TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor *Mnenje Z. D. S- P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovenc Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L-, Estados Unidos 425. Buenos Aires, Argentina, T- E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.060.634 Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 6.50 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Vlila Ballester FNUBM. Pela. oe Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA: Ko o komunistični strahovladi na Slovenskem ne bo več sledu, bo spomin nanjo še do poznih rodov preklet zaradi podobe naroda, ki je v maju 1945 pod zaščito svojih dičnih domobrancev šel na tuje iskat svobode in varstva pred rdečo zločinstvenostjo lastnih bratov. Kdor pravi je Slovenec, naj z nami strumno gre v korak! ■' '■ 'it.' (Domobranska pegem) Agosto 1970 BUENOS AIRES Avgust 1970 Los navegantes en alta mar se sirven de aparatos para poder navegar con seguridad y llevar su buque al destino. No les afecta ni la bora ni las inclemencias del tiempo. De noche o en la peor tormenta el navegante siem-prq sabe en que direccion se desplaza su nave. Nada ni nadie lo puede con-fundir porque tiene a que atenerse, porque tiene sus aparatos — sus bases. Pero en caso de descomponerse los mismos suministrando datos erroneos, las decisiones del mejor navegante serian tambien erroneas y el destino del biique muy incierto. Nuestra vida cotidiana esta permanentemente expuesta a Ips sucesos po-liticos mundiales y, en la vida politiea, es necesario tener todos los sentidos bion despiertos para poder distinguir el bien del mal. Solo asi se podra „na-vegar“ con seguridad por el revuelto mar politico, que mas tarde se llamara Mstoria. No son de esperar buenos resultados cuando se desconocen las con-diciones de las bases sobre las que trabajamos. En toda empresa, como asi tambien en la vida de la humanidad, es necesario establecer bases firmes que serviran de cimiento para todo futura accion. En caso de fallar las mismas, indefectiblemente se producira el derrumbe. Desde los tiempos mas remotos de la historia y hasta hoy en dia vivir en libertad es el anhelo mas grande de la humanidad. Cruentas lu-clias y enormes sacrificios fueron necesarios para conseguirla como asi tambien para conservarla. Como el navegante necesita saber sobre que asentar sus conclusiones, gsi tambien es indispensable conocer los ideales firmes y seguros de la humanidad, si se quiere seguir viviendo en libertad. Todos los dias hay tormentas en el mar y los navegantes siempre dehen ser firmes y precavidos en sus decisiones. Tambien en la vida politiea cotidiana encontramos enormes dificul-tades para no caer vencidos en nuestra lucha por la libertad. Los enemigos nos llenan los oidos y los ojos con sus tentativas promesas creando confusion con las mismas para poder hacemos asi preša facil. En nuestra incesante lucha nunca debemos olvidar nuestros lemas hasicos por los que tantos nuestros heroes supieron morir: DIOS — PUEBLO — PATRIA VETRINJSKO LETO April 1945: Domobranski bataljoni so v širokem obroču stiskali partizansko vojsko v kot med Belo krajino in Kočevski Rog. Slovenski človek v Suhi Krajini, po vsej Dolenjski in Notranjski je tedaj zajel prvi žarek svobode. Domobranci Ljubljanske pokrajine in izven nje so iz dneva v dan stopnjevali boj proti sovražniku. Težke borbe so bojevali in v vseh so bili zmagoviti, širom Slovenije se je tedaj mogočno dvigala bojna pesem „Naša borba zato je sveta, dokler gruda ne bo oteta...“ V tem Vetrinjskem letu pogosto mislimo na naše vrle domobrance, na nikdar premagano vojsko, na junake, ki bodo živeli večno, ker so padli za domovino. Dajmo jim našo zvestobo, dajmo samega sebe s tem, da se piav v tem letu duhovno poglobimo in da iz globine naših duš zajamemo iskro tistega velikega, za kar so naši zvesti bratje padli. Pet in dvajset let je minilo; kako hitro mineva čas in se izliva v večnost. Toda nikdar ne pozabimo in ne prezrimo, da so moralni in narodni ideali bili vir moči, ki so našim pomorjenim dajali moč v njihovem smrtnem boju. Tudi mi bomo morda rabili tako moč. Vetrinjsko leto naj bo leto naše obnove, našega hotenja vztrajati v borbi in ostati tesno povezani med seboj za ideale, ki so bili diktat našim domobrancem: BOG — NAROD — DOMOVINA! Glavni odbor ZDSPB Tabor Ker. MOŽNOSTI OBVEZUJEJO V Londonu je bil pod imenom European Liaison Group (ELG) pred kratkim ustanovljen koordinacijski odbor zastopnikov okrog 14 narodnostnih skupin, katere so se zatekle v Anglijo iz dežel, ki so v Vzhodni in Srednji Evropi pod komunistično oblastjo. Med njimi je tudi član Slovenskega Narodnega Odbora dr. Ljubo Sire. Ustanovitelji so izjavili, da ne nameravajo biti neka nova emigrantska organizacija več, ampak da je namen ELG povezati delo že obstoječih orga-nazacij in publikacij včlanjenih narodnostnih skupin in predvsem opozarjati vplivne osebnosti na probleme teh skupin. Pred splošnimi volitvami, ki so se v Angliji vršile dne 18. junija 1970, je ELG naredila sijajno taktično potezo, za katero ji tudi mi na tem mestu čestitamo in postavljamo za zgled. Mogoče jo je postaviti ob stran poznanemu pismu, ki ga je ob koncu minulega leta TABOR poslal svetovnim časopisom in jih ob publiciteti okrog ameriškega pokolja v Vietnamu opozoril na molk o še vse hujšem pokolju že po koncu minule vojne v Titovi Jugoslaviji. Pred volitvami je ELG namreč poslala predsednikom vseh strank Pismo, v katerem jih opozarja, da 14 v njej včlanjenih skupin predstavlja tudi okrog 30.000 volilcev, ki bi seveda želeli zvedeti, kakšno politiko mislijo posamezne stranke voditi z ozirom na dežele -Srednje in Vzhodne Evrope pod komunistično oblastjo. Odgovorile so vse stranke. — Ker je pri volitvah zmagala konzervativna stranka, prinašamo pač samo dobesedni prevod odgovora, ki ga je v njenem imenu poslal njen šef in sedaj predsednik nove britanske vlade Edvvard Heath: Konzervativna stranka noče in ne bo pozabila usode tistih evropskih narodov in dežel, ki so pod sovjetsko zasedbo in nadzorom. Mi verujemo, da je komunizem po svoji osnovi nezdružljiv s pravicami in svoboščinami, ki naj jih uživa sleherno