Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 4.                V Ljubljani, dne 1. aprila 1910.            Leto XXX.
Vladimir Levstik:
Pesmi.
Triera.
v)trmenje morja pod oboki dima
in žar na dnu valov, da jih proseva
kot zmisel vroč besedo suhoparno . . .
Veter je gluh, kriči v molčanju; zeva
obzorje prazno in slovesno kima
v ohlapnih gubah nad triero varno
vijoličasto jadro. Dalje, dalje!
Vesla bijo v upornem, trdem taktu
in sužnji se pene, kri muk na dlani,
že tisoč let: ponižni in oholi,
vsi vzleti duše tu so prikovani,
da njemu služijo laket ob laktu:
kralj Satan, z medlim bleskom zlate halje
krmari brod, v krvavi avreoli.
Morje sanj.
JLako svetla, visoka in brezdanja kot val noči, ki plove nad teboj, ljubezen moja se mi zdi nocoj, vsa polna zvezd in cest in lesketanja.
V naročju brezdna spi nemir vprašanja, barka drhti in svilnati pokoj gladin deli se trudno za menoj — in pesem pesmi moja duša sanja!
.Ljubljanski Zvon" 4. XXX. 1910.                                                                                        13
194
Vladimir Levstik: Samogovor. — Sonet.
Tu poje molk; beseda je zaspala . . . Ne gledam te: na tvojo mlado roko blagoslavljaje sklanjam svoj obraz.
In dobro vem: zdaj si se nasmehljala, v dno tihih misli gledaš mi globoko, in še ta hip odgovoriš naglas.
Samogovor,
J^je tvoja laž, kje tvoja je resnica? Kaj krinka je, kaj  pravi tvoj obraz? Bil igra v igri hipov si, al jaz? Govori, duh, odgrni bajko lica!
Zdaj led miru si, zdaj si plamenica, ljubezen vroča zdaj, zdaj dvom in mraz, Zdaj bron zvonov, in zdaj le daljni glas, in vendar iste tajne govorica:
da zrno v srcu tvojem, trd kristal, lesket bežečih slik za svoj odseva, ko mu na svetlih ploskvah vre vesmir;
in da boš večno neuničen stal, dokler v strasteh vesoljstva vzkoprneva mogočna duša vseh reči: nemir.
Sonet.
IKod naj te išče duša, zvezda sanj? ti sladki, vroči amen hrepenenja, ti lek gorja in skrita strast življenja, nikdar rojena druga toskovanj!
Tebi — vso žejo mlačnih ur bedenja, tebi — žar kupljenih poljubovanj in čiste zmote mladih majskih tajn — tebi — vso luč na gluhem dnu trpljenja.
Od kraja dni se ljubiva kot morje in modri zvon neba; najvišji val te ne objame, le bridkost stoji
Vladimir Levstik: Pesem. — Bajka življenja.
195
kot venčan pesnik in strmi v obzorje z bregov neskončnosti sva rima dalj, sva v solnčni zarji eno, jaz in ti . . .

Pesem.
t
ebi je dobro, voda polnočna! Ko bi goreče se zaljubila, tekla bi, tekla, kroginkrog zemlje, da ji poljubiš, da ji pozdraviš bele nožice.
Meni pa zlo je, voda polnočna: dalje v objemu srcu do srca kakor na svodu zvezdi do zvezde, kakor na morju zemlji do zemlje, kakor na kopnem kroginkrog zemlje vodi polnočni . . .
E>ajk:a  življenja.
%
rez dna je noč šumeča; v nje globinah molči nevidni mučenik, pribit, priklenjen v mrzli, žalostni zenit, trpeč in sam v pravečnih bolečinah.
O hrepenenje sfer, da bi v dolinah
ležal le ene harmonije svit,
nikdar skaljen, vsem blodnim borbam skrit,
in bi utešil žejo na višinah!
196
Ksaver Meško: Sonet.
V ljubezni neodrešni plaka Bog in kot iz snežnih prsi pelikana mu pada rdeča struna od srca.
Njen glas smo vsi; v ur škripajoči stok izginjamo kot prošnja neprestana, brez milosti požira nas tema.
Ksaver Meško:
Sonet.
(Poslanica pesniku O. Zupančiču.)
Z^apel si pesem nam o rodni grudi, o Oton, in si v tuji svet odšel, ker dom za Tebe kruha ni imel, ki tujcem rad ga in smehljaje nudi.
A kličem Te: Predolgo se ne mudi in spet povzdigni glas krepak in smel, da čez gore in dole bo zvenel, zapoj in k delu rod zaspani budi!
Glej, čaka njiva, solnce ji žari,
a ko delavcev in sejalcev ni
in ko prodajajo nam rodni dom!
Kaj duh se v malih pšicah Ti srdi? Zapoj nam spev, ki bo kot božji grom zbudil vse dobre, podle treščil k tlom . . .