324
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
130. Žena dobrotnica.
Velika je naloga žene v obitelji, ali to še ni vse, česar položaj žene v društvenem življenju zahteva. Tudi zunaj obitelji čakajo žene naloge, katere more samo ona na občno korist in srečo vršiti. V obitelji dela žena za sebe in za svojce, delovanje njeno zunaj tega kroga je namenjeno drugim, kateri trebajo njene pomoči, vziasti ubogim ženam in deci.
Življenje in odnošaji njegovi so se bitno preraenili. Te premembe niso zožile, temveč še razmaknile delokrog ženi. Nekdaj je soproga graščakova vodila domače go-spodinstvo pa tudi k kmeticam svoje oblasti je hodila gledat, kako gospodinijo. Ona jih je učila, kazala jim in pomagala. Dokler je bil kmet tlačan graščakov, to je dokler je moral po več ali manj dni v letu graščaku zastonj delati, in gotov del svojih pridelkov v grad voziti , takrat je svetovala vlastna korist graščaku, da nadzoruje gospodarstvo svojega podložnika, da ga varuje propasti, kajti tako je varoval tudi sam sebe. S soprogom vred je pazila tudi graščakinja na tlačanovo hišo in go-spodinstvo, kajti je bila prepričana, da neke dolžnosti le njej gredo in jih ona mora prevzeti.
Dandanes ni več takih odnošajev. Kmet je sam svoj gospodar, ni mu treba nikomur zastonj delati. In to je gotovo pravično. Ali stem ni pretrgana vsaka zveza med njima, graščaka in kmeta vežejo tudi sedaj še ve-
liki skupni interesi, ne takoSpi, kakoršni popreje, ali vseRako vrlo znameniti. Graščak in kmet sta poljedeic t. Stedljivo, gospodarsko, marljivo in irnovito kmetstvo je koristno tudi graščaku, kakor mu je z druge strani škodljivo zapravljivo, leno in siromašno kmetstvo. Graščak kot taobražen človek in boljši gospodar bi moral kmeta odvračati od zla in dajati mu dobrih svetov. Graščak naj bi pomnil vselej, da on in kmet sta prevažen faktor v gospodarstv.;. In graščakinja bi si nabrala nevenljivih zaslug za kruetSLvo, ako bi pregledavala. kaj in kako delajo kmetice, kako gospodinijo, da jih putein primerno poučava v raznih rečth. Mnogo gre v zgubo pri kmet-skej hiši radi neznanja, drugo se ne obrne tako ko-ristLO, kakor bi se moglo, toraj ne zaleže toliko pri hiši, Rolikor bi lahko. Kmetica ne zna tečnih jedi skuhati, izlasti kedar je bolnik pri hiši, takrat je že Bog pomagaj. Kmet ca. so cblači pisano, navleče nase raznih fabriških cunj in trakov, narodno nošo pa zanemarja. Kakor se ljudstvo na kmetih dandanes oblači, to ni ne za zimo, no za leto. la Kako drago se plač^e ta roba, vziasti ker jej neuko ljudstvo ne ve prave cene! V tem področju se odpira gospojam na kmetih — ne samo graščakinjam — široko polje blagonosuega delovanja. Tu ne gre za podporo siromakom, tu gre za to, ita se novci po nepotrebnem ne trosijo, da se slaba roba predrago ne kupuje, da se tečne jedi kuhajo, vziasti bolnikom, aa se jim lepo postreže, da se vse prav obrača, da se nič ne zavrže, da je snaga pri hiši i. t. d.
Mi Slovenci pa v tem oziru pričaKUjemo izdatne pomoči od ženskih samostanov. Na Kranjskem imamo uže tri na deželi. Dobro bi bilo, ako bi vse veli&e fare imele to srečo. Koliko dobrega lehko store ^sestre" pri ženskej mladini v gore omenjenem zmislu, kedar uže šoli odraste! Torej: „Ne straši se truda, ne straši se dela!" Saj gre za časni in večni blagor ljubljenega naroda. Obžalujemo pa, da se tudi Kranjice nočejo bolje oprijeti te hvalevredne naloge. Kaj je krivo ? Kdor more, naj prigovarja, spodbuja, svetuje, deluje! In šlo bode.