človeško bitje. Vpad v češkoslovaško in sledeča Brežnjeva doktrina sta jasen dokaz, da Sovjetska Zveza namerava dosledno uporabljati silo za vzdrževanje svojega imperija v Vzhodni Evropi. Tej nasilni dominaciji se lahko zoperstavi samo sila; in NATO pravilno zasleduje zadržanje, ne pa vojne. Mi ne verujemo, da je dežele Vzhodne Evrope proti njihovi volji mogoče brez nehanja podjarmljati. To so samostojna in odločna ljudstva in že so vidni dobrodošli znaki njihove odločitve, da dosežejo več svobode. Konzervativna stranka čisto naravno zasleduje z veliko simpatijo napore tistih, ki hočejo preprečiti nasilje. Po zmagi konzervativne stranke je sedaj samo še vprašanje, kako bo ELG za časa nove vlade znala izkoriščati to predvolilno javno obvezo, katere pomembnost vidimo predvsem v prvem in zadnjem stavku Heatbovega pisma. Ker je predstavništvo v ELG predvsem obveza, naša protikomunistična emigracija seveda pričakuje predvsem od dr. Ljuba Sirca, da bo do skrajnosti izkoristil vse možnosti, ki se mu nudijo. Na poprišču delovanja za osvoboditev našega naroda izpod komunizma nioramo podpreti vsak napor, pa naj ga vrši kdorkoli. Zato ne sme biti zadržka, da ne bi slovenskega predstavnika v ELG ne glede na njegovo preteklost in na to, kdo ga je delegiral, podprli pri vseh pozitivnih korakih, ki bi jih bil voljan podvzeti. Tudi zanj namreč velja: Čim večje so možnosti, tem večje so obveznosti! cm. KI SE ŠE BORIJO Pod gornjim naslovom sta uredništvo in uprava Dolenjskega lista čestitala bralcem in sodelavcem za praznik republike. V uvodnih besedah so opevane pridobitve narodnoosvobodilnega boja“ in postavljen ja korelat med komunistično revolucijo v Jugoslaviji in ono v Vietnamu. „Ves svet že štiri leta opazuje potek neenakopravnega boja in herojski odpor malega naroda eni izmed najbolj oboroženih sil sveta, ki hoče Vietnamu vsiliti režim, ki bi ustrezal ciljem svetovnega imperializma." Tako so zapisali uredniki Dolenjskega lista. V nadalnjem pa uredništvo razmotriva „junaško“ preteklost parti-zanovanja in končuje s pozivom, da je dolžnost vsakega Jugoslovana, materialno in moralno podpirati vietnamske komuniste. Tako pišejo in pozivajo tovariši iz uredništva Dolenjskega lista in drugih časopisov v domovini. Kar pa tovariši ne zabeležijo in ne povedo, pa je jasno vsakemu svobodoljubnemu človeku. Vietnamsko ljudstvo nima izbire. Kot jugoslovanski narodi med zadnjo vojno, so Vietnamci danes žrtvovani. Komunistični ukaz je jasen: Vietnam mora postati vežbališče svetovnega komunizma! Dobro vemo, da Viet-Kong nima ne moralne, kaj šele materialne moči, da bi vodil revolucijo. Toda za njim stoji ves svetovni komunizem — vključno Titoizem. Zato ni čuda, da se sevemo-vietnamska vojska bojuje z najmodernejšim sovjetskim orožjem, vključno z modernimi raketami in reakcijskimi letali. Sovjetski in kitajski vojskovodje vodijo vse operacije; materialna podpora pa prihaja v Vietnam od prav vseh komunističnih partij, vključno ameriške. To podporo izsiljujejo od ljudstva, ki dostikrat nima samo najnujnejšega za človeka vredno življenje in ki nima prav nobenih simpatij do vietnamske ali katerekoli »osvobodilne fronte". Komunisti so ta boj ukazali, ker je v skladu z njihovimi dolgoročnimi načrti o zavojevanju vsega sveta. Komunističnim oblastnikom v Sloveniji ni mar zavoženo gospodarstvo doma, ni jim mar, da slovenskega človeka izžemajo, kajti njih prva in najvažnejša skrb in obveza je podpora mednarodni komunistični zaroti. Prav zato je tudi razumljivo, da se komunistični pisci skrbno ogibajo vsakemu pisanju o brezposelnosti ir. odhajanju državljanov po svetu s trebuhom za kruhom. Država nima sredstev za gradnjo cest, stanovanj, za prehrano lačnih; ima pa sredstva za podporo komunističnih revolucij, pa naj bo kjerkoli že na svetu. Razcvet socialistične Jugoslavije pa je dozorel. Cvetje odpada in gnije; počasi, toda sigurno piše komunizmu neizbežni konec. Njim, ki se borijo proti mednarodni komunistični zaroti, pa dajmo °poro mi, ki smo to zaroto že pred več kot četrt stoletja spoznali in pravilno doumeli. Naš boj ni torej končan, kajti komunistična zarota nenehno spleta nove ukane in pripravlja nova razočaranja, če je komunistom toliko za brezrazredno družbo, da zanjo žrtvujejo vse, potem nam mora biti borba za resnično svobodo in dostojanstvo človeštva vsaj toliko vredna. Visoko naj vihra naš bojni prapor vse dotlej, dokler naša rodna zemlja ne bo oteta tiranstva komunistične zarote. ZA ZGODOVINO bir. Stanko Kociper Ustanovitev in žaloigra slovenskega domobranstva (Nadaljevanje) Popravek: — Pri lomljenju Tabora št. 7 (julij 1970) se je pripetila huda napaka. Kakor so pazljivi bralci lahko opazili sami, je vrstica, ki se na str. 192 v citatu iz povora ameriške senatorke Margaret Chase Smith nanaša na prczidonta Nixona, zašla na str. 177 kot prva vrsta citata iz ljubljanskega dnevnika Jutro v nadaljevanju prispevka dr. Stanka Kocipra o ustanovitvi in žaloigri slovenskega domobranstva; pravilna vrstica pa je izpadla. — Prva vrsta citata iz Jutra v omenjenem prispevku na str. 177 se glasi: Predsednik pokrajinske uprave gosp. general Rupnik je s —< Prosimo tako popraviti! — Op. ur. Ker je prezident gen. Leon Rupnik od vsega začetka postavil svojo ifIejo odpora proti komunistični državljanski vojni na organizacijo vse-narodne, v strankarskem oziru popolnoma nekompromitirane, pa ideološko Podkovane in strogo disciplinirane vojske, je njegova zamisel in želja bila, ba bi ta štab sestavljali vodilni častniki vseh bivših protikomunističnih °boroženih skupin pod italijansko okupacijo. Tako sta se ppolk. Ernest Peterlin, poveljnik bivših vaških stražar-Jev, ki je politično veljal za eksponenta ,,Stražarjev", in rez. ppolk. Mirko ^'tenc, ki ga je „uradna‘‘ SLS delegirala za protiutež ppolk. Peterlinu, vključila takoj. Bivši ilegalni poveljnik mesta ppolk. Franc Krener se je še pomišljal in je vstopil v slovensko domobranstvo in s tem v njegov štab šele po 10. oktobru 1943. Ppolk. Milka Vizjaka, ki je bil pod italijansko okupacijo poveljnik ,/Narodne legije" v šiški in po prihodu iz italijanske internacije istočasno vedril na magistratu, je gen. Rupnik preko svojega