Rodoljub Čolakovič
Nudaljnji razvoj šolstva
V  naži javnosti — dnevnem tisku, na zborih volivcev, sestankih sfcrokovnih združenj, sejah Solsikih odiboirov, — se čedalje več razpravlja o vpraSanjih  prosvete Ln prosvetne politike in se pogosto kritizira stanje na tem področju naše družbene prakse. To je nedvomno pozitiven po-jav, ki priča o tem, da se čedalge širši krog Ijudi   ne samo zanima  za  šolo,  temveč  tudi želi s svojim aktivnim s&delovamjem pomagati, da bi se številna  nerešena   vprašanja čim hitreje  in balje režila. To pa je tudi edina pot, da se ta   vprašanja uspešno rešujejo, ker ne more biti izvajanje določene politike samo zadeva državnih organov ali strok-ovnih zdiruženj, temveč naj-širših množie delovnih Ijudi, ki sami gradijo socialistične družbene   odnose v  naši državi.  To načelo velja na prvem mestu in v n-ajvečji meri prav za pcdročje prosvete.
V  tem članku bi se dotakniil nekaterih vprašanj   naše  pTOSvete,    ki   se  mi   zdijo   najbolj aktualna.
Pred sprejetjera predpisov o refonni šcistva
2e tretje leta dela Komisija za reformo šol-stva, ki jo je imenovala zvezna Ijudska skup-ščina. Pri tctn delu ncposrcdno sodeluje razen vrste političnih dclavcev na stotine naših peda-gogov, ki so v tem času opravili zelo veliko delo. O predlogih komisije, kako je treba organizirati haše obvezne šo"c splošne izobrazbe, kako šolati učitelje zanje, kakor tudi o drugih predlogih, se razpravlja v strokovnih združenjih in v naši jav-nosti sploh. Kmalu se bo lahko komisija na te-melju te diskusije lotila formuliranja zakonskih predlogov, ki bodo predloženi ljudski skupščini. Tako bomo v prvi polovici leta 1957 dobili nove zakone o naših šolah in šolskem sistemu, med letom 1957 pa nove učne načrte ia progTame. To bo  zelo  veli*           ' ihitev  zi   naše  šolstvo, ker
bomo postavili soliden temelj za njegovo gradi-tev na osnovi enotne koncepcije naše socialistič-ne šole.
S tem bomo odpravili tisto pisanost, ki vlada v našem šolstvu — talko v sistemu kakor v učnih načrtih in projramih — ki je ne sniemo mešati z raznolikostjo kot pogojem specifičnega razvoja in potreb posameznih Ijudskih republik in kra-jev. Pisauost, ki vlada danes v našem šolstvu, je v znatni meri nastala kot rezultal nezadostne koordinacije vseh činiteljev pri določanju naše prosvetne politike, včasih pa tudi kot rezultat nerazumevanja določenih Ijudi, da neki ukrep v prosveti v posamezni republiki oujno vpliva tudi na druge republike. Odprava te pisanosti nikakor ne pomeni zanernarjanja posebnosti po-gojev v posameznih republikah ali eelo dušitev tistega, kar predstavlja napredek v razvoju na-
Rodoljub Colakovlč
šega šolstva. Raznolikost je neizbežna in nujna, ne samo zato, ker so v razvoju jugoslovanskih nacij posebnosli, ki morajo priti do izraza t«di v šolstvu, temveč tudi iz nckega drugcga vzro-ka. Naš veljavni šolski sisteni je preveč trd in je potrebno, da se spremeni, ne samo v tem, da do-bij« posamezne vrste šol v njem drugo mesto in pornen, temveč tudi v tem, da postane bolj elastičen, da omogoči ustvaritev večj6ga števila tipov šol, v katerih bodo lahko naši državljani dobivali določeno kvalifikacijo. Razutnljivo jc, da bo uporabljanje te mošnosti odvisno od spe-cifičnih potreb posameznih Ijudskih republik in od njihovih kadrovskih in matertalnih mož-nosti.
Reforma bo nadalje omogočila vsaki šoli, da bo gradila svoj lastni lik. Na primer: komisija za reformo predlaga enotno osemietno obvezno š»Io za vse držrtvljane FLRJ, toda tako, da se vsaki šoli omogoči, da razen obveznega enotnega mi-nimuma v učnih načrtih in programih za vse učence teh šol vnese lahko v svoj načrt nekaj svojega, kar ustreza potrcbam tistega kraja, in so za ustvaritev tega na razpolago realne si!e. To bo naše šole mnogo bolj čvrsto povezalo z živ-Ijenjem, z našo prakso ter b» posebno na vasi povzročilo, da bodo bližje svoji sredini, v kateri delujejo. Torcj niti pisanost, nsti siva uniformi-ranost, temveč nujna in koristna enotnost vzpo-redno z raznolikosljo, ki bo omogočHa razvoj vscga, kar je posebno v posameznih rapnhlikah in krajih, in uporabo materialnih Ijudskih sii za čitn bolj bogato vsebino življenja in dela V vsaki posamezni šoli.
