Poštnina plačana ▼ gotovina Spod. in abbon. post. • II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 P o dur e d n i š t v o : Trst, Vicolo deDe Rose štev. 7 Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Postno ček. račun: štev. 24/12410 =■ Leto VII. - Štev. 43 Gorica - 27. oktobra 1955 - Trst Izhaja vsak četrtek TIHI JUNAKI KRISTUSA KRALJA Nekako do leta 1953 imamo v vseh ljudskih demokracijah s komunističnim režimom bolj ali manj krvavo preganjanje Cerkve. Od leta 1945 do 1953 je osem let grobega in krvavega nasilja, ki bi se pred njim ne sramoval niti Neron niti Dioklecijan. Iz teh let so znameniti procesi zoper kardinala Stepinca (leta 1946) in Mindszentyja (leta 1947), katerim sledijo nekoliko pozneje procesi proti škofu Bo-silkovu v Bolgariji, na Češkem proti nadškofu Beranu, internacija kardinala" Višinskega itd. Če bi hoteli samo po imenu našteti vse, bi ne zadostoval pričujoči članek. Zadnji se je dostojni družbi preganjalcev Cerkve pridružil Mao Ce Tun g na Kitajskem. To je bila doba krvavega in nasilnega preganjanja katoličanov. Posledica takega postopanja je bilo uničenje katol. Cerkve v nekaterihdeželali: v Romuniji, v Ukrajini, na Bolgarskem, v Albaniji. Drugod Cerkev m bila uničena, je pa bila pahnjena v katakombe, to predvsem v baltiških državah. Na Ogrskem, v Jugoslaviji, na Poljskem in Češkem pa Cerkev še vedno živi, versko čustvo je še vedno živo, cerkvena hierarhija še obstaja, cerkve so odprte, ljudje jih obiskujejo v prav velikem številu kot pričajo številni tuji poročevalci. Cerkve torej niso uničili v teh deželah, vere niso zatrli. Nasprotno, opazili so, da t’ teh deželah vpliv Cerkve raste, duhovniki in škofje da pridobivajo na ugledu: mučeništvo, ki so ga prestajali od vedno bolj osovraženega režima se je začelo spreminjati v občudovanje in t’ vedno večji vpliv pri lju,dslvu. »S prvotnimi preganjanji so naredili komunisti duhovnikom veliko uslugo, ker so jih približali ljudstvu in jim ustvarili izredno velik ugled,« piše »Klic Triglava«, z ozirom na slovenske razmere v domovini. Isto bi lahko ponovili glede stanja Cerkve v vseh komunističnih deželah, kjer je bila Cerkev tako močna, da je prva preganjanja niso strla. NEKRVAVO PREGANJANJE Takih za preganjalce tako poraznih posledic krvavega administrativnega nastopa zoper Cerkev in vero so se ustrašili vodilni komunisti sami. Zato vidimo, da so v zadnjih teh letih kot na ukaz iz neke nevulne centrale povsod menjali taktiko: ne samo v Sovjetiji in pri njenih satelitih, temveč tudi t' Jugoslaviji. Od nasilnega administrativnega nastopanja so prešli k bolj kulturnemu, na neki zakonitosti slonečemu ravnanju s Cerkvijo, ki pa naj bi po njih mnenju privedlo do istega cilja, do uničenja Cerkve in vere v ljudstvu. Če se ozremo na našo ožjo domovino Slovenijo, vidimo n. pr., da po slovitem tolminskem procesu, kjer so obsodili 5 duhovnikov, ni bilo več kakega bolj znanega procesa zoper duhovnike. Tudi proti škofu Vovku in Držečniku po oktobru leta 1953 niso več nastopili. Celo Vatikana in papeža ne napadajo več tako zlepa po svojih časopisih, odkar je ponehala kampanja zaradi Trsta meseca oktobra leta 1953. Je zaradi tega versko stanje boljše? Se komunisti spreobračajo? CILJI OSTANEJO ISTI Da bi se ktlo ne varal, je poskrbel Hru-ščev s svojo izjavo, da bodo prej raki žvižgali nego se bodo oni, komunisti, odpo-vetlali marksizmu in s tem tutli svoji borbi zoper vero do uničenja, Tito in Kardelj ter drugi voditelji jugoslovanskega komunizma so v bistvu ob raznih priložnostih izpovedali isto. Komunizem torej ostaja zvest svojim ciljen, samo taktiko skuša prilagoditi novemu družbenemu razvoju, bi rekli z njih besedami. NEVARNOST JE VEČJA Je nova taktika skritega preganjanja manj nevarna in manj boleča? Poglejmo, kako je v Sloveniji, Režim ni tu glede Cerkve v ničemer popustil. Duhovniki, ki so bili zaprti, so ie vsi v zaporih, če medtem niso odsedeli svoje komi. Čeprav jih sedaj ne zapirajo v tako velikem številu kot prej, so še ved-no budno poti kontrolo. Denarne kazni za razne resnične ali neresnične prestopke kar dežujejo. Ne samo škofje, tudi duhovniki so morali plačati že silno težke globe zaradi krščanskega nauka, zaradi pridig, krstov, porok, pogrebov itd. Nekateri niso hoteli ali niso mogli plačati in so šli sedet dva tri tedne ali tudi več. Glede verskega tiska smo tam, kjer smo bili. Ljudje so brez katekizmov, brez molitvenikov, brez podobic, rožnih vencev. Tudi sveče se zelo težko dobijo, prav tako svila za paramente, kadilo in druge bogoslužne potrebščine. Pouk kršč. nauka ovirajo, kjer morejo. V neki vasi je prišla poslušat kršč. nauk deklica, ki ni imela dovoljenja staršev. Takoj je župnik dobil pet tisoč din globe. Prihodnjič jo je moral