naslednika na mestni občini dr. Jančigaja dal razrešiti in ga tako „pri-silil", kakor je Vizjak izjavil na procesu, v domobranski štab. V nekaj dneh je delo po prezidentovih direktivah steklo. Priznati je treba, da so v tistih dneh levji delež „garaških“ poslov opravljali pripadniki skupine „Straža“ kot npr. Leopold Klavž, dr. Franček Žebot, časnikar Lojze Hija, ki je prevzel vodstvo domobranskega propagandnega odsega na tehnični srednji šoli, in drugi, katere je njihov eksponent, pa nedvomno najbolj iznajdljivi, delavni in sposobni ppolk. Peterlin znal postaviti na ključna mesta v štabu. Prav tako ne smejo biti zamolčani pripadniki Ljotidevega jugoslovanskega gibanja „Zbor‘‘ — Ljenko Urbančič, Miloš Abram, Gregor Kregar, Dušan Dimnik, itd. —, ki v Ljubljani sicer nikdar niso razpolagali z množičnimi somišljeniki, pa so tiste dni svojo maloštevilnost več kot nadomestili s težaškimi posli pri propagandi, v nabornem odseku in drugje. Naborni odsek pod vodstvom prezidentovega sina letalskega npor. Evgena Rupnika, na Ambroževem trgu 7, kjer so se v trumah javljali komaj dorasli mladeniči in zreli možje, je imel dela čez glavo. Prostovoljci slovenske domobranske vojske so polnili provizome vojašnice po šolah in drugje, kjer so bili razdeljeni v nove enote ter opremljeni in oboroženi, da so se lahko začeli takoj uriti za vzvišeno nalogo domobrancev pod vodstvom izkušenih aktivnih in pa v borbi s komunisti prekaljenih in usposobljenih mladih častnikov bivših Vaških straž in legij. Edino zvezo z Nemci sta predstavljala Hpt. Schuhmacher in Obit. Hadrath, ki sta bila oficirja rednih policijskih čet (vojske), ne pa oddelkov SS. Vse to je od samega začetka, i>a do konca oktobra 1943, ko je bil na Riieencrjevo zahtevo ustanovljen njegovemu štabu direktno podrejen novi »Organizacijski štab" slovenskega domobranstva, plačevala iz svojih fondov pokrajinska uprava gen. Leona Rupnika. Vzporedno s tem je takrat že trdno stala v Novem mestu skupina pod poveljstvom prezidentovega sina stot. Vuka Rupnika, ki je zaradi zemljepisnega položaja, predvsem pa zaradi sposobnosti in iz tega sledeče naravnost oboževane priljubljenosti njenega zameškega rešitelja postala naj-niočr.ejši, poglavitni temelj, na katerem je bila zgrajena nova vojska slovenskega domobranstva. že pred sredo oktobra 1943 je nova domobranska vojska dosegla tolikšno stopnjo organizacije in izurjenosti, da je na iniciativo prezidenta gen. Rupnika očistila pretežni del pokrajine, predvsem pa predele ob dolenjski progi in do Kočevja, kjer je takoj začela organizirati nove domobranske postojanke. Istočasno s prvimi koraki organizacijske dejavnosti slovenskega domobranstva je bil za koordinacijo dela med civilnim prebivalstvom v Ljubljani priklican v življenje poseben Protikomunistični Akcijski Odbor pod vodstvom nedvomno sposobnega ing. Jožeta Sodje. Sestavljali so ga predstavniki najrazličnejših živih sil prebivalstva, kot npr. svet. Karel Škulj na čelu dolenjskih beguncev, župnik Anton Merkun, predsednik Kmečke zveze župan Pevec, zastopnik delavstva strok, tajnik Maks Jan itd., itd. VIII. Čeprav je imel gen. Leon Rupnik od vsega začetka natančno izdelano idejno osnovo za združitev slovenskega naroda, ki jo je pozneje zajel v geslo treh najvišjih vrednot: Rog — Narod — Domovina, se ne takrat, ne do mučeniške smrti najbrž nikdar ni zavedal, kaj je naredil tiste tragične dni meseca septembra 1943. Takrat so Titovi komunisti na Stalinovo zapoved in zanj valpetovali neprirodni, vse življenja vredno in vse vzvišeno zanikajoči ter uničujoči ideii zločinstvene nasilnosti. Gledano nazaj, je Rupnikovo dejanje v teh okoliščinah pomenilo resnično, pravo — slovensko narodno revolucijo, ki je prvič v slovenski zgodovini zdramila in povezala vse dotlej divergentne sile za en sam, vsem skupni cilj: Slovenstvo! Sad te resnične revilucije pa je bila po kralju Samu zopet prva slovenska narodna vojska — slovensko domobranstvo. Spričo težkega, tragičnega mementa mučencev v Grčaricah in na Turjaku so namreč vse zdrave sile slovenskega naroda, ki so dotlej v borbi proti komunizmu zasledovale svoje, zaradi poglavitnega problema komunistične državljanske vojne nujno drugotne cilje, in temu odgovarjajoče urejale svojo lestvico vrednot, za katere je bilo vredno doprinašati žrtve, sledile Rupnikovemu klicu in s tem odprle vrata novi miselnosti slovenskega naroda, katere poslej zaradi neizbrisnega spomina, ki so ga zapustili v slovenski zgodovini domobranski mučenci, ne bo mogoče nikdar več izbrisati. Bila je resnična pomled novega Slovenca, ki je z živo silo zabuhtela izmed krvi, ognja in razvalin ter odjeknila tudi v zadnjem kotičku Gorenjske, štajerske, Koroške, Primorske — povsod, do koder je prišel glas o dejanju generala Leona Rupnika v Ljubljani. Toda kot vsaka velika revolucionarna ideja, je tudi vzlet slovenskega domobranstva na samem začetku trčil ob prepreke, ki so v posledici razvoja ob koncu vojne 1945. leta pomenile smrt 12.000 najboljših nosilcev tniselnosti novega Slovenca z njenim iniciatorjem gen. Leonom Rupnikom vred; kar pa je samo poroštvo, da ta novi Slovenec ne bo nikdar več izumrl. Kajpak vsaj tiste mesece leta 1943 že nihče, prav nihče več ni mogel dvomiti, kakšen bo izid vojne na svetovnih bojiščih. Razlika je bila samo v tem, da je gen. Rupnik gledal na konec vojne s stališča, da je pri nas šlo za novi vojno-pravni slučaj državljanske vojne-revolucije pod tujo okupa- cijo, drugi pa so usklajali svoje sodbe, poglede, sklepe in temu sledeče korake samo z do tedaj meddržavnopravno že uobičajenimi in normiranimi odnosi in zavezništvi v vojni med raznimi državami. Tako je gen. Rupnik gledal na konec vojne z iste ravni kot komunisti in temu odgovarjajoče usmerjal domobranstvo, dočim so se činitelji v domobranskem zaledju kljub tehtnim in krvavim dokazom proti temu krčevito oprijemali ..zavezništev" iz leta 1941 in z ozirom na to usmerjali svoje korake k utopičnem povojnem cilju. (Npr. vodenje domobranstva v ilegalo, neresne, nikomur služeče „ob-veščevalne centrale" za ..zaveznike" itd., kar je spričo nemške čuječnosti zahtevalo samo nepotrebne dodatne žrtve v zaporih, koncentracijskih taboriščih i. p.) Vse