Vlogu šole v naši družbi
Glavno, kar bo šolska reforma dala naSi skupnosti, bo jasno določena vloga sole v naši družbi in njena glavna naloga. šola mora pri-pravljati mladi naraščaj za življenje, dati mu
Nadaljevanje na 2. straal
(Nadaljevanje s 1. strani)
mora doloceno znanje o naravi, družhi in člove-ku, oblikovati jasen znanstveni pogled na svet, predvsem pa mora šola biti ustanova, kjer se bodo vsestransko vzgajali bodori delovni ljudje fizirnega in dušcvnega dela socialistične skupno-sti. Mi smo sicer tudi že prej govorili o tej funk-eiji šole, toda naše dosedanje izkušnje kažejo, da te vloge ni opravljala zadovoljivo. Ni tukaj mesto, da bi se spnšeali v analizo vzrokov ta-kega stanja, dejstvo pa je, da ni duh. s katerim je prežeta naša šola splošne izobrazbe, duh de-lovnih Ijudi. Šola ni vzgojna ustanova, kakršno potrebuje socialistična skupnost, temvcč prej ostimova, v kateri sc ne pridobiva toliko za živ-ljenje potrebno znanje, kolikor spričevalo, da je bilo opravljeno tako in tako šolanje, ki daje nčencu pravico, da se šola naprej. ali pa, da se zaposli in dobi določeni plačni razred.
Ta dnh, s katerim je danes prežeta naša šola, predvsem pa šola splošoe izobrazbe, je trcba spretneniti v temelju. Ni ga mogoče zamenjati od dancs do jutri, niti ga ne morejo spremeniti sami nčitelji, čeprav so v tem delikatnem in odgovor-nem delu zelo važen člnitelj. Prav tako ni mo-goi-e tega duha spremniti le s pripovedovanjem iit-encena o delu, temveč s praktičnim delom nfencev v sami šoli — na šolskem vrtu, v šolski del&vniei itd., kar bo ustvarilo pri mladih Ijudeh določene delovne navade, jih bo učilo samodisci-pliniranja, sistematitnosti, krepitve lastne vztrajnosti, natančnosti, jih bo že v šolski klopi formiralo kot delovne ljudi, ki znajo delati in eeniti Ijudsko delo, ne samo kot vir obstaitka ljudskega rodn, temveč tudi kot bistveno vse-bino življenja vsakega posamcznika.
Koj pričakujemo od šolskih odborov
Pri reševanju te nadvse važne družbene na-logc morajo imeti pomembno vlogo naši šolski •dbori, ki so bili uvedeni z zakonom o družbe-nem upravljanju Lol. S spreieljem tega zakona in x organizacijo šolskih odborov se je pravza-prav tndi začela reforma našega šolstva. S tem ¦mo položili tetnelj za zgraditev listih številnih •dnoeov, ki jih je trcba ustvariti med šolo in aredino, v kateri deluje, jo povezati z raznimi družbenimi organizacijami in osebnostmi, ki lahko pomagajo šoli, da bo spremenila svoj duh. 2j»1 ni majhno števiio aktivisiov Socialistične zveze in Zveze komunistov, ki ne razumejo tega dejstva. Nekateri izmed njih tudi malee nestrp-no vprašujejo: »Kdaj se bo ta šolska reforma Ea<-ela?« — ker verjetno pritakujejo, da bu iz-vedena z dekretom. Na temclju dela komisije za refonno in njeaih predlogov bodo sprejeti, ka-kor sem že dejal, zakoni in novi učni načrli ter programi. Toda to je sorazmerno lašji del posla. Boj za ustvaritev tistega, kar bo v naših zako-nih napisano, bo tedaj šele sprožen. Med vsemi rtvarmi pa bo najvažnejše spremeniti duh šole. Zaradi obstoja šoLskih odborov je mogoče, ne da bi čakali, da bi kotnisija za reformo končala svoje delo, v tem delu veliko napraviti.