pač odsloviti. Pomislite: duhovnik mora odganjati otroke od kršč. nauka! Julijan Odpadnik ni tako daleč pritiral Cerkve. »PATRIOTIČNA« DRUŠTVA DUHOVNIKOV Poleg tega se je deloma še povečal moralni pritisk, ki ga vrše na duhovnike j pomočjo sobratov, vpisanih v patriotična društva duhovnikov, kot je v Sloveniji Cirilmetodijsko društvo. Taka društva so sedaj trdno v rokah režimu zvestih duhovnikov, tako zvestih, dti povečini režim ne pošilja več na njih konference političnih komisarjev, kot se je godilo od začetka. Tako zvesta so ta društva režimu, da jih obilno financira: daje redno plačo duhovnikom-članom, daje podporo njih organizaciji. »Klic Triglava« n. pr. piše: »Ne moremo razumeti lega, da si društvo voli za svoje voditelje ljudi, ki so nekateri enostavni komunistični podajači in priskledniki. Ob priliki njihovega zadnjega zborovanja jim je dala ljubljanska vlada baje četrt milijona dinarjev »podpore«; Lampret n. pr. na Veliki petek izzivalno je meso v javni restavraciji.« (Lampret je sicer izobčen in uradno ni več v vodstvu CMD, a pričajo, da je dejansko še vedno duša vsega društva kot referent pri verski komisiji, op ured.). S pomočjo tega društva izvajajo tem bolj uspešno kontrolo nad ostalimi duhovniki in hierarhijo. Poleg kontrole jim CMD služi tudi za gospodarski pritisk na ostalo duhovščino. »Prene- -'V,,*- r ^0*^ ¥*■ JUGOSLOVANSKI ŠKOFJE — TIHI JUNAKI KRISTUSA KRALJA. KI S SVOJIMI ZVESTIMI DUHOVNIKI V VSAKDANJIH SKRITIH ŽRTVAH DELAJO ZA RAST BOŽJEGA KRALJESTVA MED SVOJIM LJUDSTVOM. hali so s surovim policijskim terorjem, toda zato izvajajo tem bolj uspešno rafinirani gospodarski teror. Tega izvajajo posebno vidno pri duhovnikih : »cirilmeto-darji« uživajo razne važne bonitete, do-čim obdavčijo ostale duhovnike do blaznosti.« /»Klic Triglava« 3. X. 1955). Iz povedanega upravičeno sklepamo, da je stališče Cerkve še vedno zelo težko, v nekih ozirih še težje kot prej, saj nočejo mučencev, temveč odpadnikov. Neki duhovnik je potožil, da so vsak mesec nad njim, zakaj se ne vpiše v CMD. In takih, ki kljub vsemu niso vpihani, je .še vedno polovica. Ti vdano in molče trpijo. Saj drugega ne morejo. In ljudstvo, ki to vidi in čuti, je takim svojim pastirjem zvesto kot še nikoli. Zato imajo obiskovalci vtis, da je enotnost med vernim ljudstvom ter zvesto duhovščino in hierarhijo trdna kot še nikoli. Ti tihi junaki Kristusa Kralja odtehtajo pač še toliko majavih pastirjev v patriotičnih društvih. Spominjamo se teh tihih junakov Kristusa Kralja, škofov in duhovnikov po zaporih ali še na svobodi, ki tako stanovitno, čeprav svetu prikrito bijejo boj za Kristusa Kralja in njegovo kraljestvo. UDAREC EVROPSKI MISLI Posarje hoče biti nemško V nedeljo 23. oktobra je bilo ljudsko glasovanje v Posarju. Pre-bivalstvo je moralo odgovoriti na vprašanje, ali je za evropski statut, ki sta ga pred enim letom sklenila kancler Adenauer in takratni francoski ministrski predsednik Mendes France, po katerem bi bilo Posarje do sklenitve nemške mirovne pogodbe nekako evropsko ozemlje s samostojno vlado, povezano v gospodarsko in valutno unijo s Francijo. Posarsko prebivalstvo, ki je po veliki večini nemško, je statut odklonilo s 423.434 glasovi. Za statut je bilo oddanih le 210.973 glasov. Glasovanje je potekalo v najlepšem redu pod nadzorstvom komisije Zahodnoevropske zveze. Takoj po ob; javi izidov je sedanja Hoffmanova vlada izjavila, da odstopa in prepušča mesto, vladi nevtralnih osebnosti, ki niso sodelovale v volilni propagandi. Zveza Nemčiji naklonjenih strank pa je po svoji zmagi izjavila, da glasovanje nima protifran-coskega značaja, da mora Hoffmanova vlada takoj iti in prepustiti mesto novi začasni vladi, da je treba razpisati nove volitve ter takoj pričeti nova pogajanja med Nemčijo in Francij'0 glede bodoče usode Posarja, ki se mora združiti čiinprej z Nemčijo. Francoska vlada je izjavila, da ostane vse pri starem, to je, da ostane Posarje še dalje v gospodarski in denarni uniji s Francijo. Kaikšen bo bodoči razvoj, še ni znano, vsekakor pa bodo verjetno kmalu nastale nove težave med Francijo in Nemčijo. Evropska misel je s po-sarskim glasovanjem dobila težak udarec. Delo za evropsko združevanje bo v bodoče veliko težje. Namesto združene Evrope dviga glavo nemški nacionalizem. Velik del krivde za to ima Francija, ki je pokopala Zahodnoevropsko zvezo, zdaj pa mora sama v Posarju najbolj čutiti posledice te svoje protievropske politike. Volitve v Franciji Francoski ministrski predsednik Faure je dobil tudi parlamentarno bitko za Alžir. Ta zmaga je rešila Faurea, ne pa Francijo, ki ji z vseh sitrani leze voda v grlo. Ker zaradi strankarske razcepljenosti ni mogoče sestaviti močne vlade, ki bi si lahko zavihala rokave in kaj naredila brez