to je seveda vplivalo na razvoj slovenskega domobranstva in že na samem začetku pripeljalo do tega, da je bila vojska njenemu očetu, iniciatorju in prvemu organizatorju gen. Leonu Rupniku dejansko izbita iz rok. Politiki, ki so računali s tem, da bo „ob prihodu zaveznikov" odločal tisti, ki bo držal vojsko v svojih rokah, so začeli iz podzemlja s takojšnjo obstrukcijo proti prezidentu. že v mojem prvem javnem govoru preko ljubljanskega radia dne 10. oktobra 1943 je tedanji šef domobranske propagande Lojze Ilija zaradi sklepa zbora politikov na nekem sestanku v Rokodelskem domu v Ljubljani, da je treba ..Rupnika držati proč od domobranstva", črtal do zadnjega vse stavke, ki so se nanašali nanj. V zvezi s tem je takoj vzplamtelo med mladimi častniki bivših legij hujskanje proti aktivnim častnikom bivše jugoslovanske vojske v domobranstvu na sploh s končnim ciljem, da bi prišel na poveljniško ma-sto „strankin človek" rez. ppolk. Mirko Bitenc. V medsebojnih odnosih je bila sprožena gonja proti ..Stražarjem", ker jih je ppolk. Ernest Peterlin namestil v štabu, kjer bi v danem trenutku utegnili pomeniti zapreko za cilje ,.uradne" stranke. Oboji pa so netili skupen ogenj proti „liberalcem“ v domobranstvu z motivacije, da naj bi liberalci in posebej Sokoli dajali kader komunistom, kakor tudi proti maloštevilnim, pa delavnim Ljotičevcem, ki naj bi „imeli pod vplivom Rupnika". Vse to pa z očmi uprtimi na — prihod zveznikov ob koncu vojne... Kajpak je to moralo priti tudi na ušesa gen. Ervvina Rosenerja, ki poleg tega, da je bil osebno izredno hraber, povrhu še ni imel niti najmanjšega političnega posluha in takta, ki pa je bil kot vrhovni poveljnik okrožia tudi vrhovni svetovalec (Berater) in s tem vrhovna nadzorna oblast v Ljubljanski pokrajini. Ko je potem še „Kmečka pisarna" pod vodstvom svet. Karla Škulja v okviru Protikomunističnega Akcijskega Odbora sicer z najboljšimi nameni za Rupnikovim hrbtom in brez njegove vednosti vršila „mobiliza-cijo", kar je Rosener seveda zvedel (Generalu Rupniku je poslal primerek pozivnice!), je njegova mera bila že kar na začetku polna. In ko je povrhu še polk. Anton Kokalj ob neki priložnosti — najbrž zaradi visokega krvnega pritiska — prišel pred Rosenerja s krvavimi očmi in močno zaripel v obraz ter so se mu tresle roke, je ta enostavno »ugotovil kar — delirium tremens; in Kokaljeve poveljniške kariere je bilo v Ljubljani konec... Gen Erwin Rosener je dal poklicati iz Novega mesta stot. Vuka Rup-•vika in v soboto dne 30. oktobra 1943 ob štirih popoldne zaukazal ves domobranski štab skupaj s prezidentom gen. Leonom Rupnikom ter stot. Vukom Rupnikom k sebi. Ker je stot. Vuk Rupnik spričo starejših častnikov in zaradi prevelike •skromnosti, ki takrat gotovo ni bila na mestu, zagrešil napako, da se je odpovedal poveljniškemu mestu domobranskega štaba, je gen. Rosener postavil končno ppolk. Franca Krenerja kot poveljnika novega štaba, ppolk. Milka Vizjaka kot njegovega pomočnika ter ppolk. Ernesta Peterlina kot načelnika »Organizacijskega štaba slovenskega domobranstva", ki ga je vključil v »Abteilung fiir Bandenbekampfung" pri svojem štabu. Z dopisom z dne 4. novembra 1943 je gen. Erwin Rosener kot vrhovni poveljnik okrožja ter v svojstvu „Beraterja“ (svetovalca) Ljubljanske pokrajine prezidenta še pismeno pozval, da „se drži izven poslov slovenskega domobranstva." * S tem je ušlo slovensko domobranstvo njegovemu očetu in ustanovitelju gen. Leonu Rupniku iz rok. Polk. Antona Kokalja je stranka nato delegirala h Gruppcnfiihrerju Gtobotschniggu v Trst, kjer je prevzel poveljstvo Varnostnih straž — primorskega domobranstva. Ker so poleg največjih idealistov zaradi še večje bližine »zaveznikov" k primorskemu domobranstvu odhajali z vsemi njihovimi stremljenji tudi vsi nezadovoljneži in razočaranci iz Ljubljane, so tam kaj kmalu zavladale razmere, ki so iz njega naredila gnezdo večnih nesoglasij, katerih polk. Kokalj do konca ni bil v stanju obvladati; posebej, ker se je ljubosumno otresal vsakega zdravega, predvsem pa Rupnikovega vpliva. »Strankin človek" rez. ppolk. Mirko Bitenc pa je zaradi užaljenosti, da ni uspel postati poveljnik (gen. Rosener je izrecno zabranil v vodstvu štaba vsakega »političnega" oficirja!) takoj nato sploh izstopil iz domobranstva ter šel v podzemlje, od koder je v službi »zaveznikov" celo pomagal rušiti njegovo enotnost. Zaradi vljudnosti in upoštevanja njegovega položaja kot prezidenta so »trije kralji", kakor jih je dobrohotno imenoval — Krener, Vizjak in Peterlin — sicer prihajali na poročanja. Toda istočasno so nekateri eksponenti ves čas pomagali netiti celo nerazpoloženje v samem štabu domobranstva proti »staremu". Tudi gen. Ervvin Rosener je gen. Leonu Rupniku ( v svojstvu prezidenta) iz vljudnosti in takta sicer dostavljal v informacijo kopije povelj • Glej TABOR št. 7/1968, str. 169. izdanih »Organizacijskemu štabu slovenskega domobranstva"; toda samo ▼ informacijo in v svojstvu prezidenta pokrajinske uprave. Kaj kmalu je bil tudi stot. Vuk Rupnik izigran s poveljniškega mesta r Novem mestu. Prczidentov mlajši sin, letalski npor. Evgen Rupnik, ki je z garanjem v nabornem odseku štaba tudi doprinesel težak delež pri ustanovitvi slovenskega domobranstva, pa je prav zaradi duha in odnosov, ki so vladali, iz domobranstva sploh izstopil. Na mesto stot. Vuka Rupnika, ki je nekaj časa »izgubljal čas“ na štabu, potem pa prevzel poveljstvo slovitega udarnega bataljona, je ppolk. Franc Krener poslal v Novo mesto polk. Ivana Dežmana, s čimer so tam nastale razmere, ki so polk. Dežmana v končni posledici pripeljale v koncentracijsko taborišče Dachau... Prezreti seveda tudi ne smemo dejstva, da so takoj od začetka in vs* do konca prav gotovo posebno vlogo pri vplivanju na razmere in dogodke, kakcr tudi na razvoj bcrbe slovenskega naroda proti komunistični zaroti v splošnem, odigrali razni prišepetovalci in saboterji v službi mednarodnega komunizma, ki jih ni manjkalo nikjer. Saj je bila celo prezidentovo zaupna tipkarica Marica Malahovskjr v službi partizanov ter v službi dr. Kanteta, ki je bil namestnik šefa policija dr. Kacina. Toda ta dva sta bila vsaj še dokaj o pravem času