Šmarnični oltarček
Bilo je eno tistih poznih pomladanskih popoldni, ko človek ne more strpeti v zaduhli sobi. Zlato solnce je preveslalo že nad polovico svojega pota po nebesnem svodu in se je obračalo proti pravljičnemu Ljubniku, v čigar osrčju že od pamtiveka klepeče velik mlin, do kate-rega najdejo skrivno pot samo najpredrznejii pastirji.
Devetdesetletna starka mi je pripovedovala, da je v teh podzemeljskih duplih našla zavetišča pred Napoleo-novimi četami ona in vsi njeni sosedje, a da so trpeli hudo lakoto, kajti ves živež jim je bil pošel in hraniti so se morali Ie z lojevimi svečami, ki so jih vzeli s seboj za  razsvetljavo  podzemeljskih prostorov.
A kdo  se  bo  danes mudil  s  takimi spomini!   Ne,
86
danes ni časa zanje, kajfi vsa narava se pripravlja na slavnostcn sprejem. Polje, livade in log so ogrnili svetlo-zelen plašč, vezen z bujnopisanimi cveticami. Črešnje, češplje in češminj razširjajo vonj, da ti dviga vzradoščena prsa. Solnce se potaplja — zatone. Še enkrat oblije raz-orane Grintavce s sramežljivo rdečico, nato pa leže, utru-jeno od štirinajsturnega teka, k mirnemu počitku. In na zapadnem nebu se razgrne čarobna zarja, kakor bi mati odela z  dragoceno preprogo  svoje ljubljeno,  zlato  detc.
Sredi neba, prav nad tvojo glavo zasveti svetlo-bledi krajec. Tik njega zažari večernica, podoba One, ki je Kraljica prebujene, prelestne narave. Na prostra-nem dvorišču, tam, kjer se je še pred 21 leti dvigal mo-gočen, štirioglat stolp s temnimi, ozkimi celicami za zlo-čince, stoji deklica in zre proti čarobnemu nebu. Kmalu se ji pridruži druga in tretja in četrta — cela gruča jih je že. Zamišljene zro proti nebu in štejejo zvezde, ki jih ravno zdaj prižiga nevidna roka. A glej, gojenke pri-hajajo zopet, prihajajo z raznobarvnimi balončki. Urejena vrsta se spotegne in se vije po dvorišču proti drevoredu. Sredi med njimi stopajo štiri Marijine hčerke in neso z baržunom in cvetjem okrašen prestol, na katerem stoji kip Brezmadežne. »Ave, ave, ave Maria!« doni proti nebesom, kjer kraljuje Ona, ki jo gojenke imenujejo Kra-ljico in Mater svojega zavoda. Sprevod dospe v drevo-red, kjer se dviga preprosta Lurška kapelica, in vanjo postavijo Marijino soho. Med navdušenim »Ave« švigajo skozi goste lipove vrhove proti nebu zelene, rdeče in višnjeve rakete, noscč otroški pozdrav nebeški Materi.
Preprosto slovesno se obrne deviški sprevod nazaj proti starodavnemu gradu. V njihovih rokah ugasnejo lučce, na nebu pa jih zaplamti tisoč in tisoč. Tiho in nevidno razpne noč svoje krilo nad prebujeno naravo, tiho in nevidno objame zavod in samostan in ju zaziblje v blagodejno spanje Bogu vdanih src. Le tam na voglu sivega zidovja odseva media svetloba večnc luči, ki brli pred Kraljem nebes in zemlje.
Nevidno, neslišno, kakor je noč legala na zemljo, vztrepeta tam na daljnem jutru zora, ki postaja svetlejša in svetlcjša. Zvezde ugašajo, le ena še zre v svit devi-škega jutra, čigar dih mi vzbuja že davno zabrisano sliko.
87
_   Marijin vrtcc v Skolji Loki.

P         Zvečer pred prvim majnikom je bilo, ko so vzcve-
tele prve šmarnice ob robu bukovega loga. Trgala sem jih, preprosta deklica, da jih ponesem tja v znamenje, ki stoji prav ob razpotju. Zamišljena, kako bi mogla dostojno okrasiti kip presladkega Srca Marijinega za Marijin mesec, sc bližam kapelici. A glej, na klopi pred njo kleči neznana mestna dama, globoko zatopljena v prisrčni molitvi.
Sramežljivo postojim v precejšnjem razdalju. Ni me opazila. V tem zlijc svoja čuvstva v poluglasni spev: »Ti moja Mati. jaz Tvoj otrok.« Kot očarana sem strmela. A dama se dvigne, se okrene, kakor bi pogledovala za nekom, ki ga je pač morala tu pričakovati, kajti razven njenega je ležal še en zavojček na klopi. Mesto pričako-vanega zagleda mene. Rdečica me oblije, ker sem jo nepoklicana opazovala v njeni pobožnosti. A dama me prijazno vpraša, kaj nameravam s šmarnicami. Ko ji razodenem, da bi čim lepše hotele okrasiti kapelico, tedaj hipoma odveže svoj zavojček, v katerem je imela naj-ličnejše okraske. V malo trenotkih je Marijina podoba zablestela v nenavadnem nakitu, lično razvrščenem, da mi je oko kar strmelo. Šopek mojih šmarnic je postavila dama tik pred noge Materi božji, kakor bi bile vzrastle iz postavka. Nato se mi je prijazno nasmehnila in pri-pomnila: »Glej, kako lepo krasijo Marijo rožice, ki si jih natrgala.«
V tem se približa po kolovozu, ki peljc iz gozda, slok gospod z nežno deklico. Po medsebojnem prisrčnem pozdravu sem sklepala, da je moral biti oče. Ko pa gospod ogleda znamenje, začuden vzklikne: »Kako, tu v vasi tako okusno okrašena kapelica?!« — »Kajne,« pravi dama, »kako lepo, kako krasno! Kdo bi pripisoval tako preprosti deklici toliko nežnost?« in pri tem pogleda name, ki sem pobirala odrezke svilnatega traku, ki je bila z njim   dama velefino   ovila  kozarec s šmarnicami.
Osramočena in začudena vsled nezaslužene pohvale sem se ozrla v gospoda in nato v damo, da bi povedala, kdo je vse to naredil, toda beseda mi je kot očarani zastala, kajti dami je sijal obraz v nepopisni milobi one vzvišene svetosti, ki dela dobro, blaži in osrečuje, a za vse   to   ne   pričakuje   pohvale,   se   ji   spretno   odtegne   v
90
vzvišeni zavesti, da je dobro delo res dobro delo le takrat, ako se edinole Bogu daruje. V tem trenotku se mi je zdelo, da je v njenih očeh zasijala rajska lepota njene plemenite duše, da se je nebo samo Ijubeznivo nagnilo čeznjo in jo oblilo z ono nadnaravno lepoto, ki razveseljuje čelo božje oko. Tedaj je bilo, ko setn prvi-krat vzljubila tiho čednost, čednost, ki je najsrečnejša tedaj, ko ve zanjo edinole Bog.
In neznana trojica je ostavila znamenje in odšla proti mestu. Meni pa je šc dolgo vsaka večerna zarja vzbujala spomin na nadnaravni blesk, ki sem ga oni večer videla razlitega po licu plemenite dame.
S. C.