strahu, da bi čez noč padla, je Faure sklenil predlagati narodni zbornici, naj glasuje za svoj razpust ter za razpis novih volitev, ki bi bile že sredi decembra. Faure bo to dosegel, če bo parlament pripravljen podpisati svojo predčasno smrtno obsodbo in če se bo v tako kratkem času posrečilo spraviti pod streho nov pravičnejši volilni zakon. TEDEN VAZNIH diplomatskih dogodkov Ta teden je bil v mednarodnem diplomatskem pogledu izredno živahen. Uvod v ta teden je bil obisk ameriškega zunanjega ministra Dul-lesa v Rimu. Dulles se je hotel prepričati o atlantski zvestobi italijanske vlade ter zvedeti za njeno stališče do vprašanj, ki so zdaj predmet mednarodnih razgovorov. Italija je za Zahod važna tudi zato, ker je edina trdna točka sredi nemirnih dogodkov na področju Sredozemlja (francoska severna Afrika, Ciper) ter na Srednjem Vzhodu. Poročajo, da so bili Dullesovi rimski razgovori zelo plodni tako za ameriško, kakor za italijansko vlado. Obiskal je tudi sv. očeta. Iz Rima se je Dulles v spremstvu zunanjega ministra Martina podal v Pariz, kjer se je v ponedeljek sešel s francoskim zunanjim ministrom Pinayem in britanskim zunanjim ministrom Mac Millanom, katerim se je pozneje pridružil še nemški zunanji minister V-on Brentano. Govorili so o zadnjih pripravah za ženevsko konferenco štirih zunanjih ministrov. Zadnje priprave za sestanek s sovjetskim zunanjim ministrom Molotovom pa so trije zahodni zunanji ministri končali v torek na sejah Sveta Evropske zveze in Atlantskega sveta. V četrtek 27. oktobra se je pričela dolgo napovedana in težko pričakovana konferenca štirih zunanjih ministrov v Ženevi. Vse kaže, da se je prvotno navdušenje nad »ženevskim duhom« precej o-hladilo. Zahod iskreno želi voditi miroljubno politiko, noče pa slediti Sovjetom, ki so si izmislili koeksistenco le kot oddih za svoje priprave za nadaljnje osvojevanje sveta. Zahod priznava, da mora tudi Sovjetska zveza dobiti vsa jamstva za svojo varnost, mora pa opustiti svoje načrte za razkrajanje in osvojevanje svobodnih držav. Kaj bo prinesla Ženeva, oziroma, kako bodo potekala pogajanja, pa bomo poročali prihodnji teden. MAROKO V Francoskem Maroku počasi le izvajajo sporazum, sklenjen v Aix-Jes-Bainsu. Francoska vlada je imenovala kronski svet, ta pa je naročil sestavo, nove vlade nacionalističnemu prvaku Ben Slimanu. Ben Sli-manova vlada bi se pozneje pogajala s Francijo. Najmočnejša maroška stranka Isliklal odklanja sodelovanje v novi vladi, dokler se njeni zastopniki ne bodo mogli svobodno pogovoriti z bivšim sultanom Ben Jusefom, ki se te dni vrne z Madagaskarja v Francijo. „NOVI LIST" in šole v Trstu V Tr-tu gre na področju upravljanja slovenskih šol slabo. Tega nihče ne bo tajil, kdor hoče videti in slišati. Nekatere stvari se kar nočejo premakniti z mesta, čeprav so nujne in so zanje določeni roki. Dva, tri dni pred začetkom pomka še večina profesorjev ni vedela, na ikatero šolo bo dodeljena in ali bo sploh kam dodeljena; na imenovanja še sedaj čakajo vsi profesorji: nagrade komisijam za lansko in letošnjo maturo še sedaj niso izplačane. Hitro prihajajo samo negativni ukrepi. Med temi je tudi ukrep, s katerim je dr. Palamara kakih petnajst profesorjev z 20- do 40-letno praikso postavil glede plače med začetnike, na isto stopnjo kot vi-sokošolee, ki se šele bližajo svoji diplomi. Opaža se tudi, da so znanstveno in pedagoško odlično kvalificirani profesorji potisnjeni na stranske tire. Splošno «» čuti neko mučno neugodje. Resni šolniki vedo, kje tiči vzrtfk. Drugi pa iščejo krivce. Ker se pravih 'krivcev, katerih je več, ne upajo imenovati in igrajati (ti imajo namreč moč ter bi se lahko maščevali), zato je treba zliti jezo nad drugimi. In te druge je zadnji »Novi list« odkril v osebah raznih Kacinov in Mizeritov. KAKO SI LE UPAJO? Kje najde »Novi list«, čigar idejni vodja in ustanovitelj dr. Engelbert Besednjak se je dvajset let skrival v Beogradu v senei monarhističnih in komunističnih padiša-lvov, moralni pogum, da komur koli na Tržaškem kar koli očita, ne vemo. Kafko so nastale in se razvijale slovenske šole na Tržaškem, dr. Besednjak ne more vedeti, ker se je kot rečeno tista vroča in viharna leta skrival v Beogradu. Tistih par desetin slovenskih profesorjev, ki delajo na slovenskih šolah od talkrat do danes, pa se. še dobro spominja vseh težav, katere so delali organizatorjem sloren-lkih šol številni razdiralni faktorji. Dr. Baraga je bil zaradi dela. na tržaških slovenskih šolali v Ljubljani obsojen na smrt. Kacin in 'Mizerit in še marsikdo drugi so v stolpcih »Prim. dnevnika« kar čez noč postali izdajalci, izvržki, zločinci, ker se niso hoteli ukloniti podiraleem. Organizirane, so bile številne dijaške stavke in dejanski napadi na učitelje na