Na Ogrskem, Poljskem in Nemškem se hvalijo, da gospoje na deželi stanujoče razvijajo vrlo živahno delavnost, da so tu in tam prave matere ne samo sirotam in siromakom, temveč so tudi prave učiteljice in svetovalke kmeticam. Če je treba sveta pomoči ali zdravil, kmetica gre v grad in brez strahu potrka na duri gospe baronice ali grofice, in tudi prejme česar išče. Angleške gospe na deželi imajo gotove dneve in ure, oo katerih hodijo k njim žene zakupnikov, delavcev in sploh vse, katere potrebujejo njene pomoči. Tako nastajajo dobri odnošaji med graščaki in kmeti, in to tem bolje, ker se oslanjajo na dobro voljo in na prepričanje, da pospešujejo in branijo interese ene in druge stranke. Verujemo, da to ni vselej tako lahek posel. Kmet je preveč nezaupljiv, vziasti ondi, kjer še ni pozabil fevdalnih odnošajev. Pa tudi nekateri graščaki se ne morejo pre-
325
tnagati in pozabiti, kar je bilo, oe morejo si izbrisati s spomina stanovskih predsodkov. — Spominjam se z dijaških let nekega „von X." pa ne součenca, ki je pri nekej priliki rekel : „Da smo v starih razmerah nasproti kmetu, moral bi N. meni nalogo spisati," in pokazal je s prstom kmetskega dijaka. — Komur je mrzka kmetska hiša, nikar ne pričakuj, da ti bode kmet z veseljem v grad zahajal. Ako pa kmetu nasproti stoji tuj graščak, tuj po jeziku, mišljenju in delovanju, tu neče biti harmonije, tu ste dve sili nesoglasoi in to nesoglasje je v viharnih časih nevarno.
Pravo rodoljubje se pokazuje v tem, da vsak dela v svojem krogu za obče dobro naroda, za njegov gospodarski, duševni in moralni napredek. Kdor se odtuji narodu in njegovim težnjam, nikar naj ne toži, če ostane osamljen.
Rekli smo uže, da so se bitno premenili odnošaji življenja, in nismo imeli v mislih samo poljedelcev. Drugače je dandanes tudi pri rokodelstvu in industriji, kakor je bilo nekdaj. Kako se tu vse drugače živi ! Mislimo si imovitega mojstra v srednej ali prej dobi novega veka. dokler niso veliki kapitali preobrazili to vejo gospodarstva! Mojster je imel po deset in petnajst pomočnikov in učencev. Ta družina je vsak dan posedla o&rog njegove mize, stanovala je navadno tudi pod njegovo streho, spadala je tako tekoč v njegovo obitelj, mojster je imel očetovsko oblast nad njo. Morala ga je slušati ne samo pri delu, temveč tudi v verskih in društvenih zadevah. Mojster je gledal, da pomočniki dobro delajo, pošteno žive, da se ne potikajo po slabo-glasnih krajih in spolnujejo krščanske dolžnosti. Pa tudi gospa mojsterica je imela polne roke dela. Treba je bilo vsak dan toliko ljudi prehraniti, treba je bilo prati in drugo temu tako. Dela je bilo dovelj vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih.
Podobno se je godilo tudi soprogi trgovčevej, kajti tudi pomočniki njenega moža so živeli večinoma v obi-teljskem krogu svojega principala. Taka gospa je manj hodila ali se vozila na izprehode, manjkrat je bilo je videti na oknu, manj se je bavila s čenčami mestnimi, pač pa se je bavila z gospodiastvom in gospodarstvom. Od vsega tega se je malo obdržalo naše dni. Sem ter tje se še zbirajo pomočniki okrog mize svojega mojstra ali trgovca, in v takih hišah ima gospodinja dosta dela, dolžnosti in odgovornosti. Sploh pa so se te razmere večinoma razdrle.