Predvsem se je treba potruditi, da pridejo v Solske odbore aktivni ljudje, ki raznmcjo, da je iola predvsem vzgojna ustanova bodočih delov-nih ljudi socialistične skupnosti in ki so priprav-ljeni storiti vse, da bo to tudi šola v čedalje večji meri postala. Tedaj bodo šolski odbori lahko drugače raziskali in ocenili rezultate šolskega dela, kar je po črki in duhu zakona o upravlja-nju šol njihova glavna naloga. Še bolj važno pa je, da bodo mogli predlagati in podvzemati ukre-pe, ki bodo lahko izboljšaii delovne pogoje v Soli, vplivati fcndi na druge činitelje izven šole, predvsem na družbenc organizacije, da bodo po-magale šoli, da bo svojo vlogo opravljala bolje m učinkoviteje. Ni redek primer, da se neakti\-nost nasih Solskib ©dborov prav pri tem delu opravituje s pomanjkaajem  materialnih  sred-
stev. Nihče ne oporeka, da se ne moremo po-hvaliti s kakšnim obiljcm sredstev za prosveto, toda vrsta koristnih novosti, ki bi spremenile duh šole, ne zahteva nekib velikih sredstev, če bi le bilo razumevanjn za lo, da jc področje dejavnosti šolskih odborov mnogo bolj široko in da skupnost od njih po pravici pričakuje mnogo več, kakor so rthpravili doslej, da bi pomagali šoli pri drugačni vzgoji šolske mladine. Ni na primer malo šol v naših večjih mestih, ki nimajo svoje delavnice. »Drago je, niniamo pa tudi do-volj prostora v šoli,« tako se navadno opraviču-jejo in pomirjajo svojo vest odgovorni činitelji. Toda, ali bi bilo res tako težavno spremeniti kakšno podjetje iz gostinske nire/.e v šolsko de-dclavnico in jo oskrbeti z najpolrebnejšim in-ventarjem?
Neki predšednik okrajnega sveta za prosveto mi je poto/.il, da ni dovolj agronomov, ki bi učence osemletke na vasi poučevali v kmetijstvu. Toda, ali ni v vaših vasgh izkušenih poljedelcev, sadjarjev ali čebelarjev? So. Ali ne bi mogel šolski odbor te ljudi zaposliti, da bi nauiili učence v leh šolah določene koristne stvari s podroeja kmetijstva. Vidiš, na.to nismo mislili.
Moramo odločno odvreči to zgrešcno pojmo-vanje, da mora, če gre za učitelja praktičnega dela, to obvezno biti šolan človek, najmanj teh-nik, če gre za delavnico, da mora to biti, ne vem kako opremljena in z vsem mogočim inventar-jem zalo/.ena delavnica, če gre za fizkulturo, da mora biti zanjo na razpolago moderna telovad-nica, ki je založena z najraznovrstnejšitni rekvi-ziti itd. Razumljivo je, da bi bilo bolje, če bi to imela vsaka naša šola. Toda nima in 5e dolgo ne bo imela. Ali naj dotlej sedimo prekrižanih rok in se opravičujemo ter tako pomirjamo svo-jo vest? Zareti moramo s tistim, kar imamo, tuh-ittti, kako bi nakupili najbolj mijno, s časom pa, s porastom naših matcrialnih možnosti, bomo stanje izboljšali. Tu morajo šolski odbori razviti iniciativo in s prakso izpričati svojo družbeno koristnost kot organi, brea kaierih si ni mogoče nili zamisliti napredka našega šolstva.
Zapostovljaiije strokovnega šolstva
Kolikor koli je važna vloga šolskih odborov v šolah sploh, je, kakor se mi zdi, še bolj važna v posebni vrsti šol, to je v šolah, v katcrih se pri-pravljajo kvalificirani delavci za naše gospodar-stvo. Znana je stvar, da stanje v teh šolah ni dobro, še slabše pa je v domovih, v katerih učenci teh šol živijo. Prav tako je znana slvar, da posvečajo ljudski odbori glavno skrb šolam splošne izobrazbe, da pa strokovno šolstvo za-nemarjajo, posebno omenjene šole. Milo reeeno, to je zelo kratkovidna politika. Glavna naloga naše socialistične graditve je zvišanje delovne produktivnosti. Brez tega ni niti večjega živ-Ijenjskega sfandarda, niti kulturnega razvoja. Te naloge ne bodo izvršili samo moderni stroji, s katerimi opremljajo naše tovarne ali kmetijska posestva, temveč tudi ljudje višjih kvalifikacij, bolj slrokovni v svojem delu, za katerih formi-ranje moramo v prvi vrsti skrbeti.