deželi; širili so letake proti profesorjem, odklanjali so učbenike, šolsko kuhinjo in sploh ovirali razvoj šolstva, kjer so le mogli. To so delali tisti, ki so v septembru 1945 zagrešili najusodnejšo in najneumnejšo napako. Zavezniki so jih vabili na sodelovanje v državni upravi, a ti modri možje so odklonili vsako sodelovanje. C.e bi bili Besednjakovi današnji pokrovitelji sodelovanje sprejeli, bi Slovenci danes imeli v Trstu odlične zastopnike na prefekturi, na občini in sploh v vseh državnih uradih. Bilingvizem bi ne bil noben problem več, ker hi bil lahlko do potankosti izpeljan. Sploh bi bil Trst doživel bistveno drugačno usodo. Tako usodne očividne napake ker je bila oči-vidna, je tudi bedasta v vsej slovenski zgodovini ne najdemo. Iz tistih viharnih časov je ostalo od slovenskega samo šolstvo; to pa je delo »izdajalcev in zločincev« ne pa brihtnih političnih glav iz znanega tabora. KDO JE GRADIL TEMELJE V organizatorje slovenskega šolstva- na Tržaškem in tudi na Goriškem, v razne Kacine in Mizerite so takrat streljali z največjimi kanoni. Ne samo to! Prof. Mi-aerit je doihil v iprsa tudi nekaj resničnih krogel iz italijanskega revolverja dne 12. februarja 1947 v prostorih nižje, gimnazije v ulici Luzzaretto Veechio. Tam so pokale tudi resnične bombe. Tudi tega dr. Besednjak ne more vedeti, ker je, kot rečeno, sedel na varnem v Beogradu. Nečloveškim naporom organizatorjev in skrajni požrtvovalnosti prvega kadra profesorjev se je iposrečilo, da so šole prebile napade z raznih strani, da se niso zrušile, temveč se krepko raaevijale. V olktobru 1945-so bile v Trstu tri srednje šole: nižja (Dalje na 3. strani) NAS TEDEN V CERKVI 30. 10. nedelja, 22. pob.: Kristus Kralj 31. 10. ponaleljek: sv. Krištof 1. II. torek: Vsi sveti, zapovedan praznik 2. 11. sreda: Spomin vernih duš 3. 11. četrtek: sv. Hubert, spozn. 4. 11. petek (prti): sv. Karel Boromej-ski, šk. 5. 11. sobota (prva): sv. Caliarija in Eli-zabeta SV. KAREL BOROMEJSKI, roj. 1538, je bil grofovski sin,* oče je bil silno pobožen. Mladost je preživel zelo čisto. Postal je duhovnik in pozneje milanski škof. Sv. Alojziju je podelil prvo sv. obhajilo. Dva svetnika: lep prizor za angele in Ijtuli. 1. Bil je zelo socialen. Ko je podedoval veliko premoženje, ga je prodal za 40 tisoč zlatnikov ter vse v enem dnevu razdelil med uboge. Ob drugi priliki pa spet 20 tisoč. Ko je v Milanu izbruhnila kuga — napovedal jo je kot kazen božjo zaradi veseljaškega in nemoralnega življenja Milančanov in so vse oblasti zapustile Milan, je ostal v Milanu in na vse načine pomagal bolnim in zapuščenim. — Kuga je po štirih mesecih nehala proti pričako- vanju. I\a splošno so pripisovali to zboljšanje Karlovi molitvi in silno strogi pi-kori. Če je Bog takrat tako hudo kaznoval posvetnjaško in grešno življenje, česa se ima bati šele sedanji rod! 2. Bil je sila goreč za zveličanje duš. letin j so imele svetne oblasti veliko besedo pri podeljevanju cerkvenih služb. Radi tega so marsikateri duhovniki živeli malo duhovno: iskali so bolj naklonjenost o- blastnikov, kot božjo čust. Temu se je uprl sveti škof. Imel je veliko prestati pred oblastmi. Njegova velika zasluga je, da so se ustanavljala centralna semenišča za dobro vzgojo duhovnikov. Posebno mu je bil pri srcu poifk krščanskega nauka, tako mladine kot odraslih. Rimski katekizem za navodilo župnikom, ki ga je izdal Truientinski vesoljni cerkveni zbor, je po večini njegovo delo. Kdor ni v krščanskem nauku, v verskih resnicah zadosti poučen, ne more krščansko živeti. Ker smo pozabljivi, je treba ponavljati. Zato važnost pouka za otroke, pa tudi potreba o zmeden. »I)«m vam svoj bi a gosi »v,« odgovori vzradošeen sv. oče, Opišite ženi, da jt pošiljam svoj posebni blagoslov.« In z dobrohotnim nasmehom, ki ga nikdar ne bom pozabil, se obrne sv. oče k svojemu ‘ipremljevalcu in mu vzame nekaj iz rok. Nato se obrne »spet k meni in mi da majga. Razstava je nadvse zanimiva in so jo obiskali že nešteti Rimljani. Plebiscit tudi v Vietnamu V nedeljo »o imeli j^ebiecit tudi v Južnem Vietnamu. Ljudstvo je moralo pri glasovanju odgovoriti na vprašanje, ali je zato, da ostane Bao Oai še cesar^'odnosno ali je za proglasitev republike, katere prvi predsednik naj postane sedajiji predsednik vlade Diem. Velikanska veeina ljudstva se je izrekla za Dietna proti dosedanjemu cesarju, K1 živi skoro 'vedno po letoviščih v Franciji. Pablito Calvo, mali igralec v filmu »Marcellino Pan y Vin«, ki so ga predvajali pretelkli teden v Gorici, je prav z interpretacijo tega filma postal naenkrat slavna in važna oseba. Kdaji je mali dečelk stopil na pot, ki ga je privedla do te slave? Bilo je v avgustu lanskega leta. Pablito je imel takrat komaj pet let. V madridskih časopisih je bilo javljeno