendar duhovniki sami radi poudarajo, da so imeli boljšo izobrazbo. V semenišču dobe širšo podlago za modroslovje in druge znanosti, pa jih je tako malo, da bi se pozneje posvetili kaki iposebni stroki... ¦ > Izmed učiteljstva tudi ne postanejo vsi okameneli Kačurji, dasi v najrazličnejših gnezdih na deželi, po trgih in mestih. Ne more se trditi, da zaostajamo glede javnega delovanja za drugimi stanovi... Poteza, ki je pri Cankar.ju značilna. Ali se morda z ženitvijo res neha javno delovanje? Poznam kolege, ki so v zakonu šele napredovali in navzlic mnogoglavi družini niso izgubili mladostnega poleta, marveč še danes z mladostnim poletom sučejo pero, skladajo pesmi, jih uglašajo, vodi.jo pevske zbore in druga idealna podjetja. In Kačur je navzlic nedostatni vzgoji mislil, da bo tam zunaj na božjem soncu zastavil novo delo, pa je pozabil, da ga je svet prehitel. Odšel je sicer iz žalostne luknje, pa je spoznal na božjem soncu, da je zaostal, zaostal daleč za kolegi, daleč za svetom. Doslej je uravnaval svoje javno delovanje, a ga ni uravnaval; popolnoma je mož pozabil, da sc učiteljevo delovanje začenja v šoli. Šolo je poipolnoma zanemaril. ko je mislil samo na to, da vse dožene le s pokloni na vse strani. »Siromak!« so mu zabrusili v lice na novi službi. Ali bi bil morda Kačur boljši, ko bi imel obširnejši pogled v svet? Prav gotovo. Ali samostojnost človeka je stalna samo tedaj, ako je človek gmotno dobro podprt. Brez materialne samostalnosti ostane tudi mož z vseučiliškimi izpiti — samo marioneta v rokah raznih izkoriščevalcev. To je skrivilo hrbet Kačurju in ga skrivi marsikomu, ki ni Kačur. Naravnost krasna so sklepna poglavja, umetniško logiško dovršena. Čudno je le to. da so Cankarju vse ženske nečistnice. Tako hudo pač ne bo. Tudi med učiteljicami lahko naštejemo dolgo vrsto gospodičen, ki jih ni ostavilo idealno stremljenje po popolnosti glede metode in ipouka sploh; lahko naštejemo dolgo vrsto pisateljic in odličen krog gospa, ki so ostavile pouk in se posvetile odgoji svojih otrok, idealno navdušenih mater, zvestih soprog. Naj bi ise širil in večal kakor dozdaj in obsegal slednjič vso obsežno domovino! Takele misli so me obhajale, ko sem prečital knjigo o Martinu Kačurju. Javna kritika se je izrekla o nji pohvalno; mi učitelji se pa ne moremo pohvalno izreči o razmerah, ki je v njih živel, deloval in se slednjič ubil Martin Kačur. Dokler ise ne spremene Kačurske razmere, bo med nami še vedno nekaj Kačurjev. Vsakdo je namreč otrok svojega časa, in tista gigantska sila ni prisojena vsa- komur, da bi se mogel z njo dvigniti iz neugodnih razmer in se tudi vzdrževati nad njimi. To je zlasti težavno v razmerah, kjer se zaganjajo sovražniki šole in učiteljstva vanje z vso brutalno silo ter mu s tem še bolj grene grenki kruh.« Člankar končno le pokaže tisto smer, katero je Cankar brez dvoma zasledoval v svojem delu. Kritizira pred vsem težke razmere »Kačurske dobe«, ki naj bo tudi v današnjih časih glasen memento, da ne ustvarimo novih tipov Kačurjev, ki bi bili v sramoto vsem Slovencem ne pa samo stanu, iz katerega bi izšli. Kačurja ni ustvaril učiteljski stan, nego so ga ustvarile nezdrave razmere in okolje, v katerem je moral živeti in se boriti slovenskj učitelj. Jelo Janežič.