Ko ustvarjamo s strokovnimi šolami čim bolj ngodne pogoje za njibovo strokovno usposablja-nje, moramo hkrati posvetili najvetjo možno skrb njihovi vzgoji. Zavedati se moramo, da se ne pripravljajo v teh šolah kvalificirani delavci na splab, temveč delavci, ki bodo jutri upravljali naše tovarne, veliko Ijudsko bogastvo, in da je od tega, kako jih bodo upravljali, v skrajni liniji odvisna bodočnost naše sociaiistične graditve. Pa še več kakor to. V praksi bodo morali dokazati, da jc delavski razred sposobnejši za upravljanje podjetij kakor kapilalisti in birokracija, to pa pomeni, da je sposobnejši razvijati delovno pro-duktivnost, dajati družbi več laznih dobrin, ki bodo boljše in cenejše, da ustvari nujne ma-terialne pogoje za blaginjo delovnib ljudi in njih
kulturni napredek. V tem je zgodovinski pomen delavskega upravljanja podjetij, te bistvene pri-dobitve naše revolucije. Njihova afirmacija v prnksi je afirmacija velike ideje socializma, po-trdilo njegove progresivnosti in nujnosti nje-gove zmage.
Od tod izvira ponien vzgoje v Solah in do-movih, v katerib se pripravljajo bodoči kvalifi-cirani delavci za naše gospodarstvo. Vzgajati jih je treba kot razredno zavednc proletarce, ki jih čaka odgovorna dolžnost v boju za zmago socia-lizma v naši državi, za afirmacijo socializma po vsem svetu.
V mnogih naših šolah in dotnovih žal stanje šc daleč ni takšno. Številni okrajni odbori ali njihovi prosvetni organi se bodo zelo potrudili, da bodo našli dobrega profesorja matematike za gimnazijo, ne napravijo pa mnogo, da ne rečem ravno nič, da bi našli dobrega vzgojitelja za dom nčencev v gospodarstvu ali industrijske šole. Za te šole pa je treba iskati najboljše naše vzgoii-tclje, ker je od njibovega dela in prizadevanja v vcliki meri odvisno, kako se bodo formirali, kakšni Ijudje bodo na desetine in desetine tiso-čev JMtrišnjih delavcev v našem gospodarstvn, ki se v teh šolah in domovih pripravljajo, da bodo zavzeli svoje mesto v vrsti graditeljev socializma.
Potrebno je večje rnigožiranje družbenih organizacij
Skrajni cas je, da pretrgamo tako zgrešeno prakso, da do teh elementarnih zadev naše pro-svetne politike zavzamemo zares socialistično stališče in da ga z vso doslednostjo in vztraj-nostjo uresničujemo. Res je. da so za popravlja-nje stanja v teh šolah in njihovih domovih po-trebna znatna materiaJna sredstva in da teh sredstev ni bilo povsod dovolj. Zato je zvezni izvršni svet leta 1955 sklenii, da bo ustvaril sklad za strokovne kadre, iz katerega dobivajo stro-kovne šole in domovi dopolnilna sredstva za svoje vzdrževanje. V ta sklad, ali bolj točno sklade. dotekajo znatna finančna sredstva. Samo za pribodnje leto predlaga družbeni plan 10 rai-Jijard dinarjev za te sklade. To je za aaše razmere zelo velika vsota, ki bo pripomogla, da sc bo stanje v teh šalah in domovih popravilo, kakor tudi, da se bo razširila mreža strokovnih šol.
Dosedanje izkušnje iz dela tch skladov so pokazale, da ni dovolj samo zagotoviti večja sredstva, temveč, da je nujno doseči tudi močnej-še angažiranje raznih druibenih činiteljev. da bi bila uporaba teh sredstev čim bolj racionalna in da bi dala čim vecji druf.beni učinek. Sedaj se pripravljajo predpisi, ki določajo razširitev na-menov teh skladov, prav tako pa tudi bolj ela-stičen mehanizem za njihovo funkcioniranje. Toda, če bodo ti predpisi še tako dobri, ne bo od njih mnogo koristi. če bodo Ijudje, ki so pokli-cani, da jih izvajajo, imeli do problematike, o kateri govorimo, tudi v naprej tak odnos, kakor so ga imeli poprej. Kajti ne gre sarao za to, ali je več ali manj sredstev — čeprav je tudi to važnn stvar — temveč predvsem za stališče do teh šol, V spremembi sedanjega stališča mnogih naših odgovornih činiteljev pa bodo morali imeti odloč-Uno vlogo odbori teh šol. Ti odbori bodo morali doseči, da se bodo zganile tiste družbene organizacije, ki so neposredno zainteresirane za ureditev tcžkega stanja v teh vrstah strokovnih šol, predvsem pa sindikalne organizacije in sveti proizvajalcev v okrajnih ljudskih odborih. Tako bodo sredstva, ki jih bomo porabiti za te šole in njihove domove, ta pa ne bodo majhna, ne samo racionalno naložena, temveč bodo večkratno vr-niena naši skupnosti, ker bodo prispevala, da bomo vzgojili ne samo strokovne dclavce za naše gospodarstvo, temvcč tudi zavednejše in boljše državljane naše sotialistitne skupuosti.