tole: »Filmsko .podjetje išče dečka«. Priglasilo se je nič manj kot 5000 otrok. Med v>cmi temi je bil izbran Pablito Calvo, in portal tako Marcellino, glavna oseba lepe španske filmane legende. Življenjepis tako majhnega igralca je za sedaj seveda še zelo kratek. Rodil se je 1949. leta v nekem predmestju Madrida v .preiprosti delavski družini. Ko je bilo snemanje filma pri kraju, je začel mali Pablito v spremstvu svoje mamice potovati iz države v državo, kjer po raznih velikih mestih prisostvuje .prvim predstavam svojega filma. Bil je seveda tudi v Can-nes-u med svojimi kolegi in kolegicami filmnkimi zvezdami — in v Benetkah, kjei je bil film tudi nagrajen. Zaenkrat, se z -prvo tovannu te vrste V' Jugoslaviji. Računajo, da bc krila vse domače potrebe in da bo za,poslila nad 200 delavcev. V Podbrdu v Baški graipi bo že letos začela s posikusnim obratovanjem tovarna za volnene izdelke »Bačatt. V ta namen bodo preuredili nekdanje italijanske vojašnico. V njej bo našlo zaposlitev večje število žensk. Turisti v Slovenskem Primorju Statistični urad v Kopru je ugotovil, da je do konca septembra obiskalo razne kraje Slov. Primorja nad 50.000 gostov, med katerimi jc bilo 38.000 Jugoslovanov. Največ prometa je bilo v obmorskih krajih, kjer so dosegli okrog 225 milijonov din prometa. Najboljši čevljar V Bologni je bilo pred kratkim tekmovanje najboljših evropskih čevljarjev. Zmagal je. Jugoslovan Josip Krajnčič iz Slovenije, 'ki je bil odlikovan z zlato kolajno in dobil naslov najboljšega čevljarja v Evro,pi. Krajnčič je izjavil novinarjem, da je njegov način dela svojevrsten in da bi rad imel svojo obrtno Šolo, da bi še druge izučil ipo isti metodi. Begunce so vrnili Iz Kopra .poročajo, da so italijanske oblasti pretekli ponedeljek izročile jugoslovanskim obmejnim organom 31 jugoslovanskih državljanov, ki so v zadnjih treh mesecih skrivaj prišli čez mejo v Italijo. So to večinoma mladi ljudje, ki so bili do setlaj v taborišču v Vidmu. Verjetno, tla med njimi niso bili samo taki, ikalkor poročajo komunistični časopisi, ki so si želeli čez morje v želji po dogodivščinah, ‘ampak ljudje, ki so bežali pred komunističnim nasiljem in so si hoteli v svobodnih deželah ustvariti človeka vredno življenje. Kakšna usoda jih čaka po nasilni vrnitvi domov, si lahko predstavljamo. Komunistični časopisi sc izgovarjajo s lem, da je In v skladu s sporazumom, po katerem gospodarski begunci nimajo pravice do političnega azila. Pridelek jabolk in krompirja Računajo, da bo letos v Sloveniji na trgu okrog 3800 vagonov jabolk. Kljub razmeroma slabi negi so jabolka dobro obrodila. Prav tako jc bogata letina tudi za krompjr, zato računajo, da ga bo za letos dovolj. Na Goriškem jc dobro obrodil prvi krompir, ki so ga kmetje ,preeej drago prodajali ter dobili zanj lepe denarje. Leto VII - 1955 . Stev. 43 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 vprašujete odgovarjamo Katoliške kapele v Moskvi V KG sem pred časom brala, da je nemški kancler Adenauer bil med svojim bivanjem v Moskvi pri sveti maši v privatni kapeli francoskega poslaništva v Moskvi. Neki drugi list je istočasno poročal, da je Adenauer bil pri sv. maši »v katoliški cerkvi, ki je še edina v Moskvi.« Zanima me. kako je pravzaprav z zadevo katoliških cerkva v Moskvi. A.B. * Odgovor: Sovjeti so kmalu po oktobrski revoluciji leta 1917 zaprli vse katoliške cerkve in kapele v Moskvi. To so pozneje , naredili z vsemi ostalimi cerkvami in kapelami katoliškega bogoslužja v vsej širni Rusiji. Vendar pa je v Moskvi sami ostala vedno odprta kapela sv. Ludovika, ki je v palači francoskega poslaništva. To je privatna kapela na prostoru, ki po mednarodnih zakonih uživa ekstrateritorialne pravice. Zato se je Sovjeti niso dotaknili. Rajni predsednik Združenih držav Roosevelt pa je ob neki priliki dosegel od Stalina, da je dovolil tudi na ameriškem poslaništvu imeti posebno privatno kapelo in lastnega duhovnika za ameriško osebje katoliške vere. Tako imamo v Moskvi dve privatni katoliški kapeli. Toda z ameriško kapelico je bil vedno križ zaradi duhovnika, ki naj hi jo oskrboval. Vedno so Sovjeti delali težave glede tega. Tako se je lani moral posloviti od Moskve zadnji a-meriški duhovnik, ki je opravljal službo božjo v* tamkajšnji kapeli, ker so mu oblasti vzele vizum. Do sedaj pa nismo slišali, da bi sovjetske oblasti dovolile kakemu novemu ameriškemu duhovniku vstop v Moskvo. Tako je na vsem obširnem sovjetskem ozemlju samo ena katoliška kapelica, kjer se mašuje, in to je kapela sv. Ludovika na francoskem poslaništvu v Moskvi. In tu je bil Adenauer pri masi. Slovanska nevarnost za Trst Kaj naj si mislimo o bojazni tržaškega lista »Vita Nuova«, ki v štev. z dne 1. okt. t. I. pravi o Trstu: »Una citta economica-mente languente sarebbe javile preda del mondo slavo che la accerchia?