odkrita. Šefa stana v organizacijskem štabu stot. Delaka, ki rc je znal začuda rad sukati celo v prezidentovi intimni bližini, pa pri vsej »budnosti", katere žrtev so postali tudi nekateri popolnoma nedolžni ljudje, nihče »ni uspel" odkriti, dokler na prvi dan prihoda partizanov v Ljubljano ni zamenjal domobranske uniforme z uniformo komunističnega oficirja. Koliko je lahko bilo takšnih kukavičjih jajc razmetanih po vseh gnezdih in kdo vse so to lahko bili, najbrž ne bomo nikdar zvedeli. Ne more pa biti dvom, da jih je moralo biti prav posebej zadosti v samem Roscnerjevem štabu; saj je prav to bilo najvažnejše orožje partizanov že izza prvih dni okupacije, ko so se kot takratni zavezniki nacizma znali brez skrupulov vštuliti pri obeh okupatorjih in tam tudi pozneje ostali do kcnca. Za osebo prezidenta gen. Leona Rupnika je bilo pri vsem tem tragično posebej dejstvo, da je trpeči narod še vedno gledal v njem rešitelja, ki lahko vse doseže, in pa predvsem seveda poveljnika domobranske vojske, ki lahko kot prezident z njo razpolaga po mili volji. Ko so razni neodgo-vorneži, ki so bili prepričani, da jih je sam Bog določil za edino pozvane in nezmotljive narodove vodnike in pastirje, lahko v varnem podzemlju nemoteno posvečali sanjskim prividom o oblasti ob »prihodu zaveznikov" in zato z infantilnimi, pa zato nič manj megalomanskimi akcijami, kot je bila takoimenovana »Obveščevalna centrala" polk. Vladimirja Vauhnika (njen edini »uspeh" je bil, da je spravila v nemška koncetracijska taborišča in v nesrečo vrsto nedolžnih ljudi) in podobno, skušali domobrance »speljati nazaj na zavezniško stran," je prezident prejemal stotine peticij, spomenic, avdienc itd. iz najbolj oddaljenih in zato najbolj trpečih predelov — tudi z Gorenjske, iz štajerske in Primorske. Vse to je prestavljal v nemščino in a svojimi osebnimi prošnjami v spremnih pismih pošiljal naprej, da je tako kot berač s svojimi neizbežnimi „Heil Hitlerji'*, ki so seveda morali stati na koncu vseh takšnih pisem, moledoval, ne pa ukazoval za svoj preizkušam narod. Ker pa je istočasno gonja proti njemu s ciljem, da ga je treba — ..za prihod zaveznikov držati proč od domobranstva", šla vztrajno naprej, kot prezident in „poveljnik“ bil seveda — vsega kriv. Tako npr. blamaže z domobransko prisego na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944, ki vpada v to razdobje, i. p. * Samo tiste peticije, spomenice, avdience, pa ljudski tabori, na katerih ie tekom leta slovenskega protikomunističnega plebiscita 1944 prišel v neposredni stik z narodom, njegovemu idealizmu niso pustili, da bi vrgel puško v koruzo, in je vztrajal in se boril, da bi prav zaradi tega naroda in zaradi mož in fantov, ki so krvaveli na slovenskih okopih človeštva proti svetovni komunistični zaroti, dobil svoje slovensko domobranstvo nazaj v roke. (Sledi) * Glej Tabor še. 7/19G8, str. 168, i. sl. U. P. JUGOSLAVIJA 1941 - 1945 Avtor, aktivni podpolkovnik jugoslovanske vojske, je spomladi 1941 vršil službo načelnika stana ,.Romskega odreda", samostojne edinice III. jugoslovansko armije, na področju ob severni Albaniji. 15. aprila 1941 je ed od dobil ukaz, da se vrne v notranjost države na planino čaker, kjer ga je doletela vest o kapitulaciji jugoslovanske vojske. Avtor sam pa kapitulacije ni priznal ter je z enotami svojih edinic nadaljeval boj proti okupacijskim silam. 17. julija 1941 so njegove edinice napadle Berane (danes Ivangrad) in naslednji dan je italijanski garnizon kapituliral in predal orožje. Že julija 1941 je odklonil vsako sodelovanje s komunističnimi partizani ter je bil zato obsojen na smrt. Sam pa je odšel v Srbijo na sestanek s polkovnikom Mihailovičem, kateremu je izdelal tudi obširno poročilo o položaju v črni gori, Kosovu in Severni Albaniji. Mihailovič ga je imenoval za delegata Vrhovne komande za omenjena področja. Leta 1943 je postal načelnik stana novo ustanovljenega Jurišnega korpusa, katerega organizacijo je. predložil on sam; februarja 1944 pa je bil postavljen za načelnika stana Severnih pokrajin pod generalom Djukičem. (Umrl v Argentini.) Marca meseca 1944 je bila njegova edinica zajeta od nemške divizije .Brandenburg" in po večtedenskem zaporu pri Ge-stapu, je bil odpeljan v vojno ujetništvo v Nemčiji. Za uspešni napad na italijansko divizijo ..Messina" leta 1941 je prejel čin majorja in odlikovanje Belega Orla z meči 4. stopnje; za napad na nemški garnizon v Prijepolju leta 1943 pa je dobil čin podpolkovnika ter je bil predložen za odlikovanje s Karadjordjevo zvezdo z meči. (Op. ur.) Vprašanje Jugoslavije v letu 1941, je zanimivo za vsakogar, ki s« zanima za politiko in druga vprašanja naroda ali države. Je pa tudi potrebno osvetlitve, ker so gotovo stvari ostale nerazložene, vsled česar se mnogi tedanji dogodki obravnavajo enostransko in tolmačijo napačno. Poleg tega so se po končani drugi svetovni vojni razvila nekatera zgolj teoretična gledanja, ki povsem zanemarjajo mnoge dogodke, ki so se primerili daleč pred drugo svetovno vojno, ki pa so povzročili 27. marec, dogodke v letu 1941 in tudi akcijo generala Draže Mihailoviča. še posebej pa je to vprašanje zapleteno, ker skoraj ni človeške dejavnosti, posameznikov ali skupin, v državi ali izven nje, ki ne bi po svoj« vplivala na te dogodke. Pisatelj Gunther pravi v svoji knjigi „Inside Africa": ..Dostikrat je težje upravljati neko državo kot pa jo ustanoviti." V resnici bi tudi za Jugoslavijo lahko rekli, da jo je bilo zelo težko uresničiti, še težje pa upravljati. Jugoslavija je bila uresničena leta 1918 in mnogi, ki so mislili, da j« g tem vse rešeno, so bili močno razočarani, ko so uvideli, s kakšnimi težavami se morajo boriti upravljale! te nove države. Treba je poudariti, da je bila Jugoslavija oblikovana iz dveh svobodnih kraljevin — Srbije in Črne gore — iz številnih novoosvobojenih predelov nekdanjega turškega cesarstva in pa iz predelov, ki so bili dolge rodove pod upravo in vplivom Dunaja ali Budimpešte. Bosna in Hercegovina sta bili pod posebno upravo. Potreben je bil zato čas, da se poenoti zakonodaja, da se ustvari neka skupna mentaliteta, katero so mnogokdaj zlonamerno skušali usmerjati proti interesom jugoslovanskih