Ozrimo se še na tvurničarje, te moderne graščake in aristokrate. Tvorničar nima pomočnikov, ampak same delavce in delavke, ki jih plačuje na dan, največ na teden. Marsikater trdosrčen tvorničar meni, da je zadostil svojej dolžnosti, ako je delavcu odštel tedenski zaslužek. Zadostil je sicer svojej obvezi, na pogodbi in zakonu osnovanej, ali ima še drugih dolžnostij, katere 43iso   zapisane v zakonz  niti   vpletene v kako   posebno
pogodbo, to so krščanske dolžnosti: „Delaj dobro, in pomagaj trpinu", to ne velja samo krščanskemu tvor-ničarju, to velja tudi Judu, ki je uže toliko tvornio in kar je ž njimi v zvezi nase potegnil, to je svetsko na čelo, rekli bi. V tem pogledu more žena tvorničarjeva posebno blagovito delovati. Delavec ima ženo in deco, on je vkljub vsem strojem vendar še potreben faktor pri podjetju, brez njega ni podjetja, ni bogatstva. Kar bi imela biti graščakinja kmetici, tisto bi morala biti soproga tvorničarjeva ženi in deci delavčevej. Stanje delavčeve družine je zelo žalostno, v bolezni ali nesreči kar obupno. Srce in roka žene naj popravjja, kar so posebni odnošaji napravili zla in nesreče. Tu je dela polne roke. Tvorničarji in njim enaki podjetniki bodo morali izdatno pomagati, marsikaj bode treba premeniti, olajšati, zboljšati, ako hočejo red rešiti in se obvarovati  večih katastrof.
Novodobno gospodarstvo poznava razen delavca tudi delavko, kakor smo uže omenili. Žeuske te so večinoma samice, ne zato, ker se sploh nečejo omožiti, ker se žele emancipovati. Te ženske v sili in potrebi primejo za šivanko, ali za pletivo, da s trudnim delom zaslužijo skorjico kruha; ali pa iščejo zaslužka kot točajke po gostilnah in kavarnah, kot deiavke v raznih fabrikab. Takim ženskam se v obče slabo godi, življenje jim je britko, vzlasti če nim jo potrebne moralne moči. Služijo malo, ako obole ali jih zadene druga nesreča, takrat so v največej potrebi. Same so, zapuščene. Kao naj jim pomore ? Ubogej ženski more izdatno pomoči samo ženska. Po večih evropskih mestih, kjer je mnogo raznih delavk, snujejo se gospejske družbe, katere pomagajo, skrbe za službo takim ženskam, ako so jo izgubile, dele pomoč, kedar so v potrebi, in da se poboljšajo, ako so se spozabile.
To je gotovo plemenita naloga, dostojna plemenitosti žensKega srca. ludi mož ima nalog v področju socijalnem, ali so vse dtugačue. Kakor v hišnem gospodarstvu delita delo mož iu žena, tako si morata tudi v socijalnem pouročju razdeliti svoja opravila. Potreba in korist takega deljenja je dokazana.
Ali hočete pleminitejše naloge od one, ki jo ima imovita žena in gospa s siromaki, katerem žrtvuje nekaj časa in dohodkov! Taka žena, angelj vsmiljenja, obhodi hiše, pretakne najzanemarnejša stanovanja, da briše solze pomanjkanja, da svetuje, uči, opominja, svari, da skrbi za zanemarjeno deco. Dosti potov siromak ne trpi sam, ž njim trpi tudi žena in scrada deca. Nima je s čim obleči, nima je s čim nasititi, ne more jej kupiti šolskih potrebščin. No, kje se ženska srca najpreje najdejo? V deci. Tudi siromaku je dete njegovo ljubo, vanj polaga vso ljubezen in nado. Dokler ima dete očeta in mater, dokler more biti pri njima, bodi pri njima. Blaga, dobrotna žena naj stori zanj, česar oče in mati ne moreta. Verujte, dobro seme, ki se tu poseje, obroiiti
326
hoče bujen plod. Morda vam dete ne bode moglo, ali ne bode znalo zahvaliti, morda bode celo nehvaležno, kar se prav rado zgodi, ali zahvaliti se vam hoče društvo, kateremu ste pomogli odgojiti dobrih, zanesljivih članov.
S tem pa žena še ni ovršila svojega posla. Koliko ostane sirot brez očeta in matere ! Komu pristoja bolje kakor ženi, da poskrbi za take sirote, da rešuje ljudi in odgaja človeštvu koristne člane? Tudi moška roka bi mogla kaj storiti, pomoči, ali v čem in kako? Da pomoli par krajcarjev za kruh, ali kaj drugega. In kaj potem ? Žena je tu na pravem mestu, ona ima mehko srce, z gorko ljubeznijo skrbi za sirotice, ljubezen njena jih spremlja, dokler ne porastejo in se morejo same prehraniti. Žena more z malimi groši več doseči, kot trdi možak z goldinarji. Tudi prosjaki po kmetih po-prašujejo navadno   le   po gospodinji,  ne po gospodarju.