« A.B. tirali smo članek, ki je zimdtl vase zanimanje v »Vita Nuova«. Govori o izseljevanju mladih Tržačanov v Avstralijo in v druige prekomorske dežele. Avtorja skrbi ta pojav, ker se mu zdi, da zavzema vse prevelik obseg. Na ta način se ho Trst postaral, saj zapuščajo mesto najboljši in najbolj izkušeni delavci v cvetu let. »1 rst sc bo z ozirom na prebivalstvo postaral in bi utegnil usahniti od starosti.« In tak postaran Trst, »kako bo mogel še naprej vršiti zgodovinsko nalogo, da na miren način zaustavlja slovansko prodiranje vanj?« se vprašuje avtor. Z ozirom na to Vam na vprašanje odgovarjamo prav na kratko: 1. List »Vila Nuova« in vse odgovorne činilelje v Trstu in v Rimu lahko upravičeno skrbi pojav izseljevanja iz Prsta, ker je res edinstven v tržaLŠki zgodovini. To pomeni, da pristni Tržačani domačini nimajo zaupanja v bodočnost mo la, kljub posebnim fondom, ki jih obljublja rimska vlada. Vedo pač, da pomenijo ti fondi miloščino mestu, ki ne more Več živeti od svojega dela. Tako mesto bo usahnilo. 2. Za obrambo italijanstva Trsta kličejo sedaj na pomoč Istrane. Ali kakšni branitelji bodo ti, ki so že enkrat dezertirali?' Saj je nekdo dejal, da se italijanstvo Trsta brani v Istri in ne v Štivanu. 3. Izseljevanje iz Trsta priča, kako prav so imeli oni, ki so vsa pretekla leta trdili, da Trst živi od svojega zaledja, ki je srednja Evropa in ne od Italskega polotoka. 4. Glede slovenskega prodiranja v Trst je pa resnica ta, da so Slovenci živeli na ozemlju Trsta že 1200 let in da se je Trst širil na škodo slovenskega ozemlja in n-, Slovenci na škodo Trsta. Tudi sedaj se to ponavlja, samo da so včasih bili naši rojaki bolj odporni zoper raznarodovanje kot so danes. Postajajo mehkužni ali jih je zmešal mednarodni komunizem? »Novi list“ in šole v Trstu (Nadaljevanje s 1. strani) gimnazija, realna gimnazija in trgovska akademija. Dr. Baraga in razni Kacini in Mizeriti niso ostali pri tem. Nekaj let pozneje je število srednjih šol naraslo na trinajst; med njimi je učiteljišče in klasična gimnazija. Da da ustanovitev in ureditev srednje šole že v normalnih razmerah in prijaznem okolju veliko dela, bo priznal vsak razsoden človek. Koliko truda pa povzroči tako delo v neugodnih prilikah, sredi splošnega nasprotovanja, bo vedel le tisti, ki se je kdaj s tem ukvarjal. KAJ JE BILO MOGOČE NAPRAVITI? Motijo se tisti, ki mislijo, da je bilo delo lahko, da so odgovorni zavezniški oficirji komaj čakali, da podpišejo kak dekret o ustanovitvi te ali one slovenske šole, 'te ali one ugodnosti za Slovence. Treba se je bilo boriti za vsako šolo, za vsako službeno mesto, včasih celo za posamezne osebe. Ni govora, da bi razni Kacini in Mizeriti imeli v rolkah kako splošno pooblastilo v obliki »carta bianea« za vse, kar se je tikalo slovenskih šol. Saj bi bilo preveč luštno, če bi razni Kacini in Mizeriti imeli tako moč, kakršno jim pripisuje novolistarski člankar. Šlo bi nič manj kot za zakonodajno oblast na rajnem STO. V tem primeru bi lahko kar ukazali generalu Airevu ali Wintertonu, naj podpišeta tak ali tak zakon. Seveda bi potem lahko tudi včasih telefonirali v Beograd, v dvajsetletno zatočišče dr. Besednjaka, nekako takole: »Hallo, tov. Tito, sporočite, prosimo, svojim ljudem v Trstu, naj ga malo manj lomijo!« Ali pa De Gasperiju v Rim: »Namignite, prosimo, krščanskim demokratom v Trstu, da so evangeljske besede veljavne in obvezne tudi v, politiki!« In Trumanu, ki še danes trdi, da se je vedno boril za samoodločbo narodov, bi lahko dali kak moder nauk za ameriške vojaške funkcionarje v Trstu. KDO PA JE SEDAJ KRIV? Med drugim je bilo takrat poskrbljeno za talko zvani ekonomski stalež, to je uvrstitev učiteljev in profesorjev v či-novne stopnje, ki so jim šle po položajih in službenih letih, seveda z odgovarjajočo plačo. Ta stalež je dr. Palamara letos v oktobru odpravil. Kdo je kriv? Seveda spet razni Kacini in Mizeriti, ki so za tu stalež v okviru možnosti poskrbeli. Ni pa kriv dr. Palamara, ki ga je ukinil, kajti dr. Palamara ni varno dražiti z očitki: moč ima in ga ne smemo jeziti. Ker smo prepričani, da tistega neresnega članka ni napisal kak poklicni šolnik, smo »e malo živahneje obrnili na naslov »Novega lista« in njegovega ustanovitelja. Tudi smo mnenja, da je včasih zelo potrebno oživiti spomin na lepe čase, ki so kdove po čigavi krivdi minili brez pričakovanega sadu. cAlekaj dni po tsfvstv Gradec, »mesto roz«, je drugo največje avstrijsko mesto, s slovito starti univerzo in močno industrijo. Tja smo dospeli v soboto 27. avgusta zvečer. Mimo razsvetljenih obrežij Mure in skozi mesto smo sli v mladinski hotel, Z ogledom smo začeli šele drugi dan. Ker je bila