narodov. Čas med prvo in drugo svetovno vojno pa je bil vse prekratek, da bi se odstranile vse te razlike, ki so jih ustvarile dolgoletne politične, kulturne, verske in socialne prilike v posameznih predelih. Prav v Združenih državah pa lahko vidimo, koliko časa je bilo potrebno, da se je izoblikovala neka splošna ameriška miselnost. Jugoslavija je na primer takoj podelila volilno pravico vsem polnoletnim državljanom, kar pa ji je v veliki meri škodovalo: ljudje, ki v nenarodni državi niso imeli te pravice, so bili nasprotni državi kot taki in so to svoje nerazpoloženje in nezadovoljstvo prenesli tudi na narodno državo — Jugoslavijo. Zaradi teh in podobnih težav so bile torej potrebne nove generacije, vzgojene popolnoma v jugoslovanskem duhu, da bi se ta miselnost razširila po vsej državi in v času med obema vojnama je bilo v tem mnogo storjenega. Predvsem je Jugoslavija postala faktor miru na Balkanu in v Srednji Evropi. Za Evropo smo predstavljali srednjo silo, za Balkan pa velesilo. V tem občutku varnosti in navkljub revizionističnim težnjam naših sosedov je Jugoslavija povečala ritem razvoja državnega gospodarstva in pričela z reševanjem notranjih vprašanj. Pri tem je dosegla pomembne uspehe, dasiravno je iz tujine prejela samo 200 milijonov dolarjev na račun vojne škode, 200 milijonov dolarjev od jugoslovanskih izseljencev v Združenih državah in 100 milijonov raznih posojil. Prvi razmah takratne gospodarske politike pa je mogoče oceniti šele, če gornje številke primerjamo z vsoto treh milijard dolarjev, ki jo je prejela današnja Jugoslavija. Ena od posledic teh gospodarskih uspehov pa je bila v tem, da je bilo v času med obema vojnama skoraj ustavljeno izseljevanje naših ljudi v tujino, kot je bil to slučaj v stari Avstro-Ogrski. Zunanje-politični faktor Kraljevina Jugoslavija je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni ter je — v skladu z željami zmagovitih zaveznikov, ki so hoteli preprečiti bodoče napadalne poizkuse Nemčije, — vezala svojo zunanjo politiko na Veliko Britanijo in Francijo. Za ohranitev miru v Srednji Evropi in na Balkanu pa je bila 14. avgusta 1920 osnovana še Mala Antanta: Jugo-. slavija-Češkoslovaška-Romunija in Balkanska Zveza: Jugoslavija-Romunija Turčija-Grčija, ki je bila podpisana 9. februarja leta 1934. Prijateljstvo s Francijo je slonelo predvsem na sodelovanju v prvi svetovni vojni in na dejstvu, da se je \elik del srbske, pa tudi slovenske in hrvatske inteligence šolal v Franciji. Srbski svobodoljubni duh je bil enak francoskemu in prizadevanja Francije, da onemogoči ©življenje Velike Nemčije, so bila enaka jugoslovanskim interesom. Vsled intimnega sodelovanja našega vojaškega poveljstva s francoskim glavnim stanom se nam je pogosto očitalo, da smo navadna francoska kolonija. V tej smeri se je gibala naša zunanja politika vse do umora kralja Aleksandra, 9. oktobra 1934, v Marseillesu. Francosko vlado je tedaj vodil Pierre Laval, ki je pričel menjavati tek francoske zunanje politike in podpirati italijanske ekspanzionistične težnje v Abesiniji. To svoje stališče je še posebej potrdil z izjavo, da Francija ne bo podpirala naše pritožbe v Društvu Narodov proti Italiji vsled njenega sodelovanja pri umoru kralja Aleksandra, na tudi ne kake posredne pritožbe. Tradicionalna politika italijanske ekspanzivnosti proti Balkanu ni mogla priti do izraza, dokler je bil živ kralj Aleksander; predvsem vsled tega, ker je bila Jugoslavija v primerjavi tedanjih sil na Balkanu in v Srednji Evropi — velesila, pa tudi vsled Aleksandrove odločnosti in avtoritete. Naj navedem samo dva drastična slučaja v pogledu odnošajev z Italijo. Novembra 1932 je Mussolini pod vplivom ustaške propagande v Italiji pristal, da jim omogoči prehod jugoslovanske meje in da na področju Keke prizna Hrvatsko Republiko. To namero pa je takoj opustil, ko je prejel sporočilo kralja Aleksandra, da bo vsak tak podvig hrvatskih separatistov smatran za direkten napad Italije na Jugoslavijo, ki se mu bo Jugoslavija uprla z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ko so Hitlerjevi agentje v avgustu leta 1934 ubili avstrijskega kanclerja Engelberta Dolfussa, je Mussolini na Brennerju namestil dve italijanski diviziji, druge še močnejše oddelke pa v smeri reke Drave z namero, da bi prodrli ob njej do Madžarske in s tem Jugoslavijo odrezali od severa. Kralj Aleksander je bil tedaj na Bledu ter je, ko je o tem zvedel od jugoslovanske obveščevalne službe, poklical k sebi italijanskega ambasadorja Čara Gallia ter zahteval od njega, da Mussoliniju v nedvoumnih besedah sporoči, da bo italijanska vojska v slučaju svojega vdora v dravsko dolino tam naletela na jugoslovansko vojsko pod Aleksandrovim poveljstvom. Mussolini ni dosegel Drave; dva meseca kasneje pa je bil ubit Aleksander. Jugoslavija pod kraljem Aleksandrom tudi ni priznala Sovjetske zveze, ker se je Aleksander zavedal nevarnosti, ki preti vsemu civiliziranemu svetu s strani komunizma. Da bi preprečil širjenje te nevarnosti, pa tudi Hitlerjeve zle namene, je odšel na potovanje v Pariz in London, da bi prebudil zaspani Zapad in rešil Evropo pred uničenjem. Po Marseillesu pa Jugoslavija ni imela več Aleksandra, Francija ne Barthouja in Evropa je pričela omahovati v objem mračnih sil. V kraljevem namestništvu, ki je nadomestovalo mladoletnega kralja Petra, je nato prevzel državne posle knez Pavle, s trdno odločitvijo, da Jugoslavijo ohrani tako, kot jo je zapustil kralj Aleksander in jo tako preda polnoletnemu kralju Petru II. Po predsedovanju Boška Jeftiča pa je 24. junija 1935 sestavil novo vlado Milan Stojadinovič, ki je prevzel tudi posle zunanjega ministra. Zavedajoč se splošne nevarnosti, ki je pretila Evropi, in pa pod pritiskom srbskih, hrvatskih in slovenskih strank je knez Pavle pričel z reševanjem težkih notranjih vprašanj; vendar se pri tem ni naslanjal na politične stranke, temveč je ta vprašanja skušal rešiti na avtokratski, akademski način. Stojadinovič sam pa, kot človek trgovine in financ, jugoslovanske zunanje politike ni gledal v luči tradicionalnih občutij naših narodov, temveč le skozi prizmo koristi za državo in grobega realizma. 