haš nedelja, smo stopili najprej k maši v mestno stolnico. Zajtrkovali smo pa v kavarni v središču mesta. Tega ne pravim zato, ker je naš zajtrk morda imel kakšno posebno važnost, ampak zaradi kavarn. Avstrijske kavarne ■ so nekaj, o čemer je treba bre-z dvoma spregovoriti besedo ali dve. 1 ihe, snažne, zelo udobne, domače: kdo se ne spominja njihovih mehkih naslanjačev, njihovih prijaznih ■ oddelkov! In ako pomislimo na žalostno stanje goriških kavarn, si res ne moremo kaj, d« »e nam ne bi položilo po kavarnah sosednje Avstrije. Vendar pa Gradec nima samo sijajnih kavarn: ima, poleg ostalega, tudi razne mu-žeje, med katerimi je zlasti važen Joban-neu-m. Tu smo imeli srečo. V tem muzeju je namreč bila prav takrat razstava stare srbske žlahtno-kovinske umetnosti, ki jo je priredil beograjski državni muzej narodne umetnosti. Razstava je obsegala doba od 11. do 18. stoletja. Razstavljeni So bili izdelki najrazličnejših vrst: od uhanov, prstanov in zapestnic preko zaponk in skledic, pečatov pa vse do križev, rclikviarijev in tetraevangelijev z bogato zlato vezavo, posuto z dragocenimi kamni. Vsega skupaj je bilo 157 predmetov iz zlata in srebrn. Marsikatero delo nosi pečat mojstrstva; iz nekaterih pa se kaže kar nenavadna ge-nialnust starosrbskih mojstrov. Ko smo nekaj dni kasneje v dunajskem umetnostnozgodovinskem muzeju (Kunsthistorisches Muk ‘um) videli neko Cellinijevo solnico ter jo primerjali z mnogo starejšimi srbskimi izdelki, smo spoznali, da bi ti stari mojstri zaslužili mnogo večjo slavo kot Celimi. Johanneum ima tudi precej zanimivo zbirko slik, zgodovinsko zbirko kleparskih izdelkov in nekaj zelo zanimivih reprodukcij grajskih dvoran iz 15. in 16. stoletja. To so velike, domače sobe z mogoč- kliče, , Komaj so se polja izpraznila, že kličejo na novo delo. Bregovi, rebri in ravnice so znova oživeli. Zorati je treba nove brazde in vanje nasuti semena za novo rast. Kmetove roke se z vso močjo upirajo v plužne ročice. Železna ostrina orje plodovite brazde, iz katerih bo rastlo življenje. Ko bodo potegnili vetrovi preko Krasa, bo seme počivalo v njih, da s toplim soncem spomladi vzklije in dozori v blagoslovljen kruh. >) ŠAGRA“ V V kraju, kjer se nahajam, kakor tudi v okolici so ljudje precej »bogaboječi«. Razen par ducatov priletnih žensk, ki so ob vsaki priliki vedno iste, se vsi skrbno izogibajo cerkve ter pridejo noter samo ob posebnih priložnostih, kot ob -pogrebu znanca, sklepu procesije in 9lično. So pa tudi drugi, ki imajo že več »strahu božjega«, zato jiih je videti V cerkvi samo štirikrat v življenju: dvakrat pridejo sami, to je za birmo in poroko; dvakrat jih priaeseja,.za .krst in pogreb. Vendar bi jih človek užalil in tudi ujezil, če bi jim očital, da niso dobri kristjani. Seveda so, toda na poseben, samo- njim lasten način. Ako vprašamo pri nas otroka na dan praznika, kdo je danes v vasi poglavitna oseba, bo odgovoril, da na dan birme je škof, drugič, da je farni patron, ali za procesijo Mati božja; ob zlati maši bo znal povedati, da slavljenec, ki obhaja obletnico itd. Tukaj je pa vse drugače. Naj bo ta ali oni praznik, obletnica, ena ali druga cerkvena ali svetna slovesnost, je vedno ista glavna osebnost, namreč mož-nar,( ne mežnar, kakor hi se morda komu zdelo). Že na lepakih je opaziti. Ni glavna stvar red službe božje, pridige ali procesije. Najbolj vidno stoji, da bo streljanje poskrbela ta in ta slavna, že tolikokrat odlikovana tvrdka. Navadno začnejo 9 streljanjem že zjutraj zgodaj, nadaljujejo med dnevom, posebno opoldan in zvečer in še v noč. Posebno ponoči, okoli polnoči in kasneje se jim zdi streljanje sila imenitno. Človek se naenkrat zbudi iz spanja in povprašuje, kaj se je vendar zgodilo. Seveda take vrste zabava m pogodu vsakemu, zato se je večkrat zgodilo, da so po nekod odšli vsi letovi- ščarji, ker jih je streljanje ponoči le preveč motilo. Vsak kraj tekmuje z drugim, kdo bo več in močneje pokal. Zgodilo se je nekoč, da sta se v nelki vasi prepirala dva pirotehnika, ki sta oba hotela imeti pravico o-skrbeti slavnostno streljanje. Ljudje niso vedeli, komu bi oddali, zato so sklenili, naj oba napravita poskus: kdor bo močnejši, bo dobil naročilo. Prvi je grmel, da bi delal lahko konkurenco letalcem med vojno. Pri poskusu drugega so pa v devetnajstih hišah vse šipe na oknih popokale. Ni treba posebej omeniti, da je dobil dovoljenje drugi, seveda s pripombo, naj pazi nekoliko bolj na šipe. Ni mogoče razumeti, zakaj ljudem ugaja tak način »molitve«. Najbrž si mislijo: Nebesa so visoko, svetniki so že stari in tudi lahko malo gluhi. Kdo se bo zmenil, če bomo tiho ali tudi glasno v cerkvi molili. Ko pa tako močno zaropota, se bodo tudi v nebesih zdramili in povpraševali, kaj se je vendar zgodilo spodaj. Lani na rožnovensko nedeljo so imeli v neki vasi proti večeru procesijo s kipom Matere božje. Da bi med procesijo molili, ni 9eveda nobenemu prišlo na misel, pač pa se je procesija nekje ustavila, postavili so -kip na zid v dolinici med dvema hriboma z obrazom proti hribu in čakali. Po dolgem čakanju sem vprašal, kaj neki čakajo. »Streljanje vendar!« so odvrnili, in res je čez nekoliko časa začelo prav pošteno pokati, ravno nasproti kipu, da je Mati božja vse prav lepo videla in slišala. To je bila glavna točka procesije. Pa koliko stane vsa ta stvar? Že par tednov prej’ pobirajo od hiše do hiše prispevke za praznik. Tudi če sicer ni naj-potelmejšetga, za »festo« mora hiti. Včasih že majhne podružnice spravijo skupaj do sto tisoč in več lir. V večjih krajih seveda sorazmerno več. Za drugo bi ne dali denarja, tudi za popravo cerkve ne, čeravno se večkrat zdijo zidovi kalkor od miši oglodan sir. Toda kaj hočete! To ljudstvo pojmuje vero samo na ta način. R.L. PRIPOROČAMO VAM nekaj dobrih knjig Na upravi »Katoliškega glasa« so na prodaj sledeče knjige: Dr. Fr. Jaklič: Friderik Baraga (lir 1200); Do sedaj najboljši Baragov življenjepis. Dr. Gnidovec: Mati našega Odrešenika (lir 1000): Kdor se želi pobliže spoznati 7, Marijino veličino, naj seže po tej knjigi, ki je vsem dostopna in razumljiva. Kraljestvo božje (cena 75 lir): Skrbno pripravljena in okusno opremljena revija, ki mora priti v vsako slovensko hišo. M. Turnšek: Od morja do Triglava (lir 600): V tej knjigi se ti bo odkrilo bogastvo in lepota narodnih običajev primorskega ljudstva. /. Ahčin: Sociologija L in II. del (lir 1800): Na to temeljito delo, sestavljeno v težkih begunskih razmerah v daljni Argentini, smemo biti Slovenci s pfavico ponosni. M. Skerbec: Krivda rdeče fronte (lir 200): Tu je resnica o toliko opevani osvobodilni borbi. Slikanica: Dominik Savio (lir 100): Zelo primerna in poučna knjiga za otroke. Bessieres: Puščami bo cvetela (lir 500); Prijetno misijonsko branje za vse. Vse te knjige lahko dohite tudi v Trstu, v ulici Risorta 3. Nekatere tudi v Katol. knjigarni v Gorici. nimi mizami in vabljivimi pečmi. Muzej posveča astronomiji posebno sobo: v njej so zbrane zanimive in važne stvari iz zvezdoslovrte preteklosti Gradca: primitivni daljnogledi, merilci kotov, stare, zaprašene in črvive knjige, k-i razlagajo prav tako stare, zaprašene in črvive teorije. Tu imajo tudi koledar, ki so ga sestavili po Keplerjevih navodilih. Obsega dobo dve sto let in označuje vse važnejše dneve in vse cerkvene praznike vsakega leta. Graški -muzej upravičeno pripisuje tako važnost astronomiji: Gradec jo mesto z veliko zvezdoslpvno preteklostjo. Tu je živel od leta 1594 do septembra 1600 Janez Kepler, ki je bil med prvimi, ki so spoznali važnost Kopernikovih teorij in ki je s svojimi tremi zakoni postavil temelje za raziskavo težnostnega problema. Kepler se je. jeseni 1600 umaknil iz Gradca pred protireformacijo: bil je namreč protestant. Današnji Gradec se je s spominsko ploščo spomnil velikega zve/d osi o vi-a. Postavili so jo na gostilno, kjer je Kepler preživel svoja graška leta. Go-tilna breto. V petek zjutraj pa ga je na poti doletela usodna nesreča; na oertnt. 1— 19.15 Koncert pianistke Magde Russy. — 21.00 Radijski oder — Daill Bronte: GLAS V VIHARJU; drama v 3. dejanjih. Sreda, 2. li.: 18.40 Koncert baritonista Marijana Kosa. — 19.45 Zdravniški vedež. — 20.30 Poje Zbor Slovenske Filharmonije. 22.00 Iz slovenske književnosti in umetnosti. 22.13 Škerjanc? 2. del kantate Sonetni venec. Četrtek, 3. 11.: 9.00 Slovenski motivi. •— 12.55 Jugoslovanski motivi. 16.00 Dramatizirana zgodba — SVETI JUST. — • 17.30 Ruske narodne pesmi poje sopranistka Kira Nedel jkovič. — 20.30 Vokalni tercet Metuljček. — 11.00 Dramatizirana zgodba — Wagner-n praV tako zlat »Friih-sliieikserviee« Marije Terezije; doprsni relief kralj* Matjaža; Cellinijeva solnica, ki smo jo že omenili; staroslovanski žlahtno-kovinski izdelki iz Cernovic (10. stoletja) in iz Zalezja (6. in 7. stoletja); izkopanine grške, rimske, etruščanske kulture; staroegipčanske grobnice, papirusi, svete mačke, sveti ščurki in oernele kraljevske mumije : vse nas je vabilo, naj se ustavimo in si vse to ogledamo. S tem pa »mo omenili komaj pritličje in tudi tu le to, kar nas je poseimo zanimalo. Na stopnišču v prvo nadstropje nas je sprejel Tezejev 'boj s kentavrom (Canovn). Nato zopet dvorane in dvorane dragocenih platen. Italijansko slikarstvo je tu bogato zastopano; Tizian (19 slik), Tintoretto (25 slik), Lotto (7), Raffuello Santi, Vasari, Correggio, Tiepolo, Caravaggio, Giordano... Tu so tudi Velazquezova dela in znani Davidov Napoleon. Manjkale so Giorgiono-ve »like: poslali *o jih bili na beneško razstavo. (S* nadaljuj«)