16. marca 1935 je Hitler izjavil, da se ne bo oziral na določila mirovne pogodbe in da bo ostvaril vojsko 35 divizij. Nato je 7. marca 1936 zasedel nevtralno Porenje, 12. marca 1938 pa je nemškemu Rajhu priključil tudi Avstrijo. Na vse to Francija in Velika Britanija nista reagirali, temveč sta z minhensko pogodbo Hitlerju prepustili tudi češke Sudete, kar je 15. marca 11139 pripeljalo tudi do popolne okupacije češkoslovaške. Ta razvoj dogodkov je Stojadinoviča prepričal o slabosti zapadnih 8*1 in o neobhodni potrebi, da se jugoslovanska zunanja politika preusmeri. Gospodarsko je državo vse bolj naslanjal na Nemčijo >'n jo počasi vključil v dr. Schachtov načrt za nov gospodarski red v Evropi. Te Stojadi-nevičeve zveze z Nemčijo pa so slednjič prebudile zanimanje Velike Britanije in Francije, ki sta nas popolnoma zanemarili. Prišlo pa je tudi do izrazov nezadovoljstva v državi sami, nakar je Stojadinovic odgovoril: ..Jaz ne vodim ne germano-franko-anglo, ali italofilsko politiko, temveč jugoslovansko politiko.'* (Politika, Beograd 9. novembra 1939.) Pod pritiskom gospodarske blokade zaradi akcije v Abesiniji pa je tudi Italija izrazila potrebo po izboljšanju odnošajev z Jugoslavijo, iz česar se je razvilo intimno prijateljstvo Stojadinovič-Ciano, ki je privedlo tudi do sporazuma o delitvi Albanije med Italijo in Jugoslavijo. (Aprila leta 1937.) Dogodki v Beogradu ob priliki obiska italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana so slednjič prepričali kneza Pavla o Stojadinovidevi nameri, da igra vlogo nekakega „Voditelja“ poleg Duceja in Fuehrerja in 5. februarja 1939 je poveril sestavo nove vlade Dragiši Cvetkoviču, za zunanjega ministra pa je bil imenovan Cincar Markovič.* Ko je Mussolini izvedel za Stojadinovicev padec, je izjavil, da bo napadel Albanijo brez Stojadinovičevcga sodelovanja in jo razdelil tudi proti jugoslovanski volji. Italija je Albanijo okupirala aprila 1939. Tako je Stojadinovidevo prijateljstvo s Cianom privedlo Italijo na Balkan in ji omogočilo položaj za napad na Grčijo leta 1940 ter s tem izzvalo usodno Hitlerjevo intervencijo na Balkanu aprila 1941. Zvest tej politiki, da je rešitev Jugoslavije le v naslonitvi na Nemčijo in Italijo, je Sitojadinovid prekinil dobre odnošaje z Malo Antanto in državami Balkanskega sporazuma. Vlada Cvetkovid-Cincar je 16. februarja 1939 objavila posebno deklaracijo, v kateri pravi: „da je njeno posebno poslanstvo ureditev in konso- * V francoski reviji „Nova Evropa** je tedaj izšel članek, v katerem je med drugim rečeno: Angleški ambasador v Beogradu Henderson je svetoval knezu Pavlu, naj vzame za predsednika vlade Milana Stojadinoviča. Ob priliki svečanega banketa njemu na čast je Stojadinovic ob prisotnosti številnih tujih diplomatov Hendersonu poklonil dragoceno tobačnico s posvetilom: „Je vous dois tout“ (Vse dolgujem vam). Henderson je bil kasneje premeščen na mesto britanskega ambasadorja v Berlinu. Ko je tja prispel Stojadinovic na uradni obisk, je bil njemu na čast prirejen svečan banket, ki so se ga udeležili najvidnejši diplomatski predstavniki v Berlinu. Stoja-dinovid je bil nad vse razpoložen, ves čas se je smehljal in si prizadeval, da bi si pridobil čimveč uglednih prijateljev v visokih krogih nemške diplomacije. Ko pa se mu je približal Henderson in mu iz svoje tobačnice ponudil cigareto, se je Stojadinovic nehal smejati: „Je vous dois tout“ (Vse dolgujem vam), je bilo zapisano na dnu tobačnice. lidacija notranjih prilik v državi. Na tej poti, pravi deklaracija, je brci dvoma najvažnejše vprašanje ureditev odnošajev do Hrvatov in upoštevanje njihovega mnenja o osnovnih načelih naše državne politike. Stoječ na načelu, da se morajo med nami ostvariti trajni, boljši in čvrstejši odno-šaji v zvezi s sodelovanjem v državnem življenju in na temelju popolne enakopravnosti, upoštevajoč pri tem momente naše zgodovinske preteklosti, smatra kraljevska vlada, da mora biti sporazum s Hrvati njena jasna in odločna politika. Zato morajo biti že same priprave na to zgodovinsko delo take, da bodo odločno pustile ob strani vse pretekle metode, ki so to najvažnejše državno vprašanje z raznim taktiziranjem odrivale od njegove pravilne rešitve. Vlada upa, da bo s tem ustvarila čvrst temelj za novo orientacijo naše notranje politike, in želi, da se v atmosferi vzajemnega bratskega razumevanja lotimo ureditve tega zgodovinskega vprašanja." Razgovori z dr. Mačkoni, predsednikom HSS, so se takoj pričeli ter so s presledki privedli do sporazuma, ki je bil podpisan 26. avgusta 1939. V vlado je vstopil dr. Maček in še štirje hrvatski ministri. S tem sporazumom je bila tudi ustanovljena banovina Hrvatska. Medtem ko je gotovo pomenil prvi korak k ureditvi notranjih razmer v Jugoslaviji, je imel ta sporazum seveda tudi svoje negativne strani, od katerih je najvažnejša odsonost srbskih mas, predstavljenih v srbskih političnih strankah, in pa podelitev Banovini Hrvatski položaj, ki je iz nje napravil državo v državi, medtem ko je druge predele pustil še naprej v centralistični državni upravi. Po tem sporazumu bi morala biti razpuščena tudi Narodna skupščina in razpisane nove parlamentarne volitve, nakar bi se nadaljevalo delo za preureditev Jugoslavije. Žal pa je štiri dni po podpisu tega sporazuma izbruhnila druga svetovna vojna in tako je to najvažnejše vprašanje srečnega bodočega življenja Jugoslavije ostalo nerešeno. V tem času je Jugoslavija postala deležna pozornosti politike velesil, od katerih jo je vsaka skušala pridobiti na svojo stran, izvajajoč pritisk tako na poedince, kot na stranke, klube in tisk. Vlada je skušala Jugoslavijo obraniti pred vojnim spopadom in ni pristala na kakršnekoli enostranske obveznosti. Usodni dogodki pa so se vrstili z bliskovito naglico in to vse slabše za nas, ne da bi mogli kakorkoli vplivati nanje. 31. marca 1939 je Velika Britanija dala Poljski garancijo za slučaj napada. Podobno garancijo je dala tudi Romuniji, Grčiji in Turčiji, ne pa tudi Jugoslaviji. 3. aprila 1939 je Italija okupirala Albanijo. 22. maja sta Nemčija in Italija podpisali „železni pakt". To je privedlo do obiska kneza Pavla v Rimu maja meseca in v Berlinu junija meseca 1939. Cincar-Markovič pa se je 21. maja sestal z romunskim zunanjim ministrom in 10. julija z bolgarskim predsednikom vlade, da bi se dogovoril za vodenje skupne politike neodvisnosti in nevtralnosti. Jugoslavija je doslej odbila vsako povezavo na Zapad, umaknila pa sc je tudi kakršnimkoli formalnim obveznostim do sil osi Rim-Berlin. Koncem avgusta je bil podpisan nemško-sovjetski nenapadalni pakt, s katerim je hotela Sovjetska zveza izzvati vojno med Nemčijo in Zapadni-mi zavezniki, da bi tako z minimalnim naporom dosegla maksimalni uspeh, to je obvladanje Evrope. Po podpisu tega nemško-sovjetskega sporazuma se je pokazala potreba po vzpostavitvi diplomatskih odnošajev s Sovjetsko zvezo in prišlo je do sporazuma, ki je bil podpisan 10. junija 1940 v Ankari in je vzpostavil redne diplomatske odnošaje med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. 1. septembra je Nemčija napadla Poljsko in pričela drugo svetovno vojno, 17. septembra pa je sovjetska Rdeča armada vkorakala v vzhodno Poljsko. Pod udarci nacistov so nato padle še Danska, Norveška, Holandija, Belgija in slednjič, 25. junija 1940 tudi Francija. Sovjeti so Romuniji odtrgali Besarabijo, Bolgari del Dobrudže, Madžari pa del Transilvanije. Ko pa je Sovjetska zveza zahtevala še Bukovino, ki nikdar ni bila pod rusko upravo, so se odnošaji med Sovjetsko zvezo in Nemčijo ohladili. Nemčija je Romuniji garantirala nove meje in ko je na isti način hotela Sovjetska zveza garantirati bolgarske meje, da bi ohranila Balkan zase, je Ribbentrop javno izjavil, da je nemški Rajh naspro ten vsakemu nadaljnjemu prodiranju Sovjetske zveze na Balkan. 28. oktobra 1940 je Italija iz Albanije napadla Grčijo. Madžarska pa je 20. novembra pristopila k Trojnemu paktu, čeprav je bila vezana z nenapadalno pogodbo z Jugoslavijo. Tri dni kasneje, 23. novembra 1940 je k Trojnemu paktu pristopila tudi Romunija, Bolgarija pa 28. februarja 1941. S tem je bilo obkroženje Jugoslavije zaključeno. 'Neuspehi italijanske vojske v Grčiji pa so kritično vplivali na naše odnošaje z Nemčijo. Jugoslovanska vlada je doslej uspela ohraniti nevtralnost. Izkrcanje novozelandskega in avstralskega vojaštva (dve diviziji) v Grčiji za pomoč v vojni proti Italiji, pa je Hitlerju pokazalo na nevarnost, da bi zavezniki mogli preprečiti njegov načrt za napad na Sovjetsko zvezo, ogražati njegov južni blok in celo zavzeti petrolejska polja v Romuniji, ki so bila Nemčiji nadvse potrebna. Zato se je Hitler odločil, da priskoči svojemu šibkejšemu partnerju na pomoč, in je 13. decembra 1940 izdal povelje za izvajanje načrta „Marica“. Tako je Jugoslavija spet postala središče zanimanja velesil in 28. novembra 1940, ob priliki njegovega obiska v Berghofu, je Hitler Cincar-Markoviču naravnost izjavil, da mora Jugoslavija pristopiti k Trojnemu paktu. V zameno naj bi Jugoslavija dobila Solun. Januarja 1941 je Jugoslavijo obiskal tudi ameriški polkovnik Dono-van, kateremu je knez Pavle izjavil, da ima odločno namero obdržati Jugoslavijo izven vojnega spopada, da pa te politike nevtralnosti ne bo vodil za vsako ceno. Uprl pa se bo odločno vsem nemškim zahtevam, ki bi kompromitirale suverenost in neodvisnost jugoslovanske države. V tem času je Jugoslavija veljala za klasičen primer nevtralnosti in Švicarski časopis Basler Nachrichten je 1. marca 1941 pisal: če bo prišlo do ustanovitve univerze nevtralnosti, jo bo treba ustanoviti v Jugoslaviji. Ko pa so nemške čete 2. marca 1941 vstopile v Bolgarijo, je knez Pavle na sestanku s Hitlerjem 4. marca pristal na pristop Jugoslavije k Trojnem paktu, odločno pa je odbil kakršnokoli vojaško pomoč državam osi. (OSTEUROPA, 2. zvezek, str. 99.) Hitler je tedaj izjavil, da Jugoslavija po pristopu k Trojnemu paktu ne bo obvezana, da dovoli prevoz vojaških transportov in čet preko svojega ozemlja. To je dalo Kronskemu svetu razlog, da je na svoji seji 18. marca 1941 odobril podpis Trojnega pakta. (Zanimivo, a resnično je dejstvo, da je na tej seji glasoval proti paktu samo — Cvetkovič!) Vojska je bila obveščena, da bo pakt podpisan in ukazana je bila stroga pripravljenost, kar je dalo povod vestem, da je pakt nepopularen med častniškim zborom in vojaštvom. Pakt sta v imenu kraljeve vlade podpisala Dragiša Cvetkovič in Aleksandar Cincar Markovič, 25. marca 1941, na Dunaju. Sporazumu sta bili dodani še dve izjavi, ki ju je podpisal Ribbentrop, v katerih nemška vlada ponovno garantira, da: 1) Jugoslaviji ne bo treba prepustiti nemških vojaških transportov preko svojega ozemlja in pa, 2) da nemška vlada garantira tedanje jugoslovanske meje. Ti dve izjavi, sta sprožili netočne govorice, da je sporazumu dodana tudi tajna klavzula, ki dovoljuje nemškim četam prehod preko jugoslovanskega ozemlja.* Sile, ki so v državi delale za podpis tega pakta, so bile močne; močne pa so bile tudi sile, ki so delale proti podpisu pakta. Ene so videle rešitev Jugoslavije, če ostane izven vojnega spopada, druge pa so hotele državo zaplesti v konflikt. Radio London je 22. in 23. marca svaril jugoslovanske narode in jih spominjal na staro prijateljstvo ter pozival na upor proti željam in pret-njam držav osi. Tajnik za indijske zadeve Sir Leopold S. Emery je govoril po radiu: „Ni še prepozno, da rešite svoio domovino iz Hitlerjevih krempljev. Vaša vlada nima pravice, da proda čast in neodvisnost 16 milijonov ljudi proti njihovi volji.** Britanski ambasador v Beogradu je Cincar-Markoviču 24. marca izročil noto, v kateri je med drugim zapisal: ..Jugoslovanska vlada se moti, če misli, da je njena politika sprejemljiva v Londonu.'1 Knez Pavle pa je na seji Kronskega sveta 18. marca 1941 izjavil, da so vse njegove politične in družinske zveze in simpatije na strani za-padnih zaveznikov, da pa v položaju, v katerem se država trenutno nahaja, ne vidi drugega izhoda, ker je britanska vlada na njegovo prošnjo za pomoč izjavila, da ne more obljubiti ničesar. (Sledi) * Točno besedilo teh dodatnih izjav je objavljeno v „Archiv der Ge-genwart“, 1941—1942. 25. marec 1945, str. 4945. ** TIMES, 24. marec, 1941. Finska, junija 1970 Vi, slovenski domobranci, ste mi edino, kar mi Slovenija nudi. Vsak Concesičn N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854